142
Slovstvo.
teh člankov, ponavljamo besede »Vlasti« o lanskem »Museum-u«: »Ti članki so poskusi, a dobri poskusi. Kdo bode od mladega bogoslovca tirjal temeljito, vsestransko dovršeno in učeno razpravo? To so le vaje, katere vodijo k popolnosti.« Kajpada je ta vsebina nekoliko jednolična. Pogrešamo člankov iz slovanske, posebej slovanske cerkvene zgodovine, zlasti pa še priro-doslovnih; predlanskim (če se ne motimo) bil je vsaj jeden članek prirodosloven in sicer o darvinizmu. Vsakdo ve, kako važna znanost je dandanes prirodoslovje, zatorej se mladim in nadarjenim mladeničem ne more dovolj priporočiti, naj se uče (vsaj nekoliko) prirodoslovja. Res je, da bogoslovec nima mnogo prilike za to, kar mu ostaja časa od bogoslovja, mora ga porabiti za druge nauke, kateri so več ali manj v zvezi ž njegovim poklicem. Vendar bi se v velikem številu bogoslovcev lahko dobili vsaj nekateri prijatelji prirodoznanstva.
Temu listu ni namen in mu tudi ne more biti, da vzgaja same učenjake, ampak dobre pisatelje, zatorej ne umevamo, zakaj se pisatelji z uredništvom vred niso ozirali malo bolj na leposlovje. Prav na tem polju se mlad pisatelj lahko izuri v jeziku in si razvije svojo nadarjenost. Kaj hasni vedno samo tožiti o brezbož-nosti in pokvarjenosti modernih pisateljev, ako se narodu nič boljšega ne da v roke! Pokazati treba dejansko, ne samo z vpitjem in tarnanjem, da tudi na krščanski podlagi more cvesti leposlovje; a za to treba vaje. Dobro bi torej bilo, da bi »Museum« določil dostojno mesto tudi kaki dobri povesti. Tako bi se izobrazil v serae-niških zidovih marsikak dober pisatelj, ki bi pozneje podajal zdrave dušne hrane svojemu narodu.
Naposled častitamo češkim bogoslovcem, da so v tako lepi zlogi, da goje dejansko ljubezen do cerkve in naroda, in zato jim želimo najboljših uspehov. Slovenskim bogoslovcem pa priporočamo, naj si naroče »Museum« in naj pomislijo, v čem so jim Cehi  morebiti  vzgled.
—  To je gotovo, da so dandanes potrebe, katerim mora ustrezati duhovnik, mnogo številnejše in nujnejše, kakor so bile nekdaj. Tudi so deloma drugačne. In za to treba primerne priprave.                                                —F—.
»Ottuv Slovnik Naučny<, o katerem sem poročal v št. 8.1. L, dospel je do konca lanskega leta do 11. snopiča petega dela. Vseh je izšlo dotlej 98 snopiče v. »Ottuv Slovnik Naučny« ali illustrovana enciklopedija vednostij vseh strok se ne peča prav nič s strankarstvom, ampak hoče biti prava zakladnica potrebnih naukov za češki narod. V njem nahajamo najnovejše pojave in napredke v vseh vednostih, opazujemo h krati neumorno marljivost uredništva in njegovih učenih sotrudnikov, da bi delo dospelo do popolnosti in tekmovalo z deli drugih narodov.
»Stary dluh.« od Koldy Malinskeho. Ceska salonni bibl. št. 74. V Pragi, založil J. Otto 1. 1891.
—  »Stary dluh« je zgodovinski roman, kakorš-nega so na češkem kulturnem polju gojili Pro-kop Chocholoušek in Jos. K. Tyl,  posebno   pa
zadnji čas pokojni duhovnik Vaclav Beneš Tre-bizsky. K sedanjim pisateljem te vrste prištevamo Alojzija Jiraska, Zikmunda Vinterja in Kolda Malinskega. Omenjeni novelisti in romanopisci nabirajo pridno zgodovinske snovi za svoja dela po prašnih arhivih in knjižnicah in pregledujejo stare pergamene.
Pa ne samo snov, ampak tudi obliko za pesniška dela povzemajo iz poprejšnjih stoletij. To dokazuje povestna trilogija »Stary dluh«. »Stary dluh« nas spominja zgodovinskega zloga XVII in XVIII. stoletja; tu je polno latinizmov in arhaizmov. Pesniška slika je pretkana z zgodovinskimi novicami, popisi in dogodki. Zgodovina je torej v tej trilogiji poglavitna stvar, poezija le postranska. Tako je v povestih »Pater Amos«, »Premijant«, »Štedry večer patera Adama a Nativitate Domini«, ki so vzete iz časov Slan-skih častitih redovnikov pijaristov koncem XVII. in XVIII. stoletja.
