Ja nu ar 2 02 3, 5 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje 198 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 199Vsebina Table of Contents 199 Table of Contents 201 Uvodnik Tomaž Sajovic 203 Nobelove nagrade za leto 2022 Izginuli predniki in razvoj človeka Nobelova nagrada za medicino oziroma fiziologijo (nadaljevanje in konec) Radovan Komel 211 Petrologija Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine Matevž Novak 223 Ekologija Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? Jaka Črtalič, Žan Kuralt, Hubert Potočnik 232 Ilustracija v naravoslovju Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija Marija Nabernik 240 Nagrajenci Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo Damjana Rozman 244 Naše nebo Znanstveniki potrdili obstoj predbiotskih molekul na asteroidu Rjugu Mirko Kokole 232 211 Contents Editorial Tomaž Sajovic Nobel Prizes 2022 Extinct ancestors and human evolution. The Nobel Prize for Physiology or Medicine (final part) Radovan Komel The discoveries concerning the genomes of extinct hominins provided a new insight into human evolution. It took dec- ades of rigorous genomic research into human’s closest living relatives, the primates, and our extinct relatives before the working draft of the human genome, which was published in 2001, was formally completed and conf irmed last year, shedding light on our evolutionary history and the origin of our existence. In the previous issue of Proteus we gave a short overview of the history of the planet Earth and life on it, to give a perspective on the time involved in the human evolu- tion, and we also dedicated a few lines also to the description of the human genome and the methods involved in the study of ancient DNA. With his seminal research, Swedish geneticist Svante Pääbo, last year’s Nobel Prize winner, gave rise to an entirely new scientific discipline, paleogenomics. Following the initial dis- coveries, Pääbo and his team completed analyses of several additional genome sequences from extinct hominins. Their discoveries established a unique resource, which is utilized extensively by the scientific community to better understand human evolution and migration. Petrology Platy Limestone, a Def ining Feature of Karstic Cultural Landscape Matevž Novak Limestone has been used as a construction material in areas with karst terrain in the Adriatic-Dinaric region for centu- ries. Platy limestone in particular is one of the most recog- nisable elements that shape the identity of the cultural land- scape along the karstic eastern coast of the Adriatic Sea and its hinterland. Forming attractive, f lat slates (škrle or skrle) it was used to cover roofs, as paving stone, to build dry walls, shepherds’ huts and other structures, similarly to how slate was used in areas with a predominantly metamorphic bed- rock. Since the Roman times, in places even since late pre- history, people excavated platy limestone in their courtyards and small shallow delves in the immediate vicinity of settle- ments. With new safety standards and other regulations gov- erning the extraction of natural stone and nature protection and conservation, such practice is no longer possible today. Even if the owner is interested in preserving the stone cultur- al heritage and wishes to renew or build a traditional house, they will be faced with numerous challenges. In addition to insufficient information on how to tackle such a project and the absence of legal guidelines, the biggest problem is that platy limestone, the traditional indigenous construction ma- terial, is no longer legally available. The major obstacles are rigid legislation, where the stakeholders in spatial planning, urbanism and cultural and natural heritage protection lack the clear guidelines not only for the sustainable use of the natural stone as a building material, but also for the protec- tion and preservation of stone as natural heritage, and in turn also for the preservation of stone structures. Ecology What Is the Habitat of the Eurasian Lynx in the Northern Dinarides and the Southeastern Alps Like? Jaka Črtalič, Žan Kuralt, Hubert Potočnik After two centuries of slow demise, the turn of the twenti- eth century saw the extinction of the lynx population at the contact of the Alps and the Dinarides. According to more or less reliable reports the last specimens in the territory of present-day Slovenia, Croatia and Bosnia and Herzegovina were killed or found dead in the 1910s and the 1920s. The extinction progressed towards the south of the Balkan Pen- insula, where a small, isolated population of lynx, known to- day as the Balkan lynx, was preserved in the region between Macedonia, Albania and Kosovo. The area stretching from the southeastern outskirts of the Alps and the Dinarides re- mained »empty« for seventy years, until Slovenian foresters and hunters reintroduced the lynx into the forests of Kočevje in 1973 with three lynx couples from the Slovak Ore Moun- tains. This relocation has been extremely successful and can be seen as a pioneering example of nature conservation pro- jects in Slovenia. After nearly f ifty years of the »Dinaric« population, which has been evolving in isolation from neigh- bouring lynx populations in the Carpathians, Swiss Alps or in the south of the Balkan Peninsula, the lynx was again fac- ing extinction, this time because of inbreeding. There was no time to lose – something had to be done, quickly. Natural science illustration The Image of Reality – Scientific Illustration Marija Nabernik Illustrations are our companions from very early age. Our f irst memory of an illustration usually involves a picture book. If we dig a little deeper, we may remember leaf- ing through picture books with stories as well as those that were about science. Illustration can therefore be classif ied as f ictional or realistic. The children’s book series Čebelica, published by Mladinska knjiga, offered books from both categories. At the time when Kristina Brenkova edited the series, it frequently featured popular science topics as well. Scientific illustration was a faithful companion of the author of this article throughout her studies, but creating it herself was something she didn’t tackle until much later. It began when she was a graphic design student at the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana. At the time, illustration was not yet an independent study course, but was a part of visual communication studies. Under the mentorship of pro- fessor Zdravko Papič (1953–2013) students took part at in- ternational art workshops Kaverljag, where student undertook projects dealing with ecology and nature preservation as well, and this involved also scientif ic illustration. Professor Papič was also the founder of the study programme illustration. His aim was to develop illustration with its widest range of gen- res and contexts, in line with similar studies abroad. With the introduction of the Bologna system of education illustra- tion falls under the scope of visual communications. It is a discipline that is closely related both to f ine arts and visual communication design. Its reach stretches even further in scientif ic illustration, where students need to be acquainted also with the relevant scientific disciplines. In science, illus- tration is an important visual communication tool. It can be documentary, referential or educational. It is further divided also in terms of the fields of expertise, such as natural science illustration, medical and wildlife illustration. Regrettably, in Slovenia scientific illustration is still all too often overlooked in visual communications, even though we have many out- 223 200 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 201UvodnikKolofon Table of Contents Naslovnica: Evrazijski ris v primerjavi z drugima dvema vrstama velikih zveri (volkom in medvedom) veliko težje pre- maguje ovire v prostoru, ki jih povzroča človek s širjenjem obsežnih urbanih in kmetijskih površin ter gradnjo velikih prometnic. Foto: Matej Vranič. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.400 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2023. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ja nu ar 2 02 3, 5 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje Ob ravnanju pristojnih služb, ki so v delu gozda na Rožniku, kjer je lastnica Mestna občina Ljubljana, poskrbele za sečnjo vseh večjih dreves na območju južnega pobočja pod vodo-hramom, je prvi vtis ka- tastrofalen. Iz parka gozdnega značaja s krasnimi visokoraslimi drevesi in lepo urejenimi sprehajalnimi potmi med njimi je ostala »oskubljena goličava« ter razsute poti. (Iz pisma Martine Lipnik.) Dr. Nike Krajnc je v 75-letni zgodovini Gozdarskega inštituta Slovenije z letošnjim februarjem postala pr- va ženska na mestu direktorice. Multimedijski center Radiotelevizije Slovenije je 8. marca objavil pogovor z njo. Že na njegovem začetku je morala opredeliti svoje stališče o goloseku na Rožniku, ki je povzročil prizadete odzive Ljubljančank in Ljubljančanov: »Moje osnovno izhodišče je, da je treba z gozdom gospodariti. Toda gozd na Rožniku je umeščen v mesto, zato je to gozd meščanov, čeprav je večino- ma v zasebni lasti in v lasti Mestne občine Ljubljana. Vanj dnevno zahaja na tisoče obiskovalcev, zato ima posebno vlogo. Ko se je začelo govoriti o poseku, je bilo moje prvo vprašanje, ali je gozdarska stroka na- redila kakšno strokovno napako v postopku. Po po- govoru z Zavodom za gozdove lahko rečem, da stro- kovne napake ni bilo. Ko smo postopke pregledali, smo ugotovili, da je šlo za normalno gospodarjenje z gozdom. Res pa je, da je bil spregledan širši pomen tovrstnega gozda, pri katerem gospodarska vloga ni na prvem mestu, ampak sta v ospredju njegova so- cialna in rekreacijska funkcija. Po mojem mnenju je bila edina napaka, ki jo v gozdarstvu zelo velikokrat naredimo, da smo spregledali ljudi, ki so čustveno navezani na ta gozd. Spregledali smo, da v bistvu ni pomembno le, ali so bili postopki pravilno izpelja- ni oziroma ali smo se strokovno pravilno odločili za posek, pomembna so tudi čustva. Zelo se strinjam z eno od Ljubljančank, ki je v nekem intervjuju rekla: ‚To je gozd Ljubljančanov, to je naš gozd, zato želi- mo vedeti, kaj se z njim dogaja.‘ Mislim, da smo tu spet nekako pogrnili. Mislim, da bi tisti, ki so odgo- vorni za ta gozd, lahko vanj morda posegli malo bolj dolgoročno. Posek na Rožniku je bil način gospodar- jenja, ki sledi gozdarski doktrini. A morali bi razu- meti tudi čustva ljudi, ki gozd obiskujejo, in morda ne posekati vsega naenkrat, ampak npr. v naslednjih dveh letih, z bistveno bolj intenzivno kampanjo oza- veščanja ljudi o tem, zakaj je posek potreben.« Odgovor je pomemben, ker Nike Kranjc v njem pro- blematizira gozdarsko stroko (oziroma védo, torej znanost). Problematizira pa ne njene strokovnosti - po pogovoru z Zavodom za gozdove je ugotovila, da strokovne napake ni bilo –, ampak njeno »slepoto« za človekov odnos do gozda –, po njenem mnenju je bila edina napaka, ki je pogosta v gozdarstvu, da smo spregledali ljudi, ki so čustveno navezani na ta gozd. Spregledali smo, da v bistvu ni pomembno le, ali so bili postopki pravilno izpeljani oziroma ali smo se strokovno pravilno odločili za posek, pomembna so tudi čustva. V strokovnem jeziku povedano: spregledan [je bil] širši pomen tovrstnega gozda, pri katerem gospodarska vloga ni na prvem mestu, ampak sta v ospredju njegova social- na in rekreacijska funkcija. Skratka: stroka ima lahko svoj »prav«, toda ta »prav« ima v človekovem bivanju omejeno vrednost. Na tem mestu se moramo za trenutek dotakniti je- zika. Strokovna besedna zveza socialna in rekreacijska funkcija – intervjuvanka je z njo sicer želela pouda- riti človekov čustveni odnos do gozda na Rožniku, ki ga stroka »spregleduje« - kaže, da je v strokovni jezik »vpisana« instrumentalnost, »vpisan« ideološki pogled, za katerega sta svet in življenje »reducirana« na sredstvo, v tem primeru tudi človeškost sáma. Natančneje povedano: gozd sam na sebi »nima« so- cialne in rekreacijske »funkcije«, nima nobenega takega »namena«. Ni »zato« na svetu. Gozd o tem »zato« »nič ne vé«, on biva - živi in umre. Social- no in rekreacijsko »funkcijo« gozdu pripisuje človek, človek ga tako »instrumentalizira« v svoje namene, si ga »podredi«, »preoblikuje« po svojih potrebah. Instrumentalnost je najjasnejša pri gospodarski »vlo- gi« gozda – človek ga goji zato, da izkorišča les za predelavo in prodajo. Toda Nike Kranjc ne uporablja samo strokovni, instrumentalni jezik. Pri gozdu na Rožniku »gospodarska vloga ni na prvem mestu, am- pak sta v ospredju njegova socialna in rekreacijska funkcija«, ali drugače povedano, ljudje so »čustveno navezani na ta gozd«. Nike Kranjc tako rekoč v isti sapi uporablja in na neki način spontano, samodejno »izenačuje« dva jezika. Malce poenostavljeno rečeno, kot da je vseeno, ali rečemo v strokovnem jeziku, da pri gozdu na Rožniku prevladuje njegova »socialna in rekreacijska funkcija«, ali pa v običajnem, vsak- danjem jeziku, da so ljudje »čustveno navezani na ta gozd«, ali še bolj preprosto, da imajo ljudje gozd na Rožniku enostavno »radi«. Toda izbira jezika ni nič poljubnega. Jezik ni »oblačilo« misli, jezik je misel sama – drugače povedano: misel nastaja in obstaja le v jeziku. Zapisano ali izgovorjeno že »misli«, tudi če človek misli, da ni mislil takó, kot je zapisal ali go- voril. Strokovni (znanstveni, upravni) jezik je – kot smo videli - vedno instrumentalni (Francis Bacon, 1561-1626, je leta 1592 V hvali védenju novoveški znanosti začrtal pot: »Premoč človeka tiči v védenju […]. […] [Naravi] moramo pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji zapovedovali v praksi.