KOROŠKI GLASILO RAVENSKIH ŽELEZA R J E V Leto XIX Ravne na Koroškem, 25. januarja 1969 gt. 1 Naš čas in prostor, mi v njem danes in včeraj, oblikovalci njiju in sebe Igra narave Naša občina po tretjem letu gospodarske reforme Razgovor s predsednikom občinske skupščine Ravne na Koroškem tov. Jožetom Kertom Kako sc vam kaže nadaljnji razvoj naše občine v zvezi s težavami, v katere sta zašli dve naši največji podjetji — železarna Ravne in rudnik Mežica? Dosedanji razvoj naše občine je bil pogojen od uspešnega delovanja mežiškega rudnika in ravenske železarne. Uspehi so znani, in jih ne bi ponavljal. Sedanje stanje je zaskrbljujoče, saj se težave v obeh velikih kolektivih odražajo na vseh področjih — pri razvoju komunalnih dejavnosti in v občinskem proračunu na več plateh. Z zmanjšanjem osebnih dohodkov v teh kolektivih je zmanjšana kupna moč zaposlenih s tem pa indirektno tudi prometni davek. Najlepše ilustrira to stanje podatek, da smo po proračunski potrošnji na prebivalca med 60 slovenskimi občinami zdrknili z 29. na 43. mesto, ki si ga delimo z občino Radgona, za nami pa so nerazvite, dotirane občine, kot npr. Metlika, Črnomelj, marsikatera dotirana občina pa je celo pred nami. Nastane tu pa še drug problem. Na osnovi družbenih dogovorov med delovnimi kolektivi in družbenimi organizacijami so ti financirali marsikatere potrebe naših občanov, ki jih iz občinskega proračuna ne bi mogli, npr. kultura, telesna kultura, gasilstvo, komunalne zadeve, gradnja nekaterih turističnih objektov itn. Pri tem sta levji delež prispevala prav železarna in rudnik ter je tako ta prispevek zdaj seveda zelo problematičen. Oba kolektiva sta doslej storila vse, kar je bilo v njunih močeh, za sanacijo. Ker pa gre pri tem tudi za težave, ki so sistemskega značaja, je potrebno posredovanje širše družbene skupnosti. Če lahko v naši državi pomagamo nerazvitim republikam in krajem, potem jp naša dolžnost tudi, da se ozremo na kolektive, ki so iz objektivnih vzrokov zašli v določene težave, in jim pomagamo. Prav ta primer pa imamo zdaj v črni metalurgiji in v mežiškem rudniku, saj je rudnik zašel v težave v glavnem zaradi nizkega odstotka svinca v rudi, ne pa morda zaradi nizke produktivnosti, saj je dokazano, da bi npr. ob sedanji produktivnosti pa z vsebnostjo rude, kakršno ima npr. Trepča, mežiški rudnik izkazoval dobiček. Ker gre za izjemen primer v rudarstvu, bi bilo treba priskrbeti več kreditov za raziskovalno delo, ki bi lahko privedlo do boljše rude in s tem do izboljšanja položaja. Le s sanacijo rudnika im železarne ter z vsestranskim prizadevanjem zanjo je možen nadaljnji razvoj naše občine. Novi občinski proračun bo manjši od starega. Na račun česa bo šlo to zmanjšanje? Bodo prizadete kultura, investicije v šolstvu, krajevne skupnosti? Znano je, da se je po svoji izvolitvi novi izvršni svet postavil na stališče, da je imel naš prejšnji sistem napake, ki so imele daljnosežne posledice pri našem razvoju. Smatral je, da je treba nekatere stvari rešiti načrtno in sistemsko v slovenskem merilu. 2e lani je zato pobral od občinskih skupščin nekatera sredstva za reševanje teh problemov. V naši občini smo bili prizadeti v tem, da je republika prevzela financiranje dru- Predscdnik občinske skupščine Ravne Jože Kert gostopenjskega šolstva. Institucije, za katere smo prej zbirali denar na osnovi družbenega dogovora, so tako prišle na naš proračun. L. 1967 smo npr. finansirali strokovne in srednje šole (gimnazijo, glasbeno šolo, delavsko univerzo im kovinarsko šolo). Ko pa je republika ta sredstva pobrala, je finansirala samo strokovne šole, gimnazija, glasbena šola in delavska univerza pa so prišle na občinski proračun. Lani je bilo precej razprav o tem, da je treba urediti tudi druge probleme na nivoju republike, tako je treba npr. enotno obravnavati srednje šole in jih financirati iz republiških sredstev, povečati sredstva za narodno obrambo, uskladiti pokojnine, ki so v Sloveniji katastrofalne glede na razvitost republike, treba je rešiti vprašanje prosvetnih delavcev, nekatere probleme na področju kulture itn. Vse to je razumljivo in tudi predsedniki občinskih skupščin smo podpirali tako stališče izvršnega sveta. Znano je, da je zveza lani znižala svojo prispevno stopnjo za 1,7 °/o predvsem zato, da bi to svojo udeležbo odstopila republikam, občinam in gospodarstvu, ki naj ga ne bi dodatno obremenjevali, da bi se laže vključevalo v mednarodno delitev dela. Republika, da bi že omenjene probleme rešila, je odrezala zase večji kos kruha od občinskih proračunov, predvsem pa zato. da bi uredila enotno financiranje srednjega šolstva. Osebno sem zmeraj zagovarjal stališče, da je najprej treba rešiti vprašanje osnovnega šolstva, ki je obvezno, in bi bilo pravično, da bi vse osnovne šole imele enake pogoje za razvoj. Le tiste občine pa, ki so gospodarsko zadosti močne, naj bi naprej razvijale srednje šolstvo. Izvzamem seveda univerzo, ki je splošno narodnega pomena, ne moremo pa obravnavati srednjega šolstva kot nacionalen problem, osnovno šolstvo pa prepuščati občinam, da ga same razvijajo. Ce smo na stališču, naj gospodarstva ne bi bolj obremenjevali kot doslej, ampak bi bremena celo lajšali, smo pred resnim vprašanjem, kako pokriti ostalo potrošnjo iz občinskega proračuna. Kolikor bi gospodarske organizacije v naši občini pristale na to, da bi bila njihova obremenitev letos enaka kot lani, potem stanje ne bi bilo tako zelo kritično. Res pa smo že lani imeli za 1 °/o višjo obremenitev na osebni dohodek, kot je bilo priporočilo republiške skupščine. Letos imamo dodatne težave s pokrivanjem anuitet za zdravstvene zavode za 1. 1968 in 1969. Na vse koroške občine odpade zato ca. 0,35 % prispevka iz osebnih dohodkov, kar znaša za našo občino okoli 54 milijonov starih dinarjev. Dodatno so letos večje obremenitve tudi za narodno obrambo in 'Socialne dajatve, treba pa bi bilo sistemsko rešiti tudi vprašanja kulture, telesne kulture, gasilcev ter nekaterih društev, cestni sklad občine, krajevne skupnosti itn. Močno si bomo prizadevali, da bi za naše šolstvo dobili od republiške izobraževalne skupnosti čim več denarja. Nismo za noben tuj denar, želimo samo čimveč našega denarja nazaj. Letošnji republiški kriterij je, da mora vsaka občina najmanj 45 °/o sredstev proračuna nameniti za financiranje izobraževanja, šele nato je upravičena do dodatka iz skupnih sredstev, s katerimi razpolaga republiška izobraževalna skupnost, in do višine, ki jo določajo njeni kriteriji. Znano je, da je naša občina vse doslej imela veliko razumevanje za izobraževanje, saj je dajala zanj vsako leto nad 50 °/o svojega proračuna (lani celo 54 %>). Zato menimo, da smo upravičeni pričakovati od republike razliko. Naj tu mimogrede omenim samo še, da so nekatere občine (tudi dotirane) dajale samo 7 °/o, pa tudi le 5 °/o iz proračuna za izobraževanje. če 'obremenitev ostane, kot je bila, in če bi res republiška izobraževalna skupnost pokrila razliko v taki meri, da nam za izobraževanje ne bi bilo treba nameniti več sredstev, kot smo jih dolžni, potem občinski proračun ne bi bil tako močno okrnjen. V nobenem primeru ne bi smeli dopuščati, da bi zmanjšali sredstva v kulturne namene. Glede investicij v šolstvo bi morali tudi naprej obdržati sistem postopnega obnavljanja in razširjanja učnih prostorov. Ob tem seveda mislim, da bi morali upoštevati tisto povečanje, ki ga moramo po zakonu sprejeti (socialne dajatve in narodna obramba) v mejah naše zmogljivosti. Kako bo z zaposlovanjem delovne sile na našem območju v prihodnje, ko bodo možnosti zaposlitve v železarni omejene? To vprašanje velja v občinski skupščini kot zelo resno in smo za njegovo rešitev poskusili 'tudi že ukrepati. Tako smo bili npr. v resnem dogovoru z blejsko »Vezenino,« da bi na Ravnah odprli v sklopu njihovega podjetja obrat rokavičarstva, vendar pa so samoupravni organi »Vezenine« glasovali proti taki odcepitvi. Da bi pa pri nas ustanovili popolnoma samostojno podjetje te vrste, tudi ne pride v poštev, in je torej ta načrt padel v vodo. Druga možnost se kaže v morebitni kooperaciji katerega naših podjetij (Inštalater ali Tovarna rezalnega orodja) s tovarno Gorenje v Velenju, da bi morda nekaj proizvodov lahko izdelovali tudi v naši občini. Kolikor bi do kooperacije prišlo, bi to pomenilo povečanje in okrepitev ustreznega našega podjetja. V tem primeru pa bo seveda treba vložiti sredstva v nove stroje. Ker so manjša podjetja finančno šibka, bodo trkala na rezerve skladov gospodarskih organizacij, ki pa jih, zaradi opisanega gospodarskega položaja, skoraj ni več. Seveda pa tudi če bi se ti načrti uresničili, problem zaposlovanja mladih in ženske delovne sile v občini še ne bi bil rešen. Možnost zaposlovanja bi lahko dal razvoj terciarnih dejavnosti ob razvoju turizma pri nas. Treba pa bo tudi tu delati načrtno in hitreje ukrepati. Kakšna je vloga ceste Poljana—Holmec v občinski turistični politiki in kdaj lahko realno pričakujemo njeno obnovo? Pomen ceste Poljana—Holmec je jasen, ker predstavlja izboljšano zvezo z Avstrijo in s tem povečanje maloobmejnega prometa. Gradnja ceste se bo pričela že letos, ker je financiranje urejeno. Načrti 'bodo gotovi v tem mesecu, potem pa bo šel projekt na licitacijo, medtem ko je trasa že zakoličena. Istočasno se bo gradila tudi nova carinarnica, ker je denar zanjo zagotovljen. Cesta bo dograjena letos. Razgovori z Avstrijci kažejo, da bodo tudi oni adaptirali O načrtu proizvodnje in prodaje za letošnje leto je razpravljal in ga tudi sprejel delavski svet podjetja na svojem zasedanju dne 13. decembra 1968. Proizvodni načrt obsega: količinski obseg skupne in blagovne proizvodnje, delitev prodaje blagovne proizvodnje na domača in zunanja tržišča ter denarno vrednost blagovne proizvodnje — tako imenovani načrt realizacije. Ta načrt proizvodnje in prodaje je temelj celotnemu gospodarskemu načrtu. V odvisnosti od obsega proizvodnje se giblje tudi višina stroškov, ki je skupno z realizacijo osnova finančnega načrta, iz katerega rezultira poslovni uspeh našega dela. V naslednjem so v izvlečku podane glavne karakteristike in podatki sprejetega proizvodnega načrta za letošnje leto. PROIZVODNJA Najvišji možni obseg proizvodnje ter istočasno normalno tudi najboljši gospo- svojo carinarnico in modernizirali cesto do Pliberka. V naši trgovini in delno v gostinstvu so stekli integracijski procesi. Gre pri tem za daljnovidne načrte občine ali za samoinici-ativo velikih trgovskih podjetij in kakšne so pri tem perspektive občana - potrošnika? Nekoč je bilo vsako siljenje k integraciji zaman, zdaj pa je ekonomski položaj sam prisilil trgovska podjetja k združevanju. Imamo dve močni podjetji v občini — Ko-loniale in Merx, ki bosta gotovo mudili dobro izbiro potrošnega blaga. Uspehi so 'tudi že vidni, saj je Merx 1. 1968 vložil v našo občino nad 400 milijonov S din. Kaj menite o tem, da naj bi bili na pomlad vsi organi občinske skupščine izvoljeni na novo in kako bi ocenili delo sedanjih svetov? Sistem volitev na vsaka štiri leta je predvsem cenejši in za volivce bolj jasen, torej pomeni racionalizacijo. Glede kontinuitete dela pa je dana možnost s ponovnim kandidiranjem dobrih poslancev. Pri starem sistemu je bilo opaziti, da novo izvoljeni odborniki niso bili tako aktivni kot stari. Po novem pa bo položaj vseh enak. Torej je — na kratko povedano — sprememba pozitivna. Delo naših svetov kot politično izvr-ševaiinih organov občinske skupščine je bilo v poprečju aktivno in dobro. Seveda je zelo veliko odvisno od sestava teh svetov in od vsebinske problematike. Sveti, ki so imeli konkretno problematiko in za njeno reševanje 'tudi materialne možnosti, so mnogo lažje in bolje delali kot oni, ki teh možnosti niso imeli. Verjetno bo treba z novim statutom število svetov nekoliko skrčiti, jim dati ustrezne kompetence in konkretizirati njihovo delo. Tovariš predsednik, za odgovore najlepša hvala! , darski efekt poslovanja je polno izkoriščanje vseh razpoložljivih kapacitet. V realnem življenjskem načrtu pa moramo upoštevati še potrebno medsebojno usklajenost kapacitet posameznih obratov, kajti možni obseg proizvodnje določenega obrata pogojuje proizvodnjo drugega ter na prvem mestu vsakokratno tržno situacijo. Izdelano blago je treba prodati ali z drugimi besedami — proizvodnji je treba zasd-gurati plasman. Vse te momente, čim višjo možno stopnjo izkoriščanja kapacitet ob upoštevanju medsebojne usklajenosti proizvodnih zmogljivosti posameznih obratov kakor tudi predvideno tržno situacijo izdelani proizvodni načrt v celoti upošteva. Osnove za oceno tržne situacije so številne. Predvsem so to razni trendi gibanja kazalcev gospodarske dejavnosti kakor tudi vpliv različnih gospodarskih predpisov, npr. o uvozu in podobno, na podlagi česar se relativno točno lahko oceni situacija za prihodnje poslovno obdobje. Današnje stanje glede potreb in potrošnje domačega trga je mnogo jasnejše, kot je bilo konec leta 1967, ko smo prognozira-li obseg proizvodnje za preteklo leto. V času planiranja proizvodnje za preteklo leto je bil trend potrošnje in s tem tudi proizvodnje v konstantnem upadanju. Ni bilo še jasno, kje se bomo ujeli in od katerega meseca dalje se bo krivulja proizvodnje pričela zopet dvigati. Kljub temu pa se pri prognozah proizvodnega načrta za leto 1968 praktično nismo zmotili. Dejanski obseg skupne proizvodnje v letu 1968 je za 2 °/o višji od planiranega. Gledano samo s tega zornega kota mnogo jasnejših predpostavk v letošnjem letu v primeru z lanskim letom lahko brez podrobnejšega navajanja analiz predvidene tržne situacije zaključimo, da je planirani obseg za letošnje leto v celoti realen. Indeks izvrševanja proizvodnega načrta mora biti samo višji od 100. Načrt za letošnje leto predvideva 272.800 ton skupne in 76.700 ton blagovne proizvodnje. Kako je ta proizvodnja porazdeljena na posamezne obrate oziroma grupe izdelkov, je razvidno dz skrčenega tabelarnega pregleda (tabela 1, na 4. str.) Proizvodnja surovega jekla je pogojena z obsegom proizvodnje toplo-predelovalnih obratov livarne, kovačnice in valjarne. Za te obrate potrebujemo pri njihovih poprečnih izplenih 115.000 ton jekla. Razen tega dodatno še 5.000 ton za povečanje zalog ingotov, ki je do konca leta 1968 padla pod normativno količino. S skupno proizvodnjo 120.000 ton jekla kapaciteta jeklarne ni polno zasedena. Dinamika proizvodnje valjarne ni enakomerna. Prvih 9 mesecev leta bo obratovala valjarna s sedanjimi agregati. V zadnjem kvartalu pa se jim priključi nova težka proga. Ta bo od prvega ogrodja srednje proge prevzela proizvodnjo gredic. S to sprostitvijo prvega ogrodja srednje proge pa se na tej progi poveča proizvodnja valjanega paličastega jekla. Razen proizvodnje v novi valjarni pa do končne opustitve dela v stairi valjarni bo v skrčenem obsegu obratovala le še stara lahka proga, njena proizvodnja je predvidena z vsega 1.000 tonami lahkih profilov. Proizvodni načrt proizvodnjo valjarne podrobno razčlenjuje po posameznih valj arniških progah in obdobjih leta. Celotna letna proizvodnja pa je planirana v višini 57.100 ton gredic in 49.500 ton valjanega paličastega jekla. Z odštevkom gredic, potrebnih za predelavo v valjano paličasto jeklo, in odštevkom valjanih proizvodov za vzmeti, vlečeno jeklo in za mehansko predelavo, bo znašala blagovna proizvodnja valjarne 3.000 ton težkih profilov (gredic) in 40.000 ton srednjih in lahkih profilov valjanega paličastega jekla. Proizvodnja kovačnice z 18.000 tonami, od tega 1.500 ton gredic za valjarno, 16.000 ton kovanega paličastega jekla in odkovkov ter 600 ton krčilnih in utopnih odkovkov se giblje na nivoju dosedanjega obsega proizvodnje. Proizvodnja livarne z 10.500 tonami jeklene litine je pogojena z danes vidno situacijo na tržišču jeklo-litine. Ta obseg proizvodnje je pod predpostavko primernega asortimenta, to je razmerja med strojno in ročno litino ter litino, ki se ka- Vasilij Terseglav Naša proizvodnja v letošnjem letu Tabela 1 Proizvodnja — ton t/mesec skupna blagovna blag. proizv. 1. TOPILNICA — sur. jeklo 120.000 — — 2. JEKLOLIVARNA — jeki. lit. 10.500 7.500 625 3. VALJARNA 106.600 43.000 3.583 od tega: gredice 57.100 3.000 250 valj. jeklo 49.500 40.000 3.333 4. KOVAČNICA 18.100 8.700 725 od tega: gred. za valj. 1.500 — — kov. j. in odk. 16.000 8.500 708 krč. utop. odk. 600 200 17 5. JEKLOVLEK — vleč. jeklo 3.000 3.000 250 6. VZMETARNA — vzmeti, listi 6.600 6.600 550 7. MEHANSKA OBDELOVALNICA 8.000 7.900 658 — obdelana litina, odkovki, rezilno orodje, vrtalno orodje, indusitr. noži, pnevmatski stroja, ostali deli strojev in naprav_________________________________________________ PODJETJE 272.800 76.700 6.391 lupari na peskometu, pod nivojem razpoložljivih kapacitet tega obrata. Planirana proizvodnja hladno vlečenega, luščenega in brušenega jekla 3.000 toin ter vzmatarne v višini 6.600 ton se giblje na višini dosedanjih proizvodnih dosežkov teh dveh obratov. Sprememba proti preteklemu letu je v vzmetarni glede razmerja izdelanih vzmeti in vzmetnih listov. Proti dosedanjemu razmerju se povečuje količina gotovih vzmeti. V primerjavi z dosedanjim obsegom proizvodnje se nekoliko povečuje proizvodnja mehanske obdelovalnice. Predvsem se to nanaša na obdelano litino in odkovke, s čimer se zasleduje povišanje stopnje finali-zacije izdelkov jekio-livarne in kovačnice. Gledano na celotno planirano količino proizvodnje mehanske obdelovalnice 8.000 ton letno pa smo nivo iz tega izračunane po- prečne mesečne količine 658 ton dosegali že v zadnjem kvartalu preteklega leta. Planirani obseg blagovne proizvodnje podjetja kot celote je za 11 %> višji od dosežene v preteklem letu. Ako tako izoblikovan proizvodni načrt gledamo s stališča razpoložljivih kapacitet, potem moramo v teku leta težiti predvsem k povečanju proizvodnje jeklo-litine in mehansko obdelanih izdelkov naših mehansko obdelovalnih obratov. V primeru večjega obsega proizvodnje livarne (neko bistveno povečanje v valjarni in kovačnici ne bo mogoče), relativno slaba izkoriščenost kapaoitet topilnice dodatno potrebo po surovem jeklu lahko krije. Naša naloga v težnji za povečani obseg proizvodnje mehanske obdelovalnice je temu obratu najti plasma serijskih izdelkov, katerim so izhodišče jeklarski izdelki lastne proizvodnje. Za tako proizvodnjo je tudi z gledišča gospodarnosti interesanten izvoz. IZVOZ Na izvoz običajno gledamo vsi z določeno hladnostjo. V njem največkrat vidimo le z rdečimi številkami pisano bilanco. Vedeti pa je treba, da tudi te številke nimajo svoje absolutne, temveč neko relativno vrednost, ter da ima kot vedno tudi ta medalja dve plati. Ta druga stran je v samem načrtu osvetljena in obrazložena. Brez izvoza ne gre. Vprašanje je le objektivna meja obsega izvoza in njegov asortiment. Načrt izvoza je sestavljen tako, da je razlika v količinskem odnosu proti blagovni proizvodnji in vrednostnem iznosu proti realizaciji čim manjša. Tako predstavlja predvidenih 11.700 ton izvoza 15 %> od blagovne proizvodnje in dinarska vrednost izvoza 12 % od realizacije. Glede na dolarsko vrednost so v izvozu zastopani izdelki 117. panoge s 46 u/o in 'izdelki 114. panoge s 54 °/o, kar je do sedaj najvišje razmerje v korist 117. panoge. Bo področjih predstavlja izvoz na konvertibilno področje 91.5 % in na klirinško področje vsega 8,5 °/o od realizacije izvoza. Plasman take strukture izvoza je v celoti realen in izvedljiv, zahvaljujoč afirmaciji naših izdelkov na zunanjem trgu v zadnjih letih, za kar smo seveda morali plačati določeno ceno. Realizacija izvoza znaša z upoštevanjem danes veljavnih izvoznih premij okroglo 35.5 milijona N din pri poprečni ceni 3,03 N din/kg. Struktura izvoza po posameznih osnovnih grupah izdelkov je naslednja: — valjano jeklo 6.000 t — kov. jeklo ter neobd. in obd. odk. 3.050 t — neobd. in olbdel. jeklo-litina 950 t — vlečeno, luščeno in bruš. jeklo 400 t — listnate vzmeti 800 t — sidra 400 t — rezilno orodje, industr. noži in pnevmatsko orodje 100 t Skupaj 11.700 1 Pri realizaciji tega izvoznega načrta pa je potrebna največja disciplina. Ne glede na skupno količino izvoza, ki je lahko v primeru potrebe tudi višja od predvidene, se v strukturi izvoza ne sme porušiti planskih odnosov, kar bi lahko vplivalo na gospodarski efekt izvoza. REALIZACIJA Eksterna realizacija je pogojena z obsegom blagovne proizvodnje in poprečnih prodajnih cen posameznih grup izdelkov, ki jih dosegamo na domačem in zunanjih tržiščih. V načrftu navedene poprečne cene predstavljajo ponderirano vrednost med domačimi in izvoznimi cenami v odvisnosti od količine doma in na zunanjem trgu prodanih izdelkov. Poprečna prodajna cena določene grupe izdelkov je dalje odvisna od planiranega kvalitetnega asorti-mana. Pri 76.700 tonah blagovne proizvodnje znaša tabo izračunana realizacija 293,265.000 din in poprečna prodajna cena 3,82 din/kg. K temu moramo prišteti še V kisikarni sc vse sveti od čistoče realizaaijo pomožne dejavnosti, tako da znaša skupna eksterna realizacija 294.600.000 din ali poprečno mesečno 24.550.000 din. Delež posameznih proizvodnih panog v tej realizaciji je: din °/o — izdelki 114. panoge 149,470.000 50,74 — izdelki 117. panoge 143,795.000 43,81 — pomožna dejavnost 1,335.000 0,45 — Skupaj 294,600.000 100,00 Po posameznih obratih je realizacija naslednja: tuacije, se, praktično kvartala lanskega kakor vidimo iz diagrama, ujema tudi z dosežki zadnjega leta. Obrat Blagovna i proizv. t | Popr. cena din kg | Realizacija; 000 din Jeklolivarna 7.500 5,42 40.650 Valjarna 43.000 2,21 95.025 Kovačnica 8.700 4,17 36.275 Jeklovlek 3.000 6,38 19.160 Vzmetarma 6.600 3,47 22.900 Meh. obdelov. 7.900 10,00 79.245 Pomožna dejav. — — 1.335 PODJETJE 76.700 (3,82) 294.600 Dinamika gibanja realizacije po mesecih zaradi različnega obsega proizvodnje valjarne v prvih 9 mesecih in zadnjem kvartalu leta ni enakomerna. Tako znaša poprečna mesečna realizacija v prvih 3 kvartalih 24,270.000 din in v zadnjem kvartalu 25,390.200 din oziroma letno mesečno poprečje 24,550.000 din, kot je že zgoraj navedeno. Tudi planirani obseg realizacije je skladno s količinskim obsegom proizvodnje povsem realen in predstavlja tisti minimum, ki ga moramo brezpogojno doseči. Ob koncu tega kratkega izvlečka iz sprejetega načrta proizvodnje in prodaje za letošnje lato je v naslednjem grafikonu prikazan še trend gibanja fizičnega obsega proizvodnje in realizacije v zadnjih letih po reformi v primerjavi z načrtom za letošnje leto. Tako pri količinskem in vrednostnem obsegu proizvodnje vidimo znaten padec v lotu 1967. V lotu 1968 je proizvodnja že presegla nivo leta 1966. Realizacija se je v letu 1968 prati latu 1967 dvignila, vendar še vedimo ne nad nivo leta 1966, kot je to primer pri količinskem Obsegu proizvodnje. Vzrokov za ta razkorak med količino in vrednostjo proizvodnje je več. Glavni je padec našega kvalitetnega sor-timenta. V rekordni količini uvoza jekla so bila, kot vemo, zlasti močno zastopana kvalitetna in plemenita jekla — torej jekla našega proizvodnega asortimenta. V situaciji, v kakršni smo se nahajali, smo bili prisiljeni izdelovati tudi nižje vredna jekla, kar seveda direktno vpliva na višino realizacije. Določen vpliv na doseženo realizacijo v letu 1968 ima tudi rekorden obseg izvoza. Leto 1968 je v diagramu razdeljeno še na kvartale. Glavno, kar vidimo, je, da od zadnjega kvartala 1967 dalje trend konstantno narašča, že samo na podlagi tega lahko gledamo na letošnje leto z večjim optimizmom. Načrt, ki smo ga izdelali za prihodnje leto na osnovi analize tržne si- PROIZVODNJA Ton r— — -»«— — RE/ < —> o < N _J - Din — 1966 1967 i9e 8 1969 V samem načrtu kakor tudi v njegovi obrazložitvi delavskemu svatu smo zatrjevali in dokazovali njegovo realnost ter s tem zagovarjali sočasno tudi trditev, da uresničenje proizvodnega načrta ne bo predstavljala neke posebno težke naloge. Težišče teh nalog je in ostane na tehničnem sektorju, ki je v prvi vrsti odgovoren za količinski Obseg proizvodnje v ustreznem kvalitetnem asortimentu, ter komercialnem sektorju, ki mora s pravilnim vodenjem prodajne politike izdelano blago tudi prodati po ustreznih cenah. S tem pa seveda še ni vse opravljeno. So še drugi pogoji, predvsem pa dolžnosti. Z našim odnosom do teh pa se ne moremo preveč pohvaliti. Brezpogojno moramo v letošnjem letu bolj organizirano pristopiti k delu, spoštovati določeno tehnološko-tehnično, komercialno in delovno disciplino, predvsem pa mora biti pri našem delu vedno prisotna zavest osebne odgovornosti. Ta nam je na žalost postala skoraj že povsem neznan pojem. Dobršen del krivde, da je stanje tako, kot je, leži ravno v tem, medtem ko pa se neumorno vežbamo le v spretnosti odbijanja te okrogle žoge z glave na glavo. Malo bolj konkretno o nalogah s tega področja (potrebnega odnosa do dela) pa bomo spregovorili, kio bomo obravnavali gospodarsko plat proizvodnega načrta ter analizirali proizvodne oziroma poslovne stroške, ki s svojim gibanjem poslabšujejo ali izboljšujejo dohodek, ki je fotografija uspešnosti našega dela. IVAN KOKAL — 60 LETNIK Rojen je bil 6. decembra 1908 na Ravnah. V mladosti je živel v domačem kraju, kjer se je izučil za strojnega ključavničarja. Ze takrat je bil povezan s člani KPS in bil leta 1927 vključen v SKOJ. Zaradi političnega dela je bil leta 1930 obsojen na 2 meseca zapora. Delal je kot kurir CK KPJ in prenašal ilegalno literaturo iz Avstrije v Jugosla- Največja nevarnost, ki preti obstoju človeštva, je človek. Ivan Kokal vijo. Zaradi političnega dela ga je leta 1932 žandarmerija aretirala, vendar mu je uspelo pobegniti v Avstrijo. Od tam je bil kot predstavnik CK KPJ poslan v Sovjetsko zvezo. V Moskvi je obiskoval komunistično univerzo narodnih manjšin zahoda do pričetka državljanske vojne v Španiji. V Španski državljanski vojni se je tovariš Kokal-Imre boril na strani revolucionarjev kot kapetan-instruktor, po neuspeli revoluciji pa se je prek Francije vrnil v Sovjetsko zvezo. Ob izbruhu II. svetovne vojne je bil nekaj časa na ruski fronti pri Smolensku kot kapetan rdeče armade, nato pa je bil poslan na politično delo v Turčijo, Palestino, Egipt, Perzijo in Irak. Po tem svojem velikem križarjenju po Evropi in Aziji se je leta 1945 vrnil v domovino iin se zaposlil v železarni Ravne kot personalni referent. 15 let je bil predsednik OF oziroma SZDL in predsednik občine od leta 1952 do 1961. Skupaj ima tovariš Kokal za seboj nad 40 let političnega dela. Poleg Prežihovega Voranca je nedvomno najbolj znana osebnost revolucionarne dejavnosti na Koroškem. S Prežihom je tudi zelo tesno sodeloval. Malokdo je toliko prispeval k zmagi komunistične misli v svetu kot on. Njegova pot po Evropi, Aziji in Afriki je bila simbolična pot revolucionarne misli. Kljub temu da že uživa zasluženi pokoj, še vedno aktivno politično dela v organizaciji ZB in ZK, kjer s svojimi velikimi izkušnjami pomaga .oblikovati mlade komuniste, precej pa je napisal o svojem življenju in delu tudi v Koroškem fužinarju. Mitja Šipek, dipl. inž. Avtomatizacija kontrole pri nas in v svetu Avtomatizacija kontrole je nujna posledica avtomatizacije tehnoloških procesov v proizvodnji. Še tako dovršena proizvodnja ob zastareli kontroli ne more dati uporabnih rezultatov in obratno. Pred nedavnim je bil na Bledu posvet 10 avtomatizaciji v črni metalurgiji. S posvetovanja smo lahko zaključili, da tudi pri nas prodira ta moderna tehnika, vendar počasi in z nezaupanjem, medtem ko so drugod po svetu postopki že daleč mehanizirani ‘in izkušnje bogate. Prav gotovo pa se ne moremo pohvaliti z avtomatizirano kontrolo v naši industriji. Namen tega članka ni, da bi opisovali postopke kontrole v detajle, mnogo bolj važno je, da poudarimo tiste ključne in neopazne resnice, ki nam morajo biti znane, ko se odločimo za avtomatiziran kontrolni proces. Tudi pri nas bomo morali v kratkem razmisliti in instalirati vsaj nekaj avtomatičnih kontrolnih naprav. Nabavna cena vsake avtomatične naprave je običajno visoka, medtem ko so nadaljnji stroški v obratovanju običajno nizki. Zato moramo dobro premisliti, kaj bomo investirali in če bo nabavljena naprava zares služila svojemu namenu. Saj je poznano, da je geometrija vzorca in napake najbolj merodajen faktor pri projektiranju naprave. V decembru sva z inž. Borštnerjem obiskala nekaj podjetij v Zvezni republiki Leta 1958 je prejel red zasluge za narod s srebrnimi žarki, ob svoji 60-letnici pa red republike z zlatim vencem. Želimo mu, da bi bil še dolgo tako čil in živahen in da bi še naprej tako uspešno svetoval in pomagal pri političnem delu v kraju in občini kot doslej. Nemčiji, kjer so take naprave montirane in jih moremo prištevati med najbolj mo-merne na svetu. Tako sva imela priložnost videti avtomatizirano kontrolo v železarni Sudvvestfa-len AG Geissweid. Če začnemo pri gredicah, moramo omeniti štirikanalni magneto-graf firme dr. Forster. Naprava je popolnoma avtomatizirana in sočasno preiskuje vse štiri površine gredic ter na defektnih mestih brizga barvo na gredice. Tako pridejo iz naprave stoprocentno kontrolirane gredice in tudi sortirane, slabe pa še na mestu napake obarvane, seveda če je napaka dovolj resna, to pa lahko izberemo z občutljivostjo naprave. Kapaciteta naprave je ogromna, njenih tehničnih detajlov pa ne bi opisovali. Pogovorimo se raje o vsem tem, kar v prospektu za napravo ni napisano. Kako morajo biti gredice pripravljene? Predvsem morajo biti ravne, ravno odrezane ali lomljene, na površini peskane in ne krajše od 3 m. Ako teh pogojev ne moremo 'izpolniti, potem na tako napravo ne smemo misliti. Tako pripravljene gredice so tudi primerne za avtomatizirano kontrolo notranjih napak z ultra zvokom, kot smo jo videli v železarni DEW Krefeld. Če pogledamo naše gredice, nam takoj postane jasno, da bi magne-tografska naprava večji del časa stala neuporabna, pomagati bi si morali s polme-haniziranim feroflufcsom, k‘i pa po sposobnosti odkrivanja napak daleč zaostaja za magn etogr af om. Seveda pa tudi magnetograf ni 'univerzalno uporaben. Na lokalno brušenih gredicah je sploh neuporaben in ga nadomesti ferofluks. Vse to je v redu, ako imamo opraviti s feromagnetnimi gredicami. Če pa so nemagnetne, potem mo^jno nazaj na luženje ali pa na penetrante — vse to pa je dolgotrajno in včasih celo neizvedljivo. Še en primer bi omenili, ki je tudi pri nas zelo aktualen. Kontrola okroglih profilov na površinske napake in na notranje napake. Videli smo več izvedb takih kontrolnih robotov. Eni delujejo na principu ultra zvoka, drugi pa na principu vrtinčastih tokov. Eni in drugi so uporabni le tedaj, če je material primerno pripravljen. Palice morajo biti ravne in ne smejo odstopati več kot 1 mm na meter dolžine, konci palic morajo biti gladko obrezani, palice naj bi bile peskane ali vsaj brez škaje. Ako uporabljamo naprave po metodi vrtinčastih tokov, kot je cirkograf, potem mora biti tudi površina primerno gladka. Smatramo, da je najmanjša napaka, kaitero še želimo najti, vsaj trikrat globlja kot pa hrapavost površine. Palice morajo torej biti primerno pripravljene, gladke, okrogle, porezane in čiste. Pa zopet poglejmo naše. Ultrazvočna inačica popolnoma avtomatične naprave za kontrolo okroglih palic od 20 do 50 0 je bila pri nas izdelana in približno eno leto poizkusno obratuje. Žal moramo reči, da do danes nismo uspeli ljudi prepričati, da je treba material primerno pripraviti, marsikdo enostavno iz peči material postavi na šaržimo mizo. Takega materiala seveda avtomat ne prebavi, pa če bi ga tudi, ne bi mogli pričakovati resnih rezultatov. Moremo trditi, da danes skoraj ni več oblik in materialov, kjer se ne bi mogla kontrola popolnoma avtomatizirati, seveda z večjimi investicijami. Vprašanje je le, kje se taka investicija izplača. Moramo reči, da smo se na doma izdelanih avtomatih zares mnogo naučili. Ne samo to, da morajo naprave biti robustno zgrajene in da morajo elektronski elementi biti zrakotesno zaprti in zavarovani pred vplivom atmosfere, temveč predvsem tega, da se moremo odločiti, kje so meje razpoznavnosti napak, kajti vseh napak od najmanjših do največjih in v vseh legah in oblikah res ni mogoče najti oziroma bi marali sistem silno komplicirati in podražiti. Nadalje se moramo dogovoriti, kako bomo material pripravili. Vse to nekaj stane in je vprašanje, če se izplača. Videli smo tudi, da še tako popoln stroj skoraj ne more zamenjati človeka. Na