Gerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Krstil je Franeka Jožef Baptistik, takrat kaplan in pozneje tudi dekan Hraslovški. Sosedi bili so vesoli zalega in ljubeznivega dečka kodrastih, belka.stih lasij. Fantek se je vsakemu prikupil, ker bil je čodnega vodenja in je na njegovem ličicu lepo cvetela l.juba, svela nedolžnost. Med otroke je redkokedaj zahajal; držal se je bolj domače hiše. Ce pa se je slučajno družil ž njiini, gledali so vsi na Franeka, in dokler je bil pri njih, bili so otroci bolj tihi in mirni; njegova krotka beseda jih je ovladala. Pač prav, če se dobri otroci na doraači trati nekoliko poigrajo; še angelji se ž njimi vesele. Ko je škof Slomšek iskal dom veselja po širokem svelu, ni ga našel. Še le med otroki, igrajočimi na vaški ledinici, ga zasledi: 1'oslednjič veselje še le zasledim, Na vaško ledinco pridirjam za njim, Glej tamkaj z otroki prijazno igra, Jim kratek čas dela, pii njih je doraa. Ravno tako je pa tudi resnično, da otroci, ki vedno pohajajo in se potepajo po vasi in družijo z nevmarno deco, čestokrat zgubijo ljubo sramožljivost ter se spridijo za vse prihodnje čase. Takih lagodnih otrok se je Franek ogibal; njegova blaga mali ni Irpela, da bi zahajal med nje, in bi se deček ne upal ostremu očetu pogledati v oči, če bi se vračal domov iz družbe takih otrok. Egiptovski Jožef je še svojim lastnim bratom zbežal, ko so nekaj pregrešnega počinjali na paši; še le doraa pri Ijubem očetu čutil se je varnega. V domači šoli podučeval je v tem času učilelj nemškega pokolenja (Maier), ki je slovenski jezik le za silo drobil, in je zato tudi deci nemščino z vso močjo v glavo vbijal. Le kmečki otroci smeli so v šoli slovenski govoriti; otroci iz trga so se pa učili vse samo nemški, celo katekizma. Še na stare dni se je Fran Kosar rad pritožil nad tlako, katero .je moral delati v šoli svoje mlade dni. »Šli smo v šolo, rekal je, in smo dobili tam nemško nalogo. Drugi dan snio se s strahom vračali; če nam namreč nemščina ni dobro služila, pela nam je neusmiljena šiba.« Edino naravno in pametno je pač podučevali otroke v domačem jeziku; lako delajo vsi narodi. Nenaravno in torej tudi pregrešno ravnanje je pa, v domači šoli učiti v tujem jeziku. Zato je jeden naših najboljših mož že davno javno izrekel: »Mladina se mora v ljudski šoli podučevati v jeziku svojega naroda, svoje matere, sicerje pa poduk le muka in pedagogiška siro vost.«1) Franek je vendar tudi v nemški šoli napredoval in je že takrat pokazal, da ima bistro glavo in čisto pamet. Toda toliko težavo premagalo je le par nadarjenih učencev, ogromna večina pa je zaostajala, in ker otroci niso napredovali, zamrzila jim je šola. Dosti otrok je hitro pozabilo, kar so se naučili, in innogo jili že za par let niti svojega imena ni več vedelo pošleno zapisati. Zakaj pa tedaj tuji in domači naši nasprotniki vsiljujejo slovenskim olrokom nemški učni jezik? Baje zalo, ker slovenski otroci, vešči nemščine, pozneje, če grcdo po svetu, laglje izhajajo. Tem je pač dobro zasohl neslano raodrovanje neki našinec v deželni sobani v (iradeu, rekši, da slovenski otroci niso »ciganski zarod«, da bi morali iti po svetu s trebuhom za kruhom. Slovenska dežela je dosti bogata, da prehrani svoje rojake, če se gibljejo in če ne zapravljajo. Lenuha pa povsodi, tudi na Nemškem, eaka raztrgan rokav in prazen bokal. Zato pa slovenski otroci, ki gredo svoje sreče iskat bodisi na nemški svet ali pa tudi mod Nemee po domaeih mestih, bodisi na jug med Lahe, bodisi na jutrno stran med Ogre, navadno trpe ne le škodo na duši, nego tudi gmotno škodo. Iz.jeme so—¦ bele vrane. Vsakdanja skušnja namreč uči, da med tujci zgube čestokiat nedolžnost in tudi vero, in kedar so porabili telesno svojo moč na tujem, raora jih in zarod njihov prerediti na stare dni domača zemlja. Marsikatera slovonska občina bi nam v tem pritrdila. Franek bil je nenavadno nadarjen in je bil v vseh zazrodih prvi med svojimi vrstniki; sicer bil je pa šibek fiinLek in nič kaj trdnega zdravja. Mater je torej skrbelo zla.^ti zdravje sinka in večkrat je dejala: »Zakaj so vendar tako ženeš in vedno gledaš le bukvice, saj vcS, da li to škoduje«. Sin pa jej odvrne: »Veste, mama, jo pa ob sklepu šolskega leta veselo, če me prvega pokličejo po premijo, in mi zraven še godci zagodejo.« Zdaj v Ijudski šoli premij ni več, m novejši čas odstranil je tudi zlate bukve. Zal ni škoda! Kdor ima zdrave oči, hitro sprevidi, da je to kos socializma uvedenega že v ljudsko šolo; ta namreč no tip:, da l>i imcl jeden učenec prednost pred drugim. ki h: vie.giiil.i njogt.) vega vnemarnega součenca žaliti. V s i s m o Liiukop.