Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE ZNANOST IN IZOBRAŽENOST STA OBRAMBA IN OROŽJE NAŠIH DELOVNIH MNOŽIC V BORBI PROTI NASILJU IN IZKORIŠČANJU. V BORBI ZA ČLOVEČANSKE PRAVICE IN RESNIČNO SVOBODO. letnik III. Celovec, v sredo 17. XI. 1948___________________________________ Štev. 82 (175) Prišel bo čas, ko slovenskega naroda e bodo ločile meje in žične pregrele Z II. kongresa Komunistične partije Slovenije Ljubljana. II. kongres Komunistične partije Slovenije, ki se je pričel dne 11. novembra t. 1. in ki zaseda v unionski dvorani v Ljubljani, je otvoril sekretar Centralnega komiteja KPS in predsednik vlade Ljudske republike Slovenije Miha Marinko. Ob otvoritvi je pozdravil navzoče delegate in sporočil, da je bilo na predkongresnih okrožnih, okrajnih in rajonskih partijskih konferencah izvoljenih 806 delegatov, ki so na kongresu polnoštevilno zastopani. Delegati so nato z enominutnim molkom počastili spomin mnogoštevilnih žrtev Komunistične partije, mladine in vsega slovenskega ljudstva, ki so padle v boju za osvoboditev slovenskega in jugoslovanskih narodov. V častno predsedstvo kongresa je bil na predlog Mihe Marinka sprejet Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. V predsedstvo so bili med drugimi izvoljeni Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Franc Leskošek, Miha Marinko, Ivan Regent, Vida Tomšič, Boris Kraigher in Lidija Šentjurc. Predsedstvo kongresa je sprejelo 406 telegramov in resolucij, v katerih pošiljajo delavci posameznih obratov, tovarn, ustanov in zadrug Slovenije II. ko.ngresu KPS borbene pozdrave. Junaški borbi vseh narodov Jugoslavije, ki je bila vodena pod vodstvom naše Partije, se moramo zahvaliti, da so bili na temelju mirovne pogodbe z Italijo priključeni Jugoslaviji nekateri naši kraji, ki so bili dotlej pod Italijo. Toda priključen je bil samo en del medtem ko je ostal precejšen del še vedno pod tujcem. Mi se nismo odrekli tem krajem in se jim ne bomo nikoli odrekli. Mi imamo do teh krajev polno etnološko in zgodovinsko pravico. Ti kraji so od davnih časov slovenski, v njih so živeli Slovenci. Mi se tem krajem ne moremo odreči zato, ker v teh krajih tudi zdaj žive Slovenci in ker Slovenci želijo, ker zahtevajo in se bore za priključitev k FLRJ in njihovi ožji domovini LR Sloveniji. Mi verujemo, da bo prišel čas, ko slovenskega naroda ne bodo ločile razne meje in žične pregraje, marveč bo ves teritorialno združen, nacionalno In socialno osvobojen v Ljudski republiki Sloveniji v sestavu bratske skupnosti narodov Fl.R Jugoslavije.« FLR Jai«§©$8auila se ne bo odrekla združitvi vseh Slovencev Petletni načrt je jamstvo za boljše življenje ljudstva V imenu Centralnega komiteja KP Jugoslavije je pozdravil II. kongres KPS general Ivan Gošnjak, ki je poudaril, da je ta kongres za Komunistično partijo Slovenije in za Ljudsko republiko Slovenijo velikega pomena. II. kongres KPS bo velika pobuda za mobilizacijo komunistov in vseh delovnih ljudi Slovenije za izpolnitev nalog, ki jih postavlja v Ljudski republiki Sioveniji izpolnitev petletnega načrta. Nato je govoril o Slovencih, ki še žive izven meja svobodne Slovenije in med drugim dejal: »Ljudska republika Slovenija je ena tistih republik FLRJ, ki ima tudi po zmagoviti vojni naših narodov znaten del svojega nacionalnega življa izven naših državnih meja. Velik del Slovencev, ki strnjeno naseljuje slovenske kraje, še vedno živi v Italiji, Avstriji in na Svobodnem tržaškem ozemlju, ločen od svoje matične dežele, izpostavljen najbolj grobemu raznarodovanju in kratenju osnovnih demokratičnih pravic. Te kraje so si prilastili kot rezultat stoletnega prodiranja italijanskega in germanskega imperializma ter načrtnega uresničevanja peklenskega načrta o zasužnjevanju naše dežele in naših narodov. Ker je bil slovenski narod po svoji zemljepisni legi izpostavljen močnemu pritisku močnejših in številnejših sovražnikov, od katerih mu je grozilo kot narodu popolno uničenje, je to pač moralo vplivati na njegovo skupnost tudi ob ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918. Zaradi teh zgodovinskih vzrokov slovenski narod še zdaj živi razcepljen in ločen po mejnih črtah v več državah. Medtem ko so se v zapadni Evropi že davno prej ustanavljale nacionalne države, se je pri nas na jugovzhodu Evrope in na Balkanu ta proces začel pozneje ter zaradi imperialistične politike evropskih držav in grabežljivosti naših sosedov ta proces še zdaj ni končan. Nato je Gošnjak govoril o petletnem načrtu in o graditvi socializma v Jugoslaviji, ki se gradi z lastnimi sredstvi, kar pa ne pomeni, da se ta gradi ločeno od drugih držav. Nasprotno, je poudaril Gošnjak, prepričani smo, da je tesno gospodarsko sodelovanje z državami ljudske demokracije in socializma edina pot za razvoj socialističnih držav. Imamo trgovinske odnose s številnimi državnimi in v prvi vrsti s Sovjet, zvezo in državami ljudske demokracije in bomo sklenili druge trgovinske pogodbe z vsemi tistimi, ki to želijo pod pogojem, da te pogodbe ne bodo v škodo FLR Jugoslaviji, to je pod pogojem, da se sklenejo na podlagi enakopravnosti. Izvažamo iz Jugoslavije presežke in uvažamo, kar je potrebno za graditev države in za njeno obnovo. V tem smislu gradimo mi državo z lastnimi sredstvi. Tudi druge države ljudske demokracije gradijo socializem pod istimi pogoji. Namen naše petletke je, da si delavci Jugoslavije ustvarijo boljše in lažje življenje. Prispevala bo k utrditvi obrambe Jugoslavije, kar bo čuvalo pri- Francoska vlada pošilja stavkajoče delavce v koncentracijska