SVOBODNA SLOVE NI JA LETO (ARO) XLV (39) Štev. (No.) 22 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 12. julija 1986 SRCIH ŠE ŽIVE V NAŠIH Pričujmo potomcem GOVOR EMILA COFA Spominska proslava v Slovenski hiši : Kakor mnogi drugi narodi, tako imamo tudi mi, svobodni Slovenci, svoj spominski dan — prvo nedeljo v juniju v spomin na našo največjo narodno tragedijo 1945. leta. Ko so se po končani 2. svetovni vojni drugi okupirani narodi veselili njenega konca in svojega ošvobojenja, so novi gospodarji Slovenije, komunisti, po nečloveškem mučenju in brez vsake sodbe pobili čez 10.000 zavednih Slovencev, katere so Angleži s prevaro vrnili v Jugoslavijo. S tem pa ni rečeno, da pe samo na spominski dan spominjamo in samo teh žrtev. NE ! Vedno se spominja-vseh žrtev, ki so v letih 1941 do 1945 padle tako doma v Sloveniji pod o-kupatorjevimi in komunističnimi krogljami, kot onih na raznih evropskih bojiščih kot prisilni mobiliziranci in onih, ki so pomrli v raznih koncentracijskih taboriščih. Tisti, ki smo doživeli in po božji milosti preživeli tiste strašne čase, smo dolžni, da teh dogodkov nikoli ne pozabimo in da o njih resnično pričamo našim potomcem. Zato mislim, da je prav, da na kratko omenim najvažnejše dogodke tiste dobe. HITLER IN STALIN Hitler je 23. avgusta 1939. leta presenetil ves svet s podpisom trgovske in nenapadalne pogodbe s Stalinom s tajnimi dodatki o delitvi interesnih sfer. Tako je Sovjetska zveza, ki se je pred tem pogajala z Anglijo in Francijo, postala zaveznica Nemčije. S tem so postale zaveznice Nemčije tudi vse evropske komunistične partije. 1. septembra 1939. leta je Hitler z napadom na Poljsko priče' 2. svetovno vojno. Ko so Nemci 17. septembra zavzeli Varšavo, so tudi sovjeti zahrbtno vkorakali na Poljsko in zajeli mnogo poljskih divizij, ki so se pred nemško premočjo umikale proti vzhodu. Takoj so ločili oficirje od ostalih vojakov in jih pri Ka-tynu okoli 10.000 pobili. Nadalje so sovjeti zasedli Litvo, Estonsko im Letonsko, kar je slovenska komunistična partija na posebnih plakatih pozdravila kot ,osvoboditev baltskih narodov“. Nemci so med tem zasedli Dansko, Norveško, Belgijo in Holandijo in 14. junija 1940. leta vkorakali v Pariz. Angleži, ki so bili prišli Francozom 'na pomoč, so se hitro pred nemškim pritiskom preko Dunquerqueja umaknili na svoj o-tok. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. leta, pa so Nemci, Italijani, Madžari in Bolgari brez vojne napovedi napadli Jugoslavijo, ker je ta 27. marca z vojaškim udarom zavrnila pristop k trojnemu paktu, katerega je 25. marca podpisala jugoslovanska vlada. Jugoslovanska vojska se ni mogla uspešno upirati modernim sovražnikovim motoriziranim divizijam in je 17. aprila kapitulirala. Slovenijo so pa že 11. aprila zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Tako se je pričela naša narodna tragedija, KATERE ŠE NI KONEC. STRAHOVLADA OKUPATORJEV Nemci so na Gorenjskem in Štajerskem takoj nastopili z vso nasilnostjo in pričeli z vsemi sredstvi preganjati zavedne Slovence, predvsem duhovnike in druge intelige’n-te, katere so pozaprli po raznih improviziranih jetnišnicah ali odpeljali v koncentracijska taborišča, in pričeli preseljevati cele družine z malenkostno prtljago in skoro brez denarja v Nemčijo ali na Hrvaško in v Srbijo. (Med tem so pa hinavski Italijani hoteli z dobrohotnostjo in z obljubami, da bodo spoštovali lastnino, šege in navade, pridobiti Slovence zase, pod pogojem, da nihče ne napade ali žali italijanskih oboroženih sii, ki v Ljubljanski pokrajini predstavljajo fašistično Italijo. Tudi Madžari so z vso surovostjo nastopili v Prekmurju, pregnali duhovnik^,. učitelje in profesorje in pričeli ..z pomadžarjevanjem naroda. Le màio mesecev pozneje pa so Prekmurje že priključili svoji državi, kar je proti vsem mednarodnim zakonom. PRIČETEK NAŠE ORGANIZACIJE Po kapitulaciji jugoslovanske vojske je bila večina vojakov skupaj s svojimi častniki odpeljana v vojno ujetništvo. Nekaj nas je imelo srečo, da smo se tega rešili. Slovenski oficirji, čeprav nas je kapitulacija zatekla po raznih krajih Jugoslavije, smo le končno prišli v Slovenijo, v Ljubljansko pokrajino, kjer so nas Italijani pustili začasno na svobodi. Takoj smo se pričeli organizirati po starešinski lestvici in po trojkah in delati načrte za nadaljevanje borbe proti okupatorju, ko bodo razmere za to dozorele, kajti zavedali smo se, da bo vojna dolga, in bili prepričani, da jo bodo Nemci in njihovi zavezniki izgubili. Prezgodnji odpor bi samo povzročil nepotrebne žrtve. Istočasno so se med civilnim prebivalstvom organizirale tri legije — slovenska, sokolska in narodna — katerih namen je bil organizirati tajne oddelke, ki naj pripravljajo slovensko ljudstvo na trenutek, ko bo naš nastop proti okupatorju za naš narod in za zahodne zaveznike koristen, uspešen in združen z najmanjšimi žrtvami. Komunisti — zavezniki Sovjetov in s tem tudi Nemcev — so 27. aprila 1941. leta ustanovili PROTIIMPE-RIALISTIČNO FRONTO, da bi s tem pomagali omenjenima v vojni proti Francozom in Angležem. ZAČETEK REVOLUCIJE 22. junija 1941. leta pa je Hitler napadel svojega zaveznika — Sovjetsko zvezo. Slovenski komunisti — dotedanji zavezniki Nemcev — so se obrnili proti njim in so vse Slovence pozvali z letakom v „enoten b:ok vseh zatiranih narodov pod vodstvom