Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto III. bt. 6. SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 9. februarja 1934. IJJhLUI Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Jezikovna reforma V »Sokolskem Glasniku«-, glasilu Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije, z dne 26. januarja 1934. leta razpravlja neki gospod J. Štefan iz Bel-grada o potrebi enotnega jugoslovenskega jezika. Vprašanje reži tako enostavno, da je človek tako-rekoč kar brez sape, ko vidi, kako je ta reč preprosta. Pravi namreč: Ako smo Jugoslavija in ju-goslovenski narod, je logično, da govorimo, ker nam je jezik isti, v jugoslovenskem jeziku. — In ker je stvar tako genialno enostavna in jasna, po njegovem mnenju ni treba, da se »jugoslovenski jezik« ozira na eventualne ugovore filologov, etnologov in drugih korenopukežev. Človeka sicer ma- lo osupne tole njegovo preziranje korenopukežev, kajti korenopukeži so včasih napravili že velike usluge ustvarjalcem genialnih jezikovnih reform (Jagič in ,'bosanski jezik!) in ni še čisto gotovo, če gospodu Štefanu tega ne bo kdaj še žal... Toda poslušajmo, kaj pravi Štefan še dalje: Mogoče je za zdaj še dovolj težavna stvar govoriti o tem, da bi bilo potrebno zapostavljati plemenska imena na korist jugoslovenskega imena ali da se cirilica zamenja z latinico, a ijekavščina z ekavščino in (la službeno izgine slovenski jezik ... Do tega bo moralo priti. Bolje prej nego pozneje. Tako tedaj misli g. L Štefan in zelo verjetno je, da izrečeno mnenje ni le njegovo osebno mnenje, temveč da je to mnenje zelo uvaževano tudi že od drugih in ida je zaradi te uvaževanosti v citiranem listu dobilo prvo mesto, mesto uvodnega članka. Toda oglejmo si bliže njegovo mnenje! Zdi se, da hoče biti gospod Štefan enako pravičen slovenskemu, hrvaškemu in srbskemu »plemenskemu imenu , kajti vsa tri se naj zapostavljajo »na korist jugoslovenskega imena . To bi navzezadnje bila doslednost. Ali to ni še vse, kar on želi, da >*e ostvari: hoče tudi, da se cirilica zamenja z latinico in ijekavščina z ekavščino. Te dve vprašanji nista več novi, po vojni zlasti ne, in stvar progresivnega razvoja je, kdaj in koliko bosta v bodoč- nosti rešeni iz živih potreb narodnega napredka in sporazumne volje Hrvatov in Srbov. Gospod Štefan pa želi še silnejših reform: da namreč službeno izgine slovenski jezik. To zadnjo njegovo »reformo*. je treba, da si ogledamo pobliže, saj se tiče nas Slovencev samih. Najprej v zvezi z ostalimi reformami, ki jih želi g. Štefan glede »jugoslovenskega jezika«. Odprava cirilice, uvedba ekavščine na vsem srbsko-hrvaškem jezikovnem ozemlju in odprava slovenskega jezika službenim potom, tedaj od strani jugoslovanske državne oblasti — vse te stvari postavlja g. I. Štefan v isto črto, jih hoče v isti sapi takorekoč naenkrat. Očividno je tedaj, da so gosp. Štefanu pravopisne reforme in črtanje vsega narodnega jezika, kakor je slovenski jezik, dve stvari enakega pomena in enake vrednosti. To je eno. Drugo pa je: slovenski jezik naj se črta uradno v jugoslovenski državi. Mogoče z ministrskim odlokom?! Če tedaj natančno premislimo vso reformo gosp. I. Štefana, je položaj sledeči: na oltar jugoslovenskega jezika naj prinesejo Srbi in Hrvati nekaj pravopisnih reform. Slovenci pa ves svoj jezik s kožo in kostmi. S tem bi seveda takoj, na mah, bilo rešeno tudi prvo vprašanje, vprašanje zapostavljanja ^slovenskega plemenskega imena« v korist »jugoslovenskega narodnega imena«. Kar je vsekakor koristno: odpade namreč takoj ena točka reforme. Genialno, enostavno in — presenetljivo! Da, v prvi