Fr. Kidrič Iz delavnice za komentar Prešerna Uredništvo «Ljubljanskega Zvona« me je naprosilo, da napišem oceno «Prešernove čitanke v dveh knjigah», ki jo je priredil doktor Avgust Žigon, izdala pa 1. 1922. tiskarna Družbe sv. Mohorja v Pre* valjah. Razen izišlih dveh knjig pa obsega vse delo, kakor čitam na 223. strani prve knjige, še razpravo «France Prešeren in Čopova akademija: I. Stik z literarno davnino domačo tja do Akademije. II. Umetniško stališče akademije Čopove. III. Prešernove Poezije: spev o akademiji Čopovi», dalje «Pripombo k L, II., III. razpravi«, potem posebno razpravo «Orglar» in končno še tudi «Dostavek: Vnanji dogodki Prešernovega življenja«. Spis torej še ni kompleten. Ker se pa citira že 50. stran «Pripomb» n. pr. v Puntarjevi razpravi: Dante in problem Prešernove «Nove pisarije« (v slovenskem zbor* niku «Dante», 1921, str. 98. in 229.), sklepam, da izidejo v dogled* nem času tudi zaostali deli ter mi dajo priliko govoriti o zaključni besedi dr. Žigona k problemom, katerim je posvetil mnogo resnega in /-2^a A intenzivnega dela. Posameznosti iz priprav za komentar v novi iz= 0 da ji Prešerna, ki jo pripravljam za Tiskovno zadrugo, pa hočem objavljati že sedaj. Zdi se mi potrebno naglasiti že sedaj, da Žigonovih in Puntar* jevih dosedanjih izvajanj o matematičnem središču in matema* tični arhitektoniki v Prešernovih pesnitvah ne morem upoštevati tako, kakor bi zaslužila njuna ljubezen do predmeta ter njun napor, dobiti za vzljubljeno tezo dokazov, in kakor bi bilo tudi v skladu s ceno, ki jo dajem sicer ugotovitvam in poglobitvam, ki so se izvršile ob njunem arhitektonskem iskanju, slavečem letos že dvajsetletnico prve objave (prvi Žigonov članek, ki spada sem, je izšel v Dom in Svetu leta 1905.). Doslej mi je vsak mojih kontrolnih korakov skepso le povečal. Vem, da je objavil Gaisford leta 1810. v Londonu Enhejridijon aleksandrijskega gramatika iz 2. stoletja po Kr. Hefajstijona, ki govori o literarnem stvarjanju po antitetičnem pravilu; da je izdal Jacobs v letih od 1794. do 1814. v Leipzigu 8 zvezkov znamenite «Anthologia graeca», kjer so priobčene tudi pesnitve v obliki . piščalke, žrtvenika, jajca itd., kakor jih je koval n. pr. v 3. stoletju ! po Kr. slaboznani Simijas; da govori v dobi romantike izmed pri* znanih poznavalcev klasične metrike n. pr. Gottfried Hermann v knjigi Elementa (pozneje Epitome) doctrinae metricae o središču (mezode), antistrofah in simetrični kompoziciji v grški korični poeziji (v izd. 1816, 727 do 735), a Viljem Lange v delu Entwurf einer FundamentaL=Metrik oder allgemeinen Theorie des griechi* schen und romisehen Verses o antitetičnih pesnitvah (v izd. 1820, 23 Fr. Kidrič / Iz delavnice za komentar Prešerna § 75). — Toda ne smem tudi prezreti, da Hermann simetrične kompozicije ne proglaša za splošno karakteristiko antične poezije in da imenuje Lange antitetične pesnitve «metrične igrače brez notranje vrednosti«. (Puntarjevo vedno zopet se ponavljajoče operiranje s formulacijami, do katerih so se dokopali le po lastni sodbi nekateri novejši Biologi, je,po mojem mnenju izgrešeno, ker moti mirno predstavo tega, kar je sploh moglo biti v Čopovi in Prešernovi evidenci.) Vem, da