George Stephenson 


oée železni c 


Po W. Masshebu 
VLADIBO ŠARC. 


W'U'BLJ'ANI. 
Natisnili, založili in na prodaj jih imajo J . Blaznikovi 
nasledniki . 
1889 . 


Mož velik je, kdor dela za domovje , 

Še večji, kdor se trudi za deželo , 
Največji, kdor deluje za človeštvo! 


Predgovor 


to knjižico podajam mladini zgo


dovino moža, čegar veliko, epohalno delovanje 
in čudno viharno življenje zaslužuj e 
občnega zanimanja. 

Življenje in delovanje George Stephensonovo 
je mnogo bolj neznano, kako r 
bi bilo misliti z ozirom na veliki pomen v 
kulturni zgodovini tako imenitnega moža. 
Zato upam, da s to knjigo izpolnim prazno 
mesto v književnosti za mladino, in to tem 

bolj, ker je bil „oče lokomotive” ne sam o 
jako imeniten, ampak tudi vseskozi izvrsten 
in blag mož, čegar mišljenje in delovanj e 
ostane vsem bodočim rodovom svitel uzor. 

1* 


Naj se marljivi bralec od mož ki 

je postal vse po samem sebi, uči, kaj pre-
more trdna volja, in naj si vedno misli 
da treba vsakemu, kdor hoče biti trden 
značaj, to je, vrl mož neumornega delovanja 
na samem sebi. 

Potem tudi plačilo ne izostane, kajti 
značaj človekov je njegova usoda . 

Pisatelj 


Prvo poglavje. 

angleški pokrajini Northumberland j e 
blizu mesta Carlisle majhna vas Wylam . Koče 
so slabe, ulice umazane, vender prosim bralca , 
naj gre z menoj; žal mu ne bo . 

Kupi pepela, žlindra in ostanki premoga 
nam pripovedujejo na prvi pogled, da srno blizu 
premogovih jam, in da bivajo v vasici rudarji . 
Dva streljaja od vasi stoji na samem hišica. 
Lepša je od drugih, kajti streha jej je krita z 

opeko, spredaj pa je ličen zagrajen vrtič . V tej 
hiši biva stari Bob, kakor ga imenujejo rudarji 
pravo njegovo ime pa je Robert Stephenson . 
Stopimo v hišo in oglejmo si jo nekoliko . 

Pri tleh je izbica, v katero spušča le jedno 
oknice nekoliko svitlobe. Stara miza, dva močna 
stola, dolga omara in tri široke postelje, ki niso 


videti posebno mehke, to je vsa hišna oprava . 

Na jedni postelji leži polnoličen deček, star 

morda leto dni, druga dva, stara šest do sedem 

let, igrata se v jedinem prostem kotu tega ma


lega prostora, na omari pa sedi devetletna de


klica, ukvarjajoča se z robim delom. 

Hipno pa jenjata dečka igrati in poslušata 

teške korake, ki se čujá zunaj . »Oče so!" za


kličeta oba in skočita k vratom, kjer se sedaj res 

prikaže oče z mladim kosom v roki . 

» Oh, lepi tiček!" vzdihne George . »Precej 

mu napravimo tičnik « . 

„Gotovo!” pritrdi starejši James. »In slabo 
se mu ne bo godilo ; muh bo dobival, koliko r 
jih bo mogel snesti" . 

„To je vse lepo” pravijo oče, »toda tiču 
je ravno toliko mari tičnika, kakor muh, ki 
mu jih hočeta loviti ; rajši si jih lovi sam. Ne, 
ne! Jaz vem kaj boljšega! Vidva bosta vesela , 
in ptiču se zgodi pravica" . 

» Jaz vem, kaj menite, oče!" odgovori brz o 
George. »Hišico mu naredimo zunaj. Sosed Tom-
son popravlja peč, tu je ilovice dovolj ; ()Če, jaz 
je grem iskat! Huj, ali bo to veselje!" 


kaka pa bo tvoja hiša?" vprašajo oč e 
s smehom. 

„O, to je lahko”, odvrne George, „nared i 
sem Že mnogo takih hišic ; čevelj dolgo, čevelj 
široko ; po sredi steno in na vrhu dimnik . . . ” 

„Da se dim kadi iz njega, kadar si tiček 
kuha”, dopolni oče. „Toda kaj menita, če nesemo 
malega kosa, ki je prerano zapustil gnezdo , 
skrbnim starišem nazaj? Gnezdo je v vejah bezgovega 
grmovja pri starih jamah” . 

„In jaz smem z vami, oče?« vpraša veseli 
George. „Sedaj vender enkrat vidimo stare 
jame. Kako rad bi si jih bil Že ogledal, pa mati 
so vedno dejali : Ne hodite mi k starim jamam! ” 

„Nu, danes bo ta veseli dan, dragi George! ” 

pravijo oče, in veselo gledajo deco, ki radosti 
skače po izbici. 
„In kdaj gremo, oče ? ! " vpraša George, ter 
prime očeta za roko . 

~ez dve uri, ko grem zopet v rudnik . 

Sevé, nekoliko prej že, da damo tička v gnezdo . 
Ker leŽé, odkar so popravljali sesalko, trske 
okolu jame, gresta lahko precej z menoj, in ji h 
poneseta domov” . 


Sedaj ustopi objokana mati. 

„No, Mabel, zakaj si tako žalostna ?” vpraša 
Bob in z obraza se mu bere huda slutnja. 

» Ravnokar prihajam iz vasi od branjevca" , 
odvrne mati ; » noče mi dati blaga, dokler mu ne 
poplačamo dolžnih šest šilingov" . 

„Skopuh”, zamrmra Bob. »Do nedelje ne 

dobim plače in danes je četrtek! Res, dolg o 
časa, ko nimam denarja, pa štiri otroke s praznim 
trebuhom . Toda Mabel! ne obupajmo. Še 
imamo krompirja! " 

„A ni soli, ni vinarja za mleko malemu 
Johnu”, odvrne žena žalostno . 

„Pač”, to je hudo , Mabel!" pravi Bob i n 
nadaljuje za nekoliko časa : „Dete bo skoro staro 
leto dnij, in za nekaj časa se mora pač privaditi 
krompirjevi juhi” . 

„Za nekaj časa, seve, toda godi se nam 
vedno hujše, lasi delamo in se trudimo” tož i 
mati. 

„Upanja človek ne sme izgubiti nikdar, 
Mabel”, tolaži Bob svojo ženo in jej stisne roko . 

Upanje je dar božji, katerega je Bog glo 


boko v človeško srce vcepil, najkrepkejše pa 


poganja v srcih onim, ki se morajo boriti z rev kino 
in težavami življenja . 

Mati zmaje z glavo in gré k ognjišču, tani 
pristavi za večerjo, veliko skledo krompirja i n 
lonec vode. Prazni trebuhi otrok in vesele pripovedke 
očetove osladile so jim jed, in v krasnej 
palači, pri mizi izbranih jedij se šibečej, se j e 
teško katerikrat jedlo z večjim veseljem kakor 
pri nepogrnjenej mizi rodbine Stephensonove . 
Marsikatera šala očetova pregnala je slabo voljo , 
in ko je oče pravil od nekoga, ki je kuhal juh o 
iz kamenja, ko ni imel niti enega vinarja, morala 
se je tudi žalostna Mabel smejati . 

Bob je pripovedoval : »V Yorkshire živel je 
njega dni šaljivec, ki je bil zbog svojih šal znan 

vsem ljudem daleč na okrog . Nekdaj ni ime l 
nobenega vinarja v žepu, a veliko lakoto v želodci. 
Zato gre k neki ženi, ki je bila tak o 
skopa, da se je le vsak drugi dan enkrat najedla 
do sitega, in jej pravi : » Gospa Harpagon , 
ali ste že slišali o novi, jako ceni jedi, ki s e 
dela iz kamenja?" — » Lena neverjetno zmaje z 
glavo ; toda šaljivi mož privleče iz žepa poln o 
pest kamenja, in jo z resnim obrazom prosi 


lO 

lonca vode. Ko ga dobi, pristavi ga k ognju i n 
vrže vanj kamenje . Zdaj jame žena vendar le 

dvojiti in računiti, koliko dobička jej bode dajala 
cena jed. „Treba je le posebno dobro paziti n a 
pravi čas”, poučuje skrivnostno zvita buča . »Zato 
mi dajte, kadar začnem šteti in pridem do devet, 
perišče moke!" Jame mešati s kuhalnico po lonci 
tako resno, da bi moral dvojiti vsakdo. Radovedna 
žena mu da perišče moke, ki precej izgine 
v lonci. » Sedaj", pravi navihani kuhar , 
„dajte mi le toliko soli, kolikor je morete držati 
s tremi prsti, toda za Boga, niti zrna več” . 
Žena uboga brž, in ko izgine tudi sol, da mu 
nekoliko masla, katerega zahteva kuhar. Ko tudi 
tega dene v lonec h kamenju, premeša vse dobro 
in reče : » Gospa Harpagon, sedaj je juha gotova. 
Dajte mi skledico, da jo izlijem vanjo, i n 
da se prepričate sami!" — » Precej!" odvrne 
žena in postavi skledo na ognjišče . „Pozor! ” 
reče mož in izlije polagoma juho v skledo, tak o 
da je kamenje v loncu ostalo. „Tu je vaš lonec, 
sedaj mi bo pa juha dobro dišala.” To rekoč, 
prime žlico in slastno jame jesti juho . »Toda" , 
zavpije prekanjena žena, ,,to je čisto navaden 


1I 

močnik, kateremu ni treba kamenja." » Sevé, to 
je res!" pritrdi zviti berač. »Kuha se pa lahko 
tudi brez kamenja, in zapravljivi ljudje prilijej o 
morda tudi še kaj mleka !" Vsi se smejijo i n 
povečerjajo . Takih pravljic je vedel Bob mnog o 
in če je na večer sedel pri stroji, zbirali so se 
delavci mladi in stari okolu njega in ga poslu šali 
zvesto. Revščina ni mogla ukloniti tega 
moža ; kadar mu je bilo posebno hudo, šel je 
pod milo nebo in se v cvetoči prirodi razvedri l 
popolnoma. Večkrat je stal pred tičjim gnezdom 
in opazoval nedolžne tiče . Tudi svoje 
otroke je oduševljal za lepoto božje prirode in ne 
zaman. Najbolj ga je umel drugi sin, šestletni 
George . 

Ko dospó oče, James in George do tičjega 
gnezda, ne more se zlasti George nagledati prečudno 
umetno sestavljenega gnezda . Ko se naposled 
napoté proti jami, v kateri je Bob kuril 
ogenj pri stroji, reče : „Ne morem umeti, kak o 
imajo v tako malem gnezdu štirje tiči prostor , 
in še stari zraven. ” 

„Okroglo, nekoliko znižano gnezdo”, pou


čujejo oče , ,,primerno je ravno telesu mladičev . 


I2 

Prostora imajo toliko, da lahko sede drug ti k 
druzega ; zato jim je pa tudi gorkeje . Sedaj, ko 

so večji, morajo stari ves dan iskati hrane vedno 
lačnim kljunčkom, in ne morejo mladičev greti 
s svojimi telesi. Ker je pa gnezdo majhno, grejejo 
se mladiči sami . " 

„To je zelo previdno . Toda kako pač naredé 
gnezdov rob tako gladak, kakor bi bil poobljan 
? ” 

„Temu sem se prej tudi jaz čudil”, odvrn e 
oče, „dokler namreč nisem jel opazovati tiče , 
kako delajo gnezda. Ko je gnezdo dodelano, 
jamejo kakor izurjeni zidarji z vratom rob gladiti 
, neprestano proti jednej strani v gnezd u 
se vrteč.” 

Zdajci pridejo do jám, kjer je Bob za kurilca. 
Delavci se zbero, ker se ravno menjajo 
pri stroji, kateri goni sesalko . 

„Na, Bob” , jame mašinist, » ali nam ne 

boste nič veselega povedali? " 

Bob Žalostno pomaje z glavo . „Meni je veselje 
pošlo za vesele pripovedke, odkar se m i 
e slabše godi ko sv. Frančišku” . 


13 

„Bob, Vi se šalite «, odvrne mašinist za


čujen. »Kako ste pač podobni sv. Frančišku? ” 

„Kako?” odgovori Bob . » Sv. Frančišek je 
obečal, da neče nikdar nositi denarja seboj, 
Mene pa preobračajte, kolikor vam ljubo, posta vite 
me na glavo, ni vinar ne pade iz Žepa . 
Obečal je tudi svetnik, da hoče bos hoditi. Poglejte 
moje noge, ali imam kaj druzega na nji h 
nego sandale? Moja hiša ni drugega, nego frančiškanski 
samostan ; kajti vse, kar je v njej, 
teka po prirodnih podplatih okrog, in revni sm o 
revni, kakor cerkvene miši . Nekoliko se pa vender 
razločujemo od svetnika — mi ne prosjačimo 
in se postimo mnogo! " 

» Počasi, Bob! počasi! Vi vender ne trdite, 
da ste ubožni?" pravi ravnokar prišli nadzornik 
jam Smids, privodeč malega George-a 
za roko. 

Krog možakov, ki so stali okolu kurilca, se 
odpre, in nadzornik stopi, malega George-a pre d 
seboj pehaje k njemu. „Povejte mi Bob”, pravi , 
„ali so vaši drugi otroci tudi taki kakor ta?” 

„Menim da, gospod Smids. Hudobni nisoq 
to vam zagotavljam!” 


„Kaj vse doživi človek! Ta pritlikovec 
hoče” — pri teh besedah vzdigne Smids dečk a 
s krepko roko kvišku — »odnesti kos bruna, ki 
je dvakrat večji od njega. In ko zvita glava 
vidi, da mu ni kos, podtakne okroglo palico i n 
odpelja bruno ; da nisem prišel zraven, gotovo 
bi ga bil pripeljal domov" . 

„Tu leži mnogo tresak v dežji in blatu ” 

odgovori opravičevaje Bob, „te naj poberó otroci 
in ponesó domov . Kdo bi si pač mislil, da s e 
ta pritlikovec loti takih reči” . 

Nadzornik položi Bobu roko na ramo i n 

reče s pomirljivim glasom : » Pošteni mož, deček 
ni mislil nič slabega, in jaz tudi ne. Kar ste pa 
prej govorili o svoji revščini, menim, da ni reven , 
kdor ima take otroke, kajti resnično rečeno , 
imate gotovo več veselja s svojimi otroci, neg o 
marsikateri bogatin s svojim denarjem" . 

» Gospod «, odvrne Bob, ,,otroci siromako v 
delajo nadlogo v hiši, dokler si sami ne prislužij o 
kaj in pomagajo starišem . Do veselja z otroci 

revež še priti ne more zbog revščine in skrbi . 

,,No, Bob, nekaj je že res, kar pravite . 
Slušajte, da Vam svetujem . Posestnica sosed



15 

nemu domu Dewley-u je prosila, da sme krav e 
pasti ob tiru vozov za premog . Ravnokar se m 

jej prinesel dovoljenje, ali krave mora čuvati. 
Kaj menite, ko bi Vaš George prevzel to službo ? " 

„To je da, gospod! taka služba je zanj kaj 

pripravna, in ko je tudi nekoliko daleč -


„Kar nič predaleč!” ustavi George očeta . 
.,,Saj je le nekaj korakov do doma Dewley-ja" . 

» Torej, to bi bilo gotovo !" pravi nadzornik . 
» James, ki je večji, ustopi lahko, če je tak o 
brhak kot ta deček, za delavca čistil bode premog 
za 6 pencejev *) na dan. — „Ni treba, ni 
treba”, pravi in se obrne, videč., da se mu hoče 
Bob zahvaliti. 

Druzega dne na vse zgodaj gre George k 
Barbi, ki je imela dom Dewley v najemu, in 
stopi takoj v službo kravjega pastirja z enim 
penny-em na dan. Bil je jako vesel, da je smel 
takoj ostati na domu in še tisto jutro gnati 
krave na pašo. Moral je paziti, da niso stopale 
na tir, da se niso razkropile in napravljale škodo . 

*) Pence je mnogi)kratnik od penny . 1 penny je 4 
do 5 kraje . 


16 

Pač je bila ta služba lahka in imel je dovolj 
časa, da se je pečal z drugimi rečmi. Skoro ni 
bilo daleč na okrog nobenega gnezda, nobenega 
tiča, da bi ga ne poznal . Delal si je iz trsja 
in slame piščalke, katere je znal tako umetn o 
sostavljati, da bi lahko marsikatera veljala za 
umetno delo. Vsi tovariši so se mu čudili. Kjer 
je bilo na bližnjem potoku pripravno mesto, ta m 
so nastali mlini, mali in veliki, z mnogovrstn o 
sostavo, s klopicami in brez njih . Vse je napravila 
umetna roka malega zidarja. Najljubši opravek 
pa mu je bil, če je mogel s svojim prijateljem 
Tom-om, ki ga je obiskaval malone sleherni 
dan, od ilovice izdelovati mašine, kakeršne 
je videl dan na dan pri jamah . Ti majhni modeli 
od ilovice in slamnatih bilk so bili kaj pripravni, 
vzbujati dečkovo domišljijo in čut za 
umetnost. Vel', let je preteklo na ta način in še 
niso mogli stariši misliti na to, da bo treba 
George-a dati v šolo. Kjer ni kruha, tudi ni 
denarja za šolo. Rodbina Stephensonova pa je 
morala večkrat prej misliti na kruh, nego je bi l 
denar pri hiši. Šole proste šolnine ni bilo. Sta


riši, ki so hoteli, da bi njihovi otroci znali brati 


17 

in pisati, morali so biti preeéj premožni, sosebn o 

če so imeli več otrok. 

Posestnici v Dewley se je deček zbog svoj e 
vesele narave, pridnosti in poštenosti jako prikupil. 
Ker jej je bila revščina njegovih starišev 
znana, premišljala je, kako bi dečku priskrbel a 
službo, ki bi mu bila primernejša . Ali bode George, 
ta pametni deček, vedno pastir rekla s i 
je večkrat. 

Necega jutra, ravno ko je hotel George 

gnati krave na pašo, začuje iz hleva hud prepir . 
Ko stopi bliže, sliši, kako kara gospodinja hlapca 
zaradi lenobe njegove . 

„Da bi le vedela”, kriči jezna gospodinja, 
»kako bi v tem času izorala njivo, ne bi gledala 
tacega postopača v hiŠi! " 

» Jaz pa", reče hlapec s 'posmehljivim glasom, 
»zahtevam ravno sedaj, ko sem toli potreben, 
miru, in ne grem orat sedaj, kakor Vi 
hočete, nego čez eno uro! " 

»Dobro je vender", pristavi porogljivo, „da 
more biti tudi kdo našega kopita gospod! ” 
» To je preveč!" misli si George in stopi v 
hlev . »Prav lep gospod ste, Seel Nelson" pravi 

2 


18 

hlapcu, „in ako izgubite službo, zgodi se Va m 

čisto prav!” Potem se obrne k gospodinji i n 
reče : „Gospodinja! Jaz sem sicer majhen, pa 
oralo že obvladam, in ako mi zaupate, izorje m 
Vam njivo ravno tako kakor tale! ” 

„Dobro, George, poskusila bom!” pravi gospodinja. 
„Pastirja ni teško dobiti! — In -Vi” , 
obrne se ponosno k Sell-u, „vi ste sedaj prost i 
in smete spati, dokler vas glad ne vzdrami” . 

„Haha!” smeje se Seel Nelson, „tukajšno 
gospodarstvo je vsak dan lepše! Prav rad grem , 

in ako se do dobrega osmodite, najdete me pač. 
Jaz ostanem v vasi in bom čakal. Nato se obrne 
k George-u in mu zažuga jezno : „Tebi, pridikovec 
že prilično izbijem muhe. Naučim te, kaj 
se pravi, utikati se v stvari, ki ti niso nič mari! ” 

George je vodil konje pri oranji vrlo ročno , 
in če tudi je bil majhen , da je komaj prestopa l 
brazde, ročen je bil vender . Gospodinja je bila 
skoro z novim hlapcem tako zadovoljna, kakor 
prej s pastirjem in mu je dajala odslej 3 penc e 
na dan. 

Če se ti pripeti nepričakovana sreča, veš, 
kako nestrpno čakaš trenotja, ko moreš veselo 


19 

novico naznaniti prijatelju ali sorodnikom ; veš 
pa tudi, da ti ni pot nikdar daljša, nego ravno 
ob takih prilikah. Tako je bilo George-u, ko je 

materi na večer prinesel 3 pence in s ponoso m 

govoril o svoji novi službi . 

„Dobro”, pravi oče. „Ali, George, varuj s e 
Sena ; škodoval ti bo, če ti bo le mogel” . 

Drugo poglavje. 

Več let je preteklo od onega časa ; George 
je dovršil dvanajsto leto. Najbolj si je želel, da 
bi delal z očetom v enem in istem rudniku, in 
nadzornik, gospod Smids, ki se ga je še dobro 
spominjal, izpolnil mu je to željo . Kakor njegovega 
starejšega brata Jamesa vsprejel ga je 
za delavca. Za tri pence na dan je moral ločit i 
premog od kamenja, prsti in žlindre. To del o 
ni samo dolgočasno, nego tudi nesnažno . Dečki , 
ki so opravljali to delo, bili so med črnimi hrib i 
premoga kakor živi premogovi kosi, in če bi bi l 
rudnik v Afriki, teško bi se moglo ločiti, ali s o 

2* 


20 

dečki zamorci ali belokožci . Vender je bil George 
zmiraj vesel in dobre volje ter se skor o 
prikupil dečkom tako, kakor oče njegov odrasli m 
rudarjem. Sicer pa ni bil dolgo v neugodni službi , 
kajti zgodilo se jo nekaj, radi česar je je bi l 
rešen. 

Nekega lepega in gorkega jesenskega dne , 
ki je bil kaj ugoden za lovce, zbrali so se pr i 
rudniku nekateri gospodje, ki so namerjavali napraviti 
lov na bližnjem hribu. Lovski psi so 

tekali med kupi premoga, in lep prepeličar s e 
je prikazal ravno tam, kjer je hodil konj v krogu 
in gnal mašino, in kjer so dečki snažni premog . 
Komaj George ugleda psa, zravna se kvišku in 
ga pozdravi z jeznim „vau, vau !” Pes se črnega 
dečka in pa njegovega lajanja tako zboji, da 
skoči na stran, toda konju ravno med noge . 
Nesreča je hotela, da dečka, ki je nadziral 
konja, ravno ni bilo, kajti ker je konj zmiraj po 
istem mestu hodil v kolobaru, ni bilo treba veliko 
nadziranja. Konj pa, ki se je psa še boli 
vstrašil, nego pes George-a, odtrga se in dirja 
na vso moč naravnost proti rebru, na čega r 
vznožji je delalo mnogo delavcev . Nevarnost je 


21 

bila velika, in vse je kričalo in dirjalo sem ter 
tija. Toda komaj spozna George pretečo nevarnost, 
Že hiti za konjem kakor mlada srna . Teško 
pričakujejo vsi konca te dirke. Skoro je konju 
za petami, ta je pa tudi le nekaj korakov še o d 
brega ; če ne ustavi pogumni deček konja v tem 
trenutku, izgubljena je Žival, delavcem pa pret i 
velika nevarnost. Toda gorje! Deček pade na 
tla, vsakomur izgine upanje, kajti konj se ravn o 
pripravlja na skok čez grmovje, katero ga loči 
od globočine . Marsikdo zatisne oči in pričakuje, 
kdaj začuje grozne glasove z globočine. Toda 
kaj je to? Konj stoji kakor okamenel. Deček 
vstane, obrne konja in ga vodi za uzdo nazaj . 
Vsi si oddahnejo in močno hvalijo dečka . Tudi 
oče njegov je prihitel na vpitje . 

„Ti si prav ravnal, George”, pravi mu 
zdaj, „toda kako si konja ustavil tako hitro? ” 

„O, to se je le primerilo tako”, pravi George. 
„Vajeti sta se vlekli za njim ravno še o 
pravem času se mi je posrečilo, da sem jih po padel. 
Ker je na onem mestu bil zabit štor v 
tla, zavil sem brzo vajeti okolu njega. Tako 
torej je bilo to prav lahko!” 


22 

„Ali, da ti ni prišla ta misel, ne bi se t i 

bilo posrečilo! Hvala Bogu, da si mislil tak o 
hitro”, reče nadzornik Smids . „Kje je fant, ki 
je imel paziti na konja ?” Ta pláho stopi bliže . 
„Tebi”, obrne se k temu, „ne morem zaupat i 
več konja, odslej naj ga vodi George Stephenson ! « 

George hoče opravičevati zanikrnega fant a 
in tudi povedati, kako je on sam, seveda posredno, 
bil kriv vsemu dogodku, ali Smids se 
jezno obrne, rekoč : „Že vem vse!” Fanta, ki j e 
bil doslej nastavljen pri konji, pošlje mesto George-
a na delo k onim, ki so čistili premog . 

S tem drznim dejanjem si sedaj trinajst


letni George ni samo povišal svoje dnevne plače 
na osem pencejev, temveč si pridobil tudi mnog o 
veljave pri nadzorniku Smids-u. Redkokdaj je 
šel ta sicer malobesedni mož mimo George-a, n e 
da bi ž njim nekoliko govoril. Delavci pa so 
si dejali : „Iz Bobovega fanta bo še kaj več! ” 
In niso se motili, poreče bralec. 

Premogove jame v Dewleyji in Wylamu so 
bile nekdaj kaj bogate; sedaj pa so jele poje


mati, kajti že delj časa je bil premog tako na mešan 
s kamenjem in prstjo, da so se delavci 


23 

že v obče bali, da jim bode treba zapustiti te 
kraje. 

Hudo je siromakom že tedaj, ko je povsodi 
dosti dela, ako si morajo z vsem svojim imetje m 
iskati nove domovine v daljnih krajih, kako hud o 
pa je moralo biti še le tisti e'as, ko je bilo 
stanje delavcev jako žalostno. Napoleon I. je 

tlačil namreč, toliko da ne vso Evropo . Trgovina 
in obrtnija je zastala, in na tisoče ljudi je bil o 
brez dela in kruha. Vrhu tega se je živež tako 
podražil, da revnejši ljudje z najslabšo hrano 
več niso mogli tolažiti svojega glada. Nič nenavadnega 
ni bilo torej, ako so se kje delavci 
uprli ; seveda jim je bilo pozneje še slabše . 

Tudi v Stephensonovi hiši so mnogo go


vorili o preteči nesreči, kajti zdelo se je vsem, 
da ne bo nič z boljšo bodočnostjo, katero so 
pričakovali, odkar sta služila tudi starejša dva 
brata. 

Neko nedeljo zvečer, ko sedi starega Boba 
družina okolu ognjišča in govori o tem, kar se 
ima zgoditi, stopi nenadoma nadzornik gospo d 
Smids v izbo. Da ni prišel brez vzroka, to je 
jasno vsakomur. Strah in upanje se bere na 


obrazih 'ljudem, skrbečim za svojo bodočnost . 
Brzo dadó stol visokemu gostu in čakajo, kaj 
zvedo sedaj. Smids pa pravi: „Vi veste, da 
mora delo v jamah Wylam in Dewley nehati . 
Delavci bodo razpuščeni prvega dne prihodnjeg a 
meseca. Le nekateri dobé službo v jamah pri 
Jollys-Clods-u, ki so jedno uro od tod . Bob, 
prišel sem Vaš vprašat, ali bi se hoteli preseliti 
tija? ” 

Vsi se oddahnejo veselo olajšani, Bob pa 
pravi : 
„Pal mi kamen od srca! Z veseljem , 
gospod!” 

„Slušajte, dalje!” jame zopet Smids . » Va š 
najstarejši James, s katerim sem vrlo zadovoljen , 
bodi pri novih jamah v Jollys-Clods-u za poma


gača pri mašini. Ali hočeš ?" vpraša Jamesa. 

„Vi nam hočete dobro, gospod! Kako naj 
se Vam zahvalimo?” reče Bob mesto Jamesa , 
kateremu je šinila kri v glavo radi nepričakovane 
sreče . 

„Ni treba hvale”, seže mu Smids v besedo, 

„in ne toliko besedi, Bob, če vam je všeč . Torej 
James, ti hočeš ?” 


2 

» Hočem, gospod!" pravi James. 

»No, George, sedaj pa pridi ti nekoliko 
bliže!" nadaljuje Smids in se dobrohotno nasmehne, 
ko stopi George k njemu . Bil je praz


nično oblečen, to je, bil je bolj umit nego ob 
delavnikih, sicer pa je imel, kakor zmiraj, na 
sebi zelenkasto, od mnogega dela Že črno suknjico 
; noge so mu tičale v hlačah iz surovega 
platna, čegar barvi ni imena. Na nogah tudi 
po zini ni imel druzega nego lesene coklje. Gospod 
Smids ni gledal na obleko, nego na obraz , 
ki je bil čvrst in zdrav. Veliko rujavo oko dečkovo 
je jasno gledalo iz pod košatih, črnih obrvij 
in pošteno in pametno zrlo nadzornika . 

„George”, pravi Smids s prijaznim nasmehom, 
» George, ti si sicer časih nekoliko muhast, 
ali delo si vselej zvrševal dobro . Menim, 
da se smem zanašati nate? Ali ne ? " 

»Da, gospod!" 

„Torej slušaj ; treba mi še enega pomagač a 
pri mašini, in to službo sem prisodil tebi. Ali 
jo hočeš? ” 

George ne more odgovoriti takoj ; presene


čenje mu je preveliko, prišlo je prerano . Toda 


26 

veselja ne more prikrivati . Z glasnim vsklikom 
prime Jamesa za roko, zavrti se kakor vrtavka ; 
nato obstane mahoma, mahne z rokami in pravi 

z največjo zadovoljnostjo : » Tako sedaj sem mož ! 

Svojo dolžnost bodem zvrševal, kakor le kdo , 

gospod nadzornik ! " 

» Zato bo skrbel tvoj oče!" reče gospod 
Smids, »kajti ker si še mlad, gledal te bo marsikdo 
zavidno in radi najmanjše napake bi moge l 
izgubiti službo. Zato te bo nadziral oče, kadar 
boš delal. 

Smids vstane in otide, predno mu more ve 


sela družina povedati, kako jo je osrečil. 

Hišica v Jollys-Clods-u, kamor so se skoro 
preselili Stephensonovi, bila je podobna oni, katero 
so zapustili v Wylam-u ; imela je le eno 

izbo, kjer so živeli oče, mati, štirje sinovi i n 
dve hčeri. Bila je ob enem stanica, kuhinja, 
spalnica, klet, s kratka vse. Take koče so bile 
le lahno zidane in so nastajale in izginjale s 
premogom . 

Bobovo razmerje se je, odkar se je preselil 
v Jollys Clods, zboljšalo do dobrega . Otroci so 
bili vsi toliko stari, da so tudi služili ; starejša 


27 

dva sinova služila sta po en šiling *) na dan 
mlajša dva sta snažila premog in ga bila na 
drobile kose ; deklici pa ste pomagali materi pri 

domačem delu skupni zaslužek na teden je znašal 
okolu 12 funtov sterlingov, * 4') torej toliko, kolikor 
ni Bob še nikdar služil. Marsikatero veselje 
so si smeli dovoljevati, marsikatere Želj e 
izpolnjevati. 

Dasi radi vojske niso mogli prodajati premoga, 
dela v Jollys-Clodu niso ustavili. Knez 

Wallbottl, čegar last so bile jame, zapovedal je, 
da ni prenehati z delom, če bi se tudi nič premoga 
ne prodalo. Družini Stephensonovi torej ni 
bilo nevarnosti . 

George se je novi službi skoro privadil i n 

skušal služiti tem točneje, čem prej jo je dobil. 
Ker se je bal, da bi ga ravnatelj jam vender 
le imel za premladega in mu zategadelj znižal 
plačo, skrival se mu je, kadar je prihajal del o 
ogledovat. 

Starejši in večji človek ne more biti, kako r 
je, pač pa močnejši . George je torej sklenil, s 

*) Šiling = 50 kr. av. velj . 
**) l funt sterlingov = 10 gld. 10 kr. av. velj . 



28 

telesno močjo nadomestovati to, česar ni imel n a 

velikosti in starosti . Odslej si ga ob vsakem 

dnevnem času videl pri kakem delu, ki mu j e 

krepilo telesno moč. Če je razbijal premog , 

vihtel je najtežje kladivo, če ga je metal z lo


pato v mašino, skušal ga je metati le z en o 

roko. Kadar ni bilo ravno dela, metal je težka 

kamenja, vrtil in lovil kladivo, vzdigoval uteži 

in počenjal več enacega. Z marljivostjo in vstrajnostjo 
si je pridobil s časom precejšnjo moč. 
Delavci, katerim je večkrat kazal svojo spretnost 
v metanji kladiva in kamenja, rekli so 
splošno, da je močan. Ljudje, katerim treba za 
delo velike telesne moči, sploh cenijo moža p o 
njegovi krepkosti. 

Oče je bil Georgu kaj vrl mojster in v 
kratkem je znal dečko mašino voditi tako kakor 
oče. Pridnosti pa je povsodi plačilo. Nekoliko 
od Jollys-Clods-a so odtvorili nove jame in po stavili 
vanje za poskušnjo malo mašino . Pravega 
kurilca niso hoteli nastaviti pri njej, ker niso 
vedeli, ali bodo jame kaj vredne ali ne, in p a 
radi velike plače. Vsakemu pomagaču pa tud i 
niso mogli zaupati mašine, ker io je moral sam 


29 

-voditi in to je znal le malo kdo . Med pomagači 
bila sta samo dva, katera sta imela dovolj vednosti 
o mašini. George Stephenson in njegov tovariš 
Bill Koe . Tema dvema so torej izročili 
mašino in vsa druga dela pri novih rudnikih . 

Akoravno Georgu plače niso povišali, bil j e 
vender ponosen na toliko odlikovanje . Prevzeten 
sicer ni bil, pa moški, in pokazati je hotel, d a 
je vreden odlike svoje. S tem si je pa tud i 
pridobil pri delavcih mnogo veljave, in to je 
bilo veliko za mladeniča njegove štarosti . Sicer sta 
ga nadzornik in inženir pohajala večkrat in opazovala 
njegovo počenjanje, ali ko sta se uvedla , 
da je mašina v dobrih rokah, nista se dalje brigala 
za mladega kurilca. 

Ker je bila Water-ova jama, pri kateri j e 

George dobil novo službo, predaleč od Jollys -
Clodsa, da bi mogel hoditi opoludne domov , 
služil mu je njegov pes za slugo, kajti ta m u 
je sleherni dan nosil v Water kosilo . Skledico, 
v kateri so bile jedi, privezala je George-ov a 
mati psu na vrat, in tako obložen je korakal 
skozi vas Newburn, ki je bila na poti. Ni se 
obračal ni na desno ni na. levo, niti se ni menil 


za lajanje drugih psov, ki so skakali okolu njega. 
Nekega dne pa ga zagleda tuj in velik mesarsk i 

pes in skoči nanj. Vname se hud boj. V tem 
pa čaka lačni George svojega slugo, ki slednji č 
res prisopiha, toda ves krvav in s prazno skledo , 
ki mu še visi okolu vratú. George je bil tisti 
dan pač brez kosila, ali ko je slišal od vaščano v 

o hudem boji, ponosen je bil na svojega zvestega 
psa še bolj nego prej . 
Tudi sedaj si je še utrjal telesne svoj e 

moči, večinoma pa je prosti čas uporabljal za to , 
da je natančneje spoznal mašino in vse njene 
dele. Vsako nedeljo in sleherni praznik je bil v 
mašinalnici, kjer je natanko opazoval delovanje 
mašine. Tu je snažil, brisal, mazal in celó raz


deval stroj, naposled pa ga jel z vso sostavo in 
najmanjšimi deli natanko ponarejati iz ilovice . 

Kakó mučno delo! Kak redek izgled vstrajnosti! 


Bilo je neko nedeljo popoludne, ko je Ge


orge-a pri delu nepričakovano motil Hawthorn , 
inženir kneza Wallbottla, ravno ko je cela mašina 
z najmanjšimi deli in kosci ležala razdejan a 
pred George-om . 


31 

» Za Boga, kaj počenjate?" vpraša presenečeni 
inženir George-a, ki se je ga močno prestrašil. 


»Gospod! jaz snažim mašino in si ob enem 
natanko ogledujem, kako segajo deli drug v 
druzega . " 

» Nespametnež!" kara inženir . „Predno sin e 
kdo mašino razdreti, mora si do dobrega obelit i 
glavo. Kdo jo pa zopet sostavi? ” 

„Jaz, gospod!” pravi George neustrašeno . 

„Kaj, Vi? No, rad bi videl”, pravi inženir 

smejoč se in sede na klop . 

George vzame orodje in sestavi mašino v 

kratkem času. 

Inženir se mu ne more dosta načuditi, vstane 
in gre v bližnjo lopo. Spotoma nekaj mrmra , 
česar George ne more razumeti . 

„He! Stephenson!” zakliče, stopivši v lopo . 
George prihiti brzd . Gospod Hawthorn stoji pred 

George-ovo ilnato mašino . „Kdo je naredil ta 
model?” vpraša George-a. 

„Jaz, gospod! ” 

Gospod Hawthorn si ogleda pazno in raz umno 
mašino od vseh strani, vpraša sem ter tja 


32 

George-a o njegovi starosti in razmerji njegove m 

in se poslovi rekoč : „Pridite jutri opoludne v 
ekspedicijno sobo, Stephenson! ” 

Težko čaka George druzega dneva, in močn o 
mu bije srce, ko dojde ura, ko mora stopiti v 
ekspedicijo. Kaj pač zve tukaj ? 

Kri mu sili v glavo, ko stopi v sobo . 
Malone pokopan med akti in papirji sedi z a 
mizo inŽenir Hawthorn, poleg njega pa nadzorni k 
jam, Smids. „Pozval sem Vas sem”, jame inženir, 
„da Vas nekaj malega vprašam! Stopit e 
bliže k mizi!” Gospod Hawthorn mu da list pa


pirja čez mizo. „Ali si morete kaj predstavljat i 
iz obrisa na papirji ?” vpraša ga. 

„To je mašina sesalka in njeni deli` 

George pogledavši obris. 

„Prav dobro!” pritrdi Hawthorn. „Ali mi 
tudi morete imenovati najvažnejše dele mašin e 
in pokazati jih na obrisu? ” 

George gotovo dobro odgovori, kajti inženir 
mu vzame list iz roke in se mu prijazno na smeje. 
„Še dve vprašanji!” pravi. „Kaj je krivo, 

da se časih, če dela mašina z vso močijo, nečejo 
vrteti kolesa, ki so zvezana ž njo?” 


33 

„Tedaj so jermena, ki jih gonijo, premal o 
napeta”, odvrne George odločno ; „treba jih je 
torej skrajšati” . 

„Kaj stori mašinist, ce sesalke jenjajo se sati 
vodo?” nadaljuje gospod Hawthorn. 

Po kratkem premisleku odgovori George : 

,časih stoji voda v jami nižje, tako da s e 
je sesalne luknjice komaj dotikajo ; treba je torej 
takrat spustiti se na dno jame in podaljšati sesalno 
cev toliko , da stojé luknjice popolnoma 
pod vodo . Če cev nikjer ne pušča, sesa mašina 
zopet brez ovire!" 

' 

„To pa to! mladi prijatelj!” pravi inženir , 
„in ker mi je gospod Smids pravil, da Vam 
smem zaupati, postavim Vas za mašinista pri 
sesalkah, katere sem napravil na reki Tyne”. — 
„Gospod Smids”, obrne se k temu, „kaj ne, V i 

boste še nekoliko poučili mladega mašinista?” 

Nadzornik prijazno prikima. „Gotovo bo 

tebi in tvojemu očetu ljubo, če delata vkupe pri 
istih jamah. Zato povej Bobu, da je odslej pri 
tvoji mašini za kurilca” . 

Veselo vzburjen stopi George iz ekspedicij e 
pod milo nebo. Tam najde svojega prijatelja 
3 


Billa, ki ga je čakal, „Na obrazu se ti vidi” , 
zakliče mu ta, „da se ti je nekaj dobrega pripetilo. 
Povej!” 

George mu pove o svoji novi službi . „No, 

jaz ti želim sreče. Najbolj me pa veseli, da 
ostaneva skupaj ; jaz sem pri istih jamah na stavljen 
za nadzornika” . 

„Bill, kaj meniš, sedaj sva pač dosegla naj višjo 
stopinjo življenja!” pravi George, ko gresta 
s prijateljem proti domu. 

„Jaz ne, George!” pravi Bill . „Čemu sena 
se učil pisanju in branju ? Ne, ne, ta umetnost 
mi pomaga višje. Tebi, George, pa svetujem , 
-uči se obojemu ; čisto drug človek boš” . 

„Prav govoriš, Bill”, pritrdi mu George , 
„in kdo ve, kaj se še utegne zgoditi. Za sedaj 
se pa moram najprej dobro seznaniti z novo 
mašino” . 

Ta dan je bil za George-a in vso družin o 

dan velike sreče, praznik, katerega je težje najti 
v življenji nego v pratiki. 

George stopi v službo, s katero je bila z a 
njegovo starost — bil je sedaj star sedemnajst 
let — zvezana velika odgovornost. Saj je celo 


35 

očeta prekosil, ker je bilo sedanji službi njegov i 

treba več praktične vede in večje ročnosti . 

S privajeno vstrajnostjo je živel tudi tu pr i 
novem delu. Prosti čas je uporabljal kakor prej 
v to, da se je seznanil z mašino, in jo vodil tak o 
dobro, da je zastajala le malokdaj ; skoro nikdar 
pa ni trebalo pozvati nadzornika ali inženirja 
na pomoč. Mašina je bila zanj kakor živa stvar : 
ljubil jo je kakor prijateljico, skrbel zanjo kakor 
mati za svoje dete. 

Njegova delavnost dopuščala je le malo časa 
kakemu drugemu izobraževanju . Ce pa je imel 
le količkaj prilike, porabil jo je, da je šel k 
svojemu prijatelju Billu, da mu je kaj čital, ali 
pa da se je, če je bil pri delu, seznanil z ono 
mašino, ki je gnala male vozove iz globočine . 
Bill Koe je moral namreč v teh vozovih vleči z 
mašino premog iz jam in tudi delavce spuščati 
gori in doli. Rad je dopuščal Bill svojemu prijatelju, 
da je časih, kadar je imel čas, preskrb-bal 
to delo, in že večkrat je George privleke l 
torbe na dan, ne da bi se bilo kaj hudega pripetilo. 
Toda necega dne, ko je tudi George vodil 
mašino, branil se je en delavec sesti v torbo , 

3* 


dokler je George pri mašini. Bil je to Sell 

Nelson, leni hlapec gospodinje v Dewleyji . 

„Kdo pa je tu nadzornik mašine?” pravi 

in stopi uporno tik George-a. 

George, ki je svojega nasprotnika précej 

spoznal, odgovori mirno : „Nadzornik je Bill, 

sedaj pa opravljam jaz mašino . Če vam je všeč 

vstopiti, torba je prazna” . 

„Od tacega pritlikovca se ne dam spuščati 
doli in nečem tvegati življenja svojega” . 

George ostane miren . „Vašemu življenju ne 
preti nikaka nevarnost”, odgovori hladnokrvno , 
„in ravnateljstvo vé, koga je nastavilo, pritlikovca 
gotovo ne! ” 

„Ti bahavo revče ti! Skrij se v mišjo 
luknjico, sicer te vržem v jamo, da utihneš za 
zmeraj !” rujove Sell, katerega je na vso moti raz dražila 
Georgeova mirnost in hladnokrvnost te r 
stopi tik njega . 

„Delavci”, obrne se George k okolu sto


ječim, „vi me poznate že dolgo ; pozivljam va s 
za priče, če se je kdaj kaj zgodilo, kedar sem 
jaz vodil mašino ? ” 

„Nikdar!” bil je enoglasen odgovor. 


„Kaj, vi še hvalite tega bahača?” kriči 
Nelson in se vrže ljuto na George-a. Ta pa je 
pripravljen in ga trešči z močno pestjo od sebe . 
Sedaj se pa oglasi tudi Bill in delavci ter vlekejo 
prepirljivca s silo na stran . 

