DOLENJSKA ZjE M L|j|a IN LJUDJE ■ 15°iv mm ■khI jH SIK : S trinajstimi študijami, objavljenimi v tej knjigi, je tako, kakor da bi zajeli prgišče peska iz globoke struge tihe Krke. Ko se odcedi voda, ostane na dlani trinajst nemih kamenčkov, ki izurjenemu strokovnjaku spregovorijo šele tedaj, ko spusti v temi skoznje pramen umetne luči. Majhne in navidezno nepomembne so stvari, o katerih govorijo: o nalogah geografsko raziskovalnega dela na Dolenjskem, o kraških jamah in ponikalnicah, o prirodnih pokrajinah, o nastanku zemeljskih oblik, o klimi, o lehnjaku v Krki in kolebanju njenih voda, o pitni vodi, o kmetijskem izkoriščanju zemlje, o dnevnem odhajanju delavcev in uslužbencev na delo in domov, o rasti prebivalstva in o trebeljnski soseski. Čim bolj pa se poglabljamo v to govorico, tem bolj uvidevamo, da nimamo opravka s slučajno nabranimi ka- DOLENJSKA ZEMLJA IN LJUDJE DOLENJSKA ZALOŽBA NOVO MESTO 1962 2>°2> D oL- Dolenjska zemlja in ljudje — Uredila dr. Ivan Gams in dr. Roman Savnik — Oprema Bogdan Borčič — Izdala Dolenjska založba v Novem mestu — Pripravilo Geografsko društvo Slovenije s sodelovanjem podružnice v Novem mestu, Inštituta za geografijo SAZU, Geografskega inštituta univerze v Ljubljani in Inštituta za raziskovanje krasa SAZU — Za založbo Severin Šali — Tiskala tiskarna ČZP »Ljudska pravica« v Ljubljani. kazalo Anton Melik, Geografski pregled Dolenjske ........................................ Roman Savnik, Nekateri problemi kraške hidrografije na Dolenjskem................. Some Problems of Karstic Hydrography in Lower Carniola....................... Ivan Gams, Morfografski pregled Novomeških pokrajin .............................. Morphographic Survey of Regions of Novo mesto ............................... Milan Šifrer, Prispevki h geomorfologiji Novomeške kotline........................ Contributions to the Geomorphology of Basin of the Novo mesto ............... Ivan Gams, Klima Krške kotline.................................................... The climate of the Krka Basin................................................ Ivan Gams, Nekatere značilnosti Krke in njenih pritokov .......................... Some Characteristics of the R. Krka and its Affluents ....................... Breda Goljevšček-Rus, Vodni režim Krke ........................................... River Regime of Krka ........................................................ Ludvik Olas, Viri pitne vode v Novomeški pokrajini ............................... Sources of Drinking Water in the Region of Novo mesto ....................... Vladimir Kokole, Prirodne osnove in agrarna izraba Novomeške pokrajine ........... The Physical Environment and the Agricultural Utilisation of the Novo Mesto Region (SE Slovenia)......................................................... Rudi Piletič, Dnevna delovna migracija v novomeškem okraju ....................... Daily Labour Migration in the District of Novo mesto ........................ 7 15 29 31 37 39 65 68 90 92 108 111 115 116 123 ,125 144 146 161 M. Dobovšek, V. Klemenčič, M. Likar, J. Vrhovec, B. Verstovšek, Rast prebivalstva Novomeške pokrajine po 1. 1869 .................................................. 162 Growth of the Population in the Region of Novo mesto since 1869 ............ 174 Marjan Dobovšek, Gibanje prebivalstva na ozemlju novomeškega okraja v letihl 869—1961 175 Variability of population on the territory of Novo mesto district in the years 1869—1961 .................................................................... 198 Cene Malovrh, Raziskovanje majhne enote hribovskega gospodarskega prostora (okoliš Trebelno) .................................................................... 200 The Trebelno Area ............................................................ 223 Ob podpori Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto sta poleti 1954 Institut za geografijo Slovenske Akademije znanosti in umetnosti ter Geografski institut univerze v Ljubljani izvedla terensko raziskovanje v Novomeški pokrajini. Sodelovali so študentje geografije v fizično-geografski (vodja dr. I. Gams), agrarno-geografski (dr. V. Kokole) in populacijski (dr. V. Klemenčič) skupini. Konec junija 1960 je Geografsko društvo Slovenije organiziralo v Novem mestu seminar slovenskih geografov. Tedaj je bil na priporočilo zastopnikov okraja Novo mesto sprejet sklep, da naj se strokovni referati objavijo v posebni publikaciji. Mea obema prireditvama osnovana podružnica Geografskega društva Slovenije v Novem mestu je začela konec petdesetih let živahneje delovati ne le na pedagoškem, ampak tudi na raziskovalnem polju. Dva od njenih članov, predavateljev geografije na osnovnih in srednjih šolah, sta se lotila dveh perečih problemov novomeškega okraja, vsakodnevnega prihajanja delovne sile na delovna mesta in bega ljudi z dežele, ki ju tu obravnavata. Obe študiji sta tem bolj pomembni, ker oživljata domačo geografsko-raziskovalno tvornost, ki je dosegla z Novomeščanom Ferdinandom Seidlom že tako lepe uspehe. Zdaj leži pred bravci gradivo, ki je plod zgoraj imenovanih akcij. Naj že tu opozorimo, da knjiga ne obravnava vse Dolenjske. Najbolj podrobno je obdelana Novomeška pokrajina, a tudi ta ne z vseh geografskih vidikov. Kajti nismo imeli pretenzije, da bi podali geografsko monografijo o Dolenjski, temveč da bi k njej prispevali le drobec gradiva. Bravec bo morda opazil, da se je po letu 1994 odnosno 1960, ko je bila zbrana večina gradiva za študije, to in ono spremenilo. f(al kasnejših podatkov nismo mogli več v celoti upoštevati. Vendar upamo, da čitatelji ne bodo odložili knjige nezadovoljni, saj jim bo vkljub vsemu gotovo razširila znanje o lepi domači zemlji in o dogajanju na njej v zadnjih desetletjih: o zemlji, katere prirodne zakonitosti, obravnavane v fizično-geografskih študijih, se izmikajo času, o spreminjanju zemlje pod vplivom človeka, ki je že hitrejše, in o razvoju prebivalstva in gospodarstva, kjer napreduje čas z najhitrejšimi koraki. Ge bomo bolje spoznavali razmere in pogoje v sedanjosti, bomo laže našli najboljšo in obenem skladno pot v prihodnost. Temu namenu naj služi ta knjiga, ki želi prispevati drobec k zelo pičli literaturi o dolenjski zemlji in njenih ljudeh. Naša topla zahvala velja Dolenjski založbi in Okrajnemu ljudskemu odboru Novo mesto, ki je finančno omogočil natisk. ■ . GEOGRAFSKI PREGLED DOLENJSKE Dolenjska, to je skup pokrajin v dolenjem delu Stare Kranjske, in sicer v glavnem med Savo in Kolpo. Ne mislim se spuščati v sicer interesantno razglabljanje, kako je v toku zgodovine nastajal geografski pojem Dolenjske in tudi ne v drugo podobno instruktivno razpravljanje, kako se v ljudstvu danes pojmuje obseg Dolenjske, saj smemo vse to smatrati za splošno znano. Kakorkoli pa geografsko obmejimo Dolenjsko — v prirodnogeografskem pogledu —• moramo našo pozornost in naše genetsko razmotrivanje vedno raztegniti preko robnih na sosedna področja. Zasavje, Spodnje seveda, je tu geografska enota, enako kot Spodnje Posavje v Brežiško-Krški kotlini. Dolenjskih prirodnogeografskih problemov ne moremo obravnavati drugače, kakor da svojo pozornost raztegnemo na vse to robno področje. In podobno je s Pokupjem. Porečju in tudi sami dolini Kolpe pripada južni del Dolenjske od iznad Kostela do v Belo krajino. In to je v vsem obsegu poseben dolenjski svet, kije v genetičnem pogledu nekoliko različen od Posavja, katerega spodnji del je, smo rekli, prava Dolenjska. A leva stran Pokupja je v vsem tem obsegu del Slovenije, zato se moramo, kadar je govora o Dolenjski, zelo zanimati zanjo. O pravi Dolenjski vemo, da je bila, paleogeografsko pogledano, glavno robno področje panonskih.morskih zalivov. Osnovna usmerjenost vodnih tokov ter izoblikovanost reliefa v velikem razodeva še zelo določno dediščino po teh paleogeografskih dejstvih, kljub kesnejšim rečnim pretočitvam in učinkom zakrasevanja. Zlasti je morfogenetično važno osnovno dejstvo, da je Panonsko morje-jezero v pliocenu še segalo v Dolenjsko, in sicer v nje robno področje pri Senovem, Krškem ter ob spodnji Krki (prim. I. Rakovec). Sava in Krka, glavna dolenjska reka, sta se iztekali v to Panonsko morje. Podobno paleogeografsko ter hidrografsko vlogo je imel na Slovenskem samo še severovzhodni ogel Slovenije v Pomurju in na Dravskem polju. Panonske poteze v prirodnogenetični strukturi Slovenije to dejstvo zelo poudarja. Pokupje je imelo od Posavja ter Podravja