Jezik in slovstvo Letnih VI, številka 7 Ljubljana, 25. aprila 1961 List izhaja od oktobra do maja vsakega 25. v mesecu (osem števillc) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« v Celju Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11 Opremila inž. arh. Jakica Accetto Ureja prof. Boris Meriiar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-12-625-100 v Ljubljani Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din; za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din Vsebina sedme številke Viktor Smolej Pesem našega osvobodilnega boja 209 D. Mertelj — F. Bezlaj Slovenska krajevna imena na -jane 220 Franc Zadravec Pesnik Naci Kranjec — Pajlin 225 Vatroslav Kalenič Stilografski pravopisni elementi 228 Lojzka Brus H Kosovelovemu slogu (ob njegovi impresionistični liriki) 232 Ocene, poročila, zapislii J Anketa o pluskvamiJerfektu 235 Helga Glušič Kri v plamenih v novi izdaji 236 Stane Pevec Prispevek k idejni osvetlitvi Levstikovega Tugomera 237 Franc Jakopin Russkij jazyk v škole 239 M. T. Delo okrajnega strokovnega slavističnega aktiva v Ljubljani (platnice) Viktor Smolef i PESEM NAŠEGA OSVOBODILNEGA BOJAi Tu priobčeni govor na proslavi Slavističnega društva v Ljubljani 20. aprila ob dvajseti obletnici ljudske revolucije so dopolnjevale naslednje recitacije: Kajuh, VII. ljubezenska pesem, Nenapisano pismo iz ječe in Po tisoč letih; Matej Bor, Iz novembrskih noči, V novo zimo. Ranjenec in Srečanje; Vida Brest, Očetu v spomin in Pismo; Peter Leveč, Vas v mesečini, Naša ljubezen in Večerna idila. Težko je govoriti o rečeh, ki so še vise žive, razpravljati o partizanski pesmi, ki še poje okoli nas in katere odmevi še''izzvenevajo v naši notranjositi. Dvajset let je tega, kar je slovenski poet, pod imenom dr. Anton Pesnik, zaistavil našemu ustvarjalcu vprašanje: Veš, poet, svoj dolg? Nimaš več besed? Kaj zagrinjaš se v molk? To so bili stihi Otona Žtipančiča, ki jih je meseca septembra 1941 priobčil Slovenski poročevalec, osrednje glasilo našega osvobodilnega igibanja. Tedanji naslov pesmi Poj te za menoj! je bil poziv in geslo. Slovenska beseda, »beseda praznika«, je bila obsojena na smrt, njeni izpo-vedovalci na fizično iztrebljenje. Včasih obsojeni samo na molk v posvetu narodov, smo bili zdaj obsojeni na telesno smrt, na popolno uničenje. Sodbo . so izrekli nad nami tuji oisvajači germanske in rimske »nadriase«, smrt nam je napovedovalo izpraznjevanje celih slovenskih pokrajia, smrt so nam napovedovala vedno bolj polna koncentracijska taborišča in zapori, smrt so nam napovedovali plameni gorečih slovenskih vasi. V tistih dneh se je zdelo, da nas čaka samo še grob. Človeku, ki mu po besedah izpred tisoč let »v veky jemu be žiti«, temu slovenskemu človeku je bil zapisan pogin. Kakor sta tedaj, pred dvajsetimi leti, KP in OF vzdignila ljudstvo v vse-narodni upor in boj za življenje, za prostost, za človečnost in za mir svobodnih ljudi, tako je, sledeč istemu klicu, zbrala pod orožje vse svoje moči tudi slovenska kultura. In Oton Župančič, ki je kot predstavnik sioveniskega Pamasa prvi imel dolžnost, da povzdigne glas, je v stihih že navedene pesmi izpovedal program naših besednih ustvarj.alcev, postavil magistrale naši vezani besedi za naslednja, pač najtežja leta slovenske zgodovine: Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo raho, vsi jo homo povzeli za tabo! Toda slovenska beseda ni postala orožje samo našim slovstvenim ustvarjalcem! Postala je orožje tisočem slovenskih ljudi. V duhu načela, kakor ga je nekdaj izpovedal Ivan Cankar: Narod si bo pisal sodbo sam!, je postala naša beseda najvišji paladij, obrambni in napadalni ščit, simbol življenja slehernemu slovenskemu človeku. Pomenila mu je znamenje, v katerem bo previharil . 209 vse viharje, poroštvo vnovičnega prostega življenja pod svobodnim soncem, simbol žive prihodnosti, v nasprotju s smrtno obsodbo, ki so jo izrekli krvavi jezdeci modernega veka. In kakor je slovenska kulturni ustvarjalec povezoval slovenske besede v nove stihe, tako je iz globin slovensikega delovnega ljudstva kot izraz novih čustvovanj in še bolj nove volje vstala nova pesem slovenskega ^ človeka. Slovenska pesem, kakor je v teh letih naroidnoosvobodilnega boja nastajala, se preoblikovala in živela, izpričuje najbolj pisano poidobo, ki si jo je mogoče predstavljati. Na krilih melodij je slovensko zemljo objela pesem, ki je zrasla v domačih gajih in v tujih logih, objela pesem, ki je nastala pred sto in več leti, in objela pesem, ki se je rodila neposredno tisti dan, ko sta jo poet in skladatelj zaslišala v butanju topov, dojela v tresketanju strojnic ali jo ujela v sapah zasneženih gozdov isredi bogve katerega slovenskega partizanskega oizemlja. Na napev poljske mazurke napisana slovanska himna Hej Slovani, ki je pomenila koral in alarm, je že sto let klicala prekletstvo nad narodne izdajalce in budila vero v svobodo narodov. V letih našega OBVobodilnega boja je ta vihama pesem znova klicala pod OTožje in pozivala k zaupanju v slovanskega duha, ki živi in bo živel na veke, obenem pa v novih stihih partizanskega pesnika izpovedovala vero v zmagovitost boja po naših gorah in planinah. Naša je tedaj postala marseljeza, vzletna pesem francoskih branilcev svobode pred nemško intervencijo, pesem, ki je burila naše vrste: Orožje vsi v roke! Zberite se v pohod! Naprej, naprej! Naj to zemljo sovrag poji s krvjo! Tedaj je vseljudska postala pesem, ki jo je zložil francoski kovinar Pottier in ji napev zložil njegov tovariš železostrugar De Geyter, pesem parišikih ko-mimardov, pesem novega razreda v svetovni zgodovini. Tudi naše borce je pozivala na upor proiti nasilju, za novi tdružbeni red, za nove ideale bratovstva, enakosti in svobode: Vstanite, v suženjstvu zakleti, zatirani človeški rod! Časi, zoreči pred svetovnim spopadom in v letih narodnoosvobodilnega bcja, pa so dali vanikniti med ljudstvom tudi novi pesmi. Včasih se besedno in r:.pev še zgledujeta po tuji besedi in melodiji, a največkrat rasteta neposredno iz slovenskih korenin in na novo nastajata v viharju predvojnih in vojnih let. Že pred velikim spopadom je naš človek izrazil svoje uporne težnje v izvirnih verzih:' Kosec koso brusi, a žanjica zanje, kmet pravico terja, ali je ne najde. 210 Bogato žetev je napovedoval v svoji viziji: i Nahrusimo kose, I že klas dozoreva I in žetve bogate I napočil je čas. i Kakor ti dve, je med narodnoosvobodilnim bojem postala obča slovenska j last trpka in moško trda pesem predvojnih slovenskih katoržnikov: Sredi pušk in bajonetov, ;| sredi mrkih straž 1 se pomika naša četa .' v hercegovski kras. "j Takim in podobnim našim izvirnim pesmim so se pridružile revolucio- j name pesmi iz mednarodne zakladnice delavskega gibanja. \ Od tam je ponosna, vedra pesem: Bratje, le k soncu, svobodi, i bratje, le kvišku, na plan! 'i Španski borci so prinesli k nam asturiano, popevko, ki se je priljubila j zaradi svojega mehkega, skoraj sentimentalnega napeva in sorodnega ji be- j sedila: i Na oknu, glej, obrazek bled, } na licih grenkih solzic sled .., '\ Dobila pa je nove siklepne verze, kakor jih je mogla peti pri nas dekle z vzdig- j njenim čelom, fant z nezlomljivo vero v zmagovito vrnitev iz boja: \ Ponosno vrne se junak, i ovenčan s slavo slavnih zmag, in vriskoma vrgel bo titovko v zrak, :'. ko stopil čez tvoj bo prag. ] Med svoje pesmi smo vključili žalostinko žrtvam. Tu smo v težkem, po- i grebnem ritmu, z globokimi udarci v besedah in v napevu slišali, kako pa-1 dajo grude: I Kot žrtve ste padli v borbi za nas, j da srečo, svobodo bo užival trpin... * Slovenska partizanska pesem je od vsega začetka rasla med ljudmi, ki si \ niso lastili vzdevka pesnikov. Pod verze se niso podpisovali ali so jih zazna-| menovali le s svojim partizanskim imenom. Tako danes za njih veliko večino neij vemo, kdo jih je spočel. V tej novi poeziji iz ljudstva je poziv na boj, obsodba, domačih izdajalcev, jok izgnancev sredi gluhe sovražne dežele, uporni klic iz | ječ in taborišč, dekletovo hrepenenje po fantovi mladi ljubezni, ženina tožba = nad razdejano domačijo, stok matere nad ubitim sinom, borcev spomin na po-| žgani dom, skupna misel na obračun z nasilniki, razigrano zaupanje v zmago- ; I 21li vitost našega boja, (satira na nebogljenost domačih prodancev, slava partizanskemu tovarištvu itd. itd. Roparski osvajači so trgali slovensko zemljo in na vse vetrove razpelja-vali naše ljudi. Kakšna groza diha ob tem še danes iz stihov neznanega dekleta iz vzhodne Štajerske: Domovi ¦prazni oh poteh, le veter joče preko streh in trga jih, za kosom kos, da zde kot revež, gol in bos. V vrtovih gine zadnji cvet, preraslo trnje bo naš svet.... Šestdesetletna žena iz daljne Šlezije izpoveduje svojo zvestobo Domovini: Slovenska zemlja, biser naš, ta pusta Slezija ni za nas. Slovenski biser vsak želi, po njem nam srce hrepeni. . Slovejiska zemlja, mili dom, po teb se vedno solzila bom, po domu srce hrepeni, na domači zemlji umreti si želi. Dečake, ki so šele med vojno doraščali v vojaška leta, je nacistični soldaški stroj razmetal po evropskih prostranstvih od Krima do Rokavskega preliva. Od tam so odkrivali pota, ki so jih privedla k francoskim makijevcem, med italijanske partizane, v afriške jugoslovanske odrede. V rojstni besedi so skušali izpovedati neutolažno hrepenenje po daljni daljni slovenski domovini, v katero so vodila neskončna pota skozi dežele in narode, čez gore in čez morja: O, kako je dolga, dolga pot... Včasih je regiment, ki je po cesti šeO, stopal za kdove kakšnimi cesarskimi zastavami. Zdaj je ob starem napevu zraslo iz novega čustvovanja in nove volje novo besedilo: Partizani v gozd gredo, bojno pesem si pojo. Pa moj fantič med njimi prepeva na glas, saj gre v borbo za slovensko vas. Gregorčičev Veseli pastir je dobil partizansko preobleko: Nabasano puškico v roki, pištolo in bombo za pas, partizan v planini visoki na boj se pripravljam vsak čas. 212 Pesem o ciganski siroti se je spremenila v verze o pregnanem slovenskem človeku, ki se bojuje za svojo domovino: Po hribih jaz okrog blodim, od doma sem pregnan; ker ljubim ves slovenski rod, postal sem partizan. Marsikatera nova ljudska pesem kaže danes tako spremenjeno podobo, da ji komaj še moremo odkriti njeno umetno ali ljudsko predhodnico. Februarja 1942 je Poročevalec priobčil pesem, ki jo je po besedah uredništva napisala preprosta slovenska žena: Za vasjo je čredo pasla, vsa vesela dan na dan, s hrepenenjem gor je zrla, kjer je vriskal — partizan. Kdo bi bil tedaj pomislil, da je osnovo tej partizanski pesmi dal SUvin Sar-denko! Seveda je namesto nekdanje ljubavne popevke, skoraj baročne pasto-rale iz 1910 nastala pogumna partizanska pesem. V partizanskih pesmaricah je njen napev veljal za angleški, v resnici pa ga je po našem ljudskem priredil slovenski skladatelj že 1921. Kakor po slovenskih, so nastajale partizanske inačice bojnih pesmi tudi po hrvatskih, srbskih, ukrajinskih, ruskih vojaških in revolucionarnih besedilih. Da, celo nacistične popevke so doživljale spremembe in v zasukanem besedilu izražale zajedljivo dobro voljo in posmeh slovenskega partizana. Taka je bila na primer popevčica po nemškem šlagru o nacistični filmski zvezdi Lili Marlen: Tam gori na Gorenjskem strojnice pojo, nemškemu soldatu pri srcu je hudo — hotel je imeti križ jeklen, zato dobil je križ lesen na grob — Lili Marlen. In na isto temo, o soldaški ljubici, ki čaka nacističnega junaka pod ulično svetilko, je na tržaškem krasu nastala podobna zabavljivka, naslonjena na izvirni metrum in z istim odmevom: Cuj, koraki znani v tiho noč gredo, to so partizani, ki smrt ti prineso. Ne boš več v Rajhu delal dren, na grob dobil boš križ lesen, en križ — Lili Marlen. Neprimerno številnejša, naravnost nepregledna pa je partizanska pesem, ki je nastala na novo, na naših tleh, iz src naših ljudi. Leta narodnoosvobodilnega boja bi imenoval dobo razvezanih jezikov. Še nikoli v slovenski zgodo- 213 vini ni toliko ljudi ustvarjalo stihov, da bi izrazili svojo voljo, svoje čustvovanje in svoje mišljenje, toliko ljudi kakor v letih 1941—45' Vsakdo je hotel povedati nekaj lepega, nekaj čistega, nekaj resničnega. Doživetja, ki so pre-šinjala slehernega Slovenca, so bila tako nenavadna, so tako do zadnjih globin človeškega in narodnega bistva burila njegovo notranjost, da so nujno terjala tudi nevsakdanjo, nenavadno zunanjo obliko, to je verz. Veličastnost zmago-vanja in umiranja, edinstvenost prvikrat v zgodovini