Sovjetske zveze in genialnega Stalina“ v enotno OSVOBODILNO FRONTO “OF” proti okupatorjem. Svojim članom so ukazali Odhod v gozdove z namenom, da prično ustanavljati prve partizanske enote, s čimer so pričeli revolucijo, kar je pozneje, 28. decembra 1967. leta Kardelj ob priliki 30-let-nega Titovega vodenja komunistične partije Jugoslavije priznal, ko je navedel kot eno glavnih točk medvojnega delovanja komunistične partije, da narodno-osvobodilna vojna neizogibno preide v socialistično revolucijo. Obenem so komunisti objavili, da so orni edini voditelji odpora proti okupatorju in da bodo smatrali vsak drug odpor za izdajalski. V OF so se vključile le manjše skupine, predvsem krščanski socialisti in levi Sokoli; komunisti pa so krepko držali vodstvo v svojih rokah. Ker so iz izkušenj rdeče revolucije v carski Rusiji vedeli, da bo njihovo početje izzvalo odpor, so že poleti 1941. leta pričeli govoriti in pisariti v svoji propagandi o beli gardi in narodnih izdajalcih, ko ni bilo še nikjer kakega govora niti misli o kakem odporu proti njim. Komunisti so tudi vedeli, da se oficirji organiziramo za odpor proti o-kupatorju in da nameravamo spomladi 1942. leta oditi v gozdove, da od tam nadaljujemo organizirano delo. Zato so nas izdali Italijanom, ki so na sv. Jožefa 1942 ponoči polovili aktivne oficirje in podoficirje in jih odpeljali v internacijo v Gonars in kasneje premestili v Palmanovo, kjer je večina ostala skoro do Velke noči 1943, leta, Tako so imeli komunisti proste roke! Na deželi so pričeli z nasilnimi mobilizacijami. Ker s tem niso imeli dosti uspeha, so pričel napadati manjše italijanske oddelke ali posamezne vojake, za kar so se Italijani strahovito maščevali nad mirnim prebivalstvom s streljanjem talcev, plenjenjem premoženja, požigom cel h vasi in odvajanjem ljudi v internacijska taborišča, Vojna se zaradi teh napadov na okupatorja gotovo ni skrajšala niti za eno uro. Z okupatorjevimi represalijami so komunisti hoteli doseči, da bi ljudje iz strahu pred temi raje odšli v gozdove, kjer so bili oni edini gospodarji. Vendar pa tudi s tem niso imeli dosti uspeha. SAMOOBRAMBA — NASTANEK VAŠKIH STRAŽ Ker okupatorji, ki so bili po haa-ških konvencijah obvezani skrbeti za mir, varnost in red v okupirani zemlji, tega 'niso storili, so končno mirni ljudje pričeli pomišljati na samoobrambo. Tako se je pojavil prvi oboroženi odpor 14. maja 1942. leta v Loškem potoku, katerega pa so partizani v treh dneh zatrli. Drugi odpor se je pojavil v Št. Joštu, kjer so na dolgotrajne zahteve slovenskih voditeljev Italijani 17. julija 1942. v soglasju s haaškimi konvencijami končino dovolili ustanovitev vaške straže, katero pa so oborožili le s starimi puškami in malo municije, potem ko so sami od tam povlekli svoje financarje in karabinjerje. Vaški stražarji so poiskali tudi svoje orožje, katero- so ob kapitulaciji Jugoslavije poskrili. Komunisti so hoteli na vsak način uničiti to vaško stražo in so jo že 24. julija napadli s 500 partizani. Vendar je junaška vaška straža po celonočni borbi napad odbila. Po zgledu Št. Jošta se je do italijanske kapitulacije 8. septembra 1943. leta v Ljubljanski pokrajini u-stanovilo 95 vaških straž s kakimi 8.000 možmi, ki so predvsem ščitile podeželsko prebivalstvo pred partizanskim nasiljem in ropanjem ter posredno tudi pred italijanskimi represalijami. V zadnjih mesecih pred italijansko kapitulacijo sta bila v Ljubljanski pokrajini še dva pokretna udarna bataljona pod poveljstvi sedaj že pokojnih Vuka Rupnika in Dejana Suvaj džiča, ki sta podpirala delo vaških straž. KOMUNISTIČNO DIVJANJE Med tem so pa komunisti v Ljubljani in tudi jpo drugih krajih pričeli z napadi na vidne predstavnike slovenskega političnega življenja in druge vidne ljudi in z njihovim pobijanjem, ker so se zavedali, da, če bodo te osebe ostale pri življenju, oni ne bodo mogli prevzeti oblasti, kar je bi! njihov končni namen. Tako so padle v Ljubljani prve civilne žrtve: inž. Fanuš Emer že 4. decembra 1941. leta; za njim pa mnogi drugi, med njimi 20. februarja 1942. leta Avgust Praprotnik, 16. marca France Župec, 18. marca Jaroslav Kikelj, 26. maja prof. Lambert Ehrlich in Ivo Peršuh, 13. oktobra ban dr. Marko Natlačen in mnogi drugi. Po božji previdnosti pa niso uspeli z atentatom na generala Rupnika. Po nezaščitenih vaseh, koder ni bilo vaških straž, so izva- Junij je v koledarju slovenske -skupnosti posvečen padlim v revoluciji, ki jo je zanetila slovenska KP pod okupacijo med drugo -svetovno vojno, posebno pa še vsepi žrtvam komunizma, ki so, bili po vojni pobiti v Kočevskem Rogu in drugod. V CERKVI V Buenos Airesu se je množica rojakov, zbrala v Slovenski hiši . v nedeljo, 1. junija. V cerkvi Marije Pomagaj, ob -spominski -steni, ki -nas dan na 'dan spominja, naj molimo za maše mrtve, je dr. Alojzij Starc v spremstvu Ladislava Lenčka CM, Jožeta Guština . in prof. Franceta Berganta daroval mašo za vse žrtve. Lic. Marjan Schiffrer je vodil mašo, berili sta brala Angelca Klanšek in Loj,ze Rezelj, za ubrano petje je poskrbel Mladinski zbor s Pristave, ki mu dirigira Anka Ga-serjeva. Na orgle je spremljala A-nica Arn-šek. V zbranosti s-o verniki poslušali pridigo -dr. Starca, ki jo je navezal na' citat iz Pavlovega pisma, v 'katerem povzema Kristu-sove besede tistega večera, ko je prvič blagoslovil kruh in vino in ju razdelil med apostole. Razvil je misli, primerne za praznik svetega Rešnjega telesa in junijsko komemoracijo: smrt, odrešenje in naročilo: To delajte v moj spomin! PRED SPOMENIKOM Ko je bilo končano liturgično o-p Pa vi lo, je središče pozornosti zavzel spomenik na dvorišču. Predstavnika domobrancev in starešini borčevskih organizacij Slavko Urbančič in lic. Ivan Koro-šec ter predsednik društva Zedinjena Slovenija Lojze Rezelj v imenu organizirane družine Sloven-cev v Argentini so položili venec, medtem pa je trobentač Gusti Čop zatrobil v spomin padlim junakom. Dr. Starc je nato zmolil pogrebne molitve za vse tiste žrtve, ki nimajo groba, na katerem bi lahko v teh dneh prižgali svečko. 