v paleogeografskem pogledu zelo različno, v marsičem še ne dovolj pojasnjeno vlogo. Dognana dejstva so pri tem naslednja: od južnovzhodnega roba Karlovške kotline, od Gline in spodnje Kolpe se vlečejo proti VJV eocenski sedimenti, po veliki večini marinski, skozi Banijo in Kozaro ter ob Doboju v Majevico; usedline so v dolgem, a ne posebno širokem morskem zalivu pretežno srednje eocenske dobe. Ta morski zaliv v severni Bosni je bil paleogeografsko osnovno važen, zakaj zelo določno se vidi, da je vlekel nase rečni dotok iz zelo širokega področja, z rekami Uno, Sano, Vrbasom z Vrbanjo, Bosno s Krivajo ter najbrž dele kompozitne Drine. Šele kasneje, v mladem terciaru, so na teh rekah ob podaljševanju nastali zavoji na desno, za krčečim se zalivom ob nastajajoči Savi, rečni zavoji, ki so značilni za vse severnobosanske reke. Ob Glini in spodnji Kolpi se eocenski sloji skrijejo pod odejo mladoterciarnih sedimentov, tako da je verjetno, da se nadaljujejo še dalje proti SZ, v Karlovško kotlino. Za paleogeografijo je važno, odkod je segal morski zaliv v severno Bosno ter južno Hrvatsko. Avstrijski geolog Papp je v svoji najnovejši knjigi o terciaru v letu 1959 na karti (str. 63) včrtal, da je semkaj segal od severnega Jadrana, kjer so, kakor znano, na široko ohranjeni eocenski morski sedimenti, vendar je pripisal zraven vprašaj. Po tem, pač še negotovem tolmačenju, bi segal eocenski morski zaliv nekako v območju Pokupja proti severnemu Jadranu. V tej zvezi je treba, da se spomnimo na presenetljivo poročilo, da je leta 1956 geolog Mario Pleničar našel v Snežniku krpo eocenskega fliša, ob izvirku Kujaviču, nekako 1190 m visoko, v spodnjem bočju Snežniške visoke planote, nekako 2 km in pol na VJV od glavnega vrha Snežnika (Proteus XIX., str. 16—18). Pri tolmačenju, kako je s to presenetljivo najdbo eocena v takšnem položaju, je Pleničar mislil na dvoje možnosti, ni pa pomislil na tretjo možnost, da bi šlo v tem eocenu za relikt nekdaj obsežnejše eocenske flišne proge, ki bi vezala eocen severne Bosne ter južne Hrvatske z eocenom Jadranskega Primorja. Navajam ta izredno zanimivi primer kot vzpodbudo, tako rekoč delovno hipotezo, za nadaljnje študije v območju Pokupja. Kolpa s svojim porečjem obrača nase pozornost v mnogih pogledih. Prvič se je njeno povirje primaknilo izredno blizu k Jadranskemu Primorju. Drugič se ob njem in v njem nahaja velika južno-zahodna izboklina Panonske kotline s Karlovško kotlino kot osredjem, s sklenjeno obsežno mladoterciarno odejo, izoblikovano v nizke gorice. Tretjič so v Pokupju sledovi izredno živahnega spreminjanja z znaki mnogih preložitev rečnih tokov, pa z znaki starega hidrografskega sotočja. Prevlada zakrasevanja je sicer marsikje zabrisala stare sledove, vendar je že z dosedanjimi študijami dognano, da seje pred prevlado krasa s slovenskega ozemlja precej več vodotokov iztekalo v Kolpo, kakor pričajo suhe doline pri Dragi—Loškem potoku, okrog Knežje Lipe in pri Poljanah— Starem trgu, pa seveda v Beli krajini ter nemara v območju sedanje srednje Krke. Stara razvodnica je vsekakor potekala od Kozjega vrha ob Snežniku čez južni rob Blok in čez Slemena. Bodoče drobne morfogenetske študije bodo morale razčistiti, v koliko se da rekonstruirati pregled paleogeografskega razvoja in njega vloga v nastajanju nekdanjih in sedanjih hidrografskih zvez ter v izobliki današnjega reliefa. In vsekakor pripada južni del Dolenjske v območje teh bodočih študij. Kar se tiče reliefa samega, je Dolenjska kljub navidezni enoličnosti nizkih hribov, goric in gričkov zelo interesantna in nudi še obilo vprašanj v velikem in malem. In tudi različna je v svoji geomorfološki problematiki. Tu smo zlasti ob spodnji Krki ter ob Savi neposredno ob panonskem obrobju, kjer imamo priložnost) . 8 da proučujemo njega morfogenezo in jo primerjamo z drugimi bodi bližnjimi bodi oddaljenimi sektorji obrobja velike Panonske kotline. Na Dolenjskem smo hkrati na stiku alpske in dinarske tektonike, kije v velikem sicer dokajjregledna, ker se tako presenetljivo krepko ujema z orografskimi in hidrografskimi ter sploh reliefnimi usmerjenostmi. V malem in drobnem pa je zgradba alpsko-dinarskega stika še primeroma malo proučevana zlasti na osrednjem Dolenjskem. Človek ima tu vtis, da seje marsikje uveljavila interferenca obeh smeri, podobno, kakor je ugotovljeno za gorski čok Gorjancev in veliko Krško kotlino. Vendar za glavni del Dolenjske si o tem močno želimo nadaljnjih drobnih proučitev, zlasti n. pr. za razlago dinarske usmerjenosti, premo potekajočih rek in dolin Save pod Hrastnikom, Temenice itd. Kraški svet Dolenjske, ki mu dejansko pripada večina dežele, skriva v sebi mnogo interesantnega in tudi obilo temeljnih problemov. Obilo kraških polj ima, normalnih in miniaturnih, kakor je vzemimo Globodol ali Ponikve pod Krimom itd., obilo jc tipičnih uval, kakor so najbolj klasično izoblikovane v Suhi krajini, pa slepih dolin okrog Grosupljega in Lašč in še marsikje. Zlasti je Dolenjska dežela izredno velikega števila suhih dolin, malih in velikih, bodisi okrog Grosupljega in ob Rašici, pa na Kočevskem in sploh ob Pokupju. Podoba je, daje naša Dolenjska kakor nalašč za preizkus v diskusiji sporne teze, ali so naše ravnote v krasu izdelale normalne povrhno tekoče reke v raznih zaporednih obdobjih, ali jih je izoblikovala korozija v drugačnem bolj vročem in bolj vlažnem podnebju mladoterciarne dobe. Vtis imamo, da so dolge, primeroma neširoke ravnote v suhih dolinah na Dolenjskem učinek normalne fluvialne erozije predkraške dobe, tembolj, ko se jim nivo, t. j. nadmorska višina znižuje v glavnem vzporedno z nivojem stržena bodisi v še ohranjenem rečnem toku, ali z dnom v docela suhi dolini. Posebno prepričevalen tak primer je suha dolina Dragarsko-Potočanska med Travo—Drago, kjer je obvisela za 300 m nad Čabranko, in Loškim potokom, kjer priteka vanjo enako suha stranska dolina pri Podpreski. Ali pa Poljanska dolina pri Starem trgu, ki je v podobnem hipsografskem in morfogenetskem razmerju do kanjonske doline Kolpe (Čabranke). Enako prepričevalna je krajša suha dolina pri zaselku Draga, kjer je prvotno tekla čabranka od izpod Žurg do Borovca mimo Raven. Prav posebno instruktivna je dolina zgornje Krke, ki ne pripada tipu alogenih ali alohtonih rek, kakor postavimo Kolpa, in kije ob njej do 20 m nad sedanjim skoro kanjonskim rečnim tokom izoblikovano dokaj široko več ali manj uravnjeno dolinsko dno. Problem je zdaj v tem, kako dokumentirati, da to dolinsko dno, kakor seveda dno v navedenih suhih dolinah, ni nastalo z normalno bočno in globinsko rečno erozijo, marveč s korozijo. (Ali bi ne bil najučinkovitejši način študijska ekspedicija v ustrezne kraje tropskega krasa?) Kraška polja na Dolenjskem so interesantna po tem, da se bo dalo v njih s posebnimi raziskavami dognati, kako se je v drobnem v njih vršila akumulacija v drugačnem podnebju glacialne ter interglacialne dobe in periglacialnega preoblikovanja. Za gotovo vemo, da n. pr. popleistocenska doba ni bila sposobna, da bi bila odstranila nasipino ter naplavino, akumulirano tjakaj v toku pleistocena. Ali je akumulacijski material glacialnih oddelkov v sledečih interglacialnih presledkih odstranilo bodi odplakovanje bodi preperevanje ali kak drug preoblikovalni proces, ali popolnoma, ali deloma ali v prav majhnem obsegu, tega še ne vemo. In to je treba, da preizkusi proučevanje sedanjega stanja v nekaterih kraških poljih. Za take preiskave bo posebno pripravno Ribniško polje, pa Dobrepolje, kjer je v obeh pleistocenska naplavljena in nasuta odeja posebno izdatna. Rezultati raziskav, zlasti v obliki ustreznih vrtanj in drobnih analiz, bi nemara bili koristni in zelo instruktivni tudi za splošno aplikacijo, ne samo za teorijo, ker bi pomagali v konkretnih presojah, koliko so posamezne konkavne kotanje v krasu sposobne na primer za zbiralne vodne kotanje za hidrocentrale. Tudi o marsičem drugem, važnem za sodobno pojmovanje klimatsko.pogojene geomorfologije, nas bodo boljše in v drobnem poučila raziskovanja na kraških tleh Dolenjske. Postavimo o nasipinah drobnega peska v vrtačah blizu Žužemberka, ki so še neraztolmačene. O raziskavah, kako so nastali sloji kremenovega peska na Spodnjem Dolenjskem itd. Podobno je glede rdeče ilovice. Iz klimatološkega področja je za Dolenjsko zelo interesantnih nekaj vprašanj. Na prvem mestu naj imenujem stari problem, kako je s klimatskega vidika južno-vzhodna Dolenjska