vrsti presenetljivo. Kajti g, I. Šte-lanu se ni porodila (na tihem čisto gotovo) misel: V čigavem imenu, po kakem pooblastilu bi se naj prepovedal slovenski jezik uradno? Kajti da bi kar tako uradno »izginil.; ko sneg v topli noči — no, tega g. 1. Štefan ne veruje, tako nespameten ni. Gosp. Štefan ve tako dobro ko mi vsi, da za uradno črtanje ne dobi niti od l°/oo Slovencev prostovoljnega pristanka. Kdo tedaj naj izvede uradno črtanje slovenskega jezika? Odkod pooblastilo za amputacijo vsega jezika! Kajti službeno odpraviti slovenski jezik se pravi, odstraniti ga povsod tam, kjer ima državna uprava besedo in danes je država upravitelj toliko področij družabnega življenja, da bi slovenski jezik moral izginiti domal* povsod, od ministrskih kabinetov do zadnje ljudske šole in postati bi moral jezik kmetavzov in govedarjev, ki ne bi imel niti lastnega imena več. Kako da bi tedaj g. Štefan dekretiral :: jugoslo-venski« (alias srbskohrvaški) jezik, nam seveda raje ne pove. Zadovolji se raje kar z ugotavljanjem, da v velikih rečeh voditelji ne smejo poslušati konservativnih množic. Dobro je tedaj, da mu Slovenci sami dajo nekaj praktičnih migljajev. N. pr. da je za izvajanje vsake reforme potrebna tudi organizacija. Tudi m uradno črtanje slovenskega »plemenskega jezikac. Po sodobnem narodnostnem načelu, ki je razbilo nekdanjo mogočno podonavsko monarhijo in dvignilo stotisoče Slovencev k velikemu deklaracijskemu gibanju za svobodo v bodoči Jugoslaviji kljub ječam in persekucijam, naj se pokliče v življenje komisija, ki bo takoj in energično šla na delo. Razdeli naj se v podkomisije. Prva naj gre študirat uradno črtanje slovenskega jezika v Italijo — tam je zbran že imeniten material. Druga komisija bi si morda ogledala Berlin in se dala po verodostojnih pričah korenito poučiti, kako se delajo autodafeji za kužne knjige. Kajti vsi vemo: zlo se trebi pri korenini. In tretja komisija naj poskrbi, da se duševni sadovi nekdanjega slovenskega plemena, kolikor jih ni že požrl potrebni ogenj, z vso skrbnostjo pretresejo, otrebijo in očistijo ter očiščeni prenesejo v pravi ekavski jugoslovenski je-( zik. Bera sicer ne bo velika, ampak cilji! — Do-' tična navodila so tudi v zgodovini na razpolago, najbolje je, da se črepajo iz velike slovanske zgodovine carske Rusije, zlasti na Poljskem in v Ukrajini. In ko bo nazadnje uradno izginil slovenski jezik, odpade pereče vprašanje primorskih in koroških Slovencev, ki ne bodo več rabili slovenskega zaledja. Kajti če Slovencev ni nikjer drugod več uradno zaznamovanih, je seveda njihov« dolžnost, da postanejo koroški vindišarji in velika nacija Latinov. Tako tedaj bo vse reformirano, pa mirna Bosna. Reformirani. „Slovenska Matica“ (Konec.) Drugačno stališče kakor Ljubljančani in Mariborčani so imeli v tem vprašanju Celovčani. Že leta 1851. in potem zopet 1861. leta se je izjavil Anton Janežič proti ustanovitvi slovenske »Matice«, češ, da nas je premalo, da bi zbrali zadostno glavnico, ki bi donašala toliko obresti, kolikor bi bilo potrebno za izdajanje takšnih knjig. Poleg književnega društva za izobraževanje preprostega ljudstva je priporočal sjedinjeno jugoslovansko matico«, oziroma akademijo.10 Isto misel je povzel Andrej Einspieler leta 1863. še enkrat in nasvetoval, da se za znanstvene knjige v jugoslovanskem književnem jeziku napravi v Zagrebu »matica za vse Jugoslovane , obenem je pa priporočal »Družbo sv. Mohorja«, ker »za prosto ljudstvo in za šole moramo ohraniti slovenski jezik, kterega smo že tako lepo opilili.