RAZKRIVANJE SLOVENSKE BESEDNE ZAPUŠČINE 18. STOLETJA: VPOGLED V POPOVIČEVO PRIMERJALNOJEZIKOVNO IN NAREČNO SLOVARSKO DELAVNICO
Janez Žiga Valentin Popovič / Johann Siegmund Valentin Popowitsch: Glossarium vindi-cum. Osnutek slovenskega slovarja iz druge polovice 18. stoletja. Entwurf eines slowenischen Wörterbuchs aus der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts. Uredil Richard Reutner v sodelovanju s Petrom Weissom. Herausgegeben von Richard Reutner in Zusammenarbeit mit Peter Weiss. Založba ZRC, ZRC SAZU (Zbirka Linguistica et philologica; 19), Ljubljana 2007. 118 str.*
»Dialecti variant, quia in aliaprovincia aliae res illi sunt opes«^
1.0	Misel o različnosti narečij, ki jo je v obravnavanem osnutku slovarja pri razlagi iztočnice blago zapisal avtor Janez Žiga Valentin Popovič (1705-1774), vsestranski znanstvenik, poli-scientist, naravoslovec (botanik, zoolog, oceanograf, mikolog), jezikoslovec (germanist in slavist, slovničar, slovaropisec, etimolog, dialektolog), profesor zgodovine, prvi profesor za nemški jezik in govorništvo na dunajski univerzi, predstavlja primerno izhodišče za predstavitev pokrajinsko in primerjalnojezikovno zasnovanega rokopisnega slovarskega gradiva na 480 listkih z večinoma slovenskim jezikovnim izhodiščem, ki se je ohranilo v rokopisni zbirki NUK v Ljubljani pod signaturo Ms 423 in so ga uporabljali za slovenski jezik vneti razsvetljenci od Pohlina do Vodnika, kar nam dokazuje Vodnikov zapis na prvem listku s podatkom, da je rokopis s črkami m, n, o, p prejel od Modesta Šraja, ki ga je prejel v dar od Marka Pohlina.2
1.1	J. V. Ž. Popovič, naravoslovno in jezikoslovno zavzeti učenjak s srede 18. stoletja, ki je svoje jezikoslovne raziskave po spletu življenjskih okoliščin in poklicne usode usmeril v nemški jezik, za katerega je napisal slovnico in dva slovarja, ki sta izšla po smrti, je bil vpet tudi v zgodnje obdobje slovenskega prerodnega jezikoslovnega dela in bil na več ravneh predhodnik slovenskega razsvetljenskega znanstvenega gibanja in jezikovnega preučevanja, a je na naših tleh ostal v senci ustvarjalnih načrtov in dosežkov kasnejših preroditeljev. Njegov slovenistični slovarski rokopisni prispevek je služil kot vir njegovim naslednikom, sprva Po-hlinu, nato članom Zoisovega krožka, in se pri tem deloma porazgubil, bil premalo cenjen na slovenskem jezikoslovnem obzorju, čeprav je o več njegovih rokopisih, ki se do danes niso vsi ohranili, pisal že M. Pohlin v svoji bibliografski zbirki Bibliotheca carnioliae,3 v slovnici se je
* Prispevek vsebuje posebne znake iz vnašalnega sistema ZRCola, ki ga je na Inštitutu za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU razvil dr. Peter Weiss.
1	[Narečja se razlikujejo, ker v različnih pokrajinah različne stvari predstavljajo bogastvo]. N. d. (Popovič 2007), 33, prevod n. d., 10, kjer prireditelja poudarjata, da je Popovič dokumentiral nemška kot tudi slovenska narečja ter izhajal iz njihovega bogastva in njihove možnosti bogatenja knjižnega jezika.
2	»Manuscripta Popovizhiana M N O P. i. e. Joannis Sigismundi Popovizh Slavo Vinido e Com. Cileiensi mihi Valentino Vodnik Statuo Vinido ex Agos Labacensi donata A Domino Modesto Shraj Qui ea a P. Marco Pohlin accepit dono«. Dr. Kozmi Ahačiču se zahvaljujem za dopolnilo k prevodu.
3	Pohlin pod geslom Poppovitsch omenja v rokopisu: a) izpiske iz Bohoričeve slovnice, nepomembne knjižice z letnico 1684, ki mu je redka ptica (pod B pa pri Bohoriču navaja v naslovu pravo letnico z latinskimi številkami (Pohlin 2003: 334 (faksimile: 220)); b) zamisli in priprave za izdajo slovenske slovnice, tj. Slovencev ali južnih Vindov; c) Poskus slovensko-kranjskega slovarja; d) splošni slovar in e) sodba o Pohlinovi slovnici (Pohlin 2003: 393 (faksimile 279, prevod 535)).