'Spominski maši in molitvam pred spomenikom je prisostvovala množica Slovencev, ki so napolnili dvorišče in tiho spremljali molitve. Nato se je množica pomaknila v dvorano, kjer se je spominska slavnost nadaljevala. jali strahovit teror. Odvajali so v gozdove zavedne ljudi in tudi cele družine in jih po strahovitem mučenju pomorili. 17. maja 1942. leta pa je odšla na teren prva nacionalna oborožena skupina — slovenski četniki z izrečnim poveljem ne napadati partizanov. Vendar so jo ti že 25. maja napadli pri Starem gradu in ponovno 11. julija, ne da bi bili izzvani. Komunisti so na vsak način hoteli uničiti ta odred, ker ga niso mogli politično umazati, češ da kolaborira z okupatorjem. Vendar se jim to ni popolnoma posrečilo. Imamo še danes med nami preživele člane tega odreda, četniški odredi so se počasi večali. Centralni odred je konec avgusta 1943 odšel v Grčarice, da bi tam pričakal prihod srbskih četnikov, ki pa do 8. septembra, ko je kapitulirala Italija, niso prišli. Nato so partizani, ojačeni z italijanskimi vojaki in topovi odred obkolili in zajeli, v kolikor niso padli v borbi, vse vojake in oficirje. Proti nekaterim ujetnikom so po zgledu Stalinovih procesov priredili „famozni kočevski proces“. Ostale pa so brez vsake sodbe, toda po nečlove-(Nad. na 2. str.)' V DVORANI Tudi dvorana je bila polno zasedena: parter in balkon sta sprejela preživele udeležence protirevolucija ■ske borbe in njih; potomce, ki kljub pismom „nevtralnih“ strahopetnežev vztrajajo -ita stališču, dai so njih s-tarši zavzeli edino pravo -pozicijo.. Pred zbrane je stopil Emil Cof, oficir Slovenske narodne vojske, in jr mej slavnostni govor, ki,- ga (objavljav mo posebej. Pripravo odrske poca: stitve je imel n'a skrbi kulturni -referent ZS Miiha Gàser. S pomočjo lic. Albina Magistra, ki je na osnovi zapiskov iz zapuščine Pavleta Ranta sestavil in literarno' 'obdelal tekst, ter scenografa Toneta Oblačka, ki je spominski svečanbsti prir memo pripravi] sceno, je na odru v enostavni a efektivni prédstavi o-živel čas vojne in revolucije. Pred vaško cerkvijo je Komorni zbor Anke Gaserjeve ilustriral s petjem primernih pe-smi vesele in žalostne trenutke v teh časih slovenskega nar.od'a, katerega pridejo varovati slovenske zemlje čuvarji — domobranci. In res -se je prikazala skupina zrelih mož, večinoma' bivših domobrancev, in zapela pod vodstvom Jožeta -Omahna -svoje koračnice z Zanosom in odločnostjo, kot takrat, ko so pred štirideset in več leti korakali skozi va-si in mesta s puško na rami. S svojim ponovnim pričevanjem -so pokazali, da so lahko službeno upokojeni, niso pa upokojili svojih idealov in dela za njih uresničitev. Tudi tekst je poudarjal zmagovite vojaške pohode domobrancev, ki so počistili slovensko o-zemlje partizanskih enot. Brali so ga Pavči Eiletzeva, lic. Stanko in Janez Jerebič. Pretresljivo in obenem zanimivo je bilo poslušati napovedovalce, ki so nam nanizali vrste -zmag domobranske vojske, nikoli premagane v boju. Bili so to spomini na herojska leta in potrdilo o pravilnosti borbe proti komunizmu. Vsi v dvorani so napeto poslušali, predvsem mladi. Za konec :so se domobrancem pridružili vsi v dvorani in navdušeno zapeli pesem-himno Moja domovina. Letošnja proslava je globoko -posegla v naša Sirca in nam dala spet novega poguma in vztrajnosti na naši poti in borbi za lepšo bodočnost našega naroda. CILJ REBARBARimCIJE Kdor se ne nauči odpuščati v u--smiljenju — oboje je milost — svojim sovražnikom, nadaljuje in bohoti predkrščanski svet, utopljen v nenehnem maščevanju, podrejen ta-lionske-mu zakonu zob za zob, glavo za glavo. Žal smo danes — in danes še prav posebej — sredi tega neo-arhaičnega barbarizma, ki vidi pravico v pravici do enakega povračila z zvrhano mero in je slep za ljubezen. Barbari (.lju-dje, ki se bore zoper spravo — in danes so spet slepo bojeviti) se ne zavedajo, -da n,a talionski pravici ne morejo sezidati ne polis ne eivis, ne republike (res publicae) ne pravne novoveške đrž'ave-družbe, v kateri bi bili vsi vsaj načelno enakopravni. Zadajo le oblike, v katerih so enaki le zmagovalci; a tudi oni niso, saj jim vlada despot. Barbarski zmagovalci se poistijo 's pravico, poraženi so zanje, ali hlapci ali sužnji ali državljani -drugega reda ali — to je cilj rebarbarizacije — mrtveci. Taras Kermauner: Kultura in vera, TRETJI DAN, Ljubljana, štev. 4, januar 1986 FMIČUJM© POTOMCEM! Dr. Tine Debeljak (244) MED KNJIGAMI IN REVIJAMI AKADEMSKI KIPAR FRANCE GORŠE (Nad s 1. str.) škem mučenju, umorili v Kočevskem Rogu; med njimi mnogo aktivnih o-ficirjev, ki so po vrnitvi iz internacije za Veliko noč 