i&Aišrj11 b 1 j anskyWS
tlypxew^sanw^^^ti. - •......................... r-r". .
Štev. 5.
in znanstven listT
V Ljubljani 1. maja 1889.	Leto IX.
43
»JEVam,
Ukrajinska balada.
oča mčnih, dalje kžhn? Le noter, noter v dvorec k nam! Mrak pada na ravnino, Noč že na Ukrajino.
Pač trudni, lačni že ste V» . . . Ti» nifte hleba in soli! Od pota si počijte, Pri mSni prenočite!«
»»Bog plati, mlada Vam gospd! — Samf domrf? Sami dom.4? Kjč mož je vaš čestiti? Kjč bdrin plemeniti?««
»Mož moj odšel je v daljni kraj, Oj, v daljni kraj, ni ga nazaj; Tri leta so minila, Odkar sva se ločila.«
»»Odšel je v metliško Moskvd, Od tam pa v Novgorod — natd V Sibirijo potdvat, Kupččvat in trgdvat.««
»Kak gospodarstvo käj stoji? To pač velike so skrbi! . . . Imate dčce zale? Odrasle ali male?« —
»»Jedini otrok moj — Ivtfn, K a za ček bdder je, krasrfn . . . Vse s£ma gospodarim, Vse vladam in domrfrim.e«
»Oh, tč skrbi', oh, tč skrbi! Lehkd se duša pogubi . . . Lehkrf od prave poti Napsist nas zvabi, zmoti.
Gost Vaš pravico od Bog.4 Greh odpustiti Vam imd . . . Sreč mi le odkrijte, Ničesar ne tajite!«
»»Težkd, hudd grešila sem, Oh, grehe tri storila sem,
Tri hude, težke grehe . . . Podajte mi utčhe!
Moliti vsak dan /.a možd Obljubila sem i/, sred . . . Oh, večkrat opustila — Greh prvi sem storila.
Posušil se je rožmarin Usnjen njemu na spomin . . . Zalivati zabila — Greh drugi sem storila.
Prišel bil k nam je mlad kobzrir, Oj, mlad kobzdr, oj, lep goslrir, Opčval step-ravnino, Opčval Ukrajino.
Kazake v dumkah je slavfl, Njih ženam krasne vence vil . . . Greh tretji sem storila: Kobz£rja — poljubila.
Bog pač mi grehe odpusti . . . A on, a on mi oprostf, Ko pride h tujine? — Po njem sreč mi gine.««
»On že sedi tii pred tebdj: Odpušča vse, ti Taras tvoj, A ketka bo — pokora? . . . Poljiibi me, oj, Dora!«
Gorazd.
Moja prijateljica.
Spisala Marica. (Konec.)
meno listje je jelo padati raz drevesa, nastopila je jesen.
Nikdar nisem tožila o dolgem času in kakd neki? Dela sem imela vedno dovolj in v prostih urah sem čitala. A sedaj se mi ni nič kaj ljubilo. Če sem vzela delo, položila sem je kmalu iz rok in pričela misliti, ne vem kaj; če sem hotela brati, nisem mogla; čitala sem besede, a razumela nisem ničesar. Tedaj nejevoljna ndse in na ves svet, pričela sem pregledovati in spravljati najljubši zaklad svoj — knjige, ali tudi to ni šlo; napösled sem jela leno posčdati zdaj tu, zdaj tam, in čutila sem nekaj, kar se mi zdi, da svet imenuje dolg čas.
Jezila sem se na vreme, kar se druge jeseni ni zgodilo; še vesela sem bila, da me tako vreme ni vabilo na piano. Ali takrat je bilo drugače.
Družno z Ano sva prebirali vse, kar se nama je zdelo lepd in primerno. Kadar je došlo kaj slovenskega, tedaj sva takoj pustili še takd zanimivo nemško ali italijansko knjigo in se trgali za slovensko. In kakd sva potem sodili! Nič ni ušlo najini sodbi. Večkrat sva potem, smejč se, rekali: »Kritikovati je nama pač lahko 1«
Sedaj torej, ko naju je usoda razdružila, spominjala sem se predobro prešlih dnij, katere sva preživeli v blaženi brezskrbi. Slika za sliko mi stopa iz prešlosti pred oči, spomin za spominom se mi podi po glavi in zavest, da je minila ta srečna doba, polni mi srce s pretožnimi čustvi. Namesto Ane svoje dobivam redno nje pisma, ali kakšna pisma! Žalostna, silno žalostna.
Mesec dnij je šele, kar je odpotovala, in omenila mi je Že v zadnjem listu, da se čuti bolno, ker je tam zrak zanjo preoster in da jc sedaj, ko je v Trstu še primeroma gorko, tam neprenosen mraz.
Minili so božični prazniki in nastopil je predpust, katerega se veseli marsikdo. Tržaški Slovenci so se skazali v tem veselem času. Vsako društvo je imelo zase koncert, igre in ples. Na oglih, kjer si vajen le laškim oznanilom, bili so Čestokrat slovenski napisi in vabila.
Pri več koncertih sva se srečala z Vinkom; sodeloval je in tekal semtertja kričč: »Vse za närod!« Po »besedi« pa je navadno prišel k nam, sel z nami k jedni mizi, kjer se je on vidno zabaval, jaz malo da ne — zehala! Le kadar sva govor obrnila na Ano, kar sem večkrat izkušala, tedaj sem bila zadovoljna. Vpraševala sem, kakö in kaj piše, upajoč veselejših novic; ali on mi je z nejevoljnim glasom odgovarjal: »Eh, kaj; tam vedno nekaj toži in vzdihuje.«
Temu človeku tedaj ti, Ana moja, zaupavaš najtajnejša in najsvetejša čustva svoja; temu človeku? Piši mu rajši, kakö se sedi za mizo v veseli družbi pri polnih kozarcih in napiva svojemu narodu, a koristi — svojemu želodcu, tedaj bode njemu prav!
Kaj te je omamilo, da si mu pisala o Barlčtu? Ali kaj to tebi očitam ? Vinko je v tvojih očeh tvoj ideal, tvoje vse! Njemu nc smeš ničesar prikrivati.
Ko bi ti, duša moja, znala, kakö se je izrazil o tem! Za ves svet bi tebi ne povedala, za ves svet ne, da je meni, prijateljici tvoji, rekel: »Zakaj ga ne vzame?«
In ti si njemu tako nežno pisala, takö lepö! Spominjam se še, kakö :
»Blizu šole jc lepa, velika, gosposka hiša. Dolgo nisem znala, kdo jc tu gospodar, ker me to tudi ni zanimalo. Ko sem se nekega dnč vračala z malega izprehoda ter krenila že po poti navzgor proti šoli, srečam na cesti velik voz senä z dvema voloma, ki v sneženem tiru nista mogla dalje. Ozka pot je bila popolnoma zaprta. Stala sem torej in čakala odrešenja. Ko takö stojim in trepetam od mraza, stopi k meni gosposko oblečen mož in me nagovori. Začujena ne vem, kaj sem mu odgovorila; on pa je skočil naprej in mi velel, naj malo potrpim, da jc takoj gotovo. Šel jc proti grädu in kmalu potem so speljali voz do lčpe, gosposke hiše.
Gospodar, sodila sem, da bode ta, vrnil se je k meni in se mi predstavil. To je graščak — Barlč.
Od tega dnč je vidno pazil na vsak moj korak, ali jaz sem se ga ogibala in če bi tudi tvoje podobe, ljubljeni Vinko moj, ne nosila v srci svojem, ta bi mi ne bil nikdar ljub, ker se mi zdi, da je politični naš nasprotnik.«
Pisala je Ana še več in vse takö lepö, takö nežno, toda on? Kakö in kaj ji je on pisal, ni mi znano, dovolj mi je, kakö mi jc rekel.
Predpust se je bližal koncu in več veselih ur sem preživela v tem času.
Ana mi je redno dopisovala in že v dveh zadnjih listih me povpraševala, če Vinka kaj vidim in kakö mu je, ker ji nič ne piše. »Da le ni boldn,« pisala je na zadnje.
In ni bil bolan. Pustno soboto je bil velik ples tržaškega »Sokola«, katerega sem se udeležila. Ze pri vstopu me je sicer neprijetno dirniio, ko se mi jc Vinko približal z navadno svojo udvornostjo in me spremil v sobano. Prosil me je prve četvorke, ali ker sem to obljubila že dan pred plesom, ostala mu je druga. Smelo trdim, da sem pa nestrpno čakala prilike, ko mi bode možno vprašati ga, zakaj ne piše Ani.
Orkester je dal na znanje četvorko in Vinko ni zamudil priti pome.
Po navadnih vprašanjih in navadnih frazah njegovih sem dejala takö:
»Včeraj sem dobila Anin list, v katerem povprašuje po Vas, ker ji nič ne pišete; ne vem, kaj naj ji odgovorim — bolni vender le niste, kaj ?« —
»Da Vam odkritosrčno povem,« rekel je Vinko, »jaz ji ne morem pisati. Siliti in hliniti bi se moral, česar pa jaz ne znam.« Pri teh besedah sem zmajala z glavo neverjetno in ko je Vinko to zapazil, nadaljeval je:
»Le verjemite mi, gospodiČina, imel sem jo rad — dokler nisem spoznal Vas, a potem ne več, gospodiČina, nc več in tega mi ne more nihče šteti v greh, če sem ljubil vijolico, dokler nisem spoznal — rože. Sedaj, gospodiČina, imate moje srce v oblasti le Vi, in če me Ana ljubi, želela bode sama sreče moje, ker jaz, gospodiČina, le Vas ljubim, strastno ljubim« . . .
»Jaz pa Vas in početje Vaše naravnost zaničujem,« odgovorila sem hlastno.
Mirno sem poslušala ves njegov zoperni govor, toda čimdalje bolj mi je silila kri v glavo, da se nisem mogla več vzdrževati.
»Zaničujem ravnanje Vaše, gospod Vinko, in bila bi lehko razžaljena, ko bi mi besede Vaše govoril kdo drug. Da bi jaz mogla rada imeti moža, katerega ljubi prijateljica moja in kateri je nji obljubil zvestobo! Bila bi potem najbolj pomilovanja vredno bitje! In če bi ga tudi ljubila, rajši bi prej umrla od ljubezni, nego storila kaj takega. Slabo ste me sodili, ako ste me sodili po sebi, gospod Vinko,« rekla sem z zaničljivim in razžaljenim glasom, »vender o tem zadnja moja beseda!«
Za ta večer mi je bilo dovolj. Podlost tega samohvalja polnega človeka mi je ukrala vso dobro voljo, katere je treba v veseli družbi. Poslovila sem se, proseč roditelje, da bi odšli, izgovarjaje se, da mi ni dobro.
Dolgo nisem mogla zaspati, obračala sem se zdaj na desno, zdaj na levo in vroča glava me je pekla na mehkem vzglavji.
Kaj naj pišem Ani? Da ga pozabi, ker je ni bil nikdar vreden, in jo s tem tolažiti? Uboga tolažba! Povedati ji nocojšnji dogodek? Poznala sem moč, s katero je ona ljubila Vinka; poznala prečuteče njeno srce ter včdela, da bi ji to bil udarec. Kaj mi je ostajalo? Prikrivati resnico in jo varati s praznimi upi ? Nikakor!
Napdsled sem vender sklenila ne pisati ji, dokler me ona ne opomni z listom.
Ni mi bilo treba dolgo čakati. Ne videč o pravem času mojega pisma, pisala mi je Ana takoj, svarčč me, da sem je pozabila v krogu veselih ljudij in srečnih dnij. »V tem, ko se ti zabavaš, sukajoč se po gladkih parketih, leži tvoja uboga, zapuščena Ana že peti dan v postelji,« pisala je med drugim.
Nisem je smela pustiti delj časa v negotovosti. Pisala sem ji, dasi težko, sama ne veddč, kakd naj se izrazim, da ne bode pretežko dčlo njenemu ne trdnemu zdravju.
Četudi sem ji pisala z vso mogočo paznostjo, razumela je vse, in list je n&njo napravil mogočen vtisek. Odgovorila mi je povse mirno, kar me je jako osupnilo in tudi — ustrašilo. Da bi divjala in razsajala, mislila sem si, bila bi prej zdrava; a ta udanost, ta mir, ki veje iz lista, to je mir in udanost potrtega srca, potrte duše. Bcrdči tc vrstice zdelo se mi je, da prebiram Anino neusmiljeno usodo, in rosila sem list s solzami.
Izdatno se je že dan zdaljšal in upali smo, da bode dolge, ostre zime kmalu konec, ker so se že bližali velikonočni prazniki.
Bilo je res postno vreme: oblačno in dež, takd se je vrstilo dan za dnevom. V vsem času sem malo hodila z doma in nikamor zahajala, razven nekolikokrat obiskala Milko Poljakovo, nekdanjo svojo součenko.
Brala sem, igrala, delala in pisala Ani svoji ter jo tolažila, pišoč ji večkrat list poln šal, spominov na dogodke, ki so nekdaj provzročili toliko smeha, upajoč, da jo s tem razvedrim.
Po dolgem času je bil zopet krasen dan, v katerem se je zdela prerojena vsa priroda in vse človeštvo. Bivša z Milko, spremljala me je ta do doma. Pravila sem ji o Ani. kakd trpi, dasi večino trpljenja svojega modro prikriva.
»Ubožica!« vzkliknila je družica moja, »kaj pa bode, ko čujc zadnjo, neverjetno novico o Vinku ?«
Pogledala sem jo prestrašena, ker jaz nisem Vinka po zadnjih dogodkih ni videla, niti ne čula o njem.
»Prešli teden sem bila v gledališči«, pravila je Milka. »Kramo-	<
ljali smo pred začetkom z znanci; kar se vrata naše lože odprd in slišim prav glasen »Pardon«! Ozrem se in vidim Vinka, ki je odhajal. Ne vem, ali je izgrešil svojo ložo, ali je koga iskal. Najbrž pa je zamenil številko, ker sem ga takoj videla v sosedni loži. 13il je tam z mlado deklico in njenimi roditelji. Preveč me je zanimala opera, da bi bila mogla paziti na kaj druzega. Ko smo pri odhodu stopali za Vinkom in njegovo družbo, slišala sem nehote, kakd je Vinko vprašal mlado damo: »Come ti piaceva?« Na kar je ona odgovorila: »Benissimo«.
Kakor se mi zdi, ni me prej opazil. Sedaj, ko se je ustavil in dami svoji popravljal dragoceni ,sortu', ugledal me je ter pozdravil, predstavljajoč gospodičino kot svojo zaročnico in njene roditelje. Dasi se mi je takoj kaj takega dozdevalo, vender sem osupnila, ko sem to čula iz njegovih ust. Slišala sem, da je ta bogata Italijanka in čudim se le, kakd je. njen oče, zagrizen sovražnik Slovenccm, obljubil jo uprav Slovencu.«	t
Ta Milkina izpdvcd me je presenetila, da sem ostala kakor oka-mcncla. Torej to je njegovo kričanje: »Vse za närodl« Ali misli morda nänjo vplivati po Jurčičevih besedah, da »ženska postane navdušena Kitajka, ako je njen mož Kitajec?« Bogastvo, denar, ta, ta je privabil lchkomišljenega metuljčka na italijansko cvetko. . . .
Redno so mi dohajala pisma Anina. Okrevala je toli, da se je mogla pogreti na solnci, ali se izprehajati po vrtu. Odkar vstaja, obiskal jo je nckolikokrat Barle.
Velikonočni ponedeljek sem dobila naslednji list;
»Draga prijateljica moja!
Hvalo iskreno ti. Pavlina draga! Kakd lepd si mi znala prikrivati, kakd zmanjševati njegovo hudobijo z nežnimi izrazi! Pri vsem	< tem sem včdela vse, strmi — a verjemi, sam mi je pisal! S tresočo roko sem odpirala list, s trepetajočim srcem sem razpravila elegantni
popirček. »Ko bi venderle«.....drznilo se je upati nemirno
srce . . . »ko bi venderle« . . .
Brala sem dne vrstice trikrat do konca. Nisem omedlčla in nisem se jokala. Ta list se je pač drugače bral nego prvi njegov!
»Nemogoče je, gospodiČina, da bi se naju usoda združila; preveč je zaprek, katerih Vam nečem in ne morem tu naštevati. Tolažite se in pozabite me, ako morete.	Vinko Oder.«
To je od besede do besede njegov list. Pavlina, Pavlina, oprosti, ker sem te čestokrat pitala s svojstvom pesimizma! Dasi starejša, gledala sem vender svet skozi barvano steklo, ali ti si ga gledala in videla, kakeršen je v resnici. Se li spominaš, kakö sem večkrat zdu-Šena pela: »Kakö je svet lep, oh, kakö je svet lep!« Sedaj me ne veseli več takö. Kakö li? Prej nisem znala za hudobnost svetd, mislila sem si ljudi dobre, plemenite, toda bridko sem se varala, izkušnja me je že dobro izučila.
Ali pa mi je smeti po jednem človeku soditi vse ljudi, smeti obsojati radi jednega jedinega ves človeški rod? Ne, ne smem in nečem. Usoda mi je pokazala, da niso vsi jednaki, dovedši mi na pot življenja moža v pravem pomenu besede, plemenitega, zrelega v mišljenji in dejanji brez onega njegovega — ime mi ne more več iz peresa — divjega ognja, ali s pravim resničnim čutom in trdnim, neomajnim značajem, Spoštujem in imam ga rada kakor prijatelja, dasi časih säma sebe ne razumevam. Njega družba mi takö ugaja in vender se bojim trenutka, ko mu je priti; čutim, kakö mi pri vstopu njegovem šine kri v
>	glavo in ko on govori, čutim se pred njim takö majhna in on nasproti meni takö vzvišeno bitje; z nekim svetim strahom poslušam korenite njegove govore v lepi slovenščini, katere sem mislila prej, da ne umčje. Ko pa odide, tedaj je pri meni takö prazno in jaz sem takö säma, takö zapuščena!
Ves teden že poučujem, ker se mi jc zdravje izdatno obrnilo na bolje, in večkrat iz šole gredoč srečavam gospoda Barlčta, ki me iz-premija do doma. Ko bi ga poznala, ti, Pavlina! Prav takšen je, kakor si ti možci misliš in večkrat slikaš v domišljiji; prijazen in uljuden, brez poklonov in fraz; mehäk kakor dete in vender takö energičen!
Meni se zdi, da prav malo ž njim govorim, dasi ti je znano, da sem precčj radobesedna, ali proti njegovemu govoru se zdi vse moje takö — neumno! On pa zmerom trdi, da ga ti najini otročji
>	dogodki, o katerih mu pripovedujem, zelo veselč, in o tebi govori že kakor o kaki stari znanki. —
Ko pa Ičže na zemljo mrak, ko je vse mirno, tedaj bedim jaz še dolgo v postelji in vstajajo mi v spominu nekdanji dnevi tam ob obali sinje Adrije. — Predolgo se že mudim; glej, da mi tudi ti kmalu pišeš dolgo, dolgo pismo in takö razvedriš
zvesto prijateljico svojo	Ano.«
Nekaj dnij pozneje sem dobila eleganten list, na tem:
» Olga Oder, porojena GrignascJii, Vinko Oder.
Poročene a.«
Osupnila sem, ko mi Ana na moje pismo, v katerem sem ji	<
poročala o Vinku in njega zaročbi, ni omenila Vinka; list mi je došel osem dnij pozneje in naznanjal:
»Pavlina draga!
Pavlina, Pavlina, kaj si mi pisala! Saj ni res, saj ne more biti res, da bi to bili znaki nove in jedino prave ljubezni, kakor mi pišeš. Mene je sram pred njim, Pavlina, odkar si mi pisala ti — list je on prebral — čuj kakö!
Nekega dnč sem govorila o tebi, da znaš v pismih pisati takö, da se človeku zdi, kakor bi s teboj govoril. »Rad bi bral kakšen list te Vaše Pavline,« rekel je on na to. — »No«, dejala sem, »čakajte, prvo pismo, ki Vam je lehko pokažem, (da ne bode kake tvoje skrivnosti, menila sem), dala Vam bodem brati.«
Baš tega dne dobim usodepolni list. Prebravši pismo denem je v svojega Preščrna, vzamem knjigo s seboj in se grem izprehajat po polji. Ko tam počasi korakam, pride prčdme gospod Barle. Kakor bi to	<
bilo čisto umevno, nisva se vprašala nI kakö, ni od kod, ampak bila sva kmalu v živem pogovoru. Vračajoč se, opazil je Barlč knjigo mojo in se mi uljudno ponudil, da jo hoče nositi. Rada sem mu jo dala — Pavlina, na tvoj list pa nisem več mislila. Govorila sva in govorila dalje, da jaz nisem včdela, kdaj sva že stala pred mojim domom. Poslovila sva se — ali knjiga in list tvoj — bila sta pozabljena! NI on, nI jaz, žal, nisva se domislila Preščrna; šele na večer sem se jaz domislila in tedaj, Pavlina, tedaj nisem včdela, kaj bi storila. In pismo je bilo brez zavitka!
Druzega dnč po šoli zjutraj me obišče gospod Barlč. Rdeča v lice sem mu šla naproti; toda 011 se je smehljal ter rekel: »Obljubo Vašo, gospodičina, izpolnila je usoda sama brez Vaše volje! Res, prav lepö piše prijateljica Vaša, takö moško slove vse!«	<
Ko je videl zadrego mojo, prijel me je prijazno za roko in mi takö govoril: »Oprostite, gospodičina, nikakor bi ne bil bral lista, ki ni bil namenjen meni; a že obljuba Vaša, da mi je daste kdaj brati, gnala me je k temu in pa, kakor je bilo pismo spravljeno brez zavitka, videl sem na več krajih svoje ime. Kdo bi se bil mogel ustavljati ? O prijateljičinih skrivnostih ni bilo besede, le Vam lčpo število
dobrih naukov in tudi o meni je bilo pisanega dosti. Ali ste zato hudi, gospodičina?«
»Nisem«, odgovorila sem, vender ne včm, me je li slišal. V tem je prišla mati moja in me takd rešila iz zadrege; z Barlčtom nisem več ostala säma.
Ti si pa, Pavlina, poredna, prav poredna, ker ni ti bilo treba pisati tistega usodopolnega stavka!
»Ce ti ne veš, povčm ti jaz, da ti »nova ljubezen venec spleta«, in v svesti sem si, da ti ljubiš gospoda Barlčta s pravo, stalno, večno ljubeznijo; ta trepčt, ta rdečica so le znaki ljubezni tvoje, dasi sama ne včš.« In ta stavek je bral on, oh, 011!
Pozdravlja in poljublja te
prijateljica tvoja
Ana.«
Nisem še odposlala svojega odgovora in nisem se še pri Ani oprostila, ko mi pride nepričakovano njen list. Naglo sem ga odprla, ker sem včdela, da mora biti käj posebnega, in res veselo so me pre-senčtile Anine naslednje vrste:
»Preljuba!
>	Zdi se mi, da so vse to le sanje, lepe sanje in bojim se vedno, da bi se prehitro ne vzbudila. Čuj, Pavlina, in čudi se!
Zopet je prišlo tvoje pismo na vrsto. Sedela sem säma doma in šivala. Vtopljena sem bila v resne misli in večkrat mi je delo padlo iz rdk. V tem potrka nekdo na vrata, spoznala sem takoj, kdo — skočim kvišku, odprem in v sobo stopi gospod Barle. Prinesel mi je bil, kakor večkrat, časopisov. Čudno se mi je zdelo, da ni hotel govor teči kakor navadno. Ne sebi, ampak gospodu Barlčtu sem se čudila, da mu marsikatera beseda ni hotela raz ustna. Po daljšem molku me zdajci vpraša: »Veste kje, pri kateri Preščrnovi pesmi sem dni dan dobil list?«
»Ne vem«, odgovorila sem mu. Segel je po Preščma, odprl ga in pokazal na besede, katere sem, ne vem kdaj podčrtala, in
>	rekel: »Tu-le« 1
V trenutku sem prebrala znane mi vrstice: »Ti si življenja moj'ga magistrale .. . Sreč mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije.«
Prosil me je potem, naj preberem ves sonet glasno, ker trdi, da berem jako dobro in s čutom,
Brala sem, in kaj bi ti dalje pripovedovala?
Ne vem, kakd in kdaj, slonela sem že na širokih njegovih prsih in glej, ta mož, na videz takd osoren, imel je od veselja solzne oči, ko me je nase pritisnil in rekel: »Moje ^se!«
Kakd sem srečna, Pavlina moja! Upam, da me ne bodeš obsojala in imenovala nestalno radi tega korakal Jaz ga ljubim, ker vidim v njem nenavadnega možd, v njem nekaj višjega!