usposobljena za vinogradništvo ter sadjarstvo, namreč nemara ne manj ko Podravje ter Pomurje s svojim najbolj razvitim ter najbolj naprednim vinarstvom. Zdaj, ko je vendarle ustanovljenih nekaj novih meteoroloških opazovalnic na višinah tudi za temperature in bomo nedvomno uredili še nekatere za najbolj v poštev prihajajoče pobočne in vrhunske postojanke, zdaj ne bo več pretežko, da točno doženemo klimatske pogoje za vinogradniške ter sadjarske kulture zlasti v obodu Krške kotline. Med stvarmi, ki jih še močno pogrešamo iz območja klimatskih proučevanj, je zanesljivejše znanje o podnebnih razmerah v mnogih konkavnih pokrajinah na Dolenjskem, iz tamkajšnjih uval, kraških poljan-podobnih kotlin ter širših dolin. Očitno je, da se tu zlasti močno uveljavlja temperaturna inverzija z obilno vlažnostjo in meglenostjo,^ pogostno pozebo in sploh neprijetnostmi za občutljive sadeže. Ko gre za to, da pomagamo kmetijstvu na Dolenjskem do racionalnejšega, bolj komercializiranega razvoja v našem načrtnem socialističnem gospodarstvu, so izčrpnejši in preciznejši podatki o teh klimatskih pogojih na osnovi novih proučitev zelo potrebni. Tudi o eroziji prsti na Dolenjskem moramo dognati več, saj je odplakovanje prsti v višjih bočnih vinogradih znana stvar. O povodnjih na spodnji Krki in njih pojavljanju v teku leta bodo izčrpnejši podatki zelo dobrodošli. V demogeografskem pogledu Dolenjska na posebne načine obrača pozornost nase. Postavimo, glede poteka kultivacije in poselitve spada med tiste naše pokrajine, ki imajo izredno mnogo arheoloških sledov zgodnjega bivanja ter agrarnega in neagrarnega gospodarstva. In sicer največ po nizkih področjih, bodi ravnih bodi gričevnatih in nizko hribovskih, medtem ko so višave bile očitno manj privlačne in so ohranile več gozda. Toda celo v višave so strateški nagibi in prometne daljno-vodne vezave marsikje eksponirali znatne obljudene postojanke, kakor priča vze- mimo Gradišče nad Višnjo goro, gradišča okoli Golega, Ločnika-Ahca in še marsikje v visokih legah. Na splošno je največ sledov zgodnje poseljenosti tamkaj, kjer je obilo rdeče in rjavkastordeče prsti v nizkem osredju in kjer so našli sledove zgodnjega železnega rudarstva, topilnic, kovačnic ter fužin. Na zgodnjo obljudenost ter kulti-vacijo se veže zgodnja zgostitev prebivalstva v istih predelih; značilna je tudi za stoletja srednjega veka in še dalje. Popularno je pri nas, da se zelo naglaša, kako je Dolenjska —- dežela gradov. Res je po teh istih zgodaj naseljenih predelih nizke Dolenjske obilo gradov ter gradičev; gospodarsko pogledano pomeni to dejstvo, da je zgostitev fevdalcev omogočala in pospeševala prav ta primeroma gosta obljudenost ter ekonomska razgibanost. Pozornost vzbuja, da so se v srednjem veku družbeno najbolj vplivni ali celo mogočni fevdalni rodovi najbolj držali v obližju prevalov okrog Višnje gore, Turjaka itd., očitno zaradi kontrole daljnovodnih poti, ki so z njimi v genetični zvezi tudi gradišča. Podoba je, da ni slučaj, daje v razvoju protestantizma na Slovenskem prav Dolenjska imela tako pomembno vlogo. Mimo Rašice, rojstnega kraja Trubarjevega, je šla poglavitna neposredna pot do obmorskih mest z Dolenjskega čez Bloke. Prav ob premotrivanju Dolenjske občutimo vrzel v naši gospodarski zgodovini, pomanjkanje drobnih, izčrpnih študij o razvoju kmetijske kultivacije in zlasti tudi o neagrarnih gospodarskih dejavnostih. Podoba je, da je bila Dolenjska dolgo ekonomsko zelo razgibana, kljub bližini turške meje, od koder so se vsipali klasično znani turški roparski napadi. In Dolenjska je bila vendar najbližji posredni sosed turškega teritorija, ki je bil v Bosanski Krajin oddaljen komaj dobrih 50 km zračne črte od naših meja. In še to je treba poudariti, da se je prav tukaj turško gospostvo najbolj trdovratno držalo in se je najmanj odmaknilo od viška ekspanzije v XVI. stoletju vse do druge polovice XIX. stoletja. Relativno zaostajanje v gospodarskem razvoju se je najbolj vidno uveljavilo od XIX. stoletja dalje, torej v dobi modernega industrijskega razmaha ter kapitalizma. Z železnico se je tudi daljnovodni promet odmaknil od prave Dolenjske. Pa še v tej dobi vidimo poskuse, resda fevdalno-kapitalistične, da Dolenjska drži korak z razvojem v industrializacijo. Mislimo s tem na ustanovitev novih železarn v Zagradcu in Dvoru pri Žužemberku, pa v Ponikvah med Dobrepoljami in Rašico ter v Gradcu v Beli krajini. Vse po vrsti so obnemogle in prav nič se ne moremo čuditi, da seje tako zgodilo. Dolenjska je bila na skrajni meji avstrijskega ekonomskega območja, in sicer na meji v tisti smeri, kjer je bilo najmanj gospodarskega prometa. Zato je tudi železnice dobila Dolenjska zelo kesno, v 90-ih letih novomeško in kočevsko progo ter šele tik pred prvo svetovno vojno belokranjsko, a vse tri seveda grajene v sistemu slabih lokalnih železnic. Šele po letu 1918, s koncem Avstrije ter z ustanovitvijo prve Jugoslavije, so se stvari začele spreminjati, a z zmago NOB, s popolno osvoboditvijo, socialno-gospo-darsko ter politično, seje po letu 1945 tudi za Dolenjsko začela nova doba. V letih obnove ter graditve naših ključnih gospodarskih objektov, temeljev naše perspektivne industrializacije, se je na Dolenjskem zgodilo primeroma malo. Toda z do-vršitvijo teh, vsekakor vsaj poglavitnih, v smeri pogonske energije ter težke in- dustrije, se je začel pravi razmah industrializacije. In ta je sedaj začela segati tudi na Dolenjsko. Prvi večji vidni izraz nove dobe je dolenjska avtostrada. Dolenjska avtostrada je kakor simbol nove dobe, novega ekonomskega ter političnogeografskega položaja Dolenjske. Je zvezni, zaključni del velike jugoslovanske prometne magistrale, Ceste bratstva in enotnosti. Z njo, ki teče po sredi celotne Dolenjske, ob spodnji Krki, ob Temenici ter čez Grosupeljsko pokrajino v Ljubljano in dalje, se daljnovodni promet po dolgem presledku spet vrača semkaj, kjer je potekal nekdaj. A vrača se v osnovno važni dobi naše industrializacije, tedaj v času, ko ustvarjamo nove materialne temelje življenju nove, socialistične družbe. Dolenjska ni več na robu živahnega gospodarskega dogajanja, temveč je z avto-strado vključena v njega osredje. Skozi Dolenjsko teče zdaj ena od centralnih žil našega družbenega in političnega ter gospodarskega dogajanja, ena od tistih življenjskih žil, ki vežejo v mogočno enoto narode nove socialistične Jugoslavije od Gevgelije do Kopra in do severnih meja LR Slovenije. Ne mislimo s tem postavljati samo lepa besedna gesla. Ne, zakaj zavedamo se, daje avtostrada šele osnova v vse drugo, v gospodarski razvoj in napredek. Velika cesta, ki veže neposredno industrializirano Gorenjsko z Ljubljano v ospredju ter industrializirano severno Hrvatsko z Zagrebom v vodstvu, ne more vršiti funkcij te povezave drugače, kakor da posreduje in pospešuje težnje in procese industrializacije same. Vrh tega je tudi avtostrada sama na sebi osnovno važno prometno sredstvo, ne le za ljudi in prevoz ljudi, marveč tudi za materijo, za prevoz surovin in izdelkov, tudi v dimenzijah za industrializacijo. Saj vemo, da kamioni dandanes v naglo rastoči meri opravljajo po svetu tudi vlogo množičnega materialnega prevoza. Seveda ne mislimo s tem zmanjševati pomena železniških prog. Za Dolenjsko, mislimo, da se v perspektivi imperativno nudi možnost in potreba bodoče pomoči novi avtostradi ter savski železniški magistrali — zgraditev moderne železnice od Ljubljane—Novega mesta na Karlovac in dalje na Bosanski Novi ter čez Banjaluko, Doboj, Tuzlo v industrijsko naglo napredujočo Šumadijo. Ta daljno-vodna proga naj po že obstoječem načrtu razbremeni železniško savsko magistralo zlasti za materialni promet, kar bo v naši naglo napredujoči industriji zelo kmalu postalo aktualna potreba. Stvar naglega gospodarskega razvoja Dolenjske je, da tudi v tem smislu znova prevzame svojo preizkušeno nekdanjo vlogo. In, ko smo že pri železnicah — neposredno novo železniško zvezo med Novim mestom ter Krškim-Vidmom bo Dolenjska nujno potrebovala zaradi premoga iz Senova. Zakaj ne moremo računati, da bi s kamioni prevažali v osredje Dolenjske prostor-ninsko tako obilno gmoto kot je premog. Konstatirati moremo in celo moramo, da je bila Dolenjska do nedavna med gospodarsko premalo razvitimi pokrajinami. Prav v naši dobi smo na prevalu gospodarskega razvoja. In tuje priložnost, da, še več: prav resna potreba in dolžnost, da tudi geograf sodeluje. Zakaj ne zdi se prav, da