taborišča Pariz, (Tanjug). V vseli rudarskih bazenih Francije se nadaljujejo surovi napadi Jules Mocliove policije in orožništva na rudarje, ki se že 42 dni vztrajno borijo za svoje pravice. Vsak dan izvajajo množične aretacije delavcev, ki jih vodijo v koncentracijska taborišča. Te dni so v Foulai-ni znova odprli dve koncentracijski taborišči, kamor so nacisti med okupacijo pošiljali francoske rudarje. Navzlic vsem surovim napadom in na-silstvoin oblasti pa rudarji, ki jih podpira francosko ^ ljudstvo in delavske množice drugih držav, nadaljujejo svojo veliko stavko. Odpor rudarjev in protesti proti nasilstvom in izzivanju so vsak dan večji. V vseh rudarskih bazenih organizirajo sindikalne organizacije protestna zborovanja, na katerih zahtevajo umik policije iz m-darskih bazenov. Federacija rudarskih delavcev poudarja v svojem dnevnem poročilu veliko vztrajnost rudarjev v boju za boljše življenje ter obsoja klevetniško kampanjo in lažna poročila vlade o velikem številu rudarjev, ki naj bi se vrnili na delo. Federacija poziva ves francoski narod, naj še poveča solidarnost, da se omogoči zmaga rudarjev. V Franciji so zbrali doslej samo v denarju nad 100 milijonov frankov za stav- kajoče. Poleg tega prejemajo rudarji vsak dan iz vse države pošiljke živil in obleke. Po privatnih domovih v Franciji stanuje na tisoče rudarskih otrok. Rudarji prejemajo veliko pomoč tudi iz inozemstva. Moskva, (TASS). Kakor rudarji kotline Doneč so tudi delavci premogovne industrije v kotlini Kusneck, v Uralu in na področju Moskve poslali francoski Zvezi rudarjev sporočila, v katerih v imenu sovjetskih rudarjev zagotavljajo stavkajočim rudarjem Franclje bratsko solidarnost in izražajo prepričanje, da se bo končala pravična borba stavkajočih z zmago delovnega ljudstva. Delavci teh treh premogovnih področij so v znak bratske solidarnosti poslali stavkajočim rudarjem za vzdrževanje njihovih družin 148.000 rubljev, kar je okoli 8,510.000 frankov. Deu Haag, (TASS). Holandski delavci so zbrali za stavkajoče francoske rudarje nadaljnjih 400.000 frankov. Beograd, (Tanjug). Po vsej Jugoslaviji so zbiralne akcije za pomoč francoskim rudarjem. Delavci industrijskih obratov v kotlini Tuzle v vzhodni Bosni so zbrali za francoske rudarje nad 300.000 dinarjev. Delavci rudnikov v Kreki (Bosna) so samo v enem dnevu zbrali 230.000 dinarjev. V Sarajevu so doslej zbrali: Zveza gradbenih delavcev 170.000 dinarjev, železničarji in transportni delavci 70.000 dinarjev in kulturni delavci in učitelji 89.000 dinarjev. Delovni kolektiv nekega trgovinskega podjetja v Beogradu je prepustil francoskim rudarjem svojo nadurno plačo in jim kot podporo poslal 200.000 dinarjev. V Zagrebu so v znak solidarnosti s francoskimi rudarji zborovanja delavcev in nameščencev: zbirajo tudi denarne prispevke. Generalna stavka v Parizu Pariz. V četrtek, dne 11. novembra t. 1., ob obletnici dneva premirja, so bile v Parizu številne demonstracije, ki so bile posvečene spominu žrtev druge svetovne vojne. Pri tem pa je prišlo do krvavih spopadov med demonstranti in policijo, ki je proti bivšim udeležencem vojne in vojnim invalidom, ki so korakali v spre vodili, uporabljala gumijevke in strojnice. Odbor, ki je odgovarjal za demonstracijo ob dnevu premirja, je objavil komunike, v katerem ostro protestira proti ravnanju policije med demonstracijami. Pariški list »Ce Soir« je ob krvavih (Nadaljevanje na 2. strani.) dobitve revolucije v Jugoslaviji. Razen tega bo uresničenje petletke in graditev socializma v Jugoslaviji prispevek k utrditvi protiimporialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze. Govoril je dalje o obtožbah nekaterih Komunističnih partij proti vodstvu KPJ, proti jugoslovanskim narodom in proti Jugoslaviji sami in pri tem poudaril, da je enotnost KPJ vedno močnejša. Nato je govoril predstavnik Komunistične partije Trsta Branko Babič, ki je pozdravil kongres v imenu KP Svobodnega tržaškega ozemlja in demokratičnega ljudstva Trsta. Poudaril je slovansko-italijan-sko bratstvo v borbi proti fašističnim okupatorjem in da je to enotnost na Primorskem in v Trstu ustvarila ravno Komunistična partija Slovenije. Nato je omenil veličastno borbo za priključitev Julijske Krajine k Jugoslaviji in dejal, da je v tej borbi sodelovalo vse slovensko in hrvatsko, ter večina italijanskega ljudstva, ki je v priključitvi k Jugoslaviji videlo uresničenje svojih nacionalnih in socialnih teženj. Poudaril je, da je to veličastno borbo podpiralo vse svetovno demokratično gibanje s Sovjetsko zvezo na čelu, ki je na mirovni konferenci odločno branila zahteve Jugoslavije po priključitvi teh krajev. Ob koncu pa je dejal: »Komunistična partija tržaškega ozemlja bo na dosedanjih položajih odločno nadaljevala borbo za demokratične pravice tržaških množic v prepričanju, da bo tako kot včeraj uživala vso nesebično pomoč nove socialistične Jugoslavije in njene Komunistične partije ter v prvi vrsti Komunistične partije Slovenije. Edino na tej liniji bo Komunistična partija tržaškega ozemlja častno izvršila svojo revolucionarno in internacionallstično dolžnost.