Gnezditvena gostota velikega skovika Otus scops v naseljih otoka Braca (srednja Dalmacija) Breeding density of the Scops Owl Otus scops in urban settlements on the island of Brae (Central Dalmatia) Dejan Bordjan1 & Anja Rozonicnik2 1 Nacionalni inštitut za biologijo, Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, e-mail: dejan.bordjan@gmail.com 2 Ulica Heroja Lacka 7, SI-3000 Celje, Slovenija, e-mail: anja.rozonicnik@gmail.com Between 19 and 25 Apr, 2003, a Scops Owl Otus scops survey was carried out with the playback method on the island of Brač in Croatia, encompassing 20 human settlements scattered over the entire island. In eight settlements, a total of 24 calling Scops Owl males were recorded. With the exception of a single individual, all owls were registered in the settlements, which is a common characteristic of this owl species in Southern Europe. Given that in a great part of the island the owls were not recorded, either because it was not surveyed or because owls did not respond due to adverse weather conditions, the authors assume that the island's Scops Owl population is greater than that established through their survey. The crude density for the entire island was estimated at 0.06 calling males/km2, whereas for the central and western parts of the island, where all individuals were surveyed, it reached 0.18 calling males/km2. The ecological densities for all settlements and only for those on central and western parts of the island were 0.9 and 2.0 calling males/10 ha, respectively. The ecological densities for separate settlements ranged between 3.1 and 15.0 calling males/10 ha and are considered among the highest in Europe. Key words: Scops Owl, Otus scops, breeding density, Brač Island, Central Dalmatia, Croatia Ključne besede: veliki skovik, Otus scops, gnezditvena gostota, otok Brač, srednja Dalmacija, Hrvaška 1. Uvod Veliki skovik Otus scops je razširjen od Južne Evrope in SZ Afrike proti vzhodu do severne Mongolije in Japonske, na jugu pa vse do Malezije. V večjem delu evropskega areala z največjo gostoto v Sredozemlju je selivka, ki se iz Afrike vrne konec marca (Bavoux et al. 1997, Cramp 1998). V začetku aprila prvi osebki že dosežejo severno mejo območja pojavljanja (Robinson 2003), večina pa šele konec aprila ali začetek maja (Mebs & Scherzinger 2008). Posamezni osebki se na območju Jadrana pojavljajo že konec marca (Stumberger 2000b). Vrsta poseljuje predvsem polodprta območja in se popolnoma odprtega sveta navadno izogiba (Bavoux et al. 1997). Poleg tega potrebuje osenčeno mesto za dnevno počivališče, primerne odprtine za gnezdenje in veliko gostoto večjih žuželk (Cramp 1998). Med letoma 1970 in 1990 je evropska populacija velikega skovika upadla za več kot 10%, medtem ko so se v obdobju 1990-2000 v različnih državah kazali različni trendi. Ker si populacija vrste v novejšem obdobju še ni opomogla po preteklem upadu, je v Evropi ocenjena kot osiromašena (BirdLife International 2004). Kot glavna vzroka za upad se navajata sprememba v dostopnosti hrane in izguba gnezditvenega habitata (Bavoux et al. 1997). Populacija velikega skovika na Hrvaškem velja za drugo največjo v Evropi takoj za špansko (Bavoux et al. 1997); ti skupaj s populacijo v južni Rusiji sestavljata več kot polovico celotne Slika 1: Število (desno zgoraj) in ekološke gostote (desno spodaj) samcev velikega skovika Otus scops po naseljih otoka Brača. Številke ustrezajo vrstnemu redu naselij