* * * VESTNi K * * *
PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI
Izhaja dvomesečno. Naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 10 lir. Naroča se pri Prosvetni zvezi v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7.
ŠTEV. i-2	TANUAR-FEBRUAR 1943-ХХ1	LETO XXII.
Našim društvom!
Naš prevzvišeni nadpastir nam je prinesel iz Rima važno naročilo: Ves naš narod naj bi opravil zadostilno pobožnost prvih petih sobot v čast Marijinemu Srcu s prošnjo, da bi Vsemogočni po zagotovilu, ki ga je dala Marija v Fatimi na Portugalskem, skrajšal dni trpl jenja in bridkosti, ki jih danes preživljamo.
Pobožnost v čast presv. Srcu Marijinemu naj bi se naslonila na zadostilno pobožnost v čast presv. Srcu Jezusovemu, ki se je v zadnjem času tudi pri nas tako lepo razširila. Po Mariji k Jezusu, po Marijinem presv. Srcu k Srcu Jezusovemu! Ta misel naj obojno pobožnost notranje poveže, ta misel pa naj nam bo tudi v pobudo, da bomo z apostolsko gorečnostjo širili pobožnost prvih petih sobot v mesecu.
Po naročilu Pr e v z višeneg a bomo začeli opravljati skupno pobožnost s prvo soboto v januarju (2. januarja 1943) ter jo zaključili s prvo soboto Marijinega meseca majnika.
Prepričani smo, da boclo vse katoliške organizacije, ustanove in zavodi priporočili vsem svojim članom in članicam, gojencem in gojenkam, da bodo sami opravili pobožnost v tem času. To pa še ni dovolj! Da bomo dosegli namen, zaradi - katerega je Prevzvišeni naročil, naj skupno opravljamo to poboižnost, moramo teh pr-vUi—pe_t sobot združiti v Marijinem ^^fetP^gk narod, može in žene. fante
in dekleta, mladino in otroke, katoliške Slovence vseh stanov in poklicev. To pa nam ne bo uspelo, ako člani vseh katoliških organizacij, zavodov in ustanov ne bodo šli med ljudstvo kot apostoli in pridobivali vedno več in več zadoščevalcev presv. Srcu Marijinemu — vsi brez izjeme, vsak v svojem okolju, vsak v svoji družini in hiši, vsak pri svojih znancih in prijateljih, vsak prilični čas in povsod: doma, v delavnici, v učilnici, v šoli, pri društvenem sestanku, v cerkvi. Meseca decembra naj vsakdo vsak dan vsaj četrt ure posveti delu za to pobožnost: kako lep bo potem pogled po naših cerkvah v mestu in na deželi prvo soboto v januarju in potem vse nadaljnje štiri prve sobote, ko se bomo v tisočih in tisočih zbrali pri Gospodovi mizi v zadoščenje z,a grehe in žalitve, ki smo jih mi in so jih drugi Slovenci prizadeli presv. Srcu Marijinemu!
Vseh prvih pet mesecev bo posvečeno pokori in zacloščevanju presv. Srcu Marijinemu: ko borno v mislih na nebeško Mater spremenili svoje mišljenje in življenje, ko borno svoje nazore podvrgli učiteljskemu vodstvu Cerkve in njenih od Boga postavljenih pastirjev, bomo v mesecu maju vsi opravili še posvetitev pre-svetemu Srcu Marijinemu in se tako pridružili veliki akciji, ki jo je zamislil sv. oče papež Pij XII., ko je letos o Vseh svetih posvetil ves kr-
ščanski svet Srcu Marijinemu, podobno kakor veliki Leon XIII. leta 1899. presveitemu Srcu Jezusovemu.
Prosvetna zveza nudi skioptične slike za predavanje o Fatimi.
Zelo kratek čas je odmerjen za pripravo na prvo soboto v vrsti zadošče-
valnih sobot v čast Srcu Marijinemu — komaj dobre tri tedne. Zato niti dne ne smemo zgubili za to pripravo, zato morajo vsi člani katoliških organizacij nemudoma na apostolsko delo za to narodno pobožnost.
Izobrazba srca
v. z.
V teh dneh slišimo večkrat vzklike: ali je mogoče, da se med našim narodom nahajajo ljudje, po rodu Slovenci, ki mučijo ina živalske načine duhovnike, člane Katoliške akcije, člane prosvetnih društev?
Je mogoče, ker današnjemu 'človeku manjka prave srčne izobrazbe, notranje kulture. Kdor bolj globoko pogleda v človeško družbo od danes, ta bo kmalu videl veliko razliko med družbo od včeraj in od danes. Če stopiš med mladino bodisi na ulici, v šoli, na igrišču, če greš v gostilno ali kino, dobiš vtis, da manjka vsepovsod prave srčne izobrazbe, katera naredi vse življenje lepše, prijetnejše, bolj toplo, domače, res človeško. Tako pa je vse mrzlo, hladno in mrtvo. To pomanjkanje notranje omike pride do zunanjega izraza v sebičnosti, v pohlepu po tujem blagu, v grdem prostaškem govorjenju, v surovi kletvini in, kanje najhujše, v mesarskem klanju in uničevanju vseh dobrin, zunanjih in notranjih, zasebnih kakor tudi javnih.
Od kod to zlo? Kdo je zaisejal toliko ljuljke med gredice našega naroda? Kdo je sejal to strahotno seme, ki je zadnje čase pognalo tako bohotno strupene sadove, tako po mestih, kakor tudi po deželi? Kdo je povzročil smrt našega sodelavca dr. Ehr-licha? Kdo plačal in najel morilce dr. Natlačena, kdo je obsodil na smrt nad 15 duhovnikov, naših pijonirjev katoliške prosvete?
Duh časa, duih materializma, ki vlada svet od daneis, se je utelesil v človeku in si postavil svoj tron v njegovem razruvanem srcu. Obvladal je njegovo mišljenje, delovanje in celo življenje, skratka, satan ga je obse-
del, zato je postal popolnoma njegovo orožje. To je jasen zunanji odsev materializma, ki so ga sejali marksisti in komunisti v .srca naše delavske iin meščanske mladine; nešteto drugih pa je prilivalo tej cvetki z oznanilom brezboštva, z odvajanjem od cerkve, od molitve, z blatenjem duhovščine in katoliških voditeljev. Tako so bili vsi studenci čiste vode zastrupljeni in ta zastrupljena družba danes požiga katoliške cerkve, prosvetne domove, šole in župnišiča. To je kultura tostranske usmerjenosti brez duhovne vrednote.
Tako se javlja pomanjkanje srčne omike pri posamezniku, pri družini in družbi. Vsi ti trije čiiiitelji so zavrgli versko izobrazbo, zavrgli versko življenje. Ti niso obiskovali naših prosvetnih prireditev, niso obiskovali naših cerkva, zato so jim bili vedno nasprotni. Postali so slepi, kljub sončni svetlobi; niso hoteli poslušati, da edino močno versko življenje zagrabi človeka, ga naravna na visok nadnaravni cilj ter zbudi v njem vse lepe lastnosti in ublaži v človeku strasti in nagone podivjanoisti. Dokaz za to je skoraj 2000 letna zgodovina, tako cerkvena kakor tudi posvetna. Prva nam kaže celo vrsto onih, ki so dospeli do vrhunca notranje omike, tako da jih je Cerkev postavila na svetilnike, odkoder nam s svojim zgledom svetijo. Druga, posvetna zgodovina, pa nepristransko kalže na globoke rane, ki jih je moralo človeštvo pretrpeti od revolucij in dob, ko je vladala ulica, ko je dobila oblast v roke, druhal, ki je morila in požigala.
Odpovedala je torej pri nas današnja družina. V tej prvotni celici se
- -
nasrka mladina tistega duha, ki napolnjuje starše, posle in one, ki prihajajo v drulžino. Iz te celice naj bi rasel in izšel rod, ki bi bil kos vsakdanjim zahtevam življenja. Ker pa starši, zlasti matere, prve vzgojiteljice v družini, miso imele več luči, ne ol ja prave srčne izobrazbe, so rasli otroci v mladeniče in dekleta brez toplega diha, brez toplih sapic v divjake, katerih ni nihče cepil, v ljudi brez srca, brez vere, brez prave omike.
Svoj del je doprinesla tudi šola in ves način šolske vzgoje in izobrazbe. Po vseh šolah je prevladovala le umska izoibraizba in vaja spomina. Glava je postajala vedno večja, srce pa vedno manjše, bolj prazno, da, nedovzetno za vse, kar je lepega in plemenitega. Učitelji so- povečavali le znanje mladih ljudi, strogo so iizpra-ševali, če se je učenec nadrdral vseh letnic, če je doumel vse učene matematične naloge, da bi pa vzgojili učence v poštene in plemenite ljudi, le za to se ni nihče brigal. Onim pa, ki so hoteli rešiti, kar bi se morda še dalo rešiti, je bil pa vstop do mladine prepovedan. Ali je potem kaj čudnega, če je iz te mladine, ki je do-
zorela v tem desetletju, kaj drugega privrelo na dan, kot nevihta, vihar, zabloda.
Ta tuji duh. ki ni zrasel na naših tleh, temveč je bil uvožen iz tujine po raznih knjigah, brošurah in listih, po raznih krivih prerokih, ki so sedeli za katedrom in predavalnimi mizami, ta tuji duh mora zopet izginiti iz naših slovenskih družin. Tja pa na j se naseli zopet pravi družinski mir, ona skromnost, ona pobožnost, oni strah božji, ki so ga učili pri nas naši voditelji od Slomška do Kreka. Spremeniti je treba šolo. poglobiti versko življenje, šele potem borno iztrebili tudi ljuljko z naših gred. Poglavitna naloga naših organizacij v bližnji bodočnosti pa mora biti ta, da se med ljudstvom mora ukoreniniti zdravo versko življenje. Družina mora znova postati toplo ognjišče in vzgaja-lišče značajnih ljudi, šola mora poleg duha vzgajati tudi srca, organizacije pa morajo to dopolnjevati z globokim delom, ne le z zabavo, temveč z resnim študijem. Nekdanje poteze našega naroda se morajo znova vtisniti na slovenskega človeka tako v besedi, šegi, družini, hiši. pesmi in obleki.
Pesnik Severin Šali o lepi knjigi
Ob priliki razstave lepe knjige je imel pesnik Severin Šali v Ljudski knjigarni pred nabito polno dvorano pomemben govor o knjigi. Glavne misli tega govora prinašamo:
Moč dobre knjige je, da najde v njej človek odgovore na vsa vprašanja in dvome, ki jih sluti ali odkriva poezija ali ki jih je v romanu izklesal pisatelj. V njej odkrije bogastvo in z njo si obogati spoznanje in srce, da ga dvigne v resničnejšo nadstvar-nost in ga oplemeniti.
Moč dobre knjige je, da to stori tudi takrat, ko jo človek bere samo z namenom, da bi se razvedril in oddahnil. Knjiga je kakor kristalna prizma. Predmete vidiš pred seboj tudi brez nje. Toda če pogledaš skozi
njene brušene robove, kako vse lepši in dražji postanejo.
Bralcu mora nuditi kleno zrno, v katerem naj vzraste klasje novih, poglobljenih doživetij in spoznanj. Vsak pisatelj bi se moral zavedati, da mora •služiti plemenitim smotrom, če hoče. da bo njegovo delo preseglo plehko prikazovanje vsakdanjosti, da bo njegovo zrnje sprejeto v žit niče, iz katerih se hranijo duše in srca. Vsaka knjiga bi morala biti knjiga življenja.
Zato moramo znati s knjigo tudi živeti. Brati moramo take knjige, ki nam bogate duha in spoznanje ne pa da se naslajamo ob malovrednih pustolovskih zgodbah. Pa brati se moramo naučiti. So časi, so ure, ko nam umetnikova beseda zapoje kot zvon,
ko nas obišče prav v tisti kamrici srca, kjer človek doživlja vsaj deloma to, kar je pesnik ob ustvaritvi dela.
Če je večkratno branje dobre knjige važno za vsako lepo knjigo, je dvakrat važno za poezijo. Pa še nekaj ne smemo pozabiti pri branju knjig. Ko smo jo prelistali si moramo o njej ustvariti tudi sodbo. To je naša dolžnost, kajti dolžni smo, da dobro knjii-go razširjamo.
