LETOŠNJA KNJIŽNA BERA PRI prav gotovo je bilo treba spreminjati vsaj SLOVENSKI MATICI delno vidike znotraj začrtanih programov, če so hoteli doseči polni uspeh. Pri založniških hišah, kjer imajo zameje- Temu bi lahko rekli brez olepšav: kako- no število knjig letnih natisov, in še to po vost, ki je povezana z interesom ter ko- možnosti s profilirano tematiko, je vselej mercialnim uspehom. Navsezadnje to ni odvisno od izbire programa, pa seveda privilegij zgolj velikih založniških hiš, za avtorjev ipd., ali se da pričakovati polni manjšo veljajo tem bolj stroga pravila uspeh. Prav gotovo ima Slovenska mati- tržnega obnašanja. Vrsto let Slovenska ca dolga desetletja sodobne izkušnje, matica natiskuje knjižna dela od strokov- 711 Letošnja knjižna bera pri Slovenski matici nih del do spominov in leposlovja, dosti tega je že lep čas razprodano, nekaj strokovnih del pa kar kliče po ponatisih. Med letošnjo knjižno ponudbo Slovenske matice je verjetno Anton Trstenjak s knjigo Skozi prizmo besede tisti, ki bo izzval največ zanimanja, čeprav je tvegano napovedovati glede na okus in različne interese bralcev. Daleč pred vojno se je avtor revialno dotaknil psihološkega vidika besede in sporočanja, toda s strokovnim delom Skozi prizmo besed je ne le temeljito dopolnil, kar je podal prej, pač pa tudi strnil premišljevanja v sistemsko zaokrožene sklope in ustvaril organsko celoto, ki bi jo lahko imenovali dia-lektiko besed. V času, ko si tudi do nas počasi utira pot psiholingvistika kot področje čisto lingvističnih raziskav in dognanj, je izrazito psihološki vidik na besedo in sporočilni pomen, vrednost, na človekovo notranje ozadje artikulirane besede več kot pomemben. Anton Trstenjak v svoji knjigi Skozi prizmo besede ni samo psiholog, je tudi antropolog, pa tudi filozofsko komponento bi lahko zasledili. V Fenomenologiji besede postavlja na čelo razmislek o binomu misel in beseda, oziroma beseda in misel. Zatem sledijo bistvena spoznanja o osebnosti, kulturi, da bi se širše posvetil govorici in osebnosti. Sledi poglavje o kulturologiji besede, izhajajoč iz dejstva, da je človek zgodovinsko bitje, ki živi v razponu časa in vsega, kar to dejstvo soprinaša v vzponih in padcih znanosti, kulture. S poglavjem o antropologiji besede je avtor širše zajel temeljna vprašanja človeka, ki se nenehno srečuje z uganko sveta, s smislom življenja. Že v katerem prejšnjih del je avtor poudaril, da je človek bitje upanja in vrednot, s tem pogledom se je ustavil pred uganko sveta, nakazujoč transcedentalne, racionalistične, pa akti-vistične poglede. V jedru vidi človek tudi v krizi izgube življenjskega smisla, dasi je prav nasprotno avtorjev nazorski imperativ; s tem je dal avtor tudi drugo plat medalje, najsi je človekova hoja za srečo s težo ugotovitev vodilnega pomena, kar je Trstenjak razgrnil v okviru prakse in prikazal pasti, ki jih postavlja tehnična civilizacija posamezniku in skupnosti. Hkrati pa avtor ve, da je človek ne samo bitje sedanjosti, ampak zazrt v prihodnost. Iz sedanjostnih možnosti pogojeni pogledi na prihodnost so kot ponotranje-na zazrtost, kot skrivnost, ki se ne da izmeriti z matematičnimi formulami; kot bi dejal Aristotel, da je thaumadzeil, čudenje kot začetek vsakega spoznanja, str-menje kot neskončen niz možnosti. Prepletanje psihološkega, antropološkega in filozofskega je pri Antonu Trstenjaku postala organska vez in smiselna povezava. Najde tudi dotikališča z narodno bitjo, dasi tovrstna vprašanja ne postavlja v ospredje. Najsi so nam te ali one misli avtorja poznane iz katerega njegovih