primer kontrola brzoreznih palic je v večini primerov pokazala, da napake nastopajo na koncu palic prav tam, kjer jih avtomat ne najde več in smo morali avtomatizirano kontrolo Izpopolniti še z ročno ferofluks metodo. Čisto poseben problem pri avtomatizirani kontroli pa so strokovni kadri. Popolnoma napačno bi bilo misliti, da lahko tak avtomat upravlja nestrokovnjak. Ravno nasprotno, za justiranje avtomata je potreben Visoko specializiran strokovnjak ali vsaj ozko priučen. Avtomat torej ne štedd na pameti, pač pa na številu ljudi, saj naredi mnogo več in točneje kot človek, le če je strokovno uravnan. Tipičen primer take kombinacije smo Videli pri DEW, kjer sicer imajo avtomatizirane naprave za kontrolo gredic, za kontrolo palic, žice in cevi, sortiranja pa ne opravlja avtomat, temveč človek, ki opazuje ekran aparata in če na njem zasledi signal napake, po svoji presoji ukrepa — v dobro ali slabo. Naš glavni metalurg Mitja Šipek, dipl. inž. Na naši napravi ma primer avtomatično signiramo napako na palici, ki je daljša od 50 mm, na krajše napake avtomatično markiranje ni občutljivo, ker smo ga namerno onesposobili za to, čuti jih pa in na ekranu so napake tudi vidne, prav tako so registrirane na traku. To smo morali storiti, ker pride do kratkih trenutnih motenj iz kakršnegakoli vzroka, ki nima nobene zveze z napako na palici, vendar jo aparat registrira in tudi da povelje avtomatiki, da tako palico izloči. Tega seveda ne želimo, zato rajši prenašamo nekoliko večjo nesi-gurnost kot pa neumno preciznost. Oko po videzu signala z lahkoto loči motnje od koristnih signalov, avtomat pa je tepec in jih ne loči, razen če ga opremimo še s komplicirano dodatno opremo, ki dobljene rezultate nazaj kontrolira in potrdi in šele potem ukrepa. Velika prednost avtomatizirane kontrole je tudi v tem, da običajno omogoči vrednotenje kvalitete v številkah. Ker je kontrola stoprocentna, lahko prešteje vse napake, jih sortira po velikosti, legi in vrsti ter nam daje aritmetično vrednost kvalitete. Taka ocena je predvsem važna za metalurga, ki lahko proces izdelave jekla prilagodi dobljenim rezultatom in končno taki rezultati morejo biti preneseni na luknjane kartice ali trakove in predelani v računalnikih IBM. Prednosti, ki jih taka kontrola nudi, skoraj ni mogoče pravilno oceniti, razumljivo pa je, da so investicije visoke in se šele v daljšem času poplačajo. Nikakor pa ne smemo od avtomatizirane kontrole pričakovati, da bo rešila vse probleme in odkrila vse napake, največji del problemov ostane še vedno človeku v reševanje. In kaj lahko na Ravnah ukrenemo? Najprej, ampak zares najprej, moramo urediti adjustažo valjarne in se navaditi pripravljati material, tako da bi kulturno izgledal — se pravi, da bo raven, lepo odrezan, na površini čist, potem šele smemo misliti na mehanizirano kontrolo. Ali bo to za gredice magnetograf ali ferofluks, to bo pokazal račun, nekaj pa bo treba. Za paličast material pa bo treba prav tako po že nabranih izkušnjah z domačim avtomatom kupiti ali zgraditi še vsaj enega ali več, da bi pokrili vse potrebe. Isto velja za jeklovlek, kjer je stoprocentna kontrola še poseben problem, vendar je površinsko obdelan material kot nalašč pripraven za avtomatizirano kontrolo. Skratka, imamo natančen pregled, kaj je mogoče kupiti ali zgraditi, tudi to vemo natančno, kje se kaj da uporabiti, le sredstva za to bo treba najti, pa še prav kmalu, da bi lahko držali korak s konkurenco. SPOMINI NA VORANCA Dobro se ga spominjam, ko je prihajal k nam v prelepe Dobrije, da si je od mojih bratov, profesorjev Franca in Janka, izposojal knjige. Bil je širokopleč, močan mladenič. Obut je bil v čevlje iz svinjskega usnja, hlače je imel navadno prekratke, rokave pri suknjiču prav tako. Tiste čase je bilo hudo za denar in smo na kmetih fantje nosili obleko toliko časa, da se je raztrgala. Najprej smo jo nosili samo ob nedeljah, pozneje pa za vsak dan. Ko je Voranc prišel iz italijanskega ujetništva, je začel ubirati svoja pota in to včasih njegovemu očetu ni bilo po volji. V ujetništvu se je nalezel »rdeče bolezni«, tako mi je pozneje, ko sem bil upravitelj šole v Kotljah, v šali pripovedoval njegov oče. Kljub temu so bili bratje in starši zelo navezani drug na drugega ne glede na to, da je bil dr. Lojz duhovnik. Zelo rad je imel svojo mater. Ko je bil v službi pri Bratovski skladnici v Guštanju (sedanjih Ravnah na Koroškem), je kljub obilnemu delu še vedno našel čas, da jo je obiskoval. Vsako soboto ji je poslal kilogram govejega mesa. Če ga ji sam ni utegnil nesti, je naprosil kakega delavca, da ga ji je spotoma, gredoč iz tovarne, oddal. Omenim naj še to, kako rad je pomagal tudi drugim ljudem, če so bili v stiski. Bilo je za. mojega službovanja na meščanski šoli v Mežici v šolskem letu 1927/28. Neki trgovec je prišel v gospodarsko neugoden položaj in si je najel posojilo pri neki banki v Mariboru. Ker so bile bančne obresti zelo visoke, dolga ni mogel sproti odplačevati in je tako zašel še v večjo stisko. Prežihov je bil tedaj član upravnega odbora Hranilnice in po- sojilnice v Guštanju, Čop predsednik, moj stric Franc pa uslužben pri njej. Trgovec me je naprosil, ali bi hotel posredovati, da bi guštanjska hranilnica prevzela njegov dolg pri banki. Ko sem se v Guštanju sestal z Vorancem in ostalima ter jim pojasnil položaj, v katerem je trgovec, so bili vsi za to, da hranilnica prevzame njegov dolg. Sklicana je bila seja odbora in zadeva je bila rešena v 14 dneh. Pri tem je imel Voranc največ zaslug. Omenjeni trgovec je bil Slovenec, Voranc pa se je bal, da bi prišla njegova trgovina v roke mariborskih kapitalistov. Trgovec je hranilnici plačeval precej nižje obresti in je čez leta svoj dolg poravnal. Moj brat Franc je Voranca zelo upošteval. Navezan na domačo grudo kot Voranc, je zelo cenil njegova literarna dela, ker iz njih odseva poezija domačih koroških krajev. Bil je drugače redkobeseden, toda kadar sva govorila o Vorancu, se je sprostil. V takem pogovoru me je nekoč vprašal, ali vem, kaj nam Voranc pomeni. Ker nisem takoj odgovoril, saj pa tudi časa ni bilo za to, je vesel rekel: »Voranc je velik pisatelj. On zna pisati. Če bereš samo njegovo črtico ,Jirs in Bavh‘, čutiš, kako gnoj diši. Hvala bogu, da imamo tudi mi koroški Slovenci svojega zastopnika v pestri družini slovenskih pisateljev. Ali veš, kaj to pomeni?« No, saj pa je bil lahko vesel. Pomagal mu je iz začetnih težav, preskrbel mu je s pomočjo dr. Janeza E. Kreka pri deželnem odboru v Ljubljani štipendijo za šolanje v zadružni šoli v Ljubljani, na njegovo pobudo mu je tudi Mohorjeva družba v Celovcu pred prvo svetovno vojno tu in tam poslala kako denarno pomoč, ko je bil na Dunaju v šoli. Flora Kotnik, pd. Lubasinja, iz Podkraja v narodni noši Mežiške doline Ko je bil Voranc še na Prežihovim, sem ga obiskal z župnikom Serajnikom (župnik v njegovi Jamnici). Prav lepo naju je sprejel. Takrat je živela še njegova mati. Ko me je zagledala in spoznala, me je objela in rekla: »Lenin najmlajši!« Moji materi je bilo namreč ime Helena in sta bili svoj čas dobri prijateljici in v sorodu. Ko se je župnik Serajnik poslavljal, mu je Voranc rekel: »Gospod župnik, le pridite še kaj pogledat, nič vas naj ne moti, midva se bova vedno razumela.« Mene je obdržal na kosilu. Ker sem mu rekel, da ga ne maram motiti pri njegovem delu, poleg tega pa ima tako stalno obiske iz Ljubljane in drugod, je dejal, da se po tolikih letih, odkar se nisva videla, le splača malo pogovoriti. »Veš, za južino bodo koroški štruklji in solata, mošta pa tudi ne bo manjkalo,« je dejal. Res ga je h kosilu prinesel cel vrč. Pa kakšnega! Takega imajo le na Koroškem. Ko sva se pomenila o enem in drugem, sem se po kosilu hotel posloviti, toda ni me pustil nikamor. »Boš že šel, saj te bom pospremil!« Šele ob dveh popoldne sva odšla, toda ko sva prišla na rob gozda, kjer je imel svojo klop z razgledom na Uršljo goro, sva sedla. Zanimalo ga je, koliko otrok imam in koliko so stari, zanimalo pa ga je tudi, kako sta se učili njegovi hčerki Vida in Micka (on je bil tiste čase v emigraciji). Z mojo ženo sva namreč učila obe, ko sva bila nameščena v Kotljah. Med pogovorom je nenadoma rekel ves žalosten: »Zorko, poglej našo Uršljo goro! Če bo šlo tako naprej, bo kmalu čisto gola. A so zirani (nori) ali kaj?« Takrat so namreč sekali gozdove brez vsakega načrta. To ga je sila bolelo. Nato je šel z menoj po bližnjici čez Preški vrh vse do tja, da sva zagledala Ravne. KOROŠKI FUŽINAR Pred volitvami v skupščine USTAVNE SPREMEMBE Večini je še ostala v spominu tista široka in zanimiva razprava pred petimi leti o inovi ustavi. Ker ustava ni predvsem programska, temveč tudi odraža življenje, je že kmalu po sprejetju prihajalo do pobud za njeno spremembo. Tako so že spomladi 1967. leta ustavo dopolnjevali z amandmaji. Močno izražena pa je še naprej ostala pPtreba po temeljitejši in preciznejši spremembi nekaterih ustavnih določil; odnosi federacija-republike, republika-občiine in občina-krajevne skupnosti. Zato tudi letošnje spremembe U9tave marsikoga ne bodo povsem zadovoljile, saj so le revizija in ne radikalen poseg v njene določbe, kot je bilo pričakovati. Mislimo, da je tako tudi bolje. Pri temeljitejši spremembi ustave bi šlo namreč za izredno občutljiva vprašanja, ki jih v kratkem času ne bi bilo mogoče niti spoznati, kaj šele, da bi mogla biti zadovoljivo spremenjena. Kljub temu so nekatere rešitve revolucionarne in sledijo samoupravnemu razvoju ter mednacionalnim odnosom. Ustava je namreč program sistema. Življenja zato ne more zapirati tesno v krog, mora pustiti prostor zakonodaji, resolucijam, priporočilom in podobnim družbenim posegom. Tega pa sedanja ustava dostikrat ni dajala. Življenje je namreč pestro, razvojna dinamika pa zahteva sprotno uravnavanje njegovega toka. Letošnje pobude za spremembo slovenske in jugoslovanske ustave segajo zato na področje sestave skupščine, na področje zakonodajne iniciative, trajanje mandata skupščine, v odnose s federacijo, urejujejo ponovno izvolitev, govore o organih upravljanja v delovnih organizacijah, delitvi dohodka v delovnih organizacijah, uvedbi prisilne uprave v zavodih, o določanju virov in vrst dohodka, pravicah in dolžnostih na področju narodne obrambe ter še o nekaterih področjih. Odločilno in revolucionarno ter z dosti sprememb segajo pobude v volilni sistem. Pomladanske volitve bodo zato ponovno spremenjene lin bodo pomembno družbenopolitično dejanje naših ljudi in pogled v preteklo mandatno obdobje, hkrati pa pregled novih nalog. Imamo še namreč dosti načrtovanih nalog. Zaito je prav, da začenjamo volitve razumevati kot dogovor glede nalog in ne kolt prihod na volišče, ki zahteva določeno delo in določen odstotek udeležbe. Večje spremembe doživlja sedanji sestav skupščin. Nekateri vseeno ne bodo zadovoljni. Zadovoljni ne bodo tisti, ki so zahtevali racionalizacijo skupščinskega dela z zmanjševanjem zborov in s tem zmanjševanje števila poslancev, nezadovoljni pa bodo tudi vsi, kli so zahtevali, da bi naj bili zbori delovnih skupnosti nekakšni de- Do tja bi prišel sam v dobrih dvajsetih minutah, z Vorancem pa sva za to pot porabila debelo uro. Med potjo je hotel zvedeti še to in ono, zato nama je čas tako hitro minil. Takrat sem ga videl zadnjič. Zorko Kotnik lovski sveti za posamezna področja družbenega dela. Kaj pa je vseeno v prid bodočemu razvoju in čistejšim odnosom v naši družbeni skupnosti? 1. Odnosi republika — federacija bodo čistejši. Odpraviti bo potrebno, kot je dejal eden izmed zveznih poslancev, dajanje republiki in drugim neizpolnjene menice v podpis. Tudi za narodno obrambo misli tako, ko postaja s predvidenimi spremembami tudi pristojnost republik. V čem je zveza kljub nekaterim sedanjim ustavnim določbam presegla svoj okvir? Predvsem s svojo normativno dejavnostjo. S popolnimi zakoni, ki so zahtevali in podobno, čeprav naši ljudje uresničujejo vse svoje suverene pravice v republiki. 2. V razčiščevanju odnosov republika — federacija so najbolj izstopila vprašanja družbeno-ekonomskega sistema, področje družbenih služb, notranjih zadev in pravosodja. Vse to bo imelo za posledico drugačno zakonodajno funkcijo zveze, odpravljena bo zato vrsta stvari iz njene izključne pristojnosti. 3. Ustrezno predvidenim spremembam se menja tudi funkcija zbora narodov, ki postaja resnični predstavnik narodov in narodnosti Jugoslavije. Sedanji zbor je bil namreč bolj formalna manifestacija jugoslovanskih narodov in ostalih narodnosti. Saj so pomembne odločitve sprejemali drugi Zbori, voljeni odvisno od števila prebivalcev v republikah. Preglasovanje in sprejemanje manj ustreznih odločitev za skupno bit vseh narodov in narodnosti je bilo zato mogoče in je do njih tudi večkrat prišlo. Sestav skupščine SR Slovenije bi po predlogih bil približno tak: a) Republiški zbor ostane kot predstavnik občanov, naroda in narodnosti v republiki, zmanjša pa se njegovo število za 45 poslancev. b) Namesto organizacijsko-političnega zbora je predlagan zbor občin s 60 poslanci (število občin) z nalogo, da predstavlja v republiki občine in občana kot pripadnika te osnovne družbeno-politične skupnosti pri nas. c) Zbori delovnih skupnosti za področje gospodarstva, prosvete in kulture ter za zdravstvo in socialno politiko ostanejo. Še naprej bi zastopali v našem naj višjem predstavniškem organu omenjena področja družbenega dela, kjer se naj zaradi družbenih protislovij, različne razvitosti in različnih pogledov razčiščujejo vprašanja, preden pridejo ina glasovanje v splošni (republiški) zbor. Dve plati sta tu prisotni: — ločeno zastopanje področij družbenega dela poraja v skupščini različne poglede na isti problem, različna stališča in tudi daljšo, dražjo ter težjo pot do skupnih rešitev. Nekatere zbore neupravičeno primerjajo s srednjeveškimi cehi. — Razpravljanje v enem zboru (različnost problematike) bi zahtevalo skoraj univerzalno znanje in informiranost poslanca. Zbor bi moral biti številnejši, večja bi bila profesionalizacija poslancev, ob tem pa bi Umetnica zima se oddaljevali načelu soodločanja občanov, neposrednosti naše samouprave in podobno. Sedanji taki zbori delovnih skupnosti niso idealna perspektiva in bodo v praksi doživljali spremembe. Strokovnost v skupščine bo namreč morala prihajati iz drugih samoupravnih struktur — skupnosti izobraževanja, skupnosti socialnega zavarovanja, skupnosti proizvajalcev in podobno. V sestav občinske skupščine ustavne spremembe ne vnašajo novosti. Ostaja še naprej možnost za ustanovitev več zborov (posamezna področja družbenega dela), spremeniti in prilagoditi pa bo potrebno občinski statut. VOLITVE Kot je že povedano, segajo spremembe najgloblje doslej v volilni sistem in v dolo-čenje predvolilne vloge Socialistične zveze. V bistvu pravica kandidiranja Socialistične zveze ni nova, novo je to, da sedaj to »sme«. Socialistična zveza s tem ni dobila monopolne pravice na kadrovskem področju. Tudi ne pomeni, da se kadrovska vprašanja zapirajo v organe Socialistične zveze. Novo je torej ito, da so Socialistična zveza in druge družbene organizacije javno prevzele obveznost prizadevati si za določeno politiko in s tem v zvezi za ustrezen sestav skupščine. Skupščina bo morala namreč v bodoče prevzeti vrsto obveznosti in nalog, pri tem pa dosti bolj skrbeti za vez z občanom-volivcem. V ravenski občini bosta delovali občinski in krajevne konference Socialistične zveze ter Sindikat, bo pa približno tako: — odbornikom in poslancem vseh zborov skupščin poteče mandat. Potrebno bo torej izvoliti 60 odbornikov občinske skupščine in 5 ali 6 (republiški zbor 2) poslancev v republiško skupščino. V zvezni volilni enoti, ki je doslej obsegala 5 občin, pa še 5 poslancev zborov zvezne skupščine. Vo- litve in predvsem kadrovske priprave nanje bodo torej obširne. Vsi odborniki in poslanci bodo izvoljeni za štiri leta. Dosedanja menjava polovice poslancev in odbornikov namreč ni opravičila pričakovanj: — vsaki dve leti je bilo v volilni proces zajetih približno 80 %> volivcev in ne polovica; — kontinuiteta v delu skupščine — prenašanje navad, izkušenj in zato boljše delo — se ni uresničilo. Novi mandat bi torej trajal 4 leta z možnostjo ponovne izvolitve za naslednja 4 leta v katerikoli zbor in nič več. »Kroženje« s tem ni več mogoče kot doslej, ko je bila pri patih zborih omejena le ponovna izvolitev v isti zbor. V osnutku volilnega pravilnika naše občinske konference smo v družbeno-politič-nih izhodiščih predvolilnih priprav opredelili Socialistično zvezo, sindikat in druge organizacije do volitev in občanov ter delovnih ljudi. V osnutku pravilnika — po javni razpravi bo januarja 1969 sprejet na seji Občinske konference Socialistične zveze — so postavljena tudi merila za bodočega odbornika in poslanca. Povedano je, da se borno javno zavzemali za ljudi: — ki so za samoupravo in delitev dohodka po delu, — ki so za družbeno reformo in odgovorno izvršujejo svoje poklicno in družbeno politično delo, — ki so ugledni in voljni izvrševati prevzeto funkcijo, — ki niso bili kaznovani zaradi kriminala, kršitve samouprave ali političnega delovanja proti naši družbeni ureditvi. Kratko povedano: v občini bo 11 kandidacijskih konferenc Socialistične zveze (konference bodo štele od 40 do 150 in več ljudi), na katerih bodo kandidirani predlogi za odbornike, predlagani poslanski kandidati za republiški zib or in zbor občin in izvoljeni člani občinske kandidacijske konference. Krajevne kandidacijske konference bodo Sklicali: krajevni odbor SZDL, sekretariat ali aktiv ZK v kraju, ZM, ZB, svet krajevne skupnosti in drugi, tako bo že ob odločitvi za sklic konference zastopan dokaj širok interes. V delovnih organizacijah bo sklical 32 kandidacijskih konferenc občinski sindikalni svet. Podobno kot v krajevnih kandidacijskih konferencah Socialistične zveze bodo kandidacijske konference v delovnih organizacijah kandidirale odbornike zbora delovnih skupnosti, predlagale možne kandidate za vse tri zbore delovnih skupnosti 'republiške skupščine, izvolili pa bodo tudi člane Občinske kandidacijske konference. OBČINSKA SKUPŠČINA Dobro leto in pol trajajoči mandat občinske skupščine in n jenih svetov ter drugih voljenih organov je delna priložnost, da vsaj površno ocenimo njeno delo. V svojem delu se je skupščina srečala s številnima težavami. Reformna leta so za naše izrazito enostransko gospodarstvo v občini izredno »suha«. Posledice so večstranske. Prvič je prišlo do ogromnega izpada proračunskega denarja. Šolstvo je bilo močno prizadeto, zdravstvu manjka za osnovno delo, anuitete za zdravstveni dom in bolnišnico bo potrebno plačati itd. V takem položaju je bilo skupščini tudi težko voditi perspektivnejšo politiko. Skoraj po vrsti so usahnili družbeni dogovori za zbiranje denarja — investicije v šolske objekte in naprave ter za kulturo. Vse to bo ta 'Skupščina morala še v tem mandatu perspektivno rešiti. Nekaj številk imamo za občinsko skupščino: ugodno 'izobrazbeno in poklicno je sestavljena. V skupščini je namreč 13 odbornikov z visoko ali višjo ter 32 s srednjo izobrazbo! V skupščini so prav tako ugodno zastopani poklici: ekonomistov, inženirjev in pravnikov je 7, 5 je profesorjev in učiteljev, 13 tehnikov, 15 delavcev, 8 kmetov, 5 uslužbencev in 2 upokojenca. Kljub ugodni izobrazbeni in poklicni sestavi skupščine pa z njenim delom ne moremo biti povsem zadovoljni. Izračunali Franc Čegovnik Poročilo smo sestavili na podlagi razpoložljivih podatkov o delovnih nezgodah in drugih evidenčnih podatkov s tekočim datumom 23. decembra 1968, dodatno pa smo do zaključka leta prognozirali še nekaj nezgod, tako da se poročilo lahko smatra kot zaključno z dnem 31. decembrom 1968. Enako velja za podatek števila izgubljenih dnin zaradi nezgod, ki je za mesec december le poprečno ocenjen. Zaključni podatki o delovnih nezgodah nam torej povedo, da se je med letom 1968 pripetilo pri delu v našem podjetju, na poti od doma do delovnega mesta in od delovnega mesta do doma skupno 167 delovnih nezgod. V odstotkih na stalež zaposlenih znaša pogostost nezgod 5,13 % Samo pri delu v podjetju se je poškodovalo 162 oseb ali 4,98 %, na poti od doma do delovnega mesta in obratno pa 5 oseb ali 0,15 °/o. Primerjava teh podatkov z letom 1967, v katerem so bili rezultati o varnosti dela v našem podjetju izredno uspešni in v svoji panogi industrije brez konkurence, nam rezultat prikazuje malenkostno poslabšanje v smo namreč, da je le .slabih 10 “/o svojih točk dnevnega reda posvetila globlji in zahtevnejši problematiki (gospodarstvo, kultura, šolstvo, zdravstvo), preostalih 90 fl/o so bile na dnevnem redu rutinske razprave in obravnava ter sprejem odlokov. Vse to ni niti krivda skupščine same — njenih odlokov je le 22 °/o — temveč je sprejemala odloke po naročilu višjih organov. Torej je približno 80 °/o točk dnevnih redov in seveda tudi ogromno časa posvetila kot izvršilni organ višjih predstavniških in izvršilnih teles. Nič vzpodbudna za Skupščino in razvoj samouprave ni taka ugotovitev. Več bomo o delovanju občinske skupščine in njenih svetih povedali v posebnem pregledu. To tu je le nekaj številk, ki pa zaslužijo za objektivnejšo podobo več razlage in določeno primerjanje. letu 1968. Število vseh nezgod se je povečalo od 145 na 167 ali za 22 primerov, kar znaša v odstotkih na poprečni stalež zaposlenih le 0,57 %. Število nezgod, ki so se pripetile samo pri delu v podjetju,, se je povečalo proti 1967. letu od 126 na 162 primerov, torej za 32 primerov, kar znaša v odstotkih na poprečni stalež zaposlenih 1,04 % več. Število nezgodnih primerov na poti se je v primerjavi z 1967. letom znižalo od 19 na 5 primerov, kar predstavlja zmanjšanje v odstotkih na poprečni stalež od 0,61 % na 0,15 %. Zaradi skupnega porasta delovnih nezgod v 1968. letu se je spremenil tudi podatek, »ponesrečil se je vsak x delavec« proti 1967. letu od 22 0 na 19,4 ali za 2,6. Glede na navedene podatke moramo posebej poudariti, da ito neznatno povečanje delovnih nezgod v letu 1968 (0,57) ne predstavlja neuspeha, kajti zavedati se moramo, da je bil v tem pogledu dosežen v naši železarni v zadnjih štirih letih ogromen uspeh in da je pogostost nezgod bila še v 1964. letu 10*8 %. Tako je tudi podatek 5,13 % rezultat velikega uspeha var- Pajacck Milan Zafošnik Delovno varstvo v železarni Ravne 1.1968 ANALIZA NEZGOD PO VZROKIH Za uspešno preprečevanje delovnih nezgod je najvažnejša, da natančno analiziramo de- Prekle in stolpnice pogostejši vzrok za nezgode še vedno nesmotrn in nezanesljiv način dela pri posa-mezniku-poškodovancu. Zaradi tega vzroka je bilo 46 primerov nezgod ali 27,75 %. Zaradi kršitve predpisov o varnosti, ker delavec ni poznal nevarnosti ali ni bil o njih poučen, zaradi prevelike naglice pri delu in nediscipliniranosti je bilo 28 primerov nezgod ali 16,77 %. Motnje in napake v tehnološkem procesu so povzročile 26 primerov nezgod ali 15,57 %. Neprimerna ali nekvalitetna osebna zaščitna sredstva so bila 15-krat vzrok nezgode ali 8,98 % od vseh. Nevaren način dela je povzročil 8 nezgod ali 4,79 %. Prav toliko nezgod so povzročili tudi stroji, ki niso brezhibno delovali. Slaba organizacija skupinskega dela je povzročila 7 nezgod ali 4,19 %. Pomanjkljive, neprimerne in premajhne poklicne izkušnje delavcev so povzročile 5 nezgod ali 2,99 %. 5 vzrokov nezgod je bilo tudi zaradi neuporabe razpoložljivih osebnih zaščitnih sredstev. Ostali nepredvideni vzroki, ki pa še niso omenjeni, so povzročili 8 nezgod ali 4v79 %. Iz ugotovljenih vzrokov analiziranih delovnih nezgod smo ugotovili, da bi z boljšo strokovnostjo dela ter upoštevanjem varnostnih predpisov ter z boljšo varnostno tehnološko in delovno disciplino izostala marsikatera nepotrebna delovna motnja in poškodba. Potrebno je izvajati ukrepe poučevanja in izobraževanja delavcev in voditeljev dela, da bo vsak izpolnil tisto dolžnost, ki jo ima v zvezi z varnostjo dela do samega sebe in do svojih sodelavcev. Ti ukrepi so obvezni za tiste osebe, ki ne glede na delovno zadolžitev opravljajo dela v prostorih ali deloviščih, kjer so povečane nevarnosti za življenje in zdravje ljudi. ANALIZA NEZGOD PO ZUNANJIH VZROKIH Razčlemba 167 delovnih nezgod po »zunanjih vzrokih« ali virih nam prikazuje naslednjo sliko: Največ je bilo padcev predmeta na človeka — 56 primerov ali 33,53 %. Delovni stroji so povzročili ali bili vir nezgod v 22 primerih, kar znaša 13,17 %. Ročno in mehansko orodje je bilo vir 14 nezgod ali 8,38 odstotka. Zaradi padcev oseb na istem nivoju je bilo 13 nezgod ali 7,78 %. Zaradi vdora ali padca tujega telesa v oko in njegovo okolico je bilo prav tako 13 nezgod ali 7,78 %. Ročni transport materiala je bil vir v 9 primerih nezgod ali 5,39 %. Vroče jeklo v 8 primerih ali 4,79 %. Ostali material v 6 primerih ali 3,59 %. Promet v podjetju in promet izven glavnih cest v 4 primerih ali 2,40 POGOSTOST DELOVNIH NEZGOD V ŽELEZARN/ RAVNE 01)1951 LETA nosti dela, s katerim se lahko ponašajo redka metalurška podjetja, tudi tista z razvitejšo tehnologijo v inozemstvu. V splošnem se kaže v letu 1968 tendenca povečanja pogostosti nezgod tudi v drugih podjetjih združenja jugoslovanskih železarn. Vendar s točnimi zaključnimi podatki o tem še ne razpolagamo, ker je združenje jugoslovanskih železarn uspelo pripraviti te podatke šele do zaključka tretjega kvartala 1968. leta. Pri mesečnem ugotavljanju in evidentiranju delovnih nezgod v našem podjetju ni bilo opaziti v nobenem izmed koledarskih mesecev posebnega odstopanja — izrazitega oovečanja ali zmanjšanja pogostosti nezgod. Najugodnejši mesec je bil februar, ko se je pripetilo le 7 nezgod, naj slabši pa mesec september, v katerem se je pripetilo 21 nezgod. V poprečju je bilo na mesec zabeleženih 13,5 nezgod. Pogostost delovnih nezgod v posameznih obratih primerjamo med seboj in proti 1967. letu le po številu nezgodnih primerov, ker še nimamo na razpolago izračunanih števil poprečnega staleža zaposlenih. Po številu nezgod prednjači obrat livarne z 32 nezgodami, kateremu sledijo obrat topilnice s 30 nezgodami, kovačnica z 20 nezgodami, valjarna z 19 nezgodami, mehanična delavnica s 15 nezgodami, strojni remont z 12 nezgodami itd. Ti podatki med seboj niso primerljivi realno,, ker je število zaposlenih pri vsakem obratu drugačno. Bolj realna je primerjava uspešnosti dela vsakega obrata s podatki iz prejšnjega leta. Izrazito izboljšanje je dosegel obrat valjarne, kjer je padlo število nezgod kar za 13, v obratu jeklovlek pa se je znižalo od 2 na 1. V drugih obratih se je število nezgod povečalo takole: topilnica za 9, livarna za 5, kovačnica za 4, termična za 4, vzmetarna za 1, elektroremont za 2, strojni remont za 5, gradbeni remont za 2, promet za 1, TKR za 2 in predračunska za 6. Obrati mehanične obdelovalnice, energetski in inv. vzdrž. skupina so obdržali enako stopnjo varnosti iz preteklega leta. Povečano število nezgod v obratu topilnice je v povezavi z razširitvijo dela, saj je v drugem polletju pričela obratovati v novi topilnici 401 elektr. obločna peč, na katero odpade 6 delovnih nezgod. V bodočih statističnih poročilih se bodo podatki iz nove topilnice prikazovali ločeno. Glede na ugotavljanje vzrokov nezgod v obratu topilnice bo potrebno pri razporejanju delavcev v ta obrat posvetiti več pozornosti izbiri ljudi z dobro telesno konstitucijo in potrebnimi delovnimi izkušnjami. lovno mesto, delovne operacije, ocenimo vse faze, v katerih nastopajo nevarnosti in pomanjkljivosti, ter jih odpravimo ali o njih seznanimo tu zaposlene delavce. Vedno vsake napake ali nevarnosti vnaprej ne moremo predvideti ali od te ne pričakujemo posledic nezgode, zato preventivno ukrepamo šele po nastali nezgodi. V obeh primerih je lahko naše delo uspešno le, če ugotovimo pri analitičnem ocenjevanju delovnega mesta ali raziskovanju nastalih nezgod prave vzroke, ki lahko privedejo do nezgode ali so jo povzročili, da se tako z ustreznimi ukrepi zavarujemo proti podobnim novim nezgodam. Vzroki nezgod so v grobem razdeljeni na dve skupini. V prvo spadajo materialni, v drugo pa osebni vzroki. Znano je, da je osebnih vzrokov pri našem delu, za katere je kriv 'človek ali oseba zaradi psihične pomanjkljivosti ali neprimernega vodenja, na delovnem mestu veliko več. V splošnem se ocenjuje, da je osebnih vzrokov pri nas 80 do 90 %, materialnih, med katere spadajo tehnične pomanjkljivosti delovnega okolja in slaba organizacija dela, pa 10 do 20 %. V deželah z visoko zavestjo delovne in varnostne discipline je to razmerje ravno obratno ali pa je še večje v škodo materialnemu vzroku. Analiza delovnih nezgod v našem podjetju nam za 1968. leto pove, da je bil naj- Tabela št. 1 PREGLED DELOVNIH NEZGOD, NEZGOD NA POTI IN TEŽKIII NEZGOD ZA LETO 1968 PO MESECIH Mesec Poprečni stalež skupaj od mesečno začetka leta Število nezgod skupaj od mesečno začetka leta Odstotek skupaj od mesečno začetka leta Težke delovne nezgode januar 3169 3169 13 13 0,41 0,41 1 februar 3172 3170 7 20 0,22 0,63 1 marec 3176 3172 12 32 0,38 1,01 april 3183 3175 12 + 1 44 + 1 0,40 1,41 maj 3195 3179 12 56 + 1 0,38 1,79 junij 3198 3182 13 + 2 69 + 3 0,47 2,26 1 julij 3257 3192 11 80 + 3 0,34 2,60 1 avgust 3298 3205 18 98 + 3 0,55 3,46 1 september 3326 3219 21 119 + 3 0,63 3,78 oktober 3354 3232 15 134 + 3 0,45 4,23 1 november 3346 3242 14 + 1 148 + 4 0,45 4,68 december 3310 3250 14 + 1 162 + 5 0,45 5,13 skupaj — 3250 — 162 + 5 — 5,13 5 Opomba: + pomeni nezgodo na poti od doma do delovnega mesta in od delovnega desta do doma. Podatki za mesec december so ocenjeni po predvidevanju. odstotka, prav toliko tudi plamen pri pečeh. Vroča škaja v 3 primerih ali 1,80 %. Vrele snovi, razjedajoče kisline ali pare v 2 primerih ali 1,20 %. Za po eno nezgodo ali 0,60 odstotka je bila izvor pretirana toplota ali sončno žarčenje. Ostalih nepredvidenih zunanjih vzrokov je bilo 6 ali 3,59 %. Ugotavljamo, da se je v drugi polovici leta 1968 stalež zaposlenih hitro povečeval. V poprečju se je v tem obdobju povečal za 68 sodelavcev. Za mlade delavce pa je znano, da so bolj izpostavljeni nevarnostim poškodb. To nam potrjuje tudi podatek v času zaposlitve poškodovanih, iz katerega je razvidno, da se je do 6 mesecev dela poškodovalo kar 36 delavcev. Po času zaposlitve pred nezgodo je razpredelnica takšna: primerov % manj ko 1 mesec 8 4,79 od 1 do 3 mesecev 13 7,78 od 3 do 6 mesecev 15 8.98 od 6 do 12 mesecev 7 4,19 od 1 do 3 let 41 24,56 od 3 do 5 let 25 14,97 od 5 do 10 let 28 16,77 od 10 in več let 30 17,96 Skupaj 167 100,00 Do enega leta zaposlitve pred nezgodo se je poškodovalo 43 delavcev, kar predstavlja 25,75 %. Pa tudi odstotek med 1 do 3 let dela 24,56 % je visok. Glede na počasno naraščanje zaposlenosti v obdobju zadnjih 3 do 4 let, ko se je v poprečju od 1965. leta ta povečala samo za 61 sodelavcev;, poškodovancev s časom zaposlitve do treh let dela pa je bilo v letu 1968 skupno kar 84, je nezgodnost pri teh delavcih vsekakor zaskrbljujoča. Razumljivo je seveda tudi, da je bilo število novo sprejetih v istem obdobju višje, ker je vsako leto podjetje zapustilo večje število delavcev. Ugotovitev sorazmerno visokega števila poškodovancev pri delavcih s krajšim časom zaposlitve nas jasno opozarja na to, da je potrebno v podjetju v bodoče posvetiti večjo pozornost pravilni razporeditvi pravega človeka na pravo delovno mesto ter mu na tem delovnem mestu nuditi več pomoči glede strokovnosti in varnosti dela. Te naloge so na delovnih mestih poverjene neposrednim voditeljem in organizatorjem dela — torej preddelavcem in mojstrom, zato tudi tu apeliramo na njih, da mora biti njihova skrb za delavca vsaj tako velika kot »skrb za proizvodnjo«, ker je napredek v realizaciji, produktivnosti, storilnosti in kakovosti prvenstveno odvisen od delovne sposobnosti človeka. Težišče nezgod delavcev s krajšim časom zaposlitve v letu 1968 nam potrdi tudi pro-centualna udeležba ponesrečenih udeležencev v starostni strukturi, ki je naslednja: primerov % do 20 let dela 30 17,96 od 20 do 25 let 39 23,35 od 25 do 30 let 32 19,16 od 30 do 35 let 20 11,98 od 35 do 40 let 19 11,39 od 40 do 45 let 5 2,99 od 45 let dalje 22 13,17 Iz razpredelnice je razvidno, da je relativno visoko število nezgod pri mlajših delavcih, pri starejših pa nižje. Posebno mladi delavci do starosti 25 let so se pogosto poškodovali — kar v 69 primerih ali 41,31 %. Upoštevati moramo itudi, da je poprečna starost