\ažna stvar, ki nam jo predavatelj ob tej priliki tudi prav posebno priporoča, je: osnujte si svojo domačo, družinsko knjižnico. Prav je, da si knjigo izposodiš in prebereš. Toda ta vendar ostane tuja last. Če pa si jo kupiš, je tvoja. Knjige si žele, da bi bili z njimi ljubeznivi, prijazni, da bi jim privoščili prostor, ki je zanje prikladen. in ga zaslužijo. In še to, da bi jih lepo ohranjene zapustili novim članom naše družine, kot dragoceno dediščino. Koliko knjig je šlo vnič ali se bližajo temu, ki bi morali paziti nanje kot na veliko dragocenost vsakega doma. Kje so zlati zvezki Grudnove in Malove Zgodovine slovenskega naroda, ki so prihajali v tolike in tolike naše hiše. Kako malo je družin, pri katerih jih še najdemo. Prva skrb ti mora biti domača knjiga. Prav kar se naših pisateljev tiče, bi se morala Ljubljana skesano potrkati na prsi, kakor smo videli iz zadnje ankete Šentjakobske knjižnice. Delo našega pisatelja, ki opisuje našo zemljo, nas in ki za nas tudi piše, je mnogokrat, četudi se zdi skromnejše, bolj pomembno kakor mnogih svetskih avtorjev razglašene slave. Seveda je prav, da imaš tudi izbiro lepih del svetovne književnosti, v kateri ti pojo utripi drugih zemlja in drugih narodov in široko razmeje tvoje obzorje. Toda prvo, da, naravnost nujno je, da poznaš domačo pesem in domačo prozo. Kot osnova tvoje domače knjižnice morajo biti tile pisatelji oziroma njihova dela: Prešeren, Jurčič, Dete-la, Tavčar, Levstik, Cankar, Fimžgair, Župančič, Jenko, Murn, ' Gregorčič, Pregelj, nekateri novejši avtorji, zgodovina Slovencev, sveto pismo, Hoja
za Kristusom, nekaj najpomembnejših prevodov. In tudi tale, čeprav skromna razstava naj te spet spomni in globlje poveže s knjigami, tvojimi dragimi znankami, ki te pozdravljajo in čakajo. Marsikatere še ne poznate, sedaj si jo boste lahko ogledali. Marsikatera, ki ste že pozabili nanjo, vam bo znova oživela v spominu. Ali jih vidite, kako zro na vas z miz in polic. Ali čutite, kakor da so nevidne med nami svetle postave naših pesnikov, naših pisateljev, naših učenjakov. Prisluhnite skrivnostnemu šepetu, ki veje iz vsake knjige. Slišite Trubarja, ki vam šepeta iz prve slovenske tiskane knjige »Moji ljubi kerščeniki«. Slišite Slomška, ki z žarečim obrazom razlaga Blaižku in Neižici: O ljubi, lepi ino pošteni slovenski jezik. Prisluhnite Prešernu, ki ob slapu Savice poje o ljubezni, upanju in veri Bogomile. Prisluhnite Župančičevi Dumi, ki v svetlem zanosu sklepa roke kakor v molitev: Sveta si zemlja slovenska in blagor om/u, komur plodiš. Pa prisluhnite še drugim. Vsi vas pozdravljajo, vsi vas kličejo in vabijo in dvigajo in potrjujejo. In pritajen šepet postaja vse močnejši, od pevajo mu po-etje in vidci in vedci iz vseh časov in narodov. Knjiga je bila, ki nas je nekoč dvignila in ohranila, a to je tudi njeno poslanstvo za sedaj in za naprej.
Na tem ozemlju Ljubljanske pokrajine je od aprila 1941 naprej izšlo 220 slovenskih knjig. Vsak teden tri. Nekatere že tudi v dveh izdajah. Osem pesniških zbirk, 97 romanov in povesti, med njimi 30 domačih, 20 znanstvenih razprav, 38 knjig s področja verstva in vzgojeslovja. Važno mesto zavzemajo tudi učbeniki in slovarji italijanskega jezika. Med najbolj popularne izdaje spadajo knjige »Slo-venčeve knjižnice«, ki izdaja domača in tuja leposlovna dela. ki jih je doslej izšlo že 37.
Predavatelj je nato podal kratko, toda bogato zgodovino naše največje slovenske knjigarne, ki nam je dala v svojem obstoju že nad 1.400 knjig v skupni nakladi štirih milijonov izvodov. Klicu po domači knjigi, ki jo
je knjigama širila med na rod. je sledil klic po dobrih in vrednih prevodih iz svetovne književnosti. Založba se je odločila za velikopotezen načrt in ustanovila sVoje znamenite zbirke. Preveč je teh del. da bi jih mogli tu naštevati.
Tako vidimo, da je med našim ljudstvom še mnogo itakih, v katerih veje duh ljubezni do lepe naše knjige, vse to pa nam je v dokaz, da nam vsem zmaguje človekov duh s silo svoje umetnosti, svoje znanosti in vere.
Komunizem in krščanstvo
-d
Ko je papež Pij XI. v okrožnici »Quadragesimo anno« (1951) odločno izpovedal, da socializem in krščanstvo nista združljiva — ali kristjan, ali socialist, oboje obenem ne moreš biti! — so se nekateri mrdali. Zakaj bi ne mogli biti kristjani in socialisti? Bahato so govorili: mi srno in ostanemo krščanski socialisti! A kmalu se je pokazalo, kako resničen in upravičen je bil papežev opomin. Prišla je preizkušnja in krščanski socialisti so se znašli med radikalnimi socialisti, komunisti, in mnogi brez pridevka »krščanski«. Kako bi se tudi še imenovali »krščanski«, ko sami vidijo, da je komunizem skoz in skoz p roti-krščanski! Papež je tudi obrazložil, zakaj je komunizem nekrščanski, namreč po svoji naravi, po svojem bistvu, ker je ves prežet z materializ-mom in ateizmom. Ko bi bili krščanski socialisti res poznali moderni socializem in komunizem — Marxov socializem je v resnici komunizem! —. bi bili to tudi sami uvideli. Ali ni vodja nemških socialistov Bebel že leta 1761. v nemškem državnem zboru glasno izpovedal: »Socializem je ateizem!« Njegov je tudi izrek: »Krščanstvo in socializem se imata kakor ogenj in voda!« Papež je torej le tudi sam s krščanskega stališča povedal, kar so s svojega socialističnega stališča že davno prej v raznih oblikah trdili socialisti in komunisti. Ali ne odkriva notranje narave komunizma tudi zloglasni Marxov izrek: »Vera je opij za ljudstvo«, ki ga je prevzel tudi Lenin, češ religija je slabo žganje, ki z njim kapitalisti opajajo ljudstvo, da bolj mirno prenaša njih izkoriščanje. Boljše viki so po oktobrski revoluciji leta 1917, vklesali ta izrek v Moskvi
nasproti Materi božji iberski. da bi »mužike« vedno spominjal na enega izmed osnovnih naukov komunizma: vse vere so le izmišljenina! Zato je tudi nauk komunizma: komunizem gor. vera dol! »Načrtna in zavestna socialna organizacija mas,« pravi program boljševiške stranke, »mora povzročiti popolno prenehanje verskih predsodkov.« Kajpada to ne gre tako hitro. Poskusi okrutnega preganjanja Cerkve na Ruskem so se ponesrečili. Zato so komunisti začeli drugo taktiko. Treba je l judi varati in polagoma pripeljati v ateizem. Takšna je bila tudi taktika »ponujane roke«. Francoski socialist Thorez, ki je vabil francoske katoliške delavce, naj bi šli skupno s socialisti in komunisti za pravice delovnih stanov, se nikakor ni izneveril komunističnemu sovraštvu do vsake vere. Saj je isti Thorez leta 1936. na nacionalnem shodu komunistične stranke dejal: »Mi se borimo proti Cerkvi, mi se borimo ne samo proti katoliškim duhovnikom, temveč proti vsaki obliki religije, ker je religija le opij ljudstva.« Taktika ponujane roke je bila torej le taktična poteza, češ pridobimo delavce najprej iza skupni boj, v skupnem boju jih bomo že sčasoma tako predelali, da bodo pustili tisti nepotrebni privesek »krščanski« in bodo pravi socialisti in komunisti. Kajpada takšna taktika ni za vedno in povsod. Tudi so mnogi komunisti tako nepo-čajcani, da takšne taktike niso zmožni: če ne gre zlepa, naj pa gre zgrda. In taktika »zgrda« je komunizmu brez Boga in vesti najbolj naravna. Zato res vidimo, kako se komunizem, kjer se po svoji naravi sprosti, najrajši valja v krvi. Tako je bilo izprva na
Ruskem in je od časa do časa še, tako na Ogrskem, v Mehiki, na Španskem, tako tudi pri nas.
Res iso nekaj časa »zmernejši« socialisti govorili, da komunizem ni v bistvenem nasprotju z vero in krščanstvom. Tudi pri nas so nekateri tako govorili. Pravi socialisti in komunisti so jih zaradi tega zasmehovali, češ kaj bi uganjali hinavščino! Ruski socialist Plelhanov je odkrito povedal, kako je. »Mi,« je dejal, »nimamo pravice zapirati duri svoje organizacije človeku, ki je okužen z vero, a dolžni smo storiti vse, kar je v naših močeh, da v njem to vero porušimo, ali mu vsaj onemogočimo — seveda«, je dostavil, »onemogočimo z .duhovnim orožjem, da ne bo razširjal svojih pred-
sodkov med drugimi delavci.« Pleha-nov torej katoličanov ne odbija, a vabi jih le, da jih pridobi. Zato nadaljuje: »Dosledni socialistični svetovni nazor se z religijo nikakor ne sklada. Zato ni nič čudnega, da sta jo utemeljitelja znanstvenega socializma na j od 1 očn e j e od klanjala.«
Najvarnejši Marxov tovariš Engels je pisal: »S poiti hočemo spraviti vse tisto, kar se nam javlja pod zastavo nadnaravnega. Zato za vselej napovedujemo vojsko religiji.« Tako govore odkriti socialisti in komunisti. Pravi komunist ni kristjan in ne more biti kristjan. Komunizem je zanikanje krščanstva, krščanstvo je zanikanje komunizma.
Knjižnica
Društvene knjižnice je treba vedno izpopolnjevati z dobrimi knjigami. Hvala Bogu, da teh ne manjka kljub sedanjim časom, ko muze počivajo in ima prvo besedo Mars — vojni bog. Za to skrbi pri nas posebno Sloven-čeva knjižnica, ki je v zadnjem času izdala sledeče knjige, ki vse spadajo v društveno knjižnico.
1.	Iv. Lesjakov: Začarani romar. Pisatelj Lesjakov je poleg Gogolja in Dostojevskega eden najbolj pristnih ruskih pisateljev. Ves je prepojen — kot pravi ruski kmet — s pravoslavnim čustvovanjem in poln ljubezni do malega človeka. Tako nam v Začaranem romarju poda tlačana Ivana Se-verjanina, ki se je rodil kot izvoljeni otrok, ki je bil zaobljubi jen Bogu. To je tista usoda, ki je bila temu mu-žiku dodeljena, a se ji izmikal, dokler ni končno prijadral po dolgih in težkih zgodbah v mirni pristan samostana.
Tudi druga novela istega pisatelja, ki je dodana pod naslovom Nesmrtni Golovan, ima skoraj isti značaj. V njem je podana mogočna podoba ruskega verskega navdušenja, pa tudi nazadnjaštva in zlorabe cerkvene slovesnosti v zlobne namene.
2.	Janez Jalen: Bobri. I, del. V Bo-
brih nam odkriva pisatelj zgodbo tistih časov, ko se je po Ljubljanskem barju kretal, veslal in krmaril mostiščar. Ta človek je živel tesno spojen z naravo lovsko življenje. Gon po ohranitvi lastnega rodu in po ohranitvi rodu sta prazgodovinski resnici, katerima je Jalen dal nazorno resničnost s tisto močjo, kot jo je dal ovčarju Marku in povesti Trop brez zvoncev.
3. Miklavž Kuret: Veselja dom. Če kedaj, je sedaj tisti čas, ko je treba družini dati notranjega življenja. Ta celica naroda mora zaživeti novo življenje, prižgati je treba v tem svetišču novo luč, če hočemo narod obnoviti duhovno in telesno. Iz te knjige naj naše družine zajemajo novega veselja in življenja z veselimi igrami, ker le na ta način bodo okrepile zavest skupnosti in družinskega zadovoljstva. Pa tudi društva, zlasti voditelji mladinskih odsekov, naraščaja, moškega in dekliškega, bodo našli obilo iger in zabavnih migov za svoje malčke.
