45
1997
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Darja Mihelič
K razmerju denarnih enot v Primorju in
notranjosti srednjeveškega slovenskega prostora
Kadar govorimo o daljni preteklosti in skušamo
svoje izvajanje podkrepiti z natančnejšimi podatki,
neredko sežemo po konkretnih številkah, ki naj bi
natančneje predočile naše trditve. Številke uporab-
ljamo v opredelitvah časa in kraja, v omembah
števila predmetov in ljudi, v zvezi z raznovrstnimi
izmerami (dolžine, površine, prostornine, teže itd.)
in - ne nazadnje - pri navajanju cen, mezd in raz-
novrstnih plač(il) v denarju in na druge načine.
Pri izmerah ter količinskih navedbah v nekda-
njih merah, kakor tudi pri navedbah cen in plačil
v nekdanjih denarnih enotah, se praviloma sreču-
jemo s številnimi problemi. Neredko si pri merah
in denarju, ki jih omenjajo stari zapisi, nismo na
jasnem, kaj pomenijo. Raziskave mer in denarja so
zatorej nepogrešljive za vsak poskus kvantifikacije
količinskih in denarnih podatkov iz srednjeveških
in zgodnjenovoveških virov.
Vzlic svojemu pomenu pa je obravnavanje mer
in denarnih sistemov razmeroma nehvaležna nalo-
ga. Uporablja dolgočasna preračunavanja, se pogo-
sto na eruditski način sklicuje na citate v virih in z
njimi dokazuje svoja sklepanja. Bralci tovrstnih
prispevkov so praviloma uporabniki: v takih raz-
iskavah iščejo pojasnil za lastne izsledke in
omembe mer ter denarja, na katere so sami
naleteli v virih. Za ostale, ki se ne soočajo z
nerazjasnjenimi merami in denarjem, pa so raz-
iskave s tega področja praviloma nezanimive. Ne
vsebujejo namreč niti splošno uporabnih sinte-
tičnih spoznanj (le metodološka, z razmeroma oz-
kim uporabnim spektrom) niti dopadljivih, privlač-
nih pikantnosti. Se več: poslužujejo se matematike,
ki je marsikateremu zgodovinarju trn v peti.
Mere, ki so se na naših tleh uporabljale v pre-
teklosti, so bile silno raznolike. Šele Marija Terezija
je v drugi polovici 18. stoletja ukazala poenotiti
razne mere po dunajskih. Do "Metrskega dogo-
vora", ki je bil osnova sodobnemu sistemu, pa je
prišlo leta 1873. V starejših razdobjih mere celo v
istem okolju niso bile konstantno velike, ampak so
se tekom časa spreminjale. Istoimene mere, ki so
se sočasno uporabljale v različnih okoljih, so se
neredko razlikovale med seboj.
Prevajanje nekdanjih merskih enot v sodobne,
dostopne našemu pojmovanju, ki nam omogočajo
konkretno predstavo, spremljajo velike - pogosto
nepremostljive - težave. V ta namen si pomagamo
z omembami razmerij med merami (če je znana
ena mera, moremo iz znanega razmerja te mere
do druge izračunati velikost le-te), pa tudi z mate-
rialnimi ostalinami (v bližini srednjeveških mestnih
trgov so se neredko nahajale uradne, predpisane
mere na oz. iz kamna ali iz drugega trpežnega
materiala) itd.^
Tudi pri dojemanju in razumevanju navedb, ki
omenjajo nekdanji denar, naletimo na podobne
probleme. Goldinar, dukat, libra, funt, marka,
šiling, sold, denarič, pfenig, krajcar itd. so pojmi,
pri katerih vemo, da pomenijo plačilno sredstvo
oz. denar, nekatere nam v ušesih zvenijo žlahtneje
(kar pa ni zanesljiva sodba o njihovi vrednosti) -
to pa je za večino tistih, ki se ne poglabljajo v ta
vprašanja, že skoraj vse.
