432
L.: Archiv far slavische Philologie.
slovenščina jako zmožna za jednake besede, ki nam jih podaje v ravno tako krasni, a mnogo krajši obliki; naj omenimo tu le nekaterih na pr. gib al a = Bewegungsorgane, okostje = Knochensvstem, prebav je = Verdau-ungssvstem,  žilje = Gefasssvstem itd.
Zraven nahajamo nekaj izrazov, ki so do sedaj malo znani v našem slovstvu, a umejo se lehko vsled druzega priprostega in umevnega jezika, v katerem je pisana vsa knjiga; dolge perijode nemškega izvirnika razcepljene so na posamezne stavke, kar omenjeno lastnost in rabljivost knjige,  —  osobito  šolske in učne knjige   — jako povikšuje.
Tisk je lep in razločen, samo da bi nekoliko debelejši papir ne bil škodoval; a to se pozabi pri vsebini Erjavčeve knjige, ki jo konečno še jedenkrat toplo priporočamo slovenskemu občinstvu. Ne samo oni, ki se peča s šolo, temveč vsak prijatelj prirode in vsak jezikoslovec našel bode v njej  mnogo, kar ga bode zanimalo in veselilo!
Ivan  Subic.
„Archiv fur slavische Philologie".
Jagičevega zbornika za slovansko filologijo, o katerem smo že večkrat govorili v svojem listu ter ga priporočali svojim bralcem, prišel je VI. knjige 2. zvezek na svetlo, poln najzanimljivejših učenih razprav in književnih naznanil. Prof. Nehring nadaljuje svoj članek „uber den Einfluss der altčechischen Sprache und Literatur auf die altpol-nische" in A. Kalina svojo razpravo „Anecdota palaeopolonica". Prof. A. Briickner priobčuje jako imenitno razpravo „Pripegala", v kateri dokazuje, da Pripegala ni Priapus ali Belphegor, kakor se je do zdaj mislilo, ampak slovansko božanstvo, stsl. Pribvhvalu, augmentum laudis habens, katero ime Miklošič navaja v „Bildung der slav. Per-sonennamen" str. 239. Prof. Jagič začenja daljšo razpravo „zur Be-richtigung der altrussischen Texte (passio st. Codrati). Osobito zanimal nas je koreniti spis W. Wollnerj ev „der Lenorenstoff in der slavischen Volkspoesie", v katerem g. pisatelj dokazuje in z vzgledi pojasnjuje, da je snov Burgerjeve balade znana do malega vsem narodom slovanskim, Grkom in Arbanasom. „Der Inhalt dieser Mahrchen und Lieder ist einestheils der, dass der verstorbene Liebhaber (Brautigam) durch die Thranen und die Sehnsucht seiner Geliebten, oder auch durch die Zauber-kiinste derselben, aus seiner Grabesruhe aufgestort, die, meist von seinem
L.: Arcliiv far siavische Philologie.                             433
Tode nichts ahnende Geliebte aufsucht, mit ihm zu gehen beredet und sie dann mit sich ins Grab zu ziehen benruht ist. Soweit stimmt der Stoff mit dem der Lenore. Nun tritt aber in der Mehrzahl der slavischen Versionen ein neues Motiv hinzu: das Madchen flieht in dem Augen-blipke, wo sie ins Grab steigen soli, in ein Haus, das sich als die Todten-kammer herausstellt, und riegelt sich ein. In der Kammer liegt ein Leichnam (in einer Version drei); an ihn wendet sich der Verfolger um Herausgabe seiner Braut. In den meisten Fallen ist auch der Todte bereit dazu; ehe es ihm aber gelingt zu offnen, kraht der Hahn und das Madchen ist gerettet. In einem Mahrchen gelingt es beiden Todten des Madchens habhaft zu werden, wogegen in einem andern der Verfolger durch den anderen Todten, der des Madchens Partei ergreift, zuruck-gewiesen wird." G. pisatelj navaja potem vsebino dotičnih pravljic in narodnih pesnij iz maloruskega, litavskega, poljskega, češkega, slovenskega, srbskega, bolgarskega, grškega in arbanaskega jezika. Iz našega slovenskega narodnega pesništva omenja g. W. Wollner znano, po vsebini Lenori podobno narodno pesen ,,Anzelj" in kajkavsko pravljico „Cura jase s mrtvecom" iz Valj av če vi h „Narodnih pripovedk". Veseli nas, da more tudi „Ljubljanski Zvon" danes podati interesanten donesek k temu gradivu. G. prof. S. Rut ar na drugem mestu priobčuje v našem listu narodno, do zdaj še ne znano pravljico o Lenori iz tolminskih hribov. G. A. Vvollner prihaja v svoji lepo pisani preiskavi do tega rezultata, da je, pravljica o Lenori najbrž  srbskega izvira.