A. Rastislav Rudan: Mlada vesna. Ljudska knjigarna je za Miklavža izdala zbirko mladinskih pesmic, kakor jih je zapel Rastislav Rudam. Narava, živali, letni časi, sonce, luna, dan in
noč so našli novega častilca in pesnika. Polne so zdravega humorja in lepih vzgojnih misli. Mladina bo z veseljem segala po knjižici, katero priporočamo za mladinsko zbirko.
5. Mladina poje. Zbirka pesmi za šolo in ^lorn, katero je uredil in zbral Ivan Primož, Če katera knjiga, je ta prav za sedanji čas potrebna, da uči našo mladino tistih lepih narodnih pesmic, ki so jih peli naši očetje in matere, katerih sveta dolžnost je, da se jih nauči sedanja mladina zlasti v šoli. Žalosten je človek, ko sliši mladino prepevati šlagerje — muhe enodnevnice, iker ne poznajo več slovenske narodne pesmice.
Bolgarske ljudske knjižnice. Bolgarsko časopisje je objavilo letopis o delu za ljudsko izobrazbo. Po njem posnemamo, da ima Bolgarija že 3000 narodnih 'čitalnic, ki premorej o skupno 2,613.000 knjig. Knjižnice so minulo leto nabrale 7.560 milijonov levov. Pač lep dohodek, ki omogoča redno nabavo novih knjig.
Srbska narodna knjižnica v Belgra-du išče nove prostore. Z obnovo in razširitvijo Srbske narodne knjižnice se je v Belgradu pojavilo tudi vprašanje njenih novih prostorov. Dosedanji ®o namreč pretesni in se v njih knjižnica ne more nemoteno razvijati. Vodstvo knjižnice je nameravalo problem rešiti na ta način, da bi del knjižnice preneslo v prostore pravne fakultete na Aleksandrovi ulici. Do uresničitve tega načrta pa ni prišlo. S tem vprašanjem se je sedaj pričela baviti tudi belgrajska občina ter misli knjižnici daiti na razpolago Krsmano-vićevo hišo na Terazijah, v kateri je bil po zadnji svetovni vojni nekaj časa tudi srbski dvor.
Razstava dobre in lepe knjige. Slovensko ljudstvo je bilo že od nekdaj navezano na lepo domačo knjigo. To nam dokazujejo številne knjižnice in knjigarne, to nam izpričujejo svetovno znane ustanove, kakor Mohorjeva družba in druge, ki so dale našemu narodu toliko lepih knjig. Ni slovenske hiše, kjer ne bi imeli vsaj polico lepih verskih ali leposlovnih knjig.
Ljudstvo je že nekdaj čutilo, da mu je knjiga potrebna, zlasti da mu je potrebna dobra knjiga. Danes čutimo vsi, da nam je knjiga še dvakrat bolj potrebna. Zato je zanimanje za knjigo podesetor jemo. Danes bero ljudje in kupujejo knjige kakor že davno ne. Poglejte samo po ljubljanskih knjigarnah ali pa po ljubljanskih knjižnicah. Bero, da bi se jim odvrnila misel od boleče stvarnosti in tesnobe, bero. da bi se razvedrili in raztresli. Da bi pa prišlo med bralci in .knjigo še do tesnejših stikov, je vodstvo Ljudske knjigarne priredilo v nedeljo 13. decembra posebno razstavo lepe knjige. Nad 5000 posetnikov razstave je najbolj jasno pričalo, koliko zanimanja in ljubezni je pri nais za lepo knjigo. Od odprtja razstave dopoldne in popoldne so ljudje kar romali v razstavne prostore v Ljudski knjigarni, da si ogledajo bogate zbirke lepili domačih in drugih knjig.
Ljubezen do knjig. Pruski kralj Friderik Veliki je bil tudi strasten čita-lec knjig. Čital jih je sam, užival pa je tudi, če mu je kdo glasno knjige čital. Za to nalogo je imel nastavljenega posebnega služabnika. Prav tako kakor Napoleon je imel tudi on v vsakem svojem gradiču zbrano knjižnico. Od vseh pesnikov in pisateljev je najrajši čital Lukrecia in Macchiavellija ter mu je posebno ugajala njegova »Knjiga o knezih«. To knjigo so poleg Friderika Velikega zelo radi čital i še Napoleon, Bismarck, italijanski državnik Cavour in cesar Karel V., ki jo je znal skoraj na pamet. Mnogo sta čitala to knjigo tudi Katarina Medi-cejska in francoski kralj Henrik IV. — Najljubše Napoleonovo etivo je bil Gothejev »Werther«, ki ga je nosil s seboj stalno. Kralj Ludvik I. Bavarski je posebno ljubil Schillerjeve pesmi ter jih imel tuidi vedno pri sebi. O Voltaireu pripovedujejo, da je iz svojih knjig strgal večino strani, ker je mislil, da tiste stvari niso dobre. Veliki filozof Kant se je vsak dan strogo držal dnevnega reda. Prekršil ga je samo eakrat. To je bilo tedaj, ko je dobil v roke Rousseaujevo knjigo »Emile«, Čitanje te knjige ga je tako
prevzelo, da je pozabil na vse okoli sebe. Znani in že omenjeni nemški kancler Bismarck je zelo rad segel tudi po Robinzonu, še med kronanjem
nemškega cesarja v \'ersaillesu je sanjaril o tem, »kako prijetno bi bilo živeti s 47 ali 48 zvezki Gdthejevih pesmi na kakem samotnem otoku«.
Italijanska katoliška kulturna bilanca
Kakor sleherno leto, so tudi letos odlični predstavniki italijanskega katoliškega kulturnega življenja dali obračun. Izdali so zbornik »11 Ragua-glio« o pisateljskem in umetniškem ustvarjanju italijanskih katoličanov v letu 1940.
Kljub težavam, ki jih rodi Mars v nadlogo Minervi, se je višina katoliškega kulturnega udejstvovanja še obdržala.
Izgubila je v tem letu svetilnik, ki ga je imela v znanem slovstveno kritičnem obzorniku »Frontespizio«, ki si je pod Papimijevim in Bargellinijevim vodstvom utrl smerodajno pot. Pravijo, da se italijanski katoliški kulturni svet prav tako kot na to zgubo lahko žalosti tudi nad prenehanjem slovstvenega in kulturnega obzornika v glasilu »L Italia«. kjer je vsakih štirinajst dni Vigorelli pisal svoj »Gio-vedi delle Iettere« (Slovstveni četrtek). Te zguibe malce nadomestita reviji »Maestrale« m zlasti »Primato«, ki pa nista ne v tako spretnih ne tako usmerjenih rokah kot je bil »Frontespizio«.
iKaj pa dela poedincev? Težko je vse našteti in oceniti. Treba se je ustaviti le pri značilnejših. Ni dvoma, da je med katoliškimi pisatelji v preteklem letu vodil Piero Bargellini (»Ritratto virile«, »Via.Larga« in »Cit-ta di pittori«). Ob strani mu stoji vodilni tip italijanskih katoliških proza-istov — ko bi bil naš Res Lojze še med nami in ne v grobu na Monte Santo, bi mu nemara postal kongeni-alen — Giovanni Papini (»Figure umane«), ki pa prehaja vedno bolj v esejista in kritika.
Val navdušenja in tudi — preganjanja — je zajel globokega Nina Salva-nesehija (»Pastore sulle vette«). ki močno grebe v probleme sedanje dobe.
Dva nova pojava sta bila Pea (»Tre-
ni no dei sassi«) in Bilenchi (»II con-servatorio di Santa Tereisa«). Nekak italijanski Timniermans je Nikola Lisi v svojem »Dnevniku vaškega župnika« (»Diario d un parroco di cam-pagna«).
Pohvalno je kritika sprejela tudi odločno katoliško inspiriramega Pa-storina, posebno njegovo »La prova della lame« (»Preskutšnja lakote«) in Felicija ter A. Turlo (»La statua di sole«).
Bilanca katoliških prozaistov kaže se druga dela in imena, a ob naštetih se je bilo treba pomuditi, ker ta so značilna. Pač je še treba omeniti silno delavno katoliško pisateljico Olgo Visentini iz Milana.
Izredno plodoviti so bili italijanski katoliki v mladinskem slovstvu.
Pesniki, ki so se krepkeje oglasili z vidnejšimi zbirkami v preteklem letu, so pa: Mario Luži (»Avvento notur-no«) in Oiiasimodo. ki je kot naš So-vre skladno prevedel grške lirike. Kritika pohvalno omenja še Libera de Li-bero (»Ecliisse«) in Idillio deli'Era (»Tenerezza«). Več so pokazali katoliški pisatelji v kritiki. Prednjačil je Bo z »Uvodom v lirike 16. stoletja«.
Več kot v prozi in pesmi so italijanski delavci pokazali v znanistvu, posebno v pedagoških in socialnih vprašanjih. O tem bi kazalo govoriti v posebnem pregledu.
Poseben primat pa kažejo v proučevanju vrhuncev med svetniki, ki so za prerod italijanstva, tudi slovstvenega, izredno dosti pomenili. Skladovnica je knjig o Frančiškovih in katarinijan-skih študijah ter o ambroževskih.
H konc-u bodi še pripomn jeno. da se je zadnje čase tudi italijansko katoliško založništvo precej razvilo. Nad sto različnih založb šteje. Te se nahajajo večinoma — tudi tako imenovana zemljepisna razprostranjenost
kakega dejstva dovoljuje gotove sklepe — v severni Italiji, predvsem v Torinu (S. I. C. E. Marietti), v Milanu (Ancora, Pro Familia, Vita e Pensiero in druge), Bresciji (Marcelliani, Que-riniaina, La Scuola itd.), Fireuze (zna-
ni Sala n i za madinsko založbo), v Vi-cenzi, v Padovi (Gregoriana), v Roma sta poleg vatikanskih založb posebno znani mednarodni založnici Pustet in Desclee, a večinoma za liturgične izdaje.
Film: Pastor Angelicus
V nekaj dneh bo v vseh kinematografih Italije predvajan veliki film o življenju papeža Pij a XII. — »Pastor angelicus«, ostvarjen od društva »Cen-tro Cattolico Cineimatografico« o priliki škofovske 25 letnice Nj. svetosti. Prvikrat v zgodovini kina in Cerkve se bo približal množicam na tako obširen in neposreden način. In znak božje previdnosti je, da se bo vršilo to srečanje med Očetom in sinovi ravno v tej žalostni uri, v kateri gospodujeta trpljenje in smrt ne samo na bojnem polju, kjer grme topovi in kjer se spopadajo oborožene čete, marveč tudi v obljudenih in nebra-njenih mestih, v katere prihaja z neba in z morja strašno znamenje smrti in opustošenja. In v tem trenutku ter v teh onemelih množicah se pojavi papež Pij XII. kot tolažnik in delilec dobrote. V gotovih posebnih okoliščinah so imela dela umetnosti svojsko nalogo tolažiti lj udi, kakor da bi njih lepa obleka ponižno služila v to, da očituje najgloblje čustvo dviga in bratstva.
»Pastor angelicus«, ki ga oznanjajo kot sijajno in bleščeče delo umetnosti, se ne sme presojati z zgolj estetič-nega vidika, ampak predvsem kot nova in topla krščanska poslanica občinstvu italijanskih kinematografov.
Vsebina filma »Pastor angelicus«, ki so jo v več presledkih razširili dnevniki in ki so jo objavili tudi v nekaterih nedavno izišlih delih, ni to, kar je posebno važno. Valžno pa je poudariti pomembne točke filma, kjer imajo epizode, date, okoliščine, dogodki svojo posebno važnost in slučajno pomembnost, prevzemajo človekoljubni pomen, posta jajo čustvo, drama, pesem, poezija.
Povedali smo že, da teži film, zasledujoč vzor zgodovinske natančnosti, za tem, da osvobodi kroniko ter jo pusti oživeti na mnogo višjem prostoru kakor je umetniška razlaga.
Zdi se nam, da se ta vodilna misel jasno izraža v naslovu »Pastor angelicus« je v resnici poimenovanje, ki ga pripisuje prerokovanje irskega škofa Malahije sedanjemu papežu. S tem, da se je dalo to prerokovanje za naslov filma, se je že določila njega duhovna orientacija ali, — kakor se je včasih reklo — njegova »teza«. Če začnemo pod vidikom tega jasnega in bleščečega gesla, gledati različne dogodke iz življenja Pija XII., vidimo, da si ti islede kot dolga vrsta slik, nad katerimi vsemi gospoduje ta osnovni znak pastirskega očetovstva in angelske ljubezni. Vse tja do kipov angelov in svetnikov, ki jih premika kino v eni vrsti čarobnega poleta, je prepojeno s tem duhom in prinašajo od početka to angelsko poslanico, ki jo bo malo pozneje učlovečil en živ človek v dejanje in besede, v slike mogočnosti in očetovstva, suve-renitete in ljubezni.