Tudi jaz moram biti taka, da bodem vedno bolj ugajala njemu. Srčno te pozdravlja
zvesta tvoja
Ana.«
Svoje sreče bi se ne mogla bolj veseliti, kakor sem se sreče ljube svoje Ane. Čestitala sem ji od vsega srca, v duhu sem pa tudi Čestitala njemu, saj sem včdela, kakšno devo je dobil.
Ana je popolnoma ozdravela, kar mi je svedočila slika, katero mi je takrat poslala.
Dobro leto po srečnem dnevi, o katerem mi je pisala Ana v zadnjem listu, vedel je graščak Barle Ano k oltarju. Obiskala sta me takoj potem in nisem se mogla dovolj načuditi, kakd se je Ana iz-premenila. Na njen obraz je legla resnoba, ne da bi škodila njenemu čaru, ali dajala ji je neko dostojanstvo. Iz prej le šibke deve, razvila in razcvela se je Ana takd, da je bila sedaj, kakor v cvetu življenja, takd tudi v cvetji lepote. Le ko sem pogledala v njene mile oči, tedaj jc bila vsa moja Ana od nekdaj; ne sanjava kakor nekdaj, ampak v resnici — srečna Ana.
Od tedaj je nisem videla. Pisala mi je, ali ne takd pogostoma kakor prej — saj jc imela druzega opravila dovolj! Ne da bi me bila pozabila, Bog varuj, le veliko gospodinjstvo ji je dajalo preveč dela, pri katerem pa ji je rada pomagala mati njena.
In sedaj ima tudi že Stano svojo in svojega Milana in njo in njega in njiju otroka bodem sedaj v kratkem videla, v kratkem imela tu 1
Samd jedcnkrat, v jednem pismu me je Ana vprašala, če Vinka kaj vidim ali čujem o njem. Odgovorila sem ji, da ga ni več v ndrodna društva in da sem le mimogredč jedenkrat cula, da je bilo bogastvo tasta njegovega le navidezno, da je imel res več posestev, ali dolgovi so bili še večji.
Ko je petnajstikrat priplulo solnce na nebo, prišli so Barlčtovi. Sedaj so se pričeli lepi dnevi zdme pri moji Ani, pri kateri sem bila, kadar mi je dopuščal čas.
Veselje je bilo gledati lčpo, mlado /eno in pa šele njena dva mlada otroka! Stana pa Milan! Trdili so, cla je Stana ves oče, Milan pa vsa mati, jaz sem pa rekla, da sta še premajhna, da bi se moglo že poznati. Pri delu je Ana večkrat pela narodne pesmi, ker je trdila, da si takd otroci najlože zapomnijo, ko jih nihče ne sili. dasi počasneje in začetkoma besede le na pol. Ko sva z Ano sedeli in se je Stana igrala kraj Ane, tedaj sva se delali, da je ne vidiva, in igraje se je pela:
»Po jezeru bliz' Triglava Čolnič plava semtertjJu.
Milanček je bil takd priden, da, ko me je videl prihajati, tekel je k materi svoji, kličoč: »Ična lina, ična lina!« In če sem mu prinesla lepega konjiča, ali voziček in ga je mati vprašala: »Kakd porečeš gospodičini?« tedaj je mali ljubljenec kričal po desetkrat, »vala, vala« in zibajoč se tekal po sobi in poskušal konjička in voziček.
Na dan godu mojega so bili Barletovi pri nas. Po obedu sva spravili z Ano otroka k popoludanskemu počitku. Barlč je z mojim očetom rešetal politična vprašanja, medve z Ano pa sva se šli malo izprehajat po sčnčni poti, Tržačanom käj priljubljeni. Nisva mogli dolgo hoditi, bilo je presoparno. Sedli sva na klop pod košat hrast, kjer jc drevored šel v ovinek, da se je videlo gori in doli. Ze so jeli prihajati meščani na izprehod. Nisva se menili zanje, ko se nama približa siromaško oblečen človek, ki je nosil nekaj pokrovu velike škatlje podobnega. Videti je bilo na prvi mah, da mož ni bil trezen, kajti nogi sta se mu zaplčtali.
»Kupita si sreče za samo jeden krajcar, gospi!« rekel je s hripavim glasom. Začujena me Ana pogleda in vpraša: »Kaj je to?« Povem ji, da so prazni orehi in v teh tri številke, katere naj bi stavil v loterijo, kdor si kupi to orehovo lupino in tako dobil terno. Ob lupini pa je ovit srebrn popir.
»In to hočeš kupiti!« čudila se je Ana, vidčč me, da sem segla
v žep.
»Kaj še!« odgovorim ji, »revež se mi zdi prepotreben, dam mu milodar.«
V tem pa je tuji mož odložil svoje blagd na bližnji zidič, segel v raztrgan žep, iz katerega je privlekel umazano in razcapano ruto, in si obrisal pot. Z ruto pa je še privlekel nekaj, kar je moglo nekdaj biti novČarka, a zdaj je bilo težko ugeniti, kaj je.
Pripogne se, pobere s tal in pravi: »Vidita, gospi, to jc tudi vezla gospodičina, lepa kakor vedvč«, in v tem se mu je noga za-
plela, izgubil je ravnotežje in se nagnil bolj na Anino stran takö, da se je ta s strahom odmeknila in zajedno vzkliknila z zamolklim glasom: »Oh!« krepko me zgrabila za roko in rekla: »Idival«
Mislila sem, da se se je zbala ubogega prodajalca, ki se je naslonil na zidec, ko je videl, da ga nečejo noge držati; pogledala sem	< ga pazljiveje in v tem vidim na tisti stari capi včzenje, ki je bilo pa bledo in umazano, da ni bilo več znati barv. Vender zdelo se mi je vse to znano in videč se nekdaj z zlatom včzeno črko »V«, ali zdaj umazano, kakor vse drugo — pogledam brzo mršavega capina in spoznam — Vinka!
Ana je vse to opazila prej nego jaz. Naglo je še ona segla v žep in mu dala, kar je imela pri sebi, na kar jo je on začujeno pogledal za nenavadni dar.
Hitro sva odšli; Ana ni mogla izpregovoriti besede. Meni pa je stopila pred oči nekdanja visoka, ravna rast in ta sedaj sključena postava Vinkova; njegove nekdaj črne oči, polne čarobnega ognja, sedaj pa motne in rdče zalite, kar je prejasno pričalo, da je nesrečnik izgubljen — pijanec.
Ni na poti, ni domd nisem hotela omeniti čudnega srečanja, ker je tudi Ana molčala.
Ko smo bili po večerji sami, oklenila se je Ana svojega moža in mu razodela grozno srečanje. Molčč jo jc poslušal, potem pa jo stisnil k sebi in rekel: »In da bi dni ne bil nekdaj takö ravnal, kakor je, ti bi ne bila zdaj moja« . . .
»In ne takd srečna!« pristavila je Ana.
Statistika članov „Matice Slovenske" poleg stanov.
Spisal Jos. Apih.
(Konec.)
IV. Javnih uradnikov (izvzemši učitelje, duhovnike in zdravnike) je bilo 1888. 1. v »Matici« 193, = ir43 % vseh matičnjakov; od 1883. je priraslo 38, = 24*5 %» toreJ na ^eto P° 4's %» takd da prihajajo, kar se tiče absolutnega narastanja, takoj za duhovniki; ali gledč na relativno napredovanje zavzemajo javni uradniki prvo mesto; kajti 1883. 1. jih je bilo I0'3l % vse^ matičnjakov in so do 1888. 1. napredovali za r22
Na ljubljansko vladikovino spada od dnih 193 uradnikov 1888. leta U2, = I3"23 % vseh kranjskih matičnjakov in 58 % vseh urad-nikov-matičnjakov. Napredovali so od 1883. leta za 31 mož, t. j. za 382 %> in razmerje med njimi in skupino kranjskih matičnjakov se je izboljšalo za 2 0<, %. Sevčda zavzema Ljubljana prvo mesto, bro-ječa 50 matičnjakov te vrste, = 44*c % vseh kranjskih matičnjakov-uradnikov, in 16\ % vseh ljubljanskih matičnjakov. Za Ljubljano »ne pride dolgo, dolgo nič«, potem Novo Mesto in Vrhnika s 7, = 17V« % m 12 %> Leskovec, Litija, Postojina in Ribnica s 5, = I2*s %r 20 %, 12'0 % in 2r7 %, Kamnik, Radovljica in Trebnje s 4, = 12"6 o/o» 87 % in 20 0 o» Cirknica, Kočevje in Kranj s 3, = °/0, 25 % in 5*6%, Idrija in Metlika z 2, = Ti °,o 7'i °oJ Bistrica, Loka in Šmdrije štejejo po 1, Vipava jedina — nobenega!
Na Primorskem se je do 1888. leta v »Matico« bilo vpisalo 31 javnih uradnikov, = 1 r36 °/0 vseh primorskih matičnjakov, 16 % vseh matičnjakov te skupine. Napredovalo je uradništvo primorsko v tem oziru zadnjih pet let za 8 mož, = za 34*, %, ali letoma za 6'0 %, kar je gotovo vse časti vredno; povzdignilo se je pa tudi dno krdelce med primorskimi matičnjaki za r86 0 0.
Največ jih biva v dekaniji tržaški, namreč 18, = 23 % vseh tr-'	žaških matičnjakov ali 58 °0 vseh primorskih uradnikov-matičnjakov;
v Tomaji so 4, = 22*3 °/0) v Gorici in Pazinu sta po 2, = 2\ 0 0 in 22'o °/0, v Bolci, Komnu in St. Petru je po i.
Gorotan je zastopan po 6 javnih uradnikih, t. j. 9-0 ° o koroških matičnjakov, ki so od leta 1883. napredovali za 50 °0f takd, da jim je zdaj razmerje nasproti vsem koroškim matiČnjakom za 2 0 „ ugodnejše od 1883. leta. Ona šestorica živi paroma v Celovci, Beljaku in med posamezniki.
Južni Štajer je pa tudi gledč te skupine zapisan v »črno knjigo«, kajti samd 19 javnih uradnikov, katerih je ubogih 5Vi 0 o vseh lavantinskih matičnjakov in 9'7 % vseh uradnikov-matičnjakov, šteje tam doslej »Matica« med člani svojimi; relativno je zaostal južni Štajer celd za Koroško za 0 0 in za Primorjem za celih 5*s., 0 0. ►	A to še ni vse: dočim se je drugod množilo število uradnikov-matič-
njakov, odpadlo jih je na Štajerskem od leta 1883.—1888. celd 6, to je, cela četrtina, in dosledno je relativno razmerje za o-92 % postalo neugodnejše. Saj nahajamo pa tudi po pojedinih dekanijah jako malo matičnjakov te skupine: Ptuj ima 3, = 9'0 0 0 matičnjakov te dekanije; Brežice, Gorenji Grad, Št. Lenart, Ljutomer in Maribor pri Dravi po 2, nekatere dekanije po 1, med njimi n. pr. Celje(!); v vseh ostalih
(na Dravskem polji, v Jarenini, Konjicah, Mariboru za Dravo, Novi Cerkvi, Rogatci, Šaleški* dolini, Smärjem, Smartnem, Včliki Nčdelji, Vuzenicah in Zavrči) pa niti jednega člana te vrste ni!
Se v »diaspori« jih je več, 1888. 1. 25, = i$'lt> 0 0 vseh matičnjakov v inoslovanskih krajih, dočim jih je bilo pet let prej samö po 22 ali po 13-3 %. Mala polovica, namreč 12, biva jih na Dunaji, 6 v sckovski škofiji, 7 po raznih krajih Avstrije.
V. Društva, zavodi, občine in knjižnice zavzemajo peto mesto s 123, = 7*29 0 o članov matičinih leta 1888. Priraslo jih je od leta 1S83.—1888. dobrih 26, namnožili so se torej ti člani za 26'8 0 0, t. j. letoma za 5*3 0 0. Dočim jih je bilo leta 1883. stoprav 6's °/0 vseh matičnjakov, zboljšalo se jim je razmerje do leta 1888. za skoraj 1 0 0. A to »premikanje« je jako raznovrstno gledč na pojedine pokrajine.
Kranjskih članov te skupine je štela »Matica« 1888. leta 68, = 8° o vseh kranjskih matičnjakov in 55*00 0 vseh matičnjakov te skupine, za 17, t. j. 33"s °0 več nego leta 1883.; priraslo jih je torej letoma 6'(; % in proti ostalim matičnjakom kranjskim je njih veljava poskočila za dober 1 %.
Broj 20 članov te skupine, = 2$\ 0 0 vseh v »Matico« vpisanih društev itd. kranjskih in mala tretjina vseh članov matičinih iz te vrste jih je v Ljubljani z okolico, to je &G % vseh matičnjakov te dekanije; dalje jih imajo Idrija, Postojina in Vrhnika po 5, =: 19*3 0 o, 12"s 0 o in 8'0 O/o matičnjakov svojih, Novo Mesto, Kamnik, Loka in Metlika po 4, = 10 %, I2'6 0 0t 16 - % in 143 0 0, Leskovec, Radovljica in Vipava po 3, = y7 %, 6 % in 12 ., %, Bistrica in Kranj po 2> = 9V» % m 3*7 °io> Kočevje, Litija, Smdrije in Trčbnje po 1, Cirk-nica, Ribnica in Moravče nobenega.
Med primorskimi matičnjaki je bilo 1888. leta 23 društev itd., t. j. 8'43 °/0 vseh primorskih matičnjakov; od leta 1883. je dorasel samö i, narastaj torej 4^ °/0 v petih letih, letoma torej samö O'0 o/0. Vender je članov te skupine 1°/0 vseh v »Matico« vpisanih društev itd. Četudi je pa na Primorskem naraslo öno število za 1, skrčilo se je razmerje v primeri celoto primorskih matičnjakov za o'ü(f °/0. Največ jih šteje Gorica, namreč 9, = 11 o/0 goriških matičnjakov in in 39 % vseh primorskih matičnjakov te skupine; potem prihaja Trst s 4,= 5 % svojih matičnjakov, Tolmin 53, = 33*5 °/0, Črniče z 2, ==: %> Koborid z 2, = 22"s %; Dolina, Koper in Tomaj broje po i, ostale dekanije nobenega.
Na Koroškem ima »Matica« sicer samö 3 člane te skupine, to je samo 4',. % vseh koroških matičnjakov; a tem veselejši je napredek
za 200 % 1883. leta dalje, ko je bilo ono relativno razmerje sto-prav 18%. Ona tröjica spada v celovško (2) in beljaško (i) dekanij o.
Lavantinska vladikovina stoji, kar se tiče tc skupine, absolutno
1	na isti stopinji s Primorjcm, šteje torej tudi 23 članov tc vrste, ki
pa so samö 7 °/0 vseh lavantinskih matičnjakov; zaostal je južni Stajer za Kranjsko za 1 °/0 in za Primorjem za r43 °/0. Prirasla sta od 1883. leta samö 2, = gm6 °/0; zarad rakove poti ostalih sknpin je relativno skupina društev napredovala za 1-56 °/0 nasproti vsem južnještajerskim matičnjakom. Navedeni člani te vrste so takö-le razvrščeni: Celje in Maribor pri Dravi jih imata po 4, t. j. I r4 %, oziroma 9's °/0 matičnjakov svojih, Braslovče, Gorenji Grad, Maribor za Dravo in Velika Nčdelja po 2, Konjice, Kozje, Ptuj, Brežice, Ljutomer, Rogatec in Šaleška dolina po 1, ostale dekanije pa niti tega ne.
Zunaj Slovenije je 6 matičnjakov te vrste, = 3'05 % vseh do-tičnih matičnjakov; ta broj jc od 1883. leta poskočil za 200 % in med vsemi matičnjaki v »diaspori« znaša ta skupina za 2\ % več nego 1883. leta. Sestörica te vrste je jako raztresena po vseh vetrovih sveti.
>	VI. Zasebnih uradnikov, ki zavzemajo šesto mesto v absolutnem oziru, našteli smo 1888. leta 67,= 4'6$ % vseh matičnjakov; poskočil je ta broj od 1883. leta za 4, = za &z % in letoma za i\>0 %; zarad toli neznatne razmnožbe se je tudi relativno razmerje obrnilo samö za o-39 °/0 na bölje, nego je bilo 1883.
Več nego polovica, namreč 35, živi jih v ljubljanski vladikovini, = 4"j., °/0 vseh kranjskih matičnjakov. Lep je bil narastaj za 10, = 40 %, t. j. za 8 % na let0- Teh biva 23 v Ljubljani, = 65^ °/0 vseh zasebnih uradnikov-matičnjakov kranjskih; ostali so raztreseni po vseh krajih.
Na Primorskem jih je bilo 1888. leta 10, = 3"G7 % vseh primorskih matičnjakov in ker se je od 1883.—1888. leta 1 izgubil, vcvrla se je ta skupina v razmerji s celoto primorskih matičnjakov za o*ss °/o
>	Trst šteje te vrste članov 8, = 10 °/0 matičnjakov svojih.
Odkar so odpadli 3 koroški člani te skupine, broji »Matica« tam gori samö 1 zasebnega uradnika med člani svojimi. Izgubila je istotakö 3 na Štajerskem in jih šteje 1888. leta samö 15, = 3*c- % lavantinskih matičnjakov, dočim jih je bilo 1883. leta še 4*cs ^ »diaspori« pa je prirasel 1, takö da jih je 1888. leta 6, = 3"0l °/o vse^ izvanslovenskih članov matičinih.
VII.	Dasi ne vem, koliko imamo slovenskih odvetnikov in belčžnikov, vender si upam trditi, da je dnih 58 odvetnikov in be-1 d/ni kov, katere nahajamo med matičnjaki, takd izdaten del članov te skupine, da se ne morejo nikakor kosati gledč relativno živahne udeležbe z njo ostali stanovi naši; sevčda jih je samd 3"44 °/0 vseh matičnjakov, ali kar se tiče razmerno skromnega števila advokatov in notarjev, gotovo je to že častno razmerje; poudariti je pa tudi, da je na novo stopilo jih v »Matico« od 1883.—1888. leta 8; za 16 % v petih letih in za 3'o °/0 na leto je poskočilo število matičnjakov te vrste; samd javni uradniki in društva itd. so pristopile razmerno v večjem številu nego odvetniki in belčžniki.
Med matičnjaki kranjskimi je 23 odvetnikov in belčžnikov, t. j. 2'7 0/0 vsch kranjskih matičnjakov in 39^ °/0 vseh matičnjakov te skupine. Od 1883. leta jih je na novo pristopilo 4, = 22\2 %. Izmed njih jih jc 7 v Ljubljani, t. j. 3Cr4 %, po 2 v Kamniku, Kranji, Lcskovci, Metliki, Postojini in Radovljici, po 1 v Idriji, Litiji, Novem Mestu in Vrhniki. Med njimi jih je 5 v Primorji, = r84 °/0 vseh primorskih matičnjakov, vsi, razven 1 (v Tolminu), bivajoči v Gorici. Leta 1883. jih je bilo ravno toliko. Jedini koroški odvetnik-matičnjak (v Velikovci) reprezentuje 17, % vseh koroških matičnjakov, dočim je 1883. leta re-prezentoval za o*3 %
Broj 25 odvetnikov in belčžnikov šteje »Matica« med člani v lavantinski vladikovini in res z veseljem konstatujemo, da v tej skupini nadkriljuje vse ostale pokrajine slovenske. Broj 43 °/0 vseh matičnjakov te skupine biva na Slov. Stajerji, °/0 vseh lavantinskih matičnjakov spada sčmkaj, dočim je 1883. leta 18 matičnjakov odvetnikov in belčžnikov kazalo stoprav 4-05 °/0; narastaj znaša torej 38g % in je relativno razmerje izboljšal za 2-^4. Zal, da so si ostale skupine pridobile za to ugodnejše razmerje preveč — negativnih zaslug, pdleg katerih se tem lepše blišči iskreno rodoljubje odvetnikov in belčžnikov. Ti pa so raztreseni takd-le: Celje, Maribor pri Dravi in Ptuj jih štejejo po 4, = 1 r4 %, 10% in I2'0 % matičnjakov svojih, Brežice 3, = i&0 %, Ljutomer in Včlika Nčdelja po 2, = 60 °/0 in 12*5 %, Slovenska Bistrica, Konjice, Kozje, St. Lenart, Šaleška dolina in Smärtino po 1.
V »diaspori« so 4 člani te skupine, = 2*43 °/0 vseh ondotnih matičnjakov, za 3 menj nego 1883. leta, ko jih je bilo 4-3 ®/0.
VIII.	Zdravnikov je bilo med matičnjaki 1888. leta 40, = 23i °/o vseh matičnjakov, i menj nego 1883. ko je bilo relativno razmerje 3 %• Teh 18, = 45 % jih biva na Kranjskem, = 2')S %
vseh kranjskih matičnjakov, baš toliko kakor 1883. leta. Ker je v tem narasel broj matičnjakov, znižalo se je relativno razmerje za 0*35 %. Vseh zdravnikov je na Kranjskem 74, torej je samd 24*3 o/0 vpisanih v »Matico«. Broj 9 zdravnikov - matičnjakov je v Ljubljani, torej ravno polovica, = 3 % ljubljanskih matičnjakov; po 2 v Kranji in Lcskovci, po i v Kamniku, Litiji, Smdrtnem, Vipavi in na Vrhniki.
Na Koroškem sta 2, 3 % koroških matičnjakov, 1 več nego leta 1883.; jeden v Celovci, drugi v Beljaku. Samd 8 jih broji la-vantinska vladikovina, = 2\z % tamošnjih matičnjakov. Pa tu je že spet tista nesrečna »rakova pot«, ki znači lavantinsko škofijo. Leta 1883. jih jc bilo 13, = 3*os % vseh lavantinskih matičnjakov, torej za 5, ali za 385 % več nego 1888. letal — Dekanije Konjice, Št. Lenart, Ljutomer, Maribor pri Dravi, Ptuj, Šaleška dolina, Šmdrije in Velika Nčdelja. — Na vsem Primorskem sta samd dva zdravnika med matičnjaki, = o-7S 0 0 vseh primorskih matičnjakov, in sicer je jeden v Trstu, drugi v Gorici.
Broj i o matičnjakov - zdravnikov biva v »raznih krajih« neslovenskih, t. j. 6'0!, ° o vseh izvenslovenskih matičnjakov, za 3 ali 42^ °/0 več nego 1883. leta. ko je imela tedanja sedmdrica stoprav 4-3 0 0 vseh matičnjakov v »diaspori«. Največ, namreč 6. biva jih v sekovski vladikovini, imenovana v Gradci, 3 na Hrvaškem, 1 v Dalmaciji.
IX. Neprijetna čustva budi pogled na deveto skupino, v katero spadajo slušatelji visokih šol; dijaki srednjih šol smejo biti samd naročniki, nikakor pa ne člani društvu, zato jih tukaj ni vštevati; samd to je konstatovati, da je broj naročnikov jako majhen. Celd nerazumno malo se pa nahaja med matičnjaki visokošolcev, namreč smešno majhna četica pet or i ca, = 0"3 °0 vseh matičnjakov, celd za 7 menj nego 1883. leta. Jako čudna prikazen je dalje, da nima »Matica« med graškimi visokošolci niti jednega člana, dočim je jedini dunajski član, stud. jur. Otakar Rybar, če se ne motimo Ceh. Slovenca akademika med dunajskimi matičnjaki ni niti jednega. Zaman iščemo razlogov tej prikazni, saj je vender uprav akademiška omlaclina bila vsekdar, odkar se je vzbudil narod naš, ognjišče navdušenega zanimanja za idealne težnje n&rodove; na tem ognjišči ni brlelo rodo-ljubje liki umirajoča »leščerba«, nego je žil goreč plamen, takd da so ga čutili celd sosedni akademiški krogi, saj se še živo spominjam akademiških svojih let, ko smo bili slovenski visokošolci spoštovana »družina« v bivši »akademische Lesehalle« dunajski. Res, da je večina akademiške naše omladine bila precčj malomarna, ko si je izbirala roditelje po siromaških kmetskih hišah, ne pa po palačah bogatinov;
iS
vem, da je večina srečna, ako ji ustanove in ubijanje s tujih očetov trdoglavimi paglavci ali pisarski posel podaje toli novcev, da si more kupiti v modernem »pritaneji« alias »ljudski kuhinji« za 15 novccv tistega jedila, ki je sicer dobro, ali mlademu želodcu bas zadoščuje, da lože — strada. Vse to je res dandanes, kakor je bilo pred petnajstimi leti — in vender je med dno in denašnjo dobo velik razloček, ako pogledamo v imenike matičnjakov. Kvo, dokaza: Število matičnjakov med visokošolci
dunajskimi:
Leta 1873.: 11; leta 1374.: 23; leta 1875.: 26; leta 1876.: 16; leta 1877.: 13; leta 1878.: 15; leta 1879.: 1; leta 1880.: 2.
graškimi:
Leta 1873.: u; leta 1874.: 10; leta 1875.: 7; leta 1876.: 16; leta 1877.: 8; leta 1878.: 7; leta 1879.: 7; leta 1880.: 1.