V oddelku „kleine Mittheilungen" nahajamo naslednje razprave. Prof. J. Gebauer v članku „uber die Nationalitiit der Prager Gregorius-glossen" dokazuje, da so te glose češke, a ne staročeske in starobol-garske, kakor misli Patera. V. Jagič nam v razpravi „das russische Adjektiv „chorošij" podaje etimologijo te do zdaj temne besede ter priobčuje vrhu tega še dva jezikoslovna spisa: „litauisch te: slavisch tu, atu" in „das siavische Praesens b ada". Prof. Tieftrunk popravlja nekatere napake, katere o češkem, osobito pesniškem slovstvu obseza znana Pvpinova zgodovina slovanskih književnostij. Taki popravki bi bili zelo potrebni tudi o slovenski književnosti, katero je Pypin po nekatera mesta po vrhu in v obče  pogrešno  opisal.
Zadnji oddelek je ,,bibliographischer Bericht". V njem akademik V. Jagič ob kratkem neizrečeno točno, stvarno, poučno in ljubeznivo poroča   o vseh  raznovrstnih  znanstvenih  knjigah,   ki so  zadnje  mesece
28
434
L.: Archiv far slavische Philologie.
v raznih jezikih slovanskih ugledale beli dan. To je poročilo, iz katerega ne samo strokovnjak, temveč vsak omikan Slovan, ki se je nekoliko ozrl okolo sebe, more zajemati obilico krasnih poukov. Predaleč bi sezali, ako bi o tem poročilu hoteli kaj več govoriti. Omenjamo mimo grede naznanil samo dveh treh knjig. D o b r a v s k e g a razpravo „ der slavische Interrogativsatz", katera se je tudi v nas Slovencih — hvalila, Jagič odločno graja, naštevaje jej mnoge napake. „Sein bester Freund, pravi, wiirde offenbar der sein, der ihm den Rath ertheilt hatte (jetzt leider schon zu spat) diese Leistung in dieser Form tiberhaupt nicht zu ver-offentlichen". O Celestinovem „Preširnu" omenja, da pogreša v njem natančnejšega izvestja o prijateljski zvezi Preširnovi s Stankom Vrazom.....
„beide sind und bleiben ungemein liebliche dichterische Gestalten, die in gleichem Maasse verdienen von den benachbarten Slovenen und Kroaten gelesen zu vverden." Obširneje govori o Sumanovih „Slovencih" ter iz knjige našteva nekatere nedostatke, o katerih je največ tudi prof. Rutar že pisal v našem listu. Svojo sodbo konečno sklepa tako, „dass in dem \Verke, wie es jetzt aussieht, der mir im ganzen so svmpathische Charakter der Slovenen nicht voli in allen seinen ethnischen und moralischen Ziigen zum Vorschein kommt". O tej priliki pripovedujemo, kar smo pozvedeli iz bistrega vira, da je imela knjiga v začetku drugačno podobo, a da se je pozneje brez vednosti in brez dovoljenja prof. Sumana iz rokopisa ne glede na celoto marsikaj izbrisalo in izpustilo; za tega delj nam knjiga ni prišla taka v roke, kakeršno nam je hotel prof.  Suman podati.
Imenitna za literarno pravdo, v katero se je prof. Suman s svojim v obče vrlim in jako hvale vrednim delom zapletel o kajkavcih, zdi se nam izjava prof. Jagiča, kateri o tej stvari piše tako: „SprachliJi, d. h. wenn die linguistischen Merkmale eines gesprochenen Dialektes allein in die Wagschale fielen, wiirde ich selbst nach dem Dialekte meines Eltern-hauses, meiner Vaterstadt (Varaždin, ured.) und der engsten Heimat iiberhaupt zu den Slovenen zu zahlen sein, d as las s t sich nicht laugnen; ebenso wie man anderseits sagen darf, dass der politische Verband und die hohern Ideen der gliicklichcn und segensreicben neuern Zeit meine Heimat zum untrennbaren Glied eines andern grossern Ganzen gemacht' haben." To je tudi stališče Miklošičevo in — Šumanovo! Čestitamo veleučenemu hrvatske m u in r u s k e m u akademiku Jagiču na tej korektni, plemeniti, iz globokega znanja in nepristranskega mišljenja izvirajoči izjavi, zaradi katere so ga njegovi hrvatski zemljaki, kakor vidimo iz njih glasil, začeli že smešiti ter in effigie križati.