«1, Fran Levstik, ki se je bil v »Napreju« dan prej, kakor dr. Toman v »Novicah«, in potem še dvakrat kratko oglasil za »Matico«,19 je odgovoril Einspielerja v daljšem članku, kjer je v uvodu razložil pravi pomen besede matica«, nato pa dokazoval njeno potrebo, >ako nam je res do tega, da bi se krepčalo in širilo, da bi se izobražalo in sad rodilo domače slovstvo na domačej, narodnej podlogi posebno v sedanjem času, v kterem duševni meč tuje omike tako preti vsakej narodnosti, ki nima še v svojih duševnih plodovih trdno zagotovljene bodočnosti.« » »Slovenska Bčela« z dne 1. januarja 1851. — Slovanski Glasnik« z dne 5. marca 1861. 17 »Slovenski Prijatel« z dne 15. julija 1863. 18 »Naprej' z dne 6. januarja, 3. in 24. februarja 1863. Terjal je zaradi večje izobraženosti naših sosedov, naših političnih okolnosti in naše zemljepisne lege, da moramo »za zdaj na pravej podlogi izobraževati svoje slovensko narečje«. Hrvati imajo — tako je nadaljeval — svojo »Matico«, ustanovljeno akademijo in tudi upajo dobiti vseučilišče: mi nimamo ničesar, a oni ne zahtevajo od nas, da »bi se mi njim na nepotrebno korist pa sebi na preveliko škodo in nevarnost iznebili take slovstvene pomoči, kakoršna je »matica«. Končno je sodil glede Družbe sv. Mohorja«, da »ne more ustreči vsem potrebam sedanjega časa, ker je na preozkem stalu; ne more obroditi Slovencem tolike koristi, kolikoršne se veseli nadjamo od »matice«, ker nima prav tacega namena, kakoršen bode moral biti matici«.19 Medtem ko se je zaradi »Matice« pojavil zopet spor med »prešernovstvom« (slovenska književnost za ves narod), ki ga je praktično uveljavljal Levstik, in vrazovstvonu (slovenska književnost samo za ljudstvo), ki ga je teoretično zagovarjal Einspieler, je dr. Costa v dogovoru z Bleiweisoiu in s Tomanom sestavil pravila po vzorcu mariborskega načrta, slovanskih »Matic« in drugih društev. Pripravljalni odbor 40 mož jih je s podpisi poslal vladi v potrditev, kar se je zgodilo dne 4. lebrn-arja 1864. leta, s čimer se je začelo pravno delovanje »Matice«; vendar so se morala pravila po vladnem pristavku še nekoliko predelati. Namen Matice« je bil na osnovi potrjenih pravil takle: ^slovenskemu narodu pripomoči do omike, na vse strani znanstveno izobraževšje slovenski jezik in slovensko slovstvo, toda brezi vse politične delavnosti (§ 1.). Zatorej društvo: a) dobre, čisto znanstvene, pa tudi ljudstvu primerne spise v sloven- »Naprej«, z dne 28. avgusta in 1. septembra 1863. skem jeziku bode ali samo dajalo na svitlo ali p« vsaj podpiralo, da se izdade; b) bode skrbelo, d* se počasi napravi ter napolni knjižnica, ki bode ustrezala društvenemu namenu (§ 2.).« Na prvi seji pripravljalnega odbora dne 11. aprila 1864. leta je bil za začasnega predsednika izvoljen baron Anton Zois, a za tajnika je bil postavljen Fran Levstik s plačo 30 gl. na mesec. Za vršitev tekočih opravkov so bili izvoljeni dr. Blei-vveis, dr. Costa in dr. Vončina (profesor bogoslovja v Ljubljani) kot »opravilni odsek«. V Einspielerjevem »Slovencu« je grajal dr. Ser-nec, sklicujoč se na parlamentarne šege, da je ta »opravilni odsek«, ki ga društvena pravila niso določala, polagoma odrinil pripravljalni odbor, ki je imel samo eno sejo, ter si prisvojil vse pravice odbora in še več. Iz varčnosti glede na društveno denarno stanje je nasprotoval dr. Sernee sklepu o nastavitvi tajnika s plačo 30 gl. in svetoval, da je to delo opravljati zastonj ali vsaj za dosti manjše plačilo, ker namen Matice* ni, da bi podpirala pisatelje. Grajal je tudi, da je ^opravilni odsek'; kot prvi knjižni dar udom namenil Hicingerje^ koledar, ker namen »Matice« ni, da bi koledarje dajala na svitlo." Pri prvem obenem