Marija Pirjevec Rezijanska pesnica Silvana Paletti V prispevku je predstavljena sodobna slovenska pesnica Silvana Paletti, ki živi in je rojena v Italiji, na skrajnem zahodu slovenske jezikovne meje, in piše v svojem rodnem rezijanskem narečju. Pri tem je treba poudariti, da gre za pesnico, ki ne spada v prvotno, arhaično in folklorno kulturo narečnega pesništva. Njena lirika, kije do zdaj izšla samo v revialnem tisku in raznih zbornikih, je namreč avtorska in individualizirana, vendar v tematiki in izrazu vezana tudi na ljudsko pesnjenje. Silvana Paletti, a contemporary Slovene poet writing in her native Resian dialect, was born in Resia, Italy, where she still resides. Resia is an area situated at the western ridge of the Slovene linguistic border. Paletti does not belong to the original, archaic and folklorized style of poetry written in a dialect; her lyrical poems, published in different magazines and anthologies, are highly individualized. But although bearing the unique characteristics of their author, the theme and poetic expression of her poems are also similar to those in folk poetry which they, at least in part, reflect. Eden opaznih pojavov v slovenskem pesništvu zadnjih desetletij je količinski in v nekaterih primerih tudi kakovostni vzpon narečnega pesnjenja na skrajnem zahodnem robu slovenskega ozemlja, ki pripada Italiji: na Tržaškem in Goriškem, predvsem pa v Benečiji in Reziji. Oh tem spoznanju se samo po sebi postavlja vprašanje, kako razložiti ta paradoksni pojav, saj je znano, da so prav narečja zaradi vse večje globalizacije zašla v krizo in v nekem smislu odmirajo. Odgovorov je več tudi zato, ker so razlogi za porast tovrstnega pesništva zelo kompleksni in razvejeni. Iščemo jih lahko na primer v korenitih družbenih in političnih spremembah, ki so nastale v Italiji po drugi svetovni vojni, po padcu fašizma, ko sta spričo večje demokratizacije izobrazba in kultura zajeli najširše plasti prebivalstva. V novem ozračju je bila tudi slovenskim prebivalcem skrajnega severovzhodnega prostora, gledano z italijanske strani, dana možnost, da so začeli intenzivneje odkrivati svojo jezikovno tradicijo in spoznavati korenine lastne biti. Razumemo pa jih lahko tudi kot posledico novega odnosa do avtorske narečne poezije, ki se je začelo v tem prostoru kazati posebej od šestdesetih in sedemdesetih let naprej. Beneški in rezijanski pesniki (Giorgio Qualizza, Renato Quaglia idr.) so tako začutili in sprejemali novo, narečju bolj naklonjeno kulturno in intelektualno ozračje povojnih let. Prav ob sosednjem beneškem in furlanskem primeru — naj navedemo vsaj pesnika Biagia Marina in Pier Paola Pasolinija - so lahko odkrili, da je pesništvo v narečju po izraznih možnostih in sporočilni moči enakovredno poeziji v knjižnem jeziku. Razlogi za razmah in uveljavitev narečja v književnosti pa so navsezadnje tudi psihološki, saj je kot materni jezik prvotni in prvinski izraz človekove identitete. Te ugotovitve veljajo tudi za Silvano Paletti, ki si je za svoje slovensko pesnjenje izbrala rezijansko narečje.' Pri tem je treba poudariti, da gre za pesnico, ki ne spada v prvotno, arhaične; in folklorno kulturo narečnega pesništva. Njena lirika je, podobno kot pri Renatu Quagli, piscu prve in edine samostojne zbirke, ki je dozdaj izšla v Reziji (Baside, 1985),2 avtorska in individualizirana, vendarpo tematiki in izrazu vezana tudi na ljudsko pesnjenje. Glavni zgib, ki jo je pripeljal do tega, da je sploh prijela za pero, je bil po njeni lastni izjavi potres leta 1976, ki je strahovito opustošil njeno ožjo domovino in sprožil v njej proces iskanja lastnih korenin. »Tedaj se je moralo tudi meni nekaj stresti v glavi,» je pred več kot desetletjema napol šaljivo napol resno zaupala znanemu preučevalcu folklorne kulture Milku Matičetovud Prav njemu je namreč ponudila v branje rokopisno zbirko Rosaianske serene romanegn (Rezijanska srčna govorica), napisano z italijanskim črkopisom, ker drugega pač ni poznala. Sintagma »srčna govorica« označuje v njenem slovarju poezijo, za katero v rezijanskem narečju ni našla ustrezne besede in si jo je zato morala izmisliti. Besedila Silvane Paletti so neposredne, prvinske izpovedi samorastniške pesnice, ki je vse življenje preživela v rodni Reziji ali bližnji Furlaniji in ji ni bila dana priložnost, da bi se v šoli naučila knjižne slovenščine, kaj šele, da bi spoznala slovensko literarno