doseženega nacionalnega zedinjenja in prepričanost o soudeleženosti v pravičnem boju vsega sveta za zmago človečanskih idej: iz teh in takih korenin se je hotela vsaka misel vzpeti nad vsakdanjo govorico na vzletnih krilih vezane besede. Tako je nastalo na stotine in stotine pesmi —¦ priznajmo jim naziv, saj žehti iz njih srčna prizadetost ter čustvena in umska vznemirjenost. Besedo ob besedo je zlagala dekle, ki je mislila na svojega fanta v gozdovih, rim je iskal borec, da izpove svoje sovraštvo do osvajača, materi se je v verz spletala žalostinka nad mrtvim sinom, propagandistu je pršela v travestijo dobra volja in posmeh nad klavrno karikaturo itujih hlapčičev itd In vsi ti pesniki in pesnikovači so posredovali svoje pesmi drugim, ko so jih recitirali na mitingih v vojski in v zaledju, jih priobčevajli v mnogoštevilnih vojaških lističih in glasilih in tiskali celo v samostojnih zbirkah ali vsaj .antologijah. Večkrat res niso znali svojih stihov rimati bolje kakor na besede partizan, tiran, svobode dan, izvojevan in po-doibno, toda v resnici nemalokrat zazveni iz teh stihov kakor udarec na zvon in nas pretrese in ogreje beiseda, kakor da je na njej prisušena .sraga srčne krvi. Vojaške enote so nosile imena po najvišjih naših ustvarjalcih: take so bile Prešernova, Cankarjeva, Levstikova, Kosovelova, Gregorčičeva brigada. In v listih teh in drugih vojaških enot so se pod priobčene pesmi ipodpisovali partizani s slavnimi imeni iz naše lepe knjige: Črtomir, Iztok, Svarun, Ostrovrhar, Krjavelj iM. Beseda, ki je bila obsojena na smrt, je postala pesem! Nova pesem je bila predvsem pesem poguma in samozavesti, neustraše-nosti in zvestobe. Nekdaj je naša vojaška pesem pela: Kako bom soldat k sem fantič premlad, ne morem še puške držat. In na drugem mestu: V kosamo sem prišel korajžen, vesel — k sem puško zagledal, sem jokat začel... Le iz novega slovenskega človeka pa je mogla nastati in le novemu slovenskemu svetu je mogla ustrezati najponosnejša slovenska pesem, ki je sicer Borova, pa ni več njegova: Dokler tu so brigade — kdo nam zemljo ukrade! Na Slovenskem smo mi gospodar! Znabiti se bodo zdele vse moje dosedanje besede nekam preveč krilate, nekako napetolične, uradno vznesene, kakor je neki morala biti tudi partizanska pesem. Res, v partizanski pesmi je zelo veliko uradnega optimizma, 214 da, a ne pozabimo, da je tudi ta uradni optimizem vedno šel ekcKi.srce, isrce pa je v takih primerih zadnji sodnik. Vendar naj pokažem z nekaj primeri, kako tudi partizanske pesmi niso bUe vedno polne samo poleta, jasnih razgledov in neomajnega upanja. Koliko je v njih tudi bolečine in koliko tihega trpljenja! Tako pravi neka pesem: Joj, v tej pomladi se kri bo razcvéla mesto žita po poljih, nič več preoranih, in kri bo jeseni ko sad dozorela, kri naših mladih, v gozdove pregnanih... Poalušajmo narek, ki ga je padlemu sinu zapela belokranjska mati: Belokranjska mati prosi sonce, naj pozdravi, naj pozdravi njejinega sina, sina partizana: Sonce moje, pozdravi mi sina, sina partizana in ga opitaj, kem če putom priti. Kad bom znala, kem če putom priti, bom mu vuz put rožic nasadila in po poti rožic nasijala. Podobno začenja v nevezani besedi in nato prehaja v verze mati s Primorske, ki takole pokopuje svojega sina: Jaz, žalostna mati mojega Francita, vas lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem, ker ste mojega sina spremljali domov in ga lepo položili v grob. Okoli njega sedaj rožice cvetijo in moje grenke solze ga kropijo. Svoboda je res zlata, toda tudi moj sin je zlat, ker je za svobodo življenje dal. Res si je v teh časih »rože bolne vrag zataknil za trak«. Vendar v partizanski poeziji zadrhti tudi osebna bolečina telesa in duše, le da smo za trenutek, zakaj osebna bolečina se zlije s skupno in utihne. Naj navedem pesem, ki je nenavadna zaradi krika osamljenosti: Okoli mene noč je temna in jaz sem sam, med tisoči sem sam in ni koraka v temi, ki bi prijazno prišel k meni in mi postal tovariš, da ne bi bil več sam ; izgubljen v temi. 215 Zanimivo je, kako razmeroma malo odmeva je v p-artizanski pesmi izzvala narava. Pričakovali bi nasprotno, da v njej diha pokrajina, posebno gozd in gora. Da, res, gozd in gora sta bila borcu dom, pred sovražnikom s tal in iz zraka pa kritje. Toda partizanu je pomenila tudi žamete in mraz, blato in nalive, sovražne zanke in obroče. Pesnik meščan se je nekdaj lahko zasanjal v cvetoče livade, v štimljajoče gozdove, v meglene dalje, v ponižen dežek in podobno. Človek iz ljudstva, ki je nosil breme osvobodilnega boja, pa je čutil tudi, kako mu je narava neprijazna, celo sovražna. Voljo in čiistva je imel uperjena v boj in samoobrambo. Narava zanj ni bila nekaj izven njega, bila je del njegovega boja, vključena v krog njegovega neposrednega doživljanja. Tu pa je bilo praznično sonce redko in je bila idiličnost host ponarejena. Partizanskemu pesniku, vemo, se skoz »droben dež smehlja pomlad«, a naj citiram verze, ki bodo dopolnili našo podobo partizanske poezije s potezo mrke sivine: Pohod... Kolona dolga. Dež rosi... Po hribih vlačijo se sive megle ... Po jarkih žubori skaljena voda... , K tlom sklonjeni, ovratniki navzgor; globoko v žepe ^ stisnjene so roke... cevi vseh pušk obrnjene so k tlom. Mrak pada ... Kolona tiho skozi dež se plazi; le zdaj pa zdaj se v šumu dežja razloči drsanje korakov ... Ob to mračno pesem, ki ji je pesnik našel tudi nadvse ustrezno obliko z razvezanim ritmom brez lim, naj postavim nekaj verzov, ki dihajo žar ^pol-nega poletja nad Sočo dn Brdi in ki zvene v samih svetlih vofcalih in redkih trdih soglasnikih: Nebes modrina sega do obzorja, poletno sonce sije sredi Brd, v dolini Soča vije se do morja, veselo poje čriček izmed trt. Zelene senožeti, Benečija, • in tam za hribi skalni, mrki Kras ... V sproščenih, neiskanih podobah in besedah poje kmečki samouk — partizan s Cerkljanskega o sinički ssredi primonske pokrajine: Trije borovci stoje med skalami, stari, skrivenčeni. 216 Vsenaokoli hrhti izlizanih skal, od hurje razhičani... Duša zamaknjena v trdo lepoto drhti, misel povrača v pretekle se dni. Kar oglasi se mi prav nad glavo: »Ci ci pé, ci ci pel« Glej jo siničko! Kot da pomlad je, iz kljunčka ji pesmica vre ... KakcKT smo govorili o udarnih, veselih in mrkih pesmih, tako bi mogli govoriti posebej tudi o razposajenih in ujedljivih. A naj samo omenim, da zabav-Ijivke včasih govorijo samostojno, včasih pa si besedUo izposojajo, na primer iz Prešerna ali Župančiča. Marsikateri domislici se je seveda s časom ost zbru-sila, marsikatere satirične pesmice pa še danes izvabljajo nasmeh in pritrjevanje. V umetni poeziji je zmeraj več lirike kakor epike; zato je skoraj naravno, da je podobno tudi v partizanski pesmi, čeprav nobeno razdobje naše narodne zgodovine ni bUo tako epsko kakor obdobje narodnoosvoboidilnega boja. Pripovedne pesmi so napisane iz ljudskega dtiha, iz duha ljudske poezije. Župančič je v članku o partizanski poeziji citiral kitico iz pripovedne pesmi o Ranjencu Stanku: \ Pripelje komaj živega do praga doma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« In je ob navedek zapisal: »Pri teh zadnjih štirih presunljivih vrsticah je treba poseči in iskati daleč v dobo, ko je bila narodna pesem še v bujnem razmahu, nekam v srednji vek in v gotiko, ako jim hočeš najti vrstnice po preprostosti, naravnosti in globini občutja.« Tudi pripovedne pesmi so bile ustvarjene za recitiranje. Treba je samo poslušati njihove kadence, dosiutiti njihov zagon, da začutimo neposredno bližino nekdanje ljudske ustvarjalnosti. Tak je na primer vihar spopada v Ostrovrharjevi pesmi Pri padlih borcih: Kot en glas iz grl vzplamti: »Hura — juriš!« in zagrmi od Porezna do Lahnega, od Davče tja do Cerknega. Se vnel je ples zares krvav tu sredi grmov, skal, dohrav; med gromi homh rafalov jek ... Že vidim Lahov nagli beg... In tako naprej. Nasproitno opisuje pesnik iz ljudstva partizansko mobilizacijo pripovedno široko, skoraj gostobesedno, ker to ustreza mirnemu, rahlo smešnemu doga- 217 janju. Pesem izpod Krvavca pripoveduje, kaiko partizani vzdignejo iz postelje moža družinskega očeta, da bi šel z njimi v goščo. Tedaj pa: Jaz :po ]sohi oziram se in vidim, da otrok vse polno je. Začnem jih kar od kraja štet, pa vidim, da jih je devet. In ob pogledu na kopico otrok komandant prekliče mobilizacijo, češ: Zelo vas je obdaril Bog, ki vam je dal devet otrok; zato hodite kar doma, če ne, ho huda revščina. Nikake nismo mi zveri, saj čutimo, če kdo trpi. Otroke dohro vzgajajte, za okupatorja ne delajte! A škodujte mu, kjer se da, da prej ho prišla svoboda. Ce narod ves hi storil to, hi švahskih psov že tu ne blo. No, lahko noč, m/)ram iti, me čakajo tovariši. Tako bi mogli še dalje razbirati misli rn čustva, kakor so se izrazila v sto in sto stihih znanih in še več neznanih oblikovalcev. Iz razpravljanja in iz verzov je izstopala predvsem moralna stran partizanske poezije, te oživljene ljudske ttstvarjalnosti, a nakazal sem tudi nekaj oblikovnih značilnosti. Partizanska pesem je včasih hrapava in rezka, njeni verzi so strgani, njen ritem neuravnan, njena misel nalomljena ipd., toda v njej utriplje pretresljiva naravnost in Ijudskost. Ta ki ona pesem je 'Zgolj utrinek, ki je ugasnil takoj, ko ga je Tikresal neznan partizan. Včasih je ta in ona spregovorjena beseda zbudila odmev, danes nam je gluha. Med vsem enodnevnim in gluhim verzifici-ranim blagom pa je ostala vrsta sproščeno zapetih pesmi, tak sad ljudske ustvarjalnosti, kakor so pesmi o Kralju Matjažu in Lepi Vidi, zdravice iz vinskih goiric ali ljubezenske popevke od vseh koncev slovenske domovine. Zavestno in namenoma sem toliko govoril o partizanski pesmi, ki je, neokretna, pa pretresljivo resnična in neponarejena, izšla iz sedemkrat zaklenjenih kamric ponajvečkrat neznanih slovenskih ljudi. Zdaj še nekaj o poetih, ki so prihajali iz izobraženih slojev. Dolga je vrsta imen pesnikov, ki so, bolj ali manj široko in globoko razgledani po svetu poezije, iistvarjali iz novih doživetij in iz svoje slovstvene izobrazbe. Niso se čez noč spremenili, navdihovalo pa jih je novo občutje borečega se slovenstva in iprešinjalo spoznanje o vse-Ijudskem uporu. Spomnimo se imen kakor: Zupančič, SeUškar, Klopčič, Albreht, Košak, Kocbek, Vodušek, Brejc, Udovič, Minatti, Smit idr., da ne omenim tistih, ki so mogli svojo pesniško žetev iz vojnah let objaviti šele po osvoboditvi. 218 Nekaj pa je pesnikov, ki so v letih osvobodilnega boja šele prvikrat spre- j govorili ali v teh letih šele našli svojo pravo besedo. j Naš prvi spomin naj tu velja Kajuhu. Njegova propagandna in upoma ' pesem se druži z intimno ljubezensko. Kakor da raste iz naše ljudske pesmi, ! iz Levstika in Jenka in zlasti miodeme. V snežnih viharjih je na primorski \ strani Snežnika nastala oktobra 1943 njegova pesniška zbirka, kmalu zatem j je padel. Kakor da je ljudski pevec lali kakor da je tribun revolucije, je znal \ svoje pesmi na pamet in jih je malo zapisoval, bolj so nam jih ohranili njegovi \ prijatelji. i Pesnica Vida Brest je, še ne dvajsetletno dekle, bila aktivistka in borka \ na Dolenjskem. Gorje rodnega doma, boj z izdajstvom, razmahujoče se parti- j zanstvo, ta in podobna presunljiva, pretresljiva in ohrabrujoča doživetja je za- i pisala v pesmih na pohodih in med boji. Štirinajst pesmi ji je jeseni 1943 izdala j v zbirki Cankarjeva brigada, naslednjo pomlad šestnajst pesmi Gubčeva. Po \ vojni je natisnila zbirko Pesmi 1947. \ Pesem Mateja Bora stoji na pragu naših revolucionarnih let. Od prvih me- \ secev 1941 do osvoboditve 1945 opeva naš boj z besedami plamenečega ognja in i raztrganega nemira, s kriki upornega človeka in Slovenca, iz svete jeze nad ; nečloveškim nasiljem osvajačev in nad malodušnostjo nas samih. Od te viharne 1 besede ga vodi pot k preprostejšemu izrazu, da bi ga razimieli tudi najpre- ; prostejši ljudje, ne morda samo avantgarda proletariata in izobraženstvo. Nje- j govi verzi so osvojUi vse slovensko ozemlje. Širili so se v prepisih, z objavami i v mnogoštevilnih publikacijah in časopisih osvobodilnega gibanja, v antolo- \ gijah, v samiostojnih zbirkah, z recitacijami itd. Nesporno še.danes njegova^ pesem govori najintimneje in najprepričljiveje o osvobodilnem boju in nje- i govih ljudeh. I Partizan na Dolenjskem tn Štajerskem France Kosmač je sodeloval v : mnogih partizanskih vojaških in zalednih časopisih in publikacijah in tu pri- \ občeval tudi pesmi. Eni svojih partizanskih pesniških zbirk je dal simbolični , naslov Pred pomladjo, druga vsebuje vrsto sonetov in nosi naslov PartEanski j soneti. Doživljanje mladega slovenskega človeka v vihrah bojev in sončnih i dneh pi^d rastočo pomladjo svobode je zajeto v stihih, ob katerih moremo j ugotavljati, kako partizanski pesnik prehaja od svobodnih verzov celo v kla- ^ sične oblike in mere soneta. In tako nas ne spravi v začudenje dejstvo, da se je v slovensko liriko za- j pisal partizanski poet Peter Leveč celo s pesmijo v grških distihih. \ KaJko čudovit je razpon, kako raznoglasna je govorica, kako mnogoglasna • melodija pesmi našega osvobodilnega boja! In vendar je vsa ubrana v en so- [ zvok, usmerjena v en korak, v korak v svobodo, kakor je naslovil svojo zbirko \ vojnih pesmi naš Leveč. 