Čudno: na Dunaji je bilo do leta 1878. dokaj matičnjakov visoko-šolcev; leta 1879. Pa Je samd 1 še! VGradci se je vršil ta polom leto pozneje. — Morebiti nam pojasni kdo to nam nerazumno prikazen; na tem mestu pa se je nam zdelo potrebno, s številkami osvetliti jo in tem potem razkriti jedno tistih ran, katere bode treba zaceliti, ako hočemo z združenimi silami dvigniti »Matico« svojo do tiste, stopinje, na kateri bode mogla zaista plodovito delovati v prosveto in slavo naroda slovenskega.
Tej črtici dostavljamo željo, Čisto zasebno željo gledč nekaterih nalog, katere izvršuj »Matica« v najbližnji bodočnosti. Nikakor ne mislimo, da mora »Matica« gojiti izključno zgodovinsko znanost in zanemarjati ostale znanosti, dasi smo te misli, da mora »Matica« držati se načela, da podaje članom duševne hrane gledč tvarine in oblike takšne, da je res použije vsaj velika večina matičnjakov, a ne, da bi jo kot neprijajoČo duševnemu obzorju postavila na polico črvom in muham za krmo. Vender se mi zdi potrebno, da sedanji, toli pomlajeni, čili in marni odbor poskrbi članom nadaljevanje in dovršitev »Slo-vanstva«. Glejte, nemški naši sodržavljani so uvideli potrebo, seznaniti se z zgodovino in životom närodov sosebno naše Avstrije; zadnja leta so izšle v Nemcih razne zbirke knjig o Čehih, Poljakih itd., o teh narodov ozčmlji, zgodovini, književnosti, etnologiji itd. Pravega Avstrijca mora to veseliti, in pritrditi mora cesarjeviču Rudolfu, ki smatra v predgovoru k »Oesterreich-Ungarn in Wort und Bild«, gojitev narodopisja jako važnim faktorjem, budečim ljubezen do skupne
domovine naše. Kdor živi v Nemcih, ima dosti prilike opazovati, kakd malo ved d ti naši sodržavljani o pojedinih pokrajinah avstrijskih, kakd je Nemec n. pr. ako se je peljal kdaj čez Kras, u ver j en, da je to podoba vse Kranjske. Vedno še ceni naš Nemec samd tiste književne proizvode, ki so tiskani v Lipsiku ali Berolinu; on čita jedino dne ilu-strovane liste, ki izhajajo tam gori ob Pleissi in Spreji; zaničljivo jih vrže strani, ako jih zalaga dunajski knjigotržec; mnogobrojni knjigo-tržci, prišedši k nam od dne strani črno-žoltih mejnikov, snujejo »lesezirkelne« po vzgledu onih, katere so videli doma, in katere liste podajejo tu naročnikom? Samd lipske in berolinske! In kaj je tem vsebina ? O domovini naši čitaš jako redlcokrat käj, in še to je obično takd neosnovano, neistinito in pretirano tendencijozno, da človeka kar jeza grabi. Tem podrobnejši so popisi nemških mest, gradov, narodnih šeg, noš itd. in ni skoraj številke brez vsaj jedne podobe vladarja sosedne nam Nemčije; navadno pa slikajo in opisujejo ti listi z jako minucijozno natančnostjo, »wie er sich räuspert und wie er spuckt 1« No, pa to ne bode zameril nikdo lojalnim podanikom novonemškega cesarja; odpustil jim bode rad tudi Še tisto, kar je pri tem obožavanji bizantinisma. A kdor podaje takšno hrano skoraj brez Živo potrebnega protitežja in korekture sodržavljanom našim, ta zlorabi vzgojevalno silo te duševne hrane, ta privaja s podobo in besedo okd, um in srce idejam, ki polagoma lahko ostudijo državljana domovini svoji. — Tudi za nas Slovence ta vpliv ni takd neznaten, saj smo mi v toliko ozirih pravi pravcati — Nemci. Tembolj nam jc živo potreba knjig, seznanjujočih nas z vsemi närodi, najprej s slovanskimi, bivajo-čimi v Avstriji in zunaj nje. »Slovanstvo« je obetalo nam biti vodnik na tem polji; druge knjige bi dopolnile zbirko ndrodopisnih knjig. Toliko let že počiva nadaljevanje »Slovanstva«, skoraj bi se bal, da nas tudi tukaj šiba tista navada slovenska, da začenjamo graditi poslopje na toliko krajih, kakor smo liki otroci zvrtali jamice v zemljo, potem pa popuščamo začeto delo, da priča o nevztrajnosti naši! — Na delo torej pri »Slovanstvu«, matičnjaki bodo radostni pozdravljali slčharno novo knjigo. Saj ni treba, da bi moral prevzeti »Čehe« samd jeden pisatelj, drugi pisatelj pa »Poljake« itd.; marveč moramo i mi si razdeliti delo med sabo; jeden strokovnjak nam slikaj zemljo, drugi zgodovino, tretji književnost, Četrti gmotno kulturo, peti narodno dušo itd. in gotovo bode »Matica« najgotoveje in. v jako kratki dobi dovršila začeto delo. Takd bi prišli v razmerno kratki dobi do obširnega zemljepisa in närodopisa, kateremu bi potem ali že medpotoma se pridružili primerni zemljevidi.
Po istih načelih bi utegnila »Matica« svojim članom podati tudi neko drugo delo, katero bi gotovo ves narod z veseljem pozdravil: Opis slovenske zemlje, nc slovenskih pokrajin, temveč skupne slovenske domovine, kar se tiče gorovja in vodovja, podnebja in pri-rodni'n, obrta in trgovine, šole in etnologije. Tudi posamezni oddelki	(
te knjige bi se poveriti morali pojedinim strokovnjakom; slčharni oddelek bi bil sicer živa, celotna slika zase, a vsi bi sestavljali dovršeno, pa ne suhoparno sliko ozemlja našega. Vprvič bi se dala Slovencem knjiga v roke, iz katere bi spoznavali domovino svojo. Da nam je taka knjiga živo potrebna, o tem gotovo ne dvoji nikdo, in uverjeni smo, da jc tudi mogoče častno jo izvršiti.
Strijčevi darovi.
Spisal Podlimbarski.
ed bitja, s katerimi sem se seznanil že v zgodnji otročji dobi štejem strijca svojega. Bival je takrat na tujem, v naši hiši pa se je o njem govorilo vsak dan. Opisovali so mi ga, da nosi sabljo in brke; pripovedovali mi, da pride domdv in mi prinese	c
sabljo in konja. In res, strijc je prišel, opravičil in zadovoljil vsa moja razmišljevanja o njem, prinesel mi je sabljo in konja in že prvi dan se ga je oklenila moja duša. Tudi strijc me je rad imel in mi dovolil vse: jahal sem na njegovem kolenu, čepel mu pri nogah in sukal zveneča kolesca njegovih ostrdg, tipal na njegovo svetlo sabljo in prijemal ga za dolge brke.
Spominjam se — nekoč je strijc segel v svoj žep, privlekel polno prgišče drobnega denarja, krajcarjev, četrtdkov, desetič in dvaj-setic in pomolil mi odprto pest rekoč: »Nd, sokolček moj, izberi si novec, kateri hočeš, tvoj bode!«
Taki radodarnosti kmetska naša hiša ni bila vajena. Bratje moji so kakor ukopani stali ob sträni, bezäli se v nos, svetlo pogledavali na strijca in njegovo prgišče in zavidali so mi srečo, ki je prišla k meni	t
tako nepričakovano. Dobro sem razumel, kaj mi ponuja ljubljeni strijc, ker denašnja vzgoja človeka že v zgodnji mladosti navadi na krajcarje, ali vender sem se obotavljal, bal ali sramoval sčči po strijčevem ddru. Zdajci mc je od zadaj lahko potegnila za suknjico sestra moja in poluglasno me vzpodbudila: »Vzemi, Francek, glej no, ko ti strijc ponujajo!« To je podejstvovalo.
Pogledal sem v oči' najprej sestri, potem strijcu in odločno sem potem segel po — četrtdku. Vesel sem se obrnil k sestri in bratom kažoč svoj plen, toda oni se niso veselili z mano. Smijali so se mi in mi oponašali, Češ, kakd sem nespameten, da nisem vzel belega krajcarja, da se za četrtak malo malo kupi, za beli krajcar pa dosti več in kake lepe reči se dobč z«mj. Poučevali so me, zabičevali mi, naj drugič vsekako vzamem včliki beli krajcar — dvajsetico.
In zopet mi je strijc molil odprto prgišče z denarji. Pritisnil sem se k njegovemu kolenu in zalepetal: »Beli krajcar mi dajte, strijc!«
Pa strijc ni dal.
»Sam si izberi, kakor ti drago!« dejal je in položil roko na mojo ramo. Pogledal sem na denar — oh — jeden novec se je svetil, kakor solnce žarko. Bil je četrtak, kateri je strijc, kakor sem zvčdel pozneje, nalašč opilil in očistil, da se je razlikoval od drugih novcev takd, kakor se razlikuje caruječi dostojanstvenik od navadnih ljudij. Pozabil sem poučevanja sčstrinega in bratovskega, za bele krajcarje se nisem zmenil, videl sem samd bliščeči četrtak in tega sem vzel presrečen, da imam takd prekrasno stvar. Kakd so se zagrohotäli bratje za menoj, pitali me s tepcem in bčbcem in sestra me je pritisnila k sebi rekoč: »Oh, kakd si še nespameten«!
Ko je oče moj slišal o strijčevih darovih, dejal je, da iz mene ne bode prida gospodarja, da ostanem vse žive dni gola sirota. Vzel mi je še ta četrtdk, kakor mi jc vzel prvega, in si poslal zdnj po — duhana.
Odrasel sem in zapazil, kakd nam časih vse okolnosti kažejo na pravo, istinito srečo, a m? je ne vidimo. Sreča sedi pred nami, milo-vidno zre v nas — kake skrite blagodati nam nudi! — In mi sežemo poleg nje — po četrtak; in že nam pamet šepeta, da nismo prav storili. Mnogokrat je človeku voliti med krepostjo in strastjo, med resnico in lažjo, med večno in časno blaginjo, ali sodeč po laskajoči zunanjosti seže človek po strasti, laži in po begoči peni. Toda kmalu se oglasi kesänje, potrka na dušo obup in prepozno spozna človek, da je pogubno volil. Kadar vidim človeka v takem razmerji, vselej se spominjam strijčevih darov in sam v sebi pravim: »Ta si je izbral opiljeni četrtdk!« —
V provinciji na Ruskem.
Spisal dr. M. Murko. Potni spomini in vtiski. 1)	4
elika in zanimiva je mogočna severna država in težko je o čemer koli v nji na kratko pisati. Naj se zatorej nikdo ne i čudi, ako po več nego jednoletncm prebivanji na Ruskem ponujam le potne spomine iz provincije. Upam, da bom imel kdaj časa za večje popise obeh stölic in ruskih razmer sploh. Za zdaj pa naj zadoščujejo naslednje črtice, ki so najprej posvečene spominom na Volgo; za uvod se mi pa zdi potrebno kratko omeniti še drugih krajev in oseb, katere sem obiskal preteklo leto. Takö dobite v obrisih precej te podobe, katero vam Rusija predstavlja: povsod vidite novo pöleg starega, največjo učenost pöleg strašno razširjene nevednosti, najvišjo kulturo pöleg dopotopne prvobitnosti, probujajoče se javno življenje pöleg starega despotizma in krepkega spanja; povsod pa je viden napredek po poti občecvropskc civilizacije navzlic raznim nasprotnim teorijam in poskusom. Nahajate zatorej mnogo, o čemer se veseli slovansko srce, mnogo pa takega, kar je treba soditi z zgo-	«
dovinskega stališča, in ne malo, kar nehotč ostro obsojate.
Več nego deset mesecev sem živel v Petrogradu, v tej genijalni stvaritvi Petrovega velikanskega uma in energije, in imel priliko študirati, da je to res okno, katero je Peter Rusom presekal v Evropo. Zapustil sem novo in faktično stölico dnč 19. junija (i.jul.) 1. 1888. in sc obrnil k »pervoprestoljni«, k »matuški« Moskvi. Poletje letos dolgo ni hotelo nikjer nastopiti, ali da Petrograd ni zastonj severna stölica, naj vam dokazuje ta fakt, da so bila pred mojim odhodom jutra s 40 R v takšen čas, ko pri nas že lipe odevetajo.
O poti samem ni mnogo pripovedovati: neskončna ravnina je bila po noči še jednoličnejša. Omenim lehko, da imata obe stölici mnogo in kolikor možno hitrih zvčz. Železnica se zove »Nikolajev-skaja železnaja doroga«. Ta je prva ruska železnica, narejena od 1851.—	«
53. 1. Ruska ne samö zaradi tega, ker je na ruskih tleh in se je delala na ruske troške, ampak imperator (to je oficijalni naslov ruskih carjev z dobe Petra V.) Nikolaj ji je pritisnil tudi čisto ruski pečat. Predlagali so mu zanjo mnogo načrtov in gospoda se niso mogli zje-diniti. Pretrgala se je carjeva potrpežljivost, dal si je prinesti načrte,
l) Pisani v Moskvi novembra meseca 1, 1888,
<
pokazati si na njih Petrograd in Moskvo, vzel je ravnalo, zvezal obe stdlici z ravno črto in »byt' po semü!« Takd se je sevčda tudi zgodilo in vozite se res po ravni črti in vidite, kakd sta dve gubernski mesti, starodavni in važni Novgorod in Tver, ostali na strani; to je t	blizu takd, kakor če bi južna železnica Šla blizu Gradca in Ljubljane,
ali vender mimo.
Usoda mi je dala prvo noč zanimivega sopotnika, za katerega sem ji jako hvaležen. Vozil sem se namreč s čisto ruskim graščakom iz višjih krogov in se prepričal, da so med njimi vender tudi razumni »konservatori«, ker žal, v Petrogradu nisem skoro nikoli imel prilike takih videti. On ne hvali principijalno »samoderžavija«, katero dela naposled Rusijo povsod nesimpatično in ji že dosti škoduje tudi doma. »ali nam je še vse to potrebno; brez tega bi Rusija baje včlikega notranjega potresa 1. 1881, ne bila preživela.« V zunanji politiki — in tukaj je prčcej izražal mnenja blizkih mu krogov — treba je najprej skrbeti za ohranitev mira, ki je Rusiji posebno potreben. Celd dobro vidi, da bi razkosanje Avstrije, če bi sploh moglo do tega priti, koristilo samd Nemčiji. Za tega voljo celd odobruje politiko avstrijskih Slovanov, želi jim vsega uspeha in obžaluje, da na Ruskem res takd malo poznajo Slovane. Pred leti je prepotoval %	Evropo in povsod opazoval veliko razliko od Rusije. Zaradi tega n.
pr. nc more prav razumeti, kakd more ruska literatura, posebno njen pesimizem, zanimati ljudi, ki niso Rusi in nc znajo Rusije. Sevčda, njemu napdsled svoje le bolje prija. Ne pravi zastonj Gribojedov. »Doma nam je tudi dim prijeten«. Taka ljubezen do domovine in vsega domačega je čisto prirodna in tudi hvale vredna. Sicer pa on pozna takisto razne napake svoje države. Za mene je bilo n. pr. to jako zanimivo, da se njemu to zdi nedostojno pravosodstva, ako je na Kavkazu, katerega sam dobro pozna, najvažnejša oseba »perevod-čik« (tolmdČ). V Petrogradu sem govoril z mladim »slavjanofilom«(!), ki se mi je pobahal s tem, da se Poljaki lehko poslužujejo »perevod-čika« in se zaradi tega nc smejo pritoževati na sodišča; uradnik na Poljskem namreč ne sme pri obravnavah izpregovoriti poljski, četudi >	zna, ker večina ruskih uradnikov, če imajo srce in razum na svojem
mestu, se osamljena med takim kulturnim elementom skoro kolikor toliko »opoljači«.
Na polovici pota sem se ustavil, da krenem malo v stran. Ne daleč za Boroviči živi na kmetih z rodbino učenjak, od katerega se hočem še jedenkrat posloviti, ker njemu se mi je zahvaljevati za mnogo lepih spominov na Petrograd. Aleksander Nikolajevič
Veselovskij je namreč pravi velikan v ruski znanosti. Profesor zapadno-evropskih literatur na petrogradskem vseučilišči zna ne samö natančno romanske in germanske jezike in njih literature, ampak on je izvrsten primerjajoči literaturni zgodovinar sploh, ki zasleduje duševne proizvode povsod, na zapadu in daljnem vzhodu, ker dandanes že znamo, da je mnogo tega, kar diči katero koli iz včlikih evropskih literatur, v osnovi svoji pripotovalo celö iz Indije. Pri tem primerjanji prof. Veselovskij ni samö kös vsem jednakim evropskim učenjakom, ampak on ima, kakor tudi mnogi drugi ruski učenjaki, pred njimi celö veliko prednost, ker njemu so vselej iz samih izvirnikov dostopne vse slovanske literature. Kakor nekateri drugi ruski učenjaki, prebival je tudi v začetku šestdesetih let vse leto v Pragi. Kakö sledi za ndrodnim slovstvom pri vseh slovanskih plemenih, lehko dokazuje njegova natančna rccenzija dr. J. Pajkovih »Črtic iz duševnega žitka Štajerskih Slovencev« (novyja knigi po narodni slovesnosti str. 210—213 iz »Zurnala ministerstva narodnago prosveščenija«. Obžaluje v nji drobljenje obrednega cikla in sploh preveliko raztresenost gradiva, česar je kriva delitev po abecedi.) Mnogoštevilni in vselej poučni članki prof. Veselovskega se nahajajo v ruskih, nemških, francoskih in italijanskih učenih časnikih.
Tudi v Boroviče je že dovedena železnična veja, po kateri se	<
vsak dan vozi po jeden vlak od Uglovke tja in nazaj, s tovori in z ljudmi, in leze po polžje. Imate tedaj priliko občudovati večno ravnino z gozdi, njivami, travniki in mnogimi precej divjimi pašniki. Boroviči so mesto z 10.000 prebivalcev; poleti živi tu mnogo dač-nikov iz Petrograda in Moskve, ker so ravno v sredini pota in imajo vsakdanjo poštno zvezo. V mestu je tudi precčj industrije. Ne morete se tedaj zadosti načuditi, ko ne najdete mostä čez malo reko Msto, ki teče mimo mesta. Jaz v svojem življenji nisem niti pri velikih rekah videl toliko vozov, ki morajo več nego pol ure čakati na ubožen brod, ki jih prevaža. Mi smo pustili svoj voz, da je sam čakal, v tem bili na pošti, kjer smo tudi dolgo čakali, nakupili, česar je bilo treba, in še se precej izprehodili, a vender smo morali še svojemu vozniku naproti hoditi. Mislite si, zakaj imate tukaj blizu to-	« liko in takö dobrega lesa zastonj. Na drugem konci je mesto ograjeno kakor slavni Vržej na Muri, ima tedaj tudi jednaka »varoška vrata«, ki se tukaj imenujejo »otvod«. Ob poti zopet vidimo vojaške zemlje-mere, ki vas spominjajo, da si ruska vojska že lehko vse sama preskrbi.
Naši znanci živč v velikem gospodskem dömu, ki vzbuja mnogo spominov o še nedavnih časih. Tukaj je do osvobojenja kmetov
(1. 1861.) bilo burno in veselo življenje. Tukajšnji »pomeščik« (graščak) je imel svoj orkester, daval je gledališke igre, za katere so se igralci in igralke dresirali iz podložnikov, mnogo »pirov« se je tukaj praznovalo. Zadnji takšen gospodar jc bil pravi mučitelj svojih »duš«, zvrševal je resnično »jus primae noctis«, ali napdsled ga je vender tudi dosegla roka pravice, ko se je zavoljo njegovih brezobraznostij sam umoril v kraji priljubljen mladenič, kar je dalo povod, da so izgnali nasilnika v Sibirijo. Ali kako so se časi izpremenili! Danes v manjših pravdah sodi nedaleč od tega ddma izvoljeni »mirovoj sudja« katerega sem še po zimi videl kakor študenta »vostočnago fakulteta« v Petrogradu; ne mika velikega »liberala« diplomatična ali uradniška služba pri vzhodnih narodih, po svojih zvezah v okrajnem plemstvu mu je bilo lehko začeti takšno karijero. Zivi v lesenem, s slamo pokritem domu z vč-likosvetsko hišno opravo in tu ima tudi svojo pisarno. Plače dobiva po 1500 rubljev, katerih oddaje kakih 300 svojemu pisärju.
Izprcmenila se je tudi vsa okolica bivšega dvorjanskega gnezda. Okoli velikega ddma sicer še nahajamo razne nasade, vidimo večji park, ali zdaj ga je še treba imenovati les, ribnik je zablačen, ni več lepih stezic, ki so nekdaj vodile na razne strani, težko se daste prepričati, da so pri tem in dnem potočku nekdaj bili slapovi, tu zopet vodometi, tam statuve. Vse to je izginilo skoro brez sledu in še teh ostankov sedanji naslednik nc bode dolgo pridržal, ker posestvo njemu, mornarskemu oficirju, ki ne more mnogo tukaj živeti, ne plačuje troškov. On si mora danes sam svoj kruh služiti, sami pa tudi odločujejo okolični kmetje svojo usodo. Mislim, da mi ni treba poudarjati, da se dobri nasledki tega povsod, četudi po malem, javno kažejo-
Takšne spomine smo tukaj obnavljali in prijetno bi bilo porabiti na delj časa veliko gostoljubje drage mi rodbine, v kateri je združena vsa in najvišja evropska omika z rusko dobrodušnostjo. Ali moji nameni, s katerimi sem na Ruskem, zahtevajo: »naprej!«
Proti večeru po obedu sem zapustil kraj minule slave, noč zopet porabil na železnici za spanje: drugi dan opdludne videl čez več nego deset mescccv zopet Moskvo, kakeršna se kaže od jednega »voksala« (vauxhall, kolodvor) do drugega (ugledate pri tem ne malo zaostalosti, posebno lesenih stavb in čutite strašno »mostovuju«). Ob polu štirih sem bil po Moskovsko-Brestki železnici (začetek proge, ki drži v Varšavo) 129 vrst za Moskvo in čez 20 vrst me je prinesla v dveh dobrih urah hitra trojka v družbi mladih dam, katere mi je usoda poslala slučajno za sopotnice z jednakim ciljem, k obedu v jedno iz
prvih ruskih aristokratskih rodbin. Kam in kakd hitro pridete, če se bavite s povestjo »osemi mudrecach« l
Pripotoval sem namreč gost h grofici Uvarovi v Porečje in ostal tu 14 dnij, da porabim v nje knjižnici sc nahajajoče z&me važne rokopise. Takšno gostoljubje se v zapadni Evropi bržkone že redko kje nahaja, ali na Ruskem jc še zeld navadno. Jaz tudi nisem bil jedin: razven v rodbini vzgojenega mladega učenjaka iz okolice, s katerim sva se že z Dunaja dobro poznala, našel sem še tam dva moskovska, med njimi prvega ruskega kanonista prof. Pavlova, kateremu sem sevčda mora! marsikaj pripovedovati o našem rojaku kanonistu, in pripotoval je še v tem času jeden petrogradski. Lehko si mislite, kakd se koristno in prijetno porabi čas v taki družbi.