zboru, ki je bil dne 11. maja 1865. leta, je dr. Vošnjak sprožil misel o neplačanem tajniku, ki jo je časnikarsko načel dr. Ser-nec in jo zagovarjal tudi tedaj. Občni zbor je sprejel Vošnjakov nasvet o ravnanju z dohodki glede na društveni namen. Pri prvi odborovi seji dne 22. junija je bil najprej izvoljen za predsednika baron Zois’ a ker je po Bleiweisu odklonil izvolitev, je bil nato na Bleiweisov nasvet z vzklikom izvoljen dr. Toman, a Levstik se je pismeno odpo- »Slovenec* z dne 1. in 4. februarja 1865. SLOVENIJA Z naše koroške meje Prejeli smo iz Mežiške doline sledeči dopis, ki ni samo značilen za razmere lam, ampak tudi za druge kraje ob naši meji. Cenjeni gospod urednik! Že petnajst let bivam ob naši severni meji, večkrat se mudim zaradi poslovnih opravkov v Celovcu. lako sedim pred božičem v celovški kavarni, ko mi prinese natakar list, ki ni ne ptič ne miš, tipična koroška dvoživka, pisan v slabi nem-sčini in še slabši slovenščini. Namenjen je germanizaciji koroških Slovencev.1 Iz dolgočasja ga obračam in se ustavim pri dolgem dopisu iz Jugoslavije, kjer dopisnik trdi, da se je pri nekem slovenskem sodišču ugotovilo, da je imel neki kraj v Mežiški dolini (ime ni navedeno) pred prevratom popolnoma nemški značaj. Ne zmenil bi se za to, ko bi bilo to sodišče na Koroškem onstran meje in ne v Sloveniji, tako pa sem bil upravičeno ogorčen nad tako drzno trditvijo. Znana mi je Mežiška dolina, saj sem jo obhodil pred vojno in po vojni vsevprek, poznam Orno, Mežico, Prevalje, Guštanj, Dravograd in drugo kraje, a nobenega ne poznam, za katerega bi mogla biti ta trditev količkaj osnovana. Dopisnik tudi trdi, da se stari ljudje v tej dolini sramujejo slovenskega narečja, kar naj jih upravičuje, da se v občevanju s slovensko inteligenco poslužujejo nemškega jezika, ker pismene slovenščine ne znajo. Dosti prihajam med ljudi, a najsi so še tako stari, ne sramujejo se svojega slovenskega narečja, in vsi me prav dobro razumejo, ko govorim v pis-meni slovenščini. Po vseh cerkvah sem že bil pri božji službi, gladko je tekla duhovnikom beseda v književni slovenščini, nobeden ni govoril narečja, ,n.vendar so £a razumeli vsi ljudje, tudi najsta-j;ejsi, in cerkve so bile hvala Bogu polne. Vrnivši se domov sem hotel dognati, kako je Po ljudskem štetju — vsak Slovenec ve, kako se je vršilo na Koroškem poti Avstrijo — je štela občina Prevalje prebivalcev s slovenskim, oziroma nemškim občevalnim jezikom: leta 1870. slovenski 5097, nemški 842; leta 1890. slov. 3311, nemški 1633; leta 1900. slov 3268, nemški 726; 1. 1910. slov. 2964, nemški 875. Ta štetja so se vršila v k° je veljala narodnost na Koroškem kot politično prepričanje, in ko se je dopuščalo vsako nasilje s strani prevalsjkih germanizatorjev in koroške vlade. Trd boj se je bil za vsako slovensko dušo, o katerem nima pojma ne dopisnik ^Pohoda«, ne pretežni del tistih, ki so baje pred sodi-sčem v svojo lastno sramoto dokazovali narodno nezavednost Prevaljčanov v Avstriji. Kdor se je priznal za Slovenca in z bojem dosegel, da so ga pri štetju zapisali kot takega, vsak je bil borec, saj je tvegal svoj obstoj. Bili so to borci drugega kova, kot tisti, danes neredki tip borcev , ki se z obrekovanjem, sumničenjem in ovaduštvom poštenih ljudi bori za — lastna korita. Marsikako trpko te knjige niso bile pisane v domačem narečju. V v>uki kmečki hiši, po večini tudi v vsaki delavski družini, je ležal na mizi vsaj po en časopis na-oožne, strokovne, gospodarske ali politične vsebine, pisan v knjižni slovenščini. Samo >Mira« je prihajalo v Prevalje okrog 200 izvodov, pa tudi več. A kaj to, nemškutarji sami so blatili prevaljske rodoljube v zloglasnem glasilu ptujske in štajerske nemškutarije, ki je bilo pisano v pismeni slovenščini, dasi spakedrani. S tem je, mislim, narodni slovenski značaj Prevalj v avstrijski dobi dovolj osvetljen. Če današnje stanje ni tako, kakor bi si ga marsikdo želel, ne smemo dolžiti ljudstva. Po 1. 