1 Za Bora in za partizanske pesnike z znanimi in neznanimi imeni veljajo \ stihi v njegovi pesmi Moj skrivni kurir: \ Rad bi bil dvorni poet \ Veličanstva Revolucije. 1 Mi vsi smo njeni vojaki. \ Res, .pesniki našega osvo^bodUnega boja so vojaki naše narodne revolucije, \ Ne častniki, le vojaki! Na partizanskih verzih lepi znoj, blato in kri. In kar je i tako zaznamenovano, ohranja ceno skozi pokolenja. j 219: D. Merteli — F. Bezlai SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA NA-JANE (Nadaljevanje in konec) Natančna in dokončna opredelitev vseh slovenskih krajevnih imen na 'jane pri današnjem sitanju raziskovanja še ni mogoča. Imena tega tipa bi lahko razdelili na zanesljivo izpričana in na bolj ali manj verjetna. Včasih se je težko odločiti. Za Dragožiče na Koroškem navaja Ramovš, HGr. II, 252 kar štiri ~ možnosti rekonstrukcije. Izhajati je mogoče ali iz *Dragožitiči, ali iz *drago-žitie (selo), lahko pa tuidi *dragožit^>če ali *dragožiti -{- jane. Pri tem Ramovš niti ni upošteviai najverjetnejše možnosti *dragožiti + jane, torej stanovniškega imena iz posesiva z -io- formantom. Današnje nemško ime Dragositschach s hi^ storičniiri zapisom 1268 Dragozisach (Kranzmayer, KONB II, 54, brez ozira na njegovo razlago) bi ipričalo za takšno stanovniško ime. Pluralna imena s sufik-som -itio- so na slovenskem ozemlju sorazmerno zelo redka^, zato pride prva Ramovševa možnost najmanj v poštev. Imena kakor Vižmarje, Gunclje, Obranil je Ahrahamljane) bi govorila za domnevo, da je pri izvedenkah iz antroponimov eiksisitiralo dvoje imen, posesivni adjektiv, tvorjen z -io- sufiksom in iz tega dalje izvedeno stanovniško ime na -jane. Za to govore historični zapisi. Bilje pri Gorici je zapisano ca. 1200 Vigelsdorf, Videlsdorf, 1340 Williach in 1523 Videlsdorf, toda nekdanje Bilje pri Postojni 1297 Billiach, 1300 Bilach, 1499 Billach^. Osnova mora biti neki antroponim, v poštev bi prišel hipokoristik z-blb- formantom k slovanskim "imenom Bydlo, Bydgosc in podobno, je pa -dl-lahko že tudi prvotno. Številna imena Ceplje so historično največkrat sporočena v lokalu plxM-alis na -ach in tudi enkraten zapis 1424 Czeplern za Ceplje pri Vranjskem kaže z nemškim stonovniškkn sufiksom -ern na tvorbo z -jane. Vmes pa se za posamezne Ceplje pojavljajo v XV. stoletju zapisi Tschepla, Tschopla, Czepel (Bezlaj, SVI I, 113), ki pričajo za obstoj posesiva čepi>lia fubst). Malo je verjetno, da bi bila današnja pluralna imena, posebno takšna iz slovanskih in zgodnjekrščaniskih antroponimov, biblijskega ali germanskega porekla, ki so historično izpričana br«z -ach, šele mlade analogije. Proti temu govori dejstvo, da skoraj ne najdemo več pluralnih oblik pri krščanskih imenih, ki so se začela v večji meri uveljavljati šele po letu 1000, tipa Peter, Pavel itd. Petrovče, nem. Pletrovitsch, 1405 Peterwik (Zahn. ONB, 46) je na prvi pogled tvor j eno drugače, z mlajšim posesivom na -ov + iči. Zdi se, da je edina izjema te vrste ime Semhije v slovenski Istri ¦< *sanctus Vitus (Ramovš, HGr. 64), eno izmed najzgodnejših krščanskih imen pri Slovanih. To je gotovo važen kriterij za relativno kronologijo naselitve in za pro-du;kti\'nost tega imenskega tipa. Ce nem. oblike Neivlach za Nevlje ne najdemo v starejših historičnih virih, ne bo to mlada analogija tudi za razmerje med stanovniškimi in rečnimi ittnieni. Enako ra'zmerje je med Drami je in Drama, historično tudi Dramina (kakor Savinja, Dravinja?). Ce bi bilo ime Dramlje mlado, ne bi več pričakovali epentetičnega -I- (glej Bezlaj, SVI I, 148). Vsa današnja imena Bela pa so obratno historično vedno sporočena z Velach, Vellach. Toda pri imenih Bistrica nii niti v slovenščini niti v nemških substitucijah sledov po stanovniški obliki. Ker leže Savlje ob Savi, so gotovo iz *sav -I- jane. 220 Toda ali je Zilje v Beli krajini res iz *zil - jane? Dravlje pri Ljubljani, 1136-1168 Draulach, kasneje Draewlach, Dreawlach, Dreolach, Drewlach (M. Kos, Srednjeveška Ljubljana, 49) je morda kakor koroško Dravlje, nem. Dreilach in Drevlje, nem. Dreulach izvedeno iz osnove drevo in ne iz Drava. Ramovš, HGr. II, 62 je posvetil pozornost epentetičnemu -I- v slovenščini in je pritegnil tudi imensko gradivo. Za Predoslje navaja izhoidišče *predoslav-l-jane in *predoslav-l-je, suponira pa seveda, da je bilo bodisi eno ali drugo, ne pa eno poleg drugega. Ugotovil je, da je epentetični -I- karakterističen za starejše tvorbe, manjka pa pri mlajših izvedenkah. Vendar bi tudi za epentetični -I- v slovenski toponimiki potrebovali podrobnih .analiz. Pri večini imen na -jane je epentetični -I- lahko ugotoviti, enako tudi za posesiva z -jo- forman-tom; izjeme so dokaj redke, n. pr. koroško Bezovje, nem. Hollem, 1261 Holler, kar je lahko kakor gorenjsko Brezje, na Brezjah šele kasneje analogno prešlo v plural. Regularno je Hrušovlje, Orehovlje, Hrastovlje, Dohovlje, Dohravlje in Dohrovlje. Poudariti pa je treba, da imena singularnega kolektivnega tipa Dohje, Lip je nikoli nimajo pri sebi epentetičnega -I- aM paiatalizacij e, medtem ko je v srbohrvaščini imenski tip Dublje boigato zastopan. Dobje pri Fojani je zapisano 1310 Dobye, Dobje pri Gračnici ca. 1490 Tobya (M. Kos, STL). Ta imena bi bilo treba preiskati vsako posebej. Ako najdemo poleg Lipi jane, nem. Laiplach (Kranzmayer, KONB II, 135) tudi Liplje, to je najbolj verjetno *lip-l-jane, prim. Liplje pri Logatcu, 1444 Lipplach (M. Kos, STL). Toda Liplje v Tuhinju je zapisano ca. 1400 Lippie, 1477 Lypp (M. Kos, STL). To bi kazalo na *lipa, HipT^je poleg *lip-l-jane. Današnje pluralno Lipje pri Žužemberku pa je sporočeno 1225 Lippenach, 1340 Lippnach (M. Kos, STL). Tu moramo izhajati iz nekega adjektivnega imena *Liphno, iz katerega je dalje tvorjeno stanovniško ime na -jane. Podrobna analiza epentetičnega -I- v slovenščini bi seveda zahtevala posebne študije. Zanimivi so tudi primeri kakor Cadovlje, zapisano v XV. stoletju Othschadalach, Waczadolach, Otschadolach, Oczadalach (M. Kos, STL), kjer moramo izhajati iz apelativa očadelT^, češko ocadly »sajast«, torej iz *oča-déljane z analogično mlajšo naslonitvijo na tista stanovndška imena, izvedena iz fitonim, pri katerih pogosto najdemo podaljšave iz adjektiva na -ov. Podobna izjema je tudi Bodovlje, 1281 Vondeul iz *ondol'h (Pintar, Ljub. Zvon 1913, 369). O tem -ov- in o njegovi starosti ni mogoče izreči nobenega mnenja. Luka Pintar je v Ljubljanskem Zvonu 1910, 414 pri razlagi imena Borovlje, nem. Forlach polemiziral s Scheiniggom o nujnosti tega -ov-. Zdi se pa, sodeč po drugih takšnih imenih, da je *borliane izvedeno iz imena Bor, Borovljane pa bodisi iz adjektiva ali druge kolektivne oblike borovje. S stališča glasoslovja so zainiimiva tudi imena Žeje. Edina paralela za ta tip slovenskih imen so Žejane v Istri pri Novem gradu. Žeje pri Postojni so zapisane 1300 Pozech (M. Kos, STL). Izvedena so iz osnove žeg- (L. Pintar, IMD 1908, 89 in Ramovš, Geogr. Vestnik IX, 87) ter pričajo za sovpad refleksov -dj-in -gj->-j-, kar je eden izmed najzgodnejših pojavov slovenskega glasoslov-nega razvoja. Ker so prva imena na -jane izpričana v dokumentih že pred letom 900, n. pr. Breze na Koroškem 860 Friesach ki *Skaljane pri Gosposvetskem polju Scalach (Kranzmayer, KONB I, 83) in ker najdemo takšna stanovniška, imena izvedena celo naravnost iz antičnih krajevnih imen, n. pr. Trojane < *tro"d- < Atrans (Ramovš, KZg, 27), enako tudi Milje pri Trstu in Batuje na Vipavskem poleg drugih, manj gotovih, lahko upravičeno sklepamo, da nam 221] današnja geografska raziprostranjenost tega imenskega tipa predstavlja dokaj verjetno sliko o najstarejših naselitvenih jedrih na slovenskih tleh. To se sklada z vsem, kar vemo danes o tem imenskem tipu pri drugih Slovanih. Najbolj pogostna so na ozemlju, kjer so se Slovani zgodaj asimilirali. To velja za vzhodne nemške predele, Alpe, Grčijo in tudi za Romunijo. Na srbohrvaškem ozemlju jih j6 največ v Makedoniji, v Cmd gori, v Šumadiji in srednji Srbiji; precej jih je v zahoidni Bosni dn deloma tudi v Dalmaciji (Franck, Studien, 193). Pogostna so v zahodni Ukrajini, toda tako na ukrajinskem, kakor na naskam ozemlju njiho^vo število naglo pada, čim dlje gremo proti vzhodu in severovzhodu (Spal, 27). Taszycki, S}owiahskie nazwy miejscowe 25 sodi, da so ta imena vsaj prvotno anak kolektivnega lastn^ištva zemlje m^anjše ali večje skupine ljudi. To je zanimiva doimneva, ki jo je seveda težko dokazati kakor večino domnev, ki so do nedavnega prevladovale v slovianski onom-asteki o relativni starosti posameznih tipov imenskih izvedenk. Taiszycki je postavil na glavo večino dosedanjih mnenj, iki so krožila po literaturi o primarnosti sufiksa -ica, -ava itd. Danes so se že dokaj trdno uveljavile njegove trditve, da je najstarejše slovansko ime gol geografski termin, ki se mu postopno pridružujejo agrikulturni in upravni termini. Iz teh se precej istočasno začno razvijati sta-novniška imena in -izvedenke iz apelativov. Izvedenke iz .antroponimov se začno uveljavljati šele z začetkom zemljiške lastnine. Patrondmika postavlja Tasizycki šele na peto mesto. Za slovensko ozemlje, ki je naseljeno kasneje kakor glavna zahodno-slovanska naselit\'ena jedra, seveda ne moremo postavljati taikšne kronologije, ker se vsi ti imenski tipi pojavijo skoroda istočasno. Imajo pa različno obdobje največje prodiiktivnosti. Slovenska imena tipa Strejanci, 1. 1441 Schutzendorf (Zahn, OJNB, 453), ki jih zgodovinarji lahko precej določno datirajo, predstav-. Ijajo s svojo strukturo *strel-jane + tet zadnjo, zaključno fazo produktivnosti tega imenskega tipa vsaj za eno področje. Vendar bi mogli suponirato pri tem imenu že drugačen razvoj, * Str eaci -'e- za palatali, česar tako visoko na Štajerskem ne bi pričakovali. Zaradi nejasnosti pri vrsti imen se je na priloženi skici geografskih razširjenosti teh imen vrinilo nekaj napak, ki pa ne morejo bistveno spremeniti položaja. Imena na -jane so karakteristična za najstarejša nesehtvena jedra in dopolnjujejo druge, še dokaj skope podatke, s katerimi raz.i)oiagamo o kolonizaciji Slovenije. ^ s. Rospond, Po}udniowo-sJowianskie nazwy inieiscowe z sufiksem itj-, indeks. ' M. Kos, Urbarji slovenskega Primorja II, 107, 154 in 263; glej tudi Melik, Geogr. Vest-nik IX, 160. Franc Zadravec PESNIK NACI KRANJEC — PAJLIN (1916-1945) V letošnjem maju poteče šestnajst let, kar je umrl v Dachauu pesnik Naoi Kranjec. Kakor je razvidno iz biografije, ki jo je pod naslovom Pajlin napisal prijatelj pokojnega pesnika in urednik njegove postumne pesniške zbirke* Vanek Šiftar, je smrtno zbolel v madžarskih ječah. Kot član Komunistične partije je takoj po okupaciji sodeloval v akcijah, ki jih je v P*r&kmurju še z drugimi vodil narodni heroj Štefan Kovač; Madžari so ga internirali že avgusta 1941. Gimnazijo in pravno fakulteto je končal v Ljubljani. Tukaj ga je štirinajst let zvesto spremljala mačeha sloveriskih lirikov — revščina. In kakor večina med njimi, je v takih življenjskih pogojih tudi on zažejal po ideji stvarnega humanizma ter se odloču za revolucionarno delo. Na tej poti se je srečal z bratom Miškom Kranjcem, še dalje nazaj pa z bratom Lojzom, ki je sodeloval v prekmurski boljševiški revoluciji in ki mu je Pajlin napisal eno svojih najlepših pesmi. V generaciji pesniških sodelavcev napredne revije »Mladi Prekmm-ec« (1936-1940) je Pajlin edini, čigar pesem razodeva pesniško fantazijo in razmeroma enotno čustveno in duhovno žarišče. Odlomki iz pisem, ki jih objavlja urednik zbirke v biografiji, zlasti pa značaj Pajlinove pesmi kažejo, da se je v njem ponovilo pojmovanje lirskega v književnosti, kakor to lirsko srečujemo konec dvajsetih let v misli njegovega brata Miška Kranjca. V umevanju lirskega drug drugega dopolnjujeta in »razlagata«. Navajata v glavnem iste lirike — Murna, Gradnika, Li-Tai-Poa, Naci še posebej Kosovela in Zupančiča. Ob prelomu desetletij piše Miško Kranjec: »Pesem bodi čisti, resnični izHv duše, brez bojazni. Pesem mora biti samo utrip srca.