« Kongres so pozdravili tudi zastopniki CK Komunističnih partij Srbije, Hrvatske, Bosne - Hercegovine, Makedonije, zastopniki Jugoslovanske armade, zastopniki Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Slovenije, Enotnih sindikatov Slovenije in Zveze vojnih invalidov. V imenu delegacije Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško in vseh koroških SlovenceV, ki vodijo vztrajno in odločno borbo za osvoboditev izpod tlačanskega jarma, je pozdravil kongres in s tem ves slovenski narod, preko njega pa vse jugoslovanske narode, sekretar Pokrajinskega odbora OE za Slovensko Koroško tov. Karl Prusnik — Gašper. Poudaril je, da koroški Slovenci ne bodo popustili v svoji že desetletja trajajoči borbi za dosego nacionalnih pravic vse dotlej, dokler ne bodo združeni z vsemi Slovenci v Zedinjeni Sloveniji. Zapadite sile odločno nasprotujejo prepovedi atomskega orojža Pariz. Politični komite Generalne skupščine OZN v Parizu je pričel razpravljati o poročilu podkomisije, ki je imela nalogo, da predloži osnutek resolucije na podlagi sovjetskega osnutka o prepovedi atomskega orožja in zmanjšanja oborožitve. Poročilo ugotavlja, da ni bilo možno priti do sporazuma o eni sami resoluciji. Zato je podkomisija predložila tri osnutke, in sicer sovjetskega, belgijskega in poljskega. V začetku splošne diskusije je Višinski obUžil Spaaka, da je dovolil kitajskemu delegatu klevetati Sovjetsko zvezo. »Vi niste zmožen biti objektiven predsednik!«, je izjavil Višinski. »Vi sledite liniji, ki so Vani jo naznačili. Zato mora sovjetska delegacija braniti sama svoj ugled in ne more na noben način računati na zaščito predsednika«. Nato je Višinski poudaril, da je belgij- ski osnutek edina platforma nasprotnikov. Podpirajo ga vsi tisti, ki hočejo pokopati priporočila Generalne skupščine. Prepoved atomskega orožja bi bila važen dogodek v zgodovini človeštva, ki bi bilo za vedno rešeno nevarnosti strašne atomske vojne. Ta prepoved bi pomenila velik korak na poti za uporabo v mirne namene neizmernih virov, ki so se do sedaj uporabljali v vojne namene. Nato je Višinski izjavil, da so se efektivne vojaške sile Sovjetske zveze znižale na mirnodobsko število. Končna je obtožil delegacije Velike Britanije, /»RA; Francije in Kitajske, da sledijo v politični komisiji politiki ameriških in britanskih voditeljev, ki nasprotujejo vsakemu dogovoru in je izrazil prepričanje, da bo volja po miru in mednarodnem sodelovanju prevladala. Sovjetska in poljska resolucija sta jamstvo za trajen mir član delegacije jg opozoril na to, Nato je spregovoril FLRJ Obrad Cicmil, ki da komite trenutno razpravlja o dveh re solucijah. Med drugim je dejal: Gre za vprašanje zelo velike važnosti, za vprašanje vzpostavitve trajnega miru in utrditve mednarodne varnosti in tudi za to, ali hočemo ali ne uresničiti cilje Ustanovne listine OZN in spoštovati priporočilo resolucije Generalne skupščine z dne 14. decembra 1946. Načrti resolucij Sovjetske zveze in Poljske nam omogočajo, da se izvlečemo iz te zagate, ker so v skladu z duhom resolucije Generalne skupščine. Glede na to, da imajo stalni člani Varnostnega sveta največjo odgovornost za vzdrževanje miru in varnosti in da razpolagajo z največ-jimi oboroženimi silami, predlagata načrta resolucije Sovjetske zveze in Poljske zmanjšanje oborožitve in oboroženih sil stalnih članic Varnostnega sveta za eno tretjino. To bi bil prvi korak k splošnemu zmanjšanju oborožitve. Končno pa predlagata ta dva načrta ustanovitev mednarodnega nadzorstvenega organa v okviru Varnostnega sveta. Po mišljenju jugoslo- poudariti v imenu svoje vlade, da vlada na Poljskem veliko vznemirjenje zaradi načrta za obnovo Nemčije, ki se izvaja z očitno kršitvijo potsdam. dogovorov. Možno je, da je Bevin gotov, da se ta samokres ne bo naperil nanj v četrtič, toda izkušnja iz leta 1939. je pokazala, kakšno vrednost imajo podobne obveznosti. Poljski delegat je označil politiko ZDA na podlagi mnogih dejstev kot militaristično, pri čemer je poudaril, da ZDA nimajo namena podpirati resolucije Generalne skupščine o zmanjšanju oborožitve in prepovedi atomskega orožja. Kac Suhy je pozval v imenu poljske delegacije politični komite, da bi podprl načrt resolucije Sovjetske zveze in Poljske, ki ustvarja pogoj za miroljubno obnovo vsake države, ki je trpela pod napadom in prispevala k utrditvi mednarodnega miru in varnosti. S klevetanjem SZ opravičujejo svojo militaristično politiko vanske delegacije so to edini konstruktivni predlogi, ki bi pripomogli k vzpostavitvi trajnega miru. Zato bo glasovala delegacija FLRJ za ta dva načrta. Večina pa nam predlaga načrt resolucije, ki ne rešuje vprašanja zmanjšanja oborožitve, ampak pomeni celo nazadovanje v odnosu na odločitve OZN, naveden v resoluciji Generalne skupščine z dne 14. decembra 1946. Načrt resolucije podkomite-ja pa celo prikriva oborožitveno tekmovanje nekaterih držav. Nadzorstveni organ bi se po načrtu podkomiteja omejil samo na to, da bi zbiral informacije in nič drugega. Ta načrt odobrava staro militari-stič. težnjo »najprej varnost«. Vprašati pa se moramo, kaj naj bi bolj utrdilo varnost kakor zmanjšanje oborožitve. Načrt resolucije, ki ga je predlagal podkomite sploh ne dovoljuje izvršitve tako visoke naloge kakor je zmanjšanje oborožitve ter utrditev miru in varnosti. Ta načrt ne prinaša ničesar pozitivnega, zato bo jugoslovanska delegacija glasovala proti njemu. Delegat ZDA je spet nastopil kot največji nasprotnik razorožitve in odločno zavrnil sovjetsko resolucijo. Vrsta delegatov držav angloameriške-ga bloka je zagovarjala belgijsko-franco-ski načrt resolucije, ki nasprotuje zmanjšanju oborožitve in prepovedi atomskega orožja. Francoski in belgijski delegati, ki samo figurirajo kot avtorji te resolucije, so izdelali svojo obrambo na podlagi imperialistične teze, da je razorožitev nemogoča vse dotlej, dokler bo vladalo v svetu medsebojno nezaupanje. Govora belgijskega in francoskega delegata proti sovjetski resoluciji sta bila samo uvod v