pohvalno izrazil o njem J. Kopitar in ga označil za slavističnega entuziasta (Kopitar 1808: XLV),4 l. 1881 je o njegovem življenju in delu (tudi o posmrtni kraji rokopisov) obširno pisal L. Žvab,5 v 20. stoletju pa pomembni literarni in jezikovni zgodovinarji F. Kidrič,6 A. Breznik,7 J. Stabej,8 F. Jakopin,9 P. Weiss.10 V spremni študiji je P. Weiss opozoril na prispevek slovenskih naravoslovcev Z. Bufona in K. Bajca o Popoviču v Zborniku za zgodovino naravoslovja in tehnike iz l. 1979.11 Več pozornosti so njegovemu življenju in delu posvetili od 90-ih let dalje avstrijski jezikoslovci, ki so imenovani v uvodu pričujoče izdaje slovarja,12 pred tem pa je bil njegov germanistični prispevek omenjan predvsem v enciklopedičnih izdajah, njegovemu nemškemu slovniškemu delu pa je bila posvečena tudi disertacija (V. Prestini, 1913). V zadnjih letih je po zaslugi dunajskega germanista R. Reutnerja izšlo več Popovičevih nemških dialektoloških in slovaropisnih del (razdelek Dialekti iz njegovih raznovrstnih spisov,13 avstrijski slovar Vocabula Austriaca etStiriaca III (Frankfurt/M. idr.: Peter Lang, 2004) in pravopisni spisi (Hildesheim, Zürich, New York, 2005)).
1.2 Z avstrijsko-slovenskim sodelovanjem jezikoslovcev Richarda Reutnerja in Petra Weissa je Popovičevo ohranjeno slovenistično slovarsko delo doživelo ponovno znanstveno pozornost. Z objavo osnutka slovenskega slovarja, ki je bil po besedah urednika in sodelavca »najbrž zamišljen kot podlaga za dejansko nikoli objavljeni slovensko-nemški slovar oz. za slovar slovenskih narečij« (n. d., 10), je postal dostopen javnosti. Na podlagi Popovičeve okrajšane reference (Gloss. Vind.) v avstrijskem slovarju sta ga prireditelja na novo poimenovala kot Glossarium vindicum, doslej je bil namreč v strokovni literaturi poznan po Pohlinovem poimenovanju v Bibliotheci carnioliae kot Specimen Vocabularii Vindo-Carniolici [Poskus slovensko-kranjskega slovarja] (Pohlin 2003: 535), ki ga je Pohlin uporabil kot vir za svoj slovar Glossarium slavicum (1792).
2.0.1 Objava ne v celoti ohranjenega Popovičevega slovenskega slovarskega gradiva, o čemer pričajo Pohlinovi navedki v Glossarium slavicum, ki jih v gradivu ni, poleg osrednjega slovarskega dela, ki je iz težko berljivega rokopisa natisnjen v diplomatičnem prepisu z nekaterimi uredniškimi dopolnili in popravki, obsega spremna besedila, ki so objavljena dvojezično, v slovenskem in nemškem razpravnem jeziku: Predgovor, Uvod s predstavitvijo gradiva (zgradbe, izročila in datacije rokopisa), krajev, s (kulturno)zgodovinskimi, narodopisnimi, naravoslovnimi
4	Jernej Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1808 [i.e. 1809].
5	Lovro Žvab, Ivan Ž. V. Popovič, slovensk pisatelj, Ljubljanski zvon 1881, 106-110, 179-182, 235-240, 300-307, 366-370, 425-432, 494-500, 625-630, 761-766.
6	Popovič (Popowitsch) Janez Sigismund Valentin, Slovenski biografski leksikon 2, Ljubljana 1933-1952, 443-455.
7	Anton Breznik, Popovičev Specimen vocabularii vindocarniolici ter Pohlinov Glossarium slavicum, ČJKZ 1927/6, 91-99.
8	Jože Stabej, spremna beseda v M. Pohlin, Glossarium slavicum, 1792, Faksimile der 1. Ausg. = Faksimile 1. izd., München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1972, XVIII-XXII.
9	Franc Jakopin - Tone Wraber, Popovič, Janez Sigismund Valentin, Enciklopedija Slovenije 9, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, 144-145.
10	Peter Weiss, Vocabula Austriaca et Stiriaca 12 (Frankfurt am Main 2004), Jezikoslovni zapiski 12/1, 2006, 147-151; isti, Janez Žiga Valentin Popovič, Slovenščina med kulturami, Zbornik Slavističnega društva Slovenije, (ur. M. Košuta), Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2008, 361-362.
11	Weiss nas seznanja, da je Z. Bufon zavrnil tudi Kidričeve in Gspanove očitke o pomanjkanju Popo-vičevega domoljubja (n. d., 103), kar dokazujejo tudi besedni primeri iz slovenskega jezika.
12	Gl. navedbo imen pod 2.1.1.
13	Der Abschnitt »Dialecti« aus den vermischten Schriften des Johann Siegmund Valentin Popowitsch (1705-1774), Wien: Edition Praesens, 2003.