delavcev v našem podjetju večja pri mlajših, vendar se je v preteklem in prejšnjih letih kazala tendenca večjega števila poškodovancev med starejšimi delavci. V tem letu pa se. je situacija obrnila v škodo mlajšim delavcem. KVALIFIKACIJSKA STRUKTURA PONESREČENCEV Poškodovalo se je največ nekvalificiranih delavcev, kar 67 ali 40,12 %. Slede polkvalifi-cirani — 54 ali 32,33%, kvalificirani 45 ali 26,95 %. Med visoko kvalificiranimi delavci ter umskimi delavci s srednjo, višjo in viso- ko izobrazbo je bil le 1 primer delovne nezgode ali Q,60 %. Ti podatki potrjujejo splošno znano varnostno pravilo, da je dober strokovnjak le tisti delavec, ki pri delu nikoli nima nezgode. Premajhna strokovnost v poklicu prezira nevarnosti in pomanjkljivosti pri delu, zaradi katerih se taki delavci sami izpostavljajo večjim možnostim poškodb. Gotovo pa so vzroki za pogostejše nezgode pri nekvalificiranih delavcih v naravi dela iter v nizki in počasni stopnji odprave delovnih postopkov, ki zahtevajo od njih večje fizične obremenitve in napore ter premajhnega in nepravilnega vzdrževanja potrebnih sredstev za delo. NEZGODE PO DNEVIH V TEDNU IN UTRUJENOSTI Pri večletnem zasledovanju nezgod po dnevih v tednu in utrujenosti nismo našli nobene prave zakonitosti, ki bi nas opozorila, v katerem času dela je nevarnost za nezgode večja in v katerih dnevnih so nezgode pogostejše. Pričakovali bi sicer lahko, da pri intenzivnem in stalnem delu koncentracija večkrat popusti in so v tem času dispozicije za nezgode večje. To bi lahko bilo v drugi polovici delovnega časa ali po malici in v podobnih obdobjih, vendar kaže, da pri nas take stalnosti dela ni nikjer, zaradi česar dobimo iz analiziranih nezgodnih primerov vsako leto drugačne rezultate. V 1968. letu nam podatki o nezgodah po utrujenosti pokažejo največjo gostoto: po prvi uri dela 32 nezgod, po drugi uri 26 nezgod in po tretji uri 25 nezgod, kar je v nasprotju s pričakovanji. Po četrti uri, v kateri je tudi malica, pogostost pade na 14 nezgod, po peti uri naraste na 21, po šesti uri na 20, po sedmi uri pa pade na 14 nezgod. Pred prvo uro dela je bilo skupno 11 nezgod, po 8 uri pa 4. Pričakovana razvrstitev nezgod po dnevih v tednu bi lahko bila: največ nezgod v ponedeljek in petek. Zaradi spremenjenega ciklusa dela v osnovnih obratih ito pri nas ne velja več. Nezgode so po dnevih za 1968. leto razporejene takole: sreda 31, petek 29, ponedeljek 28, torek 25, četrtek 24, sobota 20 in nedelja 10 nezgod. NEZGODE PO VRSTAH IN PO DELHI TELESA Po vrstah poškodb je bilo največ udarcev in zmečkanin 90, sledijo opekline 19, prelomi 18, očesne 12, urezi in ubodi 8 ter druge poškodbe 20. Udarci in zmečkanine ponovno prednjačijo, saj je to tudi razumljivo glede na specifičnost dela pri nas. Na drugem mestu so opekline, ki so od lanskega leta nekoliko narasle, sorazmerno veliko je tudi prelomov kosti. Število očesnih poškodb je ostalo v poprečju enako kot prejšnja leta, so pa posledice teh po navadi težje, zato je bilo zavarovanje proti njim še vedno premalo dosledno. Zanimiva je tudi ugotovitev poškodb po delih telesa, iz katere je možno ugotoviti ali oceniti indirektno škodo, ki jo povzročajo delovne nezgode na zmanjšanje delovne zmožnosti pri poškodovancih. Razpredelnica nezgod po delih telesa je na- primerov % 62 37,12 25 14,97 24 14,37 24 14,37 12 7,19 10 5,99 3 1,80 7_______________4,19 Skupaj 167 100,00 Zelo veliko poškodb je bilo na zapestju rok — 37,12 %. Vsaka poškodba na zapestju zelo zmanjšuje funkcionalnost roke ne samo pri tistih delavcih, ki opravljajo ročna dela, temveč tudi pri delavcih, ki delajo s preciznimi aparaturami in avtomatskimi stroji, ki se v novejšem času čedalje bolj uveljavljajo. Rri tem moramo opozoriti, da so poškodbe na zapestju pridobljene funkcijske motnje, ki nastanejo zaradi posledic ubodov, urezov z rezino in z žago, prelomov, izpahov, zmečkanin, opeklin, infekcij ter okvar živcev. Za funkcijsko delovanje roke je posebno pomembno, da so zdravi prsti palec, kazalec in sredinec, ki so potrebni,, da se lahko pri vsakem ročnem delu uporabijo fini, grobi in ključni prijem iter normalna oskrba z živci, ki omogočijo roki potrebni občutek za elemente tipanja, prijema, zagrabitve, vodenja, drsenja in obračanja. Zato je pomembno tako za posameznega delavca kot za celotno družbo, da se pogoste funkcijske motnje rok, nastale pri poškodbah na delovnem mestu, preprečujejo z vsemi možnimi varnostnimi ukrepi. Poškodbe na stopalih nog so takoj na drugem mestu. Nastale so zaradi padcev predmeta na prste nog ter povzročile lažjo in težjo invalidnost. Ugotavljamo, da so bili pogosti vzroki teh poškodb v pomanjkljivi uporabi predpisane zaščitne opreme in v slabi kvaliteti zaščitnih čevljev z lesenimi podplati, ki se še vedno uporabljajo pri vročih delih v topilnici, livarni, kovačnici, valjarni in pri nekaterih drugih delih, zlasti pri nalaganju in razlaganju žarilnih peči in podobno. Na splošno nas podatki o poškodbah tudi po drugih delih telesa opozarjajo na pomembnost dosledne uporabe razpoložljive osebne zaščitne opreme pri delu ter na pomembnost poučevanja in seznanjanja delavcev o nevarnostih in njihovih posledicah za delovno zmožnost, da se tako pri delavcih vzbudi zavest za izboljšanje osebne varnosti, discipline in potreba po bolj organiziranem in strokovnem delu. Zaskrbljujoč je tudi podatek o izgubljenih dninah zaradi nezgod, ki jih je bilo v letoš- na zapestju rok stopala roke noge oči in ušesa glava telo ostali deli telesa Tabela št. 2 STATISTIČNI PREGLED POGOSTOSTI DELOVNIH NEZGOD IN IZGUBLJENIH DELOVNIH DNIN PO KOLEDARSKIH LETIH Leto Pov. štev. zaposl. štev. nezgod % Ponesr. vsak Štev. izg. dnin Izp. dnine zaradi nezg. na zaposl. Izg. dnin€ na nezgode 1951 1910 692 36,2 2,8 _ 1952 1742 639 36,6 2,7 10741 6,15 16,8 1953 1780 534 30,0 3,3 9476 5,32 17,7 1954 1939 470 24,2 4,1 6305 3,20 13,4 1955 2133 410 19,2 5,2 7450 3,50 18,15 1956 2240 224 10,0 10,0 5547 2,40 24,7 1957 2226 199 8,9 11,2 4812 2,20 24,2 1958 2221 216 9,7 10,3 4735 2,10 21,9 1959 2237 190 8,5 11,8 4946 2,20 26,0 1960 2475 215 8,7 11,5 4845 1,95 22,5 1961 2576 258 10,1 10,0 6455 2,51 25,0 1962 2599 263 10,0 9,9 6467 2,49 24,6 1963 2753 295 10,7 9,4 7716 2,80 26,2 1964 3069 333 10,8 9,2 9336 3,04 28,0 1965 3189 240 7,52 13,0 6150 1,92 25,6 1966 3202 151 4,71 21,0 3855 1,20 25,5 1967 3197 145 4,56 22,0 3958 1,23 27,2 1968 3250 167 5,13 19,4 5079 1,56 30,4 njem letu kar 5079, to je za 1121 več od lanskega leta. Iz tega izhaja, da odpade na 1 zaposlenega zaradi nezgod 1,56 izpadlih dnin, na eno delovno nezgodo pa 30,4 izpadlih dnin. V podrobnejši analizi bomo poizkusili vzroke tega povečanja ugotoviti. V grobem pa smo mnenja, da je izjemno visoko število izgubljenih dnin zaradi samih delovnih nezgod nerealno in je v povezavi z odrazom slabosti splošne zdravstvene politike, ki se je posebej pokazalo v tem letu na našem območju. Pri tem gre za umetno zadrževanje obolelih oziroma poškodovanih delavcev v zavodih in bolnišnicah izven naše skupnosti socialnega zavarovanja ter nezakljuičevanja ocen zmožnosti za delo rehabilitiranih delovnih invalidov zaradi zagotavljanja finančnih sredstev. Po drugi strani pa ugotavljamo, da smo imeli v celem letu le 5 registriranih nezgodnih primerov s itežjimi posledicami. Od teh so bili 4 primeri poškodb na zapestju, en primer pa na stopalu. Delavcu Avgustu Vožiču iz mehanične delavnice je odtrgalo palec desne roke. Bolan je bil skupno 18 delovnih dni. Delavcu Rafaelu Ikovicu iz modelne mizar-ne je odrezalo kazalec leve roke v drugem sklepu,, zarezalo sredinec v drugem sklepu in odrezalo palec v prvem sklepu. Bolan je bil skupno 50 delovnih dni. Delavcu Adolfu Grobelniku iz livarne je odrezalo v prvem sklepu 3. in 4. prst. Bolan je bil skupno 18 delovnih dni. Delavcu Antonu Polovšku iz topilnice je odrezalo sredinec v drugem sklepu in močno poškodovalo prstanec v drugem sklepu. Bolan je bil skupno 40 delovnih dni. Tabela št. 3 POGOSTOST DELOVNIH NEZGOD PO OBRATIH ZA 1968. LETO Obrat 1967 1968 Topilnica 20 + 1 28 + 2 Livarna 25 + 2 32 Kovačnica 16 + 1 20 Valjarna 28 + 4 19 Termična obdel. 1 4 + 1 Mehanska obdelov. 13 + 2 15 Vzmetarna 3 4 Jeklovlek 2 1 Energetski + 2 1 + 1 Elektro remont 1 + 2 5 Strojni remont 7 12 Gradbeni remont + 2 3 + 1 Promet 2 3 TKR 3 + 2 3 Predračunska 4 + 1 11 Inv. vzdrž. skupina 1 1 Skupaj 126 + 19 162 + 5 + pomeni nezgodo na poti od doma do delovnega mesta in od delovnega mesta do doma. Delavcu Čestimiru Jerabeku iz topilnice je prevrnjena kokila poškodovala stopalo. Zaradi tega je v bolniškem staležu že od 15. 10. 1968. Skupno poprečje izostankov pri rtežkih nezgodah je 35 delovnih dni. Vse druge delovne nezgode lažjega značaja, ki jih je skupno 162, bi morale imeti čas izostankov z dela v poprečju znatno krajši. Smrtnih in kolektivnih delovnih nezgod v tem letu ni bilo. PROBLEMATIKA DELOVNIH INVALIDOV IN POKLICNIH BOLEZNI Skupno je bilo v 1968. letu obravnavanih 41 primerov invalidnosti dela. Dokončno je bilo rešenih 19 primerov, ostalih 22 je v postopku, ker zdravljenje še ni zaključeno ali pa čakajo na odločbo invalidske komisije. Od 19 primerov je bilo 18 delavcev premeščenih na novo delovno mesto, en delavec pa dela na starem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom. Invalidnost dela pri dokončno zaključenih primerih je nastala: zaradi poklicnih bolezni 4, zaradi poškodb pri delu 2, zaradi drugih bolezni 13. Delovni invalidi so bili premeščeni na primerna delovna mesta v okviru svojih obratov in s premestitvijo v druge obrate. Za delovne invalide so se našla primerna dela na pripravi vložka, v investicijski vzdrževalni skupini, na krožni žagi v valjarni, na delovnem mestu žerjavovodij,, v jedrarni, v skladiščih materiala, nadzorni službi (vratarji), v špediciji. Dva delavca pa sta se med rehabilitacijo prekvalificirala za tehnologa in tehničnega risarja. Poklicnih bolezni je bilo registriranih v letu 1968 5 primerov. Ker pri invalidnih primerih v postopku zdravljenje še ni zaključeno, obšita j a možnost, da se bo med njimi pojavil še kakšen primer poklicnega obolenja. TEHNIČNE UREDITVE V ZVEZI Z VARNOSTNO PROBLEMATIKO IN DRUGA PREVENTIVNA DEJAVNOST — V obratu nove topilnice so bili zgrajeni novi higienski prostori — kopalnica, umivalnica, garderoba in jedilnica. — Pri 40-t električni obločni peči v novi topilnici je bila montirana naprava za odse-savanje plinov. — V oddelku nove priprave peska in na stresalkah se je pričelo na napravah z delom hermetiziranja in odpraševanja. — V obratih valjarne, livarne in čistilnice so se v skladu s temeljnim zakonom o varstvu pri delu izvršile periodične preiskave kemičnih in bioloških škodljivosti iter mikroklime v letnem in zimskem času. — V obratu kovačnice so se hermetizirale žerjavne kabine na dveh žerjavih. Dela her-metizacije so v zaključni fazi. — Dokončno se je uredila v prizidku kovačnice flemarska postaja in čistilnica polfa-brikatov. — V obratu valjarne v oddelku čistilnice se je izboljšalo odpraševanje. — V srednji in lahki mehanski obdeloval- nici se je uredilo ogrevanje prostorov s kalo-riferji. — Pred staro mehansko obdelovalnico se je uredilo skladišče paličastega železa. — V obratih jeklovleka in v vzmetarni se je prav tako uredilo ogrevanje prostorov s pomočjo kaloriferjev. — V obratu vzmetarne je bilo urejeno tudi odpraševanje pri brusilnih strojih. Pri porabnikih goriv ter pri čistilnih napravah na 4 odvzemnih mestih v območju železarne je tehnološki laboratorij kemičnega oddelka skupno z zavodom za varnost dela iz Maribora nadaljeval z meritvami koncentracij plina S02 in prašnih delcev v dimnih plinih. Poleg omenjenih ukrepov je bilo v obratih železarne več manjših ali večjih tehnoloških izboljšav in tekočih vzdrževanj z namenom, da se zagotovi potrebna varnost zaposlenih. Poskrbljeno je bilo tudi za kakovostno in količinsko osebno zaščitno opremo na vseh delovnih mestih glede na vrsto dela in nevarnosti ter za higiensko pijačo — vitaminski čaj, mleko in kavo v vseh upravičenih obraitih. V zdravstvenem domu Ravne so bili izvršeni naslednji zdravniški pregledi: Za delavce pred sprejemom na delo 408 pregledov. Periodični pregledi so se opravljali za žerjavovodje, vzdrževalce na žerjavih, kurjače plinskih generatorjev, pleskarje in industrijske zidarje, delavce na pripravi peska v obratu livarne. Skupno je bilo opravljenih 192 periodičnih pregledov. Za prvo pomoč in zdravljenje mi-kro poškodb je skrbela v železarni centralno organizirana postaja prve pomoči in reševalna služba. POKLICNO IN VARSTVENO IZOBRAŽEVANJE Pred sprejemom na delo je bilo v 1968. letu organiziranih 15 uvajalnih seminarjev, ki se jih je udeležilo 322 novo sprejetih delavcev. Za žerjavovodje sta bila organizirana dva tečaja, ki se jih je udeležilo 58 delavcev. Uspešno je opravilo izpite 43 delavcev. Drugi tečaji in seminarji, ki so bili organizirani za delavce različnih strok, so naslednji: — za usposobitev na različna delovna mesta v obratu jeklovlek je bilo vključenih 32 delavcev. Usposobilo se je 29 delavcev; — tečaja za prometno osebje se je udeležilo 30 delavcev, ki so vsi uspešno zaključili periodični izpit; — za kurjače ogrevnih peči so bili organizirani periodični izpiti. 24 udeležencev je izpite zadovoljivo opravilo; — za vožnje z viličarji v mehanični delavnici je bilo organizirano usposabljanje 4 delavcev, od katerih so se trije delavci usposobili; — za potrebe priprave vložka v obratu topilnice se je usposobil 1 avtogeni rezalec; — za delavce kvalitetne kontrole (TKR) je bil organiziran tečaj, ki še traja. Vanj je vključenih 40 delavcev; — za gasilce in reševalce (9) so bili organizirani periodični izpiti, ki so jih vsi uspešno opravili. Vse navedene tečaje in izobraževanje smo izvedli v okviru internega izobraževanja preko izobraževalnega centra. Izobraževanje delavcev smo izvajali tudi pri zunanjih institucijah. Tako smo pri Zavodu za varjenje SRS usposobili v petih začetnih in dopolnilnih tečajih avtogenega varjenja 17 varilcev. Raznih strokovnih seminarjev, posvetovanj in kongresov, ki so jih priredile strokovne institucije v naši državi, se je udeležilo 45 naših strokovnih delavcev na 28 strokovnih izpopolnitvah. Skupno je bilo vključeno v izobraževanje in izpopolnjevanje v strokovnem in varnostnem pogledu 527 delavcev, strokovne seminarje, posvetovanja in kongrese pa je obiskalo 45 strokovnih sodelavcev. Fanika Korošec Varstvo otrok sodelavk železarne Ravne ob prehodu na skrajšani delovni čas V začetku leta 1968 se je pričelo v Železarni Ravne načrtno delo za prehod na nov delovni čas. S tem v zvezi so se postavljala v ospredje vprašanja določenih skupin, problemi neurejenega otroškega varstva, neurejena družbena prehrana itd. Na pobudo vodstva kadrovsko socialne službe železarne sem analizirala problem otroškega varstva v podjetju (diplomska naloga na višji šoli za socialne delavce v Ljubljani). Iz te analize želim objaviti nekatere povzetke, čeprav sprememba delovnega časa danes ni več tako aktualna kot tedaj, ko sem se analize lotila. UVOD Skrb za družino je postala v našem družbenem sistemu ena temeljnih obveznosti družbe in jo je poudarila že ustava iz leta 1946. Vendar je bila ta skrb na nekaterih področjih glede na možnosti zanemarjena. Zlasti družbena skrb za otroke je v bližnji preteklosti močno zaostajala za razvojem drugih družbenih dejavnosti, in to je povzročilo občutno neskladje med dejanskimi potrebami družbe po varstvu in materialno osnovo otroškega varstva. Vzrok za nezadovoljivo stanje v otroškem varstvu niso bile zgolj omejene materialne možnosti, ampak tudi pomanjkljiva zavest družbene odgovornosti za nemoteno, zdravo rast in razvoj mlade generacije. Vzroki za to, da se večina zainteresiranih ljudi, staršev in tudi delavcev v strokovnih službah ne zaveda velike važnosti predšolske vzgoje otrok, so različni. Vzroki leže najprej v počasnem, zakasnelem razvoju predšolske pedagogike, ki si šele zadnja desetletja utira pot do jasnejših in teoretično prečiščenih pedagoških spoznanj. Pred tem so na področju predšolske vzgoje imeti glavno besedo zdravniki, ki so poleg nasvetov za pravilno nego dajali tudi nasvete staršem, kako ravnati s predšolskim otrokom. Prevladovalo je mnenje, da je otrok v tem času preneumen, da bi že karkoli razumel; potrebno je predvsem poskrbeti za njegov telesni razvoj, iz zdravega telesa bodo že same po sebi rasle njegove duševne sile. Danes so taka stališča premagana, toda nova spoznanja v predšolski pedagogiki le počasi pronicajo med naše starše kakor tudi v širšo javnost. Nejasnost glede vloge in namena predšolskih ustanov izvira tudi iz dejstva,, da so se predšolske ustanove resnično pojavile v zgodovini predvsem kot socialne ati celo dobrodelne institucije. Industrializacija je potegnila v svoj proces ženo-mater, ki je iskala zaslužek za svojo družino. Majhni otroci, ki še niso hoditi v šolo, pa so ostati doma brez varstva, nadzorstva in nege. Predšolske ustanove so se pojavile najprej kot dobrodelne ustanove, Iti so jih največkrat vzdrževala verska združenja, in so imele namen varovati otroka v času materine odsotnosti ter poskrbeti za njegovo prehrano in nego. Sele takrat, ko so se te ustanove začele razširjati v industrijskih predelih Anglije in Nemčije, so začeti pedagogi premišljevati, kako bi v njih organizirali tudi vsebinsko pe-dagoško-vzgojno delo. Pri tem so seveda naleteti na mnoge težave. Zanimivo je, kar pravi dr. Milica Bergant v svojem članku »Vloga predšolskih ustanov«, da so najbolj pospešila razvoj spoznanja, nastala ob proučevanju du- ševnih okvar osebnosti, ki jih imenujejo strokovnjaki nevroze. Ob proučevanju nevroz, ki prizadenejo v precejšnji meri duševno zdravje ljudi, se je pokazalo, da so najtežje oblike nevroz pri odraslih ljudeh, ki jih ni bilo mogoče zdraviti z nobenimi sredstvi (in še danes jih ne znajo), nastale in imele svoj izvor že v predšolski dobi. To spoznanje je pripravilo psihologe in kasneje tudi pedagoge do tega, da so z največjo pozornostjo začeti opazovati predšolskega otroka, ki je bil prej neopažen in pozabljen. To teoretično zanimanje in raziskovanje je rodilo spoznanje o veliki duševni plastičnosti ter občutljivosti predšolskega otroka, kar pomeni, da je otrokova duševnost izredno sprejemljiva za vsakovrstne vtise, močno dostopna oblikovanju in da se vsi dogodki, doživetja in vzgojna prizadevanja ati napačno ravnanje v tem obdobju močno vtisnejo v celotno otrokovo osebnost. Spoznati so, da naredi majhen otrok prav zaradi velike plastičnosti svoje duševnosti v nekaj letih ogromen razvoj od majhnega, nebogljenega dojenčka do zrelega otroka-šolarja. Nadalje so ugotoviti, da že v predšolskem obdobju z vzgojo in ravnanjem postavljamo temelje kasnejšega karakterja in otrokove osebnosti. Duševna plastičnost je tako značilna za majhne otroke, da je zato kasneje zelo težko (v težkih primerih pa sploh nemogoče) popravljati vse tisto, kar smo prej pri vzgoji zamuditi ali zagrešiti. V tem času s pravilno ati nepravilno vzgojo ter svojim odnosom do otroka lahko močno pospešimo ati pa zavremo otrokov nadaljnji razvoj. Navedena spoznanja so vedla do vrste pedagoških spoznanj, do velikih sprememb v vzgoji in postopanju z majhnim otrokom, ki so segla na najrazličnejša področja, od dojenčkove prehrane, navajanja na čistočo, na potrpežljivo obravnavanje trme do skrbi za zdravo, veselo čustveno življenje otrok, in oblik kazni, ki jih uporabljamo v tem času. Vse to, kar je prej veljalo za nepomembno in se je prepuščalo slepi rutini staršev ter tradiciji, je naenkrat postalo pomembno in vredno znanstvenega raziskovanja in skrbnega opazovanja. Danes vemo, da v osrednjih deželah Evrope pospešeno delajo eksperimente s poukom tujih jezikov v predšolskih ustanovah. Pri tem prednjačijo v Sovjetski zvezi in Ameriki; v mnogih državah pa poizkušajo tudi pouk branja in pisanja po zgledu angleških vrtcev prenesti v predšolske ustanove. Pred nedavnim je neki časnik prinesel poročilo o podobnih poizkusih v Nemčiji: »Nemški psihologi in šolniki zadnji čas zelo vneto raziskujejo umske zmožnosti predšolskih otrok. Učiti so brati in pisati štiri-do petletne otroke in dosegli izredne uspehe. Ne samo pri branju in pisanju: otroci so se tudi duhovno razgibati in se čisto drugače odprti svetu okoli sebe.« Pri težavah, s katerimi se ubadamo ob prehodu na nov delovni čas in pri utemeljevanju razvoja predšolskih ustanov, ne smemo pozabiti, da danes vrtci niso več samo socialna ustanova in garancija za dejansko enakopravnost naših žena, temveč tudi vzgojno izobraževalna ustanova velike važnosti za otrokov razvoj. Potrebe in problemi otroškega varstva so, gledano z vidika možnosti zaposlitve žena, v različnih krajih različni. Specifičen za našo občino pa je zlasti še zelo majhen odstotek zaposlenih žena, ki dosega komaj 10 % vseh zaposlenih, medtem ko v naši republiki predstavljajo ženske 40,8 % vseh zaposlenih. Spričo tega, ker v kraju ni dovolj delovnih mest za ženske, so si tiste, ki so zaposlene, urejale varstvo otrok po svoje, v večini primerov pa je bilo to varstvo neprimerno. Da obdrže svojo zaposlitev, si niso dovolile javno izpovedati svojih želja po družbeni pomoči pri varstvu otrok. Na drugi strani pa se matere zaradi nizkih osebnih dohodkov, ki so precej pod republiškim poprečjem, izogibajo na škodo svojih otrok dodatnim obremenitvam za varstvo in vzgojo otrok. PREDNOSTI IN SLABOSTI SPREMENJENEGA DELOVNEGA CASA Strokovnjaki so s poizkusi ugotoviti dvoje: s premikom začetka dela od 6. na 8. uro je zrasla storilnost v zimskem času za 7 do 10 odstotkov, bilo pa je v prvih urah tudi manj nesreč. Povečano storilnost pripisujemo naslednjim črnite-ljem: — človeški organizem postane polno aktiven z nastopom dneva; — tudi če gre delavec bolj pozno spat, ima dovolj časa za spanje in pride na delo spočit; — zgodaj zjutraj človek nima ne pravega teka ne časa za jed in po neki anketi res nad 50 odstotkov delavcev začne delati na tešče; — pri dnevni svetlobi so stroji in delovna mesta bolje osvetljeni kot pri umetni. Tak urnik velja seveda za zimo, pozno jesen in zgodnjo pomlad in za tiste, ki delajo v eni izmeni. Poleti je bolj primeren začetek dela ob 6. uri. Spremenjeni delovni čas omogoča delavcu, da se z udeleževanjem kulturnega in društvenega življenja razvija v celovito osebnost brez škode za zdravje in delovno storilnost. Ustvari ZAKLJUČEK Strokovni službi- za varstvo pri delu je bila pri usmerjanju preventivne dejavnosti in reševanju varstvene problematike v veliko pomoč tudi komisija za varstvo pri delu, ki je s svojimi predlogi,, zaključki in nasveti skrbela za odpravo nevarnosti in pomanjkljivosti v našem podjetju. Pričakujemo, da bo tudi v bodoče skrb za varno delo v našem podjetju na prvem mestu in da bo za večjo osebno varnost na delovnem mestu sodeloval sleherni član naše delovne skupnosti. pa se tudi večja povezanost otrok s starši v družinskem krogu. Seveda bi se novemu delovnemu urniku morali prilagoditi tudi otroški vrtci in šole, obrati družbene prehrane, trgovine in promet. Na poti k spremenjenemu delovnemu času pa je tudi vrsta ovir: — treba je razbremeniti starše skrbi za otroke, da bodo lahko delali; — otrokom je treba zagotoviti zdrav in normalen razvoj; — treba je poskrbeti za vzgojno varstvene ustanove, za obrate družbene prehrane ter prevzgojiti ljudi na novi način življenja; — treba je prevoze v javnem prometu prilagoditi novemu delovnemu času. Ob uvajanju novega delovnega časa se javlja potreba po uveljavljanju in razvijanju podaljšanega ali celodnevnega bivanja otrok v šolah in vzgojno varstvenih ustanovah, za kar pa za sedaj še ni pogojev. Vsako nezadostno domišljeno in improvizirano reševanje v otroškem varstvu nam lahko prinese veliko škodo, katere posledice je mnogo teže odpravljati, kakor pa uvajati določene novitete. RAZVOJ OTROŠKEGA VARSTVA NA RAVNAH Po vojni, to je leta 1946, je na Ravnah deloval »-Dom igre in dela« v dveh pritličnih igralnicah z najnujnejšimi pritiklinami. V ustanovo je bilo zajetih 30 otrok iz celega kraja. Prostori so bili v zgradbi stare šole. Vsi ostali prostori v zgradbi so služili osnovni šoli ter krajevnemu odboru za pisarne. V nadstropju je bil šolski razred ter stanovanje upravitelja šole. Slednji je imel tudi velik zelenjavni vrt tam, kjer je danes otroško igrišče. Leta 1954 se je dom igre in dela razformiral v vrtec. Imel je prav tako dve skupini otrok. Leta 1955 se je zaradi potreb kraja osnovala še ena skupina, tako da je število otrok naraslo na 75 varovancev. Vrtec je bil pod upravo osnovne šole. Leto kasneje se je vrtec osamosvojil. Pričela se je akcija za otroško igrišče. Z udarniškim delom staršev se je splaniral zelenjavni vrt. Leta 1959 se je dokončno uredilo igrišče in odprl še en oddelek v razredu, ki ga je odstopila osnovna šola. Sredstva za to, v znesku 3 milijonov starih dinarjev, je prispevala krajevna skupnost, 1 milijon tristo tisoč pa ustanova sama. Potrebe po razširitvi zavoda so vedno bolj naraščale, zato si je upravni odbor zavoda prizadeval, da se preskrbi drugo stanovanje upravitelju šole ter se za potrebe zavoda usposobijo vsi zgornji prostori v stavbi. Ob prizadevanju vseh forumov in zaradi lastnih potreb delavcev v Železarni Ravne je nato podjetje dodelilo stanovanje bivšemu upravitelju osnovne šole. S sredstvi železarne in z lastnimi sredstvi ustanove sta bili v nadstropju usposobljeni nato še dve igralnici za sprejem otrok. Tako je bilo že šest skupin, ki so primemo zasedene. Kmalu se je pokazala potreba po popoldanskem varstvu otrok staršev z izmenično in celodnevno službo. Odprl se je popoldanski oddelek in vanj se je sprejelo le nekaj vzgojno zanemarjenih otrok. Organizacija in financiranje otroškega varstva do nedavna, ko je bil izdan »Zakon o skupnostih otroškega varstva in o financiranju nekaterih oblik otroškega varstva v SR Sloveniji«, nista bila urejena z nobenim predpisom, temveč se je politika otroškega varstva vodila le z resolucijami in z bolj ali manj prizadevnimi organizatorji samih varstvenih ustanov. STRUKTURA ZAPOSLENIH ZENA IN NJIHOVIH OTROK Tabela 1 STANJE ZAPOSLENIH DELAVCEV V ŽELEZARNI RAVNE DNE 15. JUNIJA 1968 Vseh delavcev Fizičnih delavcev Umskih delavcev Skupaj zaposlenih 3197 2493 704 Moški 2658 2217 441 Zenske 539 276 263 žičnih in 704 umski. Zenske so udeležene v organizaciji z 8,32 %. Zelo zanimiv bi bil podatek iz preteklih let, da bi primerjali stanje zaposlenih po spolu v prejšnjih letih, vendar ta evidenca ne obstaja. Glavno mesto zasedajo žene v administraciji, to je s 37,36% zasedbo, medtem ko jih je v proizvodnji le 8,89 %, kar je razumljivo v težki industriji. Tabela 2 STRUKTURA ZAPOSLENIH ŽENA GLEDE NA STAN Zaposlene žene Skupaj Poročene Samske z otroki brez z otroki brez otrok otrok 1 2 3 4 5 6 Skupaj 539 292 44 64 139 Fizične delav. 276 146 20 51 59 Umske delav. 263 146 24 13 80 V delovni organizaciji je bilo na dan 15. junija 1968 največ poročenih žena, saj jih je bilo 336 ali 62,34 %, medtem ko je bilo samskih le še 203 ali 37,66 %. Stanje pred nekaj leti, ki mi je osebno znano, je bilo ravno nasprotno. Vzrok je v tem, da se je v času ekstenzivnega gospodarjenja začelo z zaposlovanjem žena v železarni Ravne. Zaposlovala so se le mlada dekleta, temu je bil vzrok že zastarela miselnost, da mati, ki ima otroke, spada k ognjišču in ne na delovno mesto v proizvodnjo. Danes pa so dekleta, ki so prestopila prag podjetja, dorasla, se omožila in kljub rojstvu otrok ostala v proizvodnji. V delovni organizaciji je zaposlenih največ žena z otroki, to je 66,05 % ki potrebujejo družbeno pomoč pri vzgoji otrok. Mater samohranilk, ki same preživljajo otroke, je 64 ali 11,87 % od vseh zaposlenih žena. So najbolj prizadeta skupina, ki potrebuje posebno skrb družbe pri varstvu in vzgoji otrok. Vzrok tako velikemu številu mater samohranilk je v tem, ker se je pri izbiri žena v delovno razmerje upoštevalo socialno stanje prosilk za sprejem v službo. Način sprejemanja delavcev v delovno skupnost mi je osebno znan. Tabela 3 STAROSTNA STRUKTURA ZAPOSLENIH Starostne skupine Vsi del. Moški Zenske do 25 let 765 585 180 od 26 do 35 let 1317 1119 198 od 36 do 45 let 731 617 114 od 46 let dalje 380 333 47 skupaj zaposlenih 3193 2654 539 Starostno strukturo zaposlenih v delovni organizaciji sem navedla v primerjalni obliki moški : ženske, iz česar je razvidno, da je starostna struktura žena ugodnejša kot pri moških, saj je 378 žena ali 70,13 % starih pod 35 let, moških pa le 1704 ali 64,20 %. To nam potrdi postavljeno hipotezo, da bodo zaposlene žene v Železarni Ravne še rodile otroke, za katere bo nujno potrebna pomoč pri varstvu. Tabela 4 KVALIFIKACIJSKA STRUKTURA ŽENA V ŽELEZARNI RAVNE (stanje dne 27. junija 1968) Sku- paj 1 2 Skupaj 544 5 Umske delav. 265 5 Fizične delav. 279 — popolno srednjo izobrazbo. Prav tako je pri fizičnih delavkah 160 žena ali 57,35 % nekvalificiranih. Večina žena je zaposlena na takih delovnih mestih, kjer je predviden spremenjen urnik dela. Navedeno hipotezo potrjujejo naslednji podatki: na 1 izmeno dela 67,37 % mater z otroki na 2 izmeni dela 24,56 % mater z otroki na 3 izmene dela 3,51 % mater z otroki na 4 izmene dela 4,56 % mater z otroki Skoraj ene tretjine delavk ne bi prizadele spremembe delovnega časa, vse ostale pa bi bile prizadete, kar je razumljivo, saj je večina žena zaposlenih pri administrativnih in režijskih delih. Postavljena hipoteza, da večina žena živi v kraju zaposlitve, je potrjena, saj živi na Ravnah 418 ali 77,55 % žena, od tega 285 žena z otroki. Poprečno na leto se je delavcem rodilo 164 otrok v zadnjih devetih letih, zaposlenim ženam pa 39 otrok poprečno na leto. Iz navedenih podatkov je možno predvideti letne potrebe po varstvu otrok. Podatki so vzeti iz izplačilnih seznamov opreme za novorojenčke v oddelku za socialno zavarovanje. Tabela 5 STRUKTURA STAROSTI OTROK ZAPOSLENIH ŽENA Skupine po starosti Vseh otrok Poročenih žena Samskih žena do 1 leta 30 22 8 od 1 do 3 let 86 75 11 od 3 do 5 let 82 70 12 od 5 do 7 let 82 72 10 od 7 do 15 let 199 159 40 od 15 let dalje 66 56 10 vseh otrok 545 454 91 7S VSS SS NS KV PK NK 3___________4_________ 5____6___7 8 5 46 186 68 74 160 5 41 186 27 1 — — 5 — 41 73 160 V delovni organizaciji je bilo dne 15. junija 1968 zaposlenih 3197 delavcev, od tega 2493 fi- Opomba: skupno stanje zaposlenih žena se razlikuje od prej prikazanega zaradi razlike v času. V času zbiranja podatkov enih in drugih je bilo na novo sprejetih pet delavk. Iz tabele je razvidno, da je kvalifikacijska struktura zaposlenih žena zelo neugodna tako pri umskih kakor pri fizičnih delavkah. Pri umskih delavkah je 186 žena ali 70,19 % z ne- Skupine po starosti otrok sem razdelila glede na potrebe otrok. Otroci v starosti do enega leta spadajo v jasli. Malčki od enega do treh let potrebujejo več nege in nadzora, ker še niso samostojni pri hranjenju in od njih še ne moremo zahtevati popolne osebne higiene. Pri otrocih od treh do pet let starosti so večje potrebe po vzgoji. Otroci od pet do sedem let spadajo že v malo šolo, kjer se pripravijo za sprejem v šolo. Vsaka izmed teh skupin ima svoj program dela v vzgojnovarstvenih ustanovah. Šoloobvezni otroci so v starosti od 7 do 15 let. Za njih ,pa so dolžne organizirati delo po pouku ali pred njim izobraževalne skupnosti. Mladina od 15 let dalje naj bi se organizirala v interesne dejavnosti v prostem času. Predšolskih otrok je 280 ali 51,38 %, šoloobveznih 199 ali 36,51 %, kar je odvisno od zelo mlade populacije žena. REZULTATI ANKETE MED ZAPOSLENIMI MATERAMI Matere, zaposlene v železarni Ravne, se poslužujejo raznih oblik varstva, med katerimi so tudi take, ki so neugodne z vidika žene ali otroka. Opažene oblike varstva so v različni mieri primerne glede na zadovoljevanje bioloških, psihičnih, psihosocialnih, pedagoških in drugih potreb v določeni fazi razvoja otrok, gledano z naslednjih vidikov: Higiensko zdravstveni vidik, kamor spada varnost otrok pred fizičnimi poškodbami in okužbami, primernost prehrane, možnosti za razvijanje biološke odpornosti in fizičnih sposobnosti. Izobrazbeni vidik, s tem je mišljeno pridobivanje intelektualnih pobud, kot so: material v obliki informacij kot tudi vežbanje intelektualnih funkcij, opazovanje, pomnjenje in mišljenje. Vzgojni vidik ali zadovoljevanje psiholoških potreb, kot so potreba po varnosti, po sprejetosti, po samoaktualizaciji, potrebe po identifikaciji in posnemanju pozitivnih zgledov in dobivanje vzgojnih pobud. Opažene oblike varstva so v različni meri primerne tudi glede na obremenitev staršev in v zvezi s tem na zmanjšanje delovne storilnosti na delovnem mestu. OBLIKE VARSTVA OTROK ZAPOSLENIH 17.85 XII. Grafikon 1 — oblike varstva otrok. Legenda: svetlo primerno, sivo — manj primerno, črno — neprimerno Vprašanja v anketi so se glasila: I. Otroke varujeta oče in mati, ki sta zaposlena v izmeničnem turnusu II. Otroke varuje oče, ki ni zaposlen III. Otroci hodijo za določen del dneva v varstveno ustanovo IV. Otroke varujejo sitari starši, ki žive z družino V. Otroci so bolj ali manj stalno v vzgojno varstveni ustanovi; domov prihajajo le občasno VI. Otroci so vsak dan v varstvu pri starih starših ali bližnjih sorodnikih, ki žive izven družine VII. Otroke varujejo drugi sorodniki, ki žive z družino VIII. Otroke varuje gospodinjska pomočnica IX. Otroke prihaja domov varovat tuja oseba X. Otroci odhajajo v varstvo k tujim družinam v kraju bivanja XI. Otroke varujejo starejši bratje in sestre XII. Otroci ostajajo doma sami brez nadzorstva Odgovorov na ta vprašanja je 323. Število odgovorov se ne ujema z ostalim številom odgovorov, ker je posamezna mati odgovarjala za več otrok, ki jih ima v različni oskrbi. Iz odgovorov je razvidno, da največ otrok žene prepuščajo svojim staršem, ki žive z družino, to je 72 žena ali 22,29 %. Navedena oblika varstva je primerna z vidika žene, saj se brez skrbi za otroka lahko posveti nalogam na delovnem mestu. V različni meri pa je navedena oblika včasih neprimerna z vzgojnega vidika. Stari starši ne prispevajo vedno otroku tega, kar otrok potrebuje. Večkrat popuščajo, so nedosledni pri vzgoji in mnogokrat dajejo potuho otroku. Taki otroci, ki del dneva preživijo pri starih in del dneva pri mladih starših pod vplivom različne vzgoje, so navadno razdvojeni in so z njimi težave pri vključevanju v življenje. Na drugo mesto po številčnosti spadajo odgovori 57 žena, ki pravijo, da ostajajo doma otroci brez vsakega nadzorstva. Večina izmed teh otrok je šoloobveznih, vendar je med njimi tudi precej predšolskih otrok, ki so otroci 16 mater samohranilk, katere si zaradi ekonomskega stanja ne morejo privoščiti varstva otrok. Mnenja sem, da bi bilo potrebno to skupino podrobneje analizirati, pod kakšnimi pogoji živijo te žene in njihovi otroci. Navedena oblika varstva je popolnoma neprimerna glede na zadovoljevanje strokovnih potreb otroka kakor tudi z vidika staršev. Na tretje mesto glede številčnosti odgovorov spadajo odgovori 45 žena ali 13,93 % vseh anketiranih, ki pravijo, da njihovi otroci hodijo za določen del dneva v vzgojno varstveno ustanovo. Navedena oblika varstva otrok je primerna glede na zadovoljevanje otrokovih potreb v določeni fazi razvoja in glede na obremenitev staršev. Neugodno je le z zdravstveno-higienskega vidika otrok, ker so izpostavljeni večji možnosti okužb z nalezljivimi boleznimi. 