Aime Cesaire (1913, Martinik) »To je črnec, ki ravna s francoskim jezikom, kot ne zna danes ravnati noben belec. In črnec je tisti, ki nas danes pelje v neraziskano in ki sproti, kot da bi se igral, navezuje stike, katerih iskre nam pomagajo naprej. In to je črnec, ki ni samo črnec, ampak človek v celoti, in izraža vsa vprašanja, vso tesnobo, vsa upanja in vse navdušenje tega človeka in se mi vse bolj in bolj kaze kot prototip človekovega dostojanstva.« Andre Breton, 1939 BARBAR To je beseda ki me podpira in udarja po mojih kosteh iz rumenega bakra kjer luna v shrambi rje požira barbarske kosti bojazljivih zveri klatežnic laži barbar klenega jezika in naši obrazi lepi kot prava razjedavska moč zanikanja barbar mrličev ki krožijo v žilah zemlje in si pridejo včasih razbijat glave ob zidovih naših ušes in nikoli slišani kriki upora ki se sukajo po meri in po zvenu glasbe barbar edinstven proizvod barbar tapaja barbar dvoglava bela kača barbar jaz kača pljuvalka kdo me iz mojega gnilega mesa budi 413 414 Aime Cesaire zdaj kuščar ki leta zdaj kuščar pribit in me pritiska na sam prostor moči s tako silo da me boste lahko pozabili šele ko boste psom zagnali kosmato kožo svojih prsi. OBISK O valovito morje oznanilo brez števila brez prahu kakršnekoli opojne besede valovito morje in moje prsi slane od zalivov davnih dni in sveža barva nežna na dojkah neba in ženske ki elektrizirajo s kajvemkakšnimi diamanti ognjeniške sile začrtajte svoje krivulje telepatske zveze prebijte se skoz odporno snov ljubezenske novice zgubljene na štirih straneh sveta vrnite se k nam naj vas spet oživijo golobi popotniki zvezdnega kroga jaz pa jaz se nimam česa bati pred Adamom sem rojen in ne izviram iz istega leva niti iz istega drevesa sem neke druge toplote nekega drugega mraza o iskre o rose o izviri o belouške o ruševine zvezdnatih mest moje otroštvo mleko kresnice in drgetanje plazilca a že je dolgo čutje nestrpno steklo k zvezdi in k skrivnim vratom in bežali smo po morju ukrivljenem neverjetno posejanem s krmami brodolomnih ladij proti obali kjer me je čakalo divje ljudstvo krčilec host in v rokah držalo šibe iz kovanega železa — spanec tovariš na pomolu — sinji pes preobrazbe beli medved ledenikov in Tvoje tako divje izginotje tropsko kot če se prikaže ob samem opoldnevu nočni volk IN PSI SO UMOLKNILI (Medtem ko se zastor počasi dviga, se sliši odmev.) ODMEV: Seveda bo umrl Uporni. Ah ne bo zastave še črne ne in ne topovskega strela ne obreda. Zgodilo se bo čisto preprosto nekaj kar v nedvomnem 415 Aime Cesaire redu stvari ne premakne ničesar zaradi česar pa bojo školjke na dnu morja ptice na dnu voda zvezde na dnu ženskih oči zadrhtele za hipec solze ali utripa vek. Seveda bo umrl Uporni in najbolj veljavni razlog bo ta da nima več česa početi v tem betežnem vesolju: sprašanem in ujetem v samem sebi. . . Umrl kot so z vodenimi znaki zapisala v veter in pesek kopita divjih konj in lasnice rek . .. Divjad v mrliški sobi ne pristajajo ti solze ampak sokoli mojih pesti in moje misli iz kremenca ampak moje nemo zaklinjanje bogov pogube Stavbar s sinjimi očmi izzivam te varuj se stavbar zakaj če umre Uporni bo vsem takoj postalo jasno da si graditelj kužnega sveta stavbar varuj se kdo te je ustoličil? V kateri noči si kompas zamenjal za bodalo? stavbar gluh za stvari prosojen kot steblo a zaprt kot oklep sleherni tvojih korakov