simbolika številk antičnemu človeku ali Danteju ni bila tuja stvar. — Toda preden hočem prilagoditi te ugotovitev na 3. desetletje 19. veka, moram vzeti v račun tudi razliko, ki ob* stoja v tem, da je bila ta simbolika še v Dantejevih časih zasidrana v sistemih dobe in živa, 500 let pozneje pa mrtva in skrivnostna šablona. Vem, da je proglašal Friderik Schlegel «združitev antike in moderne» za «najvišje vseh vprašanj o umetnosti in poeziji» (Athenaeum III 1800, 102, 181). — Moram pa tudi upoštevati: da romantični pesniki niso pesnili po načelih matematične arhitekt tonike; da sinteze na osnovi matematične arhitektonike Schlegel ni zahteval; da je videl glavne znake romantične poezije v «umetno urejeni zmešnjavi, tej dražestni simetriji nasprotij, tej čudoviti večni izmeni entuzijazma in ironije». (Puntarjevo citiranje iz* vajanj modernih nemških literarnih historikov se mi zdi v tej zvezi še posebno nepriporočljivo, ker slonijo ta izvajanja pogosto na pismih ali beležkah, o katerih Čop še pojma ni mogel imeti.) ftcCo Vem, da je bil Čop vnet zagovornik Sclilegljeve šole, saj sledi. to jasno n. pr. iz pisem Viellija Čopu z dne 20. maja 1823. in 14. avgusta 1824.; vem tudi, da je Čop poznal Langejevo in Her= mannovo metriko, Danteja, in še mnogo mnogo drugega, in da je imel Prešeren v biblioteki Langeja in pa Gottholdove Anfangs* griinde der griechischen, romisehen und deutschen Verskunst iz leta 1820. — Toda zdi se mi koristno, ne pozabiti tudi okoliščine, da nisem mogel najti v Čopovih zapiskih in obširni korespondenci niti najrahlejšega migljaja za podmeno, da bi bilo Prešernovega mentorja vprašanje matematične arhitektonike ali simbolike številk sploh sililo k razmišljanju, ali da bi se bil ustavil ob dotičnih mestih v Hefajstijonu, Hermannu in Langeju in iskal v antiki še preko njih, ali pa celo šel dalje od teorije in prakse romantikov ter določil novo formulo sinteze antike in romantike na osnovi matematične simetrije. (Kar čitam v Puntarjevih Zlatih črkah 61, da bi se nahajala v Prešernovem zapuščinskem aktu tudi prva izdaja Hermannove Epitome, je pomota in posledica 24 Fr. Kidrič / Iz delavnice za komentar Prešerna prenagljenega sklepa, ker v Prešernovem zapuščinskem aktu Hermannove Epitome v resnici sploh ni; ta prenagljeni sklep me je iznenadil tem bolj, ker se nahaja mesto v eksponirani zvezi s podčrtanim poudarkom: ali pa tudi za dr. Kidriča «drži dovolj trdno ta direktni dokaz za vir Prešernove simetrije«, češ, «da je s tem udarcem docela razbit odpor — protiarhitektonikarjev».) Ker so okoliščine take, se more govoriti o matematični arhitek* toniki v Poezijah le tedaj, če je v njih tako trdno fiksirana, da je mogoča le taka razlaga, ki je v skladu s podmeno, da si je zamislil poet za posamezno pesnitev ali skupino takoj pc koncepciji ideje neko gotovo matematično shemo ter jo obdržal kot določeno, četudi ad hcc narejeno obliko v evidenci. Zmisla sploh za strogo arhitektonsko obliko ne bo odrekal Prešernu nikdo, kdor doume zlasti obliko v Pevcu, v kateri /&v-<"*\s niso le podvrsti v rimah angažirani vsi vokali, ampak upoštevano tudi koncentrično pravilo (5 kitic, srednja ima 4 vrstice, 1. in zadnja po 2, 2. in