2ENA V. «1. >U. Vlil. IX. I. Otroci so vsak dan v varstvu pri starih starših ali bližnjih sorodnikih, ki žive izven družine v kraju bivanja. Navedena oblika varstva otrok je neugodna za otroka in mater zlasti v zimskih mesecih, ko je treba otroka v ranih jutranjih urah prenašati iz tople postelje V drugo okolje. Navedene oblike se poslužuje 13,31 % žena. Otroci odhajajo v varstvo k tujim družinam v kraju bivanja. Na to hipotezo je pritrdilno odgovorilo 35 anketiranih žena ali 10,83 %. Glede na izobrazbeni in vzgojni vidik je navedena oblika varstva manj primerna, ker mnoge družine, ki jemljejo otroke v varstvo, večkrat vidijo le denar oziroma zaslužek, ki ga imajo pri tem, in le malokdaj nudijo otroku to, kar otrok potrebuje za svoj razvoj. Otroke varujeta oče in mati, ki sta zaposlena v izmeničnem turnusu. Take oblike varstva otrok se poslužuje 23 anketiranih žena ali 7,12 %. Navedena oblika varstva ni ugodna z vidika staršev in otroka, ker družina razen praznikov in prostih dni ni skupaj, temveč mati in otroci ali oče z otroki. Zakonec, ki je doma, je po navadi z gospodinjskim delom tako obremenjen, da se vzgoji otrok le malo posveti ter odhaja na delo utrujen. Otroke varujejo starejši bratje in sestre. Take oblike varstva se poslužuje 14 ali 4,33 % anketiranih žena. Varstvo take oblike je manj primerno z vzgojnega vidika otrok. Starejši otroci se po navadi ukvarjajo sami s seboj, nimajo časa, da bi se ukvarjali z mlajšimi bratci. Poleg navedenega pa potrebujejo sami še nasvete staršev ob vsakem času in pomoč pri razvoju lastne osebnosti. Otroke prihaja domov varovat tuja oseba. Navedene oblike se poslužuje 14 anketiranih žena. Varstvo take vrste je primemo glede na obremenitev staršev in le delno primerno glede zadovoljevanja potreb otroka. Ostalih oblik varstva se poslužuje le majhno število ljudi oziroma anketiranih žena, ki so manj primerne glede potreb otrok in obremenitve staršev. Na to, kakšnih oblik varstva se družine poslužujejo, vplivajo predvsem omejene možnosti družbenega varstva v občini, možnosti za varstvo v družini, katerih je v kraju sorazmerno nasproti možnosti družbenega varstva precej več, če izhajam samo iz odgovorov anketiranih žena. Nadalje vplivajo še stališča občanov do družbenega varstva, finančne možnosti družin in lokacija varstvenih ustanov. V anketi sem postavila vprašanje: »Ali ste zadovoljni z oskrbo in vzgojo svojih otrok?«, da bi spoznala, v kakšni meri se žene zavedajo, kaj je ugodno in kaj ne za otroke pri razvoju mlade osebnosti. Rezultati odgovorov so presenetljivi. 210 žena je odgovorilo, da iso zado- voljne z oskrbo in vzgojo svojih otrok, 58 anketiranih žena pa je odgovorilo, da niso zadovoljne z varstvom otrok. Iz predhodne interpretacije je razvidno, da ima pod primernimi pogoji varstvo otrok 45 žena, če oblike varstva, ki se ga poslužujejo, razdelim na tri stopnje: — primerne, — manj primerne, — neprimerne. Razmerje 210 : 45 je zaskrbljujoče. Izmed 268 odgovorov je sklepati, da se 165 žena ne zaveda, kaj potrebujejo njihovi otroci poleg materialnih dobrin za zdrav razvoj mlade osebnosti. Tistim, ki so odgovorile s pritrdilnim odgovorom, sem postavila še podvprašanje, »če niste zadovoljni z oskrbo svojih otrok, povejte, zakaj?« Na to vprašanje je odgovorila večina žena z odgovorom: »ker zaradi preobremenjenosti nimam dovolj časa, da bi se sama posvetila vzgoji otrok«. Iz navedenih odgovorov je sklepati, da so negativno ocenile varstvo otrok matere, katerih otroci ostajajo doma brez vsakega nadzorstva. Nekaj žena je odgovorilo, da niso zadovoljne z varstvom otrok zaradi tega, ker ni strokovno. Izhajajoč iz ugotovitev, da je v kraju poskrbljeno za rekreacijo otrok, sem postavila vprašanje: »kakšne vrste rekreacijske aktivnosti gojijo otroci?« Na vprašanje sem dobila naslednje odgovore: a) otroških igrišč se poslužuje 59 otrok anketiranih žena, b) v interesnih dejavnostih je vključenih 19 otrok anketiranih žena, c) v športnih dejavnostih sodeluje 86 otrok anketiranih žena. Otroška igrišča pridejo v poštev v večini pri predšolskih otrocih, katerih populacija šteje 280 otrok vseh zaposlenih žena ali 51,38 %. Od tega se otroških igrišč poslužuje le 59 otrok ali 21,07%. Vzrok temu je prav gotovo v tem, da so otroška igrišča le v novem naselju mesta, da so brez nadzorstva in da so zelo skromno opremljena, saj predstavljajo le majhen peskovnik, gugalnico in še enega od rekvizitov, vrtiljak ali pa plezalne stebre. Večino igrišč v naselju Čečovje pa predstavljajo peskovniki in klopi. Nobeno otroško igrišče v naselju nima vode in prepotrebne sence, kjer se bi otroci lahko zaščitili pred poletno sončno pripeko. Igrišč za šoloobvezne otroke v naselju sploh ni. Otroci so prepuščeni cesti in zelenicam, nedvomno se pri tem dela znatna škoda na nasadih in kvari podoba kraja. Otroških igrišč v starem naselju sploh ni. Otroci se igrajo na neurejenih dvoriščih in cestah. V interesne dejav.nosti je bilo doslej vključenih le 19 otrok anketiranih žena. Ker ni razvidno iz odgovorov, zakaj se otroci ne vklju- Foto: Broman Prevaljški otroški vrtec čujejo v večji meri v le aktivnosti, bi morala to vprašanje osnovna šola podrobneje analizirati. Vzrokov za tak rezultat je lahko veliko bodisi pri starših, otrocih ali organizatorjih teh aktivnosti. V športnih dejavnostih sodeluje 86 otrok anketiranih žena ali 32,49 % šoloobveznih otrok. Domneve, da je v te dejavnosti vključena večina otrok v starosti nad 7 let, so me varale. Pogled na nove objekte športnih dejavnosti v kraju je torej varljiv, ker se ga poslužuje le peščica ljudi in so družbena sredstva, vložena v te dobrine, neznatno izkoriščena. Vzrok za tako stanje bi bilo prav tako treba podrobneje raziskati med mladino v šolah. STROŠKI ZA OSKRBO OTROK Grafikon 2 — stroški za oskrbo otrok. Legenda: črno — poročene žene, svetlejše — matere samohranilke I = nič ne plačajo II = do 100 N din III = nad 100 do 200 N din IV = nad 200 do 300 N din V = nad 300 do 400 N din VI = nad 400 N din 56,25 % mater samohranilk in 31,67 % poročenih mater ne prispeva za varstvo otrok nič od svojih osebnih dohodkov. Največ mater plačuje za varstvo otrok do 200 N din mesečno, kar je sorazmerno veliko v primerjavi s stroški, ki jih plačujejo matere za varstvo v vzgojno varstveni ustanovi, ki so najvišji 60 N din in najnižji 10 N din, glede na ekonomsko stanje družine, iz katere otrok izhaja. Tabela 6 POPREČNI MESEČNI DOHODKI NA DRUŽINSKEGA ČLANA Fizične delavke Poprečno na druž. člana 1 o o. m M Umske delavke v m o a do 100 N din 3 — 3 — — od 100- -200 N din 27 7 12 7 1 od 200- -300 N din 70 32 19 14 5 od 300- —400 N din 78 39 3 34 2 od 400- -500 N din 65 20 2 40 3 nad 500 N din 42 9 — 32 1 Na vprašanje, ali bi družinski proračun zmogel večje stroške za boljše in strokovnejše varstvo otrok, je odgovorilo 57 žena pritrdilno, vse ostale pa so odgovorile z »ne«, kar je razumljivo spričo nizkih osebnih dohodkov in sorazmerno visokih stroškov za varstvo na drugi strani, ki jih že plačujejo zaposlene žene. Da bi ugotovila, kakšen je intelektualni razvoj otrok zaposlenih žena, sem v anketi vprašala tudi za uspeh otrok v šoli. Odgovori na to vprašanje so razvidni iz grafikonov. UČNI USPEH OTROK ZAPOSLENIH ŽENA 22.61 Tabela 7 VZGOJI OTROK SE POSVETIJO MATERE odlični prav dobri dobri zadostni nezadostni Grafikon 3 — učni uspeh otrok (1). Legenda: svetlo — otroci iz popolnih družin, črno — otroci iz nepopolnih družin 92,31 prav dobri zadostni nezadostni Ekonomsko stanje žena je spričo podatkov neugodno, saj ima le 42 žena dohodke nad 500 N din poprečno na družinskega člana, vse ostale pa celo manj. Zlasti neugodno je ekonomsko stanje mater samohranilk, od katerih imajo 3 žene osebni dohodek na družinskega člana pod, 100 N din. Tak dohodek ne zadostuje niti za najnujnejše življenjske potrebščine, posebno ne v industrijskem kraju, kot so Ravne. Grafikon 4 — učni uspeh otrok (2). Legenda: črno — otroci fizičnih delavk, sivo — otroci umskih delavk Uspehi so prikazani v primerjalni obliki med otroci fizičnih in umskih delavk ter med otroci iz popolnih in nepopolnih družin, ker sem bila mnenja, da vplivajo na učni uspeh otrok poleg subjektivnih činiteljev tudi izobraženost staršev ter oblike popolnosti družine. Postavljeno hipotezo lahko potrdim v grafičnem prikazu. Otroci s slabšimi uspehi so sinovi in hčere fizičnih delavk v večini primerov. Gledano s stališča, iz kakšne družine (popolne ali nepopolne) so ti otroci, podatki kažejo, da v večini iz nepopolnih družin, kjer mati opravlja tudi funkcijo očeta. Na vprašanje, ki sem ga postavila v anketi: »ali menite, da vaša odsotnost z doma vpliva na učni uspeh oziroma na vzgojo otroka?« je pritrdilno odgovorilo 191 žena, 71 žena pa je odgovorilo, da ne vpliva. Iz navedenega sledi, da so matere, katerih otroci v šoli odlično ali prav dobro napredujejo, zadovoljne in nimajo težav pri intelektualnem razvoju otrok, medtem ko 191 žena smatra, da njihova odsotnost in neurejeno varstvo vpliva na razvoj otrok. Bila sem mnenja, da posveča večina zaposlenih žena vzgoji otrok le malo časa zaradi preobremenjenosti z gospodinjskim delom. Zato sem v anketi postavila vprašanje: »koliko ur na dan oziroma na teden sc posvetite vzgoji otrok?« Na dan Vse Poročene žene Samske žene do 2 uri 64 57 7 do 4 ure 52 38 14 ves prosti čas 131 93 38 ni odgovorilo 38 36 2 Iz tabele je razvidno, da večina žena posveča vzgoji otrok ves prosti čas, je pa zelo vprašljivo, koliko je tega časa. Nedvomno bi bil podatek o času, ki ga žene posvečajo vzgoji otrok, preglednejši, če bi imela še podatek, koliko žena si sama pripravlja hrano, koliko pa jih ima hrano zase in družino pripravljeno, ko se vrne z dela domov. Teh podatkov nisem zbirala, ker mi je osebno znano, da večina žena zaradi višine stroškov za hrano v menzah sama pripravlja hrano, ko se vrne ob 14. uri iz službe. Sama nabavlja živila in sama opravlja vsa gospodinjska opravila ob pomoči svojih družinskih članov. Na vprašanje: »kako mislite urediti varstvo otrok, če bo prišlo do spremenjenega delavnika?« je odgovorilo 114 žena, da enako kot do sedaj, vse ostale pa so odgovorile, da bodo morale obliko varstva otrok spremeniti, to se pravi, da se bo moralo poskrbeti za ustrezno število mest v varstveni ustanovi, predno se bo prešlo na spremenjen delovni urnik. Za zaključek sem postavila anketiranim še vprašanje: »kakšno vrsto otroških ustanov si želite?« Anketirane žene so izrazile svoje želje tako: Oblike varstva otrok glede na oskrbo število in lokacijo žena v bližini stanovanja s celotno oskrbo 191 v bližini stanovanja z delno oskrbo 105 v bližini delovnega mesta s celotno oskrbo 10 v bližini delovnega mesta z delno oskrbo 13 na to vprašanje ni odgovorilo 56 Anketirane žene so v večini za to, da so varstvene ustanove čim bližje stanovanja. Mnenja glede oskrbe so v razmerju 1:1, kar je sigurno odvisno od ekonomskih razmer zaposlenih žena. Polovica žena si želi celodnevno varstvo otrok, ostala polovica pa le delno oskrbo otrok, samo v času, ko so v službi, ker je razumljivo, da se večina žena zaveda, da celodnevno varstvo stane več in da njihovo ekonomsko stanje tega ne prenese in da otrok potrebuje stik z materjo. Matere, ld si želijo celodnevno varstvo, bom poskušala predstaviti tako, da sem ugotovila, v kakšnih ekonomskih razmerah živijo. Tabela 8 CELODNEVNO VARSTVO OTROK SI ŽELI Poprečni osebni dohodek na družinskega člana Skupaj Umske delavke Fizične delavke do 100 N din nad 100 do 200 N din 4 2 2 nad 200 do 300 N din 15 8 7 nad 300 do 400 N din 28 19 9 nad 400 do 500 N din 26 16 10 nad 500 N din 38 34 4 skupaj 111 79 32 Iz podatkov je razvidno, da si želijo celodnevno varstvo otrok žene z nadpoprečnimi dohodki na družinskega člana. Iz tega lahko sklepamo, da si želijo komodnosti iz neznanja, da otrok potrebuje tudi stik z materjo in da mu varstvena ustanova ob najboljših pogojih ne more nuditi vsega, kar otrok potrebuje za svoj normalni razvoj. Otroci — naše bogastvo NEENAKOMEREN RAZVOJ DRUŽBENEGA VARSTVA OTROK V OBČINI Tabela 9 — vrtci Dne 15. 6. 1968 K. o. Ravne K. o. Prevalje cfl o d . o W S K. o. Crna Stanje kapacitet v vrtcih za otrok 85 68 60 45 V šolskem letu 1967/68 obiskovalo te ustanove otrok 160 88 100 68 Preobremenjenost ustanov 88% 29% 67% 51% Stanje kapacitet in zasedenost v vrtcih sem navedla v primerjalni obliki med krajevnimi skupnostmi v občini. Največja gneča v vrtcu glede na zasedenost in kapacitete je na Ravnah, največ prostora v vrtcu pa imajo na Prevaljah, kar je razumljivo, saj je na Ravnah industrijski center kot v Mežici. Šolsko varstvo Do leta 1966 v občini ni bilo zaslediti šolskega varstva. Z dograditvijo nove osnovne šole na Ravnah je bilo mogoče ustanoviti prva dva varstvena oddelka za šolarje v njihovem prostem času. Vanj so bili sprejeti le vedenjsko moteni učenci, ki v šoli niso uspevali, socialno ogroženi in otroci obojestransko zaposlenih staršev. V šolskem letu 1966/67 je obiskovalo varstveni oddelek 85 otrok. Od tega je obiskovalo varstveni oddelek 60 otrok brezplačno, za mesečno ceno 4000 S din pa 25 otrok. V šolskem letu 1967/68 je obiskovalo varstveni oddelek 118 otrok, od tega 90 otrok brezplačno, 28 otrok pa za ceno 4000 S din mesečno. Stroške za socialno ogrožene otroke je krila izobraževalna skupnost Ravne. Iz navedenih podatkov je razvidno, da so bili v šolsko varstvo vključeni predvsem otroci socialno-ekonomsko šibkih staršev. Rekreacija Za rekreacijske namene je bilo zlasti v zadnjih letih na Ravnah veliko vloženih sredstev. Funkcionalno usposobljeni so naslednji objekti za rekreacijo mladine in starejših ljudi: — dom telesne kulture z naslednjimi rekreacijskimi objekti: a) sodobno opremljene telovadnice, b) zimski bazen, c) odprt stadion s sodobnimi igrišči za vse vrste športa, d) prirejeno smučišče z vlečnico, — letni bazen na prostem. Razen bazena na prostem so vsi objekti nastali v zadnjih 10 letih. Nedvomno je družbena vlaganja oskrbela pretežno železarna, pri čemer gre največ zaslug vodstvu železarne. Veliko je bilo storjenega za pridobitev vseh teh rekreacijskih objektov, vendar, kot je razvidno iz rezultatov ankete, se teh objektov oziroma dobrin poslužuje le 32,49 % šoloobveznih otrok naših žetna. Vzroke tako slabi izkoriščenosti teh družbenih dobrin je prav gotovo iskati v vzgojnih vplivih staršev, vzgojiteljev in organizatorjev rekreacijskih skupin. Po ugotovitvah strokovnjakov je uspešno vključevanje v družbo zlasti pri predšolskih otrocih, težje pri šoloobveznih, najtežje pa pri odraslih. Zaradi navedenega je bil vrstni red pridobivanja objektov družbenega standarda v kraju nekoliko zgrešen, ker je bilo prej poskrbljeno za rekreacijske objekte kot za vzgojno varstvene ustanove, kjer bi se naj vzgajali otroci, vzporedno s tem pa razbremenjevali starši skrbi za svoj naraščaj. ZAKEJUCKI Eden izmed ciljev analize, ki sem si jih zastavila, je prikazati potrebo po intenzivnem organiziranju varstvenih ustanov za otroke zaposlenih žena. Z anketiranjem žena, zaposlenih v delovni organizaciji, sem dobila sedanje stanje varstva otrok. Rezultati ankete so mi dovolj jasno nakazali to potrebo, zato bom še enkrat navedla važnejše rezultate, do katerih sem prišla. Mnenja sem, da bi bil za delovno organizacijo interesantnejši podatek, kako vpliva urejeno oziroma neurejeno varstvo otrok na produktivnost dela. Ker je to stvar drugih strokovnjakov, tega ne mislim prikazati. Za uvedbo novega delovnega časa na področju družbenih dejavnosti in uprav gospodarskih organizacij se navajajo različni argumenti, ki zagotavljajo upravičenost takšnega ukrepa, in to organizacijski, tehnološki, sociološki, fiziološki, psihološki pa tudi družbeni in politični. Eden izmed temeljnih zaključkov je, da bomo z novo razporeditvijo delovnega časa dosegli tudi boljši in učinkovitejši delovni izkoristek tako razdeljenega delovnega dne. Časovna razporeditev dela je odvisna v vsakem primera od objektivnih družbenih zahtev in potreb s kolikor mogoče dobrim usklajevanjem slednjih s fiziološkim potencialom ljudi. Večina žena v delovni organizaciji zaseda taka delovna mesta, kjer je predviden spremenjeni delovni čas. Poročenih žena je 62,34 % od vseh zaposlenih, otroke pa ima 66,04 % žena. Poprečna starost žena je 29 let, njihova kvalifikacijska struktura pa je neugodna. Večina žena živi v kraju zaposlitve, to je v neposredni bližini delovnega mesta. Ekonomsko stanje žena, zaposlenih v železarni Ravne, je pri 30 ženah kritično, ker imajo poprečnih mesečnih dohodkov na družinskega člana manj kot 200 N din. V delovni organizaciji je med zaposlenimi ženami 11,87% mater samohranilk, katerih kvalifikacijska struktura in ekonomsko stanje sta pod poprečjem ostalih delavk. Tri matere samohranilke imajo poprečni mesečni dohodek na družinskega člana do 100 N din, kar ne zadošča niti za najosnovnejše življenjske potrebe. Struktura starosti otrok zaposlenih žena je: predšolskih 280 ali 51.38% otrok, šoloobveznih 199 ali 36,51 % otrok. Najbolj ogrožena skupina so vsekakor otroci v predšolski dobi, ker jim je potrebno največ nege in vzgoje za normalni razvoj osebnosti. Ugotovitve o stanju otroških ustanov pa so pokazale, da v kraju ni nobene ustanove za dojenčke, za otroke-malčke od 1 do 3 let starosti. Za predšolske otroke od 3. do 7. leta starosti pa je le 85 mest v vrtcu, in to za celo območje kraja Ravne. Domuje pa v tem zavodu 160 otrok', t. j. 88 % več. kot so dovoljene zmogljivosti, kar vsekakor vpliva na kvaliteto dela. Otroci, stari od 7 do 15 let, t. j. šoloobvezni otroci, so v prostem času. ko so starši na delu. v precejšnji meri prepuščeni sami sebi. Izmed 199 otrok je v interesne dejavnosti vključenih le 19 otrok in 86 otrok v razne športne dejavnosti, ki le občasno zaposlujejo otroke. V varstveni oddelek na šoli so bili do sedaj vključeni v pretežni meri le vedenjsko moteni učenci, ki v šoli niso uspevali. Taka politika vključevanja v varstvene oddelke nrav gotovo ni najboljša, vendar glede omejenih možnosti, ki so glede prostorov in sredstev, je edino pravilna. Uspehi pri vzgojno neprilagojenih učencih niso izostali, saj imajo Ravne v občini najmanj mladoletnih prestopnikov zlasti v zadnjih dveh letih. Medtem pa se stanje v ostalih krajih občine pri mladoletnih prestopnikih slabša iz leta v leto. Oblike otroškega varstva v času izvajanja analize, ki se ga poslužujejo zaposlene matere, so odvisne predvsem od omejene možnosti družbenega varstva v občini oziroma od otroških ustanov, katerih je le malo. Odvisne so od možnosti za varstvo v družini, ld jih je precej, saj največ žena pušča v varstvo otroke svojim staršem. Nadalje so odvisne od stališč občanov do družbenega varstva, ki do pred kratkim še niso bila na zadovoljivi stopnji. Finančne zmogljivosti družin so nrav tako podpovprečne in nazadnie tudi še lokacija varstvene ustanove nrav tako ni primerna za novi del naselja Pečovje. ker pot do ustanove ni varna za otroke, ki hodijo v vrtec, staršem, ki soremliaio otroke v vrtec, pa je preveč oddaljena od noti, ld vodi od stanovanja do delovnega mesta. Pot do ustanove pa je pozimi še spolzka, ker je precej strma. kar nevarnost še poveča. Oblike otroškega varstva, ki se ga poslužujejo zaposlene žene v 137 primerih, so ustrezne glede na zadovoljevanje otrokovih potreb v določeni fazi razvoja otrok in glede na obremenitev staršev. V 129 primerih so oblike varstva otrok manj primerne glede na izobrazbeni vidik in vzgojni Po Ilotuljski cesti vidik ali glede zadovoljevanaja psiholoških potreb. Popolnoma neustreznih oblik otroškega varstva pa se poslužuje 57 zaposlenih žena, ker otroci ostajajo sami doma brez vsakega nadzorstva v času, ko so starši na delu. To je popolnoma neustrezno s higiensko zdravstvenega, izobrazbenega in vzgojnega vidika. Opažena oblika varstva je prav tako popolnoma neprimerna glede na obremenitev staršev, ki se zaradi skrbi za otroke v času svojega dela ne morejo popolnoma sprostiti, ker ne vedp, kaj jih čaka doma po napornem delu. Razvoj družbenega varstva otrok v kraju je bil prepuščen posameznikom, ki so si prizadevali razvijati to dejavnost v kraju. Prizadevnost vzgojno varstvene ustanove same pa je bila pogojena s pritiskom občanov, z razumevanjem krajevne skupnosti ter s prostovoljno pomočjo delovnih organizacij. Zakonitih usmerjevalcev vzgojno varstvenih ustanov do pred nedavnim ni bilo. Korak naprej pri tem je Zakon o skupnostih otroškega varstva in o financiranju nekaterih oblik otroškega varstva v SR Sloveniji, ki poudarja družbeno odgovornost za razvoj mlade generacije in določa, da bodo za otroško varstvo prispevali vsi aktivni prebivalci (ne samo delavci) in da bodo sredstva iz obveznega prispevka delavcev obvezno namenjena tudi za dnevno varstvo otrok. Ta sredstva so seveda minimalna in z njimi ni mogoče nadoknaditi zamujenega razvoja otroškega varstva, temveč bodo le dopolnjevala druge vire, iz katerih so se že in naj se tudi v bodoče financirajo posamezne naloge otroškega varstva. PREDLOGI 1. V delovni organizaciji kakor v kraju samem je nujno potrebna preobrazba družbe glede na zaposlenost žena in družbene skrbi za varstvo otrok, kar bi se naj doseglo s stalno informiranostjo o stanju otroškega varstva in njegovih potrebah. V delovni organizaciji naj bi bili člani kolektiva informirani preko internega lista »Fu-žinar«, ki izhaja enkrat na mesec. Skrb za to pa naj bi vodila komisija oziroma odbor pri sindikalni organizaciji ob strokovni pomoči socialnega delavca. 2. Preden se preide na spremenjeni delovni urnik, je potrebno odpraviti popolnoma neustrezne oblike varstva, ki se ga poslužujejo zaposlene žene v 57 primerih, kjer otroci ostajajo doma brez vsakega nadzorstva. Ker na novo ustanovo v doglednem času še ne bo mogoče misliti zaradi omejenih sredstev, je treba najti drago začasno rešitev. Ker so naj- večje potrebe po varstvu otrok v novem naselju Cečovje, je potrebno preko samoupravnih organov v podjetju izposlovati dovoljenje, da se izprazni v bloku, ki stoji v sredini naselja, pritlično štirisobno stanovanje, ki bi zadostovalo ob preureditvi za oddelek za štiri skupine po ca. 15 otrok. 3. V nadaljnjem razvoju otroškega varstva je treba začeti z akcijo v delovni organizaciji in pri občinski skupščini, da se čimprej zberejo sredstva za investicijo nove vzgojno varstvene ustanove, za katero je po urbanističnem načrtu že predvidena lokacija ob robu novega naselja Čečovje, kar je prav tako zelo primerno glede na potrebe naselja. 4. Za šoloobvezne otroke predlagam, da se šole ter vodstva športnih in interesnih dejavnosti bolj angažirajo za vključevanje otrok v te dejavnosti, ker za to v kraju obstajajo možnosti brez dodatnih vlaganj. 5. Vse ustanove, vzgojno varstvene ali druge rekreacijske skupine morajo v prvi vrsti skrbeti za vključevanje otrok obeh zaposlenih staršev, mater samohranilk ali očeta samohranilca, torej predvsem otrok, ki nimajo doma urejenih osnovnih pogojev za uspešni razvoj, ki živijo v notranje neurejenih družinah in jim zato starši iz različnih vzrokov ne nudijo ustreznih vzgojnih pobud za njihov pravilni osebnostni razvoj in napredek v šoli. ALI STE ŽE KDAJ RAZMIŠLJALI, KAKO BOSTE OBVAROVALI SEBE IN Člane svoje družine pred uCinki SODOBNEGA OROŽJA V PRIMERU VOJNE? Zaradi razvoja in dosežkov nuklearnih, kemičnih in bioloških znanosti imamo danes v svetu že razne vrste atomskega orožja, kemičnih bajnih strupov in bioloških agensov, ki se lahko uporabljajo v primeru vojne. Da bi se lahko zaščitili pred vsemi temi učinki sodobnega orožja v vojni, je potrebno, da že sedaj postopoma nabavljamo zaščitna sredstva za obvarovanje življenj naših družinskih članov. Vsaka družina potrebuje za zaščito v primeru vojne naslednja zaščitna sredstva: 1. HIŠNO ZAKLONIŠČE V drugi svetovni vojni so bila zaklonišča zelo velikega pomena za zaščito prebivalstva pred napadi 'iz zraka. Dovolj zanesljivo lahko računamo, da bodo zaklonišča tudi v morebitni atomski vojni pomemben faktor varstva prebivalstva. Za to govore tudi tale dejstva: neko prav preprosto hišno zaklonišče brez posebnih varnostnih naprav je v bližini ničelne točke v Nagasakiju na Japonskem zavarovalo ljudi pred vsemi tremi učinki atomske bombe. Improvizirano podzemeljsko zaklonišče z lesenim stropom in pokrito s približno 60 em debelo plastjo zemlje je v Hirošimi na Japonskem komaj sto metrov daleč od centra eksplozije vzdržalo eksplozijo in ob-varovailo življenje ljudi v zaklonišču. Iz tega sledi, da bi preurejeni kletni prostori trdnih zgradb in podzemeljska zaklonišča z betonskim stropom, prekritim z 80 do 100 cm debelo plastjo zemlje, zavarovali prebivalce pred vsemi učinki atomske eksplozije. Nujno je, da v vseh hišah, kjer še nimajo adaptiranih kletnih prostorov za zaklonišče, to čimprej uredijo. Vsako hišno zaklonišče mora imeti zasilni izhod, filtre, ventilacijske LITERATURA 1. Pavle Kogej: Organizacija in psihologija dela (Založba ŽIVLJENJE IN TEHNIKA v Ljubljani, 1963) 2. Dnevno varstvo otrok v komuni in krajevni skupnosti (Svet za socialno varstvo skupno s Svetom za šolstvo SRS, Ljubljana 1963) 3. Revija OTROK IN DRUŽINA št. 1, 1. 1967. Dr. Milica Dergant »Vloga predšolskih ustanov« 4. Prof. dr. Marijan Borštnar: Osnovni problemi in naloge duševne higiene — skripta VŠSD Ljubljana 5. Dr. Živko Šifrer: Kratek pregled tehnike anketiranja — skripta VŠSD Ljubljana 6. Bernard Stritih: Navodilo za pisanje operativne analize teze — VŠSD Ljubljana 7. Diplomsko delo Anice K. na VŠSD v Ljubljani 8. Poročilo sveta za socialno varstvo pri obč. Ravne na Koroškem 9. Polletno poročilo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Ravne o poslovnem uspehu 10. Dr. Anton Kržišnik: Zgodovina socialne politike in socialnih služb — skripta VŠSD Ljubljana 11. Zakon o skupnostih otroškega varstva in o financiranju nekaterih oblik otroškega varstva v SR Sloveniji — Ljubljana 1968. ČZ Uradni list SRS v Ljubljani naprave, orodje za reševanje in sanitetno omarico za nudenje prve pomoči. Ce zaklonišča nimate, ga lahko izdelate tudi sami izven stanovanjske hiše v obliki rovovskega zaklonišča. Sodobna letala imajo danes hitrost, ki je dvakrat večja od hitrosti zvoka — 2500 km na uro, pa tudi več. V primeru vojne mine od alarma za zračni napad do prihoda sovražnih letal samo nekaj minut. Zato naj bodo zaklonišča v kletnih prostorih stavbe ali pa v neposredni bližini. Poleg gradnje zaklonišč je potrebno tudi ustvarjati zalogo hrane že v mirnem času in ne le v kritičnih obdobjih. Vzgled za to naj bi nam bile družine v drugih državah, ki že imajo v hišnih zakloniščih zalogo hrane za tri ali več mesecev. Zaloga hrane naj bi bila primerno embalirana in odporna proti učinkom radioaktivnega prahu, bojnih strupov in bioloških agensov. 2. OSEBNI PRIPOMOČKI ZA TEHNIČNO ZAŠČITO Vsak občan potrebuje za zaščito: — plinsko masko, ki ščiti dihalne organe pred učinki radioaktivnega prahu, bioloških agensov in hlapov bajnih strupov; — zaščitno ogrinjalo iz impregniranega papirja, ki ga po uporabi zavržemo; — zaščitni kombinezon (dolge hlače s hlačnicami v obliki gumijastih nogavic in suknjič z zadrgo na rokavih v zapestju) ali polivinilast plašč; — kapuco, pod katero je plinska maska; — zaščitne nogavice (iz impregniranega platna, ki jih damo čez obutev); — zaščitne gumijaste rokavice in gumijaste škornje. 3. OSEBNI ATOMSKO BIOLOŠKI KEMIČNI KOMPLET — Maža za uničevanje in odstranjevanje bojnih strupov, radioaktivnega prahu in bioloških agensov. — Mazilo za oči, ki razkužuje in uničuje atomsko biološko kemične snovi. — Sirete atropina, injekcije tega zdravila nam ohranijo življenje v primeru uporabe nervnih bojnih strupov. — Vata, s katero odstranjujemo kapljice bojnih strupov. — Kapalka za odstranjevanje strupov s površine kože. — Tablete sode bikarbone (jedilne sode); raztopino teh tablet uporabljamo za čiščenje kože in oči, okuženih z bojnimi strupi. — Dezinfekcijska sredstva, ki jih uporabljamo za uničevanje klic, ki povzročajo nalezljiva obolenja. — Dezinsekcij ska sredstva, ki jih uporabljamo za uničevanje mrčesa, ki prenaša nalezljive bolezni. — Omarica za prvo pomoč z najnujnejšim sanitetnim materialom za nudenje prve pomoči poškodovanim osebam. Postopna nabava vse te opreme v vsaki družini bo v primeru vojne ohranila življenje vam in vašim družinskim članom. Vsaka odložitev nabave teh sredstev se lahko hudo maščuje v primeru vojne oziroma uporabe atomsko biološko kemičnih borbenih sred- S*"ev‘ Milan Blagojevič Čestitamo k visokim ODLIKOVANJEM V imenu predsednika republike Josipa Broza Tita je predsednik občinske skupščine Ravne na Koroškem Jože Kert na novoletnem sprejemu predstavnikov družbenopolitičnih organizacij in delovnih kolektivov predal naslednja odlikovanja: za zasluge pri utrjevanju ljudske oblasti in dosežene uspehe v dolgoletnem družbenopolitičnem delu red zasluge za narod s srebrnimi žarki Adolfu Ccrnccu in Flori Kotnikovi, red dela z zlatim vencem Ludviku Pavlinu, Avgustu Razgoršku in Petru Tomazinu, za zasluge na področju civilne zaščite in dosežene uspehe protiletalske obrambe baterije železarne Ravne, medaljo zasluge za narod Antonu Vehovarju in Francu Gostenčniku. Vsem odlikovanim iskreno čestitamo. OBVESTILO Vsem zainteresiranim sporočamo, da lahko dobijo knjigo dr. Franca Sušnika IN KAJ SO LJUDJE KO LESOVI na ravenski občini pri referentu za prosveto ‘in kulturo. Obletnica poroke — Dragi, danes je dvajsetletnica najinega skupnega življenja. Ali bova kaj praznovala? — Da, predlagam pet minut molka. Krivica — Očka, ne vem, zakaj ti moram vedno pomagati, kadar pomivaš in brišeš posodo. Saj si se ti poročil z mamo, ne pa jaz! OBRAMBNA VZGOJA Bogo Teply Tabor v Šentjanu pred 50. leti Pomlad 1. 