je zasvojitev in rop in nesmisel in zločin Seveda bo zapustil svet Uporni tvoj svet nasilja kjer je žrtev po tvoji volji imenovana za grobijana in brezbožnika stavbar Orcus brez vrat in brez zvezde brez izvira in brez vhoda stavbar s pavjim repom z rakovim korakom in s sinjo besedo zmagovalca in jekla varuj se UPORNI: Ob rdeči uri morskih psov, ob rdeči uri domotožij, ob rdeči uri čudežev sem srečal Svobodo. In smrt ni bila nergava ampak ljubezniva z rokama palisandra in za ženitev godnega dekleta z rokama pukanega platna ljubezniva bili smo tam in devištvo je krvavelo tisto noč krmar noči naseljene s sonci in mavricami krmar morja in smrti svoboda babnica moja velika z nogama lepkima od sveže krvi 416 Aime Cesaire tvoj krik preplašenega ptiča in butare protja in šabine na dnu voda in beljave in preskušnje in borovca in bogoskrunstva plazi se plazi punca moja velika naseljena s konji in z listjem z naključji in s poznanstvi z dedino in z izviri po konici svojih ljubezni po konici svojih zamud po konici svojih spevov svojih svetilk po svojih konicah mrčesa in korenin plazi se veliko drstenje pijano od psov jutra in divjih prašičev od suličastih trakulj in požarov na divjem begu kot škrofeljni pod toplimi obvezami. MATI: O moj sin v zlo dozoreli. UPORNI: Katera me moti na pragu počitka? Ah, prav ti je prišel izdani in prodani sin .. . in si me izbrala ... Hvala. MATI: Moj sin. UPORNI: In prav je prišel, a ne res, tudi tistim, ki so te poslali; bolj prav kot moj poraz, bolj prav kot moje prsi, ki se lomijo, bi jim prišel moj ja ... In so te poslali. Hvala. MATI: obrni se in me poglej UPORNI: moja ljuba, moja ljuba sem jaz kriv, če se iz dna dob, ki je rdeče bolj, kot je črn moj trizob, v valovih dvigajo in me barvajo in me s sramoto pokrivajo leta, rdečilo let in ujme dni gnoj dni iz stare šare predrznost dni kobiličjih lajež dni pesjanskih s smrčkom gladkim bolj kot sol pripravljen sem odmevam vsem hrupom in poln sem sotočij svojo črno kožo sem razpel kot osličjo kožo. MATI: srce polno boja. srce brez mleka. 417 Aime Cesaire UPORNI: Mati brez vere MATI: otrok moj . . . daj mi roko ... naj prime mojo roko tvoja in naj bo tvoja spet preprosta. UPORNI: tamtam sope. tamtamu se kolca. tamtam pljuva kobilice ognja in krvi. Tudi moja roka je polna krvi. MATI: * tvoje oči so polne krvi. UPORNI: Nisem nobeno brezčutno srce. Nisem nobeno srce brez usmiljenja. Hudo žejen mož sem ki noro kroži okrog zastrupljenih mlakuž. MATI: Ne ... po slani puščavi in nikjer nobene zvezde razen vislic za neposlušne in črnih udov na kavljih vetra. UPORNI: Haha! kakšno povračilo belcem. Morje neubogljivo . . . črne bukve znamenj . . . lakota, obup . . . Ampak ne, lagali so ti, in morje je razlistano, in z najvišje točke njegovega slemena razbiram čudovito deželo, polno sonca . . . papig . . . sadja... sladke vode ... kruhovcev. MATI: . . . puščava betona, kafre, jekla, pukanega platna, razkuženih močvirij, težki kraj, ki ga razstreljujejo oči plamenov in zmagovalcev. .. UPORNI: Dežela zalivov palm papaj . . dežela odprte dlani. .. MATI: vidite, ne uboga ... ne odpove se svojemu zlemu maščevanju ... ne umiri se. UPORNI: Moj priimek: razžaljeni; moje ime: ponižani; moj stan: upornik; starost: star kot kamen. MATI: Moja rasa: človeška rasa. Vera: bratstvo. UPORNI: Moja rasa: padla rasa. Vera . .. ampak ne boste je vi s svojim zboganjem