« Ugaja mu tedaj tista pesem, ki je polna čustva, neposredne emocdje in ni obložena z refleksijo, skratka, nefilo-zofska peisem. Tak »utrip srca« je v osnovi tudi Pajlinova pesem. Osnovni ton tega utripa je dovolj trpek in teman, da smemo prišteti Pajlina k lirikom, ki sta jih življenje in svet težko prizadela in ki jim je zmračil zavest silen občutek za bližino smrti, še preden so utegnili do kraja preboleti prvi udarec. Nacija • Nacl Kranjec — PajUn, Ker sem človek. Pomurska založba, Murska Sobota 1960. ' 225 Kranjca so internirali, še preden je mogel utrditi in razviti pritok novih energij, ki so se napovedovale v njegovi pesmi v letih 1940-41. Pajlin je lirik, ki skoraj izključno pripoveduje o sebi, o svoji bolečini. Ta bolečina izvira iz erotičnega pesimizma in iz slutnje, da mu izpodjeda fizično eksistenco bolezenska kal. Eros in slutnja smrti, vodilna motiva njegove lirike, izvirata torej iz istega jedra: iz preproste misli in občutka o eksistenci, o ne-vzpodbudni nadaljnji lastni duhovni in telesni biti. Samo poredkoma sprejema v pesem tudi izvenosebni, objektivni življenjski motiv, pa tudi tega Oiblikuje z močno osebno vklenjenostjo. Njegovo erotično doživetje v i>esmi je trpko, vedno na meji bolečega slovesa in občutka zavrženosti. Mučijo ga »temni dvomi v ljubezen in zvestobo«, kakor sam dobro komentira vsebinski značaj svoje erotične pesmi. Ta ni tožba, marveč prej tiha resignacija, tudi ne obup, pač pa žalost, zastonjsko hrepenenje po nedosegljivem, izraža doživetje lepote, hkrati pa groteskno vizijo jate črnih vran nad zasneženo poljano, ki jih pesnik vabi, naj mu skljujejo »iz srca vse rane«, torej tudi eros. Kakor pa največkrat nezastrto izpoveduje svoj veliki dvom, tako kasneje tudi neposredno beleži uplahnitev erotičnega čustva. Pesmi z motivom žene izpričujejo to direktnost: »Še ljubim te, a srečen nisem. Ne zameri tega« (Pomladi pet prešlo je. I). In kar je nekoč ljubil kot nedosegljivi čar, je sedaj samo še »zarja oid zapada« (Pomladi pet prešlo je, III). Erotičnih pesmi je v zbirki skoraj polovica. Erotični motiv in motiv smrti se kdaj pa kdaj združita v isti pesmi, sicer pa je motiv smrti upesnjen samostojno ali kot slutnja ali kot želja po smrti. K pesmi »Sneži, sneži«, ki v njej izpoveduje tako željo, je sam napisal naslednji komentar: »Niti trenutka, bežne minute ne bi privoščil prav nikomur živeti moje bedno, ne, ne lepo življenje. Kadil bi rad; zebe me, mokro je v čevljih, — bolan sem, bolan — zopet naj tožim?... Je kaj čudnega, če si v solzah zapojem, potožim in zaželim smrti... Koliko epitafov je razmetanih po miza. Ta je vsaj deloma završen in morda najlepši« (1937). Nemočna osebnost? Ce bi ga primerjali s Srečkom Kosovelom, bi pač bila na mestu pritrditev. Kakor se namreč v slutnji smrti skladata med seboj, tako se hkrati tudi močno ločita drug od drugega. Željo po smrti izražata oba. Toda Kosovelova pesem je iz materialne pesnikove revščine in vizije smrti švignila tudi v upor, v protest zoper smrt, Naci Kranjec pa se ustavi pred to negacijo življenja, podlega mcihki naravi in čustvenosti. Vizijo svojega življenjskega konca je najbolj plastično, živo upesnU v epitafni pesmi »Senokoše«: Senokoše, senokoše čez te rdeče rože, že so pokošene; rože posušene, rože, rdeče rože smrt ho k meni prišla že so posušene. in me pokosila — Čez te senokoše, Ljuha pa se bo jokala, senokoše pokošene, z rdečih rož mi venec vila. Intenziven upor zoper smrt je Pajlin združil z izpovedjo o veri v življenje šele v pesmi »Odkar so strašnega trpljenja dnevi«, ki jo je napisal 1942 v ječi v Vacu. Važna doživljajska substanca Pajlinove pesmi je ravninska pokrajina, narava. Ta substanca je prisotna v njegovi pesmi kot vsebina in kot oblikovna prvina. Vsebinsko se javlja kot osnova biti Načeta Kranjca, vendar že kot spomin oziroma izgubljena, preraščena osnova. »Poljana širna« vstaja v nje- 226 gov€im spominu kot zdrava sila, ki jo je pomotoma zavrgel; očita si, ker se je dal speljati misli, da je sreča pač drugje, v svetu in je za to naviidezno srečo zamenjal »jroljan lepoto«. Vlovil se je v socialni absurd: misleč, »da v svetu je življenje lažje neprimerno«, torej iz socialnih razlogov je zapustil vas, mesto pa mu je prineslo še večjo revščino, sanjo so izpodrinili »samota, nepokoj in bolečina«. V protislovju vas-mesto mu preostaja torej tožba za prvotno lastno izgubljeno bitjo; izpoved tega občutja je tako preiproista in naravna, da hrepenenje nazaj, po izgubljenem, ne učinkuje ponarejeno. Preostaja mu tudi še estetski spomin, nostalgija po lepi pokrajini, po pomladi, po šumenju sanjajočih topolov, kakor sam išče primerov za estetsko resničnost, ki jo polepšano, idea^lno nosi v spominu. Pajlinovo izpovedovanje pokrajinskega vsebinskega motiva je toliko pristno, da mu nikakor ni treba iskati opore ali izvora v slovenski pesniški tradiciji, najmanj ipa v .onem kmečko idiličnem verzifikatorstvu, ki je iz družbeno idejnih razlogov glorificiralo v času med dvema vojnama pokrajinsko naravo in z njo kmečko življenje. Pokrajina pa je v Pajilinovi pesmi prostor utehe in sprave samo dotlej, dokler jo repTOducira estetski spomin, sicer pa je, n. pr. v vzporejanju človek — narava, brezbrižna do človekovih bolečin. Za našega pesnika ne vsebuje odrešne moči in ob njegovi bolečini samo globoko molči. Tako se javlja v dotiku pesnika s pokrajino ambivalenca: čustvo se v njej sicer uteši, spoznanje pa rezko odzveni in poveča bolečino njegove osamljenosti. Njegovo izpoved ob pokrajini označujeta pola, ki ju dobro razmejujejo verzi: Naj grem še enkrat v poljano širno, Daljne zvezde že bledijo, da bom okusil večno nje lepoto niso znale srcu bolnemu pomoči, in črnih grudi zemlje vso gorkoto, (Zvezde tihe) da sam razkrijem bol ji neizmerno. (Naj grem) Preko molka narave do človeka, tedaj idejnega motiva, ki ga je naglasUa zlasti Jenkova pesem, Pajlin v glavnem ne gre. Narava v njegovi poeziji ne dobiva dimenzij in lastnosti, s katerimi bi ustvarjalia dramatični spor s človekom. Občutje groze ob naravi izpoveduje Pajlin samo v pesmi »Sam«, kjer izraža vizijo, kako ga »noč temačna« lanalu »objame in zavije v svoja krila mračna«. Življenjske vzmeti svoje pesmi okoli 1938. leta opisuje Pajlin sam takole: »Ne vem, kdaj se je ta zagrenjencst vselila v mojo dušo, ne vem, zakaj! Ali me je res zagrenilo življenje? To življenje, ki se ga nisem prav nikoli ustrašU. in čeprav me je teplo. AH me je zagrenila slutnja in strah, da bo nekoč vzplamtela (bolezen) morda prav v trenutku, ko bi se začele uresničevati moje sanje in nič drugega? ... Vedno eni in isiti verzi me mučijo, vedno enako žalostni, nikdar veseli.« Aprila 1940 še enkrat piše o značaju svoje dotedanje lirike: »Ljudje se čudijo toliki otožnosti in v njih očeh si pesimist. Kdo pa ima od vseh teh očitkarjev več vere v življenje in več ljubezni do tega bednega življenja?« Tik pred vojno se je življenjski nazor in pesniški ton Pajlina sipremenil. Počasi prodirajo v njegovo pesem vedrejša raizpoloženja. Zdi se, da se pesnik hoče Oidtrgati od otožnosti in zapeti življenje gradeče in optim-istično pesem. V pesmi v prozi »Pusti me, draga« iz januarja 1941 poje: Pusti me, draga, ne objemaj me več, ker sedaj ni časa za ljubezen. ... ker moram na delo, v življenje, iz njega ustvariti cvet!« Toda v trenutku, ko je njegova pesem nehavala 227 biti samo otožna iapoved in jo je vsaj programatično namenil tudi za življenjsko akcijo, da z njo pomaga preustvarjati življenje izven sebe, je pesnika pograbil okupator. Od »objektivnih« pesmi vsebuje v zbirki samo ena socialni motiv (Skozi okno gledam), motiv o kruhu, ki predstavlja tačas tudi eno osrednjih tem pisatelja Miška Kranjca. Med boljše v zbirki spadata pesmi »Bratu« in »Kako te čakam, dragi«. Ta pesem je dokimient slovenskega intemiranca in hi zaradi razmeroma popolne oblike spadala v antologijo tipa »Kri v plamenih«. (Se bo nadaljevalo) Vairoalav Kalenic STILOGRAFSKI PRAVOPISNI ELEMENTI Zelo malo verjetno je, da bi v še katerikoli drugi znanstveni panogi j naleteli na tako številne divergence, polisemije in pomanjkljivosti, kakor jih : najdemo v znanosti o izrazu. Ko skušamo razrešiti »enostavne« pojme, kakor so | »stU«, »stilistika«, »stilen«, »stilističen« (če omenimo samo najbolj običajne in j pustimo ob strani variante: afektivna stilistika, lingvistična stilistika, estetska J stihstika, kritična stilistika itd.), se nam vseskozi upravičuje trditev, ki jo je ; med drugimi formuliral tudi V. V. Vinogradov: »Ena in ista imena označujejo v raznih dobah različne predmete in različne pojme..., a ena in ista beseda ] nima iste vsebine v jeziku različnih socialnih in kultuirnih plasti.«^ J Medtem ko je razmeroma jasno (čeprav ne povsem), da pomeni beseda i »stil« — način, »stilen« — pa to, kar pripada stilu = načinu, a »stilističen« to, j . kar pripada znanosti o stilu = načinu^, vlada naravnost baibdlonska zmeda \ v tem, kaj je predmet (vsebina) stilistike, oziroma v tem, na kaj se nanašata ' pridevnika stilen in stilističen^. Čeprav zagovarjamo takšno stanje v imenu i jezikovne dialektike (»jezik je živ organizem, ki se neprestano spreminja«), , moramo protestirati v imenu nekega drugega jezikovnega dejstva, v imenu j dejstva, da mora jezik služiti med seboj povezanemu, organiziranemu spozna- J vanju. Slednjič niti dejstvo, da je človeško spoznavanje vedno pred jezikovnimi 1 kategorijami ter da so divergence na tej liniji tako logično kakor dialektično t nujne, ne bo pomagalo pri reševanju tega zamotanega vprašanja. Takoj je treba piristaviti, da se je v znanosti o izrazu že prej, še bolj pa danes izoblikovala * neogibna potreba, da se ustvari terminologija, s katero bo možnost zastranitev in ipomot kar se da zmanjšana. Zdi se mi, da je bU v tem smislu zelo koristen in sprejemljiv predlog, ki ga je 1. 1954 Petar Guberina formuliral v svojem predavanju z naslovom:; StiliSitične in stilografske metode: znanstvena in literarna analiza*, ki ga je ¦ imel na kongresu Mednarodne federacije za modeme jezike in književnosti v Oxfordu. Guberina smatra za potrebno, da se v znanosti o izrazu razvije-posebna panoga z imenom stilograjija. Po Guberini naj se stilograf i j a ukvarja s sledečimi problemi: »Stilografija naj bi proučevala metode stila, afektivne in \ neafektivne izraze, ki jih človek ali točneje pisec izkorišča v svoji jezikovni j rabi. Besede in vrednote govorjenega jezika so spet gradivo, ki ga bo uporabili tmietnik, toda to pot so ti elementi podvrženi celoti vmietniškega dela in pred-' stavljajo le potendaJno stanje, ki ga je mogoče realizirati in transformirati j v estetske vrednote. 228 1 Stilografija bo obsegla vsa leksiikatoa (besede) in neleksikalna (vrednote govorjenega jezika) izrazna sredstva. Razen tega bo proučevala posebne oblike stilnih metod, kakor n. pr. ritem, simetrijo in asknetrijo, različne jezikovne plasti (tipe): direktni in indirektni govor, vse namenjeno stUu; oblikovanje podob. V stUu bo posebej raziskovala 'impresivno fonetiko in prestop (enjam-bement).