AKTUALNI PROBLEMI FUNKCIONIRANJA DRUŽBENEGA VARSTVA
INVALIDOV V POGOJIH DRUŽBENOSTRUKTURNE KRIZE S
POSEBNIM POUDARKOM NA POLOZAJ IN VLOGO V OZD
Ciril Klajnšček
L VSEBINA, OBSEG IN ORGANIZIRANOST DRUŽBENEGA VARSTVA
INVALIDOV V SR SLOVENIJI
Družbeno varstvo invalidov pomeni "aktivno" in "pasivno" obliko urejanja njiho-
vega družbenega položaja. Medtem ko se aktivno varstvo nanaša na vse vidike
prevencije invalidnosti (kot so npr.: pravni, tehnološki, zdravstveni, socialno-
psihološki, družbenoekonomski) in rehabilitacije (medicinski, psihološki in pro-
fesionalni vidik), se pasivno varstvo nanaša predvsem na različne dajatve, na-
domestila in beneficije po eni ter zaščito oziroma azil na drugi stranL Oba
vidika invalidskega varstva pa predstavljata integralni sestavni del družbe kot
celote, kar pomeni, da sta s to družbo pogojena, da delita njeno usodo in da
jo obenem s svojim delovanjem tudi pogojujeta.
Vsebinsko so SESTAVINE tega varstva naslednje:
L FORMALNO-PRAVNA (zakoni, statuti, pravilniki) in SAMOUPRAVNO-
PRAVNA (samoupravni sporazumi in družbeni dogovori) UREDITEV vlog,
funkcij in razmerij med posameznimi subjekti tega "subsistema".
2. INSTITUCIONALNO-ORGANIZACIJSKI KOMPLEKS, ki ga tvorijo:
a)	proizvajalske organizacije (gospodarske OZD, invalidske in zaščitne de-
lavnice),
b)	državno oziroma javno-upravne institucije (skupščine družbenopolitičnih
skupnosti, nfihovi Izvršni sveti in komiteji),
c)	samoupravne družbene institucije (SlS-i),
d)	strokovno-izvajalske institucije (rehabilitacijski zavodi, zavodi za uspo-
sabljanje, šole s prilagojenim programom),
e)	institucije za vzgojo in izobraževanje kadrov za delo z invalidnimi ose-
- 196 -
bami (šole, zavodi),
f)	interesne-društvene organizacije (invalidske organizacije in društva),
g)	družbenopolitične organizacije (ZSS, SZDL, ZKS, ZSMS).
3.	NAČRTOVANJE oziroma planiranje kadrov, sredstev, programov, števila ob-
ravnav, razvoja ...
4.	FINANCIRANJE storitev, programov, ljudi, institucij, razvoja ...
5.	IZVAJANJE PROGRAMOV prevencije in rehabilitacije invalidov.
6.	NADZOR IN REGULACIJA (usmerjanje) vedenja iiudi, institucij in služb
pri izvajanju njihove dejavnosti.
7.	POLITIKA IN STRATEGIJA RAZVOJA tako posameznih segmentov kot ce-
lokupnega sistema.
Shematsko si umeščenost posameznih sestavin družbenega varstva invalidov v šir-
ši družbeni sistem lahko predstavljamo na sledeč način:
Ves dosedanji razvoj družbenega "subsistema" invalidskega varstva je politično-
ideološko in institucionalno pogojen in sankcioniran z dvojno (protislovno) nara-
vo našega družbenopolitičnega sistema, ki je opredeljen:
-	po eni strani kot sistem socialistične demokracije, katere vrednostna usmeri-
tev je dem.okratičnost, organizacijski princip decentralizacija, organizacijska
struktura pa sistem delavskega samoupravljanja in delegatski sistem;
-	po drugi strani pa kot sistem "diktature proletariata", katerega vrednostna
usmeritev je avtoritarnost, organizacijski princip demokratični centralizem,
organizacijska struktura pa leninistična partija in država.