1943. leta na povelje majorja Novaka, katerega je bil postavil general Draža Mihajlo-vič za komandanta Slovenije, odšli k četnikom. Ti so nam zelo manjkali v domobranstvu. ZLOM ITALIJE Ob zlomu Italije se je mnogo vaških straž umaknilo iz svojih postojank in se zbralo na Turjaku. En del je od tam odšel na Zapotok, mnogi pa so ostali v gradu misleč, da bo to slovenski Alcazar. Tudi te so partizani, okrepljeni z Italijani in ■njihovimi topovi po težkih borbah zajeli. Ranjence so v samem gradu pobili, ostale so pa z žico zvezane preko Velikih Lašč in Ribnice odvlekli v Kočevje, kjer jih je potem v Kočevskem |R°gu doletela ista u-soda kot četnike. Likvidacija zajetih borcev na Turjaku in v Grčaricah in kočevski proces, kljub ponovnim obljubam amnestije, predstavljata najsramotnejši madež za slovensko pravosodje. PRIČETEK DOMOBRANSTVA Ljubljanski četniški odred, ki je tiste dni tudi prišel na Zapotok, se je tam združil z vaškimi stražarji in od tam smo se skupaj umaknili najprej na Ljubljansko barje in pozneje v Ljubljano, kjer smo po zaslugi generala Rupnika pričeli formirati v Ljubljanski pokrajini slovensko domobranstvo, ki se je kmalu razvilo v močno, disciplinirano in junaško vojsko. Nekaj edinic je še nadalje varovalo domače kraje. Pet Udarnih bataljonov pa je očistilo ve- »R. ALOJZIJ AMBROŽIČ koadjutor torontske nadškofije s pravico nasledstva Tik pred zaključkom iista smo iz Ameriške domovine 30. maja izvedeli, da je bil naš zavedni rojak, protikomunistični begunec in dosedanji pomožni škof za izseljence v torontski nadškofiji dr. Alojzij Ambrožič imenovan za 'koadjutorja kardinalu Carterju s pravico nasledstva. Kardinal Carter bo drugo leto izpolnil 75 let, torontski nadškof p(a tudi redno postane kardinal. Več bomo o njem poročali, ko prejmemo bolj podrobne podatke. lik del Ljubljanske pokrajine. V borbah s partizani smo bili vedno zmagovalci. Bili bi pa še veliko bolj u-spešni, če nas ne bi Nemci ovirali in če bi mogli delati po lastni minativi. Domobranci se nismo nikoli umaknili; vedno so to morali storiti partizani, ki so, čeprav so imeli stroga povelja, da ne smejo pustiti na bojnem polju nobenega ranjenca ali mrtvega, vendar v naglem begu pustili marsikaterega mrtvega tovariša ležati, kjer je padel. Tudi na Gorenjskem so se organizirale domobranske edinice, ki so dosegle prav lepe uspehe. Čeprav nismo bili domobranci nikoli premagani, smo se morali ob koncu vojne, maja 1945. leta, pred močno in moderno oboroženimi partizanskimi enotami, ki so prodirale iz juga Jugoslavije, umakniti iz Slovenije, redvsem na Koroško. Vendar smo bili trdno prepričani, da je to le začasno; da se bomo skupaj z zahodnimi zavezniki kmalu vrnili v Slovenijo, ker nismo mogli verjeti, da bodo Angleži pozabili, da je Jugoslavija vstopila v vojno, ko je njim najbolj trda predla, saj je vendar Churchill v angleškem parlamentu tedaj vzkliknil: „Jugoslavija je našla svojo dušo.“ Pa so vendar pustili, da so zavladali komunisti. Žal nismo vedeli, kaj so zavezniki sklenili v Jalti in Teheranu. Na Koroškem so nas Angleži razorožili, poslali v Vetrinje v taborišče in nam zagotavljali, da nas bodo v kratkem preselili v Italijo, da se pridružimo tistim enotam kraljeve jugoslovanske vojske, ki so se pred partizansko premočjo ulmaknile tja. Tako so nas varali vse do konca maja, ko so v nekaj dnevih z zvijačo predali okoli 12.000 vojakov in civilistov jugoslovanskim komunistom, s čimer se je pričel križev pot naših soborcev, ki je končal v kraških jamah in drugih neznanih grobovih v neposvečeni zem’ji, za katere ne vedo ne njihove matere, žene ali zaročenke, niti otroci, niti drugi sorodniki ali prijatelji, da bi na njih prižgali svečko in pomolili za pokoj njihove duše. Pa mislim, da so duše teh mučencev, ki so izgubili svoja življenja po dolgotrajnem mučenju in zasramovanju s strelom v hrbet, sproženim od podivjanega rdečega krvnika, ki je na žalost tudi bil Slovenec, že uživajo nebeško veselje. Spominjamo se jih s prireditvami, kot je tale; spomin jamo se z molitvami. Žal nam je, da niso med nami; toda danes ne jokamo, temveč se jih spominjamo s ponosom in smo prepričani, da pri Vsemogočnem prosijo, da bi bila naša draga domovina čim preje rešena rdeče sužnosti. SPREMEMBE DOMA Tudi doma se že spreminjajo razmere, čeprav se komunisti še vedno krčevito držijo na oblasti. Je pa vedno več javnega nezadovoljstva. Posebno mladina hoče vedeti zgodovinsko resnico: kaj se je dogajalo med vojno in posebej še po končani vojni. Resnico hočejo vedeti, čeprav komunisti skušajo še naprej na vse mogoče načine skrivati to kar se je dogajalo v Teharjih, v Škofji Loki, v Sent Vidu, v Kočevskem Rogu in drugod. Medvojne dogodke pa predstavljajo po svoje. Mnogo naših fantov in mož je padlo po vseh evropskih bojiščih ali so postali invalidi, ker so jih Nemci, v kolikor se niso poskrili, mobilizirali na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem. Mnogo naših duhovnikov je bilo pomorjenih po dolgotrajnem mučenju. Mnogi so pretrpeli sovražnikova preganjanja, zapiranja, izselitve in pošiljanja v internacijo, kjer je veliko 'njih pomrlo v nemških in italijanskih internacijskih taboriščih. Naj omenim samo Dachau, Auschwitz in Rab. Tudi ne smemo pozabiti naših junaških deklet in žena, ki so kot bolničarke, kurirke in tudi drugače pomogaie