^ Ce upoštevamo navedeni Guberinov članek v celoti, moramo pripomniti, da je v nekaterih podrobnostih nepopoln in nejasen, in verjetno tudi zato ni naletel na ugoden o.dmev. Toda bistvo njegovega predloga je vsekakor pozitivno, kajti čeprav v Guberinovem članku predmet in metode stilografije niso morda dovolj jasno postavljeni, le ne gre zavračati pomembne praktične vrednosti, ki nam jo nudi tako sam termin kakor tisto, kar je Guberina z njim zajel. Članka Zdenka Škreba »Jezik i umjetnioka cjelina«* in Svete Petroviča »Ling-. vistička invazija u študiju književnosti«', v katerih avtorja omenjata predlog Guberine in ga ne sprejemata, prenaglo zavračata ta novi in koristni poskus v znanosti o izrazu. Ne da bi se v vsem strinjali z Guberino, bi stilografijo lahko opisali kot znanstveno področje, ki stilistične elemente bodisi umetniškega bodisi neumetniškega teikst.a ali govora opisuje iz prespektive jeziko-vnih kategorij, razlaga afektivno in neafektivno vsebino v jezikovnih kategorijah v imenu pravopisnih, fonetičnih, morfoloških, semantičnih, sintaktičnih m drugih jezikovnih disciplin in je vsaj primaimo ne zanima esteitisiki vtis, ki je s stilografskimi sredstvi dosežen v tekstih in govoru. Z drugimi besedami, stilografija vključuje vso široko skalo jezikovnih elementov, ki povzročajo, da je neki tekst v večji ali manjši meri obremenjen s stilnimi točkami; pokazala pa bo tudi zgodovinsko-jezikovna, literamo-rteoreitsko-jezikovna, kultumo-jezifcovna, psihološko-jezi-kovna in druga vozlišča, ki omogočajo ustvarjanje stilnih točk, njih uporabo, delovanje in obstoj v okviru jezikovnih vrednosti posameznega jezika. Tako se stilografija razlikuje tudi od dosedanje stilistike v smislu Lea Spitzerja, Wolfganga Kayserja in drugih stilistikov, razlikuje se od BaUyjeve afektivne stilistike (ker upošteva tudi jezik imietniškega dela), razlikuje pa se tudi od vseh tistih variant stilistike, ki j'ih poznamo pod termina: estetska stilistika, kritiična stilistika, lingvistična stilistika itd. To seveda ne pomeni, da naj sitUografija zanemari vse tisto, kar so doslej ustvarila in utrdila različna druga področja znanosti o izrazu. Stilografija ne predstavlja negacije teh znanosti in se tudi v svojih metodah okorišča z že obstoječimi podobnimi ali identičnimi sredstvi. V svojih metodah uporablja vse tisto, kar je človeška misel na tem področju odkrila, razimi in praksa pa dokazala. Kakor se stilografija s tem loči od raznih stilistik, tako se tudi razlikuje od jezikovnih znanosti (gramatika itd.), ker razlikuje fimkcije jezikovnih kategorij v različnih pozicijah. Toda kakor deloma išče svoje kriteirije v stilistiki in njenih variantah, pa tudi v njenih metodah in rezultatifi, prav tako jemlje svoje elemente iz posameznih jezikovnih disciplin ter uporablja njihova odkritja in rezultate. Stilografija razume jezik kot tisti psihofizični pojav človeške eksistence, ki služi spoznavanju tako na področju afekta kakor na področju intelekta, pa tudi na drugih spoznavnih področjih. Pri tem mora upoštevati Ballyjevo tezo o možnosti izbora (stilni element je vsebovan prav v tej možnosti izbora), prav tako pa mora upoštevati tudi Vosslerjevo trditev, »da vsaki emooiji oziroma vsakemu našemu oddaljevanju od normalnega psihičnega stanja odgovarja na 229 področju izraza oddaljevanje od normalne lingvistične rabe, ali z druge strani, vsako oddaljevanje od navadnega govora označuje neobičajno psihično stanje«,* le da pojasnjuje te elemente s stališča jezika in s tem, kolikor'gre za umetniški tekst, pomaga kritični aii estetski stilistiki. Razen tega sta za stilografijo pojma »umetniški« in »neumetniški« sekundarna, čeprav nudijo umetniški teksiti več gradiva. Stilografija se s tem loči tudi od tako imenovane interpretacije, kajti v zadnjem času se v tolmačenju umetniških del tudi ta metoda vse bolj vriva v krog pojmov: stil in jezik. Navajamo nekoliko ^primerov, ob katerih je razvidno, kje je področje stilograf ije:" Dani prolažahu u snijegu, na suncu, pod breskvama. (Ivo Kozarčanin, Devet dana) Ce predpostavljamo, da ima ta stavek (verz) tako svoje posebne afektivne točke'" in svoje splošne afektivne točke (v razmerju do celotne pesmi), je naloga stilografije v tem, da jih opiše. Toda prej naj povemo, kaj je v tem verzu lahko piredmet jezikovnega -raziskovanja: Jezikovno raziskovanje se lahko omeji na diaihronične elemente, toda tako raziskovanje seveda ne bo pomagalo pojasniti vrednost teksta in tudi ne opisati, kako je bila ta vrednost dosežena. Raziskovanje sdnhroničnih elementov, posebno v leiksikologiji in sintaksi, lahko na poseben način osvetli določene elemente v strukturi jezika, v zaključni enoti pa najpogosteje lahko prikaže pogostost uporabljenih jezikovnih kategorij. Stilografija upošteva: ritmiko verza, aspekt glagolskega trajanja (kot aspekt, ki prikazuje, kako poteka akcija, oziroma kot aspekt, ki govori o »podobah«), upošteva knperfekt kot glagolski čas z izrazito stilografske funkcijo, ki pri njegovi današnji uporabi vedno sodelujejo nekatere vrste emocij, razen tega bo upoštevala odnos med imperfektom in perfektom (ker bi se tu lahko uporabil perfekt »brez škode za pomen«), nato določila ;kraja, ki pomenijo istočasno kje in kako, možnosti v zamenjavanju predlogov u — na — pod, stilografija upošteva tudi poseben afektivni pomen besed »dani«, »snijeg«, »sunce«, »breskve«. Razume jih kot besede s »poetičnim« prizvokom, upošteva jih kot samostalnike, ki se uporabljajo za tematično vsebinsko označevanje stavka (verza), upošteva besedni red itd. Estetska stilistika ali kritična stilistika bo uvrstila rezultate stilograf ije med svoje raziskave in bo uporabila pojme »močno«, »lepo«, »skladno«, »banalno«, »izumetničeno«, t. j. s pomočjo jezikovnostilografskih analiz bo opravila vrednotenje teksta kot celote, vrednotenje vsebinsko-emocionalnih faktov, vrednotenje izven jezikovnih stilnih elementov, vse v imenu estetskega pojmovanja umetniških vrednosti. Preko takih razlag se bo ta vrsta stilistike povezala s književno kritiko in literamozgodovinsko analizo. Književna kritika in literamozgodovinska analiza bosta vključevali v svoja dela rezultate predhodnih disciplin, toda med svoje analize in zaključke bosta vnašali tudi izvenjezikovne elemente, kakor n. pr. ideje, politično-ekonomska dejstva, družbene, kulturnozgodovinske in druge fakte. S tem je dana možnost, da analizo teksta opravimo v štirih plasteh, in sicer: 230 — jezikovno analizo — stilografsiko analizo —¦ eetetsko-stilno (kritično-stilno) analizo — literarnozigodovinsko in književno-^kritično analizo. Samo po sebi se razume, da ni treba za vsak tekst opraviti analiz v vseh štirih navedenih etapah, da bi se pokazalo, ali je tekst kaj vreden ali ne, da ni vedno treba strogo ločevati eno analizo od druge in da ni treba posebej poudarjati, kakšno analizo opravljamo. Prav tako se razume samo po sebi, da navedena lestvica ne predstavlja medsebojnega vrednotenja omenjenih procesov. Ali drug primer: I znamo da leto otišlo je, eto — baš kakti vu snu ... Cm — bel... cm — bel... (Fran Galovič, Cm-bel) Stilografski elementi so tu: kajkavski dialekt v razmerju do knjižnega jezika predstavlja danes izrazit stilografski element (močnejše izražanje omoči j v posebnih situacijah, potencirana afektivnost), jezikovni elementi onoma-topoije (cm-bel) in njena zvočna vrednost, ritem, funkcija prislovov (eto, baš), afektivnost besed: znamo, leto, otišli, snu... in podobno. Ali primer: Školska djeca: Leti pčela malena. Zaljubljeni gitaraši na mjesečini: Ti si Milko moja, moja, ili: Kroz ponoč tihu i gusto granje ... Fijuk granate, svjet-ski mir je otputovao. Svjetski mir to je: Ti si Milko moja, moja, na mjesečini liker od vanilije, preservativ i salvarzan, zatim dum-dum-dum, tratarata, u boj, u boj i tako je planula čitava jedna civilizacija u trenu. (Miroslav Krleža, Davni dani) Stilografija bo tu v prvi vrsti pregledala kompozicijo stavka, elipso pre-dikata, afektivnost modnih in popularnih pesmi in šlagerjev v kontekstu, ki pripoveduje o vojni tragediji, pregledala bo onomatopoije (fijuk, dum-dum-dum, tratarata), afektivnost posameznih besed in emotivne (čustvene) kontraste, ki ¦ jih ustvarjajo posamezne besede in stavki, ki tako tudi z jezikovnimi sredstvi čarajo splošno imičevanje in konflikt. Mislim, da bo z »vzpostavitvijo« stilografije mogoče doseči najprej boljšo organizacijo na področju znanosti o izrazu. Morda se bo ta novost zdela temu ali onemu odveč, ker stoji stilografija z eno nogo v. lingvistiki, z 'drugo pa v estetski stilistiki. Toda zdi se mi, da je taka razdelitev kljub temu potrebna predvsem zato, ker povezuje stilografija dve znanstveni področji (lingvistično in hteramo), ker s tem podira dosedanji jez med raziskovanjem jezika in literature, ker pomaga lingvistu bolje razumeti književnost, literarnemu strokovnjaku pa, da bolje spozna jezikovne kategorije. Slednjič bi bila najpomembnejša prednost stilografije v tem, ker bo lahko sistematično objela pojave, ki niso niti stilni niti stilistični po dosedanjem pojmovanju (n. pr. protipravopisne zloženke), ker se pojavljajo le v enem samem delu. Stil oziroma pridevnik stilen dobiva tako pomen tipičnosti. 231 i • v. v. Vinogradov: Russkij jazyk, 1947, str. 13. ' Glej: Bratoljub Klaic; Rječnik stranih riječi, Zagreb 1958. ' Za domače polisemije glej na pr. knjige in članke: Tomislav Maretlč: Gramatika hrvatskega ili srpskoga književnog jezika, Zagreb 1931,' str. 875; Aleksander Belič: Stil i jezik, Naš jezik III, str. 135; Matej Sova: Uvod u shvacanje književnih djela, Zagreb 1955, str. 41; Jakov Ivaštinovič: Osvrt na jezik u djelima Janka Poliča Kamova, Jezik III, str. 48; Rikard Simeon: Skupovi riječi kao sintaksni dijelovi rečenice, Jezik II, str. 85; Zdenko Škreb: Jezik u interpretaciji pjesničkog djela, Jezik II, str. 85; Vladimir Vratovič: Stil i jezik »Globusa«, Jezik II, str. 157; Berislav M. Nikolič: Prilog proučavanju stila Laze K. Lazareviča, Naš jezik IX (n. s.), str. 207; Frano Cale i Mate Zorič: Bilješke o stilističkoj vrljednosti imenske konstrukcije, Jezik IV, str. 109; Marko Kosor: Neke sintaktičke nepravilnosti, Jezik II, str. 91; Mate Simundič: Osvrt na pripovijetku »Tijesni puti«, Jezik III, str. 59; Milivoje Pavlovič: Problemi stila, Beograd 1960, str. 122, 127 in dr. O divergencah v tuji znanosti o izrazu glej študijo Antona Ocvirka: Novi pogledi na pesniški stil, Novi svet, Ljubljana 1951. ' Predavanje je objavljeno tudi v srbohrvaščini v reviji Pogledi 55. > O. C. str. 170 . • Jezik V. ' Književnik 1960, št. 11. • Citirano po članku I. Frangeša: Stilistička metoda Lea Spitzera, Pogledi 55, str. 176. • Glej, kako Guberina v svojem članku razlaga Izraze: Et TartuHe in Le pauvre homme. " stilne točke so lahko tudi v posameznih besedah. Na pr. Janko Polič Kamov včasih uporablja »potrebujem« namesto »trebam«. Posamezne jezikovne kategorije so stilografski lahko tudi nevtralne. (Konec prihodnjič) Lofzka Brus H KOSOVELOVEMU SLOGU (ob njegovi impresionistični liriki) Kosovelov slog je preprost, kot je preprosta kraška pokrajina in človek v njej. Zato ni v njem iskanih izrazov in prispodob, ampak je vsa dikcija spontana; njegova beseda je poteza Krasa ali samoten vzdih pesnika na njem, nikoli pa samo šopek cvetja, nabran zato, da dehti na delovni mizi. Kosovelov slog ustvarjajo svojske poteze tega mladega pesnika, ki so ga razmere njegovega časa iztrgale iz otroških sanj vse prezgodaj in ga postavile vsega nebogljenega v sredo življenja, polnega krvavih lis, vojne in boleče disharmonije povojnega človeka. Zato je njegova kraška pokrajina še bolj otožna, kot je v resnici, zato je v njej toliko sivine in žalosti (sivo nebo, sive strehe, sive hiše, sivi zidovi, siva tla, siva pajčevina, sivina robov, sivo deževje, sivi polmrak, sivo jutro; siva težka žalost, hladna prozorna žalost, sivi stolpovi itd.). Niti kraško sonce ni nikoli veselo, razigrano, ampak je trudno, zlato, v večeru suho zlato. Mračno razpoloženje ponazarja ukrasni prizdevek črn: črni gozdovi, črno drevo, črna tema, črni zidovi, črni čas, črne noči, črne ciprese, črn pas ... Pesnikovemu razpoloženju ustreza kraška samota, v kateri najde vrsto primer za svoj izraz. Z njo se ujema golota stavkov, ki ponazarja goU Kras. Pesnik se nikjer ne spusti v gostobesedno opisovanje. V samoti in tišini se zapira vase v strahu in nezaupanju pred ljudmi. Zato je tudi v pesmi skop z izrazi, zato je njegova slika Krasa impresija, ustvarjena s skopimi, a značilnimi potezami. V svoji plahosti in nezaupanju ne išče topline v zunanjem svetu, zato toliko hlada in samote v njegovi impresiji. Od tod tolikokrat rabljeni epiteton tiho (tiha cesta, tihe postave, tihi dol, tihe duše, tihi dnevi, tihi vetrovi, tiha bolest, tihi bori, nočna tišina, tiha tema, tiho zeleno drevje, tiha bolest, tišje stezice, tišja sinjina, tišja ljubezen, tihi zastori hiš). Pogosto rabi tudi pridevek bel, ki pa nima veselega prizvoka, ampak je izraz nekega bledega, rahlega veselja ali celo otožnosti (beli labodi, bela ograja, beli oblaki, drevo belo v snegu, bel obraz, bele roke, bele vasi, bele poti, beli vrat, bel grob, bel cvet, bele puščave, bele groblje, bela okna, bela polt, be^e lakti ...). Redke svetle trenutke označuje pridevnik svetal (svetla godba, svetla pot, svetlo nebo, svetli oblaki, obraz svetal, svetli dnevi). Temu se pridružuje glagol blesti, bleščijo, tudi v obliki deležnika (zablešči, bleščeče sonce, zlati snegovi bleščijo, rosnobleščeči zlati sijaj, zlato zablesti, sijaj zablesti mirno). Podobni izrazi, ki mu služijo predvsem za večerne impresije, so še: večerni sijaj, žari, tiho gorijo, večerno sonce, zlato od luči, žareči