Oba kompleksa (državno-partijski in samoupravno-delegatski) sta z ozirom na
zmeraj konkretno dinamiko njunega medsebojnega razmerja tista, ki naj bi tu-
- 198 -
di na tem specifičnem področju družbenega življenja zagotavljala družbeno-in-
stitucionalno operacionalizacijo ideologije samoupravne preobrazbe družbe.
Generalni VREDNOSTNG-CRIENTACIJSKI OKVIR sistema invalidskega varstva
namreč predstavlja ustava, posebnega - družbenorazvojne usmeritve, ki se nana-
šajo na posamezne konstitutivne prvine (področja) sistema, posamičnega pa ne-
posredne razvojne usmeritve posameznih institucij.
S stališča idadajoče ideologije, ki se kaže skozi vedenje nosilcev posameznih
političnih funkcij, organizacij in forumov, se pričakuje teleološko-funkcionalna
vpetost in s tem povezano funkcionalno racionalno vedenje posameznih subjek-
tov (institucij, služb, posameznikov). 2al pa tega ne potrjuje nepristranski in
celovit vpogled v dejansko dogajanje, razmerja in procese. Tak pogled pa je
možen samo na način izstopa iz področja vsakodnevnih navajenosti, samoumev-
nosti in strahov pred soočenjem s tem, kar se dejansko dogaja. In dogaja se
to, da sistema invalidskega varstva v smislu samoregullrajočega in funkcional-
no racionalnega družbenega subsistema kot nekakšnega krmiljenega "stroja",
pravzaprav sploh nimamo. To pomeni, da sicer imamo družbeno zagotovljeno
varstvo invalidov, vendar ne v smislu racionalno delujoče, fleksibilne in razvoj-
nim spremembam širše družbe aktivno prilagajoče se celote. Opravka imamo
namreč z množico različnih, med seboj tako ali drugače povezanih subsistemov
in sistemskih mehanizmov, konceptualno in metodološko različnih (neusklajenih)
postopkov in med seboj premalo usklajenih aktivnosti, znotraj katerih se nene- v
hno pojavlja problem dejanskega konsenza med nosilci različnih interesov (re-
snični konsenz ima kritje v članih), neracionalno trošenje družbenih sredstev,
časa in razpoložljive energije ter ad hoc intervencionizem oziroma voluntaristi-
čna politika kratkega daha (dometa).
Nizke učinkovitosti sistema in visoke stopnje entropije (izgorevanja energije,
časa in denarja v prazno oziroma brez adekvatnega učinka) ne gre pripisovati
nezadostnemu izpolnjevanju tega ali onega institucionalno-slstemskega meha-
nizma oziroma njegovi nedodelanosti, marveč je treba razloge za to iskati v
sami naravi, to je v strukturi in načinu funkcioniranja "sistema" kot takega.
Drugače povedano, razlogov birokratske samovolje, monopolizacije moči ter
siceršnjega konzervativnega empirizma (priznavanja in vrednotenja le splošno
- 199 -
znanega) ne gre iskati toliko v samih ljudeh, marveč v naravi samega sistema
in njemu lastnih blokadah. Gre namreč za - s strukturnimi lastnostmi social-
nega sistema pogojeno - blokiranje delovnih in ustvarjalnih potencialov udele-
žencev samega sistema ter njihovo (prav tako z naravo sistema pogojeno) ne-
zmožnost, da bi ob nekem relativno normalnem trošenju časa in energije (pa
tudi denarja) lahko nemoteno realizirali sicer po strokovni plati, povsem ute-
meljeno potrebo, hotenje, interes.
Znotraj takšnega stanja stvari se posamezni subjekti sistema (institucije) pri
zagotavljanju pogojev za čimbolj nemoteno poslovanje in razvoj nenehno zateka-
jo k iskanju in uporabi takšnih sredstev, metod in postopkov, ki po eni strani
posegajo v interes drugih subjektov oziroma ga celo blokirajo, po drugi strani
pa takšen utilitaristični individualizem institucij prispeva k tekočemu reprodu-
ciranju sistema in kopičenja njegovih problemov.