borcem. Pa tudi ne bratov iz ostalih delov Jugoslavije, čeprav jih ni bilo veliko, ki so se z nami ramo ob rami borili proti rdečemu sovragu za Boga, narod in domovino. VABILO IN PROŠNJA In za konec naj mi bo, kot najstarejšemu še živečemu domobranskemu častniku dovoljeno, da ob spominu na vse naše svete žrtve, povabim in prosim vse dobromisleče Slovenke in Slovence, ki ljubijo svojo domovino, posebej pa še vse bivše borce, čeprav ima vsak pravico, da g'eda drugače na našo preteklost in sedanjost in si drugače zamišlja našo bodočnost, naj opustijo vsa medsebojna prerekanja, s katerimi samo delamo veselje sedanjim okupatorjem Slovenije, in naj raje razmišljajo in načrtujejo, kaj moremo mi narediti, da bo domovina pod Triglavom čim preje svobodna. Zaradi bolezni sourednika našega lista Toneta Mizerita je na žalost morala izpasti kronika Iz življenja v Argentini. Prosimo za razumevanje. Uredništvo Po letošnjem neredu na pošti smo prejšnji teden z zamudo prejeli dve važni slovenski publikaciji koroških Slovencev. Prva je: Akademski kipar France Gorše, 88 strani, od 56 strani monografične študije ljubljanskega umetnostnega zgodovinarja dr. Janeza Sedeja in nad 20 ce-„ tostranskih reprodukcij umetnikovih del, ter povzetek v 5 jezikih, nemško, angleško in francosko, italijansko in — esperanto. 88-letni kipar Gorše, danes živeč v Svečah na Koroškem, je učenec velikega svetovnega hrvaškega kiparja Ivana Meštroviča. Po končani umetnostni akademiji je začel leta 1925 delovati v Sloveniji, na Primorskem itd. Že tedaj se je uveljavil z monumentalnimi stvaritvami, kot npr. v beograjskem parlamentu s Kocljevo skulpturo, več doprsnimi kipi ljubljanskih univerzitetnih profesorjev in znanstvenikov (prof. Prijatelj in drugi). Na Primorskem je pri bratu župniku in drugod ustvarjal ob obnovljenih cerkvah; tudi italijanski zunanji minister mu je dajal naročila za to obnovo na račun vojne odškodnine. Razstavljal je v Benetkah na bienalu, živel v Trstu in Gorici ter se leta 1931 preselil v Ljubljano, kjer je stopil v središče slovenskega umetniškega življenja. Prirejal je svoje umetniške razstave, bil sourednik z Malešem revije Umetnost, tajnik Umetnostnega društva itd. Poleg monumentalnih velikih del, ki jih je delal po naročilu beograjskega ministrstva (79 del), je ustvarjal tudi manjša dela, kakor nagrobne spomenike, kipe- zaslužnih slovenskih mož itd. Leta 1944 odpre isvojo lastno u-metniško šolo, ki jo vodi do konca vojne, medtem pa prireja več retrospektivnih razstav, deloma s soustvarjalci. Že leta 1938 je bil njegov sloves že tako velik, da je umetnostni kritik dr. Rajko Ložar čutil potrebo, da napiše o njem pravo monografsko študijo. Leta 1945 odide v Trst za' profesorja na Slovenski realni gimnaziji in učiteljišču, kjer poučuje do leta 1951, nato se leta 1952 preseli v ZDA, kjer v Clevelandu odpre svojo delavnico in se posveti izključno umetnostnemu snovanju. Živel je tudi v New Yorku. V letih 1964 in 1969 odide na zdravljenje v Slovenijo. Prejme naročilo za reliefe v slovenski kapeli Marijinega svetišča v Washingtons Leta 1969 je bil na poti v Slovenijo sprejet pri papežu Pavlu VI. (oba rojena na isti dan) ; v Sloveniji v Poljanah nad Škofjo Loko ustvari križev pot, ki je prvo njegovo javno delo v 'Sloveniji po vojski, se vrača v Rim, večkrat na Koroško; razstavlja v Celovcu (64 novih del), se vrača v ZDA, pa zopet nazaj na Koroško, kjer se leta 1973 stalno naseli v Svečah. Tam je odkupil Ein-spillerjevo domačijo, prenovil hišo ter priredil s kipi na svojem vrtu Galerijo zaslužnih slovenskih koroških mož. Umetnik še dames pri svoji visoki starosti v polnosti ustvarja. Domačini so ponosni nanj in je Slovensko prosvetno društvo Kočna dala pobudo za ta Album, ki ga je založila Mohorjeva družba. Dr. Janez Sedej razbira v albumu vso to razgibano življenjsko pot u-metnika in stilno razlaga njegov razvoj, ko prehaja izpod vpliva Meštroviča v svojo lastno umetniško osebnost, iz realizma in preko ekspresionizma v neko svojo izrazito duhovno gotiko. Zanimiv je Gorše-tov prehod iz klasičnega kiparskega gradiva, kot so marmor, kamen in ]es v njegovo specialno uporabo snovi iz žice, posebno pa orešca (orehovo žaganje in posebno lepilo). Uvodno besedo albumu je napisal dr. Janko Zerzer, predsednik Kočne, ki je tudi predsednik Prosvetne zveze na Koroškem. Tako je Koroška dala dom našemu velikemu umetniku in ga uvrstila v svojo galerijo zaslužnih mož. TOLSTOY El ex primer ministro britänico, Harold MacMillan es acusado de ser responsable de la muerte de 780 mil hombres, mujeres y ninos, entrega-gadois a las tropas rusas y yugosla-vas después de la rendición de Ale-mania, en 1945. El acusador es Nikolai Tolstoy, descendiente de Leon Tolstoy, tam-b'ién escritor, exiliado ruso que aca-ba de publiear en Londres un libro titulado “The minisler and the massacres”. MacMillan, que tiene 92 anos, fue jefe del gobierno britänico desde 1957 hasta 1963 y en 1984 recibió el titulo de Lord Stockton. Clarin (Buenos Aires) 8. de jun io 1986 Minister in pokol NAJNOVEJŠA TOLSTOJEVA KNJIGA Po javni debati o celovški aferi na BBC 1. 1984 je bilo gotovo, da bo zgodovinar Nikolaj ToIsloj izdal posebno knjigo. Po skrbni pripravi, pregledu in odkritju važnih dokumentov, po zaslišanju številnih prič in očividcev je knjiga končno izšla: The Minister and the massacre — London 1986. 