—   62   —
Novičar iz austrianskih krajev.
Iz zlatnega Praga. (O pesniški zapuščini Stanko Vrazovi — Dalje.) Kar sem dozdaj naznanil, so dokazi
zoper tisto terdenje, da v Vrazovi zapuščini ni nič doveršenega, malo do natisnjenega. Sledeče verstice sem dostavil razodeti krasoto in dragocenost Vrazovih del.
Pervo delo,   ktero  nam   spada v oči,  in ktero po našem mnenju pervo  mesto med   Vrazovimi   pesmami zaslužuje, so „Djalabije" 3. in 4. oddelk.   Na kraju načelnega lista vidimo pisano „U Lip s k a 1848a (Leipzig).    To  je Vras   sam   s svojo   roko   napisal,   in je znamnje, da je rajni   pesnik   leta   1843   se bil  namenil izdati 3. in 4. oddelk svojih „Djulabija v L i p s k u (Leipzig).    Za gotovo vemo, da te 5)Djulabijea  (3. in 4. oddelk) razun dveh odlomkov v ^Danici"   leta   1348 in jednega (Gorenka) v „Nevenu" leta 1353 niso nikdar se dozdaj in nikjer natisnjene bile. Ni mi potreba opisati cene in vrednosti tega dela, ker, kar je lepo iu azvišeno, hvali se samo po sebi in ne potrebuje pohvale drugih; tudi ni moja naloga pisati o Vrazovih delih kritike, za ktero bi moje pero dosto preslabo bilo. To vendar ob kratkem rečem, ako so se „Djulabije" (1. in 2. leta 1841 izdani oddelk) vsim ljubiteljem umetnega pesništva močno  prikupile,   bodo tudi nove te „Djulabije" z nadušenjem sprejete in pozornost slavenskih kritikarjev na se obernile, ker, kakor je v izdanih „Djulabijaha že očitno, da Vraz dubrovniške pesnike naslednje, vidi se iz njegovih  novih   „Djulabija,  da  je  slavni  pesnik popolnoma dosegel   narodni   duh,   to je,   čisti  duh,  s kterim se prekrasne   naše   (tako  zvane  serbske)  narodne  pesrae   tako   živo   odlikujejo.    Narodni  duh  in oblika daje „Djulabijama Vrazovim tisto ceno, ktera ne mine do veka in   ktera  čelo   mojstrovo   z  lovorom neu-merlosti ovenčava.
Razun „Djulabija nalazimo v Vrazovi zapuščini premnogo sonetov in drugih manjših pesmotvorov, kteri wr^ptjrazredjeni pod dva naslova, to je, „GusIe in Ta m b ura", drugi dozdaj še nikdar in nikjer ne tiskani del, in ^Glasi žerovinski*1, drugi del. (Pod tim drugim naslovom vender je le malo pesmic, in med temi tudi le malo ne tiskanih še dozdaj.) Ker sem pa različne pesme, sonete, gazele itd. po tem in druga dela že na drugem mestu spomnil, mi neostaja druzega, kakor le omeniti del, dozdaj še neomenjenih, kakor je neka dosti dolga povest v versih iz angležkega poleg Goldsmitha prestavljena (naslov te povesti sem pozabil) in še nekteri dozdaj še netiš kan i prevodi, kte-rih imenovati ne morem, in velika knjiga prekrasnih satiričnih poezij #).
S tim končujem svoj popis Vrazovih del. Ako blagi citatelji promislijo, da sem v tem članku samo tisto popisal, kar mi je po naslovu v pameti ostalo od jed-sokratnega kratkega pregledanja zapuščine Vrazove, in da so v njem še marsiktere literarne dragocenosti izpuščene, mora priznati, da te dela našega pesnika dostalno slavijo in da niso resnične izreke nekterih gospodov zagrebških: „Vraz je le paradiral, delal ni nič!a
(Dalje sledi.)
v
Iz Štajerskega. Ena nar lepših dolin mile Šta-jarske je gotovo prijazna Pesinška. Razteguje se od pesinškega brega blizo Lučan na nemški meji, kjer reka Pesinca izvira, od ktere ima svoje ime, do Domove, kjer se zgubi v spodnjo ptujsko ali dravsko polje. Sta-novnike imenujejo Pesinčare; na gornji Pesinci pre-bivajočim pravijo tudi Gorčani.    Gorčani  se   razločijo
*) Kakor Prešeren in drugi veliki pesniki je imel tudi Vraz svojo satirično stran. Tudi v ti versti moramo izverstnost našega „Jakoba Rešetara" spoznati. Njegove politicno-satiricne pesme poznane so deloma iz feuilletona nekdanjega „Slav. Juga", vender le deloma. Premnogo jih je še v rokopisu nikdar ne tiskanih. Te „satirične pesme" pa niso celo nikdar in nikde ne natisnjene bile, kakor sem gori omenil.                                                                              pjg.