L.: „Vra5ara ili Baba Hrka<!.
435
„Arcbiv fiir slavische Philologie" izhaja pri VVeidmannu v Berolinu. Vsako leto pride na svetlo po jedna knjiga v štirih zvezkih. Vsaka knjiga stane 20 mark (=12 glcL), ali vsak zvezek 6 mark (== 3 gld. 00 kr.) Po Slovenskem bi si ga morala naročiti vsaj vsaka srednješolska učiteljska knjižnica.                                                                                 L.
„Yračara ili Baba Hrka".
Opereta Davorina Jenka.
Srbski listi, ki nam dohajajo iz Novega Sada, in tudi druge novine, katere nam je iz Belega Grada prijazno poslal g. inženir S. Roš, polni so vznesene hvale našemu genijalnemu rojaku g. Davorinu Jenku, ka-pelniku pri narodnem srbskem kraljevskem gledališči v Belem Grradu. Dne 8. maja predstavljala se je namreč v tem gledališči prva izvirna srbska opereta Jenkova: „Vračara ili Baba Hrka" in občinstvo je to prvo večje delo našega rojaka na polji vokalne muzike vzprejelo s tako živo pohvalo in takim srčnim odzivom, da se je morala opereta štirikrat ponavljati in da je moral gledališki upravitelj na željo kraljice Natalije skladatelju izreči njeno kraljevo zahvalo „na ozbiljnom zauzimanju oko razvida narodne muzike". Libreto je sicer rumunskega izvira ter nima posebne vrednosti, a muzika Jenkova je tako divna, da je srbski glasbeni kriliti ne morejo prehvaliti. Tako na priliko pišejo novosadske ,,Srpske Ilustrovane Novine" (1. 20, str. 127) „Jenko je ovim delom uvenčao sve svoje dosadanje radove . . . Pesme u ovoj opereti odlikuju se sve, kako lepotom sa tehničke strane, tako i varijacima u izkazu osečaja" . . . In „Srpske Novine" pravijo: „G. Jenko je sa svojom kompozicijom podigao srpsku muzikalnu svest, otvorio novu eru muzike u Srpstvu i na sjajan način pokazao, sto je u stanju učiniti t a 1 e n a t, u d r u ž e n s n a r o d n i m genijem. On je ne samo osnažio i podigao našu odanost prema njemu i naše poštovanje prema njegovom talentu, koji nam je i pre lepe probe svoje moči dao, nego nam je i našu narodnu muzu učinio milijoni i dragocenijom. Jenko je ovim delom podigao sebi spomenik u našoj muzikalnoj literaturi, spomenik, koji če, pored Stankovičevog, vrlo časno mesto zauzimati, a kako se u nekoliko i riznicom narodnog muzikalnog blaga poslužio, to je pokazao,  kakve dragocenosti leže u našem narodnome pevanju".
28*
700
L.: ,,Archiv fiir slavische Philologie".
5. Po posamičnih škofijah dele se družabniki tako: Goriška           2798  družabnikov,  239  menj  ko lani
Krška	2398	55	35	več	55	53
Lavantinska	7982	K	252	menj	55	55
Ljubljanska	9327	j;	223	menj	55	»
Tržaška	1322	55	25	menj	55	55
Sekovska	IGO	J)	9	več	55	55
Somboteljska	124	55	10	menj	n	55
Zagrebška	150	55	31	več	j;	55
Senjska	98	55	12	več	55	5)
Poreška	28	55	—			
Videmska	59	55	47	več	;;	55
Razne	30	))	5	več	55	55
Skupaj  24.474  družabnikov,  G10 menj ko lani.
