Za poduk in kratek 6as. Poročila iz Rima. (Piše Fr. Kovačič.) (Konec.) In kdo naj natančno popiše veličje Petrove cerkve! Človek je ne more v mislih obseči, srce je pretesno za čustva, ki se tukaj vzbujajo, in kako naj to spravim pod okorno pero! 0 velika cerkev, ti si doslojen dom telesnih ostankov velikega apostola, kateremu je Kristus rekel: »Ti si Peter, in na tej pečini bom sezidal svojo cerkev, in vrata peklenska je ne bodo premagala!« Tla, na katerih stoji Petrova cerkev, so namočena s potoki mučeniške krvi. Kjer dandanes stoji cerkev, je imel cesar Neron svoje dirkališče; prav tu je bil sv. Peter križan, kakor so novejši čas dokazali učenjaki. — Ko bi bil kdo takrat Neronu rekel, da bo ta priprosti galilejski ribič imel nekdaj nad svojim grobom ta veličaslni hram! Toda za Neronov grob nikdo ne ve, njegova slava je zdavna minola, mogočnega rimskega cesarstva ni več, na Pelrov grob pa hite do današnjega dne railijoni in milijoni. — Slabo orodje si je Bog izbral za svoje namene, tisto, kar se je Ijudem zdelo nespatnetno, je Bog porabil, da je povišal; strl in osramotil pa mogočneže tega sveta. Kako srečnega in ponosnega se človek čuti, ko stoji ob grobu sv. Petra, da je v taki velikanski in odlični družbi, v katoliški cerkvi, v kateri je živelo toliko imenitnih mož, za katero je toliko mučencev dalo kri in življenje. Kako slab in neznaten je bil njen začetok, pa kako veličastno se je razrastla! Kdo si bi to mislil! Priprosti, neučeni in ubogi ribič je prišel iz Jutrovega v mogočni Rim, v bogato, učeno, ošabno, razuzdano mesto. Pa ribič galilejski je zmagal, ker mu je Gospod nekdaj rekel: Peter, odslejboš ljudi lovil! Peter je postal gospodar v Rimu, Rim brez sv. Pelra ni nič. Ako človek od daleč gleda na Rim, zdi se Petrova cerkev, kakor mati med otroki, kakor kvoeka med piščeti. Lepo pravi neki potopisec, da je rimsko mesto le za to tu, da daje streho neštevilnim romarjem, ki romajo k sv. Petru. Mogočno doni na praznik sv. Petra tukaj veličastna cerkvena pesem: U Roma felix, quae duorum Principum Es consecrata glorioso sanguine:. ... »0 srečni Rim, ki dveh prvakov s krvjo si posvečen: Od njih krvi se rdečiš, sveta lepote nadkriljuješ vse!« Srečni Rim! kralj nebes in zemlje te je izbral za sedež svojemu namestniku. Previdnost božja je prečudno vodila tvojo zgodovino, da si postal »caput mundi* — glava sveta. Srečni Rim, ti si izvoljeno mesto! Oči vsega sveta se upirajo v tebe, ker v tebi je Peter, ki ima ključe nebeškega kraljestva. Kralji in cesarji pridejo semkaj in se klanjajo, ker tukaj je več, tukaj je Peter. Knezi in velikaši, nadškofje in škofje pridejo semkaj, a vsi se smatrajo majhne, ker lukaj je več, tukaj je Peter. Divji sovražniki so večkrat prihruli nad Rim, a Petrove cerkve se niso upali dotakniti. Tako stoji Petrova cerkev nepremično. Stoletja lele mimo nje, sovražni valovi se zaganjajo v njo, države se vzdigujejo in padajo, narodi prihajajo in odhajajo, a Petrova cerkev stoji in iz nje se širi časni in večni blagoslov na vse, ki se na njo oslanjajo, kaleri pa ji nasprotujejo, si ob njenem zidovju razbijejo glave. Upiraj tudi ti, slovenski narod, svoje oči k sv. Petru, kjer je Peter, tam je prava cerkev, kjer je prava cerkev, tani je vir prave omike, sreče časne in večne. Smešnica. Mlada uradnikova žena reče par mesecev po poroki svojemu možu: >Ti, kako pa to, da imaš samo 60 gld. mesečne plače, ko si mi vendar pred poroko zatrjeval, da imaš 200 gld.?« — »Zlata ženka, reče on, jaz nisem rekel, da imam 200 gld., ampak da toliko zaslužim; toda kaj si hočem, če mi pa več ne dajo!«