1918 je bila že tretja, ki jo je človeštvo doživljalo v vojni. Čeprav so bile tedaj rajhovskonemške in avstro-ogrske vojne sile še globoko na ozemljih antantnih držav (nemške v Pikardiji in vzhodni Šampanji v Franciji, avstrijske ob Piavi v Gornji Italiji, obojne z bolgarskimi pred Solunom) in čeprav sta oktobrska revolucija 1917 in brestlitovskl mir, sklenjen med centralnima silama in Rusijo 3. marca 1918, sprostila del nemških in avstrijskih armad za premestitev na druge fronte, je vendar kazalo, da poraz Avstro-Ogr-ske in Nemčije ni več daleč. Združene države Amerike, kii so 6. aprila 1917 napovedale Nemčiji vojno, so začele pošiljati svoje sveže divizije v Evropo, v antantni vojski pa se je uveljavil tank, ki je brez antiljerijske priprave vdiral v nasprotnikove črte in jiih rezal. Slabši člen med obema centralnima zaveznikoma je bila Av-stro-Ogrska, kjer se je že 1917 močno poslabšal politični, gospodarski ,in vojaški položaj. V mestih je zavladala lakota, rekvi-zitija živil za vojaštvo je tudi slovenske dežele docela izčrpala. Medtem ko so fantje in možje krvaveli lin padali na frontah, so polja obdelovali žene in otroci, ki so jim bili v pomoč edinole po kmetijah razporejeni ruški vojni ujetniki. Vsepovsod se je čutila utrujenost, želja po miru pa se je družila pri avstrijskih nenemških in ne-madžarskih narodih — zlasti pri Čehih in Jugoslovanih — s hrepenenjem po popolni nacionalni osvoboditvi; v njej so gledali vizijo sveta, v katerem ne bo ne tujčevega jarma ne krivic in ki bo v njem vsakomur zagotovljen kos kruha. Medtem ko je T. G. Masaryk organiziral dz čeških in slovaških vojnih ujetnikov in prebežnikov v Franciji, Rusiji in Italiji, prav tako med Čehi v ZDA češkoslovaške legije, ki naj z borbo na antantni strani izbojujejo samostojno državo Češkoslovaško, je zamejski jugoslovanski odbor 7. julija 1917 sklenil s srbsko vlado v krfski deklaraciji sporazum o ustanovitvi prav tako samostojne države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Če je Nemčija še spomladi 1918 vodila na zahodni fronti ofenzivne sunke, ki so sicer ustvarjali videz njene moči, a so imeli v resnici zgolj namen preprečiti veliko ofenzivo antantnih čet, ki bi Nemčijo zlomila, kar se je res zgodilo jeseni, pa je začel notranji razkroj v Avstro-Ogrski kazati prve obrise že jeseni 1916. Dotlej je Avstriji docela absolutistično vladal ministrski predsednik grof Karel Stiirgkh, ki se je od začetka vojne branil sklicati državni zbor, zavedajoč se nevarnosti, ki bi ob sproščenem parlamentarnem boju ne ogra-žala samo njegovega režima, temveč polagoma spričo mnogonarodnosti države tudi njlo. 21. oktobra 1916 je ta steber absolutizma padel pod' streli socialdemokrata Friedricha Adlerja. Sturgkhovo smrt je stari cesar Franc Jožef I. preživel točno za mesec dni (umri 21. novembra 1916). Na prestolu mu je sledil 29-letni Karel I., ki je istvameje gledal na notranji in vojaški položaj v državi, zato je bila njegova misel uperjena predvsem v to, kako si zagotoviti prestol. Vedel je, da njegove izčrpa- ne armade ne bodo več dolgo vzdržale pritiska antantnih armad, zato je že marca 1917 preko sorodnika svoje žene princa Siksta Parmskega (iskal tajne .zveze s predsednikom francoske republike Poincarejem zaradi sklenitve separatnega miru, vendar brezuspešno. Karel se je zavedal, da zgolj z bajoneti ne bo mogel vladati, zato je maja 1917 sklical državni zbor. 30. maja je v njem dr. Janez Evangelist Krek kot predsednik parlamentarnega Jugoslovanskega kluba prebral majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh avstrijskih Slovencev, Hrvatov in Srbov v državno tvorbo v okviru Avstrije. Brez dvoma so nekateri konservativci jemali »avstrijski okvir« resno, toda mladina in ljudstvo, ki je nosilo vso težo vojne in bilo sito nemške nadvlade, sta zahtevala kot porok lepše bodočnosti samostojno in svobodno državo Jugoslavijo. Mnogi so se tudi zavedali, da je »avstrijski okvir« deklaraciji moral biti dodam, sicer bi jo proglasili za veleizdajalsko. Deklaracija je sprožila deklaracijsko gibanje, ki je zajelo celotni naš narod. Spričo njegovega Silnega zagona upravičeno uvrščamo gibanje med itista velika ljudska gibanja, ki pomenijo prelomnice v naši zgodovini lin kamor štejemo kmečke upore v 16. in 17. stol., taborsko gibanje za zedinjeno Slovenijo (1868—1871) in narodnoosvobodilno borbo (1941—1945). Izraz je deklaracijsko gibanje našlo v podpisovanju deklaracije lin na shodih, kjer sta ljudsko ogorčenje zaradi ravnanja z našim narodom v prvih letih vojne ter zaradi vojnih razmer in navdušenje za bodočo lastno državo potegnili pogosto govornike za sabo, da so dajali duška ljudskemu razpoloženju z radikalnimi gesli. V tem pogledu ni za dr. Krekom, ki je umrl 8. oktobra 1917, mnogo zaostajal njegov naslednik v vodstvu Jugoslovanskega kluba dr. Anton Korošec, čigar delo v dobi do propada dvojne monarhije moremo oceniti kot povsem pozitivno. Vezi, ki so vezale dolga stoletja naš narod na tujo državo, so se pretrgale. Izhod je bil samo eden: v ustanovitvi lastne države. Deklaracijsko gibanje se je še zlasti stopnjevalo 1918. Vsaka številka slovenskih časnikov je prinašala dolge kolone s seznami krajev in številom podpisnikov majniške deklaracije v njih. 24. marca je slovensko ženstvo izročilo dr. Korošcu že 200.000 podpisov deklaracije. Plaz, ki se je sprožil, je potegnil za sabo vse, kar je čutilo slovensko. Avstrijsko usmerjeni dr. Ivan Šušteršič je ostal s svojim glasilom Resnica in z nekaj kranjskimi skrajno desničarskimi duhovniki docela osamljen in je veljal za izdajalca svojega naroda. Propad Avstro-OgrSke pa je pripravljala tudi spomenica predsednika ZDA Wilsona, ki jo je 8. januarja 1918 predložil senatu in ki v njenih 14 točkah zahteva priznanje samoodločbe narodov kot pogoj za mir. Skoraj istočasno je tudi Sovjetska zveza naslovila vojskujočim se državam apel za končanje vojne brez ozemeljskih zahtev in kontribu-oij. Anton Petrič, p. d. Vagojat, 1882—1965. An pa-ver izpod Uršlje gore, ki je dnevnik pisal Proti deklaracijskemu gibanju so spodnještajerski Nemci in nemškutarji organizirali po mestih volikstage, shode, ki se jih je udeleževalo komaj nekaj desetin ljudi in ki so na njih grmeli zoper deklaracijo, označujoč jo za veleizdajo. Proti deklaraciji se je izjavilo tudi nekaj mestnih in trških občinskih odborov, predvsem pa so bruhali ogenj in žveplo nanjo lokalni nemški časniki, zlasti še ptujski Staj ere, glasilo štajercijancev. Ptujski župan Josef Omig je organiziral celo deputati j o spodnještajerskih zapeljancev k cesarju, ki jo je ta sprejel v avdienci 25. maja 1918. Bržčas mu je godilo zagotavljanje zvestobe njegovi vladarski hiši in avsitro-ogrski državi ter 'obsojanje majniške deklaracije kot veleizdajalske, vendar pa so mu glodale tedaj po glavi povsem druge skrbi: kako zaustaviti pot v neizbežni propad in ,si rešiti prestol, pri čemer je bil pripravljen tudi na kompromise. Vsi nemški poskuSi, zavreti gibanje za jugoslovansko državo, so klavrno propadli. Deklaracijsko gibanje se je razširilo tudi na Korošico, vendar je v tej deželi naletelo na mnoge težave. Vsa oblast je bila v rokah nemške birokracije, ki je z orožniki sledila za petami vsakomur, kdor je pobiral podpise za deklaracijo. Na deklaracijske shode se tu ni dalo niti misliti in vse interpelacije Jugoslovanskega kluba na vlado, da bi se te razmere odpravile, so zadele na gluha ušesa. Koroška je še zmeraj bila Vilajet Karnten! Ker na Koroškem ni bilo moč sklicati tabora, ki bi se na njem koroški Slovenci izrekli za deklaracijo in Jugoslavijo, je bil po uspelem taboru v Žalcu 17. marca 1918 sklican za 7. april tabor v Šentjanu, ki bi se ga naj udeležili zlasti Korošci. Za boljše razumevanje dogodkov na šentjanškem taboru pa moramo pogledati na Dunaj v kabinet zunanjega ministra, zakrknjenega nemškega fevdalca grofa Otokarja Czemina. Ta je sprejel 2. aprila zastopnike dunajskega občinskega sveta in jih obvestil o zavrnitvi pisma francoskega ministrskega predsednika Clemenceauja, ki je vse svoje misli osredotočil na delo za vojaški zlom Nemčije, pri čemer je menil, da je Avstro-Ogrsba že dozorela za odcepitev od nje, zato jo je skušal pridobiti za separatna mir. Czerndn je vztrajal v »nibe-lunški zvestobi« do Nemčije, njegovi indi-skretnosti zaradi javnega razpravljanja o njegovem pismu pa se je Clemenceau maščeval s tem, da je objavil dokumente o prizadevanjih cesarja Karla v prejšnjem letu za sklenitev separatnega miru, kar je bilo dvoru sila neprijetno. V razgovoru z dunajskimi mestnimi očeti je Czernin napadel zlasti Čehe iin omenil, da je znotraj državnih meja mnogo izdajalcev Masarykov, ki delajo za antanto. Če teh ne bi bilo, bi bila zmaga bližja, z njo pa tudi mir. Zato je preko mestnih očetov pozval avstrijsko nemštvo, naj vse take in podobne ljudi odstrani, s čimer je Čehom in Jugoslovanom napovedal boj. Spodnještajerski Nemci si tega niso dali dvakrat reči, zato so sklenili, da bodo kot uvod v nadaljnje akcije razbili tabor v Šentjanu oziroma da ga bodo spremenili v svoj shod. O taboru v Šentjanu imamo različna poročila — slovenska in nemška, ki se seve docela ne skladajo med seboj. Dognano pa je tole: Tabor, ki se ga je udeležilo nad 2000 ljudi, zlasti tudi mnogo Korošcev, je bil na dvorišču Čagove hiše. Odprl ga je župan domačin Bari in podal besedo dr. Korošcu, ki je prišel ina tabor v spremstvu dr. Karla Verstovška iz Maribora. Dr. Korošec je govoril že pol ure, ko je prispelo na dvorišče okrog 200 Nemcev, oboroženih s palicami; na dvorišču so se pomešali med zborovalce. Bili so iz raznih krajev in dobro organizirani. Vodila 'Sta jih koroški poslanec liz Zihpolja Lučovnik in urednik Marburger Zeitung Norbert Jahn, medtem ko je lostal mariborski advokat dr. Mraw-lag kot glavni poveljnik v Dravogradu, kjer je pred odkorakainjem v Šentjan pregledal svoje čete. Ko so prispeli Nemci na dvorišče, je dr. Korošec govoril o tem, kako so Nemci vselej zatiral Slovence. Tedaj so se začuli različni nemški klici, kakor »Hochverrater« itd. Slovenski zborovalci so skušali Nemce sedaj zriniti z dvorišča, ti pa so začeli po Slovencih udarjati s palicami, toda ne za dolgo. Slovenski mladeniči so mnogim Nemcem izvil palice iz rok, drugi so potegnili late s plotov, tretji pa so se kot s krepelci Oborožil s poleni, ki so bila zložena na dvorišču. Hudo tepeni so se Nemci pognali v divji beg, Slovenci so jim sledili do konca vasi, pri čemer so jim po nemškem poročilu pomagali pri zasledovanju tudi ruski vojni ujetniki. Vse skupaj je trajalo komaj pol ure, nakar se je tabor nadaljeval. Tedaj je dr. Verstovšek naznanil, da je vladni komisar dr. Al. Trstenjak shod razpustil. Zborovalci so zoper to odločno protestirali, vendar so se umirili, ko je dr. Verstovšek odredil še glasovanje za deklaracijo, ki so jo s klici »živela Jugoslavija« vsi sprejeli. Po odpetju slovanske himne Hej Slovani! so se zborovalci mirno razšli. Medtem so si Nemci ob vodnjaku v Dravogradu prali okrvavljene glave, se jezili, da vladni komisar ni poklical nemštvu na pomoč orožništva, ki ga je imel zbranega nalašč nekaj sto metrov od kraja zborovanja, imeli še nekaj govoranc v gostilni, nato pa se razšli. Nemški napad na slovenski tabor v Šentjanu je bil prvi in zadnji njihov napad na slovensko zborovanje, ki so ga hoteli s silo razbiti, kakor so s silo vladali. Spoznati so morali, da je deklaracijsko gibanje pognalo pregloboke korenine, da bi ga mogli zadušiti. Poskušali so še pri štajerskem deželnem namestniku grofu Cla-ryju doseči, da bi vlada vse slovenske shode prepovedala, češ da »izpodkopujejo ugled države in naših uradov in pospešujejo anarhične razmere, kakor sedaj vladajo v Rusiji« (Straža 8. in 12. aprila 1918), vendar pa grof Clary spričo položaja, ki je vladal v Avstriji, v to ni maral drezati. Tabor v Šentjanu je bil posebno pomemben za koroške Slovence, ki so ponesli na svoje domove zavest o vsej veličini boja za narodno svobodo, zavest, da niso v tem boju osamljeni in da ima nemška mogočnost iz dneva v dan ožje začrtane meje. Nemške sramote ob porazu v Šentjanu ni mogla zakriti nemška karikatura na razglednici, ki prikazuje dr. Korošca, jahajočega na kozlu, in dr. Verstovška, jahajočega na kravi, kako vodita skupino s koli oboroženih Slovencev in ruskih vojnih ujetnikov v boj zoper nemštvo in za »Sudslawisches Konigreich«. V spodnjem kotu razglednice je prikazan župnik, ki poučuje ljudi, kako se naj s križi podkrižajo pod deklaracijo. Ime vladnega komisarja dr. Al. Trstenjaka je šlo tedaj po vseh nemških časnikih, ker ni pomagal Nemcem razbiti shoda in ni poklical Nemcem orožnikov na pomoč. Vse to je storil iz svojega slovenskega prepričanja. Bil pa je kot državni uradnik v precepu. Morda bi se mu dalo očitati edinole, da ni zabranil Nemcem pri- Prof. Tone Sušnik LJUDSKI PESNIKI V tem poglavju skušajmo spoznati delo preprostih pesnikov, ki jih poznamo pod izrazom bukovniki. To so svoj čas bili tisti, ki so bili vešči branja in pisanja, pa so ob pomanjkanju knjig prevajali in prepisovali različne molitve, zagovore, pesmi ipd. Literarni zgodovinarji omenjajo, da imamo prav na Koroškem dosti takih ljudskih umetnikov. Morda zato, ker smo obrobna pokrajina, z redkimi slovenskimi šolami. »Šol ni bilo v izobilju in le malokdo je na kmetih znal brati. Zato so takega, ki se je bavil s knjigo in pisanjem, začeli imenovati bukovnik... Bukovnik je bil v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja čislan in učen mož z naroda.« (Franc Kotnik: Naši bukovniki.. .) Danes takega položaja preprosti ustvarjalci resda nimajo več, jih pa še vedno dosti živi med nami. Vsaj nekaj jih spoznajmo. Bukovniki nam pričajo o veliki ljubezni ljudi do knjig, o razvitem čutu do lepote in o spoštovanju do duševnih vrednot. Mnoge je gnala želja po ustvarjanju in pripovedovanju, po izpovedovanju, nekateri so prepisovali iz praktičnih nagibov, spet hoda na tabor in da je shod razpustil, čeprav so Slovenci že napravili mir. Kajpak je to storil pod nemškim pritiskom. Avstrija se je zmeraj hitreje bližala svojemu propadu. Maja 1918 so se uprli slovenski vojaki, služeči pri 17. pešpolku v Judenburgu, pri 7. lovskem bataljonu v Murauu in 97. pešpolku v Radgoni, pri čemer so imeli močan vpliv povratniki iz ruskega vojnega ujetništva kakor tudi agitacija za majniško deklaracijo. Ti upori, čeprav niso uspeli, so bili edinstveni, saj so bili slovenski vojaki v vsej Avstriji edini, ki so se uprli. Obenem se je slabšal položaj na bojiščih. Avstrijska junijska ofenziva ob Piavi ni uspela, 15. septembra je antantna vojska skupno s srbsko in jugoslovanskimi dobrovoljci prodrla solunsko fronto, razsulo vojske je Bolgarijo izločilo kot zavezniško državo obeh centralnih sil in jo prisililo k sklenitvi premirja 29. septembra. S hitrimi koraki se je bližala svoboda. Da bi jo pričakali pripravljeni, je bil 16. avgusta v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za Slovenijo in Istro, 26. septembra pa v Mariboru Narodni svet za Štajersko in Prekmurje. Tik pred razsulom je cesar Karel I. izdal 17. oktobra manifest z obljubo, da bo Avstrija federalistično urejena. Toda: »Majestat, zu spat« (Veličanstvo, prepozno!). Avstrija, ki od vstopa v ustavno dobo od šestdesetih let preteklega stoletja spričo ohranitve nemške nadvlade ni hotela rešiti narodnostnega vprašanja in ki ga spričo različnih meščanskih in fevdalnih razrednih interesov in spričo različnih razvojnih stopenj nenemških narodov deloma tudi ni mogla rešiti, je morala kot »ječa narodov« propasti, da so lahko narodi svobodno zaživeli. pa jih je zamikala radovednost — pogled v prihodnost; prepisovali so molitve, zareke, prerokbe, pesmi. Ta ljudska tvornost nam še prav posebej razodeva duhovno moč in ustvarjalnost naroda. Staro dokazilo o bukovniški dejavnosti pri nas je leski rokopis. Rokopis je približno iz leta 1757 in je nastal predvsem iz praktičnih nagibov, saj popisuje tkanje »cvilika«, pa nekaj zdravstvenih nasvetov in podobno. Več o rokopisu je Fužinar že objavil. Naša študijska knjižnica ima precej rokopisnih zvezkov in knjig: npr. imajo Antikrista, ki ga je prepisoval neki Šiman iz Kotelj, Arcnijske bukve, Odpustke Krisho-vega Pota, Das Gotteshaus S. Leonardi im Plat (Sv. Lenarta na Platu?); poleg molitev je v tej knjigi tudi več pesmi (Pesem od eniga soldata inu ene Dekline na primer je prav zanimiva: »Po Plazu gor hodi, en Bogat Soldat ta ima vezh grehov, kaker en Ajd. Na pr uti mu pride nu zavber dekle Za roko jo prime, dopadla mu je.« itd. .. .) Literarno zgodovinski razgledi po Mežiški dolini Ta zvezek je bil popisan v letih 1826 do 1829. Mnogo mnogo mlajši je rokopisni zvežčič, ki ga je verjetno popisala Antonija Mager, p. d. Božank iz Podkraja, prepisovala si je prerokbe iz Antikrista, poleg tega pa si je napisala še nekaj zagovorov zoper nekatere bolezni. Vse to nam potrjuje trditev, da je bilo bukovništvo res zelo razvito. Zanimiv je prevod Antikrista iz nemščine, delo patra kapucina Dioniza iz Liitzen-burškega (iz leta 1682). To je knjiga prerokovanj, ki se je v prepisih širila. Najstarejši prepis Antikrista pri nas je iz leta 1799, prepisoval ga je neki Šimon iz Kotelj — zvezek so našli na Šratneku, verjetno so tega prepisovali še dalje, tako na primer Lorene Hrobath (Hrovat) iz Kotelj (1886. leta). Najmlajši prepis je že omenjeni prepis Magro-ve. Vse to nam 'kaže, da so se preprosti ljudje radi ozirali v prihodnost, v strahu, a tudi radovedno so prebirali strani prerokovanj. »... Ko se bo pisalo 1999 bi imel cel svet z nebeškim ognjem pokončan biti. .. Takrat ki bo kral Matjaš vstav se bojo čudne reči godile tak da se bo vsak človek prestrašil, takrat se pa bojo spominli ludi na vse svetnike.« (Iz Hrovatovega Antikrista.) Praktični nagibi so vodili bukovnike, da so si zapisovali razne zdravniške recepte (npr. leški rokopis), prepisovali »arcnijške bukve«, molitve za zagovore zoper bolezni (npr. Antonija Mager), zapisovali so si o tkanju, v veliki meri pa nabožne in posvetne pesmi. Vemo na primer, da si je Valentin Lečnik — kmečki živinozdravnik — zapisoval slovenska imena raznih rastlin. Ta Lečnik — Vohnet — je bil leta 1812 lastnik Lubasovega, kjer so še nekaj let pred tem bili pl. Steinbergi (njegov lik je opisal Prežih v Skrivni bralnici — neobjavljenem poglavju zasnutega romana Pristrah!). Doktorju Karlu Štreklju pa je za obsežno zbirko ljudskih pesmi poslal svojo rokopisno zbirko ljudskih pesmi Jožef Šmelcar iz Guštanja (Zmelcerjeve sorte verjetno). Kako obsežen je bil ta zvezek, ne vemo. Štre-kelj je objavil tri božične pesmi: »Mi pa delič perrajžamo«, »O, Jožef moj, kam poj-demo nocoj?« in »Ta noč je polna veselja«. Dr. Štrekelj navaja v opombah, da je Šmelcar zapisoval pesmi okoli leta 1815. V Prosenovih mlinih v strojanski Rieki je prepisoval in zapisoval pesmi in knjige mlinar in valkar Matija Kresnik (1821—1890). Rodil se je na Lešah, najbrž pri Kresniku. Zapisoval si je tudi pesmi pohorskega pesnika Jurija Vodovnika; med pesmimi je tudi prigodniška pesem učitelja in organista na Fari (na Prevaljah) Joanesa Kovača (učiteljeval je na Fari od leta 1830 do 1854). Ustvarjalna moč ljudstva iz gozdov in s strmin in ob strojih, želja izpovedati se in želja po fabuliranju pa se še prav lepo zrcali v mnogokaterih ljudskih pesnikih in pripovedovalcih. Še daleč nimamo zapisanih vseh imen ljudskih pesnikov in pripovednikov. Posebno bi bilo prav, da bi raziskali ljudsko ustvarjalnost med NOB. O tem bi bilo prav še kdaj posebej spregovoriti. Iz starejših časov poznamo Valentina Ocvirka, Antona Lisičnika, Jurija Krofa. V novejšem času pa se marsikateri ljudski talent oglasi v Fužinarju: Jernej Krof, Ajnžik, Šanclov Zepi, Jasser. Ljudski pesnik Ocvirk, doma z Breznice, nam je v pesmi o Prevaljski družini ohranil lep spomin o dobrih in hudih časih fužinar- stva na Prevaljah, predvsem pa iz te pesmi odseva razpoloženje ob gospodarski krizi v letih 1865 67: »Zavasno je srce moje, ko pogvadam znance svoje vsaki ti bara sem no taj, ke bom duobo devo zaj.« Anton Lisičnik je doma z Zelovca v šent-janški fari, bil je pastir in hlapec, nazadnje pa se je »pobijal po berkih«. »Na Zelovcu pri Roženi sem jaz odziban bil, v zibiki leseni si dojsti joka vžil.« Na Lokovici je vse v rime zavil, tudi če je prišel kam na obisk, je rad govoril v verzih, Kuštrov oče, Jurij Krof (1865—1942): »To sem stari Kuštrov oče. Reci: je li to mogoče, da en tak bi pesnik bil, ki je star že in ves kriv!« In dalje pravi o sebi: »Veliko jaz prebiram, al’ več pa še študiram, veliko premišljujem in vse si zapisujem.« Bil je kmet, mlel je sosedom, zraven pa pisal pesmi. Zanimivo, da tudi njegova sestra Marjeta Žagar rada godovne čestitke v verzih zloži. Fužinarjevi bralci pa dobro poznajo Jurijevega sina Jerneja Krofa. Kot delavec železarne vnaša v svoje pesmi probleme delavcev in podobe iz železarne. Morda se prav zato, ker dela sredi ropota in dima, rad zagleda v lepoto gora: »Lepota naših je gora nad zemeljsko naravo, razumen človek to spozna, ko se povzpne v višavo.« (Lepota gora) Prav tako sta med Fužinarjevimi bralci znana Rudolf Jasser (1883—1967) in Jože Gradišnik — Šanclov Zepi (1884). Jasser je iz Mežice, bil je sin delavca, tudi sam je bil delavec, nazadnje pa je bil celo uradnik. V vsakem Fužinarju je domalega objavil kak zapis iz domače zgodovine, kak spomin iz težkega življenja. Šanclov Zepi pa je iz Črne in je po poklicu mizar. V svojih delih rad paberkuje po naši zgodovini in vneto etimologizira. Prav imeniten je njegov potopis Od Poljane do Tople, nekakšno nadaljevanje Prežihovega potopisa Od Meže do Poljane. V študijski knjižnici hranijo cel zvezek Malo domoznanstva o Mežiški dolini. Zapisal je pripovedke in bajke, jih razlagal pa opisoval našo zgodovino in opeval naše kraje ter razpravljal o njih imenih. »Pričujoči — popis domačije — je pač svojevrsten. Ne vem, kako bi ga imenoval ali je samorastniški ali pa je zepijevski. Je pa nekaka izpoved mešanice moje načita-nosti, spominov iz mojih mladih let in mojih domnevanj« (stran 200), Poln volje do pripovedovanja je kmet Ajnžik s Tolstega vrha Ivo Dretnik. Duhovito pripoveduje in rad popelje v preteklost, nam bistro razpreda lastne spomine pa spomine svojega očeta. Spomnimo se na zanimiv spis Središče sveta (ravenski gim- Ovčjcstriža na Strojni naziji za 20-letnico, Koroški fužinar 1966, št. 2). Eden naj večjih bukovnikov in ljudskih pesnikov naših dni pri nas pa je stroj anski pesnik Blaž Mavrel (1896). O njem je Fužinar že pisal. Študijska knjižnica hrani več zvezkov njegovih pesmi. »Šopek s koroških bregov, povezal Blaž Mavrel.« »Oj, strmi breg, življenje ti, po tebi speti je težko, kjer pusta trava zeleni pa tudi rožice cveto in trnje vmes na te preži, da smeh in rane daje ti. Zato ta šopek rož in trav je pisan in krvav.« Tako je z uvodnimi verzi predstavil svojo rokopisno zbirko. Zbirka vsebuje izpovedne pesmi, ko občuduje naravo (Lipa draga zeleni) ali pa se zamisli v svojo osamljenost (npr. pesem »Ljubečo bi, mlado rad ženko imel...«), dalje vsebujejo zvezki ca-marske pesmi, ki jih je napisal po starih camarskih, vojni čas, grozote druge svetovne vojne je opisal v mnogih pesmih (V zimi 1942-43, Groze čas). »Slovenija zagrenjena, krvava, solzna ti! Vihar li vse pobije, stre? Kaj narod naš trpi!« in pesmi o vojni zaključuje: »Mavrel Blaže mu je ime, s koroških je brdin, ki srčnih ran je ves bolan to spisal za spomin.« Napisal je tudi več prigodnih, predvsem je z mnogimi pesmimi počastil naše velike može: Trubarja, Prešerna, Meška, Zupančiča, Finžgarja itd. Sledi naj odlomek iz pesmi o Ivanu Cankarju: »Srca hrame si odpiral, prav uganil misli skrite, mnogih tožnoglasovite strune čustev si prebiral. Si vodnika se postavil, pravo kazal nam zrcalo. Zase si preziral hvalo, naše pa ime proslavil.« Mavrel je pa tudi prevajal, prevedel je vse Prešernove nemške pesmi. Veliko bere in si ustvari o vsakem avtorju svojo sodbo. »Puškin bi lahko bil slovanski Šekspir, ko bi ga ne bili ustrelili. Če bi bil od 38. pa do 60. vsako leto vsaj eno dramo napisal pa bi jih bilo toliko kakor Šekspirjevih in tudi slabši bi ne bile.« V Gregorčičevem duhu priložnostno zaokroži pesmi Marta Petre, okrog 35 let stara gospodinja iz Črne, spet pa se ji zlijejo tihe osebno izpovedne pesmi. Štiri leta je že, kar je Fužinar objavil nekaj pesmi Kristija Markoviča z Raven, ki je 22 let star padel kot partizan nad Črno (20. avgusta 1944). »Odšel sem z doma ter se izgubil v noč v blesku zvezd žarela so nebesa, od tebe odšel sem tiho — brez slovesa obraz tvoj gledam, mati, v daljo zroč ...« (Pismo materi) Z njim naj končam. Morda ta imena mnogim ne pomenijo kdove kaj. Nič presenetljivega — vsaj bežno ne, nič modernega! Iz zemlje je zrasla ta pesem, ob delu, dih polj in lesov, smole in ilovnate zemlje, prav zato je ta ustvarjalnost najintimnejši, tihi zven mišljenja in čustvovanja in zemlje. Še o enem bi rad zapisal nekaj besed. Ne, to ni koroški bukovnik, to ni skromni pesnik. Pred menoj leže novele, ki bi jih lahko objavili v slovenskih osrednjih revijah. Niso sicer umerjene po modernizmih. Te novele so delo rahločutnega ustvarjalca s posluhom za tihe utripe človeškega srca, za lepoto in naravo pa za melodijo jezika. Le škoda, da v glavnem leže doma v predalu. »Na Pogorelcu še ni bilo pomladi. Prodrla je že doli v Jazbino in prisojne rebri, odkoder so odnesli vigredni hudourniki zadnji sneg. Tamkaj je cvetelo vresje. Sem, v nicino, vigred ni mogla priti tako zlahka. Tik nad lovsko kočo je ležala umazana krpa snega, iz nje so iskali majčkeni curki snežnice pot med suhim vrnuhom, a zemlja jih je kmalu popila. Kraj snežne krpe pa je vendarle že cvetel teloh.« Mrdavšičev Lipi je ta mesec mnogo prezgodaj umrl. Tiho je ustvarjal v senci Javorškega grabna, tiho snujoč se samotno dvigal v višine. 2e pred vojno je objavljal v Kresu, po vojni pa v Obzorjih in koledarju Mohorjeve družbe. »Poeta nascitur« — pesnik se rodi! Ne uvrščam ga v to poglavje. Z zamudo ga skromno predstavljam. VCASTH IN DANES Mogočno se dviga lepo gimnazijsko poslopje v nekdanjem Thurnovem parku nad železarno Ravne. V tej gimnaziji je ob koncu šolskega leta 1967/68 položil izpite tisoči maturant. In kaj pomeni ta gimnazija za naš prelepi koroški kot? Vsi pošteni ljudje vedo, kaj nam je ta šola že dala in ikaj nam še bo. Nad 400 študentov je že končalo svoje šolanje na višjih in visokih šolah. Večina se jih je zaposlila v Mežiški, Dravski in Mislinjski dolini. Kaka sreča za te prelepe kraje in dobre ljudi teh dolin! Spomniti pa se moramo tudi onih, ki so pripomogli, da ima ta del Koroške svojo popolno gimnazijo. Če gremo kar po vrsti, moramo brez dvoma na prvem mestu imenovati dr. Franca Sušnika, dolgoletnega ravnatelja ravenske gimnazije, kolektiv ravenskih fužinarjev z direktorjem Klančnikom na čelu, pa Prežihovega Voranca in mnoge druge. Ko pa človek pomisli nazaj na one čase, ko mlademu rodu niso bila vrata šol tako široko odprta kot danes, ko študentje niso uživali take podpore, kot jo uživajo danes, mora vendar reči, da so takratni dijaki in študentje in poznejši kulturni delavci bili kljub vsemu vendarle na svojem mestu. Če omenimo samo Mežiško dolino, lahko mirne duše trdimo, da so takratni inteli-genti in kulturni delavci trdno stali ob strani narodu in mu skušali dati ono, kar mu je bilo potrebno — svoje delo in svojo ljubezen. In to je po mojem največ, kar lahko izobraženec svojemu narodu, svojemu ljudstvu nudi in da. Poglejmo imena onih inteligentov in kulturnih delavcev, ki jih je dala Mežiška dolina slovenskemu narodu in Jugoslaviji. ČRNA Božič Franc, duhovnik Dolinšek Maks, učitelj Drvodel Alojz, duhovnik Dr. Glančnik Jože, zdravnik Mihev Ivo, učitelj ŠENTANEL Kramolc Luka, glasbenik PREVALJE DOberšek Karel, učitelj Kordež Zdravko, duhovnik Kugovnik Jurij, politik Merkač Franc, duhovnik Dr. Sušnik Franc, profesor Viternik Ludvik, duhovnik RAVNE NA KOROŠKEM Kotnik Beno, kmet —organizator Kotnik Ciril, diplomatski uradnik Dr. Kotnik Franc, profesor Kotnik Franc, učitelj Dr. Kotnik Janko, profesor Kotnik Rajko, narodni delavec Kotnik ŠImen, duhovnik Kotnik Zorko, učitelj Lečnik Miloš, sodnik Petrač Franc, učitelj Petrač Jože, inženir KOTLJE Dr. Alojz Kuhar, duhovnik Kuhar Avgust, dipl. tehnik j\ua«r janKo, ucueij Kuhar Lovro, pisatelj Razgoršek Vinko, duhovnik Večko Filip, učitelj DRAVOGRAD Kogelnik Ivan, duhovnik Do leta 1941 je dala Mežiška dolina še nekaj izobražencev, vendar jih v tem seznamu, ki je iz leta 1937, ni. Vsi ti slovenski kulturni delavci, ki so bili tudi v najtežjih časih naše zgodovine na svojem mestu, so domačini; njihovi rodovi prebivajo že stoletja pod Uršljo goro in Peco. Mirno lahko trdimo za vse, da jih je domovina sprejela za svoje. (Opomba: Seznam imen je vzet iz »Slovenske straže« št. 4 z dne 6. marca 1937 — Maribor.) v , T, , ’ Zorko Kotnik Večer Cankarjeve besede v Črni Decembra 1968 so se Črnjani oddolžili enemu največjih tvorcev umetniške slo-veske besede Ivanu Cankarju. V spomin na velikega umetnika, v katerem so dozorele najžlahtnejše in najrodovitnejše lastnosti slovenskega ljudstva, so za petdeseto obletnico njegove smrti priredili večer CANKARJEVE BESEDE. Prireditev je bila v kavarni hotela Planinka. Kakor prebivalci Črne in njene okolice radi obiskujejo literarne večere, ki jih zadnje čase Svoboda in Turistično društvo v Črni prirejata vsako leto ob koroškem turističnem tednu, tako je bil tudi Cankarjev večer obiskan presenetljivo dobro. Tudi prosvetni delavci v Črni, ki jim, razen malenkostnih izjem, taka oblika kulturnega in klubskega življenja ni bila dosti mar, so se tega spominskega dogodka udeležili v obilnem številu. Ideja za proslavo je vzniknila med Svobodo in odborom Socialistične zveze v Črni, ki je z velikim razumevanjem prevzela nase tudi vse stroške, ki so kakor koli v zvezi z literarnim večerom nastali. Režijsko sta pripravila večer Aleš Mr-davšič in Srečko Peterlin, sceno ospredja pa Drago Markovič, inž. arh. S svojo dolgoletno izkušnjo pri režiranju je v uvodu in v nadaljnji povezavi med posameznimi točkami spregovoril Aleš Mrdavšič. Našega velikega umetnika je pričaral med poslušalce z izbrano besedo, brez patetike in konvencionalnih fraz. »Ne praznujemo Cankarjeve petdesetletnice smrti,« je rekel v uvodni besedi, »kajti praznovati smrt je nesmisel. Ob tragični obletnici lahko govorimo le o žalovanju zaradi prezgodnje smrti narodnega genija, ki je ugasnil v trenutku, ko je bil svojemu ljudstvu najbolj potreben.« Točke večera iz Cankarjevih del so naštudirali: Matjaž Mrdavšič, Ivan Golob, Dušan Mrdavšič, Majda Kakerjeva, Andrej Šertel, Srečko Peterlin in Terezka Mrdavšič. Med prireditvijo je nastopil tudi moški pevski zbor iz Črne, ki za podobne prireditve nikoli ne odreče sodelovanja. S svojim programom so Črnjani gostovali tudi na Prevaljah, kjer pa je bil žal zelo skromen obisk. S tem so se prebivalci gornje Mežiške doline oddolžili Cankarje- KOROŠKI FUŽINAR CERKEV SV. ROKA NA SELAH Preden se lotimo opisa odročne majhne cerkvice, moramo vedeti, da ne bomo odkrili svetu nič novega, nobene doslej neznane, dragocene freske, nobene skriite skulpture genialnega ljudskega podobarja; vsa smetana naše sakralne umetnosti je pač že davno pobrana. Opis tudi noče biti stilistična študija, ki bi Skušala dopolniti že znane, temveč le zbir podatkov, dejstev in nekaj podob. Tak popis, če ostane osamljen, seveda le delno služi svojemu namenu. V tem primeru ima le prosvetiteljsko vlogo, ko preprostega domačina opozori na razloček med umetniškim in obrtnim izdelkom, ter informativno, ker seznani krajane z vrednotami, vemu literarnemu izročilu, njegovi revolucionarni ideji in zvesti misli, s katero je presojal sebe in svoj čas. Svojo domovino je imenoval z najlepšo besedo, ki jo je izpovedal v Kurentu: »To so nebesa pod Triglavom!