Ljubezen do znanosti in umetnosti je v rodbini sami že v rodu. Za carja Nikolaja je bil grof Uvarov minister »narodnago prosveŠČe-nija«, visoko omikan mož, ki si je dopisoval z Goethejem, ljubil neizmerno klasicizem in ga poskušal uvesti v rusko šolo. Njegov sin, pokojni Aleksej Uvarov (umrl 1. 1884.) ima za rusko arheologijo in znanost sploh ogromne zasluge. On ni bil samd strokovnjak prve vrste, ampak zbiral je tudi sam zgodovinske in umetniške spomenike po vsi Rusiji in v Evropi, posebno take, ki so v zvezi z razvitjem umetnosti na Ruskem. Mnogo je po njegovem trudu prišlo v javne zbirke v Petrogradu in Moskvi, mnogo pa je sam pridržal v domačem svojem muzeji. Opisaval in raziskaval je sam mnogo spomenikov in cele zgodovinske dobe, ali še večjo zaslugo si je pridobil s tem, da jc vzbujal povsod jednako zanimanje za ruske starine, ustanovil »Mo-skovskoc areheologičeskoe obščestvo«, ki bode v januvariji 1. 1890. praznovalo svojo petindvajsetlctnico, in s svojim organizatorskim talentom in neustrašno energijo organiziral arheološke shode, ki pa ne služijo samd arheologom v tesnem pomenu besede, ampak sploh vsem ruskim učenjakom, ki se bavijo z zgodovino in filologijo ruske države, ki ima ob Crncm morji in na Kavkazu bogata najdenišča spomenikov klasičnih starin, drugod zopet bizantijskega, sloveno-ruskega, zapadno-evropskega, finskega in mohamedanskega sveta, ki šteje toliko in najrazličnejših närodnostij. Ze »sedmyj archeologičeskij sjezd« je bil lani v Jaroslavlji, ki je trajal kakor navadno 14 dnij. Jaz se na njem nisem mogel zadosti načuditi raznoobraznosti učenjakov in njih poročil. To ima sicer s strokovnjaškega stališča svoje slabosti, ali pri ogromnih daljah je za ruske učenjake važno, da se semtertja shajajo v kolikor možno velikem številu. Za podporo znanostnih interesov je ustanovil grof Uvarov premije pri »Akademiji nauk« v Petrogradu. Prvikrat
lani ni več predsedoval sam ustanovitelj shodom, pač pa njegova vdova, grofica Praskovja Sergejcvna Uvarova. Jaz sem na Dunaji nekoliko čudno gledal listek na shod, prvi moj ruski dokument, podpisan od ženske. Ali grofica Uvarova je po smrti svojega moža tudi »pred-sedatelj« moskovskega arheološkega društva, ne morebiti samö »ad honores«, ampak ona je sama strokovnjakinja, opisuje svoje in druge zbirke starin in umetnostnih predmetov in vodi društvo energično in uspešno po svojem poti, kar ni lahka reč, saj veste, da morebiti ni trših glav, kakor so uČenjaŠke. Rodbinskim predanjem ostane zvest tudi jedin sinov. Takisto se hčeri jako zanimata, posebno prihajajo iz njih rok podobe k opisovanjem v katalogih.
Po stari navadi ruskega plemstva živi rodbina po zimi še zmirom v Moskvi, ne v Petrogradu. Bogat muzej in knjižnica pa niso v ta-mošnji palači, ampak na graščini v Porečji, 129 vrst po železnici in še^'20 vrst s konji oddaljenem od Moskve. Semkaj morajo zatorej tudi učenjaki potovati, če hočejo videti bogate in zanimive zbirke in pregledavati rokopise, katerih je okoli 3000. Pošiljajo se jim po zimi tudi v javne knjižnice v Moskvo in Petrograd, ali poleti navadno potujejo kakor gostje v Porečje, in k postaji Uvarovki se jim pošilja trojka.
Meni so že v Petrogradu pripovedovali, da »t uda popadeš kak v raj«. Res! Lepo ležeči grad, veliki park, vrti in prekrasna oranžerija, kakeršni v Moskvi ni jednake, prestavijo te v duhu iz daljnega severa na topli jug.
Naravnost na Italijo te spominjajo stavba grada, mnogi spomeniki klasičnih starin in italijanske umetnosti v muzeji, bogata knjižnica klasičnih pisateljev, ljubimccv pokojnega ministra, in cclö blizu ribnika najdeš nad jasnim virčkom dolbino (nišo) s fresko Vzveličarja, prineseno iz Italije. Pred hišico med cvetjem in drevjem se ti pokaže pa prav lep spomenik pesniku Zukovskemu, ruskemu romantiku in slavnemu prestavljalcu nemških pesnikov, ki jc, prijatelj ministra Uvarova, večkrat bival pri njem v gostčh ravno v tej hišici. V spominski knjigi nahajamo tudi imena južnih in zapadnih slovanskih učenjakov, ki so po Kijevskem arheološkem shodu bili tukaj.
Ne daleč od grada stoji dvorazredna šola, katero popolnoma vzdržuje grofica. Takö bogata učil za nazorni nauk bode pač red-kokatera šola, kakor ta; videl sem v nji celö zemljevide svete dežele in slovanskih närodnostij. Otroci dobivajo knjige in druge potreb, nosti zastonj. Poučujeta dve učiteljici. Učencev je v nji nad 80, med njimi deklic le okoli 15 ; jednakal) števila se nahajajo povsod, takö
') Pozneje sem jedenkrat govoril z učiteljico iz kijevske gubemije, ki ima v šoli 40 dečkov in — 3 deklice.
namreč ruski narod sodi o ženski omiki. Za daljne učence je pri šoli »panzijon«, v katerem biva po 15 otrok. Na vrtu imajo svoje gredice in navajajo se k temu, da bi si nekaj svoje hrane sami pridelali. Če še vidite, kakd vsak dan prihaja lepa kopica bolnikov, posebno ženskih, katerim dajejo dame homeopatičnih zdravil in sploh pomoči v potrebi, kakd ravno te dame poleg svojih umstvenih interesov še po večerih vedno nahajajo toliko časa, da zdelujejo ubožcem obleko, posebno otrokom izgnanikov v Sibirijo, tedaj imate prav pred očmi, koliko dobrega lehko resnično blagorodna rodbina stori svojim bližnjim. Tu so res idilične razmere!
V idilični tišini živi tudi rodbina tukaj poleti s svojimi gosti. Pokojni grof ni hotel imeti železnice blizu svojega posestva in otroci bi je še tudi ne pustili mimo. Srečni ljudje! Ne vem, bodo li še otrdk otroci tega mnenja, posebno če pride kdaj Čas za eksploatacijo velikih in lepih lesov, katerim je že Nemec pokazal, kje in kakd jim je rasti. Mimogredč bodi omenjeno, da sta sevčda vrtnfk in ravnatelj posestva Nemca — to je pač že takd! — knjižničar je Francoz, le učitelj nemškemu jeziku je bil — Čeh.
Poglejmo tudi nekoliko v okolico, katero smo v večji družbi na vozčh in konjih na več stranij in precej daleč premerili. Na jedni sträni nahajamo novo vas, Uvarovka imenovano; po osvobojenji kmetov razne koče blizu grada in po cesti k njemu niso imele več pomena, pač pa so kazile okolični vtisek; pokojni grof je zavoljo tega kmetom postavil novo vas, sevčda z lepšimi hišami. Čudite se tudi tukaj rekam brez mostov; reklo se mi je, če bi se tudi naredili, odnesle bi jih povodnji. In takd se gospoda prevažajo na razširjenih mestih čez reke. Nič ne dč, če voda seza do stopnic, ali pa celd lije v kočije in kabrijolete pod noge, saj jih lehko vzdvignete. Ni takd strašno in bali se vender ne boste v ženski družbi! Takd priroda vzgaja neustrašnost in energijo Rusinj. Na ceste v takih krajih tudi ne morejo odkoder koli navažati gramoza ali pa kamnatega drobiža, zatorej kažejo pota podobo, kakor se jim ljubi. In kadar smo se spuščali nizdolu, dražila me je »knjažna« (neomožena kneginja), »frejlina pri dvore«, ki je izvrstno ravnala bistra konja naše kočije: »Matvej Martynovič, kolikokrat bi že pri vas zavirali?« Res, svet ni povsod jednak. Na Ruskem zavdrov tudi v goratih krajih v Krimu in na Kavkazu ne potrebujejo!
(Dalje prihodnjič.)
0 menjavi topline v Ljubljani.
Spisal Ferdinand Seidl. ►	(Dalje.)
zprememba topline ni v vsem letu jednaka, različna je bolj ali menj .še v pojedinih letnih dobah; to javlja naslednji pregled, kjer smo Ljubljano pridružili zarad primere nekaterim mestom H an no ve razprave in Budapešti, o kateri je preiskaval K. Hcgy foky.
VII.
Povprečna i zp rem en a topline od dnč do dnč v pojedinih letnih dobah.
	Zima	PomMd	Poletje	Jesen	Leto
Neapolj	10	H	09 *	10	i-o
Milan	1-4	13	I'4	i i	1 3
Ljubljana	21	17	**5 *	i-6	1*7
Dunaj	20	i-8	i-9	i 7 m	1 9
Hudapesta	21	2'0	i-9	i-6 *	19
Varšava	24	2*0	20	i-8 *	2.0
Monakovo	2-4	2*0	2'i	1-8 *	2' i
Tu vidimo, da je izprememba v srednji Evropi absolutno največja po zimi, najmanjša jeseni, v Ljubljani izjemno poleti. To pa morebiti le na videz. Števila tablice VII. so namreč pridobljena iz desetletnih opazovanj in so najbrž še za +o*i°C napačna; točnejše resul-tate podadö šele večletna opazovanja. Na razlike v obsegu verjetne napake pa se ne morejo snovati nikake posledice. Lehko se števila v Ljubljani takö premaknejo, da naponiinjana dozdevna izjema odpade. Treba je le, da se poletni znesek za 0.1 povikša, jesenski za toliko »	zniža, kar je možno.
Izslediti povod imenovanim poglavitnim svojstvom toplinske iz-premenljivosti ni težko.
Ko se solnce s poletne svoje kulminacije obrne proti jugu, ja-mejo se kontinenti in oceani na severni polüti hladiti. Celine pa jako hitro in jako izgubljajo toplino, dočim jo morje prav počasi oddaje. Ustanovi se toplinska razlika med kopnem in morjem in postane po
zimi največja. Od podloge prehaja razlika na zrak in takd je umevati, da je sredi zime najnižja toplina Eurazijskega kontinenta 40° pod zračno toplino Atlantskega oceana med Irsko in Islandijo. V poletji se na sprotno suha zemlja hitreje in silneje razgreva kakor morje, največja razlika pa nikakor ni tolika kakor po zimi; najtoplejše mesto v Aziji preseza mcscca julija le za kakih io° kraj najjačjega razgretja nad Atlantskim oceanom. Potem se zrak nad kdpnem hitro hladi, nad morjem pa mu toplina celd narasta, in meseca septembra je razlika med obema nasprotjema najmanjša. Taka naj manjšina gotovo tudi nastopa spomladi, ko se izpremeni pozitivno znamenje dne razlike, a videti je, da se prehod hitro zvrši (meseca aprila), jeseni pa kolikor možno jednakomerna razdelitev topline nad kdpnem in vodo traja delj časa. — Posledice tem razmeram so nastopne. Hladnejši zrak je težji od toplega, toplinske razlike v atmosferi vplivajo torej na zračni tlak. Zimska naj višina zračnega t laka v Aziji preseza za 35 mm najnižino na severnem Atlantskem oceanu, poleti pa je razlika med azijatsko najnižino in nasprotjem na imenovanem morji le 15 mm — primerno menjavi zračne topline. Zarad tega je ravnotežje v atmosferi mdteno, in silna gibanja nastanejo v nji, z namero, da bi jo zopet ustanovila, Menjajo se navdli različno toplega oceanskega in celinskega zraka. To je vzrok, da so izpremembe topline od dnč do dnč mnogo večje od onih, ki bi se vršile v mirnem normalnem pomikanji toplinskem. Umevno pa jc tudi, da so dejanske izpremene največje po zimi, ko sc izkušajo uravnati največje skrajnosti, a najmanjše jeseni (in kratek čas pomladi), ko jim je povod najbolj oslabljen.
Te splošne sklepe potrjuje nadrobneje spoznanje toplinske izpre-menljivosti v pojedinih mesecih.
VIII.
Povprečna izpremena topline od dnč do dnč v pojedinih mesecih.
Del), jan. feb. me. ap. inj. jn. jI. ag. spt. okt. nvb.
Ljubljana 2*4 2*2 18 18 1-5 1-7 1*5 16 14 1*4 1-5 1-9
# * *
Dunaj	2-0 21 2-o r8 1-9 r8 19 19 vS 17 1-5 rS
* *
JJudapešta 22 2 2 1-9 22 r8 2-1 19 2-1 18 17 i*6 i'6
Meseca dccembra je v Ljubljani izpremcnljivost toplinska največja; mogoče jc, da se ta najvišina premesti na januvarij, ako se vzame več let v poštev. Tedaj bi bila Ljubljana v soglasji z Dunajem
in BudapeŠto ter sploh s srednjo Evropo in Rusijo. Proti aprilu se izpremenljivost manjša in doseže ta mesec pomladno najnižino. Takd je na širnem ozčmlji od Anglije tja do vzhodne Azije (I. Hann). April torej ne more bit ina slabem glasu, kar se dostaje povprečne velikosti toplinske izpremene od dnč do dnč; tudi velikih toph'nskih skokov jc tedaj malo. V naslednjem meseci je spoznati, da sokobnejo ostrejša nasprotja: na jedni strani močnejše segrevanje, na drugi pa povekšana pogostost severnih vetrov1). Poletno deževje in nevihte ne množč toph'nske izpremenljivosti, kajti celd v tej letni dobi je v Ljubljani manjša kakor v vseh drugih. V severni polovici srednje Evrope kaže junij povekšano izpremenljivost, ker tedanje dcžčvjc spremljajo severni vetrovi. Oboje doseza sicer tudi Kranjsko, ali planinski zid ustavlja navdl hladnih vetrov in jim slabi prvotni značaj.
Absolutno najmanjša izpremenljivost toplinska pade na september, ki je povsem najstanovitnejši mesec v letu. V mesecih neposredno pred njim in za njim toph'nske izpremene od dne do dnč niso večje ali le malo. Takoj novembra meseca pa so ustanovljene zimske razmere, kar se dostaje omenjenega svojstva podnebja.
Števila pregleda VIII. nikakor niso breznapačna; saj absolutne resnice človek v svojih izkustvih ne more doseči nikjer; le bliža sc ji bolj ali menj. Matematika uči, koliko gotovost imajo navedena števila, ker moremo zračunati njih verjetno napako. Nastopni pregled jo javlja, kar se tiče Ljubljane, in zajedno naznanja, koliko let je treba vzeti v poštev, da se zvedo povprečki toph'nske izpremembe od dnč do dnč toliko točno, da je verjetna napaka le še + oi°C.
IX.
Dcb. jan. fcb. mc. ap. mj. jn. jI. ag. spt. okt. nvb. Leto
Ljubljana 028 0-43 o 23 0*15 0*13 0*22 0*19 0*27 010 0-22 0 28 0-19 coS^C 78 185 53 23 17 4S 36 73 10 48 78 36 6 let.
Da spoznamo katerokoli veličino na tanko, merimo jo večkrat. Povpreček vseh merjatev je najverjetnejša vrednota dotične veličine. Cim bolj se merjatve med seboj strinjajo, tem manjša je neizogibna napaka, katero še vedno ima resultat. Cim različnejše so, tem večja je verjetna napaka pridobljenega števila.
V zimskih mesecih je verjetna napaka z desetih let določene izpremenljivosti topline od dnč do dnč največja", doseza celd 0-43 C v januvariji in treba je 185 let opazovanja, da se ta napaka umanjša
') Meseca majnika je zatorej tudi dnevni razseg v najvišini, gl. tabl. II
na o*i. Izpremenljivost je torej pozimi od leta do leta prav različna.
Povprečna izpremena toplinska od dnč do dne je bila januvarija
meseca 1875. leta 31 leta 1877. pa ri. Meseca avgusta se izprc-
membe najstanovitneje leto za letom ponavljajo v znesku blizu 14°,
verjetna napaka mu jc le 01; najbližji, kar se tiče tega svojstva, je	4
april, potem marcij. Povprečki avgustovi se zibljejo v mnogo ožjih
mejah nego prosinčevi, namreč med \'6 leta 1876. in v 2 leta 1880.
Videti je tudi, da našim namenom zadoščuje poštevati le 10 let in toplinska izpremenljivost se spozna precej na tanko; 20, celö 30 let točnosti ne povzdvigne toliko, da bi se izplačalo pomnoženo delo prc-iskavanja.
Možno je odgovoriti tudi na vprašanje: je li v mesecih, ki so z ozirom na normalno svojo toplino prehladni, toplina od dnč do dnč bolj ali menj izpremcnljiva, kakor v pretoplih mesecih. Ako združim izpremenljivosti najmrzlejših zimskih mesecev, in sicer primeroma dveh najmrzlejših grudnov, dveh prosincev in dveh svečanov preiskovanega desetletja 1871 —1880, tedaj se pokaže njih povprečna izpremenljivost 2 6; ako jednako storim s šestimi najtoplejšimi zimskimi meseci iste dobe, tedaj izide število 17; t o r e j je izpremenljivost premrzlih mesecev po zimi večja nego öna pretoplih. Daljna preiskava pokaže isto gledč pomlddi in jeseni. To dokazujejo	4
nje resultati, združeni v nastopni pregled:
X.
Povprečna izpremenljivost.
V Ljubljani
(v 6	najmrzlejših mesecih	v 6 najtoplejših mcsccih.)
Zima	2-6	17
Pomlad	i S	i 5
Poletje	rb	16
Jesen	17	i "4
Le polčti je izpremenljivost v pretoplih in prehladnih mesecih jednaka. Na Dunaji je našel I. Hann vse prav takö; le v premrzlih zimskih mesecih so izpremembe v Ljubljani primeroma večje kakor	«
na Dunaji (Lj. = 2'6: 17; Dunaj = 2 2 : 17).
Dozdaj smo govorili o povprečnih izpremembah topline od dnč do dnč ne gledč na njih pozitivno ali negativno znamenje. Jasno je, da s tem neredne izpremenljivosti še nismo označili vsestransko.
Poučeni še nismo o dveh bistvenih točkah: kolike so pojedine toph'nskc izpremembe in pa kakö pogostoma se menjata narastanjc
Ferdinand Sc kil: O menjavi topline v Ljubljani.
2S9
in padanje topline. H a 11 n opozarja na to, da pogoste male toplinske izpremembe dado isto povprečno število kakor pogoste, še menj pa mnoge tem večje izpremembe; toplina lehko polagoma narasta in polagoma pada, ali pa skokoma rastoč in padajoč dovrši svojo pot v vsakem meseci in letu; a vse te posebnosti se v golih povprečkih ne kažejo. Istinito vpliva pogostost ali redkost velikih toplinskih skokov mnogo bolj na človeški in na druge organizme, kakor preab-straktni povprečki. Zatorej smo po Hannovem vzgledu poiskali po-pogostost toplinskih izprememb vseh velikostij. Razvrstili smo jih v oddelke, presledujoče za 2 stopinji. Deccmbra meseca sc je v desetih letih skupaj topima od jednega dnč do drugega izpremenila iÖ9krat za 2° in menj, 83krat za 21—40, 33krat za 4-1—6°; lökrat za 61 —8°; 7krat za 8"i—io°, in 2krat za 101—120; večjih preskokov v tem meseci ni bilo. Ta in nalična števila o ostalih mesecih in letu skupaj so sestavljena v nastopnem pregledu:
XI.
Število toplinskih izprememb od dnč do dnč
med 0—2, 21—4, 4-1—6......°C v desetletji 1871 — 1880
v Ljubljani.
	Dcb.	ja«.	feb.	mc.	ap.	mj.	jn.	jI.	»g-	spt.	okt.	nvb.	Leto
0—2	169	1S6	191	213	226	224	221	233	237	232	231	202	2505
2-1—4	33	Si		76	59	70	04	02	62	55	05	72	S14
41 — 6	33	27	23	14	11	13	12	7	7	9	9	16	1S1
61-s	16	10	3	S	3	2	2	0	3	4	2	8	i) 4
S-i —10	7	6		2	i		I	2	r		i	2	23
io-i —12	2					i					i		4
121 —14			i								'		2
Skupaj	310	310	2S3	3!o	300	310	300	3IO	310	300	310	300	3^53
Najbližnje sklepe bi lehko posneli že iz tega pregleda, vender mu damo rajši jasnejšo obliko, hoteč zajedno doseči drug namen. Vprašamo se: katero razmerje vlada med številom vsake vrste izprememb in Številom dnij dotičnega meseca, oziroma letne dobe, ali vsega leta? Ako je v desetih grudnih bilo 169 izprememb med 0 — 2°, tedaj jih prihaja na pojedinega skoro natanko 17, približno toliko nam jih je smeti pričakovati tudi v prihodnosti. V tem zmislu naznanja razmerje 169 : 310, to je v drugi obliki o-$4, matematiško verjetnost teh izprememb; potem pravimo: v sto dnčh grudnovih jc toplinske izpremembe od jednega dnč do druzega v znesku o—2° pričakovati 54krat. Verjetnost večjih izprememb je na to 0 46, torej manjša; med
temi je verjetnost izpremcmbe med 2'i—40 0*27; med 4-1—6° 011; med 6'i— 8° le 005; med 81—io° niti polovica prejšnje, namreč 002; izpremcmba med 101—120 pa je v vseh 310 dnčh nastopila le dvakrat, torej približno v 1000 dnčh 6krat, nje verjetnost je O'OOÖ. Tem potem je nastal pregled, ki nastopa tu:
XII.
Verjetnost toplinske izpremcmbe v Ljubljani med 0—2, 2' i—4......o c.
	Dcb.	jan.	feb.	me. ap.	mj.	jn.	jI. ag.	spt.	okt.	nvb.	
O—2°	•54	•60	•68	•69 75	■72	74	75 76	•77	74	67	
21—4	•27	•26	-23	24 -20	•22	21	•20 20	•18	'21	•24	
<\' i —6	■n	-09	•08	05 -04	•04	04	0'2 '02	•03	•03	•05	
(vi —S	05	•03	01	02 OI	01	•01	O 2 'OI	•01	•OI	•03	
8-i—10	02	02		OI -003		003	•oi -003		•OO3	■01	
101 —12	•006				•003				•OO3		
121—-14			•003						•OO3		
		Zima.		Pomldd.		Poletje.			Jesen.		Leto.
0 2		•6i		72			•75		73		70
2-1—4		•25		•22			•20		•21		•22
4I—6		•09		04			•03		•04		•05
6 1—8		03		01			01		•02		•02
S-1 — 10		01		•004			•005		•004		006
101 —12		•002		001					•001		•001
12*1—14		001							001		•0005
Tu vidimo, da so najmanjše izpremcmbe, namreč dne med o—20 najpogostejše, verjetnost večjih izprememb pa hitro pojema. Na 100 dnij prihaja povprek na leto 70 izprememb najnižjega oddelka; 22. torej trikrat takd malo izprememb med 21—40; preskoki v velikosti 4—6° so že štirikrat takd redki kakor dni med 21—40, ker jih je na 100 dnij le 5; verjetnost skokov v znesku med 6'i—8° je le 002; onih nad 8° pa pride skupaj 7—8 na 1000 dnij, še večjih preskokov pa v desetih letih 1871 -1880 niti bilo ni, torej so še redkejši, ako se sploh dogajajo.
To razmerje vlada v obče v vseh letnih dobah, vender se pokažejo tudi posebnosti. Verjetnost malih izprememb jc najmanjša po zimi, 061, največja v poletji 075, spomladi in jeseni se bolj bliža poletju kakor zimi (072-073). Preskokov med 21—40 pa je zatorej po zimi več nego v drugih letnih dobah, njih število pade proti poletji od 25 na sto dnij do 20 v poletji; jeseni zopet nekoliko naraste. Skokov med 41 6 pa je po zimi 3krat toliko kakor v poletji (ver-
jetnost 0*09 proti 0*03) in nad dvakrat toliko kakor spomladi in jeseni. Podobne razmere vladajo preskokom med 6-1—8, in 8'I — io°; večjih v poletji niti ni, in 6ni med I2i—14 nastopajo le še po zimi in jeseni.
Lahko je opaziti, da ima ta povprečina izpremenljivost in pa verjetnost izprememb nad 2° isti letni tir, obe sta po zimi v najvišini, v poletji v naj manjšini. Verjetnost manjših izprememb sledi' nasprotnemu tiru.
