Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 3. In kaj je namen človeške odgoje? Kaj nameravamo ž njo? Njen namen, njena naloga je razvoj in dopolnevanje vseh človeških moči in zmožnosti. človek je iz duše in telesa. Duša je nevidna, telo je vidno. Telo je brez duše mertvo, duša je tedaj oživljajoči princip telesa. Vendar telo ni samo odeja duše, nikakor ni ono le ječa, v ktero je vklenena duša, ainpak ono je korenina in podlaga duši; odo je glavni pogoj duševnega življenja in razvoja. Duša je sicer zelo odvisna od telesa. Že stari Rimljani so izpoznali to resnico. Priča nam to njihov izrek: nMens sana in corpore sano", — zdrava duša v zdravem telesu. Kdo ne ve, kolikrat so provzročile telesne bolečine duševne bolesti ? Na telesu bolehen človek je otožen, čmeren, on sovraži druge, on jim je nevošljiv njihove sreče. A tudi velik je vpliv duše na telo. Velika žalost, velike skerbi so dostikrat v kratkem času pobelile marsikomu lase. V izgled nam bodi Marija Antonijeta in Tomaž Moor. Ali ni že dostikrat hud strah pokvaril zdrave ude človeku? Odgoja ima opraviti s človekom, ki še ni v pravem pomenu besede človek, ampak, ki še le postaje človek. In ker je človek iz telesa in duše, treba je v pervi versti, da se razvije telo. In ker je telo podlaga in korenina duševnega življenja, se začne razvoj duše še le pozneje. Za razvoj telesa skerbimo z jedjo, pijačo, čistim zrakom, primerno obleko i. t. d. Vsega tega je treba telesu od zibeli do groba. Pri rojstvu spi še tako rekoč duša v telesu. Ona se zbudi še le, ko začno vplivati stvari na otrokova čutila. Še le takrat se začne delovanje dušino, ki obstoji v mišlenji. Dokler ne vidi, ne sliši, ne potiplje ničesa otrok, ne ve nič in ne misli nič. Ker je namen tega spisa obdelati pervo odgojo otrokovo do onega časa, ko stopi v Ijudsko šolo, je treba, da pervič opišemo telesno in za tem duševno odgojo. Pač menijo nekteri stariši, da so storili za otroka vse, ako ga ne puste stradati, mraza terpeti i. dr. To je napačna misel. Tudi duša mladega otroka potrebuje hrane, in ravno dom je v pervi versti poklican v to, da mu je daje. Šola ne more vsega preskerbeti; ona ima časi še preveč popravljati, kar je pokvarila na otroku slaba domača odgoja, Kaj pomaga otroku, ako je dobro rejen, a je tepec. BKaj pomaga človeku" — pravi tako lepo sv. pismo, — ako ves svet pridobi; na svoji duši pa škodo terpi. Ne zanemarjajmo tedaj duše mladega otroka. čujmo še, kaj piše slavni francoski pedagog, škof Dupanloup (beri Dipanlup) o tem predmetu. Odgoja se prične z rojstvom otrokovim. Vsi modrijani, vsi izkušeni možje, vsi učitelji morale, celo pogani so izrekli sledeče pravilo: Oni dan, v kterem odpre otrok pervič svoje oči in v kterem nam zadoni na uho njegov pervi krik, — oni dan nalaga vsem onim, ki so krog otroka, celo versto dolžnosti za njegovo odgojo. Ne motimo se! Odgoja v tem pervem času je podlaga vsemu, kar se bode potrebovalo pri poznejši odgoji in za celo njegovo življenje. Podlaga vsemu je začetek. Pri odgoji naj se še posebno pazi, da je začetek dober, da je podlaga dobra, in da se zamore nadaljevati tudi v tem smislu. Važno je tudi zelo, kar piše rimski življenjepisec Plutarh o pervi odgoji. ,,Ako je že tako potrebno naravnati otrokove ude takoj po rojstvu, da niso spačeni; zato se ne more tudi nikdar prezgodaj začeti izobraževati značaj in nrav otroku". Otroški duh je podoben testu, kteremu lehko podeliš vsakoršno obliko; ako se je pa postaral in terji postal, ga ne moreš več vpogniti. Zato je tudi jako imenitno, da ima otrok v svoji pervi mladosti dobre odgojitelje. A kaj se zgodi največ? Fenelon nam odgovarja na 2* to: BIzročamo ganevednim in nenravnim osobam. Id vendar je to ona starost, v kteri sprejema dete najglobočje vtise, in ktera je največega pomena za vso bodočnost otrokovo." Vse to priča, kolike važnosti je perva odgoja otrokova, t. j. njegova odgoja v domači hiši. Pač imamo sto in sto knjig, ki pripovedujejo učitelju, kako naj v šoli odgoja otroke, a knjig, ki obdelujejo domačo odgojo, je tako malo. In ravno te bi bile potrebniše. Kdo naj bode otrokov odgojitelj? Odgovor: stariši. To je se ve čisto naravno. A kaj, ako tudi ti spadajo k gori imenovanim nevednim in nemoralnim osobam? — Pač pravi Rousseau: nKdor ne pozna očetovih dolžnosti, ni vreden, da postane oče"; — a s tem še ni dokazano nič. A oče naj se briga, da izpozna te dolžnosti, on naj odgoja previdno. Skušal bom v tem spisu, narisati nektere dolžnosti njegove. Dragi bralec, ne zmajuj glave, ako ti ni vse po všeči; vedi, da pisatelju tega spisa tudi vse ne prija. In če veš kaj boljšega, prosim te, ne ravnaj se nikoli po mojih besedah. Predno zaključim to poglavje, naj omenim še neinškega pedagoga Salzmann-a in lastnosti in dolžnosti, kterih on tirja od dobrega odgojitelja. On piše: 1. Bodi zdrav. 2. Bodi zmiraj dobre volje. 3. Vadi se govoriti in občevati z otroki. 4. Vadi se pečati z otroki. 5. Trudi se, da poznaš vse natorine obrodke. 6. Poznaj izdelke človeške pridnosti. 7. Uči se rabiti svoje rokč. 8. Ne trati časa. 9. Glej, da prideš v dotiko s kako družino, ktere otroci so po- sebno zdravi. 10. Navadi se prepričevati otroke o njihovih dolžnostih. 11. Ravnaj zmiraj tako, kakor želiš, da bi ravnali tvoji gojenci. To so besede Salzmann-ove. Vprašaj se tedaj oče pred vsem, ali imaš te lastnosti, ali poznaš te dolžuosti. Glej, takov moraš biti, in takov mora biti tvoj otrok. (Dalje prih.)