Brž ko vstopi Pij XII. z vzvišenega mesta med zidove vatikanskega mesta, se takoj polarizira okrog njega ne samo dejalnost svetnih organizmov Cerkve, vezanih na statute iin tradicionalne ureditve, marveč tudi majhno življenje tega majčkenega kraljestva: vrvež naroda, stik z občinstvom vernikov, »Švicarji« in raznimi oboroženimi četami, palatiniska godba, zbor sikstinske kapele, obnovitelji slik, raziskovalci v globini vatikanskih votlin, papeških grobov ali krščanskih plasten j, skratka: dovršitev vse te delavnosti oznanja, da sedi nov človek na prestolu sv. Petra.
Dnevno življenje papeža
Tukaj so ure in trenutki v dnevnem življenju papeža, ki uidejo pozornosti pobožnejiših opazovalcev papeževega življenja. Kadar vrne v prvih jutranjih urah svetloba jutranje zarje veličastvo kalupu kupole sv. Petra in se zopet vzdignejo kipi svetnikov na berninskem stebrovju in postanejo na soncu bolj svetli, v tej uri stopi tudi papež kakor najpomiižnejši gorski župnik k oltarju svoje izbrane in preproste zasebne kapele in daruje božjo daritev. Vse skrbi za usodo ljudi in sveta, vso vrnemo za procvit krščanskega apostol ata, vse težave in žalosti, ki jih bo moral papež med dnevom prenašati sam skozi leta in leta, pridejo v tem trenutku v razgovor in najtesnejšo združitev z živim Kristusom, položeni na oltar, kakor da bi jih odloižil na rame božjega Odreše-nika. To je trenutek Vere, Miru, Moči! Kdo more reči, kakšna bi bila usoda tega človeka, zoper katerega prasketajo valovi, za katere prosi in za katere se poteguje, katere sovraži in za katere moli in po katerih sreči in nesreči povprašuje? Vsi se gnetejo proti temu človeku, da bi ga k sebi privabili in ga od sebe odgnali. Toda vsako jutro je Kristus tudi. ki ga zopet potrjuje iin zopet napravlja njegovo trpljenje jasno in njegovo bojazen zaupljivo.
Vsako jutro mu Kristus zopet daruje čut svojega krotkega, vesoljnega daru. In s tem duhom raz vesel j en zapusti papež majhno kapelico, polno sonca in gre nasproti ljudem, ki ga že čakajo. Vrača se Pij XII. Pastir vseh ljudi. Papež je sedaj pozabil nase: On živi življenje drugih.
Papežev blagoslov
Papež je dal vsakemu vernikov, zvr-ščenih ob dolgi steni dvorane, roiko v poljub, sklonjen posluša muke vsakega in daje vsakemu osebno tolažbo. Oče je spoznal srca vseh svojih sinov: preprostih delavcev, zapuščenih, vojakov, knezov, plemiče v, zdravnikov, otrok. In prišel je čas slovesa.
Papež ise umakne v ozadje dvorane
in objame s poslednjim pogledom svojo vdano množico. Vsi ga gledajo ganjeni. Papež je sklenil roke na prsih. V dvorani vlada pobožno in čudovito molčanje. Še en trenutek! Potem se papeževe roke (neizmerno razširijo v neizmeren, željan objem.
Neka posebna sila biva v teh dveh drobnih, belih rokah, široko odprtih nasproti klečeči množici: odprte nasproti svetu, nasproti nebu. Papežev pogled je obrnjen kvišku, da bi od Najvišjega izprosil plodovitost blagoslova. Sedaj se roke sklenejo, se zopet združijo okoli prsi in mršava roka. ki napravi križ blagoglasno kakor bi se slišala godba.
Tisoči vernikov se združijo s papežem z znamenjem križa. Potem začnejo vsi hvaležno ploskati.
Ura na dvorišču sv. Damaza kaže 15. Papežev avto zapusti dvorišče, zavije — pozdravljen od »Švicarjev« — skozi kratek predor, pride na dvorišče Belvedera. Papež.v preprostem belem površniku stopi iz avtomobila, v rokah ima nekaj listov in se začne sprehajati obdan od visokih ograj. Sedaj je ura počitka (odmora). Pa tudi v teh trenutkih papež ne neha delovati. Pozorno pregleda liste ter jih opremi z opombami. Ura sprehoda poteče hitro. Papež stopi zopet v avto ter se vrne v palačo, da posluša do trde noči svoje zveste sodelavce, ki mu povedo, kaj se je prejšnji dan na svetu zgodilo.
Vojna
Ranjenci, slepci, pohabljenci prihajajo k papežu. Ko posluša silna trpljenja teh ljudi, se nagne k njim, jih tolaži in blagoslovi. Eno roko položi na glavo nekega tslepca, v ušesa nekega ranjenca šepeče nekaj besed, njegove besede posluša neki pohabljenec, ta ima poleg sebe svojo mamico, ki ga drži kot kako svetinjo; vsi ti obrazi, ki so spoznali trušč in grozo vojne, poslušajo pozorno nove besede, ki jih govori ljubeznivi Oče o miru. Tako razprositre papež svoje roke z blagoslovom tudi nad reveži vojne.
In med temi delavci, ki so prišli k njemu v znamenito avdienco, trajajo-
čo od jutra tja do poldne, med to množico, ki dela vsak dain in nosi na rokah, na čelu raskave znake teiga dela, med temi ljubljenci Gospodovimi, poklekne papež ob uri angelo-vega češčenja. In misli na Kristusa, ki je počival na zapuščenih cestah Galileje med reveži in zapuščenimi, katerim je obetal veselje kraljestva.
Božja žrtev na oltarju izpovedi
iPij XII. je Najvišji dulhovnik.
Evharisitija — posvečena hostija in vino — visoko nad glavami celega naroda vernikov, nad glavami vseh ljudi.
Kristus bo odstavil z njih prestolov prevzetneže in povzdignil ponižne. Ponižna je tudi množica na Trgu sv. Pe-
tra. Papež Pij XII. se pojavi sredi lože, jih blagoslovi in z njimi blagoslovi
vse mesto in ves svet.
Papež dospe in. papež blagoslavja.
Pastir blagoslavlja in z blagoslovom potrdi v veri vernike in kliče hkrati z visokim glasom tudi oddaljene.
Papež: Dobri pastir.
Goreče je klical izgubljene in zbegane, ki so ga neki dan slišali.
Po gozdovih in dolinah je iskala zmedena čreda Pastirja.
Sedaj jih drži pod svojim okriljem in jih popel je nazaj v prazniško stajo.
Pastor angelicus: pesem o pastirju, ki kliče in zopet najde izgubljene ovce.
Kronika
Velikonjeva »Višarsika polena«. Ve-
likonja iNarte, ki se je s svojimi psihološkimi novelami uvrstil med odlične naše pisce in je v Večernicah za leto 1928. dal eno najbolj priljubljenih ljudskih povesti »Višarska polena«, nam tudi kot dramatik ni neznan. Že v začetku svojega literarnega ustvarjanja je priobčil v »Domu in svetu« močno pieso »Suženj«, na ljudskih odrih se je igrala igra »Župan«, ki je pozneje dala snov za »Besede«, pred dvema letoma pa smo brali v Mladiki njegovo ljudsko igro »Tabor«. Nekako istočasno se je lotil tudi dramatizacije svojih »Višarskih polen«, ki so jih igfali v Mostah. Rokodelski oder je to ljudsko igro pokazal Ljubljančanom in moremo reči, kar z lepim uspehom. V štiri dejanja je avtor strnil svoj ljudski roman z Mohorjevine, ki je trdna gruntarska hiša s staro zgodbo, kateri pa je dal Veli konja poseben svojstven čar. Pri Mohorjevih se ob obletnici smrti sina gospodarja sproži povest im drama, katere nosilci so oče Mohor, snaha Franca, sin Matic, hlapec Tirne, njegov nepoznani oče berač Blaž, grabežljivi oderuh Matevž Kosmač s svojo ženo in še bajtar Plančar. Posestvo je po moževi smrti mlade vdove, ki jo je Tine že nekdaj
ljubil, a mu jo je rajnki prevzel. Maščeval se je in gospodarja ubil, ko sta vozila hlode iz gozda. Nihče ne ve o tem nič, razen Blaža, ki spremlja in opominja Tineta kot slaba vest. na j se javi sam oblasti. Tine je še željan življenja in ne mara Blaža poslušati. Tudi tedaj ne, ko izve, da je njegov oče. Grunt in Franca sta njegov cilj. Franca se res odloči zanj in celo pade, ko je zavrnila Matičevo snubljenje, meneč pod Kosmačevim vplivom, da so zanjo mešetarili v zvezi z gruntom. Ko pa izve, da se je motila, preizkuša Tineta in prepusti vse premoženje staremu Mohorju. Tine gre z Matij-eem in Klančar jem spet v gozd po hlode in se na isti poti kot n jegova žrtev smrtno ponesreči. Ko ga prinesejo domov, umirajoč prizna svojo krivdo in izdahne. Ob njegovem truplu se vsi z Blažem vred zaobljubijo, da pojdejo za pokoro na Svete Višarje ... Kakor je povest močna in zgrabi, tako nas pusti dramatizirana hladne, ker je ostala le zgodba in brez prave notranje razgibanosti. Vse se odigrava nekam slučajno. Zlasti moti Blaž, ki vseskozi kar nekako visi v zraku in prihaja ter odhaja kakor nekak deus ex machina, čeprav je nosilec poanitirane misli. Kljub vsemu temu pa je ta dra-
matizacija v Pinnatovi priredbi — zlasti zadnjega dejanja — le boljša ljudska igra, ki jo bodo podeželski odri še radi in mnogo igrali.
Ogrinčeva burka »V Ljubljano jo dajmo« je doživela- pri prvi uprizoritvi izreden uspeh. Občinstvo je napolnilo frančiškansko dvorano do zadnjega kotička in je z velikim zanimanjem sledilo dobri izvedbi igre. Mnogo jih je odšlo domov, ker niso dobili vstopnice, zato bo Frančiškanska pro-sveta igro ponovila.
E. Gregorin, »Oeenaš...« Sedem podob iz življenja. Godi ,se: Uvod — Na gori ob sončnem vzhodu. 1. podoba: Pred vnebohodom dopoldne. V kmečki hilši na hribu kraj trga. 2. podoba: ;Na praznik sv. Petra zvečer. V večji gostilni na deželi. 5. podoba: Vsi isveti pred nočjo. V cerkovnikovi hiši pri cerkvi na gori. 4. podoba: V božični noči med ena jsto in polnočjo. V stanovanju tovarniškega mojstra na deželi. 5. podoba: V noči na pepelnieo med deseto in enajsto uro. V hišici zunaj vasi. 6. podoba: Na veliki petek med drugo in tretjo uro. V gruntarski hiši na vasi. 7. podoba: Na veliko nedeljo zjutraj. V prvem nadstropju kmetije v hribih.
Martinova nedelja v Rokodelskem odru. Rokodelski oder vsako leto praznuje Martinovo nedeljo. Tudi letos je bila dvorana natrpana do zadnjega prostorčka. Barrv Connersova komedija v treh dejanjih »Roksi« je v Go-stinčarjevi režiji privabila toliko množico, da bi se zabavala in nasmejala. In so prišli vsi na svoj raičun. Zabavna komedija, ki se odigrava v hiši Willi-ama Harringtona, kjer se seznanimo iz njegovo družino — z gospo, ki je 25 let sama vse odločevala in bila takoj bolna, ako ni obveljala njena, s hčer-
ko Grace, ki se je vrgla po materi, in z živahno mlajšo Roksi, ki živi svoje življenje in je bliže očetu. V ta krog se zapleteta dva snubca, Топпу An-derson, ki ga je Grace odslovila, ko se je vnela za Billa Calldwella, s katerim se je pa tudi sprla. Ta čas so se plelle in spletle ljubezenske niti med Топујет in Roksi, kar je Grace spravilo iz ravnotežja, a se je končno le vse poravnalo z dvojino zaroko v zadovoljstvo obeh hčera in še staršev. Harringtona je z vso dovršenostjo in umerjeinostjo podal Gostinčar.
V frančiškanski dvorani so v nedeljo 13. decembra dopoldne ob 11 in popoldne ob 3 uprizorili zabavno šti-ridejanko »Bajtarska prineeza«, ki je nudila obilo smeha in zabave. »Baj-tarsiko princezo« je spisal prof. Janko Mlakar.