bi se geografija pojmovala le kot veda, ki samo konstatira, po genetični zvezi razišče ter opiše razvoj razmerja med naravo in človekom. Ali, kakor se reče popularno: razišče in konstatira, kako seje pod učinkom dela človeških rok prirodna pokrajina preoblikovala v kulturno po- krajino. Ne, geograf se mora vključiti tudi v akcijo, v prizadevanje in delo družbe ter mora s svojim znanjem, s spoznanji in proučevanji kazati pot in smer v pripravljanju in izvrševanju družbenih načrtov. In v takšni situaciji smo geografi na Dolenjskem prav sedaj, ko se pričenja njega gospodarstvo v temeljih spreminjati. Za katere gospodarske panoge, za katere oblike ekonomske dejavnosti je Dolenjska najbolj pripravna? Katere so njene drobne pokrajine, za katere je najbolj prikladno vztrajati v kmetijstvu ene ali druge panoge, seveda moderniziranem in mehaniziranem? Dolenjska ima obilo dobre zemlje, izvrstne prsti, samo obravnavati jo je treba na pretehtani, racionalni način. Tudi podnebje Dolenjske, ki je v svojem osredju subpanonski predel, v robnem pasu pa že prehaja v prave panonske klimatske poteze, za kmetijske panoge ni slabo. Tudi to moramo izkoriščati ob novosti, da prehajamo v industrializacijo. Kako je tu s pogoji za industrijo, v to se moramo tudi geografi dobro vživeti in s svojim konkretnim proučevanjem pripomoči po svojih močeh k čim boljšemu spoznavanju. Dolenjska ima premoga dovolj, več ko marsikatera pokrajina; koristno bo, da s posebno železnico približamo senovski premogovnik dolenjski uporabi. Za izrabo hidroenergije imamo tu zelo ustrezne osnove na Savi na vsem toku ob Dolenjski, pa tudi na Kolpi, ki se odlikuje v svojem povirju z velikimi množinami padavin. Res da za tehnološke procese v industriji potrebne vode ni v izobilju na splošno in da je zlasti manjka v krasu, a nekaj je imamo vendarle v glavnih vodotokih in s primernim izborom industrijskih panog nemara tudi v tem ne bo nepremostljivih ovir. Delovne rezerve pa imamo na Dolenjskem kakor malokje. V vsem tem je sodelovanje geografov v proučevanju zelo hvaležno. Prebivalstveni razvoj na Dolenjskem je poglavje zase. Zgodnja poselitev in precejšnja zgostitev ljudstva v teku stoletij je ustvarjala stanje, ki ni dajalo pobude za kolonizacijo od drugod v fevdalni dobi, razen v višjih robnih, pretežno kraških področjih in gozdnih višavah. Samo tamkaj je kolonizacija nemških Kočevarjev ustvarila večji kompleks tujerodnega življa, ki pa ga je zopet odstranila brutalna politika hitlerjevske okupacije. Sicer pa so na Dolenjskem sledovi samo sporadične nemške naselitve, kakor jih razodevajo krajevna imena Nemška vas, Stamprka in podobno. V času turških napadov se je na Dolenjsko priselilo precej uskoških prebegov raznih vrst, ki so se najučinkoviteje uveljavili na Kostelskem, v Beli krajini, na Gorjancih ter v Krški dolini. Zmerom bo zanimivo s posebnimi študijami ugotoviti to prebivalstveno dogajanje iz preteklosti. V naši polpretekli dobi je najvažnejše dejstvo silnega ekonomskega izseljevanja z Dolenjskega, predvsem v Ameriko. Podoba je, da je Dolenjska dala v Ameriko največji delež iz cele Slovenije, kar se docela ujema z žalostnim gospodarskim stanjem te takrat ekonomsko slabo razvite pokrajine. Obilo Dolenjcev pa se je razselilo v bližnje slovenske pokrajine, kakor pričajo že priimki Kastelic, Hočevar, Drnovšek, Zupančič in še mnogi drugi. Tudi po krajih stare Avstrije so raztreseni marsikje potomci izseljencev iz Dolenjske. Če danes proučujemo te migracijske pojave iz preteklosti, morejo biti rezultati najbolj aktualizirani kot dokumentacija o krajih, kjer je zaostalost v ekonomskem razvoju ljudi najbolj tirala v beg s kmetov. Ob koncu še nekaj malega iz razglabljanja o perspektivah za pokrajinsko-organizacijski družbeni razvoj. Dolenjska je sicer v splošnem nizek, vendar pretežno neraven svet, ki so v njem zelo redke znatnejše ravne ploskve, vabeče na naselitev in zgostitev prebivalstva, pa na večje kraje, mesteca in mesta, prikladna za koncentracijo družbenoupravnih funkcij. Te večje ali vsaj znatnejše ravne ploskve z osnovami za zgostitev ljudstva in za večje kraje ter družbenoupravne centre so razporejene največ ob znatnejših rekah, sedanjih ali nekdanjih predkraških, se pravi, dolinah ob njih. To so Savska dolina z razširjenjem v Brežiško-Krški kotlini, Teme-niška in Krška dolina z največjim razširjenjem v Novomeški kotlini, pa podolje v progi Rašica, Ribnica ter Kočevje. Izven tega je samo še nizka Bela krajina ter Grosupeljska kotlina pa Mirenska dolina in Krška kotlina v celem. Prevladuje tedaj dinarska podložna razvrstitev vzporednih osnovnih nizkih prog, kar je neugodna osnova za demogeografsko koncentracijo celotne Dolenjske. Pač pa je s tem dana dobra osnova za uspešen razvoj manjših pokrajinskih enot in pokrajinskih družbenoupravnih središč. Največja od takšnih pokrajinskih enot in demogeografskih koncentracij je Krška kotlina, ki veže tri dinarsko potekajoče doline: Savsko, Temeniško ter zgornjo Krško dolino. Očitno je, da so v Krški kotlini najboljše možnosti za večja mesta, za večjo demogeografsko ter družbenoupravno koncentracijo, ki more zajeti največji, vsekakor poglavitni del Dolenjske. Toda ne smemo mimo dejstva, da so prirodne osnove za dualistični razvoj v današnjem stanju družbenega in gospodarskega razvoja. Za dvoje močnih demogeografskih, gospodarskih in upravnih središč so danes pogoji: za Novomeško pokrajino, ki ima svojo družbenoupravno koncentracijo v Novem mestu, ter za drugo, ki more najboljše uspevati, če je koncentrirana v Savski dolini v ravnini med Brežicami ter Vidmom-Krškim. Pričakovati je, da se bosta obe ti dve koncentraciji še nadalje jačili v pričenjajoči industrializaciji, saj imata v svojem obsegu in sosedstvu ter prometnih osnovnicah v zgoščeno bivajočem ljudstvu največje delovne rezerve in tudi druge naravne in družbene pogoje za naglo rast v večji, pomembnejši mesti. Pri tem ne smemo prezreti zelo močne privlačne vloge, ki jo ima Zagreb tudi tostran Sotle in Bregane. Danes, ko smo šele v začetku živahnejšega razvoja Dolenjske, je družbenoupravno stanje takšno, da spada zgornja Dolenjska z vso Grosupeljsko pokrajino in zahodna Dolenjska z Ribniško-Kočevskim podoljem v sklop Okrajnega ljudskega odbora Ljubljane, medtem ko pripada vsa ostala Dolenjska z Belo krajino ter Savsko dolino pod Zidanim mostom v skupnost OLO Novo mesto. Izkušnje bližnjih let bodo pokazale, v čem se ta upravna razdelitev ter organizacija dobro obnaša, a v čem ne -—• in kdaj ter kako bo morebiti koristna večja ali manjša upravna preureditev. NEKATERI PROBLEMI KRAŠKE HIDROGRAFIJE NA DOLENJSKEM Na ozemlju med Savo, Gorjanci, Rogom, Malo goro in Želimeljsko dolino so kraški pojavi domala nepreiskani in dobršen del tudi neznani. Strokovno slovstvo s tega področja jugovzhodne Slovenije obravnava v glavnem le Radensko-Grosu-peljsko in Žalnsko polje, Dobrepolje in Globodol. Celo o velikih kraških vodotokih, Temenici, ki kar dvakrat ponika, in o Krki, ki sprejema spotoma še v Novem mestu in tudi niže izdatne kraške pritoke, smo malo poučeni. Vrh tega je tod mnogo neznanih ponikalnih potokov, ki niti niso vsi označeni na topografskih kartah. Še manj raziskano je kraško podzemlje. Sicer poznamo na tem prostoru okoli 250 jam, a večina jih še ni bila raziskanih. Med doslej registriranimi jamami jih je na ozemlju med Malo goro, Rogom in reko Krko 125, med Krko in Temenico 50, med Temenico in Savo 60, med Krko in Gorjanci le 13. Vzrokov za tako pomanjkljivo poznanje kraških pojavov v tem delu Slovenije je več. Predvsem velja poudariti, da je tod kraški značaj prirode, če izvzamemo seveda zlasti Suho krajino in kraška polja z njihovim bližnjim zaledjem, večinoma malo opazen in da tudi ne zajema večjih sklenjenih površin. Morda je to eden izmed vzrokov, da med domačim prebivalstvom zanimanje za kraške posebnosti ni kaj večje. Da velja to vsaj za širšo okolico Novega mesta, je svoj čas ugotovil že Janez Trdina, za njim pa zlasti novinar Franjo Pirc, rojak iz Drske pri Kandiji, ki pa se s to ugotovitvijo ni zadovoljil. Zato je ob številnih priložnostih, zlasti pa kot urednik Dolenjca leta 1905 in 1906 polnil ta list z mnogimi vzpodbudnimi članki za odkrivanje kraških lepot Dolenjske. Vrh tega je dal pobudo za take ekspedicije v bližnje kraško podzemlje, ki se jih je sam vodilno udeleževal posebno v družbi Alojzija Hudeta, trgovca v Mirni peči, in ondotnega stražmojstra Alojzija