Da bi jasneje predočili vrednost posamezne
denarne enote, pogosto uporabljamo njeno kupno
moč, izraženo v nekem splošno potrošnem blagu
(žito, vino, meso). To pa za starejša razdobja lü
vselej zanesljivo. Cene (zlasti) živil namreč niso
bile stalne, ampak so bile odvisne od letine: ob
slabih letinah so bile višje, ob dobrih nižje. Cena
živil je bila tudi od okolja do okolja različna: žito
je bilo npr. v notranjosti cenejše kot v primorju.
Zadevo še bolj zapleta dejstvo, da je slovenski
srednjeveški prostor poznal dva denarna sistema:
Primorje je uporabljalo beneški denarni sistem, no-
tranjost pa avstrijskega (v dveh variantah). Oba sta
bila neodvisno drug od drugega podvržena neena-
komernemu padanju vrednosti denarja, kar dodat-
no otežuje usklajevanje valutnih vrednosti celo
znotraj enega sistema (npr. znotraj beneškega si-
stema razmerje dukat - libra), medtem ko je raz-
^ Za zgodovino mer prim.: S. Vilfan, Prispevki k zgo-
dovini mer, na Slovenskem s posebnim ozirom na lju-
bljansko mero (XVI. - XIX, stoletje). Zgodovinski časopis
VIlI/1954, 27 - 86; M. Vlajinac, Rečnik naših starih mera
u toku vekova 1, SANU, Posebna izdanja 349/40, Beo-
grad 1961; 2, 372/47, Beograd 1964; 3, 418/63, Beograd
1968; 4, 472A'4, Beograd 1974.
1
3 KRONIKA
45
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
1997
merje med obema sistemoma še trši oreh.
Stare denarne enote obravnava literatura na
dva načina. Pri prvem, numizmatičnem, razisko-
valci proučujejo obliko, kov, težo, vsebnost kovine
v kovancih. Glede na to, konkretno vrednost, izra-
čunavajo tudi razmerja med različnimi kovanci.
Tak pristop omogoča absolutne primerjave kovan-
cev ne glede na čas ali prostor, ko in kjer so bili v
rabi.2
Pri drugem načinu so zunanje značilnosti in
dejanska "dragocenost" kovanca potisnjene v
ozadje, v ospredju pa je uporabna oz. računska
vrednost, ki jo je imel kovanec v obtoku. Na ta
način je o denarstvu pri nas pisal Sergij Vilfan in
objavil zlasti dva tehtna prispevka o denarnih
sistemih v slovenskih deželah s sklicevanjem na
pomembnejšo tovrstno novejšo literaturo.^ Pouda-
rek njegovih raziskav pa je na prvih dveh stoletjih
novega veka, saj (v prvi od omenjenih razprav)
meiü, da je nakazal "šele smeri, v katerih bi morala
slovenska denarna zgodovina v prihodnje pove-
zovati numizmatična dognanja s podatki o denar-
nih tečajih, ki jih najdemo v pisanih virih. Dokler
to delo ni opravljeno, nam ostaja zlasti za 14. in za
del 15. stoletja marsikaj nejasnega".^
Ta prispevek nima večjih stremljenj kot po-
streči z nekaj konkretnimi, nepopolnimi podatki o
razmerju med denarnimi enotami na naših tleh od
13. do 15. stoletja. To ni nikakršen poskus sinte-
tičnih zaključkov, ampak le eden od mozaičnih
kamenčkov, ki bo prispeval k celostni podobi de-
narnih razmerij v našem prostoru v preteklosti.
Poudarek prispevka je na valutah, ki so bile v
obtoku v severozahodni Istri pred sredo 14. sto-
letja, v 15. stoletju in okrog leta 1600.
Najmanjša denarna enota, ki je bila tam v upo-
rabi v srednjem veku, je bil mali denarič {denarius
parvus, parvulus). 12 teh je sestavljalo sold {soldus,
soldo), 20 soldov pa libro malih denaričev (libra
denariorum parvorum).