«), vsaj zapisana stavka v običajnem, vsakdanjem jeziku pa to nista: izražata le človekovo sočutno bivanje z naravo na Rožniku. Začetek Evangelija po Janezu je v svoji mnogopomenski mitični govorici poveden: »V začetku je bila Beseda [ … ]. Vse je nastalo po njej standing authors who are more than capable of taking on the challenge. Many of them have an academic degree, the older ones mainly in f ine arts, and more recent graduates already have a degree in illustration. At the chair for the development of illustration we are aware of the many roles of illustration and an illustrator’s mission, and we strive to establish quality standards in the field. Educating future illustrators is the key to achieving this goal. Award winners Dr. Radovan Komel, Professor Emeritus at the University of Ljubljana and Recipient of Zois Lifetime Achievement Award Damjana Rozman We are delighted to be able to share a few thoughts on the work of Professor Radovan Komel, who is well-known among Proteus readers both as editor and for his presenta- tions of Nobel Prize winners (e.g. in medicine or physiology). His appearance in the media has won him recognition also among the wider public, to whom he has communicated the complex mysteries of life and its biochemical processes in a manner that was compelling to all. He has won numerous international and national prizes and commendations, includ- ing the Outstanding Visitor for his research residence in Jena in the German Democratic Republic (1994), national award for outstanding achievements in scientif ic research (the pre- decessor of Zois Awards) (1994), the Chevalier dans l ’Ordre des Palmes Académiques by the French Government for mer- its in Franco-Slovenian collaboration in culture and science (2004), the Lapanje Award for outstanding achievements in biochemistry and molecular biology (for research and educa- tion) (SBD, 2008), bronze medal for Best European School- book Award (BESA) at Frankfurt Book Fair 2012, the Grand Miroslav Zei Award for Lifetime Achievement in the field of activity of the National Institute of Biology (2015) and An- drej Oton Župančič Award for outstanding research at the Faculty of Medicine of the University of Ljubljana 2018, and was awarded the title of Professor Emeritus of the University of Ljubljana in 2022, when he also received the Zois Lifetime Achievement Award in biochemistry and molecular biology. Our sky Scientists Confirmed the Existence of Prebiotic Molecules on Asteroid Ryugu Mirko Kokole 202 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 203Uvodnik Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022 in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« Čeprav iz- bira obeh jezikov (strokovnega in vsakdanjega) ni nič poljubnega, pa to ne pomeni, da na neki način ne moreta sobivati. To misel je v svoji knjigi Resnica in metoda (v izvirniku je izšla leta 1960, v slovenskem prevodu pa leta 2001) nazorno izrazil nemški filozof Hans-Georg Gadamer (1900-2002): »Sonce tako za nas še vedno zahaja, čeprav je Kopernikova razlaga sveta postala sestavni del našega védenja. Očitno je povsem združljivo med seboj, da se oklepamo videza, obenem pa v svetu razuma vemo za njegovo sprevr- njenost. In ali ni tako, da pri teh slojevitih življenj- skih razmerjih kot dejavnik pomiritve in posredova- nja dejansko sodeluje jezik? Naše govorjenje o sonč- nem zahodu gotovo ni samovoljno, temveč izreka to, kar je dejansko videti. Tako se stvar kaže nekomu, ki se ne premika. Sonce je tisto, ki nas obsije s svojimi žarki in nato zatone. Zato je sončni zahod za naš po- gled resničnost. (Je ‚bivanjsko relativen‘.) Od te razvi- dnosti pogleda pa se lahko misleč osvobodimo s kon- struiranjem nekega drugega modela, in ker to zmore- mo, lahko izrečemo tudi razumski uvid Kopernikove teorije. Toda z ‚očmi‘ tega znanstvenega razuma ne moremo odpraviti ali zavrniti naravnega videza. To je nesmiselno ne le zato, ker je videz za nas pristna realnost, temveč tudi zato, ker je resnica, ki nam jo govori znanost, tudi sama relativna glede na določeno razmerje do sveta in si nikakor ne more lastiti, da je celotna resnica. Pač pa jezik dejansko vključuje celoto našega razmerja do sveta, in v tej celoti jezika najdeta svojo legitimnost tako videz kot znanost.« Po kratki, upam, da tudi dovolj pomembni zastra- nitvi nadaljujem z razmišljanjem o dogodku, ki je pretresel marsikakšno obiskovalko in obiskovalca Ro- žnika, tudi arhitektko Martino Lipnik, predsednico Društva za urbano okolje (DUO). 11. marca letos je Dnevnik objavil njeno tehtno in prizadeto kritiko sečnje na Rožniku z vidika zakonodaje. Navajam jo skoraj v celoti in z njo tudi zaključujem uvodnik – v premislek bralkam in bralcem: »[V]si pristojni [se] izgovarjajo na gozdno gospodar- ske načrte v skladu z zakonom o gozdovih, na pod- lagi katerih se lahko v gozdovih seka. Zakon o goz- dovih določa, kakšne so funkcije gozdov, tudi soci- alne, varovanje naravnih vrednot, varovanje kulturne dediščine, ter estetska funkcija, in druge. V okviru naštetega se nekateri gozdovi določijo kot ‚gozdovi s posebnim pomenom‘, in tak primer je celoten gozdni sestoj na Rožniku. Območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišen- ski hrib ima več plasti zaščite, ki bi morale biti vse združeno in koordinirano vgrajene v odlok o gozdu s posebnim namenom. Gre za varovanje po zakonu o ohranjanju narave, po zakonu o varovanju kultur- ne dediščine […], po zakonu o gozdovih (odlok o razglasitvi gozdov s posebnim namenom Rožnik in Šišenski hrib – zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij gozd s posebnim namenom), po zakonu o urejanju prostora […] in drugih. Očitno je bil prav režim varovanja kulturne dediščine premalo izpostavljen na posvetu o upravljanju goz- dov, ki so ga pripravili Zavod za gozdove Slovenije v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije, Biotehniško fakulteto, Mestno občino Ljubljana in Krajinskim parkom Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, v torek, 14. marca 2023 […]. Pojasnjeno je bilo, kako in kdaj je gozd na Rožniku in Šišenskem hribu do- bil gozdnogospodarski in upravljavski načrt, kakšne smernice nosilcev urejanja prostora so bile ob tem pridobljene ter da krajinska arhitektura pri vsem ni imela besede. Povedano je bilo tudi, da gre za ‚proi- zvodni gozd‘ in ne za ‚parkovni gozd‘, saj takega po- imenovanja slovenska zakonodaja ne pozna. Podrobnejši opis režima varovanja kulturne dediščine na območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Ši- šenski hrib je: varuje se Kulturna krajina Rožnika in Šišenskega hriba z med vojnama urejenimi peščenimi potmi, povezana s klasičnim delom parkovne zasnove Tivolija. Kulturna krajina obsega hribovito območje Rožnika in Šišenskega hriba, zahodno od mestnega jedra Ljubljane. V okviru zakona o varstvu kulturne dediščine se omenja možnost obravnave s ‚konser- vatorskim načrtom za prenovo‘ za območje kulturne krajine. Vsekakor bi pričakovali, da se tudi upravljanje gozda s posebnim namenom na območju kulturne dediščine ob tako drastičnih posegih vanj, kot je sedanji ob- sežen in radikalen posek, uskladi s postopkom var- stva kulturne dediščine, kot ga omogoča zakonodaja. Obvezna izhodišča za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov so okoljska izhodišča po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. Glede na to določilo ne bi bila odveč uvedba postopka (celovite) presoje vplivov na okolje, iz katerega bi bilo razvidno, kakšne posledice okolju naredi tako radikalno sekanje v gozdni površini ob mestu. V primeru Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je gozdnogospodarski načrt očitno vključeval naravovarstvene pogoje, zelo slabo pa kul- turno-varstvene pogoje, pa tudi okoljevarstvene, kot jih narekuje Občinski prostorski načrt Mestne obči- ne Ljubljana – izvedbeni del […] (ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine, okolja in naravnih do- brin, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter obramba), glede na rezultat, ki ga gledamo da- nes.« Tomaž Sajovic Izginuli predniki in razvoj človeka Nobelova nagrada za medicino oziroma fiziologijo (nadaljevanje in konec) Radovan Komel Razkritje genomov izumrlih homininov je prineslo nov vpogled v človeško evolucijo. Po ob- javi osnutka zgradbe človeškega genoma leta 2001, ki je bila dokončno, z vsemi podrobnost- mi, ugotovljena in potrjena v preteklem letu, so potekala desetletja skrbnih in natančnih genomskih raziskav nam sorodnih živečih primatov, pa tudi izumrlih prednikov, ki osve- tljujejo potek zgodovine našega razvoja in obstoja. V prejšnji številki Proteusa smo za boljšo predstavo časovnih razsežnosti prikazali kratek pregled zgodovine planeta Zemlja in življenja na njej, nekaj vrstic pa smo posvetili tudi opisu človeškega genoma in metod za njegovo preučevanje. Človeštvo, kot ga poznamo danes, ima krat- ko zgodovino v časovnem razponu življenja na Zemlji. Zanima nas naš izvor, od kod prihajamo in kako smo povezani s tistimi, ki so bili pred nami. Objavljeno zaporedje nukleotidnih gradnikov človeškega geno- ma je temeljni vir za razumevanje genetike človeške populacije in raziskovanje naše evo- lucijske preteklosti. Vendar pa odgovor na vprašanje, kako smo povezani z izumrlimi predniki, zahteva mnogo več od sklepanja iz sodobne človeške DNA. Zahteva pridobitev zelo stare DNA iz arheoloških ostankov na- ših prednikov in poglobljene primerjalne štu- dije med različnimi genomi z uporabo orodij sodobne molekularne biologije in genetike. Na sceno stopi Svante Pääbo in vzpostavi povsem novo znanstveno disciplino, paleogenomiko Nad možnostjo uporabe sodobnih genetskih metod za preučevanje DNA iz starodav- nih vzorcev naših prednikov se je že kot študent medicine na Univerzi v Uppsali v preteklih osemdesetih letih navdušil švedski raziskovalec Svante Pääbo, ko mu je uspelo osamiti celotno DNA iz vzorcev staroegip- čanske mumije, jo s kloniranjem namnožiti v knjižnico fragmentov DNA in nato s pre- gledovanjem s pomočjo poznanih zaporedij človeške DNA razkriti v mumijskem vzorcu prisotno DNA človeškega izvora. Razisko- valna pot ga je vodila od švedske Uppsale preko Univerze v Zürichu v Švici, labora- torija Allana Wilsona, pionirja na področju evolucijske biologije na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, in Univerze v Münchnu vse do ustanovitve Inštituta Maxa Plancka za evo- lucijsko antropologijo leta 1997 v Leipzigu v Nemčiji. V Wilsonovem laboratoriju in v desetletjih svoje poklicne poti, ki so sledila, je Svante Pääbo neumorno razvijal protokole za pridobivanje, določanje zaporedja in ana- lizo DNA iz arhaičnih vzorcev. On in drugi so dokazali, da so kosti iz zadnjega obdobja ledene dobe, poznega pleistocena, močno onesnažene z DNA mikrobov in sodobnih ljudi, ki ravnajo z vzorci, medtem ko je no- tranja, endogena DNA, če je sploh prisotna, najdena v sledovih. Treba je bilo ustvariti metode za ugota- vljanje, koliko starodavne DNA je sploh prisotne v danih vzorcih, potrebno pa je bilo tudi boljše razumevanje biokemičnih lastnosti te vrste DNA. Poškodbe DNA, opažene v starih vzorcih, vključujejo raz- pad DNA v majhne fragmente in kemične spremembe njenih gradnikov, nukleotidov, ki jih povzročajo oksidacijski procesi. Pää- bova skupina je več desetletij iskala in tudi 204 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 205Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka našla rešitve za te izzive. Razvili so meto- de za ekstrakcijo (izločitev) DNA iz staro- davnih vzorcev z uporabo metod čiščenja na podlagi vezave molekul DNA na del- ce silicijevega dioksida in dokazali, da za ugotavljanje, ali vzorci vsebujejo endogeno DNA, lahko uporabimo obseg racemizacije določenih aminokislin. V živih organizmih je prisotna L-oblika aminokislin, medtem ko D-aminokisline nastanejo posmrtno s procesom, imenovanim racemizacija. Obseg racemizacije je mogoče izmeriti z razmerjem med koncentracijama D- in L-oblik, odkri- tih v vzorcu fosila: to se imenuje vrednost D/L. Vrednost D/L daje oceno časa, ki je pretekel od smrti organizma: starejši fosili bodo imeli višje vrednosti D/L. Na ta na- čin je bilo mogoče ugotoviti, ali se vrednost D/L v biološkem vzorcu, ki poleg amino- kislinskih ostankov vsebuje DNA, dejansko ujema z radiometrično ugotovljeno starostjo fosilnega ostanka, iz katerega je bil vzorec pridobljen. Čeprav je bil velik del tega dela opravljen na drugih, nečloveških vrstah, kjer je bilo onesnaženje s tujo DNA lažje odkri- ti, je bil končni cilj raziskovanja pridobiti informacije o zaporedju iz DNA, izločene iz kosti neandertalca. Skeletni ostanki neandertalca, najdeni leta 1856 v jami Feldhofer v dolini Neandertal blizu Düsseldorfa, so shranjeni v Rheini- sches Museum v Bonnu v Nemčiji. Ko se je Pääbo lotil svojega ambicioznega priza- devanja za preučevanje neandertalčevega genoma, se je na muzej obrnil s prošnjo za dostop do dragocenih ostankov in bil usli- šan; kot vir materiala za svoje preiskave je s sodelovanjem pridobil kos neandertalče- ve kosti nadlahtnice. Sredi osemdesetih let preteklega stoletja je verižna reakcija s po- limerazo (PCR), ki jo je leta 1983 izumil Kary Mullis, revolucionirala področje in močno olajšala analizo sledov DNA. Gre za eksperimentalno metodo, s katero je mogo- če DNA iz sledov, teoretično iz ene same molekule, namnožiti na poljubno veliko šte- vilo molekul, količino, s katero je mogoče opraviti nadaljnje raziskave njene zgradbe. Vendar pa je tveganje za hkratno obnovitev tudi kontaminirajoče tujerodne DNA ostalo in se celo povečalo. Pääbo, ki se je močno zavedal tehničnih izzivov, povezanih z ana- lizo DNA zelo starih vzorcev kosti, se je problema lotil z oblikovanjem specializira- nih čistih prostorov, zmanjšanjem možnosti kakršne koli kontaminacije in poudarjanjem potrebe po neodvisni reprodukciji svojih re- zultatov v drugih laboratorijih. Iz fosilnih ostankov je bilo mogoče prido- biti samo fragmente v dolgem obdobju in v spreminjajočih se bioloških in podnebnih razmerah razgrajene DNA, ki so jih lahko z metodo PCR namnožili za nadaljnja do- ločanja njihovega nukleotidnega zaporedja. Za sestavo v dejanska zaporedja pradavnega genoma pa je bilo potrebno njihovo prekri- vanje, kar lahko zagotovi samo dovolj veliko število neodvisnih in čim bolje ohranjenih ostankov DNA ter obsežne primerjalne in izključitvene študije z genomskimi zapored- ji sodobnih primatov kot tudi drugih žival- skih vrst. V dolgem raziskovalnem obdobju je Pääbo s sodelavci pridobil zaradi bazičnih kraških razmer razmeroma dobro ohranje- ne fosilne ostanke neandertalčevih kosti z najdišča v Vindiji na Hrvaškem, zaradi hla- dnejših podnebnih razmer tudi dobro ohra- njene ostanke iz jame Mezmajskaja na Se- vernem Kavkazu,   nato še ostanke kosti iz jame El Sidrón  v španski pokrajini Asturiji in ponovno ostanke z najdišča Feldhoferska jama  v dolini Neandertal  v Nemčiji. Izpi- ljene metode izločanja DNA iz starodobnih vzorcev kosti, prefinjene metode čiščenja, uporaba pomnoževanja DNA s polimerazno verižno reakcijo v izjemno čistih razmerah, izkoriščanje učinkovitih naprednih tehnik določanja zaporedij DNA in vključevanje strokovnega znanja o populacijski genetiki so pripeljali do odkritij, ki so ustvarila novo razumevanje naše evolucijske zgodovine. Genetska preiskava je razkrila mitohondrijski genom našega bližnjega sorodnika neandertalca, vendar še ni potrdila navzočnosti njegovih genov v našem genomu V zgodnjih raziskavah pred letom 1987 so Allan Wilson in sodelavci primerjali mito- hondrijsko DNA (mtDNA) 147 posamezni- kov iz petih različnih človeških zemljepisnih populacij, vključujoč Afriko, Azijo, Avstrali- jo (staroselci), Evropo in Novo Gvinejo (sta- roselci). Avtorji so raziskovali, kako in kdaj je nastal in kam se je preselil človeški genski sklad. Mitohondrijska DNA se deduje le po materini strani, preko jajčne celice (oocita). Vsakih nekaj generacij se v ta družinski pod- pis prikrade naključna mutacija. Naključne redke spremembe zagotavljajo način za oce- njevanje števila generacij nazaj do skupnega prednika. Primerjava dveh vzorcev mtDNA pokaže stopnjo sorodstva in v najboljšem primeru lahko gremo vse do izvora predni- kov. Preiskave človeških mtDNA so razkrile, da so imele vse človeške populacije skupnega prednika v Afriki pred približno 200.000 le- ti. Dokazi DNA so tudi razkrili, da smo vsi ljudje zelo tesno povezani: Škot, Japonec in avstralski Aborigin so veliko tesneje genet- sko povezani kot kateri koli trije šimpanzi iz različnih afriških skupin. Svante Pääbo, rojen 20. aprila leta 1955 v Stocholmu, je švedski genetik in Nobelov na- grajenec, ki je specializiran za področje evolucijske genetike. Kot eden od utemeljiteljev paleogenomike se je veliko ukvarjal z neandertalčevim genomom. Leta 1997 je postal usta- novni direktor Oddelka za genetiko na Inštitutu Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu v Nemčiji. Od leta 1999 je častni profesor Univerze v Leipzigu, kjer trenutno poučuje molekularno evolucijsko biologijo. Je tudi izredni profesor na Inštitutu za znanost in tehnologijo Okinawa na Japonskem. Leta 2022 je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo oziroma medicino »za svoja odkritja o genomih izumrlih homininov in evoluciji človeka«. 