prejšnjih del, najdejo organsko mesto v sedanji knjigi. Če se avtor ne ustavi tam, kjer lahko z izkušnjo, znanstveno trdnostjo pa z različnimi možnostmi in pogledi zanesljivo pove temeljne ugotovitve, ampak po potrebi seže prek, v enigmatično, je to storil iz zavesti, da aktualnost problema odpira poglede, ne glede na dorečenost (predvsem futurulo-ško), pa z možnostmi osebnega presojanja odzivnega bralca. S knjigo Skozi prizmo besede smo pridobili delo, ki je hkrati strokovno in širše dostopno. Prav gotovo eno tistih, ki nas aktivira k soodnosu do ponujenih problemov in spoznanj. Oprema Julijana Miklavčiča se lepo navezuje na prejšnje knjige Trstenjaka pri Slovenski matici. Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem je nastal kot rezultanta dolgoletnega preučevanja Sonje Zitko. Avtorica se je lotila po svoje »nehvaležnega« dela, namreč kiparstva, ki je zaznamovano s historizmom, torej tistega dela ki ga umetnostna zgodovina ni kdove kako obravnavala, pa tudi cenila ne. Premakniti je bilo treba poglede, da se je nekako od sedemdesetih let pričelo gledati na historično umetnost z drugačnimi merili. Po mnenju Sonje Žitko ni več aktualna polemika okoli eklekticizma in historizma. Historizem zaznamujemo nekako od 1848. do začetka prve svetovne 712 Igor Gedrih vojne. Razmahnil se je zgodovinski ustvarjalni pluralizem, najsi smo mu naklonjeni ali ne. Škoda je, da avtorica ni vključila vsaj osnovnih stališč okoli polemike eklekticizem - historizem. Razumljivo je, da je okvir historizma v polihro-niji podala v stičnicah z zgodovinsko dobo in idejami. Prvenstveno se je posvetila značilnosti slovenskega kiparstva v obdobju historizma, razmejila gradivo na spomenike in profano arhitekturno plastiko - do katere smo, mimogrede, dokaj površni, če že ne brezbrižni - upoštevala je nagrobno plastiko in sakralno plastiko. V tako začrtanem okviru nenadoma zaživi mnogo tega, kar smo slabo poznali, kar je bilo prej potisnjeno na obrobje, zlasti pa kar ni bilo doslej sistematično zbrano, urejeno, predstavljeno. Knjigo Sonje Žitko imamo za pridobitev na področju, ki je veljalo bolj ali manj za neznanko. Opremila jo je z opombami ter navedla izbrano literaturo. Povzetek njenih ugotovitev je preveden v nemščino in francoščino. Za lepo opremo knjige je poskrbel Bojan Kirn, okusno notranjo zamisel pa je podala Andreja Mejač. K strokovnim pridobitvam je treba prišteti Sonato Katarine Bedina, kjer podaja fenomen oblike ter prikazuje sonat-no tvornost za klavir na Slovenskem. Središče obravnave govori o okoliščinah, ki so pogojile pozen pojav klavirske sonate pri nas, razvojne poteze in samosvoj vzpon v 20. stoletju. Če gre posebna skrb analitičnemu prikazu slovenske sonatne oblike, morebiti tudi nekaterih posebnosti, je hkrati s tem povezan poskus vrednotenja, danes tako redkega pojava pri razpravah, študijah, pa celo kritiki. Zgodovinsko in sodobno pojmovanje sonate ob avtoričini razlagi najde tudi sociološko komponento, kjer je potrebno. Z zgodovinskega stališča pa je jasno, da je avtoričina skrb usmerila analizo k temeljnim vprašanjem, pa seveda k specifi-ki domače sonatne klavirske prakse, kjer se nemalokrat srečujejo zamudništvo, pa konservativni pogledi nasproti pro-dornejšim, tudi k eksperimentu nagnjenim prizadevanjem. Katarina Bedina je s Sonato študijsko izpolnila vrzel, ki smo jo v slovenski glasbeni kulturi čutili doslej. Za lepo knjižno opremo je poskrbela Irena Tršar. Dnevniški zapisi Borisa Pahorja Ta ocean, strašno odprt je v bistvu posvečen Edvarku Kocbeku in pojasnjuje dogajanja okoli