Za poduk in kratek čas. Ženska vzgojevališča. (Slov. gospodinjam posvečuje Jož. Fajdiga.) (Konec.) In kaj je bilo temu vzrok? S kratka: dekle se ni doma ničesa naučilo, kar bi jo delalo sposobno za saraostojno življenje. Morda ni hotela, morda pa tudi ni imela prilike, ker mati njena, ako je raater še miela, sama ni razumela ničesa, ker je bila raati sama slaba gospodinja. Posledica tega je bila, da se je mlademu soprogu omračilo prvikrat čelo, da je legla prva senca na njegovo srečo, kajti tajite, ako zamorete, ve mlade, Vašega poklica nevešče žene, ki sicer tako rade utajite slednjo Vašo napako in hočete vedno veljati popolnim, kljubu Vašim brezštevilnim pogreškom, — tajile, ako smete, da se baš pri Vaši gospodinjski nezmožnosti prične domači prepir, kaljenje zakonske in družbinske sreče! Nesreče, iz katerih se porodi toliko druzih nesreč in ne malokrat zrušenje celega gospodarstva! Stara resnica je, da je človek tedaj dobre volje, kadar dobro je. Ako vzamemo povprečne slučaje, kolikokrat se na naših kmetih dobro je, vsaj tako dobro, da ne ustanemo jezni od mize — tedaj zamoremo sklepati, koliko izvirno dobre volje je na naših kmetih, one dobre volje, ki izvira iz zadovoljnega življenja in kakov upliv dela to tudi na duševni razvoj naroda! Oglejmo si toraj stvar nekoliko bliže. Dejal sem, da bi bilo treba pri nas na kmetih ustanoviti, za malo let, nekake zavode ali izobraževališča gospodinjam. V teh zavodih, v vsakerri trgu ali v vsaki večji vasi po jeden tak zavod, — podučevala bi praktieno gospodinjski popolnoma izomikana žena dorasle in tudi nedorasle deklice o pripravljanji jedij iz domačih pridelkov, kakor jih rodi naše domače polje. Tu ne mislim jedij, kakoršne se vidijo po mizah bogatašev, take jedi za kmetski želodec niti zdrave niso, marveč čisto navadne domače jedi, ali ukusno in snažno prirejene. V takem zavodu bi se poučevalo o raznovrstnosti pripravljenih jedil, raznovrstnosti, ki je na podlagi različnih domačih pridelkov popolnoma opravičena; koliko okusnih jedil se da iz moke in presnine razne vrste napraviti z malim trudom, z malimi stroški in tu bi videle naše potratne gospodinje, ki za jedno in isto jed potratijo in uničijo več materijala, kakor bi ga zadostovalo v isti množini trem drugim jedem, kako se mora štediti! Poleg tega pa je glavno tudi snažnost. Le redke so hiše na kmetih, kjer bi vladala ob ognjišči uzorna snažnosl — da, le premnogokrat bi se moral elovek s studom obrniti od žensk, zvlasti onih, ki negujejo še otroke v plenicah, kaj se doprinaša ob ognjišči! V vsem tem oziru bi zavod imel nalogo domače deklice soditi po poti pravega uzornega gospodinjstva in jih pretvarati v gospodinje, o kakoršnih danes niti pojma nimamo. Kolike velike vrednosti bi bili taki zavodi v telesnera in duševnem obziru za naš narod, zamore si vsakdo misliti, ki ima količkaj bistro obzorje. ker potem, ako bi se taki zavodi ustanovili, pokazala bi se stoprav njih velika potreba, ker oni bi postali faktor, ki bi narod še le povzdignil iz surove prvotne materije na stopinjo oloveške izomike in prvi korak do izomike našega kraetskega stanu, menim, bi bili baš gospodinjsko izobraževalni zavodi. Da je ustanovitev ta jako lahko mogoča, ni treba posebej povdarjati. Zato ni treba Bog ve, kakih velikih denarnih žrtev. Pripresta hiša s potrebnim ognjiščem zadostuje v poduk in poleg pridelkov, ki naj bi služili v poduk, bi pač slednja hiša zamogla kaj malega žrtvovati tudi v denarjih, da bi se zamogla vzdrževati učiteljica in kar je drngega s tem združeno. Kakor se čuje, ustanoviti se hoče v Kamniku tak zavod z učilnim osobjem »usmiljenih sester«. V ta namen je baje žrtvoval tamošnji domoljub in trgovec g. Ivan Murnik celo svoje premoženje, obstoječe iz dveh velicih hiš in mnogo zemljišča, v skupni vrednosti okolo štirideset tisoč goldinarjev. Zares humanitarno delo, za katero, ako bode prineslo zdravi sad človekoljubja, mu mora hvaležen biti ves krščanski svet, vendar se nam mora dozdevati, da bi se na imenovani podlagi utegnilo poučevati prejednostranski, toraj ne splošnemu blagru koristno. Morda pa stvar zadobi drugačnje lice, kakoršnih smo po nekaterih žalostnih izkušnjah v tem pogledu žalibog v poslednjem času vže vajeni gledati. Toraj slovenske žene na noge! Stvar je v-redna prevdarka — poskusite! Vsaj bi tacega zavoda pa tudi ne trebalo vzdrževati za večno, marveč k večjemu kaki dve leti, kajti deklice, ki bi zapustile zavod kot dovršene gospodinje in uzorne slovenske matere, postale bi vže vsaka v svojem domačem krogu učiteljiea in odgojevalka in kdo bi bil tega bolj vesel, kakor vaši možje, ki bi konečno jeli živeti človeški in gotovo je, da bi bilo posled videti več veselih obrazov in več bistrih glav na naših kmetih, kakor zdaj. V to nam podeli Bog svoj blagoslov! Smešnica. »V zadregi«, toži čevljar Rrcko sosedu, »vzadregi sem, jutri moram plačati v posojilnico sto goldinarjev, ali skupaj še imam le polovico.« — »Daj«, tolaži ga sosed, »daj pa to polovico, druga pa ostane lahko na dalje«. — »Qj«, odvrne mu Rrcko, »oj se ve, da lahko ostane polovica na dolgu, toda jaz imam še le to skupaj!«