206 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 207Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022 Ker ima mitohondrijska DNA večjo mo- žnost, da obstane v starih okostjih, kot jedr- na DNA, saj vsaka celica vsebuje na stotine do tisoče kopij mtDNA, jedrna DNA pa le dve kopiji, eno materino in eno očetovo, je tudi Pääbo izbral mtDNA kot prvo tarčo za določanje genomskega zaporedja neander- talca. Za prvo verižno pomnoževanje DNA, izolirane iz 40.000 let starega koščka kosti, je izbral dva označevalca, ki vsak na eni strani omejujeta poznani 105 baznih parov dolgi segment odseka človekove mtDNA, v katerem so značilne zelo velike razlike med posamezniki. Iz neandertalčeve mtDNA je na ta način v dveh neodvisnih poskusih pridobil fragmente, katerih nukleotidna za- poredja so bila različice, ki jih pri sodobnih ljudeh še niso opazili. Poskus so ponovili z mtDNA iz neandertalčevih kosti drugega izvora in prišli do enakih rezultatov. Ugoto- vljeni »neandertalski fragment« so v nadalje- vanju uporabili za iskanje z njim vsaj delno prekrivajočih se fragmentov DNA v knjižni- ci fragmentov, ki so jo ustvarili s pomno- ževanjem in kloniranjem mtDNA, izločene iz ostankov kosti neandertalca z različnih najdišč. Vsak v poskusu ugotovljeni najdaljši fragment so v nadaljnjem poskusu uporabili kot značko za odkritje še daljšega. Z rekon- strukcijo vedno daljših zaporedij DNA so končno leta 1997 prišli do 379 nukleotidov dolgega zaporedja neandertalčeve mtDNA. Tega so primerjali z zbirko 2.051 človeških in 59 šimpanzjih zaporedij mtDNA. Poka- zalo se je, da ugotovljeno zaporedje ne sodi med različice evropskega, afriškega, azijske- ga, indijanskega in avstralskega/oceanskega Homo sapiensa. Leta 2000 je skupina britanskih raziskoval- cev objavila drugo zaporedje mtDNA nean- dertalca, neandertalca iz jame Mezmajskaja na severnem Kavkazu. Pääbova skupina je kmalu zatem objavila še tretje zaporedje mtDNA, in sicer iz vzorca iz Vindije na Hrvaškem, kar je omogočilo ocene genetske raznolikosti med neandertalci. Allan Wil- son je pokazal, da imajo šimpanzi, gorile in orangutani večjo stopnjo genetske spre- menljivosti kot sodobni ljudje, čeprav jih je veliko manj, kar kaže, da se je Homo sapiens razširil iz manjše populacije. Analiza treh zaporedij mtDNA neandertalca je dala po- dobno sliko, ki kaže, da so tudi ti posame- zniki izvirali iz majhne populacije, ki se je pozneje razširila. Leta 2004 je Pääbo pove- čal študijo variacije mtDNA pri neandertal- cih, s tem da je vključil dodatne štiri vzorce neandertalcev, ki izvirajo z zemljepisno raz- ličnih območij po Evropi, ter pet vzorcev iz zgodnjih obdobij Homo sapiensa. Na podlagi te analize mtDNA je skupina ponovno ugo- tovila, da je zelo malo verjetno, da bi obsta- jal večji genetski prispevek neandertalcev k zgodnjemu modernemu človeku, čeprav tudi tokrat možnosti manjšega genetskega pri- spevka niso mogli izključiti. Mednarodni konzorcij uglednih strokovnja- kov je na podlagi podatkov iz objavljenih zaporedij mtDNK in iz novo pridobljenih vzorcev kosti neandertalcev na koncu raz- polagal z 8.341 ugotovljenimi različnimi za- poredji mtDNK, kar so uporabili za rekon- strukcijo in leta 2008 tudi končno objavo celotnega, 16.565 nukleotidov dolgega za- poredja mitohondrijskega genoma neander- talca. Računalniško modeliranje filogenet- skega drevesa je pokazalo, da genski sklad današnje človeške mtDNA izvira iz Afrike, kar se je ujemalo s predhodnimi Wilsono- vimi ugotovitvami, in da je skupni prednik, ki je nosil sodobno mtDNA, živel do pred 120.000 do 150.000 leti. Na podlagi analize mtDNA je bil čas od začetka obstoja sku- pnega prednika neandertalca in anatomsko sodobnega človeka ocenjen na štirikrat dalj- ši čas: 550.000 do 690.000 let. Primerjave s sodobnimi ljudmi so tudi tokrat pokazale, da so bili neandertalci genetsko ločeni; iz- umrli so, ne da bi prispevali elemente svoje mtDNA k današnjemu človeku. Ker pa se mtDNA deduje izključno po ma- terini liniji in jo lahko na naslednjo genera- cijo prenesejo samo osebki ženskega spola, je omenjena analiza lahko podala le omeje- no sliko naše evolucijske zgodovine. V pri- merih, da so nosilke orientacijskih različic mtDNA kot potomce imele samo sinove, so različice ob pomanjkanju rekombinacije mtDNA po naključju lahko tudi izginile. Zato so analize mtDNA manj informativne kot preiskave jedrnega genoma. Zaključek je bil, da z rezultati sekvenciranja in analize neandertalčeve mtDNA nikakor ne moremo izključiti možnosti, da bi neandertalci dana- šnjemu človeku lahko prispevali druge gene. Pääbo je zato sprejel ogromen izziv določa- nja zaporedja jedrnega genoma neandertalca. Razkritje in preiskava genomskih DNA je razkrila, da vendarle imamo tudi nekaj genov neandertalca Kljub izumu PCR je ostalo zelo vprašljivo, ali so se izredno majhne količine preosta- le DNA, najdene v arhaični kosti, lahko več deset tisoč let dovolj upirale kemičnim spremembam in fragmentaciji, da bi zdržale prevladujočo navzočnost konkurenčne DNA iz mikrobne rasti ali onesnaženja s človeško DNA iz današnjega časa. Za oceno biomo- lekularne ohranjenosti je Pääbova ekipa te- stirala več kot sedemdeset vzorcev kosti in zob neandertalcev iz različnih zemljepisnih leg oziroma krajev v Evropi in zahodni Azi- ji. Stopnjo kontaminacije s sodobno človeško DNA so ocenili s PCR in sekvenciranjem mtDNA. V zbirkah s PCR in kloniranjem pomnoženih fragmentov DNA so razmer- je med neandertalčevo in mikrobno DNA povečali v korist neandertalčeve z uporabo restrikcijskih encimov, ki prednostno cepijo bakterijska zaporedja. Med vzorci je izstopala kost iz jame Vindi- ja na Hrvaškem, saj je zanjo bila značilna visoka raven aminokislinskih ostankov in nizka stopnja racemizacije aminokislin kot tudi, da je bilo več kot devetdeset odstotkov segmentov mtDNA neandertalskega izvora. To kost so zato izbrali za začetno visoko zmogljivo določanje nukleotidnega zapored- ja. Najnaprednejše visoko zmogljive tehnike sekvenciranja DNA, ki so omogočile več sto tisoč branj na zagon, so ob široki bioinfor- macijskimi podpori pripeljale do 254.933 edinstvenih fragmentov DNA. Ta zaporedja so primerjali z zaporedji iz genoma človeka, šimpanza in miši ter z obstoječimi bazami podatkov GenBank. Posebno pozornost so namenili tistim, ki so se v dolžini vsaj tri- deset baznih parov najbolj ujemala s člove- škim ali šimpanzovim jedrnim genomom. Prirejeno po M. Karlén: © The Nobel Committee for physiology or Medicine; https://www.nobelprize.org/prizes/ medicine/2022/press-release/. 1-2 % neandertalske DNA 1-6 % denisovske DNA 208 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 209Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022 Odčitki so zajeli skupaj 0,04 odstotka zapo- redja jedrnega genoma neandertalca. To je bilo izhodišče za nadaljnje delo, ven- dar so za uresničitev naloge potrebovali še več kosti. Med dodatnimi primerki, ki so jih prejeli iz zbirke najdišča Vindija, doline Neandertal, jame Mezmajskaja na Kavkazu in jame El Sidrón v Španiji, so izstopali tri- je, ki so vsebovali več kot en odstotek nean- dertalčeve DNA, in te so izbrali za določa- nje jedrnega genoma. Prvi milijon v verigo genoma povezanih nukleotidov, razbranih z visoko zmogljivim sekvenciranjem, je bil ob- javljen leta 2006. Leta 2008 so z najnovejši- mi načini sekvenciranjaja že lahko ustvarili zbirko, ki je vsebovala milijardo od tride- set do sedemdeset nukleotidov velikih fra- gmentov DNA. Ta nukleotidna zaporedja so z obsežnimi bioinformacijskimi analizami podatkov primerjali z referenčnimi genomi človeka in šimpanza kot tudi z domnevnim računalniško ustvarjenim genomom njunega skupnega prednika. In prišlo je prelomno leto 2010, ko je Pääbo dosegel nedoseglji- vo in poročal o osnutku zaporedja jedrnega genoma neandertalca. Za oceno kontami- nacije z današnjo človeško DNA je upora- bil pet današnjih genomov Homo sapiensa iz različnih delov sveta; primerjal je položaje, za katere je znano, da se med neandertal- čevo in današnjo človeško mtDNA najbolj razlikujejo, kot tudi položaje v jedrnem ge- nomu, kjer se današnji ljudje razlikujemo od neandertalcev in šimpanzov. Že v samem izhodišču raziskave pa je prisotnost sodobne človeške DNA izključeval z ugotavljanjem prisotnosti edinstvenih fragmentov iz delov moškega kromosoma Y v kosteh, pridoblje- nih iz ženskih neandertalcev. Pääbo in njegovi sodelavci so sedaj lahko raziskovali odnos med neandertalci in so- dobnimi ljudmi iz različnih delov sveta. Primerjalne analize so pokazale, da so za- poredja DNA neandertalcev bolj podobna zaporedjem sodobnih ljudi iz Evrope ali Azije kot sodobnim ljudem iz Afrike. To pomeni, da so se neandertalci in Homo sa- piens v tisočletjih sobivanja križali. Začetne ugotovitve so kazale, da pri sodobnih ljudeh evropskega ali azijskega izvora približno od enega do štirih odstotkov genoma izvira iz neandertalcev. Senzacionalno odkritje: denisovci Da se DNA obdrži dolgo časa, odkar so naši najbližji evolucijski sorodniki izumrli, so potrebne izjemne razmere. Problem je v tem, da večina kosti zgodnjih homininov prihaja iz ekvatorialnih in tropskih regij v Afriki in Evraziji, kjer so razmere za ohra- njanje celovitosti DNA, kot sta višja tempe- ratura in kislost tal, izredno slabe. Vendar pa so arheološki dokazi pokazali, da so pra- davni hominini živeli tudi na višjih zemlje- pisnih širinah, kjer je možnost za ohranitev DNA večja. Ena takih regij je gorovje Altaj v južni Sibiriji, kjer se je hominin morda pojavil pred več kot 125.000 leti. Leta 2008 so tam, v jami Denisova, odkrili 40.000 let star delček prstne kosti. Kost je vsebovala izjemno dobro ohranjeno DNA, ki jo je Pääbova ekipa sekvencirala. Rezul- tati so povzročili senzacijo: zaporedje DNA je bilo edinstveno v primerjavi z vsemi zna- nimi zaporedji neandertalcev in današnjega človeka. Pääbo je odkril prej neznanega ho- minina, ki je dobil ime denisovec. Primer- jave z zaporedji sodobnih ljudi iz različnih delov sveta so pokazale, da je do pretoka genov prišlo tudi med denisovci in Homo sa- piensom. Ta odnos je bil prvič viden pri po- pulacijah v delih jugovzhodne Azije, v Ma- leziji, kjer posamezniki nosijo celo do šest odstotkov denisovske DNA. To kaže, da je bil zemljepisni razpon denisovcev ogromen in je zajemal vzhodni in južni del Evrazije. Na podlagi rezultatov je Pääbo s sodelavci predlagal, da so denisovci sestrska skupina neandertalcev, od katerih so se ločili nekje ob polovici časa do skupnega prednika ljudi in neandertalcev. Po ločitvi denisovcev od neandertalcev je prišlo do pretoka genov iz neandertalcev v prednike današnjih Neafri- čanov, predniki Malezijcev in denisovcev pa so se pomešali kasneje, kar pa ni vplivalo na druge neafriške populacije. Pääbova odkritja so ustvarila novo razume- vanje naše evolucijske zgodovine. V času, ko se je Homo sapiens selil iz Afrike, sta vsaj dve izumrli populaciji homininov na- seljevali Evrazijo. Neandertalci so živeli v zahodni Evraziji, denisovci pa v vzhodnih delih celine. Med širjenjem Homo sapiensa zunaj Afrike pred približno 70.000 leti in preseljevanjem na vzhod se naši predniki ni- so srečevali in križali samo z neandertalci, temveč tudi z denisovci. Ko so v altajskih gorah našli še eno kost hominina, tokrat neandertalčevo, kar je po- trdilo, da je območje neandertalcev segalo vse do Sibirije, so s primerjavo genomskih zaporedij lahko ocenili, da je bil populacij- ski razhod med neandertalci in denisovci pred 380.000 do 470.000 leti in da je bil čas razhoda med sodobnimi ljudmi in nean- dertalci/denisovci pred 550.000 do 760.000 leti. Svojo oceno neandertalskega izvora v današnjih evrazijskih genomih so popravili na 1,5 do 2,1 odstotka in pokazali dokaze za bolj zapleteno zgodovino mešanja med neandertalci in Homo sapiensom. Skupina je našla tudi dokaze o pretoku genov iz nean- dertalcev v regiji Altaj v denisovce. Pomen paleogenomskih in filogenomskih odkritij S svojimi prelomnimi raziskavami je Svan- te Pääbo ustvaril povsem novo znanstveno disciplino, paleogenomiko. Po začetnih od- kritjih je njegova skupina zaključila analize več dodatnih zaporedij genomov izumrlih homininov. Njihova odkritja so vzpostavila edinstveni vir, ki ga znanstvena skupnost v veliki meri uporablja za boljše razumeva- nje človeške evolucije in migracij. Za Homo sapiensa je značilna edinstvena sposobnost ustvarjanja kompleksnih kultur, naprednih novosti in umetnosti, pa tudi sposobnost prečkanja odprtih voda in širjenja na vse dele našega planeta. Tudi neandertalci so živeli v skupinah in imeli velike možgane. Sicer so tudi uporabljali orodja, vendar so se v sto tisočih letih ta zelo malo razvila. Po- kazalo se je, da je genetska raznolikost ne- andertalcev manjša in drugačna od tiste pri današnjih ljudeh, kar kaže, da so bile njiho- ve populacije majhne in izolirane druga od Prirejeno po M. Karlén: © The Nobel Committee for physiology or Medicine; https://www.nobelprize.org/prizes/ medicine/2022/press-release/. 210 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 211Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine • Petrologija druge. Nasprotno pa se zdi, da so kasnejši neandertalec iz Evrope, denisovec iz gorovja Altaj in stari moderni ljudje živeli v nekoli- ko večjih populacijah, se srečevali in se tudi med seboj križali. Ena od največjih skrivnosti je, zakaj so bili sodobni ljudje tako uspešni pri svoji eks- panziji in zakaj so neandertalci in denisovci izumrli, potem ko so se več sto tisoč let pri- lagajali evrazijskemu okolju. Opazovanje, da so bile te populacije majhne in da so imele razmeroma visoko stopnjo parjenja v sorod- stvu, nam daje namig, da morda niso bile sposobne tekmovati s sodobnimi ljudmi, ka- terih populacija se je hitro povečevala. Homo sapiens med živalskimi vrstami izstopa po kompleksnosti kultur, družbenih zgradb in sposobnosti sporazumevanja. Lahko do- mnevamo, da je ta edinstvena »človečnost« posledica sprememb v genomu sodobnega človeškega rodu. Dostop do arhaičnih ge- nomov ponuja vznemirljive nove možnosti za prepoznavanje kritičnih genetskih zna- čilnosti, ki nas razlikujejo od arhaičnih homininov. Ker so naši najbližji evolucijski sorodniki, njihovi genomi zagotavljajo iz- hodišča za primerjave, ki lahko pojasnijo posebne človeške značilnosti, pomembne za fiziologijo in medicino. V genomu je pribli- žno 31.000 enonukleotidnih položajev, kjer današnji ljudje iz vseh delov sveta nosijo novodošlo nukleotidno različico, medtem ko genoma neandertalca in denisovca no- sita nukleotid prednikov, ohranjen od loči- tve od šimpanza. Ugotovili so, da so se na evolucijski liniji neandertalca geni, vključe- ni v morfologijo skeleta, spremenili bolj od pričakovanega, medtem ko so se pri sodob- nem človeku bolj spremenili geni, vključeni v pigmentacijo in delovanje možganov. Ker so bili arhaični ljudje že genetsko prilago- jeni življenju v nekaterih okoljih Evrazije, kamor so se selili sodobni ljudje, bi lahko vnos in obstoj njihovih genskih različic v genomu prišlekov pozitivno vplivala na spo- sobnost preživetja prišlekov v novih okoljih po njihovi širitvi iz Afrike. Arhaične gen- ske različice, ki so bile podvržene pozitivni selekciji, lahko tudi v današnjih raziskavah potencialno zagotovijo funkcionalne infor- macije o delih našega genoma, ki so splo- šnega pomena za vse živeče ljudi. Dober primer, da arhaične genske sekvence naših izumrlih sorodnikov vplivajo na fiziologijo današnjega človeka, je denisovska različica gena EPAS1, ki daje prednost pri prežive- tju na visoki nadmorski višini in je pogosta med današnjimi Tibetanci. Drugi primeri so neandertalski geni, ki vplivajo na naš imun- ski odziv na različne vrste okužb, kot tudi neandertalske genske različice, povezane s fenotipi, kot so pigmentacija in vzorci spa- nja pri današnjih Evropejcih. Viri: MLA style: The Nobel Prize in Physiology or Medicine 2022 - Press Release; https://www.nobelprize.org/ prizes/medicine/2022/press-release/. Hedestam, G. K., Wedell, A., 2022: The Nobel Prize in Physiology or Medicine 2022 – Advanced Information; https://www.nobelprize.org/prizes/medicine/2022/ advanced-information/. Dartnell, L., 2020: Izvori – kako je naš planet oblikoval človeško zgodovino. 