predzadnja po 3, glej Koršev prevod Prešerna str. LXXIX. in izvajanja Puntarjeva v Času 1911, 275). Vem sicer, da je angažiral samoglasnike v rimah že Walter v. d. Vogel* weide (prim. tudi Puntar na navedenem mestu) in da se jih je posluževal leta 1473. J. Charlier Gerson po vzporedbi njihove jasnosti že za predočevanje glasbenih tonov (Cerkveni Glasbenik 1900, 90), vendar moram priznati, da niti ne morem navesti vzorca Prešernovi obliki, niti si še ne upam trditi, da je oblika Prešernova iznajdba. Toda nedvomno je, da gre tukaj za gotovo in sime* trično obliko, ki je vezala poeta ves čas ustvarjanja. Pesnitev pa je tako kratka, da je simetrija zgradbe takoj vidna tudi očesu, in ritmika njene simetrije med čitanjem dosegljiva tudi ušesu. In to je zame nekaj čisto drugega, nego vse ostale osnove Žigo* novih in Puntar jevih izvajanj o arhitektoniki v Prešernu, kjer gre za elemente takega literarnoartističnega užitka, ki ga občani pri golem poslušanju sploh ne morejo imeti, pri čitanju pa le tedaj, če so prešteli edinice zgradbe in napravili eventualno še tudi druge operacije, a tudi v tem primeru samo tisti, ki imajo za užitek takih ugotovitev sploh potrebno dispozicijo. Venca 1. sonet, ki priča o poetovem čutu potrebe, Slovencem to umetno obliko razložiti, in pa klasična «Pevcu», katere zgradba se da vendar takoj z očmi zajeti, sta zame glasen opomin/da bodimo previdni, preden pred* polagoma za,Prešerna, da bi bil prenašal v poezijo elemente slikarstva ali arhitekture na način, da se jih oko ne bi moglo radovati, ali pa, da bi bil pošiljal med Slovence pesnitve z arhitek* tonskimi skrivnostmi in rebusi. 25 Fr. Kidrič J Iz delavnice za komentar Prešerna Že leta 1911. sem izrazil v Zvonu pomisleke proti podmeni, da bi se bil ravnal Prešeren po shemi matematične arhitektonike pri ustvarjanju skupine Sonetov nesreče in v Krstu ter v pri* rejanju Poezij. Po 13 letih lahko naglasim, da moram tiste po* misleke kljub novim zagovorom še vedno v celoti vzdrževati. Če bi bila pravilna domneva Puntarjeva («Dante» 128), da bi bil zgradil Prešeren ravno sedmero Sonetov nesreče «tik pred Julijino dobo« na osnovi ideologije o sedmici kot izrazu «neke njegove estetske misli na mistično formalen način», in da bi mu pomenila v tej sedmodelni skupini «sedmica popolnost, dovrhanost in absolutnost v eni velenesreči in velebolečini», potem bi po mojem prepričanju gotovo in čisto gotovo poet ne bil še pred objavo v Čbelici IV. s črtanjem soneta «Pov'do let starih ^. čudna izročila« sedmerodelnosti skupine za vedno razbil. (Puntar* ;.;,^o5 ^cfevo datiranje Sonetov nesreče v dobo «tik pred Julijino«, k čemur ga je zavedel pač dr. Žigon s Prešernovo čitanko 9, kjer so Soneti nesreče na koncu «prve dobe« in tik pred «drugo, tako zvano Julijino«, je po mojih mislih napačno, ker se skladam z istim dr. Žigonom, Zbornik Matice Slovenske 1906, 66, da je nastal ta ciklus sonetov leta 1832., torej tik po začetku Julijine dobe.) -p?y„ 5^7 Da bi bila Prešernu v Julijini dobi sedmica postala «sveta», kakor meni dr. Puntar v Zlatih črk 2. delu (Dom in Svet 1921, 211) radi števila črk v nemški pisavi «Primitz», oziroma da bi, kakor sodi dr. Puntar («Dante» 128), odslej