Lestvica enakih razmerij je bila izpeljana tudi iz
velikega denariča ali groša {denarius grossus). V
zadnji četrtini 13. stoletja je na Piranskem njegova
vrednost z ozirom na mali denarič nihala od 26 do
32 le-teh. Konec osemdesetih let 13. stoletja se je
ustalila na zgornji omenjeni meji, ki jo povzema
Najopaznejši avlor, ki pri nas obravnava denarstvo na
ta naän, je Peter Kos.
^ Prim.: S. Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov v
slovenskih deželah do 17. stoletja, Zgodovinski časopis
40/1986, 397 - 412 (ponatis v: Zgodovina denarsva in
ban&iišlva na Slovenskem, Posvetovanje ob štirideset-
letnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12.
decembra 1984, Ljubljana 1987, 19 - 32); S. Vilfan - B.
Otorepec - V. Valenač, Ljubljanski trgovski knjigi iz pr-
ve polovice 16. stoletja, SAZU, Viri za zgodovino Slo-
vencev 8, Ljubljana 1986, 168 - 184.
4   S. Vilfan, o. c. Zgodovinski časopis 40/1986, 402.
tudi piranski statut iz leta 1307.^ 12 grošev je se-
stavljalo sold grošev {soldus denariorum grosso-
rum), 20 teh pa libro grošev {libra denariorum
grossorum).
Manjša denarna enota, ki se je uporabljala v
notranjosti slovenskega prostora, a je našla pot
tudi v Piran, je bil še breški denarič (frixacensis) iz
kraja Breze - Friesach na Koroškem. Njegov novi
kov {/rixacensis novus) je sredi osemdesetih let 13.
stoletja na Piranskem veljal 14 malih denaričev,
katerih 30 je tedaj sestavljalo groš.^
Vilfan omenja, da so v prvi polovici 12. stoletja
v Brezah kovali po kölnskem vzorcu in iz lažje
marke (210,42 g) izkovali 144 breških denaričev. V
drugi polovici 12. stoletja so prešli na težjo marko
(233,81 g) in iz nje izkovali 160 (standardnih) de-
naričev. Od leta 1287 naprej so breške denariče
kovali po dunajski marki (275,35 g)7
Pri breških denaričih, ki so se pojavljali v Pi-
ranu z vzdevkom "novi", gre najverjetneje za ko-
vance, ki se naslanjajo na dunajsko marko, moti
pa izjemna zgodnost piranskega podatka.
Kako velik je bil nemški (?) denarič {denarius
allemuš), ki ga tudi srečamo v srednjeveškem Pi-
ranu, pregledani viri ne omenjajo.
Večja denarna enota je bila marka {marca).
Njena vrednost je znašala 5 soldov grošev oz. 8
liber malih denaričev.^ Izjemno se omenja tudi
utežna (?) marka srebra {marca argenti), ki je imela
ceno 19 liber.^ Od večjih zlatih enot so Pirančani
poznali dukat {ducatu^, florin {ßorinus) in utežno
(?) libro zlata {libra aun). Medtem ko vrednost
drugih dveh v pregledanih virih pred sredo 14.
stoletja ni posebej omenjena, pa je bil v tridesetih
letih 14. stoletja dukat vreden 3 libre in 4 solde, ali
drugače, 10 dukatov je bilo enakovrednih libri
grošev.l^
^ Piranski arhiv. Notarska knjiga 1, folium 17 - 1283, 4. 5.;
D. Mihelič, Najstarejša piranska notarska knjiga (1281 -
1287/89), SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 7, Ljub-
ljana 1984, št. 210; M. Pahor - J. Šumrada, Statut piran-
skega komuna od 13. do 17. stoletja, SAZU, Viri za zgo-
dovino Slovencev 10, Ljubljana 1987, 61 - 67.
° Piranski arhiv. Notarska knjiga 2, folium 15 verso-16 -
1285, 27. 5.; D. Mihelič, Piranska notarska knjiga (1284 -
1288), SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 9, Ljubljana
1986, št. 172.