1. natis. Ljubljana: UMco. Geological history of Earth. Wikipedia – The Free Encyclopedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Geological_ history_of_Earth. Timeline of the evolutionary history of life. Wikipedia – The Free Encyclopedia: https://en.wikipedia.org/wiki/ Timeline_of_the_evolutionary_history_of_life. Timeline of human evolution. Wikipedia – The Free Encyclopedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_ human_evolution. Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine Matevž Novak Apnenec se uporablja kot gradbeni material na območjih s kraškim površjem Jadransko-di- narske regije že stoletja dolgo. Predvsem ena od vrst apnenca, ploščasti apnenec, je eden od najbolj prepoznavnih povezovalnih elementov, ki dajejo skupno identiteto kulturni krajini vzdolž kraške vzhodne obale Jadranskega morja in njenega zaledja (slika 1). Ker tvori lepe, ravne plošče (škrle ali skrle), so ga uporabljali za strešnike, tlakovce, za gradnjo suhih zidov, pastirskih hišk in drugih objektov, podobno kot skrilavec na območjih s pretežno meta- morfno kamninsko podlago. Od rimskih časov, ponekod pa celo od pozne prazgodovine, so ploščasti apnenec izkopavali na dvoriščih ali v manjših površinskih kopih v neposredni bližini naselbin (slika 2). Zaradi varnostnih standardov in drugih predpisov, povezanih s pridobivanjem na- ravnega kamna ter varstvom in ohranja- njem narave, takšno izkoriščanje danes ni Slika 1: Značilni arhitekturni elementi kulturne krajine vzhodne Jadranske obale. Foto: arhiv projekta RoofOfRock. 212 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 213Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine • PetrologijaPetrologija • Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine več mogoče. Tudi če ima lastnik posluh za ohranjanje kamnite kulturne dediščine in želi po najboljših močeh obnoviti ali zgra- diti hišo na tradicionalen način, naleti na številne težave. Poleg pomanjkanja infor- macij, kako ravnati, in odsotnosti zakonskih podlag je največja težava, da ploščasti apne- nec kot tradicionalno uporabljani avtohtoni gradbeni material zakonito ni dostopen. Glavne ovire so v togi zakonodaji, kjer de- ležniki prostorskega načrtovanja, urbanizma ter varstva kulturne in naravne dediščine nimajo jasnih smernic niti za trajnostno ra- bo naravnega kamna kot gradbenega mate- riala ne za varstvo in ohranjanje kamna kot naravne dediščine in tudi ne za ohranjanje kamnitih objektov. To so razlogi, zakaj se gradbeni kamen pogosto uporablja neustrezno ali se ga na- domešča z neavtohtonim, včasih povsem drugačnim kamnom in drugimi materiali, na primer pločevino ali betonskimi strešni- ki. Značilni kamniti arhitekturni elementi tovrstnih objektov so pogosto poškodovani ali uničeni. Tudi stavbe s strešno kritino iz ploščastih apnencev v regiji so večinoma za- puščene, slabo ohranjene in propadajo (slika 3). Geološke značilnosti ploščastega apnenca Območje, ki se razteza od Tržaškega kra- sa v Italiji do Dubrovnika, je eno od tistih, kjer je povezava med geologijo in življenjem človeka najbolj očitna. Skupna zgodovina tega območja, povezana s kraškim kamnom, pa se ni začela šele s človekovo uporabo v prazgodovinski dobi, ampak že veliko prej, v geološki zgodovini. Celotno območje namreč sestavljajo se- dimentne kamnine, ki so nastale na tako imenovani Jadransko-dinarski karbonatni platformi. Karbonatna platforma se razvije, ko je nakopičenje apnenca v morju tolikšno, da se na morskem dnu zgradi relief. Najvišji del te tvorbe je pogosto blizu morske gladi- ne in raven (zaradi česar se imenuje »plat- forma«), tako da nastane območje s plitvo vodo, podobno laguni. Na zunanjih robovih platforme različno strma pobočja povezuje- jo njen vrh z okoliškim globokim morskim dnom. Sodobni primer so na primer Bahami v Mehiškem zalivu. Jadransko-dinarska kar- bonatna platforma je bila zelo obsežna, kar dokazujejo njene kamnine, ki se pojavljajo od severovzhodne Italije, po celotni dolžini Slika 2: Opuščeni površinski kop Komenskega ploščastega apnenca v Gabrovici/Coljavi na Krasu, ki so ga uporabljali za pokrivanje streh in tlakovanje. Foto: Bogdan Jurkovšek. Slika 3: Slabe prakse pri ohranjanju in restavriranju kulturne dediščine. (a) Propadanje kamnitih hiš v Nakovani na polotoku Pelješac na Hrvaškem, (b) posnemanje vernakularne arhitekture v Zgoniku na italijanskem Krasu, (c) mešanje kritin v Kazljah, (d) zamenjava avtohtonih apnenčastih škrl z industrijskimi strešniki na cerkvi sv. Lovrenca v Kazljah. Foto: arhiv projekta RoofOfRock. 214 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 215Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine • PetrologijaPetrologija • Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine Dinaridov vse do Črne gore. Platforma je obstajala milijone let, od jure do zgodnjega eocena, dokler tektonski premiki, povezani s trkom med litosferskimi ploščami, niso povzročili dviga Alpske verige in potopitve platforme v morske globine. Zaradi dolgotrajne stabilnosti okolja se- dimentacije je na vsej Jadransko-dinarski karbonatni platformi nastala okrog 1.500 metrov debela skladovnica karbonatnih ka- mnin. Večinoma so to svetlosivi, debelo- plastnati do masivni (neplastnati) apnenci s pogostimi fosilnimi ostanki lupin rudistnih školjk, odloženi v toplem, plitvem morju. Čeprav je bilo morsko dno dokaj ravno, je bilo v nekaterih predelih morje globlje. V teh predelih, kjer je bilo kroženje vode po- časnejše, so bile koncentracije kisika nižje. To je vodilo do nastanka ploščastih apnen- cev (slika 4). Ploščasti apnenci so tankopla- stnati, večinoma temno obarvani, drobnozr- nati in laminirani apnenci. Debelina plasti je od enega do deset centimetrov, povprečna pa od dva do pet centimetrov. Pogosto vse- bujejo tanke plasti ali leče roženca - trde, goste kamnine, sestavljene iz mikrokristal- nega kremena - in imajo lahko ob lomljenju močan vonj po bitumnu (slika 5). To je zato, ker vsebujejo visoko koncentracijo organskih snovi, ki se je lažje ohranila v vodah z niz- ko vsebnostjo kisika. Ta lastnost omogoča tudi hitro fosilizacijo in odlično ohranitev tudi najfinejših struktur organizmov. Takšni apnenci se pojavljajo kot posamezni debeli paketi znotraj različnih debeloplastnatih pli- tvomorskih apnencev, ki pripadajo različnim formacijam zgornje krede, starim od 95 do 80 milijonov let. Čeprav se ploščasti apnenci zdaj pojavljajo tudi v hribovitih predelih Dinarskega kra- sa v zaledju Jadranske obale, so prostorsko najbolj razširjeni v zahodni Hercegovini, na srednjedalmatinskih otokih (Velikem Drveniku, Šolti, Braču, Hvaru in Korčuli), na polotoku Pelješac, na območju Trogirja in Benkovca ter v zahodnem delu hrvaške Istre in v osrednjem delu Krasa v Sloveniji (slika 5). Ploščasti apnenec kot naravna dediščina na Krasu Na Krasu se ploščasti apnenci pojavljajo v več stratigrafskih horizontih in se razlikuje- jo tako po starosti kot po okolju nastanka. Poznamo dve značilni enoti kraških plošča- stih apnencev, Komenski in Tomajski apne- nec. Skupna značilnost ploščastih apnencev je njihova bogata fosilna vsebina. Lagunski Komenski apnenec je največkrat bogat z makrofosili, zlasti ostanki rib, morskih pla- zilcev in drugih vretenčarjev ter kopenskih rastlin. Globokomorski Tomajski apnenec pa poleg teh vsebuje značilne pelagične mi- krofosile, kot so planktonske foraminifere, amoniti in planktonski krinoidi (kačjerepi) (sliki 6 in 7). Številne najdbe so spodbudile slavnega hr- Slika 4: Okolje nastajanja ploščastega ter debeloplastnatega in masivnega (neplastnatega) apnenca na plitvomorski karbonatni platformi, na robu platforme (bariernem grebenu) in v obdajajočem globokomorskem bazenu. Model: Vlatko Brčić. Foto: Bogdan Jurkovšek in Marino Ierman, Museo Civico di Storia Naturale di Trieste. Slika 5: Zgornjekredni ploščasti apnenci različne starosti na območju Krasa. Vir: Jurkovšek in sod., 2013. Desno zgoraj: laminirani Komenski apnenec z lečami črnega roženca v Škrbini. Foto: Bogdan Jurkovšek. 216 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 217Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine • PetrologijaPetrologija • Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine Slika 6: Rastlinski fosili, najdeni v Tomajskem apnencu (od leve proti desni: iglavci Brachyphyllum in Araucarites ter Magnoliaphyllum). Merilo: en centimeter. Foto: Bogdan Jurkovšek. Slika 7: Živalski fosili Tomajskega apnenca (od leve proti desni: ribi Chirocentrites in Enchonodus, želva, kačjerep in amonit). Merilo: en centimeter. Foto: Bogdan Jurkovšek. Slika 8: Risba holotipa (prvega opisanega primerka) fosilne ribe Coelodus vetteri iz monografije Gorjanović- Krambergerja, ki je izšla leta 1895, in fotografija istega primerka na plošči Komenskega apnenca iz Komna. Foto: Bogdan Jurkovšek. 218 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 219Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine • PetrologijaPetrologija • Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine vaškega paleontologa C. Gorjanović-Kram- bergerja, da je te kamnine poimenoval »ih- tioferni (ribji) skrilavci« (slika 8). Ploščasti apnenec kot element kulturne dediščine Krasa Tradicionalna kraška hiša na matičnem Krasu je imela poševno streho in je bi- la brez žlebov. Material za strešno kritino je določil naklon strehe. Primarna nosilna konstrukcija je bila sestavljena iz hrastovih tramov in je lahko nosila štirikrat večjo te- žo, kot je teža običajne strehe iz opečnatih strešnikov. Zaradi dolžine hrastovih tramov širina hiše nikoli ni presegla šest metrov. Sekundarno konstrukcijo so sestavljale od petnajst do dvajset centimetrov debele letve, ročno pridobljene iz hrastovega lesa, ki so bile praviloma pritrjene na primarno kon- strukcijo z lesenimi žeblji in med seboj spo- jene. Apnenčaste škrle debeline od pet do osem centimetrov so bile položene druga na drugo tako, da so se skoraj v celoti prekri- vale. Zato je streha zahtevala strm naklon, običajno petinštirideset stopinj, v nekaterih primerih celo petinšestdeset stopinj. Ob ro- bovih strehe je bila položena vrsta apnenča- stih plošč, ki so preprečevale vdor meteorne vode. Pozneje so začeli uporabljati žlebove in tudi te so izdelali iz ustrezno oblikova- nih kamnitih plošč. Škrle, ki so sestavlja- le kanal, so bile položene druga na drugo, včasih vstavljene v zid, večinoma pa podprte s kamnitimi policami. Na spodnjem koncu kanala je bil še en kamnit element, obliko- van tako, da je zbiral dotekajočo vodo in jo usmeril stran od zidu. Streha spahnjence, delno oddvojene kuhinje s kaminom in vi- sokim dimnikom, je bila zložena neposre- dno na kamnitem oboku. Tudi številni dru- gi arhitekturni elementi, kot so zgornji deli okenskih okvirjev, vratnih nadstreškov in podest zunanjega stopnišča, so bili izdelani iz ploščastega apnenca (slika 9). Naravovarstveni vidik Apnenec lahko obravnavamo kot zelo po- gosto kamnino in mineralno surovino. Kjer pa v njem najdejo redke in dobro ohranjene fosile, postane dragocena naravna vrednota. Tudi kamnolom apnenca je le industrijski objekt, če zaradi svoje bogate vsebnosti fo- silov ni obravnavan kot naravna vrednota ali če ima zelo dolgo zgodovino pridobivanja kamna, zaradi česar je ovrednoten kot kul- turna dediščina. V primeru apnenca je torej meja med naravno in kulturno dediščino izjemno ozka, zaradi česar je zid med za- ščito vsake od njiju včasih skoraj nemogoče prebiti. Omejitve za pridobivanje ploščastega apnen- ca so postavljene iz dveh razlogov. Prvi je, da ima lahko izkoriščanje apnenca nega- tivne vplive na naravo (na primer krčenje gozdov, spremembe hidrološke mreže, okr- njenje naravne krajine, spremembe življenj- skih prostorov, ki omogočajo ali pospešujejo naselitev invazivnih vrst, izčrpavanje narav- nih virov, hrup in vibracije in tako dalje). In drugič, med izkoriščanjem bi lahko na- šli dragocene in redke fosile, minerale ali speleološke objekte, pomembne kot naravna dediščina. Celosten pristop k vrednotenju ploščastega apnenca Interdisciplinarna študija v okviru projekta RoofOfRock - Apnenec kot skupni imenovalec naravne in kulturne dediščine vzdolž kraške obale Jadranskega morja (https://roofofrock. geo-zs.si/), ki ga je vodil Geološki zavod Slovenije, je v državah vzhodnojadranske regije opisane probleme obravnavala z vseh vidikov, od geološke opredelitve ploščastega apnenca, njegovega pojavljanja in možno- sti pridobivanja do uporabe v arhitekturi, ohranjanja naravne in kulturne dediščine ter zakonodajnega okvira. Cilj je bil vzpostaviti skupno platformo za trajnostno rabo, ohra- njanje in promocijo ploščastega apnenca, oblikovati ustrezne smernice in prispevati k ohranjanju skupne naravne in kulturne dediščine vzdolž kraške obale Jadranskega morja. Ključni elementi študije so bili: • analizirati uporabo gradbenega kamna ob vzhodni Jadranski obali v času in prepo- znati primere dobre in slabe prakse; • opredel it i splošne naravne lastnosti apnenca, ki ga uporabljajo kot gradbeni material, ter natančno opredeliti zna- čilnosti in obseg pojavljanja ploščastih apnencev v naravi; • ugotoviti izvor večine vrst naravnega ka- mna, ki je bil uporabljen v arhitekturi, in opredeliti njihovo prostorsko porazdelitev v naravi; • oceniti zaloge naravnih virov ploščastega apnenca in preučiti možnosti za trajno- stno rabo te mineralne dobrine; • rešiti konf likte med uporabo ploščastega apnenca za vzdrževanje kulturne dedišči- ne in njegovim ohranjanjem kot naravne dediščine ter pripraviti temelje za skupno zakonodajo na vsem območju; • pripraviti dokument s priporočili za za- konodajne spremembe in ga nasloviti na predstavnike ministrstev, regionalnih in krajevnih oblasti ter ustanov s področja varstva naravne in kulturne dediščine ter na druge, ki sodelujejo pri odločanju, z Slika 9: Značilni kraški domačiji. Kraška hiša v obliki črke L z ograjenim dvoriščem (borjačem) in gankom (baladurjem) v Repnu in Škrateljnova domačija z delno oddvojeno kuhinjo v Divači. Foto: Fabiana Pieri in Mitja Guštin. 