IVO TROŠT
¦v
Silo  za ognjilo.
Dogodba.
Melinovi so imeli rdeče in modro pisano papigo. Spakovala se je in drla  ob   lahki   svetli   verigi   na drogu kot glumač na odru. Kli-cali in zmerjali so jo z nelepim nazivalom Starec, zakaj obregni-la se je s hreščečim glasom ob vsakogar, kdor se je le prikazal v sobo. Zaradi tega sta bili ne-voljni na Starca tudi tnačici: jjib-ka Mehkodlačka   in   urna Tiho-tačka. Starčcv glas jima že od i;okdaj ni bil všeč, če jc klical prav hišno ^o-spodinjo Molinko. Ce sLa bili kje blizu, sta mi-javkaje posnemali starca, dokler jili ni kdo za-podil na mi.šji lov. Nasprotstvo se pa s tem ni palejflo.
Neko popoldnc se jc papiga dolpočasila na drogu, govorila sama s seboj in sanjala o boljših časih pod južnim solncem. Nikdo je ni motil. Kar si oKlasiti obe inaeici dvoglasno zavijaje iz sosednje sobe in nada-ljnjeti ncprijetno godbo naravnost k Starcu. Ta se je drl in jezil, kakor da škripljejo motorožiia kolesa iz cele vasi navzdol po Turških klan-cili v Hrušici. Mehkodlački in Tihotački je bila ta jeza najlepša zabava. Misiili sta si: Le se zapodi za nama, če moreš. Na koncu verige je tudi zate konec sveta, za naju se pa svet šele pričenja. — Delj časa se jc Siarcc za'etaval za nasprotnicaina, pa ni ujcl nobcne; samo veriga je rožljala za njim. Slednjič se umiri in obscdi na palici, kakor da premišlja 111i111jIx ost vse posvetnosti, celo svojo neslavno smrt in današnji neenaki boj, ki ga je pripravil v nepozabno sramoto za tri rodovc naprej in nazaj. Nasprotnici sta silili vcdno bližjc. Melikodlačka je s tačico prijcla za vcrijjo in .i<> pomajala. čoš: Ali ne vidiš lastne zapreke, Starček? — Zravcn je pa mijavkala prizirlivo in všečno dvigala migajoči rep. Starce jc hkrati pozabil vse misli o minljivosti, o smrti in sramoti. Nc bodi len, sc skloni in zagrabi s kljunom Melikodlački rep, pa vlcče in tišči z doljro'
<¦>     63     ¦*  -
pritajeno jezo. Mački napraviti vrišč, kakor da se jima godi najvcčja krivica. Tihotačka je zbežala in bežeča tožila o sestrini nuzKodi. Melikodlačka bi rada zanjo, pa je z repom vlekla Starca do konca verige. Tukaj je pa sovražnik ni hotel izpustiti, dasi je bil vrišč vedno večji. Prihitela je hišina, zapodila Star-ca s palico, a m.ačko za mišimi. Bridko je to-žila: »Bo-li, bo-li itd.!« Starec sc je pa moško guga] na verigi in zatrjeval s hrečečim glasom v saino njemu docela umevnem jeziku: »Pa sem vendar zinagal jaz, v neenakem boju le jaz, jaz!«