v tabeli 1. Fig. 1: Numbers (right above) and ecological densities (right below) of Scops Owl Otus scops males per separate human settlements on the island of Brač. Numbers correspond to the order of precedence in the Table 1. evropske populacije (Mebs & Scherzinger 2008). Ocene števila gnezdečih parov pa se med avtorji zelo razlikujejo; Lukac (1998) ocenjuje populacijo na 1.000-5.000 parov; BirdLife International (2004) na 5.000-10.000; Bavoux et al. (1997) in Snow & Perrins (1998) na 20.000-25.000 ter Lukac (2007) celo na 10.000-50.000 parov. Kljub tej pomembni populaciji je bilo na Hrvaškem malo raziskav lokalnih populacij (npr. Glutz von Blotzheim & Bauer 1980, Vrezec 2001, Mužinic & Purger 2008). Namen raziskave je bil ugotoviti gnezditveno gostoto, velikost populacije in razlike v številčnosti velikega skovika med posameznimi naselji na otoku Braču. 2. Opis območja in metoda 2.1. Opis območja Popis velikega skovika je potekal na otoku Braču v srednji Dalmaciji na Hrvaškem (slika 1). Brač obsega 395 km2 površine in je tretji največji otok ob hrvaški obali. Večja naselja na otoku so Bol, Supetar, Sutivan, Bobovišca, Milna, Donji Humac, Nerežišca, Skrip, Mirca, Splitska, Postira, Pučišca, Povija in Selca (Borovac 2002). Podnebje je mediteransko z viškom dežja v zimskih mesecih. Na Braču večinoma uspeva biom sredozemskih vednozelenih gozdov in makije (Matvejev & Puncer 1989). Pogosti so sekundarni gozdovi alepskega bora Pinus halepensis in odprta travišča (lastni podatki). 2.2. Metoda Velikega skovika smo s predvajanjem posnetka izzivali v vseh večjih naseljih na otoku. V petih nočeh med 19.4. in 25.4.2003 smo popisali 20 naselij, razporejenih po celotnem otoku. Izmed večjih naselij smo izpustili samo naselja Bol, Murvica in Dol, ki skupaj obsegajo okoli 70 ha oziroma okoli 20% celotne površine otoških naselij. Vsako izmed njih je bilo obiskano enkrat, z izjemo naselja Mirca pri Sutivanu, kjer smo v dveh različnih nočeh dvakrat predvajali posnetek. V zaselkih nismo popisovali. Konec aprila, ko je bil napravljen popis, sodi v obdobje, ki je najboljše za popis velikega skovika v južnih delih Evrope (Zuberogoitia & Campos 1998). Velikega skovika smo Tabela 1: Pregled {tevila in ekolo{kih gostot samcev velikega skovika Otus scops ter velikosti in nadmorskih vi{in naselij na otoku Bra~u Table 1: Numbers and ecological densities of Scops Owl Otus scops males, with sizes and altitudes of human settlements on the island of Bra~ Naselje/ Settlement Del otoka/ Part of the island St. samcev/ No. of males Površina naselja/ Settlement surface area (ha) Ekološka gostota (št. samcev/10 ha)/ Ecological density (No. of males/10 ha) Nadmorska višina/ Altitude (m) 1 Sutivan zahodni / western 5 16,0 3,1 0 2 Milna zahodni / western 4 5,0 8,0 0 3 Ložišca zahodni / western 4 2,8 14,3 60 4 Bobovišca zahodni / western 3 2,0 15,0 0 5 Bobovišca — luka / port zahodni / western 2 1,3 6,5 0 6 Mirca zahodni / western 0 11,3 0,0 30 7 Supetar zahodni / western 0 57,3 0,0 0 8 Splitska zahodni / western 0 9,5 0,0 0 9 Nerežišca osrednji / central 4 6,4 6,3 360 10 Donji Humac osrednji / central 1 2,0 5,0 334 11 Skrip osrednji / central 1 2,0 5,0 200 12 Dračevica osrednji / central 0 2,0 0,0 268 13 Postira vzhodni / eastern 0 25,4 0,0 0 14 Pučišca vzhodni / eastern 0 25,2 0,0 0 15 Povlja vzhodni / eastern 0 15,4 0,0 0 16 Novo Selo vzhodni / eastern 0 6,4 0,0 162 17 Selca vzhodni / eastern 0 38,0 0,0 108 18 Sumartin