Nagrade za najboljše ljudske igre.
Državni zavod za narodno prosveto je letos razpisal natečaj za najboljšo ljudsko igro. Za ta natečaj, ki je sedaj že zaključen, je bilo vpo,slanih 55 ljudskih iger od raznih pisateljev iz vseh krajev NDH. Konec oktobra so bile dane ocene in razdeljene nagrade. Prvo nagrado v znesku 6000 kun je dobil novinar Franjo Babic iz Osijeka za igro »Novi red«. Drugo Via ros iz Zagreba za igro »Begunka«. Tretjo nagrado v znesku 6000 kun je dobil Ri-hard Nikolic iz Zagreba za igro »Za lepo življenje«. Četrta, peta in šesta nagrada so bile po 5000 kun. Dane so bile za igre pod naslovi »Krona kralja Zvonim i ra«, »Zaboj v zvoniku« in »Za hrvatski dom«. Odkupljenih je bilo nadalje še več drugih vposlanih iger.
Društvom priporočamo za sedanji čas zelo primerno predavanje is ski-optičnimi slikami: Dogodki v Fatimi. Slike, predavanje iin skioptični aparat vam nudi Prosvetna zveza.
Vsebina: Našim društvom! — V. Z.: Izobrazba srca. — Pesnik Severin Šali o lepi knjigi. — Komunizem in krščanstvo. — Knjižnica. — Italijanska katoliška kulturna bilanca. — Film: Pastor Angelicus. — Kronika.
Uprava: Pisarna Prosvetne zveze, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. — Odgovorni urednik in izdajatelj Vinko Zor, Sv. Petra c. 80. — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec
Priloga Vestnika PZ št. 1-2/1943-ХХ1.
PROSVETNI ODER
JANUAR-FEBRUAR	1943-ХХ1
Občinstvo ali občestvo
Janko Moder
Posebno zadnja leta se je pri nas pogosto postavljal sklep, maj bi se ljudske igralske družine me gradile z občinstvom, ampak z občestvom. Z drugimi besedami: naj bi se sleherno delovanje igrallskih družin ravnalo i»o prepričanju, »da mora igra biti doživetje in po njem last občestva, ker im,a v njem svoj izvor«. Ker so ti sklepi v teku let rodili svoje sadove, je prav, če se zdaj ponovno ozremo po svoj ečaenih sikiepam jih.
Za sleherno umetnino je važno, da brez uživalcev sicer je, a vendar miti malo me dosega svojega smotra, ki ga ima. da namreč blaži in dviga, plemeniti in odkriva božje lepote. Čeprav priznamo, da je prvi in najboljši dojemalec iin uživalec sleherne umetnine njen stvaritelj sam, vendar ,to še ni zadosten razlog za obstoj umetnine. Sleherna ostvaritev lepega in dobrega je namenjena ljudem in mora biti sposobna, d,a v več sorodnih dušah prebudi, sozvoično zveinenje. Prava umetnima torej ne more biti zgolj sama zase, amipak postane to šele med uživalci in sprejemale! njenih dobrin.
Če moremo to trditi za vsako umetnino, torej za vsako podobo, pesem ali novelo, koliko bolj moramo postaviti to trditev za dramatske umetnine, ki. jim je že v bistvu sameim, da so namenjene številnejšim sprejemalcem im uživalcem. Saj vemo, da so tako imenovane knjižne drame samo nazovi hčerke Talije. Sleherna igra je vse dotlej mrtva, dokler ne zaživi pred našimi očmi ma odru, ki maj ustvari videz resničnosti, in z igralci, ki naj zibude v mas prevaro o resničnem dogajanju.
Razumevanje umetnine je odvisno od dveh pogojev. Prvi pogoj je v umetnimi, sami, ki mora iimeti vise tiste lastnosti, ki so potrebne za prebuditev čustev v človeškem srcu. Drugi pogoj pa je v do-jemalcu umetnine in v njegovem čustvenem razpoloženju, v njegovi pripravljenosti iin ubranosti za sprejem neke določene umetnine. Šele kadar sta obadva pogoja v vsej polnosti izpolnjena, moremo govoriti o idealnem uživanju umetnine.
Če na primer ogledujemo kako sliko ali. beremo kako pesem, se prelije v nas čustveno razpoloženje, ki ga dihata umet-
nini. Če pa ostanemo spričo umetnine hladni in brezbrižni, če miti ne dojamemo, kaj je prav za priav hoteli slikar ali pesnik povedati s svojo umetnino, potem vsaj eden izmed gornjih pogojev ni izpolnjen. Bodisi je umetnina brez moči, da bi mas prevzela iin nam tako rekoč vsilila svoje občutje, ali pa smo mi spričo svoje drugačne čustvene ubranosti nesposobni za dojemanje umetnin.
Navadno se zgodi, da ob takem čustvenem nerazumevanju umetnine obsodimo umetnino samo, češ da je slaba, in jo za-vržemo. Le redkokdaj obdolžimo tudi samega sebe, češ da nismo o pravem času pristopili k umetnini in ne s pravim duševnim razpoloženjem. Mogoče nam ob kaki drugačni priložnosti spet pride pred oči ista slika iin ista pesem, čudo božje! Kaj se je medtem spremenila in zboljšala, kaj so nevidni umetniki božji odvzeli vse tisto, kar nas je tedaj motilo iin nevoljilo? Ali pa, smo se spremenili samo mi? Odgovor pač ni težak. Predruigačile iso se naše oči, spremenilo se je inaše čustvovanje, približali smo se umetnini, s tem pa se je nespremenljiva in nespremenjena umetnima približala nam in prebudila v nas božansko sozvočje, po katerem simo ob prvem uživanju zaman hrepeneli.
Vse isto velja tudi za različne ljudi. Meni je ta pesem ob skoraj slehernem in vsakršnem razpoloženju draga im povedna, tebi še nikoli kljub ponovnemu prebiranju ini odkrila svojega bistva. Kje je zdaj ikrivda? V pesmi aili v tebi? Odgovoriti moramo, da, je včasih v takih primerih težko izreči absolutno krivdo pesmi ali dojemalcu. Ob tem moramo poudariti splošno veljavno načelo, da je pesnik toliko večji, čim več src zna raz-vihariti s svojimi pesmimi. Kolikor neka določena pesem mate me vpliva, je mogoče to tudi ikrivda umetnika samega, iki mi bil zadosti močan, da bi svojo uimetnimo ubral na tako splošno človeško občutje, da bi prebudila zvemenje v slehernem bralcu in dojemalou.
Isto je z igrami. Dramatik mora biti za čuda močan in vsestransko razgledan umetnik, da zmore svojim besedam vliti ča rov iki moč, ki v gledalcih prehude dotlej skrito in tiho ubranost, da zazveni
iin človeka prevzame iin osvoji. Prav lahko pa se zgodi, ida nas tudi ig,ra pusti hladne in brezbrižne. Kolikokrat se skozi vseh pet dejanj samo itu in tam utrne v nas iskrica pravega sodoživlljainja in so-zveineinja, sicer pa je vse samo dolgočasje in tema,. Če se tako nerazumevanje iin hlad poinavljiaita večkrat zapovrstjo in na več različnih krajih, potem je to .zadostno znamenje, da igra .nikakor mi dobra. Da je torej njena iin dramatikova krivda, če se gledalci olb njej .ne ogre-jejo, če jo vseskozi gledajo s treznimi očmii kritika, .ne uživalca.
Zgodi pa se lahko, da ista igra v tem iin tem iknaju prebudi v gledalcih praznično občutje, da so po mjej ko prerojeni, kod drugod pa je vse prizadevanje igralcev .zaman. Igra v gledalcih me ustvari sozvočja, injene besede govore le stemam. V prveim primeru bi mogli govoriti o idealnem Občestvu, v katerega uispela igra strne gledalce in igralce, v drugem pa komaj o občinstvu, ki slabe volje iin liladno odhaja s predstave.
Nekako v isredi med teim naj ide-allne j-šiim in najslabšim primerom se dogajajo vse naše igre. .Nekaj gledalcev prevzamejo, nekaj ji.h puste hladnih; nekateri prizori vnamejo, drugi meopaženo zdrknejo mimo. Kaj je v tem primeru z občestvom ali občinstvom?
Rekel sem že, da igra že po svojem bistvu zahteva številnejših uživalcev kakor druge umetnine. Pesem prebiraš ma tiiheim v samoti in ti njena čudovita godba ubira skrivnostno .zveinenje, za katerega veš le ti sam. Če ti me prebudi tistega, kar si pričakoval od .nje, jo odložiš in vzameš drugo. Pni igri je vse to nenjjogoče. № tihega pogovora v skrivnostmi tišini, ni več prostosti v sprejemanju- .ali odklanjan ju umetnine. Okrog nas je množica, 'ki s svojim občutjem vpliva na n.as, nekoga zbira, drugega raztresa, njen skrivnostmi fluiiduim se pretaka tudi v mašili žilah in ustvarja svojstveno razpoloženje za dojemanje umetnine. Civilizacija nam ne dopušča, da bi vstali in zapustili dvoramo, če m-aim igra ni všeč. Če -mežiimo, naim zvoki z odra vdirajo v -ušesa. Nism-o več samosvoji -gospodarji; že s tem, ko smo stopili v dvoirano, smo se .nekako moralno obvezali, da bomo verno prisostvovali igri. Ze s .tem, ko smo se odločili, da pojdemo gledat igro, smo se nekako uklonili njeni čarovmi moči. Na tihem smo ji že .s item dovolili, da vpliva na nas, da nam posreduje svojo lepoto in dobroto, da mas prerodi in spremeni. , Uživanje igre je torej za spoznanje drugačno, talko po okolju kakor po pogojih, od siceršnjega uživanja umetnin, Že saimo. splošen namen, ki druži vse gledalce, jih nekako strinja v trenutno celoto. Posamezni gledalci so ,si ta čais, dokler prisostvujejo igri, bližji kakor so si sicer v življenju. To je že meko
znamenje poveizamo-sti, hkrati pa odvisnosti gledalcev od igralcev.
Če pomislimo .na prve početke gledališča, o katerih maini sleherna zgodovina ve povedati, da so nujna in razumljiva posledica človekovega -igranja pred Bo-goim, potem s-e naim odkrije še neka druga .skrivnostna nujnost, pred katero smo postavljeni spričo igre. Pomislimo sa-mo, da je za človekov odnos do Boga značilna zavest popolne .podrejenosti iin nebogljenosti, hkrati pa z-ave-st, da je s-aimo Bog tisti, ki je izvzet iz teh -splošnih slabosti, vsi drugi so mam enaki. Občutje enakosti je -pri prvotnih igrah, kii -so bile še sestavni im zaznavni del .kulta, medvomno vlivalo občutje občestva, človeške skupnosti pred Bogom.
Dandanes je igranje že talko odmaknjeno od prvotnih virov, -da- bi neredko -krat profanirali svete stvari, če bi -trdili, da je igranje porojeno iz bogo-čaistja. Večina dramatikov se tega prvotnega vir-a ne zaivedai, zato laže napišemo, da je -talko igranje izroijemo i.z krnita. Je pa Diujna posledica razvoja, ki -mu je podvržena sleherna, človeška stvar ina zemlji. Ze v starih Grikih igranje ni bilo več v celoti -del bogočajstjai, -danes je- toliko manj. Ali naj se vrnemo v dobo pred Sofokjlejem? Ali maj iznova obnavljamo srednjeveške igre, ki so naravmo iin neprisiljeno poskušale 'nadaljevati- tradicijo prastarih narodov, ki so v temni davnini -s svojimi oibreidmimi pleis-i igrali in molili hkrati. Tudi srednji vek je hkrati igrali in molil. Saj je -t-udi pri gradnji cerkva iin stavb hlkratii- zidal in -molil!
Triko prvotnim narodom kakor gotskemu srednjemu veku je bilo damo v naravnem razvoju, da je brez nasilja povezal dvoje svojih vrhovnih -čustev v en izraz. Molitev se mu je neprisiljeno vezala z biseri lepote, ki jih je iztiskal iz svojega čustveno bogatega srca. Razumljivo je, da je tedanji človek, ki je zrasel na pravih narodnih koreninah, moral soigrati, 'kadar je njegova soseska igrala, Ni bil k temu prisiljen po zunanjih ukazih, aimpaik po močnejših, notranjih, katerim se ni -mogoče upirati. Sleherni ce-hove-c srednjeveške bratovščine je vedel, kje je njegovo imesto in kaj njegova dolžnost. Občestvo je bilo idealno. Občestvo med igralci, poteim med gledalci, občestvo med. olbema skupinam posebej in -skupaj, občestvo ipa -še širše im globlje, saj je bila igra -tu-di napisana in porojena iz takega občestvenega občutja, ki je nuj-no rodilo še lepše sado-ve.