Naštejmo NEKAJ PROBLEMOV, s katerimi se srečujemo vsi:
-	hipertrofija, nekonsistentnost in neusklajenost predpisov ter normativni ide-
alizem,
-	hipertrofija in togost institucij ter institucionalni perfekcionizem,
-	nediferenciranost vlog in funkcij oziroma nizka stopnja funkcionalne delitve
dela ter na njej temelječe solidarnosti,
-	neusklajena in pomanjkljiva strokovna, samoupravna in upravna koordinacija,
nadzor in usmerjanje,
-	nizka stopnja profesionalne (samo)zavesti in relativno nizka vrednost in moč
oziroma vloga strokovnih argumentov,
-	pomanjkljivo bazično in aplikativno raziskovanje,
-	odsotnost dolgoročnih razvojnih usmeritev oziroma dolgoročne politike in
strategije razvoja,
-	neučinkovitost usklajevalnih in alokacijskih mehanizmov samoupravnega spo-
razumevanja in družbenega dogovarjanja,
-	odsotnost učinkovitejših mobilizacijskih mehanizmov,
-	neparticipativnost delavcev v OZD in nizka stopnja njihovega vpliva na delo
družbenih služb,
-	tehnološka nerazvitost in nizka stopnja investivnosti gospodarskih OZD,
-	siceršnja nizka stopnja razvitosti socialne funkcije OZD itd. .
- 200 -
Zaradi vsega naštetega bistvenih problemov invalidskega varstva ne moremo re-
ševati z vztrajanjem pri obstoječih pozicijah ter z vrednotenjem splošno spreje-
tega, ne s parcialnim ad hoc intervercionizmom (pa naj bo strokovni ali politi-
čni), ne s politiko čakanja, češ da bo do razvoja prišlo samo po sebi. Potrebno
je, da se postopoma, korak za korakom (in to brez čakanja) dokopljemo do sku-
pne, dogovorne politike in strategije razvofa. v okviru katere se bomo smelo lo-
tevali konkretnih rešitev na osnovi znanja o povezanosti posameznih procesov ozi-
roma na osnovi razumevanja in upoštevanja razvojnih zakonitosti. To pa je mogo-
če samo na temelju diferenciranega vključevanja in medsebojnega prežemanja ra-
zličnih področij dela, kot so stroka, uprava, samouprava ...
II. AKTUALNI POLOŽAJ NAŠIH OZD IN NAS SAMIH V KONTEKSTU DRU-
ŽBENEGA VARSTVA INVALIDOV
Skupno, dogovorno in na znanju temelječo razvojno politiko in strategijo stru-
kturalnega prilagajanja institucij in služb v okviru sistemsko urejenega varstva
Invalidov neposredno spodbuja tudi stanje naših delovnih organizacij.
V Sloveniji je med vsemi zaposlenimi 3.8 % invalidov, pri čemer je v gospodar-
stvu njihov delež 2.5-krat večji kot v negospodarstvu. V glavnem so zaposleni
na manj zahtevnih delovnih mestih v neposredni proizvodnji, njihova kvalifika-
cijska struktura pa je po večini nizka, število invalidskih upokojitev se ob inva-
lidizirajočih učinkih obstoječe (v glavnem že zastarale) tehnologije znotraj ob-
stoječih sistemskih rešitev ne zmanjšuje. Do še večjih težav bo prišlo, ko se
bodo kot neposredna posledica potrebnega in vse bolj bližajočega se prestru-
kturiranja gospodarstva začeli ustvarjati tehnolc¿ki viški delovne sile in obliko-
vati zahtevnejša delovna mesta, ki bodo zahtevala bolj usposobljene delavce, z
dosti višjo kvalifikacijsko strukturo, kot jo imamo danes.