podatki, primerjavo s Pohlinovim slovarjem Glossarium slavicum ter bibliografskimi podatki o Popovičevih virih, Povzetkom in z navedbo primarne in sekundarne literature. Osrednji del, 2. poglavje (Besedilo / Text), vsebuje oštevilčena prepisana besedila iz 480 listkov v nemškem in latinskem razlagalnem jeziku, s pretežno slovenskimi iztočnicami, razloženimi z latinskimi, nemškimi, pa tudi drugojezičnimi ustreznicami in komentarji ter viri. V 3. razdelku z naslovom Pojasnila so dodane razlage oz. komentarji k posameznim (22) zapisom z razlago posameznih latinskih izrazov oz. zvez ter predvsem zemljepisnoimenskih poimenovanj ter s sklicevanjem na dopolnilne vire oz. literaturo. V 4. poglavju je naveden seznam Popovičevih virov, ki jih zbirka ne vsebuje in sta ga izdelala prireditelja, v 5. so dokumentirani posnetki rokopisa - začetnega listka in 28 izbranih zapisov iz gradiva, tudi več listkov obsegajoče besedilo pri eni iztočnici (npr. 223-226 pri metva z opisom dogajanja pri metju prosa). V 6. poglavju je P. Weiss predstavil »Življenje in delo Janeza Žige Valentina Popoviča«. V 7. razdelku sta dodani nepogrešljivi »Kazali slovenskega in drugega slovanskega«, tj. lastnoimenskega seznama predvsem krajev, pokrajin, prebivalcev, jezikov in narečij (7.1), ter jezikovnega gradiva v slovenščini in 9 slovanskih jezikih (7.2).
2.0.2 Knjigo je izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, založila pa Založba ZRC. Izid knjige so omogočili Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Občina Vojnik in Austrian Science Research Liaison Office (ASO) Ljubljana. Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na ZRC SAZU razvil Peter Weiss.
2.1.0	Za naslovnico in vsebinskim kazalom je ponatisnjena grafika Mihe Maleša, ki je avtorja med drugimi rojaki upodobil v svoji knjigi Slavni Slovenci l. 1938. V predgovoru so utemeljeni razlogi za objavo sicer skromnejšega rokopisa J. Ž. V. Popoviča, doslej neobjavljenega in širši javnosti nepoznanega, in vzroki za sodelovanje obeh prirediteljev, ki izhajata iz okolij, povezanih z avtorjevim življenjem. Posebej pa so imenovani slovenski in avstrijski strokovnjaki, ki so pripomogli k izdaji slovarja s poznavanjem hebrejščine, latinščine in grščine, pri kazalih pa so sodelovali še strokovnjaki za slovenski in druge slovanske jezike (iz Hrvaške, Slovaške, Češke, Nemčije (za gornjelužiško).
2.1.1	Uvod nas seznanja z opisom rokopisa, 480 vpisov s črnim črnilom z nekoliko manj iztočnicami oz. slovarskimi sestavki pa je šele v 20. stoletju ne popolnoma natančno oštevilčil Janez Logar. Iztočnice so večinoma v slovenskem jeziku, razlage predvsem v nemščini in latinščini, etimološke tudi v grščini in hebrejščini, v omejenem obsegu tudi v italijanščini, francoščini in madžarščini. Opozorjeno je tudi na oživljeno zanimanje za življenje in slovaropisna dela učenjaka slovenskega rodu pri tujih raziskovalcih v zadnjih desetletjih: poleg urednika Reutnerja so se ukvarjali z njim W. Haas (1987), P. Kühn (1987), R. Kornhofer (1992), K. Faninger je objavil o njem obsežno monografijo (1996), L. M. Eichinger (2001), H. Leeming (2001)). Popovič je želel sestaviti mednarodni fonetični zapis za različne jezike. V preglednici in s primerjavo med Pohlinovo pisavo, bohoričico in današnjo pisavo so predstavljeni razlikovalni znaki, ki jih je Popovič uvedel za sičnike in šumevce c, č, s, š, z, ž ter h in «: tj. z, m, v, m, z, m, x, n. Ugotovljeno je, da je Popovič imel »svoje lastne predstave o pravopisu« (tam, 10); grafično je ločil tudi glasovno vrednost e-jevskih fonemov (širino je označeval z e (npr. blek), ožino z e (brčg), polglasnik z a, e, e (npr. oberwe, oberwe), ima pa tudi druga (naglasna) znamenja, ki na tem mestu niso posebej navedena in opisana: a (welä), e (zaporedam), e (berm), i (kobilla), o (kokola, powödna), ü (putrih); e (devečka), e (dedec, dremat), o (zlo).
2.1.2	Glede datacije navajata prireditelja več virov, tako časovne in krajevne omembe v slovarskih sestavkih, ki pa niso eksplicitne, najzanesljivejše merilo so letnice uporabljenih virov, ki delo postavljajo v 60-a leta, morda po upokojitvi l. 1766. Natančno so po današnjih državnih
teritorijih našteti tudi omenjeni kraji in pokrajine iz 7 držav (Avstrije, Češke, Hrvaške, Italije, Madžarske, Nemčije in Slovenije, kjer so navedene tudi pokrajine in reke), največ je seveda slovenskih, in sicer iz Popoviču bolj poznanega osrednještajerskega prostora.14
2.1.3	Avtorja poudarjata kulturnozgodovinsko vrednost nekaterih slovarskih člankov (n. d., 1213) in se nadejata možnosti novih raziskav »ne samo jezikovnega gradiva, ki ga je sredi 18. stoletja zbral in nam ga v svojih objavljenih in rokopisnih delih zapustil Janez Žiga Valentin Popovič« (n. d., Weiss: 104). Zgodovinsko je zanimivo geslo o uskokih (428), narodopisno pa o metju prosa. Tematsko je opozorjeno še na poimenovanja stanov in poklicev, jedi in pijače (npr. mlinci, ocvirki, pogača, potica, presta, slivovica/slivovec, ki jo omenjata kot najbolj znano slovansko izposojenko v nemščini), ter naravoslovne rastlinske in živalske izraze (predvsem imena ptic, pod Ä npr. sloka, sraka, strnad), ki predstavljajo 15 % besedja, za kar je navedel štiri dela, a začuda ne Scopolijevega dela Flora Carniolica, čeprav ga je imel v svoji knjižnici.
