Orofov jagar. Povest iz domačih hribov. — 24 »Da. To zimo me je zadela huda nesreča. Blizu sto gamsov mi je zasul sneg. Grozen je pogled, ko prihajajo zdajle po vrsti na dan.« ! »Uboge živali! To je res grozno!... Kaj pa zdaj počneš?« \ »Sem prav zaradi tega bil pri grofu, da ga vprašam. Pravi, da ni kaj pomoči. Če bo mogel, bo kupil vso planino, potem bi mogli na zimo odgnati gamse na spodnjo stran; tam ni plazov.« »Ali je škoda velika?« »To si lahko misliš — taka, da je strah! Pa žal mi je za lepimi živalmi. Človek izgubi vse veselje, ko skrbiš in skrbiš pa ti hudir vse na hudo obrne.« Dekle je malo pomislilo, potem je reklo resno: »Anza, sam človek lahko skrbi in skrbi, pa ni vse skup nič. Treba je božjega blagoslova — in tega pri tvojem delu ni.« »Božjega blagoslova? Kaj pa je to?« »Kaj? Da tega še veš ne? Bog nas vendar varuje, da se nam nesreča ne pripeti, in Bog nam poraaga, da z delom tudi opravimo kaj. Božjega varstva in božje poraoči si ne smemo odgnati.« »Ali sem si ju jaz odgnal? S čim nekl?* »Z vsem svojim življenjem.« »Kaj ti na mojem življenju ni prav?« se je razburil. Žila na čelu mu je močno nabreknila. »Anza, ne jezi se, če ti kaj bridkega povem. To je le zato, ker menim, da je dobro zate.« »Povej!« »To je pohujšanje in greh, kar se na Fužinah godi. S tem si preganjaš božji blagoslov.« »Mene Fužina ne briga nič.« »Tako! Pa si prvi med ponočnjaki in brez tebe biti ne morejo... Mladino zapeljujete in, kar bo misijonarji zazidali, to vi zopet podirate.« »Od misijona sem sem bil en sam krat na Fužinl.« »Nikar se ne izgovarjaj!« »Hudirja, ali mi ne verjamešT.Ce jaz kaj zares rečem, tedaj je to resnica. En sam krat sem bil tam.« Hotel je še pristaviti: »In nikdar več ne pojdem tja«, pa je bil preveč ponosen, da bi ji kaj takega obljubil, kakor da bi se hotel pred tem dekletom poniževati. Veronika je za trenutek zastala, potem pa je nadaljevala: »S takim divjim nehanjem si zapravljaš božjo milost, pa tudi pred ljudmi prideš ob dobro ime.« »Imam dobrega imena dovolj.« »Seveda, malopridneži te imajo v časti, dobrl Ijudje pa, tisti, ki kaj na poštenje dajo, ti pa ne.« »Kdo pa so ti dobri ljudje? S terai misliš menda sebe, he? Kaj pa bi radi ti dobri ljudje od mene, ha?« je spraševal zaničljivo. Dekle se za jagrovo porogljivost ni zmenilo, temveč je mirno nadaljevalo: »Najprej bi ti dobri ljudje radi, da napraviš kraj pohujšanju na Fužini in pustiš ttsto ničvredno tovarišijo?« »Kaj potem še?« »Opusti svoje divje navade in strasti, da se te Človek iie bo moral bati!« »In kaj še?« »Ne zabi na Boga! Nikoli te ni videti v cerkvi, ob nedeljah nisi nlkoli pri maši. Postati moraš dober ikriBtjan. Zato je seveda treba, da greš k spovedi in ee spraviš z Bogom.« >Ali še kai?« »Ne. Več kaj noben poštenjak ne zahteva od tebe. Kvečjemu to še, da na pravi poti tudi vztrajaš.« »Tako, tako! To se pravi: naj se odrečem svoje prostosti in naj se plazam okoli kakor kaka kisla tercijalka.