splošno klevetanje Sovjetske zveze in držav ljudske demokracije. Predsednik britanske laburistične vlade Mac Neil je porabil več kakor poldrugo uro za opravičevanje sabotažnega stališča britanske delegacije v komisiji za atomsko^ energijo, v komisiji za navadno oboroževanje in drugih organov OZN. Svojo odgovornost in krivdo za neuspeh OZN na področju razorožitve je skušal prevaliti na Sovjetsko zvezo. Niti z eno besedo pa ni omenil britanskega vmešavanja v Grčiji, Bnrmi in Indoneziji. Zamolčal je tudi ustanovitev napadalnega zahodnega pakta pod vodstvom militaristične klike ZDA in Anglije. Britanski delegat je de-magoško trdil, da si Velika Britanija želi miru m da je v ta namen zmanjšala svoje vojaške sile od 5 milijonov na 700.000 vojakov. Kmalu nato pa je Mac Neil demantiral samega sebe, ko je odkrito izjavil, da je proti prepovedi atomske bombe. Nemški in avstrijski vojni ujetniki se zahvaljujejo maršalu Tatu Do konta 1948. leta bodo repatriirani vsi vojni ujetniki na ozemlju FLRJ Porurje je bilo največji vojni arzenal Nemčije V skladu z odločitvijo vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije, da bodo do konca 1948. leta repatriirani vsi vojni ujetniki na ozemlju FLRJ, je bil poslan 1. novembra tega leta čez Jesenice prvi transport 1580 vojnih ujetnikov in sicer 1330 Nemcev in 250 Avstrijcev. Drugi transporti bodo odšli v skladu z določenim načrtom. (Tanjug.) ' * Nemški in avstrijski vojni ujetniki, ki so nedavno odpotovali iz Jugoslavije, so pisali pred svojim odhodom pozdravna pisma maršalu Titu, v katerih izražajo hvaležnost in občudovanje narodom Jugoslavije, ki z lastnimi silami grade socializem v svoji državi. Pozdravna pisma je podpisalo nad 2000 vojnih ujetnikov. V pismu nemških vojnih ujetnikov, ki so v okviru splošne repatriacije prvi odpotovali domov, je med drugim rečeno: Ne hoteli bi se posloviti, ne da bi Vam in narodom Jugoslavije izrekli prisrčno zahvalo za vse, kar ste za nas storili. Naše misli bodo še često posvečene Jugoslaviji. Vaši uspehi uas bodo vedno veselili. Želimo Jugoslaviji- in njenim narodom pod Vašim vodstvom srečno bodočnost.« V pismu, ki so ga poslali maršalu Titu, pišejo avstrijski ujetniki: »Ko odhajamo iz Vaše države, nočemo zamuditi prilike, da izrazimo svoje občudovanje spričo energije in požrtvovalnosti, s katero narodi Jugoslavije grade socializem. Borba narodov Jugoslavije za neodvisnost in dviganje življenjskega standarda delovnih ljudi je napravila na nas. globok vtis. Smatrali smo za svojo dolžnost, sodelovati pri tej veliki stvari in popraviti vsaj še del škode, ki jo je Jugoslaviji prizadejala fašistična okupacija. V istem smislu kakor jugoslovanski delegat je nato govoril tudi poljski delegat Kac Suhy, ki se je skliceval na besede Be-vina na potsdamski konferenci. Takrat je Bevin dejal: »Ne verjamem, da se hoče dati nemškemu bojevitemu -narodu nov vojni arzenal, če je kdo name streljal trikrat, ne vidim vzroka, čemu bi mu moral vrniti njegov samokres, da bo lahko streljal v četrtič«. Poljski delegat je nato izjavil: »Strinjam se z Bevinom glede te točke. Kljub protestom dveh glavnih zaveznikov Francije in Sovjetske zveze so angleški in ameriški militaristi sklenili, da vrnejo Nemčiji njen največji vojni arzenal: Porurje. Ker predstavljam narod, ki je bil dvakrat v zgodovini žrtev nemškega napada, in katerega meje z Nemčijo so daljše kakor meje katere koli druge države, hočem Sološna stavka v ansloameriški coni Nemčija Berlin, (Tanjug). Velika revščina v Za-padni Nemčiji je vzbudila silno ogorčenje pri vseh delavcih. Da prodrejo s svojimi zahtevami po izboljšanju življenjskih pogojev, so sklenili, da stopijo v 24-urno generalno stavko, ki je popolnoma zajela vso angloameriško zasedbeno cono. V Porurju je prenehalo vsako delo. V podjetjih za težko industrijo Dorthmunda, Diisseldorfa, Kssena in Wuperthala so sodelovali delavci in nameščenci v stavki stoodstotno. V Hamburgu in Bremenu so obalni delavci odklonili, da bi med stavko raztovarjali ameriške in angleške la^lje. Iz Kiela poročajo, da so straže stavkajočih blokirale poslopje mestne uprave in sedež deželne vlade Schleswig - Holsteina. V kiclskih ladjedelnicah je delo popolnoma prenehalo. V vseh mestih biconije so ustavili promet cestne železnice. V britanski okupacijski coni ni izšel noben iist. Vsi poskusi delodajalcev, da bi s pomočjo krščansko-deinokratske unije in katoliške cerkve razbili stavko, so ostali brezuspešni. Splošna stavka v biconiji je v središču pozornosti celotnega nemškega tiska. Glasilo Svobodnih nemških sindikatov »Tribune« se dotika pomena te stavke in piše, da se morajo delavci biconije zavedati, da ne zadošča za dosego njihovih zahtev enodnevna stavka in je zato potrebna odločnejša akcija. Berliner Zeitung« poudarja, da je storilo socialdemokratsko sindikalno vodstvo, ki se je moralo pod pritiskom množic izjaviti za stavko, vse, kar je moglo, samo da bi stavki vzelo njeno ostrino. V naprej je omejilo trajanje stavke na 24 ur ne glede na to, ali bo stavka uspela ali ne. Sindikalno vodstvo se je odpovedalo odločni borbi za zadovoljitev delavskih zahtev. Hamburg, (TASS). Ob generalni stavki zapadno-nemških delavcev je delovno ljudstvo vzhodne cone v številnih telegramih in izjavah izrazilo solidarnost s svojimi zapadno-nemškimi tovariši. V izjavi Svobodne nemške sindikalne zveze Velikega Berlina je rečeno, da so sindikati vzhodne cone najtesneje povezani s stavkajočimi delavci in sindikati biconije. S tem v zvezi je v izjavi tudi rečeno, da je za uresničitev zahtev nemškega