2.1.4	V naslednjem podpoglavju sledi kratka primerjava s Pohlinovim slovarjem Glossarium slavicum (1792), ki je Popovičevo zbirko imel za enega od virov, a je veliko obsežnejši kot ohranjeno Popovičevo gradivo (ne vemo pa, koliko se ga je izgubilo):15 ponazorjena je na dveh primerih (pogača, čoln). Moja omejena primerjava Popovičevega besedja pod črko a in b s Pohlinovim je pokazala, da ima Pohlinov slovar pod črko a le eno besedo (aškrt), ki jo ima tudi Pohlin poleg sto drugih, pod b pa 37, Pohlin pa še 60 več. Pohlin Popovičevega gradiva v današnjem obsegu ni v celoti izčrpal, temveč je upošteval, kar se mu je zdelo pomembno,16 slovenske besede je Pohlin prilagodil svoji pravopisni in glasoslovni normi, npr. blago - blagu, bog - Buh, broun - brumne. Popovičeve tujejezične vzporednice in komentarje je zajel v celoti (npr. pri bik17) ali le deloma in jih večinoma dopolnil z navedki iz drugih virov (npr. pri bog je navedel le frigijsko (Phrygibus), ne pa hebrejsko, pri bled so zapisane različne germanske ustreznice, ki jih Popovič nima, a tudi Popovičeva grška izvorna beseda, doda mu pa še drugo po Wachterju; pri blek ima Popovič le nižje saško, Pohlin pa še latinsko, germansko, grško, švedsko, islandsko). Dvakrat je Pohlin pri tej črki omenil Popovičevo ime: pri blago navaja po Popoviču tudi narečne razlike in omenja pokrajinsko določene poklice (Kranjci so trgovci, Štajerci (Vindi) poljedelci, Hrvati živinorejci: »ait Popovitsch: bonum mobile aeque, ac immobile: Carniolis Merx : Cro-atis Pecus, uti latinis pecunia«); Pohlin sledi Popoviču tudi v nekoliko spremenjenem navedku o narečnih razlikah, ki jih pomensko opredeli (»Dialecti significationem variant«), tudi drugi del izrazi z drugimi besedami, ko omenja pokrajinsko različna ljudska opravila (Pohlin 1792: 13). Pri bresqva ob navedenem Popovičevem izvoru (iz starofrancoskegapresse z variantami v Languedocu) poda svojo razlago iz latinskega Persicum (Pohlin 1792: 15).
2.1.5	Pri obravnavi virov (n. d., 14) velja poudariti pri Brezniku ugotovljeno pomembno dejstvo, da je tudi Popovičevo slovensko in slovansko besedje služilo kot vir za nemški slovar J. C. Adelunga. Z navajanjem splošnega, zgodovinskega, hišnega, gospodarskega leksikona v gradivu je utemeljen avtorjev enciklopedični pristop. Viri so preverjeni s seznamom v avstrijskem
14	Prim. 2.4.1.
15	Op. avtorice prispevka.
16	Pod b (in w) ima npr. baba, babca, barat, barv, berš, bik, blago, bled, blek, bog, bogat (Wogat), bor, brečem, breg (pod Wr^g), brej(a), brenta, breskva, broč, brod, broun (pod brumne), bučeila (le glagol bučim), nima pa nekaterih lastnoimenskih, narečnih besed in besedotvornih različic (npr. Beč, bargles, Bistrica, bohači, bolezn (bolan), borka, barouz, brunu).
17	Pohlin (1792) ima pravilno Armoricis capra, tako tudi Wachterjev slovar, v objavi Glosarija je na tem mestu zapisano Amoricis (n. d., 33), izpadel je r, ki ga ima tudi izvirnik. Tudi Pohlin ni vedno ustrezno bral Popoviča, pri aškrt ima npr. za »Svionischen skard« zapisano »a Srionico«.
slovarju: v obeh prevladuje raba nemško-latinskega slovarja J. L. Frischa in slovarja Glossarium germanicum J. G. Wachterja (1737), dodanih je le nekaj novih del. Razvidna je raba kajkavskih slovarjev J. Belostenca (1740) in G. Habdelica (1670), lužiškosrbskega slovarja A. Frencla (1649). Delež samostojnega je težko razpoznati: zbrano narečno gradivo je po biografskih podatkih pridobljeno tudi na ekskurzijah s terenskimi raziskavami in zapisovanjem gradiva na tablico, kar potrjuje njegov empirični pristop pri zbiranju narečnega besedja.
2.1.6 V povzetku je osnutek slovenskega slovarja predstavljen v primerjavi z nemškima zbirkama kot manj pomenskorazlagalno popolno delo, ki »ima vrednost zgodovinskega dokumenta« (n. d., 16), z omejenim vplivom, razen Pohlinove eklektične vključitve v svoj Glossarium, in s kulturnozgodovinsko vrednostjo ter spoznavanjem avtorjevega pojmovnega sveta. Opozorjeno je tudi na predznanstveni primerjalnojezikovni pristop, ki ne podaja ustreznih etimologij (npr. angleško day 'dan' vzporeja s štajerskim 'čas' keday).