« »Ne! To ae pravi: bodi mož, kakor je pravl« Stisnil je zobe, da so zaškripali. Na videz je ostal toiren, v notranjosti pa je kuhal jezo ... Kaj si misli to prevzetno dekle? Ker ee njeni lepoti vse klanja, ker si ji Ijudje in fcivall dajo slepo voditi, pa misli, da bo tudi z njim lahko brkala, kakor se ji zljubi. Ha, saj vem, kam pes taco moli! Rada bl se pohvalila, da je tudl njega, ponosnega, drznega ln dlvjega jagra, premagala In ukrotila. Pa se bo opekla! On se še nikomur ni podal, se tudi ne bo — najmanj še kaki ženski, najsi je še tako lepa in mikavna ... Le eakaj! Povrnil ji bo njeno predrznost; pokazal ji bo, da on ni nič manj samozavesten, da zna biti tudi on tak ... Ko blisk so mu švignile te misli po glavi, malo je pomolčal, potem pa je dejal na videz neodločno: »Kar zahtevaš, ni malo; zaradi tega bi rad vprašal, kaj mi za to daješ, če ti te želje izpolnim. Za nič ne stori nihee nie.« »Saj sem ti že rekla,« mu je zagotovila, »mir z Bogom dosežeš in mir s samim seboj, tisto notranjo srečo, ki si jo doslej pogrešal.« »S čim mi moreš to potrditi?« »Rečem ti in vem, da je tako res.« »Gola beseda tvoja mi je premalo. Pa tudi tako skromen nisem kakor kak otrok. Kaj več zahtevam, kaj takega, kar lahko vidim.« »Ljudje te bodo čislali in spoštovali. Vsi, ki so požteni in dobri, te bodo hvalili.« »To mi je vseeno: niti me boli, kar Ijudje pravljo, niti mi dobro ne de. Sicer pa mi tudi na to nlč gotovega ne moreš dati.« »Kaj hočeš, da ti gotovega dam? Ne razumem te.« »Nekaj hočem za to, če storim po tvojem. Ce naj jaz kaj tako velikega in težkega storim, kakor si prej rekla, moraš tudi tl zame nekaj storitl.< »Rada, če le morem.« »Moreš že, pa ni nič kaj lahkega, kar mislim.« »Če ti vse storiš, tudi meni ne bo nič pretežko.« »Jaz bom storil, kar želiš, naj pride, kar pride, jaz bom, če boš tudi ti. Pa vem: ti ne boš.« »Povej, kaj želiš!« Pogledala ga je bistro v oči. Tedaj je trenutek okleval, potem pa je bruhnil iz sebe: »Jaz hočem, da me vzameš, da postaneš moja žena.« • Zdrznila se je, ko da je kdo zamahnil po njej, zardela je, prebledela, na obrazu si ji bral zdaj strah, zdaj sram, jezo, stud. Nič tega ni ušlo njegovim bistrim očem, vendar se je čudil, da ga ni kar zavrnila. Povesila je oči, trepetaje je stala pred njim in nl dala glasu od sebe. Čez nekaj časa je vzdihnila in zašepetala: »Tako nisem mislila.« »Ali jaz sem tako mislil,« se je odrezal drzno. »Preveč zahtevaš.« »Tudi to, kar ti od mene zahtevaš, je preveč. Torej si nimava. kaj obirati.< Zopet je utihnila ... Kaj, tega divjaka in nevernika naj bi vzela, ki se je leta in leta potepal po svetu — s cigani, s komedijanti in Bog ve s kom, in še tega nibče ne ve, čigav je in odkod! Na tega strašnega človeka naj bi se navezala za vse življenje? Toda ali ni tudi marsikaj dobrega na njem? Njegova postava, njegove ognjevite oči, njegova drznost, njegova neugnana možatost pričajo, da ni vsakdanji človek. Nekaj je na njem, kar Ijudi prime, zagrabi in potegne s seboj — seveda, žal, k hudemu ... Morda bi jib tudi k dobremu tako, če bi on sam prišel na pravo pot. Ali ss ni zaobljubila, da ga hoče za vsako ceno spraviti na pravo pot? Ali ne! Cena je previsoka, uspeh pa preveč negotov... Veronika, ali ni to le prazen izgovor? Mar je lani