vzhodni / eastern 0 22,7 0,0 0 19 Gornji Humac vzhodni / eastern 0 3,5 0,0 300 20 Pražnice vzhodni / eastern 0 6,4 0,0 393 celoten otok/ whole island Skupaj / Total , .. . r ' osrednji in Z del/ central and W parts 24 260,6 0,9 24 117,6 2,0 izzivali z metodo predvajanja samčevega klicanja (t.i. »playback««, povzet po Samwald & Samwald 1992). V vsakem naselju smo na izpostavljenem mestu pred predvajanjem posnetka 1-2 min poslušali morebitno spontano oglašanje. Nato smo 2-3 min predvajali posnetek in po predvajanju ponovno poslušali 2 min. V primeru slišanega odziva smo predvajanje prekinili. V večjih naseljih smo za predvajanje izbrali več mest, ki med seboj niso bila oddaljena več kot 500 m, in si ob tem vrisovali kličoče velike skovike. Tako smo se izognili podvajanju podatkov. Za izračun ekoloških gostot smo s pomočjo zemljevida (merilo 1 : 50.000) izmerili površino celotnega naselja, vključno z neposredno okolico, ki je bila zajeta ob ročnem izrisu meje naselja. Za izračun navadne gostote smo vzeli celotno površino otoka. 3. Rezultati Pri popisu velikega skovika na Braču leta 2003 smo zabeležili 24 kličočih samcev, ki smo jih izzvali v osmih naseljih (40% vseh pregledanih naselij) na zahodnem in osrednjem delu otoka. Na vzhodnem delu otoka v osmih naseljih velikega skovika nismo zabeležili. V povprečju (± SD) smo zabeležili 1,2 ± 1,8 kličočega samca na naselje za celoten otok in 2,0 ± 1,9 na naselje za samo osrednji in zahodni del otoka. Največ kličočih samcev smo zabeležili v naselju Sutivan (5), največjo ekološko gostoto pa v naselju Bobovišca (15 samcev/10 ha). Izračunana navadna gostota za otok Brač je 0,06 kličočega samca/km2, za samo osrednji in zahodni del, kjer so bili vsi izzvani osebki, pa 0,18 kličočega samca/km2. Ekološka gostota za vsa naselja je 0,9 kličočega samca/10 ha, za Tabela 2: Primerjava podatkov o navadnih in ekoloških gostotah velikega skovika Otus scops na Braču z drugimi območji Table 2: Comparison of the data on crude and ecological densities of Scops Owl Otus scops on the island of Brač with other regions Gostota Gostota/ Density Območje / Site (št. samcev/10 ha)/ Density (No. of males/10 ha) Površina/ Surface area Vir / Reference Navadna Brač (HR) 0,006 394 km2 to delo / this work gostota/ Brač — osrednji in zahodni del / 0,018 132 km2 to delo / this work Crude central and western parts (HR) density Pelješac (HR) 0,1-0,15 93 km2 Vrezec (2001B) Solta (HR) 0,025 52 km2 Mužinic & Purger (2008) Hron-Ipel (SK) 0,07 60 km2 Cramp (1998) Trento (IT) - min 0,052 6200 km2 Marchesi & Sergio (2005) Trento (IT) — max 0,068 6200 km2 Marchesi & Sergio (2005) Goričko (SI) 0,05 442 km2 Štumberger (2000A) Ile d'Oleron (FR) 0,03-0,04 175 km2 Bavoux et al. (1991) Ljubljansko barje (SI) — min 0,029 140 km2 Denac (2003) Ljubljansko barje (SI) — max 0,042 140 km2 Denac (2003) Krupinska planina (SK) 0,01 150 km2 Glutz von Blotzheim & Bauer (1980) Štajerska (AT) 0,005 204 km2 Samwald & Samwald (1992) Ekološka Sutivan, Brač (HR) 3,1 16,0 ha to delo / this work gostota/ Bobovišca, Brač (HR) 15,0 2,0 ha to delo / this work Ecological Sreser, Pelješac (HR) 0,6 17,7 ha Vrezec (2001B) density Prizdrina, Pelješac (HR) 9,3 7,5 ha Vrezec (2001B) Valais — osrednji del / central i,7 100 ha Mebs & Scherzinger (2000) part (CH) Port Cross (FR) 0,45 620 ha Bavoux et al. (1997) Vidonci, Goričko (SI) 0,17 25 km2 Štumberger (2000A) Neradnovci, Goričko (SI) 0,19 25 km2 Štumberger (2000A) Goričko (SI) 0,6 100 ha Štumberger (2000A) Trento (IT) — min 0,32 - Marchesi & Sergio (2005) Trento (IT) — max 0,4 - Marchesi & Sergio (2005) Steiermark (AT) 0,3 2,4 ha Samwald & Samwald (1992) SV Italija / NE Italy 0,2-0,4 400 ha Bavoux et al. (1997) Val Rosandra (IT) 0,24-0,33 46 ha Benussi et al. (1997) Bevke—Blatna Brezovica; 0,06 13 km2 Denac (2003) Ljubljansko barje (SI) — min Bevke—Blatna Brezovica; 0,12 13 km2 Denac (2003) Ljubljansko barje (SI) — max Lipe—Crna vas; Ljubljansko 0,05 25 km2 Denac (2003) barje (SI) — min Lipe—Crna vas; Ljubljansko 0,1 25 km2 Denac (2003) barje (SI) — max samo naselja na osrednjem in zahodnem delu otoka pa 2,0 kličočega samca/10 ha. Ekološka gostota v posameznem naselju je bila med 3,1 in 15,0 kličočega samca/10 ha (tabela 1, slika 1). 4. Diskusija Pri popisu velikega skovika smo zabeležili 24 kličočih samcev, kar je nekoliko manj, kot smo pričakovali glede na primeren habitat in bližino Pelješca, kjer je bila zabeležena velika populacija kličočih samcev (Vrezec 2001b). Kljub temu da je obdobje konec aprila in v začetku maja optimalno za popis velikega skovika, smo ga neuspešno poskušali izzvati na večjem delu otoka. Vremena sicer nismo sistematično beležili, vendar je Brač v tistem obdobju zajelo nekoliko hladnejše vreme, kar bi lahko vplivalo na odzivnost samcev (Clark & Anderson 1997). Ohladitve so otok zajele v drugi polovici popisa, ko ni bil zabeležen noben skovik več. V tem času se je občutno znižala temperatura, čez dan pa je tudi močno pihalo ter občasno deževalo. Ob popisu so bile vremenske razmere, z izjemo nizkih temperatur, stabilne. Vreme ima vpliv na uspeh izzivanja (Zuberogoitia & Campos 1998), vendar je popolna odsotnost klicanja samcev pričakovana samo ob močnem dežju ali močnem vetru. Da bi lahko zanesljivo ugotovili status velikega skovika tudi na vzhodnem delu Brača, bi bil potreben ponoven popis ob bolj primernem vremenu. Pred ohladitvijo smo v nekaj naseljih zabeležili kličoče skupine, ki so ob ugodnih bivalnih razmerah značilne za to vrsto (Cramp 1998). Vzrok za manjše popisano število velikih skovikov bi lahko bil tudi v nekoliko zgodnejšem popisu v primerjavi s popisom na Pelješcu (Vrezec 2001b), vendar bi bila posledica tega manjše število osebkov, ne pa njihova popolna odsotnost s celotnega dela otoka. Ob predvidevanju, da veliki skoviki naseljujejo tudi vasi, kjer jih nismo zabeležili, ker se niso odzivali zaradi vremenskih vplivov, in glede na delež otoka, ki ga nismo popisali, ocenjujemo, da je populacija velikih skovikov na Braču večja od popisane. Kljub vsemu je oceno težko narediti, saj o razlogih za neodzivnost velikih skovikov le domnevamo. Z izjemo enega osebka smo vse samce zabeležili v naseljih, kar je značilnost velikih skovikov v južni Evropi (Mikkola 1983). Veliki skovik gnezdi v drevesnih duplih (Bracko 1994, Denac 2004), starih luknjah čebelarjev ter v luknjah sten in zgradb (Bavoux et al. 1997, Presetnik 2002, Marchesi & Sergio 2005). Predvsem slednje je, zaradi tipa graditve, ki vsebuje veliko odprtin, mogoče pogosto najti na otoku Braču. Zaradi obilice lin in drugih odprtin verjetno ni močne kompeticije za gnezdišča med velikim skovikom in čukom Athene noctua (Vrezec 2000), ki smo ga tudi zabeležili med popisom (Bordjan 2003). Obenem lahko izključimo kompeticijo pri plenu, saj čuk lovi v gnezdilnem obdobju predvsem manjše sesalce (Cramp 1998), v Sredozemlju v hladnem vremenu pa deževnike Lumbricus terrestris