96
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
IZ PESMI BORISA PASTERNAKA Prevedel in uvodne besede napisal Tone Pavček
Boris Leonidovič Pasternak (10. 2.1890—30. 5.1960) je prav gotovo eno najbolj zvenečih in pomembnih pesniških imen ruske, pa tudi svetovne poezije dvajsetega stoletja. Z Blokom, Majakovskim, Jeseninom, Ahmatovo, Mandelštamom predstavlja vrh ruske lirike novejše moderne dobe, tako njen silni visoki razcvet v prvih dveh desetletjih tega stoletja kot njeno temno, tragično, a hkrati enako visoko umetniško nadaljevanje. Pasternak, sin slikarja in glasbenice, je sprva nihal med glasbo in filozofijo, kasneje pa ostal zvest književnosti kot pesnik, prozaist, dramatik. Prve objave Pasternakovih pesmi so iz leta 1913, prva zbirka Dvojček v oblakih (1914). Sodeloval je v znani skupini Centrifuga, njegova literarna in stilna pozicija v prvem obdobju ustvarjanja pa je med simbolizmom in futurizmom. Pravzaprav je. nekako neopredeljen za skupine in literarne smeri ostal vseskozi: njegova poezija, za katero so sprva trdili, da je predvsem poezija za pesnike, je hodila svoja pota kot korekcija struj, kot povzetek dognanj in samosvoje videnje in občutenje sveta. Označuje jo visoka pesniška kultura, muzikaličnosi, prežeta je s čustvom pripadnosti svetu narave, poezije, ljubezni; poezija, ki je prešla pot od zbitosti in celo neulovlji-vosti pesniških prispodob in zapletenih postopkov do samozahteve priti do same biti stvari in pojavov, do preprostosti stila, ki bi odseval globino in jasnost njegovega pogleda nasvet.
Prvi pesniški zbirki so sledile: Povrh barier (1917), Sestra moja — življenje, napisana večinoma leta 1917, izšla 1922, Drugo rojstvo 1933
97
Iz Pesmi Borisa Pasternaka
(poskus pogledati življenje domovine »brez plenic«, opisati njen jutrišnji dan), Na jutranjih vlakih 1943, pesnitve Visoka bolezen, Poročnik Šmidt, Leto 1905. Pisal je svojevrstno poetično prozo, med katero je zlasti značilna avtobiografska Zaščitna listina (1931), roman v verzih Spektorski (1931) in roman Doktor Zivago, ki je bil objavljen v tujini 1957. leta, Pasternaku pa je bila zanj prisojena Nobelova nagrada, ki se ji je v splošnih kritikah, pritiskih in nasprotovanjih (izključili so ga tudi iz Zveze pisateljev) odpovedal.
Ko za dvajsetletnico smrti B. Pasternaka objavljamo nekaj njegovih pesmi iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja (prva pesem je iz leta 1912, zadnja pa je bila napisana leto pred pesnikovo smrtjo), naj vsaj omenimo njegovo obsežno prevajalsko delo: prevajal je gruzinske pesnike (Baratašvili, Cereteli Leonidze, T. Tabidze, Čikovani), drame W. Shakespeareja, Fausta Goetheja, pa še vrsto angleških in francoskih pesnikov (Shelley, Keats, Ver-laine itd.).
* * *
Februar. Tinto v dlan in joči! O februarju pišeš v jok, medtem ko s snegom dež bijoči kot črna vesna žge okrog.
Kočijo najti. Za šest griven skoz tresk koles in zvoncev klink tja čez oditi, kjer naliv je bolj črn še od solz in tint,
kjer kakor zoglenele hruške na tisoče se vran z dreves usuje v luže, da se zruši suhotna žalost v dno očes.
Pod njo črnijo se kopnjave in veter s kriki je razrit, čim bolj slučajne, tem bolj prave pa pesmi tke jok krčevit.
GOSTIJE    Žolč pijem tuberoz, neba jeseni trpkost in tvojih iznever grenkoben curek v njih. Večerov pijem žolč, noči in gneč nestrpnost, surovi pijem žolč, ki ga ihti moj stih.
Tone Pavček
Delavnic dediči mrzfmo treznost, trezne. Kruhu vsakdanjemu objavljamo udar. Nemirni piš noči zdravice take veze, ki ne izpolnijo mogoče se nikdar.
Podedovanost, smrt sta gosta nam pri mizi. In v tihi rani svit — vrhovi tle dreves — kot miška anapest med prepečencem svizi in preoblači se Pepelka za na ples.
Prt je brez mrvice in pod se čist leskeče, kot deteta poljub živi stih, tih in plah, Pepelka pa beži — s kočijo v dnevih sreče, a ko brez groša je — na svojih dveh nogah.
PRO DOMO    Pripodi se senca. Trza, se vznemirja ob plamenu sveče. In zbeži čez hip s pobledelih ustnic, z lističa papirja v kredasto odprtost orošenih šip.