most, ugašajoče zlato, zlati popoldan, zarja zeleni v zatonu, večerni gozdovi, zlati prah večera, kot zlat oklep, imiirajoči večer, rosnobleščeči zlati sijaj. Večernih impresij je veliko, a redko je podoba večera taka, da vzbuja zavest bogastva, zavest trajanja, zavest življenja. Ena takih redkih impresij je »O zlati večerni oblaki«. O zlati večerni oblaki, O zlati večerni oblaki, bleščeči v grmadah zlatoognjenih, gledam vas in sem bogat; kakor da vpijate in kaj, če v tem hipu ugasnete, vase somrak, kaj, če utonete v črni prepad, kakor da ugašate. Videl sem v vas ono večno žarenje, goreče zlato. — videl sem v vas ono večno življenje, kaj, če utonete v prepad! Vse pogosteje je njegova večerna impresija podoba umiranja, ugašanja, n. pr. »Na večer zagori«. Na večer zagori kraška Zdi se mi, ko da sonce pokrajina v ognju kot zlato, ostavlja jo zadnjikrat. — ko da duši me ta zubelj. Žalosten je moj pogled plamteč do neba, po ugašajoči pokrajini, sušeč roso srca -- Izraz dvoma in žalosti, tiste hladne prozorne žalosti je večerna pesem »Na večer«. Redkejša kot podoba večera je pri pesniku podoba jutra — podoba vstajenja, rasti, moči, n. pr. Jutro na Krasu. Zavest osamljenosti se razblini v bogastvu zdravja in mladih sil. V tej zavesti se zdi pesnik podoben kralju in sila mlade duše je tolikšna, da bi se pod njo zemlja premaknila k soncu. Toda dvom nad to silo dopušča pogojnik bi, ki je v skladu z močnejšo pesnikovo zavestjo, ,ja je zapisan prezgodnji smrti. — Razpoloženje te pesmi se podaljšuje v razpoloženju pesmi Ob začetku. Izraženo je z želelnikom naj, ki mu je primeren, da vanj zajame vsa srca, ki so voljna in sprejemljiva. Trenutno umerjeno svetlo razpoloženje se ujema z zaporedno žensko rimo, v kateri prevladuje svetel vokal i, ter z besedo sonce, ki se v prvih dveh verzih zadnje kitice štirikrat ponovi, in z zaključno svetlo mislijo: delo naj premaga trpko bolečino. Podoba nenehnega človeškega hrepenenja in sanj, podoba mladosti, ki se ne straši ran, ampak gre dalje, je dana v Dumi. Z že staro primero klanca in križa na vrhu je preprosto izraženo fizično in duhovno prizadevanje in stremljenje človekovo kvišku. Neizrazit oksimoron temni pogum je izraz nenehnega človekovega optimizma, neprestanega upanja, čeprav srce sluti svojo zadnjo bolest. Pesnikova osamljenost je izražena na sto načinov. Zdaj je upodobljena z brinovko in njeno usodo, ki je poudarjena še z goloto kraške narave in z rezko ostrino glasu i, ki se ponavlja v vseh glagolih (Balada), ali v Pesmi, kjer s člo- 233 veškim sočutjem opozarja pesnik na pretresljivo usodo brinovke z velelnikom »glej« v zadnji kitici; zdaj s sočutjem bora s pesnikovo samoto v jesenski impresiji Kraška vas. Pesnikovo usodo, ki mu ne :dopušča, da bi se vrnil med svoje Kraševce in zaživel z njimi, izraža ukaz v drugi pesmi Kraška vas: »Umri, ali pojdi nazaj!« Ob tem spoznanju se mu v III. pesmi te skupine izvije vzdih v nemirno kraško noč, ki odjekne v šiunenju borovega gozda, v razburkanih valih Jadrana, v tuljenju burje. A že se zave svojega obupa in ga hoče prekriti z retoričnim vprašanjem: Kdo obupuje? Kdo? Izraz pesnikove disharmonije je pesem Kraška cesta, morda zato brez. rime. Podoba osamljenega romarja, ki mu je tiha cesta sestra, ki bi se ji rad izpovedal, da ne bi njegove bolestne izpovedi slišala mati. Hrepenenje po lepoti življenja izraža prispodoba »opojna, svetla godba«, a duši ga zavest nemoči. Lepa je podoba svetlega trenutka, ki se utrne v duši in zopet izgme kakor ptica, ki preleti večer (Tiha misel zafolestela). Nekako prešeimo žalost izraža retorično vprašanje v pesmi Vetri v polju: Kdo hoče žalost? Jaz mu jo dam. Pravo razkošje samote poudarja že naslov Sredi samote. In v to samoto zablesti večerni sijaj, zopet podoba trenutka svetle sreče. A to je le trenutek, ki mu sledi gasnjenje luči, temnenje polja in padanje senc na zelena polja. Temni nedovršni glagoli ponazarjajo težo zapuščenosti. Občutek neprijetnosti lastvarjajo kratke poteze slike v Večernem hladu: veter, hlad, odprta vrata, prepih; povečuje ga še primerjava z rožo, ki dehti kot vzdih. Kako se sivina avgiosta prilega pesnikovemu razpoloženju, kaže izraz »ljubim dež« in še »sivi, otožni ofolaiki dehtijo sredi dežja in sredi polja« (Avgust). Potencirano otožno razpoloženje ponazarjajo primere in pridevki v pesmi Otožje. Izražajo ga: sivi zidovi, črni gozdovi, žalosten pes, slamnati krovi kot zgrbljeni starci in končno večer — zlata krsta; turobnost je omiljena z epitetom zlata. Preseneča primer: dober kakor smrt ali dobra tema. Pesniku je zelo pri srou primera z drevesom, k njej se neprestano povrača (Kakor drevo. Večerno sonce. Drevo v pomladi. Drevo v snegu. Sredi noči). Najtesnejša pa je pesnikova navezanost na kraške bore. Ti vstajajo iz njegove impresionistične lirike kot stalni pesnikovi spremljevalci, prijatelji, drugovi, ki edini čutijo z njim. Pesnik jih ima tako rad morda zato, ker so mu simbol moči, kljubovanja, simbol zdravja in trdnosti, vztrajnosti, vsega, kar si je tako silno želel in tolikokrat pogrešal, vsekakor pa kot izrazita kraška značilnost. Misel na bore ga dviga, ga navdaja z močjo in vliva mu zdravje. Ob mislih, nanje se mu zdi življenje na Krasu tako preprosto in urejeno, ponazoril ga je s štirimi nedoločniki; biti, živeti, boriti se in biti mlad in zdrav. Temna je podoba borov v pesmi Bori, saj so bili priče vojnih grozot in spremljevalci težkih usod ljudi na Krasu v vojni in po njej. Bori so mu posredniki s svojci. Pesnik jih izprašuje po usodi bratov, matere, očeta, a bori ostajajo nemi, le njihovo trudno vršanje naznanja, da se dogajajo na Krasu težke stvari pod fašizmom. Osnovni ton pesmi je boleč, grozoten, misli temne (bori v tihi grozi, bori v nemi grozi, kakor stražniki pod goro, težko, trudno šepetajo). Drevesa v dolini izražajo simbolno misel: tudi majhno drevo v svobodi raste do nebes. V Temnih borih je pesnik upodobil v izsekavanju borovih gozdov nemoč pred nasilnostjo sovražnikov, zato jim naroča: rastite z uporom! 234 j Velikokrat pesnik pooseblja drevesa: zelene borove roke, bori šepečejo, bor — stoik, bori med seboj govorijo, če tunrete, bori, 'dragi bratje itd. Slika kraškega človeka je nenavadno žalostna, zopet odraz tedanjih razmer, časa, v katerem je pesnik živel, saj vemo, da so Kraševci sicer veseli ljudje. Odraz mračnega razpoloženja je redkobesednost, ki se ujema s trpkostjo, ki jo izražajo primerni ukrasni pridevki in prispodobe (n. pr. v pesmi Žene s polja): temne postave, kakor sence, tihe postave, trudne, raskave roke, težki koraki, gost somrak, z bremenom obložena mati, njena utrujenost. To sliko blaži le bežen zvok zvona s svojo mehkobo, a nima moči. Mrkost in skromnost kraške družine ponazarjajo goli, kratki stavki v Večerji. Ljubezen do vsega, kar je kraškega, izraža pesnik v preprostih besedah. Kakor ikraško zemljo ljubi pesnik človeka na njej in njegove preproste besede. Le-te so mu podoba kraške pokrajine. Njih ostra tišina se ujema z raskavostjo roke kraškega človeka Tudi oblika pesmi je preprosta, največkrat štirivrstična kitica z rimo ali brez nje. Pesnik ima rad izražanje v kratkih, odrezanih stavkih, potencirano v pesmi Cirkus Kludsky, rabi ga pa že tudi v svojih impresijah, n. pr. Jesensko šumenje. Potovanje: In tu in tam. Le bežno potovanje. . Drevo in stolp. In hiša. Gora. Hrib. Kot žalost mrzla. Kakor tihe sanje. Odhajaš. Truden in težak utrip. Morda je to podoba notranje raztrganosti ali pa neki poseben impresionističen pesniški izraz, ki se ujema s pesnikovo redkobesednostjo. Vsekakor ta oblika ne moti, ker jo uporablja le redko in je samo do skrajnosti potencirana skopost v izrazu, ki pa je v skladu z vso, največkrat otožno vsebino pesmi. Ocene, poročila, zapiski ANKETA O PLUSKVAMPERFEKTU Ob članku Brede Pogorelec O ipluskvamperfektu v knjižni slovenščini je uredništvo JiS pismeno vprašalo nekatere sodobne slovenske pisatelje (Cirila Kosmača, Miška Kranjca, Miro Miheličevo, Ivana Potrča, Dominika Smoleta, Bena Zupančiča), kako oni kot iimetniki besede občutijo vprašanje pluskvamperfekta. Uredništvo je doslej prejelo odgovore Miška Kranjca, Mire Miheličeve in Ivana Potrča. MIŠKO KRANJEC (odlomek iz pisma uredniištvu): Povabili ste me, naj bi za Jezik in slovstvo napisal nekaj besed tako rekoč »iz praktičnega življenja« tako imenovanega pluskvamperfekta, ki je v vseh nnših slovnicah (da se na latinščino niti ne sklicujem) tako lepo prikazan in pojasnjen, ki pa očitno nekaj le ni v redu z njim. Ravno zdaj nikakor ne bi utegnil karkoli napisati o tej stvari. Mislil pa sem, če bo to seve še potrebno, da bi potem, ko bom pregledoval roman (roman o Štirinajsti diviziji, op. ur.), nekako »iz žive prakse«, tako rekoč »s terena« lahko navedel 235 nekaj primeirav, s katerimi bi morebiti to in ono nekako osvetlil, čeprav ne ob^-aizložil. Zdi se mi namreč, da je plnskvamperfekt eden naših najbolj zagonetnih časov, zagonetnih ravn-o zato, ker če za čas zavržemo vsa zlata pravila o njem, obtiči človek ravno pri njem pri pisanju najoešče v zadregi. Na prvi pogled se zdi nepotreben, stvar mrtve slovnice, v resnici pa se nam — ali vsaj meni • - pri pisanju nenehno opleta med prsti. Napišem ga, zbrišem, pa znova prikličem v življenje. Težko je z njim, hud križ, brez njega pa tudi ni mogoče. MIRA MIHELIC Na Vaše ljubeznivo vabEo, naj povem tudi jaz kaj o pluslcvamperfektu v slovenščini, se Vam moram opravičiti. Imam sicer nešteto skrbi, ampak pluskvamper-fekt ne sodi mednje, skratka, ne raaburja me. Kadar mi kje ustreza, ga rabim, drugače pa ne. . IVAN POTRČ Ne vem, če je prav, da ste o tem pliuskvamperfektu ali antepreteritu prav mene povprašali; meni je bila ta oblika vselej tuja, celo malce peprirodna, skratka, motMa me je ter me še vedno moti pri branju, čeprav sem se navadil, da jo prenašam; v šoli, kjer sem zvedel za njo, mi je bila dokaj neprijetna ter sem se je celo bal — prinesla pa jo je v našo šoiarsko zavest tetinščina, prafesorji slovenščine nas niso nikoli preganjali z njo, izjema tod so biLi le latinci. Kako smo včeraj pisali in kako danes pišemo, to je bila stvar včerajšnjih ter je stvar današnjih ljudi, ki pišejo — kdajkoli je ta pluskvamperfekt zašel v literaturo iz žive govorice, je bilo lahkio vselej prav, mislim ipa, da je bil poprej priučena ali umetna ko prirodna sibvar. Kar se mene tiče, mislim, da ga ne bi kazalo ne gojiti ne umetno vzdrževati, niti mu ne bi bilo treba spomenika postavljati ter ga častiti — živa govorica ga bo potrebovala, 'če ga bo občutUa; a če ga ne bo — kdo ga naj varje? KRI V PLAMENIH V NOVI IZDAJI Ob dvajeeti obletnici narodnoosvabodilnega boja je Mladinska knjiga v zbirlci Kondor izdala predelan in razširjen zbornik pesmi socialnega pax)teBta in ljudske vsitaje Kri v plamenih,* katerega prva izdaja je izšla 1951 ob desetem jubileju Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Novo izdajo sta urednika dopolnila s štiridesetimi pesmimi. V tem iposiobnem izboru iz zakladnice naših i>esn;ikov od parve svetovne vojne do danes so med seboj povezani socialni problemi, kritika idružbe, ki je večkrat izražena s pesimističnim razpoloženjem, slutnja rešUnega viharja revolucije in žrtvovanje zanjo, surovi čas okupatorjevega nasilja in requiem za padlimi. Izbor naj bi, po urednik'ovih besedah, ix>sredoval del razvoja slovenske revolucionarne miselnosti kot odraz družbenega, političnega in socialnega stanja v obdobju med obema vojnama in v naši ljudski revoluciji in individualnega doživljanja posameznih -pesnikov, pripadnikov različnih svetovnih nazorov in literarnih struj. Morda je prav ta raznoterost v izboru pesnikov oziroma pesmi vzrok, da je posebno v poglavjih Rdeči atom, Deževna pomlad in Balada naših dni čutiti rahlo neenotnost. Tu ise namreč idejna in stilna nasprotja posameznih pesmi, ki stojijo druga ob drugi, združujejo v neubran ritem, ki je rezultat raziičnih gledanj na dogajanje pri nas in v svetu in različnih notranjih doživetij posameznih ustvarjalcev. Kljub temu, da na prvi pogled ta neenotnost, neubranost in neke vrste razmetanost bralca moti, nam posamezna poglavja s pomočjo raznolike osvetlitve plastično predstavljajo posamezne probleme in skice. V ciklu Rdeči atom posebno m^očno izstopa Srečko Kosovel s svojo elementarno jasnostjo, njegov krik je najglasnejši in včas,ih zasenči ^ostale pesnike oziroma pesimi, med katere ga je uvrstil urednikov namen. Med cikli, ki posredujejo predvojno problematiko, je naj enotnejši ciklus SedmOTOjenčki, ikateriega aocialna vsebina nam mozaično prikaže bedno zivlj'anje proletariata in problem izseljendštva. Ciklus Deževna ponnlad, ki ga visehinsko najbolje karakterizira Kosovelova i>esem Večer • Kri v plamenih. Mladinska knjiga, v Ljubljani 1961. 