1918. je došlo mnogoštevilno slovensko uradništvo, čigar naloga je bila, nadaljevati in dokončati delo domačih rodoljubov. A zdi se, da to delo v očeh te inteligence ni preveč uvaževano. Nič ne šteje, če je kdo v preteklosti še toliko delal za narodno stvar. Lahko se zgodi, da ga kdo jutri označi za državi nevaren element. Pozabljena je vsa preteklost in vse žrtve. Marsikdo se postavija za sodnika, ki ni vreden, da bi staremu domačemu rodoljubu segel v roko. Kje so danes društva, ki so si priborila za glavje, ki bi ga bilo treba posebej obdelati. Da ilustriram tukajšnji narodni položaj v avstrijski dobi, naj navedem samo besede stare, revne mamice: »Težko smo živeli, sam Bog ve, dosti je prestal moj mož, in še otroci v šoli! Zanje ni bilo boljšega kruha pri nemškem gospodu — vendar hvala Bogu, ohranili smo si našo vero in ostali smo dobri Slovenci. Kdo bi ne znal ceniti te naše preproste • t y • * v j- ■--: ''■» v' vMiAujui borce in njih žrtve za narodno stvar! Zbirali so temi nekaj dam, nikakor prestarih 2 obrtnika ki se okrog sledečih prevaljskih društev in ustanov: se pa prav rada poslužujeta v obuvanju s stran- Hranilnica in posojilnica, ustanovljena 1891. kami narečja, to je vse, ako ne dodamo tiste inte- zem vzeli vzakup, naenkrat narodno nezanesljiva. Zapostavljanje starih delavcev-domačinov ne more roditi dobrih sadov. Kljub vsemu so našteli leta 1931. v prevaljski občini 3730 Slovencev >n le 81 Nemcev. Od teh 81 Nemcev je večina prepror stih delavcev, ki si trdo služijo svoj kruh. S temi tiste priče pred sodiščem nima jo družabnih stikov> Ostane le peščica ljudi, komaj za eno omizje, med prišel dopisnik iz Jueoslaviie do svoie trditvp Ieta, Gospodarska zadruga, Izobraževalno društvo Jigence, ki občuje z navedenimi nemško, da se ------- , , & J J . - 1^4.« lOAir —_________iaoo \ .1 — . ii ni trph« sr^mov^ti tiarama udov, ki so prebirali do 3000 knjig vsako leto. Tudi •i — ijvuv/j ua jv uti uv/iiviu uuiui/jiii •> ’ kraj (ime ni navedeno!) svoje dni popolnoma nem- narodne inteligence, razen duhovščine, skoraj ni ški> _da pa je nastalo prva leta po prevratu neko bilo. zboljšanje, ker se je uporabljala večinoma sloven- še po šematizmu Krške škofije iz leta 1917./18. scina in da je obstajalo upanje, da bo postal do- je bilo na Prevaljah 4109 katolikov-Slovencev, pro- licm kraj res naš. Ugotovljeno pa je bilo po zašli- testantov 4, od teh eden Slovenec. Mohorjeva dru- -sanih pričah, da se je v zadnjih letih razbohotila žba je štela pred vojno v prevaljski fari do 500 raba nemščine v javnem in zasebnem življenju .. < Kdo je to ugotovil, vprašam, kdo bi smel na tak način žaliti zavedno prevaljsko ljudstvo in to javno pred sodiščem?« >Pohod« še dostavlja: Če bi se pisalo o teh stvareh pred 15 leti, bi bilo to še razumljivo. Danes pa smo v letu 1933. ...« itd. Vprašujem, kje je bil >Pohodov« dopisnik pred 15 leti, ko so Prevalje manifestirale za Jugoslavijo na način, ki privre na dan le po dolgem in težko prenašanem tlačanstvu? Kdo ne bi bil ogorčen! Dva lista imam pred sabo, Prvi služi germanizaciji, drugi jugoslovanskemu nacionalizmu. Oba navajata približno isto: Prevalje so bile nemške. Stari ljudje govorijo nemško in se sramujejo slovenskega narečja. Prvi pogreva stare nemške laži naših krajih, drugi brez pomisleka prezira težko delo inteligence, ki se trudi, da nemškutarijo ko-wik.