Samostansko življenje med golimi zidovi, njega vesela in žalostna stran, stare latinske šole s premijanti, spletke mestne gospode, dobro češko srce pod ostro haljo in jednake slike iz poprejšnjih stoletij zanimajo in uče čitatelja.
»Dejiny umeni vytvarnych« od Karla B. Madla. (Prim. »Dom in Svet« 1891. str. 381.) Pisatelj razlaga zgodovino assyrske tvorne umetelnosti (v snopičih 6—8). Nekoliko preobširno popisuje palačo Sargonovo v Chorsabadu (Hor-zabadu). Tako n. pr. popisuje notranjo napravo: dvorane, tempeljne, mostove, grobe, gradivo, zid in okraske, oboke, razsvetljavo, stebre, dekorativno plastiko, relieve, kralja in vojsko, trojno vrsto relievov, človeško postavo, izraz in telesno gibčnost, slikanje brez perspektive, živali, leva, čudne postave, tehniko barv (polvchromijo), glvptiko, slikarstvo, emajlovano dekoracijo, izdelovanje kovine, lesa, tkanje, vezenje itd. Iz vsega tega je razvidno, kako natančno in znanstveno je to delo.                             Fr. L—r.
Druga slovstva.
Archiv fiir slavische Philologie von
V. Jagic«. XIV. zvezka sešitek je izšel meseca vinotoka 1. 1. Vsebina mu je raznovrstna. A. Briickner nadaljuje svoje »Bohmische Studien« (strani 1 — 45). M. Speranskij popisuje odlomek komentovanega psaltera, povedavši najprej v uvodu nekaj besed v obče o psalteru, n. pr. da je izmed vseh svetopisemskih knjig najbolj razširjen. C. Jiriček priobčuje o igrah v stari Srbiji za despota Jurija Brankoviča v Prištini 1. 1435. Imenovani pisatelj nam tudi naznanja, da^ se beseda »stanjanin« ne najde samo v carja Štefana Dušana zakoniku, ampak tudi v aktih du-brovškega sodišča. Dr. J. Aranza je razložil Ba-rakovicevo besedo »jarula« ter pravi, da je, kakor tudi dubrovška »arla« iz latinske besede »areola« in pomeni »ein kleines erhohtes Blumenbeet oder den viereckigen holzernen Blumenkasten« (str. 78). Imenovani dr. J. Aranza pripoveduje (str. 78—82), odkod so južno-slovenske (slovanske) naselbine v južni Italiji,   kjer v okraju
„DOM IN SVETi' 1892, štev. 3.
143
Molise še dandanes v treh ali štirih vaseh 5000 duš govori »ikavščino«, torej narečje hrvaškega jezika. Poprej je bilo več vasij slovanskih, pa so se sčasom polaščile. Po Makušev-em (HTa^iBaHCKie ApxHBti C6ophhkt>, 8)_ so se naseljevali Slovani že zgodaj v Italiji. Že v začetku XII. veka nahajamo nekatere Slovane v službi Anjouvincev. Vzrok preseljevanju so bili Turki. Prišli so pa na Laško Slovani iz Dalmacije. Narečje okrog Zadra se vjema z narečjem, katero govore naseljenci v Italiji. Nato govori pisatelj o dohodu Vlahov v Istrijo in Dalmacijo. E. Kalužniacki ima na str. 82—83 »Beschvvo-rung des Gewitters in einer Aufzeichnung aus dem Ende des XVII. Jahrh.« in »Al^st? Aortvi-xai in einer alteren bulgarisch - slovenischen Uebersetzung«. Posebno je pa za nas Slovence zanimiva in poučna razprava dr. Murka »Zur Erklarung einiger grammatischer Formen im Neuslovenischen« 89—115. - Omenim naj, kar piše gosp. pisatelj o oblikah »bodem in bom« na str. 113. »Die vollen Formen (t. j. bodem) sind in der nsl. Schriftsprache heute daher nur archaistisch, eignen sich sehr gut fiir die Poesie und auch fiir die Prosa, besonders zu rhetori-schen Zwecken, vvenn namlich auf das Verbum ein besonderer Nachdruck fallt.« Nadalje pobija Murko nauk Levstikov in Janežičev, da so kratke oblike (t. j. bom, boš . .) enklitike, in le dolge ortotonirane. Oblike, katere berem na str. 109: »nabtš. nabš, nabta . .« slišijo se tudi v gornji savinjski dolini, kjer se polnih oblik med ljudstvom ne dobi, n. pr. »nabi>m, nabr&š. nabt, naborni, in nabmi., nabte nabtdi. in nabdrk«. — »Kritischer Anzeiger« ima kratke oeene knjig, katerih vsebina je različna. Mikavno je popisana krvna osveta dalmatinskih Slovanov: »Die Blutsiihne bei den suddalmatinischen Slaven« (str. 141—146.) in: »Eine Midas-Sage in bosni-
SCher Fassung«.                                    Fr. S. Lekše.