220 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 221Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine • PetrologijaPetrologija • Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine opozorili na nujnost spremembe tovrstne zakonodaje, če želimo ohranjati, obna- vljati in vzdrževati kamnito kulturno de- diščino. Vrste ploščastih apnencev so bile razvrščene glede na njihove sedimentne, stratigrafske (starostne) in paleontološke značilnosti ter zanje izdelane ocene kakovosti (geomehan- ske in fizikalno-kemijske lastnosti) in raz- položljive količine. To je bila podlaga za presojo možnosti za pridobivanje in načinov varovanja naravnega okolja. Za analizo iz- vora (izvornih kamnolomov ali vsaj obmo- čij pojavljanja) vrst apnenca, uporabljenih v arhitekturi, je bilo izbranih šestindvajset reprezentativnih objektov. Med temi je bilo po pet izbranih na matičnem Krasu v Italiji in v Sloveniji (slika 10), enajst na Hrvaškem (pet v Zadarski županiji, trije v Splitsko- -dalmatinski županiji in trije v Dubrovni- ško-neretvanski županiji) ter pet v Herce- govini. Reprezentativni objekti so bili obravnava- ni glede na arhitekturne in konservatorske parametre (različni kamniti arhitekturni elementi na posameznem objektu, njegove funkcije, estetska vrednost, stanje ohranje- nosti, dotrajanost, predhodni restavratorski posegi in tako dalje). Za vsak objekt je bil opravljen podroben geološki popis vseh vrst uporabljenega apnenca. Poudarek je bil na ploščastih apnencih, za katere so bila razi- skana izvorna območja (kamnolomi). Poleg tega so bili opravljeni razgovori z lastniki objektov in domačini. Delo je potekalo v te- snem sodelovanju z arhitekti in strokovnjaki za varstvo kulturne dediščine. Ugotovitve so pokazale, da so vzdolž Jadran- ske obale za gradnjo uporabljali zelo različ- ne vrste ploščastih apnencev. Zaradi različne kakovosti, količine, prostorske pojavnosti in možnosti pridobivanja različno velikih in debelih apnenčastih plošč so ploščasti apnenec na različnih območjih uporabljali na različne načine. Na nekaterih območjih na Krasu so za kritino uporabljali posebno vrsto apnenca, tako imenovani klivažirani apnenec, ki ga po strogi geološki definiciji ne uvrščamo med ploščaste. To je izvorno neplastnati, homogeni apnenec, ki pa ga je enostavno cepiti v plošče zaradi prisotnosti gostih vzporednih tektonskih razpok. Vsi rezultati so predstavljeni v spletni in tu- di v mobilni aplikaciji, ki omogoča na kraju samem pridobiti podrobne podatke o vrstah apnenca v različnih arhitekturnih elementih, pojavljanju teh apnencev v naravi, fosilih v njih, kamnolomih in možnostih izkoriščanja. Smernice in predlogi za spremembe zakonodaje Za premostitev konf likta med varstvom naravne in kulturne dediščine je bilo tre- ba oblikovati skupne strokovne podlage za spremembo nacionalne zakonodaje ter teh- nične smernice in priporočila za ohranjanje, trajnostno rabo in ponovno uporabo plošča- stega apnenca kot gradbenega materiala. Najprej so opisane morebitne omejitve, ki so večinoma povezane z zemljepisno lego objekta, na primer območja Nature 2000, ekološko pomembna območja, ožja zavaro- vana območja ali druge omejitve na obmo- čjih naravne dediščine. Poleg tega so po- dana priporočila in smernice za trajnostno pridobivanje ploščastega apnenca kot grad- benega materiala. Pri tem so obravnavani tudi nekateri posebni primeri, na primer, kaj storiti, če so v njem najdeni redki fosili. Nekateri objekti in območja so zavarovani tudi kot kulturni spomeniki, zato je treba upoštevati tudi vidike ohranjanja kulturne dediščine. Za morebitne investitorje je posebnega po- mena povzetek splošnih arhitekturnih rešitev za objekte, grajene iz ploščastega apnenca, in smernice za ustrezno vgradnjo tega ka- mna. Po eni strani strokovne smernice nu- dijo pomembne informacije za posameznike, Slika 10: Obravnavani reprezentativni objekti s ploščastim apnencem na slovenskem Krasu: (a) domačija Pr’Blaževih v Gorenju, (b) Škrateljnova domačija v Divači, (c) Župnijska cerkev Sv. Elije v Koprivi, (d) cerkev Marijinega vnebovzetja v Povirju/Gura, (e) cerkev Matere Božje vnebovzete v Šmarju. Foto: arhiv projekta RoofOfRock. 222 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 223Petrologija • Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija krajevne oblasti, strokovnjake in ustanove, ki živijo na območjih s ploščastim apnen- cem ali želijo obnoviti obstoječe zgradbe s tem naravnim kamnom, in jim pomagajo razumeti kulturno dediščino, ki iz tega izvi- ra. Posredujejo znanja, ki so bila izgubljena v preteklosti in lahko pomagajo ohranjati naravno in kulturno dediščino prihodnjim generacijam. Po drugi strani pa smernice služijo kot podlaga vsem odločevalcem na državni in krajevni ravni za pripravo zako- nov, ki spodbujajo trajnostno rabo ploščaste- ga apnenca in drugih naravnih kamnov. Ker ploščasti apnenec, tako kot vsi drugi naravni kamni, nima posebnega statusa in je uvrščen med mineralne surovine, je prav- na podlaga za njegovo pridobivanje rudar- ska zakonodaja. Ta določa enaka pravila za majhne odkope kot za velike komercialne kamnolome. Nacionalne rudarske strategije imajo možnost dovoliti izkoriščanje nekate- rih vrst mineralnih surovin, ki so edini vir ali pa so redke in potrebne zaradi javnega interesa, ki so v drugem zakonu opredelje- ni kot strateški za gospodarski in družbeni razvoj. Med edinstvene mineralne surovine, pomembne za državo ali regijo, sodijo pred- vsem edinstvene (avtohtone) naravne snovi, ki so del nacionalne identitete ali kulturne in naravne dediščine ter krajine. Kljub temu se naravni kamen obravnava v okviru vseh drugih mineralnih surovin in zanj ne velja nobena izjema. Zato so bile za trajnostno pridobivanje apnenčastih plošč predlagane sledeče rešitve: • uporaba ploščastega apnenca iz aktivnih kamnolomov z rudarskimi pravicami; • omejeno pridobivanje ploščastega apnen- ca iz opuščenih kamnolomov samo za namen obnove kulturne dediščine v ne- posredni bližini; • odkopavanje ploščastega apnenca nepo- sredno s površine le z ročnim orodjem, če je to mogoče; • uporaba ustrezno klanega (klivažirane- ga) apnenca iz aktivnih kamnolomov na Krasu; • ponovna uporaba plošč iz obstoječih stavb, tudi dotrajanih; • uporaba ploščastega apnenca iz večjih gradbenih nahajališč, pri čemer se vzpo- stavi »banka gradbenih materialov« na posebnih urejenih zbirališčih, kjer bi bil ta material dostopen trgu. Viri: Belamarić, J., 2016: Kamen istočnog Jadrana. Split: Javna ustanova ReraSD, 127 str. Gorjanović-Kramberger, C., 1895: Fosilne ribe Komena, Mrzleka, Hvara i M. Libanona uz dodatak o oligocenskim ribama Tüffera, Zagora i Trifalja. Djela jugoslavenske Akademije znanosti i umjetnosti, 16: 1–67. Jurkovšek, B., Kolar-Jurkovšek, T., 2021: Fosili Slovenije: pogled v preteklost za razmislek o prihodnosti. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 264 str. Jurkovšek, B., Cvetko Tešović, B., Kolar-Jurkovšek, T., 2013: Geologija Krasa. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 205 str. Novak, M., 2015: RoofOfRock Final Thematic Report. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije. https://roofofrock. geo-zs.si/Publication/index.html. Novak, M., Biolchi, S., Čebron Lipovec, N., Jež, J., Peternelj, K., Šolc, U., Golež, M., 2015: Roof of rock. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije; Dubrovnik: Dunea, 181 str. Peternelj, K., 2015: Skupne smernice in priporočila za spremembo zakonodaje. Publikacija projekta RoofOfRock. Dubrovnik: Dunea d. o. o., 54 str. Pieri, F., Biolchi, S., 2014: Platy limestones: 10 case studies in the Classical Karst. Trst: Edizioni Università Trieste, 48 str. Renčelj, S., 2002: Kras: kamen in življenje. Koper: Libris, 162 str. Šolc, U., Jež, J., Novak, M., Rokavec, D., Peternelj, K., Krivic, M., Jurkovšek, B., Kolar-Jurkovšek, T., Bavec, M., 2014: Projekt RoofOfRock – usmeritve in priporočila za ohranjanje, sonaravno uporabo in ponovno uporabo ploščastega apnenca kot naravnega mineralnega vira za gradnjo objektov. Mineralne surovine v letu 2013, 11 (1): 124–130. Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? Jaka Črtalič, Žan Kuralt, Hubert Potočnik Na prelomu dvajsetega stoletja so na stičišču Alp in Dinaridov, po dvestoletnem vrtincu izumiranja, izginili še zadnji risi. Po bolj ali manj zanesljivih navedbah so bili na obmo- čju današnje Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine zadnji osebki ubiti ali pa so jih našli mrtve v prvem in drugem desetletju dvajsetega stoletja. Izumiranje je časovno jasno potekalo v smeri proti jugu Balkanskega polotoka, kjer se je na območju med Makedonijo, Albanijo in Kosovom ohranila majhna, izolirana populacija risov, ki jo danes imenujemo balkanska. Na območju jugovzhodnega obrobja Alp in Dinaridov je prostor ostal »prazen« sedemdeset let, dokler niso spomladi leta 1973 slovenski gozdarji in lovci v kočevske goz- dove ponovno izpustili tri pare risov iz Slovaškega rudogorja. Ponovna naselitev je bila izjemno uspešna, dejanje pa lahko razumemo kot eno izmed pionirskih naravovarstvenih akcij v Sloveniji. Po skoraj petdesetih letih obstoja »dinarske« populacije, ki se je razvijala v izolaciji od sosednjih populacij risov v Karpatih, švicarskih Alpah ali na jugu Balkana, je risom ponovno grozilo izumrtje. Tokrat v prvi vrsti zaradi parjenja v sorodstvu in posledič- no izjemno visoke stopnje sokrvja. Bil je skrajni čas za ukrepanje. Za življenje risa je nujno potrebno kritje, ki ga večinoma omogočajo različne oblike naravne vegetacije, ta mu namreč omogoča njegovo uspešno plenjenje. Foto: Miran Krapež. 224 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 225Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • EkologijaEkologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Evrazijski ris (Lynx lynx) je največja iz- med štirih danes živečih vrst risov in tehta od štirinajst do petintrideset kilogramov, v dolžino meri od sedemdeset do sto trideset centimetrov, v višino do petinšestdeset cen- timetrov. Za razliko od ostalih treh vrst so njegov glavni plen parkljarji, medtem ko so zajci z izjemo najbolj severnih delov obmo- čja razširjenosti razmeroma nepomembni. Vrsta je razširjena po večjem delu Severne in Srednje Azije, v nekaterih delih Bližnjega vzhoda in Evrope. Največje evropske popu- lacije so v Skandinaviji, baltskem območju in Karpatih, medtem ko so populacije v srednji in jugovzhodni Evropi, z izjemo bal- kanske populacije, ponovno naseljene, za vse pa velja, da so majhne in izolirane. Po dosedanjih najdbah se je evrazijski ris v Evropi prvič pojavil v času riško-würmske medledene dobe ob koncu pleistocena. Ko- lonizacija je najverjetneje potekala iz Azije preko takrat velikih gozdnih masivov (Ori- ani, 2000). V začetku holocena, ko so bile razmere za risa zelo ugodne, je evrazijski ris hitro širil svoje območje razširjenosti. Do začetka srednjega veka je poseljeval skoraj celotno območje Evrope z izjemo Iberskega polotoka, katerega je poseljeval iberski ris (Lynx pardinus). V srednjem veku in nato z viškom po industrijski revoluciji sta se zgo- dila skokovit porast urbanizacije evropskega prostora in izginjanje velikih gozdnih ob- močij, kar je povzročilo hiter upad tako risa kot tudi njegovega najpomembnejšega plena – evropske srne. Ob hkratnem sistemskem spodbujanju in nagrajevanju ubijanja velikih zveri je ris do druge polovice devetnajstega stoletja skoraj izginil iz večjega dela Evrope (Kos in sod., 2005). Leta 1973 je bilo iz Slovaških Karpatov v Trnovec v Kočevskem Rogu ponovno naseljenih šest risov (tri sa- mice in trije samci). Vsi doseljeni risi so bili odlovljeni na istem območju in predvidoma delno sorodni med seboj. V naslednjih le- tih se je populacija hitro širila in po nekaj letih poselila zlasti Kočevsko in Notranjsko v Sloveniji ter Gorski Kotar na Hrvaškem. Širjenje je bilo zlasti hitro v smeri proti ju- govzhodu, proti Hrvaški in Bosni in Her- cegovini, saj se v tej smeri raztezajo za risa lahko prehodni obsežni sklenjeni gozdovi. Širjenje proti severozahodu, v jugovzhodne Alpe v Sloveniji, Avstriji in Italiji, pa je bilo precej manj intenzivno in počasnejše. Gozdne koridorje, ki so na območju med Vrhniko in Divačo potekali z dinarskega na alpsko območje, je namreč »presekala« ogra- jena avtocesta Ljubljana–Razdrto (kasneje do Kopra), ki je bila ves čas velika ovira pri njihovem širjenju z dinarskega območja proti Alpam. V vsem obdobju od ponovne naselitve so zaznali le nekaj osebkov severno oziroma zahodno od te avtoceste, v Julijcih ter na mejnem območju v Italiji, a so bili vsi evidentirani osebki samci, razmnoževanja ali samic z mladiči pa niso nikoli zaznali. Življenjski prostor za katero koli vrsto je razdeljen na »habitatne krpe«, območja z ugodnimi razmerami za vrste, ki so ločena z »matriksom«, območjem, skozi katerega se lahko posamezni osebki premikajo, vendar se v njih ne bodo za stalno naselili, ter na »ovire – bariere«, skozi katere osebki tež- ko prehajajo ali pa skoznje celo ne morejo priti. Fragmentacijo lahko povzročijo narav- ne ovire, kot so reke, visoke gorske verige ali morja, zaradi česar so vrste razdeljene na populacije in subpopulacije. Z razvojem človeštva se pokrajina spreminja, krči se na- ravni življenjski prostor, pojavljajo se nove ovire, zato je fragmentacija trenutno pre- poznana kot eden od glavnih dejavnikov, ki ogroža živalske vrste in jih močno ovira pri tem, da bi si opomogle. Ponovna povezanost Vzhodnih Alp z na- ravnim prehajanjem risov iz dinarske po- pulacije v Sloveniji in na Hrvaškem je ena od prednostnih rešitev za dolgoročno ohra- njanje risov v tem delu Evrope. Povezanost med habitatnimi krpami je temeljnega po- mena za dolgoročno preživetje katere koli populacije prostoživečih živali, saj neposre- dno vpliva ne samo na njeno dinamiko in možnosti dolgotrajnega preživetja, pač pa tudi na možnost za njeno širjenje. Zaradi tega je izboljšana povezanost prosto- ra med Dinaridi in Alpami, ki bo zagoto- vila ustrezno število osebkov, ki prehajajo v alpski prostor, in tako tudi genski pretok, ključnega pomena za vzpostavitev za življe- nje sposobne metapopulacije risov v Alpah in Dinaridih. To pa je glede na potrebe in želje ljudi zelo težko doseči. Povečana urba- nizacija na območjih, kjer živi ris, ter razvoj velikih prometnih infrastruktur, kot so av- toceste, sta v zadnjih letih v Sloveniji in v sosednjih državah še povečala ta izziv. Z namenom ohranitve dinarsko-jugovzho- dnoalpske populacije risa smo v sklopu pro- jekta LIFE Lynx Reševanje risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem leta 2017 pričeli doseljevati rise iz slovaškega in romunskega dela Karpatov. Prednostno je bilo namreč treba preprečiti nadaljnjo iz- gubo genetske pestrosti oziroma povečanje sokrvja, ki bi zagotovo vodili v hitro izu- mrtje populacije v prihodnjem desetletju. Ob doselitvah risov na ključna območja v Dinaridih v Sloveniji in na Hrvaškem ter v Alpah v Sloveniji pa je skupaj z drugimi naravovarstvenimi ukrepi ključno vzpostavi- ti povezavo med sedaj ločenima subpopula- cijama iz Dinaridov in jugovzhodnih Alp. Zato je bilo treba narediti podrobno analizo primernosti in povezljivosti prostora, ki bo- sta omogočili oblikovanje strategije obnovi- tve populacije. Sodobni računski postopki, ki obsegajo me- tode strojnega učenja, so v ekoloških razi- skavah pogosto uporabljeni. V okviru ana- lize primernosti prostora smo tako izdelali model primernosti prostora za evrazijskega Slika 1: Zvezna napoved primernosti prostora za evrazijskega risa. Modri odtenki predstavljajo ugoden prostor za risa, rdeči odtenki pa neugodnega. V obeh primerih pa gre za (večje) strnjene gozdne komplekse. Razlika med območjema je še bolj očitno razvidna na sliki 2, ki prikazuje habitatne krpe primernega (svetlo modri odtenki) in ugodnega (temno modri odtenki) prostora. 