Izmed zimskih mesecev ima december najmanjšo verjetnost malih toplinskih izprememb, namreč 0 54; ta narasta proti aprilu in je tedaj v pomlddni najvišini; tudi velikih toplinskih preskokov ima torej april malo, takö da je ta mesec prav po krivem na slabem glasu. Meseca marcij in majnik ga nadkriljujeta kar se tiče verjetnosti večjih izprememb. Vender je majnika meseca in vseh nastopnih mu mesecih do novembra verjetnost izprememb med o — 2° nad letnim povprečkom ter doseza septembra meseca naj višino vsega leta. Tudi gledč večjih skokov je september mesec najugodnejši, za njim pa avgust. Vender osvitlja pomldd ves poetiški nimbus, ker ima zimo za ozadje. Proti decembru mesecu potem pada verjetnost malih, in raste 6na večjih iz prememb.	(Dalje prihodnjič}
Jezikoslovne mrvice.
Priobčil dr. K. Štrekelj.
(Dalje)
Resteljj rhtlja, subst. m., Erica vulgaris (Dornberg). — Erjavec v Letopisu Mat. slov. 1875. 222 piše: vrestilj, m., Eiica carnea (v goriški okolici). Podoba je, da jc rfatlj (tako se izreka) res iz vrestilj; naglas jc razmeroma še le kesno preskočil z naslednjega zloga, v katerem jc potem glasnik i izginil, ker ga ni več naglas varoval. — Prim. Miklosich. Etym. Wtbch. 384 : versu. Remeselj, remeslj a, subst. m., Lonicera caprifolium (Branica). Temna beseda. Najbržc jc iz ital. madreselva, furl, madreselve, kar pomeni isto rastlino, e kaže, da je bil sprva naglašen naslednji zlog: '^remeselj. kar se ujema z laškim naglaševanjem. Prva dva soglasnika bi bila torej drug drugega preskočila, kar posebno v tujkah ni nič nenavadnega in čudnega; prim, na Krasu: rojtlb — 16jtri>, roj t lancb — lojtrancb, kor/.nr/č— nsl. kom orač, ksvsličr — kslsvtčr: Seidenraupe, ltčmar — rlčmlj: Rähmel, modanti? — motändb it. mu-tande, pomoranča — poromanča i. t. d. Tako je lahko '"'remesčlj nastalo iz '"'mcresčlj, in to iz *mareselj po tako zvani vokalni harmoniji.
I95*
Rezma, e, subst. f. coll., izgovori: rzmct, odrezki od trt, Rebenreisig (Leskovca pri Litiji); 'drugod temu pravijo rozje. — Podstava je rez schneiden.
R)su, subst. f. Tako imenujejo risa (Luchs) pri Fari. Sliši se samo ta oblika, torej: (nom.) risu ss j prkazala, (acc.) risu sa vidi, (instr.) z risu ss j mätaw (z risom sc jc metal). Zato ne vem, ali naj bi se pisalo v nominativu risev ali Asel. Tudi Habdelič ima podobno obliko, samo da je drugačnega spola: risev, gen. risva, m. Podstava je stsl. rysb pardalis. — O ti živali pripovedujejo Prifarci to-le: »Risu se loti človeka samo, kader ta spi, in če se je prepričala, da je tako dolga kakor človek. Enkrat je pastir ovce pasel. Vlcgel se je bil v travo, da bi malo podrcmal, kar zapazi, da gre risu proti njemu. Vendar mirno obleži in se ne gane. Risu pride k njemu, ga povoha in sc pomčri ob njem, ali je tako dolga kakor on. Pa je bila nekaj krajša, zato gre k plotu, prime se zanj in se začne na vso moč natezati in prebračati, da bi se toliko stegnila, kolikor se ji je zdelo še treba. Pastir to zapazi, in ne bodi len — hitro potegne Čevelj malo z noge, da bi bil daljši. Risu se pride zopet pomerit; nekaj je sicer daljša, ali vender še ne zadosti, da bi se smela človeka lotiti. Zato gre zopet k plotu in se začne ob njem znova premetavati in pretegavati. Pastir pa čevelj še bolj sezuje, da mu je noga tičala le še v rorih. Risu zopet pride, da bi se pomerila; ali nevoljna in jezna se vrne in sc začne še bolj silno stezati, obračati in močevati. Pastirja jc vročina prevzela, ker mu jc bila noga že skoraj izlezla iz čevlja, in si je mislil; zdaj-zdaj le bo zver tako dolga ko jaz! Ali razkačena risu se tako goni in drga ob plotu, da se v svoji sili in neprevidnosti pretrga.« — Istranom je ris ali risina neko volko-dlaško bitje. Prim., kar o tem piše I. Volčič v »Novicah« XXXI (1873). T5 7- * Kadar ris spi, gre njegova duhovina drugemn spečemu kri sisat; ako bi kdo spečega risino na trebušnico prevalil, pa se ne zbudi, nebi mogla njegova duhovina nazaj vanj iti, pak bi moral umreti. Tako pripoveduje pučka basen.«
Rob, robü in r6ba, subst. m., steiler, jäh abfallender Fels (Tolminsko in Gorenjsko). Rabi se večkrat za poznamenovanje gor in hribov (n. pr. Kendov rdb i. t. d.). Robövje, subst. n. coll.. Gestein (Marti'nj vrh). Prim Miklosich, Etvm. Wtbch. 281 : rombu. — Iz pomena »Saum, Rand, Kante« se je razvil pomen »kantiger Gegenstand, Fels«; prim, še nsl. robat, adj., kantig, roba tka Knotenstock. Pomni tudi to, da na Krasu pomeni beseda skrhaj, f., isto kar
nsl. rob Kante, Rand, v Kobaridu pa je skrimj', f., stena ali skala, pod katero bije voda (Letopis Matice slov. 1880. 187.) — V goriških Brdih pravijo: je r6b, to je: je trdö. Takih sintaktičnih zvez, kjer bi drugi Slovenci rabili adjektiv, najde se v goriških Slovencih več, n. pr.: je blato, jc rčber, je prerčber, je precäjt es ist zu früh. Ta raba ni domača.
Rotföu, a, subst. m., Hippe (Celje). Beseda je laška: ital. roncoue, rdn-cola Hippe, Rebmesser; furl, roticce, ronceje, ronchete (Pirona, Vo-cabulario friulano s. v.); ben. roncola coltello adunco e taglicntc con manico corto per uso dell* agricoltura (Boerio, Dizionario d. dial, veneto, s. v.), čak. rankun securis adunca, Nemanic. — Prim. Letopis Mat. slov. 1882 83. 236 : rončelica.
Röfkati, röfkam, verb, ipf., isto, kar nsl. Sur iti ali ruzili, schalen, enthülsen, entkörnen. Tuhinjci, kateri koruzo .rofkajo', govore pred soglasniki in konci besed f za b. Prifarci orehe ,rüöbkajo'; njim je ruobkajnz, subst. n., to kar drugim Slovencem obldtovje ali oblak, die grüne Nussschale.
Rov, rovi, subst. f., pri tleh ležeča skala, katera je torej že izrita iz zemlje (Temljine). Koren je nt (Miklosich, Etym. Wtbch. 283: rü 2).
R6uz, a, subst. m., svoje imč volu, kateri je sicer rdeč, po hrbtu pa bčl (Podgorjane). Temna beseda. — Od tod je adj. rönzast, a, o.
Sčuec, senca, subst. m., die Schläfe; tako govore v celjski okolici, v Podgorjah pa jc ta beseda srednjega in ženskega spola: shnee, gen. S'bnca, in sx>nec, gen. s^nci. Da je beseda preložena iz nemškega Schläfe, je že Levstik povedal (Letopis Mat. slov. 1882/83. 237).
Skula, e, subst. f., Zahngeschwür (v tem pomenu se beseda sliši po Štajerskem, gl. Slov. Glasnik III. 1859. 54); Ausschlag (po Tolminskem, gl. Slov. Glasnik III. 1859. K temu prideni iz Erjavčeve potne torbe še: »skiila, f., tvör, uljč, ogrec (ako je gnojen). Vas Krn.« Letopis Mat. slov. 1880. 187. Ruščina pozna: skula, f., čeljustb; bokovaja častb nosa; ličnaja prostudnaja bolčznt. i opucholt) vb lice, na šee, puchlvja železv, zaušnica ipr., takže vc-red-b, čirej (Dalt>, Tolkovyj slovarb IV. 218). Bčloruski skula Gc-schwur (Miklosich, Etym. Wtbch. 304: skula 1.). Na omenjenem mestu spravlja Levstik z besedo skula v dotiko tudi stsl. skolx>ka, srbski školjka Muschel. To je pač nemogoče (prim., kar piše o ti besedi K. F. Johansson v Kuhn s Zeitschrift für vergl. Sprachforschung d. idg. Sprachen XXX. 435 nasll., kjer se proti Miklo-sichu, ki ima to besedo za tujko, poteguje za Fickovo razlago, da je beseda domača in sorodna z lat. siliqua, ter misli, da je
razmera med skala in školjka ista kakor med lat. sile.v [*scilic—] in siliqua.) Tudi je treba gotovo ločiti od besede skula r. škufo, m., Geldbeutel, nsl. skulj, m., nekaka luknja; prim, o poslednji besedi Miklosich, Etym. Wtbch. 304: skula 2. Dalje piše Levstik 1. c.: »Od besede skula je tudi novoslovcnska pohabljenka šdla, f., otdk na človeškcj in konjskej čeljusti.« Jaz mislim, da je beseda sola vzeta iz nemščine; prim. srvn. schule, schule, f., eine Maulkrankheit der Pferde (Lexer, Mittelhochdeutsches Handwörterbuch s. v.). Praša pa se, ali si niso morda tudi Nemci izposodili te besede iz slovanske oblike skula ?
Slipovka, e, subst. f., Knirps, Zwerg (Leskovca pri Litiji). Temna beseda.
Spldz, adv., prav za prav vzplaz. Erjavec v Letopisu Mat. slov. 1880. 190 piše: splazi', vse vprek. in Bausch und Bogen; drugod po-menja ta beseda to, kar skoiaj beinahe (Temljine, Cirkno).
Sraga, e, subst. f., cink na juhi, Fettauge (Šmartno p. Litiji). Prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 316: sorga 2. Težko bo to domače.
Srenj, sr<fnja, subst. m., Kisstoss (Podgorjane, kjer izrekajo srinj\ drugod pomeni ta beseda Schncekruste (Šmartno p. Lit.) Prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 294: sernü : stsl. srem» weiss. — Podgorjane poznajo tudi besedo srež (izr. sriz) v pomenu Treibeis : w6da vre w sriž das Wasser geht mit Eis. Prim. Miklosich op. cit. 318: sreg —.
Strezav, a, o, adj., trezen (Temljine). Stsl. trezvb; nsl. streziv pri Mc-giserju.
Saftik, adj. indecl., neugierig (Bole). — Bavarski geschäftig, adj., be-fehlerisch, anmassend (Schmeller - Frommann II. 380); tirolsk. g'schaftig (Schöpf, Tir. Idiotik. 587).
Skzdcnc, a, subst. m., studenec (Barkovljane). Pred glasniki najdeš k namesto t tudi v štaj. proki, proke : proti. Prim, zgoraj akles.
Skrlbati, lhibam, verb, ipf., biti klinec (otročja igra; Temljine). Primorski Lahi in goriški Slovenci imenujejo to igro pandolo, Cehi Spaček, češki Nemci pa Titschkcrl. kar bo najbrž in slovanščine. — Odkod je Škribati, ne vem povedati.
Trenta, e, subst. f., hlebec kruha, ki se daje in jč po pogrebu (Skofja Loka). To je iz nemškega: bav. Brod-Triendl weisses Milchbrod (Schmeller-Frommann I. 667).
Trepast, a, o, adj., isto kar trapast thöricht, dumm, blödsinnig. Celjane, kateri ravno tako kakor Kranjci neumne ljudi imenujejo trepaste, rabijo tudi dva samostavnika, od katerih je trčpast izpeljan, namreč trčp, trčpa, m., in trčpa, f., oboje v pomenu: verrückte Person, Cretin. Zadnje najdemo tudi že pri Jarniku, Etymologikon 193,
prvo pri Janežiču. Bavarci imajo Trappri, Trdppdl, Träppelcin blödsinnige Person (Schmeller - Frommann I. 672). Vse to jc od srvn. tiappe subst. m., einfältiger Mensch, Tropf (Lexer, Mittel hochd. Iiandwörterb. s. v.).
Trepka, e, subst. f., ein flacher Schlag mit dem Waschbläucl (Podgor-jane). JanežiČ ima: trdpka Waschbläuel. — Prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 361 : trep- 2.
'Mbje, a, subst. n., prostor v räsohi, to je, med dvema včjama, Gabel, Zwisel (Vrhnika). — Miklosich, Etym. Wtbch. 361: trebjes, ima iz Ribnice: trobje, gen. trobjesa, gabelförmiges Holz. Erjavec v Letopisu Mat. slov. 1880. 196 ima še te sorodne besede: trdbje, a, (Volčc); trabje. trabjčsa (Loški potok); träbelj, träblja (Lašče); trap, trapi, f. (Šempeter); trčbje, trebjesa (Ponikve na Št. Viški gori), troblji (Krn): ,on dčl voza, ki je vtaknjen mej podvdz in mej oplen'.
Ujedati se, ujedani, verb, ipf., zanken, streiten, Worte machen (na Kranjskem); na Krasu pravijo: prejedati se. — Miklosich, Etvm. Wtbch. 98 : jad 1.
Ukolajsniti, nkolajsnem, verb pf., ertappen, erwischen: ta je ukolajsnil, da je o pravem času šel tje : der hat es getroffen, dass . . . . (Celje). Podstava je kol: koljem, klati. t	Umeden, ena, 0, part., herumgetrieben, ermüdet (Obloke na Tolmin-
skem). To je od umesti, koren ment, stsl. meta, mesti turbarc. Kakor v drugih glagolih vrste I. i., prehaja tudi v tem korenski t v d: mčdem ich rühre, medelo Rührstock; prim, pledem, gnjč-dem namesto pletcm itd. Odkod ta d namestu /? Po analogiji glagolov, v katerih je d korensk: krädem, bredem, bledem, padem, sčdem, prčdcm, bodem i. t. d. — Te in enake oblike so tudi vplivale na part, pract. II., da sta d in / pred lom ohranjena. Tega ne smemo smatrati za Bog vč kako starino: na brižinske spomenike se v takih vprašanjih ni preveč zanašati. Posebno gorenjski pisatelji so oblike pletcl, pletla, padel, padla, nam. plel, plela, pal, pala širili, in dan danes so te v naši književnosti skoraj edine v rabi. Prim., kar piše Krek o tem (Einleitung in die slav. Litera-»	turgeseh.2 241.242).
Usad, usada, subst. m., Erdabrutschung. Prifärci pravijo: usad si jz wdrbtv es fand eine grosse Erdabrutschung statt; usadM si ji es fand eine kleine Erdabrutschung. eine Erdabrutschung überhaupt statt. Prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 289: sed IV.
(Konec prihodnjič.)
„Rošlin in Vrjanko."
Povest. Spisal Janko Kersnik.
VIII.
a lepim večerom je prišlo krasno jutro; le ostanki goste megle, ki so se dvigali še semtertja iz ovinkov globoke soteske, spominjali so deževja prejšnjih dnij.
Major je zgodaj vstal, ogledal si kosce, ki so zarana začeli kositi otävo po brčgu nad Krko, in se je po zajutreku pušeč izprehajal po širokem prostoru pred gradom. Spomnil se je, da pride danes »pdt« J urica.
Ta J urica, ali bolje »pdt«, kakor so ga nazivali vsi po stari navadi, bil je mož posebnega pdsla. Promet po cestah, v katerih obližji se vrši naša povest, ni bil takov, da bi si človek mogel omisliti vse potem javnih prometnih pomočkov; pošta jc bila daleč in clrugi vozniki tudi niso vozili vsak dan v mesto. Kar se torej ni moglo dobiti tem rednim pdtem, vse to je priskrbel in prinesel Jurica, ki jc zahajal vsak teden po jedenkrat in če je bila sila, tudi po dvakrat v mesto. Posel njegov je bil sicer skromen, kakor le moči. Prvi dan je povprašal pri boljših gospodarjih, po gradovih in farovžih, jc li treba česa prinesti; drugi sosedje, katerih ni štel med boljše naročnike, prihajali so sami k njemu z naročili. Druzega dnč je zarana odrinil v mesto, vrnil se pozno v noči domdv in tretji dan je zopet raznašal in oddajal naročnikom, kar jim je bil prinesel. Pošten je bil in natančen in navidezno zadovoljen z vsakim darilom in plačilom, katero je prejel za svoje delo. Na videz — samd! Za hrbtom pa je rad zinil kako pikro in ostro besedo, ako se mu je zdelo, da je dobil premalo. In še jedno slabo svojstvo je imel: molčati ni mogel, ako je zvedel o kaki skrivnosti, in posebno tedaj je bila izkušnjava najhujša in nepremagljiva, kadar je v svojem uradnem pöslu dobil kako skrivno naročilo. Sevč — to so bile časih zaljubljene reči, in če se jih je na kakov način iz-nebil, storil je to — kakor je sam dejal — »naj bode v imeni božjem!« S tem si je do dobrega potolažil vest.
Danes je bil dan, ko je moral priti »pdt« po naročila, in major je imel več tacih, takd tudi majorka za svoje gospodinjstvo. Kakor skoro vselej, takisto sc je tudi danes Jurica prigugal oprtlv s košem
in kratko pipico med zobmi točno ob osmih na prostor pred gradom, pozdravil pohlevno gospoda ter povprašal, bode li zdnj kaj naročil.
»Otava se bo pa lepd sušila — in se bo!« pristavil je z zadovoljnim smehom in iztrkaval pepčl iz pipe »pušpanke«.
»Ce ne bo zopet kaj deževja!« menil je major malomarno in narekoval potem Jurici, kaj naj prinese zänj iz mesta. Pot je izvlekel zamazan kos popirja in kratek debel svinčnik, obliznil ga dvakrat ter potem vestno z velikimi, nerodnimi črkami napisal čudne, samd njemu umne besede, poleg katerih je postavil potrebne številke, ki naj bi tudi samd njemu umno značile mero in ceno naročenih stvarij. Denar, ki mu ga je zanje porinil major, spravil je v veliko listnico.
»Sedaj pa pojdi še h gospč!« velel je pl. LukiČ.
Jurica se je obotavljal. Vteknil je natlačeno, a neužgano puš-panko v levi žep, obesil koš na desno ramo, in nekolikokrat poskusil zakašljati.
Major je dobro poznal ta znamenja, obrnil se strani in zazvižgal
Črtu.
»Gospod!« pričel je Jurica in sladek smehljaj mu je legel okrog obritih usten; »gospod, tam doli za lazom leži par drobnih vejic — no, v koši bi jih nesel domdv — od tistega hrasta so, ki ste ga dni dan posekali za gred v hlevu; bi li smel vzeti tiste vejice?«
»To niso vejice, tudi nc veje; to so dčbla, kaj boš ž njimi? Nesti jih ne moreš, peljati bi jih moral!« menil je gospod pl. Lukič ter sc nasmehnil dobrovoljno.
»I, jih bom pa odpeljal, ako ukažete!«
»Ne, potrebovali jih bomo sami; tam doli bomo jčz popravljali, in tam bodo — kakor navlašč!«
»Ej, saj jih nečem zastonj! Plačam, ali pa — pridem kosit — drugo leto — na send; tisto ni takd lehko, kakor otdva. Ali pa pojdem nekolikokrat zastonj v mesto!«
»Ni treba!« zavrnil je major in odhajal. Včdel je, da Jurica nc bi prišel niti kosit, niti ne hodil zastonj v mesto.
»I, no, jaz sem le mislil, da ne boste potrebovali tistih vejic; ako pa so doma potrebne, potem sevčda. — I, kaj pa tisto rakitovje za Krko — gospod?«
»Zdaj ne zmrzuješ! Čakaj, na zimo bodeva govorila!«
Jurica je potegnil še levo naramnico nase in se obrnil proti grajskim vratom.
»Mladi gospod so gori — sevč —« dejal je na pol vprašuje, na pol prepričan, da je takd.
»Da, gori!« odgovoril je major, a zdajci ustavil korak. »Kaj pa bode?«
»Ej, nič! Naročili bodo morda kaj!«
Graščdk je poznal vse Juričeve slabosti in navade, in zato tudi sedaj takoj vedel, da teži neka skrivnost potovo občutno srce. Stopil je nazaj k njemu ter velel:
»Kaj imaš? Povej, govori!«
»Hm, hm!« mrmral je Jurica in stopal zaporedom sedaj na desno, sedaj na levo nogo; »no, pa za božjo voljo, ne povedati! Dostikrat ste mi dobro storili, gospod, pa včm tudi, da boste molčali. I — pa saj tudi ni nič takega!«
»Povej, pa ne blebetaj toliko!« silil je graščak nejevoljno.
»I, pisma imam tu, dvoje pisem!«
»Pokaži!«
Jurica je z levim očesom premeril vsa tostranska grajska dkna, potem pa šel počasi v senco pod lipo. Tam je izvlekel iz listnice dvoje pisem in obč vedno »hm, hm« mrmraje in sramežljivo smehljaje pomolil majorju. Ta je pogledal naslova in z glasnim smehom vrgel pismi Jurici v roko.
»Ha-hd, za oba gospoda! Odkod pa je to?«
»Z Griča!« šepnil je Jurica in sc tudi smijal.
»Nesi ji, kamor ji imaš nesti!« dejal je major malo osoruo in odšel proti dolini.
Jurica pa je stopil v grad.
»Preklicana dečka!« godrnjal je major sam v sebi. »Pa še ta doktor! Včdel bi pa vender rad, s kom si dopisujeta. No, čakaj!«
Krenil je proti cesti in se šetal potem ob Krki; včdel je, da se Jurica tddkaj vrne.
A solnce je bilo že visoko na nebu in graščdk je stal s slamnikom v roki pod košato jelšo in si pahljal vroče čelo, ko se jc vrnil Jurica. Kosci so bili redovje že preobrnili.
»Kaj sem pravil, da se bo dobro sušilo — in se bo!« govoril je pot zadovoljno.
»Ali si opravil v grädu?« vprašal je major.
»Opravil, gospod!«
»In tisti — tisti dve pismi?«
»Oddal!«
»Ha-ha, neumnosti, otročarije!«
?»I — no, mladi ljudje! Takega je dosti na svetu!«
Jurica si je užigal pušpanko, težko vlekel iz nje in v tem nadaljeval :
»To pa rečem — dosti sem že znosil takega — blaga; no — släbo nil — To pa rečem: če Vodčtu prinesem stot soli, dal mi bode ,	osem grdšev, pa morebiti kozarec vina, Martinec tam doli pa mi da
za stot usnja dvajset krajcarjev — no, vse je dobro, kar se dobf — to pa rečem, takšno blagö, takšno pismo, to jc najbolje; tista Vodetova Rezika, ki je na Gorenjskem omožena in se ji dobro godi, dala mi je časih za takšno pisemce, ki je ne čutim, ako je nesem — po celih šest grtfšev!c
»Kdo ji je pa pisaril?«
»Ej, sam ne včm! Pri žolnirjih je bil, ki so tu svet merili. Pa zdaj se ji dobro godi, omožena je dobro, otroke ima, bogatega moža — «
»Kaj pa Manica?« vprašal je nehote major malo radovedno.
»Ta pa ne, ta pa ne! To pa rečem — zanjo pa še nisem nese pisma!«
»Saj bi bila tudi nespametna, ako bi ti katero zaupala — Jurij!« rekel je gospod Lukič ter osorno velel: »Pokaži, kje imaš pismi, ki ji neseš na Grič!«
Jurica je hotel sprva tajiti, a videl je, da sedaj z majorjem ni
*	mnogo opraviti.
»I, ker je že znano, naj pa pokažem,« mrmral je in pokazal gra ščdku pismi.
Ta je pogledal naslova in potem zopet s posiljenim smehom vrnil lista Jurici.
»Neumnosti, otročarije,« ponavljal je čestokrat.
Sel je počasi proti domu in mahal s svojim slamnikom. Zdajci se obrne.
»Ti, Jurica, čuješ?«
»Kaj — gospod?«
»Tiste veje, tista hrastova dčbla — tam doli za lazom saj veš — tisto le poberi!«
»Hvala, hvala Vam! Bom pa kaj storil za to!«
*	»Vraga boš storil!«
Takö sta se razšla. Jurica vesel in zadovoljen, major pa sedaj čemeren — in jezen.