'Slovenski doprinos h knjigi je izreden, nič mainj kot 19 Slovencev je omenil pisec v zahvali za sodelovanje. Kronološki, potek tragedije in zločina proti bistveni človeški pravici azila Hrvatov, Kozakov, Belorusov, Srbov in Slovencev podaja pisec n'azorno. Preglejmo s knjigo kronološki potek tistih žalostnih dni: 29. aprila 1945: Angleška in'ameriška vlada sta si edini, da se begunci iz Jugoslavije namestijo v taborišča in da se ne vračajo. Ta odločba je bila 2. maja 1945 poslana v glavni zavezniški štab v Caserto. 3. maja se je predalo preko 12 tisoč četnikov osmi armadi v Italiji. Do 13. maja na avstrijskem ozemlju angleška armada sprejema in celo pomaga vojaške in civilne begunce izmakniti sovjetskim silam ali partizanom, povsem v smislu določil iz glavnega štaba. Slovenski begunci, ki bi jih drugače Angleži z nekaj tanki lahko zaustavili na Dravi, so v glavnem že v Vetrinju. Skozi Vetrinje, v tem momentu še pod nemško komando, se v teh dnevih premikajo tudi Rogožinov ruski, kor- pus iz Jugoslavije in ukrajinska SS divizija, ki so se po specifičnem na-ogu nekoga v celoti rešile vračanja. 13. maj je dan obiska MacMillana v štabu petega korpusa pri generalu Charlesu Keightleyu. MacMillan je bil predstavnik angleške vlade pri štabu v Caserti. Od tega u-sodnega sestanka naprej se začne zarota, angleški generali z Alexan-■drom vred se podajo tajnemu nalogu MacMillana: s prevaro in silo predati begunce. 14. maj : MacMillan zopet v Caserti. General Robertson govori z A. Kirkom, predstavnikom ameriške vlade, da bi skupaj izdali nalog za vrnitev Jugoslovanov. Ta ne pristane, nakar Robertson vseeno izda nalog generalu Keightleyu v Celovec, da preda vse Jugoslovane v nemški uniformi z izjemo četnikov. Tu velja pripomniti, da ni bil nikdar namen ločevati med vojaki, ki so dobili orožje -od Nemcev ali četnikov 'itd. V kasnejšem razvoju je bilo govora enostavno o vseh Jugoslovanih, argument sodelovanja z Nemci ni bil merodajen! 15. in 16. maj: Alexander dobi sporočilo, da se bliža hrvaška vojska in civilisti. Ponudi Titu 200 tisoč teh beguncev. Alexander da nalog ustaviti Hrvate, sledi pliber-ška tragedija, za katero nosi Alexander polno odgovornost! 17. maj : Nalog maršala Alexandra petemu korpusu na Koroškem, naj ne vračajo Jugoslovane, Kozake in Beloruse. Slede pogajanja med AFHO (Caserta), zunanjim ministrstvom in OCF (Einsenhower), kako rešiti begunski problem. Problem nikakor ni bil tako velik, ker je pravih beguncev samo še 70.000! Pogajanja se vlečejo do 20. junija, kar predstavlja velik cinizem, ker so med tem večino beguncev že vrinili! 17. do 24. maja: Vračanje Hrvatov, ki so se rešili iz Pliberka; gre za kakih 12 tisoč beguncev. 19. do 22. maja : MacMillan v Londonu, pogovori z vlado in Churchillom. 22. maja zvečer nazaj v Caserti in pogovor z Alexamdrom. Sledi usodni 23. maj : Alexander da nalog za vračanje vseh Kozakov, Belorusov in beguncev iz Vetrimja, kjer so .Slovenci in Srbi. General Keightley istega dne zahteva pooblastilo, da lahko rabi silo pri vračanju; Alexander preide tiho preko tega! 23. do 31. maja: Vračanje Hrvatov: 12.196; Srbiov: 5/480; Črnogorcev: 400; Slovencev: 8.263. 25. maj: Alexander ukaže vračanje Kozakov itn Belorusov, med njimi generala Krasnova, emigranta iz leta 1920, s katerim se je skupaj boril proti komunistom ha Baltiku 1919. leta. Na nujno prošnjo Krasnova —• dve pismi — Alexander molči! Nasprotno so vsi oficirji povabljeni na razgovor z Alexandrom v zvezi s pismom Krasnova; ko vsi pridejo, jih tam zadrže. 30. maj: John Selby Bigge, visok uradnik civilne angleške oblasti v Celovcu in obenem zastopnik angleškega Rdečega križa1 v Avstriji, intervenira pri gen. Keightleyu za slovenske civiliste v Vetrinju, 6 tisoč po številu. General sili Selbyja, naj sodeluje, da bi se vrnili brez prisile, ta pa mu stavi ultimat: če jih vrnete, se bo Rdeči križ umaknil im odpotoval nazaj v Anglijo. V Vetrinju sta bili aktivni dve predstavnici te ustanove. Ko je Selby popolnoma sprt zapuščal pisarno, mu je na vratih gen. Keightley zabrusil: „Ne bodo (civilisti) šli!“ Tako so bili rešeni naši civilisti. Ko sta drugi dan za civiliste intervenirala major Barre, poveljnik taborišča, in dr. Meršol, je Barre takoj začutil to spremembo. Nalog komandanta Vetrinja por. Amesa za vrnitev civilistov je bil preklican ! Tragedija slovenskih civilistov, ki bi se izvršila 1. in 2. junija, je tako bj.la preprečena. Ni pa bilo usmiljenja za Kozake1: 1. junija so bili s silo vrženi na kamione vojaki in civilisti v znanem taborišču Peggez in predani Sovjetom! Sledil je znani obisk Alexandra v Vetrinju 4. junija, ko je dr. Mer-šolu 'obljubil, da vračanja več ne bo. Velja pripomniti, da se noben višji angleški oficir z generali in Alexandrom vred ni imel poguma upreti zločinu vračanja! Po izvršnem dejanju pa so seveda -skoraj vsi izrazili obžalovanje, da so bili prisiljeni sodelovati. Alexander je dal dve važni izjavi: na intervencijo še v momentu vračanja je odgovoril, da je skoraj nemogoče- spremeniti politične odločitve1. Kasneje je (5. junija) obžaloval predajo Kozakov, češ njemu je bila zadeva vzeta .iz rok in če bi imel Eden (zunanji minister) več poguma, bi Kozake lahko rešil ! Tolstoj poskuša obremeniti za zlo- čin vračanja predvsem MacMillana', vendar ne doprinese