^,kQrak,Qin iztreblja. AJi ne spominja početji-Pohodovega dopisnika, ki se zgraža nad prevaljskimi razmerami, na basen o medvedu, ki je s težkim kamnom ubil muho na nosu svojega gospodarja? Potrudil sem se, da zberem nekaj podatkov, ki jih objavljam v zadoščenje zavednim Prevaljčanom bin pravega narodnega dela. Stoječ v ospredju, lahko dela javno mnenje , lahko z viška sodi narodno tlelo drugih in lahko v nepoznanju razmer omalovažuje delo številnih starih borcev, ki jih je vera v zmago pravice vodila ves čas življenja. Pozdravlja Vas 0 Božiču 1938. Janez Ravnik. Vprašanje primorskih izselnikov 1 Dopisnik ima v mislih .»Koroško domovino . ■ Šlo je za tiskovno pravdo proti »Pohodu* pred ljubljanskim okrožnim sodiščem v neki malenkostni stvari. vedal tajništvu, ko je bil videl, kako so vadljali za njegovo službo.-’ * Prvi ..Matičin«, imenik udov, ki je bil objavljen v Koledarju za 1865. leto, je izkazoval: 159 usta novnikov (po 50 gl.) in 85 letnih plačnikov (po 2 gl.). Ob koncu 1932. leta, iz katerega je zadnje tiskano poročilo, je štelo društvo1 na osnovi sedaj veljavnih pravil h 1927. leta: 1 častnega člena, 1 pokrovitelja, 12 ustanovnikov, 50 društvenikov in 3687 rednih členov, skupaj 3751 udov. Od leta 1864. do lani je izdalo društvo: 266 tiskov (knjig, časopisov in zemljevidov) iz vseh panog leposlovja •n znanstva." Med svetovno vojno je zadel Matico avstrijski sekvester, da v letih 1915. do 1917. n> izdala ničesar; enako 1919. leta, ki je sledilo preobratu, in v letih 1924. in 1925. tudi ne, ker ,ie bila njena organizacijska osnova razrahljana ter so se ob izpremenjenem državnem in narodnem PAi?Za'U .'.s^a*e nove poti v zvezi z nameravano Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljank. ■ .v • . A—a. u ‘‘ Narodni koledar in letopis Matice Slovenske za leto ,? i?, L. fl-evstik), 9—14 (Marn). ’ ^^'ikacije Slovenske Matice od leta 18(54. do ISraO. Popravek. V prvem podlistku o »Slovenski Matici« mora stati v 4. stolpcu, zadnji odstavek: V spomin tisočletnice prihoda, a ne tisočletnega prihoda?. Za vSvot>(xio je napisal Rudolf Golouh pričujoči sestavek. Ponasti-skujemo ga v nekako dopolnitev svojih številk o Slovenskem Primorju in sicer zlasti, ker nam na zanimiv način osvetljuje vprašanje naših primorskih priselnikov. Pozdravljamo zlasti misel, ki smo jo ponovno že zastopali sami, da bi) bilo in bo dobno, Če se večina priselnikov razločno odmakne od tistih malo zajedavcev, ki bi nas hoteli iy, lastne narodne in družabne nemorale učili nekakšne nove nar i ona I ne morale. Uredništvo. Malokateri narod je bil tako hudo prizadet s svetovno vojno in njenimi posledicami, kakor slovenski. Ne samo, da so se na njegovem ozemlju vzdolž vse soške fronte odigravali najstrašnejši vojni pokolji in najstrašnejša vojna razdejanja, ne sajno, da je padlo toliko vojnih žrtev in da je moralo toliko primorskih Slovencev v bedno vojno begunstvo širom vse bivše Avstro-Ogrske — po končani vojni je prišlo še vse hujše. Skoraj polovica slovenskega ljudstva je bila odtrgana od svoje narodne celote ter prideljena državi, ki je skrajno nedostopna za pravice svojega, še bolj tujega naroda. Najkrutejši usodi je pa bilo to ljudstvo izročeno potem, ko je padlo, radi razvoja notranjih političnih prijik v Italiji, pod oblast in pritisk italijanskega fašizma. Kdor ve, kaj vse to znači, si bo težje usode za prizadeto ljudstvo težko predstavljal, Te razmere so rodile nešteto vprašanj in komplikacij, rodile so tudi prej neznani problem