2.2.0	Osrednji del (Besedilo / Text) na 40 straneh prinaša diplomatični prepis vseh ohranjenih 480 zapisov in zaznamkov, ki zaradi obravnave določenih besed na več listkih (npr. drože, gad, hiša, metva, sliva, stan, višna itd.) vsebujejo nekoliko manjše število še neurejenih, priložnostno zapisanih in podatkovno zelo heterogenih slovarskih sestavkov, ki prinašajo različne jezikovne podatke: glasoslovne, oblikoslovne, besedotvorne podatke, pomenske razlage, sopomenske, enakopomenske, enakoizrazne in raznopomenske (heteronimne) izraze, narečne različice ali pomene, medjezikovne primerjave, ne vedno posrečene izvorne izpeljave itd., pa tudi druge zgodovinsko, etnografsko, kulturološko zanimive opise in navedke.
2.2.1	Popovičevi zapisi sestojijo iz večinoma slovenske občno- ali lastnoimenske iztočnice, ki ima ob sebi različno število drugih slovaropisnih podatkov prevodne in razlagalne vrste: npr. pri Braslovče^8 pred nemško ustreznico navede oblikoslovni podatek o številu (množinski samostalnik), pri Tuj, Poetovio obrazloži ime glede na naseljence in njihov jezik (423), pri Cilouc (Zilouz) ima le pojasnilo, da tako poimenujejo mesto Klagenfurt koroški, kranjski in štajerski Vindi (464); pri Primorci le s krajevno in pokrajinsko opredelitvijo obmorskih Hrvatov (317), pri Uskoki doda zgodbo kot razlago tega vzdevka za prebivalce Senja (428). Izjemoma je na enem listku navedena samo gola iztočnica, nadaljevanje pa sledi na naslednjih: npr. jewša (124), Reka (331). Iztočnica ni vedno v slovarski obliki: npr. gori(91), gowori(92), welä (441), wpije (450); lahko je tudi večbesedna: npr. dedec un baba (57), oku (kurju) (252). Ob sebi ima včasih še istokorensko podiztočnico ali zvezo: npr. grilec, grilček (95), neskrivlen, odprt, odprtiga srca (244), višaj, na višaj gledat (432); lahko tudi več tvorjenk iz iste besedotvorne podstave.19 Lahko je zapisana v narečni podobi: npr. Hamc - hrib pri Kamniku 'Homec' (100), jelovca (der Ofenleim) (114), lonc (201), osonk (gorenjsko) 'oselnik' (259), štrtinjek (348). Iztočnica je lahko tudi tujejezična: hrvaška (npr. platit), slovaška (npr. diewečka, pan), angleška (day), nemška (npr. Butterich, Presaun), nizozemska (Droessen), ukrajinska (palf) itd. Abecedna ureditev ni vedno upoštevana (pod črko d ima npr. Dob, Bona, diewečka, dina, doidem, doteknat, dražit, Dan, day, de itd.). Nekatere iztočnice so navedene dvakrat: npr. pri dvor (68, 69), gad (80, 81), oz. so tujejezične vzporednice obravnavane na samostojnih listkih: npr. drože (63, 64, 65), Drusen (67), Droessen (71), vmes so iztočnice drozg (66), dvor (68, 69) in Djuri (70).
2.2.2.1 Slovarsko gradivo je predstavljeno dvo- ali večjezično, slovenski iztočnici sledijo tujejezične ustreznice: npr. »igla, acus« (119), »juxa, Suppe« (122); trijezično (še nemško in
18	Iztočnice so v tem prispevku večinoma zapisane v prečrkovani obliki.
19	Prim. pri dvor pod 2.2.3.3.
latinsko, zlasti pri živalskih in rastlinskih izrazih: npr. »poux, d. i. polx, glis, Pilchmaus« s pomensko motivacijo in navezavo na islandski pomen pol 'luknja', ker živijo v luknjah, ki danes ni veljavna, ampak je vezana na barvo kožuha). Izjemoma je lahko tudi enojezično: npr. »pmkor der Krainer« (320), pri Djuri vrate, z dodano sopomenko, krajevnim heteronimom in izgovor-nim podatkom: »Gyuri (lies djuri)« za mesto Rab, Jaurinum (70). Kot je razvidno, vsebuje s primerjalnojezikovnega vidika še druge tujejezične vzporednice, ki ne služijo zgolj pomenskemu razlaganju kot po navadi nemške in latinske prevodne ustreznice, temveč potrjujejo tudi jezikovne povezave in izvor: npr. »jest, edere, Islandis gesta« (117), pogosto z navedbo grške (pri hlev, jebat, klonc (collis), kobila, kvas, liška (češko) pa tudi hebrejske, kaldejske idr. izvorne vzporednice (npr. pri bog (arm, pauper) navaja ob latinskem še hebrejski citat iz svetega pisma (19)), od neslovanskih je navedena občasno še švedska, francoska, keltska, alemanska, gotska, madžarska, turška, finska, španska, italijanska, nizozemska, belgijska (pri kuca (cunnus) »Belgis kutte« (179)), islandska idr. ustreznica, včasih izpisana iz omenjenega vira.