„Tako ne končava!” tuli Seli Nelson i n 
se trese od jeze. „Ako imaš ti, jezičnik, dovolj 
poguma, pridi se čez tri dni v Piet Field p o 
delopustu boksat tam te nažvižgam po vseh pravilih 
umetnosti!” 

S tem je prepir začasno končan . 

„Pridem !” reče George . 

Razburjenost med delavci teh in sosednji h 
jam, ki so slišali o prepiru in pozivu Senovem , 
bila je velika in v obče so se bali, da se ne bi 
pripetila George-u nesreča, kajti Sell Nelsonova 
spretnost v boksanji je bila znana. Dva dneva 
pred bojem je Sell jenjal delati in se je priprav


jal na boj. Stephenson pa je opravljal kakor p o 
navadi svoje delo in bil miren, kakor da se n i 
nič zgodilo in se tudi ne bo . 

0 napovedani uri se zbere v Piet Fieldu 
velika množica delavcev . Kdor je imel čas, prihitel 
je gledat dvoboj, kakoršen je na Angleškem 


med ljudstvom v navadi. Boksanje imenujejo 
borbo, pri kateri se nasprotnika sprimeta s pestmi , 

in odvračata sovražne udarce z ramo ali s tem , 

da se umikata. Taki boji so zelo nevarni, in se 

mnogokrat končajo s smrtjo premaganega borilca . 

Seli Nelson, ki je še pred časom na bojišči, 

govori bahavo in skazuje okolu stoječim gledal


cem svojo moč, ki nikakor ni majhna. Sploh 

so menili, da pojde trdo mlademu nasprotniku . 

In tega so se bali vsi . O določenem času prid e 

George. Oba odložita vrhno obleko in stopita v 

ris. Po prvih krepkih udarcih skate se Georg e 
za vseskozi izurjenega borilca, dasi se ni nikda r 
vadil temu boju. Dobro meri in bije neprestano 
krepko na nasprotnika, dočim bije Seli zbog 
ročnosti in urnosti našega prijatelja le v zrak . 
Pri vsakem udarci, ki zadene dobro, čuje se me d 
gledalci dobrohotno mrmranje . Ko naposled po bije 
bahatega Nelsona z udarci na rame, na prs i 
in strani, sedaj na levo, sedaj na desno, sedaj o d 
zgoraj, sedaj od spodej, tako da čisto višnjev in zabuhel 
preskoči ris in prosi miru, začuje se vesel o 
vpitje med gledalci. Marsikateri, ki se je bal za 
mladega George-a, gre sedaj z lajšim srcem domov . 


39 

George pa je odslej mnogo veljal pri delavcih. 
Ali njemu v slavo povemo, da se ni 

nikdar več boril tako sramotno . 

Tretje poglavje. 

Naša mladina komaj sluti, kako velik zaklad 
za življenje je šolski pouk . Če se tudi kd o 
priuči samo pisanju in čitanju, to je vender bogastvo, 
katerega ne moremo ceniti dovolj . Kako 

osamelega se čutiš, ako stojiš sredi bodrega življenja 
ob potu in vidiš, kako hite ljudje po njem v 
daljne kraje. Kar je slepec ob potu, to je človek , 
ki ni vešč branju in pisanju . Kakšen vir pouka 
in omike je že sama umetnost čitanja! Težko i n 
bridko je pogrešal George Stephenson šolski 
pouk, stopivši v moška leta. Vedno višje hrepeneč 
je stal pred temnim prepadom, čez katerega 
se mu je svetilo življenje kakor krasna 
solnčna dolina. Ali bi sedaj obstal in bil zadovoljen 
z najvišjo službo, katero more doseči delavec 
v istem razmerji ? Ne, to ni bilo mogoče, 


udušil bi svojo natoro, in tega Stephenson n i 
mogel storiti . 

Dasiravno je bil po letih mož in si pridobi l 
se svojo službo nekako veljavo, vender se n i 
sramoval hoditi v šolo še sedaj . V vasi Wal


bouthu je pričel ubog učitelj Bobin Cowens ponočno 
šolo, katero so pohajali otroci premogokopov 
in delavcev iz okolice . Tu med malimi 
otroci učil se je George tri noči vsak teden' 
abecede, in se s svojo marljivostjo skoro priučil 
toli zaželjeni umetnosti. Tudi pisanju se je vadil 
in nekako ponosen je bil sedaj dvajsetletni mož , 
ko je prvikrat zapisal svoje ime na papir . Kako 
močno je Želel George, da si priučeno umetnos t 
čitanja tudi dejansko uporablja, razvidno je i z 
sledečega . 

Nekdaj bere v nekem časniku, katerega 
dobi slučajno v roke, da umejo Egipčani tičja 
jajca valiti z umetno gorkoto . Ker je bilo ravno 
spomladi, nabere si v sosednjih grmih in meja h 
mnogo ptičjih jajec, katera dene v varen kot z a 
mašino in jih pokrije z volno . S kolikor možno 
isto gorkoto skuša izvaliti jajčeca. Lasi jih obrača 
prav skrbno vsakih dvanajst ur, vender se ne 


41 

izvali noben mladič. Lupine naposled popokaj o 
in v nekaterih je seveda tiček ali mrtev. 

Skoro na to odtvori drug učitelj čisto v 
()bližji Jollys-Clodsa ponočno šolo . Ker je slovel 
za vrlo dobrega računarja, sklene George, da si 
prisvoji tudi to umetnost. Hodi torej k novemu 
učitelju, in ker porablja vsako prosto minuto i n 
izračunja vzglede, katere mu učitelj napiše n a 
tablico, napreduje dobro . Več let se &i računstvu 
in ume naposled tudi višje računstvo ton 
dobro, da prizna učitelj, da ga je George dosegel 
in da se ne more odslej od njega več naučiti. 

Utegnil bi misliti kdo, da se George pri 

vednem učenji in napredovanji ni brigal za veselo 
družinsko Življenje . Temu pa ni bilo tako . 
Seveda ni posejal ob nedeljah popoludne po krč mah, 
kakor večina mladenčev, tudi ni maral petelinjih 
in pasjih bojev, h katerim so delavc i 
kupoma drli in čestokrat v eni uri zapravili 
teško zasluženi denar. Redkokrat pa si ga popogrešal 
v nedeljo na večer pri stariših, kamo r 
so zahajali razven sester in bratov še nekater i 
drugi mladi ljudje. Z igro in šalo, veselimi in 
resnimi pripovedkami so se kratkočasili . 


42 

Med gosti je bila malone vselej prijateljica 
Ani Stephensonovi mlajši sestri George-ovi . Fanny 

Eledderson se je v marsičem odlikovala od drugi h 
vaških deklet. Ne samo, da je omela jako ukusno 
nositi svojo obleko, naj je bila še tako skromna, 
ljubila je tudi vse lepo in blago . Zraven teg a 
je sijal z njenega milega obraza kaj ljubko nje n 
blag in miren značaj. Ni čuda, da se je prikupila 
George-u. Ker je Fannyki mladi in vender 
moški mašinist tudi ugajal, sklenila sta zvez o 
za življenje. Cerkveni blagoslov pa naj bi dobila 
ta zveza še le takrat, kadar si prihrani Georg e 
toliko, da si more napraviti vsaj najpotrebnejšo 
hišno opravo. Fanny ni mogla dosti pridete, ker 
si na sosednjem posestvu ni služila preveč . 

Kakor se je George vselej poprijel vseh 

pripomočkov, da bi dosegel svoj cilj, tako g a 
vidimo po njegovi zaroki jako marljivega pri 
vseskozi čudnem delu, katero mu polagoma po more 
do malega imetja. 

Neko nedeljo namreč trdi vpričo navadnih 
gostov, da zna oni, ki zna voditi mašino, tudi 
vsa druga ročna dela. 

„Čevlje tudi ?” vpraša ga sestra šaljivo . 


t3 

„Da, tudi čevlje! Zakaj pa ne?” odgovori 
ji drzno in obeča , da prinese čez teden dni 
družbi čevlje, katere napravi sam. 

Vsi se smejijo in ne mislijo dalje na to 
obetanje. George pa, ki, kakor vselej, tudi danes 

spremlja Fanny domov, izprosi si par čevljev o d 
nje. Sede k delu in res napravi par čevljev tako 
dobro, da se jim je moral vsakdo čuditi . 

Od tega dné, dobiva mnogo dela od delavcev . 

Čestokrat ležé poškodovana obutala kar na kup u 
v delalničnem kotu. Dasiravno jemlje za taka 
dela le malo plače, prihrani si za nekaj let vender 
toliko, da smé resno misliti na ženitev . 

George pove svoj namen nadzorniku jam, 

gospodu Smids-u in ga prosi, naj ga on priporoč i 
ravnatelju, da , bi mu prepustil hišo, če bi bil a 
katera prazna v Jollys-Clods-u . Smids, čegar dobrohotnost 
do Georgea ni bila nič manjša nego 
nekdaj, obljubi, da stori zanj, kar more. Že 
za nekaj dnij obišče našega prijatelja in mu pové , 
da ga je nastavilo ravnateljstvo za nadzornik a 
pri mašini v Willington-Quayju in da mu hoč e 
tam prepustiti hišico . 

Kdo je bil srečnejši od Georgea in Fannyke ? 


44 

Willington-Quay je morda dve milji od JollysClods-
a onostran Newcastlea na reki Tyne. Tam 
so nalagali premog pridobljeni v rudnikih in ker 

so dohájale ladje večinoma s peskom naložene , 
katerega so odlagale tu, nastal je s časom n a 
bregu cel grič peska in kamenja, tako zvani 
peščeni grič. Vrhu tega griča stala je mašina , 
ki je spuščala voz obložen s premogom po poševni 
steni nizdol in vlekla pesek v druge m 
vozu gori . 

Na vznožji peščenega griča tik reke Tyn e 
je stala Georgeova hišica, katero je s prihranjenim 
denarjem opravil in olepšal. Ko je bilo 
vse storjeno, hišica pobeljena, vrt krog nje lepo 
ograjen, in kuhinja in soba očejena, odpotoval 
je v Jollys-Clods in 28 . listopada 1802 . je bila 
v farni cerkvi njegova poroka . 

Kakor je bila navada, potovala sta mlad a 
porouenca nekoliko, predno sta se nastanila v 
novem domo ,,ji. Poznejši George-ov svak , ki 
je imel malo posestvo v najemu, dá jima dva 
konja, vsacega z dvojnim sedlom . Na jednega se 
vsedeta George in Fanny, na druzega pa nje


gova sestra Ana se svojim zaročencem Robert 


Gray-om. In brzo gredo po velikem ovinku proti 
novemu domu . 

Veselega srca si skušata presrečna George 
in Fanny napraviti prijetnejše življenje. Vsaka 
žlica, katero izrezlja, sam, zvekša jima domačo 
opravo, vsak vinar jima je zaklad, ki ju navdaja 
s ponosnim veseljem . Kako malo potrebuje človek, 
da je srečen, če ima le pravega duha zato ! 

Tudi v tej novi službi proučuje Stephenson 
mašine nadalje, in to tem lažje, ker v svoji hiši 
lahko prebira vsakeršne popise . Nihče ga ne 
moti v veseli in mirni samoti. Se svojo mlad o 
ženico, v gorki in prijazni izbi, dela Stephenson 
v dolgih zimskih večerih modele iznajdb Watt-ovih 
in drugih velikih inženirjev, ali pa se ukvarja 
z drugimi fizikaličnimi poskusi . Da, ko čuje o 
perpetuum mobile, *) s katerim so si že mnog i 
učenjaki belili glavo, spravi se tudi on na delo , 
da bi iznašel to umetno mašino, seveda ne z 
boljšim vspehom od svojih prednikov in naslednikov 
do današnjega dne . 

4) Perpetuum mobile je mehanična konstrukcija , 
katera se giblje vzdržano, ako se je začela gibati . 


46 

Necega dne Bita George v nekem časopisu , 

da deluje v Newcastle-u s čudovitim uspeho m 

mašina, katero sta izumela Watt in Bulton. Takoj

se mu vzbudi želja, da bi si ogledal maŠino, in 

ker je Newcastle le dve milji od Willington


-Quaya, odloči se, da gre prihodnjo nedeljo n a 

potovanje. Predrto se zdani poslovi se od svoj e 

mlade ženice, ki je čudno otožna in pobita . 

George jo tolaži, da ne izostane dobo in da se 

vrne kar najhitreje. 

„Bolje bi bilo, ako bi ostal doma, George” , 

reče mu žena, „zdi se mi, da te zadene nesreča ! ” 
„O ti norček mali”, smeje se George, „ked o 
bi se menil za take slutnje! ” 

„Hudo se mi je sanjalo nocoj”, nadaljuje 
Fanny. „Črn oblak je visel nad našo hišo i n 
Bvitle strele švigale so iz njega v Tyne, katera 
se je posušila zbog tega ! ” 

„In te sanje razlagam tako”, pravi Georg e 
z veselim obrazom . ,,Črn oblak je moje potovanje, 
ki te tako Žalosti, strele pa pomerjajo veselje o b 

nojem prihodu in novi ruti, katero prinesem i z 
mesta . To veselje posuši tvoje solze, kakor strele 


47 

vodo v Tyne!" To rekli poljubi George mokra 

lica svoje skrbeče žene in gre na pot . 
Fabriškega pesestnika v Nowcastle-u, v čegar 
tovarni je bila nova mašina, veselilo je jako, d a 

je mogel Georgu pokazati novo iznajdbo . Da je 
George zvedenec, videl je precej. George se je 

divil veličastnemu delu. Poučil se je natanko o 

delovanji in vodstvu nove mašine in močno se 

je čudil fabriški gospod, da je tako lahko in 

hitro George razumel umetno sestavljeno delo . 

Pri slovesu ga prosi, naj mu pove svoje ime in 

bivališče, katero oboje si zabeljeŽi v Žepno knjižico . 

Premišljujočemu sestavo strojevo, katereg a 

je ravnokar videl, skrajša se mu pot proti dom u 

tako, da je veselo presenečen, ko zdajci dospe 

na peščeni grič. Se nekoliko hipov in znova vid i 

'svojo hišico, razveseli ženo z malimi darili, ka


tera je nakupil v mestu. Pa kaj pomenja to 

vpitje? Hitro pospéi svoje korake in stoji za 

nekaj trenutkov vrhu hriba, odkoder more pre


gledati hišo in okolico . Kakor okamenel obstoji 

zdi se mu, da stoji v sivi megli ; precej časa ne 

spozna, kaj se godi tu doli. Velika množica stoji 

()kolu njegove hiše. Vpijejo in tekajo sem ter 


tje, in sedaj še le zapazi, kako gredo čebri o d 
roke do roke in o groza ! iz dimnika njegove hiš e 
se kadi gost dim, pomešan z ognjenimi iskrami . 
Le jedna misel mu šine v glavo in mu vzbud i 
tisoč in tisoč skrbij. To je misel na ženo ; za 
vse drugo se ne meni . Kakor besen steče p o 
hribu nizdol, potisne s krepko roko ljudi na stra n 
in plane v gorečo hišo. Fanny ni videti nikjer , 
pač, pa vidi množico méž, ki Base ogenj . Strastn o 
prime najbližnega za roko in vzdihne s hripavi m 
glasom : „Fanny, kje je moja Fanny ? l” 

„Pomirite se Stephenson!” odgovori mož . 
„Vaša žena je rešena ; v bližnji hiši je pri dobri h 
prijateljih ! ” 

„Hvala Bogu!” izvije se iz George-ovih prs , 

potem pa steče v omenjeno hišo prepustivši sosedom, 
da pogasé ogenj . Skoro ga vdušé . 

Hiša je rešena, le dimnik, ki se je vžgal , 

poškodovan je močno. Tudi hišna oprava je 
potrta kolikor toliko, ali to škodo popravi George 
sam. Hujše je trpela hišna ura, najdražj a 
stvar vse oprave . Do cela premočena in polna 
saj, nečejo se vrteti kolesa. Da bi jo popravil 
urar, to je predrago, in teh troškov tudi 


49 

ne kaže utrpeti, ker je napravil ogenj že druzi h 
dovolj. — Ko George in Fanny z združenim delom 

popravita svoje stanovanje in si počijeta nekoliko ., 
poskusi George poškodovano uro popraviti sam . 
Kajti dokler ni škoda poravnana, ostane tudi 
spomin na prestano nesrečo. „Ne gledaj škode!” 
pravil je njegov oče, če je razbit lonec, ki ni 
bil več za rabo, vrgel na cesto, ali če je zakrpanega 
del na polico . 

George razdene uro, osnaži jo, ustavi nov e 
dele, kjer jih je treba, in po dolgem in marljive m 
delu ura zopet gré. Temu se George veseli tako, 
kakor je bil prej žalosten radi požara . 

To je bil vzrok, da je George skoro zaslovel 
kot vrlo dober urar in ker je bilo v vasi mnogo 
poškodovanih ur, ki so se malo menile za pravi 

čas, imel je naš urar s časoma celo steno poškodovanih 
ur, ki so mu dajale dovolj dela, i n 
prilike, da si prihrani marsikateri denar za bodoče 
čase. Tako je živel George Stephenson naporno, 
pa vender prijetno s svojo ženo . 

Njiju družbinska sreča pa dospe do vrhunca , 
ko mu povije Fanny dečka, katerega imenujeta 
iz ljubezni do starega Boba, Roberta . 

4 


Časa in usode kolo vrti se neprestano in iz 
njega nam padajo kaj različne srečke . Dolgo se 
nam smeje sreča in mi jo gledamo, kakor bi se 
nam morala smejati, dokler nam nezgoda ne pové, 
kaj smo izgubili. Čestokrat uniči en udarec vso 
srečo Življenja; življenje samo nima za nas nikake 
vrednosti več, otožnost in obupnost objame 
naše srce, kjer je še pred kratkim kraljeva l 
pokoj. Blagor onemu, eegar potrtemu srcu so v 
takih bridkih urah krepilo milosti, s katerimi j e 
blagoslovljeno naše življenje. Blagor mu, kdor 
si zna novega poguma zajemati iz neusahljivega 
studenca vere in ljubezni, ki spaja naše srce z 
življenjem ! 

Srečo Stephenson-ove rodbine je kalila bolezen 
gospodinje. Fanny je bolehala, odkar je 
bila povila sinka. Slabela je dan za dnevo m 
in že je venčal smrtni angelj z velimi rožam i 
bleda lica nebeški nevesti. Ni bilo zdravnika, k i 
bi jej mogel pomagati, niti tolažila potrtem u 
George-u : Videl je strašno usodo, kako se j e 
bližala počasi, a tem gotovejše . 

Mirno se je Fanny preselila v boljše življenje ; 

neutolažen je klečal George na njenem grobu . 


51 

Sicer tako ljubo stanovanje se mu je zdel o 

pusto in prazno, odkar ni gospodinila ljubeča gospodinja 
v njem. Delo mu je bilo brez pomena , 
življenje brez vrednosti . Iz te otožnosti, kater a 
je pretila uničiti ga, vzdrami ga triletni Robert . 

Ta, ki je potreboval skrbi ljubeče matere , 
postal je sedaj cilj njegovega Življenja, katero s e 
je — tako se mu je zdelo — znova začelo . 
Bilo je, kakor da bi mu hotela previdnost sama 
podati roko, da ga iztrga iz tožnosti in vede zopet 
v življenje. Dospe namreč pismo, v katerem je 
bila prošnja, naj prevzame nadzorniško službo 
pri mašini, katero sta izumela Watt in Bulton. 
Pisal je ta list ravnatelj premogovim jamam na 
Škotskem, katerega je dober prijatelj, ravno tisti , 
pri katerem je George pred kratkim ogledaval 
novo mašino, opozoril na George-a in mu ga priporočil 
najtopleje . Ponudba je bila častna, služba 
dobra. George ne pomišlja dolgo; svojega dečka 
lá zanesljivim sosedom, ker ne more sam skrbeti 
zanj. 

Vzame palico v roko in nekaj boljše oblek e 
v culo, pa gre peš po dolgi poti do Monteros e 
na Škotskem . 

4* 


Dospevši na svoj kraj, ustavi se pri gostilni , 
katere kazalo » pri črnem oglji" znani, da je ta, 
gostilna posebno za rudarje. V veliki, ne ravno 
čedni izbi najde George razum umazanega gostilničarja 
in njega še bolj neukusne žene, štiri goste , 
od katerih so trije rudarje, četrti pa brez dvojbemašinist. 
Ko ustopi George,, obrnejo se vsi in ga 
ogledujejo, potem pa se ne menijo dalje za oprašenega 
potnika več in nadaljujejo svoje pogovore. 

Ker se gostilničar, sedeč pri drugi mizi, tudi pomenkuje 
z njimi, govoré tako glasno, da mora. 
George, če bi tudi ne hotel, slišati vsako besedo . 

„To je pa res, Burker”, pravi jeden delavcev , 

ti Angleži nam trgajo vsak košček kruha iz zob 
mi moramo pa stradati!" „Odkar so vzeli Angleži 
jame v najem”, pristavi drugi, „oddajajo najboljše 
službe svojim rojakom ! ” 

„Res!” pritrdi krčmar. „To bi Že še bilo, 
ako bi to ljudstvo le znalo živeti ; toda kdo je 
Že kdaj videl, da je le jeden zapil vinar pri „črnem 
oglji ?” 

„Prinesi še kozarec močnega, Rolfs!” deje 
Burker, in drži krčmarju prazno kupo pod nos. 
„Le toliko pravim”, nadaljuje krčmar, napolno



53 

vaje prazno kupo s hudim žganjem, » da ni Ško


tov, zdavnaj bi že moral zapreti krčmo ." 

„Sedaj nastavijo najprej ravnatelja”, prav i 
Burker preže ! 
„To minutno lisico, tega propovednika zmernosti!” 
oglasé se vsi . 
„Odkar nam je ta na vratu, ne more s e 

nihče veé veseliti svojemu življenju . Ali se je 
slišalo kdaj, da moramo s prvim zvonovina udarce m 
iti v jame, in nikakega Žganja več piti pri delu ? 
Le plitvo vodo! Haha, dokler bo tako, pripeti 
se kaj nam, ali pa temu novotarju!” 

„Pijte Dick i” pravi Burker in porine kozarec 
predenj. „Novotar!” zasmeje se glasno. „Zakaj 
zovete ravnatelja novotarja? No, pijte vender! ” 

„Kaj? Zakaj ga imenujem novotarja? Ali 
nima vsaki dan kaj novega, in ali ni tudi mašilna 
kaj novega?” 

„To je res” pritrdi Burker s posmehljivim 
glasom . „He, krčmar, še en kozarec, pa najbolj šega! 
” 

„Da govorimo zopet o mašini”, jame Dick, 

videč, da Burkerja, ki plačuje zanje, zanima ta 
razgovor, ,,koliko let je zvrševala stara mašina 


svojo dolžnost!" In vi ste jo znali dobro voditi ; 

če se je pa stara pokveka kdaj prehladila i n 
ustavila, imeli smo prost dan! " 

„Ta prosti dan pa tudi meni ni škodil! ” 

dopolni krčmar in postavi zopet polno kupo na 
mizo . 

„Ta nova mašiva je dovolj smešno zmazana, 

zato je tudi nihče ne more voditi in Anglež, po 
katerega so pisali, mora biti s hudičem v zvezi, 
ako bi hotel spraviti v gibanje to zmes kajti 
Burker, česar ne znate vi, tega ne zna nihče . Ali 
ni res tako ?” obrne se Dick k tovarišem . 

„No, prijatelji, zakaj ne pijete ?” pravi Burker 
in vzdigne kupo k ustnicam . „Če se pa Angležu 
vender le posreči?” nadaljuje, in porine kozare c 
svojemu sosedu, potem smo se osmodili do dobra ! " 

„Nikdar, Burker!” zavpije Dick in vdari 
ob mizo, da kar zazveni, „nikdar, to se mu n e 

sme posrečiti!” 
„No, to ni baš teško rečeno, Dick! ali težje 
storjeno!” seže mu Burker v besedo . 

,,Ravno tako lahko rečeno, kakor storjeno , 
pravim Vam. Samo mašini treba kako malenkost 
predrugačiti, da bi se vse strlo in pome& 


kalo, kadar bi jo res spravil v gibanje! To bi 
morali Vi kot mašinist najbolje znati, Burker ! " 

„Glej ga, glej ga ! Dick, Vi ste zvita buča ! 
Čisto prav, čisto prav ; trebalo bi samo ventil, 
ki je nad kotlom zamašiti”, nadaljuje, kakor bi 
premišlal. Ali sedaj moram iti; prilično se že 
pogovorimo. He, krčmar, kar zapijó tovariši , 
plačam jaz", pravi krčmarju in se odpravi . 

George je med tem pogovorom gledal skozi 

okno in se je delal, kakor da ne čuje noben e 
besede . 

„To ti je priden Škot, ta Burke .” pravi 
Dick, ko je Burker odšel, „in pomagati mu ho


čemo, kjerkoli mu moremo! Toliko je gotovo , 
pričakovani mašinist mu je trn v peti, in nočem 
se pisati za Dicka, če mu ga ne izvlečem” . 

„Da, da, midva tudi!” pritrdita ona dva . 

„Krčmar, napolnite še enkrat! ” 

George plača in otide, ne da bi se kdo 
zmenil zanj . Namerjal je preobleči se, pa odka r 
je slišal ta pogovor, zdi se mu bolje, če si po išče 
druge gostilne. „Lepa družba to?” prav i 
sam sebi, ko stopi iz hiše. ,,Kako je to čudno : 
toliko, da pridem v hišo, že spoznam to nes



56 

nago ; posebno se mi treba varovati hudobnega 
Burkerja!" 

Ko se George v drugi krčmi preobleče in 
oznaži kolikor mogoče, gre nemudoma k ravnatelju 
premogovih jam. V njegovi nedeljski obleki 
ga ni moč zopet spoznati . 

„To je dobro, gospod Stephenson, da pridete!” 
ogovori ga ravnatelj, ko se mu predstavi 
George. Prijazno mu poda roko in ga vede k 
divanu, kjer sede tik njega . Ko ga nekoliko po vpraša 
o njegovem potovanji, jame govoriti : 

,,Tukajšno razmerje je jako čudno in v 
marsičem sitno . Dokler niso bile jame naša last , 
bil je v jamah in pri mašinah, sploh pri vse m 
delu splošen nered, in čuditi se je, da se pri 
vsem tem ni pripetila kaka nesreča . Ko se je 
pa uvel nov in strog red, kazala se je na vsa kem 
vogalu in vseh obrazih nejevolja, zloželjnost 
in čestokrat celo upiranje. Pogrešali smo pre d 
vsem razumnih delavcev in radi tega smo morali 
malone vse boljše službe oddati Angležem . 
To seveda peče odstavljene delavce in razmerj e 
med nižjimi delavci je radi tega le še slabše , 
ker jih odstavljeni tovariši ščujejo . Gospod Ste



57 

phenson, Vaša služba je prav za prav nova, V i 
ne izpodrinete nikogar. Vi boste nadzirali ma


šino in dotična njena dela, zlasti pa vzgojili s i 
novih delavcev. Kajti mašina je čisto nova in 
noben delavec je ne zna voditi . Vender se bojim , 
,da Vam bo dosedanji mašinist čeprav nezmožen , 
vender slavohlepen mož, hud nasprotnik, ker bo v 
vaši službi zapazil preziranje svoje lastne osebe" . 

„Kako je ime mašinistu ?” vpraša G-eorge. 

„Burker”, reče nadzornik. ,,Po rodu je Škot 
in se je preselil z mogirni drugimi delavci iz 
Jorkshira. Pri svojih tovarših mnogo velja . O 
značaji rudarjev vam moram še marsikaj orne niti, 
da ne bote preslabo sodili teh ljudi. Najboljši 
in najmočnejši delavci so iz krajev bank shire 
in Jorkshire. Nečem pa reči, da je ž nji m 
-najlaže shajati, nego testo treba zatisniti en o 
oko ali oba. Brez skrbi, brez družine, mend a 
tudi brez družinskega življenja, delajo vrlo i n 
Živé dobro. Majhna hišica od smrekovih desk 
služi jim vrlo v stanovanje ; zato pa zahtevajo 
močnih mesnatih jedij in še močnejšega žganja . 
To zadnje me najbolj žali in skrbi:, kajti z divjostjo, 
rekel bi z nečloveško surovostjo zapijó v 


v jedni noči plačo celega tedna, potem pa s o 
ves drugi teden ali še delj odvisni od kakeg a 
zvitega in goljufivega krčmarja. Toda to jim ne 
de nič. Da imajo le žganje, da le pijó, za drugo 
se ne menijo. Teško je shajati Ž njimi, a 
vender ne moremo pogrešati tega krepkega roda. 
Vstrajni so namreč pri vsakem delu in ne strašijo 
se nobenih nevarnostij drugi delavci niso 
taki. Jeden dela za vse in 'vsi za jednega ; ako 
odpustimo jednega, ustavijo nam delo vsi. Te 
opazke, gospod Stephenson, utegnile bi Vam koristiti, 
da znate kar s početka občevati z delavci. 
Še jedenkrat Vas opozarjam na Vašega 
prvega podložnika Burkerja . Če pridobite tega 
na svojo stran, dobili ste igro, kajti, kakor sem 
Že rekel, on mnogo velja pri rudarjih . 

Že hoče George ravnatelju objaviti pogovor 
Burkerjev v krčmi pri „črnem oglji” ; a misli si, 
da je bolje, ako molči. Burkerjeve misli itak 
pozna in kdo ve, če mu kdaj ne koristi to ? ! 

„Prvi dan prihodnjega tedna”, pravi rav


natelj pri slovesu, ,,začne delovati nova mašina, 
krasen stvor Wattov in Boltonov vpričo posestnikov 
in nekaj povabljenih gostov ; tako rekoč 


59 

blagoslovljena bo tedaj . S tem se prične tudi 
Vaše delovanje . Do tačas se morete seznaniti s 
tukajšnim razmerjem in poskusiti mašino . želim 
Vam mnogo sreče ! " 

George je odpuščen. Že položi roko na 
ključavnico, že odpre vrata — ko se obrne še 
jedenkrat : „Razume se pač samo ob sebi, gospod 
ravnatelj”, pravi, „da bo tudi Burker tisteg a 

dné pri blagoslovljenji, da mi pomaga, če treba?” 
„Seveda bi bilo tako, toda Burker je bil 
ravno pred jedno uro tu in si je izprosil za po


nedeljek odpusta za neko potovanje . Jaz mu ga 

sicer še nisem obečal za gotovo - - -” . 

„In jaz Vas prosim, da mu ga ne daste za 
oni dan”, seže mu Stephenson v besedo ; „svoj 
vzrok imam, da zahtevam to”. 

„VaŠa želja se izpolni”, gospod Stephenson !‘ , 

reče ravnatelj, nekoliko presenečen. 

George Stephenson je porabil čas do prihodnjega 
ponedeljka v to, da si je ogledal neznano 
mašino in se seznanil ž njo . 

Parne mašine, za trojih iznajdbo so se pričkali 
Francozje, Angleži in Nemci, služile so Ž e 
davno premogovim jamam in se sčasoma dokaj 


60 

izboljšale. Vender še niso bile pripravne za vsak o 

delo, dokler jih ni naposled vseučiliščni mehanik 
Watt v Glasgowu dovršil tako, kakor jih poznamo 
sedaj . Če tudi jih po nekod kaj popravijo, 
vender je vsaka mašina na prvi pogled onim 
jednaka, ki so prišle iz rok Wattovih . Zabredli 
bi predaleč, če bi hoteli tu natančno popisovat i 
parne mašine ; koristiti pa utegne vsakomur , 
se uveri iz zgodovine, kako neopravičeno je, ak o 
si ta ali oni narod zbog sovraštva do druzega , 
prisvoja slavo izumljenja . Zgodovina uči, da nobeno 
veliko delo ni bilo kar s početka dovršeno , 
nego da so mnoge in učene glave pridajale s 
časoma najboljše, kar so mogle izumiti. 

Galilej je dokazal leta 1640 prožnost zraka , 
Toricelli nekaj let pozneje težnost njegovo i n 
izumil barometer. Oton pl. Guericke je izumel 

zračne sesalke, za njim pa dokaže okolu leta 
1700 Francoz Papin, da moremo'brezzračni prostor, 
kateri nastane v zračni sesalki, ako se izvleče 
oni bat, napraviti tudi s tem, da zgošču


jemo v njem vodene pare . 
Papin si namreč napravi spodaj zaprto valjasto 
posodo, z lahko premakljivim, vender ne 


61 

zraka pušaj očim batom, nato razgreje vodo na 
dnu posode, katera shlapi v pare in te pritisnejo 
bat na kvišku. Ko dospe bat na vrh, odpravi 
Papin ogenj in posoda se ohladi na zrak u 
pare se zgosté in izpremené zopet v vodo, k i 
kaplja v podobi drobnega dežja na dno posode . 
Tako nastane med vodo na dnu in batom n a 

vrhu brezzračen prostor , v katerega pritisn e 
zračni tlak bat siloma nizdol ; pri tem gibanj i 
doli in gori pa bat lahko opravlja kako koristno 
delo. Ta posoda se imenuje po izumitelju 
Papinu „Papinov lonec”, in smemo jo smatrati 
za prvi parni stroj, kateri pa še ni bil 
sposoben, da bi opravljal koristna dela. Trebalo 
je še izumiti pripomoček, ki bi tvoril vedn o 
novih parov in jih v kratkih odmorih izpreminjal 
v vodo. Čast te iznajdbe gre kapitenu 
Severyju. Na tega moža opira se slednjič Watt, 
ki se imenuje izumitelj parnih strojev. Bralcu je 
jasno, s kakošno pravico ! 

Če si kdaj stal pred parnim strojem, ogledoval 
si izvestno s strmečimi očmi in strmečim 
srcem umetno sostavljeno delo. Gotovo se ti je 
vzbudilo spoštovanje do človeškega rodu, ki si, 


62 

je podjarmil različne prirodne sile in jih prisilil , 
da se vzajemno podpirajo in služijo z orjašk o 

močjo mojstru, ki jim veluje z bistrim umom 

svojim. 

Kakor Že omenjeno, odlikovala se je Wattov a 

mašina v marsičem od druzih . Kdor jo je torej 
hotel voditi, temu je trebalo bistrega uma za 
mehanične sestave, uma, kakeršnega si je prisvojil 
George Stephenson po mnogoletnih studija h 
in vstrajnem trudu. 

Usodni ponedeljek, katerega dne naj bi j~la 

delovati nova mašina, napoči. George Stephenson 
se je popolnoma seznanil s svojo nalogo. 
Poskušnja prejšnjega dne se je dobro iztekla. 
Tudi Burket, kateri ni spoznal Stephensona, 
kazal se je novemu svojemu predniku toli sladkega 
in pouka Željnega , da bi mu bil Geor ge 
gotovo vse zaupal, da ni slišal v krčmi pogovora 
njegovega . Baš zategadelj gre tudi na jutr o 
veselega dné še enkrat v mašinalnico, pregleda 
vsak vijak, prime za vsako verigo, poskusi, če drže 
ventili in vse se mu zdi v najlepšem redu . Všečno 
gleda svetlo osnaženo prijateljico, ki bo danes 
praznovala svoj častni dan. Glej, tam na svet



'očrni verigi je še bela črta . V roke vzame ruto 
in jo pobriše. In tam na oni cevi je tudi taka 
i sta. Čudno ! Saj je vender to važno cev včera j 
z&m pritrdil in ni opazil te črte ; tudi vijak, ki 
jo drži, treba vsaj še enkrat zavrteti. S ključem 
za vijake, ki ga je imel pri sebi, popravi napako. 
„Nikdar ni vse snažno in popravljeno, i n 
ee bi imel sto oči in sto rok !” pravi sam sebi , 
hoteč zapustiti mašinalnico . Tu zapazi na pragu 
bele sledi, očividno, da je nekdo stopil na ko -
Mek krede. To ga osupne. Včeraj je bilo vse 
pometeno, vsi leseni deli tudi prag očejen, i n 
ko je zapiral vrata, ni zapazil ničesar ; od kod 
te dve črti na mašini in te čudne sledi? Vrne 
$e, pregleduje pazno verigo, katera je bila z on o 
krte zaznamovana, in ki naj bi ležala v žlebu 
-visoko gori napravljenega kolesa . Sedaj pa je 
-visela lahno na ozkem robu in bi morala pr i 

prvem gibu pasti z njega ter prouzročiti veliko 
škodo . 

Stephenson sedaj kar nič ne dvomi, da j e 
to storila hudobna roka, in sicer Burkerjeva . 
Ko spravi verigo s težavo zopet v žleb, odvije 
tudi cev, ki je bila zaznamovana z belo črto . 


64 

Neizrečeno se prestraši, videč, da je zabita z 

zamaškom. Premišljuje, ali bi naznanil hudob


neža in njegovo zlobno delo, ali bi ga sam kaz


noval in s tem poboljšal. Skoro se odloči, pri


vije cev nazaj, pregleda še enkrat vsak del cel e 

mašine, kolikor mogoče natanko, in ko druzeg a 

ne zapazi nič, obesi na ventil parnega kotla 

težko utež, kar je moralo preprečiti vsako ne


varnost. Mašine pa odslej ne zapusti več. 

Mnogo povabljenih visokih gostov se pola


goma zbere v rnašinalnici in strmeč gledajo 
preumetno sestavljeno mašim) . Tudi delavcem 
je danes praznik. Le malokoga je pogrešati 
pred mašinalnico, kjer so postavljene mize z 
jedjo in pijačo. Burkerja ni, lasi se po navad i 
ne izogiba pojedinam. To Stephensonov um še 
bolj utrdi. Pošlje torej dva zanesljiva delavca, 
ki mu služita za pomagača, po Burkerja, rekši , 
naj ga, če bi se branil, privedeta celo siloma . 
Ko se mašina zakuri in Stephenson razlaga njeno 
mehaniko in delovanje, dojdejo naposled Burke r 
in odposlana delavca . 

Prihlinjeno hladnokrven stopi Burker k Ste


phensonu in ga vpraša čmerno po njegovi želji . 


65 

„No, Burker, kje ste pa tičali?” pravi Stephenson 
. „Pojdite sem k tej cevi! Glejte prijatelj”, 
zašepne rnu, ko stojita pri cevi, katera j e 
bila zamašena, „glejte, tukaj je najnevarnejš e 
mesto, in če bi se v cevi ali na cevi kaj poškodovalo, 
izgubljeni smo vsi, kolikor nas je v mašinalpici! 
” 

„Tega si ne bi mislil!” uide mašinist u 
iz ust. 

„Česa bi si ne bili mislili, Burker?. ' vpraša 
ga Stephenson pozno. 
„No, da ima mašina tako moč .” 

„Da ! In zato boste Vi tukaj stali in pazili , 

da se nič hudega ne pripeti” . 

„Jaz naj bi stal tu?” vpraša hudobnež 

hlastno s tresočim glasom . 

...No, zakaj pa ne?" reče Stephenson . 

Burker obledi . „Jaz nisem sposoben”, vzdihn e 
komaj slišno. 

„Ravno Vi ste sposobni, prijatelj! Ravno 
Vi . Nihče bolj od Vas! ” 

To rekši se George obrne in presliši Burkerjevo 
opomnjo, da je bolan in da mora v po steljo. 
Obema delavcema, ki sta privedla Bur


5 


66 

kerja, pa Stephenson zapové, naj pazita, da n e 
zapusti svojega mesta . 
Kurilec drega z Železnim drogom v ogenj 

in meče vedno novega premoga v peč. Burker 

se stresne pri vsakem ropotu. Skrivši polaga 

časih roko na kotel, ki postaja če dalje bol j 

vroč. Kolena se mu jamejo šibiti. Mrzel pot 

stopi nesrečnežu na čelo. Boječe pogleda za 

Stephensonom, vse mu hoče povedati, vse, sam o 

da si reši življenje. Toda, kje je nadzornik ? Ni


kjer ga ne more ugledati. Strah njegov se vekša 

od sekunde do sekunde, kajti, zdajci, misli si , 

mora počiti kotel. Nihče ga ne opazuje, ako 

hitro zbeži, še je mogoče, da se reši . Urno steč e 

proti vratom ; toda ravno, ko dospe do njih, 
prime ga krepka roka. „Kaj se Vam pa mud i 
tako, ljubi moj Burker? začuje za seboj glas 
Stephensonov . » Čemu zapuščate tako bojazljiv o 
svoje mesto? ” 

„O, gospod Stephenson”, prosi smrtno prestrašeni 
Burker, „jaz sem hudo, hudo bolan, — 
jaz ne morem vstrajati pri kotlu !! ” 

»Pa vender ne, dragi prijatelj" , odvrne 

Stephenson z nasmehom, ,,vročina Vam dé dobro 


67 

morda Vam prežene bolezen" . Malone siloma 
vede Stephenson begunca nazaj k mašini. „Gospod 
Stephenson”, jame Burker s tihim glasom, 
„nekaj Vam moram povedati. ” 

„Sedaj ne, prijatelj Burker” pravi Stephenson 
in pogleda na stekleno cev, ki kaže 

parovo moč. 

„Toda nekaj jako važnega ! ! Parova cev . . ” 

nekaj minut in ples se prične!" pravi 
Stephenson in se dela, kakor bi ne cul maši nista, 
ki stopi tik njega in mu z od straha 
komaj razumljivim glasom za§epne : „Gospod 
Stephenson, izgubljeni smo vsi, ako me ne slušate 
!” Toda Stephenson je kakor gluh ; že prijemlje 
drobno verižico, katera odpira ventil, d a 
gre par v cilinder. „Sedaj pozor!” začuje se 
Stephensonov čvrsti glas po mašinalnici . 

„Cev je zamašena !” zavpije Burker in 

strastno odvrača Stephensonovo roko, ki drži 

verižico. 
Zaman ! Ventil se odpre, veličastno se dvign e 
teški bat v cilindru . . mašina deluje. 

Stephenson seže v Žep in dá Burkerju zamašek, 
katerega je izvlekel iz cevi. ,,Tu ilnate 

5* 


68 

zopet, kar je Vašega! Sedaj smete iti!" pravi š e 
in niti ne pogleda osuplega grešnika . 
Burker stopi k njemu . » Gospod Stephenson" , 

zašepeče mu, „jaz nisem zabil zamaška, to Vam 
prisegam ! ” 

„Ne, Vi sami ne, toda znamenje na cevi in 
verigi ste naredili Vi, Dick ali kak drug pote


puh pa je zvršil delo!” reče Stephenson, pa se 
ne obrne k njemu . 
„In kaj hočete storiti sedaj ?” vpraša Burker 
ponižno . 

» Zaničevati Vas!" glasi se kratki odgovor . 

Mašina in vodnik sta zadostila slehernem u 
pričakovanju. Stephenson se je pokazal mojstra 
železnemu velikanu s kadečo sapo, kateri lahk o 
napravi grozno nesrečo, če je slabo vojen, kateri 
pa rad uboga rahlemu pritisku zvedene roke in 
neutrudno , brezplačno opravlja najtežja dela. 
Kdor sleherni dan občuje s parno mašino, ima 
jo v istini za živo stvar ljubi, neguje jo, skrb i 
za njo, ponaša se ž njo, kakor mati z dobri m 
otrokom. George Stephenson je ljubil svojo ma šino 
in se divil njenemu izumitelju, spoštova l 
vsegamogočnega dobrega stvarnika, ki je svoj 


69 

duh vdahnil človeku, da si podjarmi prirodne 
sile, ki vlada in vzdržuje neskončne svetove . 
George Stephenson je spoznal, da more biti 
človek, ki si podjarmi prirodne sile, stvarni k 
novim svetom . 

Še bolj je študiral mehaniko mašine in napravljal 
sam vsakovrstne poskuse . Izumel je 
marsikaj, kar so pa že zdavnaj izumili drugi . 
Iz tega je razvidel, kako je potrebno, da se 
do dobrega seznani z raznimi izumi na polj i 
mehanike . 

Žal, imel je le malo knjig in še manj pisarij, 
to malo pa, kar je imel, poznal je popolnoma, 
uvažujé lepe besede : 

Kar si podedval od svojih očetov, 
Pridobi si samemu sebi v last ! 