nekega veljavnega dokaza, ki bi se mogel naprtiti ministru osebno. MacMillan, angleški generali, oficirji, povezani s predajo, vključno Alexander, so nedvomno izvršili ukaz, ki je mogel priti samo od angleške vlade, kjer sta bila glavna akterja Churchill iin Eden. Eden v svojem življenjepisu potrdi, da je odločba o vračanju kozakov padla pri vladi, Tolstoj tega priznanja ne upošteva! Povsem e-nak je moral biti 'razvoj za vračanje Jugoslovanov. Grozota krivice in zločina pa je taka, da je to morala ostati tajnost za večne čase. Težko verjetno je, da bi angleški diplomatski dokumenti to tajno razkrili, upanje pa ostane, da bodo partijski arhivi SZ in SFRJ to razkrili. Slovenci smo s knjigo dobili zadoščenje. V svetovnem jeziku je napisana tragedija malega naroda, ki pri najboljši volji ni mogel preprečiti. strašnega zločina vračanja. Posebno polavje, ki je posvečeno kraškim jamam, z našimi Lazarji Milanom Zajcem, Francetom Kozino in Francem Dejakom, se bere v angleščini bolj grozotno kot Dantejev Pekel. Kot v posmeh strašni bolečimi prizadetih narodov pa je angleška vlada smatrala za primerno počastiti direktne izvrševalce predaje: Alexandra so mapravili za maršala in predstavnika kraljice v Kanadi, Mac Millam je postal predsednik vlade, in generali, najbolj povezani s tragedijo, so postali nič manj kot lordi. Sta bila s tem molk in tajna zajamčeni ? dr. Peter Urbanc SLOVENCI v ARGENTINI NOVICE IZ SLOVENIJE Osebne nov.ce TOLMIN — Po desetih letih na Tolminskem še niso popravili vseh prizadetih objektov, ker so poleg popravil imeli pred o(čmi splošno zboljšanje življenjskega standarda. S solidarnostnim skladom, ki ga še vedno imajo, skušajo ustvariti boljše pogoje in z njimi privezati ljudi, da se ne bi izseljevali. MEŽICA — Pihalni orkester rudnika Melžice je praznoval petinosemdeset let obstoja. Danes šteje 50 godbenikov; leta 1901 so začeli s petnajstimi. POSTOJNA — V Postojnski jami so imeli na 1. maj koncert v Koncertni dvorani. Igral je simfonični orkester RTV Ljubljana z dirigentom Samom Hubadom. Kot lansko leto, so ga posneli za televizijo in ga ponudili evropskim postajam (lani so ga predvajali v 17 državah). LJUBLJANA — „Justifikacija“ je naslov nove drame Toneta Partljiča. V njej obravnava likvidacijo (to bi moral biti pravi naslov drame!) bana dr. Marka Natlačena in v njej nastopa — poleg 'bana — tudi škof dr. Rožman. Kritik pravi, da sta v drami obe „negativni“ (namreč ban in škof) figuri dramatično bolj zanimivi in živi kot pojavi vosovskih herojev (beri: morilcev). Partljič pa se loti tudi vprašanja krvavih represalij, in moralne stiske, ki muči mlade justifikatorje, ker vedo, da so poslali toliko nedolžnih ljudi v smrt. JESENICE! — 80 let staro turbino, ki ima kolo s premerom 9.8 metrov, so upokojili. Najprej je gonila valjarno težkih profilov, potem pa sklop generatorjev za kompenzacijo jalove električne energije. Zdaj bo verjetno uživala zasluženi pokoj v tehniškem muzeju železarne. LJUBLJANA — Prva turbina v HE Haditha v Iraku že deluje. To in še naslednjih pet gradi Litostroj s pomočjo mariborske Metalne in še dveh drugih jugoslovanskih podjetij. Celotno delo bo stalo 60 milijonov dolarjev. LJUBLJANA — Pokojnine so za dvajset odstotkov višje od 1. junija naprej. Skupno povečanje pokojnin zaradi naraščanja osebnih dohodkov v letu 1986 znaša 33,4 odstotkov. LJUBLJANA — Milka Hartman je dobila nagrado OF. 84-letna pesnica je bila deležna odlikovanja ob 45. obletnici Osvobodilne fronte. JESENICE — Ob dnevu železničarjev so na Jesenicah pokazali reševalni vlak Karavanke, ki je opremljen za, re- ševanje v nesrečah v železniških predorih in tudi na drugih težje dostopnih mestih na progah slovenskega železniškega o-mrežja. Vlak ima dva vagona. Eden je namenjen prevozu protipožarne opreme, drugi, opremljen z najnujnejšo medicinsko opremo, pa lahko sprejme 40 ljudi. LJUBLJANA — Manjvredna vloga marksizma v nekaterh šolah povzroča skrbi. Zato so imeli na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani dvodnevno znanstveno posvetovanje o pouku marksizma na jugoslovanskih visokošolskih ustanovah. Zavzeli so se predvsem za posodobitev pouka in večje sodelovanje med univerzami na tem področju. V razpravi je bilo slišati precej raznolikih razmišljanj ob vprašanju, ali je marksizem v krizi. MARIBOR — Evrofilmar je naslov, katerega je prejel za leto 1985 filmski amater Franc Kopie iz Maribora od mednarodne Evropske filmske zveze v Mannheimu (iZHN). Ugotovili so namreč, da je Kopič prejel v letu 1985 največ nagrad za svoje filme. LJUBLJANA — Kocbekovo delo so obravnavali na dvodnevnem simpoziju v Cankarjevem domu. Govorili so o Kocbekovem literarnem ustvarjanju in o političnih in zgodovinskih prvinah njegovega dela. Referate so imeli Marko Jensterle, Marko Kerševan, Bogo Grafenauer, Vekoslav Grmič, Janko Prunk in Peter Kovačič. Veliko razmišljanj je sprožilo vprašanje dolomitske izjave. UMRLI SO OD 26. 4. do 6. 5. 