2.2.2.2	Slovarski sestavki so različne dolžine in vsebujejo različne nesistematično razporejene podatke, od skromnih, ki vsebujejo poleg iztočnice le latinsko in/ali nemško ustreznico: npr. »odeja, Bettdecke in genere« (251), podlusk, ein Fisch Acrogonii (294). Pri nekaterih je dodano še krajevno določilo: npr. pripirh Carniol. (284), poleg razlage v nemščini (rdeče jajce) in oznake spola (m.); pri drugih izvorni podatki: npr. pri hlev z izpeljavo iz grške izvorne besede ipd. (104). Včasih je v nemškem razpravnem jeziku razložen samo pomen slovenske iztočnice: npr. postava, das Capitel eines Buches 'poglavje' (300), »mirnik ist in Krain ein Mezen« (228), ali samo izvor: npr. pri kad (128) iz hebrejščine itd. Lahko pa so razširjeni z raznovrstnimi podatki, ponazarjalnim gradivom zlasti iz svetega pisma, sklicevanjem na vire in so pravcati enciklopedični sestavki. Poleg slovarskega navajanja besed z neglagolskimi zvezami so iztočnice razložene pogosto tudi z glagolskimi stavki oz. s kombinacijo obojega: npr. deska (42, 43), fletni (78), pri dob so poleg potrditev poimenovanja v več slovanskih jezikih navedena tudi lastnoi-menska poimenovanja: Sweta Maria wdobji 'cerkev blizu Celja', češko mesto Dub blizu Prage (45); pri Gron 'grom, Jupiter' omenja galsko gronder in navede trivrstično pesem, ki vsebuje ta glagol (94) itd. Dopolnila niso le jezikovne narave, temveč tudi etnografsko zanimiva: npr. pri potica in pri moravski ustreznici baba dodaja še podatke o razlikah sestavin v nadevu: Moravani dodajo mak, slive, Vindi orehe, smetano, med, slanino (301).
2.2.2.3	Primerjalnojezikovno izhodišče Popoviča usmerja tudi v medjezikovne povezave, ki jih dopolnjuje tudi z navedbo podatkov iz raznih virov ter lastno jezikoslovno utemeljitvijo: npr. pri fant (76) nas napoti k Frischu 24, col. b; pri wišna omenja Frischev podatek, da imajo Francozi v tem pomenu besedo guisne, kar se mu zdi mogoče, s pojasnilom, da bi prevzeli slovansko, turško, grško besedo wišna z njihovo običajno spremembo W v gu. Frischa (»S. 241 Sp. A am Ende«) navaja tudi pri wart (adnowart 'einmal') pri dravskih Vindih nad Mariborom za mal zaradi podatka, da je nekdaj imelo enak pomen tudi fahrt v nemščini, tako govorijo tudi tirolski hribovski prebivalci (433). Medjezikovno ujemanje poimenuje z latinskim glagolom consonare: npr. maček, mačka se sklada z galskim Masque (212). Gazit se ujema z nemškim samostalnikom Gasse. Izvor nakaže s predlogom von/ex (npr. pri kožuh iz hebrejščine, pri klicam iz grškega glagola). Večkrat opazimo t. i. ljudskoetimološka izvajanja: pri lastoviza ob štajersko lastovca omenja še kranjsko glastovca po glas (188), kranjsko grabec 'vrabec' od grabi, rapit (92), pri klabuk iz globoku (138) itd. Tudi nekatere druge razlage izvora danes ne veljajo (npr. pri podgana iz pod 'kašča' in gan 'premikati se' (292), podlazca iz pod in laziti (293), hrast iz Xpdffl 'naznanjam božji izrek' (107) idr.). Zasledimo tudi popravek podatka v viru: npr. pri meh (219) je dodal kritično pripombo o nenatančnosti zapisa pri Belostencu, ko zapiše na barbarski način (»auf eine barbarische Art«) latinsko muscia namesto muscus.
2.2.2.4 S kazalkami se sklicuje na vire: npr. znotraj slovarskega sestavka pri mora: »Vid. Nachtmar Wacht. Vid. omnino Mare Frisch Wörterb. 642 Sp. b.« (236). Kazalka redko nastopa kot samostojni sestavek: npr. »koma, vid. Kote in Frischio« (156). Izjemoma je na listku navedena samo kazalka na naslednji listek: »s. letos« (185). Pri sorodnih izrazih glina (85) in jelovca (114) je namesto vodilke opisno na obeh mestih opozorjeno na poimenovalno razliko glede na uporabo v pečarstvu (jelovca) in lončarstvu (glina).
2.2.3 Če podrobneje razčlenimo jezikovne podatke, ki jih Popovič dodatno navaja v precejšnjem številu slovarskih sestavkov, lahko izluščimo mednarečne in medjezikovne razlike tako na izrazni ravni (glasoslovne, oblikoslovne, besedotvorne, besednozvezne razlike) kot tudi pomenske razlike, ki so razložene v dodanih komentarjih, jezikoslovnih utemeljitvah.