V času, ko je pesnik — če je moč verjeti samo bleda slutnja ognjev, ki blede, v uho dušljivi noči moraš se zadreti: »To je čas umora! Čakajo me že!«
.
V času, ko po senci z vrta ostro reže, opiti kot prostranstva, širni kot je beg stepe izpod sedla, — mene vsega veže ogenj, strof vročičnih raziskreni tek.
Lovec oprezni, veliki strelec, s puško prikazen ob duše vodah! Ne zametu} me sceloma v celeč, čustvu za hrano ne drobi v rokah.
¦
Daj: mi, da dvignem nad smrt se sramotno. V vrbo in led me ponoči zavij. Zjutraj preplaši jezero motno. Meri, končano je! V letu me bij!
* * *
98
99
Iz Pesmi Borisa Pastemaka
A za slovesa višine visoke naj vas poljubljam in hvalim ko v snu o, moje bedne, prevarane roke doma, drugov, domovine, rodu.
POLETJE
.
Šlo v rilčke je metuljev, lis od žeje in vročine in z vonjem meda, met, melis obtkalo jim spomine.
Ne časa tek, a zven cepi od zarje pa do zarje prebadal zrak je s snom osti in vnašal v vreme čar je.
Ko užil sprehajanja je slast zaton je dal škržatom in drevju in zvezdam oblast nad kuhinjo in trato.
.
Ni senc, a bruna mesec stal, se skrival v brezna mraka in tiho, tiho noč je šla hiteč v oblak z oblaka.
Hitreje iz sanj kot s streh; najbrž zabljiv bolj, plah kot pristen stopical je pred vrati dež, dišal po čepu vinskem.
Tako je dišal prah. Plevel. Tako, bolj po resnici, je dišal zakon plemičev o bratstvu in pravici.
Uvedli zemstvo so do srenj, vi z drugimi ste, niste? Visel je v kislici dni stenj, dišal po čepu vinskem.
Tone Pavček
RAZHOD     Drhteč klavir ti peno z ust obliže. To blodenje te pokosi in stre. Porečeš: Ljubi! Ne! zavpijem, Ne! Ob glasbi?! — Je mogoče biti bliže
kot v poltemi, ko pada v žar kamina akordov snop kot notes zadnjih dni? O, divno razumevanje, pokimaj, pokimaj in osupneš! — prosta si.
Jaz ne držim te. Pojdi. Išči cilj. Odidi k drugim. Werther že obstaja, a danes še duh v zraku smrt izdaja: odpreti okno je kot rez prek žil.
Ljubiti druge — težek križ, a ti še s tem si lepa, mična, s skrivnostjo svojih čarov zdiš uganki se življenja slična.
Na pomlad sliši šum se sanj, šelest novic, resnice kliče. Ti iz rodu si takih stanj, tvoj smisel kot zrak nesebičen.
Lahko zbudiš se in oves. smetju besed se odpoveš in čislaš za naprej le čistost. Vse to je — čisto majhna zvitost.
* * *
Besed cediva plaz kot vrt — jantar, medivo; razsipno, darežljivo, za las, za las, za las.
Ni treba pojasnil, s koliko ceremonij po boču, po limoni obrizgan list diši,
100
101
Iz Pesmi Borisa Pasternaka
kdo v trnje solze lil in odbrzel prek plota je na polico, k notam skoz reže žaluzij,
kdo tepih dal pred prag je z jerebiko živo, vez lep, drhteč in drag s svetlečim se kurzivom.
Sprašuješ, kdo veli, naj bo avgust mogočen, komu nič drobno ni, kdo ves osredotočen
je v javorovov list in od Ekleziasta ostaja zvest in čist pri brusu alabastra? Sprašuješ, kdo veli, da ustne aster, dalij trpijo od zmrzali? Da lističi rakit ne bi s kariatid na zmočeni granit jesenskih bolnic pali?
Sprašuješ, kdo je ta? — Mogočni bog detajlov, mogočni bog srca, Jadvig in vseh Jagajlov.
Če rešil kdo, ne vem, posmrtno je uganko; življenje — na jesen
»> mir-  vcp v vcpm  nntantn
je mir: vse v vsem natanko.
NENAVADNI DNEVI    Od mnogih zim, ki sem jih užil,
dni pomnim, ko je bil solsticij, in vsak je bil neponovljiv in vsak ponavljal se v resnici.
102
Tone Pavček
In vseh teh dni prijazen niz polagoma se je sestavil — dni nenavadnih, da bil vtis je v nas, da se je čas ustavil.
Vse pomnim živo karseda: v vrh zima gre po večnem redu, poti so mokre, s streh kaplja in sonce greje se na ledu.
Kot v snu ljubimci hrepene živahneje zdaj drug po drugem in v kronah drevja se pote za škorce hišice pod zubljem.
Lenoba po številčnici kazalce vodi polzaspane in dlje od veka dan trpi in čas objema ne prestane. ¦
Prev. Tone Pavček