vseskozi v družbeni luči. Značilno pa je njihovo razlikovanje na tri tipe: največ jih je 
bilo nam reč z najeto delovno silo (11 mlinov), nekaj z najeto in domačo (5), nekaj 
pa zgolj z domačo (9), kar je prav tako posebnost pokrajine.
Za geografijo so pomembni podatki o zaledju mlinov, kamor je poleg Suhe kra­
jine spadal tudi »del kočevskega«, ob suši pa še »grosupeljsko in novomeško obmo­
čje«, ozirom a topliško in temeniško pa tudi »območje Iga in Škofljice«. Žal ni do­
ločneje om enjeno, za katera naselja gre, še zlasti, ker se je njihovo zaledje v sušnih 
obdobjih močno povečalo, kar za večino drugih naših dolin prav tako ni bilo značil­
no. Za geografijo je zanimiva še navedba (str. 131), da je po mnenju domačinov 
Suha krajina le na desni strani Krke.
Številne ugotovitve so zanimive zaradi primerjave z drugimi našimi pokrajina­
mi, kjer smo mline geografsko proučevali. Bolj kot splošne, skupne poteze pa so za­
nimive tiste, ki drugod niso v ospredju ali jih sploh niso poznali. Ob zgornji Krki so 
mlinarji npr. redili zelo veliko prašičev (pri posameznem mlinu 20 do 30 in več) pa 
tudi konj, kar ni imelo le regionalnega pomena. Posebnost ie tudi to, da so nekateri 
mlini poskušali pridobivati elektriko ne le zase, temveč tudi za druge, kar so svoje­
vrstni začetki naše elektrifikacije, čeprav zelo skromni. Prav tako je značilno, da se 
je kar tretjina mlinarjev vozila po žito v bližnje vasi, kar je zanesljiv znak večje 
zmogljivosti mlinov od potreb pokrajine, kar drugod po Sloveniji ni bilo pogosto. 
Na tak pojav smo naleteli doslej le v primorski, prav tako kraški pokrajini (Raša — 
matični Kras). Po Bogatajevih ugotovitvah pa ob zgornji Krki mlevci (pomlinarji) 
m letja niso odlužili z delom, ko so čakali na moko, kakor marsikje drugod, kar je 
očitna posledica tega, da so bili zgornjekrški mlini obrtni in ne kmečki.
Zgornjekrška dolina je že zgodaj dosegla solidno stopnjo obrtnega razvoja 
(vključno z mlinarskim in žagarskim), da ne rečemo industrijskega (s fužinarstvom 
in železarstvom). Ko pa je večina teh dejavnosti zamrla, se je pokrajina znova agra- 
rizirala. Splošna povojna industrializacija pa je v te kraje segla pozno in se tudi ni 
naslonila na om enjeno tradicijo. Od povojnega razvoja študija zelo kritično ocenjuje 
pojav počitniških hišic, češ da negativno vplivajo na razvoj kmetijstva (?!).
Bogatajeva: knjiga je nedvomno zanimiva tudi z geografskega vidika. Je upošte­
vanja vreden prispevek ne le k poznavanju naših vodnih mlinov in žag, temveč pri­
pom ore tudi k širši vednosti o Zgornjekrški dolini in Suhi krajini. Zanimiva pa je 
tudi sama po sebi, tako izrazno, terminološko kot ilustracijsko.
Darko Radinja
Milan Vresk: Razvoj urbanih sistema u svijetu, Zagreb 1984
Zagrebški univerzitetni profesor Milan Vresk se že leta sistematično ukvarja z 
geografijo mest. L. 1980 so izšle njegove »Osnove urbane geografije«, prvo tovrst­
no m oderno geografsko delo v enem od jugoslovanskih jezikov, lani pa je Školska 
knjiga izdala njegovo obsežno delo o historičnogeografskem razvoju in drugih zna­
čilnostih mestnih omrežij v Evropi in drugih celinah. Vresk je moral za svojo knjigo 
zbrati in pregledati obilo tuje literature, saj so podrobneje preučena le evropska in 
severnoam eriška mesta. Poleg različnih regionalnih študij in mestnih monografij je s 
pridom uporabil tudi gradivo komisije za urbane sisteme pri MGU. Na tej podlagi, 
ki jo je  s trudapolnim in vztrajnim delom postopoma sestavil, je nastalo izvirno geo­
grafsko delo, ki mu, če ocenjevalec ni napak poučen, ni primere drugod po svetu.