Preteklo je George Stephensonu jedno leto 
tega duševnega Življenja . S strogim spolnovanje m 
svojih dolžnostij, z moškim vedenjem svojim i n 
z vednostjo, ki jo podaja marljivo delo, z vsem, 

tem si je pridobil čislanje in spoštovanje pr i 
vseh, kateri koli so občevali ž njim. Njegova 
služba je bila prijetna, plača dovolj visoka, da 
kdaj bolje vzredi svojega dečka. Iruzega 


70 

želel, po višjem ni hrepenel, in da se ni oglasila 
usoda, gotovo bi bil še mnogo let ostal r 
Monterose. Toda počitek mu ni bil dan. 

Ker je bilo jako mnogo premoga, razvidel i 
so, da treba napraviti še drug rudnik, pri katerem 
so hoteli nastaviti malo mašino . Stephenson 
pa svetuje, naj bi tudi pri novem rudnik u 
dela opravljala njegova mašina . Ugovarjajo sicer, 

da treba dvojnemu delu večje moči, nego jo im a 
mašina ; on pa dokaže, da je tudi njegova mašina 
sposobna za večja dela, če nekaj malega 
popravi na njej. Večkrat so že po nekod kaj 
popravili po njegovih mislih, kar se je vselej 
skazalo za zboljšek. Kaj čuda, če se sedaj udajo 
njegovemu svetu? Dovolijo mu popraviti ono 
malenkost na mašini in mu prepuste nadziranje 
dela. 

S pomočjo nekaj izurjenih delavcev upa 
George, da se mu posreči poprava in s te m 
upom se nemudoma loti dela . Med delavci je bil 
tudi Burker. Od tedaj, ko ga je Stephenson tako 
zelo osramotil, predrugačil se je popolnoma i n 
delal neutrudno, da bi izbrisal slabo mnenje pr i 
Georgu. Rad in natanko je doslej zvrševal vsak 


71 

ukaz, ako je vedel, da ga nadzira Stephenson , 
zlasti pa se je varoval, da ne bi ga kdo videl 

občevati z Dickom in drugimi prejšnjimi tovariši. 
Zategadel je bil videti odlično točen in rede n 
mož ; ali v srcu je ostal isti . Vedno je premišljal, 
kako bi se osvetil in izpodrinil Stephensona, 
sosebno odkar ga je le tá naučil mašin o 
voditi. Mislil je, da bi ga lahko nadomestoval . 
Pošteni Stephenson je res menil, da se je po boljšal 
Burker in zategadelj se je na tihem veselil 
uspešnemu pripomočku svojemu . Dokazati 
mu je hotel z večjim zaupanjem, da se ne spominja 
več stare prigodbe . Brez skrbi pusti torej 
Burkeija z drugimi ljudmi pri mašini, da oprav


ljajo dela, katera jim je dal, sam pa nadzira 
dela pri novem rudniku . 

Necega dne je Burker z jednim samim delavcem 
pri mašini . 
„To je vender presneto prebrisana gla‘a, t a 
Stephenson!” ogovori ga po precejšnjem mol


čahji . 

„Gotovo !” glasi se odgovor . 

„S to novo napravo prihrani znova vodstvu 
mnogo denarja !” nadaljuje Burker . 


72 

„No, tega ravno ne vem",, reče oni . „ajhna 
mašiva ne bi stala toliko”. 

„Kam pa mislite, prijatelj!” pravi Burker . 
„Ako bi bila nova mašiva pri rudniku, nastavit i 
bi morali kurilca in mašinista. Tako pa si prihranijo 
bogati gospodje vsako leto nekaj st o 
funtov ; ali to ni nič? ” 

„To je seveda res! Toda kaj hasni Stephensonu, 
kaj hasni nam, ako bogaté gospodje ? 

Mi ne dobimo ni vinarja več! ” 

„To je res! Do cela Vam moram pritrditi! ” 

pravi Burker in nadaljuje za nekaj časa : »Nama 
na primer bi bilo bolje, če bi ne imela umnega 
Stephensona! " 

„Tega ne razumem . Kako to?” vpraša delavec 
pozorno. 
„No, to ni teško! Brez Stephensona bi bil i 
napravili majhno mašino in komu drugemu b i 

pač izročili nje vodstvo nego Vam, in Vi bi po tem 
bili gotov moz ? ” 

„Dobro”, pravi delavec. „Zakaj pa je Va m 
Stephenson na poti? ” 
» Delo pri tej mdšini" odgovori Burker , 
»umejem sedaj popolnoma in jo' znam voditi, 


73 

kakor Stephenson. Razloček med menoj in med 
njim je le ta, da dobiva on trikrat večjo plah 
od mene" . 

„To je vse res! toda na svetu je mnogo 
krivice”, toži oni ; „tako je pač in mi ne moremo 
predrugačiti ničesar . ” 

„Morda pa vender le! Če premišljate , d á 
se časih predrugačiti mnogo. Recimo, da ste 
mašinist, ki dobivate vsak mesec funt šterlingo v 
več, ali ni to vredno, da premišljate? Kaj menite?” 


„Vredno! Pa kaj hočem, naj še tako mislim, 
ne izmislim si ničesar . Stephensona vender n e 
moremo odpihniti ; pretrdno stoji in previsoko . ” 

„To mislite Vi toda kaj bi se pač zgodilo, 
ako bi ne hasnila njegova prenaredba?” 

„No, porem bi vender le morali nastaviti 
še drugo mašino! ” 

„Ino vidite! ” 

„No? Kaj ?” Po pravici vam pravim, jaz n e 

urnem, kaj hočete reči. Govorite razločnejše! " 

» Neumnež!" zamrmra Burker in nadaljuj e 
svoje delo. „Ako bi mogel biti le jedno uro 
sam pri mašini!” 


74 

»Kaj pravite?" 

„Da je vsakdo svoje sreče kovač . Pa le 
malokdo zna kovati! ” 

» To bi torej veljalo tudi meni jaz sem v 

svojem življenji še kaj malo okusil sreče!" 

Burker prime delavca za roko in ga ved e 
h kotlu maŠine, ki je bil obkrožen z železnim 

plaščem . 

Brzo odvije ploščo, ki obkrožuje kotel, videti 
je nekako luknjo . » To luknjo", jame Burker, 
» povečal je Stephenson s svojo roko, da bi spuščala 
več para v cilinder, in da bi tako napravil 
večjo moč. Poglejte, to železo" — Burker privleče 
iz žepa prstanu podoben kos železa, „vjema 
se natanko z odprtino, in ako je prinetimo vanjo , 
bila bi taka kakor prej . S tem bi pa tudi v cilinder 
ne uhajalo več pare in mašina bi n e 
imela več moči, nego sedaj . Še jedno mašino bi 
morali postaviti pri rudniku. Ako hočete za 
nekaj mesecev biti mašinist, vzemite netilo i n 
kujte svojo srečo. Tu je Železo! ” 

Delavec se ustavlja. „Storite, kakor ho


čete”, pravi Burker počasi, » meni je vse jedno, 
mislim pa, da je za funt na mesec več že vredno 


75 

tako delo, posebno ker ni niti nevarno niti kri


vično . " 
„In če nas zasači Stephenson?” pravi š e 
delavec . 

»Bodite brez skrbi!" pomiruje Burker. „On 

sam je napravil to delo, in ko je zaprl plašč, 
eul sem, kako je rekel : To bi bilo gotovo! „Ne 
bojte se, še jedenkrat ne pojde gledat, kajti kar 
stori, to stori dobro ; pozneje mu ne treba popravljati 
! ” 

„Ako je pa stvar tako varila, zakaj ne pri 


netite železa sami, in zakaj hočete, naj ga pri


netim jaz?” vpraša oni pomenljivo . 
» Zato, da boste molčali pozneje! " 
„E, kako naj bi jaz govoril o tem, to bi 

bilo največ meni na škodo! Tu imate roko, 
molčal bom kakor grob”, zatrjuje delavec . „Toda 
prinetiti železo, ne, tega nečem” . 

» Vi ste bojazljivec!" smeji se Burker, po pade 
razbeljeno netilo in zvrši hudobno delo. 

Bil je skrajni čas, da je končal, kajti v 
tem hipu pristopi več delavcev. Toliko, da še 
zašepne svojemu pomagaču : »Nocoj po delapustu 
moram z Vami govoriti še nekaj druz 


Prenaredba na mašini je bila v jednem tedn u 
zgotovljena, kolesa za drugi rudnik sostavljena 
mogli so torej poskusiti, koliko velja Stephensonov 
svet. Posestniki jam dojdejo, da se uverijo 
koristi te prenaredbe. Kakor po navadi 
spravi mašina kolesa pri starem rudniku v gibanje. 
Bilo je torej neopravičeno mnenje inže nirjevo, 
da bi kaka prenaredba lahko pokvaril a 
mašino tako, da bi ne bila sposobna za noben o 
delo. Sedaj pa tudi kolesa nove mašine zvežej o 
z gonilnim kolesom stare mašine . Vsi so močno 
radovedni. Stephenson odpre ventil, bat v cilindru 
se vzdigne, toda gonilno kolo stoji ne premakljivo 
. „Parova moč se mora povečati, 
kotel drži dobro!” pravi ravnatelj ; Stephenson 

obesi manjšo utež na jedno ramo zaklopnic e 
varnice ; *) toda tudi to ne spravi kolesa v gibanje. 
„Kako bi bilo, če bi se zavrtilo kolo? ” 
vpraša Burker . „Morda deluje mašina, če je kol o 
v gibanji? ” 

*) Zaklopnica varnica ali ventil se odpre sam p o 

sebi, kadar ima par dovolj moči in ta hiti pri odprtini 
vén. Da je pa varnost večja, obesijo časih na jedno ram o 
zaklopnice večjo utež, da se še lažje odpira . 


77 

Stephenson mu pritrdi, Kolo zavrté, kar se 

h kratu zunaj začuje močno vpitje : » Stojte t 
stojte!" Vsi hité iz mašinalnice, tudi Stephenson . 
Se prej pa zapové Burkerji, naj obesi večjo ute ž 
na ventil, da bi se ne zgodila nesreča. Pred rnašinalnico 
so bila kolesa za drugi rudnik in ta m 
zapazijo, da se je vijak odlomil, kolo zategadelj 
skočilo iz osi in napravilo nesrečo . Nekaj koles 
je ali čisto uničenih ali poškodovanih . Stephenson 
ne more zatajevati jeze radi slabega dela in 

ostro kara okolu stoječe delavce. Posestniki pa 
majó glave in jeden pravi zaničljivo : jako je , 
ako hoče biti vsak mašinist Watt!" Užaljen i 
Stephenson se hoče opravičevati, toda straše n 
pok, jednak topovemu strehi, zagrmi iz mašinalnice. 
Nastane močno vpitje, stekla rožljajo pri 
oknih, opeka pada raz streho, s kratka : neznanska 
zmešnjava nastane. Naposled potihne vse. Hud 
strah pretrese vsakogar. Ko se oddahnejo, stojépred 
groznimi podrtinami . Kotel mašine je počil 
in uničil mašimo, okna in stene mašinalnice so 
razbite. Tudi jednega človeka je dohitela smrt . 
l3urker leži pri razsutem poslopji — palo bruno 
ga je zadelo na, smrt. 


78 

Bil je to nesrečen dan za George Stephensona. 
Zamišljen je stal pred podrtinami svoje 
ljube prijateljice, in solze so mu silile v oči. Tu 
stopi ravnatelj k njemu, položi mu roko na ramo 
in pravi s tolažečim glasom : »Ne obupajte, gospod 
Stephenson ; dobro premišljeno delo se nam 
ne posreči vedno, in čestokrat je nehvaležnos t 
plačilo našemu trudu . Žal , da Vam moram ja z 
naznaniti to tako malo zasluženo nehvaležnost : 
„DruŽba Vas z današnjim dnevom odpušča iz 
službe!” 

Stephenson se zravna ponosno . »Zadovoljen 

sem s tem, celo tirjal bi bil odpusta. Ni da bi 

ostajal tam, kjer ne poznajo zaupanja ! " 

Milujé mu stisne blagi ravnatelj roko pri 
slovesu. 

Četrto poglavje . 

George Stephenson otide s čutili, katerih n i 
popisati. Nikdo ni miloval tujega moža, ki j e 
„živel le svoji dolžnosti in študijam, med ljudm i 
sicer svojega stanu, a ne sorodnega značaja. Tuj 


79 

je ostal na tujem in si tem bolj želel nazaj k 
ljubim sorodnikom. Najbolj pa ga je mučila 
misel na sina, katerega je, kakor se bralec spominja, 
pustil v Willington Quayji pri poštenih 
delavcih . Tu sem se obrne torej najprej. Štiriletnega 
dečka najde dobro izgojenega in zdravega. 
Ali veselje, ko ugleda ljubega svojega 

Roberta, kateri mu vzbuja toliko Žalostnih pa 
tudi sladkih spominov, skali mu žalostna novica . 

Pripetila se je namreč staremu očetu velik a 
nesreča. Radi tuje neprevidnosti udaril mu je 
vroči par po obrazu in ga oslepil za vselej . Sivemu 
možu je pretila največja revščina, katere 
niso mogli odvrniti sinovi, stanujoči pri njem , 
kajti služili so le malo . 

Začuvši to Žalostno vest, ni se kar nič mudil 
George Stephenson . S prihranjenim denarjem v 
Žepu hiti k nesrečnemu očetu in potrti mater i 
svoji. Stanje starih starišev je bilo hujše, nego 
si ga je mislil in nego se dá popisati z besedami. 
Sredi grozne revščine prikaže se George kakor 
rešilni angel] ; lahko plača dolg, narasel molone 
na sto tolarjev in tako oprosti roditelje bremena , 
ki bi ga morda nosili do groba . Mali dnevi, 


80 

koje je posvetil v bivanje pri svojih, spremenili 
so se za, družino, dan na dan s pomanjkanjem 

se borečo, v vesele praznike. 

Sicer pa George Stephensonova mošnja ni 
bila brez dna in moral je misliti na novo službo . 
Gre torej k svojemu prejšnjemu dobrotniku, in


ženirju Hawthorn-u v Wallbottl, kateri mu srečna 
priskrbi službo pri West-Moorskih jamah v Killingworthu, 
ki je njegovi prejšnji službi v Willington-
Quayji popolnoma jednaka . Te jame, dvemilji 
od Newcastle-a, so jako velike in živ é 
mnogo delavcev . 

Tu sem vzame George svoje ostarele sta


riše in se trudi na vso moč, da jim olajša življenje. 
George Stephensonova hiša je bila o b 
cesti med vasicama West-Moor in Killingworth , 
in je imela, ko se je George se svojimi stariši 
preselil vanjo, le jedno sobo in postrešje, kamor 
je vodila polomljena lestva . Svojeročno si prenaredi 
George to podstrešje za sobo, postav i 
vanjo peč, nabije po tleh gladke deske in prebiva 
v njej, dočim prepusti starišem spodnj a 
izbo. Polagoma tudi prizida nekaj, tako da obsega 
hiša pet prostorov : prvotno čumnato, Ge



81 

orgeovo sobo, spalnico za stariše, posebno kuhinjo 
in delavnico, kjer so Georgeovi modeli , 

mašine, mnogovrstne mehanične sostave in več 
jednacega. 

Tudi napravi okolu hiše vrtič, kamor zasej e 
razven cvetov, zlasti zelja in repe, najljubše jed i 
očetove. Da bi se ptice ne gostile ž njegovimi 
rastlinami, napravi strašilo, kateremu giblje vete r 
roke. Vrata pa zatvori z mehanično pripravo, da 
jih ne more odpreti nihče, nego on in stariš i 
njegovi. Ta hišica je torej prava omara posebnostij 
in umnih iznajdeb . 

Stari Bob je po ljubeči skrbi sinovi zopet 
oživel in si pridobil, dali popolnoma slep, prejšno 
veselost. Če je pravil malemu vnuku basni, katere 
si je izmislil sam, ali igral ž njim in ga 
poučeval, dejal je celo, da se mu je še le sedaj 
pričelo življenje. Bil je ginljiv prizor, kadar je 
mati Mabel svojega starega Boba poleti vedla 
na mali vrt na sprehod, ali kadar je sedela ž 
njim na klopici med grmovjem, kako sta blagi 
duši z rosnimi očmi zahvaljevali Boga za srečo, 
katero jima je napravil hvaležni sin. Na večer 
po delapustu pa jima je George pravil, kaj se 

6 


82 

je zgodilo novega, in s tem razsvetljeval večn o 

noč ljubljenemu očetu. 

Žal, novosti v tem času so bile jako žalostne. 
Bilo je leta 1807-1808, ko je bila Anglija 
zapletena v strašno vojsko z Francijo, ki 
je hudo ovirala obrtnijo in zatvarjala vse vire 
bogastva. Vsaka vojska je nesreča in vsi stanovi 
so jo hudo trpeli . Anglija je potrebovala denarja, 
mnogo denarja in veliko vojakov na suhem in 
na morji. Bogataši so morali z denarjem i n 

imetjem braniti domovino, siromaki pa s svoj o 
osebo. Malone vsak dan je pravil George o sili 

in nesreči. 

Tu so zaprli tovarno, tam ustavili kopanj e 
premoga : sto in sto ljudi je bilo pahnjenih v 

nesrečo. Marsikaterega delavca je zadela nesreča, 
da je moral zapustiti družino in se uvrstiti kot 
deželni brambovec v vojsko med može, kateri m 
je usoda podelila isto častno, a teško nalogo . 

Nekega dne pride George Stephenson kasn o 

domov, in stariši, ki so ga 'Čakali z večerjo, bili . 
so že zelo v skrbeh . Ko dojde, potrt je jako in 
malobeseden. Nič pravega ne& povedati. Vidi 
se mu, da se se svojim notranjim hudo bojuje, 


in zato ga nečejo stariši več izpraševati in gred o 
počivat. Komaj je George sam, odpre predalo 
v omari, in potegne iz nje mošnjiček, ki je 
hranil zadnje denarje prihranjene v Monterose. 
ž njimi je mogel doslej sladiti življenje starišem. 
Sedaj iztrese denarje na mize, prešteje jih, i n 
dene z glasnim vzdihom mošnjiček v Žep ; naposled 
zapusti s tihimi koraki hišo in se obrn e 
proti Killingworthu . 

Bilo je že precej pozno, ko potrka tu n a 
vežna vrata ravnateljeve hiše. Sluga, ki mu od


pre, hoče ga odpraviti ; ali Stephenson ga prosi 
tako dolgo, naj ga naznani ravnatelju, da m u 
ne more odreči prošnje, in skoro na to stoji 

Stephenson pred ravnateljem . 
„No, moj dragi Stephenson, kaj Vas je pri vedlo 
v tako pozni uri k meni? To mora bit i 
kaj zel() važnega ! ” 
»Da, gospod ravnatelj, nekaj prav važnega ! 

Tiče se pa le mene, in prosim Vas torej oproščenja, 
ako Vam jemljem dragi čas! " 

„Govorite!” pravi stari gospod prijazno i n 
ponudi stol Stephensonu . 


George vzame iz kepa velik list in kazaj e 
nanj, pravi : »V tem listu stoji povelje, da se 
moram v treh dneh uvrstiti med deželne brambovce 
ali pa kupiti namestnika. Žal, ni tega, ni 
onega ne morem. Kajti, kakor Vam je znano , 

imam doma oslepelega očeta in slabotno mater, 
katera oba moram podpirati ; o svojem nedoraslem 
dečku niti ne govorim. Ali jih morem, ali 
jih smem zapustiti? Namestnika tudi ne morem 
poslati ; ves moj prihranjeni denar znaša še trideset 
funtov. Ker je le malo odsluženih mož , 
ki hočejo ustopiti za denar, zato zahtevajo 
ogromne svote ; našel sem pred leti odpuščeneg a 
vojaka, ki zahteva šestdeset funtov šterlingo v 
precej na roko. V tej sili, ki me tare, gospod 
ravnatelj, prosim Vas pomoči! " 

„Dragi prijatelj, kako pa mislite, da bi Va m 

mogel pomagati?” vpraša ravnatelj sočutno . 

„Menil sem prositi vodstvo, da mi posodi 

trideset funtov in prepričan, - da usliši moj o 
prošnjo, ako se Vi potegnete zame, zatekam se 
zaupno k Vam” . 

„Hm, moj dragi Stephenson”, odvrne rav


natelj, ,,Vi veste, da vodstvo nikdar ne plačuje 


85 

denarja naprej ; in naj govorim še tako toplo z a 

Vas, nič bi ne pomagalo. Ne, ne, varali ste se 
v tem upanji ! Rad bi Vam jaz sam posodil potrebno 
svoto, ako bi jo mogel, ali saj znate : 
otroci so vedno dražji in zadnji nepotrebni denar 
.sem moral poslati te dni svojemu sinu, ki s e 
šola v Cambridge" . 

Zamišljen sedi blagi starček pred pisaln o 
mizo in si podpira sivo glavo. » Morda vender do bite 
kaj, kar bi Vam, pomagalo", pravi po dalj šem 
premolku. Vodstvo je sklenilo, da pogodbeno 
oddá razprodajo olja in loja ; pri tem je 
gotovo zaslužiti kaj. Mnogi bi se potegnili za 
razprodajo in za srečo smatrali oddajo, ki je v 
mojih rokah. Nadzornik Wedderburn je, kolikor 
vem, imovit mož, vender močno misli na svo j 
dobiček. Ako ga prosite za svoto, katere Va m 
treba, mislim . da bi je Vam ne odrekel, zlasti 
ako ga vprašate, da-li hoče z Vami vred prevzet i 
razprodajo in dobiček deliti z Vami" . 

Stephensona močno gane ta dobrohotnos t 
ravnateljeva in novič jame upati . 

„Poskusite, kaj morete opraviti”, pravi mu 
ravnatelj pri slovesu . 


86 

Zapoznijo se je že jako. Stephenson si mora 

misliti, da Wedderburn ne čaje več, vender g a 
žene velika razvzburjenost, upanje in strah v 
West-toor v stanovanje nadzornikovo. 

George zbudi že spečega nadzornika, razloži 
mu svoje žalostno stanje in ga prosi trideset 
funtov šterlingov na posodo. Toda nadzornik 
noče slišati ničesar ; obžaluje sicer močno 
George-a, kakor pravi, a denarja mu ne dá. Šele, 
ko jame prosilec govoriti o razprodaji olj a 
in loja, računiti mnogi dobiček in vrhu tega 
obečati visoke obresti za posojilo, hipno je go spod 
Wedderburn postrežljivost sama. „Ako jetako 
, pomagam Vam že in naj vzamem zadnji 
vinar iz omare” . To rekši privleče iz majhnega . 
predala zaželjeno svoto, in ko podpiše Stephenson 
dolžno pismo, in tako rekoč sklene ž njim 
pogodbo o razprodaji olja in loja, dá mu jo zatrjujoč, 
da mu je najboljši prijatelj . 

Še tisto noč gre George v Killingworth, d a 
najame namestnika in mu izroči teško dobljen i 
denar. Izroči ga s teškim srcem. Na hip je izginil 
denar, prihranjen v dolgih letih, še več, dolžni k 
je odslej možu, ki bo trdosrčno zasledoval svoj 


87 

dobiček. Koliko marljive delavnosti bo treba , 
da poplača ta dolg! Vender pa se mu zdi , 
kakor da bi se bil znebil težkega bremena. Drugo 
jutro je zopet prejšnji George in stariši ne za pazijo 
več njegove včerajšnje nejevolje . 

George je moral položiti veliko žrtev n a 
žrtvenik otroške ljubezni, toda pripovedujé pri 
zajutreku o nevarnosti, katera je šla tako blizo 
mimo njih, poplačajo ga obilno vesele solze ma


terine in ginjenost oslepelega starčka, . 

Da ne bi stariši čutili nevarnosti in rev-
ščine, v katero se je vrnil, in pa, da poplača 
Wedderburnu svoj dolg, jame se George znova 
pečati z onimi postranskimi deli, katera so m u 
že preje pomagala večkrat. V prostih trenutkih 
popravlja in snaži ure, krpa čevlje , napra Nlja 

kopita in vrezuje delavcem obleko, da jim jo 
šivajo žene . Pri vsem tem pa je še dovolj čvrst 
na duhu in telesu, da se peča po noči z raznimi 
poskusi, ali pa misli na poprave in poboljšk e 
na rudniških mašinah . Skoro potem, ko je bil 
nastavljen v Vest-Mooru, zapazil je na primer, da 
kaj lahko popokajo vrvi, katere vlečejo premog 
iz nižine, ker se drgnejo ali ob sebi, ali pa ob. 


88 

škripce. Dolgo premišlja, kako bi odvrnil to ne priliko 
in naposled res izume primerno napravo . 
Svojo misel pove nadzorniku, ta pa inženirju . 

Ker je dobra, izroči mu popravo . George nastavi 
kolesa, po katerih so napeljane vrvi, da niso 
več pred jamami, nego se vrsté prav nad vhodom. 
Na ta način zmanjša število koles in napravi 
čisto novo vrtenje, da ni treba tolik o 
vrvij. Prej so držale vrvi le jeden mesec, odslej 
pa držé vsaj tri mesece. Ta poprava je 
bila tem dragocenejša, ker so, radi vojske z Rusijo, 
ki je zlasti dajala konopno predivo za vrvi , 
ustavili kupčijo s to deželo, in morali zategadelj 
vrvi neprimerno drago plačevati . 

Čez leto dnij poplača Stephenson Wedderburnu 
svoj dolg in se lahko še bolj uda študijam 
mašim 

Roditelja mu umrjeta skoro drug za drugim. 

Vsaj nekaj tolažila najde George v tein, 
da si pridobi prijatelja, kateremu je pripisovati 
velik vpliv na njegovo daljno izobraževanje . Ge


orge je namreč zvedel, da ima sin sosednjega 
posestnika, z imenom Wigham, veliko knjižnico, v 
nji pa nekatere zelo dragocene knjige o mehaniki. 


89 

Ukaželjni Stephenson gre torej k John 
Wighamu in ga s priprostimi besedami prosi , 
naj mu posodi kako knjigo o višji mehaniki, zatrjujoč, 
da jo h* varovati in rnu jo nepoškodovano 
vrniti skoro . 

John je obiskoval vseučilišče in si prisvoji l 
veliko omiko. Smehljaje posluša torej zahtevo 
priprostega delavca in kakor za šalo poišče Ferguson-
ova predavanja o mehaniki, jako učen o 
knjigo : »Ali menite kaj tacega?" vpraša Stephensona, 
držeč predenj odprto knjigo. 

Stephenson prebere naslov in pravi : „Bil 
bi Vam jako hvaležen, da bi mi hoteli posoditi 
knjigo”. 

»Prav rad", odgovori John prijazno, pa se 
začujen nasmehne priprostemu možu, ki hoče čitati 
tako učeno knjigo . 

Čez teden dni — gorak poleten dan je, 
sprehaja se John po vrtu — kar stopi Georg e 
Stephenson s knjigo pod pazduho k njemu n a 
vrt. „No, no, gospod Stephenson”, ogovori Joh n 
prišleca, „ali ste knjigo že preštudirali? Gotovo, 
rečči moram, hitri ste bili nekoliko” . 


90 

„0 ne, knjige nisem preštudiral”, reče S tephenson 
in zarudi nekoliko. »Učil pa sem se iz 
knjige, da se nisem učil ničesar! " 

„Vi hočete reči”, pravi John, „da je niste 

mogli razumeti. Seveda, to je jako Leško in kdor 

jo hoče študirati, mora biti že učen . Ali ste se 
morda ze prej pečali s tem ?” Stephenson jam e 
sedaj brez bahanja praviti o svojem trudu in o 
delih, ki se tičejo mehanike. Fazno posluša Joh n 
moža, čegar čudno samosvoje izobraževanje g a 
močno zanima . Ko naposled Stephenson sklen e 

svoj životopis z besedami : » Tako torej mora m 

biti nedelaven radi slabih svojih vednostij v ra


čunstvu, kar močno, jako močno obžalujem " 
prime John Georgea za ramo in pravi : „Hodiva. 
nekoliko po vrtu in poskusiva, če Vam morem 
pomagati 

Njiju pogovor se suče sedaj okolu mehaničnih 
stvarij, in strmeči John spozna, da im a 
George več praktičnega razuma, nego bi si g a 
bil mogel pridobiti iz mnogih debelih knjig . 

„Ako mi dovolite, da Vas sodim”, pravi 

mladi učenjak po nekem razgovoru o mašini , 
]odit bi Vas tako : Pridobili ste si z mnogim na.



tančnim opazovanjem in vztrajnimi poskusi veliko 
vedo o mehaniki, vender ne poznate teorije , 
brez katere blodimo vedno po temi . Baš zategadelj 
imamo le malo dobrih inženirjev, kajti le 
malokateri pozna zakone mehanike. Resnično 
Vam povem, dragi gospod Stephenson, prikupili 
ste se mi modno in ljubo mi bo, ako Vam more m 
pomagati v računstvu. Dasiravno to ne spada v 

mojo stroko, vender mislim, da Vas lepko izurim 

v njem, ako se sam vadim nekoliko. Le nikari 
ne mislite, da se Vam žrtvujem!" pristavi John , 
ko se mu zahvali Stephenson in ga opozarja na 
to ali ono težavo, „v samoti je jako prijetno , 
ako nas kdo bodri z znanstvenim delom in d a 

govorim resnico, veseli me, da bom občeval z 
Vami”. 

George mora ostati ta dan v Johnovi hiši , 
kjer ga sprejmó vsi preljubeznjivo. Ko se na 

večer vrača domov, zdi se mu, da mu veje sveži 
vetriček doslej neznanega duševnega življenja . 

Odslej sta mlada moža vedno in mnogo ob


čevala. Dasiravno je bil George v mnogih reče h 
ukaželjni učenec, znal je vender boljše porabljat i 
to, kar si je pridobil, nego mlajši a učenejši, 


92 

prijatelj. John je ljubil vednost samo po sebi 
Georgu pa je bila mati vedno novih stvarij, ka


tere treba obračati v korist in prid človeštva. 
Zategadelj je ni ljubil menj, kajti iz nje mu j e 
priklilo novo duševno življenje . Popolnoma drugače 
je odslej razmišljal o nerazumnih stvareh . 
Premarljivo je tudi risal načrte in profile ter 
skoro prekosil svojega mojstra. Delal je namre č 
sedaj na papir baš toli marljivo, kakor je prej 

izdeloval modele in mašinerije iz lesa, ilovice in 
druge tvarine. V kratkem je štela njegova risarska 
torbica isto toliko številk, kakor shramb a 
za modele. 

Za nekaj let dobi John Wigham učiteljsko 
mesto na vseučilišči v Edinburghu. Pri slovesu 
dá svojemu prijatelju zaboj dragocenih knjig v 
spomin na tiste prijetne čase, ko sta občevala 
ustno reče pa, da hoče tudi nadalje vsaj pismeno 
občevati ž njim. George seveda izgubi duhovitega 
učitelja, a duh se mu je že toliko razvil, 
da more tudi brez Wighamove pomoči vstra


jati na začetem potu . 

Skoro dojde prilika, ko more na sijajin na cin 
uporabiti svoje študije . 


93 

V vasi Kilingworthu so sušili jamo, ki je 
e sedaj znana z imenom ,Visoka jama" ; posta-
vili so nad njo stroj, katerega je izumel slaven 

učenjak in napravila imenitna tovarna, namreč. 
novo Newcowen-mašino, ki naj bi izsesala vodo 
iz rudnika. Stephenson, ki jo je opazoval pri 
postavljanji, dvojil je vpričo tovarniškega poslovodja, 
da bi bil stroj raben, in dejal, da ne bo 
mogel izsesati vode, ako je je dosti v jami . Poslovodju 
se je zdelo, da ta opomnja znižuje čast 
tovarni, in ker je imel Stephensona za to, kar 
je po svoji službi tudi bil, namreč . za navadnega 
delavca, nasmehne se mu jezno in zaničljivo. Inženir 
tudi ne privaja Stephensonovemu mnenj u 
nobene vrednosti, in ne menijo se dalje zanj . 
Posmehujejo se celo njegovi predrznosti, češ, da 
hoče priprost mož z žuljastimi rokami soditi o 
reči, katere nikakor razumeti ne more . 

Zgodi se, kar je Stephenson vedel s po


čjetka, mašiva je popolnoma nerabna. Vedno 
jo pretvarjajo in poboljšujejo, ali rudnik je tudi 
nadalje poln vode. Nikakor ne morejo delati v 
njem. Vse bližnje inženirje vprašajo za svet, slehern 
sicer svetuje to in ono, ali pomagati ne 


94 

more nihče. Tako preteče malone leto dnij. 
Stephenson je v tem mnogokrat obiskal stroj in 

povprašaval po njegovi delavnosti, vedno pa j e 
dobival isti odgovor o slabem vspehu. 

Neko nedeljo, ko znova in sicer paznejš e 

ogleduje mnogo zaničevano delo, zasledi naposle d 
napako in dé delavcu sesalke : »To je hudo, da 
učenim gospodom svetujejo le ljudje njihovega po klica 
! Jaz bi mašino v jednem tednu tako po pravil, 
da bi mogla celo jezero izprazniti do dna , 
nikar pa te jame ! " 

Te Stephensonove besede zve druzega dn e 
višji nadzornik Dods, kateri je Že popolnoma ob upal, 
da bi kdaj mogel služiti stroj in se je 
le jezil nad njim . 

Stari pregovor pravi : »Sila kola lomi". In 

v sili obišče Dods mašinista Stephensona, začasnega 
čevljarja, krojača, urarja in sploh popravljača 
vsega onega, kar je strganega in polomljenega 
. 

„No, Stephenson!” pravi Dods, ko se zaman 
trudi, da bi odprl vrtna vrata. „Kaj pa ste na


napravili to zakleto ključavnico”, pravi čmerno, 


ko pristopi George in odpre vrata . »Vi ste go


tovo skrit bogataš, da nečete nikomur kazat i 
svojih zakladov ! " 

„Zakladov nimam, da bi jih skrival”, smej e 
se Stephenson, ,a če tudi jih nimam, bogatejši 
sem vender od Kroeza, kajti zadovoljen sem s 
tem, kar imam, lydiški kralj pa je po večje m 
hrepenel in naposled izgubil vse! " 

» Glejte, kaj veste vse", vsklikne nadzorni k 

začujen. »Pa vender niste učenjak! Toda sediva 
sem na klop in govoriva o tem, kar me j e 
prav za prav prignalo k Vam!" Dods sede . „Vi 
ste dejali včeraj, da morete atmosferično mašin o 
» pri visoki jami” popraviti tako, da bo vlekl a 
vodo iz jame? Ali ne veste, da je ta stroj najslabše 
delo na svetu, da je nastal v buči učenjaku, 
kateremu ne ( .á miru sam najdbarski 
zlodej, učenjaku, ki sedi dan za dnevom za knjigami 
in dela mašine na papir, prave železne p a 
niti ne vidi? Ali ste svoje besede izrekli le šaloma, 
ali pa ste morda govorili resno? " 

„Popolnoma resno, gospod Dods” odgovori 
Stephenson. 


» Toliko, da Vam ne verujem, tako odločn o 
govorite! In v osmih dneh hočete zvršiti to? " 
povprašuje Dods dalje. 

»Jaz mislim, da !" pravi Stephenson . 
»Ali po tem takem ste vsevedež, ki bi osramotil 
vse bližnje modrijane ! Toda premislit e 

dobro ako se Vam poprava ne posreči, ni Va m 
treba skrbeti za posmeh, kajti pri delavcu n e 
gledajo na Suknjo, ako hoče biti pametnejši o d 
gospodov s peresi! " 

» Prepričan sem", reče Stephenson, „da bo 
mašina popolnoma rabna, ako popravim to, ka r 
želim. Drugih zatrdil pa Vam ne morem dati! ” 

„No , dobro! Gospodje, ki so zdravili in 
celili bolno stvar, tudi niso mogli druzega, nego 
govoriti . Vašo ročnost in zvedenost, katero ste 
nam že često pokazali, hočem poskusiti in Va m 
prepustiti mašino. Ako storite v osmih dneh, kar 
obetate, nečem mirovati prej, dokler ne zamenite 
delavskega jopiča s suknjo gosposko . ” 

Višji nadzornik, ki nadzira in odkazuje vsa 
dela, vrh tega nastavlja delavce po njihovi zmož


nosti in oddaja različne službe, ima mnogo veljave 
in je pri rudnikih mogočna oseba. Dodsovo 


97 

obečanje bi bilo torej silno važno za Stephensonovo 
bodočnost, ako bi se mu posrečil poboljšek 
na mašini. 

Nekdaj že je poskusil George zboljšati stroj 

v Monterose in bil grozno osramočen . Dasi sedaj 
popolnoma gotov svoje stvari, polasti se ga vende r 
čuden nemir, ko hoče novih obrniti pozornos t 
na-se. Ko otide Dods, hodi zamišljen po svojem 
vrti& „Da, to hočem storiti!” vsklikne napo sled 
po dolgem premišljevanji, obleče se potniško 
in hiti k sosednemu posestniku, staremu Wighamu. 
Prijazni mož se sicer nekoliko začudi Stephensonovi 
razburjenosti in čudni želji njegovi , 
naj mu posodi konja čez noč, in sicer dobreg a 
in hitrega konja, pa mu vender rad izpolni željo . 

V divjem diru se napoti Stephenson čez 
Carlisle v Wallbottl, kjer se malo pred polnočj o 
ves potan ustavi pred hišo inženirja Hawthorna . 
Priveže konja k oknu in vzbudi gospodarja. Ko 
zve Hawthorn, kdo je ponočni jahalec, odpre m u 
vrata. Stephenson je slekel svojo suknjo in ogrni l 
konja njo. Višji inženir stopi nekaj korako v 
nazaj, ko vidi moža z zarudelim obrazom in bre z 
suknje v srajci pred seboj, in se še le pomiri 


8 

ko posveti ponocnemu gostu s svetilnico v obraz. 
Vede ga v svojo sobo . Tu pripoveduje George 

o mašini, postavljeni v West-Mooru . Noben poskus, 
ki bi jo usporabil, ni se obnesel on sam, 
George, preiskoval je nato mašino natanko i n 
baje zasledil napako. Pred nekolikimi urami ga 
je obiskal nadzornik in mu po malem razgovor u 
prepustil popravo mašine, ali v osmih dneh mor a 
delo zvršiti. 
Nato razlaga mašino samo, dokaže z mal o 
risarijo, ki jo naredi brž na papir, napako in 
jame nato govoriti o svojem namenu, kako b i 
se dala popraviti ta napaka, sklene pa s prošnjo , 
naj mu Hawthorn, kot razumen mož, svetuje ali 
odsvetuje . 

Hawthorn se ne more dosta načuditi bistro umnosti, 
s katero je popisal Stephenson mašino 
in njeno napako in nenavadni razumnosti, katera 
ga je bila privedla do prave napake . 

„Izvrstno, Stephenson!” vsklikne inženir po 
kratkem premisleku . ,,Kar se tiče poprave, kar 
nič ne dvojim, da se Vam posreči. Toda kje 
hočete v Killingworthu dobiti ljudij, da zvršit e 
to? In celo v jednem tednu! Bojim se, da ste 


v tem napačno računali in da ne zvršite po prave" 
. 

„Sedaj je seveda mašina gladka, kakor bi 
bila polizana”, de George. „Ali kaj škodi, ako 
so moja dela tudi nekoliko surova, da le ma


ina zvršuje svojo dolžnost. Sedaj, ko ste odo


brili moje misli, kor nič ne dvojim” . 

Zahvaljevaje se in proseč oproščenja radi 
ponočnega nemira, poslovi se George in prijaše 
ob solnčnem vzhodu v Westmoor nazaj, kjer prepusti 
konja hlapcu, ki si ravno mane zaspane oči . 

Še tistega dne si izbere Stephenson nekater e 

zanesljive delavce in začne svoje delo. Razdene 
mašino na male kose in še jedenkrat poveča 
premajhni interjekcijski pokrov, tako da je odprtina 
svetlih prostorov dvakrat večja. Predolgi 
cilinder dosti okrajša in popravi še več jednacega. 
Vsa poprava, dasi nekoliko surovo izdelana, 
ne traja delj nego štiri dni, nato sestavi 
mašino in jo spravi v gibanje. Sesala je. Ker 
ga je pa dogodek v Monterose poučil dovolj žalostno, 
zahteval je že pred pričetkom svojeg a 
dela, da ne sme tekom popravljanja nihče, bod i 
si kdorkoli. obiskavati „Visoke jame” . Tudi. 

7* 


100 

svojim delavcem je zapovedal ostro molčanje, zat o 
ni nihče zvedel o srečnem vspehu Stephensonoveg a 
dela. Mašina je bila v sredo gotova in pripravljena, 
sesala je ves četrtek in petek dopoludne , 
petek popoludne pa je bila jama do dna izpraznjena, 
tako da so mogli delavci iti vanjo . 

Sedaj pozove Stephenson višjega nadzornika 
Dodsa . 
„Stephenson, jaz mislim, da ste v zvezi s. 

samim peklom!” vsklikne Dods, videč prazn o 
jamo, položi roko na Georgeove rame in ga 
krepko strese. Nato potegne listnico iz žepa in 
dá Stephensonu bankovec desetih funtov . „Vzemite 
tole za sedaj!” pravi. „Pač je mnogo pre-
malo takemu zdravniku, to vem dobro, pa nima m 
baš več pri sebi”. 

Stephenson se ne upira darilu in je sprejme 
hvaležno. Ponosen je nanje, saj je prvo znamenje , 

da vedó ceniti njegovo ročnost, in največja svota, 
katero je zaslužil naenkrat. Doris pa mu stori 
še več : nastavi ga precej za višjega mašinista 
pri „Visoki jami” z dobro plačo. Stephensonova 
sedanja služba je bila zopet jednaka oni, kater o 

je služil v Monterosi . 


10 1 

„In sedaj, pojva, Vi izvrstni mož, v vaško 

krčmo na kozarec piva na poznejše Vaše napre


dovanje!” pravi Dods in vleče Georgea sé seboj . 

„Kar sem obečal, zvršim, Vi morate biti š e 

inženir !” zatrjuje veseli višji, nadzornik pri miz i 

v krčmi še veselejšemu novemu mašinistu, kate


remu gre njegova sreča in nenavadna pijača tako 

v glavo, da prvič in zadnjič v svojem življenj i 

ne more najti težišča, dali je spreten mehanik . 

Peto poglavje. 

Kakor je George Stephenson prej v Willino.
ton-Quay-u zdravil ure, tako je zdravil sedaj 
rnašine in sesalke, ki niso hotele ali mogle opravljati 
svoje naloge . Zmiraj pa so bili njegovi pri


pomočki zvočni in zdravilni, kar ni rnalo jezil o 
inženirjev, ki so si želeli Stephensona v krtovo 
deželo. Posebno pa je dober vspeh Georgeo v 
dražil inžénirja lordovega, éegar last sta bil a 
Killingworth in Westmoor . Sleherni dan je nam reč 
čutil, da ga bolj in bolj zatemnjuje modrijanski 
delavec, kakor je imenoval Stephensona . 


102 

Nek slučaj te vrste pa ga razdraži tako, da 
sklene za trdno , izpodriniti Stephensona, naj 
velja kar hoče, ali pa sam pustiti službo. 

V nekem kamnolomu na poti med West-

Moorom in Killingwprthom se je namreč Čestokrat 
nabiralo toliko vode, da so morali delavci 
jenjati z delom. Da bi preprečil to nepriliko, nastavi 
inženir na onem mestu malin na veter, da 
bi gnal sesalne priprave. Toda ta malin ne 
ustreza svoji nalogi in dela višjemu nadzornik u 
in delavcem samo preglavico . 

Nekega dne srečajo delavci, ki zopet ne morejo 
delati radi visoke vode, s svojim orodjem na 
ramah Stephensona . Glasno mrmrajo in žugajo, 
da hočejo iti k posestniku lordu Wharencliffeju , 
in zahtevati plačo tudi za oni čas, v katere m 

počivajo nehoté . Stephenson jih pomiri, kolikor 

jih more, in jih prosi, naj počakajo še nekaj 
dni, predno hočejo zvršiti tako drznost ; on sam 
pa da bode govoril z višjim nadzornikom . 