"   S. Vilfan, o. c, Zgodovinski časopis 40/1986, 401.
° Piranski arhiv, Vicedominska knjiga 1, folium 114 verso
- 1325, 11. 11.; A. S. Minotto, Documenta ad Forumjulii,
Patriarchatum Aquileiensem, Tergestum, Istriam, Gori-
tiam spectantia 1/1, Acta et diplomata e R. Tabulario
Veneto 1/1, Venetiis 1870, 56 (1304/?/, 12. 6.).
' Piranski arhiv, Vicedominska knjiga 1, folium 132 - 1325,
22. 12.; A. S. Minotto, o. c, Venetiis 1870, 76 - 77 (1315,
15. 12.): ta sicer omenja "srebrno" marko (marca argen-
tea), vendar pa je zanesljivost prepisa vprašljiva.
^" Piranski arhiv, Vicedominska knjiga 7, folium 122 - 1337,
3. 10; A. S. Minotto, o. c, Venetiis 1870, 111 (1331, -. -.).
2
45
1997
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Razmerje denarnih enot znanih vrednosti na Piranskem pred sredo 14. stoletja
Preselimo se zdaj v naslednje stoletje k mlaj-
šemu podatku o menjalnih razmerjih med valu-
tami! Člen 95 tretje knjige tržaškega statuta
iz leta 1421^^ in kasnejše dopolnilo k njemu nudijo
konkretne podatke o predpisanem razmerju pri-
morskega denarja in tistega, ki je bil v rabi v
notranjosti slovenskega prostora.
Ni slučajno, da je tovrstni uradni zapis nastal
prav v Trstu. Trst je bil namreč (od leta 1382)
habsburško pristanišče, kamor so težile kopne tr-
govske poti iz habsburškega zaledja. Kot prista-
nišče pa je ležal ob - po sebi imenovanem zalivu -
v severnem delu Jadrana. Jadransko morje je večji
del srednjega veka veljalo za beneško domeno.
Prav v Trstu je prihajalo do živahnih trgovskih
stikov beneškega in habsburškega območja.
Pri statutarnem določilu pa je razviden tudi
nedvoumen odklonilen odnos do dunajskih dena-
ričev - vinarjev, valute, ki je bila v rabi v habs-
burškem zaledju. Statut je skušal na eni strani za-
gotoviti, da vinarjev ljudje ob predpisani menjavi
ne bi odklanjali (kar se je očitno dogajalo), na
drugi strani pa je želel s prepovedmi njihovega
dotoka preprečiti poplavo teh kovancev v Trstu in
njegovi okolici (kar kaže, da dunajska valuta tudi
sami oblasti ni bila ravno povšeči).
Člen 95 omenjenega tržaškega statuta nosi na-
slov De vianensibus sive vianariis recepta. V pre-
vodu se glasi: "Določamo, da vinarji {vianenses
sive vianarii) našega presvetlega gospoda Fride-
rika, po božji milosti slavnega vojvoda Avstrije in
tudi vse slavne avstrijske hiše, odslej naprej krožijo
in morajo krožiti v razmerju osem (malih) dena-
ričev {parvulus) za vsak vinar in da ne more in ne
sme noben meščan {civis), prebivalec {Jiabitator} ali
okoličan {districtualis) takega kovanca zavrniti ali
odkloniti njegov sprejem po omenjenem obračunu
pod kaznijo 100 soldov (malih) denaričev {soldi
1^ M. de Szombalhely, Slaluli di Trieste del 1421,
Archeografo Trieslino 20 (3. vrsta), Trieste 1935, 323 -
327.
parvorum) za vsakega kršilca in za vsako kršitev.
Ne glede na to, ali je kazen plačal ali ne, mora
(kršilec) tak denar sprejeti, kot je rečeno, izvzete so
le pravice tiste osebe, ki je posojala v preteklosti,
ali ki bi naj dobila drug denar, ali ki se je do-
govorila, da bo v prihodnosti dobila drug denar.