ali L. rubellus (do 85%) (Mebs & Scherzinger 2008), medtem ko je prehrana skovika omejena zlasti na večje žuželke (Streit & Kalotas 1991, Cramp 1998, Marchesi & Sergio 2005), kot je na primer veliki nočni pavlinček Saturniapyri (Vrezec 2001a), in le redko na majhne vretenčarje (Mebs & Scherzinger 2008). V dveh raziskavah na Hrvaškem (Vrezec 2001b, to delo) so bile ugotovljene večje ekološke gostote kot na primerljivih površinah v raziskavah opravljenih severneje (tabela 2). To lahko pripišemo slabšanju bivalnih razmer proti severu, kjer so v pozno spomladanskih in zgodnje poletnih dneh pogostejše ohladitve z dežjem, kar slabša dostopnost glavnega plena, žuželk, ki so v takem vremenu manj aktivne in dostopne hkrati. Povprečna ekološka gostota na Braču je sicer manjša kot na Pelješcu. Ugotovljena navadna gostota velikih skovikov na otoku Braču je manjša kot povprečna gostota na Pelješcu (Vrezec 2001b), tudi če upoštevamo samo osrednji in zahodni del otoka. Vzrok je verjetno v občutno manjšem številu naselij na Braču. Dopuščava možnost, da so dejanske ekološke gostote manjše, kot sva izračunala, saj sva za izračun gostot uporabila le površino naselij brez površine habitata v okolici, ki ga skoviki verjetno prav tako uporabljajo. Ocenjujeva, da je morebitna napaka v tej smeri majhna, saj veliki skoviki največkrat lovijo le v oddaljenosti do okoli 100 m od gnezda (Streit & Kalotas 1991, Keller & Parrag 1996). Na posameznih manjših površinah drugod so bile izmerjene občutno večje ekološke gostote (npr. otok Krk, 50 kličočih samcev/10 ha; Glutz von Blotzheim & Bauer 1980), ki so posledica predvsem majhne zajete površine. Zahvala: Zahvaljujeva se recenzentoma za kritični pregled prispevka in koristne pripombe ter udeležencem biološkega tabora Ekosistemi Dalmacije - Brač 2003, Veroniki Babič, Dejanu Gmajnerju, Martini Ploj, Jerneju Polajnarju, Petri Roglič in Ani Vidmar, ki so sodelovali pri popisu. 5. Povzetek Leta 2003 je bil med 19.4. in 25.4. s predvajanjem posnetka samčevega klicanja opravljen popis velikega skovika Otus scops na otoku Braču na Hrvaškem. Zajel je 20 naselij, ki so razporejena po celotnem otoku. V osmih naseljih je bilo zabeleženih skupaj 24 samcev velikega skovika. Z izjemo enega osebka so bili vsi popisani v naseljih, kar je značilnost velikih skovikov v južni Evropi. Glede na dejstvo, da na velikem delu otoka skoviki niso bili zabeleženi bodisi zato, ker ni bil popisan, bodisi zato, ker se niso odzvali zaradi vremenskih vplivov, avtorja domnevata, da je populacija na Braču večja od popisane. Izračunana navadna gostota za celoten otok je 0,06 kličočega samca/km2, za samo osrednji in zahodni del otoka, kjer so bili popisani vsi osebki, pa 0,18 kličočega samca/km2. Ekološka gostota za vsa naselja je 0,9 kličočega samca/10 ha, za samo naselja na osrednjem in zahodnem delu otoka pa 2,0 kličočega samca/10 ha. Ekološke gostote za posamezna naselja so bile med 3,1 in 15,0 kličočega samca/10 ha in sodijo med večje v Evropi. 