Kamnolom ni daleč in zategadelj ga lahko 
obišče precej. Tu sreča Dodsa. „Dobro, da pridete, 
Stephenson ravnokar sem hotel k Vam!” 
pravi višji nadzornik, in gre prišlecu nasproti . 


103 

„Meni so pa ravnokar povedali delavci, da 

se malin na veter prav nič ne obnaša. Zeló so 
uneti!” pravi Stephenson . 

„Vraga, kdo bi pa ne bil unet?” razgraja 
Dods. 

„Na, tu stoji ta zmaza”, reče še in udari 
z nogo po malinu, „stala je mnogo denarja, mnogo 
časa in ni vredna nič, čisto nič! Kaj storimo ž 
njo, Stephenson, kaj menite?” 

„Sežagajmo jo, pa vrzimo v ogenj” odgovori 
George . 

„Haha!” smeje se Dods. „In potem?” 

„Potem postavim z Vašim dovoljenjem sem 

mašino, ne večjo od kotlička za čaj, in naj ne 
bom več Stephenson, ako ni za teden dnij kamnolom 
tako suh, da bi se lahko sprehajal v 
svilenih čevljih po njem”. 

„No, potem pa le po nji!” kriči Dods, po pade 
sekiro in neusmiljeno razbija po polomljen i 
pokveki, kakor imenuje malin pri vsakem udarci . 

„Toda”, oglasi se George, „kaj poreče in ženir 
Bruns, ako zve, kako ste ravnali njegovo 
pripravo, in da sem njemu za hrbtom postavil 
novo mašino? Meni itak ni posebno naklonjen” . 


„Inzeni Bruns naj si kuha čaj v Vašem 
kotličku, ako hoče, saj imamo vode dovolj tu ! ” 
odvrne višji nadzornik z zaničljivim smehom . 

V neverjetno kratkem času postavi Stephenson 
pri kamnolomu mašino . Dasi je bila večj a 
od kotlička za čaj, vender nij obečal preveč : v 
jednem dnevu je kamnolom suh . S tem pa stva r 
nikakor ni končana. Za nekaj dni pride Bruns 
h kamnolomu, da bi si ogledal svojo mašinerijo 
in jo popravil . Pride pa od take strani, da n e 
opazi novotarij, katere so zvršili v času, ko ga 
ni bilo. Zatore se močno razveseli, ko vidi, d a 
je kamnolom suh in da delavci pridno delajo . 
Seveda pripisuje to zaslugo sebi in ponosil o 
dvigne glavo, katero so ravnokar še upogibal e 
težke znajdbarske misli . Ves vesel hiti k Dodsu, 
ki je ravno blizu pri delavcih . 

„No , gospod višji nadzornik, kaj pravit e 
sedaj ?” zavpije Dodsu nizdoli . 
Ta se namrdne. „Kaj naj rečem, gospod 
Bruns?” 

„Kamnolom je torej vender le posušen, kakor 
vidite!” nadaljuje inženir . 


10 5 

„Česar se nihče ne veseli bolj nego jaz in 
delavci!” pravi Dods veselo . 

„Saj sem vedel”, pravi oni laskaje samem u 
sebi, „da je moja iznajdba dobra samo pogum a 
ni smeti izgubiti, pa gre, gospod višji nadzornik ! ” 
In inženir potrka Dodsu na ramo . 

Doris molči, pa se ne more zdržati, da ne 
bi se smejal nespodobno glasno možu, ki se v 
tem trenutku zdi samemu sebi tako vzvišen. 

,.Ako Vam drago, gospod višji nadzornik , 
pa pojdiva k malinu, ki ste ga tako zniéevali" , 
pretrga inženir smeh. „Razložim Vam mehanizem 
na pripravi” . 

Dods pomišlja nekaj trenutkov, nato pa ko


rači z ošabnim možem proti mahnu in stopa ž 
njim po visokih, izsekanih stopnicah k mašinariji. 
Inženir je danes neprimerno zgovoren, Dods p a 
malobeseden ; tudi se onemu zdi pot na vrh griča 

mnogo krajša in lažja, nego sicer, kajti zmeraj 
je za nekaj stopnic naprej . Dospevši do vrha p a 
se podaljša njegov obraz, ko ugleda mesto malina 
malo mašino Stephensonovo. „Kaj je to?” 
vpraša Dodsa. Njegov glas se trese, obraz mu 

je bled kakor stena . 


„Stephensonov kotliček za čaj !” odgovor i 
Dods z nasmehom . 
„Na ta način je torej ta uboga, preprost a 
reč . .. ” 

„Kamnolom izsesela , da!” dopolni Dods 
mrzlo. „Tega ne bi storil Vaš malin na veter, 
nikdar! ” 

»To še ni gotovo!" pravi Bruns skrivaj e 

jezo in osramočenje svoje. ,,Hoéem pa vender-le 
videti, kdo je tu inženir, in od kdaj se sme 
brigati višji nadzornik tudi za moje pravice . Do 
sedaj sva še oba odvisna od milosti lorda Wharencliffe-
a, gospod Dods!-

Dods zmiga z ramami . 

Lord Wharencliffe je bil ud gospodski zbor


nici *) in se je pečal bolj s politiko nego s svoji m 
veleposestvom, katero je izročil zanesljivim roka m 
samo na to je gledal, da je politično mnenj e 
njegovih podložnikov bilo primerno njegovi m 
lastnim nazorom, in zato je zahteval od urad 


*) Gospodska zbornica imenuje se najvišji zakonedajoči 
zbor v Angliji, kateri obstoji iz višjega plemstva 
dežele . 


10 7 

nikov, da so svoje mnenje širili tudi med niž


jimi delavci . Nasprotovanja, bodisi pri komur koli, 
ni trpel. Ta slabost je bila kljuka, na katero 
je inženir Bruns pritrdil svojo veljavo pri lordu 
Wharencliffeju. Kakor je namreč to sploh navada 
pri političnih strankah, imel je lord onega, ki j e 
bil ž njim istega političnega mnenja, tudi z a 
izvrstnega moža v službi ; in Bruns je znal izvrstno 
očitno kazati svoje „dobro mišljenje” . 
Ustanovil je pobožno društvo in mu načeloval ; 
sklicaval o volitvah ljudske shode, na katerih j e 
govoril dolgo, kakor je ugajalo ušesom milostnega, 
gospoda ; ukazoval moliti misijonske ure in napravljati 
hranilne pušice v prid in korist ubogi m 
Hotentotom in Kafrom ; s kratka, znal se je prikupovati 
in prikupiti lordu na vso moč. 

Precej iz kamnoloma gre užaljeni inženir 
v lordov grad . Kakor zmeraj, vzprejme ga tudi . 
sedaj visoki gospod prijazno , saj ni nikdar go


voril o dolgočasnem kupčijskem in opravilne m 
razmerji. Tu torej jame Bruns na tihem in z vs o 
zlobo, ki si jo moremo misliti, črniti Stephensona : 
da se pohujšanje vedno bolj širi med delavci, d a 
je posebno ošaben delavec z imenom Stephenson, 


108 

ki ima tali malo domovinske ljubezni, da se j e 

nepošteno odtegnil vojaščini, ki ne hodi v cerke v 

in se ne ¦ deležuje misijonskih ur, nego rajši ščuj e 

delavce . Saj so celo hoteli pred nekaj dnevi po 

nasvetu tega Stephensona delavci iz kamnoloma 

s svojim orodjem priti k njegovi visokosti lordu , 

da bi si silorna dobili plačo, katere niti zaslutil i 
niso ; da pa se je njemu — Brunsu--z božj o 
pomočjo posrečilo, spametovati zbegane siromake . 
Svoj govor pa okrasi Bruns z mnogimi reki o 
prestolu in oltarji, o državi in cerkvi, o prevratu 
in uporu. Stephensona pa nariše tako, kakor b i 
bil vsaj razbojnik, če ne kaj več . 

Njegova visokost lord voljno posluša govornika 
in obeéa, da precej ukaže Dods-u, naj 
Stephensona in vse nemirneže med delavci nemudoma 
odpusti iz službe . 

Sam s seboj zadovoljen stopa inženir čez 
debele preproge po stopnicah nizdol ? , .Ta je odpravljen!" 
zamrmra samemu sebi . „Doris pride 
drugič na visto ! s . 

Še tistega dne dobi višji nadzornik povelje , 
naj precej odpusti Stephensona . Zakaj, tega v 
pismu ni bilo. „No, ta je lepa!” pravi Stephen



109' 

sonu, katerega je našel pri „Visoki jami” in mu 

izroči pismo. „Toda le počakaj, ti lisjak, na rep 
ti že stopimo še! ” 

Stephenson pogleda osupel višjega nadzornika. 

„Kaj pomenja to ?” vpraša ga s tresočim glasom. 

„To pomenja toliko, da se precej oblecite v 
svojo najboljšo obleko in me spremenite k njegovi 
visokosti lordovi, pravi Dods ; utegne se 
zgoditi, da bi vas hitro zahteval” . 

„Pa vender še sedaj ne razumem ”

m. 
„To je pa umetnost to!” seže mu Dods, 
nestrpno v besedo . „Tista konjska muha je na pravila 
lordu gosenice v glavo . Ali razumete 
sedaj?” 

„Vi torej menite, da je inženir . . . ” 

„Da, da ; le hitro pojdiva ; počakam Vas 
tukaj.” Močno bije srce Stephensonu, ko stopa 
z Dodsom, ki ga skuša pomiriti, proti gradu . 

»Njegova visokost lord ne vsprejema nikogar ! " 
pravi gizdavi sluga z mehkim glasom . 

Dods zamrmra nekaj med zobmi, česar ni 
razumeti. Ne izdá pa nič, brezuspešno se morata 
vrniti domov . „Do jutri !” pravi Dods pri slovesu, 
„Pridite rano k meni v Killin ovorth!” 


I 10 

Da, do jutri! To je dolgo, dolgo za Stephen


sona, pred čegar bodočnostjo je razprostrt megle n 
zastor. Zatožen je, a ne ve čemu ; še manj ve , 
kako bi se zagovarjal. Na postelji ležeč premišlj a 
ta čudni ukaz celo noč in išče njegovih vzrokov . 
Svoje mašine ni nikdar zanemarjal. Da je postavil 
v kamnolomu mašino, tega njemu ne morejo 
očitati, vsaj se je ravnal po ukazih Dodsdovih, 
in vrhu tega ga vender ne more nihče kazniti 
za dobro delo. Morda pa je s tem, da je večkrat 
ob nedeljah jezdil po deželi in po drugih posestvi h 
popravljal mašine, krajšal korist ali dobiček te j 
grofovimi. Ali tudi taka zatožba se mu vidi ničeva. 
„Za Boga, kaj pa je torej?” vsklikne naposled 
in začne znova tožiti samega sebe . „Da 
bi že saj napočil jutršnji dan , da bi vedel, pr i 
čem sem! ” 

In naposled dojile ura, ko stoji zopet z 
Dodsom na kamenitih stopnicah pred gradom . 
Sluga naznani višjega nadzornika in lord ga 
vsprejme. Teško čaka Stephenson njegovega prihoda, 
a poteče četrt ure za drugo, in še ga ni . 
Naposled se odpró vrata! A mesto Željno pričakovanega 
višjega nadzornika prikaže se med 


11 1 

njimi sluga, ves obšit z zlatom in priskače p o 
stopnicah doli ravno proti Stephensonu . „Gotovo 
veliki mašinist Stephenson?” vpraša ga , 
grizé si nohte in jih nato opazujé natanko. Stophenson 
pritrdi. „Pojdite z mano k njegovi visokosti 
lordu!” pravi in hiti po stopnicah, kazaje 
pot Stephensonu . 

Kras, kakeršnega ni nikdar videl, kakeršnega 
si ni nikdar mislil, objame ubornega moža , 
ki stopi v te sobane . Svetle tapete preprezaj o 
stene, krasne štukature so videti po stropu, tl a 
pokrivajo debele, dragocene preproge ; Stephenson 
vidi krasne podobe, obrobljene z zlatom in 
velikanskimi svilenimi pregrinjali, katerih kra s 
in oblika sta mu ravno tako nova, kakor mu j e 
njihov namen neznan . In, ali so ti z rudeči m 
žametom prevlečeni naslanjači res za séjo in ta 
zrcala, ki kažejo podobo osuplega Stephenson a 
od glave do peta, imela naj bi isti namen, kakor 
okroglo zrcalce na goli steni njegove izbe ? Zdi 
se mu, da je prestavljen v nov svet, po katerem 
se on sani. plazi, kakor umazan črv, in še le , 
ko odpre sluga sobo, kjer sta lord in Dods, 
spomni se samega sebe in svojega stanja . 


112 

Lord, mož kakih petdesetih let, s priljud


nim obrazom in kolikor mogoče lepo obleko, 
sedi na blazinastem gugalnem stolu, katerega 
časih zaziblje nekoliko z nogo. Del* časa ogleduje 
prišleca. 

Stephenson je moški, in se mora prikupiti 
vsakomur. Njegov umni, prijazni in pošt,enomoški 

obraz je čvrst in zarudel od notranje razburjenosti. 
Njegovo vedro oko pod visokim in širokim 
čelom kaže bistroumnost iri trdno sklenjene 
ustne samosvest in moštvo . Njegovo močno zdravo 
telo kaže na prvi pogled moža, ki je vajen tešk o 
delati, lepa in črna obleka njegova pa javlj a 
gentlemana. 

„Vi torej ste Stephenson!” jame lord in 

močno zaziblje svoj stol. „Slišal sem jako slabe 
reči o Vas ; ali višji nadzornik Dods je poln 
Vaše hvale. Tisto slabo, kar sem čul o Vas, 
popolnoma zanikuje . Le jedna točka še ni razjasnjena, 
in ta je najhujša. Vi ste delavce iz 
kamnoloma naščuvali, naj si od mene siloma 
prisvojijo denarja ! ” 

,,Zagotavljam Vas, visokost *

, da o tem ne 

-vem ničesar. Z delavci iz kamnoloma ne ob



11 3 

ii,,jem!" Stephenson govori mirno in vidi se, d a 
ibil popolnoma po nedolžnem očrnen . 

Lord pritisne na zvonec, ki je pritrjen na 
stolec, in hipno vstopi sluga. „Tajnik!” pravi 
slugi. Za nekaj trenutkov stoji pri vratih tajnik, 
Ukajoč povelja. Lord mu naroči, naj takoj pri 
delavcih v kamnolomu ponve, kako je z ondašnji m 
uporom, in če je tudi Stephenson bil med nemirneži. 
„Toda hitite, in vrnite se nemudoma ! ” 
zapové lord. Tajnik se prikloni in gre. 

Nato se lord zopet obrne k Stephensonu. 
„Gospod višji nadzornik mi je pravil jako mnog o 
častivrednega o Vašem znanstvu in ročnosti Vaši , 
kar se tiče mašin . Kako ste si prisvojili oboje ?” 

Stephenson pripoveduje dostojnim glasom o 
svojih poskusih in delih, kakor tudi o študijah , 
v katerih se je vadil z Wighamom. Lord oči-vidno 
rad posluša preprosto pripovedovanje nje govo, 
in ko Stephenson konča, pravi : „Johna 
Wighama poznam dobro. Po mojem priporočilu 
je bil nastavljen.” Za nekaj časa nadaljuje : 

,Gospod višji nadzornik meni, da bi utegnili v 
lordovini mnogo več premoga dobiti , ko bi 
imeli boljše mašine in nastavili nove . Kje že že


s 


114 

lite teh mašin, gospod Dods ?" pravi lord nadzorniku 
. 

„Pri visoki jami močnejše in večje mašine 
in pri Long-Bantonovi jami vrle sesalke”, odgovori 
Dods . 

,Kaj menite, Stephenson", vpraša lord, „al l 
bi bilo te zahteve gospoda višjega nadzornika 

doseči z boljšimi mašinami ? ” 

„O tem ne dvojim!” odgovori Stephenson . 
„Inženirja Brunsa sem že zdavna opozoril n a 
slabo napredovanje pri visoki jami, a dejal je , 
da je mašina tako dobra, da boljša biti ne more” . 

„Hm !” pravi lord in maje z glavo. Nato 
pa nadaljuje : „Odkar ste popravili mašino pri 

visoki jami, znani ste obče po okolici, kakor 
pravi gospod Dods, in popravili ste že mnog o 
mašin in nastavili druge . Ali bi tudi mogli brez 
posebnih troškov pri visoki jami napraviti stroj , 
ki bi bolje spolnoval svojo dolžnost, nego j o 
sedaj?” 

„To je da!” odgovori Stephenson odločno . 

Lord se vzdigne in vzame iz predala svoj e 
pisalne mize list papirja. „Na tem listu”, pravi , 
» stoji načrt in pa troški za novo napravo v Kil



115 

Iingtonu , da bi se premog spuščal po breg u 
nizdoli. Ta naprava sicer mnogo velja, ali gospod 
Dods jo smatra za neobhodno potrebno. 
Ali bi Vi mogli zvršiti to delo ? " 

„Meni je kraj okolu Killingtona dobro znan ” 
odgovori Stephenson. „Da bi mogli spuščati premog 
v vsaki množini s hriba nizdoli, postavil b i 
napravo, ki bi ne presegla petdeset funtov šterlingov 
; mašine še treba ni!” 

„Petdeset funtov šterlingov?” zavzame se 
lord. „Bruns govori o tisočih . In sploh : Ali 
čujem prav, Vi pravite, da ni treba mašine ! ” 

„Vsaj parne mašine ne”, odvrne Stephenson , 
„Po rebru bi bilo treba napraviti lesen tir za 

dva vzporedno tekajoča vozova. Močna veriga 
naj bi ju vezala s kolesom na vretenu, tako, d a 
bi prihajal prazni voz sam po sebi po bregu 
navzgor, kadar se pomika polni voz nizdoli . V 
istem času bi dospel na vrh, kakor napolnjeni v 
dolino. Lahko bi ju bilo ovirati, da bi ne vozila 
prehitro”. 

„Toda, če bi bilo treba petdeset do sto tovorov 
spustiti na jeden dan, bi ta dva vozova 
vender le ne obvladala dela!” ugovarja Dods . 


116 


Lord prikima in pazno pogleda Stephensona . 

„Mesto jednega voza”, odvrne ta, „zvežete 
jih lahko celo vrsto druzega za drugim. Vrhu 
tega bi bilo lahko tir napeljati do ladje, kjer b i 
se vozovi kaj lahko sami po sebi praznili”. 

Lord zopet prikima, znamenje, da je zadovoljen 
s Stephensonovim odgovorom . 
„No, sedaj vidite, visokost, da je Stephenson 

inzenir, kateri ni nikdar v zadregi, kar se tiče 
sveta in pomoči”, pravi Dods, videče , kako dobrohotno 
gleda lord na Stephensona . 

„Da, ko bi le politično mnenje” — lord ne 
more skončati, kajti sluga naznani ravnokar tajnika. 
„Vstopi naj precej”, zapové lord . 

„Kaj ste zvedeli?” vpraša prišleca . 

Tajnik pripoveduje, da je Stephenson delavcem 
v kamnolomu dobro znan da ga jako 
čislajo, in sicer zategadelj, ker je postavil malo 
mašino, ki more osuševati kamnolom, da so lahk o 

zmeraj pri delu, česar prej niso mogli . Stephenson 
pa da jih ni nikdar ščuval . Ko so hoteli pre d 
malo dnij radi visoke vode ostaviti kamnolom in 
namerjali prositi njegovo visokost plače tudi z a 
tisti čas, ko radi slabega malina ne morejo de



11 7 

lati, odsvetoval jim je celo tako početje in obečal, 
govori z višjim nadzornikom, in jim po more, 
če le mogoče. Nato so počakali Stephensonovega 
poskusa, sedaj so zelo hvaležni višjem u 
mašinistu . Pripovedovalec se prikloni . „Kar sem 
ravno čul, veseli me radi Vas, Stephenson” 
obrne se lord k George-u. „Ako še premišljam, 

kaj mi je pravil gospod višji nadzornik o Vas, 
ne dvojim kar niČ, da ste nedolžni . Obžalujem , 
da sem Vam napravil nekaj neprijetnih ur velevši , 
naj Vas odpusti. Ali tako povelje je zakrivila laž 
in hinavstvo. Veseli me, da sem Vas spoznal 
tako!” In prti tajniku obrven pravi lord : „Spišite 
dosedanjemu višjemu mašinistu, gospodu Stephensonu 
pismo, s katerim ga postavljam za, 
višjega inženirja vsem rudnikom in kamnolomo m 
v grofovini Killingworthski, in sicer s plačo st o 
funtov šterlingov in oskrbovanjem jednega konja. 
Dosedanji inženir Bruns je odpuščen in mu imat e 
to naznaniti nemudoma!” Lord pomigne z rok o 
in odpuščeni so navzoči . 

,,Zmaga! vsklikne Dods, ko sta pod mili m 
nebom, in objame Stephensona, kateremu se kar 
v glavi vrti. ,,Ali Vam nisem pravil, da boste 


11 8 

še inženir ? In sedaj ste, gredno sem se nadejal ! 
Toda George, govorite vender, kaj se delate , 
kakor Vam bil zamrznil jezik!" 

„Veselje mi tiči globoko v grlu!” pravi 
smeje se Stephenson, „kar izraziti se ne morem” . 

„Hoho, že vem kaj je!” pravi Dods vesel o 
in stisne Stephensonu roko. „Sesalka Vašega 

grla pušča od dolge seje, ali bolje od dolge 
stáje ; vrag sam bi vstrajal! Meni od glada i n 
žeje kar v želodci kruli . Dobro pa je, da vino 
pomaga popraviti škodo. Pojdite!” 

„Gospod!” pravi Stephenson, prime Dodsov e 
roke in ga gleda prijateljski, „ne imenujte m e 
nehvaležnega, ako odbijam Vaše povabilo ; za 

trdno sem sklenil, da ne pijem več ob taki uri ; 
pijača mi ne dé dobro! ” 

„Tako!” reče Dods zategneno in zavzet po gleda 
Stephensona, ponavljaje zadnje besede 
njega : „sklenil sem — mi ne dé dobro!” 

„Da, gospod!” odgovori Stephenson od 


ločno. 

„No, to je drugače. Po svojih sklepih in 
po svoji naturi se moramo ravnati!” pravi Dods . 
,,Rad bi pil z Vami kozarec vina, pa nič ne 


11 9 

škodi , dobra prijatelja ostaneva venderle in 

rudarstvo hočeva povzdigniti bolj nego le kdaj. 
Ali ne?" 

„Gotovo : storil bom, kar mi je le možno ” 
zatrjuje Stephenson . 

Pred gostilno „pri zlatem grozdu” se ločita . 

Še tistega dne dobi George Stephenson imenovanje 
za višjega inženirja Killingworthske grofovine. 


Sesto poglavje. 

Z novo službo neha George Stephensonu 
vsakdanje naporno delo. Odslej nadzira naprave , 
katere delajo, da bi vspešnejše kopali rudo i n 

ložje privažali premog do ladijskega pristanišč a 
ali pa vodi postavljanje novih naprav. 

S tem, da postavi novo močno in trpežn o 
maŠino pri visoki jami, izumi prvo svoje samo stojno 
delo nato napravi sesalne priprave pr i 
Long-Bantonovi jami, oboje z najboljšim vspehorn . 
Za nekaj časa napravi tudi pri pristanišči v 


12 0 

Killingtonu samodelujočo napravo za vožnjo premoga, 
o kateri je govoril že pri. Wharencliffeji. 
S sijajnim vspehom te naprave in z različnim i 
.dobrimi poboljški v rudnikih in drugod, usta


novi si dobro ime kot inženir. 

Tako velika je njegova veljava za nekolike, 

časa, da ga več posestnikov premogovih jam na


prosi, naj poskusi, ali ni doseči večje popolnosti 

pri rudnikih s tem, da bi zvekšali parno mo č 

in tako se pomanjšali troški in telesno delo . Ste


phenson spolni prošnjo in sijajno zvrši svoj o 

nalogo . 

Nemalo je ljudij na svetu, kateri pač nekaj 

časa delujejo marljivo in vstrajno, dokler ne do


sežejo one stopinje v človeški družbi, ki jim daje 

kruha in časti. Komaj pa dosežejo ta smoter, 

precej obrnejo svojemu daljnemu izobraževanju 

hrbet, rekoč : Dolgo dovolj sem se trudil, sedaj 

hočem tudi vživati ! Tako ni mislil George Ste


phenson. „Obstanek je zastanek !” dejal je i n 

porabljal vsako priliko, da si pridobi večjo po 


polnost. Tudi je znal take prilike umno prouzro


čevati in sicer zategadelj, da bi napredoval v 

svojem znanstvu in zmožnostih svojih . 


12 1 

Stephenson je pošiljal doslej svojega sina 
v sosedno vaško šolo. Ko se mu pa zdi, da je 
ta pouk nedostaten, pošlje ga na višjo šolo v 

Newcastle , kjer odrasli deček vrlo napreduje . 
Oče sam nadzira sinovo napredovanje jako natančno, 
kadar prihaja Robert ob nedeljah domov ., 
Skoro zna pridni učenec toliko, da ga dá oče v 
literarni zavod newcastleški . Da ravno v ta zavod, 
prihaja od tod, ker hoče Stephenson, da bi 
Robert prebiral in študiral dragocene knjige tega 
zavoda in prinašal ob nedeljah kak zvezek se, 
seboj v Killingworth, kjer se potem oče in si n 

marljivo skupaj učita. Mnogokrat pogreša Ste


phenson onih knjig, na katero ga ravno opozarja 
knjiga , ki jo bere ; toda ker so predragocene , 
ne smejo jih jemati iz zavoda. Da bi se seznani l 
tudi s temi knjigami, mora jih Robert do dobrega 
pregledavati in prinašati popise in risarij e 
se seboj. Pri tem in jednakem delu učita se 
več, nego si moremo misliti posebno ume Robert 
risarije in plane skoro tako dobro, da namen i n 
delovanje mašine tako rekoč čita iz risarije. 

V zvezi z delavnim Dodsorn, ki vedno pre


mišlja, kako bi doseglo rudarstvo večjo obsež



122 

nost in večji dohodek , povzdigne Stephenso n 
množino dobljenega premoga na neverjetno visoko 
stopinjo. Jame v grofovini Killingworthski 
so sčasoma uzor vsem bližnjim rudnikom . Lord 
Ravensworth, čegar rudniki mejé na Killingworthske, 
izroči Stephensonu z dovoljenjem lorda 
Wharencliffeja tudi nadziranje svojih jam. To 
bodri neumornega moža k vedno novim poboljškom 
in vedno koristnejšim napravam . 

Jako drago je bilo prevažanje premoga o d 
jam do postaje v Willington . Vozilo je mnogo 

konj teške vozove, tekajoče po lesenih tirih . Ali 
ker je bila pot večkrat strma, trebalo je naj boljših 
in najkrepkejših konj . Krma je bila draga 
in vrhu tega so morali hitro obrabljene lesen e 
tire često nadomeščati z novimi. Zategadelj pa 
ni bilo dosti dobička. Stephenson čita v knjigah , 
da je že pred poldrugsto leti — leta 166 3 
učeni matematik Salomon de Caus hotel napraviti 
parno mašino, ki bi samostojno gnala vozove 
in ladije, da so pa moža, ko je svoje namene 
povedal francoskemu kralju in njega vsegamogočnemu 
ministru kardinalu Richelieu-u , 
zaprli v blaznico. Ta misel nesrečnega moža 


12 3 

Stephensona močno zanima in mu ne daje pokoja 
niti v spanji. Vse, kar se le količkaj tiče 
te stvari, mora poiskati Robert v knjižnici, in 
oče prebira take knjige z največjo paznostjo. 
Tako zve, da, je imeniten angleški mehanik že 
davno namerjal, vozove s parom goniti po navadnih 
cestah zve pa tudi, da je samo govoril , 

ne da bi bil tudi praktično zvršil svojih namenov. 
Dalje čita Stephenson, da je nek Francoz 
po imenu Cugnot pred kakimi petdesetim i 
leti ob troških francoskega kralja v istini zvršil 
parni voz. Stephenson malone zblazni, čitavši , 
da se je ta voz, ko so ga spravili v gibanje , 
pomikal tako hitro in močno, da je prodrl močan 
zid. Prevelika in prenevarna se jim je zdela ta 
moč in zategadelj se niso dalje menili za iznajdbo 
. *) 

George Stephenson odslej resno premišlja , 
kako bi izumil lokomotivo, katera bi vozila premogove 
vozove. Dods, kateremu razodene svoj o 
misel, vspodbuja ga, naj le premišlja dalje, kajt i 

Ta voz nahaja se dandanes v konservatoriji z a 
umetnost in rokodelstva v P,Irizu. 


124 

spoznal je dobro, kakšen velikanski dobiček b i 
prinašalo tako izumljenje . 

Ko Stephenson premišlja, stvarja in zametav a 

svoje načrte, obišče ga nekega dne inženir Hawthorn. 
Prišel je pogledat splošno čislane naprav e 
njegove. 

Neizrečeno ponosen in vesel ga je mož, k i 
se je s svojo močjo povzdignil od kravjega pastirja 
do inženirja. Hawthorn ga je poznal kot 
navadnega delavca, zdaj pa vodi ta bivši delavec 
spretnega in zvedenega inženirja po grofovini 
in mu razkazuje poboljšane in nove priprav e 
svoje ! Ne da bi se zatajeval, izraža blagosrčn i 
Hawthorn svoje mnenje o tem, kar vidi, hval i 
vrlo delo in ne taji, da je videl mnogo novega, 
kar hoče posnemati v Wallbotlu. »Nikdar 
ne smemo misliti, da smo se izučili", reče Stephensonu, 
ko mu le-ta opazi, da se tako vrl mo ž 
more pač malo naučiti od njega . ,,Le prenapeti 
ljudje menijo, da imajo vso modrost v lasti, 
gledajo sami se seboj zadovoljni le nase in soslepi 
za vse, bodisi še tako izvrstno. Taka midva 
nisva, dragi prijatelj moj . Vsprejemajmo, kar j e 
dobrega in uporabljajmo je, kjer koli nam je moči !‘' 


125 

Kako resnično je govoril pametni mož ! Kako 
malo je človek sam po sebi ; kaj bi bil brez 
tega, kar dobiva od mislij in izumljenj drugih ! 
Celo največji možje, kateri slové po svojem duh u 
in delih svojih, celo ti se opirajo na druge. Prisvojili 
so si njihovo delo, razširjali je, a to delo 

je podstava njihovemu lastnemu stališču . 

George Stephenson nikakor ni prvi, ki j e 

mislil na uspeh parne moči, on tudi ni jedini , 
ki je želel uresničenja tej misli . Dosti jih je bilo 
pred njim, ki so se ukvarjali ž njo; drug za 
drugim je delo zboljšal nekoliko . Imenujmo 
častna imena njihova : Oliver Evans, Symington 
(izumitelj parnikov), Thomas Allen, James Anderson, 
Edgeworth in cornwallski nadzornik Richard 
Trevathik. Le-ta je leta 1804 res napravil lokomotivo, 
ki je vlekla več vozov s hitrostjo četr t 
milje v uri po železnem tiru. Seveda je bila za 
vedno vožnjo nerabna in neugodna . 

Na vsak način se je torej moralo zgoditi , 
da je George Stephenson govoril s Hawthornom 

o tej stvari. » To ni nič novega, dragi moj Stephenson", 
pravi Hawthorn smehljaje . Ako me 
hočete obiskati, lahko si prihranite trud samo

12 6 

stalnega izumljenja . 2e nekaj časa imamo v 
Walbottlu stroj, zdelan po Trevathiku , ki pa , 
žalibog ne izpolnuje svoje naloge in še samega 
sebe komaj vleče." Začujen posluša Stephenson 
to novico . »Takoj Vas spremim gospod!" vsklikn e 
in izprašuje Hawthorna o novi mašini tako natanjko, 
da jo malone že pozna, predno jo vidi . 

Nekaj dnij ostane v Walbottlu in vrnivši 
se gre precej k Dodsu. 

»Imam jo gospod!" vsklikne mu nasproti . 

„No, kaj pa imate? Pa vendar niste izumil i 

lokomotive?” reče višji nadzornik prijazno g a 
pozdravši . 

»Tako je, gospod Dods! " 

„Torej mislite res”, vpraša Dods dvomljivo , 

„da bi mogla mašina vleči premogove vozove? ” 

»Tega nič več ne mislim, to e vem za 
gotovo ; ravnokar prihajam iz Walbottla, kjer ž e 
imajo tako mašino . Ta seveda ni za nič, ali jaz 
Vam napravim stroj, ki Vam bo vlekel premogove 
vozove da bo veselje, hitrejše od najboljših konj ! " 

Dods zmaje z glavo. „Gospod Stephenson”, 
pravi, ,, ako mislim, kako bi taka mašina s pre mogovim 
vozom čisto sama brez konj, brez voz



127 

nika, brez „hoiho” in biča tako tiho po polj i 
tekla, hoče se mi kar pamet ustaviti! Ni, da bi 
verjel na vraže, ali malone bi imel vso stvar z a 
peklenske šale, Vas pa za predsednika čarovnikov! " 

„Ne samo jednega voza”, smeje se Stephenson, 
» celo vrsto vozov, deset, ako hočete. Konj 
je mašina, ki teče najprva, mašinist je voznik , 
ki si sme za kratek čas pokati z bičem in vpit i 
„hoiho”, kolikor hoče. To je najmanj ! Toda . . . " 

»Aha", ustavi ga Dods, »stvar ima torej 
vender še kljuko! " 
„Da, in sicer še prav veliko!” pritrdi Stephenson 
. 

»In ta je?" 

„Denar, denar, pa zopet denar! ” 

„Vi torej menite, da bi taka mašina mnogo 
stala!” 

„Da, pia ne samo mašina ; mesto lesenih tirov 
bi trebalo Železnih, pot, na katerim naj bi ležali, 
bi se moral poravnati ; to vse pa bi utegnila 

stati več denarja, nego ga moreva obadva spraviti 
vkup . ” 
„Kje pa ostaja dobiček, ako je naprava tak a 

draga?” vpraša višji nadzornik . 


128 

» Račun je lahak", odgovori George . „Kakor 
vozimo sedaj premog, znašajo samo troški za 
krmo, dvajsetim konjem in plača desetim hlapcem 
slabo računjeno, tisoč funtov na leto, kateri dal e 
po 5 0 /0 glavnico 20000 funtov . Naprava moje 
železnice in lokomotive pa bi stala morda le 
10000 funtov ; obresti 10000 funtov so torej 
vsako leto dobljene. Ta dobiček je pa še mnogo 

višji, ako premišljamo, da je treba lesene tire 

večkrat popravljati in polagati nove, dalje, da s e 
pogosto ponesrečajo konji in naposled, da treba 
konje drago plačevati” . 

Zamišljen hodi Dods po sobi ; naposled pa 

se ustavi pred Stephensonom, rekoč: „Gospod 
Stephenson, Vi niste slepar! Jaz menim, da ste 
gotovi svoje reči, in lahko bi lordu Wharenclffeju 
pravili o nji in mu prav sladko naslikali 
svojo mašino. Ni dvojiti, da Vam da potrebno 
svoto ; vender pa mi priznajte, da se utegnet e 
motiti. Ako se podjetje ponesreči, izgubljenih je 
več tisočev, in kar bi pa naj bolj obžaloval, Vaša 
igra v Killingworthu bi bila izigrana . Ali bi ne 
mogli v majhni obliki izdelati mašinerije, da s e 
sami prepričate o njeni rabnosti ?” 


129 

Stephenson mu prikima in gre domov po 
daljšem pogovoru o tej stvari, ki zavzema vse 
njegovo mišljenje . 

Preteče mesec dnij, ko povabi Stephenson 
nekega jutra Dodsa k sebi. Vede ga v kolarnico . 
Po tleh je napeljan majhen Železen tir, namre č 
dve debeli in močni železni žici, ki sta pritrjen i 
na deske v tleh. Na jednem konci tega tir a 
stoji majhna, komaj čevelj visoka mašina s trem i 
kolesi. »To je model lokomotivi", pravi Stephenson 
; »prepričajte se sedaj sami, če sem bil kaj 
preveč obečal!" Stephenson porine posodico s 
špiritom pod kotliček napolnjeni z vodo. Ko se 
za nekaj minut napravi dovolj pare, odpre majhno 
zatvornico in mašina hiti s tako hitrostjo po tir u 
okolu kolarnice, da Dods svojim očem ne verjame . 
Večkrat ponavlja Stephenson ta poskus, pritakne 
lokomotivi še drug voziček, na katerega dene 
teške uteži in naposled Dodsove dvojbe tako 
popolnoma premaga, da nadzornik odhiti, ne d a 
bi dejal kaj druzega nego : » Ostanite doma, dokler 
se ne vrnem! " 

čez nekaj ur se pripelje lepa kočija in se 
ustavi pred Stephensonovo hišo — stanoval j e 
9 


130 

še kot višji inženir v isti hiši, v katero se je 
se stariši preselil v Killingworth . Iz kočije stopita 
razven Dodsa lord Ravensworth in lord 
Wharencliffe. „Slišala sva”, pravi Wharencliff& 
prihitevšemu Stephensonu, ,, od Dodsa o novi Vaši 
iznajdbi in se želiva na svoje oči prepričati G 
njeni praktični koristi . Napravili ste model, al i 
bi ga nama hoteli pokazati ? " 

Stephenson vede visoka gospoda v kolarnico , 

kjer spravi malo mašino novič v gibanje. Ugaja 
jima tako, kakor prej Dodsu . Ko Stephenso n 
odstrani še nekatere opazke lordove, odpravita 
se obečaje, da ga hočeta obilno podpirati denarjem. 
Odslej jame George Stephenson razvijati 
odločno, mnogostransko delovanje, da b i 
svoje delo čira prej dovršil . Najprej si z Dodsov o 

pomočjo pripravi svojo delavnico za naprave 

lokomotive. To pa ni tako lahko ; kajti nima 
niti spretnih delavcev niti pripravnega orodja , 

in delavce si mora še le sam priučiti; njegov 
delovodnik n. pr. je kovač. Zmeraj mora biti 
sam v delavnici, da odkazuje dela, poučuje, popravlja, 
in skažena dela z nova začenja . Poleg 
tega se vedno uči in poskuša, ter zametuje iti 


13 . 
zpreminja čestokrat svoje lastne prve misli . S 
tem sicer res zakasnuje izvršitev, a upati sme , 
da ustvari kaj popolnega: Naposled čez deset 
mesecev, po mučnem delu in mnogovrstnimi zadržki, 
zvršena je mašina. 

Bistveno se je ta mašina razlikovala o d 
Trevathikove, katero je videl Stephenson v WaIbottlu 
. Dasi je v marsičem posnemal sestav o 
te mašine, vender je bistveno svojo naredil drugače. 
Njegova mašina z gladkimi kolesi je tekala 
po gladkih tirih ona mašina pa je imela zobčasta 
kolesa, ki so prijemala v isto tako zobčaste 
tire. Kot tender *) služeča posoda za vodo je bila 
na mašino pritrjena, da bi se teža razdelila jednakornernejše 
. 

Bilo je to umetno mogočno delo, ta železni 
velikan, ki je 25. malega srpana 1814 izšel 
iz Stephensonove delavnice in vzbujal občudovanje 
in pozornost radovednikov, katerih se n i 
nabralo malo. Parni kotel, velikanska železna 
cev, ki je zavzemala malone vso mašino, stal j e 

*) Tender imenuje se prvi neposredno na maAino 
pripet voz, ki vozi potrebno kurilo in vodo . 
9 * 


132 

na močnem, isto tako železnem vozu s šestimi 
kolesi. Dve kolesi, namreč srednji dve, bili sta 
mnogo večji od drugih in se nista vrtili okol u 
svoje osi, temveč sta bili trdno pritrjeni na nji . 
Kolesa in os je stroj h bratu spravil v gibanj e 
in na ta način vso lokomotivo in kar je bilo 
pripetega na njo. Pridejali so lokomotivi ose m 
voz, naloženih s premogom in spremljan od veselega 
vriska in kričanja gledalcev odpeljal j e 
mogočni železni velikan, začetkoma počasi, nato 
pa vedno hitreje teški tovor. Hitrost je znašala 

jedno miljo v uri, bila je torej jednaka hitrosti 
zmerno hitečega konja. 

Dasi je mašina popolnoma zadoščala pričakovanju 
Dodsa in lordov, bil je vender Stephenson 
šalit se svojim delom malo zadovoljen . 
Slabosti njene, katere je zasledil skoro, vznemirjale 
so ga celo bolj, nego ga je veselil dobri vspeh. 
Radi različnih namenov in novih načrtov, s katerimi 
je hotel povzdigniti svojo mašino do najvišje 
popolnosti, pozabil je čisto zavarovati si svoj e 
duševno delo s patentom, in tako se je zgodilo , 
da so vstajale po raznih krajih tovarne za loko motive, 
katere so skušale uporabljati. izumijo* 


133 

Stephensonovo. To sicer varno mislečemu inzenirju 
ni delalo nikakih preglavic ; saj je mislil 
in mislil na čisto nova stvarjenja, s katerimi je 
hotel okrasiti svojo ljubico! Kakeršna je bil a 
mašina sedaj, zdela se mu je neukretna stvar . 
Še le izvrstnemu popolnemu delu je hotel zahtevati 
patenta. V neumornem delovanji in novem 
stvarjenji pa prestraši Stephensona nekega dne 

mož, ki prihiti z bledim obrazom in razmršenim i 

lasmi v njegovo delavnico in zakriči strašne 
besede: »Visoka jama gori!" 

Bil je to strašen prigodljaj, ki so v pre


mogovih jamah dogaja le pregostorna . Le predobro 


ga je vedel Stephenson ceniti iz lastne skušnje . 
Pretila ni samo poguba rudnikom in ž njo 
velika izguba posestnikom, bilo je tudi gotovo 
v nevarnosti življenje mnogih delavcev. Kajti 

goreči plin (rudarji ga imenujejo »hudobne sape «) 

zapre, kadar se raznese, vse izhode, vrh tega j e 
tako omamen in zadušljiv, da za nekaj minut 
vsakdo pogine v njem. 


Precéj hiti Stephenson k goreči jami, spotoma 
srečujoč Žene in otroke, ki s prepadenimi obrazi 
hité na isti kraj. Velika je zmešnjava pri uhodu 



134 

iz katerega uhajajo sumni plini ; ljudje vpijej o 

in tekajo navskrižem brez sveta in pomoči . Ob 
jednem z inženirjem prihiti na ta kraj zmešnjave 

in groznega strahu tudi višji nadzornik Dods . 

»Mož pri mašini semkaj!" zavpije Stephen


son s čvrstim glasom. „Vi, gospod Dods, pazite , 
da stori mož svojo dolžnost!” In Stephenson 
skoči v vrbovo torbo, v kateri se spuščajo de


lavci v jamo. 

„Za Boga, Stephenson ! Vi vender necete . « 

„Moja dolžnost!” seže mu v besedo junaški 
mož. „Skrbite za mojega sina! — Spustite! ” 

zapove nato odločno. Torba se jame hitro pomikati 
in izgine v temni globočini, ki objame hrabrega 
boritelja za življenje in blagor svojih bližnjikov, 
kakor črna, tiha rakev. Vročina se veča, zrak 
se napolnjuje bolj in bolj s plini, vsaka minuta 
prinaša večo nevarnost naposled se torba ustavi . 
Stephenson skoči iz nje, a sedaj prihrumé in 
priskočijo od vseh strani še pred kratkim o d 
straha omamljeni delavci k torbi, jedinemu re Šilu. 
Vsakdo hoče biti prvi, in vsi napnó svoj e 
zadnje moči, da si priboré prostora, naj si bode 
tudi na škodo drugemu. Velika gnječa nastane 


13 5 

prvi se strastno poprijemljejo onih, ki stojé v 
torbi, ali skušajo poprijeti torbin rob . Sredi tega 
strašnega smrtnotihega borenja stresne gromu 

jednak pok globočino in omami oživljeno volj o 
nesrečnikom. Oni, ki so v torbi, potegnejo 
strastno vrv in dade znamenje. Srečen, kdor si 
je priboril prostorčka, stokrat nesrečen pa oni, 
ki morajo ostati v temnem brezdnu globoko pod 
zemljo! Stephenson pa med tem sam prodira p o 
jami naprej. Z groznim piskanjem, kakeršno 
prouzročuje navadni plin, uhajajoč iz tanke cevi, 
uhajajo iz razpoklin na stenah nečisti plini in 
napolnujejo zrak od minute do minute. Ko na 
svojem nevarnem poti zavije žrtvovalni junak 
okolu ovinka, ugleda dve jami popolnoma v plamenu. 
Takoj spozna nevarnost, spozna pa tudi 
jedino rešilo. Ni trenotka ne sme izgubiti ; brzo 
hiti nazaj, od koder je prišel in najde pod uhodom 
delavce malone obupane in čakajoče gotove 
smrti. Hitro ugasne plamen na steni obešene 
svetilnice ; nato pa zakriči : » Vsi smo izgubljeni, 
ako obupamo! še pa smemo upati, da se rešimo! 
Ako vas je šest, ki se upate za menoj, 
pojdite, da pogasimo ogenj!" Te besede oživé 


13 6 

malone obupane delavce takoj se vzdignejo i n 
gredó za Stephensonom. „Prinesite opeke in 
apna, kolikor ga morete nositi, in preskrbite s e 
z orodjem!” V vsaki jami se nahajajo te priprave. 
Vsakdo si naloži potrebnih stvari] in hiti 
za Stephensonom v oni del jame, od koder j e 

bil ta videl goreče pline v daljavi . Tu napravij o 
pod vodstvom svojega vodnika debel zid ; Stephenson 
dela najmarljivejše. Teško so kje delali 
z večjo hitrostjo noben zid še ni nastal urnejše ! 

S tem pa zadržé zrak, in zaduše ogenj, predrl o 
se še more razprostreti. Vsi so rešeni. Kdo 
pač popiše hvaležnost, s katero vzprejmo Stephensona 
Žene, otroci, matere in očetje, ko se 
prikaže na dnevni svetlobi? Kako pač hvalij o 
njega in Boga za čudežno rešitev! . . 

Misleč na grozno nevarnost, kateri je ravn o 
ušel, dospe Stephenson domov. Brez božje pomoči, 
pravi, našel bi bil jaz in z mano stotine 
pridnih ljudij teman grob v globočini . Glavo položi 
na mizo in se globoko zamisli . Ko se prebudi 
iz premišljanja, ugleda poskuse, katere je 
pred kratkim prirejal, da bi izboljšal lokomotivo . 
Kako ničevo se mu zdi njegovo dosedanje miš



137 

ljenje, odkar se mu je vzbudilo vprašanje : Kako 

bi pač napravil, da bi se ne dogajale več nesreče, 
kakor je današnja, da bi „hudobne sape” ne pre-

tile -več rudarjevemu življenju ? 

Navadno napravljajo take nesreče svetilnice, 

v katerih se gorljivi plini vžgo . Seveda zazidajo 

ali zabijajo oni deli jam, iz katerih uhaja plin, 

ali popolnoma prestreči ga ni mogoče. Če kje 

več dni niso delali, smejo le z največjo paznostjo 

iti v jamo, radi plina, ki se je nabral v teh 

dneh. Svetilnic tudi ni moči pogrešati, kajti kak o 

bi sicer razsvetljevali temno globočino? Toda, 

misli si Stephenson, ako bi mogel izumiti sve


tilnico, ki bi dajala primerno svitlobo, in bi n e 

prihajala s plinom v dotiko, ali katere plamen 

bi plina ne uŽgal ! 

Ta misel mu ne dá pokoja vso noč , in 

drugo jutro zarana že stoji v jami pred onimi 

predori, iz katerih je uhajal gorljivi plin, in del a 

vsakovrstne poskuse z lučjo. Tako na pr. užge 

nevarni plin, ki prihaja iz razpok, in zapazi, da 

se plamen počasi pomika po steni dalje, in da 
se dá ugasiti z močnim pihanjem . Dalje zapazi, 
da se izpreminja modri plamen, če drži luč zra



138 

ven njega : gori namreč bolj motno in luč ga 
tako rekoč od sebe odganja . Ko drži k razpoklini 
dve luči, vidi to prikazen še razločneje in 
ko uporablja še več lue-ij, ugasne plinov plamen 
popolnoma. 

To seveda ni brez vzroka, in Stephenson u 
se zdi, da bi bilo velike važnosti, ako ga najde . 

Premišlja mnogo, pa si ne more raztolmačiti 
čudne te prikazni . 

Globoko zamišljen gre domov. Utrujen sede 

na stol, kajti od včeraj ni povžil ničesar, das i 
je bila nemirna noč in je danes teško duševn o 
delal v jami. Tu vstopi Dods. 

„Kaj, ali ste že zopet na nogah, Vi čarodejnik?” 
vsklikne Dods in potrka zamišljenem u 
Stephensonu na ramo. „Veste, časih pa vender 
počenjate take reči, da človeku kar lasje vstajaj o 
od strahu. Hvala Bogu, da se niste poškodovali!” 

„Da, da”, prikima Stephenson, „to je bila 

strašna pot včeraj, doli v globočino! Ali z božj o 
pomočjo se mi je posrečilo, da sem odvrnil ne izmerno 
nesrečo”. 

„Da, dragi prijatelj”, pravi Dods in stisk a 
Stephensonu prijateljski roko. ,,Vi ste veliko



139 

dušen človek in izvrsten inženir. Storili ste več, 
nego sme Vaša služba zahtevati od Vas ; tako 
bi ravnal le malokdo" . 

„Pustiva to, gospod Dods”, odgovori Stephenson, 
»in premišljajva, kako bi dobila pripo


moček, ki bi odstranil nevarnost „hudobnih sap” . 

„Pripomoéek zoper „hudobne sape !' ponovi 
Dods z glavo majaje . „Takega pripomočka ni , 

Če bi bil, davno že bi ga bili našli . Koliko 
učenjakov si je že belilo glavo, a nič pravega 
niso izumili. Ne, ne, dragi prijatelj, „hudobn e 
sape” so peklensk nameček obilemu blagoslovu 
božjemu. Človeška modrost ne more niči opraviti 
proti »hudobnim sapam". — A lačen sem, 
kakor izstradan volk. Ako dovolite, zažgem ogenj 
v Vaši peči, katero ste sicer sami napravili, in 
si skuham čaja, da ga še gospod „nebeške države
« *) ne pije boljšega” . 

Dods vzame žveplenko in ko jo užge z gob o 
in kresilom, drži jo pred pečjo na košček lesa . 
Komaj se z gorečim klinčkom približa peči, ž e 
ugasne. Dods zamrmra in užge žveplenko znova , 

) Kitaj. 


140 

a tudi sedaj mu jo ugasne močna sapa v peči. 
Jezno vrže klinček v peč. » Ali ni Vaša ranogohvaljena 
peč ničvredna , ali pa so klinčki 
za nič !" 

George Stephenson se nasmehne, vzame kre


silo skoro užge ogenj v peči . »Sapa je v 
peči tolika", razlaga Stephenson, „da tanki plamen 
klinčkov precej ugasne. Sedaj, ko ogenj 
gori, bi pred pečjo celo goreči fidibus bežal” . 

Zamišljen stoji Stephenson pred pečjo i n 
zre v plamen. „Gospod Dods”, jame naposled, 
„nadejam se, da me je ta peč privedla danes d o 
prevažne iznajdbe, do iznajdbe svetilke varnice ! ” 

Dods vzdigne osupel glavo . „Da, dragi Ste


phenson, Vi ste prebrisana glava, kar se pa tič e 
svetilke, pomore Vam peč ravno tako malo, 
kakor kdo drugi”. 

„In ako Vam povem, da sem toliko da n e 
uverjen v svoji stvari?” odgovori Stephenson . 
»Poskus Vam pokaže, da se ne motim. Ako bi 
mi le hoteli napraviti risarijo, kakor Vam j o 
popišem! " 

Dods, vrl risar, precej ustreže Stephensonovi 
želji in napravi na papirji svetilko s cilindrom, 


141 

3 katerega vodi od spodaj cev, da dovaja plamenu 
dovolj zraka. Majhen ventil pred cevjo naj 

bi to dovaževanje zraka manjšal ali večal. Ko 
je risarija gotova, razlaga Stephenson : »Plamen 
3 cilindru razgreje zrak in ga torej razredči, in 
ko ta hiti iz razvročenega cilindra, uhaja skozi 
spodnjo cev z veliko močjo novi zrak in naprav i 
3 cilindru močno sapo, katera mora, če prived e 
se seboj gorljive pline, ugani plin v cilindr u 
radi močne razredčenosti takoj ugasiti" . 

Dods, ki pazno posluša, ne more tajiti, d a 

Georgeova misel resnična . 

„A risarija še ni svetilka”, pravi Stephenson, 
»in v Killingworthu ni nikogar , ki bi mi 
jo mogel napraviti po obrisu. To bi moral biti 
vrl klepar! " 

„Nikari ne skrbite i” odvrne Dods. „V New


castleji najdemo, česar iščemo. Ako Vam je ljubo, 
spremim Vas danes do tija. Jaz se zelo zanimam 
za to iznajdbo, in sem kaj radoveden na vspeh” . 

V Newcastleji, kamor gresta oba z risarij o 
v Žepu še tisti dan, najdeta po nasvetu Roberta 
Stephensona bralec se spominja, da je 


14 2 

dal George Stephenson svojega sina v literarn i 
zavod tega mesta — kleparja Hogga, spretnega 

mojstra, ki zna delati po obrisu, in ki obeča, da 
napravi svetilko v malo dneh . 

»Jutri dobite v Killingworth kaj visokega 
gosta!" pravi Robert, ki ju spremlja od kleparj a 

do prodajalnice za steklo, kjer si hočeta izbrati 
še pripraven cilinder. 

„No, kdo pa je to ?” vpraša oče . 

„Visokoučeni fizik sir *) Humphry Davy i z 
Londona. Govoril nam je danes dopoludne v za vodu 
o plinih, in ker je bil slišal o nevarnosti , 
katera je pretila „visoki jami”, obišče to jamo , 
da spozna bistvo „hudobnih sap” na mestu samem!" 
pripoveduje Robert. 

„Naj le pride”, pravi Dods ; „takih prič 
imamo več, nego jih treba. Učeni gospod pa s e 
bo lepo zahvalil, priti bliže »hudobnim sapam” . 
Gotovo naprosi rudarje, naj mu povedo, kakšen 
je njihov učinek!" Možje dospó v tem do prodajalnice 
in Robert se poslovi . 

Čim bolj se overi George Stephenson o 
vrednosti in velikosti svoje iznajdbe, tem nemir


*) sir = gospod. 


14 3 

nejše pričakuje naročene svetilke. Ko naposled 
tretjega dne še ne dobi teško pričakovane svetilke, 
zajaše svojega konja in hiti proti mraku v 
Newcastle. Mojster ]1ogg je v delavnici in debelo 
gleda vstopivšega Stephensona . „Vašo svetilko”, 
pravi klepar na njegovo vprašanje, „sem 
dal danes zjutraj nižjemu nadzorniku, ki je šel 
tu mimo in se le čudim, da je še niste dobili . 
Ker ste pa že tu, povejte mi vender, kaj je s 
to Vašo čudno svetilko ? Včeraj je bil nek go spod 
v moji delavnici, ki si je nekaj malega pr i 
meni naročil. Ta zapazi Vašo svetilnico. Ogleduje 
jo od vseh stranij, razdene jo, pomaje več krat 
z glavo, prikima tudi časih, in me napo sled 
vpraša, kdo je to svetilko naročil. Jez mu 
seveda imenujem Vaše ime in pokažem tudi ri


sarijo, po kateri sem jo naredil . 

„Kaj li hoče mož napraviti s to svetilko? ” 
vpraša me neznanec. Ko mu povem, da niti ne 
slutim tega, poprosi me, če jo sme vzeti za, 
nekaj ur s seboj. Jaz mu seveda kratko in 
malo odrečem, ker nisem vedel, ako bi bilo to ' 
po Vaši želji" . 


144 

„To je bilo prav, mojster”, pravi Stephenson 
zadovoljno. 

„Da, s tem pa reč še ni končana”, nadaljuje 
Hogg. »Tujec odide, a se vrne čez kako 
uro. „Gotovo mi dovolite”, pravi, »da svetilko 
prižgem. To se mi ne zdi nič čudnega, in zat o 
mu dovolim. Vedem ga v svojo sobo, kamor 
sem svetilko prenesel, in ga pustim samega. 
Za nekaj časa — četrt ure Še ni preteklo — 
pride tujec ves razburjen v delavnico, izpregovori 
nekaj besedij zahvale in hiti potem tako 
sumljivo od tod, da Že mislim : slepar je. Takoj 
grem v sobo. Tu je bila svetilka na mizi, in 
tudi druzega ni bilo nič ukradenega ; a v sobi 
je bil jako zopern duh in cilinder Vaše svetilke 
očrnen in sicer ne od znotraj, temveč od zunaj ; 
druzega na svetilki ni bilo poškodovanega ; jaz 
sem ga zopet osnažil. Toda, gospod Stephenson , 
kaj Vam je? Ali Vam je slabo? Ali hočete kozarec 
vode? " 

Stephenson je početkoma smehljaje po slušal 
pripovedko kleparjevo ; a naposled jame 
očividno razburjen hoditi po delavnici in stopi pr i 
zadnjih besedah nemirno proti vratom . ,,Nič mi 


14 5 

ni, nič!" odgovori na skrbno vprašanje . kleparjevo, 
„a nimam več časa!” Rekši izgine iz delavnice 
; mojster Hogg pa maje z glavo in zre 
osupel za njim. 

Pozno na večer prijaše Stephenson na zasoplem 
konji domov, kjer mu nižji nadzornik, ki 
ga je čakal, izroči svetilko . Opravičevati se hoče, 
da se je ton zakasnil, a Stephenson mu hitro 
seže v besedo, rekoč*: »Ljubi Moodie, zasedite 
mojega konja in jahajte k višjemu nadzorniku 

prosite ga v mojem imenu, naj pride takoj k 
meni ; tudi Vas pričakujem nazaj! " 

Ločim dirja posel po višjega nadzornika, 
osnaži Stephenson svetilko, dene vanjo olja in 
dušo in čez pol ure — bilo je že polnoči — 
gredo naši trije možje v jamo . Ko dospo vanjo, 
odpro jednega najnečistejših hodnikov, iz katerega 
je razločno čuti brizganje plinov. Skoro je 
hodnik tako napolnjen z nečistim zrakom , da b i 
moral vsak plamen napraviti eksplozijo . Nižjega 
nadzornika obide zona in tudi. Dodsu je nekako 
čudno pri srci, ko prižge Stephenson svetilko n a 
bolj oddaljenem in varnejšem kraji, kamor s o 
prišli. ,,Ali ste tudi pomislili, gospod Stephen


'o 


146 

son" , vsklikne Moodie boječe, » v kako nevarnost 
silite? Pustite, za Boga, to predrzno 
početje! " 

Človeku je tu doli vender le vselej dru


» 

gače pri srci, kakor ondi zgoraj, kjer se razpenja 
nad nami sinje nebo", pravi Dods mehko . 
„Da govorim resnico, prijatelj, tudi meni bilo bi 
ljubše, ako opustite početje, katero gotovo po plačate 
s smrtjo ! Vrnite se!” Dods položi rok o 
na Stephensonovo ramo in ga skuša odvrniti o d 
strašnega početja . 

» Naše življenje je zmeraj in povsod' v 

božjih rokah!" pravi Stephenson odločno . 

„No, torej pa srečno pot!” vsklikneta oba 
za njim. 
„Srečno!” Čujeta iz ozkega hodnika nazaj . 

Pač je trebalo Stephensonu junaške neustrašenosti 
, da je tvegal svoje življenje s 
svetilko ne še izkušeno, le zato , da bi v 
bodoče drugim varoval življenje . Marsikateri 
vojščak zastavi svoje življenje, da zvrši junaški 
čin : Horacij brani, ne da bi se menil za nevarnost, 
sam proti silnemu navalu sovražnikov ozki 


mostič in reši Rim. Vsi domoljubi ponašajo se 
?z' njim . Mueij se ukrade z morilnimi nameni 
v sovražni tabor in si dá odžagati roko, ko g a 
primejo ; sovražnik se divi njegovi hladnokrvnosti 
; on reši domovino. Svet visoko čisla take 
čine in jih bo čislal, Ž njimi pa mnogo drugih, 
kateri so zapisani z neizbrisnimi črkami v zgodovini. 
Toda večja čast, večja hvala gre podjetj u 
človekoljubja v temni globočini zemlje, človeku , 
ki tvega svoje življenje na tihem, neopazovan, n e 
za zemske mogotce, ne za čast, niti za bogastvo, 
temveč za blagor ubogih delavcev . Srečno 
pot, pogumni mož ! 

Stephenson dojde do usodnega mesta, ki je 

sedaj tako napolnjen z nečistim plinom, da ž e 
bližnja okolica kaže množino nabranega plina . 
Z odločno roko napravi luknjo v deskah, ki s o 
nabite pred hodnikom in drži svojo svetilko v 
uhajajoči tok. Precej naraste plamen, močn o 
zaplopotá, steklo se napolni do vrha z ognje m 
ki mahoma ugasne. To pa je, kar je pričakoval 
bistroumni izumitelj. Veselo se vrne k svojim a 
spremljevalcema in jima pripoveduje, kaj se j e 
zgodilo. Novič prižge svetilko, in sedaj gresta 

io* 


148 

moža toliko za njim, da moreta iz dalje videt i 
Stephensonov poskus . 

„Srce se mi trese v prsih”, šepeče Moodie , 
ko se Stephenson zopet bliža nevarnemu mestu . 
„Morda je plamen prej ugasnil slučajno? Bojim 
se, da nihče ne uide smrti! Vrniva se! ” 

„Glejte, glejte!” vsklikne Dods in kaže 
na pogubni kraj. Stephenson dá svetilko celo 
v razpoklino na steni, iz katere žvižgaje uhaj a 
plin. Plamen ugasne precej, kakor prvič. 
sedaj pa jenjajte to grozno igro, prijatelj", pravi 
Dods, ko dospe Stephenson k njima. „Hodili 
ste dvakrat pravo smrtno pot, sedaj pa pojdit e 
gori na svitlo in vzprejmite slavo, ki Vam gre!” 

,še ne!" odvrne Stephenson, novič prižge 
svetilko in pravi veselo : „Zadnji poskus mi j e 
pokazal, da treba še nekaj poboljšati ; torej 
hočem narediti še nekaj poskusov!” Ne dá s e 
odvrniti. Tudi ta poskus in ž njim več drugih 
se mu posreči, tako da se ohrabri celo bojazljivi 
nižji nadzornik in gre s svetilko v hodnik, 
napolnjen s plinom . 

Ko Stephenson sam še marsikaj popravi 

na ventilu, zvrši drugi dan vpričo mnogih de



14 9 

lavcev in nadzornikov še mnogo poskusov z svetilko, 
ki vsi kažó nepresežno njeno korist. Da 
bi ne ugasnila, kadar bi visela po strani, po 


stavi mesto jedne več cevi] in pri tem si do misli 
pazni praktik, da bi bilo dobro, če obkroži 
posodo za olje s tankimi cevmi . Tako povzdigne 
svetilko do sedanje popolnosti . 

bočim literarno društvo v Newcastle- u, kateremu 
je Stephenson svojo svetilko izročil v 
odobrenje, poskuša, koliko je vredna, rabijo j o 
ne le v Killingworthu, temveč tudi v vseh sosednjih 
jamah pod imenom Geordy-svetilka. Še 
čaka Stephenson izreka učenjakov v Newcastl-u, 
tu se raznese glas, da je iznajdena druga svetilka 
varnica, in sicer, da je nje izumitelj sir 
Humphry Davy, učenjak v Londonu . Stephenson 
hiti takoj v Newcastle k predstojniku literarneg a 
društva, da bi mu razložil to čudno vest . Učeni 
gospod ga vzprejme jako hladno, dasi je bil pre j 
sladak kot med. Stephenson mu pové vzrok 
svojega prihoda in ga vpraša, ali je res izumljena 
še kaka druga svetilka varnica . 

,,Da, gospod ; sedaj ste pač dve svetilki 
varnici, a gotovo le jeden izumitel*! pravi 


15 0 

učeni gospod in posebno povdari tudi zadnje 
besede . 

„Vi torej menite " 

„Da je sir Humphry Davy jako učen gospod”, 
seže mu učenjak v besedo, „in, prijatelj, 
da brez učenosti tudi ni izumiti svetilk e 
varnice!” 

„A moja svetilka je bila vender prej znan a 
od sir Davyjeve”, govori Stephenson ; „ničevo 
je torej, ako sumi kdo, da sem jaz morda uporabil 
iznajdbo onega gospoda” . 

„Dragi moj”, pravi ošabni doktor in položi 

Stephensonu roko na rame, „v sedanjih časih s e 
ne dogajajo čuda, in čudo bi bilo, ako bi kd o 
brez vseh pojmov o kemiji tudi najpriprostejših, 
izumil kaj tako važnega. Ako Vam smem svetovati, 
idite domov , in bodite tihi kolikor 
mogoče” . 

,,Kaj ne, da bodo govorili, kakor bi si bil 
sleparski prisvojil iznajdbo druzega, kakor bi s e 

hotel dičiti s tujim perjem? Ne, gospod doktor , 
tega ne! Za slavo se ne poganjam, a svoje časti 
si ne dam skruniti ; za njo se bom boril z vsem 


15 1 

svetom!" Stephenson stopi korak nazaj, da se 

odtegne roki, ki mu počiva na rami v znamenje 
napačne dobrohotnosti . 

„Storite, kar hočete”, odgovori predsednik 
literarnega društva, „a nobena moč sveta ne 
opravi nič proti duhu učenosti! ” 

„Da, če zastopa resnico!” reče Stephenso n 
in se prikloni . 

Globoko užaljenemu možu vre v glavi, ko 
dospé pod milo nebo. Sto in sto misli] mu roji 
po možganih in vender se ne more poprijeti no-
bene. Nobena misel mu ne more pokazati izhoda 
ali razsvetliti temo, ki preti njegovemu neomadeževanemu 
delovanju. Nikdar ni hotel trobiti 
svetu na uho, kaj si je izmislil pazni njego v 
duh, in sedaj ga napade zavist, zavist onih ljudi , 
ki bi morali biti pred vsemi vzvišeni nad to 

najnižjo, najgršo slabost človeške narave ! Hudo 
mu je, ko dospe do samotne svoje hiše : hudo 
radi ljudi, ki so mu storili toli žalega, kakor š e 
ni čutil nikdar. Toliko pa sklene za trdno, da 
se hoče braniti z vsemi pripomočki, in če mora 
biti celo s tiskarskim črnilom. Seveda se pre_ 
straši te misli. Kako naj bi dal kaj tiskati, po



1 52 

kazati se mnogim tisočem, prepustiti svoje delo 
in ime občnemu pogovoru, in tako strašno osramotiti 
svoje nasprotnike! Kajti mislil je otročji , 
da je vse ono, kar je tiskano, res, in da se d á 
tiskati le resnica ! Pozabil pa je, da je laž hitrejša 
od resnice ! 

Za nekaj dni pride Dods k Žalostnemu pri


jatelju in mu izroči nek časopis . »Prinesel sem 
Vam tu čudno novico ! Smejal bi se, da bi počil ! 

No, pa čitajte sami! " 
Stephenson čita, a se ne smeje . V časopisu 

je stalo o iznajdbi nove svetilke varnice, nj e 

vrednost je na vse strani razložena in učeni profesor 
sir Hu.mphry Davy povzdignen do nebes. 
Konečno pa je stalo : „Seveda nahajamo zmiraj 
ljudi, ki hočejo po temi loviti ribe, redkokrat 
pa se je kdo upal prisvojiti si iznajdbo učenjaka , 
kakeršen je sir Davy, kakor nek Stephenson. 
Mož je brez vse učenosti , brez vseuČiliščn e 
omike, in to naj ga nekoliko opravičuje, da 
se je predrznil, varati celo literarno društvo 
v Newcastle-u. Ker je nizkega stanu, nečem.o ga 
dalje bičati, temveč pomilujemo ga rajši in g a 
svarimo za vprihodnje!” 


153 

„No, Stephenson, kaj pravite na to? ” 
vpraša Dods in si veselo mane roki . 

Stephenson zre še vedno na črke, ki s e 
izpreminjajo v njegovih očeh v male hudičke, 
skakajoče drug čez druzega in delajoče zopern e 
obraze. 

„Prijatelj , smejte se vender !” vsklikne 
Dods in stresne Stephensona za ramo . „Ali so 

Vam morda vzeli pamet, ti grbasti učenjaki, k i 
ne vedó, da raste zunaj trava in sije solne ? ” 

„Tako, prijatelj Dods!” toži Stephenson . 
„Vi se lahko smejete, Vaše ime ne stoji tu v 

listu, in nikdo Vas ne zaničuje . Ves svet pa 
ima mene za sleparja, in čudim se le, da mi še 
Vi verujete! ” 

„Da Vam jaz verujem?” ponovi Dods začujen 
in stopi z rokama v žepih k Stephensonu. 

„Ali veste kaj, Stephenson? Vi ste res brez umni! 
Kako si morete misliti, da bi jaz in vsi 
oni, ki so stali zadnje štirinajst dni pod varstvom 
Vaše svetilke tu doli, sredi gorljivi h 
plinov, brez nevarnosti, kakor da bi ne bilo več 
„hudobnih” sap" da bi jaz in vsi ti, pravim, 


154 

verjeli temu Čenč n . 0 ! Vi ste iznašli svetilko in — 
mir besedij! " 
Stephenson žalostno zmaje z glavo . 

čelni' majete z glavo? To je ravno tako , 
kakor bi hotel anglešk misijonar spreobrniti h 
krščanstvu Culukafra!" jezi se Dods . „Jaz naj, 
seveda ničesar ne pripovedujem o tem, kar j e 
storil inženir Stephenson tu v okolici Killingworthski, 
a če molčim, prigovarjal bi ta čmerik a 
sam sebi, da je ukral svojo iznajdbo” . 

„Tega ne, prijatelj, a človeku se vender 
mora zmešati pamet, ako vidi tiskano, kar j e 
izvestna laž! ” 

„Smešno! Kakor da bi bilo tiskarstvo le 
za resnico in dobre ljudi! Da pa vidite, kak o 
malo se menijo pametni ljudje za take tiskan e 

marne, hočem Vam le povedati, da Vam izrazijo 
rudniški posestniki iz Durhama in Northumber -
Ianda svoje mnenje o svetilki varnici z zaupni m 
pismom in da namenjajo, svoje prepričanje po kazati 
Vam z gotovim denarjem” . 

Ta novica je pravo zdravilo možu, užaljenemu 
na svoji časti . Hvaležno stisne Dodsu 
roko. „Vzeli ste mi težko breme od srca !” pravi . 


15 5 

»Ali veste, da se nisem upal zapustiti svoje hiše, 

češ, vsakdo mi mora čitati s čela, da sem slepar 
in berač ? 

„E, kaj, naj mislijo norci, kar hočejo! Povejte 
mi rajši, kako bi bilo svetilko najpripravnejši 
nositi”, odgovori Dods, malone bolj zato, 
da bi Stephensonov e misli odvrnil drugam, neg o 
radi odgovora. Višjemu nadzorniku še doslej 
ni prišlo na misel, da bi bilo to novo svetilk o 
nositi drugače od stare. 

„Na klobuku!” pravi Stephenson po kratkem 
premisleku in osupel gleda Dodsa, ki s e 
mu jame smejati na ves glas. „Seveda, na pokrivalu”, 
zatrjuje Stephenson gostu, ki še ne 

more verjeti, da bi to bilo mogoče. Ko mu pa 
Stephenson dokaže, da bi imel rudar po tem 
takem dovolj svitlobe, kjer bi tudi bil, da bi g a 
svetilka ne ovirala pri delu, da bi stala pr i 
vsakem gibanji po konci, spozna Dods novič iz 


najdljivi duh svojega prijatelja . Takoj zapusti 

Stephensona, da bi to tudi praktično poskusil. 
Poskus se posreči, in povsod ga posnemajo . 

Iznajdba je bila tako popolna, da so rabili 
svetilko po vseh jamah v okolici Newcastleja in 


15 6 

sicer tako, da je bilo rudarju ostro prepovedano , 
hoditi v jamo brez te svetilke na klobuku . Moža 

pa, ki jo je izumil in tako nesebično prepustil 
občni rabi, niso mogli pozabiti bogati posestniki 
rudnikov. Posebno sedaj, ko je bila očrnena njegova 
čast, postavili so se v bran za njega in za pravico. 
Shod, katerega skličejo, da rešijo Stephensonov o 
čast, izrazi se naravnost za razžaljenega izumitelja 
: Podarijo mu sreberno kupo in veliko svoto 
denarja v znamenje udanosti svoje. To Stephensona 
pomiri popolnem, dasi učeni gospodje še 
nadalje pripisujejo zaslugo iznajdbe siru Davyju . 

Sedmo poglavje . 

George Stephenson se sedaj z vso marlji


vostjo loti poboljšave lokomotive in poveča tud i 
svojo delavnico . Večje delavnice je bilo posebn o 
treba, kajti nekateri posestniki jam so si naročil i 
pri njem naprav, kakor so bile v Killingworthu . 
Lordu, čepi.» last je bil Killingworth, laskajo 
taka naročila zelo in rad dovoli Stephensonu, 


15 7 


da izvrši dela. U odna so bila vsa vender se 

g

pa niso razširjala tako, kakor bi bilo pričakovati. 
Nekaj milj od Killingwortha, še celo p o 
imenu niso poznali poboljšane lokomotive, ki j e 
bila novi iznajdbi toliko da ne jednaka. Temu 
je bila seveda kriva neugodna lega tistega kraja , 
ki je bil oddaljen od vsake bolj pohojene ceste , 
in pa tudi skromni značaj Stephensonov, ki j e 
bil vrhu tega premalo vajen peresu in črnilu, 
da bi mogel bolj širiti svojo idejo. 

V Killingworthu so premogovi vozovi 
dolgih vrstah tekali sleherni dan sem ter tila 
in prebivalci so se Že privadili lokomotivi ali 
»Železnemu konju", kakor so jo imenovali. Ali 

blizu Leedsa so občudovali domačini in tujci 
okretno lokomotivo nekega tovarniškega posestnika 
in jo iz zgolj ponosnega domoljubja kazali 
prišlecem in potnikom kot novo čudo . 

Takim tujcem smemo prištevati tudi dva 
moža, katera sta opazovala ustroj in delovanj e 

lokomotive z razumom in večjim zanimanjem , 
kakor nam jo vdihne radovednost jednega trenotka. 
Bila sta to James iz Bromwicha i n 
Eduard Peace iz Darlingtona . 


Eduard Peace je bil soposestnik premogovi m 
jamam v Darlingtonu . Že zdavnaj so tamkaj uvideli, 
da treba prodaji dobljenega premoga mnogo 

večjega trga. To pa bi bilo le mogoče, če bi 
pomnožili ceste in jih napeljali v kraje, odkode r 
bi bilo možno premog spravljati dalje. Od vseh 
nasvetovanih načrtov je vzbujal Peacejev največj o 
pozornost . Nič druzega ni nasvetoval umni mož, 
nego železno cesto od Darlingtona v Stockton . 
Tako delo bi bilo velikansko in zdelo se je nezvršno 
tudi onim, ki so pač uvideli prid tak e 
ceste, in bi ga tudi radi uporabili . Ali da bi 
prevažali osebe in uporabljali lokomotivo, teg a 
ni mislil nihče . To zadnje bi bilo celo nasvetovano 
delo znamilo za izmeček najneumnejše domišljije. 
Dasiravno so majali z ramami in glavami 
pametni in prepametni ljudje, prosil j e 
vender Peace pri parlamentu dovoljenja za na pravo 
železne ceste iz Darlingtona v Stockton . 
Sicer mu niso dali precej tega dovoljenja, a 
zagotovili so mu , da je dobi, če pošlje v 
parlament svoje načrte in zmene, in če tudi do kaže 
dovoljno svoto denarja, katere treba, da 

zvrši podjetje . Bila je torej sedaj njegova na



15 9 

loga, dobiti dovolj kapitalistov, ki naj bi ga podpirali 
s svojim denarjem , naloga, kateri treb a 

več marljivosti in malone ravno toliko razumnosti, 
kakor izvršitvi one strašne ideje. Kolikokrat 
je moral bogatašem naštevati dobiček, k i 
bi jim moral nastati iz podjetja, in če je po 
mnogem trudu naposled upal, da je svojemu 

podjetju pridobil društvo, odpali so v zadnje m 
trenutku malone zopet vsi, in pustili neutrudnega 
moža samega. Ta pa si ni dal vzeti poguma. 
Vztrajal je celo tedaj, ko so se odtegnili 
najbližji udeleženci, posestniki jam sami, kateri m 
bi moralo biti najbolj do tega, da bi uspešnejš e 
prodajali premog . Ti posestniki so se celo so vražno 
upirali njegovim namenom. Naposled se 

mu po nepopisnem trudu vender posreči, da nabere 
potrebnega denarja pri nekaterih brodarji h 
v Stocktonu in svojih prijateljih, nekaterih bogatih 
stiskačih. Zaničljivo so imenovali to društvo 
„beraško kompanijo”, predlagano železno 
cesto »beraško cesto" in norce vse one, ki so 
se pri tako nespametnem podjetji vdeleževali 
tudi le z jedno šestico. 


Jeli so meriti zemljo, napravljati račune i n 

ukrepati to in ono, kako bi dobili od parlamenta 

dovoljenje za napravo železnice. A sedaj se jame 

stvar z nova ustavljati . V parlamentu namreč 

niso bili kaj naklonjeni železnim tirom, odkar j e 

država ob svojih traških pospeševala Mac Ada


mov *) tlak in ga skušala v obče uvesti. Vrhu 
tega so jeli cestni uradniki na vse pretege kričati 
proti predlaganemu podjetju, češ : železn i 

vozovi bi škodovali cestnim napravam, mord a 

jih celo uničili, in več takega. 
Peace naposled čez tri leta — leta 1821 — 
dobi dovoljenje ; a glej! Sedaj, ko misli, da s o 
vse zapreke odstranjene, ko skliče družbo, ustanovljeno 
za izvršitev železnice, da bi nabrala potrebno 
vsoto, nastanejo novic tako mnogobrojn e 
dvombe o najpriležnejši napravi ceste in njen i 
koristi, da je neutrudni podjetnik ravno tako 
daleč od cilja, kakor spočetka. Posebno pa plaši 
društvenike to, da bi morali kupiti zemljo za železn o 
cesto : ,,Ako se podjetje ponesreči, pridemo vsi , 

*) Po Mac Adamu imenuje se tlak, ki se tvori iz 

majhnih, robato obtolčenih kamnov . 


16 1 

kar nas je, na beraško palico!" pravijo oprezni 

stiskači. Seveda skuša Peace društvenike prepričati 
o velikem dobičku, katerega bi jim napravila 
taka železnica, in jih pridobiti za, se ; a 
brezvspešno. »Kdo nam je porok za vspeh?" odgovarjajo 
mu. »Bolje shranjeno jajce, nego 
sneden vol!" 

Naposled se utrudi tudi najneumornejši človek . 
Peace se naveliča prepričevati in pregovarjati ; 
sleherni naklep se mu vidi uničen, sleherni trud 
odveč. Varan v svojem upu, jezen na tega in 
onega bogatega stiskača, ki ga je popustil, hodi 
deževnega jesenskega dne po svoji sobi in 
si riše v mislih napravljeno Železnico z vsemi 
njenimi koristimi in dobički, poleg nje pa bogataša 
z neizpraznivimi vrečami denarja, katere j e 
vsikdar voljan odpirati . Iz takih in jednakih prijetnih 
misli, s kakeršnimi si more sladiti človek 
najgrenkejše izkušnje, vzbudi ga močno trkanj e 
na vratih. 

Bralec pričakuje gotovo bogataša z velikansko 
omaro denarja, katere ne more vleči dese t 
slonov. Zal pa mi je, da mu takega ne morem 
predstaviti, kajti taki ljudje so strašno redki ; 


16 2 

pri nas v Evropi jih ni, in v Aziji, kjer je pravo 
za pravo njihova prvotna domovina, zastareli s o 
baje. Torej ne kak Nabob, ampak v sobo Peaeejevo 
stopita George Stephenson in višji nadzornik 
Dods . 

Peace misli na prvi pogled, da iščeta dela 
in ju nekoliko kratko povpraša po njijni želji . 

»Slišali smo, da namerjate napraviti železno 

cesto od Darl,ingtona v Stoekton" jame Ste


phenson . 

„ln prišla sta semkaj iskat dela!” izpolni 

Peace . » Žal mi je, da je bil Vajin trud odveč! " 

» Dela ne iščeva , gospod Peace" , pravi 

Dods. „Ta gospod tu je Stephenson, višji in


ženir pri Killingworthskih jamah ; moje ime j e 

Dods in sem višji nadzornik pri istih jamah” . 

Peace se prikloni. „Torej kaj je privodilo 
gospoda k meni?” vpraša dosti uljudnejše . 

„oj prijatelj Stephenson je jako izkušen v 
tem, kako treba polagati železne tire”, nadaljuj e 
Dods »in meni, da bi Vam utegnil koristiti". 

„Tudi naju je gnala radovednost”, pristav i 
Stephenson, „da se seznaniva z velikanskim na


črtom in deli, ki se tičejo železnice” . 


»Hvaležen sem gospodoma" , pravi Peace , 
„a celo podjetje preti izginiti kakor voda v gobi” . 
»Sli§al sem, da je svet Že izmerjen « , pravi 

Stephenson, „in vender naj bi ne začeli dela?' 
» Ker vaju tako močno zanima moj načrt, 
prosim vaju, sedita in oglejta si načrte in iz merjenja. 
Če je tudi toli dolgo gojena in negovana 
misel sedaj toliko da ne pokopana, vende r 
se rad pomenkujem o nji in v upu, ki me je tako 
dolgo navdajal. Peace vzame iz pisalne mize cel 
kup aktov in mnogo načrtov, katere razgrne pre d 
Stephensonom. „Tu je izmerjenje, tu troški, tu 
razprave v parlamentu, tu pogodbe in zapisniki 
družbe, ki se je ustanovila za izvršitev Železnice , 
ki ima pa žalibog več denarja v omari, nego 
razuma pod pokrivalom”. 

Peace razlaga sedaj korist Železnice, in do


kazuje, kako bi bilo ž njo mogoče na različnih 
krajih oddajati premog. Posebno na konci železnice 
v Stocktonu bi prazne ladije za utež() 
lahko jemale premog mesto peska in sploh bi 
taka Železnica brez dvojbe koristila prebivalce m 
vse okolice. 

11 * 


164 

Stephenson pazno posluša to razlaganje i n 

prebira različne listine : „Kaj pa je krivo” , 
vpraša naposled, » da je tako rano uničena ta 
stvar? " 

»Kakor vidite, naj bi šel železni tir po cesti 
od Darlingtona v Stockton, in kjer bi to ne bilo 

mogoče, tik nje. Cestno oskrbništvo in bližnji 
posestniki, katerih lasti se dotika železnica, pa 
zahtevajo nerazmerno visoke svote za potrebn o 
zemljo, in to je, kar je društvo toliko da n e 
razpršilo" . 

» Jaz ne umejem", govori Stephenson, „zaka j 
bi napeljali železnico po cesti ali tik ceste, ker 

bi lahko prihranili nad deset tisoč funtov, ako 
bolje zvodite železno cesto” . 

»In kako bi jo bilo zv'esti po vašem mnenji ? " 
vpraša Peace in se neverjetno nasmehne . 
Stephenson dokaže na zemljovidu, kako bi 

se dala železnica okrajšati za več milj, če s e 
oddalji od predlaganega pota, kako bi se glavn e 
postaje vender le dotikale železnice in bi bil 
celi terrains ker ravnejši, mnogo bolj ugoden z a 
napravo ; kako bi se na ta način rezala cela 


165 

polja nerodovitne zemlje, ki bi se dala dobiti 
ali zastonj ali za majhne svote . 

Peace si nastavi pest pred čelo in svojeg a 
gosta z občudujočim pogledom ogledovaje vsklikne : 
» Goddam! Prav govorite, gospod! Toda, kd o 
overi te trde računarje? Bolje bi se bilo peljati 
na severni tečaj in poučevati kite! " 

„Čujte, gospod!” pravi Stephenson z na smehom 
. » Moj sin je prinesel nedavno knjigo . 
katero je spisal zelo učen mož, Lavater po imenu . 
Ta učenjak uči umetnost, kako moremo človek u 
brati s čela, kakega duha je . Pečal sem se s 
to umetnostjo sem ter tija in sem natanko opazoval 
vsako glavo, katero sem ugledal. Verjeti 
mi smete torej, gospod, da nekaj umejem o tem , 
In ko sem bil sedaj drzen, da sem ogledoval Vaš 
obraz, uverjen sem, da ste ravno Vi pravi mo ž 
za to, pregovoriti najzabitejšega človeka" . 

„Ho, ho, prijatelj! Vi se šalite!” vsklikn e 
Peace veselo. „A v meni se niste motili, sir, č e 
obečate zmeriti železnico po ceni, da se društvo 
ne zbega že naprej” . 

» Seveda !" pravi Stephenson in poda Peaceju 

roko čez mizo . » Železnico sam zmerim toliko 


da ne zastonj, in v štirih tednih bo vse gotovo . 
Saj Robert lahko pomaga" . 

» To je pač prav lepo", reče Peace in s e 
nasmehne nekako pomenljivo . » Imam Vas za vseskozi 
poštenega moža, tudi brez Lavatra, kajt i 
poštenost Vam gleda iz od, a jedno muho ima m 
vender le! " 

„Namre č 

» Namreč ne morem si razložiti, kaj Va s 
tako zanima, da hočete, sami itak ne bogati, cel o 
žrtvovati, da bi se izvršila železnica” . 

„Sir, mene železnica morda bolj zanima , 
nego Vas”, odgovori Stephenson, „in tega tud i 
ne prikrivam . Kakor že rečeno, jaz sem izurjen 
mašinist in sem napravil s svojim prijatelje m 
Dodsom tovarno za mašine. Torej nič druzega 
ne namerjavava, nego izdelani železnici napraviti 
potrebnih lokomotiv” . 

Stephenson molči, in Peace? No, ta tudi 
molči in ga ogleduje, kakor bi bil morsko čudo . 
„Gospod Stephenson” , pravi po daljšem premolku, 
„komaj si upam misliti, da se z menoj 
šalite, a vender ne vem, kaj hočete reči s 
tem”. 


167 

Stephenson razlaga, da misli po Železnic i 

vozove ne s konji, temveč le z lokomotivami 
prevažati pripoveduje, da je že nekaj lokomotiv 
napravil, katerih vsaka je vredna več nego petdeset 
konj in da te lokomotive kaj izvrstno nadomeščajo 
konje v Killingworthu . 

„Gospod Peace”, pristavi Stephenson naposled, 
„ako morete dognati, da bi meni prepustil i 
polaganje tirov in sploh zidanje vse ceste, tedaj 
sem Vam porok, da ne bo treba konj, in da b o 

imelo društvo velikansk dobiček” . 

Peace neverjetno pomaje z glavo. 

„Vi ne verjamete, da je moj načrt dober! ” 
pravi Stephenson, videč neverjetni obraz gospoda 
Peaceja . » Dobro, pridite v Killingworth in po glejte, 
kaj zmore storiti mašina . Videti je toliko, 
kakor verjeti! " 

Po še natančnejših razlagah Stephensonovi h 
in Dodsovih obeča Peace, da obišče naša prijatelja 
v Killingworthu ter da si hoče ogledat i 
prečudno mašino. „Ako boste”, zatrjuje Peace 
pri slovesu, „kar se dostaje Vašega obečanja, 
mož beseda, potem Vas zagotovljam, da ste preskrbljeni 
za vse življenje”, 


168 

Peace napne sedaj novič vse sile, da bi izginolo 
zanimanje za železnico zopet oživil . 

Posreči se mu. 

Ko se še o zmožnostih in značaji Stephensonovem 
do dobrega prepriča, izroči njegove 
misli ravnateljstvu in predlaga, da bi ga nastavili. 
Gospodje torej sklenejo, povprašati Stephensona, 
kako rnéni izvršiti že gotovi načrt. Dalje 
naj jim tudi razloži , zakaj bi bilo pomaknit i 
železnico od glavne ceste in kako bi jo bilo 
zboljšati. Vrhu tega naj jim primeroma naznani 
troške. 