primorske emigracije. Ta problem pa ni tako preprost, kakor je morda videti na prvi pogled. Predvsem je treba pribiti, da se primorski Slovenci, ki so morali zapustiti svoje kraje, niso vsi izselili v našo deželo, odnosno v našo državo. Emigrantska gravitacija Primorca svobodnih poklicev je bila preko morja, v Severno in Južno Ameriko, na kopnem pa večjidel v Francijo. V Jugoslavijo so se prvotno izselili le državni in samoupravni uslužbenci in uradniki, ki so z razpadom avstro-ogrske monarhije morali po prihodu italijanske oblasti zapustiti svoje službe. Ti izselniki tvorijo prav za prav še danes glavno točko tako zvanih beguncev . Tu treba omeniti, da je bilo med temi begunci tudi precej ljudi, doseljenih iz severnih krajev Slovenije, ki so se pa bili polagoma v Primorju aklimatizirali. Po tem prvem valu ni bilo v prvih letih po vojni opažati večjega dotoka be- guncev iz Primorja; kar jih je še prihajalo, so bili večinoma le posamezniki, ki se niso mogli radi ondotnega vedno hujšega pritiska še nadalje vzdržati na svojih mestih. V to skupino spadajo zlasti učitelji. Beguncev tako zvanih svobodnih poklicev (inteligence, delavcev in kmetov) ni bilo dotlej dosti. To je važno, ker dokazuje, da se glavni dotok beguncev v Slovenijo ih v državo začenja šele kasneje, se začenja šele z nastopom fašizma v slovenskem delu Julijske Krajine. Saj se_ je fašizem prvotno razbesnel nad slovenskim življem v Primorju skoraj še huje kot nad svojimi političnimi nasprotniki v notranjosti Italije. Bedasta ironija zgodovine je, da je fašizem osvojil Italijo ta-korekoč na račun primorskih Slovanov, saj se osvajalni pohod fašizma na Italijo začenja dejanski in v večjem obsegu šele s požigom tržaškega Narodnega doma . Fašisti se še danes bahajo,, da je ta požig odkril Italiji in svetu politično vojno metodo fašizma. Ta metoda je, mimogrede povedano, našla svoj drugi se hrupnejši primer dobrih deset let kasneje pri požigu berlinskega rajhstaga! Če uvažujemo, da Slovani v Primorju niso imeli skoraj nobenega niti direktnega niti indirektnega vpliva na notranje politične in razredne boje v Italiji že radi svojega naproti celotnemu prebivalstvu Italije malega števila, pa tudi radi tega ne, ker so takrat prvič, odkar obstajajo, komaj prišli v sklop Italije, se nam takoj kaže vsa kruta nesmiselnost tega početja. Da pa niso bili navdušeni za jrazme-re, ki jim jih je Italija pripravila, in za besno sovraštvo, ki so ga proti njim sejali italijanski šovinisti, sovraštvo, ki je bilo sedaj toliko bolj nesmiselno, ker niso Slovani v Primorju po italijanski zasedbi Julijske Krajine predstavljali več za Italijane nikake nacionalne nevarnosti, je pač razumljivo. Te razmere ilustrira na kratko še najbolj dejstvo, da izmed osmih doslej p<> razsodbi izrednega sodišča ustreljenih opozicionalcev režima je bilo šest Slovencev! S tem pa nočemo ni maio omalovaževati velikanskega^ števila plemenitih žrtev, ki jih je dala proti fašizmu se bojujoča Italija. Kratko in malo, število beguncev iz Primorja se je jelo v tem času v naši deželi množiti predvsem radi teh izredno težkih, naravnost neznosnih razmer. K političnemu pritisku se je pa pridružil še gospodarski pritisk; k vsemu temu pa še splošna stvarna gospodarska stiska, ki je zajela zadnja leta ves svet ter otežila še bolj gospodarsko stanje ljudi v Italiji. Vse to je bilo treba omeniti, da se ve, zakaj je jelo kasneje spet naraščati število beguncev, zlasti delavcev in kmetov in inteligence svobodnih poklicev, ki so morali pribežati semkaj češče, da rešijo golo življenje, češče pa zato, ker jim niso bila več odprta