Rabiča in je propagiral to zanimanje tudi med novomeškimi dijaki. Tudi ni brez pomena, da je morda prav Pirc povabil na Dolenjski kras leta 1906 tržaško jamarsko organizacijo Hades, da si predvsem ogleda nekaj novo odkritih jam okoli Dobrniča. Društva za raziskavanje jam Slovenije takrat še ni bilo, tržaški Hades pa si je že pridobil pomembno veljavo predvsem po zaslugi Slovenca Ivana Andreja Perka, poznejšega dolgoletnega ravnatelja Postojnske jame. Kljub vsemu pa Pirčeva akcija na Dolenjskem le ni pognala globljih trajnih korenin. Tako tod med domačini ni prišlo do večje pobude, da bi se organizirano lotili raziskav kraškega podzemlja, kot so to storili pred prvo svetovno vojno Kočevarji in v poslednjem času Ribničani. Tudi Ljubljana, kjer obstaja že od leta 1910 Društvo za raziskavanje jam Slovenije, sem domala ni usmerjala jamarskih ekip, razen v okoliš Dobrepolj in Stične. Jamarji so pač imeli več kot dovolj mikavnega dela bliže pri roki, zlasti na klasičnem Notranjskem krasu. Iz slovenske metropole prometno težko dosegljiva Dolenjska je bila torej iz objektivnih razlogov v senci našega splošnega zanimanja prav do zadnjega časa, ko je tod stekla avtomobilska cesta proti Zagrebu. In vendar se ponaša ta doslej tako zapostavljena kraška pokrajina z Virom pri Stični, ki je širom po svetu zaslovel kot eden prvih znanih nahajališč človeške ribice, s Podpeško jamo, ki ji je izdelal prvi načrt že Valvasor! V tej vodni jami je obstajal v času med obema svetovnima vojnama naš podzemeljski laboratorij, o turistično urejeni Taborski jami pa je izšla v slovenskem jeziku prva tehtna monografija o našem kraškem podzemlju (1, str. 156 ss.). Ob vsem tem je razumljivo, da nimamo s tega zanimivega dela Slovenije v razvidu niti vseh tistih kraških posebnosti, ki je nanje opozoril že Valvasor pred 260 leti. Naj iz njegovega monumentalnega dela o Kranjski odberem le dvoje primerov! Valvasor (2, II., str. 237—-239) omenja v Škocjanu pri Turjaku tri ponikalne potoke. Eden izmed njih je v neposredni bližini cerkve. Gre za izvir potoka, ki poganja mlin, nakar brž ponikne in nadaljuje neznano podzemeljsko pot (sl. 1). Ponikalnice in mlina, ki ju je Valvasor celo upodobil, davno ni več. Ne samo, da tega ne pomnijo najstarejši domačini, tudi v ustnem izročilu je zamrl spomin nanju. Tako lahko le ugibamo, kje je privrel potok na površje. Zdi se, da je sedaj tam — v kakih 100 m dolgi zaprti kraški dolinici pod cerkvijo — obdobni bruhalnik Kozlovka, ki bruha kratek čas le po hudem deževju, ali ko se močno tali sneg, nakar se njegova voda steka več deset metrov niže v nedostopne rupe. V območju Škocjana pri Turjaku je več ponikalnic. Na nekatere je opozoril že Valvasor. Potoki, ki so na specialnih kartah pomanjkljivo in delno tudi napačno vrisani, se odtekajo od tod delno proti severu (Krokarica, Curek, Jer-bašca, Zdravšček), proti jugu (Perile, potok v Malenšcah) in proti vzhodu (Gra-deška Mrzlica, potok v Globocem z Železniško Mrzlico). Med njimi sta doslej bolj znani le ponikalnici Krokarica, ki pri mali vodi vsa ponika že v Jajnčjem brodu na Viru pri Podtaboru in se ponovno pojavi v kraškem obrhu Na studencu pri Trontelju na kraju Grosupeljskega polja, ter Močile v Globocem, ki izginja v nedostopen požiralnik Rupo (slika 2). Ko so obarvali v njem vodo, se je pojavila barva v izviru Podkašce na Radenskem polju (3, str. 130—3 31). Med ostalimi ponikalnicami je zlasti zanimiv potoček, ki ima prvi izvir Na loki, nakar kmalu v lepo oblikovani dolini dvakrat ponika. Potoček dobiva sedaj redkokdaj vodo tudi iz stranskih izvirov, ki so bili po pričevanju domačinov še pred nekaj desetletji tako stanovitni in izdatni, da so se tu redno oskrbovali s pitno vodo. V območju tega Škocjana so torej dovolj otipljivi dokazi relativno hitrega premeščanja kraških vodotokov v podzemlje. Vrh tega vabijo tod k podrobnemu Slika 1. Kraški izvir z mlinom v Škocjanu pri Turjaku (po Valvasorju). proučevanju tudi votline, o katerih ne razpolagamo še z nikakimi podatki in jih tudi domačini poznajo le bolj po imenu (Gorenčev hrbček, Martinca, Gradelca, brezno na senožetih V krajih, Medenov kevder, Trznarjeva jama, Mahorčkova jama, jama V dulcah, jama v Cerovcu itd.). Iz Valvasorja (2, XI., str. 287) naj povzamem tudi opozorilo na_neko brezno v neposredni bližini gradu Hmeljnika. Sam zatrjuje, da ne slišiš padca kamna na dno, če ga zalučaš v jamo. Dobrih sto let kasneje seje Hoff (4, II., str. 161) o tem breznu obširno razpisal. Naziva ga Pristavska jama. Vanjo so v njegovem času pogosto metali mrhovino in je bojda čez čas poedine živalske kosti naplavila voda v izviru Perdlivcu, kije v Bučni vasi na severozahodni strani Novega mesta. Leta 1768, tako pripoveduje Hoff, so v to brezno vrgli hudo obstreljenega psa, ki pa se je že po dveh dneh vrnil zdrav na Hmeljnik k svoji čredi. To že Valvasorju znano jamo omenja tudi Krajevni leksikon dravske banovine (1936, 477), kar kaže, dajo domačini poznajo. Jamarji je še nimajo v razvidu. Spomladi leta 1960 sem se o obstoju Pristavske jame na samem kraju prepričal. Vhod je kraj gozda na pobočju hriba, vrh katerega so razvaline Hmeljnika (slika 3). Po vrženem kamnu sem presodil, da je vhodno navpično brezno morda kakih 10 m globoko, nakar se je kamen še nekaj časa valil poševno navzdol. Da sežejo jamski prostori globoko, do kakega 2 — Dolenjska 17 Zelenica* otava (v £ 2 ARUkOVPE Slika 2. Ponikalne vode na Škocjanskem podolju. Slika 3. Pogled izpred izvira v Štreklji na Karteljevo. Levo na pobočju se odpira Pristavska jama. vodnega toka, se zdi malo verjetno. Sicer pa so ljudje v teku časa v brezno zmetali že toliko kamenja in raznega odpadnega materiala, da so ga bržčas precej zatrpali. Nedvomno je pomembna okoliščina, da nahajamo blizu Pristavske jame ponikalnico Karteljevski potok. Njegov stalni in izdatni kraški izvir v Štreklji, kot se imenuje ondotni zaselek, je visoko v rebri kraj gozda še med vinogradi (sl. 4). Od tod teče potok z močnim šumom skozi vas Karteljevo, prečka pod njo avtomobilsko cesto, nakar brž ponika. Odkar so leta 1958 ob njegovem izviru zajeli vodo za vodovod, ki zalaga z njo Karteljevo, Sela, Dolenjo vas in Hrastje, je potok upadel in sta obsojena v propad oba mlina ob njem. Mnogo znamenj govori za to, da je Karteljevski potok srednji člen daljšega kraškega toka, ki se z njim drugič pojavi na površju in pozneje še enkrat izvira. Njegovo povirje je severovzhodna stran manjše kotanje V bajerjih, ki se razprostira severno od izvira v Štreklji. Njeno ime spominja na čase, ko so tu še vzrejali ribe v umetno urejenih bazenih, katerih nasipi so zelo dobro ohranjeni. Tod skozi se je počasi pomikala voda potoka, ki ga zalaga devet bližnjih studencev. Potoku lahko sledimo do južnega pobočja kotanje, kjer doseže nedostopno rupo. Ob njej je več napol zadelanih lukenj, iz katerih se sliši grgranje vode. Od tod do izvira v Štreklji je le nekaj sto metrov, medtem ko znaša višinska razlika dobrih 20 m. Dne 21. maja 1960 sem na obeh mestih izmeril temperaturo vode in vzel vzorce, da bi ugotovil trdoto vode v francoskih stopinjah. Podatki so naslednji: požiralnik V bajerjih 12,5°C, trdota 20,0; izvir v Štreklji 11,8°C, trdota 21,5. Na kratki podzemeljski poti seje torej takrat voda malenkostno ohladila in je postala hkrati trša. V zimskem mrazu se seveda voda ponikalnic na poti skozi podzemlje nekoliko ogreje in je zato ob ponovnem izviru manj hladna. Vsekakor bo treba nakazano hidrografsko povezavo preveriti z barvanjem in ugotoviti tudi čas pretoka. Ob južnem kraju Bajerjev pa se podzemeljsko ne odteka vsa voda iz te kotanje. Po njenem precej namočenem dnu se namreč odceja del vode dalje proti zahodu v vse bolj izoblikovano korito potočka, ki seže pod severno pobočje kotanje do roja globokih požiralnikov. V enega teh se normalno izteka vsa voda. Kakih 10 m iznad požiralnikov se odpira v severnem skalnem pobočju pečina V bajerjih. To je bržčas fosilna vodna jama, ki je nekdaj posredovala odtok vode proti severu v kraško Raduljo, medtem ko opravlja sedaj to funkcijo sistem požiralnikov pod njo. Kje se pojavi podzemeljski tok v dolini Radulje, ni ugotovljeno. Mnenje domačinov, da pride voda na dan v bližnjem izviru potoka Šumenje, ni prepričljivo. V bajerjih je vsekakor redek in sjla zanimiv primer bifurkaeije. kraških voda, ki se podzemeljsko odtekajo deloma na jug v Karteljevski potok, deloma na sever v Raduljq_ali-kak-njen pritok. Tako