delavstva predpogoj, da ustanovijo enotno nemško sindikalno organizacijo. »Berliner Zeitung« pripominja h generalni stavki med drugim: »Stavka je naperjena proti posledicam Marshallovega plana, proti »svobodnemu« kapitalističnemu gospodarstvu po ameriškem vzorcu in proti imperialistični politiki kolonialnega izkoriščanja, pa če se posamezni delavci tega zavedajo ali ne. Predsedstvo sindikalne organizacije sprejema iz vseh delov biconije številne resolucije, v katerih delavci zahtevajo podaljšanje stavke tako dolgo, dokler oblasti ne bodo ugodile vsem zahtevam nemškega delavstva. »V Jugoslaviji smo spoznali, da se mora ljudstvo samo osvoboditi in da se morajo delovni ljudje združiti, da morajo biti enotni, ker le tako lahko preženejo sovražnike vseh delovnih ljudi z vladajočih pozicij in s tem ustvarijo svobodno pot za boljšo bodočnost človeštva — za socializem. Duha narodov Jugoslavije — boriti se brezkompromisno in z jasnim ciljem za pravico in svobodo, duha mednarodne solidarnosti, s katerim so globoko prežete delovne množice Jugoslavije — bomo odnesli s seboj v Nemčijo, da se bomo tam borili za enotno, demokratično in socialistično Nemčijo. V tesni povezanosti z vsemi naprednimi ljudmi in v prijateljstvu z narodi Jugoslavije hočemo kmalu složno delovati v borbi za mir v svetu. Gospod maršal, lahko Vam zagotovimo, da v domovini ne bomo pozabili na tisto, kar smo v Jugoslaviji videli in spoznali. V domovini se bomo borili za demokratično in socialistično Avstrijo. Jugoslaviji in njenim narodom pod Vašim vodstvom želimo izpolnitev petletnega plana in nadaljnjih uspehov pri graditvi socializma.« Razvoj kmetijstva na Kosovem in Metohiji V tej jeseni se bo razširila setvena površina za 11.775 ha. Ozimno pšenico bodo posejali na 10.000 ha večji površini kakor lani. Zelo se je okrepil državni kmetijski sektor. Do novembra je bilo ustanovljenih 29 kmetijskih delovnih zadrug, ki imhjo 7.566 ha zemlje. Francoska vlada pošilja stavkajoče delavce v koncentrat iška taborišča (Nadaljevanje s 1. strani.) spopadih v posebni izdaji obsodil teroristične ukrepe notranjega ministra Mocha proti pariškemu prebivalstvu. Oblasti so posebno izdajo zaplenile. Prav tako so zaplenile »Humanitč« pod pretvezo, da je prinesla napačno poročilo o spopadih dne 11. novembra t. 1. Splošna francoska sindikalna zveza je pozvala delovno prebivalstvo Pariza v soboto k 24 urni generalni stavki, da protestira proti nasilju policije nad mirnimi demonstranti na dan premirja. Delavstvo se je temu pozivu Splošne francoske sindikalne zveze polnoštevilno odzvalo. Ulice francoske prestolice so bile v soboto kakor izumrle, ker so izpadla tudi vsa ostala prometna sredstva, kakor avtobusi in podzemeljske železnice. Pariški listi niso izšli, ker so se tiskarji in stavci iz protesta proti prepovedi listov »Humani tč« in »Ce Soir« polnoštevilno udeležili generalne stavke. Medtem pa se policijski teror v vseh premogovnih področjih Francije zaostru- je. Množične aretacije delavcev so na dnevnem redu. Policija razpušča sindikalna zborovanja in s silo preprečuje demonstracije. Kljub temu pa so bile v številnih mestih in krajih premogovnih področij protestne demonstracije proti prestopkom policije. Na zborovanjih so delavci zahtevali izpustitev aretiranih rudarjev in sindikalnih funkcionarjev. Po navodilu Oueuille-ove vlade zasedajo v nekaterih rudniških krajih sodišča, da obsodijo aretirane rudarje. Odpustili so tudi vrsto sindikalnih zastopnikov z njihovih mest v upravi rudnikov. Deputacija pariških sindikalnih organizacij je izročila pretekli petek v imenu 800.000 članov sindikalne organizacije sekretariatu ministrskega predsednika listo s svojimi zahtevami. Lista med drugiut vsebuje ukinitev - protiustavnih ukrepov proti sindikalnim organizacijam ter umik republikanske garde iz rudniških okrajev. Vest o izročitvi porurske industrije nemškim kapitalistom pa je stavkovno gi* banje rudarjev še bolj utrdila. Z zastraševanjem skušajo ovirati našo narodno osvobodilno borbo tovariša Kristi in Pepi Simčič iz Loč sta dobila v začetku tega meseca poziv, da se morata dne 9. t. m. ob 9. uri javiti na postaji FSS-a v Št. Jakobu v Rožu. Ko sta tovariša prišla določenega dne ob 9. uri na FSS, jima je službujoči uradnik sporočil, da uradnika, ki ju je klical, trenutno ni tam in da morata počakati, da bo prišel. Če namerava sešiti. Ko kmet orje, ve tudi, kaj bo sejal. Preden zidarji začnejo zidati hišo, jim nekdo naredi načrt. Vsakdo mora pač vedeti, kaj hoče. Tudi kovač ve, kaj namerava skovati, ko začne vihteti kladivo nad razbeljenim železom. V mnogih deželah pa delajo kakor tisti človek v naši pravljici, ki je raje najprej umrl, da se je nazadnje rodil. Mi pa delamo po načrtu. 