« Andrej Šertel Sv. Rok na Selah ki jih njihova cerkvica morda hrani. Če pa je takih popisov več, če delno ali v celoti obdelajo neko geografsko in zgodovinsko zaključeno pokrajino, lahko pomenijo določeno vrednost najprej kot literatura in vir za strokovne razprave s svojega področja, lahko pa indirektno — v zvezi s politično, gospodarsko in literarno zgodovino — pomagajo osvetliti in bolje razumeti preteklost te pokrajine. Zato je zaželeno, da bi bilo popisov sakralne umetnosti v Mežiški dolini čirnveč. Cerkev sv. Roka stoji na vzpetini 583 m nad morjem v smeri vzhod—zahod. Dolga je 16 m, široka 7, višina prezbiterija je 6 m, višina ladje 7,30. Ima pet oltarjev. Glavni vhod je na zahodni strani, stranski na južni strani v krstilno kapelo, nad katero je zvonik. Šematiszem lavantinske škofije postavlja zidavo cerkve v leto 1642. Ker je takrat v naših krajih razsajala kuga, so jo posvetili sv. Sebastijanu (Boštjanu) in Roku, ki sta veljala kot zaščitnika proti kugi. Srečamo se torej s tisto naivno vero preprostih ljudi, ki je nastala v srednjem veku, sega pa na deželi še v naš čas. Takrat so namreč verniki posamezne svetnike »zadolžili« za določene nevšečnosti, tegobe in nesreče ter se obračali k njim po pomoč. Lesena kapelica, ki jo literatura omenja na istem kraju, je bila starejšega datuma, saj je znameniti strop v prezbiteriju iz prve polovice 17. stol., torej je nastal istočasno kot cerkev sama. Ker je ta poslikani svod naj večja umetniška dragocenost stavbe, to lahko pomeni, da je nastal iz iste človeške stiske kot cerkev in iz istega čustvenega zagona. Svod je visok 6 m in je obokan s križnimi rebri. Slike štirih evangelistov, vsak v svojem krogu, so položene v polja med rebri, tako da so od glavnega oltarja razporejene navzgor in oklepajo polovico osrednjega polja s simboličnim napisom IHS, ki se ga z dveh nasprotnih strani dotikata nadangela Gabrijel in Mihael, noseča vsak svoj trak z latinskim napisom. Krog zaključujejo Bog Oče in Sv. Duh v drugem osrednjem polju ter angela, ki muzicirata. Ta pestra figuralna kompozicija je v vseh poljih dopolnjena z ornamenti. Stilizirano cvetje, slikano po načelu simetrije, se v umetelnih kitah pne po stropu, ovija podobe ter napolnjuje skoraj vsak kvadratni decimeter prostora. Pri tem so motivi dovolj raznoliki, da delujejo živahno. Realizem figur, posebno evangelistov, se z ornamentom, ki je že po svojem bistvu abstrakcija realnosti, ne bije, temveč ustvarja v celotni kompoziciji s prevladujočo rumeno in sivo barvo vtis umirjenosti in harmonije. Na levi strani prezbiterija od prižnice proti glavnemu oltarju sta dve freski. Prva kaže PaVlovo spreobrnjenje, druga pa polaganje Jezusa v grob. Tik oltarja sta Marija in sv. Peter, za oltarjem so freske še prepleskane. Na desni je ponovno Marija s sv. Matejem, nadaljnje podobe na tej strani so nove. Teh freSk, ki so bile dolgo pod ometom (odkril jih je 1. 1937 Železnik iz Ljubljane in jih restavriral), umetnostni zgodovinarji niso datirali, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da so nastale istočasno kot slike na stropu. Da pa so precej stare, sklepamo iz Freska v prezbiteriju nad vhodom v zakristijo strop prezbiterija, ki je vreden vse pozornosti in skrbi. J. V. Literatura Kronika župnije sv. Roka na Selah Šematizem ... lavantinske knezoškofije. V Mariboru 1934 Fr. Stele, Varstvo spomenikov, Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljana 1923 Fr. Šijanec, Slikar Janez Andrej Strauss, ČZN, 1. 27/2 Jakob Soklič, župnik v Slovenjem Gradcu (ustni vir) DOMAČA IMENA (Iz narečnega gradiva študijske knjižnice na Ravnah) Del stropa v prezbiteriju sicer obledelih, pa lepo ubranih barv, ter iz tega, da barok (čeprav z zamudo prenesen na deželo) ni mogel trpeti golih stenskih površin, ampak jih je moral oživiti s slikarijami. V tem primeru bi strop in stene tvorile celoto. Seveda pa so to domneve. Druga, čeprav mnogo manj pomembna znamenitost v cerkvi je oljna podoba sv. Antona Padovanskega, delo slovenjgraškega slikarja Janeza Andreja Straussa, nastala okoli leta 1760, ki stoji na manjšem od obeh oltarjev v krstilni kapeli blizu vrat. Močno potemnelo platno kaže svetnika, ki kleči, obrnjen na levo, pred mizo, na kateri je knjiga, ter objema malega Jezusa, ki prijema za svetnikovo brado. Spodaj na levi so lilije, zgoraj putti (angelci) v oblakih. Janez Andrej Strauss se je verjetno izučil v delavnici svojega očeta in je po njem podedoval tudi obrt cerkvenega slikarja. Po kvaliteti pa je zaostajal za očetom in so njegova dela večkrat celo le poprečne šablone. Omeniti moramo še lesen kipec sv. Roka, ki stoji na večjem stranskem oltarju v krstilni kapeli, nekoč pa je baje stal na glavnem oltarju. Zanimiv je predvsem po svoji realistično oblikovani, skoraj bi lahko rekli vulgarni glavi z nizkim čelom, štrlečim, velikim nosom in širokimi usti, kakor bi olearja oblekli v togo in ga postavili na oltar. Izdelovalec ni znan, je pa moral biti izrazit nasprotnik osladnega psevdobaroč-nega sloga in je verjetno iskal modele med preprostim ljudstvom. Iz župnijske kronike je razvidno, da so bile Sele 1. 1891 povzdignjene v samostojno župnijo. Zapisi v njej tudi kažejo, kako so posamezni župniki cerkev obnavljali bodisi v celoti bodisi posamezne oltarje in drugi inventar. To so opravljali, kakor so pač uspeli zbrati denar in kolikor smisla za umetnost so imeli. Odkritje in restavriranje fresk je gotovo v precejšnji meri njihova zasluga. Poslikana okna, obnovljeni oltarji, novi križev pot (ki visi ob starejšem, nemškem) in druge, za cerkvena opravila neobhodno potrebne stvari, pa so delo poklicnih obrtnih delavnic našega časa, ki ne pretendirajo na umetniško vrednost in je tudi res nimajo. Seveda tudi naročila posameznih župnikov niso 'bila te vrste, da bi opremljala cerkev stilno enotno, zato je v njih precej psevdobaročne preobloženosti in pozlate ter mešanice drugih Slogov. Res pa je tudi namen cerkve vzbujati verska čustva, ne estetskih. Le na desni strani glavnega oltarja je po zadnji vojski prof. Piščančeva po naročilu naslikala na steno nekaj verskih motivov in tako dopolnila podobo prezbiterija, ki je zdaj v celoti poslikan. Vendar se njene slike ne skladajo posebno dobro s starimi, že zaradi drugačne barvne skale ne. Ker podobe sv. Krištofa z malim Jezusom na ramenih na zunanji severni strani cerkve zaradi velikosti ni mogoče prezreti, povejmo o njej le, da je čista šablona, brez umetniške vrednosti. Tako ostaja torej pri sv. Roku na Selah slejkoprej naj večja znamenitost poslikani BREZNICA ČEGOVNIK: Čegovnak, Čegovnca, p’r Če-govnki, p’r Čegovnaki, Čegovnakovi sini RAKITNIK: Rakitnak, Rakitnca, p’r Ra-kitnki, Rakitnku Anzi HUDOBNIK: Hudobnek, Hudobnca, p’r Hu-dobnaki, Hudobnku Zep KOLESNIK: Ku(o)vaznik, Ku(o)vaznca, p’r Ku(o)vaznki, Ku(o)vaznku Vanč LIBNIK: Liebnak, Liebnca, p’r Liebniiki, Liebnakava Zefa BOJNIK: Bojnik, Bojnca, pT Bojnki, Bojn-ku Tievži OCVIRK: Ocvirk, Ocvirkna, p’r Ocvirki, Ocvirku Rok POREJ: Por, Porijkna, p’r Poriji, Porijeva Jirca VAVT: Vaut, Vautna, p’r Vauti, Vautu Fa-lent TROB: Truob, Truobna, p’r Truobi, Truobu Peter KOVAČ: Kovač, Kovačiča, p’r Kovači, Kovaču Stef ŠTERN: Štern, Štern’na, p’r Šterni, Šternu Rudi PUŠNIK: Pušnak, Pušnca, p’r Pušnaki, Puš-naku Folt Sv. Rok (les) na desnem stranskem oltarju J. A. Strauss, Sv. Anton Padovanski (olje), mali oltar v krstilni kapeli ŠAVER: Šaur, Šaurna, p’r Šauri, Šauru Jaki SKRABEC: Škrabe, Škrabčna, p’r Škrabci, Škrabču Fridl SKITEK: Skitik, Skitkna, p’r Skitki, Skitku Lipš KLEMEN: Klemen, Klemenka, p’r Klemeni, Klemenu Lekš PODGORA JANET: Janet, Janetna, p’r Janeti, na Ja-nečem, Janeči Tinči ROŽ ANK: Rožank, Rožankna, p’r Rožanki, Rožankava žaga IVARTNIK: Ivartnik, Ivartnca, na Ivrti, Ivrča puola, Ivrčka izirca DVORNIK: Dvornik, Dvornca, p’r Dvornki, Dvornika Micka LUŽNIK: (V)užnik, (V)užnica, p’r (V)užniki, (Vjužniku Rok PAVŠAR: Pavšer, Pavšerca, p’r Pavšer ji, Pavšer j a va Tončka SVETINA: Svetina, Svetinka, p’r Svetneti, Svetneči Gašper BRČNIK: Brčnik, Brčnca, p’r Brčnki, Brenkava Mica BREZJE (Pirkof): Briezja, Brieznk, Briezn-ca, na Briezji, Brieški hvapci RENER: Rener, Renerca, p’r Rener ji, Re-nerju Cine Zadnji potomec Ručnikove rodovine po imenu Ručnik Jože pase na svojem domačem posestvu sedaj Obretanovo živino, ker je zaradi onemoglosti posestvo prodal svojemu sorodniku Obretanu, ta pa ga mora do smrti oskrbovati. Ze več sto let je ta rod kmetoval na tem posestvu, bojda izza časa turške dobe, ko so Turki oblegali tudi Mežiško dolino. Takrat so kmetje pognali živino visoko v hribe, da bi je Turki ne odgnali s seboj. Ljudje pa so zbežali in se skrivali po gozdu. Turške čete so se v bližnjem gradu nekaj časa zadrževale in pekle ulovljene svinje in kokoši teh kmetov. Pri tem turškem ognjišču so Ručnikovi našli turško sabljo, ki jo še danes hranijo nekje na podstrešju. Sablja je čisto preprosta in zadnji potomec Joža ne ve o njej nič drugega 'kot to, da jo hranijo v spomin na turške čase. V kašti imajo tudi še izstružene mernike za žito. To so ustruženli jesenovi panji —■ štokarji jim tudi pravijo. Izdelani so zelo lepo, da jih je prav zanimivo pogledati. Tudi zelo stara skrinja, izdelana in poslikana prav po stari modi, stoji v tej kašti, ena pa je tudi še na lopi, prav lepo izrezljana. Hranijo tudi camarsko palico, ki ima koščen gumbast ročaj, na vrhu katerega je bil star imušek. Poslopje je zelo staro, z majhnimi okni, ker so poprej bila še manjša. Še danes se vidi na steni, kako majhna so bila. Te line so čez noč zapirali pred roparskimi napadi, ki so bili takrat zelo pogosti. Za tkalca, kadar je izdeloval platno ali prt, je bilo eno okno nekoliko višje, da je videl niti privezovati na vreteno, ki je bilo pripeto na sobni tram v sredini poslovne sobe. GRADIŠNIK: Gradišnik, Gradišnca, na Gradiši, Gradiška Nanča LAKOVNIK: Vakovnik, Vakovnca, p’r Va-kovnki, Vakovški Andrej PODPEČNIK: Popečnik, Popečnca, pT Po-pečniki, Popečka Fida ZABRCNIK: Zabrčnik, Zabrčnca, p’r Za-brčniki, Zabrčka Lona SlJLAR: Šuovar, Šuovarca, p’r Šuovarji, Šuovarjava Pavla KOTNIK: Kotnk, Kotnca, p’r Kdtnki, Kotnška Micka KOZARIN: Kozarin, Kozarinka, p’r Koza-rini, Kozarinava Urša ZVODNIK: Zvuodnak, Zvuodnca, p’r Zvu-odnki, Zvuodnku Jaka PUŠNIK: Pušnik, Pušnca, p’r Pušnki, Pušnku Kristl KRlCEJ: Kriči, Kričijka, p’r Kričiju, Kri-čiju Vester HRIBRNIK: Hribrnik, Hribrnca, p’r Hri-brnki, Hribrsko, Hribrska Tina SPODNJI DULAR: Duovar, Diiovarca, p’r Duovarji, Duovarju Maks ZAGERŠNIK: Zagršnik, Zagršnca, p’r Za-gršniki, Zagrše, Zagrški mlin KOVAČ: Kovač, Kovačiča, p’r Kovači, Kovaču Jaki ŠRATNEK: Šratnek, Šratnekar, Šratnekar-ca, na Šratneci, Šratnieska žaga Kuhinja je še precej velika in zelo temna, ker je poprej služila tudi za dimnico. Še sedaj stoji pred veliko krušno pečjo zid, na katerem so nekdaj kuhali. Nad zidom je velik kloibučnik ali zaščitnik vseh gorečih saj, da jih plamen ni raznašal po kuhinji. V levem kotu stoji kotel, v katerem so kuhali krmo za prašiče. V sredini stropa je lesen dimnik iz macesnovih štukov, kakršne so nekdaj imeli v starih kuhinjah. Na desni strani se vidi staja za krave, kamor so jih privezovali, ko so jiih molzli. Krave so bile tako navajene, da so kar same prišle v kuhinjo, ko jih je kravar v hlevu odvezali. V desnem kotu so bili ob steni štirje leseni čepi s premerom 12 cm, na katerih so bili pribiti klini z obroči za privezovanje krav med molžo. Tudi za kravje iztrebljanje so imeli zgrajeno žlebino Skozi kuhinjsko steno. Tudi ta žleb se še nekoliko vidi na zunanji steni. Vse to se je dogajalo pri Rudniku tako dolgo, dokler ni prišla na posestvo nova gospodinja. Prišla pa je leta 1892, ko se je poročil z njo Matija Ručnik. Bila je Kumrova hčerka iz Koprivne. Njena sestra pa se je poročila k Najevniku v Črni na Ludran-skem vrhu. Sestri se je dobro godilo pri gospodinjstvu, tako je hotela gospodinjiti tudi Ručnica na svojem posestvu. Hotela je, da bi zgradili novo in bolj udobno poslopje, pa se njena želja ni dala izpolniti. Dosegla je samo to, da krave niso več spuščali v kuhinjo k molži, in to, da je njen sin Jaka, ko je dorastel, okna malo povečal, ker so poprej imela samo 30 cm premera. Z možem sta se večkrat prepirala, ker ni hotel njenih želja izpolniti in je morala vse življenje kljub premožnosti siromašno gospodariti na tem lepem posestvu. Vsi njeni načrti so bili zaradi nesporazumov uničeni. Na starost pa je tudi njo vsa volja minila, želela je samo še, da pride posestvo kdaj v dobre, podjetne roke, ne v tuje, ampak sorodne, pridne, poštene in hvaležne, kakor je bila sama, ker je želela vsem dobro. Mož Matija, rojen 1864, in sin Jaka, rojen 1895, sta obadva istega leta 1931. umrla. Sin Jaka bi moral posestvo prevzeti, bil je zelo podjeten, zgradil si je že novo žago, da bi Si narezal les za hišo in gospodarsko poslopje, pa ga je prerana smrt še istega leta pobrala. Zato je mati na starost sama gospodarila. Bila je zelo dobra gospodinja, vsi so jo radi imelii in prav radi so ljudje hodili k njim na dnino. Štiriletna vojna jo je docela potila, ker so jim večkrat kakšno govedo in svinje odvzeli. Po svoji smrti je posestvo prepustila svoji hčerki Mariji. Ta pa se zavoljo obljube materi z nikomer ni hotela poročiti. Živela in gospodarila je na tem posestvu s svojim bratom. Nekoč se je s konjsko vprego od- Staro ognjišče pred krušno pečjo s prizdanim štedilnikom v Ručnikovi kuhinji Foto: Vinko Lorenčič Rodovina Ručnik Zadnji Ručnik pase na domač :-m posestvu Obretanovo živino Foto: Vinko Lorenčič peljala v Koprivno po krompir, pa se je konj nekaj prestrašil in zdirjal, da je padla z voza. Od takrat ni bila več tako spretna za delo. Vedno bolj je bolehala, sam brat Jože pa vsega dela tudi ni zmogel. Povsod je delo zaostalo, 'ker je moral še sam kuhati in bolni sestri streči. Sam je postal tudi že bolan, da je po smrti svoje sestre moral za nekaj časa v bolnišnico. Zaradi tega je rade volje posestvo prodal svojemu sorodniku, ker je že poprej mati v testament zapisala, da po smrti hčerke Marije in sina Jožefa posestvo pripada kakšnemu pridnemu in poštenemu sorodniku. To poslednjo materino željo je sin Jožef sedaj tudi izpolnil, da bo na starost tudi v redu oskrbovan. Sedaj pase na nekdanjem svojem domačem posestvu lastnikovo živino in se prav zadovoljnega počuti, prepeva in vriska kot kakšen mladenič, čeprav je star že okrog 65 let. Kar rajniki Ručnioi ni bilo dano, da bi njeno posestvo čim bolj zablestelo, bo to sedaj gotovo izpolnil njen daljni sorodnik, ki se zelo trudi, da bi nadomestil zamujeno. Polje dobro oskrbuje in gnoji z umetnim gnojilom, da raste na njem bujna trava, ki daje molznim kravam dobro krmo, da je dovolj mleka za prodajo. Ima trd zelo pridne sinove, ki bodo kmalu pomagali, da bo Ruč-nikovo posestvo v pravi luči zaživelo in dobilo novo poslopje. S tem bo želja pokojne Ručnice izpolnjena. Bi-la je prva svetovna vojna, pri nas doma pa osem otrok, ki nismo imeli ne kruha in ne krompirja. Šli smo k Ručndku prosit zanj. Na Skrivaj ga je Ručnikova mati odrezala in potisnila kateremu v torbo še par jabolk zraven, da smo se doma do sitega najedli. Ne morem pozabiti, kako je bila za nas dobra in smo ji še danes od srca vsi hvaležni. Pa ne samo nam, tudi mnogo mnogo drugim, ker je bila dvakrat mati. Taki materi bi tudi jaz lahko dal slavospev, kakor ga je napisal Prežihov Voranc v knjigi Solzice, ko je kot otrok zgodaj v jutru planil pred mater s polnim naročjem cvetlic in jd zmagoslavno zaklical: »Mati, mati... solzice ...« Res, bila je dvakrat mati. Prvič zato, ker je skrbno rezala kruh svojim otrokom, drugič pa zato, ker ga je rezala tujim laičnim. Drugače pa so bili vsi zelo varčni, prijazni, pošteni in pobožni. Nikomur niso hoteli ostati česa dolžni in taka sta bila naposled tudi hčerka Marija in sin Jože, dokler sta še gospodarila na posestvu. Sproti sta vsem dninarjem delo plačevala in tak je še danes Ručnik Jožef. To sem zapisal zato, da bo Ručndkov rod še nadalje živel v dobrem dn lepem spominu, kakor živi materinska in očetovska ljubezen v naših srcih. Iyan Travnekar Angela Močnik Stalna navzočnost kulture Z občnega zbora KPD Prežihov Voranc Ravne na Koroškem Za vsako opravljeno delo se mora podati obračun, tako je Kulturno prosvetno društvo »Prežihov Voranc« Ravne na Koroškem na Občnem zboru dne 22. novembra 1968 podalo obračun svojega dela za mandatno dobo dveh let. Z veseljem smo ugotovili, da je bilo prisotnih 150 članov, med katerimi smo lahko pozdravili naj sta- rejše člane oziroma člane Svobode še izza Prežihovih let. Občni zbor smo povezali s kulturnim programom, tako da so sodelovale vse aktivne sekcije društva. V času, ko dajemo poročilo, dejavnost društva ni na želeni višini, vendar moramo za stagnacijo kulturne dejavnosti iskati druge vzroke in ne samo v neaktivnosti čla- nov društva ali posameznih sekcij. Denarna zmogljivost nam omogoča samo Skromno financiranje že obstoječih sekcij, za širši razmah kulturne dejavnosti pa sredstev ni. Za starimi zidovi podedovanega kulturnega doma vztrajno vadijo folklorna, pevska, godbena in občasno dramska sekcija ter si prizadevajo v Skromnosti ustvariti kulturni užitek občanom. Da je to resnlica, dokazuje dejstvo, da se ne more nobena proslava ali svečanost prirediti brez sodelovanja kulturnih sekcij. Očitek, ki prihaja z mnogih strani, da ravenška kultura spi, je neumesten in popolnoma neodgovoren, saj kulturnega dela ni moč soditi samo po številu domačih dramskih uprizoritev, ampak nosi kulturna dejavnost veliko večji pečat. Pojem kulturnega dela je dokaj obširen, zato tudi naša kulturna dejavnost ni samo v plesu, petju in godbi, ampak daje občanom tudi možnost kulturnega užitka s svojo bogato zbirko knjlig v ljudski knjižnici in popolnoma svobodno izražanje kulturne potrebe v klubu. Aktivne sekcije društva so imele svoj letni program dela, iki so ga v zadovoljstvo društva izpolnile. Posebno živahna je bila v preteklih dveh letih glasbena dejavnost našega društva in sekcij. Pihalni orkester ravenskih železar-jev je igral na 32 pogrebih doma in na 11 izven Raven in Prevalj, priredil osem samostojnih koncertov v domačem kraju in šest po drugih krajih Slovenije. Posebno pozornost v slovenski glasbeni javnosti so zbudili koncerti v Izoli, Kopru, Portorožu, Bovcu in Kranjski gori. S posameznimi točkami je sodeloval na 11 prireditvah doma in v sedmih izven kraja. Torej je opravil Skupaj 75 nastopov. Število nastopov dokazuje, da je bilo za to potrebnih veliko vaj. Za te nastope in 90 vaj so godbeniki žrtvovali 15.000 svojih prostih ur. Orkester je v tem času izpopolnil svoj sestav ter nakupil nekaj najpotrebnejših instrumentov in notnega materiala. Tudi ta sekcija se je borila z materialnimi težavami, ki jih zlepa ne bo mogla rešiti, saj bi samo za nakup uniform, plaščev in kap potrebovala okoli 40.000 N din. Pihalni orkester že nad 20 let uspešno vodi in skrbi za njegovo umetniško rast tov. Jože Herman. Kulturnega življenja v kraju si brez pihalnega orkestra sploh ne moremo predstavljati. Druga najaktivnejša glasbena sekcija je bil koroški oktet, ki je priredil pet samostojnih koncertov ter nastopal na vseh proslavah in drugih svečanostih. Dvakrat je nastopal v tujini, enkrat v Avstriji, enkrat na Češkem. V kulturnem srečanju s češkim mestom Zdarom je imel oktet 5 koncertov v okoliških mestih Zdara, razen tega je posnel nekaj pesmi za radio Zdar. Da bi pridobil nove moči, je na lastno pobudo razpisal avdicijo, ki še traja. Za prizadevnost in žrtvovanje velikega števila prostih ur se članom okteta zahvaljujem, posebna zahvala gre Ivanu Greglu, ki se vozi na vaje in nastope iz Radelj, pa ne zamudi nobene prireditve, ter umetniškemu vodji prof. Leskovarju, ki se je trudil, da bi dvignil kvaliteto in umetniško usmerjal oktet. Več kot številke v suhoparnem naštevanju nam povedo vtisi ob vsakokratnem srečanju z oktetom. Ker občinski svet /kulturno prosvetnih organizacij zadnja leta ni deloval, občinska zveza kulturno prosvetnih organizacij, ki bo poslej opravljala to delo, pa se šele ustanavlja, je upravni odbor društva organiziral ob dnevu mladosti leta 1967 in 1968 revijo otroških in mladinskih pevskih zborov. Lela 1967 je sodelovalo 450, leta 1968 pa kar 750 mladih pevcev iz vse občine. Obe prireditvi sodita po kvaliteti in številu udeležencev med največje kulturne akcije v kraju. Uspeh prireditev je bil tolikšen, da bo revija gotovo postala tradicionalna. Glasbene potrebe občanov je društvo poskušalo zadovoljiti tudi z gostovanji ansamblov, tako da so med drugim gostovali: harmonikarski zbor »Krilato kolo« iz Maribora, zabavni ansambel »Rdeči dečki«, zabavno instrumentalni kvintet z Breznikovim Vančem ter zabavni ansambel s pevcem Šerfezijem, zabavni ansambel iz Ždara pa je gostoval v kavarni. Zahtevno pevsko kultivirano publiko so gotovo lahko zadovoljili pevski zbor Angel Besednjak in Slava Klavora iz Maribora, invalidski pevski zbor iz Ljubljane in zbor upokojencev s Prevalj. V društvo se je vključil tudi zabavni ansambel »Marjana Brankoviča«. V bližnji prihodnosti pa lahko pričakujemo tudi nastope tamburaškega orkestra. 2e precej časa mrtvi tamburaški instrumenti so bili dani v uporabo našim mladim učencem na glasbeno šolo, kjer jih uči tov. Marjan Maher. S posebnim zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je v pretekli sezoni zopet oživela domača gledališka dejavnost. V režiji tov. Zofke Volčanškove je uprizorila gledališka sekcija Tennesseja Williamsa »Stekleno menažerijo«. Dvakrat je nastopila na domačem odru, po sklepu ocenjevalne komisije iz Ljubljane pa se je udeležila tudi republiške revije amaterskih dramskih Skupin na Jesenicah in doživela lep uspeh. Kakor prejšnja leta je društvo tudi v pretekli dobi v sodelovanju s svetom za kulturo in prosveto pri skupščini občine Ravne organiziralo gostovanja slovenskih poklicnih gledališč. Gostovali so: SNG iz Celja z »Grešno ljubljeno«, s Cankarjevim »Za narodov blagor« ter s »Švejkom«. Mariborsko gledališče pa je gostovalo z delom Prežihovega Voranca »Pernjakovi«. Željam amaterskih gledaliških družin iz občine je društvo prisluhnilo in jim omogočilo nastope v Titovem domu. Gledališka družina iz Zarazborja je gostovala z igro »Beseda o polnoči«, dramska družina s Prevalj pa z »Mišnico«. Na povabilo društva je gostovala tudi koroška slovenska gimnazija iz Celovca z »Namišljenim bolnikom«. Najmlajšim gledalcem iz kraja in občine so bile namenjene prireditve: Suhodolčanov »Pi-kapolonček«, »Srečna hiša Doberdan« in lutkovna predstava, ki jo je izvajalo ljubljansko lutkovno gledališče. Poleg tega je bilo za mladino nekaj gostovanj komentiranih koncertov. Maja je praznovala 20-letnico obstoja naša folklorna skupina, ki je pod vodstvom Hedvike Jamšek dosegala lepe uspehe doma in v tujini. Gostovala je v Štorah, Slovenski Bistrici, na Prevaljah, v Mežici, Poljčanah, Slovenskih Konjicah, Ptuju, Gorišnici, Slovenj Gradcu, Radgoni, Dravogradu, Šoštanju in Velenju. Na povabilo organizatorjev »Zleta folklore 1968« v Zagrebu je skupina dvakrat samostojno nastopila, dvakrat z drugimi jugoslovanskimi skupinami ter sodelovala na povorki. Meseca junija 1967 si je skupina sama organizirala gostovanje v Holandiji, kjer je v nekaterih mestih samostojno nastopala. Kljub težavam, ki nastajajo s pridobivanjem novih članov, sekcija neumorno dela in je vedno pripravljena sodelovati na prireditvah in svečanostih. Že šesto leto deluje v kulturno prosvetnem društvu estetski klub. Odprt je vsak dan v tednu razen ob torkih od 17. do 23. ure. Obiskovalci lahko gledajo televizijski program, berejo razne revije in dnevno časopisje ter igrajo šah. Vzdrževanje kluba pomeni za društvo veliko breme, saj mora plačevati za najemnino prostorov 625 din, za obrabnino inventarja in vodarino 350 din, za kurjavo stanovanjskemu podjetju 122,87 din ne glede na letni čas, za razsvetljavo ca. 190 din ter za naročnino časopisov in revij ca. 201,65 din mesečno, tako da znašajo vzdrževalni stroški brez plačila honorarjev in čistilnih sredstev 1489,52 din mesečno. Razumljivo torej, da si ni moglo društvo ob tem privoščiti še organizirane estetske vzgoje obiskovalcev in drugih oblik klubskega dela, saj bi lahko za zadovoljevanje teh potreb prenehalo z vso ali vsaj z delom druge dejavnosti. Društvo dolguje železarni Ravne za najemnino in obrabnino inventarja za dobo 15 mesecev, in to zato, ker ni imelo potrebnih finančnih sredstev. Dotacijo družbenega sklada je prejelo društvo šele v oktobru za leto 1968. Kljub tem težavam in velikim materialnim izdatkom pa društvo kluba ni ukinilo, pričakuje pa večje sodelovanje in podporo družbenopolitičnih organizacij in drugih, ki jim je pri srcu zdrava rast našega mladega rodu. (Ob ustanovitvi kluba so stroški vzdrževanja znašali 5000 din, sedaj pa že dosegajo 20.000 din.) Ob dotacijah, ki jih društvo dobi, takega finančnega bremena ne bo zmoglo in se bo moralo klubu po vsej verjetnosti odpovedati. Da bi se to ne zgodilo, prosimo vse prizadete činitelje, da prispevajo svoj del ali pa sprejmejo nase del odgovornosti. Med naštetimi prireditvami seveda niso omenjeni roditeljski sestanki, šolske proslave ter razne konference in druge prireditve. Za vsak nastop so potrebne številne vaje. Tako v Titovem domu redno vadijo dvakrat tedensko koroški oktet, dvakrat tedensko folklora, občasno gledališka družina, a tudi vsi drugi uporabniki odra morajo imeti vsaj eno ali dve vaji. S prireditvami in vajami vred je Titov dom zaseden poprečno vsaj 5 dni na teden. Upravni odbor društva se zaveda, da delo v prostorih, kakršni v Titovem domu so, nikakor ni mikavno. Zaveda se tudi, da v dvorano, ki nima garderobe in ustreznih sanitarij za obiskovalce in nastopajoče, le težko vabi krajane, ki jim že vsak bife nudi udobnejše počutje. Z veliko vnemo in najboljšim upanjem, da bo uspel, se je oprijel misli in sklepa zadnjega občnega zbora, da bi adaptiral Titov dom. Ker so nas vsa leta zavračali z utemeljitvijo, da ni potrebnih načrtov, smo jih v pretekli mandatni dobi oskrbeli in jih plačali, ker da so sredstva občinskega komunalnega šklada strogo namenska. Dejstvo, da se nam ni posrečila vsaj miniaturna adaptacija, šteje dosedanji upravni odbor za svoj naj večji neuspeh. Razumemo težave, ki so nastopile z gospodarsko reformo, mislimo pa, da se kraj, kakršne so Ravne, ne bo smel zadovoljiti s sedanjim stanjem našega kulturnega doma. Žličnik (Strojna) Priznamo svojo nemoč in apeliramo na tiste, ki več zmorejo, da sprejmejo to nalogo tudi za svojo. V okviru KPD »Prežihov Voranc« deluje tudi ljudska knjižnica, ki razpolaga z 12.150 knjigami. Ima 674 rednih obiskovalcev, ki so v letu 1968 3305-krat obiskali knjižnico in si izposodili 9679 knjig, število prebranih knjig je možno najmanj podvojiti, ker vsako izposojeno knjigo prebere razen izposojevalca vsaj še en član družine. Ustanova opravlja v kraju pomembno kulturno vlogo in čutim dolžnost, da se v imenu upravnega odbora društva zahvalim vodstvu matične študijske knjižince, tov. Hermanu in knjižničarkam, ki opravljajo svoje delo vestno in požrtvovalno za resnično minimalen honorar. Že pri dosedanjem delu je upravni odbor našega društva lahko ugotovil, da so mu v močno oporo prizadevanja občinske konference SZDL, ki se je zadnje čase že nekajkrat vključila v reševanje kulturne problematike, in upa, da bo uresničila vse svoje programe in zamisli. Veliko si obetamo tudi od občinske zveze kulturno prosvetnih organizacij, ki bo usklajevala delo društev v občini, programirala kulturne prireditve širšega obsega in bo tako vzpodbudno vplivala tudi na naše delo. Že nekaj let so bila namreč kulturno prosvetna društva prepuščena sama sebi in so delovala brez širšega kulturnega programa. Letos praznuje društvo 20-letnico svojega obstoja, 20-letnico delovnih uspehov pa tudi zastojev in upadanja dejavnosti. Kljub pomanjkljivostim, ki bi jih lahko ugotavljali, pa menimo, da je le opravljalo pomembno funkcijo pri oblikovanju notranje podobe kraja, ki šele oblikuje svoj profil. Poskusimo si odmisliti vsa prijetna umetniška doživetja, ki so večer za večerom zadovoljevala estetske potrebe krajanov, pa bomo videli, da si življenja Raven brez teh prireditev ne moremo predstavljati. Poskušajmo si predstavljati svečane akademije brez pihalnega orkestra, folklore in okteta, zimske sezone brez domačih odrskih uprizoritev, brez umetniške besede, ki so jo prinašala k nam poklicna gledališča, brez ubrane pesmi priznanih pevskih zborov, brez solističnih nastopov znanih reproduktivnih umetnikov, kot so Ladko Korošec, Miro Brajnik, Rudolf Franci, Bukovčeva in Vidmarjeva, predstavljajmo si Ravne brez žive umetniške besede, ki so nam jo spregovorili največji slovenski pesniki in pisatelji Miško Kranjec, Anton Ingolič, France Bevk, Boris Pahor, Tone Seliškar, Mira Miheličeva, Lili Novy in drugi, pa bomo videli 'in priznali, da to ni mogoče. Da pa smo lahiko vse to doživeli, gre zasluga organizatorjem, ki so vsa ta leta skrbeli za delovanje društva, in umetnikom amaterjem, ki so plemenitili naš vsakdan. Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsem predsednikom, 'ki so v dobi 20 let predsedovali društvu, vsem tajnikom, blagajnikom in gospodarjem ter vsem članom upravnega in nadzornega odbora. Za požrtvovalno delo in vodstvo pihalnega orkestra se zahvalim tov. Hermanu ter vsem članom, za vodstvo folklorne skupine tov. Jamškovi ter vsem starim in mladim članom sekcije. Zahvalim se vsem režiserjem, ki so nesebično vlagali svoj trud v domačo dramsko dejavnost, vsem tehničnim vodjem sekcij, vsem pevkam in pevcem, Iki so žrtvovali veliko prostih ur za lepo pesem. Zahvala vsem aktivnim članom, ki so kakorkoli sodelovali v dejavnosti društva, in občanom, ki so znali ceniti naše domače kulturne dobrine. Ker smo siromašni, si nismo mogli privoščiti dostojnejše oblike praznovanja 20-letnice, zato vsem za vsakršno sodelovanje iskrena hvala. V diskusiji se je spomnil najstarejši član Svobode Luka Juh Prežihovega Voranca in SPLOŠNO Grubaoič Kosta: Enciklopedijski leksikon bi-bliotekarstva. Sarajevo 1964. Katalog tekuče strane periodike u bibliotekama Jugoslavije 1966. Beograd 1968. Vidovič Drago: Opšta istorija biblioteka. Sarajevo 1964. Handbuch Osterreichischer Bibliotheken. I. II. III. Wien 1961—1967. Britannica Book of the Year. 1967, 1968. Chicago .. . 1967, 1968. Brockhaus Enzyklopadie in 20 Banden. 17. neubearb. Aufl. des Grossen Brockhaus. Bd. 1., 2., 3., 4., 5. Wiesbaden 1966—1968. Meyers Grosses Personenlexikon. Mannheim-Ziirich 1968. Der Neue Herder. Neu in 6 Banden mit einem Grossatlas. 5. Bd. Freiburg ... 1968. Enciclopedia Garzanti. 1., 2., 3., 4., 5. Milano 1966. Mlada Jugoslavija. List za koroško mladino. Velikovec 1919/1920. Novi svovenji Obace. Dunaj 1968. Jevrejski almanah 1965—1967. Beograd 1967. FILOZOFIJA Schwarz Richard: Menschliche Existenz und moderne Welt. Teil 1.. 2. Berlin 1967. Grlič Danko: Leksikon filozofa. Zagreb 1968. Filozofi in sociologi dvajsetega stoletja. Ljubljana 1967. Hegel Georg W. Fr.: Filozofija zgodovine. Ljubljana 1967. Kosik Karel: Dialektika konkretnega. Ljubljana 1967. njegovega dela ter omenil, da bi bilo potrebno Kuharjevo ženo finančno podpreti glede na to, da nudi pri ogledu Prežihovega muzeja gostoljubnost. Nadaljnja diskusija je pokazala potrebe po večji povezavi med drugimi društvi na območju občine. Eden izmed zavzetih sklepov bo, da se formira dramska šola, kjer naj bi se predvsem pritegnila mladina. Društvo je bilo že na poti k temu delu, vendar se na razpis za vpis v dramsko šolo ni prijavil niti en mladinec z Raven, bilo je samo 9 prijavljencev od MK Reka. Direktor železarne tov. Klančnik je v svoji diskusiji razložil, da železarna pač ne bo mogla biti še nadalje neizrčpen vir, kamor bi se zatekala društva po svoja finančna sredstva. Mnenja je, da morajo za gojitev športa in kulture prispevati tudi druge gospodarske organizacije in občani. Vsak občan bi moral biti športno in kulturno izobražen, posebno pa velja to za mladino. Treba bo poskrbeti, da se v bodoče vključi čimveč mladine. Tudi na tem občnem zboru nam direktor ni mogel obljubiti sredstev za adaptacijo Titovega doma, tako bomo morali žal pač še nadalje životariti v tej stari podrtiji. V novi društveni odbor so bili izvoljeni: Angela Močnik, Janko Petrač, Ivan Čivnik, Ivan Tržan, Milan Zafošnik, inž. Ferdo Medi, Branko Stres, Ruža Borštner, Romana Breznik, prof. Janez Mrdavšič, Tone Ivartnik, Ivan Gradišek, Jože Herman, Peter Gregl, Ivan Globočnik, Zofka Volčan-šek, Franc Podgoršek, Anton Godec, Pavel Arnold. Nadzorni odbor pa sestavljajo: Stanko Hrome, Mirko Igerc, Gilbert Zupančič. Za predsednico je bila ponovno izvoljena Angela Močnik. Heidegger Martin: Izbrane razprave. Ljubljana 1967. Machovec Milan: Smisel človeškega življenja. Ljubljana 1967. Kerševan Marko: Ateisti in religija danes. Ljubljana 1968. Toličič I. — Smiljanič-Čolanovič V.: Otroška psihologija. Ljubljana 1968. Rot Nikola: Psihologija osebnosti. Ljubljana 1968. Pamjatniki mirovoj estetičeskoj mysli. Tom 3., 4/2. Moskva 1967—1968. VERSTVO Biblija. Stari i novi zavet. Zagreb 1968. Noviot zavet na našiot gospod Isusa Hrista. Skopje 1967. Grant Michael: Miti starih Grkov in Rimljanov. Ljubljana 1968. SOCIOLOGIJA Ilič Miloš: Sociologija kulture i umetnosti. Beograd 1968. Sarapata Adam: Osnove sociologije dela. Ljubljana 1968. Bešter Mara: Statistične metode. Ljubljana 1966. Statistični podatki po občinah 1967. 