-avni, proč torej z zlatimi bukvami! (Dalje prih.) Posvečevanje prenovljene cerkve v Pilštanju. Nepopisljivo veselje vživali so pridni župljani star. iduvne, prijazne župnije Pilštanjske v dan 21. in 22. avgusla t. 1., ker prišli so rail. knezoškof k njim, da bi sluvcsno posvetili popolnoma prenovljeno župnijsko cerkev sv Mihaela in tri nove oltarje v njej. Storili so pa pobužm in za lepoto hiše božje vneti župljani po svojib skromiiili močeli tudi vse, da bi svojega višjega paslirja (1 •isLdjiio in lepo sprejeli, ter jim tako nekako-poplačali Irudapolno delo, katero so si s tem svetim opravilom naložili. Postavili so slavoloke s primernimi napisi in s cvellicami okinčane mlaje ob cestah ter olepšali p<isebno Se cerkev s prekrasnimi venci. Da, ves Irg bil jo podoben prelepemu raju. Mil. knezoškof pripeljali so se v torek 21. t. m. popoldne iz Maribora v Poličane. Tam so jih pozdravili č. g. župnik Henrik Verk ter jih spremili na potu v Pilštanj. Na vrhu Pečiee pozdravila je svojega duhovnega očela vrla Solska mladina Lemberške šole s svojim č. g. katehetom. Vsaka vas, koder so se mil. knezoškof peIjali, bila je s zelenjem lepo okinčana in ni bilo liiše, kjer bi ne klečale verne ovčice, proseč višjepastirskega blagoslova. Kaj ganljivo bilo je videti, kako so dobre matere svojo otročiče prinašale k vozu, da bi jih mil. knezoškof še posebno blagoslovili. V Podeetrtku poklonili so se med mnogobrojnim ljudstvom mil. knezoškofu vodja okrajnega glavarstva brežiškega, g. Tax, domači g. župnik, župan z občinskim zastopom in prostovoljna požarna bramba. V Hučah pričakovalo je zopet veliko župljanov z g. župnikom milega višjega pastirja, da bi jili spet videli ler iz njiliovih rok sv. blagoslov sprejeti zamogli. V Kozjem bil je pozdrav mil. knezoškofa pri krasnom slavoloku zunaj trga posebno prisrčen. Crez vse lep in ganljiv pa je bil sprejem višjega pastirja v Pilštanju. Milo solnce je začelo že zabajati za gore, ko so mil. knezoškof stopili iz voza. Kakor bi trenil, bil je ves trg v lučicah, vsi zbrani verniki pa, možje in žene, raladeniči, belooblečena dekleta in olroci, pozdravili so z gorečimi svečami v rokah mil. knezoškofa s prelepim pozdravom: »Hvaljen bodi Jezus Krislus!«, potem pa so padli na svoja kolena ter prosili sv. blagoslova. To je bil prizor, ki je vsem navzočim pri vabil solze v oči. Milostljivi knezoSkof bili so ganjeni do solz tor so blagoslovili verne svoje ovčice. Med p >božnim popevanjem lepih Marijinih pesmij in pritrkavanjem milodonečih zvonov, pomikalo se je potem Ijudstvo v dolgi procesiji v cerkev, kjer so se opravile molitve pred sv. ostanki. V dan 22. avgusta začela se je prelepa slovesrtost ob 7. uri zjutraj. V sredi 21 duhovnikov in mnogobmjnega ljudstva posvetili so rail. knezoškof po predpit;anih kaj pomenljivih obredih najprej cerkev in veliki ollar, potem pa še oba stranska oltarja, posvečena ljuhi !)<:vici Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti, oziroina Materi Božji Karmelski. V veliki oltar položili so ostanke sv. mučenika Kornelija, v oltar na evangdjski straai one sv. muč. Peregrina in v oltar na levi strani one sv. muč. Firminijana. Ob koneu slovesnosti brali so mil. knezoškuf na novoposvečenem velikem oltarju sv. mašo, potem pa so še slopili na leco, ter v navdušenem nagovoru primerjali vidni tempelj t. j. cerkev z nevidnim tempeljnom, l. j. našiin srcem; polem so se še župljanom prav prisrčno zahvalili za njih darežljivost ter jih po očetovsko opomnili, skrbeli zdaj tudi še za lepoto duhovnega tempeljna, za čislost svojega srca in lepoto svojih dnS. Tako končala se je v najlepšem redu prekrasna slovesnost, ki bode ostala vsem Pilštanjskim župljanom v neizbrisljivem spominu. Ljubi Bog pa naj bode hogati plačnik mil. knezoškofu za ves njih trud in za vso njiliovo Ijubezen, katero nam vedno skazujejo, č. g. župniku za njili preinnoge skrbi in nevtrudljivo dflovanje za blagor svojih ovčic, dobrim župljanom pa za njih veliko daiežljivost, po kateri so si poslavili s prenovljeno žnpnijsko svojo cerkvijo tako lep, več stoletij trajajoč spoinenik! Mili darovi za dražbo vednega češč<Mija. Sv. Urban nad Ptujem 22 11. 50 kr., Sv. Ropert v Slov. gor. 15 fl. 58 kr., Sv. Jurij na Šeavnici 16 fl. 50 kr.. Hizolj 4 fl. 10 kr!, Sobota 15 fl., Kostrivnica 5 11., Gornjigrad 9 11., Solčava 6 11., Sv. Frančišek Ksaveri 10 (1. 40 kr., Dobrna 8 11., Rogatec 11 11. 40 kr., Sv. Alojzij v Mariboru 17 fl.