2. »Tu bom sejal pšenico« Kmet Sadovnik je v nedeljo popoldne sedel pod jablano in začel brati kmečki list. »Naš prvi petletni plan je sprejet. Začeli smo načrtno gospodariti,« je bral. Janez, pojdi sem! je poklical sina. Nič več ne razumem! Kaj pa je to petletni plan? Vidite oče, to je tako... Tudi vi imate svoj plan ali načrt. Kaj imam? Njive imam res in kos travnika, planine pa gledam samo od daleč. Plan ni planina. Plan je naš gospodarski načrt. Takoj vam bom razložil, kako je s to zadevo. Ko so pri nas zidali gasilski dom, jim je zidarski mojster naredil načrt. Narisal jim je gasilski dom. Tista risba je bila načrt. So pa tudi še drugačni načrti. Na primer gospodarski načrt ali pjan. V takšnem načrtu ali računu je vse popisano in zračunano, da vemo, kaj bomo delali in koliko moramo narediti, da bomo pravilno gospodarili. Ta je pa bosa! Kdo pa ve, kaj bom delal jaz! Koliko lesa bom posekal in drv napravil! Kdo pa bo vse to opisal! Saj ni treba. Zračunali so samo, koliko približno kmetje pridelajo, saj vedo, koliko se pridela na hektar. Potem so pa tudi zračunali, koliko bo treba česa pridelovati prihodnja leta, da bo vse prav. Kdo bo pa mene »komandiral«, kaj naj sejem! Na tej njivi, kjer sem letos sadil krompir, bom jeseni posejal pšenico, pa amenl Vidite, tudi vi imate svoj plan! Že v naprej veste, kje boste sejali in koliko nam morete pridelovati. Če ga imam, nikomur nič mar! Menda sem gospodar na zemlji, ki jo obdelujem. Ali ne plačujem pošteno davkov? Že res, oče, samo kose in pluga si ne naredite sami. Ali vam ni nič mar, kolikjo kos, plugov, oblek, čevljev in drugih takšnih reči izdelajo v tovarnah? Kaj bi rekli, če ne bi mogli kupiti kose, ko bi jo potrebovali. Lepo gospodarstvo, res, če človek ne more kupiti niti kose ali motike! Vidite, zato pa tudi zdaj planirajo, to se pravi gospodarijo po načrtu. Kakor je vam mar, da tovarne naredijo dovolj blaga, ki ga kupujete, tako se tudi delavci vražje zanimajo, kaj pridelujete in koliko boste pridelali. Kdo te pa razume! Kaj neki planirajo?, Podrtije, ki so nam jih pustili Nemci? Planirati se pravi delati po načrtu ali planu. Gospodariti je treba po načrtu, saj tudi vi sejete pšenico kakor ste se zamislili. To je pa potrebno, da si boste lahko kupili koso, ko jo boste potrebovali, pa tudi zato, da bo kosa dobra in poceni. Gospodariti je treba po načrtu, da bomo imeli kmetje dovolj umetnega gnojila in drugih takšnih reči, ki jih precej potrebujemo, če hočemo napredovati. (Dalje.) NEKAJ ZANIMIVOSTI O SLOVENSKI UNIVERZI Sovjetska zveza V BORBI IN DELU Hitler je bežal v svoje ruševine, Sovjetska zveza pa se je obnavljala Z granatami so razorali Nemci sovjetsko zemljo. Razrušili so veličastna mesta, požgali kulturne ustanove, oskrunili cerkve. Poteptali so kolhoze, uničili gospodarstvo. Toda pomlad 1944 je bila pomlad Sovjetske zveze. Kjerkoli so morali Nemci odmakniti svoje razdiralne prste pred prodirajočo silo Rdeče armade, so se dvigala spet v življenje vasi in mesta, obnavljala se je industrija, oživljale so se tovarne in kolhozi, vračalo se je življenje. Sovjetski film o zgodovinskih borbah v Stalingradu, začenja svojo strahotno povest^ s slikami, kako zapušča Stalingrad Rdeča armada in z njo civil. prebivalstvo. Zadnje slike tega filma pa nam prikazujejo, kako zavzame Stalingrad Rdeča armada, za njo pa pritiskajo množice civilnega prebivalstva spet nazaj v mesto. Pričeli so mesto obnavljati. Do leta 1944 so obnovili ali pa zgradili že 11.000 hiš, 45 šol, 70 otroških vrtcev, dva ambu-latorija, pet kinematografov, 116 trgovskih lokalov, 190 jedilnic in 18 pekarij. Vsa Sovjetska zveza je tekmovala, kako bi pomagala junaškemu mestu. V Harkovu se je dvigala hiša za hišo, poškodovane hiše so bile že leta 1944 skoraj vse obnovljene. Spomladi 1944 je na stotine Harkovčanov iz lastne volje delalo na vrtovih, ulicah in dvoriščih, da bi vzpostavilo red in lepoto v svojem mestu. Parke in vrtove so nasajali z lepotičnimi rastlinami. Ni bilo dolgo, kaf je bil osvobojen Kijev in življenje v mestu je pričelo teči znova svoj normalni tek. V naglem tempu se je mesto obnavljalo. Ko se je vrnila v Kijev Ukrajinska Akademija znanosti, je bi- la v mestu velika slavnost. Kijevu je ta dogodek naznanjeval, da je zares dotrpel vse hude dni. Na novo so Kijcvčani pričeli urejevati botanični vrt in institut za botaniko. Prav tako so se na novo urejevali razni drugi znanstveni instituti. Ukrajinsko založništvo je takoj pripravilo izdajo novega Ukrajinsko-ruskega slovarja. V osvobojenih pokrajinah Bele Rusije so obnovili 934 šol, ki so jih razrušili in oropali nemški osvajalci. V osvobojenem mestu Čudovo v Leningrajski pokrajini je bilo leta 1944 popravljenih nad sto hiš in deset javnih zgradb. Moskovski list »Trud« je pisal v članku »Donbas se obnavlja«, da v zadnjih mesecih 1943. leta Donbasa ni bilo več mogoče spoznati in da so premogovniki Donbasa v pridobivanju premoga prehiteli že nekatera vzhodna premogovna podjetja. Obnovili so 200.000 kv. km. stanovanjskega prostora. V januarju 1944 je bilo obnovljenih v osvobojenem delu Ukrajine 10 612 šol, 48 višjih šol, okrog 150 srednjih šol in 2500 klubov. V Leningrajski pokrajini je poslovalo do leta 1944 že preko 500 šol, ki jih je obiskovalo že preko 35.000 otrok. Prav tako so pričeli obnavljati leningrajske zgradbe, ki so trpele zavoljo bombardiranja. V mestu Rževu so do leta 1944 obnovili okoli 1000 hiš, vsa telefonska in telegrafska napeljava je bila zopet popravljena. Postavljen je bil hotel, dve bolnišnici in pet otroških vrtcev. V Dnjepropetrovsku so obnovili dva ti- soč kv. km stanovanjskega prostora. V mestu so bile leta 1944 v obratu že tri pekarije, mehanične delavnice in druga razna podjetja. (Dalje.) Jezuitski kolegij Na slovenskem, ozemlju je prva ustanova,-ki je imela značaj univerze, obstajala že v 17. stoletju. Leta 1596 so jezuiti ustanovili v Ljubljani poseben kolegij, ki je predstavljal prvo visoko šolo na slovenskih tleh. Ta kolegij, ki je ob ustanovitvi bil namenjen le za bogoslovni in filozofski študij, se je tekom let izpolnjeval in je ob ukinitvi (ko je bil razpuščen jezuitski red), imel že več stolic. Tako se je poučevala logika, metafizika, moralna teologija, mehanika, obča in specialna fizika, matematika, moralna filozofija, zgodovina in tudi poljedelstvo. Vidimo torej, da je bila ta visoka šola ustanova, ki je imela, — če se poslužimo današnjih izrazov, — že več fakultet. Profesorjev je bilo 15, med njimi so bili tudi pomembni znanstveniki tedanjega časa. Znan je zlasti jezuit pater Gruber, ki je prvi napravil načrt za regulacijo ljubljanskega Barja in za zgraditev prekopa v Ljubljani, ki se še danes imenuje po njem. Seveda pa vse to šolstvo, če ga primerjamo z današnjimi visokimi šolami, še ni bilo na visoki znanstveni stopnji. Vendar ni bilo slab?