nastanka drobne publikacije Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Pero Borisa Pahorja, nam bolj znanega po daljši ali krajši prozi, se je tokrat lotilo zanimive teme, ki šele danes (knjižno) pojasnjuje mnoge zaplete, nasprotovanja, pa drugačne poglede, ki so nastali po objavi omenjene publikacije. Vihar, ki ga je sprožil Pahorjev intervju s Kocbekom, je tudi v ospredju Tega oceana, strašno odprtega. Seveda si je Boris Pahor z dnevniško vsebino omogočil, da je v širini pojavnosti in doživljanja izpovedal širšo panoramo v času in prostoru, predvsem glede oseb, srečanj in miselnih komponent, ne smemo pozabiti, da je imela polemika okoli publikacije širši, mednaroden odmev. Dnevniški zapisi Borisa Pahorja s pismi jo avtentično pisanje z osebno barvito izpovedjo, ki združuje prijateljstvo in težnjo po objektivnem odnosu do problemov in misli, kot jih vidi avtor. K vsemu spadajo priloge, pa osnutek vprašanj za intervju s Kocbekom ter intervju, ki je izšel v brošuri Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ter zapis ob izidu Zbranih pesmi Edvarda Kocbeka ter pisma. Tu je še ponatis B. Pahorjeve ocene knjige Strah in pogum, poročilo o izidu zbirke pesmi Groza, polemika z J. Javorškom ter še nekaj pisem. S tem je B. Pahor zaokrožil celotno gradivo, ki ima stožer v intervjuju s Kocbekom in okoli takih in sorodnih vprašanj. Na koncu najdemo esejistični zapis Boga Grafenauerja. Kot je nazna-čil, ga je vodila potreba, da ob Pahorje-vih navajanjih pove svoje razlike, pa spregovori tudi tistim, ki so zadnje čase pisali o Kocbeku in ima B. Grafenauer do tega svoja stališča. Knjigo je lepo opremila Andreja Mejač in na ovojnico pridala Sternenovo sliko »Devin«. Romaneskna biografija Marjana Ro- 713 Letošnja knjižna bera pri Slovenski matici žanca Indijanska zima zajema izsek iz dovolj široko, pa osebno barvito upodo- življenja misionarja Friderika Ireneja Ba- bitev, kjer poleg realij dobi tudi fantazija rage. Biografijo moramo pojmovati po- - nikakor ne fantastika - dovolj svobod- gojno, in sicer tako: avtor si je vzel bio- ne razsežnosti. Take možnosti Rožancu grafsko vsebino Baragovega življenja očitno ustrezajo: ne želi se podrediti stro- med leti 1821 in 1831 kot podlago za gi in zapeti faktografiji, s tem pa ima še svoje videnje in svojstveno obravnavo vedno širok razmah za tiste osebne eksi- kranjskega misionarja. Gre za obdobje iz stencialne vzgibe in ravnanja, ki so bila Baragovega življenja, ko avtor meni, da za Barago v omenjenih letih očitno usod- so se izoblikovale najpomembnejše odlo- na in jih avtor skozi svojo prizmo pre- čitve moža, ki je posvetil svoje življenje okupacij vtke v roman. Rožancu ne gre delu in veri med severnoameriškimi Indi- za sakralizacijo Barage, pač pa za člove- janci. Baragovo delo je bilo precej širše ški dejavnik v živem človeku, kjer mu je kot zgolj ožje misionarsko, in to je dalo edino ljubezen lahko končni razsodnik Rožancu dovolj možnosti, da biografsko o nekem življenju in dejanju. Niz situacij. okostje prilagodi svojim pisateljskim po- je pisatelj postavil kot izziv, bodisi v bio- trebam in videnjem. Človeški faktor je grafskem smislu bodisi kot vozlišče člo- tisti, ki privlačuje Rožanca, po eni strani veške nravi in dejanj, ki bralca nočejo je zavezan predstavi, ki jo imamo skozi pustiti v breztežnem udobju, ampak ga razne biografije o Baragi - omenimo vsaj silijo do soodnosa in lastnega premisle- Rebulo - po drugi strani pa se čuti pisa- ka. Knjiga ima lepo opremo Cvete Ste- teljsko toliko razvezanega, da si omogoči pančič. Igor Gedrih