Današnja igra mi pisana v takem obče-stvenem duhu. Pisal jo je posameznik, v njej je obravnaval probleme, ki zadevajo posameznika, bolečina iin -veselje nista občestvema, ampak sta le toliko -splošna, v kolikor je sleherni človek bolj ali manj podoben svojemu sosedu. Kje -naj -taka igra v nas prebudi občestvene Občutke?
Pa vzemimo drugačen primer. Vzemimo
neko srednjeveško igro, o kateri natančno vemo iiz zgodovinskih poročil, ikalko je razvnemala tedanje duhove, kako jih je vezala v olbčeistveno celoto. Pripravimo jo iin zaigrajmo jo pred sedanjimi ljudmi. Kakšen bo uspeh? Ni: nam težko odgovarjati ina tako vprašanje, ko imaimo že nekajletno tovrstno prizadevanje in po-sfcušauje za seboj. Verno, da bo uspeh zelo različen. Ponekod se bo približal čustveni in duhovni preroje.nosti, kakršna je bila ob podobni priložnosti v srednjem vefcu, drugod bo vse naprezanje igralcev zaman. Odvisno je torej od okolja, v kakršnega .hočemo presaditi neko delo. Kakor smo rekli, da ni vsaka pesem ®a vsakega in ob vsaki priložnosti, talko in še toliko bolj moramo reči isto o igri. Posebno še o igri, ki je zrasla iz neke čisto določene sredo, ki so jo napisali čisto "določeni ljudje, ob čisto določenem času, na čisto določenem kraju. Le v tistem okolju, času in kraju bi talka igra mogla roditi idealen sad, drugod bo bolj ali manj odmaknjena od njega, kakor je pač olkolje odmaknjeno od tistega prvotnega.
0 občest venosti, ki maj bi bila posledica tistega prvotnega bogoslužja v igranju, je težko govoriti v .današnji dobi. Prav tako pa je težko govoriti o tem, da bi poskušali ponovno priklicati in prebuditi v ljudeh sprejemljiva tla za talko seme. Saimo sklicevanje na prvotni vir gledališča se imi ne zdi zadosti utemeljeno. Saij potem bi morali tudi pri drugih umetninah zahtevati večje zbiližanje s prvotnimi viri. Tako ne bo nihče zahteval od romana, da bodi kratka zgodbica v domačem jeziku kot pendaint uradnim objavam v tujem jeziku,, kar je romam ob svojem rojstvu bil. Res je za romam silno značilna ta narodnostna .zasidrano®t in zavednost! Daines pa vemo, da je romam v teku stoletij opravil silno raizvoj.no pot, da se je povzpel na vrh človeških zmogljivosti in da moramo biti takega samo veseli.
Zdi se mii, tla imora vse isto veljati tudi za gledališče. Ne sklicujimo se po nepotrebnem in preveč na zgodovinski izvor igranja iz bogoslužja, ne postavljajmo igranja inasilino iza nekaj stoletij nazaj. Sprejmimo vse, kar je bilo dobrega v tem tisočletnem razvoju. Saj se naim pri tem niti malo ni treba odreči tistega visokega namena prvotnega igranja, ki je bilo obenem imolitev. Kaj ni sleherna umetnina bolj ali manj odsev božje lepote? Ali ne poskuša sleherni umetnik, bodi kipar, slikar ali pesnik, ujeti v svoja borna sredstva tisto zasanjano lepoto, o kateri vc-r mo, da jo ima v neskončni meri samo Bog? Ali se ne trudi sleherni umetnik, bodi pisatelj ali dramatik, da bi s svojimi nebogljenimi sredstvi prikazal vsaj rahlo senco zarje enostranske lepote,, ki je v Bogu? Ali se nadalje ne trudijo umetniki, da bi s svojimi izdelki ne sa-
mo olepšali, -aimpak tudi olajšali zemeljsko življenje s tem, da bi prebudili v človeških srcih smisel za dobroto, ki je ugasnili, in čut za resnico, ki je otopel?
To je toirej v današnjem času tisto božjje v igranju. Če je kaka igra pisana tako, da nam zbuja io troje, čut za dobroto, lepoto in resnico,, ali obratno, če nam kalka igra ne žali našega smisla, za resnico, lepoto iin dobroto, poteim jo lahko mirno sprejmemo v svoj repertoar. In če jo bomo igrali pravilno, s pravim čutom in smislom, se bo v gledalcih gotovo prebudilo zvenemje, njihove duše bodo vzdr-htele in se nam predale, dai jih bomo na perutih dramatikove fantazije dvigali in boljšali. Tako je sodobno pojimovano občestvo, kš naj izvira iz versko, ali bogo-služno pojmovainih iger. Ni Več isto, kot je bilo nekoč, ituidi ni, po. vseh kraijih enako. Vemo, da je dežela še bliže verskemu občestvenemu pojmovanju kakor mesto, vemo pa tudi, da je .zaključena mestna družba spričo svoje duhovne poglobljenosti lahko v tesnejšem občestvu kakor kak delavski okoliš.
In še tretji pogoj, ki govori za obče-stveno igranje, moramo premisliti. Ta je utemeljen v človeški pripadnosti. Vsak človek je namreč ud neke celote, fci je najprej družina, potem narod. Hkrati je po svoji poklicni opredeljenosti člen take ali drugačne celote. In še tretje: kot vernik je ud svojega. verskega občestva. To so trije elementi, ki so veljali svoj čas, veljajo pa prav talko še danes. Kadar torej izbiramo igre, smo postavljeni pred nujnost, ki je razvidna iz našega dosedanjega razmišljanja. Ni vsaka igra za vsakega, ker ne zbude vse v vsakem kraju in v visakeim človeku enaiko. imocnega doživljanja. Če torej tudi utemeljeno, hočemo pričakovati uspeha igre, moramo izbrati .motivno in idejno sorodno, gledalcem, kajti prii taki smemo najprej pričakovati neposrednega vpliva na poslušalstvo.
Premislili smo tri pogoje, ki so jih navajali za nujnost občestvenega igranja: pogoj iz gledališke umetnosti same, fci si prizadeva za množičnimi dojematci, pogoj iz prvotnega izvora' igranja' iz bogoslužja in še pogoj iz verske, stanovske in narodne pripadnosti.
Ugotavljam pa, da so vsi itrije pogoji danes talko oslabeli in se jih ne zavedamo,, da bi bilo vsakršno vračanje v pretekle ilepe dni neuspešno in nasilno. Posebno ne moremo tega zahtevati kar oid splošnega repertoarja. Lahko pa — in to s pridom —■ se spomnimo teh dejstev pri posameznih delih svojega programa, ko zdaj poudarimo to pripadnost, zdaj drugo.
Ob takih priložnostih, ko bomo zaigrali igro, ki bo v nujni povezanosti z gledalci, lahko mirno pričakujemo, da. se bo ustvarila zveza med igralci in gledalci. Porodilo se bo občestvo, fci gotovo blagodejno vpliva na vsakega posameznika, s
tem pa tudi na celoto ter na uspeli igranja. Ne smemo pa na račun občestva zanemarjati občinstva, to se pravi, ne smemo igrati saimo takih stvari, ki bi. za uspeih nujno terjale občestivene usmerjenosti, medtem ko ibi te med našimi gledalci ne ''bilo. Nekaj podobnega bi bilo, če bi strogo komorno dramo uprizorili pred preprosto množico, ki bi si ne mogla ustvariti pravih odnoisov db nje. S ieim bi delo samo profainiraii, prav tako pa ga prof an i ramo, če igramo občesitveno delo — saj je občestveno delo pač saimo bolj domač in prvotnejši izraz, ki pa pove isito kakor komorno ali kabinetno delo — pred tako raznolikim občinstvom, kakor se navadimo v pisanem mozaiku nabere k našim prireditvam. V tem primeru moreta reševati samo dramatikova moč, ki saima poganja nevidne korenine imed gledalce in jih veže z nezaznavnimi vezmi v celoto.
Kadar govorimo o ljudski odrski umetnosti, kjeir imamo pred očimi predvsem preprostega človeka, ki nam je prepuščen, da ga tudi z gledališčem plemenitimo, bin strimo in boljšamo, 'takrat zadoibi pojem občestva še nov pomen, ki ga v dosedanjem razmišljanju še nismo srečali. Kakor vsako deio, tako moira biti tudi odrsko delovanje načrtno in smiselno. Kakor hitro pa smo si postavili načrt, ta ne sme hiti daleč od ideala, ki je gotovo v tem, da bi si zaupano ljudstvo čimprej in čimbolj približali, s tem pa ga privedli do tistega idealnega življenja, kakršno si zamišljamo na tem svetu.
Če si prizadevamo za to, da bi si z načrtnim delom ustvarili novo občestvo, ki bi dopolnjevalo in strinjalo vsa dosedanja Občestva, potem smo ena pravi poti. Spočetka bo sicer hudo in težko, občinstvo bo dolgo saimo občinstvo — bolj ali manj zadovoljno s predstavo, bolj ali mainj disciplinirano, bolj ali mainj navdušeno — sčasoma pa ga bomo z načrtno vzgojo le spremenili v občestvo. Potem bomo spet lahko govorili o občestvu, kakor ga občudujemo za davno preteklost. Resda ne bo to občestvo tako, kakor je bilo v srednjem veku, mogoče pa bo prav tako trdno in povezano med seboj.
Vsak čas mora roditi svojstveno doživetje umetnine. Vsaka umetnina je -ustvarjena posebno za nek določen čas. Določen kraj in določeni ljudje vidno vplivajo na uspeh sleherne umetnine. Kdor zna pametno in uvidevno izčrpati vse komponente, ki izvirajo iz teli dejstev, ta bo iznal občinstvo spremeniti v občestvo, ki ne bo anahronizem in prisiljen jarem, ampak naravna in nujna razvojna stopnja gledališke umetnosti.
Zapisano je že bilo in naj poudarimo še enkrat, da, vsaka umetna in neutemeljena sprememba rodi bolne iin pičle sadove. Tako tudi nobena nasilna novost v gledališki umetnosti ne more prinesti blagodejnih posledic. Za vsako je treba, do-
bro preštudirati vsa .pota. ki bi mogla voditi k pravemu cilju, izbrati pa moramo zmerom najboljšo iin najuspešnejšo. Za sanacijo našega igranja se .mi zdi potrebno razčistiti osnove in šele na novih rezultatih graditi naprej. Kajti 'za zgrešeno in izmoitnoi se je iizkazalo načelo, ki je bilo v modi pred leti, ko, smo zavrgli repertoar, ki nam je bil bližji in umetniško polnejši, samo da bi priklicali iz groba občestvo. Res je, da bo tireba naš repertoar temeljito ip'rerešetatti, a vidiki iza to morajo biti utemeljeni in zdravi. Reis je pa tudi, da nam ne smejo in ne morejo biti tuji iin .nepomembni vidiki, ki so v srednjem veku rodili talko čudovite sadove, vidiki o božji dobroti, resnici in lepoti, ki naj odseva iz slehernega umetniškega dela.
O vzgoji — bolje mevzgoijenosti — gle-dialstva je bila napisana že marsikaka trpka beseda. Deloma po pravici, mnogo pa tudi po krivici. Ni saimo občinstvo krivo,, če je nevzigojeino, krivi smo tudi mi, ki ga nismo znali pritegniti v svoj krog. ki mu nismo znali oblikovati duševnosti in značaja. Krivi smo mi, ki se pogosto ponašamo s svojim ljudskoprosvetnim delom, pa ga vršimo s talko površnostjo, kakor da je deloi za ljudsko pirosveto nekaj lažjega od vodstva osrednjega narodnega gledališča. Ustaljena in že kar zarjavelo zasidrana je navada, da so za ljudsko pro,-sveto dobri ljudje iskroimnejših kvalitet in da je iza to že vsak idealizem zadosti dober in vreden priznanja. Tu je silna krivda, da imamo kljub zelo razvitemu čutu za gledališče še zmeirom občinstvo — in še slabo občinstvo — namesto občestva.