# kot v drugih deželah. Ko je bil jezuitski red razpuščen, je bil kolegij v Ljubljani postopoma ukinjen in leta 1784 je visoka šola v Ljubljani povsem prenehala z delom. Toda na splošni odpor vsega izobraženstva in plemstva na Kranjskem je bila čez nekaj let v Ljubljani ponovno otvorjena visoka šola, ki pa ni bila več cerkvena ustanova. Med teda-njirni profesorji je bil tudi znani botanik Hacquet. Francoska univerza v Ljubljani Z uredbo guvernerja ilirskih dežel maršala Marmonta je bila leta 1810 v Ljubljani ustanovljena tako imenovana centralna šola. Ta šola je bila že prava univerza, ker je imela pravico podeljevati akademska dostojanstva. Francoska univerza v Ljubljani je bila najpopolnejša visoka šola, kar jih je bilo na slovenskem ozemlju do leta 1918, in je obsegala več fakultet. Imela je medicinsko in kirurgično, farmacevtsko, pravno, zemljemersko, tehnično in bogoslovno fakulteto. Vse te fakultete so imele podroben učni načrt, ki je bil v primeri z onim v starih jezuitskih šolah zelo moderen in je bil že precej sličen današnjemu. Šolanje je trajalo štiri ali pet let in po opravljenih izpitih je imel vsak slušatelj pravico zaprositi za podelitev akademskega naslova. Profesorjev je bilo 11, med njimi eden iz Italije, eden iz Buzeta v Istri, nekaj je bilo Nemcev, ostali pa so bili Slovenci. Med njimi sta znana zlasti naravoslovec Hladnik in pravnik dr. Jurij Dolinar, ki je predaval civilno pravo. Študentov je bilo ob koncu šolskega leta 1811 skupno 213, med njimi 16 medicincev, 12 učencev inženirske fakultete, 19 pravnikov ter 166 bogoslovcev. Pregled obiskov predavanj pa kaže, da je največ slušateljev obiskovalo predavanja iz fizike in sicer kar 101. Moralko je poslušalo 67 slušateljev, cerkveno zgodovino 64, govorništvo 56, anatomijo 13, arhitekturo 9. Najmanj zanimanja je bilo za kemijo in matematiko; predavanja iz teh ved je obiskovalo le 6 oz. 9 slušateljev. Zanimiv je tudi učni načrt. V prvem letniku je bil študij na vseh fakultetah enak in so dijaki poslušali predavanja iz fizike, metafizike in govorništva. Predavanja ostalih letnikov pa so bila seveda različna po fakultetah. Predmeti so bili v glavnem isti kot dandanes, le da niso bili tako številni, ker so bile posamezne vede bolj splošne in ne toliko specializirane kot danes. Univerza v stari Jugoslaviji Po ponovni avstrijski okupaciji je bila seveda francoska univerza v Ljubljani ukinjena. Obstajala sta sicer teološki in filozofski študij in šola za ranocelnike, toda te šole niso imele pravice podeljevati akademskih dostojanstev. Prava slovenska univerza je bila šele leta 1919. Imela je juridično, filozofsko, tehnično, teološko in nepopolno medicinsko fakulteto. V nespremenjenem obsegu je univerza obstajala do aprila 1941. Kako aktualna je bila ustanovitev univerze v Ljubljani, nam najlepše pokaže število slušateljev. 2e v začetku svojega obstoja leta 1920—21 je imela univerza 1068 slušateljev, med katerimi je bilo 43 deklet. Največ zanimanja je bilo tedaj za študij prava, najmanj za teologijo; pravna fakulteta je namreč štela 381 dijakov, tehnična 318, filozofska 174, medicinska 98 in teološka 97. Ko se je univerza z leti vedno bolj izpopolnjevala, se je počasi dvigalo tudi število slušateljev. V letu 1922-23 je univerza štela 1257 študentov, leta 1930-31 že 1674 in leta 1940-41 2474! To slednje število je najvišje število študentov, ki je bilo doseženo ves čas obstoja univerze v stari Jugoslaviji. Pri tem je zanimivo opazovati, kako je z leti vedno bolj naraščalo tudi število ženskih slušateljev univerze. Od 43 sluša-teljic v letu 1920—1921 se je število aka-demičark dvignilo na 233 v letu 1930-31. Leta 1935-36 jih je bilo že 340, a leta 1940-41 532! Zanimivi so tudi podatki o razporedbi študentov po fakultetah. Povprečno največ je bilo študentov vpisanih na juridič-ni fakulteti. V prvem .desetletju obstoja univerze se je število pravnikov gibalo okoli 350, v drugem desetletju pa že okoli 500. Največ jih je bilo v letu 1938-39, namreč 678. Druga najmočnejša fakulteta je bila tehnična, ki je sicer dolgo časa po številu slušateljev zaostajala za pravno, a jo je v letu 1940-41 prehitela. Na tretjem mestu po številu vpisanih študentov je bila filozofska fakulteta, tej pa je sledila medicinska, pri kateri pa moramo upoštevati, da je imela le 4 semestre. Tudi število profesorjev se je z razvojem univerze precej povečalo. V prvem letu obstoja univerze je bilo skupno le 70 predavateljev, do leta 1940 pa se je to število več kot podvojilo. Slovenska univerza po osvoboditvi Poseben razmah doživlja slovenska univerza danes, ko ljudska oblast oskr- buje to pomembno ustanovo z vsemi potrebnimi materialnimi sredstvi j- sploh na vse načine skrbi za nje vsestranski razvoj. Kakšen razmah doživlja danes slovenska univerza, nam pokaže število študentov, vpisanih po vojni, kar je posebno zanimivo, če ga primerjamo s stanjem pred vojno. V šolskem letu 1945-46 je univerza štela 2565 slušateljev, med njimi 787 deklet. V letu 1946-47 je bilo že 3393 (998) študentov, a v letu 1947-48 celo 4122 (1065). ©e primerjamo to število s