1—9. Ljubljana 1968. Kavčič Stane — Modic Lev: Socialistične sile, religija, cerkev. Ljubljana 1968. Priručnik za istoriju medunarodnog radničkog pokreta. Beograd 1964. Amez John: Slovenci v Nerw Yorku. New York 1966. Steiner Herbert: Gestorben ftir Osterreich. Wi-derstand gegen Hitler. Wien 1968. Delarue Jacques: Zgodovina gestapa. Ljubljana 1968. Mucher Wilhelm: Die Sprache des Religions-unterrichtes in Sudkarnten. Maria Saal 1968. Bajt Aleksander: Uvod v politično ekonomijo. Ljubljana 1965. Černe France: Ekonomski sistemi in ekonomski problemi. Ljubljana 1968. Milenkovič Vladislav: Rad i kapital na Zapadu. Beograd 1965. Milenkovič — Lebl: Monopoli danas. Beograd 1964. Rosthorn Joseph v.: Die Zukunft der oster-reichischen Eisen-Industrie. Wien 1867. Šinkovec Janez: Varnost pri delu. Ljubljana 1968. Baltič A. — Despotovič M.: Osnovi radnog prava Jugoslavije i osnovni problemi sociologije rada. 2. izmenj. i dop. izd. Beograd 1968. Dosedanje izkušnje varstva ustavnosti v Sloveniji in vprašanja njegove izpopolnitve. Ljubljana 1968. Dijaški glas. Literarni obzornik dijakov Državne gimnazije za Slovence v Celovcu. Št. 8., 9., 10. Celovec 1965, 1966, 1968. Letno poročilo gimnazije v Celju 1967-1968. Celje 1963. Enajsto letno poročilo Državne gimnazije za Slovence. Š. 1. 1967/68. Celovec 1968. Conrad George: The process of art education in the elementary school. Englewood Cliffs 1964. Modern methods in elementary education. New York 1961. Bartuškova Marija: Pedagogi ja predškolske dobi. Zagreb 1968. Hazard Paul: Knjige, otroci in odrasli ljudje. Ljubljana 1967. Jelenc Zoran: Otrok in denar. Ljubljana 1968. Prispevek k zgodovini kmetijskega šolstva na Slovenskem. Maribor 1967. Šolske zgradbe na Slovenskem v obdobju 1775 do 1966. Ljubljana 1967. Pedagogika I., II. Ljubljana 1967, 1968. Valentinčič Jože: Delo z odraslimi. Ljubljana 1968. Vrabec Miroslav: Moj otrok in film. Ljubljana 1968. Zorman Leon: Preverjanje in ocenjevanje znanja ter opazovanje učencev v šoli. Ljubljana 1968. Cigoj Stojan: Transport. Predpisi o pomorskem, železniškem, cestnem in letalskem prometu. Ljubljana 1968. Šuštar Marija: Slovenski ljudski plesi Prekmurja. Ljubljana 1968. MATEMATIKA — PRIRODNE VEDE Vidav Ivan: Višja matematika. I. 3. izd. Ljubljana 1968. Rudi Franjo: Geodezija. I. Ljubljana 1965. Bogel Hellmut: Knaurs Mineralienbuch. Miin-chen 1968. Kratkaja himičeskaja enciklopedija. 3. (Mal’ta-za-Piroliz). Moskva 1964. Trojezični meteorološki slovar. Ljubljana 1965. Bregant Tatjana: Ornamentika na neolitski keramiki v Jugoslaviji. Ljubljana 1968. Gilliard Thomas E.: Ptiči. Ljubljana 1968. Engel Fritz Martin: Das grosse Buch der Vogel. Munchen h. 1. Engel Fritz Martin: Das grosse Buch der In-sekten. Munchen 1966. Johnson W. ...: General biology. New York... 1965. Bogen Hans Joachim: Knaurs Buch der mo-dernen Biologie. Munchen-Zurich 1967. Conert Hans Joachim: Nutzpflanzen in Farben. Ravensburg 1967. Herald Earl S.: Ribe. Ljubljana 1968. Sanderson Ivan F.: Sesalci. Ljubljana 1967. UPORABNE VEDE Pschyrembel Villibald: Klinisches Worterbuch mit klinischen Syndromen. Berlin 1964. Rehabilitation. Frankfurt/M 1965. Der Mensch im Alter. Frankfurt/M 1962. Acceto Bojan: Staranje, starost in starostno varstvo. Ljubljana 1968. Lenče Peter: Kratek pregled farmakologije. Ljubljana 1967. Reuter H. J. — Bauer K. M.: ABC ftir Prostata-kranke. Stuttgart 1968. Novosti naše študijske knjižnice Med knjigami, ki jih jc dobila v letu 1968, so tudi tele: Čc na koroškem Sclovcu slabo vleče ... Doring Gerd K. — Bickenbach W.: Die Tempe-raturmethode zur Empfangnisverhiitung. 7. iiberarb. Aufl. Stuttgart 1968. Inženjersko tehnički priručnik u 6 knjiga. 4., 5., 6. knjiga. Beograd 1968. Hercigonja Edo: Elementi Strojeva. Zagreb 1967. Zidelev — Bespaljko: Strojeslovje. Ljubljana 1967. Lapajne Svetko: Zasnova konstrukcij. IV. 2. do-polnj. izd. Ljubljana 1968. Budin Jožko: Antene. Teorija, naprave, merjenja. Ljubljana 1968. Ranic Z. — Marinovič B.: Priručnik za opravku televizora. 2. izd. Beograd 1968. Krtissmann Gerd: Taschenbuch der Geholzver-wendung. Berlin ... 1958. Der Gartcnpraktikus. Ein Handbuch fiir Gar-tenfreund. Wiesbaden B. 1. Goock Roland: Nova velika kuharska knjiga. Ljubljana 1968. UMETNOST — ARHITEKTURA — KIPARSTVO — GLASBA Ars Sloveniae. Gotsko kiparstvo. Ljubljana 1967. Anton F. — Dockstader F.: Stara Amerika. Ljubljana 1968. Trovell M. — Nevermann H.: Afrika in Oceanija. Ljubljana 1968. Hofstatter Hans: Pozni srednji vek. Ljubljana 1968. Pfefferkorn Rudolf: Keysers europaische Stil-kunde. Munchen 1964. Elsen Albert E.: Purposes of art. New York 1966. Neumeyer Alfred: The search for meaning in modern art. Englewood Cliffs 1964. Tomas Vincent: Creativity in the arts. Engle-wood Cliffs 1964. Wilson Robert: The arts in society. Englewood Cliffs 1964. Curk Jože: Topografsko gradivo. I—IX. Sakralni spomeniki na območju občin Celje, Velenje, Slovenske Konjice, Mozirje, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju in Laško. Celje 1966—1967. Mušič Marjan: Veliki arhitekti. 3. Maribor 1968. Ringel Gustav Kiliari: Der grosse Hausbau-Rat-geber. Munchen 1968. Salvadori Mario: Structure and architecture. 4. ed. New Yersey 1963. Warner Sam Bass: Planing for a nation of cities. Cambridge 1966. Skudnigg Eduard: Bildstocke und Totenleuch-ten in Karnten. Klagenfurt 1967. Reinfeld Fred: Miinzkatalog der bekanntesten Miinzen von der Antike bis zur Gegenwart. 6. erw. und rev. Aufl. Munchen 1967. Schnerich Alfred: Maria Saal in Karnten. 2. umgearb. Aull. Wien 1929. Izbrana poglavja iz glasbene zgodovine. I. II. Celovec 1961, 1962. Gavella Branko: Igralec in gledališče. Ljubljana 1968. Jerman Ivan: Slovenski dramski igralci med II. svetovno vojno. Ljubljana 1968. Gregor Joseph: Der Schauspielfuhrer. Bd. 7., 8. Stuttgart 1964, 1967. Stepišnik Drago: Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana 1968. Yesudian S. — Haich E.: Šport und Yoga. 16. Aufl. Thielle 1967. JEZIKOSLOVJE Gračanin Duro: Temelji govorništva. Zagreb 1968. Vatovec Fran: Retorika ali govorništvo za javno nastopanje. Maribor 1968. Omerza Zdravko: Uporabna fonetika. 1. del. Ljubljana 1964. Verbinc France: Slovar tujk. Ljubljana 1968. Bezlaj France: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana 1967. Megiser Hieronymus: Slovenisch-deutsch-late-nisches Worterbuch. Wiesbaden 1967. Majar Matija: Slovnica za Slovence. Dunaj 1867. Rigler Jakob: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1968. Rječnik hrvatskosrpskoga književnog jezika. Knj. 1., 2. A—F, G—K. Zagreb 1967. Kepeski P. — Pogačnik J.: Makedonščina. Ljubljana 1968. Eggers Hans: Deutsche Sprachgeschichte. II. Das Mittelhochdeutsche. Reinbek 1966. Kranzmayer Eberhard: Die wichtigsten Karnt-ner Ortsnamen. I. Das Zollfeld. Laibach 1944. Mackensen Lutz: Reclams etymologisches Wor-terbuch der deutschen Sprache. Stuttgart 1966. Drosdowski Giinther: Duden Loxikon der Vor-namen. Mannheim-Ziirich 1968. Erben Johannes: Deutsche Grammatik. Ein Leitfaden. Frankfurt/M 1968. Raab Heinrich: Deutsche Rede(wendungen. Wien-Koln 1964. Bayerisch-Osterreichisches Worterbuch. I. Osterreich. 1., 2., 3., 4., 5. Lieferung. Berlin 1967. Paul Herman: Deutsches Worterbuch. 6. Aufl. Tiibingen 1966. Striedter-Temps Hildegard: Deutsche Lehn-worter im Slowenischen. Wiesbaden 1963. Deanovič M. — Jernej J.: Talijansko-hrvatsko-srpski rječnik. 3. dotj. i proš. izd. Zagreb 1960. Borme Antonio: Grammatica della lingua itali-ana. 3. ed. Rijeka 1966. Mayer A.: Junkers Worterbuch. Amerikanisch. 1., 2. Teil. Stuttgart 1965. Chodera Jan-Kubica St.: PodrQczny slownik niemiecko-polski. Warszawa 1966. Kalina Pawel: Podr^czny sloiwnik polsko-nie-miecki. Warszawa 1967. Damerau Norbert: Langenscheidts praktisches Lehrbuch — Polnisch. Berlin — Munchen — Ziirich 1967. Kabesch Friedrich: Langenscheidts praktisches Lehrbuch — Tschechisch. Berlin — Munchen — Zurich 1968. Junkers Pocket-Sprachfiihrer Tschechisch. 2. Aufl. Stuttgart 1966. Junkers Pocket-Sprachfiihrer Polnisch. Deutsch-Polnisch. 2. Aufl. Stuttgart 1966. Junkers Pocket-Sprachfiihrer Ungarisch. Deutsch-Ungarisch. Stutgart 1965. Junkers Pocket-Sprachfiihrer Finnisch. Deutsch-Finnisch. 2. Aufl. Stuttgart 1966. Junkers Pocket-Sprachfiihrer Bulgarisch. Deutsch-Bulgarisch. Stuttgart 1965. Jaranov At. — Eneva St.: Krat’k b’lgarsko-frenski rečnik. 2. izd. Sofija 1967. Junkers Kleinworterbuch. 1. T. Schwedisch-Deutsch. 2. T. Deutsch-Schvvedisch. Berlin 1961. Dratva Tomaš: Slovensko-nemecky slovnik. Bratislava 1967. KNJIŽEVNOST Eppelsheimer Hanns W.: Handbuch der Welt-literatur von den Anfangen bis zur Gegen-wart. 3. neu bearb. und erg. Aufl. Frankfurt/M 1960. Reclams Romanfiihrer. 4. Stuttgart 1968. Das goldene Buch der Zitate. Berlin 1968. Antologija svjetske ljubavne poezije. Zagreb 1968. Ivezič Stjepan: Nobel i nobelovci. Zagreb 1965. Goldman Lisjen: Za sociologiju romana. Beograd 1967. Crnkovič Milan: Dječja književnost. Zagreb 1967. The Oxford comipanion to English literature. 4. ed. Oxford 1967. Spiller Robert E.: The cycle of American literature. New York 1955. Kosch Wilhelm: Deutsches Literatur-Lexikon. Ausgabe in 1 Bd. Bern — Miinchen 1963. Giebisch H. — Gugitz G.: Bio-bibliographisches Literaturlexikon Osterreichs. Wien 1964. Deutsche Literaturgeschichte in einem Band. Hrsg. von H. J. Geerdts. Berlin 1967. Bortenschlager Wilhelm: Deutsche Dichtung im 20. Jahrhunderf. Wunsiedel... 1966. Stabej Jože: tlber die Anfange der slorweni-schen Lexikographie. Miinchen 1968. Abhandlungen iiber die slowenische Reforma-tion, Miinchen 1968. Megiser Hieronymus: Das Vaterunser in 40 Sprachen. Miinchen 1968. Kumer Zmaga: Das slowenische Volkslied in seiner Mannigfaltigkeit. Miinchen 1968. Freisinger Denkmaler. Brižinski spomeniki. Miinchen 1968. Vigvami Berčič Branko: Mittelalterliche Handschriften der National- und Universitatsbibliothek in Ljubljana. Miinchen 1965. Slodnjak Anton: Slowenische Lyrik. Eine Uber-sicbit. Miinchen 1966. Miličevič N. — Sol jan A.: Antologija hrvatske poezije od 14. stolječa do naših dana. Zagreb 1966. Šicel Miroslav: Pregled novije hrvatske književnosti. Zagreb 1966. Bogdanov Ivan: B’lgarskata literatura v dati i harakteristiki 817—1965. Sofija 1966. ZEMLJEPIS — ZGODOVINA Belec Borut: Ljutomersko-ormoške gorice. Agrarna geografija. Maribor 1968. Savnik Roman: Krajevni leksikon Slovenije. 1. knj. Zahodni del. Ljubljana 1968. Alexa.nder Paul B.: Land utilization in the Karst region of Zgornja Pivka, Slovenia. New York — Washington 1967. Grieben-Reisefiihrer. Finnland. — London. — Berlin. — Niirnberg und Umgebung. — Ungarn. — Alpenpasse. — Hamburg und Umgebung. — Oberammergau und Umge-bu.ng. — Burgenland. — Steiermark. — Rom und Umgebung. — Pariš und Umgebung. — Tschechoslowakei, westlicher Teil. — Ober-bayern I. II. III. — Frankfurt und Umgebung. — Siidtirol-Trentino. — Frankische Schweiz. — Hunsriick, Nahetal und Rheinhessen. — Land Salzburg und das Salzkammergut. — Florenz und Umgebung. — Franzosische Alpen. — Miinchen. — Der Rhein von Mainz bis Koln. — Pfalz und Saarland. — Odenwald. Dolenjska in Bela krajina. Slovenija 4. Ljubljana 1967. Medved Jakob: Mežiška dolina. Ljubljana 1967. Andritsch Johann: Die Meuterei in Judenburg im Mai 1918. Judenburg 1968. Blaznik Pavle: Das Hochstift Freising und die Kolon isation der Herrschaft Lack im Mittel-alter. Miinchen 1968. Beitrage zur Kunde steiermarkischer Ge-schichtsquellen. 1.—31. Jahrg. Graz 1864— 1901. Beitrage zur Erforschung steirischer Geschi-chte. 34.—36. Jahrg. Graz 1905—1908. Kreuzer A.: Aus dem Karntner Alltag vor hun-dert Jahren. Klagenfurt 1965. Pirchegger Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Giilten, Stadte und Markte. Miinchen 1962. Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark. 4. Bd. 1. Lief. 1260—1265. Wien 1960. Meyers Handbuch der Geschichte, Bd. 1. Lexi-kon der historischen Personlichkeiten. Mann-heim 1968. Geschichte in Gestalten. I., II., III., IV. A—Z. Frankfurt 1963. Hobsbawm Eric: Obdobje revolucije. Ljubljana 1968. Hiti Filip: Istorija Arapa od najstarijih vremena do danas. Sarajevo 1967. Zgonik Mavricij: Zgodovina v sodobni šoli. Ljubljana 1968. Jankovič Dragoslav: Jugoslovensko pitanje i krfska deklaracija; Beograd 1967. Vrčinac Julijan: Naša najnovija istorija. Pregled (1919—1945). Beograd 1966. Horvat Josip: Prvi svjetski rat. Panorama zbivanja 1914—1918. Zagreb 1967. Nedog A. — Wohinz M.: Kronološki pregled dogodkov iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem 1930—1941. Ljubljana 1967. Šnuderl Makso: Osvobojene meje. Maribor 1968. Moschner Richard: Kamten. Grenziand im Siiden. Klagenfurt 1940. Kieslinger Alois: Eiszeitseen in Ostkarnten. Sonderabdruck aus Carinthia II. Klagenfurt 1928. Klic od Gospe svete. Ob 500-letnici zadnjega ustoličenja koroških vojvod (1414—1914). Ljubljana 1914. Koroški Slovenci in plebiscit leta 1920. Maribor 1930. »Anšlus« in koroški Slovenci. Ljubljana 1938. Arnež John: Slovenia in European affairs. Nev/ York 1958. Kuhar Aloysius L.: Slovene medieval history. Selected studies. Nekv York — Washington 1962. Kronologija oslobodilačke borbe naroda Jugoslavije. 1941—1945. Beograd 1964. Ferenc Tone: Raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—1945. Maribor 1968. Ferenc Tone: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967. Med domačimi glasili KOROŠKI ŠPORT št. 1/2. Občinska zveza za telesno kulturo je izdala jeseni dvojno številko svojega glasila »Koroški šport«, ki je tako obsežna, da že s tem vzbuja spoštovanje, seveda pa je glavna vrednost vsebina. Nad 20 člankov vsebuje, od načelnih in študioznih (Šaterjeva analiza športne ankete na šolah v občini) do poročil vodij posameznih strokovnih odborov. »Koroški šport« je Skoraj popoln prikaz dela občinske zveze, to pa z drugimi besedami spet pomeni, da je zveza delala izredno dobro. Ker je glasilo razmnoženo v omejeni nakladi, je jasno, da je namenjeno predvsem športnim strokovnjakom in delavcem. Gledano s tega vidika je tudi popolnoma v redu. Če pa se bo občinska zveza oziroma uredniški odbor kdaj odločil razširiti glasilo tudi kot propagandno sredstvo med ljudi, se bo moral menjati uredniški koncept toliko, da bodo sestavki krajši, bolj novinarsko ukrojeni in napisani tako, da jim bodo kvartailna ali polletna poročila vodij strokovnih odborov vir. V takem primeru bi ob ustreznih sredstvih kazalo razmisliti tudi o bolj pestri obliki lista. Še enkrat pa velja poudariti: »Koroški šport« je imenitna lokalna strokovna publikacija. MISEL MLADIH št. 1. Glasilo dijakov ravenske gimnazije je tokrat zelo simpatič- no. Redko se namreč zgodi, da bi se pri mladih tako uskladili volja (želja po ustvarjanju nečesa velikega) in moč (uresničiti to željo), redko pa je tudi, da bi dijaki tako samokritično izločili iz svojega glasila vse, kar je le enodnevno, šolsko minljivo, torej malo pomembno. Segajo čez dijaška obzorja v odnose med ljudmi, v življenje, prisluškujejo svetu in se opredeljujejo za dogajanja v njem. čeprav njihovi prispevki seveda še ne bi prenesli meril kake resne literarne revije, pa kažejo zelo kultiviran besedni izraz. Ravenski mladi pisci so moderni, ne da bi hlastali po zadnji modi. Res pa je, da so pisci v veliki večini dijaki zadnjega letnika in da se je bati vrzeli, ki bo nastala po njihovem odhodu. Še enkrat torej vse priznanje mladim: Juraču, Novaku, Kosu, Dobovišku, Dolinšku in Kompanu (imena so po vrsti prepisana s kazala) pa še mentorju prof. Tonetu Sušniku. SAMORASTNIKI št. 1. Glasilo ravenske osnovne šole je posvečeno dvema velikima obletnicama preteklega leta — 50-letnici smrti pisatelja Ivana Cankarja in 25-1 etni-ci nove Jugoslavije. V člankih o teh dveh praznikih pa ni otroške naivnosti in šolske naučenosti. Stvarni so, kratki, preprosti in polni tiste jasnosti, ki jo premoreta le odkrit otrok in star modrijan. Smo dovolj sa- Žalost — kamor pogledaš mokritični, da bi se kdaj hoteli česa naučiti od otrok? Tudi spomine odraslih na NOB obnavljajo mladi in inekaj prisrčnih črtic iz otroškega isveta je vmes. Številka ni obsežna in to je prav. VIGRED št. 1. List prevaljske osnovne šole se od ravenskega razlikuje že po številu likovnih prilog, ki jih ima več, po obsegu in uredniškem konceptu. V tem kratkem zapisu se seveda ne bomo spuščali v analize, toda veliko število imen mladih (in najmlajših) učencev priča o tradiciji, ki jo glasilo ima (14. leto že izhaja!), o veselju do rimanja, pisanja in risanja, morda pa je na tej šoli, ki ji je za ravnatelja uspešen mladinski pisatelj Suhodolčan, tudi čast sodelovati v glasilu in se poizkušati v pisanju. Največja značilnost te številke je veselo in neskaljeno otroštvo, ki uživa ob vseh pomembnih malenkostih svojega sveta. Ta igrivost se ne da motiti od sveta odraslih in kakršenkoli namig na to, da bo kdaj treba odrasti v ta drugi svet ali najti stik z njim, bi bil nesmisel, ker ta stvar pride sama od sebe. „ r IIUMOR Usodna prelomnica — Več kot dvajset let sva bila moja žena in jaz nadvse srečna. — Kaj pa se je potem zgodilo? — Potem sva se seznanila. Izdatna pomoč — Ti tvoj mož kaj pomaga v gospodinjstvu? — Zelo. — Kako pa? — Ves dan ga ni doma, da mi ne dela napoto. Lovci Pri nas smo vsi lovci: jaz lovim ribe, žena mene, sin cveke, vsi pa denar ... Športna dolina je zborovala (Z občnega zbora ObZTK Ravne na Koroškem) Novembra 1968 je bil v Mežici redni občni zbor občinske zveze za telesno kulturo. Zboru so prisostvovali delegati — športni in telesno-vzgojni funkcionarji osnovnih društev in klubov ter profesorji in .učitelji telesne vzgoje s posameznih šol iz vse naše doline. S svojo navzočnostjo pa so zbor obogatili tudi starejši, zaslužni telesnovzgojni delavci, predstavnik ZTKS iz Ljubljane Tone Poljšak, predsednik občinske skupščine Ravne Jože Kert, tajnik občinskega sindikalnega sveta Alojz Jehart, sekretar občinskega komiteja ZMS Ivo Fele in predsednik TVD Partizan Slovenj Gradec Vinko Canjko. Skupno je bilo navzočih 75 uglednih športnih delavcev in gostov, ki so dali zboru pravo obeležje in pristen svojevrsten pečat te-lesnovzgojnemu življenju Mežiške doline. STROKOVNE ODBORE BO POTREBNO ŠE BOLJ UTRDITI Po uvodnih formalnostih je predsednik ObZTK Ravne Jože Šater v svojem referatu dejal: O delu občinske zveze za telesno kulturo v sedanji mandatni dobi smo poročali že v našem glasilu. »-Koroški šport« št. 1, ki je izšel februarja letos, in »Koroški šport« št. 2, ki je izšel pred občnim zborom, tvorita naše poročilo in sta po vsebini obračun dela naše zveze. Najbrž ne bi imelo nobenega smisla, da bi stvari ponavljali, kljub temu pa menim, da je potrebno spregovoriti o bistvenih elementih, ki so nas pri našem delu vodili in morajo voditi tudi v bodoče vodstvo ObZTK. To so delo in utrjevanje strokovnih odborov, povezava s šolami in ustanavljanje šolskih športnih društev ter izvajanje našega akcijskega programa. Pred dvema letoma smo bili organizacijsko zelo šibki, zato smo se odločili utrditi obstoječe in ustanoviti nove strokovne odbore. Če povemo, da smo od 5 prišli na 15 strokovnih odborov z več kot 100 funkcionarji, vidimo določen napredek. Moramo biti odkriti in povedati, da smo imeli pri izbiri predsednikov strokovnih odborov srečno roko, saj so vsi strokovni odbori po ustanovitvi takoj začeli z delom. Prav ti strokovni odbori so prinesli v telesno vzgojno življenje naše občine veliko ustvarjalno svežino in dali impulz veliko boljšemu in enotnejšemu športnemu življenju vse naše mladine. O tem pričajo tudi rezultati. Strokovni odbori so bili iniciatorji in organizatorji blizu 60 tekmovanj v različnih športnih panogah, najštevilnejša pa so bila atletska in šahovska. Če k temu prištejemo še posamezna kola v koroški ligi, potem lahko celo govorimo o 88 tekmovanjih. Ta številka imponira, predvsem če povemo, da so bila ta tekmovanja v občinskem merilu, torej organizirana predvsem za širok krog naših pionirjev in mladincev, v glavnem za šolsko mladino. Bila pa so tudi velika tekmovanja kot šahovski dvoboj Koroška : Gorenjska na 42 deskah, dvoboj v kegljanju Celje : Ravne, dvoboj v plavanju in namiznem tenisu Kranj : Ravne, odbojkarski turnir Szom-bathely : Jesenice : Ravne, namizno teniški turnir Ostrava : Peč : Trevisio : Celovec : Ravne, priprava in otvoritev koroške mladinske planinske transverzale in uspešno izvedena telovadna akademija v Mežici, na Prevaljah, v Žerjavu in na Ravnah. Da se je 300 otrok naučilo plavati, da smo dobili 80 novih sodnikov in da smo poslali na trenerske tečaje 25 kandidatov, je prav tako zasluga dobrega dela strokovnih odborov. Strokovni odbori za nogomet, namizni tenis in šah so že uspeli del svojih tekmovanj prenesti v regularno koroško ligo, šoli za alpsko smučanje pa se je z uspehom priključila tudi šola za namizni tenis in šola oziroma vadba občinske članske telovadne vrste. Razumljivo je, da imajo nekateri strokovni odbori težje delo od drugih, predvsem tisti, katerih športne panoge se ne gojijo v vseh krajih naše doline, zato bi bila primerjava med njimi po delu in uspehih mogoče krivična. Povedati pa moramo, da vse le ni v najlepšem redu. V nekaterih odborih delo še vedno ni enakomerno razdeljeno, prav tako še vedno nismo uspeli v vse odbore pritegniti dovolj športnih delavcev iz zgornjega konca doline, včasih so nekatere akcije premalo načrtno pripravljene in včasih kasnimo tudi s termini tekmovanj. To so napake, ki se morajo v bodoče odpraviti, in to naj bo prva skrb novo izvoljenega vodstva občinske zveze, ker bi bilo res škoda, da bi ti odbori ne nadaljevali dela sedaj, ko so otroške bolezni že mimo in ko so že vidni prvi rezultati in uspehi dela. OSNOVA JE NA SOLAII Ustanavljanje strokovnih odborov pa ni bila naša edina skrb. Držali smo se načela, da je važno v telesno vzgojno dogajanje pritegniti čimveč mladine. In ker je na šolah mladine največ, smo poizkusili navezati kar najbolj tesne stike s šolami v celi dolini. Danes lahko trdimo, da so ti odnosi zelo dobri, razen redkih izjem, in da smo imeli pri iskanju stikov in skupnih poti veliko oporo pri telesnovzgojnih učiteljih na šolah, v začetku sicer pri redkih, pozneje pa smo tudi z ostalimi našli skupen jezik. Hvale vredno je tudi dejstvo, da so ravnatelji posameznih šol (ne vsi) pokazali razumevanje za naše probleme in hotenja. Po prvih uspehih na relacijah šola — zveza smo začeli razmišljati o šolskih športnih društvih, za katere nas je pozneje zelo navdušil tudi prof. Titan. Pri tem nas je vodila misel, da osnovna športna društva in samostojni klubi nikakor ne morejo pritegniti v svoje vrste vse ali vsaj večino mladine, in to predvsem iz dveh razlogov. Prvič — nemogoče je in veliko premajhno financiranje njihove dejavnosti, in drugič — zaradi težnje po športnih uspehih ali drugače povedano, pri tekmovalnem športu v raznih ligah ni možno imeti veliko več športnikov, kot jih posamezen klub potrebuje. V takem društvu ali klubu ostanejo pač vedno najboljši, torej tisti, ki tekmujejo. • Ker navsezadnje ne organiziramo vadbe, treningov in tekmovanj za nas same, ampak predvsem za našo mladino, -smo se odločili, da prav to mladino vprašamo za njihove želje in potrebe. In tako je prišlo do ankete, katere rezultati so objavljeni v »Koroškem fužinarju« št. 2. Svetoval bi vsakemu, ki mu je vzgoja, posebno telesna vzgoja mladine v naši občini blizu, da si rezultate ankete skrbno prebere. Zelo zgovorni so, upam si celo trditi, da pomenijo za pojmovanje telesno vzgojnega življenja nekaj novega, da so ali pa še bodo marsikateremu izmed nas odprli oči, dejstvo pa je, da tudi obvezujejo: in to ne samo nas športne delavce. Anketa je med drugim odgovorila tudi na vprašanje: za šolska športna društva ali proti njim. Odločen odgovor je bil: da. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da večina šol razume potrebe svojih učencev in dijakov, saj drugače danes ne bi mogli govoriti že o treh šolskih športnih društvih v naši dolini, na Prevaljah, na ravenski osnovni šoli in na ravenskem šolskem centru, kakor tudi ne o tem, da se na osnovni šoli v Mežici in na ravenski gimnaziji na ustanovitev svojih društev pridno pripravljajo. (Medtem so v Mežici in na ravenski gimnaziji že ustanovili svoja šolska športna društva.) Če se bodo tudi druge šole, tu mislim predvsem vodstva šol, zavedale malo globlje prednosti šolskih športnih društev, bodo verjetno hitro sledile vzgledu ostalih šol. In kaj so prednosti šolskih športnih društev? Osebno mislim, da šolska športna društva, ki jih šolarji s pomočjo učiteljev ali profesorjev telesne vzgoje ali tudi drugih profesorjev sami upravljajo, niso samo široko torišče telesne vzgoje, ki ga ne gre podcenjevati, ampak tudi vzgajajo in odkrivajo organizacijske sposobnosti, dajejo pečat lastnemu delu in ustvarjanju ter že v rani mladosti omogočajo in vzpodbujajo k samoupravljanju, brez katerega si naše družbe danes ne moremo več zamišljati. In kaj pomeni baza, široko zaledje, pravilna telesna vzgoja na šolah ne samo v predpisanih urah, so že zdavnaj spoznali tisti narodi, ki danes v športu nekaj pomenijo, in čas bi že bil, da to tudi mi že enkrat spoznamo. Vztrajanje na teh začrtanih pozicijah je druga važna naloga novega vodstva ObZTK. Ta razmišljanja nikakor niso naperjena proti našim osnovnim društvom in samostojnim klubom, kar je verjetno vsakemu razumljivo. Tudi tem društvom, ki se zelo trudijo in s katerimi imamo tudi mi vedno boljše stike, je potrebno nuditi vso podporo, predvsem finančno, ker so organizacijsko že utrjena, imajo svojo tradicijo in se lahko tudi postavijo s svojimi uspehi. V teh društvih pa danes bolj ali manj životarijo, ker že daleč nimajo zagotovljenih finančnih sredstev za svojo redno dejavnost. SKRB ZA PRIPRAVLJENOST NAJ NE BO SAMO NA PAPIRJU In sedaj še o našem akcijskem programu. Na pobudo koordinacijskega odbora za narodno obrambo pri občinski konferenci SZDL je morala tudi občinska zveza za telesno kulturo izdelati svoj program dela. Ta program smo izdelali in ga obravnavali z vsemi telesnovzgojnimi organizacijami po naši dolini. Povedati je potrebno, da so prav v tem času svet vznemirili dogodki v ČSSR in prav ti dogodki so dali marsikateremu misliti intenzivneje tudi na pravilno telesno vzgojo vse naše mladine in vseh naših občanov, da bi se tudi v najhujšem primeru kot odporni in torej sposobni lahko uspešno postavili v bran naše domovine. Naš program dela, ki smo ga začrtali prav za uspešno izvajanje vseljudske obrambne pri- ; * ' Prevaljsko telovadnico bo razen šole uporabljalo tudi športno društvo Kako bo letos? pravljenosti, kjer igra pravilna telesna vzgoja pomembno vlogo, je sestavljen iz šestih točk. Ker ne smemo misliti samo na to, da nam danes preti nevarnost in da bo jutri spet vse v naj-lepšem redu, ampak moramo predvsem misliti na Titove besede, ko je dejal, da moramo delati tako, kot da bi bil sto let mir, in se moramo pripravljati, kot bi bila jutri vojna, smo naš akcijski program posvetili predvsem pravilni telesni vzgoji naših pionirjev in mladincev. Menim celo, da moramo v bodoče razmisliti tudi o pravilni telesni vzgoji predšolskih otrok. V akcijski program smo zajeli tudi vprašanje rekreacije naših delovnih ljudi, ki je v zvezi z že znanimi dogodki zaradi obrambne sposobnosti in pa tudi zaradi uspešnega izvajanja gospodarske reforme zelo važna za vsakega delovnega človeka naše socialistične družbe. Tu bi hotel navesti samo primer kolektiva ravenskih železarjev, ki so prav sedaj, v težkih časih, smatrali za potrebno, da za pravilno rekreacijo nastavijo referenta za telesno vzgojo. Temu primeru bi morali sledita vsi večji kolektivi v naši dolini. Streljanje je elementarna prvina vseljudske obrambe, mi pa smo praktično brez pravega strelišča. Tu moramo v bodoče veliko storiti. Sodelovanje s predstavniki JNA naj bo v bodoče bolj pristno. Ker so taborniške organizacije v posameznih krajih prepuščene bolj ali manj same sebi, jih moramo vključiti v občinsko zvezo. Taborniško organizacijo na Ravnah smo že vključili v strokovni odbor za planinstvo. Da bi lahko vse naloge, ki smo si jih zastavili, uspešno izvršili, pa moramo dobiti podporo od vseh družbenopolitičnih organizacij in občinske skupščine. TELESNA KULTURA ZASLUŽI VEC DRUŽBENE PODPORE Nevzdržna finančna situacija v osnovnih športnih in telovadnih društvih ter samostojnih klubih je problem, ki ga bomo morali rešiti najprej. Ali je mogoče sploh delati, če je glavna naloga športnih funkcionarjev moledovanje za denar, ki pa se neštetokrat konča brez uspeha? Ali smo lahko zadovoljni in navdušeni za delo na telesnovzgojnem področju, če pa vemo, da so osnovna športna in telovadna društva ter samostojni klubi v naši občini dobili v treh kvartalih letošnjega leta samo 96.280 N din od 476.560 N din planiranih sredstev iz sklada za družbeno dejavnost, kar znaša samo borih 20 %? Ali, kar je še hujši in izredno boleč problem, da mežiški in ravenski Partizan, strelska družina Knez Pepi, strelska družina Tone Okrogar, šahovski klub Rudar iz sklada letos niso dobili niti dinarja. Priznati si moramo, da je sedanje financiranje, ki temelji na družbenem dogovoru, ne-efektno in nesprejemljivo ter da s takim financiranjem ni mogoče več nadaljevati. Zato se zavzemamo, da se telesna vzgoja v naši dolini financira iz občinskega proračuna, in sicer tako, da bodo sredstva zagotovljena v skladu s potrebami in delom, da bo možno načrtno in pravilno usmerjati celotno telasnovzgojno življenje v naši dolini. Pri vsem tem bi poudaril še to, da telesni vzgoji ne morejo pomagati nobene obljube, nobene lepe besede, in če hočete tudi ne resolucije, ampak da so nam potrebna predvsem pravilno odmerjena finančna sredstva za načrtno delo in splošna podpora vseh družbenih činite-ljev v naši občini, republiki in zvezi. Menim, da je skrajni čas, in ne samo skrajni, ampak tudi izredno resen čas, da prenehamo z obljubami in da preidemo od besed tudi že enkrat k dejanjem. Ne gre zamolčati, da smo s predsednikom občinske skupščine že navezali stike in obravnavali tudi ta problem, kakor vse dosedaj, da smo v tesnih in dobrih stikih tudi s SZDL in da nam je tudi najvišji partijski organ v naši občini — občinska konferenca ZK — zagotovil pomoč pri izvajanju našega akcijskega programa. Zato je prav, da tudi danes enotno nastopimo, in ne samo danes, vedno in povsod moramo zastaviti vse sile za izvajanje našega akcijskega programa, ki ni samo naš program, ampak program vseh, ki želijo pomagati telesni vzgoji, ki želijo vzravnan in krepak ter plemenit rod. Sekretariat ZK v železarni na Ravnah je posebno točko svojega programa posvetil telesni vzgoji. Tako naj bo povsod, v ZK, v sindikatu, pri mladini in v občinski Skupščini. V slogi je moč, in če bomo povsod energično nastopali za blaginjo naše mladine, tudi uspehi ne bodo izostali. Enkrat za vselej nam mora postati jasno, da smo občinska zveza mi vsi, ker le takrat bo ta občinska zveza močna in upoštevana. Zavzemamo se za ustvarjanje široke telesno-vzgojne skupnosti, v kateri pa je najbolj važna baza. Če povemo, da smo v zadnjih dveh letih pomagali ustanoviti pet novih društev ali klubov v naši dolini in s tem povečali naše članstvo s prek 900 pionirji in mladinci, potem vemo, da smo tudi v to smer pravilno zakoračili. In če smo že pri bazi in nadgradnji, bi hoteli uporabiti primerjavo, ki jo je ob tem izrekel direktor železarne Ravne in priznan telesno-vzgojni delavec Gregor Klančnik na zadnji občinski konferenci ZK, ko je dejal, da si bazo in nadgradnjo predstavlja tako kot konja in jezdeca. In da