Prešeren «izvajal s tem simboličnim številom veliko estetsko količino svojega ,bog* stva'», ta podmena zame sploh ne more priti v poštev, ker: 1.) vem, da je posvetil Prešeren svoj Venec «Primizovi Julji«, oziroma «PrimiLovi Julji«, pisal torej njeno rodbinsko ime naj* prej z bohoričico, pozneje z gajico; 2.) vem, da je bilo meni in vsem, do katerih sem se;obrnil po «strokovno» mnenje, «sveto» vedno in vsakokrat samo krstno ime izvoljenke in nikdar pri* imek. (Pri iskanju primerov za pisavo imena «Primic» je Puntar prezrl, da je v ljubljanskih gimnazijskih programih v dobi 1824 do 1830 Julijin brat Janez le v šolskem letu 1828 do 1829 za* , L beležen kot «Primitz», drugače pa dosledno kot «Primiz», torej * Q^*fs*JJ& s šestimi črkami.) In končno Puntarjevo namigavanje (Zlate črke 69), da bi Pre* *0šeren našega soneta v Poezije leta 1846. zato ne bil sprejel, da je ostalo skupno število sonetov namesto 43 le 42, torej = «7 X 6»? Ko ga je pa črtal že leta 1833., ko še gotovo ni mogel slutiti, koliko <^ sonetov se mu nabere do izdaje Poezij! (Po mojih mislih ravna dr. Žigon proti pijeteti, ki smo jo dolžni poetovi zadnji redakciji, 26 yf- Fr. Kidrič / Iz delavnice za komentar Prešerna ko v Prešernovi čitanki zopet vzpostavlja «sedmeredelno kompo* zicijo» Sonetov nesreče, pri kateri je Prešeren s črtanjem soneta «Pov'do let starih čudne izročila« dvakrat jasno in nedvomno dokazal, da je ni in ni hotel.) Pri Krstu je bilo treba ovreči moj pomislek, da se mate* matična arhitektonika ne sklada prav z dejstvom, da je imel ep leta 1836. samo 52 stane, leta 1846. pa dobil še eno («Bogu sem/ večno čistost obljubila...»), ki je dobila mesto med prejšnjima 41. in 42. Toda edini ugovor Puntarjev («Dante» 128), da bi bil igral tudi tukaj pri Prešernu vlogo ozir na sedmico in da bi bila med njegovimi motivi za ustvaritev nove stance tudi namera, dobiti za stanco «Izmed oblakov solnce zdaj zasije», ki je bila leta 1836. v vrsti 48., sedaj «kritično 7X7= 49.» mesto, nima zame niti trohice prepričevalnega: slej ko prej sem prepričan, da je vrinil Prešeren stanco «Bogu sem večno čistost obljubila« zgolj iz vsebinskih razlogov (Bogomilin oris situacije v stanci «Da bi od smrti rešil te nesrečne« se mu je zdel pač premalo jasen) in da pri tem niti minuto ni mislil na pozicijo kake «kritične 7 X 7 = 49. stance»; in slej ko prej sodim, da bi bil umel Prešeren v Krstu uveljaviti matematičnoarhitektonski princip, če bi si ga bil osvojil res že leta 1832., tudi leta 1836., in sicer na način, da njegova arhitektonska zadrega ne bi bila tako očitna. (Za evidenco sedmoričnega principa v Krstu se mi zdi slabo izpričevalo, da se matematičnoarhitektonski vzorec Žigonov v Prešernovi čitanki 67 ne krije z Grafenauerjevim v Zgodovini I, 120, oziroma Puntar* jevim v Zlatih črkah I, 69.) Posebne razprave o «umetniški kompoziciji« Poezij, ki mi jo je napovedal dr. Puntar pred 13 leti v Zlatih črkah I, 70, doslej še nisem čital. Starejši pomisleki imajo torej zame še vedno prvotno do* kazilno svojo moč. A čim sem začel v ta posebni namen na osnovi ljubljanskega gradiva in pod vidikom vprašanja, ali je imel poet pri oblikovanju treh umetnin, ki so igrale pri