Kadar bomo sprevideli, da mora sleherni delavec na Ijuidiskoprosvetnem področju, ki bi rad z gledališko, umetnostjo izpolnjeval svoje poslanstvo, dodobra poznati tehnično in notranjo zgradbo sleherne drame, da mora imeti izostren in izbran okus za lepo, poznati svoje občinstvo, .njegove .zahteve, potrebe iin raven, predvsem pa se zavedati vseh daljnosežnih posledic,, ki jih more imeti sleherna igra na dobro ali slabo izbrano gledal-stvo, takrat se bodo razmere v naši podeželski proisveti obrnile na bolje.
Doisjej smo se premalo zavedali te strašne odgovornosti in naši iigrski vodje in režiserji so si naložili težka bremena krivde na pleča. Saj smo igrali vse od [kraja, kakor inam je pač prišlo pod roke, ali pa, kar so igrali v najbližjem imenitne,j-šem kralju. Ze nekajkrat pa smo zapisali, da ni vsaka igra iza vsak kraj.
V sedanjem času je povrh vsega za naše igranje silnega pomena še dejstvo, da se je filmska umetnost že tako popularizirala,, da je prav za prav dostopna slehernemu. Ali se bo igra, spričo svoje živosti in 'neposrednosti njena plemenitejša in vrednejša sestra, klavrno umaknila v kot in ji prepustila prvenstvo? In
vendar z grozo opažamo nabito ipoll.ne kino, dvorane pa .le prepogosto zevajo prazne, im igralčeve besede voitlo odmevajo od mrzlih ste.n. Kaj je to res propad igranja P In kdo- je tega kriv? Kdo je kriv, da ljudje po dvakrat in (trikrat dero k isti filmski predstavi, v gledališko dvorano pa jih k istemu — iin celo domačemu delil — komaj enkrat zanese korak? Nekateri .lahkomiselno zvračajo krivdo s sebe ,in trdijo, da je to znamenje časa,. Pravijo, da v gledališče hodijo samo še misleci, po razvedrilo in pregamjainje dolgočasja pa rajši vsa množica ljudstva hodi v kino.
Vpraša,nje krivde pa je globlje in bolj komplicirano ter ga ni moči odpraviti s takim povrh,nim izgovorom. Gledališču
moramo vriniti tisto primarno iin osrednje poslanstvo, ki je samo njegovo med vsemi umetninami. Ne smemo ga prepustiti, d.a bi ga drugovrstno — čeprav na videz spretnejše i,n prijetnejše — blago prekri-čalo in pahnilo v pozabo. Zato pa je dvakrat naša dolžnost, da ljudstvu gledališče priljubimo, da ljudstvo približamo gledališču, da občinstvo, ki iz kakršnega koli razloga že hodi k našim predstavam, prerodimo v poslušno telo, ki bo enota in občestvo.
Poudarjam pa še enkrat, da je za tako delo treba vednosti .in vesti, zavednosti in zavesti, kajti šele potem moremo biti dorasli vzvišenim nalogam., ki se na,m mudijo. Področje ljudske pro,svete pa je vredno našega truda.
Poglavje iz dramatike
(Nadailjevain.je)
Zunanja oblika v drami
Kakor je roman razdeljen na knjige in poglavja, tako je tudi drama razdeljena v posamezne odstavke, in sicer v dejanja, ta pa v prizore ali nastope. Navadno imamo v igri tri do pet dejanj, posamezna dejanja pa toliko prizorov, kolikorkrat se osebe ;na odrtu premenjajo. Dejanje je smiselno in ,časovno zaključen odlomek igre, ki je utemeljen v delu samem im .ki mu navadno ne sledi saimo odmor v igri, ampak pomeni ta odmor hkrati tudi časovni presledek v resničnem dogajam ju igre. Nekateri pisatelji prizorov niti posebej ne zaznamujejo im skozi vse dejanje enotno nadaljujejo. Drugi pa vestno iz novimi prizorom zaznamujejo sleherno spremembo na odrti. Kaikor hitro nastopi kaka, nova oseba, je že nov prizor. Prav tako pa tudi, kaikor hitro kdo odide s prizorišča. To omogoči večjo preglednost iin odrsko uporabnost igre.
Druga (posebnost. iki slehernemu laiku že razodeva, .da je neko literarno, delo igra, je navajanje oseb takoj v začetku dela. Nekateri dramatiki pri tej priložnosti na dolgo in široko opišejo svoje predloge in pripombe, posebno glede noše in značajev. Take pripombe glede noše so res potrebne iin pametne, niso pa potrebne omembe in razlage značajev. V igri sami se nam morajo razkriti, ne pa, da jiih lovimo v predgovorih.
Tretja značilnost v zunanji obliki drame je njena raizdeljenost v besedilni s a-mein. Imamo namreč navadno celo dvojen tisk. Diroibnejši ali v oklepaju nam podaja raznovrstne scenske pripombe nn opazke glede premikanja, odhajanja in prihajanja posameznih igralcev, o regulaciji svetlobe, raznih kretnjah in miiimič-ni igri, kar vse pomaga samo igralcem, in
režiserju, da naim vedo pravilno zaigrati. Drugi,, obširnejši del besedila pa je pr.a-\a drama, to se pravi v obliki direktnega, ,premega govora navedeno besedilo. To besedilo imenujemo dramatični govor.
Včasih je ta dramatični govor kaj skop in je prepuščeno vse posameznim iznajdljivim igralcem, da ma podlagi danega stržena nanizajo polne prizore. Tako improvizirano besedilo so poznali predvsem Italijan i v tako imenovani Commediia del-Г arte, kjer so si spretni burkeži sproti izmišljali nove posrečene prizore iin kombinacije. Tudi nemški Fastnachtspiel (pustna igra) pozna nekaj podobnega. Dandanes si improviziranja dovolijo le še v čisto zaključenih družbah, sicer pa bi se gledalci le s težavo vživeli v izmišljam je, ki zahteva silne prisebnosti im duhovitosti. O raznih italijanskih mojstrih, tako tudi o Goldoniju, pa je znamo, da so igre najprej igrali ter jih šele potem zapisali po najbolj posrečeni inačici.
Dramatični govor saim more imeti več vrst. Tako poznamo monologe ali satmto-govore, ki pa se jih sodobni dramatik čimbolj iizogiblje, saj verno, da človek le redkokdaj govori sami s seboj. Spreiten dramatik že najde kako možjnost, da grozeči .monolog spremeni v prijeten razgovor (dialog ali polilog) med dvema ali več osebami. Vemo, da tudi stari Grki v svojiiih igrah niso poznali monologov. Sleherni igralec se je v takem primeru raz-govarjal z zborom svetovali cev, ki ga je obdajal.
Monologi so se potsebno priljubili šele pozneje. Talko so znameniti Shakespearovi monologi, saj so jih igralci pripravljali s posebno skrbjo in pazljivostjo. Pogosto so pomenjaili zanje biti ali ne biti. Med takimi samogovori ma j omenim samo
prav.kar navedenega Hamletovega. V poznejšem razvoju drame se je (pogosto monolog preihluido razkosati11. Dramatiki so bili prešibki, da bi vanj po Shakespearovem zgledu natrpali vso svojo silno moč duha, zato so bili n jih« vi monologi le preraidi samo tnpinčenje igralcev in gledalcev. Prav je, dai je novejša dramatika (po Ibsenu) ipometla z njimi.
Pri tej priložnosti se mi zdi potrebno Spregovoriti nekaj besed' tudi o tako imenovanem govorjenju na stran. Igralec govori s soigralcem ter mu v obraz pripoveduje svoje misli, hkrati pa na stran, to se pravi v dvorano sipllje navadno ravna nasprotne domislice. Posebno francoske, italijanske in memšike zgodnje komedije so polne -tega. Na tak naičin so se namreč poislkušaili posamezni domiselni igralci reševati pri improviziranju, igrskii mojstri pa so videli, da take besede padajo na rodovitna tla pri gledalcih, in so še sami poskušali z njimi, Vendar pa govorjenje na stran ni pozitivna stran burke, temveč dokazuje le pičlo merico humorja^ s katero je razpolagal dramatik. Dandanes se ne samo dobri, ampak tudi povprečni pisatelji komedij in bunk izogibajo takega govorjenja.
Najbolj pogosta oblika dramatičnega govora je dialog, razgovor med dvema osebama. Ta namreč omogoča silno napetost in razgibanost, mudi igro iin proti-igro, misli se krešejo, besede bijejo. razgovor vnema. Važno je, da zna dramatik dialoge tako napeti in prikrojiti, da ni v njih .niiti ene besede, ki bi bila nepotrebna, niti ene besede, ki bi vodila na stransko ipot. Vse morajo voditi k enemu samemu ciljiu, in sicer v razgibanem iin melodičnem govoru. Takemiu dialogu pravimo prav zaradi napetosti in neposrednosti dramatični dialog. Jasno je, da mora biti govor posameznih oseb prikrojen po značaju tistih, po njihovi starosti, poklicu, izobrazbi iin podobno. Kakor v resničnem življenju človeka že po govorjenju spoznamo iin presodimo., tako živo nami ga mora dramatik prikazati tudi v dra-matičn em govo r u.
Zgodovina scenskih opazk je kaj zanimiva. V stari grški dramii jih zaman iščemo. Tedanjemu dramatiku je bilo vse jasno. Jasno', kje naj se dogaja igra, kdaj naj nastopijo posamezni igralci, kdaj naj odhajajo iin talke dalje. Že Shakespeare pa je privoščil im.arsikako besedo teim scenskim pripombam. Z njimi je nakazoval spremembe kraja in časa, ki so pri njem kaj pogoste, v njih je mazmačil posamezne osebe, njihovo dejanje iin neha-nje. Posebno pa se je razbohotilo pisanje scenskih qpazk v novejšem času, posebno v naturalistični igri, kjer je bilo dramatiku mnogo do tega, da bi bilo režiserju res absolutno jasno, kakšno naj bo prizorišče in kakšno kretamje posameznih oiseib. Se nekaj več pa so pomenile scenske opazke simbolističnemu dramatiku, ki je v
njih videl sestavni del svoje draime. Spornimi,mo se saimo prologov pri Ljubljanskih študentih. Kaj ni pisatelj v njih v pesniški obliki strnil vsega svojega znanja o času, kraju in ljudeh? Ali si prav za prav moremo to dramo misliti brez teh bistvenih prologov? Saj nam ti prologi in scenske opazke povedo skoraj več kakor dogajanje samo, posredujejo naim popolno ozračje in okolje, v katerem se igra dogaja, Lahko bi jih primerjali z značilnimi uverturami pred posameznimi opernimi deli. Hkrati pa so spričo svoje nedrama-itičnosti nekako na meji med pravo dramo iin talko imenovano knjižno draimo.
Za knjižno dramo je značilno, da je sicer prav tako razdeljena v dejanja, prizore in razgovore v premem (govoru, toda eno ali drugo, izmed teh treh stvari je neuresničljivo na odru. Bodisi so dejanja tako številna in prizorišča talko neresnična, da bi se režiser in inscenator zaman ukvarjala z njimi Bodisi so izbrane tako nemogoče osebe, da jih me more nihče zadovoljivo igrati. Ali pa je besedilo tako. da more živeti saimo v knjigi, v žiivem govoru ma odru pa bi zgubilo ves smisel, lepoto in moč. Pri nas So značilne knjižne drame predvsem razne simbolistične igre, pa tudi vse Meškove igre bolehajo za to boleznijo. Jasno je namreč, da gre v dramatiki absolutno in inespormo prvenstvo pravim dramam, kii jilh lahko uspešno postavimo na oder, kajti šele na odru dramatična umetnina praiv zaživi. Vse druge draime, ki imajo, samo zunanjo obliko drame. so drugotne, nazovi hčerke boginje Talije.
Premisliti moraimo še jezik dramatičnega govora. Poznamo namreč drame v vezami in nevezani besedi. Starejše drame, predvsem grške iin rimske, so vse v vezami besedi. Pri tem je značilno dejstvo, da so si posamezni narodi osvojili posebno prikladne in priljubljene metrume, ki v njihovem jeziku najlepše po jo ter najimamj utrujajo. Grška draima je pisarna v jamh-«kom triimetru, včasih pa rtudi v jaimbskem petercu. Njej sorodna in podobna je rimska. Pri Francozih so sprejeli aleksamdri-nec, pri %>ainciih štiristopni trohej v deici-mi, pogosto tudi osmerec z asonainco. Angleži ljubijo tragični vers b.larnc, ki so ga po njih posneli tuidi Neimci, pri nas pa ga je Levstik uvedel v Tlugomeru. Italijanom je najdražji enajisiterec, ki so- ga po mjih dobili tudi Dubrovmiičaini. Nekaj posebnega pa je nemški Kinittelvers, ki je ostanek starih nemških popevk, uporabljal pa ga je tudi Goethe v Fauistu.