226 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 227Ekologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija risa na območju jugovzhodnih Alp in se- vernih Dinaridov, ki predstavlja most ozi- roma »stepping stone« (odskočno desko) med omenjenima deloma populacij. Pri tem smo uporabili metodo največje entro- pije (Maxent), ki se je v dosedanjih študi- jah pokazala za izredno robustno in omo- goča izdelavo tovrstnih modelov z uporabo podatkov o pojavljanju vrste ter okoljskih podatkov. V našem primeru smo uporabili podatke telemetričnega spremljanja enaintri- desetih risov ter mesta zbranih neinvazivnih genetskih vzorcev risa, okoljski sloji pa so obsegali podatke o gozdnatosti, vplivu člo- veka, naklonu terena ter nadmorski višini. S tem smo želeli zajeti vse ključne dejavnike, ki vplivajo na navzočnost oziroma nenav- zočnost risa. Vsekakor bi bilo dobro, če bi vključili tudi podatke o biotskih medseboj- nih vplivih (volk in ris na primer sta posre- dna tekmeca za plen, medved je pomemben kleptoparazit oziroma mrhovinar na risjem plenu), a ti podatki za celotno območje raz- iskave na žalost niso na voljo. Iz zvezne na- povedi modela (slika 1) je razvidno, da je večji del Dinarskega območja primeren za risa, medtem ko so krpe ugodnega prostora v alpskem območju razmeroma majhne in ločene z globokimi alpskimi dolinami. Model primernosti prostora torej napoveduje primernost prostora za vzpostavitev teritori- jev rezidentnih (stalno naseljenih) risov. Na prehodnost prostora pa poleg primernosti vplivajo tudi drugi dejavniki, saj se bodo osebki v disperziji oziroma v času osamo- svajanja (iskanja lastnega teritorija) verjetno gibali tudi v manj ugodnem življenjskem prostoru. Rezultate (slika 3) analize preho- dnosti prostora (angleško Landscape perme- ability) bi tako lahko interpretirali kot ne- kakšno »prometno« omrežje za mlade rise v iskanju teritorija. Ponekod je prehodnost razpršena (vijolični odtenki), kar v praksi pomeni, da se žival lahko neovirano premi- ka skozi prostor. Na nekaterih območjih pa je prehodnost izrazito kanalizirana (rožnati in rumeni odtenki), kar pomeni, da ima ris le malo možnosti za drugačno pot. Primeri, ko taka »ozka grla« presekajo linearne ovire (na primer avtocesta, železnica), so še pose- bej problematični, saj so take ovire za risa lahko skoraj neprehodne. Nazoren primer takšne ovire je ograjena av- tocesta Ljubljana-Koper, ki je bila zgrajena (odsek od Vrhnike do Postojne) leta 1972, v časih, ko se o prehodnosti prostora za ži- vali še ni razmišljalo. Avtocesta tako prečka gozdnate grebene severnih Dinaridov in z le nekaj cestnimi podvozi in nadvozi ustvari pregrado, ki osrednji življenjski prostor ve- likih zveri v Sloveniji razreže na dva dela. To potrjujejo telemetrični podatki risov (in drugih velikih zveri), ki kažejo, da je preho- dnost avtoceste na nekaterih odsekih močno omejena, na odseku Unec–Postojna na pri- mer (uspešnega) prečkanja še nismo zabe- ležili. Zato so načrti za izgradnjo zelenega mostu na tem odseku zagotovo upravičeni. Kako pomembni so zeleni mostovi, pričajo podatki z bližnjega avtocestnega odseka Za- greb–Reka, dolgega 68,5 kilometra, ki te- če skozi osredje Gorskega kotarja, ki je del širšega kompleksa primernega življenjskega prostora za risa. Zaradi razmeroma zahtev- Slika 2: Krpe primernega (svetlo modri odtenki) in ugodnega (temno modri odtenki) prostora. Opaziti je velike površine ugodnega prostora v dinarskem delu, medtem ko je krp ugodnega prostora v Alpah bistveno manj. Prikazane so tudi avtoceste in železniške proge - linearne prepreke, ki lahko pomenijo veliko oviro za gibanje risa. Slika 4: Slika prikazuje možno prehodnost prostora, prekrito z ugodnimi habitatnimi krpami. Jasno je razvidno, da so zaplate ugodnega prostora predvsem v Dinaridih dobro povezane, medtem ko so razdalje med krpami ugodnega prostora v alpskem delu nekoliko večje. Poleg tega je jasno, da avtocesta Ljubljana-Koper prečka tri možne koridorje, prvi je odsek Vrhnika-Unec, drugi Unec-Postojna, kjer je načrtovan zeleni most, in tretji Postojna-Divača. Na vstavljeni karti so označeni ti trije koridorji, hkrati pa so prikazane sledi z GPS-ovratnico opremljenih risov. Posebej je prikazana sled risa Maksa (svetlo modra črta), ki je sprva neuspešno iskal prehod na odseku med Uncem in Postojno, nato pa je avtocesto večkrat prečkal na odseku med Vrhniko in Logatcem. Evrazijski ris v primerjavi z drugima dvema vrstama velikih zveri (volkom in medvedom) veliko težje premaguje ovire v prostoru, ki jih povzroča človek s širjenjem obsežnih urbanih in kmetijskih površin ter gradnjo velikih prometnic. Foto: Matej Vranič. 230 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 231Ekologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija nega reliefa je na tem avtocestnem kraku triinštirideset viaduktov in predorov in eden sto metrov široki zeleni most, ki je posebej zasnovan za prehajanje živali, kar predstavlja kar petindvajset odstotkov dolžine avtoceste. Skupaj je bilo s pomočjo senzorjev gibanja in fotografskega spremljanja v 793 dneh za- beleženih 12.519 prehodov velikih sesalcev. Rezultati raziskave so pokazali, da v takem primeru izgradnje avtoceste, ko je na petin- dvajsetih odstotkih dolžine avtoceste prehod velikim sesalcem omogočen, povezljivost življenjskega prostora zadostno ohranjena. Zanimivo je, da je preko sto metrov dolge- ga zelenega mostu prešlo 13,3 odstotka več živali kot pod vsemi ozkimi (od pet do pet- najst metrov dolgimi) podhodi na tem avto- cestnem odseku (Kusak in sod., 2009). Evrazijski ris je nedvomno ena od bolj zah- tevnih vrst glede izbire življenjskega pro- stora v pokrajini s prevladujočim vplivom človeka. Poleg gostote plena je ključen de- javnik pri določanju ustreznosti življenjskega prostora tudi možnost kritja, ki ga ta po- nuja. Največkrat se to kaže v obsegu goz- dnih in drugih sonaravnih površin, kot so grmišča, zaraščajoče površine ali višja vege- tacija. Kljub temu ga lahko najdemo vse od odprtih območij v Srednji Aziji pa do tun- dre v severnejših zemljepisnih širinah (Bre- itenmoser in sod., 2000; Potočnik in sod., 2020). Risi se navadno izogibajo urbanim strukturam oziroma območjem s poveča- no človekovo aktivnostjo in izbirajo okolja s povezanimi gozdnimi kompleksi (Ripari in sod., 2022). Potočnik in sodelavci (2020) so posodobili model, ki ga je pripravil Skr- binšek (2004) za določanje primernosti ži- vljenjskega prostora za evrazijskega risa na območju Dinaridov in jugovzhodnih Alp. Po oceni modela je na območju Dinarskega gorstva 11.400 kvadratnih kilometrov pri- mernega prostora za risa, na območju jugo- vzhodnih Alp pa 9.500 kvadratnih kilome- trov. Problem predstavljata predvsem velika fragmentacija primernih habitatnih krp in razmeroma slaba povezljivost med njimi. Po naših ocenah so te številke nekoliko bolj konzervativne, saj v Alpah skupna površina krp z ugodnim življenjskim prostorom znaša 706 kvadratnih kilometrov, skupna površina krp s primernim življenjskim prostorom pa 3.915 kvadratnih kilometrov, medtem ko je v Dinaridih ugodnega življenjskega prostora 4.119 kvadratnih kilometrov, primernega pa 8.306 kvadratnih kilometrov. Zaradi visoke stopnje urbanizacije in kr- čenja primernega življenjskega prostora so številne populacije in subpopulacije risa po Evropi in v svetu močno fragmentirane in izolirane. V primerih številčno majhnih populacij je visoka stopnja izoliranosti velik problem in brez zunanjega genetskega prito- ka s časom pride do težav zaradi parjenja v sorodstvu in posledično izginotja populacije (Lima, Zollner, 1996; Collingham, Huntley, 2000; Thomas, Baguette, Lewis, 2000). Ve- liko vlogo pri ohranjanju stabilnosti popula- cij ima izmenjava genetskega materiala med posameznimi subpopulacijami. Ključno vlo- go pri širitvi genov imajo mladi risi, ki po približno enem letu zapustijo rodni teritorij in poskušajo poiskati nezaseden teritorij ter partnerja. Iz rezultatov raziskave o značil- nostih disperzije oziroma razširjanja risov na Jurskem pogorju v Švici je razvidno, da risi tudi v času disperzije, ko bi pričakovali, da bodo zaradi notranje želje po odselitvi izbirali tudi manj primerne življenjske pro- store, še vedno občutno raje izbirajo obmo- čja z večjo pokritostjo z gozdom (Zimmer- mann, 2004). Kar 85,5 odstotka vseh lokacij dispergerjev je bilo zajetih znotraj gozdnih površin, kljub temu da je bilo na območju študije od naključno razpršenih točk kar 51,8 odstotka na negozdnih površinah. Sodeč po dosedanjem poznavanju in izku- šnjah bi morali v prihodnje vidike ohra- njanja primernega življenjskega okolja risa vključevati tudi vpliv podnebnih sprememb. Gorska okolja veljajo za posebej ogrože- na, pri čemer se globina in trajanje snežne odeje v zadnjih desetletjih močno zmanjšu- jeta (Beniston in sod., 2003), spreminja se naravna vegetacija (Gehrig-Fasel in sod., 2007), povečuje pa se tudi tveganje za spre- minjanje in širjenje novih/tujerodnih plenil- cev/kompetitorjev (tekmecev), kot je na pri- mer evrazijski šakal (Canis aureus) (Potočnik in sod., 2019). Vsi omenjeni dejavniki bi lahko pomembno vplivali tako na razpolo- žljivost prehranskih virov za rise kot tudi na količino razpoložljivega ustreznega prostora zanje. Ne glede na to pa prizadevanja za ohranjanje območij in koridorjev med habi- tatnimi krpami, zmanjševanje vpliva (zlasti) linijskih ovir (avtocest) in, po potrebi, »imi- tacija« razširjanja s premestitvami oziroma translokacijami osebkov ostajajo pomemben del varstvenih ukrepov za vzpostavljanje pa- nevropske metapopulacije risa v Evropi. Doc. dr. Hubert Potočnik je zaposlen na Oddelku biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Deluje v raziskovalni skupini za ekologijo živali na Katedri za ekologijo in varstvo okolja, kjer študentom podaja tematiko s področja ekologije živali in preučevanja ekosistemov. Osrednja tema njegovega raziskovalnega in strokovnega dela je preučevanje velikih sesalcev, zlasti velikih zveri – njihove ekologije, upravljanja in varstva. Pri svojem delu sodeluje pri razvoju in optimizaciji spremljanja in upravljanja s prostoživečimi populacijami živali doma in v tujini. Med drugim je tudi član mednarodne skupine strokovnjakov za spremljanje in preučevanje populacij volkov v alpskem prostoru WAG (Wolf Alpine Group). Jaka Črtalič je zaključil magistrski študijski program ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi zaposlen. V zadnjih petih letih sodeluje pri različnih naravovarstvenih in znanstvenih projektih na temo velikih sesalcev in predvsem velikih zveri. Ukvarja se s telemetričnim spremljanjem velikih zveri in analiziranjem pridobljenih prostorskih podatkov.  Dr. Žan Kuralt je biolog in ekolog z Oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je nedavno tudi doktoriral. V doktorski nalogi se je ukvarjal s plenilskimi členonožci tal pragozda Krokar. Raziskovalno je razcepljen med pajke in velike zveri, ki jih preučuje na terenu in v laboratoriju. Pri tem uporablja moderne računske metode. Na oddelek se najraje pripelje po dveh kolesih. 232 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 233Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija • Ilustracija v naravoslovjuIlustracija v naravoslovju • Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija Marija Nabernik Z ilustracijo se v svojem življenju srečamo zgodaj. Običajno je naš prvi spomin nanjo pove- zan s slikanico. Če še malo pobrskamo po spominu, se spomnimo, da smo listali in gledali slikanice z leposlovno vsebino in takšne, ki so obravnavale poljudnoznanstvene teme. Ilu- stracijo zato lahko delimo na domišljijsko in stvarno. Takšna razdelitev je lepo razpoznavna tudi iz zbirke knjižnih Čebelic, ki so pri nas izhajale pri založbi Mladinska knjiga. V njenih objavah je bila v času, ko je zbirko urejala Kristina Brenkova, redno prisotna tudi poljudno- znanstvena vsebina (Jurc, 2021). Četudi me je znanstvena ilustracija spre- mljala ves čas mojega izobraževanja, sem se z njenim ustvarjanjem soočila veliko ka- sneje. Prvič kot študentka grafičnega obli- kovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času mojega študija ilustracije pri nas še ni bilo mogoče študirati kot samostojne likovne discipline, vpeta je bila v študij načrtovanja vizualnih komunikacij. Pod mentorstvom profesorja Zdravka Papiča (1953–2013) smo se štu- denti udeleževali mednarodnih likovnih delavnic Kaverljag, kjer smo se lotevali tu- di projektov iz ekologije in ohranjanja na- rave, posledično tudi znanstvene ilustracije. Profesor Papič je bil tudi ustanovitelj štu- dijske smeri ilustracije. Ilustracijo je skušal razvijati v njeni čim večji zvrstni širini, s tem je sledil primerljivim študijem v tujini. Ilustracija je od uvedbe bolonjskega sistema študija postala samostojna študijska smer tudi na akademiji. Z ustanovitvijo katedre za ilustracijo skrbimo za pregled nad stroko, njen razvoj in uresničevanje zastavljene vizi- je. O ilustraciji razmišljamo širše in študen- tom ponujamo možnost, da spoznajo njena različna področja, kot so pripovedniška, dokumentarna, izobraževalna, referenčna, komentatorska, oglaševalska in identitetna, ki jih obravnavamo kot osnovne kategorije ilustracije po ilustratorju, akademiku in pro- fesorju Alanu Maleu (Male, 2017). Študenti ilustracije na ljubljanski Akademiji se s po- dročjem znanstvene ilustracije soočijo že na prvi stopnji študija, še bolj poglobljeno pa jo obravnavajo na drugi. Slika 1: Poljudnoznanstvene ilustracije za otroke puščajo nekoliko več prostora za lastni likovni izraz kot znanstvene ilustracije. France Bevk, 1960: Luna. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustriral Mirko Lebez. Slika 2: Primer ilustracije divjine. Zanjo je značilno, da prikazuje idealizirani izsek iz življenjskega prostora rastlin ali živali. Marija Nabernik: Mimikrije: Hippocampus bargibanti. Akvarel, 30 centimetrov x 30 centimetrov, 2014. 