»Doktor naj pač ima guvernanto — toda Pavel, Pavel s Hah-novo — to bi utegnilo biti še resno — in to bi bilo neumno — kleto neumno!«
Takö se je jezil korakajoč v klanec proti grddu,
IX.
»Pavel, pojdi z mano! Govoril bi rad par besedij s teboj!« dejal je stari Lukič svojemu sinu, ko so po opdludanskem obedu vstajali od mize.	4
Pavel in doktor Božan sta se začudena ozrla v majorja, a prvi je le dejal: »Takoj, takoj!« in odložil u žgan o smodko. Božan pak je šel v svojo sobo. Major je bil tudi že zunaj in Pavel se je obrnil k materi ter vprašal:
»Kaj pa je, kaj se je zgodilo ?«
»Ne včm, ne znam!« zavrnila je ona tudi začudeno.
Pavel je na to hitel za očetom.
Ta je prišedši v svojo sobo postavil užgano pipo na mizo, na-vlašč zato pripravljeno, uteknil roke v žep in se naglo obrnil k usto-pivšemu sinu.
»Pavel, take neumnosti so prav odveč, nepotrebne in nepoštene! Kaj hočeš?«
Govoril je to naglo, kar bruhoma ter niti pogledal ni sina, nego oči upiral v tla.	<
»Kaj pa?« vprašal je Pavel malodušno; nekova prirojena slutnja ga je učila pravo.
»To dopisovanje — z dno — z dno — z dno — Hahnovol Čemu vse to? Kaj bo iz tega? Pusti dekleta v miru!«
»Oče, jaz jo ljubim!«
Pavel je dejal to mirno, vender ne več takd malodušno, kakor je bil prej povprašal. Čutil je, da mu rase pogum.
»Ljubiš? Pavel — pomisli, kaj bo iz tega? Kaka razmera? Nobena razlika v vajinih letih — kaj hočeš kdaj ž njo?«
Ta razlog je bil Pavel čul že iz Božanovih ust, zato ni prav nič vplival nanj.
»Nezmisel to! Ze zdaj misliti resno na — ženitev morda? Vsaj	<
jaz sodim, da si pošten in da pošteno misliš ?« pravi Ivo, sedaj ravno nasprotno trdeč, kar je bil sprva rekel.
»Da, pošteno — oče!« pritrdil je Pavel.
»Pošteno, pošteno!« rojil je stari major in jel stopati po sobi göri in doli. »Ti še pošteno misliti ne moreš, ker si premlad, prene-umen, preotročji —!«
»Oče!« vzkliknil je Pavel.
»To razmero bom končal! Ne, ti jo boš končal, sam moraš konec storiti — jaz zahtevam to!«
Sin je umolknil.
,	»Čakaj, da mirno govoriva!« povzel je zopet major. »Ti si mlad,
priden, včsten, pred seboj imaš jasno, odprto pot v življenje, in glej, — Pavel, Pavel —«
Zdajci se je stari omččil in govoril potihoma, skoro šepetaje:
»Glej« — dejal je počasi, »o tebi mislim in sanjam, da boš šc do posebnega vzrasel! Najin jedinec si — nikar ne varaj upanja mojega !«
»Oče, zakaj bi je varal, ako ljubim Zorko?«
»Ker si boš s tem uničil prihodnjost svojo! Študiraj, uči se, pripravljaj se, da boš kdaj kaj veljal med nami. Ne veš li, kaj je moja najljubša misel? Videti te kdaj med dnimi, ki so prvi v domovini naši. To dosežeš le, ako vse svoje sile posvetiš tej nalogi. Ce se pa hočeš že zdaj vezati na žensko — kje bodo tvoje misli, kje tvoja volja? Čakaj, da bodeš mož!«
Pavlu je sililo nekaj v oči, kakor — solze. Tiščalo ga je v |	vrdtu, da ni mogel ziniti besede. Bil je mehak, rahločuten, a sedaj
se mu je zdelo, da mu treba tudi stanovitnosti, trmoglavosti.
V vsem boji pa se mu je kazala Zorka tem milejša, tem ljubša, Čimbolj so se množile ovire, da jo dobode.
»Saj lehko čakam, oče! Kolikor časa zahtevate! To me ne bo motilo v študijah; to bo še bolje, kajti imel bom gotov smoter pred seboj!«
»Ne, ne, nikdar ne!« zagrmel je sedaj major v silni razburjenosti; »a jaz ne maram, da bi se ta — Hahnovka kdaj šopirila tu ob meni! Čuješ li? Tega nečem! Pameten bodi. Pavel! Ti boš dobil dve ženski v hišo, obe skupaj nimata ničesar, s tira bi le hčer rada spravila v gorko zavetje; — kaj ljubezen, ljubezen — ti si zaljubljen — da, ali dni dve sta samd interesirani, samogöltni.« »	Stari Lukič je bruhal to iz sebe in tekal semtertja.
Pavel je trdovratno molčal. Pri zadnjih očetovih besedah se je burno zgenil, toda zinil ni besedice. Ljubil in spoštoval je očeta nad vse, in sam si ni bil nikdar v svesti, da bi moglo to nasprotje, ki sc je sedaj borilo v njem, namreč ljubezen in spoštovanje do očeta in ljubezen do dne deklice, biti takd bridko, takd bolestno v svojem boji.
A kaj je bilo to?
Major je bil zdajci sam ves mehak.
»Prosim te, Pavel, obljubi mi jedno: da se ne zavežeš z noben o besedico, nobeno —! Obljubi mil Ali si morda že zavezan?«
»Ne, nikakor ne!« zavrnil je sin z jasnim licem.	«
»Torej — Pavel!«
Stari je položil roko na sinovo ramo in se sedaj prvič ozrl v njegovo oko; ali oče je povesil pogled svoj. Nekaj je zmagovalo v njegovem srci in to je bilo jasno videti, da je zmagoval — oče.
Pavel je bil vrl, dober, odkrit — toda dokaj lehkoživ in lehko -miseln. In uprav ta lehkomiselnost je bila tu zaveznik očetov.
»Ne bom — brez tvojega dovoljenja!« dejal je potihoma nekoliko trenutkov potem.
»Hvala ti — Pavel!« odgovoril je major in se obrnil k oknu, da skrije solzo, ki mu je silila v oko. — —
Mladi Lukič je odšel, ne da bi več izgovoril besedo. K Božanu ni hotel, ampak v svojo sobo se je zaprl, vrgel se vznak na posteljo, in dolgi dve uri zrl takö v pisan strop nad seboj; zazdelo se mu je časih, da mu neznosna bol sili v srce, da ni prav to, kar je očetu obljubil, toda potem si je dejal, da ta obljuba vender ne pomenja ničesar,	< kajti — vezati se, tega ne sme, a ljubiti jo sme še vedno — to deklico, katere milina mu je polnila dušo. Ali — Ana! Kaj poreče gospa Ana ? Ako ji razodene resnico, potem ne more, ne sme več tja; molčati pa, tajiti, legati se — to je vse nemožno.
»Ali jo pa res ljubim takö, da bi dal zanjo vse življenje svoje, vse — dušo — vse — kar imam, kar premorem?«
Ta misel ga je hipno naudala.
Pa udušil jo je zajedno. O tem ni hotel premišljevati. Rekel si je potihoma, skrivno in potem skoro glasno: »Da! Ljubim jo takö!« vender po volji mu nista bila misel, niti odgovor. Nesrečna ljubezen, vsa poezija, ki tiči v nji, in o kateri jc tolikrat čital in sanjal, na drugi strani pa junaštvo, ki podira zapreke, vse je mahoma vstajalo pred njim, in ko je hotel vzklikniti: »Da, da, tudi jaz bom takö ravnal — moja mora biti!« — palo je vse na kup, ves pogum, vsa energija, in ta mladi, krepki, lehkoživi in Ichkomiselni Pavel je iztegnil roki in vzdihnil: »Ne morem, ne smem!« — Takö je ugibal dolgo, dolgo; a čim delj je to trajalo, tem bolj temni, tem menj odločni so bili ti pojavi in ko je Vid pozno popöludne potrkal na njegova vrata, skočil je brzo in skoro zadovoljen raz posteljo in hitel odpirat.
»Vrbljenska kadeta sedita pri Vodčtu in pijeta! Poslala sta po naju«, dejal je Božan in vprašuje ozrl se v tovariša.
»Prav takd! Pojdiva doli!« silil je Pavel in iskal po kotih paličice in klobuka, pa menda bolj zato, da bi skril rdeči svoj obraz tovarišu.«
Vid je opazil to, toda ni hotel povpraševati.
»Osedlcijva konja«, menil je doktor, »jaz bi šel še malo dalje; vrnem se kmalu!«
»Oh — dobro, dobro!«
»Morda bi šel ti tudi?«
»Jaz — na Grič — ne, jaz ne grem danes!«
»I, na Grič tudi jaz ne pojdem —« smijal sc jc Božan, »ostanem v dnem gozdiči pod Gričem!«
»Dobro zabavo!«
Ko sta dirjala proti Vodčtu, vprašal je vender Vid: »Si li govoril z očetom?«
»Govoril!«
»In?«
»Ej — molčiva danes; — jutri, če hočeš! Huj, lisec!«
Pavlov konj je planil v skok in v malo trenutkih sta bila pri Vodčtu, kjer sta sedčla oba kadeta v družbi že pijanega Stupe.
Vid jc urno jahal dalje; Pavel pak je prisedcl k dnim trem.
»Pride kmalu! Kobili treba malo pota!« izgovarjal je mladi Lukič prijatelja.
Ko se je vrnil Božan, bila jc že temna noč.
Stupa ni več govoril, nego le še meketal ter Pavla pital gospodom baronom. Kadeta sta silila v Manico, Pavel pa je v jednomer natakal in napival vsem z odkritim namenom, upijaniti jih do dobrega. Le časih, če se mu je zdelo, da hoče jeden ali drugi kadetov Mdnico objeti, ozrl se je malo jezno tja ter velel: »Pijmo!« Sam je imel že *	težko glavo.
Božan je takoj umel Pavlovo namero in vrlo pomagal. Rano-celnika so spravili spat v gorenjo sobo, kadeta sta se pa odpeljala z Vodčtovim vozom; njiju hripavi dvospev se je razlegal po dolini, in na vrtu ostali trije — Božan, Pavel in Manica so se glasno smijali.
»Sedaj pa še ti pij, Vid!« silil jc Pavel ves razvnet.
»Ni treba siliti!«
»Kakö si se imel?«
»Nič, bedarija! Ni je bilo!« — zavrnil je Božan, zapazivši da M ä nice ni več pri mizi.
»Ha-ha! Čudno!«
V Pavlovih besedah je zvenelo neko skrivno veselje ali škodoželjnost, češ — tebi se tudi takö godi.
Doktor se ni zmenil za to, nego pričel pogovarjanje s starim Vodčtom, ki si je bil velel - prinesti svojo na večer obično črno kavo na vrt ter prisedel k prijatloma.
Pavel pa je zapazil Mänico na drugem konci vrta ob ograji, obraseni z gostim vinskim trsom. Temno je bilo tam in le zvezdic svetlobo je brlela skozi listje.
»Kaj premišljujete?« dejal je stopivši k deklici.
»Ničesar! Kaj čem premišljevati?«
»Da smo takö nerodni, takö pijani — danes 1«
»Saj Vi niste!«
»Skoro! Oh, ne — nisem — Mänica!«
Prijel jo je okoli pasu in potegnil k sebi.
»Mänica — me li res nc ljubite? Jaz te imam rad, takö rad, Mänica!«
»Pustite me — saj imate drugo!«
»Nimam je več — to je vse pri kraji, vse končano!«
»Kdaj?« rekla je deklica in nekoliko odstopila.
»Ne vprašuj, Mänica! Vse je končano! Jeden poljub, srce moje, samö jeden poljub!«
Dala mu ga je res, in prsi so se ji dvigale od same radosti in razburjenosti.
Ko se je Pavel vrnil k mizi, izpraznil je v dušku svoj kozarec, Božan pa se mu je sredi pogovora z Vodčtom zlobno nasmehnil.
(Dalje prihodnjič.)
Popravek. Na 199. str. 1. in 17. vrsti in na 200 str. 20 vrsti naj se vselej namesto »majorka« postavi »polkovn ica«.
Akrostihon v Prešernovih sonetih.
Spisal L. Pintar.
L
Akrostihon ali akrostihida se zove pomemben vzpored v začetnicah posameznih verzov kake pesmi, oziroma pesem, v kateri se začetnice zapö-rcdnih verzov dadd s pomenom čitati izrazujoč n. pr. kako geslo ali pa ime tistega, komur pesnik svojo pesem posvečuje ali čegar spominu jo nameni.
Pri Preščrnu l) je bil zasledil v 27. sonetu (»Poezije« pag. 153.) pokojni Levstik2) skrit akrostihon s Matevžu Langusu* ter takd omogočil razlago tega zamotanega in težko razumnega soneta, katero je podäl potem prof. Leveč v sLjublj. Zvonu8 (II. pag. 568. nasi.). Skrit akrostihon pravim, kajti navadno je akrostihon označen z debelejšim tiskom akrostihičnih začetnic, kar se pa v Prešernovih »Poezijah* ni zgodilo. Da ga je Levstik vender našel, to je bil pač srečen slučaj.
Drug akrostihon pa se nahaja (kakor znano) v sonetnem venci; v tem akrostihu poklanja Preščren svoj sonetni venec „Primicovi Julji*. V »Poezijah«, izdanih leta 1847., imajo sicer le začetni verzi štirinajstih venčevih sonetov akrostihon ohranjen, v magistralu pa ga je pesnik menda nalašč uničil, izpremenivši nekoliko 1., 710. in n. verz. (Primčri o tem tudi a Jezični kß XVIII. pag. 50.). V Jurčič-Stritarjevi izdavi (pag. 173.) je »magistrate4 zopet sestavljen natančno po začetnih verzih sonetnega venca takd, da je iz njega lahko posneti akrostihon. Dasi pa jc Preščren v nekaterih natiskih magistrate (»Poezijepag. 147.) zmedel ter takö akrostihon uničil, vender je sam na to opozoril, da ima v pesmih svojih vpleteno ime svoje
J) Opravičili se nam jc, zakaj smo zadnje čase pesnikovo ime spet začeli pisati »Preščren«, namestu Levstikove oblike »Preširen«. Odločili smo sc za prvo pisavo, ker je g. p. Stanislav Skrabcc /.e leta 1SS1. (»Kres«, L, 520) neovržno dokazal in dokaze svoje letos razširil in znova podprl (»Cvetje«, VIII., zv. 7. in 8.), da je jetlina prava pisava »Prešeren«. Navedena razprava v „Krcsn" je tudi pri Levstiku samem omajala vero v „Preširna", in o neki priliki, ko sva se z Levstikom 1. 1882. razgovarjala o novi izdavi Prešernovih poezij, rekel je podpisanemu uredniku: „Skrabcc najbrž pravo trdi in pisati nam bode odslej „Preščren". Ko se na to jaz naglas zasmejem: »Kaj pa po-rckö ljudje, ki si jih ti zbegal s svojim „Preširnom!", obrčgne se Levstik nrime: „Naj porekd, kar hočejo' Mene nikoli še ni bilo sram priznati, da sem se v čem zmotil; a sramota bi bila zdme še delj trdovratno trditi kžtj, o čemer sem prepričan, da ni več res!«	Ured.
-) Od v č š e e strani se nam tudi poroča o tej stvari: „Da je omenjeni, slavnemu slikarju Langusu posvečeni sonet „akroslih", opozoril je I^vstika naj prvi 1. 1876. prijatelj njegov in Vaš sotrudnik Jos. Cimperman, in kakd je ta sonet umeti, razložila jc pokojniku pozneje sama Prcščmova hči, gospodičina Ernest in a Jelovškova". Ured.
20
oboževanke. To nam pesnik napoveduje že v gazeli: »Pesem moja je posnela tvoji g a imčna® (pag. 117.), v kateri pravi:
„Na posddi v zldtili č&rkah sldva se bo brdla Od uardda ao uardda tvojiga i m dna" . . ,
in: „Bölj ko Delie, Korinc, Cintie al LjWre Bi bild pozdbit' škoda tvojiga imdna".
Še jasneje nam pa pesnik to povč v sonetu, ki stoji Poezije* pag. 148-) takoj za sonetnim vencem, namreč v sonetu: »Ni znal molitve žldhtnič tčrde gUlve*. Kot primero obsezata prvi dve kitici tega soneta legendo o trdoglavem viteziči, ki se v trdoglavosti svoji ni bil mogel naučiti nobene druge molitve razven začetka angeljevega pozdravljenja, jedini dve besedi: aAve Maria* Pozdravljena bodi Marija!*). Kar se je bil navadil z velikim trudom, to da je molil vedno z iskreno gorečnostjo. Po smrti pa da je iz njegovega groba pognala 0rdža zala*, ki je imela na cvetnih svojih listih z zlatimi črkami napisani besedi kratke srčne molitve: »Ave Marija*. (To je bilo čudo!)
Sličnost tej primeri nam podaje pesnik v zadnjih dveh kiticah. Pesnik pravi: »Noč in dan pojem jaz v ognjeni pesmi le tvojo hvalo, opevam le tebe, sicer nobene Evinih hčera: ni čudo torej, da mi je pred smrtjo (predno je smrt ugasila močni plamen moje ljubezni — moč plamena, ki
sc razodeva v ognjeni moji pesmi)--čisto naravno je tedaj, da mi jc
pred smrtjo iz srca vzrasel venec, v katerem jc brati tvoje ime —: oprosti mi torej, da sem ti povil (sonetni) venec, ki nosi akrostihično zvrščene črke tvojega imena—
Ta sonet je torej smatrati za epilog sonetnemu vencu, in zatd ga je Preščren v svoji zbirki uvrstil tudi takoj za sonetnim vencem. V njem se pesnik takdrekoč opravičuje pri svoji izvoljenki, „Primicovi Jul'j i*, zaradi lega, ker se mu je v sonetni venec vpletlo njeno imč.
II.
Da legenda, na katero je Preščren naslonil primero svojega soneta — legenda o trdoglavem žldhtniči, ni nirodna, o tem, menim, ni treba nikakega dokazovanja. Torej je morala pač Preščrnu znana biti iz knjige, in sodil bi, da se je naš pesnik ž njo seznanil pri nemškem pesniku Juliji Hammerji (1810-1862). Dokazati sicer tega ne morem, ker mi ni znano' kdaj in kje bi bil Hammer svojo legendo prvič izročil v javnost. Le sumim takö, četudi je sevčda mogoče, da sta jo oba zajela iz istega starejšega vira.1)
') Snov vsak svoji pesmi sta utegnila dobiti oba pesnika, neveddč drng za drugega, v otca C o C h e m a „eksempeljnih", katerih, žM, nimamo na razpolaganje; nato ndkako tudi mdri Presdrnova opomnja: „I.cgdnda prrivi" itd.	Ured.
Vzporedno primerjanje obeh pesnikov na tej legendi pa je vsekako zanimivo, zat6 podajem blagovoljnemu čitatelju ponatisek Hammer jeve legende; ta slöve:
Ritter und Mönch.
Es war ein Ritter tapfer und fest, Der war des Kämpfens müde worden, Drum trat er in einen frommen Orden, Zu schliessen seines Lebens Rest: Ave Maria.
Der Ri 11 er kein Paternoster wusst' Und kein Gebet1) zum Trost im I«eben; Da ward ein Meister ihm gegeben, I5ci dem er beten lernen musst': Ave Maria.
4-
Die sprach er nun zu jeder Zeit,4) Vom Morg en bis es Abend worden,') Ein treuer JJruder in dem Orden, Mit grosser Herzensinnigkeit:0) Ave Maria.
5-
Und als er nun entschlafen war, Ein stiller Greis, ein Lebensmüder,1) Da sangen ihm die frommen Brüder, Das klang gar sanft und wunderbar: Ave Maria.
3- 6.
Doch hat er also schwer gemerkt,-)	In kühler Erd' er Ruhe hatt',
Dass er, wie sehr er sich thät' plagen,	Eine Lilie wuchs aus seinem Munde,s)
Nur die zwei Worte3; lernte sagen,	Die gab vom frommen Schläfer Kunde,
Die Manchem schon das Herz gestärkt:	In Golde glänzt' auf jedem Blatt: Ave Maria. Ave Maria.0)
Pri primerjanji pod št. 8. ponuja se mi opomnja, da je primerneje, če dd Preščren roži vzkliti iz srca, nego če jo Hammer vsadi v usta, kajti iz srca (Herzensinnigkeit) je izvirala trdoglavega žldhtniča vroča molitev, naravno torej, da tudi iz srca vzklije lilija z napisom: »Ave MarijaSploh je opomniti, da Preščren v osmih granesih razvije obseg legende skoraj jasneje, gotovo pa lepše in poetičneje, nego Hammer v šestih kiticah.
Konečno bodi še omenjeno, da nas navedena legenda po zunanjem spominja na grško bajeslovno pravljico o Hyakinthu.

MATEJ CIGALE
1
Z daljnega Dunaja nam prihaja žalostno poročilo, da je dnč 20. aprila
zarana na večno zatisnil oči jeden najboljših sinov Slovenije, g. c. kr. vladni
1) Ni znžtl molitve /.ldhtnič . . . -) tferde gMve ... 3) Ko te začetek . . .
4) vidno ... ft) Od /.dr?, de se nžigne ddn k večdri. ") 'z misli prrive . . . T) Ko zndbil düh se tritpla je teHve. *) de je roža zdla 'Z njegovega sered skoz grob poginila '■') Z napisom zldtih (Sirk: »Maria ave!«
svetovalec Matej Cigale, urednik slovenskemu i zda van ju državnega zakonika.
Porojen dnč 2. septembra 1819. leta v Dolenjih Lomih pri Črnem vrhu na Kranjskem, zvršil jc Cigale z izvrstnim uspehom 1. 1839. gimnazijo, 1. 1841. licej v Gorici, prebil 1. 1841/2. v ljubljanski bogoslovnici, potem pa sc je učil pravoslovju jedno leto v Gradci, tri leta na Dunaji. Leto 1847. prebil je praktikant pri mestno-deželnem sodišči v Gorici, o novem letu 1848. pa naredil preskušnjo za sodnika v Celovci.
Že na gimnaziji izboren latinec, pomnožil in vsestransko razširil si je bil Cigale svoje jezikovno znanje zlasti s slovanskimi jeziki pozneje na Dunaji in v Gorici. Ko so 1. 1848. ustanovili rodoljubi v Ljubljani večji časopis slovenski ^ Slovenijo«, poklicali so ji za urednika že takrat zaradi pravilne svoje pisave slovečega Cigaleta, ki je poldrugo leto umno uredoval ta list. Toda proti koncu leta 1849. odšel je na Dunaj, da bi pomagal sestavljati pravno terminologijo slovensko in v začetku leta 1850. izročili so mu uredništvo slovenske izdave državnega zakonika, in ta jako težavni, a tudi silno imenitni posel je opravljal nad osem i nt rideset let. Vsak drug pisatelj bi bil imel že tega ogromnega dela dovolj, toda Cigaletova neumorna pridnost in njega bistri um sta nam poleg tega stvarila literarne proizvode neminljive vrednosti. Razven pravoslovne terminologije (1853) in polog državljanskega zakonika (1853) je uredil Cigale od 1. 1854.de i860, včliki n c m š k o-s 1 o v e ns k i Wo 1 fo v si o v a r, kateremu se moramo poleg vso zastarelosti v nekaterih stvarčh, še dandanes čuditi, kako je bilo možno uredniku v njem nakopičiti tisti čas toliko bogatega in lepega jezikovnega gradiva. Vrhu tega je leta 1880. izdal ^Znanstveno terminologijo s posebnim o z i r o m na srednja u č i 1 i šč a*, brez katere dandanes, to lehko rečemo, ni možno pisati nobene strokovne razprave slovenske.