od daljnih Pesinčarov nar bolj po obleki. Oni nosijo hlače; toti so bergušari, ker imajo kratke ozke ber-guse, čez ktere dolga srakica visi do kolen, ravno Sav-ničarom nasproti, kteri štimajo dolge široke berguše,in kratko srakico enmalo čez ledje, ki ji pravijo „robačaa*). Ali jaz ne mislim popisovati ne Pesinčarov, ne Šavin-čarov; le dveh reči hočem opomniti.
Perva. Pesinčka dolina je deleč razglašena zavoljo svojih dobrih in rodovitnih senožet; skoro bi jih imenoval štajarske nar boljše. Pesinčari pridelajo veliko žlahne klaje, in bi zato lahko redili po mojem mnenji še enkrat toliko živine, kakor je redijo, ako bi bolj varčno s kermo ravnali. Tu več sena raztorijo , kakor inde kje slame, in pokladaje živini se ne deržijo ne pravega časa, ne prave mere. Vsak dela, kakor se rnu dobro in ložeje zdeva. Tako se včasi pripeti, da spomladi nimajo poleg vse obilnosti sena ničesar živini polagati.
Celo druga pa je v šanberških planinah.    Tam   se klaja ne trosi, ampak se rabi vsaka betva, vsaka spica. Planinčari režejo svoji živini seno in slamo, in ji po-kladajo zjutrej in zvečer vselej ob odločeni uri.    Kadar ura preteče, se korito zmete,  živina napoji   in ne  dobi ničesar več *•*#). Imajo zato lepo in veliko živine. Veči kmetje si redijo po 25 do   35  glav.    Kar   sem  jaz vi-dil, se mi pozdeva, da v tistih planinah ne pridelajo več klaje, kakor Pesinčari, kjer si kmet 3 do 15, malokdaj več glav redi.    Premisliti   pa še je,   da   tako  dolgo ne pase planinčar, kakor pasejo v doljnih krajih, in da mu zavoljo kesne senene  košnje ne prirase toliko otave,  in včasi nič, in da ne pridela toliko slame, kakor Dolanec. Ta bi bila živa priča: koliki dobiček je umno ravnanje s kiajo. Druga.    Ker je   zdaj pustni   čas,  in se obhajajo ženitnine,  omenim   še neke v ti dolini in bližnjih hribih navadne posebnice.    Kadar se kdor pri Pesinčarih, Ber-gušarih in tudi pri nekterih sosednih hlačarih na gostijo povabi, ne gresta samo gospodar in gospodinja,  ampak vse, kar je pri hiši živega,   otroci in posli,  in si jemljejo varhe,   ki med tem v pustem hramu   stražijo;   po-slednjič   pa   še  pridejo — varni.    Včasi   šamri  na   taki ženitnini od otrok, ki zavošeni, tudi celo v razterganem oblačilu okoli skakljaje kričijo, ali se po klopeh emučejo, se »linijo in mastijo, in vse znataknejo,   da je,  kaj po-vžiti v taki družbi, za   poštenega  gosta velika   naloga. Da bi se ta napaka  odpravila,   bi   zamogle šole  v  tem nar več storiti, pa ne šole,   v kterih se samo  abecetka in nemška slovnica v glavo zabija, ampak šole, kjer se otesujejo sirovi otroci, in se oblikuje iz človeka človek.
Ker se ravno od šol govori, naj končno naše ^Novice" imenujejo moža, ki se je v ti okolici s šolami veliko trudil, in marljivo delal za ljudstva omiko. Ta mož je gospod Janez Kurnik, bivši kaplan antonjoški, kterega je sedaj sapa nemile osode zavila na nemško zemljo. On je odšel, — al njegov spomin ostane, ohranjen med ljudstvom po knjigah, ki jih je razširjal deloma darovaje, deloma jih priskerbovaje. Njegovo marljivost v cerkvi in v šoli, njegove lepe in primerne pridige bodo dolgo dolgo še hvalili Antonjošeari.
Pesincar bergušar.