1986: LJUBLJANA —• Janko Šinkovec, 78; Vida Fakin roj. Podkrajšek, 84; Marta Lenassi; Alojz Kocjančič; dipl. inž. Julij Gspan; Alojzija Vrhovec roj. Kozole; Jože Zakrajšek; Peter Kocjančič; Matilda Pajek, 89; Jože Bezlaj, <55; Anton Gašper; dipl. inž. Dušan Borovja; Ana Draksler (šimenčkova Anica), 79; Jožefa Kastelic roj. Habjan, 79; Stane Otruba; Andrej Martinčič; Marija Pene roj. Adamič, 72; France Klopčič, 82; Martina Pleterski roj. Šubic; Fanči Čakš roj. Zore; Frančiška Habjan; Vlasta Hus roj. Bonetta, 77; Jože Durli; Janez Arnšek; Karel Topole; Alojz Žagar, 76; Marija Porenta, 72; Ludvik Malnar; Frančiška Kerne. RAZNI KRAJI — Avgust Doljak, 81, Lipica; Ivan Puntar, Piran; Agela Boštjančič roj. Jurgele, Kranj; Jožefa Zajc roj. Henigman; Francka Raz-boršek roj. Blatnik, Polšina: Jože Štravs, 84, Zagorje ob Savi; Edi Piki, Prečna; Jože Železnik, Brestanica; Anton Černe, st., Rakek; Rudolf Čampa, Ločna; Marija Štirn roj. Kanc, 83, Vrhnika; Terezija Vrečar (Marovšekova Rezi), 86, Celje; Miška Predan, Ptujska gora; Nada Katalinič roj. Žigon, Logatec; Fani Skamelj roj. Novak, Celje. DR. ALOJZIJ STARC delegat slovenskih dušnih pastirjev Po smrti prejšnjega delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini msgr. Antona Oreharja je o-stalo to mesto nezasedeno; a ima veliko važnost, saj nas organizacija dušnega pastirstva najbolj povezuje in poleg verskega dela opravlja tudi narodnostno povezovanje. Zato je bila vsa slovenska skupnost v Buenos Airesu vesela, ko je bilo pri procesiji sv. Rešnjega telesa dne 8. junija razglašeno, da je 'bil imenovan za delegata vsem dobro poznani in delavni dr. Alojzij Starc, ki je že prej velikokrat na-domestoval msgr. Oreharja. Z njim je naša skupnost dobila preizkušene- PRVI KULTURNI VEČER Slovenska kulturna akcija je pričela letošnjo sezono z zanimivim predavanjem. Na tem prvem večeru (v svojem XXXIII. letu delovanja) je v okviru filozofskega odseka SKA pater dr. Alojzij Kukoviča SJ predaval o temi : Vprašanje raz-poroke, posebno v Argentini. V uvodnem delu je predavatelj nanizal trdno stališče katoliške Cerkve v teku stoletij glede zakramenta sv. zakona in njega neločljivost, ki se je še na poseben način poudaril po Tridentinskem cerkvenem zboru. Dr. Kukoviča je razložil stališče drugih monoteističnih cerkva do rerazvezljivosti zakonske zveze, ki se v pravoslavni, protestantski in judovski cerkvi v marsičem razlikuje od katoliškega stališča. Na drugem mestu je predavatelj podal zgodovinski razvoj španske civilne zakonodaje za časa španskega imperija v Ameriki ter poznejši pravni razvoj v Argentini po osvoboditvi izpod španskega jarma — vedno v zvezi s tematiko zakona in ločitev Zakonske zveze. Omenil je razne poizkuse uzakonitve razporoke v Argentini, ki. pa so propadli, razen zakona o razporoki za časa prve Peronove vlade, ki je pa bil v veljavi le za kratek čas. Potem, ko je dr. Kukoviča obrazložil razvoj cerkvenega moralnega nauka o tej temi 'ter argentinsko zgodovinsko ozadje v zvezi s to tematiko, je predočil sedanjo argentinsko realnost. Javno argentinsko mnenje ter konkretni projekti v ar- ga in požrtvovalnega duhovnika, da nadaljuje predvsem versko, pa tudi kulturno, narodnostno in organizacijsko delo med nami. Podrobnejše podatke in poročilo bomo objavili v naslednji številki Svobodne Slovenije. Zaenkrat pa novemu delegatu iskreno čestitamo in mu želimo uspeha in zadovoljstva v njegovi tako važni a obenem tako težki službi. Uredništvo Dr. Marko Marin je 30. aprila zaključil podiplomski študij kardiologije. Čestitamo ! V sklad Zveze slovenskih mater in žena so darovali: v spomin ge. Terezije dr. Voršičeve: dr. Dobovšek Jože A 50, Marija Eiletz A 10, dr. Tine Debeljak A 10; v spomin ge. Bedenčič: ga. Marija Eiletz A 10; v spomin g. Golmajerja ga. Marija Eiletz A 10; v dobrodelni sklad žena iz S. Justa A 22. gentinskem kongresu, kjer predstavniki različnih političnih strank zagovarjajo uzakonitev razporoke, zahtevajo od slehernega katoličana, da zavzame pogumno in načelno stališče. Predavanju je sledila zanimiva debata, ki jo je vodil dir. Mirko Gogala. Številna vprašanja so pričala o aktualnosti te teme. Prvi večer SKA je pokazal, da je med publiko veliko zanimanja za načelna vprašanja in za konkretne situacije, ki jih srečujemo v današnji pluralistični družbi, kjer je vloga katoliškega laika odločilna in odgovorna. DRUGI KULTURNI VEČER Dne 17. maja je imel predavanje v gornji dvorani Slovenske hiše dr. Andrej Fink o (Morali v mednarodni politiki. Predavatelj se je v zadnjem času posvetil in se tudi specializiral v mednarodni politiki, zato je bilo njegovo predavanje zanimivo, dobro pripravljeno ter utemeljeno. V glavnem je bilo poisvečeno ne 'toliko moralki s teološkega stališča kakor s političnega — glede na splošni blagor. Dr. Fink je izhajal s katoliškega stališča o obveznosti moralnega delovanja, pokazal pa je, da se v politiki, predvsem v mednarodni, mora državnik odločevati glede na dvoje ali več stališč delovanj, ki niso ena dobra druga slaba, ampak največkrat vsa slaba; tako da mora izbirati le manj slabo. Pri tem je primerjal npr. oboroževalno tekmo, ki je sama na sebi gotovo slaba, saj' gre veliko denarjav sterilno oboroževanje namesto v zdravstvo, šolstvo ipd., vendar pa zaradi slabega namena nasprotnika ni druge rešitve, saj je to še vedno bolje kot direktna vojska. Politika je namreč doseganje najboljšega v danih razmerah. Istotako je npr. razpravljal o pravilnosti herojskih odločitev, saj ima posameznik pravico, da stavi svoje življenje na kocko ali ga žrtvuje za višjo idejo, politik pa tega ne sme storiti z njemu zaupnimi ljudmi. Morala je namreč osebna odgovornost. Po predavanju ge je razvila zanimiva debata, kjer