Konečno izrekamo še dvojno željo. Prva je ta. da bi družba vse knjige svoje izdavala v jednem ter istem formatu, ker je sedanja raznovrstnost v tem ozira jako neprilična vsakemu, kdor družbine knjige hrani; in druga je ta, da bi družba razpošiljala samo vezane knjige. Ako bi vsako leto namestil po šestero nevezanih svojim družabnikom dajala samo po petero, ali četvero vezanih knjig, jako bi ustregla vsem, a tudi ubranila, da bi se knjige ne ugonobile tako hitro, kakor se zdaj. Knjigo-vezna obrtnost je zadnja leta tako napredovala, da je pri tolikem številu možno knjige solidno in prav v ceno vezati. V obče pa želimo slavni družbi najlepši razcvit in napredek v čast in korist in slavo naroda slovenskega.
L.
M*
„iLrchitf fiir slaviš clie Philologie."
Tega prekrasnega zbornika Jagičevega prišel nam je te dni v roke VI. knjige 3. zvezek s to vsebino: A. Bruckner, Die Magdeburger Urtheile. Ein Denkmal deutschen Rechtes in polnischer Sprache aus der Mitte des XV. Jahrhunderts ; A. V e s e 1 o v s k i, neue Beitriige zur Ge-schichte der Salomonsage; več manjših doneskov od J. Hanusza, P. Svrkuja in T. Maretiča. A najimenitnejši članek zdi se nam v tem zvezku korespondenca med Dobrovskim in Kopitarjem, katero sta Miklošič in Pater a prepustila Jagiču, da jo objavi v svojem zborniku.
Slovenski glasnik.
701
Natisnenih je 15 listov iz leta 1810. In kakšni so ti listi! Tu je govor o Popoviči, Vodniku, Županu, Zoisu, Japlji, Kumerdeji, Primei, v novem slovenskem in slovanskem alfabetu, o Rusih in Madjarih, o habsburškem dvoru in avstrijski vladi, o političnih in občekulturnih vprašanjih, s kratka: o vesoljnem slovanstvu in ob vseh stvareh, javnih in osobinslrih, ki so tisti čas prevevale srce tema največjima tedaj učenjakoma slovanskima. To je prava zgodovina prvih apostolov slavistiki! Nas Slovence mora ta korespondenca še posebno zanimati iz dveh uzrokov: prvič ker ta pisma izvirajo od rojaka našega Kopitarja ter podajejo zanimljive priloge h karakteristiki njegovi, in drugič ker se na premnogih mestih tičejo našega jezika, naših pisateljev.
Kakor vselej podaje nam tudi v tem zvezku prof. Jagič poučno biblijograftčno poročilo o najnovejših knjigah slovanskih. Na 492. in 493. strani se ob kratkem tudi prijazno spomina lanskega „Ljubljanskega Zvona", omenjaje Žvabovih, Zupanovih, Hribarjevih, Levstikovih, Rutarjevih, Kosovih, Šumanovih in Trdinovih spisov. O Zvabovem „Popoviči" pravi: „dieser Beitrag zur Geschichte der Gelehrten Deutschlands, die slavischer Abkunft waren, verdient besonders beachtet zu werden; iibrigens man staunt, wenn man liest, dass der Verfasser seine Abhandlung hat kiirzen mtissen;" o Levstikovih „ Jezikoslovnih razpravah" : „etymolo-gische Deutungen (darunter eine beachtenswerthe Erkliirung des.Wortes kupalo), sehr reichhaltig (die Fortsetzung Aviinschenswert);" — o L e v-s tik o vi kritiki Kleinmayrove knjige: werthvolle Anzeige eines \verthlosen Buches, die Abschnitte tiber Prešern, Vodnik und namentlich iiber Vesel-Koseski stellen der kritischen Schširfe des Referenten ein gliinzendes Zeugniss aus."
Konečno dostavljam še to, da Trdinovi »Gorjanci" niso „krain. Oberland", kakor zmotno misli prof. Jagič, ampak „Uskokengebirge" na kranjsko-hrvatski meji.                                                                            L.
Slovenski glasnik.
Pesmi, Peval Ivan Jenko. Založil pisatelj. Natisnila Klein in Kovač 1882, m. 8° 206str. Cena 1 gld. — To je najnovejša pesniška zbirka slovenska, na katero danes opozarjamo citatelje svoje. Marsikoga bode zanimalo zvedeti, da je prof. Ivan Jenko v Gorici mlajši, brat Simona Jenka, slovečega pesnika našega. Knjigo prodajeta Bamberg v Ljubljani in "VVokulat v Gorici.