vabi ta kotanja k študiju, ki naj dožene njeno hidrografsko funkcijo tudi v genetičnem razvoju. Močnega kraškega izvira Perdlivca v Bučni vasi, ki ga omenja Hoff, domačini pod tem imenom ne poznajo; je pa nedvomno istoveten z Bučenskim studencem, ki tu izvira z močnim hrupom. Iz higienskih ozirov so izvir pred leti prekrili z betonsko ploščo. Dne 31. maja 1960 je znašala temperatura njegove vode 11,0° C. Ker izhaja pozimi iz izvira sopara, seveda menijo vaščani, da je takrat voda toplejša. Studenec domala nikoli ne usahne in ima zelo bistro vodo. Skali se le po hudem deževju, ko tudi močno naraste. Ob takem kramljanju so mi domačini povedali, da je bila zadnje leto voda v izviru ob lepem vremenu že trikrat gosta in rjava, česar sicer ne pomnijo. To bi govorilo za nenadne usade v podzemeljskem koritu tega potoka. Od kod se steka voda v Bučenski studenec, moremo le ugibati. Med domačini je utrjeno mnenje, da dobiva studenec vodo Karteljevskega potoka in hkrati še vodo doslej neregistriranega ponikalnega potočka z južne strani Trške gore, kjer teče po površju med Ždinjo vasjo, Karlovcem in Suhoplato. Po 150 m se voda 2;ar hidrografsko omrežje je tudi drugod močno kraško. Bršljinski potok, ki mu pravijo v Bučni vasi tudi Globočec, v zgornjem toku pa Bezgavška voda, dobiva kraške studence z obeh strani. Z leve mu doteka razen Bučenskega studenca v Gorenjih Kamencah Kamenški studenec in z desne v Potočni vasi tik njegove struge Potočarski studenec, ki pa je manj izdaten in večkrat usahne. Tudi vsi izviri Bezgavške vode, ki si gosto slede v globoki dolini neposredno nad zgornjim mlinom, so kraški. Poglavitna in stalna voda priteka izpod desnega pobočja. Na nasprotni strani doline so manj izdatni roji; više navzgor sredi dolinskega ZaloviČe Trška Mačkovec 1 ZI NOVO SELO Novo Slika 4. Kraški hidrografski problemi med Raduljo in Krko pri Novem mestu. dna pa so obdobni bruhalniki med izpodjedenim skalovjem in spodkopanim kamenjem in se v strmem pobočju nad njimi odpira domačinom dobro znana Ajdovska jama. Vendar se tu dolina še ne zaključi, temveč seže proti NW pol km naprej domala do podnožja Golega vrha. Tu torej trčimo na ponoven primer uhajanja kraških tokov v podzemlje, kot smo jih ugotovili v Škocjanu pri Turjaku. Na ta proces opozarja suhi zgornji del doline Bezgavške vode, potrjuje pa tudi dolgoletna izkušnja lastnika zgornjega vodnega mlina, ki toži, da mu vode za pogon zadnje čase vse češče primanjkuje. V povodju Bršljinskega potoka se vsekakor obetajo zanimive raziskave: Ajdovske jame, ki morda hrani tudi arheološke najdbe; vseh kraških izvirov, med njimi tudi občasnih bruhalnikov, ki jih bo treba za primer aktivnosti opazovati, ko bodo obarvali vodo pred ponorom Karteljevskega potoka, da se doženejo morebitni podzemeljski pretoki. Komaj 1 km vzhodno od kotanje V bajerjih leži globoko med strmimi pobočji sosednjih hribov kotanja Na Velikih lokah. Tudi po njenem dnu se vije ponikalni potok, teče pa v obratno smer, proti vzhodu, do najnižjega mesta kotanje, kjer je blizu skupaj več vdrtih, s prstjo zapolnjenih požiralnikov. Ker ti ne morejo sproti odvajati v podzemlje vse vode, kadar naraste, se razlije potok precej na široko. Tudi tu bo za raziskovalce kraških voda, pa tudi za speleologe in jamske arheologe mnogo zanimivega dela. Na Velikih lokah se namreč odpira prostorna Ajdovska jama ali Veliki kevder, v Štravberku na severni strani kotanje Ajdovska hiša, na južni strani pri Selih pa prepadna Rkljevska peč, —• podzemlje torej, ki nismo o njem domala še nič poučeni (5, str. 67). Kje se pojavi voda potoka, ki ponika na vzhodnem kraju Velikih lok, ponovno na površju, ni preverjeno, dasi se ponuja odgovor sam po sebi. To naj bi namreč bil v zračni črti le poldrug km oddaljeni obrh V dolu na dnu strmega zaključka doline. Z njim se pričenja potok Toplica, ki se pri Dolenjem Kronovem izliva v Krko. Vendar zadeva ni tako enostavna, kot se kaže na prvi pogled. Obrh Toplice je namreč sistem dveh stalnih in več obdobnih bruhalnikov, med katerimi daje poglavitni izvir precej več kot 100 litrov v sekundi. To kaže, da njegovo hidrografsko zaledje ne zajema le Velike loke z bližnjo okolico, temveč precej večje področje, kije morda ves gozdnati hrbet Raduhe, kjer ni vode, pa še ožji pas vzhodno od tod okoli Žalovič. Prav tu se poraja vrsta kratkih ponikalnic, kijih našteva Krajevni leksikon dravske banovine (vidi str. 485). Ti vodotoki pa od leta 1957 v samih Žalovičah več ne izstopajo v pokrajini, ker so takrat zajeli za krajevni vodovod izvira Okno in Ore-hovje. Nedotaknjen je ostal le potoček Golež, ki pa ponika že na severni strani te vasi na dnu večje plitve vrtače. Na prostoru vzhodno in jugovzhodno od grebena Radulje obstaja torej v kraški hidrografiji še velika nejasnost. Povečujejo jo tod tudi drugi kraški izviri, med katerimi je najbolj izdaten Prinovec, ki se steka v Toplico pod prvo hišo v Obrhu (6, str. 14). Gotovo ni brez vsake podlage domače ljudsko izročilo, ki trdi, da so pod Štravberškimi hribi in pod Runčecem jugozahodno od tod veliki podzemeljski prostori z vodo, in meni, da prihaja v obrhu V dolu na dan ponikalnica iz Velikih lok, v Prinovcu pa ponikalne vode iz Žalovič. V sosednjem povodju Radulje obstaja še večja nejasnost in prepletenost kraških podzemeljskih pretokov. Zato bo potreben tu daljši podroben študij. V tej zvezi naj opozorim le na nenavaden primer sotočja kraškega obrha in toplice v Klevevški jami pri Zburah, ki gaje ugotovil Serko (7, 129). Da so tod tudi še neraziskane kraške jame, n. pr. okoli Trebelnega, je pisal že Lapajne v preteklem stoletju (8, 48). V Podgorju, s katerim se južna stran Krke naslanja na Gorjance, sta med kraškimi pojavi bolj znana le Minutnik in Kotarjeva prepadina. Minutnik (9, 165) je presihajoči studenec v dolini Pendirjevke, a se mu je zadnji čas mehanizem občutno pokvaril; Kotarjeva prepadina pa je 18 m globoko brezno pri vasi Jama. Ker se na njenem dnu v treh kotanjah zbira voda, so jo leta 1932 v veliki suši šmihelski gasilci z motorko črpali na površje. Čeprav so z njo napolnili cisterne v treh vaseh, seje gladina vode v kotanjah komaj kaj znižala. Ob tej priložnosti so brezno ponovno raziskali in v njem našli kapniške tvorbe različnih oblik. Društvo za raz-iskavanje jam Slovenije hrani v svojem arhivu zapisnik z dne 27. decembra 1931 in načrt tega brezna, ni pa izdelalo tudi njegovega podolžnega profila. Da bi se olajšal dostop v brezno, ki vanj preide strma vrtača v kraškem gozdu, je dal vanj postaviti ondotni lastnik Štangelj (hišno ime »pri Kotarju«) dolgo lestev. Njeni ostanki se še vidijo. Zdi se, da odteka voda iz omenjenih kotanj na dnu Rotarjeve prepadine v bližnji izvir Lakovniškega studenca, ki se malo nato izliva v potok Petelinec. Tu zajemajo okoličani pitno vodo, napajajo živino in perejo perilo. Podobno izkoriščenih in v take namene bolj ali manj urejenih kraških obrhov je v Podgorju kar precej. Pod vasjo Rakovnik je v neposredni bližini potoka Pete-linca Rakovniški studenec. Pod Verdunom je v dolini Klamferja z betonsko ploščo prekrit izvir Šentjošce. Pod Pangerc grmom je više v isti dolini izdaten izvir Lesična. Pri Malem Slatniku je v dolini potoka Šajsarja Slatinski studenec. Pri Ratežu je v dolini Rateškega potoka Rateški studenec. Tu so me domačini opozorili še na izvir Jarmi, kije menda nekje v smeri proti Potovemu vrhu. Pri tem so mi pripovedovali zgodbo o paru volov in pastirici, ki so padli v neko brezno, a so kasneje prišli jarmi na dan v izviru Jarmi, lasje deklice pa v Rateškem studencu. Ker sem slišal od našega ljudstva takih in podobnih zgodb v zvezi z različnimi brezni, vodnimi jamami in obrhi nič koliko od Savinjske doline do Tržaškega zaliva in sedaj še do Gorjancev, kjer obstaja celo izvir »Jarmi«, bi bilo sila zanimivo na kraškem svetu sistematično zbrati tako gradivo, saj priča o starem, še vedno živem odnosu domačinov do skrivnostne kraške prirode, ker prehaja v podobi te zgodbe iz roda v rod. Domačo zgodbo o »telengah in laseh uboge deklice«, vendar oboje le v zvezi z Rateškim studencem, je zapisal leta 1921 umrli novomeški profesor dr. Alojzij Turk v beležnici, ki jo hrani študijska knjižnica v Novem mestu. Opozarjam na njegovo rokopisno ostalino tudi sicer, ker vsebuje marsikatero drobno zanimivost o kraških pojavih na Dolenjskem. Posebno mesto med vodotoki Podgorja pripada Težki vodi, ker ima izredno močne obrhe. Zato stoji tu vodovod, ki