»Flores medici« oblati hominibus bonae voluntatis. Collegit et in lucem protulit Pater Chrvsogonus Majar, O. S. F. Facultate superi-orum. 1891. Labacum in Carniolia Austriae. Prostat in »Libraria catholica« 25 crucifer. v. a. Typis Blasnikianis. 12°. 68. Z barvano sliko na čelu. — Kdor umeva latinščino, imel bode s to knjigo dovolj veselja, ker je res zanimiva. Izdajatelj je tu zbral snopič latinskih verzov, kateri so se našli slučajno na starih zamazanih papirjih. Radi mu priznavamo, da bi bilo res škoda, ko bi se bili pogubili. Vsebina res ni v prvi vrsti pesniška, ampak didaktična, poučna, a oblika je nenavadno spretna in umetna. Glavni del je 150 »psalmov«, ki so vsak iz dveh di-stihov in ki naznanjajo na kratko poučno vsebino Davidovih psalmov. Nekaj drugih spevov vnema srce za ljubezen božjo. Zanimivo v distihih je to, da se pol-verza (po cezuri) vseskozi rimata
(leoninski verzi), ne da bi zaradi tega delal pesnik posebno silo jeziku. — Knjižica je vredna, da jo čitatelji- latinci v roko vzemo in  čitajo.
Dr. Fr. L.
Glasba.
»Slovenske pesmi« za sopran, alt, tenor in bas. Vglasbil in velečastitemu gospodu Sim. Gregorčiču, slavnemu pesniku slovenskemu, posvetil Hrabroslav Volarič. Opevov 7. V Ljubljani. Lastna založba. Tiskali J. Blasnikovi nasledniki. (Cena 70 kr., po pošti 75 kr.) - - Volarič je sicer še mlad, a znan skladatelj. Marsikdaj smo že brali njegove skladbe na vsporedih, in dotični pevovodje bi lahko povedali, da jih je občinstvo bilo veselo; Volaričeve pesmi ugajajo, vnemajo in vendar — kar je pevcem zelo po godu — niso težke. Težavne harmonizacije ne nahajamo v njih, napev je glavna stvar. Isto velja tudi o tem delu. — Skladatelj je izbral poštene tekste; želi pač vsak poštenjak, da je tudi pri veselicah vse — pošteno!
Zbirka ima 9 pesmij na 20 straneh, »pesnic« ne smemo reči, ker so nekoliko obširnejše, a zato toliko primernejše za koncerte in za veselice. Namen teksta je pogodil skladatelj dobro; le pri 8. »Na planine« mi »la la« ne gre prav v uho, ker Krilanovih besed vtisek je nekako otožen. Zato mi tudi duh P. Hug. Sattnerjeve skladbe (v Glasbeni Maticij bolj prija. Želeti bi bilo tudi, da bi se besede (kjer se že ponavljajo — zaradi napeva) tako ponavljale, da bi ne bilo brez pomena, kakor n. pr. str. 13: »kjer zvezdic sveti se nebroj, kjer zvezdic sveti, kjer zvezdic, kjer zvezdic se nebroj, kjer zvezdic, kjer zvezdic sveti, kjer zvezdic se sveti nebroj«. — Vsebina: 1. Slovanska pesem (dobra). 2. Pogovor z domom (ljubka, ganljiva). 3. Ne zveni mi (prijazna). 4. Pomlad (mila). 5 Gospodov dan (jako lepa, za bolje zbore; jako dobro de v drugi polovici imitacija sopranovega napeva v tenoru, pri katerem naj še kak »baritonist« pomaga). H. V noči (lepa, za bolj »fine« zbore). 7. Ljubav (ritem prvega takta se ponavlja devet-najstkrat! — sicer dobra). 8. Na planine (napev se zdi skoro »prelahek« v primeri z melanholičnim tekstom). 9. Poziv k petju (dobra in efektna, a peti treba res »vivace«). Na str. 1., 4., 5., 11., 16. (dve) so male pomote, katere pa vsak pevovodja lahko zapazi in popravi.
Zveselil sem se teh pesmij in upam, da bodo še marsikoga zveselile. Iz peresa Volaričevega smemo še marsikaj lepega pričakovati; vem, da ima še mnogo blaga v rokopisu, in prav je, da ne sili takoj z »novorojenci« na dan ter izdaje le polagoma in večinoma le take komade, ki so preskušnjo že prebili. Kupite in pojte, ne bode vam žal!                                        j. K.