obravnavi problema važno vlogo, namreč obeh elegij v spomin Čopu in soneta «Je od veseFga časa teklo leto», res matematičnoarhitektonsko shemo v evidenci, sem prišel do odgovorov, ki se mi zdijo naravnost mate* , matičen dokaz prcti matematični arhitektoniki in predpolaganju stvarjanja zgolj po diktatu kakih ^arhitektonskih potreb«. V nemški elegiji «Dem Andenken des Matthias Č o p» je bilo izhodišče matematičnoarhitektonskega komentarja v ugotovitvi, da je v redakciji, ki se je natisnila 25. julija 1835. v «Illyrisches Blatt» in sprejela leta 1846. tudi v Prešernov «nameček 27 Fr. Kidrič / Iz delavnice za komentar Prešerna nemških pesmi», mogoče razločiti dva dela z enakim številom tercin (12), med katerimi se dasta eventualno dve v 1. delu imeti za «uvod», dve na koncu 2. dela za zaključek (Žigon: Dom in Svet 1906, 736; Zbornik Slov. Matice 1906,107; Prešernova čitanka I, 61). Toda fragment elegije, ki ga je objavil dr. Žigon v Slovanu 1917, 117, mi dokazuje, da je namenil Prešeren prvotno za tiskarno elegijo brez take matematične simetrije. Gre za list, na katerega je napisal Prešeren lastnoročno 5 stvari: a) v levem zgornjem oglu št. «2»); b) zadnjo, t. j. v tiskani redakciji 24. tercino elegije; c) nadpis «Censursanstande»; č) 6 tercin, katerih prva se krije približno s tiskano deseto (Du schiedest von der Welt begeistrung? trunken. . .), sledečih 5 pa odgovarja tiskani enajsti in dvanajsti le po razporedu, doeim jima vsebina ni ista (v fragmentu se govori o Čopovi ljubezni, zaničevanju «najplemenitejšega v življenju«, triumfu ošabnežev in podrejeni vlogi slovenstva, v tisku le na splošno o zaniku dvomov in upov); končno se nahaja na listu še d) Prešernov podpis (2 tercini in podpis na drugi strani). Tercine, ki sem jih navedel pod d), so med rdečima, s svinčnikom nareje? nima oklepajema. Sodim, da ie historijat fragmenta nekako tak: pesnik je izročil kak teden po Čopovi smrti uredniku lista «Illy? risches Blatt» elegijo, v katere 1. polovici je bil naš fragment, torej 15 tercin, za isto 29. številko z dne 18. julija 1835. kakcr nem? ška poeta Hermannsthal in Laschan; urednik, ki je imel zaradi Prešernovih prekonkretnih namigavanj v tercinah 10. do 15. sit* nosti s cenzuro, je Prešernu elegijo vrnil ter objavil 18. julija samo Hermannsthalovo in Laschanovo; Prešeren je nadomestil 6 in? kriminiranih tercin s 3 novimi, nakar je mogel «Illyrisches Blatt» v prihodnji številki elegijo objaviti, obenem je pa zase ali za koga drugega prepisal novo obliko elegije in to, kar se je zdelo cenzuri 'J nevarno. (Na prvi strani ohranjenega lističa je 17 vrst, za ostalih 23 tercin bi bile po istem računu potrebne 4 strani = 2 lista 4° = 1 preganjen list folio, s čimer je v zvezi morda številka na našem fragmentu.) Da bi bil Prešeren v označeni zvezi zaradi vsiljenega predela? vanja in krajšanja prve polovice tudi drugo polovico, kjer kaka predelava iz vsebinskih razlogov ni bila potrebna, skrajšal od 15 na 12 tercin?! Ne, take domneve, kateri se upira po moji sodbi tudi plastika, logika in ekonomija v 2. delu, brez neizpodbitnega dokaza ne podpišem nikdar! Ker se mi zdi moj račun v glavnem pravilen (za posamezne malenkosti historijata ne