236 pred zimo, je -po iabiri xxjsameznih pesmi najbolj problematičen. Tu pesmi niso uglašene na temo socialnega parotesta ali revoluciiicnamega zanosa. V poglavju je \ čutiti neiko napetost, piričakovanje nečesa, kar bo izbruhnilo vsak trenutek, vzdušje 5 razkroja splošnega stanja v desetletju pred drugo svetovno vojnot Pesmi Zapuščena \ kavama, Bolezen stoletja. Ob orjaškem kolesu in Pimatov kuhar-smrt, ki gospoduje ; nad ognjiščem, prepredenim s pajčevinami, nam posredujejo omrtvelsst in nego- \ tovost v trenutkih pred odločunim preobratom v naši zgodovini. Čeprav pesmi j Balada o pijancu in Obup morda stopnjujeta vadušje brezupnosti, se kljub temu zdi, da zaradi svoje cdmaknjenosti od namena zbornika ne sodita v okvir Krvi v pla- ; menih. \ Poglavje Balada naših -dni je rahlo neutoran uvodni spev v tragedijo druge j svetovne vojne, ki poudarja predvsem vero v spremembo družbenega stanja. i Vsa naslednja poglavja pomenijo prikaz najbolj živahnega in najpomembnej- \ šega obdobja v ncvem času. Pred nanii se vrstijo motivi partizanskega bojevanja, j trpinčenje v ječah in v koncentracijskih taboriščih, motiv nezakonskega otroka — \ sina laških krvnikov, pokop bojnega tovariša itd. Sledijo nekoliko vedrejše pesmi, 1 prežete z iaptimiíjmom zmagujoče vojske. Posvetila padlim tovarišem in ijrotest proti J vojni in ubijanju se združujejo s hrepenenjem po mirnem življenju in po toplem '\ ognjišču. To je sikopo nakazana vsebina ciklov Surovi čas. Kar je kovina, Nespečnost j in Pomlad. Minuta tišine je po obsegu najkrajša in svečano zaključuje zbornik. j Filip Kalan v spremni besedi ugotavlja, da je velik del slovstva, ki je nastal j v času narodnoosvobodilnega boja, kljuboval času in ohranil poetičen zven kljub i temu, da je bil uglašen predvsem na družbeno tematiko. Kriterij za izbor -pesmi 1 urednik upraviči s tem, da v tem primeru ne gre za obnovo gradiva iz politične \ zgodovine, ampak zgolj za izbor umetniških stvaritev, ki naj bi dokazale, »da pesem ljudske vstaje ni vase zaprta, koledarsko zaključena, družbeno izolirana, propa-' gandno qpredeljena manifestacija neposrednih udeleženoev v narodnoosvobcdikii i vojni, marveč da rase ves ta predel slovenske poezije iz narodne polpreteklosti in! da doživlja ta tematski predel znaten odimev še v današnjih dneh«. Tega res ne mo-remo zanikati in lahko trdimo, da je bU. ta kriterij poigoj za enotnost zbornika. Ob , tem bi pripomnila, da nimamo pravice tastih stvaritev »prigodnih rimaoev« iz na- \ rodnoosvobodilnega boja, ki po svoji umetniški vrednosti niso zreli za uvrstitev v j antologijo, kakršna je Kri v plamenih, označevati s takimi rahlo ironičnimi izrazi, j kakor »rimand poJiti-ani referati, reportažne jokavosti o fabriških dimnikih in -o črnih \ rodovih pod zemljo, vojaški pozivi s spodbudno čijstveno vsebino, propagandna S gesla in agitacijska navodila za aktiviste, javne izjave o zanosnem duru uradnega j optimizma, tovariške sentimentalniosti« itd. Urednik jim sicer prizna dokumentarno \ vrednost, vendar je v njegovih oznakah čutiti otmalovaževanje po es-tetski in idejni j strani sicer skromnih, vendar za našo revolucijo pomembndih stvaritev, ki so v odlo- ; čilnih trenutkih opravile svoje poslanstvo, čeprav morda v antologiji, teoit je naša, j zanje resnično m prostora. j Ureditev zbirke, ki je smotrna in pregledna, upravičuje namen urednikov, ki ¦ sta želela v taki obliki posredovati zgodovino razvoja revolucióname miselnosti, po- ; reklo, izbruh in odmev ljudske vstaje v delih naših pomembnejših pesnikov zadnjih \ tridesetih let. Čeprav je bila oblika in oprema prve izdaje za Kri v plamenih primer- i nejša, je oprema zbornika v Kondorjevi -preobleki obogatena s funkcionalno razvr- i ščenimi iliustraaijami Nikolaja Pimata. Belga GluHčl PRISPEVEK K IDEJNI OSVETLITVI LEVSTIKOVEGA TUGOMERA j Poleg estetskih vrednot je v Tugomeru družbenopoUtična problematika takoj mnogovrstna, za drugo polovico preteklega stoletja značilna in p>ereča, da tragedija! po pravici velja za našo prvo pomembno politično dramo. Žal še danes nimamo vse- j stransko zadovoljive inteš-pretacije tega, za svoj čas vsekakor epohakiega dela. Nad! pol stoletja je imel sploh avtorsko pravico do njega Jurčič, dokler ni dr. Antonu i Slodnjaku uspelo, da je Prijateljeve, Žigonove in WoUmanove domneve podprl s pre- i pričljivimi dokazi in delo v knjižni izdaji 1876 prisodil Levstiku. (Dr. A. Blodnjak: i »Ali je Tugomer res Jurčičev?« — Življenje in svet 1931.) J 1 237; Navzlic v splošnem naivni interpreitaciji je Blodnjak v omenjeni razjpravd pravilno zaslutil, da je idejno težišče Levstikove tragedije v dvogovoru med Tugomerom in Bojanom iz 5. in v Tugomerovem samogovoru iz 6. prizora IV. dejanja, ko se Tugomer odloči za brezkompromisen boj in strastno zavrača očitek o narodnem izdajstvu. Problematične pa so v pogledu idejne osvetlitve glavnega junaka kakor tudi celotne tragedije urednikove opombe v Levstikovem Zbranem delu V. V Tugo- ¦ meru, ki ga imenuje nepolitičnega lahkovemeža tn idealista, vidi Slodnjak »nekaj Levstika, zlasti nekaj njegovega občutka prevare in iz njega izvirajoče zavesti nehotene krivde, kakor so jo občutili vsi naši liberalci — najhuje prav on — ko so spoznali, da so zastonj upali v pomoč in humanost nemškega — liberalizma« (str. 404). Da pričakovana pomoč ne bi bila malenkostna, izvemo malo dalje, ko urednik Levstiku očita, da si je »včasi vendarle motil srce in glavo z mislimi, da bi edino nemški meščanski liberalizem mogel biti naravni zaveznik liberalnih Slovencev pri kulturnem in gosi>odarskem dvigu.slovenskega ljudstva« (str. 405). Ker je moral z Ge-ronovim verolamstvom in pokolom slovanskih knezov propasti ves Tugomerov politični koncept, se zdita Blodnjaku zadnji dve dejanji »umetnostno nepotrebni, saj izražata samo še nekak moralno-nacionalni nauk« (str. 413—414). Levstik je moral edino »glede na svojo idejo in na pritisk javnega mn-enja« (str. 414) napisati še IV. in V. dejanje, kjer Tugomera očisti in opraviči s tem, da ga idealizira kot mesijani-stičnega glasnika velike slovanske prihodnosti. Po vsem tem vidi Slodnjak idejo tragedije v Levstikovem spoznanju, da bo treba bojevati še prenekateri boij z nem-štvcm, udarno organiziranim v liberalni stranki, ki je bila v Avstriji za časa Auer-sperg - Lasserjevega ministrstva vladna stranka, preden »ibo prišla doba narodniost-nega sporazumevanja na temelju istih političnih in kulturnih načel« (str. 417). To pa se mi zdi za Levstika kot ustvarjalca, ki je hil tako globoko zakoreninjen v domači družbeni stvarnosti, vendarle presplošno, zato bom skuš.al najti novo razlago. Tudi pri idejni analizi tragedije moramo upoštevati okokiost, da si Levstik snovi ni izbral sam. Vendar pa je že Slodnjak z vestno primerjavo odkril številne idejnovsebinske razlike med 'našo in .prvotno Jurčičevo dramo, napisano v prozi. Razumlj.ivo je, da aspekt na zgodovinsko problematično, hkrati pa tako -aktualno snov pri 'oibeh avtorj.ih ni 'mogel biti enak. Jurčiča je snov privlačevala kot pis'a'telja s svoj'0 romantično razgibaniostjo. Levstika je zanimala kot ideologa in javnega delavca, ki je bil ipo letu 1870 izobčen iz slovenskega političnega življenja s krivično omako narodnega izdajalca. Zgodovinska snov mu zatorej služi za interpretacijo sodobnih narodnapolitičnih in osebnih iproblemov. Osrednji je v tragediji po mojem mnenju problem osveščanja narodnega voditelja, ki se po neuspehu parlamentarne politične taktike dokoplje do spoznanja o nujn-osti vsenarodnega odpora zoper verolomnega agresorja. Dozdevno Tugomerovo prizadevanje v smislu ideje o mirni koeksistenci med narodi že samo z moralno-nacionalnega stališča ni neoporečno. Tugomer je za ceno sprave, ki pa je mišljena samo kot prem-irje, pripravljen tujcu plačevati davek in dati vojskujoči se Cerkvi koncesije. Na ta način bi sam na stežaj odprl vrata ekspanzivnanu nemškemu fevdalizmu. Nauk tragedije vidim v Tugomerovem spoznanju, da rešitev ogroženega naroda ni v političnih špekulacijah, marveč sam-o v načelni, dosledni politiki, ki narekuje boj za narodne pravice ne glede na 'trenutno nemoč in sovražnikovo spremenjeno taktiko, kajti tak boj ustvarja, če drugega ne — moiraku kapital za prihodnjo zmago. Tugomer-iparlamentarec je doživel strahoten poraz, z njim vred pa vsa naša parlamentarna politika, ki je v drami dobila krepko zaušnico prav v času 1873—1879, ko so bili sloveniSki poslanci, kot zatrjuje J. V'GBnj.ak, »v odločni opoziciji proti vladi« (Spomini II, 275). Levstiku je bUa še živo v spominu Toman-Svetčeva strahopetna, ¦ koncesijsko-dro.btiničarska politika, ko je s svojim izrednim sm-islom za pravilno presojo vsakokratne politične situacije in pomen določene politične taktike za nadaljnjo usodo slovenskega naroda moral vnaprej slutiti, da je parlamentarna politika brez širokega demiokratičnega zaledja in podpore ljudstva -obsojena slej ko prej na neuspeh. To se je pokazalo »v drugi dobi od 1. 1879. do 1885., ko smo bili del vladne večine, a smo morali molčati in zadovoljni biti, da je tudi za Slovence od'pa.dla tuintam kaka drobtinica« (J. Vošnjak, Spomini II, ib.). Ideja tragedije zatorej ne more biti zgolj razočaranje nad nemškim liberalizmom kot dozdevnim naravnim zaveznikom slovenskega naroda. Levstik si od nemškega liberalizma že dolgo ni obetal ničesar več, najmanj seveda pomoči za gospodarski in kulturni napredek svojega naroda. V dopisu za »Slovenski Narod« 8. avgusta 1868 naravnost obtožuje Karla Dežmana, prvaka nemškega liberalizma pri 238 I nas, da pod 'krinko prizadevanj za gmotni in duhioivni napredek slovenskega naroda i pripravlja pot Prusom. V tragediji mu torej ustreza trgovec Gripo, ki pod enako ; krinko gospodarskega napredka utira germanizaciji pot v slovanske dežele. Bolj kot i nemški liberalci sio m-orali L,evstika skrbeti slovenski poslanci, ki so v deželnih . zborih in dunajskem parlamentu predstavljali in neredko zlorabljali svoj narod in ' jih že v dopisu za »Slovenski Narod« 25. julija 1868 trdo prijema: »Ali nas vlada more ¦ spoštovati, ko smo taki strahopetni zajci? ... V telo sloveiiske politike se je nabralo ; toliko gnoja, da mora tvor kmalu potoniti.« ¦¦ Prav zaradi problema osveščanja političnega vodstva v tragediji, ki ni zgolj ; individualna, ampak nacionaino-kolektivna, zadnji dve dejanji tudi umetniško nista : odveč. Šele z ideološko katastrofo glavnega junaka dn vsenarodno nesrečo spričo j pokola slovanskih knezov se lahko uveljavi Mestislavova vojna stranka kot izraz \ ljudske voilje. V odločUnem spopadu s Franki so izčrpane vse realne možnosti za ] svoboden razvoj majhnega sliovan'skega naroda in njegov postopen prehod iz rodovne i skrupnositi v fevdakio ureditev kot ustreznejšo obliko za niovo vsebino družbenih | odnosov. Vrzkia vizionama napoved slovanskega dne — maščevalca šele priča za j popoln bankrot domače politike, zato si je treba 'iskati uitehe v mitu o veliki slo- ' vanski prihodnosti. ' Po neuspehu s »Pavliho« 1870, ki pomeni najvišji vzpon njegove demokratične ' misli in višek družbenop'oUitične dejavnosti, saj je boju z nemištviom dn domačo re- ; akcijo pridružil še bolj zoper oportunizem v lastnih liberalnih vrstah, je Levstik j v strahu .pred vedno hujšo germanizacijo napravil s svojo pubUcistdčno dejavnostjo ' pri »Slcvenskem Narodu« 1871-72 čustveno stranpot v panslavizem. »Tugomer« pa je j ne glede na panslavistično razpoloženje, kd prevlada na koncu tragedije, umetniški . dokaz, da se Levstik ponoamo vrača h kritiki domačih družbenopolitičndh razmer. ' Stane Pevec j RUSSKIJ JAZYK V ŠKOLE J (letnik 1960) ' Ta 'dvomesečna revija, ki obravnava vprašanje ruskega jezika v šoli, izhaja i že dvaindwaj'seto leto. Ureja jo E. M. Galkina-Fedoruk, profesor za 'sod^obni ruski { jezik na moskovski univerzi, znana po številnih študijah iz ruske .gramatike in leksi- j kologije. \ Revija ima ustaljeno zunanjo obliko in stalno razporeditev prispevkov. Na , uvodnem mestu beremo navadno načelen članek o jeziku, kd je večkrat patetično \ napisan, tu in tam pa začutimo tudi izvirne misli. V skoraj vsaki številki so prispevki ; iz gramatike, leksikologije in fonetike; številni članki razpravljajo o zanimivem ' in pri nas še ne sistema.ti'6no načetem