6. Literatura Bavoux, C., Burneleau, G. & Nicolau-Guillaumet, P. (1991): [Some aspects of the breeding biology of the Scops Owl Otus scops]. — Alauda 59 (2): 65-71. (v francoščini) Bavoux, C., Burneleau, G. & Nicolau-Guillaumet, P (:997): Scops owl Otus scops. str. 400-401 V: Hagemeijer, W.J.M. & Blair, M.J. (ur.): The EBCC Atlas of European Breeding Birds. Their Distribution and Abundance. — T & A D Poyser, London. Benussi, E., Galeotti, P. & Gariboldi, A. (1997): La comunita di Strigiformi della Val Rosandra nel Carsotriestino. - Annales 11: 85-92. BirdLife International (2004): Birds in Europe: population estimates, trends and conservation status. BirdLife Conservation Series No. 12. — BirdLife International, Cambridge. Bordjan, D. (2003): Cuk Athene noctua. — Acrocephalus 24 (118): 115. Borovac, I. (ur.) (2002): Veliki atlas Hrvatske. — Mozaik knjiga, Zagreb. Bracko, F. (1994): Veliki skovik Otus scops. — Acrocephalus 15 (65/66): 154. Clark, K.A. & Anderson, S.H. (1997): Temporal climatic and lunar factors affecting owl vocalizations of western Wyoming. — Journal of Raptor Research 31 (4): 358-363. Cramp, S. (ur.) (1998). The complete birds of the western Palearctic on CD-ROM. — Oxford University Press, Oxford. Denac, D. (2004): Veliki skovik Otus scops. — Acrocephalus 25 (122): 163-164. Denac, K. (2003): Population dynamics of Scops Owl Otus scops at Ljubljansko barje (central Slovenia). — Acrocephalus 24 (119): 127-133. Glutz von Blotzheim, U.N. & Bauer, K.M. (ur.) (1980): Handbuch der Vögel Mitteleuropas. Band 9. Columbiformes-Piciformes. - Akademische Verlagsgesellschaft, Wiesbaden. Keller, E. & Parrag, M. (1996): Die Zwergohreule Otus scops (L.) im Raum Mattersburg / Burgenland: zur Biologie und Ökologie der Zwergohreule und der Bedeutung der Steuobstwiesengebiete als Lebensraum. Bericht über das Zwergohreulenschutzprojekt 1995. — Burgenländische Landesregierung (Abt. IV Naturschutz). Lukac, G. (1998): Popis ptica Hrvatske. — Natura Croatica 7 (Suppl. 3): 1-160. Lukac, G. (2007): Popis ptica Hrvatske. — Natura Croatica 16 (1): 1-148. Marchesi, L. & Sergio, F. (2005): Distribution, density, diet and productivity of the Scops Owl Otus scops in the Italian Alps. — Ibis 147: 176—187. Matvejev, S.D. & Puncer, I.J. (1989): Karta bioma. Predeli Jugoslavije i njihova zaštita. — Prirodnjački muzej, Beograd. Mebs, T. & Scherzinger, W. (2008): Die Eulen Europas. Biologie, Kennzeichen, Bestände. 2. Auflage — Franckh-Kosmos Verlags & Co.KG, Stuttgart. Mikkola, H. (1983): Owls of Europe. — T & A D Poyser, Calton. Mužinic, J. & Purger, J.J. (2008): Scops Owl Otus scops. — Acrocephalus 29 (136): 73-74. Presetnik, P. (2002): Veliki skovik Otus scops. — Acrocephalus 23 (115): 195-196. Robinson, P. (2003): The Birds of the Isles of Scilly. — A & C Black Publishers, London. Samwald, O. & Samwald, F. (1992): Brutverbreitung und Bestandsentwicklung der Zwergohreule (Otus scops) in der Steiermark. — Egretta 35 (1): 37-48. Snow, D.W. & Perrins, C.M. (ur.) (1998): The Birds of the Western Palearctic. Vol. 1. Non-passerines. — Oxford University Press, Oxford. Streit, B. & Kalotas, Z. (1991): The reproductive performance of the Scops owl (Otus scops L. 1758). — Aquila 98: 97-105. Stumberger, B. (2000A): Veliki skovik Otus scops na Goričkem. — Acrocephalus 21 (98/99): 23-26. Stumberger, B. (2000B): Veliki skovik Otus scops. — Acrocephalus 21 (98/99): 85-86. Vrezec, A. (2000): Veliki skovik Otus scops. — Acrocephalus 21 (98/99): 85. Vrezec, A. (2001A): Eurasian Scops Owl Otus scops. — Acrocephalus 22 (106/107): 121-132. Vrezec, A. (2001B): Gnezditvena gostota velikega skovika Otus scops v urbanih okoljih polotoka Pelješac v južni Dalmaciji. - Acrocephalus 22 (108): 149—154. Zuerogoitia, I. & Campos, L.F. (1998): Censusing owls in large areas: a comparison between methods. — Ardeola 45 (1): 47-53. Prispelo / Arrived: 14.10.2008 Sprejeto / Accepted: 15.10.2010