2.2.3.1	Slovensko narečno gradivo vsebuje podatke o glasoslovnih različicah z navedbo na enem ali več listkih: npr. dčb, odäb, wodčb (56); nagnoj (238), negnoj (239); jewša, karnijski Vindi owša, škofjeloško woša (124127). Velikokrat so omenjene tudi glasoslovne spremembe, včasih kot domneva z vprašajem: omenja npr. izgovor s protetičnim v pri Wurh (sueti) za H. Ulrich (458); pri drože se tuji s premenjuje z ž(75) (podatek je naveden na samostojnem listku); pri fant zapiše, da Vindi nimajo črke f, kar kaže na tuji izvor besede; sprašuje se, ali je pri janka ob ujemalni galski obliki jaque dodan n (n?) (110); pri miza navaja oblike mesa, mese, myse in latinsko mensa razlaga z epentezo s sklicevanjem na Wachterjev slovar ipd. Nekatere glasoslovne variante tudi časovno določa: npr. kranjsko dan je starejše od štajerskega dčn (52); moj god rustice goud (88). Včasih v oklepaju navede tudi izgovor (prim. Gyuri). Glasovne razlike so prikazane tudi v različnih jezikih: npr. pri meh dalmatinsko mah, madžarsko moh (219) itd.
2.2.3.2	Iz gradiva lahko v omejenem obsegu črpamo tudi oblikoslovne podatke: npr. pri dež (41) so navedeni še stranski skloni: deža, vdežu, z dežam; pri bolezn še glagolske oblike in samostalniške posebnosti (feminizacija): boli, je bolel, bolelu; zobi me bolijo, so me boleli, persee so me bolele (22). Nekatere besede imajo tudi slovnične oznake (npr. finkušte plur., »lanski, a, o, fertig« (184) itd.
2.2.3.3	Besedotvorni podatki so navedeni na istem listku ali samostojno; poleg iztočnice so lahko v naslednjih vrsticah navedeni še drugi člani besedne družine: npr. kar dvakrat pri dvor: Dwor, dworni, dwornost, dworiše (68), dvor, dvorni, dwornost (69) - pri tej iztočnici navaja še češke glasoslovne in besedotvorne različice (dwur ^); gaz, gazit (82); bor (23), borka dolenjsko, pod Ljubljano (24), barouc pri Škofji Loki (25); negnoj, negnojouna (239); Jereb, Jerebica z opozorilom na žensko končnico -ica, pri zle (456) navaja obliko zlega, iz katere izpelje imenovalniško obliko; včasih razloži sestavo tvorjenke ipd.
2.2.3.4	Frazeološke podatke navaja za slovenščino in druge jezike: npr. pri brečati ukrajinsko jak sobaka breče (27); pri gron: De te gron vdari (94); navaja pa tudi samostalniške in glagolske zveze: npr. pripovodnja: swč(t)na powödna (304), britku trplenje ((32, 33) pri zlo: za zlo mam (466) ipd.
2.2.3.5	Vzporejanje izrazov v različnih jezikih ne omogoča samo spoznavanja glasovnih razlik ali izvorne izpeljave, temveč nas seznanja tudi z medjezikovnimi in mednarečnimi poi-menovalnimi in pomenskimi razlikami: npr. dinja, melo označuje v narečju Slovakov splošni samostalnik, tj. bučo, za dinjo pa imajo samostalniško zvezo Turecka dinja, navadna buča je poimenovana tikwa (48); heteronim je tudi gad, ki je poimenovanje za kačo, pa tudi za močerada (Radovljica), štajerski tavtonim je mačarat, enak pomen ima v slovenskem jeziku tudi iztočnica
mačurek (213), ki jo vzporeja s francoskim narečnim glagolom machurer 'popackati', kakor je poimenovan tudi tiskarski vajenec (un machurat).Narečne pomenske tančine omenja tudi pri množca: gorenjsko pomeni ljudstvo, navadno kup, množca lud^, tudi samo ludi. Večpomenskost označi z oštevilčenjem pomenov pri iztočnici ocvirki (264): »1) Die Krämeln« /^/ »2) Die Knobbbern der Eichbäume«. Poleg dedec, avus (58) navaja še preneseni pomen 'del zaponke' (dedec un baba) (57). Pri iztočnici pounik namesto tujejezičnih ustreznic navaja sopomenko: pounik enako kot na Kranjskem mirnik ((302). Medjezikovne raznopomenke omenja pri kmet (146, 147): poljsko je baron, češko sodna oseba, večnik; pri knez (148-152) idr.
2.3 V seznamu Popovičevih virov sta prireditelja abecedno uredila in razvezala skoraj vsa primarno navedena dela (razen npr. Boecl., kjer v pojasnilih domnevata morda strassburškega kanonika in botanika Boeclerja (n. d., 65)), nista pa sprejela sekundarno navedenih del in svetopisemskih navedkov. Pri razvezavi kratic sta se oprla na natisnjeni dražbeni katalog iz dunajske mestne knjižnice (Wiener Stadtbibliothek) s popisom knjig v Popovičevi knjižnici ob njegovi smrti.
