KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 1691 LEONARDOVO GORIŠKO JEZERO SANDI SITAR Protiturška vodna zapora na območju sotočja Soče j in Vipave, naravnem vstopu skozi »goriška vrata« na j Furlansko ravnino in dalje proti Benetkam, je edino i poznano delo, s katerim je Leonardo da Vinci posegel na Slovensko. Dandanes je ta projekt sestavni del obsežnejših monografij o najbolj univerzalnem člo- veku italijanske visoke renesanse^ pa tudi specializi- ranih slovenskih študij. Med slednjimi je specifičen prispevek arhitekta Maksa Fabianija (1865—1962), ki je v zgodnjih 50-tih letih v okviru svojih pokrajinskih ureditvenih planov načrtoval obnovitev plovne poti na legendarni argonavtski trasi, pri čemer je upošte- val tudi 450 let starejši Leonardov projekt.^ Tako so j se kasneje srečevali z njim tudi proučevalci Fabianije- ; vega opusa, med njimi arhitekt Marjan Mušič.' Prav \ na osnovi Mušičevega pisanja je prišel podatek o Le- j onardovem posegu na slovenska tla tudi v jugoslo- ; vansko Enciklopedijo likovnih umjetnosti (zv. 3, str. j 305, avtor gesla »Leonardo« L. Menaše, Zagreb 1964): »... u martu 1500 boravi u Veneciji, gdje je za , Serenissimu izradio obrambeni plan protiv Turaka (zajaživanjem Soče i Vipave preplavio bi se dio doline ; Soče izmedu Gorice i Gradiške)...« Vse omenjene študije skušajo na podlagi fragmen- tarno ohranjenih Leonardovih podatkov locirati nje- ' gov načrt za vodno zaporo pri Gorici in ji določiti ob- seg, s tem pa posredno pokazati tudi na obrambno taktiko, kakor si jo je zamislil genialni projektant. \ Gre torej za poskus rekonstrukcije Leonardovega i umetnega jezera; dotlej je najdlje v tej smeri prišel M. ! Mušič, ki je citirani članek opremil tudi s tematskima | topografskima skicama. Natančnejši je skušal biti av- tor tega sestavka v feljtonu o Leonardu da Vinciju, izhajajočem v reviji Življenje in tehnika od januarja do septembra 1989.'' V tem prizadevanju ga je podprl P. Svetik^ (si. 2), ki je na podlagi temeljnih topo- : grafskih načrtov 1 :5000 izdelal tako natančen va- riantni načrt Leonardovih možnosti pri namenski akumulaciji voda Soče in Vipave, da se je ponudila j možnost še tehtnejšega prikaza te problematike, kot i je bilo to mogoče storiti v omenjenem feljtonu. Leonarda da Vincija tudi najbolj lapidami leksi- i konski zapisi označujejo kot umetnika, raziskovalca-i znanstvenika, politehnika in izumitelja ter misleca, k j temu pa dodajajo njegovo vojno inženirstvo, pred- \ vsem kot praktično aplikacijo njegove naravoslovno- tehnične, izrazito raziskovalne in inovativne dejav morje) in na izkušnjah pri načrtovanju vodnih ob- drotehnično delovanje, ki je temeljilo na proučevanju • fizikalnih zakonitosti tekočin (npr. veznih posod), i opazovanju posledic delovanja vode v naravi (v celo- j vitem krožnem gibanju padavine—tekoče vode— '¦ —morje) in na izkušnjah pri načrtovanju vodnih ob- jektov od raznovrstnih plovil (ladje, podmornica) ter j energetskih naprav (vodna kolesa, turbine, celoviti i pogoni), do namakalnih in osuševalnih projektov, j plovnih regulacij rek in gradnje kanalov ter vodnih \ zajetij. Med slednjimi je znanih več projektov vojaš- j kega namena (Arno, Loira), v ta sklop pa sodi tudi | njegov goriški projekt.^ Leonardo je imel na tem področju predhodnike, \ najbolj neposrednega v Leonu Battisti Albertiju '\ (1404—1472), ki seje s strateško uporabo rečnih voda i ukvarjal že 1. 1430.' Medtem ko so Leonardova umetniška dela slavila že za avtorjevega življenja, je ^ bila pomembnost njegovega naravoslovno-tehniškega : dela praktično neznana vse do konca prejšnjega sto- i letja, ko so začeli sistematično študirati in objavljati i njegove prej neznane ali vsaj podcenjevane ilustrira- i ne zapiske.