Velik je bil vpliv Cigaletov tudi na jezikovni razvoj šolskih naših knjig. Naučno ministerstvo mu je namreč poverilo tiskovni pregled mnogih šolskih knjig, ki so izšle v državni zalogi, in nekatere izmed njih n. pr. slovensko slovnico, dalje prvo, drugo in tretjo ncmško-slovcnsko slovnico je Cigale sam sestavil; druge n. pr. včliki in mäli katekizem, slovensko začetnico itd. do dobrega pregledal in popravil. Izdal je dalje Heuf-lcrjev »Popis avstrijanskega cesarstva * (1S61); sestavil je slovensko terminologijo za dr. Piskovo fiziko in oskrbel vse imenstvo za slovenski atlant naše „Matice«. Ravno tako je preložil na slovenščino imenstvo raznih tiskovin, katere rabijo našim uradom in izmed katerih je posebno omenjati raznovrstnih poštnih tiskovin. Vsa ta mnogostranska delavnost pa še ni iz-crpila vseh Cigaletovih močij. Poleg tega se je pridno oglašal tudi po časopisih slovenskih, zlasti po „Novicah" in po Janožičevem „Glasniku", ter
umno in bistro pojasnjeval razne slovniške stvari; zavračal je prehitro 110-votarjenje; učil pisati lepo in pravilno slovenščino; modro je svetoval, kake izraze nam je rabiti za nove pojme. V teh kratkih spisih se nam je Cigale kazal dobrega znalca našega jezika in premišljenega, treznega jezikoslovca. J,c škoda, da njegovih naukov nismo vselej poslušali, kakor so zaslužili, in da zlasti njegovih zlatih svetov o besednem redu dandanes uvažuje malokdo pisateljev naših.
Skratka, Cigale je stvaritelj vsega dozdanjega pravniškega in v mnogi h strokah tudi dozdanjega znanstvenega jezika našega. Cigale je s svojimi lepimi deli in modrimi sveti neizmerno vplival na ves razvoj književne slovenščine. In če so se zadnja leta tudi čule tožbe, da državni zakonik zaostaja za sedanjim razvojem našega jezika, pomisliti moramo, da se ni čuditi, ako je po tolikoletni delavnosti napösled tudi staremu in na daljnem Dunaji osamelemu Cigaletu opešala samostvorna sila. rlo pa nam ne sme motiti sodbe naše, da ne bi priznavali včlikih neminljivih zaslug tega vrlega moža, kateremu Bog daj vrednega naslednika.
JANEZ Ž U H I Č f.
Iz opevane Renske Palacije nam je dospela pretožna vest, da je dnč 25. aprila meseca t. 1. umrl sloveči naš rojak, Janez Subič, akademiški slikar in kr. bavarski profesor na umetniško-obrtnem muzeji v Kaiserslautern u...
Janez Šubič, najstarejši sin izmed šestero živečih otrök 1. 1884. umr-šega podobarja in cerkvenega slikarja Štefana Šubiča in njegove soproge Ane, porojene Kisovič, porodil se jc v Poljanah nad Skofjo Loko dnč 26. oktobra 1. 1850. Začetne šole je dovršil v domačem selu, potem pa stopil v ljubljanski gimnazij; toda, ker je bil bolehav, moral je ostaviti študije. Domä, ko je bil nekoliko okreval, lotil se jc slikarstva ter hodil z očetom v razne kraje na cerkvena dela. Ko si je pri tem prisvojil potrebne osnovne pojme o izvoljeni stroki, dal ga je oče k pokojnemu slikarju VVolfu, pri katerem se je pripravljal za bodoči svoj poklic. Ocl VVolfa je poslal oče Janeza v Benetke na 9 akademijo delle belle arti*, kjer se je učil in vežbal v slikarstvu tri leta. Tu je proučeval slavne mojstre in nesmrtne njih umotvore stare benečanske šole, zlasti svetovnoznana čudesa Ticijanovega kista. V tretjem letu je dobil na akademiji diplomo za svoj s kredo narisani karton: s Rafaelova smrt*.
Iz Benetek je šel Janez Subič 1. 1875. v Rim, kjer se je bavil dve leti, završujč slikarske nauke svoje po vzgledih nedosežnih slikarjev italijanskih. Ondu je izvršil tudi sliko sv. Martina za S. Märtin pod Smärijino goro, ki je menda jedna najboljših cerkvenih slik njegovih. Iz Rima je pohodil različne znamenite kraje solnčne Italije, med temi tudi slikoviti Na-polj. Na klasičnih tleh hesperidskih se je bil napil One žive vedrosti, ki odseva iz vseh njegovih slik.
Iz »večnega mesta* se je preselil na Dunaj. Tu se je v Makartovi šoli uril v tehniki moderne koloristike ter sodeloval o cesarjevi petindvajset-letnici pri slavnostnem izprevodu, katerega je osnoval imenovani vešč£k v tajnostih očarujočega kolorita. Pozneje je risal posnetke tega izprevoda za album, kateri je naročilo dunajsko mesto ter izvršil samostojno skupino: trgovstvo.
L. 188r. poklicali so bratje Čehi Janeza Šubiča v Prago, da jim pomaga okraševati veličastno njih »Narodno divadlo.* Ondu je proizvel razne slike. V velikem gledališkem fojerji je naslikal jedno izmed treh plafondnih slik, predočujočo »Propad«; potem dve luneti: »Otava« in »Žalov* iz Ale-ševega ciklusa, v katerem predstavlja v štirinajstih postajah potovanje češkega junaka po domovini svoji; dalje izmed četvorice velikih obrazov na stenah glavnega fojerja dve sliki: »Život* in »Zgodovino«. Vrhu tega je naslikal akvarelno sliko za »album čeških umetnikov«, katerega so poslednji o Njiju poroki poklonili ccsarjeviču Rudolfu in presvetli Njegovi soprogi. Z navedeno sliko, predstavljajočo mlado deklico, ki se pogovarja z Amorjem, »dosegel je*, po izpovedi nedavno umršega dra. Tyrsa, »slovenski slikar v tem žanru palmo med vsemi ostalimi deli.«
Ko je pogubonosni požar v »Ndrodnem gledališči* češkem baš pred slovesnim njegovim otvorjenjem, uničil malone vsa dekorativna dela, umaknil se jc užaljeni naš umetnik na svoj dom v Poljane. Tu je izdelal pet oltarnih slik za poljansko podružnico, romarsko cerkev sv. Volbenka, stoječo nad cesto med Skofjo T.oko in Poljanami.
V tem so vztrajni bratje Čehi nabrali zopet novih doneskov za do-vršenje svojega gledališča ter 1. 1883. znova poklicali Janeza Šubiča v zlato Prago. In tu je popravil vse slike, katere je poškodoval ogenj ter naslikal še štiri nove podobe in sicer: »Renaissance*, »Zlati vek*, 3Propad« in »Lumir«. Te Šubičeve slike, ki so proizvedene z inojstersko tehniko, ugajale so vsem poznavateljem umetnosti. Razni češki listi so prinesli o njih ob otvorenji »Narodnega divadla* jako laskave ocene. In po tem njegovem uspehu je naročil mestni zbor praški Janezu Šubiču, da mu okrasi fasado nove mestne vodärne. Tu je naslikal razne jxxlobe iz časa švedske vojske,
n. pr. P. Plachvcha, Coloreda, Königsmarka i. dr.; potem tedanjega mestnega župana, različne meščane, dijake i. t. d.
Iz Prage se je preselil Janez Subič zopet na Dunaj, kjer je slikal za privatna naročila. Med drugim je izvršil podobo /Prodajalka ovočja*, katero je kupil znan dunajski bankir. V sredi teh del ga doleti vest, da mu je zbolel oče. Verni sin je hitel takoj domdv ter ostal tu ves čas očetove bolezni do njegove smrti. V tem času je naslikal po naročilu poljanskega župnika g. Ramovša veliko podobo sv. Notburge za podružnico Bukov vrh nad Poljanami. Razven tega je dodelal oltarno sliko sv. Antona Padovanskega, katero je pričel njegov oče Štefan, hoteč pokloniti jo kapucinskemu samostanu v Škofji Loki. To živobojno sliko, ki je bila očetom kapucinom bojda »prerealistična*5, kupil je nedavno frančiškanski samostan v Ljubljani . . .
Po očetovi smrti se je napotil Janez Subič na Nemško in sicer v Kaiserslautern v Rčnski Palaciji, kjer mu je bavarska vlada podelila profcsuro na ondotnem umetniško-obrtnem muzeji. Konkurenčno delo, na podstavi katerega je dobil omenjeno službo, bili sta dve skici, predstavljajoči »Moč* in »Izobilje*. Na imenovanem zavodu se je vzbudila v slovečem rojaku našem nova umetniška delavnost. Ondu je okrasil vso muzejsko palačo: v vestibulu in v ložiji ter strop velike dvorane z raznimi slikami, zajetimi iz svetovne zgodovine in razvitka vsega človeštva. A glej! Znova je pokončal s>	i tukaj sovražni živelj dela njegova. Dnč 12. decembra 1. 1885. nastal je
namreč ogenj v muzejski palači in uničil tudi mnogo dekorativnih slik Su-bičevih. Toda, kakor v gledališči češkem, dobil je Janez Subič i g6ri med Nemci zadoščenje za svojo izgubo. Takoj po omenjenem požaru ga je počastila bavarska vlada z naročilom, da obnovi vse dekorativne slike ter ga zajedno imenovala definitivnim profesorjem. To je bil kaj častilen uspeh, ka-keršnega še doslej ni dosegel v Nemcih pač nobeden Slovenec! Vender slavni naš rojak se ni prevzel, temveč je hrepenel vedno le nazaj v svojo domovino, kjer bi hotel delovati na prospeh in proslavo svojega närod a. To svojo željo je kaj zgovorno izrazil v svoji ÄKamijoliji<{, dekorativni sliki na vestibulskem plafondu muzeja ljubljanskega. Ta prelepa slika Subičeva nam je ostala kot draga oporoka zavednega domoljuba, umirajočega v tujini, s katero nas pozivlje na vztrajno delovanje, da dospemo tudi mi Slo-p	venci na ono visočino napredka, kjer nas bode obseval blišč oblažujoče umet-
nosti . . .
S prerano umršim Janezom Subičem smo izgubili velenadarjenega, vzgledno marnega in produktivnega umetnika — smrt ga jc ugrabila pri izdelovanji ilustracij iz življenja goriških Primorcev'za znano cesarjevičevo delo: ^Oesterreich in Wort und Bild* — skratka: izgubili smo po vse izobraženega veščaka v vseh strokah slikarske umetnosti, kateri se je, zlasti na polji
zgodovinsko-dekorativnega slikarstva, prvi v S lo venci h p o p č 1 na o b-č udov an j a vredno stopinjo dovršenosti.
Pokojnik je bil blag človek, zlatega srca, čistega značaja in plemenite duše, sploh iskren sin slovenske svoje domovine.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjali vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali.
—	Zbirka obrazcev za slovensko u ra d o v a n j e pri sodiščih. Sestavil in izdal Anton Leveč, c. kr. sodni pristav v Ljubljani. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu. V Ljubljani 1SS9. Natisnila »Narodna tiskarna.« Založil pisatelj. — To je naslov knjigi, po kateri bodo izvestno z veseljem segli vsi slovensko ura-radujoči pravniki. Ker bode podrobno oceno itak podal »Slov. Prav.«, navajamo le, kar piše ta strokovni list že v 4. štev. t. 1. o »zbirki obrazcev«. — »To knjigo, piše »Slov. Pravnik«, na katero smo uže jedenkrat opozarjali, dobili smo ravnokar. Ker mora nže v malo urah iziti naš list, ne moremo se obširno baviti s tem delom. Omenjamo za danes le, da je trndoljnbivi gosp. Leveč pripravil slovenskim pravnikom prelepe velikonočne piruhe. Razložen je po njem v slovenski knjigi na jako obširen način občni sodni red v praktičnih vzgledih; a tu niso izpuščene, kakor jc to navada v mnogih takih knjigah, težje partije, nego gospod pisatelj gre po redu in uprizoruje vse, kar jc za prakso važnega Zbirka šteje 204 obrazcev in blizo to pol; — uže ta prvi zvezek občnega sodnega reda jc torej skoraj toliko obširen, kakor znana Frühwaldova knjiga za vsa postopanja skupaj. V vsakem obrazci skoraj pripoveduje nam g. pisatelj kak drug dogodek, vodi nas od sodišča do sodišča po vsem Slovenskem; to dvoje in pa, ker uporablja pri vsakem sodišči imena dotičnega kraja, da uči pravilno pisavo, stori knjigo tudi prijetno Ker je delo gledč splošnega jezika in terminov vzgledno, kar bodemo pa Še le prihodnjič natančneje ocenili, naj nikdo ne zamudi omisliti si to z velikim trudom sestavljeno knjigo.
K temu dodajamo le še, da bi bilo želeti, naj bi g. pisatelj kmalu nadaljeval svojo zbirko, katera obeta postati izredne praktične vrednosti za slovenske in slovensko uradujoče pravnike.
Knjiga velja 1 gld. 40 kr , po poŠti poslana pa 1 gld. 50 kr, in se dobiva pri pisatelji samem. Tudi uredništvo »Slov. Prav.« posreduje naročbo.	K.
—	A Janežičeva slovenska slovnica. Za srednje šole predelal in priredil dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdava. Cena i gld. 30 kr. Tiskala in založila tiskarna družbe sv Mohorja v Celovcu 1889, S, 274. Ni je šolske knjige slovenske, ki bi bila zaradi izborne svoje vsebine, pregledne razvrstitve učne tvarine in tudi primerne vnanje oblike učiteljem in učencem rabnejša, nego je dobro znana Janežičeva slovenska slovnica, ki je bila učna knjiga po vseh naših srednjih šolah iu njim
Slava njegovemu imenu!
V. Hob.
LISTEK.
podobnih zavodih od leta 1863. do 1883. ter je vplivala na uk slovenskega jezika pri vsem mladem naraščaji zadnjih dvajset let. Hvaležni smo tiskarni družbe sv. Mohorja, da je zdaj to pripoznano dobro šolsko knjigo znova dala na svetlo; a še hvalcžnejši smo g. profesorju Sketu, da je knjigo vsestranski pregledal ter jo z nekaterimi novimi partijami pomnožil. O priliki povemo, kakö in kaj bi se bilo še dalo prenoviti in sedanjemu razvoju našega jezika primerno predelati v tej knjigi, na katero danes samd opozarjamo vse, ki imajo opraviti s poučevanjem slovenskega jezika.
—	N e m š k o-s 1 o v e n s k i v e ž b o v n i k za cesarsko k ralj evo vojsko. II. del. Drugi natisek službovnika iz leta 1873 (Bojna služba.) Poslovenil Andrej C o m e 1 pl Sočebran c. kr. major v pokoji. Samozaložba Natisnila ,,Narodna tiskarna" v Ljubljani 1SS9, m. 8, 129 stranij. Cena 80 kr. — Spet nova knjiga vojaška, katero nam neutrudni naš vojaški pisatelj podaja v drugem ličnem in vsestranski popravljenem natisku ! To je že 16. vojaška knjiga, katero poklada g. major Comel pl. Sočebran domovini na oltar. Lahko rečemo, da je g. major, ki je osnoval v svoji stroki sam celo literaturo, vsem drugim stanovom sijajen vzgled neumorne pridnosti in resnične ljubezni do svoje domovine.
—	Godec. Poleg narodne pravljice o vrbskem jezeru. Spisal Anton Funte k. Natisnila in založila Ig. pl. Klcinmayr & Fedor Hamberg v Ljubljani 1889. m. 8, 100 str. Cena nevezani knjižici 1 gld. 20 kr., krasno vezani 1 gld. 80 kr. Obširneje poročilo o tej epični pesmi prihodnjič.
Pisateljsko podporno društvo je imelo svoj letošnji občni zbor dnč 13. aprila. Iz obširnega poročila tajnikovega posnemamo, da je društvo preteklo leto postavilo lep nagrobni spomenik Levstiku in Raiču; da je vzidalo spominsko ploščo na rojstveuem domu v Planini in da se namerava udeležiti odkritja Levstikovega spomenika dnč n.
p	avgusta t. 1 v Velikih Laščah. Več pisateljem in neki vdovi slovenskega pisatelja je dalo
društvo nekaj novčne podpore. Društvo je imelo 10 zabavnih večerov, katerih se je udeleževalo po 20 do 40 članov. Pri teh zabavnih večerih so predavali: g. dr. Vošnjak o dolgosti človeškega življenja; g. Igu. Žitnik o pohodu Cehov na blejsko jezero, o neki dogodbi iz življenja majorja pl. Trbuhoviča 1. 1848., o grofu Beustu in o ribniških dijakih ; g. A. Trstenjak o javnem mnenji in o pozdravih pri različnih narodih ; g. direktor Subic o fotografiji in nje amaterjih; g. Fr. Drenik po D. Trstenjaku o Rožniku; g. profesor Rutar o beneških Slovencih in o Rezijanih; g. prof. L Pintar o Prešernu in Stanku Vrazu. Dohodkov je imelo društvo 93 gld., stroškov 68 gld. 8 kr. Imovine ima 1369 gld. 98 kr. V novi odbor so bili izvoljeni gg. dr. Vošnjak (predsednik), prof. Leveč (podpredsednik), prof. Rutar (tajnik), nadzornik Zumer (blagajnik), prof. L. Pintar, urednik in c. kr. vad. učitelj I. Tomšič in c. kr. rač. oficijal Anton Svetek.
Dramatično društvo v Ljubljani je imelo občni svoj zbor dnč 30. marcija t. 1 , katerega najvažnejša točka je bilo poročilo društvenega blagajnika g. dr. Stareta o stanji društvenega premoženja, o njegovih dohodkih in stroških. Poleg garderobe in knjižnice ima društvo 1792 gld. imovine. Dohodki so znašali 6220 gld. 26 kr., stroški 6290 gld.
»	2b kr., tako da je imelo društvo, ki je priredilo 32 javnih predstav, preteklo društveno
leto 70 gld. nedostalka. Proračun za prihodnje leto kaže celd 620 gld. nedostatka. Blagajniku se je izrekla hvala za njegov požrtvovalni posel, g. režiščrju Borštniku in g. prof. Grbiču za njiju izborno iu zares umetniško vodstvo društvenih predstav iu napdsled slavnemu deželnemu zboru in mestnemu svčtu ljubljanskemu, za njiju veledušno podporo. V novi odbor so bili izvoljeni gg. dr. I. Tavčar (predsednik), dr. Stare (blagajnik) in odborniki: dr. Bleiweis vitez Trsteniški. Drenik, I, Hribar, Kaj zel, Leveč, Murnik, Pintar, Pleteršnik. Želejnikar, Trstenjak.
Od odbora podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaji smo prejeli sledeče poročilo: Društvo še ne obstoji pol leta, pa že šteje So udov, 16 usta-novnikov in 64 rednih udov podpornikov in dobrotnikov. Vsega skupaj je društvo prejelo Ti2j gld. Glavnica znaša S/j gld. ter jc naložena v dveh dunajskih hranilnicah. Razdelilo se je 244 gld. Društvo ima tudi srečko Rudolfove ustanove, ki so jo 1. 1SS4. kupili dunajski Slovenci ter jo podarili podpornemu društvu. Ustanovne stroške, koleke, tiskovine, poštne znamke itd. poravnal je odbor z 2$ gld. iz svojega. — Od slovenskih pokrajin je pristopilo največ udov s Kranjske, namreč 8 ustanovnikov in 18 podpornikov, skupaj 26 udov s svoto 4$/ gld. in sicer iz Ljubljane S udov: 2 ustanovnika in 6 podpornikov s J36 gld.; iz Kranja 2 ustanovnika. 5 podpornikov in 4 dobrotniki skupaj n udov s 130 gld., iz Radovljice 2 ustanovnika s 100 gld., iz Vipave 1 ustanovnik s 50 gld., z Vrhnike 1 ustanovnik s 50 gld., iz Idrije, Litije, Škofje Loke po i podpornik $ 5 g'd. — Za Kranjsko pride Stajarska z <) udi s 103 gld. in sicer iz Gornjega Grada i ustanovnik s 50 gld., 1 podpornik s 5 gld. skupaj 55 gld., iz Celja 3 podporniki s 30 gld., z Vranskega 1 podpornik s 5 gld., z Blanice 2 podpornika s io gld., i/, Dol. Hrastnika i dobrotnik s 3 gld. — Tudi s Koroške je pristopilo 5 udov z iS gld. in sicer iz Spitala, Dholce, Svabeka, Vogrč. Iz Zagreba je pristopil 1 podpornik s 5 gld. Največ udov šteje društvo na Spodnjem Avstrijskem, oziroma na Dunaji in sicer 7 ustanovnikov in s2 drugih udov skupaj torej S9 udov, ki so vplačali 320 gld. Dunaju pripada 6 ustanovnikov in 32 udov s 467 gld. Dun. Nov. mestu 1 ustanovnik s 50 gld. — Na 26 prošenj je bilo razdeljenih 244 gld. Društvo pa mnogim prošnjam radi nedostatka sredstev ni moglo zadostiti. Prosilci so z Goriške, Koroške, Kranjske in Sla jurske, največ juristov, a tudi mnogo medicincev, filozofov in živinozdravnikov. Meseca tnareija se je prišel odboru zahvaljevat koroški Slovenec, ki je ravno dovršil svoje študije, trdeč, da se ima le podpornemu društvu zahvaliti, da je mogel končali svoje nauke, ker ga je dno v naj-	<
važnejšem času gmotno podpiralo. Večno če biti za tO hvaležen. Obljubil je, naseliti se v svoji domovini ter zvesto delovati za svoj narod. — Odbor podpornega društva prosi uljudno za daljno pomoč iz domovine i da bi poverjeništvo blagovolili prevzeti posebno öni, ki so kedaj na Dunaji študirali. Naslov blagajnikov: Gosp. R. Pukl, Wien VII. Zie-glcrgasse 65.
Muzejsko društvo kranjsko je imelo drugi svoj mesečni zbor dnč 13. aprila t. 1. Najprej je g. prof Wallner v vznesenem govoru slavil zasluge pokojnega K. Desch-manna za muzejsko društvo in za znanstveno raziskavanje dežele kranjske. Nadalje je g. prof. Voss pokazal in tudi znanstveno razložil čudovito tvorbo neke konjske noge, in naposled je g. prof. Rutar podal kratek pregled prazgodovinskih in rimskih starin Dalmacije ter predavanje svoje pojasnil s tem, da je pokazal mnogo fotografij najvažnejših dalmatinskih spomenikov.
Archaeologische Karte von Krain. Entworfen auf Grund der bisherigen Forschungen über Veranlassung der k. k. Centralcommission für Kunst und historische Denkmäler vom k k. Conservator Anton Clobočnik. Blasnik, Laibach 1889. — Ta prezp.nimivi zemljevid nam podaje po političnih okrajih razdeljene vse tiste kraje dežele Kranjske,	*
ker so se doslej našle prazgodovinske, rimske, ali merovinŠke starine; vrhu tega ima vpisane vse doslej že odkrite rimske ceste, ali pa zaznamenovane črte, o katerih se misli, da so šle nekdaj po njih starorimski potje. Po znamenjih, pridejanih posameznim krajem, spozna se lehko, v katero dobo spadajo tam najdene starine. Prvi pogled na zemljevid kaže, da jc bilo doslej največ zgodovinskih starin najdenih v političnih okrajih Krško, Rudolfovo, Postojina, Ljubljana in Kamnik, a naj menj v okrajih Kranj, Radovljica in Kočevje. Zemljevid, ki je neobhodno potreben kažipot vsem, ki se pečajo z domačim
starinoslovjem« sestavljen je z redko natančnostjo in vestnostjo po vseh dozdaj tiskanih virih, in delo je bilo tem težavneje, ker se ti viri nahajajo nc samo po knjigah, ampak zlasti tudi po raznovrstnih strokovnjakih in političnih časopisih. A čem težavneje in ko-renitejc je to delo, tem hvaležnejši bodo zdnje vsi prijatelji domače zgodovine njega sc-stavljatelju gospodu c. kr. vladnemu svetovalcu Antonu Giobočniku.