utrli poti. .. jaz jo bom s svojim uporom s svojimi ubornimi stisnjenimi pestmi in s svojo ščetinasto glavo Spominjam se dneva v novembru; ni imel šest mesecev in gospodar je kot rdeča luna stopil v sajasto kolibo, in otipaval je njegove drobne ude, bil je zelo dober gospodar, in z enim gibom je po njegovem malem obrazu, 418 Aime Cesaire polnem jamic, posprehodil svoje mesnate prste. Njegove sinje oči so se smehljale in njegova usta so mu ponagajala s sladkimi besedami: dober kos bo, je rekel in me gledal, in govoril je še dosti prijaznih stvari, gospodar, da je treba zgodaj začeti, da ni dvanajst let nič preveč, da napraviš dobrega kristjana in dobrega sužnja, lepo podložnega in pridno vdanega, vrlega jet- niškega paznika komturju, bistrega pogleda in čvrste roke. Tako je ta človek nad zibelko mojega sina tuhtal o zibelki jetniškega paznika. MATI: Ojoj umrl boš. UPORNI: Ubil... S svojima rokama sem ga ubil. . . Ja: rodovitne in obilne smrti. . . bila je noč. Plazili smo se med sladkornimi trsti. Bodala so se zvezdasto režala, ampak zvezd nam ni bilo mar. Sladkorni trsti so nam sekali v obraz potoke zelenih rezil Plazili smo se z bodali v rokah . . . MATI: Sanjala sem o sinu, ki bo materi zatisnil oči. UPORNI: Odločil sem se, da bom k drugemu soncu odprl oči svojega sina. MATI: O moj sin . .. zle in pogubne smrti UPORNI: Mati, trajne in razkošne smrti. MATI: ker je bilo preveč sovraštva UPORNI: ker je bilo preveč ljubezni MATI: Prizanesi mi dušim se od tvojih vezi. Krvavim iz tvojih ran. UPORNI: A svet mi ne prizanaša... Ni na tem svetu bednega linčanca, bednega mučenca, ki ne bi bil v njem ubit in ponižan MATI: Bog v nebesih, odreši ga UPORNI: Srce ti me ne boš rešilo mojih spominov . . . Bilo je večera v novembru . . . In na lepem je vpitje razsvetlilo tišino, planili smo, mi, sužnji, mi, gnoj, mi, živali s kopiti potrpežljivosti Dirjali smo kot nori; blisnili so streli. . . Tolkli smo. Znoj in kri sta nas osvežila. Tolkli smo med kriki in kriki so postali še bolj predirni, in 419 Aime Cesaire na vzhodu se je dvignilo silno vpitje, goreli so skednji in plamen je milo prhnil po naših licih. Tedaj smo napadli gospodarjevo hišo. Zapahnili so okna. Vdrli smo vrata. Gospodarjeva soba je bila na stežaj odprta. Gospodarjeva soba je bila čudovito osvetljena, in gospodar je bil tam, in bil je zelo miren ... in naši so obstali. . . bil je gospodar. Vstopil sem. Ti si, mi je rekel, zelo mirno ... Bil sem, bil, sem mu rekel, bil sem jaz, dobri suženj, zvesti suženj, suženjski suženj, in nenadoma sta njegovi očesi postali njorki, splašeni na deževni dan,. . . udaril sem, kri se je uma: to je edini krst, ki se ga še danes spominjam. ZUNAJ TUJIH DNI Kdaj moj narod kdaj bo zunaj tujih dni na tvojih v sklepe uravnanih ramah pognala glava ki bo zares tvoja in beseda tvoja hitro slovo izdajavcem gospodovavcem povrnjeni kruh zemlja umita zemlja dobljena kdaj kdaj boš torej nehal biti temna igrača na pustnem plesu drugih polomljeno strašilo na sosedovi njivi jutri moj narod do kdaj še jutri brezglavi beg plačancev sklepa veselico ampak rdeča zarja vzhoda v srcu sladkornega trsta 420 narod nemirnega pretrganega spanca narod spet dvignjenih prepadov narod ukročenih mor narod ponočni ljubimec grmenja jutri še višji še slajši še širši in hudourno valovanje zemlje v zdravem oranju nevihte Aime Cesaire Prevedel Aleš Berger I