Dandanes je nekako ustaljena navada, da v verzih pišemo saimo še zgodovinske heroične draime, ali pa drame s simbolistično tendenco. Take so pisali v najnovejši preteklosti pri nas Župančič iin Jarc, pri Italijanih Benelli, pni Francozih Ro-staind. Francoski dramatik Paul Claudel pa je pisali svoje igre v mekafcšni pesniški prozi.
Odka r je posegel naturalizem v literarne tokove, ise je "vezana 'beseda v drami bolj- iin bolj zgubljala. .Dramatični govor je moral biti po načelih naturalizma čim bližji resničnemu govoru, v navadnem življenju pa ne govorimo v verzih. Delno prozaično besedilo je sicer uporabl jal že Shakespeare, vendar s prav .posebnim namenom in o prav posebnih priložnostih. Z njiim je hotel nakazati bodisi grotesko, bodisi meščanskost in od poezije odmaknjeno Okolje. Pozneje se je tak prozaičen govor
ponavljal tudi pri drugih dramatikih, tako predvsem pri Molieru in Go-Idonijii. Ta prvii zmerni relizem so počasi vnesli v tako imenovano meščansko tragedijo, v najnovejšem času ipa si je spričo naturalističnih reform osvojil skoraj vsa gledališka dela. Dandanes si res že kar težko zamišljamo dramo iiz sodobnega življenja, napisano v verzih; preveč živi v nas naturalistično in realistično naiziranje, da bodi tudi govor ogledalo resničnosti.
(Dalje)
Kronika
Igrali smo
Joka Žigon: »Kadar se utrga oblak« na Rokodelskem odru v Ljubljani.
Ko sem pred šestimi leti ocenjeval Zi-gonov prvenec ob njegovem izidu, sem mu zapisal precej laskave besede, ki so zbudile inekaj prahu in nejevolje. V glavnem pa jih morem tudi po šestih letih še podpisati
Drama
Nordijska drama, ki je v Ibsenu in v Strindberigu dosegla svoja vrhova, se je spričo svoje efektnoisti zelo priljubila tako dramatikom kakor itudi igralcem iin gledalcem. Temu je pripomogla še naturalistična primes, ki je po svoje mikavno obarvala iin izbrala motive. V sleherni literaturi so se dolgo potem še pojavljali vidnejši ali priikriitejši potomci te nordijske Tali je. V Slovencih jo je mimo drugih posebno otipljivo, a dokaj uspešno prikazal Joka Žigon v svoji trodejainki Kadar se utrga oblak.
Lesni trgovec Jakob Ka-lan se je zadosti mamiučil. Potreben je počitka. Naj nadaljuje njegoiv sin Lojze dobro zatstavlje-no delo. Poroči naj se. Ista želja že dolgo tli v Lojzetu. Naskrivaj sta ise že našla z Lenko, hčerko Andreja, prvega Žagarja pri Kalanu. Ko sin zve za očetovo namero, se prestraši. Se nikoli mu ni ustregel, zmerom se je moral pokoriti njegovi silni volji. To pot se ne bo, naj velja kar hoče. Rajši od hiše какот od Lenke. Tedaj pa važnejše zadeve prekrijejo za trenutek misli na poroko. Pride vaški trgovec Izda, ki začne terjati zaostali dolg, ki je pripomogel Kalanu, da si je postavil tako lepo domačijo. Kalan se otepa in izgovarja na veliko naročilo, ki ga vsak čas pričakuje. Vtem neprenehoma dežuje, da začne voda že prestopati bregove. Lojzeta zaskrbi jez, o katerem ve, da je pri dnu spodjeden, kakor je vklel ob poletni suši. Ker Izda nevzdržno priganja za izplačilo dolga, se Kailam spozabi in razodene, da je vsa njegova domačija nezavarovana. To spravi Izdo v strašen obup. Prepričan je bil, da je njegov denair, ki se ga oklepa s -strastjo sko-
pega pohabljenca, najbolje naložen v cvetočem podjetju. In ne saimo to! Sanjal je, da bo prej -ali sleij gospodar na K-alaino-ivini, isaj ni miti m-alo verjel v možnost, da bi Kalan poplačal svoje dolgove. Ka-lanova žena Aina, ki je že vsa leta spričo moževe silne volje potisnjena ob stran, ta -čas razpreda tenke niti Okrog vseh, Iki ■naj bi ji pomagale razkriti skrivnost Loj-zeto-ve ljubezni, Aina je namreč edina, ki ve, da Lojze ini Kalainov sin, pač pa Andrejev, sin prvega Kalanove-ga Žagarja. Ko se ji slutnja, da Lojze ljubi Lenko, svojo polsestro, razodene za resnico, se v njej podro vsi upi, ko je mislila, da bo njen nekdanji greh utonil v poiz-abljenje. Znova se vse obnovi pred1 njenimi očmi. Iin ne saimo to. Tudi Izda izda, da ve za njeno -skrivnost. Na n-eSrečo se izkaže še to, da je tudi Kalan sklenil, n-aj bi se Lojze poiročil -z Lenko. Veiz med očetom in sinom je zdaj tesna 'kakoir še nikoli, pač ipa je zazijalo strašno brezno med -njima iin materjo, ki se na vse načine otepa te moži-tve. Ko že k-aže, da bo vse dobro, saj se je neurje poleglo in je prišlo .pričakovano naročilo ter je Ana -dosegla, da bodo poroko za nekaj časa oid-godili, ti udari kakor strela z jasnega vest, da je v hribih n-ad vasjo znova za-divja-la nevihta. Poštar še ujame po telefonu zadnjo vest, da se je utrgal oblak iin da razdražena iin narasla voda divj-a naravnost proti njiim. Kalanovi se složno pripravijo za Obrambo, toda na-cl jezom Andreju, Lemkinemu očetu, -spodrsne, da se smrtno poškoduje. Ob tej priložnosti se _ An-a izpove svojega greha in pošlje Lojzeta k Andrejevi smrtni postelji, -češ da je to njegov oče. To dvoje, očetova smrt in novica o sorodstvu z Lojzetom, Lenko talko potre, da v obupu skoči v vodo.
Dramatik je spretno izrabil vse zunanje iin notranje pripomočke, da bi1 -z njimi elosegel večj-o efekt,no-st. Če bi bilo prvo dejanje za polovico krajše, potem bi g-ledal-cu res ne ibillo -niti trenutka danega za oddih, tako na gosto si slede strahotni udarci in presenetljive novice. Najprej nepričakovana poroka, potem nesluteni
dolgovi, potem nedovoljeno razmerje med polbratom in polsestro, potem neurje in najzadnje strahotna Hrastnica, ki podre jez in pokoplje človeka v svojih valovih. PisaMj mi pozabil niti na značaje, ki že s svojo razvrstitvijo iin izbiro sami zahtevajo pazljivo pozornost. Izrabil je tudi kontrast, ki ga ustvairi človeška majhnost in nebogljenost spričo sil.nosti naravnih sil, pred katerimi mora kloniti. Ob celotno naturalističnem osredju igre bi človek pričaikoval tudi temu ustrezen jezik. Ta pa je v igri presenetljivo lep in le nekajkrat zdrkne v žargon. Mošt v brušenem kozarčku!
Priredba
Režiser je dobro občutil vse te prednosti in slabosti 2igo.no,ve drame ter se z določenim namenom lotil črtanja in krajšanja. Tako je utemeljeno in smiselno strnil predolgo prvo dejanje in v celoti izpustil vse poštarjeve nastope, dasi odkrivajo marsilkako zanimivost, ki pomaga k razjasnitvi skrivnosti. Tudi vmes je marsikje zadel njegov svinčnik, posebno pa je važna injegova končna črta, s katero je odpravil nepotrebni in v igri docela neutemeljeni Lenkin samomor. S temi 'črtami je igra samo pridobila na str-njenosti in polnosti, hkrati pa tudi na doslednosti. Skoda pa je, da je režiser s temi črtami obrusil nekaj razgibanih prizorov, ki jih je nudil poštar s svojo kle-petavostjo, in s tem poštarju samemu spodmaknil tla, kajti Ob novem, sčrtaneni besedilu mu skoraj ni bilo mogoče ujeti prave podobe. Po moje bi bilo bolje sčr-tati še tisto nekaj, kar je ostalo, ter tako poštarja v celoti izpustiti. Črte — včasih potrebne, včasih samovoljne — je bilo opaziti tudi pri vlogi Izde. Ponekod je bilo besedilo pnlagodeno in približamo čudaškemu grbavcu. V knjižni izdaji je raivino Izda, pri katerem bi človek pričakoval največ posebnosti m živosti, skoraj najbolj papirnat iin me resni,čnosten.
Igralci
Posamezni igralci so v celoti razumeli svoje naloge. Pri Jakobu Kalanu smo resda ikljub prizadevanju včasih čutili nekakšen prepad med hoteti in biti, med silnimi mogočnjaikom, kakršen je odseval iz pripovedovanja drugih, in med navadnim človekom, kakršnega se nam je pokazal sam. Mogoče je k tej razklanosti nekoliko pripomogla tudi postava, ki je izdajala za spoznanje premladega in prelahkega moža. Njegoivo ženo Aino je igralka podala tako, kalkor bi na nepoklicnem odru ne mogli bolje niti zahtevati niti pričakovati. S svojo poglobljeno igro im prodornim razumevanjem besedila je vzdržala silno težo, ki isloirai na njenih ramah. Se več, presenečala nas je in nam marsikje s svojo sijajno igro pripomogla, da smo kljub bežnim reminiscencain, ki so v sčrianem
besedilu ostale o nekdanjem življenju, v celoti razumeli dogajanje. Igralec Lojzeta Kalama je bil sicer dober, vendar sem pri njem pogrešal vživetja v značilno okolje igre. Preveč je bil sproščen in veder, premalo globok. Mogoče mu niti vloga sama ni dala zadosti podlage iza drugačno pojmovanje, vendar pa je njegov nastop motilo vprav to — vsaj na videz — lahkotno, še čisto mladostno dojemanje življenjskih vprašanj. Andreja pa je igralec tako sijajno zaigral, da je bil v svoji igri zvest tovariš Ani. Mogoče sta bila prav spričo Ane in Andreja Lojze in Jakob manj vidna iin zatemnjena. Lenko je igralka prikazala prikupno in mladostno neizkušeno, kar se je v celoti skladalo z novim koncem, človek bi pričakoval v njej še več sproščenosti im življenja, da bi bil kontrast toliko silnejši. Filipa Izdo, grba-vega trgovca, je igralec pojmoval in ma-študiral svOjsko in utemeljeno. Tudi; črte im prilagoditve besedila, so bile večinoma stvari v prid, le nekajkrat sem imel občutek, da je tekst le prepovrhem in poro-jein iiz 'trenutne zadrege. Škoda se mi .je zdelo tudi iza nekatere posebnosti v reklih in domislicah, ki jih je igralec po nepotrebnem spuščal in preskakoval. Dejstvo pa je, da je bilo ob sorazmerno papirnatem besedilu težko ustvariti živo iin pri-jemljivo osebo. Posebno pohvalno moram omeniti študij mimike in kretenj, katerega je igralec s spretnim darom opazovanja iin posnemanja .dovršeno posnel ter tako z gesto nadomestil tisto, česar mi moglo piriti iz njegovih usit. Najslabši je bil igralec poštarja. Ugotavljam pa, da to ni isamo njegova krivda, ampak tudi krivda prireditelja, ki mu je vlogo skrajša) na drobno desetino, pri čemer je šla po zlu vsa sočnost in barvitost. Ostal je tog skelet, ki bi mu najboljši igralec me mogel vdihniti živlienja.
Dasi igra ni bila posebno posrečeno izbrana, gre vendar prirediteljem! in .igralcem zasluga, da so jo postavili dostojineje in bolje na oder, kakor jo ie avtor v knjigo. V tej im še nekoliko vestneje revidirani, prireditvi bi tudi Kadar se utrga oblak mogla oditi na pot po slovenskih podeželskih odrih.
—om—
Dopolnilo
Martim Jevmikar je k svojemu člamiku o Dveh Schmidovih igrah v slovenščini, ki smo ga priobčili v zadnji lanski. številki Prosvetnega odra ma str. 44, poslal naslednje dopolnilo:
Še četrto Schimidovo igro imamo, prevedeno v slovenščini, im siicer Malo p e v -ko, .ki jo je prevedel Valentin Orožen v bogoslovju pod Slomškovim vplivom. Izšla pa je šele v njegovih Zbranih spisih leta 1879.