Naloga družbene skuprosti je praktično zagotavljanje pogojev za večjo uveljavi-
tev in dvig kvalitete obstoječih programov aktivnega invalidskega varstva (pre-
vencije in rehabilitacije). Ker pa dnâbena skupnost nI neka izven ljudi in in-
stitucij po sebi obstoječa substanca (ki daje in jemlje ter omogoča in onemo-
goča), je aktivno spreminjanje obstoječega mogoče samo na ta način:
- 201 -
-	da se nenehno zavedamo svoje dvojne družbene (determinirane in determini-
rajoče) vloge ter si po svojih močeh prizadevamo za spreminjanje razmer v
lastnem delovnem okolju,
-	da se zavedamo soodvisnosti in povezav lastne in tuje dejavnosti (dejavnosti
drugih profilov delavcev in drugih institucij in služb) ter
-	da pri tem upoštevamo interne in eksterne določilnice naše lastne moči in
nemoči.
Predvsem je treba izhajati iz tega, da so današnji problemi delovnih organiza-
cij na področju invalidskega varstva v veliki meri tudi kumulativni rezultat nji-
hovega dosedanjega odnosa do problemov invalidnosti ter današnjih zaostrenih
pogojev gospodarjenja, življenja in dela. V večini primerov se namreč delovne
organizacije v svoji dosedanji praksi problemov invalidnosti niso lotevale dovolj
sistematično, dosledno, strokovno poglobljeno in organizirano. Ne razpolagamo
z zadovoljivim poznavanjem součinkovanja internih in eksternih določilnic njiho-
vega takšnega vedenja delpvnih organizacij, niti nimamo izkustvenih podatkov o
tem, kakšne spremembe je mogoče doseči na mikro nivoju delovnih organizacij.
Vsemu temu navkljub pa zagotovo VEMO naslednje:
-	da so delovni ljudje v OZD sistemsko koncipirani kot temeljni nosilci social-
ne politike in invalidskega varstva (to ni isto kot invalidsko zavarovanje pre-
ko SPIZ-a);
-	da je aktivno invalidsko varstvo, ki ga predstavljata prevencija in rehabilita-
cija, integralni sestavni del socialne funkcije OZD, ne pa posebej organizi-
rana aktivnost, ki bi imela svojo lastno organizacijsko strukturo, lastno ideo-
logijo in program dela;
-	da v zavest poslovno-tehničnih vodstev delovnih organizacij, ki so ključni no-
silci hierarhične strukture moči, še vedno ni prodrlo prepričanje o potreb-
nosti "investicije", ki jo pomeni zaposlovanje strokovno kvalificiranih kadrov,
katerih naloga bi bila proučevanje in reguliranje kvalitete življenja v procesu
dela, spremljanje in proučevanje medsebojnega (so)učinkovanja tehnoloških
delovno-organizacijskih, ekonomskih in osebnostnih faktorjev;
-	da v OZD prevladuje tayioristična logika oziroma organizacija dela, ki teme-
lji na tradicionalni filozofiji človeka in tradicionalni motivacijski teoriji "ko-
renčka In palice".
- 2D2 -
-	da odtiori za varstvo pri delu, s katerimi smo pred leti poskušali sindikalisti-
čno kompenzirati primanjkljaj resnega strokovnega dela in spodbuditi večje ob-
vladovanje invalidske problematike, preprosto ne delujejo;
-	da v obstoječih družbenostrukturnih kriznih razmerah zaradi odsotnosti ustrez-
nih mobilizacijskih mehanizmov narašča utilitaristični individualizem kot pre-
vladujoča vrednostna orientacija delavcev ("vsak naj dobro poskrbi le zase")
ter kratkovidna vulgarna ekonomistična logika po vzoru "koliko denarja, toli-
ko uslug";
-	da de facto v naših OZD sploh nimamo nosilca socialne etike, moči in od-
govornosti.