° Med temi je za nas pomemben predvsem , Leonardova skica Vipave ob izlivu v Sočo. 170 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 list Št. 234 V slovitem Codice Atlantico. Tam je na hrbtni strani lista narisana skica sotočja Soče in Vipave' (si. 1), iz spremnega komentarja v Leonardo- vi zrcalno obrnjeni ter še drugače kodirani pisavi, težko čitljivi tudi zaradi številnih okrajšav in drugih enigem, pa je mogoče razbrati naslednje podatke: most pri Gorici, Vilpago (tako označuje L. Vipavo), alto-alto (oznaka za visoki kraški breg), bombardi- ranje, Benetke, Gradiška.^" Imenovanje teh objektov se ujema z Leonardovo skico in označuje grobo lego načrtovanega vodnega zajetja na lokaciji, ki jo ome- jujejo Gradiška na zahodu, strmi prehod na kraški plato na jugu, porečje Vipave na vzhodu ter Gorica na severu. Gre torej za območje, ki ga deli sedanja državna meja približno na polovico. Znotraj tega ob- močja je potrebno iskati natančnejšo lego vodnega zajetja, pri čemer predpostavka, da se stanje reliefa od 15(X) do danes ni bistveno spremenilo, nedvomno drži z za naš namen le nebistvenimi odstopanji. Preo- stale informacije so prav tako dragocene: »most pri Gorici« je oznaka objekta, katerega funkcije vodno zajetje ne sme prizadeti, zato pa gaje potrebno brani- ti drugače, očitno z »bombardiranjem« — slednja na- vedba se nanaša na artilerijo v GradiSki, nedvomno pa tudi na Gorico in na višinske točke, posebej pri- kladne za namestitev topništva. »Benetke« so na- vedene kot mesto, katerega zaščiti pred nenadnim turškim napadom je bil namenjen ves goriški obrambni sistem po Leonardovem predlogu. Do načrtovanja tega projekta na Slovenskem je prišlo zaradi dveh dejstev: ker je bilo vojaško inženir- stvo ena Leonardovih osnovnih poklicnih dejavnosti in pa zaradi spleta zgodovinskih dogajanj, ki so pri- vedla Leonarda tudi na slovenska tla. Po izšolanju v Verrochijevi delavnici sredi 70-tih let 15. stol. je delo- val kot poklicni umetnik v Florenci do leta 1483, nato se je zaposlil pri milanskem fevdalcu Ludovicu Sfor- zi, imenovanem il Moro. Vendar pa ga je ta mecen vzel v svojo zaščito bolj zaradi vojnotehničnHi veščin, kar je razvidno tudi iz pisma, v katerem se mu je umetnik ponujal v službo z navajanjem svojega teh- ničnega znanja, uporabnega predvsem v vojne name- ne — šele proti koncu naštevanja omenja Leonardo tudi uporabnost svojega znanja v miru in povsem na koncu svoje umetniške sposobnosti." Šestnajst let, ki jih je Leonardo preživel od svojega 31. do 47. leta v Milanu, je bilo njegovo najbolj plod- no in relativno mirno obdobje, ki ga je prekinil vdor Francozov, s katerimi je Moro za Karla VIIL najprej sklepal zavezništvo, nato pa se je za Ludvika XII. obrnil proti njim; 1. 1500 je prišlo do boja pri Novari, kjer je bil Ludovico Sforza premagan in ujet (umrl je 1508 v zaporu). V teh burnih časih je Leonardo konec 1499 zapustil Milano in tedaj se je začela njegova ne- mirnejša druga polovica življenja, ki ga je prek Fi- renc, znova Milana (1506—13), Rima in nekaterih drugih krajev naposled privedla v Francijo. Leta 1500 se je zadrževal v Benetkah, kjer je dokazljiv v marcu in aprilu. Benetke, ki so štele za Leonardovega obiska 200.000 prebivalcev, njihovo celotno ozemlje pa desetkrat to- liko, so po turškem zavzetju Carigrada 1453 skušale ohraniti s Turki dobre, predvsem na obojestranski koristi od trgovine temelječe odnose, vendar so se morale vse do 1718 trdo bojevati za svoje posesti, s katerih so jih Turki vse bolj izrivali. Že proti koncu 15. stol. so začeli turški napadi resneje ogrožati same Benetke, in to od dveh strani, s