zalaga Novo mesto z vodo. Ker vodne potrebe hitro naraščajo, so leta 1953 zajeli tu še tretji veliki izvir. Sicer pa ima Težka voda razen izdatnih stalnih izvirov tudi obdobne bruhalnike. Enemu pravijo domačini Treselček, ker se skozi dostopno odprtino, ki pa se menda v podzemlju hitro stisne, v hudem deževju voda sunkovito izteka na površje. Podoba je, da našteti podgorski obrhi nimajo v svojem zaledju ponikalnih potokov, temveč se v njih voda prvikrat pokaže na površju. Sicer pa so med Krko in Gorjanci v splošnem ponikalne vode zelo redke in tudi neznatne. Na nekaj več takih skromnih vodic, ki imajo zaradi oskrbe s pitno vodo in tudi pranja perila vendarle neko krajevno veljavo, trčimo le v okolišu Birčne vasi in Dolža. Na južni strani Birčne vasi, kjer je nekaj obdobnih bruhalnikov, je zajet studenec z značilnim imenom Pri jamah. V urejeno vdolbino se ob deževju steka toliko vode, da se raz nje razliva po položnem pobočju na dno doline V jarkih. Tu nastaja, brž ponika in se malo niže iz podzemlja vnovič pokaže prvi zarodek potoka Pete-linca, ki ga pa tod morda zaradi stalno mokrotnega dna doline še nazivajo Vejer (= Bajer). Podobne kratke povrhnje tekoče vodice se javljajo v območju vasi Dolža. Tu je urejen Vrhuški studenec, ki se z njim oskrbuje vas Vrh; nedaleč od tod je zajeta Mrzlavka, ki se izgublja v bližnji ponikovalni vrtači. Tretji tak studenec pa je Kukeč, ki na kratko razdaljo ponika in se nekaj metrov niže ponovnega izvira izteka v potok Klamfer. Le na severozahodni strani Smolenje vasi obstaja daljši in nekoliko izdatnejši ponikalni potok. Začetek ima tik pod zaselkom Blatniki visoko zgoraj v vlažni gozdnati grapi, kjer prihaja na dan kot studenec pri Boj če vih.j Nj ego va voda, ki kmalu ponika, se več sto metrov niže pojavi izpod skalovja kot okrepljeni in stanovitni studenec v Rakovniku. Čim pa potoček doseže konec grape in gozda, kjer se površje močno zravna in se začno njive in travniki, se steka v več metrov globok požiralnik. Verjetno se isti vodni tok pojavi še tretjič v Žihovem selu kraj Krke, ki jo tu brž doseže. Po zatrjevanju domačinov v Podgorju ni kaj več votlin, razen v širšem okolišu Dolž. Iz te vasi so me vodili le do vhoda Prepadine v Kančnem dolu. Vanjo so baje pometali že mnogo mrhovine. Zdaj je vhod zakrit z vejevjem. V iraškem .predelu _med Hmeljnikom jri Trebnjem padajo v oči ponikalnice, Jdjmajo-zdaj._daljlij_zdaj_krajši površinski.tokj-kar zavisi od padavin. Najbolj značilen primer take ponikalnice je sama Temenica (sl. 5). Ta oddaja v daljši suši vso vodo že v Dolnjih Ponikvah četrt km niže od vodnega mlina prvemu požiralniku, ki je nekaj metrov desno od struge. Običajno pa nadaljuje Temenica svojo pot še 200 m naprej do obsežnega obzidanega požiralnika, ki ga obdaja mreža, da se ne zatrpa z naplavljeno travnino in vejevjem. Kadar dalj dežuje, pa tudi ta ponor več ne zadošča in se mimo njega vali narasla voda po sicer običajno suhi, s travo zarasli strugi mimo naslednjih manjših požiralnikov in rup daleč v kraški gozd. V njem se odpirata dve dostopni žreli v podzemlje. Čim Temenica neobičajno naraste, golta vso še preostalo vodo laže dostopen Velban kevder. Ob nenadnem katastrofalnem navalu voda, kar se morda primeri le nekajkrat v sto letih, pa te dosežejo še sklepni požiralnik, prepadno Risanico, ki je tik pod železniško progo in kamnolomom pod Hribom sv. Ane. Celotno področje, ki ga tod poplavi Temenica, še ni preiskano. Njena voda se ob poplavah široko razlije zlasti pri Dolenji Nemški vasi, kjer se kraj starejših rup pogosto narejajo sveži ugrezi. V strokovnem slovstvu se sicer kdaj omenja Risanica, ni pa o tej votlini še nikakega opisa, še manj načrta. Velban kevder poznajo doslej le domačini, a se niso upali dlje v jamo, ker so bili brez primerne svečave in vodstva. Naj končno opozorim še na nekdanji aktivni požiralnik Zgonuho, ki je v bližini Risanice tako visoko na pobočju, da te funkcije več ne opravlja. Na vzhodni strani Dolenje Nemške vasi si slede nedaleč trije ponikalni potoki, ki pripadajo povodju podzemeljske Temenice. Prva skromna vodica teče le obdobno iz vasice Meglenika okoli pol km daleč, nakar se izgublja v več metrov globokem Rodne Kamna gobica Lukove k Dobravc -Ponikve RAZVODNICA MlRNA-TEMENICA isoom 1000 Vrhpeč Slika 5. Ponori Temenice pri Ponikvah in potokov severno od tod. požiralniku v Ušivku. Odkar je leta 1959 kakih 30 m niže nastal 3 m globok ugrez, izstopa v njem voda, brž ko je potoček aktiven. Naslednja ponikalnica je precej izdaten stalen Lukovski potok. Starejši domačini vedo povedati, da se je povrhnji tok navadno končal sredi vasi Jezero v komaj kak meter globoki rupi in da je od tod še tekla njegova voda, kadar je narasla, več sto metrov naprej proti Risanici, izgubljajoč se prej ali pozneje v neopazne rupe. Kasneje pa naj bi se ta požiralnik v Jezeru, ki ga nazivajo po ondotnem posestniku Gabrovska jama, tako povečal in poglobil, da je sedaj že dobrih 10 m širok in 6 m globok ter požira tudi ob naj večjem navalu potoka vso njegovo vodo. Res je videti sveže sledove ugrezanja tal ob krajeh te obsežne odprtine; vendar je trajal dosedanji proces poglabljanja požiralnika gotovo daljšo dobo, ker zasledimo v 11. številki časnika Dolenjca leta 1906 podroben opis navedene jame. Že takrat se je vanjo stekala ob vsakem času vsa voda in so zato razmišljali, da bi nad njo postavili večji mlin, ki bi izkoriščal globok padec v požiralnik. Ta primer opozarja na previdnost v presoji izpovedb domačinov, ker ti večkrat zamenjujejo lastna izkustva s prevzetim ustnim izročilom. Od leta 1958 ima Lukovski potok mnogo manj vode, ker so takrat zajeli graditelji avtomobilske ceste, ki teče tod mimo, enega izmed njegovih izvirov, Špelo, da so se oskrbovali s pitno vodo. Zdaj je tam vodovod za vasi Lukovek in Jezero. Tretja ponikalnica je Dobravski potok, ki stopa pod vasjo Dolenja Dobrava iz ožje doline na široko odprta travniška tla. Ob neopaznih rupah jih zamočviri zdaj više, zdaj niže, do kamor pač seže njegov površinski tok. Lukovski in Dobravski potok, ki ponikata komaj pol km vsaksebi, sta se gotovo nekdaj zlivala južno od Jezera v enoten tok, ki je nato dosegel povrhnjo Temenico. Kje se ji sedaj pridruži njuna voda v podzemlju, ne vemo. Kaže pa omeniti, da dobiva Temenica v bližnji Vrhpeči, kjer se pojavi drugič na površju, mnogo več vode, kot je ponika pri Ponikvah, in to ne le iz poglavitnega roja izvirov izpod prepadne stene Zijala, temveč tudi nekaj niže pod levim pobočjem doline. Izredno zanimiva sprememba je pred malo leti prizadela ponikalnico Igmanco, ki izvira kak km vzhodno od Dobravskega potoka nad Poljanami. V njeni strugi se je pod cerkvijo v Št. Juriju odprla tako velika rupa, da normalno použije vso vodo potoka, kije dotlej tekla še pol km naprej do sedaj običajno neaktivnih požiralnikov. Kraj te sedaj omrtvičene spodnje Igmance se gosto vrste vrbe, ki jih je nedavno še stalno oplakovala voda. Med votlinami blizu Trebnjega vzbuja precejšnje začudenje Zijavnica pri Dolu, ker teče iz nje stalen potok, ki se obrne na sever proti Mirni. Jama je namreč tik pod nizkim razvodnim hrbtom med Mirno in Temenico in se sprašujemo, od kod prihaja toliko vode iz podzemlja. Je ta dosti položno vzpeti hrbet res njuno razvodje? Prav na kraških tleh jugovzhodne Slovenije poznamo namreč že dvoje primerov, da vzpetosti niso razvodnice in da se podzemeljski pretoki prelivajo pod njimi prečno na smer grebena. Tako obstaja hidrografska zveza med Ribniško dolino in dolino Krke pod hrbtom Male gore, kjer se odteka ponikalnica Rakitnica v Tominčev izvir pri Podgozdu (3, str. 133); iz kočevske premogove kadunje pa teče pod Rogom njena voda v izvir Radešce pri Podturnu. Prav ta izvir, ki napaja vodovod v Dolenjskih Toplicah, daje zlasti v deževni dobi tako črnikasto vodo, da se na dnu posod nabirajo sajaste usedline, kot tožijo uporabniki vodovoda. Analize usedlin, ki jih je opravil Meteorološki zavod Slovenije, so izpričale, daje to prah kočevskega premoga (9, str. 52). $ V. Kal Videm \Sm0vl6yoo- ]ojt Stična St. Vid G LOGO VIC A M. Pece Slika 6. Kraški vodotoki med Stično in Dobom. Tudi kraški svet okoli Stične pomanjkljivo poznamo (sl. 6), dasi je zaslovel že leta 1825, ko je v Viru kmet Gek iz bližnje vasi Vrh zajel človeške ribice in presenetil svet z novico, da rode samice žive mladiče (10, str. 6). Ponikalnica Vir pod istoimensko vasjo ni običajno niti zaznamovana na topografskih