področj'U jezika in stila domačih klasikov \ in sodobnih pisateljev. Skoda je le, da so vsi ti članki precej unifiormni; več ali manj \ le osvetljujejo umetniško veličino tega ali 'onega avtorjia in ne prinašajo izčrpnih in ' vsestranskih stilnih analiz. ; Veliko pozornost posveča revija vprašanjem metodike ruskega jezika v srednji j šoli; iposebej še, odkar se uveljavlja reformirana osnovna in srednja šola, ki si je ] postavila načelo, približati šolo življenju. Obravnave v tej rubriki so kionkre'tne, \ avtorji v njih posredujejo posamezna poglavja pravopisa in 'gramatike za razredei nižje srednje šole, od V. do VIII. Dvakrat letno prinaša revija dokaj izčrpno biblio-j grafijo teoretičnega jezikoslovja, ruskega sodobnega knjižnega jezika, zgodovine : ruskega jezika, dialektologije, metodike in zgod'ovine rusistike na ozemlju SZ; redno, skrbi za temeljite in stvarne ocene znanstvenih del in učnih 'pripomočkov s področja ' ruskega knjižnega jezika in metodike. Privlačna je tudi rubrika vprašanj in odgo- ' vorov, ki je obširna in za praktika zelo koristna. Ob jubilejih nas revija seznanja i z življenjem dn delom živečih ruskih jezikoslovcev; tako smo v lanskem letniku < spoznali Šapira, Borkovskega, Ožegova in Galanova. ^ Skozi ves lanski letnik se nadaljuje vroča 'i>olemdka o metodiki ruskega jezika -v šoli, ki jo je sprožil v četrti številki letnika 1959 dopisni član akademije znanosti i SSSR, priznani lingvist in historik .ruskega jezika, S. G. Barhudarov. V svojem članku ] po vrsti 'Odkriva slabosti praktične in znanstvene metodike. Najhuje je ruske me-j todike zadel očitek, da njihova metodika, kakršna je, na naučnosV pretendovat' ne-] možet. Pisec, ki je zasledoval metodično literaturo zadnjih petnajstih let, priznava, da -je res izšlo mnogo knjig in .brošur, vendar trdi, da so vsebinsko neizvirne in da so; si 'podobne kot kaplja kaplji. Našteje le nekaj doktorskih in kandidatskih disertacij, j 239 ki se ločijo iz brezbarvne poplave brošur in ki imajo zn^istveno vrednost. Vzporedno ugotavlja, da so humanistične vede mofeio zaostale za naravoslovnimi, zlasti pa je zaostala -metodika. Osnovna napaka je po Barhudarovu že v tem, da metodika ne ve prav, kaj je njen predmet raziskovanja, niti ne najde uspešnih prijemov za znanstveno reševanje svojih vprašanj; nima lastne terminologije, tako da se deloma pri tem opira na -psihologijo in ;pedagogilao, ki pa sta sami večkrat v terminoloških zagatah; in vendar je vprašanje čiste terminologije nujno za razvoj sleherne vede. Barhudarov posebej opozarja, da bi morali biti metodiki v kar najtesnejši povezavi z lingvisti; ne bi se jih smeli izogibati, nasprotno — poglabljati bi se morali v moderno lingvistiko, ki si v zadnjem času utira pot v SZ, in si prizadevati, da bi njena dognanja pripomogla k uspešnejši učni praksi. Vprašanje zahtev časa ali družbe na tem področju niso dovolj jasno začrtana in kočljiva nasploh. Pri naravoslovnih in pri tehničnih vedah je docela jasno, da se morajo srednje šole naglo in učinkovito ravnati po razvoju posamezne discipline, pri pouku materinščine pa je stvar veliko bolj zamotana. Navadno so' univerze in akademije precej odtrgane od prakse v šoli; praksa daje tem ustanovam premalo vzpodbude, srednje šole pa si z izsledki znanosti največkrat ne znajo dovolj pomagati. Nekdaj, ko je bila dobra pismenost privilegij posameznikov, ta vprašanja niso bda tako boleča; drugače je danes, ko gre za višjo izobrazbeno in kulturno stopnjo vseh državljanov, pri čemer je materin jezik bistvenega pomena. Zato opravlja metodik, ki raziskuje postopke in išče najugodnejše rešitve, kako bi v najkrajšem času posredoval in v zavesti učenca utrdil izčrpno znanje materinščine, zelopomembno nalogo. Tako se ne moremo več oklepati metodičnih receptov in šablon, in vzgledne tipizirane učne ure so zastarele in jalove, če učitelj ni ustvarjalen posrediiik znanja. Metodika bi morala upoštevati vse izkušnje, obenem pa bolj uveljaviti eksperiment. Nadalje očita Barhudarov ruskim metodikom, da ne izkoriščajo sadov bogate ruske metodične tradicije, saj so vprašanja te vrste vznemirjala skoraj vse najvidnejše jezikoslovce preteklega in našega stoletja — od Busiajeva, Sreznevskega, Fortunatova, Baudouin de Gourtenava do Sahmatova, Sčerbe in drugih. Razen tega sovjetska onetodika ni osvajala tujih dosežkov na tem področju. Sovjetski metodiki naj bi svoja dognanja stalno vzporejaU z dognanji drugod po svetu in tako pospeševali razvoj te vede. Metodiki nasploh očita prakticizem, pomanjkanje teoretične hrbtenice, ki je stržen vsake vede. V razpravi so se oglasili vsi vidnejši metodiki ruskega jezika. V glavnem so soglašali z Barhudarovom in razmišljali o tem, kako bi stanje popravili, kako bi povezali jezikoslovce in metodike, teorijo in prakso. Načeli so tudi vprašanje, zakaj so metodiki daleč od prakse. Praviloma bi moral vsak metodik, znanstvenik in teo-' retik, živeti s praktičnim delom, ne pa da si od časa do časa samo ogleda pouk; s šolsko prakso bi m-oral biti delovno povezan, tako da bi sam ipoučeval ruski jezik vsaj v enem razredu in bi se vsak dan sam srečaval z vsemi težava-mi in napakami.' Nekateri so obsojali tudi nizek nivo predavanj metodike na univerzi in pedagoških inštitutih. Z vso resnostjo so v razpravi tudi ixxidarjali, da mora učitelj najprej vedeti, »kaj« uči, potem šele, »kako« uči. Barhudarova pa je ostro zavrnil A. V. Te-kučev, ki obeta v kratkem razcvet te vede in ne vidi razlogov za kritikovo črnogledost. Iz pete številke lanskega letnika moramo omeniti nadvse zanimivo anketo o pravilnem izgovoru sodobne knjižne ruščine. V ruskem pravorečju se že dolga leta rušijo nekatere norme s konca XIX. stoletja; nova govorna praksa prodira mimo pravorečniih zapovedi. Zato so študije in priročniki zadnjih dvajsetih let, ki govore o ruski fonetiki, v marsikaterem vprašanju kar precej neenotni; tisti, ki obravnavajo jezikovno gradivo opisno, veliko močneje odsevajo nove tendence kot drugi, ki jih vodijo stare norme. Izmed sedemdesetih vprašanj, ki jih naslavlja revija bralcem, jih je več posvečenih doslej še ne zadovoljivo rešenim vprašanjem asimilacije so-glasnikov po mehkcsti, n. pr. s nim v izgovoru s'n'im ali sn'im. Glede na govorni stil nastopa v ruščini večja ali manjša redukcija nenaglašenih vokalov in sovpad nekaterih vokalov v teh pozicijah; tako je bil splošno priznan sovpad o in a, ne pa tudi nenagiaSenega ime. Eni so ibrez pomislekov izpeljali to tako imenovano ikanje, drugi so ga priznali samo kot nekoliko slabšo varianto. Zato se eno izmed vprašanj glasi takole: Ali izgovarjate enako nom. sg. lisa in nom. pl. lesa? Prav tako živi danes dvojni izgovor končnice pri pridevnikih na -kij. Po starem je bil predpisan izgovor -kaj, .po novem tudi -k'ij; podobno je v zadnjem času vpliv črke v nekaterih primerih izpodrinil nekdanjo moskovsko izgovarjavo (izgovor soglasniških skupin čn, 240 it, izgovor šč, itd.). Od ankete si zato lahko obetamo vsaj množično potrditev novih izgovomih kvalitet. Pri obravnavi jezika umetniških del se A. I. Efimov, avtor Zgodovine ruskega knjižnega jezika (1954) in Jezika satire Saltykova-Sčedrina (1953), načelno dotika vprašanja tretje discipline, t. j. vede o jeziku in stilu besednih umetnin, kakor je to razložil V. V. Vinogradov na IV. mednarodnem slavističnem kongresu v Moskvi leta 1958 in razčlenil v knjigi O jazyke hudožestvennoj literatur/, 1959, ki je vzbudila veliko razpravljanja, ogrevanja in odklanjanja. Vinogradov se bori za točno razmejitev pojmov: knjižni jezik in zgodovina knjižnega jezika, jezik (stil) pisatelja ali umetniškega dela in zgodovina teh individualnih stilov. S tem pa odmerja obema zadnjima panogama prostor zase, vtem ko so doslej oboje vključevali literarni zgodovinarji, ki so navadno izhajali iz pisateljeve zamisli in ugotavljali, kako je pi-satelj-umetnik to zamisel jezikovno realiziral; kadar so to področje obravnavali lingvisti, pa so navadno ubirali nasprotno pot. Vinogradov se ne zadovoljuje s tem, da naj bi kot lingvist jjreiskoval samo lastnosti »kamna«, iz katerega je i2klesana umetnina — hoče dalje, preko estetske vsebine besede v kontekstu do ocene celotne umetnine, pri tem pa zavrača novoromantično smer Vosslerja, Weissgerberja in deloma tudi Leona Spitzerja. Individualni stil pisatelja je mogoče presojati samo na osnovi literarne struje in dobe, kajti ustvarjanje vsakega pisatelja se tako ali drugače vključuje v kontekst literature njegove dobe in se postavlja v različne zveze in odnose z živimi literarnimi smermi. Hkrati pa vsako umetniško ustvarjanje do neke mere določa tudi tradicija. Lingvist mora znati prikazati sredstva, s katerimi pisatelj izraža idejno in emocionalno vsebino v literarnem delu; vsa ta sredstva mora priklicati v zavest. Po Vinogradovu so imnogi avtorji pod geslom stila prikazovali sam.o gramatične in leksikalne drobce, ki zadevajo knjižni jezik nasploh in ki niso krvno povezani s poidobo umetnine. Vredno je omeniti tudi poročilo leningrajskega rusista F. P. Filina, ki piše o tem, kako nastajajo velika slovarska dela za vso zgodovino ruske pisane besede, in o slovarju ruskih narečij, ki naj bi kolikor mogoče popolno zajel rusko dialektično leksiko. Ta slovar, ki bo jezikoslovcem, etnologom in zgodovinarjem razgrnil novo besedno bogastvo, bo pomemben vir zs. primerjalno slovansko jezikoslovje, posebej pa še za slovanske etimološke slovarje, ki so morali pretežno zajemati le iz besedišča knjižnih jezikov. Franc Jakopin OBVESTILO Cenjene naročnike prosimo, da pošiljajo naročila in spremembe naslovov na naslov: Uprava revije »Jezik in slovstvo« Ljubljana, Titova 11, vplačila naročnine za leto 1960-61 pa na naš žiro račun NB 600-12-625-100 Ljubljana. UPRAVA DELO OKRAJNEGA STROKOVNEGA SLAVISTIČNEGA AKTIVA V LJUBLJANI Delo okrajnega strokovnega aiktiva profesorjev za slovenščino ima v programu organiziranje mesečnih strokovnih, ideoloških in metodičnih predavanj, hcspitacij, poučn,ih ekskurzij, seminarjev in vsestransko strokovno pomoč slovenistom. Preteklo šolsiko leto je okrajni slavistični aktiv organiziral sektorske strokovne aktive izven Ljubljane, ki naj bi povezovali večje število slavistov, povezanih po določenih komunikacijah, n. pr. za notranjski kot v Logatcu, za kočevski kot v Kočevju, za dolenjski v Stični, za zasavski v Trbcivljah, da bi tako poživil šolsko delo. Slavisti določenega sektorja so se sestajali na delovnih sestankih s hospitaoijami, po hospitacijah pa so se pogovorili o najbolj žgočih vprašanjih in težavah, ki so se pojavljale pri pouku. To šolsko leto je delo 'osredotočeno na utrjevanje ljubljanskih občinskih aktivov in na poglabljanje sektorskih aktivov izven Ljubljane in dela v 'njih. Ob oibis'kih pri 'pouku v razredu spoznava pomožni svetovalec, ki je hkrati vodja okrajnega aktiva, po'Zi'tivne in negativne istrani dela v nekem okolišu in svetuje, kaj naj 'slavisti icib'delaj'0 na delovnem sestanku aktiva, kjer je navadno tudi on navzoč. N. pr. na sestanku v Zgornji Šiški bodo najprej priredili hospitacije pri jezikovnem pouku. Potem bodo profesorji z vseh treh šišens'kih šol P'regledali svoje učne načrte in primerjan, kaj je v njih najvažnejšega, koliko so ta učni načrt izpolnili, pretresli b:ido, katera snov jim je povzročala največ težav pri razlagi, primerjaU bodo svoje metode dela; vsak bo prikazal svoje najbolj uspele metodične prijeme. Pretresli bodo, kako najuspešneje doseči obogatitev pismenega in us'tnega izražanja, kako in kje bi lahko uporaibili skupinski po'Uk itd. Lani je aktiv organiziral štiri'dnevni seminar s programiom predavanj, prilagojenih potrebam gimnazije. Namesto javljenih štJride'set je obiskovalo seminar preko osemdeset udeležencev tudi z osnovnih šol. Letos bomo na seminarju obravnavali vprašanja, iki so važna jKDsebno za osnovno šolo. Upoštevali bomo predloge osnovnošolskih tovarišev. Vsakoletna ekskurzija naj bi povezovala teorijo in prakso. Slovensko področje smo razdelUi na več študijskih enot in vsako leto obdelamo na dvodnevni avtobusni ekskurziji eno pokrajino. Doslej smo obiskali Primorsko, Dolenjsko in Belo krajino. Slovenske gorice in Prekmurje; letos bomo obiskali Koroško. Dr. Mahnič z bogato besedo po mikrofonu oživlja zgodovinske, jezikovne in kultumiozgodovinske ter literaime zanimivosti pokrajine in daje primer, kako naj profesorji slavisti na poučnih ekskurzijah obdelajo določeno področje literarne zgodovine ali spoznavaj.o delo naših literarnih osebnosti. M. T.