Neverjetno razvejan, kompliciran in hiperinstitucionaliziran sistem samouprav-
ljanja je v tekočem reproduciranju visoke legitimitete delovanja posameznih in-
stitucij ter nizkega konsenza in v togosti pri iskanju ustreznih programsko-de-
lovnih in sistemsko-organizacijskih rešitev, ki bi bile usmerjene v iskanje izho-
da iz obstoječih razmer, aktivno družbeno varstvo invalidov segmentiral, depro-
fesionaliziral in pasivizirah Totalni in totalizirajoči vseprisotni samoupravni je-
zik in govor, s pomočjo katerega se vzpostavlja, širi in reproducira samouprav-
na ideologija, je posrkal vase družbeno imaginacijo, voljo in energijo, omogočil
je ustvarjanje in vzdrževanje samozaslepljujoče iluzije o sistemsko racionalnem
obvladovanju tega področja družbenega dela brez racionalne pravne države, brez
potrebe po zaresnem strokovnem delu, brez funkcionalne delitve dela ter brez
diferenciranega vključevanja in medsebojnega prežemanja različnih (med seboj
razlikujočih se) področij dela različnih tipov (vrst) institucij in služb (strokov-
nih, samoupravnih in upravnih).
Takšna je namreč na družbenem nivoju iluzija, ki jo, bodisi nezavedno ali pa
sprenevedajoč se, ustvarjamo in vzdržujemo z našim vsakdanjim delovnim dru-
žbenopolitičnim in tudi zasebn(išk)im delom in sodelovanjem, reproducirajoč
pri tem obstoječa družbena razmerja in perpetuiranje hoje v začaranem krogu
lastne (ne)učinkovitosti in (ne)močl.
Nenehno braneč svojo narcistično krhko osebno(stno) identiteto in integriteto
ter brez prave volje do moči (kot sredstva za nenehno samopreseganje) žrtvu-
jemo svoje življenje za oblast postvarelih (nam odtujenih) družbenih razmerij.
- 203 -
S svojim vedenjem vsakodnevno oznanjamo "vdanost", "skromnost", "razumnost",
"pridnost", "obzirnost", "dolžnost" in druge majhne kreposti - majhnega, anksi-
oznega ter v majhna zadovoljstva (uživanja) bežečega oziroma z njimi zadovolju-
jočega se človečka. Kot da nam neka internalizirana, nedefinirana in nepozna-
na oblastna instanca pri tem ves čas kategorično ukazuje: "VSE JE V REDU,
ZASE SE BRIGAJ IN UZlVAJ!"
In pri prem tem "smo" kar naprej in vedno znova nad čim "presenečeni", an-
ksiozni in agresivni, bodisi navzven (v obliki neposlušanja, netolerantnosti do
drugačnega mišljenja in delovanja oziroma v obliki tihe rezistence) ali pa nav-
znoter (v obliki psihosomatskih obolenj in motenj).
To je način našega vsakodnevnega bežanja od opiranja na razvoj svojih lastnih
(bitnih) moči, način našega (samo)zanikovanja in medsebojnega (vzajemnega)
blokiranja. Pomeni, da razvojne blokade niso le lastnosti "po sebi obstoječega"
sistemskega mehanizma, marveč obstojijo v glavah in delovanju nas realno,
zmeraj tukaj in sedaj obstoječih, čutno nazornih ljudi. Blokade so v našem ne-
reflektiranem, nereflektirajočem oziroma neproblematizirajočem odnosu do sa-
mih sebe, soljudi, družbe in sveta.
III. KAKO IZ ZAČARANEGA KROGA NIZKE UČINKOVITOSTI IN NEMOCi
Ce doslej povedano niso prazne marnje, potem izhod iz začaranega kroga nizke
učinkovitosti in nemoči NI v pričakovanju nekakšnim bogovom (vlogo bogov ima-
jo pri tem neke priznane avtoritete) danih odrešilnih modelov in sistemov, v
okviru katerih bi "nemočni" le dobili zamenjavo za nekoč davno travmatično
jim odtegnjeno in odtujeno materino dojko in zavetje, znotraj katerega bi se
potem (spet) le reproducirali v svojem neavtonomnem, infantilnem, brezkon-
fliktnem, neprotislovnem - bolj ali manj tihem in mirnem funkcioniranju -
brez hotenja po popolnosti, po opiranju na lastne noge in moči, brez hotenja
po samopreseganju.