In da v bodoče (vrednost) dukat(a) {ducatus) ne
more zrasti, niti se ne sme sprejeti, porabiti ali dati
za več ali manj kot v razmerju po pet liber ob
polovičnem izplačilu v kovancih, ki so trenutno v
obtoku, pod prej omenjeno kaznijo za vsakega
kršilca in za vsako kršitev. Omenjenemu je treba
dodati še to, da nihče ne more ali naj si ne postopi
kupiti zase ali za drugega takih kovancev od
kakega trgovca ali tujca, ki pride sem, niti zame-
njati, iti ali poslati koga ven z namenom nakupa
ali menjave vinarjev, niti takih vinarjev pripeljati
ali prinesti ali dati prinesti v mesto Trst ali njegovo
okolico, pod kaznijo 100 liber (malih) denaričev
[litra parvorum) za vsakega kršilca in za vsako
kršitev. In vsak sme obtožiti in tožitelj naj prejme
tretjino globe, glede omenjenega pa naj ob prisegi
uživa polno zaupanje."
Razmerje denarnih enot znanih vrednosti po
tržaškem statutu iz leta 1421
dukat	libra malih	sold malih	vinar	mali
	denaričev	denaričev		denarič
1	5	100	150	1200
	1	20	30	240
		1	1,5	12
			1	8
				1
Leta 1459 pa je prišlo do valutne spremembe
pri vinarjih, v obtok je očitno prišel nov, slabši
kov. Tedaj je nastal dodatek k omenjenemu 95.
členu tržaškega statuta iz leta 1421. Predpisoval je,
da naj do 1. marca leta 1459 vsi novi vinarji {via-
nenses novi), kolikor niso bili povsem rdeči ali iz-
3
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
45
1997
rečno železni, krožijo (po starem) v razmerju 8
(malih) denaričev za vsak vinar, oz. 3 vinarji za 2
solda. Od prvega marca naprej naj bi dobri, stari
vinarji {boni vianenses veteres) krožili po ob-
računu 8 (malih) denaričev za vsakega kot v prej-
šnjih časih. Posli, ki so se sklepali po 1. marcu in
niso natančno opredeljevali, v kakšnih novcih naj
bi bila poravnava, pa naj bi se poravnali pol v
dobrih kovancih {in bona moneta)}^ pol pa v
dobrih starih vinarjih. Če pa trgovci za to, drugo
polovico ne bi imeli dobrih vinarjev, bi morali
plačati dva nova vinarja za vsakega starega, torej
60 vinarjev za libro. Od 1. marca dalje naj bi
krožili v Trstu dobri stari vinarji ali dva nova za
enega starega in nihče jih ne bi smel odkloniti.
Dolgovi, pri katerih se ni dalo ugotoviti cene ko-
vancev v času dogovora, so se prevedli v dukate v
razmerju 10 liber za posamezen dukat. Tisti, ki so
morali plačati davke, so morali pol vsote - za 2
meseca oz. za pol mandata obstoječih oblastnih
organov (ki so se menjavali na štiri mesece) -
plačati v novih vinarjih, polovico pa v dobrih,
starih vinarjih oz. v novih v razmerju dva nova za
enega starega. Enako so se obračunali tudi pre-
jemki komunalnih uslužbencev. Da bi se ta denar
potrošil, od 1. marca naprej nihče, ne glede na
položaj, ni smel prinesti v mesto Trst ali njegovo
okolico novih vinarjev z namenom, da bi jih za-
menjal. O tem je bilo treba obvestiti tudi tuje tr-
govce, ki so prihajali v Trst. Za razpoznavanje
kovancev so 1. marca za leto dni imenovali tri
pristojne uradnike. Vinarji, ki bi jih oni razpoznali
za dobre, so se smeli uporabljati v Trstu in nihče
jih ni smel zavrniti. Če se je uradnik zmotil, je
moral sam povrniti škodo oškodovancu.