stanjem pred vojno, vidimo, da se je napram letu 1920, ko je univerza pričela s pravim delom, število študentov skoro početvo-rilo, napram stanju zadnjih predvojnih let pa skoro podvojilo. PREŽIHOV VORANC: NASI MEJNIKI Iz te zamaknjenosti so ga hipoma vzdramili tuji glasovi, ki so prihajali iz vznožja razvalin; ko je pogledal v tisto smer, je videl, da se bliža stolpu skupina policistov, tistih, ki jih je vsak dan videl v hiši komande v trgu. V sredini pa so bili štirje moški, ki so imeli na ramah krampe in lopate. Vojakov je bilo več kakorjjudi s krampi. Skupina se je počasi bližala razvalinam, nakar se je prerila med zidovjem do stolpa. Najprej so šli skozi vhod v stolp civilisti z orodjem in šele za njimi je vstopilo nekaj vojakov, medtem ko so trije ostali zunaj na straži. Potem je Vester slišal rezko povelje : »Dno stolpa morate očistiti in zravnati. Marš na delo!« Civilisti so začeli takoj kopati in razmetavati razvaline, ki so pokrivale dno žrela. Nakopano gradivo so metali skozi ozki vhod po zaraslem bregu. Delali so neprestano, vse dopoldne. Vojaki so posedali po kamenju, sneli puške z ram in kadili cigarete. Le včasih, kadar je kak civilist za hip prenehal vihteti lopato,.je Vester začul kletev ali psovko. »Ali boš kopal, bandit!« Eden izmed civilistov je bil že star. in se je pogosto utrujal. Vselej ga je nahrulil vojak, ki je po vsej podobi imel ko- mando nad vsemi, da je starček zopet začel delati. Nekajkrat ga je celo neusmiljeno sunil s puškinim kopitom v hrbet, da je mož bolestno zaječal. Vester je nepremično čepel v svojem skrivališču trideset metrov nad njimi. Bil je tako prilepljen v zidno votlino, da ga od spodaj niso mogli opaziti. Sedaj mu kar nič ni kazalo smukniti iz stolpa, ker bi ga vojaki morda le opazili. Zato je vztrajal v svojem skrivališču, dokler so spodaj delali. Trajalo je nekaj ur, preden so bila tla v stolpu čista in vzravnana; ko je bilo vse gotovo, je komandant temeljno zidovje pozorno pogledal, in ko je videl, da je trdno in silno, je tlesknil z rokami in dejal: »To je kakor nalašč. Hubert je vendar tič« Potem se je obrnil proti civilistom in jim glasno zaklical: "Poglejte, tukaj vas bo jutri vrag vzel!« Vsi glasovi so votlo doneli po žrelu do skritega Vestra, ki je kar trd vse to opazoval. Potem so se vsi skupaj vrnili v trg in Vester je še videl, ko so vojaki prignali civiliste v trgovčevo hišo in jih zaprli v stavbo zadaj na dvorišču, pred katero je noč in dan stala straža. Vester se je počasi skobacal iz stolpa. Besed, ki jih je čul, si ni znal prav', raz- lagati. Ka[ bi se utegnilo jutri tukaj zgoditi? Kakšen vrag bo prišel jutri po te uboge štiri civiliste. Zvečer ni staršem nič razodel, kar je videl, in naslednje jutro je komaj čakal, da se bosta oče in mati spravila iz hiše. Toda še preden sta šla z doma, je slišal iz trga prihajati ljudi po stesi za bajto. Ni ga več vzdržalo doma in potihem se je splazil proti stezi. Videl je spet trumo vojakov, toda ne tistih, ki so bili prej ta dan tu gori, le komandanta je spoznal za pravega. Gnali so zvezane tiste štiri civiliste. Vsi so odšli v stolp. Vester je nekaj časa premišljeval. kaj naj stori. Potem pa se je odločil in hitro splezal po bukvi na vrh stolpa. Storil je tako spretno, kakor bi plezala mačka, da ga nihče ni mogel slišati. Le enkrat se je utrgal kamen iz zidu in zaropotal na tla. Takrat mu je zle-denela kri po žilah. Vendar je srečno prišel na vrh do svojega skrivališča. Ko je pogledal v žrelo, je videl, kako so vojaki privezovali civiliste k zidu. V zidu so namreč bili pritrjeni debeli železni krogi, že vsi zarjaveli, ali vendar še tako močni, da bi vzdržali vsako zver. Mati mu je pripovedovala, da so za te kaveljne včasih privezovali ljudi, ki so bili zaprti na dnu stolpa. Ko so bili možje končno pritrjeni k zidu, je osem vojakov stopilo k nasprotnemu zidu, toliko pa jih je stražilo zunaj okrog stolpa. Tisti, ki so stali v stolpu ob zidu, so namerili puške na* zvezane civiliste, eden pa je stal ob strani in komandiral: »Ogenj!« Salva je zagrmela in votlo odmevala po žrelu do vrha stolpa. Civilisti so se zrušili, od njih se je pocedila kri. Vester je videl, da se nekateri civilisti še gibljejo, zdelo se mu je tudi, da sliši mrtvaško stokanje. Eden izmed civilistov je začel dvigati glavo. To je komandanta tako razjarilo, da je zaklel, pristopil, potegnil revolver izza pasa in tistega nemirneža ustrelil v glavo, da je takoj negibno obvisel. Potem so vojaki mrtve civiliste odvezali od zidu, jih popustili v žrelu, nato je nekaj vojakov odšlo nazaj v trg, medtem ko so ostali stražili krog stolpa do večera. Vestra je obšla taka groza, da se je komaj vzdržal v svojem skrivališču. Dolgo je trajalo, preden je začel misliti, da bo le treba iti nazaj. Rad bi bil že videl, kaj se bo zgodilo z mrtvimi civilisti, toda bilo je že poldne, pa se ni nič zgodilo; vojaki pred stolpom so mirno stražili dalje, sedeli na ruševinah in kadili cigarete, civilisti pa so negibno ležali po tleh. Enkrat sta dva vojaka vstopila na dnu žrela k mrtvim civilistom in jim začela preiskovati žepe. Toda našla nista nič in Vester je slišal, kako je eden rekel: »Hubertu še uš ne uide. Ta prekleti prašeč!« Vester se je tako dolgo obotavljal na stolpu, da je začela mukati krava v domačem hlevu. Šele tedaj se je splazil P° bukvi na zemljo. Posrečilo se mu je izginiti, da ga straža ni opazila. Doma ga j0 bilo strah in komaj je čakal, da sta prišla oče in mati domov. Oče mu je dejal pri večerji: »Ti, fant, v stolp pa ne hodi več, ni .varno,« Več mu ni rekeL