2.4.1	Kazali slovenskega in drugega slovanskega sta dvojni (7). Prvo prinaša lastna imena in izpeljanke z okoli 86 iztočnicami in nekaj kazalkami, ki se nanašajo na slovenski in slovanski svet: na imena krajev, pokrajin, ljudstev, jezikov in narečij, ki so navedeni v slovarju. Pričakovano po terenskih raziskavah na domačih tleh prednjači njegovo ožje in širše rodno okolje: pri več besedah se pojavlja Celje, celjski, celjski Vindi, kot svoje rojake v nemščini in latinščini poimenuje avtor; pogosto omenja zlasti v več različicah Vinde/Vende, tj. štajerske Slovence, Kranjsko, Kranjce, kranjsko, medrečne Vinde oz. medrečno Vindijo (najbrž med Savo in Dravo), manjkrat Koroško, Gorenjsko, enkrat Dolenjsko, Goriško. V slovanskem svetu so najpogosteje omenjeni Hrvati, hrvaško, Slovaki, slovaško, manj poljsko, češko (v jezikovnem gradivu pa večkrat (pod 68, 195, 196 idr.), lužiškosrbsko, seže pa do ukrajinskih in zaporoških Kozakov, Rusov, navedena je tudi nadpomenka Slovani, slovanski. Med kraji prevladujejo tisti iz domačega okolja: Dobje pri Planini, Jamnik pri Vojniku, Ponikva, Pragersko, Slovenske Konjice, Žalec, pa tudi iz širšega slovenskega območja: Kamnik, 5-krat Škofja Loka, Idrija, Slovenj Gradec, do Gorice (posebej še goriški Travnik), Devina na zahodu, Celovca na severu, na vzhodu pa sega na Hrvaško (Kar-lovac, Krk, Senj, Otočac idr.). Omenjene so tudi reke (Drava, Hudinja, Reka, Sava, Savinja, Timav, Voglajna) in Jadransko morje. S kazalkami je v kazalu opozorjeno na drugačno izrazno podobo: npr. bog prid. gl. ubog, Hodinja gl. Hudinja).
2.4.2	Kazalo z jezikovnim gradivom, razvrščenim po jezikih, večinoma v slovenskem, redkeje hrvaškem, slovaškem, češkem, poljskem, posamično lužiškosrbskem, ukrajinskem, dva v ruskem, po eden v vendskem iz Rügna, v srbskem ter s 13 jezikovno nedoločljivimi zapisi besed, tako občno- kot lastnoimenskih, pri homonimih tudi besednovrstno določeno, bralcu olajša iskanje besed po oštevilčenih listkih in hkrati omogoča vpogled v obravnavano besedno bogastvo, zapisani pa so tudi glasoslovni, oblikoslovni, besedotvorni podatki in zveze. Z vodilkami so povezane različne glasovne podobe besed (ptica in tica, vodeb in odab).
3.1 Z objavo Popovičevega slovarskega gradiva je delno izpolnjen dolg do prvega pomembnega slovenskega jezikoslovca 18. stoletja, ki je spodbudno vplival na znanstveni, jezikoslovni in slovaropisni razmah prerodnega obdobja, zlasti na Pohlina, s katerim se je srečal na Dunaju, na Gutsmana na Koroškem ter na člane obnovljene akademije delavnih in preroditelje Zoisovega kroga, z iskanjem ustreznejše pisave s pisanjem istih glasov v različnih jezikih z eno samo črko še posebej na Kopitarja. Škoda je, da objavljeno besedilo slovarja ni bilo prevedeno v slovenščino, tako ostaja dostopno le nemško in latinsko veščim bralcem. Prevod bi zaslužilo tudi njegovo prvo
natisnjeno naravoslovno-jezikoslovno delo Untersuchungen vom Meere (Raziskave morja) iz l. 1750. Glossarium vindicum je zato namenjen predvsem strokovni javnosti, saj omogoča nadaljnje pravopisne, besedoslovne, etimološke, dialektološke, imenoslovne, glasoslovne idr. raziskave; z dvojezičnimi spremnimi besedili, uvodom, seznamom besed, prikazom življenja in dela, kazaloma pa nagovarja k branju tudi vse ostale slovensko in nemško poučene bralce in vse ljubitelje slovenske besede, ki želijo pobliže pogledati v slovaropisno delavnico ali spoznati do sedaj nedostopen enciklopedično zasnovan primerjalnojezikovno ter narečno bogat osnutek slovenskega slovarja iz tretje četrtine 18. stoletja izpod peresa pomembnega štajerskega znanstvenika.
3.2	Ob branju Popovičevega besedja in pregledu seznama slovenskega jezikovnega gradiva pa se odkrivajo nekatere skupne točke z njegovim vzorovalcem M. Pohlinom, ki se je tudi navduševal nad posebnimi, redkimi, narečnimi, »eksotičnimi« izrazi, poimenovanji bogov. Nekatere besede iz Popovičevega slovenskega glosarija je vključil tudi v svoj slovensko-nemško-latinski slovar Tu malu besedishe treh jesikov iz l. 1781 (npr. aškrt, barati, brgles, češminje, glastovca, grabec, likeb, mlinc, nagnoj, Svantevit).
3.3	Na videz skromna zbirka nesistematično uslovarjenih izrazov iz različnih jezikov s priložnostnimi izpisi iz virov, avtorjevimi razlagami in jezikovnimi, leksikonskimi komentarji skriva v sebi kopico zanimivih podatkov, ki so ponujeni bralcem v nadaljnje raziskovanje in preverjanje oz. so dokument časa, ki nas preseneča s svojo pestrostjo pojmovnega sveta in avtorjevo jezikoslovno pronicljivostjo.
Irena Orel Filozofska fakulteta v Ljubljani