PREGNANCI
(Maribor, 14. julija 1941)
Dolgo je že od takrat,
pa vendar, kakor bi danes bilo.
V preteklost se vrača spomin. Bilo je ob zgodnji jutranji uri. Po ulicah bil je čuden nemir...
na vrata trkanje močno vse nam pove.
Mati s strahom odprla je vrata.
Oestapovec pred vrati.
Kot bral bi litanije,
zdrdral imena je naša, k (emu dodal:
»Uro časa imate,
prtljago pripravite sebi za pot,
vse drugo ostane doma!«
Prošnja nobena ne bi pomagala,
morali zapustiti smo dom.
V spremstvu gestapa                 * smo peš do trga prišli,
Tam zbranih bilo je veliko Ijudi, med njimi zbegane* oči zaspanih otrok, iskre solza v mnogih očeh... Le kam skupna pelje nas pot?
Solze se dolgo pretakale niso,
med nami bili so Ijudje,
ki nas so hrabrili:
»Ne pokažite so/za sovražnikom našim,
kmalu vrnili se bomo
tudi če v porušene in požgane domove.
Hitro obnovili jih bomo.«
In posušile so se solze
v očeh otožnih.
Ostala sta ponos in sovraštvo.
Kovčke in cule zmetali so na kamione,
nas pa kot pse pognali so nanje,
in odpeljani smo bili v Meljsko kasarno.
Tam osebni pregled
natančno opravil je gestapo.
Vse vredno so pobrali,
in z beraškimi kovčki in culami
bili smo pripravljeni za odhod v neznano.
Popoldne so spet prtljago in nas naložili na kamione
in odpeljali na železniško postajo.
Na postaji je čakalo veliko Ijudi.
Okna vlaka bila so zaprta in z zavesami zastrta,
saj poslavljati se nismo smeli,
pa vendar, od daleč, na skrivaj,
besede kipele iz naših so ust:
»Nasvidenje, saj kmalu vrnili se bomo!«
Od Maribora do Dobove in Zagreba,
ob progi so nemo stali Ijudje,
mahajoči nam v pozdrav...
Še kar prijazno sprejel nas je Zagreb,
dobili smo vode, čaja in mleka,
da omočili suha smo grla.
Po krajšem postanku odpeljal je vlak,
ustavili smo se zjutraj
v mestecu malem — Slavonski Požegi.
V spremstvu oborožene straže, kot bi vila se kača,
v dolgem sprevodu nemo šli smo naprej. Na vzpatini daleč od mesta vojaške garaže grozljivo samotno stoje: to koncentracijsko je taborišče. Gestapovci so has izročili ustašem, prešteli in popisali so vse. In končno pozno popoldne, doblli svoj smo kvartir.
Veliko nas je bilo v prostorih garaž
v štirih vrstah bila položena je slama na tleh.
Naš novi dom?
Teden dni pozneje bili odpeljani smo v Bosno,
s prijaznimi obrazi spre/e/i so nas domačini.
Morilcem ustaškim pokorni bi morali biti...
V pregnanstvu ostali dolga štiri smo leta.
JOŽICA KALAN