pomorske severnoja- dranske" in prek slovenskega ozemlja po Vipavski do- lini, kjer po prekoračitvi Soče za turško konjenico na Furlanski ravnini ni bilo več učinkovitejših zadržkov. V takšnih razmerah je bilo tudi za Benečane Leo- nardovo vojaško znanje zanimivejše od umetniškega. Seznanili so ga tako s problematiko pomorske kot kopne nevarnosti: Leonardo naj bi v prvem primeru svetoval, kako onesposobiti turško ladjevje (ki je za- plenilo tudi mnoge beneške ladje) že na navezih v lu- kah in kako rešiti iz tamkajšnjih zaporov posadke svojih ladij, da bi potem napadli Turke hkrati z mor- ja in v samih lukah. Leonardo, ki se je veliko ukvarjal s tehniko potapljanja, je Benečanom svetoval, da naj njihovi udarni potapljaški oddelki navrtajo turške ladje in med nastalo paniko odpro še zapore.'* Te- meljiteje pa se je posvetil vprašanju obrambe Benetk pred vpadi prek Furlanske ravnine, kjer bi se turška konjenica lahko razvila v široko fronto, Benečani, ki so imeli svoje vojaške oddelke razpršene po mnogih bojiščih, pa bi se takšnemu naletu z ene strani ne mo- gli učinkovito upirati. Turški napad je bilo zato smotrno zadržati in onesposobiti že pred vstopom v ravnino.'^ Leonardo se je med terenskim ogledom prepričal, daje v tem pogledu zelo prikladno območje sotočje So- če in Vipave, posebno še, ko je od domačinov izvedel, da morajo Turki odtod dalje proti Benetkam vseka- kor prek Soče. Dejstvo, da je pridobil ta bistveni po- datek iz pripovedovanja domačinov, dokazuje, da ni razpolagal s karto tega ozemlja, zato si ga je izrisal sam — gre za eno najstarejših terenskih kartiranj slo- venskega ozemlja po antiki (si. 1). V ta namen je mo- ral Leonardo pregledati teren od Gradiške do Gorice ob Soči in od sotočja približno do Dornberka ob Vi- pavi; dejstvo, da je Soča skicirana bolj površno in od Gorice tudi napačno, priča o verjetnosti, da jo je Le- onardo vsaj v drugem delu risal zgolj po pripovedo- vanju, medtem ko je Vipava upodobljena veliko na- tančneje, zlasti na vijugastem predelu med Mirnom in pritokom Branico.'^ Leonardova skica s fragmentarno ohranjenim ko- mentarjem je bila del celovitega načrta za obrambo Benetk pred Turki. Čeprav predvidena vodna aku- mulacija vanjo ni vrisana, nam daje podatke o širšem območju, v katerem je Leonardo načrtoval vodno za- poro. Za natančnejši vris so mu manjkale izmere re- liefa; ko bi razpolagal s karto, kakršno je namensko narisal P. Svetik (si. 2), bi lahko izdelal natančen projekt, prepričal pa bi se tudi o njegovi terenski iz- vedljivosti in taktični učinkovitosti. Odkrilo bi se mu celo več variantnih možnosti: A) Če bi se odločil za zajezitev Soče neposredno KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 171 S. Sitar — P. Svetnik: Poskus lokacije Leonardovega projekta protiturSke vodne zapore na Soči — Vipavi pod pritokom Vipave, bi umetno jezero z gladino na 4 m absolutne višine segalo po Soči 5 km daleč, skoraj do Gorice, ob Vipavi pa 4 km daleč, do sedanjega Mirna. Jez bi bil v tem primeru v rečnem koritu 18 m visok, širok pa 950 m, vendar pa bi moral biti le v dol- žini 150 m višji od 10 m. Ta lokacija bi bila še posebej ugodna zaradi sorazmerne bližine kraškega brega in višine Fare, zaradi katere se rečna dolina na tem me- stu zoži. B) Na istem mestu bi 10 m višji in tudi nekoliko širši jez (zlasti zaradi potrebnega dodatka severno od Fare do podnožja Brd, da bi se voda ne razlivala v Furlansko ravnino) povzročil nastanek 6,5 km dolge- ga jezera ob Soči, medtem ko bi segalo ob Vipavi kar 13 km daleč, do današnje Prvačine. Pri tem je zani- mivo, da se črta, ki jo z Leonardove skice razberemo kot napačno nadaljevanje Soče, dalje od Gorice sko- raj