234 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 235Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija • Ilustracija v naravoslovjuIlustracija v naravoslovju • Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija Ilustracija torej sodi na področje vizualnih komunikacij (Male, 2019: 9). Gre za disci- plino, ki je tesno povezana tako z likovno umetnostjo kot načrtovanjem vidnih sporo- čil. Pri znanstveni ilustraciji je povezava še širša. Poznavati je namreč treba posamezne znanstvene discipline. V znanosti je ilu- stracija pomembna vizualna komunikacija (Wood, 1994: VII). Po svoji vlogi je lahko dokumentarna, referenčna ali izobraževalna. Uveljavila se je tudi delitev glede na stro- kovna področja, tako poznamo naravoslovno ilustracijo, medicinsko ilustracijo, ilustracijo divjine (Hodges, 2003). Znanstvena ilustracija je po svoji naravi to- rej interdisciplinarna in pripada vizualnim komunikacijam. Gre za področje ustvarja- nja, ki od avtorja zahteva likovno znanje, poznavanje področja vizualnih komunikacij in naklonjenost znanosti. Med likovnim in znanstvenim gradi mostove, ki ustvarja- jo nove načine komuniciranja. Znanstveni ilustrator mora temo dobro poznati, da jo lahko upodobi, zato pogosto sodeluje s stro- kovnjakom področja, ki ga obravnava. Delo pogosto zahteva številne konzultacije. Za ta tip ilustracije je najprej značilno, da je zve- sta vsebini in njenemu podajanju. Ključno je tudi dobro načrtovanje vizualne predsta- vitve, poznavanje ciljne publike, izbira pri- mernih upodobitvenih tehnik in izbor prave oblike ilustracije. Kadar znanstveno ilustracijo opazujemo z vidika oblike, lahko opazimo pet izrazitih oblik: sekvenčno, naturalistično, tehnično, informacijsko in konceptualno. Pri sekvenč- ni ilustraciji je izrazito v ospredju sestavina časa. Ilustracija razlaga vsebino v nekem časovnem sosledju, podobno kot to počne strip v domišljijski ilustraciji. Podoba je tako razdeljena na sekvence, ki kažejo določeno stanje ob različnih zaporednih časih. Primer sekvenčne ilustracije bi bil v znanstveni ilu- straciji prikaz življenjskega cikla rastline ali živali. Na sliki 6 je prikazan srčni utrip v štirih fazah. Naturalistična ilustracija kaže predmet obravnave čim bolj zvesto njegove- mu neposrednemu vtisu. Po svoji naravi je mimetična, posnemovalna. A tudi če ilu- strator kako temo prikazuje mimetično, je pri tem početju selektiven, prikazanega ne posnema fotografsko. Med prikazovanjem nekatere vsebine poudarja, pri drugih pa se odloči za redukcijo, poenostavitve. Vse to počne zaradi jasnejše komunikacije. Primeri takšnega prikaza bi bili življenjski prostor na sliki 2 ali lišaj na sliki 3, na sliki 6 pa osrednja ilustracija, ki naturalistično prika- Slika 3: Marija Nabernik: Mokasta ramalina (Ramalina farinacea). Tempera na papirju, velikost ilustracije: 25 centimetrov x 10 centimetrov, Kaverljag 2004 (Oblikovanje likovnih ilustracij lišajev glede na morfološke tipe: Delavnica Kaverljag 008 od 12. do 21. julija 2004: Lišajska karta Slovenije - kartografsko gradivo; založništvo in izdelava: Koper - Studio Piranesi, 2006). Slika 4: Shema stvarne ilustracije, ki izvira iz ilustratorske prakse. Slika 5: Razpredelnica prikazuje širino področij stvarne ilustracije, kakšne so njene vloge ter kateri so praktični primeri ilustracij. STVARNA ILUSTRACIJA PODROČJA Eksaktne in naravoslovne znanosti: matematika, logika, kibernetika; fizika, mehanika; astronomija; kemija; biologija, botanika, zoologija, genetika, biokemija, biofizika, ekologija; geologija, meteorologija, geofizika; geografija. Tehnične (inženirske) znanosti: metalurgija, rudarstvo; strojništvo; gradbeništvo; elektrotehnika, elektronika, računalništvo; aeronavtika; kemijska tehnologija; tekstilna tehnologija; geodezija; obča tehnologija. Medicinske znanosti: medicina, mikrobiologija; stomatologija; farmacija. Agrarne (biotehniške) znanosti: agronomija; gozdarstvo, lesarstvo; živilska tehnologija; veterina. Družbene znanosti: politologija; ekonomija, statistika; informatika, komunikologija; sociologija; zgodovina; arheologija; geografija; etnologija; antropologija. Humanistične znanosti in znanosti o umetnosti: filozofija, estetika, filologija, lingvistika; psihologija, pedagogika, didaktika; literarna in umetnostna zgodovina, muzikologija. VLOGE Dokumentarna Referenčna Izobraževalna PRIMERI Učni plakati, učbeniki, delovni zvezki, učna gradiva, družabne igre, priročniki, strokovne monografije, predavanja, tehnična navodila, diorame, embalaže zdravil ... 237Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija • Ilustracija v naravoslovju zuje srce v prerezu. Pri tehnični ilustraciji je najpomembnejše merilo. Ilustracije so izde- lane v natančnem razmerju do prikazanega. Tehnične ilustracije običajno prikazujejo v prerezu, v transparencah (nekateri deli pred- meta so naslikani, kot da so prosojni, zato da se vidi vsebina v njegovi notranjosti) ali razstavljene (na primer podoba prereza pod- mornice). Najdemo pa jih tudi v tehničnih navodilih, ki nas učijo, kako nekaj sestavi- ti ali razstaviti. Za informacijsko ilustracijo velja, da je največkrat shematska. Razlaga posamezne dele kake celote. Zanjo je po- gosta souporaba grafičnih elementov, kot so kazalke, ali uporaba tipografskih elementov, kot so črke oziroma števila, ali pa ilustraci- jo spremlja legenda, razlaga (slika 7, na sli- ki 6 je to primer krvnega obtoka ali prikaz položaja srca v telesu). Pri snovanju takšne ilustracije pogosto sodeluje informacijski oblikovalec. Konceptualna ilustracija pred- stavlja kako širše področje v eni ilustraciji. Povzema širši koncept. Njeni avtorji več- krat uporabljajo vidne metafore. Najdemo jo na naslovnicah znanstvenih revij ali pa kot del člankov v obliki graf ičnih povzetkov. V strokovnih revijah so grafični povzetki člankov ali vidna predstavitev teme postali pravilo ob snovanju vsebine. Formo znanstvene ilustracije lahko razla- gamo tudi kot bližanje ilustracije enemu ali drugemu koncu daljice, na enem koncu je f igurativno, na drugem pa abstraktno. Ta razlaga se nanaša na stopnjo stilizacije posa- mezne podobe, pa tudi premikanje ilustraci- je v ilustrirane diagrame vse do vidne pred- stavitve podatkov, kjer pride do prepleta raz- ličnih strok vizualnih komunikacij (ilustra- cije, tipografije, oblikovanja, fotografije …) znotraj vidnih predstavitev v znanosti (Chri- stiansen, 2018). Kako zahtevne podobe smo zmožni prebra- ti, je odvisno od naše vizualne pismenosti. Torej od tega, koliko smo sposobni intuitiv- no razumevati predstavljene podobe na pod- lagi izkušenj. Še pomembneje pa morda je, kako smo se naučili podobe razumevati in brati pri izobraževanju (pri likovnem pouku, Slika 6: Marija Nabernik: Srce. Plakat 100 centimetrov x 70 centimetrov, 2005 (študijski projekt pod mentorstvom prof. Zdravka Papiča), Plakat prikazuje različne oblike ilustracije (naturalistično, informacijsko, sekvenčno). Slika 7: Primer informacijske ilustracije. Marija Nabernik: Topos. Digitalna (vektorska) ilustracija. 2015. 238 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 239Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija • Ilustracija v naravoslovjuIlustracija v naravoslovju • Podoba stvarnosti - znanstvena ilustracija zgodovini umetnosti in podobno). Na neka- terih strokovnih področjih je pomembno tudi poznavanje kodov in konvencij, da lah- ko podobo smiselno interpretiramo. Eden takšnih nazornih primerov dogovora o rabi barve je medicinska ilustracija, kjer modra barva predstavlja vensko kri, rdeča pa arte- rijsko. Pri tovrstnem upodabljanju ilustrator uporablja konceptualne rešitve in se odda- ljuje od naturalističnega prikaza. S takšnim upodabljanjem tistemu, ki se uči, pomaga- mo, da lažje razločuje drugo od drugega, posledično hitreje bere podobo in pomni ključne informacije, ki jih podoba nosi. Ko- de in konvencije podajanja vsebine se razvi- jajo v času in so lahko dobro premišljeni in načrtovani, včasih tudi ne, a se kljub temu uveljavijo v nekaterih strokovnih krogih. Idealno bi bilo, da pri njihovem nastanku sodeluje načrtovalec vizualnih komunikacij. Znanstveno ilustracijo zaradi njenih estet- skih kvalitet pogosto uporabljajo tudi v bolj poljudne namene, na primer na poštnih znamkah ali na razstavah, kjer je ločena od strokovnega besedila, v katerem se je poja- vljala (slika 8). Ob tem ne smemo pozabiti njenih osnovnih vlog. Znanstvena ilustracija je ključna v izobraževalnem procesu in kot taka nepogrešljiva v učilih. Spremlja nas v učbenikih, na didaktičnih pripomočkih, učnih plakatih, v strokovnih člankih, znan- stvenih monograf ijah, zadnje čase tudi v oblikah za splet, nemalokrat v obliki aplika- cij in interakcij, ki jih ponujajo nova pred- stavitvena okolja. Da znanstveni ilustraciji tisti, ki se učimo, ne namenjamo pretirane pozornosti, ni nujno slabo. Kolikor manj smo pozorni nanjo, toliko bolje je narejena, saj nas usmerja v branje vsebine. Podobno kot se ne ukvarjamo z izbrano pisavo, ko beremo roman, kadar je ta dobro izbrana. Teoretsko raziskovanje ilustracije se je v za- dnjih letih usmerilo v celostno obravnavo področja. Strokovni literaturi o ilustraciji se je pridružila celostna kronološka raziska- va ilustracije, ki namenja pozornost razvoju ilustracije v svetovnem merilu (Doyle, 2018). Če iz časovne razdalje lažje razmišljamo o zgodovinskih vidikih ilustracije, sodobno ilustracijo težko ukalupimo, saj namenoma raziskuje mejna področja in se podaja v ne- znano v interdisciplinarnih projektih. V Sloveniji je znanstvena ilustracija žal še vedno velikokrat spregledano področje vi- zualnih komunikacij, čeprav premoremo številne izredno kakovostne avtorje. Večina jih ima akademsko izobrazbo, tisti starejši večinoma slikarsko, nove generacije pa že ilustratorsko. Na Katedri za razvoj ilustra- cije se zavedamo vlog ilustracije, poznamo poslanstvo ilustratorja in si prizadevamo za vzpostavitev standardov kakovosti na tem področju. Izobraževanje bodočih ilustrator- jev je pri tem ključno. Literatura: Jurc, A., 2021: Literarna zapuščina Kristine Brenkove, ki »je spravljala dobesedno vse«, v pregledni monografiji. Na: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/literarna- zapuscina-kristine-brenkove-ki-je-spravljala-dobesedno- vse-v-pregledni-monografiji/605463. Dostopno 17. 12. 2021. Male, A., 2017: Illustration: a theoretical and contextual perspective. London: Bloomssbury. Male, A., 2019: The Power and Influence of Illustration: Achieving Impact and Lasting Significance through Visual Communication, London: Bloomsbury Visual Arts. Wood, P., 1994: Scientific Illustration. New York: John Wiley & Sons. Hodges, R. S. E., 2003: The Guild Handbook of scientific illustration. Hoboken: John Wiley & Sons. Christiansen, J., 2018: Visualizing Science: Illustration and Beyond. Na: https://blogs.scientificamerican.com/ sa-visual/visualizing-science-illustration-and-beyond/. Dostopno 24. 4. 2023. Slika 8: Ilustracija za poštno znamko. Marija Nabernik: Pikastocvetna kukavica. (Pola poštnih znamk). 2014. Doc. mag. Marija Nabernik je visokošolska učiteljica, zaposlena na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje na Univerzi v Ljubljani, ter ilustratorka in oblikovalka. Na ilustratorsko pot se je podala kot študentka grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2006 se je izpopolnjevala na področju ilustracije in grafičnih tehnik na praški Akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje UMPRUM. Dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje zaključi leta 2007 pod mentorstvom prof. Tomaža Kržišnika, podiplomskega leta 2012 z magistrskim delom Znanstvena ilustracija v Sloveniji in vpliv sodobnih medijev na to področje pod mentorstvom prof. dr. Staneta Bernika in prof. Zdravka Papiča. Med študijem za prispevke s področja ilustracije prejme priznanje (2005) in nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (2007), skupinsko zlato nagrado Evropske skupine izobraževalnih založnikov (European Educational Publishers Group, EEPG) (2005) ter nagrado Primavera (2011), ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Maribor (DLUM). V letih od 2009 do 2015 je bila samozaposlena v kulturi kot oblikovalka vidnih sporočil in ilustratorka. Posveča se avtorskim projektom s področja grafičnega oblikovanja in ilustracije ter pedagoškemu delu. Kot višješolska predavateljica je sodelovala z Inštitutom in akademijo za multimedije (IAM), kot zunanja sodelavka pa z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2015 se zaposli na Oddelku za oblikovanje vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer prevzame vodenje študijske smeri ilustracije. Pri poučevanju in ustvarjanju je njeno delo usmerjeno na področje poljudnoznanstvene in znanstvene ilustracije. Meni, da kakovostnega ilustratorja poleg obvladovanja veščin odlikuje poznavanje zgodovinskega in teoretskega okvira ilustracije. Njena dela lahko zasledimo v objavah strokovnih in znanstvenih člankov ter na uvrstitvah ilustratorskih del v domače (Bienale slovenske ilustracije) ter mednarodne selekcije (Castra, Zlato pero Beograda, Illustraciencia - častna omemba leta 2016). Foto: Joe Pansa. 240 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 241Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo • NagrajenciNagrajenci • Prof. dr. Radovan Komel Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo Damjana Rozman V veselje mi je napisati nekaj besed o življenjskem delu prof. Radovana Komela, ki ga bralci revije Proteus dobro poznajo po uredniškem delu in po vsakoletnih predstavitvah Nobelovih nagrajencev (na primer za medicino oziroma fiziologijo). Pozna pa ga tudi širša javnost po številnih nastopih v javnih medijih, kjer je zapletene skrivnosti življenja, povezane z bioke- mijskimi procesi, znal razložiti na tak način, da mu je vsakdo rad prisluhnil. Prof. dr. Radovan Komel je upokojeni re- dni profesor biokemije in molekularne bi- ologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je na Inštitutu za biokemijo (sedaj Inštitutu za biokemijo in moleku- larno genetiko) vodil Medicinski center za molekularno biologijo. V letih od 1992 do 2011 je deloval tudi na Kemijskem inštitu- tu, kjer je vodil Laboratorij za biosintezo in biotransformacije (sedaj Laboratorij za molekularno biologijo in nanobiotehnolo- gijo). Obe raziskovalni enoti sta bili pod njegovim vodstvom povezani v raziskovalni program Funkcijska genomika in biotehnolo- gija za zdravje, ki ga je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije leta 2004 uvrstila med najboljše programe na področju naravoslovja. Vodenje mešane skupine raziskovalcev Kemijskega inštitu- ta in farmacevtske družbe Lek je pripeljalo do številnih izboljšav postopkov in inovacij, med drugim tudi do proizvodnega postop- ka prvega slovenskega biološkega zdravila, sprejetega v globalno proizvodnjo pri družbi Sandoz-Novartis, kar je takrat predstavljalo enega od temeljev sedanje biofarmacevtike. Komel je diplomiral leta 1974 na področju biokemije mikrobnih steroidnih transforma- cij. Med doktorskim študijem se je izpopol- njeval na Centralnem inštitutu za mikrobi- ologijo in eksperimentalno terapijo (Central Institute for Microbiology and Experimen- tal Therapy, ZIMET) na Nemški akademiji znanosti v Jeni, podoktorsko pa na Tehniški univerzi v Gradcu v Avstriji (1986), kjer je spoznaval nove tehnike genskega inženirstva in molekularne biologije. V letu 1987 je go- stoval na Inštitutu za zdravje in medicinske raziskave (Institut national de la santé et de la recherche médicale, INSERM) v Parizu, kjer se je navdušil za medicinsko molekular- no genetiko. Njegovi skupini sem se pridružila kot dok- torska študentka leta 1993. Kot kemičarka sem se pod mentorstvom Komela še bolj navdušila za biokemijo. Komel se je takrat največ ukvarjal z biotehnološkimi izzivi - na primer, kako z mikrobnimi biotrans- formacijami pridobiti steroidne hormone, ki jih v našem telesu proizvaja nadledvična žleza, pri številnih obolenjih pa jih je treba dodajati kot zdravila. Ker imajo glive robu- stno celično steno, je razvijal tudi postopke pridobivanja protoplastov - mikrobnih celic brez celične stene, ki bi lahko znatno olaj- šali postopke biotransformacij. V prakso je uvajal takrat najnovejše pristope tehnolo- gije rekombinantne DNA in jih uporabljal za biotransformacijo nitastih gliv. Cilj je bil preusmeriti presnovne procese glive tako, da bi rekombinantna gliva izvedla tiste encim- ske reakcije, ki jih je zaradi nereaktivnosti molekul težko izvesti kemijsko. Modelni organizem je predstavljala nitasta gliva Co- hliobolus lunatus oziroma Curvularia lunata. Oba seva spadata med askomicete in lahko vneseta hidroksilno funkcionalno skupino (11β-OH) v steroidni obroč. 