Ker opisane obstoječe razmere vzdržujemo mi sami s svojim vsakodnevnim (so)
delovanjem in (so)učinkovanjem, je treba začeti iskati izhod v našem vsako-
- 204 -
dnevnem zmeraj teoretiCno-praktičnem vedenju. To vedenje ni le stvar izkušenj
in po sebi obstoječih osebnostnih lastnosti, niti ni zgolj od zunaj (heteronomno)
pogojeno s predpostavljenim družbenim okoljem slehernika (teh "okolij" je to-
liko, kolikor je ljudi!), marveč je vedno le stvar povsem konkretne percepcije/
interpretacije "objekta", ki ga motrimo (percipiramo, interpretiramo) in naše-
ga razmerja do njega. Spreminjanje našega skupnega družbenega sveta (za kar
nam tukaj pravzaprav gre) torej zmeraj lahko poteka le na način nenehnega
spreminjanja tolmačenja tega sveta in našega odnosa do njega. Pri tem ne sme-
mo iskati nekakšne odrešilne oporne točke, ki bi nam nudila gotovost za vse
čase (kar je vedno le vračanje k že omenjeni dojki), marveč da se obrnemo
k sebi in v zmeraj aktualnem nizu "tukaj in sedaj"-ev (zmeraj znova) vzposta-
vljamo, vzdržujemo in spodbujamo samorefleksijo (samoproblematiziranje, samo-
tematlziranje) lastne vloge, početja, hotenj in želja. To bi pravzaprav lahko bi-
la tudi opredelitev človekove (naše) izvorne raz-prtosti in živosti, tvornosti, od-
prtosti za razvoj (zarodkov) drugačnega stanja stvari oziroma drugačnih medčlo-
veških in družbenih razmerij.
Takšen, na nenehni samorefleksiji temelječ način delovanja oziroma odnosa do
sebe, soljudi in sveta pa ni nikakršna ekskluzivno dana, za nekakšne izbrance
rezervirana po sebi obstoječa (z)možnost, marveč je vedno le stvar naše ose-
bne opredelitve, osebnega izbora ene od naslednjih dveh alternativ:
1.	Odločitev za tiho in mirno, protislovjem in konfliktom nenehno se izogiba-
joče funkcioniranje v okviru predpostavljene delitve dela. Na tak način se
znebimo (občutka-ov) (so)odgovornosti za obstoječe stanje, s tem pa tudi
hotenj po drugačnosti oziroma spreminjanju (na ta način personaliziramo
družbeno vlogo in vzdržujemo zamrznjena družbena razmerja ter na njih te-
melječo togost institucij - sistema).
2.	Odločitev za takšno vedenje, obnašanje in delovanje, ob katerem se nenehno
samoizprašujoče in samoproblematizirajoče vračamo k samim sebi, k lastnim
predpostavkam, izvorom, željam, hotenjem in interesom. To pomeni, da smo
sočasno zmožni tako identifikacije kot diferenciranja ter da se potrjujemo
kot subjekti (družbenega razvoja) tudi ob priznanju lastne nemoči in (zave-
sti) porazov.
- 205 -
SIcer pa sta naša (ne)moč in z njo povezan način delovanja najbolj razvidna iz
naslednje sheme razmerja med teorijo in prakso:
- 206 -
IV. PRILOGA - PRIPOMOČKI ZA TEMATIZAaJO (SAMOREFLEKSIJO)
Shema 1. Začarani krog nerazvitosti invalidskegi varstva v OZD
Shema 2. Učinki gospodarske krize in administrativnih omejitev
Shema 3-
- 207 -
Vloga prestrukturiranja gospodarstva in družbenih dejavnosti
Shema	Prese^inje obstoječega stanja s skupnimi močmi