D elo je Vresk razdelil na več poglavij. Po uvodni razlagi pojma urbani sistem 
(verjetno bi bil ustreznejši naziv urbano omrežje, ker od sistema pričakujemo trdno 
m edsebojno povezanost in odvisnost, to pa v obravnavanih primerih ni vedno dose­
ženo) obširno razlaga razvoj evropskih mest. Sledi poglavje o mestih v Orientu, to­
čneje o islamskih mestih. Bolj na kratko so nato ooravnavana mesta v Afriki, Aziji 
in Avstraliji, obširneje pa latinskoameriška in angloameriška mesta. Še najslabši je 
prikaz razvoja in omrežja sovjetskih mest, ki bi zaradi samosvojega razvoja nedvom­
no zaslužila več pozornosti.
Z a čuda je v tem izvrstnem, čitljivem in dobro ilustriranem pregledu izostala 
obravnava jugoslovanskih mest, čeprav imamo o njih že veliko geografskih in urba­
nističnih študij. A vtor je v razgovoru povedal, da pripravlja še tretjo knjigo, ki bo 
posvečena jugoslovanskemu mestnemu omrežju. Prepričani smo, da bo tudi ta, kot 
obe dosedanji, pregledna, sodobna, logično grajena in širše uporabna in da bo odpi­
rala nove geografske vidike.
Igor Vrišer
Radovi, 19 (1984), Geografski odjel (Zavod) Prirodno-matematičkog fakulteta, 
Zagreb
Večji geografski zavodi vse pogosteje izdajajo posebne publikacije, saj v rednih 
geografskih glasilih ni dovolj možnosti za objavljanje večjih oziroma obsežnejših 
znanstvenih poročil. Tako tudi Geografski odjel (zavod) PMF v Zagrebu izdaja ob­
časne zvezke »Radovi«. Zadnja 19. številka (1984) prinaša sedem zanimivih raz­
prav.
B. V o l a r i č  in I. L i s a c  poročata o klimatski razdelitvi Hrvatske glede 
na letno gibanje zračne tem perature. T. Š e g o t a obravnava gibanje savskega 
vodostaja pri Zagrebu in ga primerja s padavinami v Ljubljani. Ugotavlja dokaj tes­
no pozitivno korelacijsko zvezo r=0 ,68 . A. B o g n a r prikazuje geomorfološke 
značilnosti nižine ob reki Karašici v Baranji.
M. F r i g a n o v i č  obravnava dileme, ki se odpirajo okoli populacijske poli­
tike in regionalnega razvoja v SR Hrvatski. Ugotavlja, da se območja depopulacije 
in eksodusa v osrednji Slavoniji, Liki, Gorskem Kotaru, Dalmatinski Zagori in 
H rvatskem  Zagorju še dalje širijo in da so to hkrati območja, ki zaostajajo v svojem 
gospodarskem  razvoju za hrvatskim poprečjem.
D. F e 1 e t a r  analizira na osnovi lokacijskega kvocienta in regionalnega fak­
torja prostorsko razmestitev in trend industrializacije v SRH med 1. 1953 in 1981. 
Še vedno je največja koncentracija industrije v Zahodni Hrvatski, Hrvatskem Pri­
m orju, Istri in osrednji Dalmaciji, šibko industrializacijo pa izkazujejo osrednja Sla­
vonija, Banija, Lika in Dalm atinska Zagora. Vendar je tridesetletni razvoj industrije 
le zm anjšal svojčas znatne razlike v industrializaciji s postopno industrializacijo po­
deželskih, manj razvitih občin.
M. V r e s k poroča o metropolitanski regiji Zagreba, ki je 1.1981 štela 841.213 
prebivalcev, od tega v samem mestu 662.299. Mesto še dalje kaže težnjo po nagli 
rasti (1971— 1981 je poraslo za 20% ) in po zvezdastem širjenju v okolico. Vsebin­
sko se na Vreskovo študijo navezuje poročilo M. S i č a o razvoju mestnega avto­
busnega prom eta kot kazalcu urbanizacije Zagreba med 1. 1965 in 1980. Iz razprave 
je razvidno, da se je v tem razdobju perim eter urbanizacije povečal od svoječasnih 
20 km na več kot 30 km ter se glede na frekvenco tudi znatno okrepil.
Študijam je treba priznati, da dobro prikazujejo moderno geografsko usmerje­
nost hrvatskih geografov in njihov smisel za aktualno problematiko. Razmisliti bo 
treba, ali ne bi tudi v Ljubljani začeli izdajati podobne geografske zvezke.
Igor Vrišer