Iz Celovca piše ^šolski prijatel": Celovška de-hantija zastran jezika nima sreče. Ona šteje 11 slovenskih in zunaj mesta 7 nemških far. Vendar je že več ko 20 let. kar ni imela dehanta, ki bi bil razumel slovenski. Dehant pa tudi ljudske šole pregleduje. Gospod toraj, ki ne razume slovenske besedice, gleda na slovenske šole, posluša, kako otroci odgovarjajo, kako slovenski pišejo, kako katehet in ueitel dolžnost spol-nujeta.   Al to ni čuda? Le eno leto so imele šole Ce-
*) Robaca se tudi veli na polotoku. Kamcatki.                  Pis.
**) Pravo tako,  Planinčari!    To je   dobro gospodarstvo  in  pametno.                                                                             Vred.
—   63    —
lovske dehantije slovenskega dehanta; al Bog je tega pridnega in zvestega delavca prezgodaj poklical k sebi. Te dni smo dobili novega korarja in fajmoštra stolne cerkve. Skoda, da slovenski ne zna. Govori se, da bojo za fare na deželi posebnega dehanta in šolskega ogleda postavili, ki slovenski zna. Tako je tudi nekdaj bilo. Fare na deželi so imele svojega dehanta, in mesto Celovec je stalo ravno pod konzistorjem.
Iz Dola blizo Zagorja 11. svečana. Lepo vreme je na dan sv. Polone privabilo toliko ljudi od vsih strani na somenj v Zagorje na Savi, da se je vse terlo. Bližnji kramarji in tergovei so prišli skorej vsi, iz Ljubljane in iz še daljniših krajev jih je bilo veliko, tudi usnjarjev in klobučarjev dosto, le evekarjev je bilo malo. Kramarji so se s prodajo svojega blaga precej hvalili. K temu je pač veseli predpust z ženini in nevestami iz bližnje okolice veliko pripomogel. Goveje živine je bilo okoli 700 glav prignane, ki se je prodajala po srednji ceni; jarm nar dražjih volov je bil za 250 gold. prodan; bil je memo teh en jarm tako težkih In lepih, da jih prodajavec kupcu za 300 gold. ni hotel dati; tudi nekoliko koz smo vidili na somnju. Kerčme so bile zlo polne in je pri tem marsiktera šestica kerč-marje dotekla. Stalni dnar (Standgelder), kteri spada v dohodke učitelja, pobira on sam s pomočjo 3 ali 4 služabnikov, kar je za-nj tako nadležno in sitno in menda tudi ne spodobno, da je živo želeti, da bi častito pred-stojništvo mu odvzelo to nalogo.                  Fr. Mladič.
Lz Ljubljane. Ravno ko slišimo od nekega magne-tičarja, ki zdaj tukaj bolnike vsake sorte edino s tem ozdravlja, da jih gladi, objema, stiska, nam pride 2. del zlata vrednih bukvlc dr. Frankl-a v roke, ki pod nadpisom „Die Charlatane", kaj mikavno podaja tudi magnetično mazaštvo, — mazaštvo pravimo, ker magnetične velike moči v nekterih boleznih noben zdravnik ne taji, mojstri-skazi pa brez spoznanja bolezni jo rabijo za vse. Pa čujmo, kako dr. Franki popisuje magnetičanje:
„Es wird die Kranke betas't und gestreichelt,
In sussen Schlummer hineingeschmeichelt,
Bis sie das Irdische von sich streift
Und blaue Verziickung sie ergreift.
Dann kriegts das gewisse innere Geschau
Und ordinirt fur ihren Zustand genau.
Auch werden die feinsten Fusschen der Welt
Auf magnetische Hufeisen gestellt,
Dann sanft beriihrt und angeblasen —
Die Krankheit flieht bei sussesten Extasen!
Sie fuhlt ein Gruseln und ein Schodern ,
Magnetisehen Hauch , elektrisches Lodern.
Doch solite diess nicht helfen mehr,
Muss sie elektro-magnetisch baden,
Da wird von einem Krankheitsheer
Die schvrachliche Menschheit entladen!
Electromagnetismus ist die Seife,
Die Lahmung, Schwache, Taubheit abwascht undKropf.
Den schwarzen und grauen Staar, naturlich vor der Reife!
Verwandelt diinnes Haar zum dichten Schopf.
Wenn man so badet ein halbes Jahr,
Fuhlt Jeder sich ganz und gar
Erlost vom Uebel — dem modernen — Geld.
Die Welt will getauscht seyn, man tausche die Welt!"
—   64  —