Razmerje denarnih enot znanih vrednosti po
dodatku iz leta 1459 k tržaškem statutu
Ob nespremenjenih razmerjih bi za čas okrog
leta 1500 mogli v tabelo umestiti tudi črne de-
nariče iz zaledja, ki jih navaja Vilfan:^^ beneški
^2 Vsiljuje se misel, da gre pri leh kovancih za beneški
denar.
13 S. Vilfan, o. c. Zgodovinski časopis 40/1986.
sold je tedaj štel 2 črna denariča (po 6 beneških
malih denaričev), libra pa 40. Na vrednostni lest-
vici tabele bi se črni denarič uvrstil med stari dobri
in novi vinar.
Pri razmerju libre in dukata (10 : 1), ki ga
omenja dodatek k 95. členu tržaškega statuta, gre
verjetno za libro, ki je vsebovala enako število (30)
novih vinarjev, kot je prej starih dobrih vinarjev.
Ker se je vrednost vinarja z novim kovom pre-
polovila, je imela tudi libra iz 30 novih vinarjev le
pol prejšnje vrednosti. To je razvidno iz njenega
razmerja do (trdnega) dukata: ta je leta 1421 veljal
5 liber po 30 dobrih starih vinarjev, leta 1459 pa 10
liber po 30 (slabših) novih vinarjev, kar je bilo po
statutarnem dopolnilnem predpisu enakovredno.
Vrednost libre (malih denaričev) proti dukatu je
bila v tem času še nespremenjena, dukat je še
vedno štel 5 liber.
Tu naj opozorim na opazen razkorak med
omenjenim tržaškim dukatom in cesarskim (ren-
skim) goldinarjem, ki ga je v denarni reformi leta
1510/11 prevzel cesar Maksimilijan. Vilfan v svoji
razpravi^^ za čas okrog leta 1540 obračunava vred-
nost goldinarja v notranjosti slovenskega prostora
s 4,5 libre. Na Primorskem je libra v razmerju do
dukata kazala nedvomno tendenco padanja; ob
upoštevanju tega dejstva je dukat na Primorskem
v prvi polovici 16. stoletja gotovo veljal že več kot
5 liber.
V severozahodni Istri ilustrirajo padanje libre v
razmerju do dukata podatki iz Pirana. Na prelomu
16. v 17. stoletje je na Piranskem dukat štel že
(včasih) 6 liber, običajno pa 6 liber in 4 solde.
Razmerje denarnih enot znanih vrednosti na
Piranskem okrog leta 1600
V ilustracijo kupne vrednosti denarnih enot
omenimo, da je slabega pol kilograma mesa v
devetdesetih letih 13. stoletja stalo 6 do 10 malih
denaričev, leta 1604 pa 5 soldov (60 denaričev).
14 S. Vilfan, o. c. Zgodovinski časopis 40/1986.
1^ Piranski arhiv. Kopije listin, škatla 1, sešitek 4, folium 57
- 57 verso - 1600, 4. 6.; prav tam, folium 59 - 60 - 1600,
29. 10.; prav tam, folium 61 - 1601, -. -.
1° C. de Franceschi, Chartularium Piranense, Raccolta dei
documenli medievali di Pirano I. (1062 - 1300), Atti e
memorie della Societa istriana di archeologia e storia
patria 36, Parenzo 1924, št. 221; M. Pahor - J. Šumrada,
o. C, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 10, Ljubljana
1987, 591 - 592.
4
45...
3 KRONIKA
1997
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Seveda je meso v tistih časih predstavljalo večje
razkošje kot danes, čeprav ne vemo, ali je strošek
zanj v družinskem proračunu vselej pomenil ena-
ko veliko postavko. Nekoliko špekulativno smemo
vendar zaključiti, da je vrednost denaričev in sol-
dov v odnosu do cene mesa v dobrih treh stoletjih
padla 6 do 10-krat.