Anton Chittussi, sloveč češki slikar, razstavil je o Velikinoči v dvorani ljubljanske redute svojo pokrajinsko sliko: »Pogled na Prago*. Slika, ki obsega 20 m- in je cenjena baje na 30.000 gld., predoČuje nam stostolpo prestolnico češkega kraljestva s prostrano okolično panoramo o pomladanskem jutru in sicer s takozvane ptičje perspektive. Spredaj po vsi širjavi slike je sadonosni vrt Stragovskega samostana. Po njem cvete raznovrstno sadno drevje : jablane, hruške, češnje, slive, breskve itd. Za tem vrtom pro-stira se po slikinem osredji počez takoimenovana Mala strana. Nji na levo gori na holmu stoje starodavni Ilradčani s kraljevskim gradom in cerkvijo sv. Vida. In onostrau Vltave, šumeče po sredini tja doli v megleno ozadje, razvrščeni so glavni predali zlate Prage: Staro in Novo mesto, takozvano Judovsko ali Jožefovo mesto, Zoiijin otok, Karlinsko predmestje itd. Ra/.prostranemu obmestju ob straneh in v perspektivnem njegovem ozadji okrog razgreba se brdovita, z nežnim pomladnim zelenjem prepredena okolica z raznimi predmestji in selišči. Nad obmestjem, iznad katerega se dvigajo mnogobrojne cerkve s svojimi kupolami, zvoniki in stolpiči, vald se gosti dimovi oblaki iz raznih tovarniških dimnikov in po širni okolici, zlasti doli po Vltavincm obrežji kadi se zorna jutranja megla . . .
Vsa slika je izdelana z veliko marljivostjo in z občudovauja vredno vztrajnostjo. Vešč strokovnjak v slikanji pokrajinskih prizorov izbral si je kaj ugodno stališče, od koder se mu je veličastna stolica njegove domovine prikazala v najslikovitejšem pokrajinskem položji. Jako mojsterski je ubral širno obmestno skupino z neprecizno okolično pokrajino v harmonično celoto veličastne panorame. In kakor je dal vsi svoji sliki, bodi v arhitektonskem ali v pokrajinskem pogledu, mehke in plemenite obrise, istotako jo je oblil z nežnim, prozornim in jasnobojnim koloritom, da se nam dozdeva, kakor bi jo bil nadihal na platno lahen pomladni vetrič . . .
Chittussi je specialist v slikanji pokrajin. V kratki dobi svojega delovanja naslikal je nad tristo pokrajinskih prizorov. Njegovo ime slovi po vsi Evropi in njegove slike, katere razstavlja že celo desetletje v pariškem »Salonu«, razširjene so po vsem Francoskem, po Belgiji, da, i onostrau oceana, po Ameriki. Slikarstvu se jc učil najprej v Pragi, potem v Monakovem in naposled v Parizu. Zdaj biva zopet v Pragi. Ker se nahaja v najlepši dob5, svojega življenja, nadejati se nam je od njega še mnogo jednakih umotvorov, s katerimi proslavlja preslikovito svojo domovino.	V. H—z.
Janko Jurkovič, jeden prvih hrvaških književnikov, umrl je v Zagrebu dne 20. marcija t. 1. Janko Jurkovič se je porodil 1. 1827. v Požegi, kjer je dovršil ljudske in latinske šole. V Zagrebu jc slušal tedanja filozofijska tečaja, šel v duhovno semenišče, a 1848. leta je izstopil ter se učil pravdoznanstvu na pravniški akademiji zagrebški. Že takrat je bil sotrudnik Gajevih »Narodnih Novin«. Za nemške vlade je opustil prava ter šel za suplcnta na zagrebško gimnazijo; leta 1854. in 1S55. se je na Dunaji pripravljal za skušnje iz klasične filologije; leta 1855. je postal profesor na gimnaziji oseški, potem na zagrebški, a leta 1862. je prišel za tajnika k- dvorski kancelariji na Dunaji. Odtod se je 1. 1865. šolski nadzornik vrnil v Zagreb, ter tu od 1. X874. do svoje smrti bil vladni svetovalec Odkar se je hrvaško Šolstvo postavilo na narodno podlago, »duša« mu jc Jurkovič bil; on je delal osnove za vse šole, on jih je vodil, on jih je nadzoroval,
in on jim jc tudi spisal nekoliko knjig. Jugoslovanska akademija ga je imenovala za uda svojega; pri „Matici hrvaški" jc po smrti Seno vi bil predsednik književnega odseka. Kot pisatelj bil jc sot rudnik vsem beletrističnim listom hrvaškim, za katere je pisal pripovedke, zlasti d vame in estetične razprave. Poslednje je priobčeval v „Radu" jugoslo-venske akademije Tudi je spital nekoliko prav dobrih prevodov iz francoskega. Slava mu'
,»Ljubljanski Zvon" in njegov urednik pred državntm zborom. Bralci naši se ne morejo pritoževati, da bi urednik •»Ljubljanskega Zvona« vel ikra t govoril o svoji osebi v tem listu, ali zagovarjal sc zoper razne napade, ki z domačih in tujih logov leti nrfnj in na njegov list. Molčal je celd, ko so zadnjo jesen iti preteklo zimo otrovane puŠice metali vduj skriti protivniki in javni sovražniki njegove osebe in njegovega delovanja. Od zlogolke vplivne »Neue freie Presse« in strupene »Deutsche Zeitung« na Dunaji do zadnjega židovsko-liberalnega psička v Celji in Beljaku — vse je lajalo »«inj. Iz dobroznane zloglasne kovačnice ljubljanske se je nakopičilo na njega toliko perečega obrekovanja in toliko — sit venia verbo — zvitih la/.ij, da je bilo res treba mnogo samozatajevanja in mnogo poguma tistemu, ki je hotel vztrajati in si mirno svojo dušo ohraniti v tem huro»»skem kriku in divjem boji. A ker plemeniti ti možje niso dosegli tega, kar so nameravali, izgubili so napdsled glavo ter se ujeli v svoje — zanke!
Ako pa vender danes povzdigamo glas »pro domo«, imamo dvojen razlog za to! Prvi je ta, da je »Ljubljanski Zvon« strastno napadel odličen državni poslanec v državn,C;ni zboru samem, in drugič se nam zdi dolžnost, spodobno zahvaliti se gosp. poslancu prof. Sukljetu, ki je ta napad krepko in odločno zavrnil
Gospod baron Dum reicher je namreč v državnem zboru dni 23. marcija t. 1. doslovno govoril takd:
»Für dieses Amt (eines Schulinspectors) in der Landeshauptstadt Laibach wurde der berüchtigte Redactcur einer sloveuischen Zeitschrift erkoren, die in ihren Aufreizungen gegen das Andenken Anastasius Grün's und ihren Verleumdungen des deutschen Landadels, in ihren Schmähungen des deutschen Volkes, in ihren Beschimpfungen der Kirchen-reformation keine Grenze der Scham oder des Ekels kennt. Da der prinzliche Herr Abgeordnete für Ilartberg die Beschäftigung m«t den publizistischen Leistungen unser pädagogischen Kreise durch längere Verlesungen hier in Schwung gebracht (Sehr gut! links) und damit, wie jeder Anwesende sich überzeugen konnte, namentlich in den Reihen der slovcnischen Herren Collegen freudige Bewegung erzielt hat, so mögen mir gleichfalls solche Citate gestattet sein (Sehr gut! links), die sich jedoch durch ihre Kürze vor jenen anderen Verlesungen auszeichnen werden.
In der von jenem neuen Laibacher Bezirkssclml inspect or herausgegebenen Zeitschrift »Zwon* wird unter anderem von den Deutsche»! gesagt, sie stammten »von Lucifer, der Teufel Oberstem, und von zwei verworfenen Weibern, Geliebten von Finanzwächtern und Soldaten« ab. Die Kirchenreformation wird als »Gewächs der I-Iölle«, die krainischen Reformatoren werden als »Zwinglianerschweine, für Lucifer zubereitet«, bezeichnet (Rufe links: Scandal! — Schöner Schulinspector!), und die Angehörigen der evangelischen Bekenntnisse werden als »Nachfolger Satans, für welche eine Keule auf den Kopf und eine Hellebarde in die Rippe»» das Beste wäre«, charakterisirt. (Rufe der Entrüstung links.)
Dem Zartgefühle dieses Mannes sind gegenwärtig die deutschen Schulen Laibachs a»»-vertraut, unter denen sich auch eine evangelische befindet. (Hört! hört! links.) Dieser Mann betritt als staatliches Aufsichtsorgan die Räume einer Schule, deren T,ehrern und Schülern er »eine Keule auf den Kopf uud eine Hellebarde in die Rippen« gewünscht hatte. Was
sind alle Citate, die uns vor einigen Tagen aus freisinnigen pädagogischen Zeitschriften vorgelesen wurden, gegen einen solchen Scandal, und in welchem Lichte erscheinen nur die neulichen Tiradcn des Herrn Unterrichtsministers (Sehr gut! links), welche er 7.ur Begründung seines Verbotes der Zeitschrift »Schule und Haus« hier zum besten gegeben (Sehr gut! und Heiterkeit links) und in denen er uns seine »Pflichten« zur Wahrung »«les »	religiösen Friedens« in der Schule so rührend auseinandergesetzt hat? (Beifall links und
Rufe: Aber immer nur einseitig!) Diese Tiraden erscheinen in demselben Lichte, in welchem der Herr Unterrichtsminister selbst erscheint Wenn man absieht von der Pose und von der Phrase, welcher Kern erübrigt? (Sehr gut! links.)«
Na te besede je poslanec g. prof. Suklje v seji državnega zbora dud 26. marcija t. 1. odgovoril takd:
»Meine Herren, es ist auch über Persönlichkeiten gesprochen worden. Ich bitte, versichert zu sein, dass ich dieses Gebiet nur ausserordentlich ungern betrete. Wenn Sic mir gegenüber gerecht sind, werden Sie mir das Zeugnis nicht vorenthalten dürfen, dass ich, seitdem ich in diesem hohen Hause sitze, und so oft ich das Wort ergreife, stets bemüht war, nur über sachliche Dinge und sachlich zu sprechen. (Pravo! rechts.) Sie können, wenn Sie gerecht sind, auf mich die bekannten Worte Juvenals über die »Gracehen, die sich über den Aufruhr beschweren«, nicht anwenden. Ich bedauere, wenn so viel in Personalien gemacht wird; die Discussion wird hiedurch nicht gefördert, sie wird dadurch sehr häufig nur vergiftet. Ich gebe allerdings zu: es gibt Gegenstände, die man nicht leicht berühren kann, ohne gewisse Personen zu treffen. Aber gerade in einem solchen Falle ist es PJlicht eines jeden anständigen Menschen, und doppelte Pflicht eines Parlamentariers, sich genau darüber m informieren, wie die Quellen beschallen sind, au« 9	denen er seine Nachrichten geschöpft hat; Sie werden sofort sehen, wie der verehrte
Herr Abgeordnete Dumreicher dieser Pflicht nachgekommen ist.
Er hat einen Mann angegriffen, der mit mir — ich mache da eine persönliche Bemerkung — seit meiner frühesten Kindheit durch innige Freundschaft verbunden isi und für dessen wissenschaftliche und persönliche Tüchtigkeit und Ehrenhaftigkeit ich mit derselben Entschiedenheit einstehe, wie für mich selbst. Er hat jenen Mann den ,,be-riiehtigen Redacteur einer slovenischen Zeitung", des „Ljubljanski Zvon" genannt. Ich wiederhole dabei, was ich bereits einmal im hohen Hause vorzubringen die Ehre hatte, dass der „Ljubljanski Zvon" eine belletristisch-wissenschaftliche Monatsrevue ist. die sich in ernsten wissenschaftlichen Kreisen entschiedener Anerkennung erfreut. Der Abgeordnete Dumreicher vertritt einen kärntnerischen Wahlbezirk. Ist ihm denn jenes Feuilleton entgangen, welches ungefähr vor drei Jahren in einem grossen Residenzblatte zu finden war, ein Feuilleton, gezeichnet von dem bekannten Schriftsteller Heinrich Noe, in welchem er sich über die literarische Indolenz der Deutschen Kärntens beschwert und ihnen kein besseres Muster aufzustellen weiss, als — diese ,,berüchtigte Zeitschrift" „Ljubljanski Zvon" ? Ueber Anastasius Grün habe ich bereits gesprochen und seinerzeit die Sache aufgeklärt. Jene Schauermäre aber, die hier von der angeblichen Darstellung der Genesis der Deutschen erzählt wurde, sie ist meine Herren — Sie verzeihen mir den Ausdruck— eine Entstellung. Ich kenne die betreffenden Aufsätze sehr wohl, es ist al>er darin nirgends von den Deutschen (Nemci) die Rede, sondern ausdrücklich wird gesprochen von ncmškutarjS, das sind jene gebürtigen Slovenen, welche im nationalen Kampfe sich auf die Seite der Gegner stellen, und Sie selbst haben ja den Beweis dafür des öfteren erbracht, wie wenig sich derartige Leute, nationale Abtrünnige, Renegaten, der Sympathie des betreffenden Volkes erfreuen.
Noch mehr aber hat mich wundergenommen das, was hier erzählt wurde über die Anschauungen dieses Schul inspectors von der Reformation, dem Protestantismus, wunder' genommen deswegen, weil die betreffende Erzählung vor mehreren Monaten wörtlich veröffentlicht worden ist in einer deutschen Zeitschrift — manchem der Herren wird sie bekannt sein — nämlich im „Briinner Beobachter". Und niemaud hat den mindesten Anstoss daran genommen, er hätte sich auch in seinem ästhetischen Urtheile die bedenklichste Blosse gegeben, wenn er es gethan hätte. Es ist dies eine Erzählung, die den Titel führt: „Vita vitae rneae". Sie spielt in der Reformationszeit, im 16. Jahrhunderte. Sie wissen, dass wir ja sehr heftige Religionswirren in Krain hatten Wir standen in enger Verbindung mit Württemberg, die sloveuischen Bücher wurden in Tübingen gedruckt, unser Land war auf dem besten Wege, lutherisch zu werden. Die Gegensätze waren ausserordentlich stürmisch, und auf diesem Untergrunde baut nun der Erzähler sein geschichtliches Zeitbild auf. Wer kann daran Anstoss nehmen, wenn der Betreffende in einer geschichtlichen Novelle die handelnden Personen, in denen die feindlichen Gegensätze sich verkörpern, so sprechen lässt, wie es der historischen Treue entspricht ? Es tritt darin auf als Vertreter des Protestantismus ein von Glaubenseifer erfüllter protestantischer Prädicant — von dem hat der verehrte Herr Abgeordnete natürlich nichts zu erzählen gewusst — auf der anderen Seite der Bischof von Laibach, der Pfleger der bischöflich Freisingschen Stadt Bischoflack und dessen Landsknechte. Und da steht wirklich im „Ljubljanski Zvon" Folgendes: Der Bischof fragt seinen Pfleger, „ob sich denn mit guten Worten nichts ausrichten lasse?'* Und die Antwort des etwas temperamentvollen, heissblüthigen Mannes ist: „Mit guten Worten? Bischöfliche Gnaden! Mit dem Pfahle auf den Kopf oder mit der Hellebarde in die Rippen, das ist fur diese Satansnachfolger das beste Wort."
Sie sehen etwas, was natürlich aus der Wechselrede iliesst, und kein vernünftiger Mensch kann daran Anstoss nehmen. Jetzt betritt der protestantische Prädicant die .Scene: Von einem Felsen nimmt er das Gefolge des Bischofs wahr, und von zelotischem Eifer hingerissen, fangt er an, von der Höhe herab zu zetern. Er apostrophiert sie: „Sünder aus Sodom und Gomorrha! Satanskinder und Brut der Hölle!" Dem Bischof sagt er: „Auch dich, eines römisch-katholischen unreinen Weibes unreinen Diener, wird die Gcissel Gottes treffen, dass du selbst dem Vater der Hölle zur Abscheu wirftDas sind Dinge, die aus den heftigen Gegensätzen jener Zeit sich eklären, und jeder, der die Kraftsprache der religiösen Streitschriften in jenen Tagen kennt, wird mir sagen, dass das Colorit hier richtig getroffen ist. Nun machen sich die Landsknechte daran, ihn zu fangen, und um dies zustande zu bringen, verwickeln sie ihn in ciu Gespräch und erwidern seilte Schmähungen mit gleicher Münze, während ihn andere von rückwärts um gehen. Und da fallt der Anspruch, der neulich ihre lebhafte Entrüstung — die Herren von der Opposition sind ausserordentlich Icicht in Entrüstung zu bringen — erweckt hat. Einer dieser Landsknechte ruft: „Du Prophet auf dem Felsen, ich kenne dich gut, du und jener Primus Truberus, der dem Laibacher Bischöfe entfloh und jetzt schon in der Hölle brät, seid zwei zwinglianische, fur Lucifer unverdauliche Ferkel. ' Also, meine Herren, nicht der betreffende Professor und Redacteur hat dies geschrieben, nicht seine Ansicht ist es, sie ist entnommen aus einer historischen Erzählung und ergibt sich mit Naturnotwendigkeit aus dem Principe, welchem der Verfasser folgen musste, aus dem Principe der historischen Treue, das er wahren musste. Ich dränge die Empfindung zurück, die in mir persönlich hieduueh erweckt wird, ich appelliere auch nicht an die Majorität, ich übergebe meinem geehrten Gegner die ganze wortgetreue Uebersctzung (Heiterkeit und Bravo ! rechts) und ich überlasse dem Urtheilsvermögen der geehrten
Opposition die Beantwortung der Frage, ob denn auch diese Methode Anspruch hat auf die Bezeichnung „Ehrlichkeit". (Bravo! rechts.)
Auch Deutscheuhass wird dem betreffenden Realschulprofessor vorgeworfen. Wir sind ja nach Ihren Darstellungen im krainischen Landtage ausserordentliche Fanatiker, und in diesem unseren blinden Wüthen gegen das Deutschthum haben wir es glücklich so weit gebracht, dass nicht bloss in allen vierclassigen Schulen des Landes die deutsche Sprache obligater Untcrrichtsgegenstand ist, sondern dass wir aus Landesmitteln noch einen besonderen Betrag schon seit einer Reihe von Jahren zur Dotierung des unobligaten deutschen Unterrichtes an den zwei- und dreiclassigen Volksschulen votieren! (Hört! Hört! rechts.) Sie werden mir zugeben, das ist ein sprechendes Beispiel für unseren nationalen Fanatismus1 Der betreffende Bezirksschulinspector aber, von dem die Rede war, hat durch drei Jahre in einem oberkrainischen Bezirke, in dem lebhafter Fremdenverkehr stattfindet, funetioniert, somit in einem Bezirke, wo die deutsche Sprache ein praktisches Bedürfnis für gewisse dortige Bevölkerungskreise ist. Was hat er nun ge-than? Als er hinkam, fand er eine einzige zweiclassige Volksschule mit unobligatem deutschem Unterrichte. Seiner Initiative ist es zuzuschreiben, dass binnen drei Jahren in zwei weiteren zweiclassigen Volksschulen dieser Unterricht eingeführt wurde und ausserdem noch in der einclassigen Volksschule in Lees.
Schliesslich, meiue Herren, muss man doch auch ein gewisses Gewicht legen auf die Aeusserungen der vorgesetzten Behörde über die amtliche Thätigkeit dieses Mannes. Ich habe mir viele Documente darüber verschafft, es war mir dies ja möglich gewesen. Ich citiere daraus nur eines, das Enthebungsdecret, welches ihm ausgestellt wurde am 10. Jänner i889 von dem Bezirkshauptmanne und Vorsitzenden des Bezirksschulrathes in Radmannsdorf. Ich berufe mich hier auf Seine Excellenz den Herrn Barou Schwegel, er wird dem betreffenden staatlichen Functionär das Zeugnis nicht versagen, dass er ein fähiger Beamter ist und dass er nicht zu unseren nationalen Parteigängern gehört. Und was schreibt dieser Bezirkshauptmann? Erjagt (liest): „Bei diesem Anlasse gedenke ich Ihrer dreijährigen hingebungsvollen Bethätigung in diesem Bezirke, ich anerkenne mit Befriedigung Ihren anregenden und fördernden Einfluss auf das Schulwesen des Bezirkes und danke Ihnen als Vorsitzender des k. k. Bezirksschulrathes für Ihre ausgezeichnete führende Wirksamkeit in dieser Körperschaft nicht minder, wie ich Ihnen für die rege und taktvolle Mitwirkung bei der Durchführung der Beschlüsse des Bezirksschulrathes zu danken verpflichtet bin Pietät für Seine Majestät und Allerhöchst dessen Regierung, weise Unterordnung gegenüber den gesetzlichen und administrativen Anordnungen, allgemeine Bildung, Kenntnis aller Details des Unterrichtswesens, ein humanes und objektives Urtheil kennzeichnen Ihre angreifende Wirksamkeit." (Hört! Hört! rechts.) Es hat der Herr Baron Dumreicher recht, wenn er sagt, Sc. Excelenz der Unterrichtsminister ist nicht unbedingt gebunden an die Vorschläge des Landesschulrathes. Ich stelle mich bereitwillig auf denselben Standpunkt und sage: Den Fall vorausgesetzt, dass dieser Functionär von dein Landesschulrathe nicht vorgeschlagen worden wäre, so wäre es nur in der Ordnung gewesen, wenn auf Grund derartiger Aeusserungen und auf Grund einer vieljährigen, wirklich verdienstvollen dienstlichen und wissenschaftlichen Leistung des Betreffenden der Herr Unterrichtsministcr auch gegen den Vorschlag des Landesschulrathes ihn ernannt hätte. (Sehr gut! rechts)
Ta dva govora smo hoteli »in perpetuam memoriain« zabeležiti v svojem listu; dodati jima nimamo ničesa
Listnica. G. 8—r. Oprostite, a vender je tako, da smo se naglas smijali, čitaje Vašo »ljubljansko mčglo«, dasi je sama ob sebi silno tragična, — namreč — povest, ki ste jo krstili takö. Poljane, to staro predmestje ljubljansko, slovi že od nekdaj v študentovskih spominih zaradi svojih lepih gospd in gospodičin, in stari možje vedo pripovedovati, da jc bilo videti že od nekdaj v vsakem oknu od »Kramarja* do »Gruma« poleg nageljnov in rožmarina tudi krasnih dekliških lic. Torej je umevno, da jc tam nekod bivala tudi Vaša Malka. Toda taccga trinoga, kakor je Vaš Sebastijan Čas, Malčin oče, tacega nimajo Poljane, da bi zarad te »proklete ljubljanske megle«, Žrtvoval hčer — in pa poštenega ljubimca, snubca — c. kr adjunkta! — pomislite, da je to izvrstna »partija« — in da bi ga samega naposled le zaradi te vražje megle mrtvoud zadel! »Ljubljanska megla« jc sicer nekova posebnost, kakor tiste temne kadi iu tisti vozovi, ki ropočejo od desete ure dalje — časih tudi prej, po dolomitovem tlaku ljubljanskem, in mogoče je, da si je kakov melanholik prav zarad nje prerezal žile, toda neverjetno je, da bi skrben oče — kramar zarad te »proklete megle« c. kr. sodnemu adjunktu odrekel hčerko, da bi zarad te megle ona umrla, stari umrl in naposled še adjunkt umrl. Prosite in molite, da odbor za osuševanje barja isto res osuši, potem tudi ne bode tako megleno na — Poljanah in tacih meglenih povestij ne bo treba pisati
G. Frigidus. Vi pišete doslovno: „Ker so isti dve pesmici takorekoč moji prvenci, blagovolite jih vsaj — obsoditi! Da me ozdravite!" Prej pa pravite, da nam ji pošiljate v „blagohoten s p r e g 1 e d". Ne, spregledali nc bomo ničesar, najmenj pa slovniške napake Vaše, ampak,dobrega zdravja Vam želimo in če za to ne potrebujete nič druzega nego naše obsodbe, potem jo izrekamo — ostro in uničevalno, samo, da Vam — Bog zdravje da!
G. M. G. v D. Uverjeni smo, da vsem svojim Čitateljcm napravimo veselo urico, če natisnemo Vašo dramatično sliko ; toda smijali bi se vsi le na — Vaše stroške. Zatorej bodite hvaležni, da smo vtaknili Vašo „Strašno pokoro" v svoj neobčutni koš brez dna, in če boste še kedaj stali na straži, potem ne „delajte verzov", ampak pazite, kedaj prihaja patrolja in neizogibni — inšpekcijski častnik.
G. Kor. Vaša črtica o „vaškem učitelji" kaže proti prejšnjim hvale vreden napredek in priča, da sc skušate osvoboditi one more, katero smo zadnjič grajali; zrela za lisek pa še ni! Preveč jc subjektivna, in premalo originalna. Toda — pogum velja, in Vam ga nečemo duŠiti.
Gosp. J. R. v Gr. Spis o „Volapüku" vzprejeli. Pride v kratkem na vrsto. Dan gudiküu c glid ladlik! Denulogč» i
G, X. v V. Dobro. Več porabimo o priliki Toda ne pozabite, kar smo Vam zadnjič naročali. Vam v korist, nam veselje!
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter sloji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.