11-beta hi- droksilacija steroidnega skeleta predstavlja ključno stopnja pri proizvodnji kortikostero- idnih hormonov, kot je na primer kortizol. Kasneje je Komel pričel namenjati pozor- nost tudi humani genetiki, predvsem dia- gnostiki, tako predporodni kot poporodni, gensko pogojenih monogenskih bolezni, kjer genetska sprememba (mutacija) v enem od genov pripelje do bolezenskega fenotipa. Skupaj s sodelavci je razvil postopke za ge- netsko analizo cistične fibroze, hemofilije A, policistične bolezni ledvic, epidermolitič- ne buloze, osteoporoze ter analizo mikrosa- telitov za posamezniku prilagojeno diagno- stiko raka na želodcu. Poleg tega je razvijal tudi postopke genotipizacije za prepoznava- nje oseb v sodni medicini in kriminalistiki. Ko je v svetovnem merilu postalo jasno, da je večina bolezni moderne dobe poligenskih oziroma večfaktorskih, da torej spremembe v več genih, skupaj z okoljskimi dejavniki, prispevajo k bolezenskemu fenotipu, se je posvetil tej tematiki. Raziskoval je genetske vzroke različnih oblik raka (raka prebavil, glioblastoma, melanoma) in psihiatričnih motenj (motenj hranjenja, samomorilnosti). Pri tem je poleg klasičnih metod biokemije in molekularne biologije pričel uporabljati tudi celostne pristope funkcijske genomike, vključno s pripravo originalnih proteinskih čipov. Komel je imel veliko povezovalno sposob- nost. Sodeloval je s kliničnimi (različnimi oddelki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, Onkološkim inštitutom, regio- nalnimi bolnišnicami), akademskimi (raz- ličnimi fakultetami Univerze v Ljubljani, predvsem Biotehniško fakulteto in Fakulteto za farmacijo, in Univerzo v Novi Gorici) in raziskovalnimi ustanovami (predvsem Ke- mijskim inštitutom, pa tudi Inštitutom Jožef Stefan). Odlično je sodeloval tudi s farma- cevtsko družbo Lek, predvsem pri razvoju biofarmacevtikov. Leta 2011 je bil eden iz- med pobudnikov Slovenskega konzorcija za biočipe in kasneje ustanovljenega Centra za funkcijsko genomiko in biočipe (CFGBC), ki deluje še danes v okviru Inštituta za bi- okemijo in molekularno genetiko na Medi- cinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Center za funkcijsko genomiko in biočipe združuje štirinajst slovenskih partnerskih ustanov in omogoča raziskovalcem delo pri projektih funkcijske genomike v Sloveniji. V sodelo- vanju s Centrom za funkcijsko genomiko in biočipe in s strani Evropskih strukturnih Slika konidiofor in konidijev gliv Cohliobolus lunatus m118 (MUCL 38696) in Curvulatia lunata (MUCL 38697). Vir: Damjana Rozman, osebni arhiv. 242 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 243Nagrajenci • Prof. dr. Radovan Komel Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo • Nagrajenci skladov financiranega Centra odličnosti Bi- otehnologija s farmacijo, ki ga je tudi vodil, je prof. Komel ključno prispeval k dostopno- sti moderne raziskovalne opreme pogenom- skega obdobja v slovenskem prostoru. Komel je med slovenskimi raziskovalci vseh ved med tistimi, ki so izobrazili največ dok- torskih študentov. Bil je mentor pri kar se- deminštiridesetih doktorskih delih – sama sem doktorirala kot njegova druga doktor- ska študentka. Med opravljanjem doktor- skega ali podoktorskega dela smo se njegovi študenti praviloma izobraževali tudi v so- delujočih laboratorijih v tujini. Številni med nami so danes v Sloveniji na pomembnih položajih na področju medicinske genetike v ginekologiji, pediatriji, patologiji, sodni me- dicini, kriminalistiki in drugod v kliničnih ustanovah, farmacevtski industriji in ne na- zadnje tudi na matični Univerzi v Ljubljani. Poleg izjemnega mentorskega opusa pri iz- obraževanju podiplomskih študentov v upo- rabni biokemiji in molekularni biologiji je bil Komel tudi priljubljen profesor. Predaval je biokemijo in molekularno biologijo štu- dentom medicine in dentalne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani kot tudi študentom biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, študentom Univerze v Novi go- rici ter doktorskim študentom podiplomskih študijev biomedicine na Univerzi v Ljubljani. Raziskovalno delo Komela sega na različ- na področja medicinsko ali biotehnološko usmerjene biokemije in molekularne biolo- gije, kjer je dejaven v domačih in medna- rodnih krogih. V letih od 1995 do 2000 je bil predsednik vladne komisije za pripravo zakona o genski tehnologiji. Bil je nacional- ni koordinator za področje biotehnologije in v mednarodnem prostoru član komiteja Integrated Approaches on Functional Ge- nomics (Integrirani pristopi k funkcijski ge- nomiki) pri Evropski znanstveni fundaciji. Od leta 2002 do leta 2013 je bil tri zapo- redne mandate član oziroma predsedujoči v mednarodnem svetovalnem in znanstvenem svetu Mednarodnega centra za gensko inže- nirstvo in biotehnologijo (ICGEB). Prejel je številna mednarodna in domača priznanja in nagrade, kot so priznanje Outstanding Visi- tor za raziskovalno bivanje v Jeni v Nemški demokratični republiki (1994), državna na- grada za vrhunske dosežke v znanosti (pred- hodnica Zoisovih nagrad) (1994), priznanje francoske vlade za podpiranje znanstveno- -raziskovalnega sodelovanja z republiko Francijo Chevalier dans l’Ordre des Palmes Académiques (2004), Lapanjetova nagrada za vrhunske znanstvene in pedagoške do- sežke na področju biokemije in molekularne biologije (Slovensko biokemijsko društvo, 2008), tretja nagrada za najboljši evropski (srednješolski) učbenik BESA, podeljena na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2012, Velika nagrada Miroslava Zeija za življenj- sko delo na področju dejavnosti Nacional- nega inštituta za biologijo (2015), nagrada Andreja Otona Župančiča za vrhunsko raz- iskovalno delo na Medicinski fakulteti Uni- verze v Ljubljani za leto 2018, v letu 2022 pa še imenovanje za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani ter Zoisova nagrada za življenjsko delo s področja biokemije in molekularne biologije. Raziskovalni opus Komela obsega 179 SCI- -člankov, ki so citirani skoraj štiritisočkrat. Izvirnost njegovih idej kaže dejstvo, da je pri večini od teh objav prvi, dopisni ali vo- dilni avtor. Med ključna dela sodijo prva slovenska objava s področja genskega inže- nirstva (1987) ter prva slovenska objava s področja molekularne biologije v medicini (1990; New England Journal of Medicine, ta- krat IF, faktor vpliva, 24.5). V zbirki Pub- Med je dostopnih 145 objav z avtorstvom R. Komela. Komel je bil tudi vodja mnogih raziskoval- nih in raziskovalno-razvojnih projektov v Republiki Sloveniji, bilateralnih projektov in partner pri mednarodnih projektih. Od leta 1999 do leta 2003 je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani vodil raziskovalni pro- gram Molekularna genetika in biologija v bio- medicinskih raziskavah, od leta 2004 do leta 2014 je vodil že omenjeno medinštitutsko (Medicinska fakulteta in Kemijski inštitut) programsko skupino Funkcijska genomika in biotehnologija za zdravje in v nadaljevanju do sredine leta 2017 tudi njeno naslednico na Medicinski fakulteti Univerze v Ljublja- ni. Kot predsednik Prirodoslovnega društva Slovenije in predsedujoči vladni Komisiji za gensko tehnologijo ter Komisiji za pripravo zakonodaje na področju biomedicine je bil in je ves čas aktivno navzoč v javnem pro- storu. Je avtor štiriinpetdestih poljudnih oziroma strokovnih člankov (časopisnih prispevkov), ima več kot sto intervjujev v sredstvih javnega obveščanja (tisku, radiu in televiziji) in bil soorganizator in predavatelj na številnih javnih predavanjih in okroglih mizah doma in v tujini. S tem je bistve- no prispeval k ugledu Medicinske fakulte- te Univerze v Ljubljani ne le v strokovni, temveč tudi splošni javnosti, predvsem pa je pomembno prispeval k »opismenjevanju« splošne javnosti s tematikami s širšega po- dročja biokemije in molekularne biologije ter genetike. Komel nedvomno velja za strokovnjaka, ki zna še tako zapletene biokemijske mehaniz- me v celicah, organih ali organizmih poslu- šalcu predstaviti na poljuden, pogosto tudi humoren način. S tem še danes pomembno prispeva k ugledu naše stroke tudi v splošni javnosti, saj izobražuje starejše generacije in navdušuje mlajše generacije za odkrivanje skrivnosti ved o življenju. V osebnem življenju je Komel velik ljubitelj narave in strasten ribič. Sodelavci se spo- mnimo njegovih številnih ribiških zgodb z dramatičnimi razpleti in enkratnimi ulovi, tako v rekah kot tudi v morju. Pa skupnih prednovoletnih pohodov po brezpotjih v vseh vremenskih razmerah, ki so se običajno končali v odličnih gostiščih z domačo hrano, kjer smo bili deležni tudi enoloških lekcij. Vsa ta strast do lepega in dobrega na raz- ličnih področjih življenja daje prof. Komelu posebno mesto med nami in v družbi sploh. Naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani je prof. dr. Radovanu Komelu podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr.  Gregor Majdič.  Podelitev je bila 1. decembra leta 2022 ob tednu Univerze v Ljubljani. Foto: Katja Kodba/STA. Prof. dr. Damjana Rozman je redna profesorica biokemije in molekularne biologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2005  dalje vodi Center za funkcijsko genomiko in biočipe (CFGBC) na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njeno znanstveno- raziskovalno delo sodi na širše področje biokemije in molekularne biologije, funkcijske genomike in sistemske medicine.  V okviru svoje raziskovalne skupine preučuje vlogo neravnovesja holesterola pri s presnovo povezanih kompleksnih boleznih jeter z upoštevanjem dejavnikov cirkadiane ure.  Skupaj s sodelavci povezuje eksperimentalne pristope z bioinformatiko in različnimi načini računskega modeliranja. Ta celostni (globalni) vpogled v biološke sisteme je ključni steber sistemske medicine, saj prinaša dodano vrednost k razreševanju biomedicinskih vprašanj, kot so  razumevanje kompleksnih bolezni ter iskanje novih pristopov za napovedovanje bolezenskih označevalcev ali tarč za zdravljenje.  244 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 245Znanstveniki potrdili obstoj predbiotskih molekul na asteroidu Rjugu • Naše neboNaše nebo • Znanstveniki potrdili obstoj predbiotskih molekul na asteroidu Rjugu Znanstveniki potrdili obstoj predbiotskih molekul na asteroidu Rjugu Mirko Kokole Znanstvena teorija, ki poskuša razložiti, kako je iz nežive snovi v naravnih procesih prišlo do nastanka življenja, se imenuje abiogeneza. Po tej teoriji naj bi gradniki življenja - ami- nokisline, nukleotidi in lipidi - nastali iz enostavnejših organskih molekul, ki so nastale na Zemlji ali pa so na Zemljo prišle ob padcih kometov in asteroidov. Slavni Miller-Ureyjev poskus leta 1952 je pokazal, da lahko iz mešanice plinov, kot so metan, amonijak in vodna para, ob električni razelektritvi nastanejo aminokisline. Od takrat naprej so znanstveniki vztrajno poskušali ugotoviti, ali v vesolju obstajajo tudi kompleksne predbiotske moleku- le, ki so nujno potrebne za nastanek življenja. To so lipidi, aminoksline, ogljikovi hidrati in nukleinske kisline. Kar nekaj poskusov je pokazalo njihov obstoj, vendar pa do sedaj nobeden ni bil popolnoma prepričljiv. Sedaj je japonskim znanstvenikom le uspelo analizi- rati popolnoma čiste vzorce snovi, ki jih je leta 2020 na Zemljo pripeljala vesoljska sonda Hajabusa2 z Zemlji bližnjega asteroida Rjugu (Hajabusa in Rjugu sta slovenska zapisa, v Hepburnovem, po svetu običajnejšem zapisu, ki uporablja angleška fonetična pravila, se obe imeni pišeta Hayabusa in Ryugu). Z izjemno občutljivo metodo je skupini znanstvenikov uspelo zaznati sledove uracila, niacina in še nekaterih drugih predbiotskih molekul. Asteroid Rjugu oziroma 162173 Rjugu je Zemlji bližnji asteroid, ki kroži okoli Sonca med Zemljo in Marsom. Leta 1999 so ga odkrili astronomi v okviru programa Lin- coln Near-Earth Asteroid Research (Lincolnovo raziskovanje Zemlji bližnjih asteroidov). Ime Rjugu-jo je dobil po čarobni podvodni pala- či iz japonske ljudske pripovedke. Rjugu je asteroid tipa C, kar pomeni, da je bogat z ogljikom in drugimi organskimi spojinami. V premeru meri približno en kilo- meter in je nepravilne oblike. Leta 2014 je Japonska agencija za raziskovanje vesolja (JAXA) izstre- lila vesoljsko plovilo Hajabusa2, ki naj bi preučevalo asteroid Rjugu, zbralo vzorce z njegove površine in se z njimi vrnilo na Zemljo. Po več kot treh letih potovanja je vesoljsko plovilo junija leta 2018 prispelo do asteroi- da in osemnajst mesecev preučevalo njegovo površino in sestavo. Decembra leta 2020 se je Hajabusa2 vrnila na Zemljo z vzorci z asteroidove površine. Japonski znanstvenik Jasuhiro (v Hepburno- vem zapisu Yasuhiro) Oba z univerze v Ho- kaidu je že leta 2020 objavil študijo meteo- ritov, s katero je potrdil obstoj predbiotskih molekul, kot so uracil, timin in citozin, na objektih zunaj našega planeta. S tem je po- kazal, da bi lahko molekule, ki so gradniki RNA in DNA, nastale tudi v vesolju. Ven- dar takrat niso mogli popolnoma izključiti kontaminacije na Zemlji in v njenem ozra- čju, saj so preučevali ostanke meteorjev, ki Asteroid Rjugu, kot ga je posnela kamera ONC-T na vesoljski sondi Hajabusa2 leta 2018. Rjugu oziroma 162173 Rjugu je asteroid tipa C, kar pomeni da je sestavljen iz snovi, bogate z ogljikom. Foto: ISAS/JAXA. Vzorci snovi, ki jih je na asteroidu Rjugu nabrala vesoljska sonda Hajabusa2. Foto: Yada, T., Abe, M., Okada, T. et al. 246 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 247Znanstveniki potrdili obstoj predbiotskih molekul na asteroidu Rjugu • Naše neboNaše nebo • Znanstveniki potrdili obstoj predbiotskih molekul na asteroidu Rjugu so padli na Zemljo. Oba je sedaj uporabil svojo izjemno natančno metodo še na vzor- cih snovi z asteroida Rjugu in tako nedvo- umno dokazal obstoj uracila, ki je gradnik RNA, in s tem njegov nastanek zunaj na- šega planeta. Novo odkritje predbiotskih molekul v vzor- cih snovi z asteroida Rjugu je zelo po- membno, saj nam nedvomno potrjuje, da lahko osnovni gradniki življenja nastanejo tudi v vesolju in niso nastali samo na Ze- mlji. Seveda zaradi tega spoznanja nismo kaj posebej bližje odkritju, kako je življenje nastalo, lahko pa smo veliko bolj prepričani, da življenje ne obstaja samo na Zemlji, am- pak tudi drugod v vesolju. Vesoljsko plovilo Habajusa2. Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Hayabusa2_Ion_thruster.jpg. Nebo v maju. Datum: 15. 5. 2023. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana.