Pokrajina v luči retoričnih figur v besedilih o slovenski Istri Mimi Urbanc ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Ljubljana, Slovenija mimi@zrc-sazu.si Prispevek obravnava geografske predstave o slovenski Istri, kijih proizvajajo retorične figure v literarnih besedilih. Temelji na izhodišču, da figurativni jezik sodeluje v spoznavnih in reprezentacijskihprocesih v literarnem in neliterarnem kontekstu ter je kot tak primeren tudi za proučevanje dojemanja ter oblikovanja odnosa do pokrajine. Ključne besede: literatura in geografija / pokrajina / retorične figure / slovenska književnost / Istra Vsa ta pokrajina, stkana s preteklostjo, z magično identiteto, z nerazumljivo in nedostopno globino: leži pred menoj in me sili v boleča emocionalna stanja — samote in strahu! (Jurinčič, »Spoznavanje« 300) Uvod: prostorski obrat v proučevanju pokrajine V članku obravnavamo retorične figure, ki se opirajo na besedje in pomene s področja pokrajine in pokrajinskih prvin. Izhajamo iz podmene, da so »prostorske« retorične figure pomembne za oblikovanje odnosa do prostora in s tem do življenjskega okolja. Louis A. Pérez Jr. (Pérez 14) pravi, da imajo metafore, ki med retoričnimi figurami zasedajo zelo pomembno mesto, posledice, in sicer tako politične kakor epistemične. Nas zanimajo epistemične posledice, predvsem tiste, ki sporočajo, kakšno podobo pokrajine ustvarjajo retorične figure v besedilih o slovenski Istri. Istočasno poskušamo pokazati, kako je prostorski obrat vplival na geografijo in zlasti na prostorske študije. Pokrajina je eden temeljnih konceptov v geografiji. Na prvi pogled je pomensko čista in nedvoumna: zaznamuje jo kompleksen odnos med naravnim okoljem in človeško družbo in je rezultat dojemanja ter osebnih pogledov. Je zgodba o ljudeh in o njihovem prepletanju s prostorom. Prav Primerjalna književnost (Ljubljana) 36.2 (2013) zaradi pomenske širine in ohlapnosti se le redkokateri izraz in koncept v geografiji lahko kosa s tako širokim naborom definicij, opredelitev in epi-stemoloških izhodišč. Izraz pokrajina obsega zelo širok pomenski spekter, ki se je v zadnjem stoletju močno spreminjal, dopolnjeval in nadgrajeval. Prešel je dolgo pot od popolnoma materialističnega koncepta, ki je temeljil na obliki in strukturi, prek koncepta, temelječega na pomenu oziroma pomenih, do koncepta, ki poudarja vlogo reprezentacije. Takoj ko je bila pokrajina razumljena kot skupek materialnih in nematerialnih, tj. neoprijemljivih, izkustvenih, duševnih, imaginarnih prvin, so študije pokrajine postale zelo dojemljive za nove ideje in sveža teoretska izhodišča. Tovrstna konceptualna »odprtost« sovpada s »prostorskim obratom«, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prevzel družboslovje in humanistiko. V geografiji kot prostorski vedi par excellence ponovno uveljavljanje prostorske dimenzije ni bilo potrebno. Veda se je namreč vseskoz ukvarjala z vprašanji, povezanimi s prostorom, torej s tem, kje, kako in kdo smo v prostoru. Čeprav geografije ni bilo treba »prostorsko obrniti«, so prav geografi najbolj goreče zagovarjali in spodbujali prostorski obrat (Frank 66), pri čemer jih je gnal občutek zapostavljenosti geografije v prid zgodovinopisju. Kritiko historicizma je zelo jasno razvil Edward Soja (174—183), eden najvplivnejših akterjev prostorskega obrata. Čeprav geografija ni nikoli izgubila prostorske dimenzije — pravzaprav je prostorskost edino, kar jo, zlasti v ameriškem akademskem svetu, ločuje od drugih disciplin —, je s prostorskim obratom pridobila veliko. Začele so jo prežemati nove ideje, ki so izhajale iz filozofskih premislekov prostorskega obrata. S stališča tega prispevka je treba omeniti dva vidika problematike. Prvi je temeljna ideja prostorskega obrata. Prostor ni nikoli dan, ni prazna škatla, ki bi jo lahko napolnili, in prav tako ni le oder ali ozadje. Nasprotno, prostor je vedno kulturno ustvarjeno bistvo (gl. Arentsen, Stam in Thuijs 9).1 Drugi pomemben vidik je uvedba treh prostorov, med katerimi velja posebej izpostaviti t. i. tretji prostor (thirdspace). Živeti ali, kot pravi Soja, tretji prostor je sestavljen iz resničnega in imaginarnega življenjskega sveta (lifeworld) izkušenj, čustev, dogodkov in političnih izbir. Na podlagi teh idej dobi proučevanje geografskih pojavov nove dimenzije, ki generirajo nove pristope. V okviru tega prispevka velja omeniti tri. V skladu s prvim vidikom je ideja družbeno oziroma kulturno ustvarjenega prostora prežela vsa področja geografije, s čimer pojavi, ki dotlej niso bili družbeno opredeljeni (na primer naravne nesreče), niso več razumljeni zgolj kot naravni pojav, ampak imajo tudi družbeno razsežnost. V skladu z drugim so nove dimenzije dobila nekatera klasična geografska orodja, na primer zemljevidi. Tradicionalna opredelitev zemljevidov kot abstrakcije realnosti oziroma odseva objektivne informacije o svetu okrog nas je že nekaj časa nepopolna ali celo neustrezna. Globlja analiza, podkrepljena s postmodernimi in humanističnimi pristopi, razkriva zemljevide v novi luči in dokazuje njihovo uporabnost za humanistiko, kot je prikazano na primeru slovenskega zgodovinskega romana (Hladnik in Fridl 437-440). Z vidika intertekstualnosti so zemljevidi »grafična besedila«. So družbeno proizvedena oblika znanja, razumljena kot rezultat družbenega in kulturnega razvoja naroda ter odsev svetovnega nazora njihovih snovalcev (Fridl in Urbanc 54; Gašperič 289-290). Tretji, verjetno najpomembnejši vidik prostorskega obrata pa je spoznanje, da so druge discipline prostorskost vgradile v svojo znanstveno paradigmo. Na praktični ravni se to kaže v prostorskih analizah, ki se vse pogosteje pojavljajo ne le v družboslovju, ampak tudi v humanistiki.2 Njihovi zagovorniki so skovali termine, kakršna sta na primer humanistični GIS in prostorska humanistika. Najoprijemljivejši dosežek uvajanja prostorskih konceptov v družboslovje in humanistiko je v tem, da so metode, metodološki pristopi in koncepti iz drugih disciplin postali zelo pogosti tudi v geografskih raziskavah, kar kaže na mehčanje mej med disciplinami. Po zaslugi uvajanja prostorskih konceptov v humanistiko in prepletanja različnih disciplin se je geografsko polje obogatilo tako z novimi predmeti proučevanja kakor z novimi viri za proučevanje. Retorične figure v geografiji Beseda figura pomeni lik, obliko, in nakazuje, da je običajen vsakdanji jezik mogoče preoblikovati v like, ki bodo izstopali iz nevtralnega ozadja in s tem zbudili zanimanje naslovnika. Bistvo retoričnih figur je, da so odklon od običajnih predstav, ki jih zbujajo določeni izrazi ali izjave. Poleg tega retorične figure omogočijo nov, globlji vpogled v določeno pomensko polje: »Metafora kot primer figure zagotavlja pomenski presežek, ki se pri še tako natančni parafrazi izgubi.« (Juvan, Uvod) Poststrukturalistična in kognitivistična teorija sta poudarjali, da figure niso le odklon, dodatek ali okras, ampak konstitutivna sredstva jezika, s katerimi svet spoznavno modeliramo, poimenujemo in interpretiramo (gl. Juvan, Uvod). A to je le eden od razlogov za to, da smo se odločili za analizo retoričnih figur. Obstajajo namreč še drugi. Ce se vrnemo k filozofskim temeljem, ki so močno vplivali na geografijo, se lahko naslonimo na znano Lefebvrevo triado, sestavljeno iz (a) prostorske prakse, tj. produkcije in reprodukcije fizične realnosti, (b) reprezentacije prostora, tj. mentalnega vidika družbene produkcije prostora (kamor sodijo na primer zemljevidi in znanstveni diagrami), ki se nanaša na znake in pomene, in (c) prostore reprezentacij, tj. krovnega oziroma sintetičnega koncepta živetiprostor. Pri tem gre tudi za umetniški pogled na prostorsko realnost, ki dopušča imaginacijo in neuresničene možnosti. Po Lefebvru so vse tri sestavine triade prepletene ter generirajo skupek zavesti in prostora, tako da je meja med resničnim in imaginarnim zabrisana na zelo ustvarjalne načine (gl. Warf 72).3 Prostorski obrat v humanistiki je pomagal premagati razkorak med geografijo in humanistiko. Prepletanje geografije s filozofijo, umetnostjo, religiologijo in antropologijo je vodilo k oblikovanju novega področja že tako in tako zelo široke discipline (gl. Urbanc in Juvan 298). Humanistični duh in misel sta obogatila geografski način razmišljanja. Reprezentacije prostora in življenja, podane prek jezika, so pomemben način ustvarjanja krajev (gl. Tuan 693). Govor je sestavni del silnic, ki naravo preoblikujejo v človekovo okolje. Obenem je učinkovita sila, ki deluje tudi sama ali skoraj sama (gl. Tuan 685). Po Tuanu (685) Zahodnjaki, vzgojeni v hebrejsko-kr-ščanski tradiciji, zlahka razumejo in sprejmejo ustvarjalno moč besed: »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In nastala je svetloba.« (1 Mz 1—2). Še večji pomen govoru oziroma besedi daje Janezov evangelij: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,1—18) Te vrstice so zaznamovale zahodno kulturo razumevanja besede kot zelo pomembnega dejavnika. Seveda v zahodnem miselnem svetu beseda nima neposredne moči za spreminjanje človekovega okolja, ampak le posredno moč, na primer prek organizacije, oblikovanja prioritet, ravnanja. Pri oblikovanju, preoblikovanju in zamejevanju življenjskega prostora in definiranju človekovega odnosa do njega je metafora zelo pomembna prvina (gl. Mitchell 71). Metafore osvetljujejo kulturno konstrukcijo pokrajine prek raznoličnega procesa osmišljevanja. Pokrajino predstavijo kot raztegljivo kulturno projekcijo, katere obliko in pomen nespodbitno določajo z njimi povezani jezikovni in sociološki konteksti (gl. Demeritt 164). V sodobni humanistiki je močno poudarjena vloga jezika kot sistema znakov, ki omogoča ne le komuniciranje, razpravljanje, izražanje mnenj, temveč prek rab in aktualizacij tega sistema v diskurzu vzpostavlja družbene vezi, občutek pripadnosti oziroma identitete, oblikuje modele za pojmovanje sveta, prostora (gl. Urbanc in Juvan 300). Geografsko zanimanje za metafore sega v devetdeseta leta prejšnjega stoletja (gl. Barnes in Duncan 8—11; Demeritt 163—165; Price-Chalita 236). Tim Cresswell (330) pravi, da so geografi uporabili metafore za opisovanje geografskih pojavov, za poglabljanje geografskega razumevanja ter za umeščanje geografskega razumevanja v družbeno in kulturno teorijo. Posebno mesto so metafore dobile tedaj, ko sta se literarna veda in geografija začeli zbliževati, natančneje, ko so literarno vedo začele prežemati ideje prostor-skosti in ko je geografija v polje svojega proučevanja vključila leposlovje. Leposlovje artikulira pomene, ki jih ljudje pripisujejo prostoru, ter s tem razkriva večplastnost in kompleksnost človekove povezanosti z okoljem. Istra kot idealno testno območje Po osamosvojitvi Slovenije je slovenska Istra v iskanju lastne identitete in umeščanja v slovenski prostor doživela »izjemen razcvet v svojih literarnih upodobitvah tako izpod peres pisateljev, uveljavljenih v osrednjih medijih in institucijah sodobne slovenske književnosti, kot tudi izpod peres laičnih piscev, katerih pomen ostaja pogosto lokalen ali regionalen« (Urbanc in Juvan 305). Začetni impulz literarne artikulacije istrskega bivanjskega izkustva z močno poudarjeno časovno dimenzijo je bilo nedvomno delo Marjana Tomšiča Savrinke (1986), ki je nastalo kot plod pisateljevih tesnih stikov z ljudmi in bivanjskim okoljem. V obdobju po osamosvojitvi Slovenije pa je odločilno vlogo odigral študijski krožek Beseda slovenske Istre (z glasilom Brazde s trmuna), ki je vseskoz raziskoval ljudske običaje, narečne govorice, besedno ustvarjalnost in zgodbe iz vsakdanjega življenja istrskih Slovencev. To časovno sovpada s konceptoma invencija tradicije, ki sta ga opredelila Eric Hobsbawm in Terence Ranger (gl. Hobsbawm in Ranger /ur./), in zamišljene skupnosti, kakor ga je proizvedel Benedict Anderson (gl. Anderson). Literarno ustvarjanje je bilo eden od načinov oblikovanja podobe Istre kot posebne, izjemne in drugačne slovenske regije (gl. Tucovič 54). V procesu oblikovanja istrske identitete se je za izjemno močnega izkazal lik Šavrinke (gl. Ledinek Lozej in Rogelja 537—538). Verjetno noben drug del Slovenije ni doživel toliko literarnih upodobitev in tolikšnega razcveta domoznanske literature kakor slovenska Istra. Analiza besedil Za analizo smo izbrali pisna dela, ki v obliki proze in poezije obravnavajo slovensko Istro. Besedil ne razumemo v lingvističnem pomenu in jih ne proučujemo kot takih, ampak v sociološkem kontekstu, v katerem jih obravnavamo kot okno v človekov izkustveni svet (gl. Ryan in Bernard 769). Besedila so ne le kulturni produkt, ampak tudi virtualni prostor v družbi, kjer potekata sočasna procesa reprezentacije sveta in družbene interakcije. Prav zato imajo besedila tako številne funkcije (gl. Urbanc 200), med katerimi pa nas tu zanima le njihova modalna in predstavitvena vrednost. žanr število enot število strani število znakov novele in romani 19 899 1.498.740 eseji 23 74 208.784 zbirke pesmi 10 114 46.103 (avto)biografije 1 7 15.120 poljudna besedila 39 391 813.954 spomini 11 34 105.387 Preglednica 1: Analiza pregledanih del glede na žanr. S sistematičnim branjem besedil smo opredelili 222 citatov4 z retoričnimi figurami, sestavljenimi iz izraza pokrajina ali posamezne pokrajinske prvine. Slika 1: Določitev enot kodiranja in kodiranje poteka v programu ATLAS.ti. Vsak citat smo kodirali glede na štiri kategorije. Izraz koda prav tako izhaja iz programa Atlas.ti. Vsaka od štirih kategorij se deli na posamične prvine: 1. Prostorska dimenzija pojava: 1a: poligon, 1b: linearni pojav, 1c: točkovni pojav, 1d: kombinirani pojav, 1e ni definirana. 2. Lokacija pojava: 2a: neznana lokacija, 2b: domnevna lokacija, 2c: natančna lokacija, 2d: celotna Istra. 3. Pokrajinske prvine: • naravne prvine: 3a1: geološka podlaga, 3a2: relief, 3a3: podnebje, 3a4: rastlinstvo in živalstvo, 3a5: hidrološke prvine; • družbene prvine: 3b1: raba tal, 3b2: promet, 3b3: gospodarstvo, 3b4: poselitev, 3b5: prebivalstvo; • kompleksnost: 3c1: pokrajina kot celota, 3c2: zemlja = dežela 4. Spoznavne in čustvene prvine: • 4a: pozitivne spoznavne in čustvene prvine, • 4b: negativne spoznavne in čustvene prvine, • 4c: nevtralne spoznavne in čustvene prvine, • 4d: telesni stik. Navedene podkategorije lahko razčlenimo na zaprte in odprte. K prvim sodijo vse podkategorije iz prve skupine ter podkategoriji »neznana lokacija« in »celotna Istra« iz druge kategorije. Ostale podkategorije so odprtega tipa in vsebujejo več enot, ki izhajajo iz samega besedila. Tako smo na primer med hidrološkimi prvinami v citatih kodirali izvir, jezero, morje, potok, reko, val in vodo. Skupaj smo oblikovali 308 kod, med katerimi jih je največ iz kategorij »pokrajinske prvine« ter »spoznavne in čustvene prvine«. Teh 308 kod se skupaj ponovi 1220-krat, pri čemer jih je 19 navedenih več kot 10-krat, 166 pa le enkrat. Pomenska polja pokrajine in pokrajinskih prvin v figurativnem izražanju hlad odprtost zaskrbljenost ¡zkoreninjenost svetloba pripadnostspremenljivost">ve,a"zemlja odtujenost spomin barvitost v . -. . - .. nedosegljivost zivljenjska-energija SS izgubljenost moč hrepenenje teža vztraJnost nežnost kruta-zemlja domačnost , plodnost ¡ZQUba zvok izčrpavanje osebn,-propad trda-zemlja P'°™ina ? . . statičnosT prijaz^s. neusmiljenost milina samota tišina pestrost ZdlUbl kri mirnost navezanost bogastvo svoboda spokojnosti^: J. mora deformiran ISDOtB plemenitost »po^ulLev gnev mirovanje „. .. spomin-na-sorodnike sre