se pri zmagah najprej napiše ime konja in šele na drugem mestu jezdeca. To bi veljalo tudi za pogoje dela na področju telesne vzgoje. In ker smo že pri konjih, bi hotel povedati, da rabimo danes povsod, pa tudi v telesni vzgoji veliko tovornih konjev in čim manj paradnih. Na koncu bi se rad zahvalil vsem, ki so kakorkoli pomagali pri delu občinske zveze, od agilnih športnih funkcionarjev v sekretariatu, v strokovnih odborih in v izvršnem odboru, prek telesnovzgojnih učiteljev in ravnateljev posameznih šol ter predsednikov kolektivov do družbenopolitičnih organizacij in njihovih predstavnikov, do občinske skupščine in njenega predsednika, brez katerih naša občinska zveza danes ne bi bila takšna, kakršna je. Novemu odboru želim še več delovnih uspehov, predvsem pa več konkretne in izdatne pomoči. DEJAVNOST SE SIRI — SREDSTVA SE MANJŠAJO Iz blagajniškega poročila, ki ga je prebral Herbert Gigenl, je bilo razvidno, da je občinska zveza za telesno kulturo v zadnji mandatni dobi skupno porabila 173.728,52 N din, ali poprečno na leto okrog 7,7 milijona starih dinarjev. Iz občinskega proračuna in delno od delovnih organizacij pa je zveza v istem obdobju dobila 183.359,94 N din. Podatek o poprečni porabi sredstev pa lahko vara. Iz poročila je bilo namreč tudi razvidno, da je občinska zveza za telesno kulturo v šestih mesecih leta 1966 porabila 7.547,77 N din, leta 1967 64.131,16 N din in v devetih mesecih leta 1968 že 102.049,59 N din, kar pomeni, da je razširjena dejavnost zveze zahtevala tudi večja vlaganja. Čuje se kot paradoks, vendar je resnica, da je občinska skupščina leta 1967 name- nila več sredstev občinski zvezi kot leta 1968, čeprav je potrošnja, ki jo pogojuje samo dejavnost, iz leta v leto višja. Največ sredstev je bilo porabljenih za občinska tekmovanja in nagrade, tečaje ter šolanje trenerskega in sodniškega kadra, za redno delo alpske in namiznoteniške šole, ki tvorijo skupno z osebnimi dohodki tajnice glavni del potrošnje občinske zveze za telesno kulturo. Poleg navedenih sredstev je zveza razpolagala tudi še z 42.320,00 N din, ki jih je dobila na račun lota in športne stave. Od navedenega zneska je bilo vsem društvom oziroma krajem v naši dolini razdeljenih za izgradnjo, popravilo ali vzdrževanje športnih objektov 30.028,60 N din. Tu je potrebno pripomniti, da bi se lahko teh sredstev nabralo še več, če bi vsi kraji oziroma njihovi krajani bolj pridno stavili in tako neposredno pomagali pri izgradnji športnih objektov. ZAČETKI STROKOVNE KNJIŽNICE Iz poročila gospodarja Staniča Rihtarja smo zvedeli, da ima občinska zveza za telesno kulturo majhno strokovno knjižnico, saj je nakupila že prek 200 knjižic in brošur o telovadbi, košarki, nogometu, rokometu, odbojki, šahu, športni medicini, strelstvu, atletiki, plavanju in telesni kulturi na splošno. Začetki so torej tu in samo želimo si lahko, da bo teh knjig vedno več. Poleg knjižic je zveza nabavila tudi nekaj rekvizitov, kot dva primopredajnika, bariere za namizni tenis in precizne daljnoglede za strelce, skrbela pa je tudi za propagandni material in poleg značk in plakatov nabavila tudi nekaj opreme za snemanje s kamero. Skupno z osnovnimi sredstvi je vrednost nabavljenega materiala prek milijon starih dinarjev. HVALA VAM, TOVARIŠI! Pred svečano podelitvijo ličnih diplom starejšim zaslužnim športnim funkcionarjem je predsednik Šater dejal: Dragi športni delavci — spoštovani gostje! Naša dolina ni znana samo po našem velikem Prežihu in njegovih Samorastnikih, po naši Gori in njenih temnih globačah, po Peci in legendi o kralju Matjažu, po fužinarjih in jeklu, po knapih in svincu, po gozdovih in hol-carjih, po obronkastih kmetijah in naših pavrih. Glas naše doline so ponesli v svet tudi številni dobri in odlični športniki, naša Koroška je postala znana tudi po zelo uspelih športnih prireditvah. Z uspelimi prireditvami se vsi radi pohvalimo, za športnike že zdavnaj obstajajo merila, njih uspehe merimo s sekundami in centimetri, o najboljših veliko pišemo in govorimo, objavljamo njihova imena, njihovi rezultati so kronani z nagradami, diplomami, plaketami in pokali, vsi jih slavimo in prav je tako! Ni pa prav, da se zelo redko ali samo mimogrede spomnimo tistih v ozadju, ki so vložili veliko svojega dela, da so športniki sploh lahko postali dobri, boljši in najboljši, tistih, brez katerih si dolga leta ni bilo mogoče zamisliti organizacije prireditev v tej ali oni športni panogi, tistih, za katere še danes nismo znali najti pravih meril, s katerimi bi merili njihova dolgoletna prizadevanja, njihovo nesebično in plemenito delo, največkrat opravljeno tiho in z vso skromnostjo, a z veliko volje, z veliko srca, brezhibno in zanesljivo. Njihovo dolgoletno delo s samosvojim žarom je dalo bogate sadove, njih same pa naredilo velike. Prav zato jim veliko dolgujemo, a žal dolga v celoti ne bomo mogli nikoli poplačati. Lahko pa ga vsaj omilimo. Zato smo se odločili, da ob pomembnih dogodkih pokličemo med nas te ljudi, z edino željo, da se jim za njihovo dosedanje delo toplo in od vsega srca zahvalimo in se jim oddolžimo s skromnim priznanjem. Danes je med nami prva skupina telesnovzgojnih in športnih delavcev, ki si zaslužijo našo zahvalo in priznanje. Njim prisrčna hvala, nam in tistim., ki prihajajo, pa naj bo njihovo delo kažipot in vzgled. Nato je skupaj z županom Kertom in podpredsednikom občinske zveze za telesno kulturo Pavlom Cesarjem razdelil diplome naslednjim tovarišem: Ferdu Culku, Francu Dvorniku, Anici Fanedlovi, Karlu Fanedlu, Jožetu Ilgu, Pavlu Harnoldu, Francu Iviču, Herbertu Kali- Atletskih tekmovanj je še vedno premalo Foto: j. Sater šu, Viktorju Košutniku, Stanku Marchiottiju, Petru Mihelaču, Rudiju Perušu, Ivanu Štrucu, Ervinu Wlodygi, Avgustu Zmagaju, Ferdu Sa-marju in Jožetu Markoviču (enako diplomo pa sta po občnem zboru dobila tudi Bloudkov nagrajenec Gregor Klančnik in dolgoletni predsednik TVD Partizan Žerjav inž. Gregor Pungartnik). Po podelitvi se je vsem prejemnikom priznanj toplo zahvalil za njihovo nesebično in uspešno delo tudi predsednik občinske skupščine tov. Kert. Obenem se je zahvalil tudi vodstvu občinske zveze za telesno kulturo in predsedniku Šaterju izročil knjižno nagrado, ob tem pa zboru predlagal, da ga ponovno izvoli za predsednika občinske zveze za telesno kulturo. POZDRAVI SO PRIŠLI TUDI OD DRUGOD O svečani podelitvi priznanj velja pripomniti le še to, da so se marsikateremu slavljencu lesketale oči in da je bil stisk roke prisrčen, tisti »hvala« pridušen in težak, izvit globoko iz prsi, prav iz srca in tista tiha pa tudi glasna misel »pa so se me le enkrat spomnili«, srečna, pristna in tudi hvaležna. Vzdušje je bilo res prisrčno in toplo, razgreto ter svečano, in ko je delovni predsednik Juh prebral pozdravne brzojavke občinskih zvez za telesno kulturo Celja in Kranja ter profesorja Titana in murskosoboške gimnazije, ki so želele zboru plodno delo, je to vzdušje dobilo še širše obeležje, še večjo veljavo in misel, da so tudi drugi z nami, je bila prijetna, lepa in vzpodbudna. ZA VEČJO VELJAVO REKREACIJE Razpravo je začel Stefan Filipančič, ki je dejal, da se je dejavnost občinske zveze za telesno kulturo v zadnjem letu vidno razmahnila, da se je naredilo zelo veliko in da je lahko naša zveza vzgled marsikateri zvezi v naši republiki in tudi v federaciji. Dejavnost pa gre v smeri množičnega vključevanja mladine v telesno vzgojno življenje, v smer vzgoje kadrov in delno tudi vzgoje kvalitetnih tekmovalcev, manj pa je to dejavnost čutiti kot skrb za pravilno rekreacijo našega delovnega človeka. Ker je rekreacija zaposlenih v današnjem času zelo važna, je tovariš Filipančič predlagal, da bi vodstvo občinske zveze za telesno kulturo tudi temu vprašanju v bodoče posvetilo več pozornosti in naj bi ustanovilo poseben odbor pri zvezi, ki bi obravnaval izključno rekreacijo zaposlenih in odgovarjal zanjo v občinskem merilu. ali smo s Šolsko telesno vzgojo LAHKO ZADOVOLJNI? Inž. Andrej Fajmut je govoril o telesni vzgoji na naših šolah in o odnosu posameznih učiteljev (predvsem telesnovzgojnih) do telesne vzgoje. Po njegovem mnenju je ponekod na šolah telesna vzgoja še vedno zanemarjena in prav zato morajo to vrzel nadomestiti telesno-vzgojna društva s pošolskimi urami telovadbe. O rekreaciji je povedal, da so v nekaterih krajih pogoji za rekreacijo boljši, drugod slabši in da je prav zato potrebno ustvarjati pogoje za boljše delo tudi v slabše razvitih področjih. Govoril je tudi splošno o telesni vzgoji in povedal, da je vsa telesnovzgojna dejavnost v nekaterih društvih prepuščena majhnemu številu idealistov, ki morajo prebiti v telovadnici tudi po osem ur dnevno. To je potrebno, ker drugače ni mogoče naučiti vseh šolskih otrok vsaj osnovnih prvin, ki bi jih pravzaprav morali dobiti že pri šolski telovadbi. Zboru je predlagal, naj se sprejme tudi sklep, s katerim bo financiranje izvenšolske telesne vzgoje zagotovljeno iz občinskega proračuna, da višina sredstev za telesno vzgojo in šport ne bo odvisna samo od trenutnega gospodarskega položaja delovnih organizacij, kot je to sedaj. ALI SMO BOGATA ALI REVNA OBČINA? Jože Kert je povedal, da je občinska zveza za telesno kulturo začela z dobrim delom, ko je dobila potrebna finančna sredstva iz občinskega proračuna. Ta sredstva pa so ji bila dodeljena, ker je prišla pred skupščino z jasnim in utemeljenim programom dela, ki ga v zadovoljstvo vseh tudi izvaja. Občinski proračun pa je v letu 1968 postal zelo nestabilen, zato je sledilo znižanje prvotno odobrenih zneskov vsem uporabnikom proračuna. Za financiranje kulture in telesne kulture je bilo pred leti dogovorjeno, da bi naj vsaka delovna organizacija vplačala v sklade za družbene dejavnosti pri krajevnih skupnostih po 10.000 starih dinarjev na zaposlenega. Vse delovne organizacije pa tega dogovora niso spoštovale, zato se v skladih tudi za telesno kulturo ni zbralo toliko denarja, kot je bilo predvideno. Sedaj stoji občina pred velikimi gospodarskimi problemi, saj sta oba največja kolektiva — železarna na Ravnah in rudnik Mežica — v deficitu in tudi za leto 1969 ni mogoče misliti na občutno izboljšanje, saj tudi republika občinam ne popušča, ampak nasprotno, zahteva vedno več. Tako zbrana sredstva so potem namenjena za manj razvite občine, naša občina pa še vedno velja za »bogato«, čeprav vsaj sedaj to ni. Tov. Kert je poudaril, da se strinja s tem, da bi morali biti viri dohodkov taki, kot jih predvideva resolucija, prav tako pa naj bi se sredstva zbirala tudi prek skladov pri KS, nekaj sredstev za telesno vzgojo svojih otrok pa bi morali v bodoče prispevati tudi občani sami. Povedal je še, da bi bilo res najbolje, če bi se vsa sredstva za telesno vzgojo dajala iz občinskega proračuna, vendar pa bi morali v tem primeru dodatno obremeniti delovne kolektive, ki pa te obremenitve v sedanjih težavah ne bi mogli sprejeti. Ob zaključku svoje razprave je želel zvezi uspešno izvajanje zastavljenega akcijskega programa in ji zagotovil financiranje iz občinskega proračuna tudi v letu 1969. O financiranju telesne kulture sta razpravljala tudi Leon Juh in Kristl Pečovnik, ki sta oba poudarila nujno potrebo po pravilnem in enotnem financiranju telesne kulture. STANDARD IN RAZUMEVANJE Alojz Janežič je povedal, da je razširitev športnih društev — kar je nujno potrebno — možna samo s šolskimi športnimi društvi. Poudaril je, da moramo skrbeti za množičnost, ker sedanji vrhunski šport v naši dolini nima pravega zaledja in prav množična telesna vzgoja bo morala biti osnovna naloga šolskih športnih društev. Govoril je tudi o splošnih pogojih za vključevanje v telesnovzgojno življenje in povedal, da povišan življenjski standard precej vpliva na razvoj telesne kulture in športa, ter podprl misel, da je potrebno za rekreacijo zaposlenih narediti več kot dosedaj. Stefan Lednik je govoril o organizaciji in povezavi društev in posameznih zvez in povedal, da se delo občinske zveze za telesno kulturo v zadnjih dveh letih čuti tudi na terenu, prej pa je bila situacija veliko slabša. Zaradi ukinitve posameznih podzvez in okrajnih zvez je prišlo takrat do upadanja telesno vzgojne dejavnosti, saj društva praktično niso več vedela, kam spadajo. Situacija še sedaj ni povsod dovolj jasna. Konkretno je govoril o odbojkarski sekciji v Mežici in povedal, da še sedaj ne ve, kam se naj obrača, ali na občinsko zvezo za telesno kulturo ali pa na podzvezo v Maribor ali na zvezo v Ljubljano. Glede financiranja telesne kulture pa je menil, da so v gornjem koncu doline še nekoliko na slabšem kot na Ravnah in Prevaljah, ker pri rudniku v Mežici nikoli ni bilo posluha za športno in telesnovzgojno dejavnost. Stanje se je prav z ustanovitvijo skladov izboljšalo, vendar leta 1968 zopet ni bilo denarja. Predlagal je, da skladi ostanejo, vendar pa se morajo dajatve v te sklade uzakoniti. Z velikim zadovoljstvom je seznanil zbor, da so v Mežici končno po desetih letih dobili na šolo kar dva telesnovzgojna učitelja, na koncu pa se je zavzel tudi za večje sodelovanje z občinskimi zvezami za telesno kulturo Radlje, Dravograd in Slovenj Gradec. POSLUŠAJTE 2749 ANKETIRANCEV! V imenu TVD Partizan Slovenj Gradec je zbor pozdravil Vinko Canjko, ki je izrekel vse priznanje delu ravenske občinske zveze in izrazil pripravljenost za tesnejše športno sodelovanje med Slovenj Gradcem in Ravnami. Glan sekretariata ZTKS Anton Poljšak je pozdravil zbor in pohvalil delo zveze. Menil je, da je prav, da tako skrbimo za organizacijski kader, ki je za telesno vzgojo v društvih in klubih zelo potreben in važen činitelj pri utrjevanju klubskega in društvenega življenja. Organizacijski kader je tudi potrebno vzgajati, saj je praksa pokazala, da je telesna kultura skoraj izumrla v nekaterih krajih, kjer je včasih bilo veliko tekmovalcev, prav zaradi pomanjkanja organizacijskega kadra. Zbor je seznanil tudi z mnenjem, da telesna kultura na račun vsesplošne narodne obrambe verjetno ne bo dobila dodatnih sredstev, postavil pa je vprašanje, ali se ne bi dala sredstva, ki se izdajajo za nekoristne publikacije, koristneje uporabiti. Splošne finančne težave naj telesnovzgojnim delavcem ne jemljejo veselja in delovnega elana, je priporočal navzočim, in še poudaril, da je potrebno pri načrtovanju dela občinske zveze za telesno kulturo Ravne poslušati glas 2749 učencev in dijakov, ki so bili anketirani in katerih rezultate smo objavili v Koroškem fužimarju in Koroškem športu. TUDI VRHUNSKI ŠPORT JE VAŽEN Inž. Jože Borštner je dejal, da so perspektive za razvoj športa in telesne kulture vse prej kot rožnate. ŠD Fužinar ima prek 130 funkcionarjev in trenerjev, tekmovalce in objekte, torej vse Dinamika pogoje za dobro delo, nima pa sredstev. Leto 1967 so zaključili s primanjkljajem, ki se je tudi v letu 1968 postopoma večal. Denar so si izposojali, ne ve pa, kako ga bodo vrnili. Imajo tekmovalce, ki tekmujejo v zveznem in republiškem merilu, za to pa so potrebna sredstva. Ce v kratkem ne bodo dobili sredstev, se bodo morali v društvu odločiti, katere panoge bodo še gojili. Zavedati pa se je potrebno, da v nekaterih športnih panogah tekmovalci s svojimi dosežki segajo v sam jugoslovanski vrh, kar ni važno samo z vidika priznanja posamezniku in društvu, ampak tudi kraju in občini. Na drugi strani pa vrhunski tekmovalec pritegne na športne terene tudi veliko mladine in prav je, da upoštevamo tudi ta izredno važni in vzgojni moment, kadar govorimo o vrhunskem športu. Poudaril je, da je ŠD Fužinar v isti situaciji, kot je bil ŠD Branik v Mariboru. Ce se ne bo našla rešitev, če skupno ne bomo uspeli najti izhoda, bodo morali osnovno društvo razpustiti, posamezne klube pa prepustiti njihovi lastni usodi. Postavlja pa vprašanje, ali se lahko to stori v društvu, ki vključuje prek 600 članov. S SKUPNIMI NAPORI DO IZDATNEJŠEGA FINANCIRANJA Er vri n Wlodyga se je v imenu vseh nagrajencev zahvalil za podeljena priznanja in izrazil pripravljenost vseh, da bodo še vedno radi pomagali z nasveti in dejanji pri krepitvi telesno-vzgojne dejavnosti v naši dolini. V imenu občinskega sindikalnega sveta je tov. Alojz Jehart pozdravil občni zbor in se zavzel za tesnejše sodelovanje med občinskim sindikalnim svetom in občinsko zvezo za telesno kulturo, zlasti o vprašanju rekreacije zaposlenih. Jože Kert je dejal, da trenutno ni mogoče najti izhoda za rešitev financiranja telesne kulture, predlagal pa je vodstvu občinske zveze za telesno kulturo skupen sestanek z družbenopolitičnimi organizacijami in predstavniki skupščine, kjer bi pregledali vse možnosti za uspešno rešitev te res zelo kritične situacije. MANJ DRAŽJIH NASTOPOV — VEC ZA MNOŽIČNO DEJAVNOST Anton Rutar je poročal v imenu nadzornega odbora naslednje: Nadzorni odbor je spremljal delo občinske zveze za telesno kulturo, predvsem delo sekretariata, v katerem je zastopan z enim članom. Ugotovil je, da je občinska zveza v pretekli mandatni dobi naorala ledino, utrla pravo pot in se afirmirala kot najbolj dejavna občinska organizacija. Morda je res torišče njene dejavnosti hvaležno, vendar je tudi zelo odgovorno ter široko, in če ni pravega vodstva ter organizacijskih prijemov, lahko tudi taka organizacija nosi le naziv. (Nadzorni odbor je mnenja, da bi sedanja dejavnost zveze zaslužila več pozornosti in razumevanja občinskih organov.) Sodelovanje zveze z društvi je danes večje kot kdajkoli, poglobitev teh vezi pa bi prispevala k še večjim športnim dosežkom. Največje uspehe je vodstvu zveze prisoditi za vzpostavitev tesnega sodelovanja s šolami. Rezultati takega sodelovanja so prva šolska športna društva, ki so osnovana v naši dolini in so osnova vsej telesnovzgojni dejavnosti in rezervoar športnim in telesnovzgojnim društvom. Za osnovne namene zveze se je verjetno priporočljivo kdaj odpovedati dražjim atraktivnim nastopom in sredstva vložiti v široko telesno-vzgojno dejavnost mladine ter rekreacije odraslih. Ob širokem razmahu dejavnosti zveze, ob splošnem pomanjkanju sredstev v društvih in sploh pomanjkanju posluha za financiranje telesne kulture smo že v času, ko bo treba način financiranja in zbiranja sredstev dokončno rešiti tudi pri najvišjih organih, pri čemer pa bi verjetno posredovanje in vključitev zveze morala odigrati značilno vlogo. Nadzorni odbor je pohvalil blagajniško in administrativno poslovanje, dejavnost občinske zveze pa je bila v referatu kratko prikazana, sadovi se že kažejo, zato je nadzorni odbor izrekel priznanje vsem, ki so kakorkoli prispevali k sedanjemu uspehu, predvsem gre priznanje reformatorju dejavnosti občinske zveze tov. Šaterju. Nadzorni odbor je sicer formalno predlagal razrešitev dosedanjega odbora, hkrati pa je pozval ves odbor za nadaljnje delo, ki pa naj bi bilo prav tako ali še uspešnejše. V PREDSEDSTVU 15 ČLANOV Po razrešitvi starega odbora so bili izvoljeni novi organi zveze, in sicer sestavljajo: — izvršni odbor vsi predsedniki društev, samostojnih klubov in strokovnih odborov ter vsi člani predsedstva občinske zveze za telesno kulturo; — predsedstvo pa Pavel Cesar, Anka Cerni-lec, inž. Andrej Fajmut, Stefan Filipančič, Herbert Gigerl, Ivanka Jelen, Tanja Kopušar, Roman Kogelnik, prof. Janko Kotnik, Lonka Mlinar, inž. Vlado Macur, Ivo Mlakar, Kristl Pečovnik, Stane Rihtar in Jože Sater. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Jože Sater, za podpredsednika pa Pavle Cesar in Kristl Pečovnik. V nadzorni odbor so bili izvoljeni Tone Rutar (predsednik), Marija Sedej in Anton Maklin (člana). Na osnovi diskusije je občni zbor sprejel naslednje sklepe kot AKCIJSKI PROGRAM OBČINSKE ZVEZE ZA TELESNO KULTURO 1. V pravilno in načrtno vzgojo vključiti čimveč pionirjev in mladincev, k čemer obvezujejo tudi rezultati ankete po šolah v naši dolini. Pri tem je potrebno upoštevati težnje in hotenja šolske mladine in ustanoviti čimveč šolskih športnih društev ter tem društvom organizacijsko in finančno pomagati pri delu. Prav tako je potrebno organizacijsko in finančno utrjevati že obstoječa športna in telovadna društva. 2. Zavzemati se je potrebno za pravilno rekreacijo zaposlenih v naši dolini in skupno z delavskimi organizacijami in občinskim sindikalnim svetom organizirati delavske športne igre, kjer pa mora priti do izraza pravilna pripravljenost nastopajočih. 3. Primeren poudarek je potrebno dati vrhunskemu športu in se zavzemati za njegovo krepitev, afirmacijo in pravilno financiranje. 4. Skupno s svetom za narodno obrambo, vojnim komitejem in SZDL urediti vse potrebno, da dobijo vsi kraji v naši občini primerna strelišča, ki so nujno potrebna za urjenje mladine in vsega prebivalstva v elementarni prvini obrambe in s tem v zvezi oživiti in utrditi delo strelskih družin v vsakem kraju naše doline. 5. Občinska zveza za telesno kulturo naj še v bodoče išče stike z drugimi občinskimi zvezami, predvsem z občinskima zvezama za telesno kulturo Slovenj Gradec in Radlje ob Dravi zaradi tekmovanj v različnih športnih panogah. 6. Ustvariti tesnejše stike med našo organizacijo in pripadniki JNA na našem območju, ne samo v obliki medsebojnih tekmovanj, ampak tudi v obliki razgovorov, predavanj in posvetovanj. 7. S pomočjo občinske konference SZDL in občinske skupščine je potrebno uzakoniti prispevke za telesno kulturo, kar pomeni, da mora biti telesna kultura financirana iz občinskega proračuna. Samo s pravilnim in rednim financiranjem bo možno realizirati važne naloge, ki jih morajo občinska zveza in njene organizacije izvrševati v korist zdrave rasti naših otrok in vsesplošne ljudske pripravljenosti naših občanov. 8. Vsi telesnovzgojni in športni funkcionarji v občini naj bi v vseh družbenopolitičnih organizacijah nastopili odločno v korist telesno-vzgojne in športne dejavnosti in se zavzemali za pravilno vrednotenje in financiranje telesne kulture. 9. V občinsko zvezo za telesno kulturo moramo vključiti tudi taborniške organizacije kot samostojen strokovni odbor naše zveze. VSE JE ODVISNO SAMO OD LJUDI To bi bil zapis z občnega zbora občinske zveze za telesno kulturo. Sklepe bo možno realizirati le ob močni podpori vseh družbenopolitičnih forumov, zlasti pa delovnih kolektivov in občinske skupščine. In ker so prav delavski sveti v kolektivih in odborniki občinske skupščine tisti, ki lahko telesni kulturi odrežejo debelejšo ali tanjšo rezino kruha, bo potrebno, da vsi telesnovzgojni in športni funkcionarji povsod, tudi pred temi organi enotno nastopijo v korist naše mladine in naše družbe. Verjetno bo potrebno ob volitvah v ta ali oni organ razmisliti tudi o stvareh, o katerih do danes še ni bilo treba razmišljati, o tem, kdo in kdaj nam bo rezal kruh. , Starejša ženska, ki se je obupno borila z leti, je nekoč vprašala spremljevalca: — Koliko let bi mi prisodili? — Po zobeh bi vam jih prisodil osemnajst, po postavi dvaindvajset, po živahnosti pa štirinajst... — Koliko pa na splošno? — Kar seštejte! pogled na okolico. Ker pa v času potovanja ni bilo listja na drevju, to ni bila ovira. V Karpatih smo se dvignili precej visoko in snega je bilo še precej. Tam je dosti tunelov in mostov. V tunelih gori luč tudi podnevi. Mostovi in tuneli so zastraženi. Na enega od devetih moskovskih 'kolodvorov je pripeljal vlak drugi dan vožnje minuto predčasno po voznem redu. Noč je, zato ne vidimo mnogo od mesta pri vožnji z avtobusom po 30 km dolgi poti do hotela »Turist«. Samo tu in tam opazimo silhueto kakšne visoke zgradbe ali spomenika. Sobe so udobne in čiste. V vsaki sobi je zvočnik. V veži hotela je avtomat, ki ti za par kopejk očisti čevlje. Dvigala ni. Pri krožni vožnji z avtobusom po Moskvi naslednjega dne doživljamo monumentalnost tega mesta, ki je za naše pojme skoraj nepojmljiva. Človek ne ve, čemu bi se bolj čudil. V Moskvi je vse veliko — ulice in trgi in spomeniki in restavracije in trgovine in gledališče in metro. Za ilustracijo te veličine je nemogoče mimo številk. Mesto ima 6,5 milijona prebivalcev, pet letališč in devet kolodvorov. Skupna dolžina ulic je 1600 km, glavna krožna ulica je dolga 109 km. Blizu stalne razstave dosežkov sovjetskega gospodarstva se dviga v nebo naj višja zgradba na svetu —televizijski stolp, visok 535 metrov. Iz restavracije, imenovane »Sedmo nebo«, ki je na višini 250 metrov, je zanimiv pogled na mesto iz ptičje perspektive. Moskva zgodaj vstane in gre zgodaj spat. To je v prvi vrsti mesto delovnih ljudi in mesto spomenikov, spomenikov v bronu, marmorju in kamnu. Življenje na cesti je tako kot v vsakem drugem mestu. Toda ljudje, promet, tudi hiše, nimajo tiste živahnosti in pestrosti kot druge evropske prestolnice. Manj je mestne elegance, manj je luksusa. Avtobusi so starinski. Potniki, ki vstopajo, nekontrolirano mečejo po tri kopejke v plastične škatle. Kljub temu da ni kontrole, vsi disciplinirano plačajo vožnjo in vozačev na črno skorajda ni. V nasprotju z avtobusi pa je moskovski metro verjetno najveličastnejši in naj čistejši na svetu. Čeprav je bil zgrajen šele pred 30 leti in ga še vedno gradijo, učinkujejo postaje iz marmorja, okrašene s freskami, kakor ostanek iz carskih časov. Na splošno je Moskva mesto kontrastov. Kremelj — »srce Moskve«, s svojimi kljubovalnimi, 2800 metrov dolgimi trdnjavskimi zidovi, ki so debeli tri metre, ima 20 stolpov. Na petih glavnih stolpih so postavljene rotirajoče peterokrake zvezde, težke po eno tono. V Kremlju so remek dela ruske umetnosti. V središču je naj Starejša impozantna Uspenska katedrala, zgrajena leta 1479. Zgrajena je iz svetlega kamna s petimi kupolami. V tej katedrali so 'nekoč kronali ruske carje. Blago vješčenska katedrala je slavna po ikonah znamenitega ruskega slikarja ikon Ivana Rubleva. Precejšnja vrsta ljudi je pred vhodom v Oružejno palačo — zakladnico carskega dvora. V copatih, ki jih vsak obiskovalec obuje pri vstopu v zakladnico, stopamo v prvo dvorano, kjer pred vhodom stražita dva gardista z brzostrelkama. Neprecenljiva bogastva so skrita v teh sobanah. Starinsko orožje, pokloni raznih evropskih vladarjev carskemu dvoru. Zlata, srebra in raznih izdelkov najboljših mojstrov rokodelstva je toliko, da človek otopi in hodi mimo čudovitih Vitrin bot mimo izložb podeželskih trgovin. Pozlačena oblačila, pozlačene kočije, vse to gre hitro mimo nas in že nas vodič sili naprej. Pod 81 metrov visokim opazovalnim stolpom Ivana Velikega (1600 1.) je »carski zvon«, težak 200 ton, ki ni nikdar zvonil, ker ga niso nikoli dvignili v stolp. Tam blizu je tudi »carski top«, kalibra 809 mim, iz katerega ni bila izstreljena nobena krogla. Vsalka država ima kraje, s katerimi se ponašajo njeni državljani. Za sovjetsko ljudstvo je to Rdeči trg s Kremljem, ki ga lahko imenujemo vidnega nosilca vezi mnogih generacij. Na tem trgu je govoril Lenin revolucionarnim množicam in tu so se sovjeti leta 1924 poslovili od njega. Na tem trgu počiva, v mavzoleju iz mrzlih temno rdečih marmornih blokov. Vsak dan se Zlati kremeljski zvoniki Foto: Broman MOSKVA Spomenik kozmonavtom Pri vstopu v sovjetsko državo se je bilo treba prilagoditi načinu življenja, ki tam vlada. Na železniški postaji Čop, na sovjet-sko-madžarski meji, smo po navodilu ljubeznivega vodiča, ki nas je prišel čakat iz Moskve — pomaknili svoje ure za dve uri naprej. Skozi prostrana okna kolodvorske čakalnice smo potem dve uri opazovali, kako razširjajo osi vagonov, ki nais bodo na širšem tiru popeljali proti Moskvi. Carinske formalnosti so precej stroge, vendar je pregled prtljage opravljen hitro. Izpolniti je treba carinsko deklaracijo (pisano samo v ruščini) in vpisati vanjo vnos valute in zlatnine. Skozi carinsko kontrolo morajo tudi ruski vojaki, ki se vračajo iiz Madžarske domov. Vagoni so udobni. Po štirje spimo v enem kupeju. V vsakem vagonu sta dva uslužbenca, ki skrbita za potnike. Motilo nas je samo to, da so nam dovolili odpreti samo dve okni v celem vagonu. Ostala okna pa so s posebnim ključem zaklenjena in se ne dajo odpreti po mili volji potnika. 72 ur je trajala udobna vožnja do Moskve. Večerja, zajtrk, kosilo, večerja — tako po vrsti v jedilnem vagonu vlaka. Hrana je obilna in krepka. Mimo drvijo polja, vasice s hišicami iz lesa. Vzporedno s progo je sistematično posajen pas brez, ki zakrivajo Carski top pomika mimo steklenega sarkofaga, v katerem leži heroj Sovjetske zveze, potrpežljiva, kilometre dolga človeška kača. Prišli so iz vseh koncev: tu so Ukrajinci, Tatari, mlade Mo-skovčanke z otroki, dijaki iz šole, mamice, katerim 'bi težko določil starost, sivolasi očaki z od dela upognjenimi hrbti ter turisti. Stalin, ki je imel nekoč čast počivati poleg Lenina, je od leta 1961 pokopan za mavzolejem pod kremeljskim zidom, kjer počivajo drugi heroji Sovjetske zveze. V vrsti grobov z doprsnimi 'kipi je Stalinov grob z marmorno ploščo in napisom: J. V. Stalin, datum rojstva in smrti, precej ubožen. Na večini grobov, posebno na grobovih astronavtov, je gomila rož, na Stalinovi nagrobni plošči pa je samo par rumenih gl-adiol. Fotografiranje v mavzoleju je strogo prepovedano in je treba aparate in večje torbice predhodno oddati. Na drugi strani Rdečega trga je naj večja trgovina v Sovjetski zvezi: GUM. Predstavljajte si večnadstropne ceste, pokrite s stekleno streho, ki so med seboj povezane z mostovi. Ob pultih se tare ogromno ljudi, in ker je vse grajeno iz kamna in marmorja, dobiš občutek, da si med množico ljudi na kakšni veliki železniški postaji. Začudijo zelo visoke cene tekstila in obutve (najlonske srajce stanejo 30 rubljev, poprečna plača pa je 100 do 120 rubljev). Dosti je tudi izdelkov iz jantarja. Velika je ponudba ur in fotoaparatov. V posameznih oddelkih prodajajo izdelke za zahodno valuto. Kljub temu da dajejo za to valuto blago s popustom, je vse precej drago, ker je menjava v rublje precej neugodna. Sto metrov naprej, na obali reke Moskve, stoji zgradba iz betona: hotel »Rossija«. Ima prostora za 6000 gostov in je eden največjih hotelov na svetu. Marsikaj, kar bi si še radi ogledali, vodič elegantno presliši, zato se sami napotimo na pohajkovanje. Seveda ne peš, ker so razdalje prevelike. Vožnja s taksijem je poceni in vozimo se v »volgah« križem kražem po MoSkvi. Ogledamo si plavalni bazen, za katerega pravijo Moskovčani, da je največji na svetu. Bazen je odprt, voda v njem pa je pozimi in poleti segrevana na 27° C. V vodo se pride po tunelu. Kopanje je dovoljeno samo s plavalno čepico na glavi. V kremeljski kongresni palači, ki jo je v letih 1960/61 zgradila skupina -arhitektov pod vodstvom M. Posohina, smo sli ogledali čudovito predstavo »Carmen«. Vstopnica stane 3,50 rublja. Karte je težko dobiti, ker je vedno polno. Kot tujci smo imeli prednost. V odmoru predstave so nas tekoče stopnice popeljale nadstropje više, kjer je v veliki dvorani vse pripravljeno za prigrizek. Veliko se popije šampanjca, ki niti ni posebno drag. Stane 3,5 rublja. Po 22. uri zvečer pa Moskva zamre. Gostilne zaprejo in tudi tujca sicer vljudno, vendar odločno postavijo pred vrata. Napotil sem se peš na Rdeči trg. Pred mano je ležal prostran in tihoten kot izumrl, samo pod Leninovim mavzolejem in med kremeljskimi vrati stoji straža. Na -stolpih se svetijo -rdeče zvezde. Reflektorji osvetljujejo cerkev Vasilija Bla- Za belo zaveso ženega in motno se bleščijo v odsevu z zlatom prevlečene kupoile kremeljskih cerkva. Moiskva spi. Vaclav Broman HUMOR Je mogoče — Moj fant živi samo od zraka. — To pa ni mogoče. — Pa je. Avtomobilske zračnice »pumpa« in pritisk meri v njih. Začarani krog — Prosim, dajte mi eno čokolado, bo plačala mama. — Ja, punčka, čigava pa si? — Mamina. — Od katere mame? — Od naše. — Kje pa stanuješ? — Pri nas doma. — Ja, kje pa si doma? — Pri mami. Kdo je šef Šef je človek, ki pride v službo točno, kadar ti zamudiš, in zamudi, kadar ti prideš točno. Vzrok Mož zahteva na sodišču razvezo zakona, ker žena v sanjah govori. — Kaj pa govori? vpraša sodnik. — Vedno ponavlja: Ne, Francelj, ne! — To pa ni nič hudega! pravi sodnik. — Kako da ne, meni je vendar ime Lojze! — No, vidite, da potem ni nič hudega, če žena ponavlja: Ne, Francelj! Redakcija te številke je bila zaključena 11. januarja 1969 Izdaja upravni odbor Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Alojz Breznikar, Jože Delalut, Ivo Kohlenbrand, Marjan Kolar, inž. Stane Lenasi, inž. Vlado Rac, Jože Sater, Tone Vehovar, inž. Jože Zunec. Odgovorni urednik: Marjan Kolar. Telefon interni 304. Tisk: CP Mariborski tisk, Maribor Cerkev Vasilija Blaženega Foto: Broman