Peace sporoči to veselo novico Stephensonu 
v pismu, ter ga konečno, kar se tiče troškov , 
prosi, naj štedi, kolikor more . „Da Vam pove m 
kratko”, sklene pismo, „mi želimo od Vas, d a 
delate pri merjenju, troških in računih, tako 
marljivo in varčno, kakor bi bilo podjetj e 
Vaše” . 

V odgovoru, v katerem sicer o lokomotivi 
ne stoji nijedna beseda, stavi Stephenson kaj 
ugodne pogoje in si ume se svojim kratkim, a 

jasnim poročilom društvo tako pridobiti, da m u 
izroči novo merjenje . 


16 9 

Lasi je slabo vreme, potje razmočeno p o 
dežji in močvirja polna vode, jame Stephenson z 
jednim pomagačem in svojim sinom Robertom, ki 
mu je služil za verigarja, *) meriti zemljo, in 
izvrši svoje delo z majhnimi prenehljaji v šesti h 
tednih . Vspeh tega merjenja, o katerem napiše 

Stephenson obširno poročilo, jako ugaja podjetnikom 
. Le nekaj ni všeč nekaterirn gospodom : 
to namreč, da govori Stephenson o uporabi lokomotive, 
katerega imena še gotovo niso slišali 
nikdar. Pomenljivo majó z glavami, in jamejo 
dvojiti o varnosti njegovega mnenja . Vender pa 
sklenejo, zaukazati Stephensonu, naj si priprav i 
tvarine za grajenje železnice, sklene pogodb e 
vsake vrste in najame delavcev, da bi začel napravljati 
železnico na tistih mestih, kjer se ujem a 
njegov načrt s prvotnim, že dovoljenim po parlamentu. 
Med tem pa hočejo od parlamenta do biti 
dovoljenja za predrugačeno pot. Peaceju naroče, 
naj dobi to dovoljenje. 

*) Verigar imeuuje se tisti, ki pomaga inženirju z 
verigami meriti svet . 


170 

Predno prosi Peace v parlamentu dovoljenja , 

pregovori jednega od najbogatejših društvenikov , 

da gre ž njim k Stephensonu v Killingworth . 

Gospod Stiper je bil nekoliko len in trebušen 
gospod, ki se je bal vsacega truda ravn o 
tako, kakor majhnih grižljejev. Toda, ko mu 

gospod Peace pri gorki peči njegove sobe prijetnosti 
malega potovanja tako ljubko naslika, 
da se mu ne more gospod Stiper dalje ustavljati, 
ukrene nekega mrzlega zimskega dne debel i 
gospod nekaj, kar se je zgodilo v njegovih mlajših 
letih le dvakrat : Na začujenje svojih radovednih 
sosedov sede v tisto rumeno namazano 
omaro, katero imenujemo poštni voz . Dobro zavi t 
v debelo kožuhovino, maje všečno z glavo i n 
prvo četrt ure se mu godi prav dobro ; če mimogredoči 
majó z glavo, obstajajo in zro za 
vozom, mane si gospod Stiper veselo roki . A 
skoro so potnikom zadnje hiše Darlingtonu za 
hrbtom, in pred njimi se razprostira velika in 
v takem letnem času pusta ravan, po kateri l e 
tu in tam stojé kake hiše, mlini ali gola dre vesa. 
„Ne zamerite gospod Peace, koliko imamo 
še do Killingwortha?” povzame naposled gospod 


17 1 


Stiper besedo. »Mislim, kakih osem do deset milj ! " 
odvrne oni . »Hm", zagode gospod Stiper, zavije 

se še bolj v mehko suknjo in se dolgočasno na sloni 
v kot. Doslej se je pomikal poštni voz po 
macadamizovani cesti še precej hitro in mirno 
dalje: Sedaj pa zavije po stranski poti, ki ovira 
hitrejšo vožnjo, kajti zvožena je in popolnom a 
razmočena od obilega dežja . Kakor polž leze 
pošta dalje in pretresa svojo vsebino na vs e 
pretege. Vselej, kadar gredo kolesa čez kamen , 
bati se je krepkega udarca. Da čestokrat gre 
voz celo tako postrani, da bi ne bilo čudno, če 
bi se prevrnil . Umevno je torej, da gospod Stiper 
od strahu prelije nekatero kapljo pota, in ko na 
večer izstopita pri neki krčmi, zaklinja se, da, 
ne potuje nikdar več. Treba vse Peacejeve umetnosti 
v pregovarjanji, da pregovori svojega spremljevalca 
drugi dan, naj svojo osobo še jedenkrat 
izroči poštnemu vozu. Ali tega dne je še slabše . 
Konji so skoro tako utrujeni, da morajo počivat i 
v vedno krajših prestankih, in naposled dé voznik 
, da ne more več, dalje in da konje spreže. 
Rada ali nerada, naša potnika morata zadnji dv e 
milji do Killingwortha premeriti peš . Kakor od 


17 2 

batov obtolčena prideta umazana in sestradana 
v Killingworth, ko se je mračilo . Takoj gresta 
proti Stephensonovi hiši, katero jima pokaže mimogredoe 
deček . Žena Stephensonova jima odpre ; 
Stephenson je bil namreč že nekaj let oženje n 
drugič z Elizo Hindmarshovo, hčerjo sosedneg a 
najemnika. Vljudno povabi tujca v gorko izbo 
in jima gre pripravljat nekoliko večerje . 

Ločim naša potnika čakata Stephensona i n 
njegova žena zunaj v kuhinji kuha in evre, 
imata dovolj prilike, da si ogledata izbo . „Odkar 
sem v tej zakajeni vasi, znižala so se zelo moja 
pričakovanje glede Stephensona”, zašepeče go spod 
Stiper. „Tudi ta preprosta hiša se svoj o 
skromno opravo ne priča baš, da narna je opraviti 
z gentlemanom” . 

„Kdo ve!” govori Peace. „Vid, kakor veste, 

pogosto vara Človeka” . 

„Ti leseni stoli, ta surova miza! Niti meh


kega naslonjača ni! Ne, ne, zagotovljam Vas, 
nič ni nič!” zatrjuje gospod Stiper in nadaljuj e 
svoje opazovanje . » Ako bi ne bilo tega nesrečnega 
potovanja, kar obrnil bi se!" 


17 3 

Zdajci stopi Stephenson, vračaje se iz jam e 
v svoji delavni obleki v hišo. „To je lepo!” pravi 
in poda svojima gostoma roko, „da sta prišla 
gospoda v ta skriti kotiček zemlje. Da sta mi 
zdrava! ” 

Soproga prinese na mizo preprosto večerjo, 
katero pa lačna gospoda kaj hitro pospravita. 
„No gospod Stephenson, kaj je z Vašo lokomotivo? ” 
vpraša Peace po končanem obedu . 

„To si gospoda utegneta ogledati vsako tre


notje in ako hočeta še nocoj potovati v Willington-
Quay, ponuja se Vama v jedni uri ugodna pri lika; 
v tem času odide namreč tja premogov 
vlak!” 

„Za božjo voljo!” vsklikne gospod Stiper 

prestrašen, ko čuje o potovanji. „Zabole me 
kosti po vsem životu , ako le éujem besed o 
potovanje!” 

„Seveda, ker ste dva dneva sedeli na poštnem 

vozu, to je toliko, kakor da bi se dali bičati, in 
vrh tega še naklestiti!” zatrjuje Stephenson . 
jaz sem moral dosta potovati po deželi, to s e 
pravi, zmeraj peš. Prvič sem sédel na poštni 
voz lani, ko sem se peljal k Vam, gospod Peace . 


174 

Tedaj sem sedel na kozlu zastonj, kajti kedo 

more toliko poštnine plačati? A drugič se ne 
peljem niti brezplačno, nikar pa da bi plačal . 
Peš ali jež, to je še najboljše potovanje, dokle r 
namreč, gospoda moja, nimamo železnic z lokomotivami 
med posameznimi kraji." 

„Torej menite”, vpraša Peace, „da bi loko


motiva mogla prevažati tudi osobe? ” 

„Zakaj ne? Ali so težje od premoga?” od govori 
Stephenson in prikima z glavo. „In potem 
taka vožnja ne trese in ne suje : pot je tako 

lahka, da je ni čutiti .” 
„Krasno!” vsklikne Stiper zaničljivo ; „ako 
bi le to ne bila izmišljena basen! ” 
„Katero skoro vidite uteleščeno, kako s e 
pelje mimo Vas”, reče Stephenson . 

V takih in jednakih pogovorih jih zmoti 
rudar, ki dojde prosit Stephensona, naj bi pustil, 
da se pelje njegova bolna žena na premogovem 
vozu namenjenem v Willington. Quay. Tam je 
spreten zdravnik, in žena njegova že komaj pre


naša bolečine. Stephenson dovoli, in tudi naroči 
možu, naj vlaku pripne zadaj prazen voz, kjer 
utegne bolnici napraviti mehko ležišče . 


Osupla poslušata tujca ta pogovor in gospod 
Stiper je toli radoveden, da sedaj sam sili, naj 

si gresta ogledat to čudno napravo. Ko pa lokomotiva 
sama prižvižga po tiru in se dá voljno , 
slušajoéa lahnemu pritisku vodenega mašinista, 
pripeti pred dolgo vrsto pripravljenih voz, nim a 
besed, da bi izrazil svoje začuj enje. Videé, kak o 
brezskrbno stopajo vanje delavci, ki so se pa č 
že več nego stokrat peljali na njih, uboga naposled 
prigovarjanju Peaceja in stopi k Stephensonu 
na lokomotivo . Čez dve uri se vrnejo v 
Stephensonovo hišo. Oba tujca, zlasti gospod 
Stiper, uverila sta se toli o vrednosti nove loko motive, 
da se Peace ne mudi kar nič in Stephensonu 
v imenu društva izroči grajenje železnic e 
iz Darlingtona v Stockton. Spoznal je namreč 
tudi on, da bi bilo mogoče po predlagani cesti 
voziti z lokomotivo, in da bi bil to nov in veli k 
napredek. Obečal je torej v parlamentu prositi tudi 
dovoljenja, da bi smeli uporabljati Stephensonov o 
lokomotivo . 


176 


Osni() poglavje. 

Druzega dne gre Stephenson k lordu Wharencliffeju, 
da mu objavi novo svojo službo i n 
prosi potrebnega odpusta . 

„Vajen nisem, da bi koga prosil službovanja” , 
pravi lord, gugaje se v stolu ; ,,mislim pa, da 

plačujem svojim delavcem toliko, da smejo biti 
zadovoljni . Ker ste Vi res izvrsten človek, zato 
se zanimam za Vas in Vas svarim ne vzemite 
pri kaki družbi kratke službe, ki je seveda boljša 
od Vaše dosedanje. Toda kadar dokončate svoje 
delo v Darlingtonu, kam greste potem? Pomislit i 
Vam je, da niste obiskovali šol, in da ne morete 
skazati spričal, s katerimi bi potrdili zmožnosti 
svoje, Človek, ki si je nabral zmožnosti in znanstva 
svoja pri ognji mašine, ne uživa praveg a 
zaupanja in Leško bi dosegli službo kakor tu . No, 
kaj pravite na to ? 

,,Pamet je vsakemu svetovalka, visokost!' 

odgovori Stephenson vljudno, a z glasom, ki priča, 

o njegovi trdni volji . 

17 7 

„Tako, tako !” zamrmra lord in si potegne 

z belo roko po čelu. „Jaz bi le rad vedel, kakšna 
je pamet, ki bi Vam svetovala”. 

„Več let Že premišljam in delam nato, kak o 
bi izumil mašimo, ki bi olajšala prevaŽevanj e 
premoga. Sedaj sem prepričan, da sem prišel do 
svojega cilja. Misel mi je draga, kakor dete 
materi in neobhodno potrebno se mi vidi, da j o 
zvršim, kajti važna je za vse moje bodoče duševno 
delovanje.” 

„Oh, tako!” pravi lord zaničljivo. „Vi ho


čete spraviti med svet tisto — no, kako Že ime


nujete omaro, katero ste tu naredili?” 

„Visokost ne mislite preprijazno o moji lokomotivi 
; a jaz vidim v duhu, kako v popolni 
svoji podobi izvršuje naloge brez primere”. 

Lord zmaje z glavo in zre zamišljeno skozi 
okno . „Ni mi ljubo, da se tako trdovratno pečate 
s svojo mislijo, celo smilite se mi, kajti dovol j 
grenkosti Vam še prinese namera Vaša. Ali slabega 
Vam ne Želim, zato Vam povišam plačo za 
toliko, kolikor dobite pri društvu . Sedaj pa idit e 
po svojih opravilih!” Lord migne z roko v znamenje, 
da je Stephenson odpuščen . Ta pa ostane 

12 


17 8 

nepremakljiv pri vratih . Začujen ga pogleda lord . 
„Kaj pa še hočete?” vpraša ga in vzame v rok o 
knjigo, v kateri jame čitati. 

„Težko mi dé”, pravi Stephenson, „da s e 

ne morem poslužiti Vaše dobrote, ker nočem, d a 
bi me zmatrali za nehvaležneža. In vender moram 
slušati svojemu notranjemu nagibu ; moj sklep 
je neomahljiv ! ” 

Čudni mož!" mrmra lord . „Torej idite. 
Vaša služba tukaj Vam ostane , dokler ne končate 
s \*ga dela v Darlingtonu. Želim Vam 
mnogo uspeha ! ” 

Stephenson se prikloni in gre . 

Jedini človek, ki je mogel vsaj nekoliko pod pirati 
podjetnega moža pri njegovem velikanske m 
podjetji, bil je njegov lastni sin . Šolo v Newcastleu 
zapustivši, prišel je Robert v osemnajstem letu 
h gospodu Dodsu v pouk, kjer je služil tri let a 
za nižjega nadzornika v omest-Morskih jamah. 
Vsak večer sta se oče in sin zanimivo pogovarjala, 
sosebno o tajni moči Stephensonove lokomotive, 
ki je sleherni dan kaj vrlo opravljal a 
svoje delo med Killingworthom in Willington-
Quayom. Za to stvar je bil sin skoro bolj 


navdušen, nego oče sam, in tega je sijajno pričakovanje 
o nekdanji slavi njegove lokomotiv e 
tudi navdušilo . 

Tehnična omika sinova se je zdela očetu 
nedostatna in zategadel ga je poslal na vseučilišče 
v Edinburgh. Tukaj je bil John Wigham , 
katerega se bralec gotovo še spominja kot dobrohotnega 
učitelja Georgeovega, vrl nadzornik 
Robertovim študijam, S tako ljubeznijo in tak o 
marljivostjo se jim je udal Robert, da se je naučil 
v pol leta več, nego marsikateri dijak v 
treh letih. Kajti med mnogimi, ki so skušali na praviti 
z odliko izpit iz računstva, bil je Rober t 
jedini, ki je prejel častno darilo . A ne le časti, 
pridobil si je tudi toliko denarja, da so bili 
troški njegovi v Edinburghu popolnoma poplačani . 

Zapustivšemu vseučilišče v Edinburghu po nudila 
se mu je v kratkem dobra služba v nekem 
amerikanskem zavodu za obrtnijo, in že se j e 
napravljal na pot, kar je Darlingtonsko društv o 
izročilo njegovemu očetu napravo železnice. Da 
bi vstregel očetovi želji, kakor tudi svojemu lastnemu 
nagibu, pustil je Robert Stephenson služb o 
v novem svetu, hoteč očetu pomagati pri delu. 

12 * 


180 

Začetkom leta 1823 . jame Stephenson s. 
pomočjo svojega sina in nekaj izvoljenih delavcev 
graditi Železnico . Z nivelirsko tehtnico v 
roki je Stephenson od ranega jutra do pozneg a 
večera pri delu ; vsak korak nove ceste zmer i 
sam, vsako bruno položé pred njegovimi očmi v 
tla. Težavnost nad težavnostjo, druga večja od 
druge, mučijo neutrudni duh Stephensonov . Zapreke 
ovirajo delo, na katere nikdar mislil ni, 
katerih nikdar ni slutil. Kadar poneha delo v 
večernem mraku, posaja neumorni Stephenso n 
pri mali oljnati svetilki v sobi, katero m u 
Peace v svoji hiši prepusti in misli na nove iznajdbe 
in načrte, s katerimi bi preprečil ovire. 
Razun tega mora pregledavati račune, pisat i 
liste, čitati došla pisanja, sklepati pogodbe in 
izplačevati denarje . Temu vsemu bi trebalo cel & 
moževske moči. A vender misli na svojo lokomotivo, 
kako bi jo povzdignil do one popolnosti, 
kakeršno si riše v svojem duhu. Do pozno v 
noč, čuje na postelji, misli in naklepa . In prvi je 
zopet na polji pri delu. Požirek mleka in košček 
kruha v kaki kmetski koči, časih morda tud i 
priprosto kosilo pri tem ali onem najemniku, mu 


18 1 

zadošča popolnoma, in kjer je le jedenkrat gost , 
tam ga vzprejmó drugič z odprtimi rokami . 
Kogar ljubijo otroci, tega ljubijo tudi odrasti i 
ljudje, ako niso že nepoboljšljivi . Vsi otroci pa 
z veselim hrupom pozdravljajo šaljivega strijca , 
ki ve toliko lepih iger in še lepših pripovedk . 
Vedno veselega srca preganja pustost iz hiše, 
kamor je povabljen ; sedaj, pripoveduje svoje 
zgodbe iz onih časov, ko je krpal v Jollys -
Clodsu delavcem obutala, popravljal pohabljen e 
ure in vrezoval oblačila, sedaj jih poučuje s 
svojo bogato izkušenostjo . To vse pa tako, da 
ga mora tudi najneprijaznejši človek poslušati z 

veseljem. 

Velike so težavnosti in zapreke prvo leto , 
a delo vender vrlo napreduje, in ni se bat i 

več, da bi spodletelo podjetje. Še jedno leto, in 
delo je končano. Skrbeti je torej Stephenson u 
za dve stvari, da izvrši svojo misel, namreč 
uporabo lokomotive. Prvič mora lokomotivo tako 
popolniti, da bi nihče ne dvojil o njeni vrednosti, 
in drugi pri društvu vzbuditi zanimanj e 
za lokomotivo ; ali oboje ni neposredno v nje-. 
govih rokah. 


182 

Kar se dostaje prve točke, izvršiti je tem 
težje popolno lokomotivo, ker izdelujejo vse mašine, 
narejene po njegovih risarijah, navadni rokodelci 
. Že zdavna je uvidel Stephenson, da n e 
izdelujejo strojev v njegovi delavnici tako natančno, 
kakor bi bilo želeti ; ali baš tega je 
trebalo, da se poveča moč lokomotivi. Da bi 
uresničil svoj uzor, moral bi ustanoviti novo to varno 
za mašino, in preskrbeti spretnih delavcev , 
to mu je jasno kot beli dan. A toliko tropkov 
ne zmore. 

Še neugodnejša pa je druga točka : vzbudit i 
zanimanje za svojo namero, kajti pomisliti je, 
kako so deležniki dvojili o zdravi pameti Stephensonovi, 
zvedevši o iznajdbi lokomotive njegove . 

Svoje misli pove Stephenson gospodu Pea


ceju, pričakujoč, da mu ta ponudi svojo pomoč. 
A Peaceju je koneéno vse jedno, ali vozi po železnici 
s konji ali z lokomotivo . Dosegel je svoj 
načrt, da so namreč napravili železnico, za drug o 
se ne briga. 

Tako torej je Stephenson osamel . 
Ko so imenitnega naravoslovca Newtona povprašali, 
kaj ga je privedlo do njegovih važnih 


183 

iznajdeb, odgovoril je : „To, da sem vedno na 
to mislil”. Tako so izumili malone vse iznajdbe, 

namreč z vednim mišljenjem na ono stvar . 

Čem bolj pa je Stephenson uverjen, kako 
koristna je njegova iznajdba in kako potrebn o 
je, da jo izvrši, tem marljivejše premišlja, kak o 
bi odpravil zapreke . Seveda mislimo večkrat , 
da je vse premišljanje zastonj, a potem nam 
dojde v pravi uri svetel žarek, ki razsvetli noč 
in nam pokaže pravo pot, za katero ugledam o 
daleč tam v daljavi svoj cilj . 

Nekega dne dojde Stephenson v samotno 
kmetsko hišo, stojeco dobro uro pod Darlingtonom 
tik reke Tees, ki se ondi izliva v severno 
morje. Bila je navada, da so brodarji, ki so hoteli 
v Darlington, v tej hiši ostajali, sosebno, 

če jim je neugoden veter nagajal. Pri kmetu, 
ki je imel kar zalogo vsake vrste Žganj, krepil i 
so se nekoliko od težav krajše ali daljše poti po 
morji. V veliki sobi najde Stephenson dva mornarja, 
sedeča pri močnem grogu in holandske m 
duhanu, katerega pušita iz kratkih ilastih pip . 
Oba se jezita radi zapadnega vetra, ki jam e 
vselej takrat vleči, kadar hočejo v ta ničvredni 


Darlington . In kakor ni to nič nenavadnega pr i 
ubogih Adamovih otrocih, kadar jim ne gre vs e 
po volji, jameta ta mornarja razgrajati o božjem 
stvarjenji. Božja modrost in previdnost ni sto rila 
prav, da je postavila Darlington in premogove 
jame štiri milje od morja, mesto tik izliva 
reke Tees. Stephensonu, ki je pri svojem kozarci , 
nema priča temu pogovoru, šine mahoma misel 
v glavo, če bi ne bilo na tem mestu napraviti 
skladišča za premog . Ladjam bi ne trebalo p o 
težavni poti proti reki jadrati v Darlington in 
nato zopet nazaj, kar Čestokrat mnogo stane. Na 
ta način bi bil premog za kupca dokaj cenejš i 
in izvestno bi se povišala trgovina s premogom. 

Stephenson poizve pri brodarjih globočin o 
vode in jih povpraša, če bi se dalo tu napraviti 
skladišče za premog in pristanišče za ladje. Ko 
se še na svoje oči prepriča, da je res, kar sta 
mu objavila brodarja, bavi se na poti proti domu 
z velikanskim načrtom, ki bi mu pomogel, da b i 
izvršil svoje namene, kar se tiče lokomotive. 

Druzega dne se vrne h kmetu in kupi od 
njega 20—30 oralov zemlje, ki je radi neugodn e 

lege ob reki in morji jako močvirna in nerodo



18 5 

vitna ; kupi jo torej za malo denarja . Ob jednem 

pa pové kmetu, da hoče kupiti od njega vse posestvo, 
obsezajoče 500—600 oralov, in kmet m u 
mora obečati, da v prvih petih mesecih nikomur 
ne proda ničesar, nego le njemu . 

Gospod Peace ni ravno najboljše volje, ko 

pride na večer George Stephenson k njemu . Izgubil 
je precej pri nekem podjetji in zdaj tož i 
prijatelju o svoji nezgodi. „Le še jeden tak 
udarec in izgubljen sem!” vzdihne ter pritisn e 
vroče čelo na steklo . 

„Gospod Peace, jaz seveda ne vem dosti o 

tem čudnem kupčevanji z denarjem”, pravi Stephenson, 
» a vidi se mi zmeraj, da je igra, pr i 
kateri le jedna številka prinese srečo ali nesrečo . 
Ako se steče dobro, dobljena je igra, toda z 
denarjem dojde tudi nesrečna želja po večje m 
dobičku. Ako ne zametujete mojega sveta, pustite 
nespametno igranje! " 

Peace zmaje žalostno z glavo. „Ni mogoče , 
preveč sem zabredel vanje . Prej moram še po ravnati 
izgube! ” 

„To je seveda vselej prazno upanje ne


srečnih igralcev” , pravi Stephenson . » Še je



18 6 

denkrat, pustite tako kupčevanje in rešite vsaj 
to, kar še imate! " 

„Vi lahko svetujete, kajti Vi sodite po svojem 
razmerji”, odgovori Peace jezno . „Ako bi 
tako malo potreboval, kakor Vi, potem bi bil o 
res prav, kakor pravite . Kako pa naj živi m 
družino svojo, ki je vajena blesku in krasu ? 

Kako naj poplačam vse ono, kar moram, da m e 
ima svet za bogatega moža, da si pridobim zaupanja? 
S kratka, jaz nisem dovolj bogat, da bi 
sedel s prekrižanimi rokami ; zaslužiti moram 
denarja, mnogo denarja! ” 

„In glejte, torej Vam prihajam baš prav” , 
vsklikne Stephenson. » Prinašam Vam ključ do 
denarnega zaboja , treba je le, da ga vzamete in 
odprete zaboj ! " 

„Kje pa je ta zaboj?” vpraša Peace presenecen. 
„Tik izliva reke Tees, v onih petsto oralih 
zemlje, katere sem kupil!” odgovori Stephenson. 

„Zakaj pa sami ne izkopljete zaklada? P a 
se menda vender ne bojite denarja?” vpraša 
Peace s smehom . 


18 7 

„Tega ne”, pravi Stephenson, „ali jaz g a 
ne morem izkopati tako lahko kakor Vi ali kdo 

drugi ud Železničnega društva, in zato ponuja m 
to kupčijo Vam, ki naj več uplivate na društvo .” 

„To se mi zdi kaj čudna kupčija!” reč e 
Peace, ki je doslej Stephensona le površno po slušal. 
Sedaj pa se obrne k njemu. 

„Sijajna kupčija , sijajna, gospod Peace! ” 
odvrne Stephenson. „A kdor se je hoče lotiti , 
obljubiti mi mora, da mi posodi tisoč funtov šterlingov 
ali še bolje, da z menoj ustanovi tovarn o 
za lokomotive.” 

„Aha”, smeje se Peace, „torej tudi špekulacija!” 
„Gotovo, toda na trdnejši podlagi od Vaše, 
gospod Peace!” méni Stephenson . 
„No, torej govorite!” vsklikne Peace ; zanimati 
ga jame ta pogovor . 

Stephenson pripoveduje, kako mu je prišla 
pri pogovoru brodarjev misel, podaljšati Železn o 
cesto iz Stocktona v Darlington do izliva reke 

Tees, in na tem mestu napraviti skladišče z a 
premog. Tako bi ladije prihranile mnogo časa 
in jemale premog rajši tu nego drugod, kajti 


18 8 

pristanišče je samo po sebi ugodno tako, da boljš e 
biti ne more . Darlingtonski premog bi torej spečevali 
tako, kakor še nikdar, in ker bi izložen o 
blago lahko po železnici spravljali v debelo, nastalo 
bi tam, kjer stoji sedaj slaba kmetska hiša , 
skoraj mogočno pristanišče in s pristaniščem se 


veda tudi veliko mesto. 

Peace se čudi Stephensonovi zgovornosti, k i 
je kar v ognji, kajti tako je prepričan o istini 
svojih mislij . 

„Tisti zaboj z denarjem že slutim pravi 
Peace, „toda ali bo tudi napolnjen ? ” 

„Napoljen? Napolnjen do vrha z največjimi 
bankovci !” pritrdi Stephenson . ,,In tu imat e 
ključ! Recimo, Vi ali kdo drugi, ki ima dovolj 
podjetnega duha, kupil bi zemljo ob reki Tees 
pri izlivu in bi na to pregovoril železniško društvo , 
da bi železno cesto do tja podaljšalo ; torej bi 
ona kupljena zemlja skoro imela neznansko vrednost. 
Kajti kjer je tako živahna kupčija, tam 
nastane takoj zbirališče ljudi] vsake vrste : delavcev, 
rokodelcev, kupcev in trgovcev in kar j e 
druzih. Zidati si morajo hiše, železniško društv o 
samo mora precejšen kos zemlje imeti, isto tako 


189 

posestniki jam za skladiš'ée premoga, trgovci z a 

skladišče blaga in tako dalje s kratka vsak a 
stopinja zemlje je vredna zlata . " 

„To je vse morda še preveč; res”, pravi 
Peace, „a kdo ve, ali bi železniško društvo 
hotelo uvideti dobiček in zidati železnico? .ok o 
ne, nakopal si je posestnik toliko sto in sto oralo v 
zemlje na reki Tees smrtno njivo, kamor naj 
se dá zakopati čim preje, tem bolje! ” 

„Prav pravite, gospod Peace”, pritrdi Stephenson, 
„in radi tega jaz te kupčije tudi ne 
morem skleniti, to more le oni, ki toliko upliva 
na železniško društvo, da je pregovori, naj podaljša 
Železnico do onega kraja. Temu pravi mož 
ste Vi, gospod Peace !” 

„Jaz ne, prijatelj” odgovori hitro Peace . 
„V tem trenutku nimam ni toliko denarja, da bi 
mogel kupiti nekaj sto oralov zemlje, kako pa 
še le zadoščati Vašim pogojem . 

„Morda bi bilo poskusiti z gospodom Stiperjem 
?” svetuje Stephenson . „In sedaj”, nadaljuje, 
,,govoriva o mojem razmerji, to je o 
lokomotivi. Gospod Peace, ako bi Vi z menoj 
ustanovili tovarno za lokomotive, bila bi to dobra, 


19 0 

da izvrstna kupčija, o tem ni dvojiti, kajti Vaš i 
pregovarjalni moči se gotovo posreči, da uvedete 
mašino kot gonilno moč na cesti med Darlingtonom 
in Stocktonom . ‘ 

„Da, da, ako bi tudi Vi mogli kaj pridejati ! 

Meni samemu pa ni mogoče ustanoviti omenjen e 
tovarne. Le toliko - -” 

„Kdo pa pravi”, seže mu Stephenson v be


sedo, „da ne morem ali nečem ničesar pridejati ? 
Za iznajdbo svoje svetilke varnice sem dobil tisoč 
funtov šterlingov častnega darila. To svoto vložim 
in ne zahtevani od svojega tovariša prav nič večje .” 

še dolgo govorita o tem predmetu, in ko se 

naposled ločita, pravi Peaee : „Ta ura mi je po 
mojih velikih izgubah zopet vdahnila pogum ! ” 

Peace dobi potrebni denar in ne da bi s e 
dolgo mudil, trudi se Stephenson ustanoviti to varno 
za lokomotive. Pri Newcastleji kupi kos 
zemlje in sezida malo poslopje. To je bil prvi 

začetek onemu velikanskemu poslopju, katero j e 
polagoma nastalo na onem mestu . Nad vhodom j e 
stal krasen napis : Stephenson & C o m p . 

Ko je bila železnica iz Stocktona v I)arlington 
izgotovljena, bilo je tudi nekaj poboljšanih loko



19 1 

motiv izvršenih. O vprašanji : „Koliko morejo 

vleči?” razpravljali so kaj živahno . A da si je 
Peace poskusil vse, ostalo je trdovratno društv o 
vender le pri konjih in že jih je hotelo nakupiti . 
V zadnjem trenutku pa Peace, ki je tudi denarn o 
pripomogel, da se je ustanovila tovarna, društv o 
pregovori vsaj toliko, da sklenejo Stephensonov o 
lokomotivo poskusiti, če ne več . V ta namen 
dojdejo kratko pred odtvorjenjem železnice tr i 
Stephensonove mašine v Stockton . 

Tisti dan pred odtvorjenjem se pelje Stephenson 
s svojim sinom Robertom in še nekaterimi najboljšimi 
delavci za poskušnjo po železnici . Po dokon~ani 

vožnji, ki se prav dobro izteče, gredo v gostiln o 
na kosilo. Vsakdo dobi steklenico vina, priboljšek , 
ki si je ga zmerni mož prvikrat privoščil v življenji 
svojem, a njegovo veselje radi dobrega 
vspeha je bilo preveliko! Ko so kozarci napol njeni, 
vzdigne se Stephenson in pravi veseleg a 
obraza : ,,Prijatelji! jaz upam, da doživite tisti 
čas, ko bodo Železnice nadomeščevale vso drug o 
vožnjo po deželi, ko bo poštni voz vozil po železnera 
tiru in ko bo železnica glavna cest a 
kraljem in beračem . Dojde čas, ko bo potovanje 


19 2 

ceneje na parnem vozu nego peš . Dobro vem, 
malone nepremagljive zapreke bodo stavili na pot , 
ali kar sem rekel, pride, kakor gotovo živim . 
Želim le, da bi ugledal tisti dan, dasi se g a 
skoro ne smem nadejati ; kajti predobro vem, 

kako počasni so človeški napredki in s kakimi 
težavami sem se moral boriti, predno so vsprejel i 
mojo lokomoti‘ o na tej novi železni cesti, dasi 
je več *nego deset let vspešno delovala v Killingworthu 
Torej prijatelji, izpraznite svoje kozarce 
na moč lokomotive! " 

Odtvorjenje Stockton - Darlington-ske železnice 
— 27. kimovca leta 1825 — privabilo je 

veliko množico ljudstva od daleč in od bliz u 
v Stockton. Močno oporekanje, s kojim se j e 
imela ta velika ideja bojevati večletno neumorno 
delovanje mnogih ljudij na vloževanj i 
tirov , žuganje cestnih uradnikov, voznikov i n 
konjskih kupčevalcev, mogoče tudi še v obče me d 
ljudstvom in tudi med boljšimi ljudmi raztresen e 
dvombe nad uspehom, vse to je bilo pač dovolj 
ugodno, da je vzbudilo radovednost občinstva . 

Največ jih je le prišlo, da bi videli, kak o 
slab je novi stroj ; videti so hoteli, kako se bo 


19 3 

razletel in le malokdo je zaupal moči lokomotiv e 
in njeni rabnosti. Drug pri drugem so stali in 
čakali čudnega igrokaza . 

Najprvo dojde šest težko, s premogom in 
moko naloženih voz, ki so pripeti drug na dru.zega. 
Na to pride osobni voz za ravnateljstvo i n 
njega prijatelje, katerega tudi pripnó na prejšnj e 
vozove . Smeh in zaničljive opazke se éujejo med 
množico, ko pripnó na prvih sedem voz še jede n 
in dvajset praznih voz za osebe. Konečno se prikaže 
še šest voz naloženih s premogom, kater e 
pripnó na prejšnje, tako da je voz vkope štiri 
in trideset . Veličasten vlak ! 

Previdneži tiho odidejo, da bi jih ne zadel a 

neizogibna nesreča. Tenak, skozi ušesa leteč pisk 
prevpije hrup tisočev Ijudij. Takoj nastane mir 
in tihota . Vsakdo steguje svoj vrat, da bi videl, 
kako prihaja mašina . Svetlo osnažena in ovenčan a 
z venci od cvetja in smrečja prisopiha lokomotiva, 
katero vodi Stephenson sam, in se postavi n a 
čelo dolgemu vlaku . 

Kdor je dovolj pogumen, sme stopiti v t a 
ali oni osobni voz. Okolu pet sto ljudij porabi 
to priliko. Ko je vse gotovo, naznani krepak , 

13 


194 

daleč po zraku leteč žvižg, da odide vlak . Sedaj 
se jame vlak premikati, poéetkoma počasi, a vedn o 
hitreje in hitreje! Dim se vali iz dimnika, pomešan 
sem ter tija z iskrami, lokomotiva deluje, 
zemlja se trese pod ogromno težo in ropotaje in 
buhaje izgine v malih minutah lokomotiva z 
vlakom vred izpred oeij gledalcev. Strah in groza 
objame početkoma množico, a nato se vzdigne, 
iz tisoč in tisoč grlov vesel „Hura!” in Stephensonovo 
ime je na ustnih vsakomur . 

Celo pot do Darlingtona, malone devet angleških 
milj, premerila je lokomotiva v jedni uri . 
V Darlingtonu so odpeli vozove z moko in premogom, 
vzeli nove vode in pripravili vlak tako , 

da je bilo v njem prostora godcem in več drugim, 
osebam iz Darlingtona ; nato se jame vlak zope t 
pomikafi in dospe čez tri ure znova v Stockton . 
Te tri ure so bile odločilne za lokomotivo. Na 
konje pri takih vspehih nikdo ni več mislil, i n 
pri. Stephensonu so naročili še več lokomotiv in g 
tudi nekaj osobnih vozov. Ti vozovi, narejeni po 
Stephensonovem načrtu, bili so jednaki omnibusom. 
Na vsaki dolgi strani je bila vrsta sedežev, 
v sredi miza, vrata v zadnji steni . Ko, 


195 

dospe prvi voz tisti dan pred odtvorjenjem v 
Stockton, vprašajo Stephensona, kako naj imenujejo 

čudni voz. Dobro vedoč, da še ni popolen, odgovori 
jim : „Imenujte ga radi mene „eksperiment!” 
Sestava vozov se je izpremenila, ime ji m 
je pa v Angliji ostalo . 

Skoro nato se vrne Stephenson s svojim 
sinom v Killingworth. Stanoval je še vedno v 
skromni hišici, kamor je bil pred mnogimi leti 
privedel svoje stariše, v hišici, katera je videla 
muke in nade njegove. Sinovo zdravje pa je jelo 

pešati radi mučnega dela zadnjih dveh let in 
zdravniki so nasvetovali, naj gre v druge kraje . 
Slučajno so pa iskali takrat spretnega inženirj a 
za napravo velikih rudnikov v Kolumbiji . Očetovo 
ime je mladega Stephensona dovolj priporočilo, 
da so mu oddali tisto službo . 

George Stephenson spremi svojega sina 
Roberta na potovanji v novi svet do Newcastleja ; 
tu ga vede v prodajalnico, kjer kupi dve dragoceni 
uri . 'ledno da svojemu dragemu sinu . 

„Tukaj, Robert, v spomin svojega očeta!” reče 
mu z rosnimi očmi . Spomni se vselej, kadar pogledaš 
na kazalo, da tvoj stari oče šteje ure, d a 

13 * 


19 6 

te bo imel zopet poleg sebe . Robert, v stare m 
svetu imamo sedaj dovolj opravila, ne ostani m i 
torej predolgo v novem!" Na drugo uro pa d a 
urezati napis : „Iz hvaležnosti in čislanja George 
Stephenson Edvardu Peaeeju! ” 

Te besede nam značijo, kak namen je imela 
druga ura. Ko George Stephenson za nekaj tednov 
Peaceja obišče v Darlingtonu, da bi skončal letn i 
račun skupne tovarne za lokomotive, izroči m u 
jo. „Gospod Peaee”, pravi mu, „na svojem uspehu 
z lokomotivo zahvaljam Vas, in brez Vaše pripomoči 
sedel bi sedaj toliko da ne gotovo še v 
Killingworthu kot inženir . Vzemite to darilce v 
znamenje prave hvaležnosti! ” 

Peace stisne Stephensonu roko. „Vaše besede”, 
pravi ginjen, „napoljnujejo me s ponosom, 
dragi prijatelj. Vi se mi nimate zahvaljevati nego 
jaz Vam. Da se nisem seznanil z Vami , ne 

bil bi se moj načrt železne ceste izvršil. Kar se 

pa tiče lokomotive, kdo ima večji dobiček nego 
jaz in železniško društvo!” 

„Torej se izplačuje železnica ? „nasmehne s e 
Stephenson. „Kakor si utegnete misliti, močno 
radoveden sem !” 


19 7 

„Zelezniško društvo”, poroča Peace, „ima 
dobiček, kakeršnega še nikdar . Desetkrat več ljudij 
potuje sedaj med Stoktonom in Darlingtonom nego 
prej s počasnim poštnim vozom, katerega že nekaj 
tednov sem nikdo ne rabi . Ljudje, kateri prej 
niso nikdar niti mislili na potovanje in katere 
je oblil kurji pot, kadar so čini drdranje tiste 
omare, pošto imenovane, vozijo se sedaj za veselj e 
v sosedno mesto, ker je vožnja cena, hitra i n 
pripravna. Razven tega je prevažanje blaga od 
dne do dne Živahnejše . Prej so zvozili k večjem u 
dve sto ton na teden iz Darlingtona v Stockton ; 
a sedaj? Zvozili so vlaki samo od nedelje do 
danes že nad dva tisoč ton in danes je še le četrtek 
; smem reči, da zvozijo sedaj povprečno nad . 
štiri tisuč ton iz Darlingtona v Stockton . Da Vam 
tudi to povem! V zadnjem času ustanovile so s e 
celo zasebne družbe, ki hočejo prevzeti prevažanj e 
oseb v najem. Posebni vlaki za osebe in drug o 
blago bodo vozili vsak dan v Stockton in nazaj . 
Ako pojde tako dalje, utegnete si misliti, kak i 
dohodki bodo dohajali železniškemu društvu! ” 

„To mi je ljubo”, pravi Stephenson, ,,sosedno , 

ko smem sedaj upati, da najin stari načrt, namreč 


19 8 

podaljšanje železnice od I)arlingtona do izliv a 
reke Tees, tudi vsprejmó . " 

„0 tem sedaj kar nič ne dvojim”, zatrjuje 
Peace, „in tudi ne ob onem zaboji denarja, o 
katerem ste mi bili ondaj pravili . Ako Vam je 
-všeč, predlagajva že danes najino podjetje, ko s e 
zbere večina društvenikov v klubu . ” 

To se zgodi. Delničarji začujeno poslušaj o 
Stephensona, ko jim razlaga bogati dobiček i n 
popolnoma zaupajoči njegovi bistroumnosti, izročé 
še isti večer Stephensonu železnično podaljšano 
in potrebne naprave . 

„Glavni vzrok mojemu današnjemu pohodu ” 
pravi Stephenson na poti proti domu Peaceju , 

„bil je ta, da Vam izročim čisti dobiček najineg a 
tovarniškega podjetja, ki iznaša kakih petdese t 
funtov šterlingov. Ker pa se sme najina tovarna 
radi podaljšave železnice do izliva rek e 
Tees nadejati mnogo večjemu dobičku, želel 
bi, da vloživa dobiček v povečanje tovarniški h 

naprav . 

„Popolnoma zadovoljen gospod Stephenson ! ” 
odgovori Peace. ,,Kam bi tudi denar varnejš e 
vlagal, nego v Vaša podjetja`?{` 


19 9 

V jednem letu je bila Stockton-Dar in crtonska 
Železnica podaljšana do izliva reke Tees v severno 
morje. In kar je Stephenson z bistrim očesom 
videl že pred leti, to se je zgodilo . Prevažanje 
premoga narastlo je skoro do neverjetne živahnosti . 
Jele so se napravljati ladijedelnice in pristanišča , 
zidati škarpe in kopati grape tam, kjer je stala 
pred kratkim slaba kmetska hiša ; in kjer ni bil o 
videti na dolgo in široko nič druzega nego mokvirje 
in ledine, jele so se vzdigovati hiše, mitnice , 
delavnice, škarpe, Iadijedelnice, cerkve, kapele in 
šole, in v malo letih je štela britanska država 
jedno znamenito trgovsko mesto več . 

Middlesbourgh je jedno najvažnejših pomorskih 
mest na severni obali Anglije in šteje dan danes 
okolu. 30000 prebivalcev . 

Za vse to se ima zahvaliti Anglija Peaceju , 
še bolj pa George Stephensonu . 


200 


Deveto poglavje . 

V trgovski kazini v Liverpoolu so dan e 
rnnogobrojno zbrani gospodje posebno živahni . 

Glasne gruče stojé sem ter tija po dvorani in se. 
živahno pogovarjajo, a kamor koli naj sluša uho , 
povsodi čaje le glasno zabavljanje na kanalsk o 
društvo. Kaj je to kanalsko društvo in kaj je 
krivo, da so vsi navzoči proti njemu ? 

Liverpool in Manchester, dve iz med naj 


večjih trgovskih mest na Angleškem, ali bolj e 
rečeno, na svetu, bili sta od nekdaj med seboj 
v živahni zvezi . Da bi olajšali to zvezo, zidalo 
je društvo kapitalistov med obema mestoma velik 
kanal. Ko se je pozneje pokazalo, da ne zadošča 
vedno in vedno rastočemu prevažanju blaga , 
zidalo je še drug kanal . Lastnike teh dveh kanalov, 
ki so ob jednem tudi preskrbovali prevažanje 
blaga po kanalih, zvali so kanalsko društvo .. 

Blago pa se je od leta do leta množilo i n 
naposled doseglo toliko obilost, da sta bila ona 
dva kanala že davno nedostatna. Natovorjen čoln, 


2O 

potreboval bi od jedrega mesta do druzega kak e 
tri dni radi mnogih tovorov pa je trajalo sedaj 
štiri do šest tednov, predno je trgovec v Manchestru 
prejel blago, došlo v Liverpool, tako, da 
je torej prevažanju po malo miljah trebalo več 
časa, nego prevažanju surovega blaga čez atlantsko 
morje . 

Manufakturno blago iz Manchestra v Liverpool 
nazaj se je isto tako zakasnjevalo . Naravn o 
je bilo torej, da je jela trgovina zastajati in d a 

so se trgovci vedno in vedno pričkali s kanalskim 
društvom . Do vrhunca pa je dospela nezadovoljnost, 
ko so mogočni lastniki kanalov odrekli 
trgovcem zidanje tretjega kanala in se isto 
tako branili, voziti s parniki mesto s čolni . 

V tem času največje jeze trgovcev v Manchestru 
in Liverpoolu in oholosti kanalskega , 
društva se raznese glas o Stockton-Darlingtonsk i 
železnici in razburi i trgovce i kanalsko društvo 
bolj, nego bi kdo utegnil misliti. 

V omenjeni trgovski kazini, kjer je bilo čuti 
glasno in jezno govorjenje proti kanalskem u 
društvu, čuti bilo je skoro vprašanje, ali bi s e 
ne dal Manchester zvezati z Liverpoolom z Že



lezno cesto. To misel so mahoma vsi živahn o 
odobravali in marljivo razpravljali možnost take 
zveze. Do pravega sklepa pa niso mogli priti, 

ker ni nihče v družbi poznal niti železne ceste 
niti svojstev njenih . 

K sreči pride o pravem času v društvo 
William James, mož, ki je bil neznansko boga t 
in ki je opravljal ne ravno neznatno državn o 
službo. Ob'',eval je z vsemi osebami najvišjih 
stanov, imel je razpostrana posestva in bil so lastnik 
raznim velikim rudnikom. Pazen na vse, 
kar je spešilo občno blaginjo, prepričal se je , 
kakor hitro je čul o Stockton-Darlingski železnici, 
na svoje oči o veliki važnosti njeni in s e 
je pri tem seznanil z George Stephensonom. 
Nikdo ni torej mogel bolje dokazati koristi 
take železne ceste med Liverpoolom in Manchestrom, 
nego William James. Dokazal jo je tudi 
z vso zgovornostjo in navzoče gospode tako navdušil, 
da so še tisti večer volili odbor, ki bi 
ukrepal o tej stvari. Nekatere gospode, med 
njimi tudi Williama Jamesa, poslali so 
Darlington, da bi vsaj nekoliko spoznali železnico 
. 


203 

Stockton-Darlin tonska železnica je deloval a 
z vso marljivostjo in odposlani možje so bil i 

tako prepričani, da so sklenili svoje potovanje v 
Killingworth nadaljevati, da bi se pogodili s 
Stephensonom samim. Stephensona ta častni pohod 
ni razveselil malo. S svojo bistroumnostjo 
je skoro spoznal, da bi bil to velik vspeh novega 
zistema, ako zidajo Liverpool-Manchestersko 
železnico. Storil je torej vse, kar bi utegnil o 
priporočiti njegovo mašino. Dasi so bile lokomotive, 
ki so službovale v Killingworthu, le prvi 
poskusi in še v marsičem nepopolne, vender s e 
je polastil gospodov iz Liverpoola strah in začuje*, 
ko se je puhajoča mašina ropotaje bližala 
z neverjetno hitrostjo. Malone za igračo 
je vlekla potem gori in doli šest na njo pripetih 
voz Leško s premogom naloženih . Naposled so 
se dali tudi gospodje pregovoriti, da so stopil i 
sami na lokomotivo. Odpihala je ž njimi tako 
hitro, da se jim je zdelo, kakor bi plesala v 
divjem kolobaru ob potu stoječa drevesa in koče . 
Marsikaterega je pri tej čudni vožnji oblil kurj i 
pot. Ko so pa čutili pod seboj zopet trda tla, 
bili so vender vsi polni hvale na to izvrstno iz



najdbo in James je dejal : „Stephenson je naj 


večji praktični veleum našega stoletja, in ak o 
še razvije popolno moč mašine, kar obeča in o 
čemer ne dvojim, bo njegov glas jednak glas u 
Wattovemu” . 

Nad vse mere zadovoljni poslanci povabij o 
Stephensona, naj se pelja ž njimi v Liverpool i n 
pregleda tla med tem mestom in Manchestro m 
in naj nato brez predsodkov pove svoje mnenj e 

o zidanji železnice. 
Z veseljem vsprejme Stephenson to povabilo, 
a najde med obema mestoma toliko težav, 

kar se tiče tal, da tudi povprečno ne more do ločiti 
troškov za zidanje železnice. Zahteval je, 
da bi zadostil pogodbam društva, katero se j e 
bilo stvorilo vsled navdušenega naznanila poslancev, 
zmerjenje sveta med obema mestoma . 
Rado mu je dalo društvo v ta namen potrebn o 
svoto in Stephenson je takoj marljivo priče l 
svoje delo. 

Sedaj pa so se mu jele staviti na pot zapreke 
od take strani, na kakeršne niti sam ni 
bil pripravljen . Mnogi posestniki namreč, katerih 
lastnino je moral Stephenson prekoračiti, branijo 


20 5 

mu, seveda naščuvani po kanalskem društvu , 
meriti svet po svojih posestvih . Dasi Stephenson 
po mnogi zvijači in neizrečenem trudu dokonča 
izmerjenje in povprečno določi troške, vender j e 
jedno in drugo nezanesljivo, česar tudi društvu ne 
zamolči. Stephenson je cenil troške na 400.000 
funtov šterlingov, ali ta svata se je skazala pozneje 
za popolnoma nedostatno . 

Kupci in trgovci so sedaj razpisali sub 


skripcijo, da bi dobili določeno svoto . Ker so 
se pa oglasili premnogi deležniki, potem tudi 
zato, da bi vzbudili zanimanje prav mnogih oseb , 
izdajali so delnice po 100 funtov šterlingov. Ta 
naprava se je pozneje skazala za kaj praktično . 
Ko jame misel res dobivati življenje, nastajajo 
znova vsakovrstne dvojbe o rabnosti lo komotive 
in o Stephensonovi vrlosti in spret nosti. 
Teh dvojb niti William Jamesov upliv n e 
more uničiti. Pošljejo torej druge poslance v Killingworth, 
da bi še jedenkrat opazovali Stephen sonovo 
mašino. Tem poslancem dodadó kot izvedenca 
spretnega mehanika in inženirja Sylvestera. 
Znova se prepričajo poslanci, kako ugodn a 
Stephensonova lokomotiva . Gospod Sylvester 


20 6 

spiše odboru nepristransko naznanilo in priporoča 

v njem Stephensonovo lokomotivo za varno, prak


tično in za najcenejše prevažilo teških tovorov . 

Vrhu tega opomni, da more lokomotiva sicer še 

hitreje voziti, da je pa varnejše, če premeri le 

devet do deset angleških milj v uri . 

„Devet do deset milj v uri!” zavzamejo se 
gospodje trgovci . „Nemogoče!” In neverjetnež i 
gredo sedaj sami v Killingworth, da bi to čud o 
videli na svoje oči. 

Ko jim svoja skušnja prežene zadnje pomislike, 
prosijo Stephensona, naj še jedenkrat, 

in sicer natančneje premeri svet, da morejo to 
stvar predložiti parlamentu . 

Sedaj, ko spozna kanalsko društvo, da s e 

trgovci s svojim železniškim načrtom nikakor n e 
šalijo in da hočejo celó v parlamentu predlagati 
železnico, zmehča se in stavi ugodne pogodbe . 
Še jeden kanal hoče zidati, napraviti parnike in 
znižati vdrle cene. Toda prepozno. Še pred kratkim 
tako ohole posestnike kanalov jame marljivo, 
delovanje trgovcev skrbeti . Boje se za svoje bo-
gate vire, in se poprimejo drugih pripomočkov . 
Zabavljajo na železnico in pregovoré časopise, da 


20 7 

ščujejo ljudstvo proti podjetju. Časopisi trdé, da 
bo lokomotiva motila krave na paši, da kokoši 
ne bodo nesle, strupeni par te strašne lokomotive 
da bode moril ptice v zraku, odpravljal i z 
okolice fazane, lisice, srne, zajce in drugo div-
jačino. Požari brez števila bodo nastajali, kajti 
iskre leteče iz lokomotivnege dimnika padal e 
bodo na hiše in jih upepeljale ; zrak se bo mora l 
okužiti in prouzročevati ljudem in Živini strašn e 
bolezni, o katerih do sedaj še nihče ne vé. Lokomotiva 
bo ovirala potovanje po cesti, bre z 
kruha bodo vozniki in delavci in vsaka krčma 
bo uničena. Da pa se mora lokomotiva raznesti 
in potnike in blago razdrobiti na kosce, to j e 
bila tem kričačem dognana stvar. 

Na ta način si je pridobilo kanalsko društvo 
vse neizobražene, pa tudi mnogo olikani h 
ljudi na svojo stran, in ko hoče Stephenson 
znova meriti svet , sovražno mu je priprost o 
ljudstvo tako, da ga vozniki in brodarji, kateri m 
po mnenji lažnjivih lastnikov kanalov tudi pret i 
poguba, res ovirajo pri delu. Delavci Stephensonovi 
morajo radi bičev in kolov nehati 
z delom in najspretnejšega mladega moža vržejo, 


208 

brodarji nekega dne na tla in ga ne izpusté 

prej, dokler jim ne obeča, da se neče nikdar 
več utikati v take reči . 

Na ta način mora Stephenson začasno ustaviti 
merjenje pri Liverpoolu in je začeti tam, 
kjer misli, da mu ljudstvo ne bo branilo . Toda 
kamorkoli dojde, povsodi vidi nezaupne obraz e 
in sovražne prebivalce. Le na nekaterih krajih 
pospešujejo večji posestniki in občinski predstojniki 
njegovo delo in mu dajo oboroženih 
ljudi. Po velikih težavah in zaprekah se naposled 
posreči Stephensonu z zvijačo in silo, da izmeri 
svet. Često ga je seveda moral meriti pri lunine m 
svitu in veliki nevarnosti za svoje življenje. Na 
podlagi tega izmerjenja predlagajo sedaj prijatelji 
sodeležnih trgovcev in podjetja, ki so bili 
ob jednem tudi udje parlamenta, v parlament u 
železnico. Tu naj bi v vroči duševni bitki določili 
usodo Stephensonove ideje. Mnogi nasprotniki 
stojé nasproti malim živahnim zastopniko m 
zakona. Po številu so nasprotniki v večini in 
kar se tiče veljave, ne zaostajajo za onimi. 

Ko si nabero prijatelji in sovražniki za medsebojno 
bitko dovolj snovi z zahtevanimi naznanili, 


209 

pozvanimi pričami in lastnimi študijami, pokličej o 
Stephensona samega za pričo v parlament . 

To se zgodi 25 . malega travna leta 1826 . 

Oči vseh navzočih se obrnejo na priprostega 
moža. Oni, ki so bili pri podjetji najmanj 
vdeleženi, pogledujejo ga radovedno, nasprotniki 
zaničljivo, prijatelji pa zro s težkim pričakovanjem 
in ne brez skrbi na Stephensona, kajti njegov o 
lastno vedenje bi utegnilo naj več odločiti. Stephensonova 
naloga nikakor ni lahka. Predobro mu je 
znano, da ima pred seboj nasprotnike, ki stor é 
vkljub najboljšim vzrokom in dokazom vse, da 
bi ovrgli njegovo idejo . 

Sedaj velé Stephensonu, naj govori o svoj i 
lokomotivi. Toda komaj izgovori prve stavke, ž e 
se jamejo mnogi v dvorani glasno smejati . Nje


govo narečje je osorno in nenavadno je njegov o 
preprosto, neprisiljeno govorjenje v teh prostorih , 
kjer si je zgovornost postavila svoj prestol . Če 
sploh kaj spravi v tujem društvu v zadrego, stori 
to gotovo v prvi vrsti smeh in posmehovanje , 
čepar vzrok nam je neznan . 

A. Stephenson premaga tudi to zapreko. 
Jasno, kakor vidi stvar pred seboj, poznajo 
14 


21 0 

pravo moč lokomotive, nadaljuje svoj govor brez 
ozira na zaničevanje, ugovore in smeh. Pravi 
vihar in nevihto smeha, zaničevanja in obrekovanja 
pa zaženó nasprotniki, ko jim jame govoriti 
v hitrosti lokomotive, in tudi mnogi njegovi 
prijatelji majó z glavo in si šepečejo n a 
uho, da ni zdrave pameti. Kajti tega čislani gospodje 
parlamenta ne morejo umeti, da bi mogl a 
več centov težka mašina dvakrat ali celo trikra t 
hitreje voziti od poštnega voza. Nasprotniki lokomotive 
upajo sedaj za gotovo zmagati in gospodje 
kanalske družbe, katerih tudi nekaj sed i 
v parlamentu, manejo si veselo roki, ko seže 
nekdo Stephensonu v besedo predlagajoč, naj s e 
vsa stvar kot neumna misel, rojena v norčevi 
glavi, več ne razpravlja. 

Tega predloga pa ne odobré, kajti našel se 
je gospod z imenom Alderson, kateri se je bil 

na ukaz nasprotnikov kaj natanjko pečal z mehaniko, 
in ta naj bi Stephensona popolnoma i n 
za vselej vničil . Ta gospod Alderson jame sedaj 
Stephensona obdelavati na strašen način in ga 
obsiplje s celo ploho vprašanj o hitrosti, moč i 
in učinku lokomotive . 


21 1 


Gospod Alderson jame : 

» Recimo, mašina teče res tako hitro, kakor 
se bahate, ali bi ne jemal zračni tlak sape vsa komur, 
ki bi bil na mašini? " 

Stephenson : » Ali jemlje zrak tiču sapo ? 
In vender leti še mnogo hitreje, nego teče lokomotiva! 
" 

Alderson : „Da, toda ljudje niso tiči! Če 
bi pa pri taki hitrosti kolesa skočila iz tirov , 
kaj potem?” 

Stephenson : » To se ne more zgoditi, ke r 
so kolesa vtrjena v tirih od znotraj! " 

Alderson : „To ni mogoče, kajti če bi bila 
kolesa v tire vtrjena, bilo bi drgnjenje tako veliko , 
da bi se morala pri basniški hitrosti Vaši stopiti 
kolesa in tiri . ” 

Stephenson : » Jaz sera doslej napravil šestnajst 
lokomotiv in prva opravlja še danes svoj o 
službo baš tako, kakor pred desetimi leti ; stopila 
pa se niso ni kolesa ni tiri. " 

Alderson : » Mašine, ki so bile doslej v rabi , 

pa tudi gredo tako počasi, kakor staro kljuse ; 
one ne delajo tega, kar tukaj obečate . Sicer pa 
le recimo, da je hitrost lokomotive resnična , 

14* 


21 2 

kako neznansko močni bi morali biti tiri, da bi 
držali malone poldrugsto centov, ki se premikajo 
po njih dve do tri, ali kakor častiti gospod Stephenson 
na res brezumen način zatrjuje, štiri d o 
pet milj hitro v uri. Prosim torej pogumnega 
izumitelja, naj nam sedaj vender naznani s številkami 
razmerje, v katerem se tlak take teže 
veča s hitrostjo. " 

Stephenson : » Napačno je, ako mislite, da 
hitrejša vožnja prouzročuje tudi večji tlak n a 
tire!" 

Alderson : »To. je lahko 'reči — a dokažite ! " 

Stephenson : „Precej! — Drsalec drči če z 
tanjko skorjo ledu ; gotovo pa je, da se udre , 
ako stoji mirno. Isto tako je z lokomotivo . ” 

Alderson : „Gospoda moja, Vi vidite, povsodi 

ničevi primeri in nikjer dobrega dokaza ! — Še 
nekaj. Ako bi stala na tiru lokomotivi na poti 
krava, ali ni to zelo hudo ? ” 

Stephenson : „Da, zelo hudo — za kravo! ” 
Vsi se smejó, in za danes ne izprašujejo 

več. A ta izpit nadaljujejo drugi dan in skušajo 
Stephensona še bolj ugnati v kozji rok neg o 
prvi dan. Govoré o najneznatnejših posamez



213 

nostih, da bi stavili Stephensonu zanjke in g a 
obdolžili nevednosti in nespametnosti, in to te m 
bolj, ker so si morali priznati celo neprijatelji 
Stephensonovi, da Stephenson nikakor ni tak o 
neumen, kakeršnega so si mislili. Njegova na


znanila so bila jasna in gotova in njegovi načrti 
osnovani na podlagi zmerjenja. Načrti mostov in 
prodorov so bili namreč tako pravilni, kakor s o 
le mogli biti pri delu, katero so ovirale in motil e 
najraznovrstnejše zapreke . 

Da omenim le še jednega vprašanja, kater o 
se je dozdevalo nasprotnikom posebno ugodno , 
da spravijo Stephensona v zadrego ; bilo je sle


deče. Po srečno dovršenem dokazu utrujenega 
moža, poprime namreč gospod Alderson besedo , 
rekoč 

,,Vi ste svojo mašino tudi s tem priporočali , 
da baje ne bo treba več toliko konj za prevaže vanj e 
blaga. Ali ste pa tudi pomislili, kaj ima pomeniti 
to ? Po zadnji natančni štetvi treba v Angliji jede n 
milijon konj za prevažanje oseb in blaga. Torej 
pomislite, gospoda moja, koliko tisoč ljudij Živ i 
konjarstvo. Dalje : koliko najemnikov si pridobiva 
najemšéino samo s tem, da sejejo oves, kar bi 


21 4 

seveda jenjalo, ako izginejo konji ; kako neznansko 
število hlapcev in voznikov bi pahnili v gotov o 

revščino. Recimo torej, dragi moj Stephenson, 
Vaša misel s parnim vozom bi se dala zvršiti , 
-vender bi bilo to le v revščino in pogubo človeštva!" 


Gospodje glasno priznavajo govorniku svoj o 
zadovoljnost in se malo menijo za Stephensonov e 
opazke . 

Tu se vzdigne neki Joy in jih kara, da siliš* 
zmeraj le nasprotnika, a za Stephensonovo opra


vičenje se niti ne menijo . Nato nadaljuje : 

,,Vse te opazke so uničene popolnoma, ako 
pomislimo to: Da se vzdržuje konj, treba je 
zemlje, katera živi povprečno osem ljudij . .ako 
torej izpodrine parni voz oni milijon konj, pri dobljeno 
bode toliko zemlje za žito in zelenjavo , 
da bo lahko Živila osem milijonov ljudij. Gospoda 
moja, ali ni to velik blagoslov vsi deželi ? 

Posledica dvodnevnega boja je bila, da so 
Stephensonovo misel proglasili za glupost in tako 
nezmiselno, kakor se le more poroditi v glavi 
do cela zrelemu neumnežu . Zakon so na to od klonili 
. 


21 5 

Utegnemo si misliti veselje nasprotnikov ! 
Toda podjetniki nikakor niso mislili, da so z a 
vselej premagani, in ravno tako malo se je dal 

Stephenson prestrašiti, če tudi je bil vspeh zanj 
sedaj dovolj žalosten . Javno je bil zasramovan , 
proglašen za norca in nevedneža, celo privrženci 
njegovi mu niso več upali. Tako torej ni imel 
dosti upanja, da bi izvršil kedaj svoje namene, a 
obupal ni . 

Skušnja nas uči, da nesreča nikdar ne prihaj a 
sama, ampak da dojde za njo zmeraj še druga 
in tretja. Gospoda Peaceja, je primorala drug a 
nesrečna špekulacija, da je od Stephensona zahteval 
nazaj oni denar, katerega mu je posodil, d a 
sta ustanovila tovarno za lokomotive . To je bilo 
tem hujše za ubogega moža, ker mu radi ne srečnega 
načrta Liverpool-Manchesterske železnice 
nihče več ni hotel posoditi denarja. Do malega 
druzega mu ni kazalo, nego prodati s trudom 
zvršeno tovarno in tako popustiti misel, s kater o 
se je bavil več nego deset let. 

V tem težavnem položaji se obrne Stephenso n 
do svojega sina v Ameriki. Ta se vrne takoj n a 

očetovo pismo. Prihranil si je nekoliko. Nekaj 


21 6 

prodanih mašin pa sinov prihranjeni denar, to j e 

zadoščalo, da je mogel izpolniti zahteve Peacejeve . 
Tovarna v Newcastleji se je zmanjšala, sin sa m 
je prevzel njeno vodstvo in je jako skrbno izvrševal 
očetove poboljške in nove iznajdbena lokomotivi. 
George Stephenson pa je zopet prevzel svojo 
inženirsko službo pri jamah Killingworthskih . 

Med tem pa je vedno bolj trebalo nove ceste 
med Liverpoolom in Manchestrom, ker kanalsk o 
društvo po svoji zmagi niti ni mislilo na to, da 
bi uslišalo prošnje trgovcev. Železniško društv o 
pozove še jedenkrat svoje prijatelje; člane parlamenta, 
da bi se posvetovali, kaj storiti . Sklenej o 
v parlamentu še jedenkrat predlagati Stephensonovo 
železnico, poprej pa si pridobiti več pristašev 
v zakonodajnem zboru, in boljše braniti 
svojo stvar, nego jo je mogel braniti Stephenson. 

Skušnja je izučila železniško društvo, da j e 
bolje če ne volijo Stephensona za inženirja . Njegov 
praktični razum in resnični govor ni mogel uničiti 
zvijačnih opazk nasprotnikovih . Pač je dokazoval, 
kar je res bilo, nikakor pa mu ni tekel jezik, d a 
bi razširil svojo misel, katera se je drugim zdela 
nezmiselna. Vrhu tega so mnogi že naprej dvojili 


21 7 

4o 

njegovih dokazih, ker je bil preneznaten mož 

in ker ga tudi njegova preteklost ni priporočala . 
Železniško društvo si je torej poiskalo inženirjev 
večjega imena in je izvolilo tri gospode, katerih 
imena so Že zadoščala, da so hvalila njih delo . 
Kajti pregovor »Delo mojstra hvali" resničen je 
čestokrat, ako ga izgovoriš narobe . 

Ti trije inženirji so torej premerili svet 

iznova in izdelali načrte, ki so se pa le mal o 
ločili od Stephensonovih . 

Še ni preteklo leto, odkar se je ponesreči l 
železniški načrt, in zopet dojde pred parlament . 
Bolj pripravljen, nego prvikrat, dobi sedaj zako n 
večino. Stala pa ni železniško društvo nič manj 
nego 27.000 funtov šterlingov . *) 

Sedaj bi izvršitve pač nič več ne oviralo , 
da ne bi zahtevali gospodje inženirji od želez niškega 
društva tako ogromnih svot, da se ji h 
je kar prestrašilo. Tudi naj bi šla cesta čez ve č 
milj dolgo močvirje, katerega so se gospodj e 
posebno bali in jeli sedaj, ko je bilo prepozno , 
dvojiti, da li je sploh mogoče premostiti to mo 


) 60 000 goldinarjev. 


21 8 

čvirje ; na vsak način pa bi delo pri močvirj i 
Chat-Moor imenovanem , stalo nepreračunljive 
svote. 

Vse to opozori železniško društvo zopet n a 
našega prijatelja, kateri sramotno odrinjen, pre


mišlja, če bi ne bilo bolje, zapustiti domovine 
in poskusiti srečo v novem svetu. In kdo ve, 
kaj bi se zgodilo, da mu železniško društvo š e 

o pravem času ne ponudi službe inženirske ? 
Ta ponudba pa je imela, dasi je dobro del a 

užaljenemu čutu. Stephensonove časti, vender 

sebi točko, radi katere je menil Stephenson, da 
je ne sme vsprejeti. Hoteli so mu namreč pri


dejati nekaj imenitnih inženirjev, ki bi tako 
rekoč nadzirali njegova dela . Stephenson, ki j e 
le predobro poznal inženirje in njih početje , 
odgovori torej z vso odločnostjo : „Sam, ali 
sploh ne! ” 

Železniško društvo oljenja in nastavi Stephensona 
kot jedinega višjega inženirja z letn o 

plačo 1000 funtov . 

Takoj na to se preseli Stephenson v Liverpool 
. Začne s tem, kar se vidi nemogoče, to je, 
s cesto čez Chat-Moor. Graditi jame trden nasip 


219 

čez to brezdanje močvirje, loti se torej res orjaškega 
dela, ki bi oplašilo vsakega manj pogumnega 
moža. Čez dve leti pa vender stoji 
nasip, dasi so modraki zmigovali z ramo in s e 
rogali, nasip, po katerem so smeli prevažati naj težje 
tovore. To delo pridobi Stephensonu tudi 
one člane železniškega društva, ki so jeli dvojit i 

o njegovi spretnosti, in so Že svetovali, naj s e 
ta cesta opusti, ker jim je delo trajalo predolgo . 
Ce je to delo že samo moglo in moralo 

vzbujati pozornost in občudovanje, koliko bol j 
so morala buditi pozornost druga dela Stephensonova, 
ki so se vrstila drugo za drugim, jedn o 
umetnejše od druzega. Tri in šestdeset mostov 
je stalo na cesti, vodečih &z Železnico ali po d 
njo nekateri so bili vredni največjega občudovanja 
in bili najizvrstnejšo delo, kar se je dosedaj 
storilo v tej stroki. Najurnetnejše delo pa 
je bil vijadukt, ki se popenja 24 metrov na d 

Sankay - Canallom s svojimi devetimi orjaškim i 
loki, katerih vsak je širok 17 metrov, ta mos t 
slovi še danes kot mojstersko delo . 

Umevno je, da so taka dela, kakeršnih sve t 

doslej še ni videl, potrebovala mnogo časa, po



220 

nebno, ker še ni bilo ljudi, katerim bi bil mogel 

Stephenson večja dela prepustiti v izvršitev . 
Moral je načrte do pičice sam izdelovati, ljudi 
po njih zmožnosti nastavljati in povsodi nadzirati 
delo. Za vse maŠine, za prediranje tunelov, za 
zidanje mostov, napravljanje kolovratov, signalo v 
in prehodov, za vse to je moral iskati misel v 
svoji glavi. Tako se je torej zgodilo, da je izvršitev 
železnice le počasi napredovala in marsikateremu 
kapitalistu se je morda krčilo srcé , 
ko čez več,' nego tri leta niti povedati nis o 
mogli, kdaj bo končana železnica, ki je Že po žrla 
ogromne svote . 

„Vi spravite na nič sebe, nas in železnico” , 
dejal je nekega dne jelen društvenih ravnateljev, 
» če ne boste delali hitreje . " 

» Sir", odgovori Stephenson, ki se je ravn o 

pečal s prodiranjem orjaškega tunela pod Liverpoolom, 
„opazujte to zidanje, premislite že izvršena 
težavna dela in zapreke, ki nas ovirajo ! 
Sedaj je neugodno vreme, ki nas zadržuje, sedaj 
ni denarjev in radi tega ne delavcev. Skratka : 
premislite to, in uvideli boste, da je nemogoče 
Železnico hitreje graditi!” 


22 1 

» Nemogoče !" vsklikne trgovec . » Kaj je nemogoče? 
Želel bi, da bi Vam mogel poslati 
moža, ki je svetu pokazal, da ne pozna te besede. 
To je bil — Napoleon ! " 

„Oho”, odgovori Stephenson nekoliko užaljen. 
„Dajte mi denarja in materijala, koliko r 
ga potrebujem, potem bo železnica prej izvršen a 
nego si mislite. Napoleonu pa me ne primer-, 

jajte, moje delo je večje od njegovega ! ” 

„Dobro, denarja Vam ne bo nedostajalo! ” 
pravi ravnatelj zadovoljno, in pristavi : 
„Vi pa tudi pokažite, kaj premore trdna 
volja l ” 
Za denar so odslej skrbeli in Stephenson j e 

jel razvijati odločnost in delavnost, katere ni 
moči popisati. Podvojil je število dosedanjih delavcev, 
ki so morali čestokrat delati cele noči . 
On sam je potreboval počitku le malo ur. Ko 
se je danilo, in po zimi veliko prej, zajahal je 
svojega konja in šel nadzirat čestokrat jako daljn a 
dela ali dajat novih. Če je prišel o poldne domov , 
pregledal je došle račune in med jedjo si da l 
čitati naznanila inženirjev. Po jedi je navadno 
nekoliko počival in potem znova okrepčan pisal 


22 2 

jako mnogo pisem, risal načrte in pisal pouk e 
za njih izvršitev . Za vse to delo je imel le nekega 
mladega moža temu je narekoval, ker m u 
je šlo pisanje le prepočasno od rok. Kratek in 
natančen, ne da bi preveliko govoril, kakor j e 
bil on sam, bil je tudi njegov zlog prilike ni 
imel nikdar, da bi se bil priučil slovnici in logiki, 
vender je pogodil vselej pravo s prirojen o 
svojo bistroumnostjo . 

Koncem leta 1829 . je bila železnica toliko 

da ne dokončana, in z njeno izvršitvijo vnel s e 
je tudi živahen prepir, káko gonilo naj bi uporabljali, 
ali konje, stoječo mašino, ali lokomotivo. 
Za lokomotivo je govoril malone jedin i 
Stephenson, kajti predsodkov proti lokomotivi s e 
je od ondašnje razprave v parlamentu toliko na bralo, 
da se njeni prijatelji niti niso upali se za 

njo potegovati očitno. 

Dočim je Stephenson ravnateljstvo jako resn o 
pregovarjal, naj njegovo lokomotivo vsaj poskusi , 
predlagali so drugi gonila vsake vrste. Vsi izumitelji 
in vse tovarne za mašine cele Anglije , 
Francije in novega sveta so pošiljale svoje na črte, 
časih največje neumnosti . 


22 3 

Skoraj neverjetno je, da so mngli tako hladnokrvno 
odklanjati iznajdbo, kakeršna je bila 
Stephensonova lokomotiva, iznajdbo, ki se je ž e 
dejansko izkazala za dobro. Poskušali so vsakovrstne 
iznajdbe, seveda — brezvspešno, dokle r 
niso naposled sklenili, da še jedenkrat pošljejo 
v Stockton izvedene može, ki naj bi Stockton -
Darlingtonsko železnico natanko popisali. Odposlani 
gospodje pa niso govorili jednako in že j e 
hotelo železniško društvo ubogati dva tudi v 
Stockton odposlana imenitna inženirja in uvesti 
tako zvane stalne mašine. To je, hoteli so v 

daljavi jedne angleške milje postavljati stoječe 
mašine, ki naj bi vlake z verigami in vrvm i 
vlekle od postaje do postaje . 

Sedaj je dal pripeljati Stephenson ob svoji h 
troških iz Newcastle-a lokomotivo, katero je rabi l 

na ta način, da je dal ž njo odpravljati s cest e 
prst, pesek in kamenje ali ga vozel Lija, kjer g a 
je še potreboval . 

Hitrost, s katero se je delo na ta nači n 
očividno pospeševalo in pa tudi to, da so vse 
prerokovane nesreče izostale, to je naposled previdnim 
ravnateljem vender dalo zaupanje v Ste



224 

phensonovo mašino. Sklenili so napraviti poskuse 
z lokomotivami, a ne samo z mašinami iz Stephensonove 
tovorne, nego hoteli so razpisati dirk o 
lokomotiv iz vsake tovarne, katera bi se je ho-
tela udeležiti. Za najboljšo lokomotivo so raz


pisali 500 funtov šterlingov častnega darú. Pogodbe 
pa so bile nastopne : Hitrost 10 angleških 
milj v uri s šestimi tonami (120 centov) 
lastne teže, zaklopnice varnice, požiranje dima , 
kolesa na peresih, petnajst čevljev visokosti d o 
vrha dimnikovega, merilo tlaka in pare in oddaja 
do l. vinotoka leta 1829. Plača naj bi naposled 
ne presegla 550 funtov šterlingov . 

Deseto poglavje . 

Odkar je stala tovarna za mašine Stephensonova 
& Comp., izgubila ni izpred oči poboljšave 
lokomotive ; vzgojila si je spretnih delavcev, 
naredila mnogo mašin in tudi nekaj lokomotiv . 
Dobička seveda do sedaj ni bilo, ker se je moral 
radi večjih zahtev Stephensonovih porabljat i 

razširjavo poslopja . 


22 5 

Pod vodstvom sinovim, katerega je bil oče , 
kakor se bralec spominja , pozval iz Amerike , 
da bi ohranil tovarno v Newcastleji, delali so 
sedaj z vso marljivostjo, da bi izvršili vseskoz i 
popolno lokomotivo . Posebno je skušal George 
Stephenson povečati moč lokomotive , in Ž e 
zdavna je bil izumil pripomoček za požiranje 
dima, ki naj bi izvršil največjo popolnost . Ko 

je po razpisu častnega darila sto in sto tovarn 
delalo na vso moč , stala je v Stephensonovi 
tovarni lokomotiva toliko da ne že gotova i n 
popolnoma zadošéujoča pogodbam . Po neki poskušnji 
po Killingworthskih tirih je pisal Robert 
očetu : „Rocket”, tako so krstili lokomotivo — 
»zadošča vseskozi danim zahtevam, dela celo več , 
nego smo sami pričakovali" . 

Na močnih vozovih so jo spravili sedaj v 
Carlisle in nekaj dnij pred določenim časom j e 
došla srečno na ladiji v Liverpool. 

S kako zadovoljnostjo je zrl George Stephenson 
stvaritev svojega duha! Kako dolga 
vrsta posameznih iznajdb, koliko ur resne delavnosti 
je bilo med ilnatim modelom, katerega je 
napravil v Jollys-Clodsu kot nižji kurilec, in tem 


22 6 

umetno dovršenim orjakom, ki naj bi predrugačil 
ves svet! Onega osodepolnega dné se je oglasil o 
k dirki pet lokomotiv iz različnih tovarn velik o 
drugih še ni bilo izgotovljenih in prihajala j e 
prošnja za prošnjo od tovarniških posestnikov , 
da bi preložili čas za dirko. To so seveda odrekli, 
a v prid že došlim lokomotivam so vende r 
preložili dirko na 6 . vinotok . 

Prostor, kjer naj bi se dirka vršila, bil j e 
vodoravni del železnice, ki je meril dve anglešk i 
milji na dolžino vsaka mašiva naj bi šla to pot 
dvajsetkrat, torej naj bi vsega vkupe premerila 
osemdeset angleških milj in ne potrebovala za 

to pot več nego le osem ur . To je jednako 
hitrosti poldruge nemške milje v uri, ali dvojn i 
hitrosti navadnega poštnega voza. Dozdeva se 
nam to danes, ko poznamo veliko hitrost železniških 
vlakov, jako malo, takrat pa so mislili , 
da je to največja hitrost, katero se dá doseči i n 
sploh, da je jako ugodna za prevažanje blaga. 

Zgodaj zjutraj imenovanega dne se je nabralo 
skozi in skozi ob Železnici, kjer naj b i 

vozili železni orjaki, na tisoče ljudij. Prišli so 
bili od blizu in daleč, nekateri iz gole radoved



22 7 

nosti, drugi, ker so se zanimali za novost, ki j e 
obeéala, da bo spešila trgovino mnogi so s e 
hoteli seznaniti z napredki mehanike in študi


rati koj na mestu, največ pa si je bilo poiskal o 
varnega prostorčka, od koder so hoteli gledat i 
nesreče, prerokovane po časopisih . Tam, kjer naj 
bi lokomotive odšle, bili so postavljeni sedeži za 
gospe, in vozovi vsake vrste od najslabšega kmetskega 
voza z lestvami, do krasne ekipa& postavil i 
so se ob obeh straneh. Nestrpljivo čakajo gledalci 
uro na uro, in še zmeraj se ne prične zaželjena igra . 
Že zdavnaj je minula napovedana ura, in že j e 
ljudstvo nejevoljno . Nekateri mislijo iti domov, 
drugi se smejó bahajočim obeč,anjem, katera so se 
raznesla o Stephensonovi mašini, mnogi pa žugajo , 
da se ne dadé voditi za nos. Da bi nejevoljo še 
povečal, raznese se glas, da se je » Novelty", lokomotiva 
nekega imenitnega tovarnarja, katera, 
naj bi dirko začela, pri krnjenji poškodovala i n 
da ne more danes priti na bojišče . V to mrmranje , 
zabavljanje in žuganje zazveni mahoma dolgo trajen 
tanek pisk. » Kaj je bilo to? Sedaj pojde! « 

cuje se med množico. » Stephensonova „Rocket ” 

prične vožnjo!" Še jedenkrat tisti tanki pisk, 

15* 


228 

in sedaj gre puf . puf! s prva počasi, a nato 
hitreje in hitreje po tiru . Lokomotiva se porniče 
puhaje in stokaje, hitrejše od najboljšega poštnega 
voza po dobri cesti skozi množico . 

Radovednost množice je utolažena, in druzega 
namena tudi nima ta vožnja tija in nazaj . Stephenson 
je dal le radi množice peljati „Rocket ” 
po tiru, da bi si pridobil njeno, pa tudi nav


zočega odbora dobrohotno mnenje . Pravo vožnj o 
pa morajo preložiti na drugi dan, ker se je »Novelty" 
jako poškodovala in je ni mogoče prej popraviti. 


Toda predno se zberó drugi dan sodniki , 

zadene „Novelty” nova nesrečo, in sedaj pokličej o 
Stephensonovo mašino na bojišče . 

Koncem postaje stoji ,,Rocket " , dobro z oglje m 
in vodo preskrbljena . Ogenj žari in par se vzdiguje 
kvišku . Stephenson sam stopi na lokomotivo 
in zanesljiv delavec mu služi za kurilca. Čez 
trideset minut teškega pričakovanja kaže naposled 
zaklopnica varnica potrebni tlak . Po danem 
znamenji odpuha mašina takoj s trideset to n 
teškim vlakom ; početkom počasno, a vedno hitreje 
in hitreje, dokler ne doseže na strah in 


229 

začuje* zbranih ljudi] hitrosti osemnajstih angleških 
milj v uri. *) To je trikrat več nego so 
zahtevali in nego so sploh zmatrali za mogoče . 

Sedaj tudi „Novelty” more pričeti dirko, a ž e 
po jedenkratni vožnji tija in nazaj je zopet tako 
poškodovana, da mora zapustiti bojišče . 

Za „Novelty” pride na bojišče jako lepa mašina 
„Sanspareil”, ki pa ne more doseči predpisane 
hitrosti in ko jo vedno bolj in bolje kurijo, 
da bi zvečali njeno moč , poči cev parneg a 
kotla, tako da mora tudi ona potolčena zapustit i 
bojišče . 

Od drugih mašin, ki so tudi prišle, nekatere 

nečejo voziti, druge pa dosežejo komaj hitrost 
šestih milj v uri. 

Stephenson je torej zmagalec . Sedaj pa hoč e 
pokazati, kaj zamore njegova mašina . Še jedenkrat 
dá pripeljati ,, Rocket" in jame voziti po tir u 
s tako hitrostjo, da preleti gledalce strah in groza . 
Klicanje, vpitje in razgrajanje pa mahoma utihn e 

*) 5 angleških milj --- I nemška milja . Hitrost, s 
katero se po naših železnicah navadno vozi, znaša 4 
nemške milje v uri . 


230 

in smrtna tihota nastane, ko prileti vlak mimo 

njih, kajti vsakdo misli, da nesreča nikakor n e 
more izostati . A dobro ohranjen pripiha vlak z a 
deset minut nazaj ; visoko gori nad kotlom stoj i 
George Stephenson, zmagalec in junak tega dneva . 
Ljudstvo mu vriska nasproti, veselja ni konca 
ne kraja in vsakdo želi videti moža, ki je uresničil, 
kar je bilo neverjetno, omogočil, kar j e 
bilo nemogoče. 

Sijajna zmaga predrugači mnenje o Stephensonu 
popolnoma : Sovraštvo se izpremeni v prijateljske 
ponudbe, zavist v občudovanje in čislanje . 
Kdo naj bi se sedaj še upal zaničevati moža , 
ker govori angleščino v tujem narečji ! 

Le nekateri ljudje so gledali po strani to 
novotarijo : to so bili vsi oni, kateri so mislili, 
da jim bo Stephensonova iznajba kratila zaslužek , 
vozniki, brodniki, konjski kupci in pa tudi posestniki, 
&z katerih polje je šla Železnica. Ti 

zadnji so namreč menili, da bo Železnica škodo vala 
njihovi lasti . 

Hitro so se sedaj izvršila zadnja dela pr i 
Železnici ; to je bil posebno dolgi prodor pri 
Liverpoolu, s katerim si je pridobil Stephenson 


23 1 

nove slave. Dolga in temna pot je bila s plinom 
razsvitljena in jedenkrat na teden odprta rado


vednemu občinstvu, katero se je jelo sedaj živahn o 
zanimati za orjaško podjetje in se diviti možu , 
ki si je izmislil tako pogumno delo, a je tudi 
izvršil. 

Na raznih mestih železnice se je vnela med 
tem kaj živahna trgovina blaga in premoga, in 
še pred pravim odtvorjenjem cele železnice s o 
vozili vlaki med Liverpoolom in Manchestrom. 

S tem se je varnost železnice dovolj praktično 
dokazala, in odpravljene so bile dvojbe, ali b i 
mogla lokomotiva voziti tudi osebe . 

Marljivo sta delala Stephenson in sin sedaj 

lokomotive, katerih naj bi v najkrajšem času napnvila 
veliko število. Tovarna v Newcastleju se 
je 17,datno povečala, in tekom jednega leta je izšl o 
iz lip nič manj nego šestnajst lokomotiv . 

'Sedaj pač ni bilo nobenih zaprek, da b i 

slovelo ne odtvorili železnice . Meseca rožnika 

leta 1130, ko so se bili ravno zbrali uradniki v 

Manchtru in se za poskušnjo peljali v Liver


pool in lazaj, sklenili so praznovati pravo odtvorjenje 
jes‘ni s sijajno veselico . 


232 

Za to veselico so delali velikanske priprav e 

in povabljeni so bili najodličnejši možje države. 
Med visokimi častnimi gosti je bil vojvoda Wellingtonski 
, ondaj minister , državni tajnik sir 
Robert Peel in Huskisson, državni poslanec Liverpoolskega 
mesta, razven tega mnogo drugi h 
imenitnih oseb, med katerimi nam je omeniti 
Lord Wharencliffeja, v čegar službi je bil Stephenson 
ne pred ravno dolgim časom . 

Kako so pogledovali gospoda, zbrana v krasno 

odičeni kolodvorski dvorani kralja tega dneva , 
Stephensona, ki je baš naznanil, da je vlak pripravljen 
za odhod . Vojvoda Wellingtonski se m l 
je dal predstaviti in stisnivši mu roko dejal je : 
»Vaše ime nas polni z začujenjem in čislanjem ! 
Vaše delo je častnejše, ker blažje, od del ntjvečjih 
svetovnih zmagovalcev!" in sir Robert 
Peel je pridejal : „Vi ste nam dokazali, da nore 
visokost vednosti doseči tudi najpriprostejš delavec! 
” 

»Sir", odgovoril je Stephenson prikonivši 
se, ,,na vspehu katerega je našel moj bul, zahvaljam 
v prvi vrsti veliki duševni rapredek 
našega stoletja, v katerem zastopa Vaša visokost 


23 3 

prvo mesto. Pred jednim stoletjem so kaznovali 
misel lokomotive kot nezmiselnost . " 

Zvonov glas dá znamenje za odhod . 

Valovitemu morju bi bilo primerjati nepregledno 
množico gledalcev, ki se ob vsej poti 
stiskajo proti tiru, tako da nastavljeni policijsk i 
uradniki komaj vzdržujejo red in odganjajo ljud i 
s tirov. Današnji dan je v pravem pomenu besede 
redka, velikanska ljudska veselica . 

Osem že poskušenih Stephensonovih maši n 
stoji na železnici. George Stephenson sam voz i 
prvi vlak, v katerem so najvišja gospoda. Ta 
vlak žene izvrstna mašina „Northumberland” ; 
za njim prihajajo drugi vlaki, v katerih se pelj e 

na tisoče oseb. Množica, stoječa ob poti, povsodi 
z glasnim vriskanjem pozdravlja mimo hiteč e 
vlake. Tako vihrajo skozi globoki prodor Olivegor 
, čez višave Sutton na mojstersko delo Sankey-
vijadukta, za katerim je napravljena prv a 
postaja. Tukaj morajo mašine vzeti vode in radi 
tega nekoliko čakati. 