oni mladi misijonar kaj vedel, ali bo s pridigo kaj opravil? Ali je kaj spraševal, če je vredno žrtvovati zdravje in življenje za spreobrnitev ljudi? Ali ni brez oklevanja in preudarjanja gorel svojemu poklicu, čeprav mu je že bruhala srčna kri iz ust? Da, do zadnjega je storil svojo dolžnost, dokler se ni zgrudil... Take žrtve njej ni treba. Ni ji treba žrtvovati kri bi življenje... Toda: mar ne terja ta človek od nje še več? Groza jo je spreletela. Tedaj jo je vzbudila jagrova beseda: »Saj sem vedel, da mi tega ne storiš. Z besedaml se pač košatiš, dejanja pa so ti pretežka. Pustiva! Ti od mene ne zahtevaj nič, jaz pa od tebe nič — pa križ čez račun!« Vzdignila • je glavo, jo zopet povesila, napol odprla usta pa jih spet zaprla. Jagru se je tedajci posvetilo. To, česar ni verjel, iesar ni mogel upati, to, kar se mu je zdelo čisto nemogoče, to je moglo postati živa resnica. Prešinilo ga je ko blisk, da bi moglo to čudovito, to lepo dekle biti kdaj njegovo. Glej, saj jo premiče, ne ve, kako bi se odločila! All je mogoče? Ali se mu sanja? Z usti In z očmi je zazijal. Vse, kar 1e bilo divlega, surovega na njem, se je zdajci raztajalo; ljuimen, kl Jo je doslej e sllo tlačil in tajil, je zagorela ¦proščena v njem, Težko je čakal, potem je dejal — toda ne več hladno In prevzetno, ampak toplo in otožno: »Zmotil sem se v tebl. Midva bi bila eden za drugega ln bl bila lahko srečna. Ti pa si ne upaš m mi ne verjameš.« Veronika je zopet vztrepetala -. -. -, Ko bi res bilo Sogoče, da bi se li dal voditi In pripeljati k Bogu, i bi bil velikanski uspeh; kajti ako bi grofov jagar pustll razuzdano življenje In bi se spreobrnil, bi to ba lahkomigelneže bolj vplivalo kakor tucat pridlg, da, bolj ko cel misijon.,, Da b! ne upa kar tako, a Ji ne sme nlbče očitati, najmanj še jagaru. bo je borila v sebi, Tedaj se je zopet oglasll jagar ln njegov glas Je Ul žalosten: »Lahko bi se bila zanesla name, z vso dušo bi ti bil vdan. Pa ko ne more biti, pač ne more biti. Pustiva to! Nikoli več ti ne bom o tem kaj zinil.« Glava ji je švignila pokonci, uprla je oči vanj in rekla: »Počakaj! Premisliti si še moram. Daj mi časa — do torka, v torek ti povem.« »Veroriika!« je prikipelo iz njega. »Tiho;bodi!« je velela. »Nič se še nisem odločila. Zdaj' pojdiva k materi! Drži se in ne izdaj z ničimer, kaj se je med nama zgodilo!« Ko sta stopila v sobo, je bolnica kramljala s Sultanom; videti je bilo, da ju ni nič pogrešala, vendar se je zdaj in zdaj vprašujoče ozrla na nju, Nekaj časa so se menili o vsakdanjih rečeh, potem je jagar šel leč. Drugo jutro je odhajal pozneje ko zadnjič. Sultana ni jemal s seboj. Ko se je poslavljal, mu je dejala bolnica: »Anza, saj veš, da te rada vidim. Pa imaš dolgo pot do sem. Nikar se ne trudi tolikokrat; saj ml je že bolje.« »Prihodnjič pridem po Sultana,« je odgovoril. »Veste, mi ga morate spet dati, mi je potreben.« Veronika, ki je blla danes nenavadno bleda, ga j« tudi tokrat spremila do duri. Tu ji je pošepnil: »Veronika, vse tl bom storil, kar le morem dobrega storitl. Nič ne žellm tako, kakor da bi ti blla srečna.« (Dalje aledi)