povsem ujema z bregom umetnega jezera, ki bi nastalo na tem mestu v primeru B. C) Enako zaporo Vipavske doline bi bilo mogoče doseči le s 15 m visokim in približno 80 m širokim je- zom na Vipavi vzhodno od Mirna (pri vasi Vas). Vod- no zajetje z gladino na absolutni višini 50 m bi segalo po Vipavi 6,5 km daleč do Prvačine, tako kot v pri- meru B. Pri realizaciji Leonardovega projekta, do katere pa ni prišlo, bi med možnimi variantami nedvomno od- ločala predvsem razpoložljiva finančna in tehnična sredstva. Med slednjimi o vrsti jezu najbrž ni mogoče sklepati izključno po kasnejši Leonardovi navedbi, ko se je že med bivanjem v Franciji ob projektiranju premakljivega lesenega jezu spomnil, da je podobne- ga predvideval za zaporo Furlanije.^' Takšen jez bi bil uporaben le pri manjših višinah, pri večjih, kot bi jih terjale inačice A—C, pa bi mogel projektant zau- pati le solidnim nasipom, predvsem pa izvedbi v kamnu. Glede obrambne vrednosti naštetih vodnih zapor obstajajo seveda tudi variante v načinu njihovega funkcioniranja in predvsem potrebnega organiziranja obrambnega ognja iz topniških in pehotnih orožij. V primeru A bi bilo potrebno organizirati obstreljeva- nje prehodov pod jezerom in nad njim predvsem iz trdnjav v Gradiški in Gorici ter s kot 116 in 241. Isto velja za inačico B, vendar bi bilo v tem primeru smotrno organizirati več obrambnih črt že na zože- nih mestih poplavljene Vipavske doline. Šele po pre- boju teh bi bilo treba aktivirati obrambo prehoda prek Soče. V primeru C pa bi bilo potrebno organizi- rati obrambni ogenj z višin ob Vipavski dolini, med- tem ko bi obramba Soče lahko računala le s to reko kot naravno prepreko. Ob tehtanju čim lažje (tudi ce- nejše) uresničljivosti ob kar največji učinkovitosti bi bila najbolj priporočljiva varianta C (vodno zajetje bi v tem primeru v celoti ležalo na sedanjem slovenskem ozemlju). Ta varianta bi tudi preprečila zalitje Mirna in drugih nižje ležečih naselij na tem območju, ki bi ga preplavilo zajetje po varianti B. Dosedanje študije o Leonardovi zapori so predvidevale predvsem tip A, pri tem pa niso natančneje upoštevale rehefne obliko- vanosti zemljišča, zlasti pa ne seganja Leonardove skice daleč po Vipavi. Pričujoči članek skuša zato po- kazati na možnost, da je Leonardo razmišljal (tudi?) o varianti C, ki je dosedanji poskusi rekonstrukcij njegovega goriškega jezera še niso obravnavali.'' 172; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 OPOMBE 1. Skupina avtorjev: Leonardo da Vinci, Istituto Geografi- co De Agostini ter International in Pan-American, brez na- vedbe letnice izida, Novara—New York, v nadaljevanju LV. — 2. M. Fabiani, Nove meje v arhitekturi, katalog, Trst 1988, posebej str. 78. — 3. M. Mušia, Po Leonardovih stopinjah na naSi zemlji, NaSi razgledi 9. jun. 1962, 211-2; isti: Arhitektura in čas, Ljubljana 1963, poglavje o M. Fa- bianiju 171-82. — 4. S. Sitar, Leonardo I-VIII, Življe- nje in tehnika 1989, št. 1-8. —5. Peter Svetik, dipl. inž. geo- dezije, Republiška geodetska uprava SRS, Ljubljana. — 6. C. Zammattio, Hidraulic and nautical engineering, LV 467- j -82. — 7. A History of Technology III, 446-7. — 8. F. M. Feldhaus, Die Technik, München 1970, 620-1. — 9. LV 472. — 10. LV 141 in 475. — II. O. Bihalji-Merin, Leonardo i Knjiga o slikarstvu, uvod v knj. L. da Vinci: Traktat o sli- karstvu, Beograd 1988. — 12. D. Valeri, Leonardo in Veni- ce, LV 139-42. — 13. Turčija postane sredozemska pomor- i ska sila, potem ko 1499 porazi beneško mornarico pri Sa- ' pienci. — 14. LV 142. — 15. LV 141. — 16. primerjava L. ! hidrografske skice s sedanjimi kartami. — 17. LV 141. — \ 18. originalni prispevek tega članka.