Zlasti pri dukatih, v katerih so obračunavali
opravljena dela na impozantnih (cerkvenih, komu-
nalnih) zgradbah, se pojavlja vprašanje, koliko so
kovanci tolikšne vrednosti v resnici krožili med
ljudmi. Verjetno so bile v obtoku uporabnejše
manjše denarne enote, predvsem denariči in soldi,
medtem ko so dukati služili predvsem kot obra-
čunska enota.
ZUSAMMENFASSUNG
Zum Verhältnis der Geldeinheiten im
Küstenland und im Innern des slowenischen
Territoriums
Der Artikel bringt einige konkrete Angaben
über das Verhältnis der Geldeinheiten in den
slowenischen Ländern vom 13. bis 15. Jahrhundert.
Er bietet keine synthetischen Schlüsse, sondern
versteht sich lediglich als einen Beitrag zum
ganzheitlichen Bild der Geldverhältnisse in der
Vergangenheit Sloweniens. Besonderes Augenmerk
wird dem Geld geschenkt, das im nordwestlichen
Istrien im Umlauf war. Die kleinste Geldeinheit im
Mittelalter war dort der kleine Denar {denarius
parvus, parvulus). 12 Denare bildeten einen Solidus
{soldus, soldo), 20 Solidi eine Liber kleiner Denare
{libra denariorum parvorum). Das gleiche Ver-
hältnis beruhte auch auf dem großen Denar oder
Groschen {denarius grossuš). Im letzten Viertel des
13. Jahrhunderts schwankte sein Wert im Verhältnis
zum kleinen Denar zwischen 26 bis 32 der letzteren.
Ende der achtziger Jahre des 13. Jahrhunderts
stabilisierte sich sein Wert auf dem höheren der
oben genannten Wertmaße, das auch im Piraner
Statut aus dem Jahre 1307 verzeichnet wurde. 12
Groschen bildeten einen Solidus von Groschen
{soldus denariorum grossorum), 20 aber eine Liber
von Groschen {libra denariorum grossorum).
Eine kleinere Geldeinheit, die im Innern des
slowenischen Raumes im Umlauf war, aber auch
nach Piran gelangte, war der Friesacher Pfennig
{frixacensis) aus Friesach in Kärnten. Seine neue
Prägung {frixacensis novus) hatte Mitte der
achtziger Jahre des 13. Jahrhunderts im Raum Piran
einen Wert von 14 kleinen Denaren, 30 Denare
bildeten damals einen Groschen.
Eine größere Geldeinheit war die Mark {marca).
Ihr Wert betrug ungefähr 5 Solidi von Groschen
bzw. 8 Liber kleiner Denare. Von größeren
Geldeinheiten kannten die Piraner den Dukaten
{ducatus), der vor der Mitte des 14. Jahrhunderts 3
Liber und 4 Solidi wert war.
Eine neuere Angabe über die Wechsel-
verhältnisse zwischen dem küstenländischen Geld
und jenem, das im Innern des slowenischen
Raumes im Umlauf war, enthält Artikel 95 des
dritten Buches des Triester Statuts aus dem Jahre
1421 und seine spätere Ergänzung. Hier wird das
Verhältnis zwischen dem Wiener Pfennig
{vianensis, vianarius) und den kleinen Venediger
Denaren (parvulus) erwähnt; ein Wiener Pfennig
war im Jahre 1421 8 Denare wert und ein Dukat 5
Liber.
Im Jahre 1459 erfuhr der Wiener Pfennig eine
Abwertung. Es wurde eine neue, schlechtere
Prägung in Umlauf gesetzt. Damals enstand der
Zusatz zum oben erwähnten Artikel 95 des Triester
Statuts aus dem Jahre 1421. Er schrieb einen um die
Hälfte niedrigeren Wert des neuen Wiener Pfennigs
im Vergleich zum "guten, alten" vor.
Im nordwestlichen Istrien sank der Wert der
Liber im Verhältnis zum Dukaten. Am Ubergang
vom 16. zum 17. Jahrhundert hatte der Dukat im
Raum Piran einen Wert von 6 Liber und 4 Solidi.
5