pota v druge kraje sveta. Omejitev izseljevanja v Ameriko, Francijo itd. jim je onemogočalo, da bi si poiskali kruha drugod, potem ko ga niso mogli več najti doma. Omenili smo vse to, ker je treba izpodbiti nevarno domnevo, ki je našla izraza celo v neki leposlovni reviji, ki hoče veljati za sila avtoritativno in resno (saj se vendar tudi v tem primeru ne morejo vzeti posamezni primeri za merilo), da so Primorci dezerterji, ki so zapustili bojno polje, da vživajo bla-godati begunstva« v Sloveniji... Mislimo, da predstavlja, vzlic temu, ravno odpor Slovencev v Primorju nekaj častnega in junaškega v naši zgodovini. Bilo kakorkoli, število beguncev v Sloveniji in v državi se je sčasoma povečalo in začelo do neke meje predstavljati vprašanje zase. To vprašanje je politično in sociološko, je celo v nekem pogledu psihološko. Razčleniti vse to vprašanje v obliki kratkega članka ni mogoče, nekaj glavnih vprašanj pa lahko že tu nanizamo. Povemo takoj, da se to vprašanje čuti zadnje čase huje nego sicer, v glavnem radi gospodarske krize, ki je pritisnila s tako močjo tudi na našo deželo. Saj se ni čutil toliko še dolga leta po vojni, ko ni pritok teh ljudi delal skrbi, ko je še bilo slabo ali dobro vsem mogoče živeti. Ko pridejo ljudje na tesno, so drug drugemu na poti. Koliko je prav za prav danes teh beguncev pri nas? Natančnih statističnih podatkov še nimamo. Zdi se, da jih je precej, v resnici je pa njihovo število mnogo manjše, nego se zdi. V Sloveniji najdemo večjidel tako zvanih beguncev le v Ljubljani in v Mariboru. Kar jih je še tupatam raztresenih po manjših krajih, ne šteje dosti. Ce pa tudi seštejemo vse begunce v vsej Sloveniji, bomo težko prišli do števila 10.000. — Je to razmeroma malo število. In še to število se stalno krči. Ljudje pri- OPAZOVALEC Univerzitetna biblioteka v Ljubljani Akademska akcija za vseučiliško knjižnico živahno deluje. Delo opravljajo v glavnem njeno predsedstvo s propagandnim in finančnim odsekom. Predavanje v našem radiju je bilo, kolikor se sliši s strani abonentov, toplo pozdravljeno. S strani banovine je bila trdno obljubljena denarna pomoč, enako s strani mestnega načelstva. Interpelacije pri ministrih so v teku, kakor tudi pridobitev merodajnih osebnosti doma in v Belgradu. Kakor se čuje je izdelal univ. prof. arh. Vurnik varianto načrtov za Univerzitetno biblioteko, katera bi bila za nekaj milijonov cenejša in nudila še večje prostornosti za namestitev knjig. Vse kaže, da je vprašanje živo in da je z mnogih strani odjeknil odmev. Akademski akciji svetujemo, da se ne plaši truda in morebitnih trenutnih neuspehov. Po preobratu je dobil Beograd dve dragoceni stavbi: Univerzitetno in Nacionalno knjižnico, Zagreb ima svojo razkošno palačo Univerzitetno biblioteke še izza časov pred svetovno vojno. Ljubljana, ko je postala univerzitetno mesto, ne more živeti brez Univ. knjižnice, polnega življenja. Pomoč s strani države je nujna in z naše strani opravičena, saj se samo letos zmanjšajo državne dajatve za prosveto v Ljubljani za okroglo pol milijona (najemnine), tudi ni država iz svojih sredstev skoraj nič na tem polju zidala v Ljubljani, ■fli *e s.soramerno malo dotacijo. Stavbe vseučili-ške knjižnice ni več odlašati iz leta v leto z vsemogočimi izgovori. Letošnjo pomlad se mora zasaditi prva lopata na zemljišču bivšnega knežjega dvorca, katero je mestna občina rezervirala za to centralno knjižnico Sloveniji ■—- Univerzitetno biblioteko. Naši gg. ministri, senatorji in poslanci bodo morali storiti svojo dolžnost, da se v Belgradu formalno izposluje pristanek v principu in finančna rešitev, b