Toda, kakor srečno se je dan pričel, tako 
naj bi se žalibog ne končal . Pripetila se je nesreča, 
ki je mahoma razuzdano veselost izpre



234 

menila v žalost, in pokrila veseli dan s temn o 
meglo . 

Vlak, katerega je vodil Stephenson, zavil j e 
mimo glavnega tira na stranski tir, da bi na redil 
v vlaku sede s

éim gospodom veselje, naj bi 
od tu videli, kako drdrajo mimo njih nastopni 
vlaki . Po nesreči pa je bil gospod Huskisson 
izstopil, da bi se približal drugemu voz u 
istega vlaka. Pri tem je šel mimo odprtih vra t 
sosednega voza, zraven katerih je sedel vojvoda 
Wellingtonski, in ker mu je ta ponudil roko, 
Šel je k njemu . Oba sta bila politična nasprotnika, 
toda veselje tega dneva je izbrisalo vs e 
politično razmerje. Ko se oba nekoliko časa pogovarjata, 
prisopiha kakor tica „Rocket”, kater o 
vodi Robert Stephenson . „Vstopite! Vstopite i ” 
kriče okolu stoječi. Toda Huskisson prestrašen 
in zmešan, skuša priti okolu odprtih vrat in 
stopi pri tem na zraven ležeči tir. V tem trenutku 
pa je že lokomotiva tu ona prime ne srečneža, 
podere ga na tla, gre mu čez nogo , 
in jo strašno zmečká . Prenesó ga k župniku 
tistega okraja, kjer revež še tisti dan izdihne 

svojo dušo . 


23 5 

Mnogo soudeležencev izstopi in vojvoda 
Wellingtonski, kakor tudi Sir Robert Peel izrazita 
željo, naj po taki nezgodi vlaki ne gredó 
več naprej in naj se vrnejo v Liverpool. Toda 
povedó jima, da ljudstvo čaka vlakov ob cel i 
progi do Manchestra. V Manchestru samem, 
da pričakujejo vlake ob določenem času in če 
bi vlaki izostali in se raznesel glas nesreče, 
utegnili bi pretiravati vso stvar in znova verjeti 
onim predsodkom ; dolgo da bi potem trajalo , 
predno bi občinstvo zopet dobilo zaupanje do 
že itak mnogo zaničevane novosti. Visoka gospoda 
sicer dovolita daljno vožnjo v Manchester , 
a zahtevata, naj se vse veselice v Manchestru 
opusté in se vlaki vrnejo kar najhitreje v Liverpool 
. 

Sijajni banket, ki je čakal v Manchestr u 
častnih gostov. pretekel je nato jako tiho in 
mirno. Marsikatera jed ostala je, kakor je bila 
prišla, marsikateri govor se ni govoril. Besede 
pa, katere je govoril lord Brongham George 
Stephensonu na čast, naj prijaznemu bralcu ne 
ostanejo skrite : 


236 

„In sedaj, gospoda moja”, dejal je blagi 
lord koncem svojega govora, „opozarjam Vas na 
moža, ki je storil najslavnejše delo našega stoletja. 
Ako pogledam storjeno delo, dozdeva se 

mi, da je ž njim več storjeno za izomiko, nego 
je zanjo storila bodisi katerakoli oseba. Razven 
iznajdbe tiskarstva, ne vem za drugo, ki b i 
tako resno spojena bila z usodo celega narod a 
in vsakega posameznika, kakor ravno železnica . 
Če pomislite, kako so že tistega imenovali dobrotnika 
domovine, ki je z napravo cest i n 
mostov zvezal medsebojno sosedne kraje, kolik o 
bolj moramo imenovati dobrotnika človeštva tistega 
, &g:ar iznajdba bo v bodoče tesno ve zala 
cele narode in zbližavala najbolj oddaljen e 
kraje naše zemlje. Gotovo, temu možu gre slava 
in hvaležnost ne samo obeh trgovskih emporij 
Liverpoola in Manchestra, kateri je z železn o 
vezjo pretvoril v dve neločljivi sesterski mesti , 
njemu, marljivemu veleumu, ki je zmagal predsodke 
svojega časa, gre hvaležnost vse dežele, 
gre hvaležnost sveta! ” 

Od vseh strani so čestitali Stephensonu, 
najbolj pa si je pač smelo železniško društvo 


23 7 

samo čestitati. Dasiravno je naredilo železnico 
prav za prav le za prevažanje bombaža, premoga , 
lesa in drugega blaga in je na vožnjo oseb l e 
malo mislilo, nesla je baš vožnja oseb najve č 
dobička. Mesto izračunjenih 300—400 oseb vozilo 
se je sleherni dan nad 1200 ljudi sem ter 
tija in pet let po odtvorjenji Železnice je bilo povprečno 
nad pol milijona potnikov na leto. Neznansko 
hitra vožnja med obema mestoma, ki j e 
trajala blizu dve uri, kakor tudi jako nizka, 
cena, mikala je prebivalce, pohajati se. Starikavi 
ljudje, katerim nikdar ni hodilo na misel, da b i 
se brez najvažnejšega povoda izročali poštnemu 
vozu, bili so na svoja stara leta zelo premični , 

to je, potovali so, da so potovali . 
Železnico pa je skoro vsakdo spoznal za 
blaženo iznajdbo, kajti ni ga bilo stanu, kateri 

ne bi čutil njene koristi, in ta korist je bil a 
dovolj jasna, ker se je dala večinoma s peticam i 
in deseticami izražati. Premog in drugo trgovsko 
blago se je radi železnice pocenilo, in možn o 
je bilo prodajati boljše blago, nego doslej . Tako 
so tudi vse prerokovane nesreče obrnile se n a 
nasprotno stran, tudi te, da bodo z ropotom, 


ognjeni in dimom lokomotive sosedni svet uničile . 
Bilo je pa skoro, sosebno v bližini postaj mnogo 
ljudij, ki so želeli sveta kupiti, in nikar, da bi 
bil svet manj vreden, še podražil se je . Ker so 
posestniki, po katerih lasti je šla železnica, lažj e 
in ceneje razpošiljali svoje pridelke, bilo je tud i 
zategadelj njihovo posestvo mnogo več vredno . 
Sedaj so seveda pomilovali posestniki svojo kratkovidnost, 
s katero so branili polaganje železnih 
tirov na svojem svetu . 

Ko je bila korist Železnih cest vsakomur , 
tudi najkratkovidnejšemu jasna, nastajali so skor o 

po vsej Angliji načrti, jeden za drugima, kako r 
gobe po toplem dežji. Veliko železnico med Londonom 
in Birminghamom so jeli zidati še tist o 
leto in prvo višjo inženirsko službo izročili so 
Stephensonu. Stephensonov sin je gradil istočasno 
Leicester - Swantingtonsko železnico , in v 
teku desetih letih so bila po Stephensonu vs a 
važnejša mesta angleška zvezana z železnim i 
cestami . 


239 


Zadnje poglavje. 

Z Liverpool-Manchestersko železnico je bil 
George Stephenson izpolnil veliko nalogo svojeg a 
življenja, in smeli bi torej to knjižico končati , 
ako bi ne imeli upanja, da se je bralcu glavna 
oseba teh listov tako prikupila, da želi še več 
izvedeti o poznejšem Življenji njegovem . Pred 
vsem želi prijazni bralec vedeti, ali je dobil 
mož, ki je vse svoje žive dni tako neumorno 
delal, ki je toliko trpel, naposled zasluženo 
plačilo ? 

Usoda ni vselej pravična, tako se nam saj 
dozdeva — Guttenberg! Kolumb! — toda poznejše 
George Stephensonovo življenje nas z usodo 
spoprijazni . 

Daši so imenovali njegovo ime daleč na 
dolgo in široko, po vseh deželah omikanih ljudstev, 
dali si je pridobil pri grajenji Liverpool-
Manchesterske Železnice precejšno imetje, vender 
ni hotel skromni mož zapustiti svoje hišice v 


240 

Killingworthu, tiste hišice, katero je njegov iz 


umljivi duh preskrbel s solnčno uro, z vrtom i n 
premakljivimi strašili, z umetno ključavnico i n 
pečjo na sapo, hišice, katera je bila od vrha do 
tal natlačena z modeli in poskusi iz preteklih 
dni . Skoro po izvršitvi Liverpool-Manchesterske 
železnice pa se je zgodilo nekaj, kar ga je vende r 
primoralo, da se je preselil v vas Alton-Grange . 

Njegov sin Robert je pri merjenji sveta 
med Leicesterom in Swantingtonorn, iz zunanjih 
znamenj sklepal, da mora pri Alton-Grangeji ne 
pregloboko ležati premog. Takoj naznani to 

očetu, ki uverivši se o resničnosti sinovih sporočil, 
precej kupi velik kos zemlje in se preseli 
v Alton-Grange, da bi premogove rudnike vodi l 
sam. Delo se je pričelo in bilo tako izdatno, 
da je bil George Stephenson za nekaj let več 
nego bogat mož . Od blizu in daleč so hodil i 
posestniki gledat prelepo urejeno delo Stephensonovih 
jam . 

Ne bilo bi to sicer nikakor lepo svoj sivo 

Stephensonovo, če bi bil hrepenel samo po bogastvu 
; toda blagi značaj Stephensonov se je 
še le sedaj pokazal v najlepši luči. Takoj, ko se je 


pričelo delo, dal je zidati malo vas z lepimi hišicami, 
sleherno z malim vrtičem. Sredi vasi je 
postavil šolo in tik nje lepo cerkvico. Tako je 
skrbel ob jednem za telesno in duševno blaginj o 
svojih delavcev, katerim je bil vseskozi prijaze n 
in prizanesljiv gospod. Ni čuda, da so se njegovi 
delavci kaj lepo odlikovali od delavcev 
drugih jam, in marsikateri posestnik rudnikov 
je posnemal blago početje Stephensonovo. 

Možu Coli živega duha in trdnega teles a 
ni bilo misliti na mirno Življenje in vživanje 
pridobljenega blaga . Z napravami rudnikov v 
Alton-Grangeji in nadziranjem lokomotivne to varne 
v Newcastleji, prevzel je bil tudi zidanj e 
Železnice v raznih delih dežele in naprave rudnikov. 


Železnice so gradili z vso marljivostjo, ka r 
je razvidno iz tega, da je bilo v An ,4iji dve leti 
po odtvorjenji Liverpool -Manchesterske železnic e 
že petnajst sto angleških milj v delu in da j e 

pri zidanji delalo nad sto tisoč ljudij . Povsodi 
so delali načrte in teško je prešel dan, da niso 
povprašali Stephensona za svet ali ga prosili , 
naj premeri svet . 


242 

To najmarljivejšo dobo njegovega Življenj a 

umejemo vsaj nekoliko, če ga spremimo na potovanju 
meseca velicega srpana leta 1835 . Peljal 
se je od Alton-Grangeja po železnici v Burto n 
in od tu nadziral Birmingham-Derbysko železnic o 

brez prestanka se pelje še tistega dne v rudnike 
lorda Talbottla, da pregleda nastavo novih 
sesalnih mašin. Drugi dan zjutraj je že v Birminghamu 
in si že ogleduje postajo, ko se Železniški 
ravnatelji še zibljejo po blazinah. Z železniškim 
ravnateljstvom se odpelje na to precej 

v Derby, kjer se ves tretji dan peča z lego kolodvora, 
preiskuje ondotne otoke v reki in se 
potem vrne čez Burton domov. Dva dni nato 
ga dobimo zopet v Wakefieldu in Yorku, .in potem, 
ko se tu pogovarja jedno uro, se še tisti 

dan napoti v Carlisle , kamor dospe druzega 
dne, da nadzira Mayportsko progo . Sledečega 
dne potuje do konca železnice, in tretjega dne , 
vedno nadziraje, nazaj, da pregleda svet za kolodvor 
in opravi svojo korespondenco. 21 . velikega 
srpana se pelje s poštnim vozom v Dumfries, 
nato v Ayr skozi dolino reke Nithe, skoz i 
Thornbull in Sanquher in se snide druzega dne 


243 

s podjetniki Glasgow-Ayrske Železnice ; nato potuje 
s temi gospodi ob namerjani poti in potem 
z magistratom mesta Kilmarnocka ob drugi predlagani 
cesti v imenovano mesto, odkoder druzega 
dne zopet odrine, da bi ob tretji namerjani pot i 
dospel v Leith in Glasgow . Bralec bi se preveč 
utrudil, če bi ga hotel še dalje mučiti s te m 
Stephensonovim potovanjem. Dne 8. kimovca 
dospe zopet v Alton - Grange, svoje domovje , 
ko je prej v severni Angliji premeril svet, bi l 
v Londonu navzoč pri mnogih zborovanjih in 
se sešel z železniškimi podjetniki in inženirj i 
vsake vrste . 

Domov dospevši najde cele kupe pisem, ve 


činoma od ravnateljev in inŽenirjev Železnic, a 
tudi nekatera od svojega sina, ki je delo delil 
z očetom. Na ta pisma odgovori najprej in sicer 
svojeročno. »Moj dragi Robert ! Mene je navdal 
domov dospevšega kaj Žalostni čut", začelo je 
prvo pismo. »Ti poznaš tisti dve taščici, ki sta 
se ugnezdili v vrhni sobi in mi napravljali tolik o 
veselja, ker sta tako brez strahu letali vun in 
notri. Po nesreči sta izgubili obe življenje. Ko 
je minuli teden nastala nevihta, zatvoril je Tom 

* 


244 

okno in na ta način zaprl uhod jedni taščic i 

ki je bila zunaj. Lal, da je Tom po nevihti po


zabil odpreti okno in ko sem prišel danes domo v 

in hotel pregledati svoja ljubčka, glej tu najdem 

jedno taščico znotraj pred oknom in drugo za 

oknom zunaj. Obe sta bili mrtvi. Gotovo sta bili 

živalici poginili od žalosti. Kako močno sta se 

morala ljubiti! " 

Ali bi pač mislil kdo, da utegne smrt dve h 

malih tičic z otročjo najivnostjo milovati mož, 

čegar mišljenje in delovanje so tako resne reči , 
čegar čas je tako odmerjen, da si mora potrebnega 
nočnega počitka iskati v poštnem vozu ? 

bočim Stephenson pregleduje druga pisma , 
privede žena njegova v sobo gospoda, čegar svetl a 
zvezda na prsih in elegantna zunanjost sta kazali 
imenitnega gospoda. 

„Sir”, jame prišlec z nekoliko težavno an


gleščino in se globoko prikloni, „meni se je 
skazala čast, da Vam prinašam poročilo od Nj . 
veličanstva, kralja belgijskega . Moje ime je, „va n 
der Velten .” Stephenson se prikloni in gleda 
na poslanca . 


245 

„Kralj Leopold, mogočni moj gospod”, nadaljuje 
gospod van der Veber', „spoznal je veliko 
korist železnic za razvoj trgovine in obrti. Po 
samosvojih studijah se je učil Nj . veličanstvo do stojno 
ceniti Vaše zasluge . Vsikdar skrbeč, da bi 
se tudi njegove dežele udeleževale velikih napredkov 
našega časa, sklenil je vzvišeni moj gospod , 
da zveže glavna mesta svoje dežele z Železnicami , 
v prvi vrsti mesti Liittich in Antwerpen . Kakor 

je tudi volja kraljeva koristna za deželo, vende r 
mu stavljajo na pot iste zapreke, katere ste V i 
gospod Stephenson, premagali z junaškim svojini 
pogumom. Vlada in celo ministri se upirajo tej 

novotariji, meneč, da bi taka orjaška podjetj a 
uničila moči dežele. Moja naloga je sedaj, pregovoriti 
Vas, da greste osebno v Belgijo in s 
svojimi bogatimi skušnjami pomagate kralju, k i 
Vas bo z veseljem pozdravil. ” 

Poslancu ni bilo treba Stephensona pregovarjati 
ta je radovoljno obljubil, da bo skuša l 
ukaz kraljev izvršiti, ter bo študiral in prehodil 

deželo in potem kralju predložil svoje načrte . 

Ko so bila najvažnejša dela v Angliji dokon


čana, odpotoval je George Stephenson leta 1835 . 


24 6 

v Belgijo in je pregledal tam, kjer je ravno bil , 
tiste kraje, katere naj bi po njegovih mislih pre j 
ali poznej vezala železnica . Pri takih preiskavah 

je našel čestokrat slučajno več premogovih ležišč, 
opazoval posebno mramorolome in lome z a 
skalice, in našel v Ardenskem pogorji bogato Železno 
rudo vse to je bilo povod, da so skoro 
t'u ali tam ustanovili rudnike in lomili lep mramor 
in skalice tam, kjer je še pred kratki m 
hodil le pastir s čedo svojo . 

Tako natanko seznanjen z deželo in njenimi 
prebivalci, gre Stephenson v Briissel . Kralj, ki 

je čul o njegovem prihodu povabi ga k sebi v 
grad La,eken . 

Kralja Leopolda, nemškega princa iz hiš e 
Koburške, povzdignila je volitev belgijskega na roda 
na kraljevski prestol . Pravi oče naroda, 
mislil je vedno na to, kako bi povišal blagostanje 
dežele in njegovo delo ni ostalo brezvspešno, 
kajti gotovo je le malo držav v Evropi, 
ki bi se tako lepo razcvitale, kakor Belgija. 

Kralja je močno veselil prihod Stephensonov , 
kateri se mu je videl mogočen pospeševalec svojega 
naroda. Ko je stopil mož delavnosti k njemu, 


vsprejel ga je tako prijazno, kakor bi ne bilo 

nikakega razločka med njima . Bil je ravno v 
pavilijonu krasnega grajskega vrta, ko so m u 
Stephensona naznanili.. 

„No dragi moj gospod Stephenson”, ogovori 
ga in mu poda roko, „ali ste že pregledali 
našo deželo? Kaj > menite o Belgiji? Kaj ne, lepa 
deželica? ” 

„Da, veličanstvo, bogata dežela, prava zakladnica, 
a zaprta!” odgovori Stephenson . Imel 
je zavidanja vredno lahkoto v govoru z naj ornikanejšimi 
in najimenitniš'imi osebami. „Dobra 
primera!” pravi kralj . „In kaj ne, da govori m 
prav, če imenujem ključ te zakladnice lokomotiv o 
in železnico? ” 

„To je seveda moje mnenje, veličanstvo! ” 
,,In kaj bi "Vi svetovali, kar se tiče grajenj a 
železnic z ozirom na čudno razmerje naše dežele ? " 
vpraša kralj. 

,,Bogati zakladi, katere krije ta dežela, bodo 
še le takrat prav vredni, kadar jih bo možno 
prevažati na vse kraje dežele . Kaj pomagajo glavnega 
mesta prebivalcem bogati premogovi rudniki 


2t8 

ob reki Maas, ker je prevažanje premoga do 
tu sem tako drago, da bi bil premog dražji , 
od najdražjega kurila . Koliko bi utegnili večjim 
mestom koristiti mramorolomi, ako bi mogli ta 
dragoceni materijal brez velikih troškov spraviti 
s parno močjo na različne kraje! " 

Kralj mu zadovoljno prikima . 

» Da bi bilo moči bogastvo dežele bolje uporabiti, 
sem napravil načrt, po katerem bi pridelke 
tega ali onega kraja spravljali na vs e 
mogoče strani." Stephenson izroči kralju list papirja, 
na katerem je bil narisan omenjeni načrt in 
ga razgane pred njim . »Po tem načrtu", nadaljuje 
Stephenson, »zvezali bi Bri ssel, ki je po svoji 
izvrstni legi naravno glavno mesto, z vsemi 
važnejšimi kraji kraljestva, deželo pa bi prepregl i 
z železniško mrežo, ki bi olajšala prevažanj e 
vsakovrstnega trgovinske blaga, surovih pridelkov , 
premoga, lesa, mramorja in drugih stvari j . " 

» Dobro, gospod Stephenson !" vsklikne kralj. 

„Ce bi le mogli prepričati tudi moje ministre o 
vrednosti tega načrta tako, kakor sem jaz prepričan. 
Ali bo to bitka!” 


„Bitke se ne bojim”, odgovori Stephenson , 

„in Vaše veličanstvo zmaga tako gotovo, kakor 
gotovo konečno vselej resnica premaga pomoto! ” 

»Jaz se nadjaza vsemu dobremu, gospod 
Stephenson!" pravi kralj in mu poda roko v 
slovo . »Jutri pozovem ministerski svet in Vas 
prosim, da pridete tudi Vi!" 

Stephenson je znal tako dobro preveriti ministre, 
da so skoro odjenjali. Posebno je veselilo 
kralja, ko je Stephenson dokazal trgovskemu 
ministru, da govori, seveda nevede, proti last


nemu dobičku. 

»Prosim Vašo ekscelenco, dovolite mi to 
vprašanje", dejal je Stephenson, ko je oni inženirja 
neverjetno pogledal . „Na koliko cenite svoj e 
posestvo v Ardennach? ” 

» Jako visoko, tako, da je ne menim prodati" 
odgoori minister. 
„Nu dobro! A koliko Vam nese zemlja?” 
sprašuje Stephenson dalje . 
„Kakor je letina izogiba se minister, » časih 
več, časih manj . ” 

,,In ali znate, ekscelenca, da so zakopani 
pod zemljo tistega posestva zakladi, katere je 


250 

možno, ne glede na vreme in sapo, mraz in vro


čino vzdigovati leto na leto, zakladi, ki so deset krat 
več vredni od vseh Vaših gozdov in polj , 
kadar so naj bolj rodovitna? " 

Ekscelenca dvomljivo pomaje z glavo . 
„V Vašem posestvu”, nadaljuje Stephenson , 


in pove natanko dotične kraje, »nahajajo se bogata 
premogova ležišča. Našel sem jih slučajno 
na svojem potovanji skozi tiste kraje. " 

„To je že mogoče”, odvrne minister leno , 
„toda kaj mi koristi ta premog, s katerim j e 
tista okolica že dovolj preskrbljena radi cel e 
vrste drugih rudnikov? Za me nima, kakor sem 
že dejal, nikake vrednosti! ” 

„Ali vidite, ekscelenca”, vsklikne Stephenso n 

veselo, sedaj ni premog nič ali malo vreden . 
Toda mislite si, da bi šla Železnica mimo ali čez 
Vaše posestvo v sosedna mesta in tovarnišk e 
kraje dežele, kako velikanska bi bila takoj raz prodaja 
premoga !Dako veliko bi nesel kos zemlje , 
katera Vam sedaj nosi le malo ali nič! Vam in 
celi deželi bi bil dobiček." 

„Prav tako, gospod Stephenson!” pravi kral j 

dobrohotno in veselje se mu bere iz očij . 


25 1 

Skoro se Stephensonu posreči ne le, da pregovori 
trdovratne ministre, ampak tudi, da jih 
prepriča. S tem se še bolj prikupi kralju, tako , 
da ga odliči svojeročno z najvišjim redom on e 
dežele, z Leopoldovim redom . 

Odslej se je vrstil zbor za zborom in v te 
zbore so prihajali tudi najveljavnejši zastopniki 
ljudstva. Prejšnje upiranje se je izpremenilo polagoma 
v živahno marljivost pri vladi in pri 
zastopništvu belgijskega naroda . Nabrali so dena r 
ne samo za železnico iz Briissela v Mecheln, ampak 
tudi za več postranskih prog, vsega vkupe za 
grajenje sedemdeset nemških milj dolge železnice . 

Ko je Stephenson premeril svet, napisa l 

načrte in račune, bila je njegova naloga na Belgijskem 
izpolnjena. 

» Mislim, da se nisva zadnjikrat videla, go spod 
Stephenson" dejal mu je kralj Leopold 
pri slovesu . 

Blagi vladar Stephensona ni pozabil . Ko je 
bila leta 1836. Železnica med Brižsselom in Gentom 
izgotovljena, povabil je Stephensona na veselice 
odtvorjenja ; Stephenson je to povabilo ra d 
in hvaležno vsprejel . 


V Britsselu in v Gentu je praznovalo ljud


stvo to veliko narodno zgodo s plesom in godbo, 

streli in razobešenimi zastavami . 

Nasledni dan je moral Stephenson po po


sebnem kraljevem in kraljičinem povabilu obedovati 
v gradu Laeken-u in je nato spremil kralj a 
in njegovo spremstvo na slavnostno veselico, katero 
je napravilo Briisselsko mestno odborništvo 
na čast slavnemu angleškemu gostu . Ko je naša 
družba stopila v krasno razsvetljeno dvorano, 
barali so se navzoči, posebno pa gospé : » Kateri 
pa je Stephenson?" Kralj, kateri je za pazil 
radovednost zbranih gostov, obrne se i n 
Stephensona za roko prijemši, pravi smeje se : 
»To je Stephenson, oče železnic!" Proti svojem u 
ministru obrnen pa pravi šaljivo : „Godi se mi, 
kakor Saulu, o katerem so ženske pele : » Saue l 

jih je ubil sto, a David jih je ubil tisoč! ” 

Nikdar ni naš skromni prijatelj slutil, kako 
je bilo njegovo ime vsem na ustnih in kako g a 

je vse čislalo kot velikega moža. To pa naj bi 

izvedel še bolj . 
Belgijski inženirji so ga povabili k banketu , 

katerega so priredili njemu na čast. Dvorana je 


253 

bila z zastavami in venci praznično okrašena. Na 
krasnem marmornatem stebru je stal Stephen 
sonov kip, ovenčan z lavorjevirri vencem . Naj-. 
veljavnejši možje kraljestva so bili povabljeni i n 
vsprejem » očeta železnic" je bil vseskozi sijajen . 
Dovolj je cul skromni mož danes hvale iz us t 
onih, ki se po navadi taki hvali strastno umikajo, 
iz ust ljudij njegovega stanu — inženirjev . 

Med jedjo zapazi Stephenson pod nekim 
slavolokom model lokomotive. »A", vsklikne iznenajen, 
„to je moja Rocket!” V istini je bil 
tisti model podoba mašine, ki ga je oslavila z a 

vse čase. 

Ko je Stephenson dospel po slavnostnih 
dnevih zopet na svoj dom, čakal, ga je Že nov 
poziv. Španjska vlada je vabila Stephensona z 
vso vljudnostjo, naj pride na pirenejski polotok 
in tudi tam uvede blagor svoje iznajdbe, ki j e 

Že oči vsega omikanega sveta obračala na se . 

Robert je očeta tudi v Angliji lahko nadomeščal 
in tako je torej ta jeseni leta 1837 . odpotoval 
v Španijo. Nekaj inženirjev iz njegove 
šole ga je spremljalo tija . 


254 


V Parizu so ga pričakovali podjetniki Orleans -
Tourske železnice, in so ga spremili do omenjene , 
še nedokončane proge in ga večkrat povprašali 
za ta ali oni svet. Pri tej priliki se je zopet jasno 
pokazalo, da njegovi bistroumnosti ni ušla nobena 
hiba, če se je tudi še tako spretno skrivala 
za bleskom in eleganco. Pri prehodu čez neko 
reko na cesti v Bordeaux, divil se je Stephenson 
velikanskemu verigastemu mostu, ki je bil še l e 
pred kratkim izgotovljen ; kazali so mu ga v 
dokaz velike zmožnosti francoskih inženirjev. 
Stephenson gre nekolikrat po mostu gori in doli , 
preiskuje res umetno sestavo, a naposled pravi : 
„Prav lepo, a most ne sme tako ostati !” 

„Zakaj naj bi ne smel tako ostati ?” vprašali 
so ga zavzeti francoski inženirji, *ki so ga 
spremljali . 

» Nemogoče je, da bi mogel držati velik o 
težo", odvrne Stephenson. „Če bi kdaj močen 
oddelek vojakov korakal čez most, začel se b o 
zibati in potem se utegne zgoditi velika nesreča ” 
Neverjetno so se smehljali tuji gospodje . 

„Da, gospoda moja”, nadaljuje Stephenson , 
ki bil neverjetne obraze zapazil, ,,most res . 


255 

ne more tako ostati, in jaz mislim, da je moj a 
dolžnost, da opozorim vlado te dežele na to 
nevarnost" . 

Pisal je takoj na dotično francosko vlado , 
toda njegova sveta nihče ni hotel slušati. Zato 
se je pa tudi za nekaj let njegovo prerokovanj e 
izpolnilo na grozen način. Ko je korakal čez 
most polk vojakov, jel se je zibati, verige s o 
popokale in več sto vojakov je palo v vodo in 
poplačalo neskrbnost vlade s svojim življenjem . 

Ko je dospel v Španijo , jel je meriti svet . 
Toda svetovati železnice ni mogel, ker je bil o 
premalo trgovskih mest in tudi premalo blaga ; 
vrh tega bi moral železnico zvesti po neznanskih 
pustinjah. Skratka : bilo bi več troškov, 
nego je bilo pričakovati dobička in podjetje j e 
zaostalo . 

Ostal je Stephenson v Španiji delj časa , 
nego si je mislil, in zato je potoval sedaj p o 
noči in po dnevi nazaj v svojo domovino, kjer 
je postal med teni neobhodno potreben. A sedaj 
se je čutilo to orjaško telo vender le oslabljeno , 
sosebno ker je v Španiji pri merjenji premnog o 
trpel. Dospevši v Pariz, je bil resno bolan ; a 


256 

hotel je na vsak način kar najhitreje dospet i 
domov in zato se ni dal zadrževati . 

Ko se je v Ha= ukrcal, imel je že popolnoma 
razvito vnetico prsne mrene, ki je pretil a 
s slabim izidom, sosebno ko še sedaj ni hotel 

nič slišati o varovanji samega sebe . 

Od te bolezni je seveda zopet okreval, toda 
njegovo zdravje je bilo sedaj oslabljeno, tako d a 
je celo sam izrazil željo, sedaj zapustiti svetni 
hrup in preživeti svoje dni v miru in samoti. 

Za bivališče svoje si je izbral Tapton-House , 
in ko je popustil vse inženirske službe in izroči l 
svojemu sinu tovarno v Newcastleji, kakor tud i 
rudnike v Alton-Grangeju, ustanovil si je tu prijetno 
domovje. Sredi senčnatih gozdov si je 
zidal na malem gričku prostorno hišo, odkoder 
se je odpiral očesu prekrasen razgled na zelen a 
polja in travnike, loge in gozde . Skozi veliki 
park pod hišo tik holmca je šla železnica od 
Chesterfielda : njeno žvižganje mu je bila prijetn a 
godba, njeno drdranje ga je spominjalo velik e 
živahnosti sveta. On sam pa je živel v Tapton-
House, kakor plemenitaš na deželi, vžival prijetnosti 
svojih vrtov in parkov, katere je skušal 


vedno lepšati, posebno tudi z bogatirn prebival


stvom vsakovrstnih tičev, katere je na vse mogoče 
načine vabil na svoj vrt. Zraven teh ljubčkov 
je gojil posebno melone, ananas, citron e 
in je bil ponosen na to, da je svoje sosed e 
prekosil v gojenji evropskih rastlin . Svoje mladinske 
ljubezni do živalij tudi sedaj ni izgubil . 
Imel je svoje krave in konje ljubčke, gojil je 

zajce, ki so se pa skoro tako pomnožili, da ji h 
je moral prenesti na otok v parku, ker se m u 

je bilo bati, da mu uničijo vrt in ker je skuša l 
prej kot mašinist in kurilec izvalit tičja jajc a 
na umeten način, pečal se je s tem delom tud i 
kot bogat posestnik ; napravil je ticam posebno 
hišico in ' imel sedaj to veselje, da se mu j e 
posrečilo . 

Čitanje ga ni veselilo dosti, le časih je bral 
kako učeno knjigo, romanov nikdar . Še veliko 
neprijetnejše mu je bilo odgovarjati pismom, i n 
če se temu ni mogel odtegniti, narekoval je . 
Največje veselje pa mu je bilo vsprejemati po hode 
in se pomenkovati z omikanimi ljudmi. 
Sploh je pa k njemu smel vsakdo in kedar se 
je zahteval od njega svet in pomoč, bil je vedn o 


'258 

pripravljen. Nezadovoljen je pat malokdo zapustil 
dobrohotnega moža . 

S svojimi prijatelji, katere je večkrat povabil 
k sebi, prebil je še jedenkrat bitke za 
vrednost lokomotive, pravil jim kratkočasne pri povedke 
in smešnice in čestokrat družbo spravil 
v malone razuzdano veselost ; večkrat so napravili 
olimpiške igre, to je, metali in tekali so, i n 
utegnilo je biti dovolj šaljivo videti, kako s o 
sivi gospodje s smehom in teško sapo plezali p o 
griči in se skušali medsebojno prehiteti . Na -večer 
so se zbrali okolu dobronaložene mize in se pomenkovali 
čisto neprisiljeno o različnih stvaréh . 
Ko je nekdaj hvalil nekdo okusnost jedij, dejal j e 
Stephenson : „To ni res nič proti crowdie-u, katerega 
je znala moja mati čudno dobro napravljati . 
Boljši je od vseh sladčic, katere sem kdaj jedel” . 

„Crowdie! Kaj pa je to?” povpraševali s o 
gospodje . 

Takoj si je dal prinesti kotliček vroče vod e 
in skledico ovsene moke, privihal si rokav e 
svoje vrhnje suknje in začel v skledi gnesti testo. 
Ko je bilo dovolj trdo, prilil je nekoliko sladkeo-
a mleka. 


259 

„To, gospoda moja, je crowdie in najboljša 
jed, ki jo poznam”, zatrjuje Stephenson in jam e 
takoj jesti ravnokar narejeno jedilo . „Sicer pa , 
gospoda moja, le nikar ne mislite, da se revež 
menj veseli svoje priproste jedi, kakor bogati n 
umetno pripravljene pojedine! ” 

Ko se je tej opazki živahno ugovarjalo o d 

vseh strani, in se je bilo bati vesele jezičn e 
bitke, naznanil je sluga revnega delavca iz Stephensonovega 
rojstnega kraja, ki bi rad takoj 
govoril z gospodom . 

Bila je lepa Stephensonova navada, da je k 

sebi puščal vsakoga, kadar ali kjer je hotel, 
tudi če je imel imenitne goste. Stephenson torej 
pomigne slugi in skoro se prikaže pri vrati h 
velik, a zelo zdelan mož, ki se boječe ozre po 
navzočih, hoteč spoznati Stephensona . 

„Tri sto medvedov !” vsklikne Stephenson i n 

poskoči od stola, „ali ste res Vi, Seli Nelson? ” 

„Da, gospod, jaz sem tisti”, pravi reve ž 
tresočim glasom, ,,in upal sem, da me ne bost e 
takoj spoznali ; sedaj pa se e moram brezvspešno 
vrniti domov! 


260 

se hočete z menoj boksati, da, potem 
seveda!" smeji se Stephenson . A povejte mi, ali 
ste tudi lačni? " 

Delavec pogleda nekako čudno Stephensona , 
in ker ne ve, kako bi govoril, pomaje z glavo. 

Stephenson ga pelje k mizi. „No, Seli” , 
pravi, » poiščite si tako jed, kakeršno bi najraj e 
jedli, a popolnoma po svojem okusu ! " 

»Jedi mi ni masi" , odvrne Seli Nelson , 

»dokler mi je skrbeti za ženo in otroke" . 

„To je lepo, Seli, da mislite najprej n a 
svoje ljudi . S čim pa Vam morem pomagati? ” 
vpraša Stephenson sočutno. Seli Nelson jame : 

„Gospod, odkar ste Vi bogat mož, ni pr i 

nas doma malone nobenega reveža več ; nekatere 
ste nastavili v svojih Iudnikih, drugim ste pomagali 
z denarjem, da so mogli vzeti zemljišča 
v najem in bolnim in slabim ste pomagali ob 
svojih troških z zdravniki in zdravili ; le jaz 
sem ostal zapuščen , ker se nisem upal prosit i 
Vaše pomoči” . 

»Kaj ne, radi tistega boksanja? " 
„Da, radi tega”, pritrdi' oni, »in ker sem 
se bal, da me ne boste ravno prevej; Gislah. A 


261 

smete mi verjeti, gospod Stephenson, odkar sem 
se oženil, in imam skrbeti za deco, od taki at 

sem počel delati, tako dolgo in toliko, kako r 
gotovo nobeden mojih tovarišev, a tudi nihče n i 
imel toliko nesreče, kakor jaz . Nekaj časa sem 
tudi z delom ni nič, in utegnite si torej mislit i 
mojo revščino" . 

„Da, prav dobro, Seli!” odgovori Stephenson, 
„a kaj zahtevate od mene? ” 

» Doma imam na smrt bolno hčer, a niti 
toliko denarja, da bi jej mogel preskrbeti zdravnika 
in kupiti zdravil, in ker mi nihče denarj a 
ne more ali noče posoditi, torej sem mislil v 
svoji najhujši sili na	 

„Stephensona!” izpolni ta . „To je prav, in 

hočem Vam pomagati . Skrbel bom, da dobite v 
Alton-Grangeju službo in potem menim, da ste 
preskrbljeni. „Toda, gospoda moja”, obrne se 
Stephenson do svojih gostov, »mož potrebuje 
tudi nekaj gotovega denarja, zato predlaga m 
njemu na prid stavo. Jaz sem prej trdil, da je 
tista jed najboljša, kolikor jih poznam . Naj to 
odloči ta mož ; če si izvoli mojo skledo, dal bo 
vsakdo od vas jeden funt, jaz pa plačam deset 


26 2 

funtov, če si izvoli drugo" . Gospodje so bili s 
tem zadovoljni. 

Dočim vede Stephenson Sella okolu mize , 
da bi si izbral najboljšo jed, spusti tako, da ga 
Seli ne zapazi, v skledo s erowdiejem nekaj zlatov . 

»No, tovariš iz starih dnij", pravi Stephen


son, „po čem se vam eedé sline? ” 

» Ne bo mi težko voliti", odgovori Seli ; 
„kjer crowdie tako lepo diši, tam mora biti tud i 
dober, in boljše jedi na svetu ni od dobro napravljenega 
crowdieja” . 

» Izvrstno, Seli!" vsklikne Stephenson i n 
ga posadi na stol. Potem postavi predenj skledo 
in mu ne jenja prigovarjati, dokler izstradan i 
mož ne prime žlice in jó. V tem je Stephenso n 
pobral od prijateljev denar za izgubljeno stavo , 
in ko je vse zavil v desetftmtni bankovec, vtakn e 
ga Sellu v žep . Ta pride do dna, kjer se pokažó 
zlati . 

» Čisto pojesti!" vsklikne Stephenson, ko 
Seli odloži žlico . 

Sedaj zapazijo tudi prijatelji denar v skled i 
in se smelo . 


263 

„o je seveda izvrstna jed, prijatelj Stephenson”, 
pravi jeden, » in če hočete, smete 
takoj prevzeti pri meni službo kuharja! " 

„Da to je dognana reč, Stephenson im a 
blagoslovljeno roko”, pravi drugi . „Vse, česar 
se dotakne, izpremeni se njemu v denar in ljudem 
v blagoslov! ” 

» Ali ste v svoji mladosti večkrat jedli 
crowdie?" vpraša tretji . 

» Gotovo", odgovori Stephenson, „toda bre z 
namečka. To je moja iznajdba, in gospoda moja , 
umetnost, kateri se kaj lahko priučite, le vadit e 
se ji in sicer, ako imate v soseščini kako revn o 
družino potrebno pomoči, pošljite ji le skled o 
crowdieja . . . 

» Pa z namečkom!” dopolnijo prijatelji . 

„Tako je!” smeje se Stephenson . 

Cestokrat je obiskoval rokodelske zbore v 
Chesterfieldu, kjer je bil vedno z veselje m 
vsprejet, ker je s svojimi preprostimi, a jasnimi 
predavanji in pa tudi s pripovedkami iz svojeg a 
viharnega življenja vedno bodril na delo in premišljevanje 
. »Dokler delavec pri svojem delu ne 

misli, razločuje se kaj malo od mašine" dejal 


64 

je čestokrat, ,,in Vi pač veste, koliko je vredn a 
mašiva, ki ima moč jednega konja « . 

Večkrat so prinesli mladi možje, katere j e 
vzbudil pouk v rokodelskem društvu , vsako vrstne 
poskuse svojega mišljenja Stephensonu . 
Vsikdar je podpiral to marljivost, ako je le za sledil 
v nji sled pravega duha, večkrat pa j e 
seveda moral odsvetovati take pos'kuse, ker krat é 
čas in denar, in privesti delavnost na pravo pot, 
kajti mnogi, ki so morda znali napraviti kolo , 
mislili so, da so poklicani, doseči Stephenson a 
in postati to, kar je bil on, bogati in slavn i 
možje . 

Siru Robertu Peel-u , ki je imel bliz u 
Tapton -Housa svoj grad, kjer je stanoval p o 
leti, ugajalo je posebno, najinteligentnejše može 
iz okolice povabljati k sebi ; George Stephenson , 
katerega jé sicer tudi dostikrat obiskal, bil j e 

večkrat po ves dan gost slavnemu državniku . V 
neprisiljenih govorih so se pomenkovali o najrazličnejših 
stvaréh . 

Nekega dne se jameta Stephenson in neki 

učenjak kaj živahno pričkati o formaciji premogovih 
ležišč in v tej duševni bitki je premagal 


26 5 

učenjak, podpiran po svoji večji zgovornosti, 
Stephensonove prave nazore . Drugi navzoči se 
tega pričkanja niso mogli vdeleževati radi premajhne 
vednosti, vsakdo pa je čutil, da je Ste


phensonovo mnenje pravo . Stephenson gre na t o 
v vrt, da v tihi lopici premišlja o ravnokar izgubljeni 
bitki. Komaj pa sede, pride k njemu 

neki advokat, ki je bil pri pogovoru navzoč i n 
ga prosi, naj ga natanko pouči o predmetu 
pričkanja. Stephenson mu ustreže : Ko seznanita 
še sira Roberta Peela s to skrivnostjo, naved e 
ta druzega dne pogovor zopet na včerajšnjo govorico, 
in ko jame sedaj učenjak ne malo' po nosno 
govoriti o svojih teorijah, poprime na začujenje 
naravoslovca jurist besedo in jame Stephensona 
tako izvrstno zagovarjati , da mor a 
učeni naravoslovec naposled svojo napako pri znati. 
Stephenson pa vsklikne : »In vender je 
ni večje moči med nebesom in zemljo od zgovornosti" 
. 

George Stephenson je čutil, odkar se je 
vrnil iz Španije, kal smrti v sebi ; večkrat ga j e 
mučil revmatizem in ga za več dni na postelj 
prikoval. Cim bolj se je staral, tem bolj so s e 

* 


26 6 

množile te slabosti, dokler ni. spomladi leta 18 4 
izdihnil blage duše svoje . 

Sedaj se je spomnila tudi njegova domovina, 
kaj dolg* jednemu največjih svojih mož . 
Razpisala se je občna narodna subskripcija, da 
bi postavili spomenik možu, ki je tako požrtvovalno 
daroval svoje, moči in svoje delo blaginj i 
človeštva, in ki je kroni slave svoje domovine 
pridejal najlepši biser . 

Mali in veliki, revni in bogati ljudje, vs i 
so hoteli proslavljat velikega moža in mu. da


rovat spomenik hvaležnosti in čislanja, ki naj b i 
še poznim vnukom kazal spoštovanje do največjega 
moža svojega časa. Za nabrani denar je 
napravil imeniten umetnik George Stephensono v 
kip iz mramorja, katerega so postavili v velik i 
kolodvorski dvorani v Liverpoolu . 


1aznikova iskarr a 
na Bregu v Ljubljani 
*ma naprodaj sladeee 
Zlata 
, Dve povesti, „Golobček in kanarček ” 
Nedolžnost, prog . in povel., odob o 
Pesmi 
Slov. Vila, spisal Jurčič 
Ludovika Blozij a 
Milosrčnost do živali 
Vodnikove . . . . . 
Cvekove 
. Dolinarjev 
o Narodne posmi, zložil Kustko 4 zvezki, 
Haderlapove pesm i 
Poezije, Krekove 
Jamska Ivanka ' . 
zo 
30 °