-  103 -
Pravniški razgovori.
IV.
Kar sem nameraval povedati do sedaj, velja o obliki, v kateri naj slovenski pravniki pišemo in izražamo svoje misli. Znam, da nisem povedal nič novega; kajti stvar je tako naravna in sama ob sebi umevna, da je znana vsakemu razumniku. Vendar je potrebno zopet in zopet opominjati, da obrnemo vso pozornost na to, da dosežemo dovršeno in enotno pravniško pisavo. Težko to ne bode nikakor, ako sprejmemo načelo: čisti književni slovenščini umakno naj se vse krajevne razlike. Rabijo naj se dosledno le splošno
-- 104 —
priznani „ termini tehnici", in piše naj se kar le mogoče kratki, slovenščini edino prikladni zlog.
Jezikovno stran povdarjam toliko bolj, ker se ravno v tem oziru še vedno, skoraj pri vsaki priliki ugovarja, da slovenščina še nikakor ni sposobna za vspešno uradovanje; da je slovenščina n. pr. v zemljiški knjigi javnemu upu na kvar; da izrazov, katere rabi eno sodišče, ne ume drugo i. t. d.
Kakor so sicer jalovi taki in enaki ugovori, vendar zadnje imenovi žalibog ni popolnoma neopravičen; kajti čital sem v odlokih ali razsodbah tega ali onega sodišča izraze, katerih — odkritosrčno povem — nisem umel, temveč uganil njih pomen le iz vsebine! Da jih človek, kateri ni rodom Slovenec, ne ume, je naravno in ni se čuditi potem, ako on — ko vidi, da niti dvoje sodišč ne rabi enakih izrazov za iste pojme — ne veruje v sposobnost slovenščine za izraževanje pojmov pravne vede.
Toda, tukaj je slovenščina v istini čisto nedolžna; krivda zadeva le ona sodišča, oziroma njih pravnike, kateri se ali ne potrudijo, poiskati pravega slovenskega izraza, ali pa se nalašč poskušajo v kovanji brezpotrebnih izvirnih izrazov, akoravno jih ima slovenska terminologija že dovelj obče priznanih in dobrih, kateri bi vsled dosledne rabe tudi hitro dospeli do splošne veljave.
Treba je tedaj zopet in zopet opozarjati na to napako, katera ovira enotnost v pisavi in širi dvome o jezikovni sposobnosti.
Namen temu razgovoru ni, spraviti na dan vse enake napake, a za primer navajam nekatere najočividnejše nedoslednosti.
Odkar se tiskajo v uradnem oznanilnem delu Usta „Laibacher Zeitung" tudi oklici v slovenščini, grešilo se je cesto v tem oziru. Za besedo „edikt" ne rabi niti dvoje sodišč enakege izraza, da! — niti eno in isto sodišče ni v tem oziru dosledno!
V št. 29. tekočega leta priobčuje sledeče izraze eno in isto sodišče: „oklic", „razglas", „objava"; drugo sodišče rabi zopet za to. kar izraža prvo z besedo „objava", enkrat iz-
— 105 —
raz „oglas", drugikrat pa „objava"; tretje sodišče pa rabi za eno in isto oznanilo enkrat „oklic", drugikrat „na-znanilo".
Vsa ta oznanila zadevajo ali zvršilne zemljiščne dražbe, ali pa imenovanje skrbnika neznano kje bivajočim tožencem
— in vendar toliko razlik, in to sedaj, ko imamo slovenske tiskovine!
Priznavam, da se da pravdati o tem, kaj se boljše glasi: nOklic", ,,razglas" ali „oglas" ; toda tu ravno bodi načelo, da naj sodišče, oziroma pravnik ne določuje vsak za se in ne rabi izrazov po svojem mnenju. Uradne tiskovine rabijo dosledno: „oklic zvršilne (ne „izvršilne", kakor prinaša vedno „Laib. Zeitung") zemljiščne dražbe (št. 2'J. tiskovin), „oklic zvršilne dražbe premičnega blaga" (št. 31. tiskovin). Misli naj se o vrednosti teh tiskovin kakor se že hoče; uradne so, za Slovence sploh namenjene in rabimo njihove izraze, ako niso absolutno zavrgljivi. Proti rabi izraza „oklic" se ne more nič ugovarjati; ta izraz je stvari jako primeren in tudi narod ga dobro pozna, rabi naj se toraj brez izjeme in dosledno.
Tudi za „edikt", s katerim se neznano kje bivajočemu tožencu naznani imenovanje skrbnika, rabijo uradne tiskovine „oklic" (št. 8 tiskovin). Za druga razna naznanila naj se rabijo, ako hočejo, izrazi: „razglas", „naznanilo", „objava"
— kakor je tudi v nemščini več izrazov — vendar pa vsaj dosledno.
Opazoval sem tudi še večo nedoslednost: eno in isto sodišče podpisano je v enem in istem listu enkrat: „c. kr. okr. sodišče", drugikrat pa: c. kr. okr. sodnija"; še več: okUc se pričenja: „c. kr. okrajna sodnija v N. naznanja . ." . . . končuje pa: c. kr. okr. sodišče v N.! — Kateri izraz je temu ali onemu sodišči bolj všeč, o tem zdaj ni več razgovora — ker se je v tiskovine sprejel izraz „sodišče"; tega toraj rabimo dosledno.
V „Slov. Pravniku" letnik 1882., št. 2., stran 35., 37. in 40. rabi pisatelj v enem in istem spisu za nemški izraz „EntscheidungsgriTnde" v prvi instanci „razlogi", v drugi „dovodi" v tretji pa „nagibi"; v spisu št. 3 stran 90., 91.
— 106 —
in 92. pa v prvi instanci: „razlogi", v drugi „nagibi" v tretji „dovodi". Zakaj ima vsaka instanca za eno in isto reč svoj drugačni izraz, in tudi to ne dosledno, tega nisem mogel in ne morem uganiti. Tiskovine rabijo dosledno izraz, „raz-logi" in ta naj se rabi splošno, akoravno priznavam, da izraz „nagibi" ni slab; pač pa nima izraz ,,dovodi" nikakega pravega pomena.
Takih in enakih nedoslednosti mrgoli polno ne le po uradnih, ampak tudi po tiskanih slovenskih spisih. Da nanje opozarjam slovenske pravnike, naj se mi nikakor ne zameri, očitati nedoslednosti nočem nikomur, pač pa opominjati, naj se izvoli ozirati posebno na to stran našega delovanja in uradovanja; kajti le tedaj bodo utihnili in morali utihniti ugovori proti sposobnosti slovenščine za rabo v uradih, kadar bodemo složni in dosledni v pisavi, kadar ne bode eno sodišče pisalo drugače, kakor drugo.
Dr. K.
--o--