kulturo. Izbira narečja kot pesniškega jezika je bila zato povsem naravna in samoumevna: rezijanščino je doživljala kot jezik svojega najglobljega jaza, svoje identitete in svojih najbližjih, katerim so bili njeni stihi tudi namenjeni. Ni namreč mogoče spregledati, da prav narečje močno determinira njeno liriko, saj jo veže na čisto določen prostor, iz katerega poganja in ki mu pesnica govori. S svojo »srčno govorico« izkazuje nenazadnje tudi lastno skrajno bolečo navezanost na mali svet pod Kaninom pa tudi potrebo po pričevanju o resničnosti, kakršno je moderna civilizacija tod pustila za sabo, ko je nekdanje reči zapisala izbrisu. Z jezikom, ki ga uporablja, pa je seveda tesno povezan tudi proces njenega lastnega ozaveščanja: »Zdi se mi,« je pred nedavnim izjavila, »da me je prav rezijanska govorica oblikovala in privedla k zrelosti, kajti ko sem jo govorila zunaj moje doline, ali ko sem enostavno izjavljala, da sem Rezijanka, sem občutila svojo drugačnost, ker so me označevali kot drugačno z izrazi, ki so sramotili moj izvor ... To me je oblikovalo in me pripeljalo do tega, da pišem v tem ' Narečna pesnica Silvana Paletti se je rodila v Ravanci v Reziji 23. 12. 1947. Osnovno in srednjo Solo je obiskovala v svoji ožji domovini, diplomirala pa je na šoli za medicinske sestre v Vidmu. V letih 1967 - 1992 je bila zaposlena v bolnišnicah v Tolmeču in Vidmu, sedaj je upokojena in živi v rodni dolini. Sodeluje v kulturnem društvu Rozajanski dum in je že vrsto let njegova podpredsednica. Objavlja v Novem Matajurju, dnevniku II Gazzettino, v župnijskem listu Ali' ombra del Canin (Pod Tjanynowo sinco). Njene pesmi so izšle v Sodobnosti, v Trinkovem 'm Jadranskem koledarju, v antologiji Autori resiani (1984), v zborniku Vilenica 2000 in še kje. Pesmi piše tudi v italijanščini in furlanščini, prav tako pripovedke in pravljice. Uveljavila se je kot prevajalka in sodelavka pri didaktičnih objavah rezijanščine. 1 Renato Quaglia, Baside, Založništvo tržaškega tiska - Editoriale Stampa Triestina, Trst, 1985. 1 Milko Matičetov, Beseda o avtorici in še kaj, Sodobnost, 28, 1980, str. 1142. jeziku... Danes čutim, da moram pisati, ker nas je malo v tisti dolini, nujno je pisati v rezijanščini in glasno poudarjati, da obstajamo."'* Prav iz občutka odgovornosti do preproste rezijanske skupnosti, njenega jezika in vsega, kar jo določa, pa tudi iz protesta zaradi ponižanj, ki jih je doživljala kot Rezijanka, so nastale nekatere pesmi, v katerih zaživi s posebno sugestivnostjo zunanja reliefna scenerija njene ožje domovine, ki pa daje hkrati slutiti tudi globlje pomene. Tako na primer v kratki, skrajno zgoščeni, glasovno močno instrumentalizirani krajinarski sliki Dan sami san (Samo en sen) izpoveduje svojo prvinsko zavezanost rodni Reziji. To je pesem, v kateri izraža vso svojo vero v obstoj te vase zaprte doline, ležeče v senci mogočnega Kanina, mitične rezijanske gore, ki je hkrati ena najopaznejših besed njene lirike. Pesnica namreč odkriva v njej ne samo simbol trdnosti in odpornosti, temveč tudi lepote in smisla rezijanske stvarnosti. Skratka, prav v Kaninu so zbrane vse vrednote, ki jih ta skrivnostna zemlja na skrajno zahodnem robu slovenskega sveta že stoletja priznava za svoje in skrbno čuva. Dan sami san Samo en sen Dan sami san, Samo en sen, da Čanen, da Kanin ostani tan. ostane tam. Podoba, od ti skal, Podoba tistih skal, za to du lino, za to dolino, je, Rozajan. je Rezijan. No wižo, no racjun, Pesem, molitev, dan gardenj, dan ples. ples, navada. Roke, za rawnino, Roke za ravnino. glas, za to dulino. Glas za to dolino. Dan sami, san, Samo en sen, da Čanen, da Kanin ostani, tan. ostane tam. V tem duhu je napisana tudi pesem Zemja naša (Naša zemlja), nekakšna moderna oda, v kateri še neposredneje izpoveduje globinsko zvestobo in vdanost svoji »rožni dolini», njeni prvinski samobitnosti in etosu. In vendar kljub podobam absolutne trdnosti in obstojnosti v ozadju ni mogoče spregledati protipodobe neke daigačne sodobne daižbene resnice, ki je sicer zamolčana, prav zato pa toliko bolj vznemirljiva in povedna. Zemja naša Ko wse muči, zemja naša učnika, mati si. Ti sama si nas udilila, na wsake vreme, si nas potehtala, zakoj hrast... ka ti si tela pudujet, Zemlja naša Ko vse molči, si zemlja naša, mati, učiteljica. Ti sama si nas ustvarila, na vreme vsako navadila. Saj drevo... ki si ga hotela nahraniti, 11 Silvana Palčni, Gruppo