kartah, dasi stalno teče več sto metrov, preden ponika v rupo. V deževju pa podaljša površinski tok domala do železniške proge pri Studencu, kjer šele posrkajo vso vodo propustna tla. Brez dvoma ima ta izdaten in stalen kraški izvir, ki privre izpod skalovja in v deževju pogosto bruha človeške ribice, naravno podzemeljsko zaledje v območju bližnjega Gradišča pri Stični, ki je zelo votlikavo. Šele leta 1927 so jamarji na tem prostoru bežno pregledali Jamo ob poti Stična—-Št. Vid, Jamo v Kavčevem in Kevderc pri Katjučarju; leta 1933 pa so raziskali okoli 80 m globoko Šimenkovo jamo in v njej našli podzemeljski tok (gl. arhiv Društva za raziskavanje jam Slovenije). Žal ne obstaja tudi o Šimenkovi jami noben načrt. Splošno zanimanje za kraško prirodo med domačim prebivalstvom tu prijetno preseneča. Celo ženski svet pozna med bližnjimi votlinami zlasti Veliko in Malo Zvenčerco, ki ju imenuje tudi Silove Zvenčerce. Marsikdo je že stikal in še stika po Šimenkovi jami, ki so se zanjo v 30 letih tega stoletja zanimali tudi hidrogeologi. Pri napornih preiskavah tega brezna, kjer so si krčili pot z razstreljevanjem, je sodeloval še vedno čili Rešetar iz Virja, živa kronika tega zanimivega kraja. Medtem ko čaka podzemeljski svet okoli Stične, ki morda obeta tudi gmotne koristi, še vedno temeljite raziskave, so se lotili zadnji čas gospodarski krogi načrtnega izkoriščanja močnih izvirov Stiske vode, ki se pri Ivančni gorici steka v Višnjico. Leta 1957 so zajeli Izvirk (domačini naglašajo Jezerk) za krajevne potrebe in dobiva od tod pitno vodo tudi vas Vir. Nato so speljali vodovod, ki izkorišča izvir Drmožnik, v dolino Temenice in naprej v Suho krajino do Dobrniča. Menda ni daleč čas, ko bodo izkoristili še Babje koleno, kije tretji močan izvir Stiške vode. Domala neznano podzemlje v območju Gradišča, od koder priteka voda v Vir, verjetno napaja v hudem deževju tudi močne obdobne bruhalnike vzhodno od tod v Globovški dolini. Iz nje odteka poplavna voda pod železniško progo in avtomobilsko cesto mimo Velikih Pec bolj ali manj daleč v Dobovško uvalo Pod steno, kjer je njeno najnižje mesto. Ker se kdaj tik Pod steno dreve katastrofalne poplavne vode tudi izpod Vira in iz Šentvida, se tu tako zajeze, da izjemno dosežejo tudi več metrov višine. Zato so pred leti poglobili tik Pod steno sedaj že zatrpan požiralnik in očistili nad njim še rupe v skalnem pobočju. V njem se kakih 20 m više odpira večja, z drevjem zarasla globel Pekel, ki jo pozna ljudstvo daleč naokoli; te pa seveda vode nikdar ne dosežejo. Šentviška in Dobovška voda normalno ponikujeta 2 km severno od tod. Šentviško vodo običajno pretočijo v podzemlje rupe pri Sv. Roku niže Šentvida, medtem ko teče v deževnem času po sicer suhi strugi do železniške proge kraj postaje Št. Vid, nakar se skozi propuste pod železniškim nasipom razlije v bolj ali manj obsežno obdobno jezero. Nasprotno so Dobovško vodo ali Dobovščico — v zgornjem teku jo imenujejo Grajžarjev potok —- pri vasi Dob, ki zelo trpi od poplav, pred 30 leti ukrotili. To so dosegli tako, da so ob njeni strugi, ki seže še pol km naprej skoraj do avtomobilske ceste, poglobili vrsto ponorov. Zdaj se v suši domala vsa voda potoka steka že v prvi požiralnik Jamo na gmajni, kije komaj 25 m daleč od cerkve v Dobu, medtem ko so naslednji trije 100 do 200 m med seboj oddaljeni obzidani in nad 10 m globoki jaški Grabječeve jame, Gačje kove in Krulčeve jame običajno suhi. Nakazani primeri kraške hidrografije na Dolenjskem, ki seveda še daleč niso izčrpani, so domala neobdelani ali sploh še neznani. Ker ob njih lahko stalno spremljamo postopno krčenje in usihanje površinskih tokov in hkrati s tem nadaljnji proces zakrasovanja, posebno vabijo k podrobnemu študiju. Na področju Notranjskega in še bolj Tržaškega krasa je namreč zakrasovanje že tako napredovalo, da nahajamo tam z redkimi izjemami le fosilne suhe doline, pa tudi v podzemlju, v kolikor je dostopno, domala le fosilne vodne jame. Pri tem pa je treba poudariti, da usihanje ponikalnic na Dolenjskem ni le delo prirodnih činiteljev, ker ga zadnji čas vse bolj pospešuje tudi človek. Odteguje jim dragoceno vodo z gradnjo vodovodov, ki jih razpeljuje širom po krasu, s tem pa hkrati pospešuje dokončni propad vodnih mlinov in žag. Na Dolenjskem krasu, kjer je mnogo ponikalnic ter stalnih in obdobnih kraških izvirov, se nadalje odpirajo ogromne koristne naloge. Gre za ugotovitev podzemeljskih pretokov, ki obetajo marsikje gospodarsko korist. V tem oziru je bilo sicer že od 80 let prejšnjega stoletja marsikaj storjenega, vendar so mnogi stari podatki nezanesljivi in pomanjkljivi ne glede na velike vrzeli, ki še obstajajo (3, str. 125—-134). Roko v roki s študijem podzemeljskih vodnih pretokov bo treba začeti sistematično raziskovanje kraškega podzemlja. Pomislimo ob tem, da je med 250 doslej znanimi votlinami v nakazanem delu Dolenjske kar 50 vodnih jam, da pa za komaj 100 jam razpolagamo z bolj ali manj približnimi in nepopolnimi načrti ter opisi. Podoba je, da bodo v njih marsikje odkrili naši biologi nove neznane vrste živali in da bodo tudi izkopavanja gotovo pripomogla k bistveni obogatitvi domače jamske arheologije. Dolenjsko je vendar v Sloveniji z arheološkimi postajami na planem najbolj gosto posejano, jamskih arheoloških postaj pa poznamo tu doslej komaj dvoje: Njivice pri Radečah in Ajdovsko jamo pri Krškem. Po zgraditvi avtomobilske ceste proti Zagrebu, ki vnaša zlasti v osrčju Dolenjske izreden utrip življenja, se odpirajo torej tako znanosti kot gospodarstvu tudi na njenih siromašnih kraških tleh svetle perspektive. SUMMARY Some Problems of Karstic Hydrography in Lower Carniola In the territory betvveen River Sava, Gorjanci, Rog, and (Mala Gora the Karstic phe-nomena have been only little investigated although they have been exciting some persons’ in-terests since Valvasor’s times. This holds true for both the underground and the karstic hydrography. The latter in particular is worth studying because here the surface streams, gradually reduced, run dry and will be more and more transferred into the underground. This very karsting process has been, as a matter of fact, in many other regions of Slovenia and especially in Trieste Karst, almost brought to an end: there only fossil dry valleys and fossil water caves have been mainlv left. It should be stressed, hovvever, that these late years in Lovver Carniola the drying up of surface waters has been furthered artificially as well, because near abundant springs waterworks have been built supplying the surrounding countryside with vvater. Besides the study of gradual karsting also other important problems are stili to be solved in the Karst of Lovver Carniola where many underground rivers, permanent and periodic karstic springs, and in the underground about 50 till now knovvn vvater caves are stili to be found. Such problems especially include: finding out underground streams, as well as the course of watersheds which are not always the summit of the highest rising grounds; exploring the underground, water caves in particular; discovering stili unknown cave animals and cave archeologic stations of which, in this territory, we have only known two so far (Njivice, Ajdovska jama), although this very part of Slovenia is among the richest in archeologic traces in the open country. The illustrations particulary call our attention to a series of concrete problems to be solved: the karstic spring with a mili at Škocjan near Turjak, represented by Valvasor, but no more existing (Fig. 1); subterranean streams in this region, flovving towards North, East, and South, for which however we stili mostly do not know where they appear again on the surface (Fig. 2); the karstic hydrographic netvvork between Novo mesto and Radulja with unsolved problems and the čase of bifurcation called V Bajerjih (= in the Pools) (Fig. 3); the Karteljevo district with an underground stream and Pristavska jama, already known by Valvasor, but not yet explored (Fig. 4); the underground water region of Temenica, as well as of the neighbouring minor streams with stili unexplored periodic and fossil swallow-holes (Fig. 5); the karstic waters round Stična vvhere, among others, Šimenk’s water cave and the Vir underground stream are to be found, the latter made famous as early as the 18th century for being one of the first finding places of the proteus. Literatura 1. V. Bohinec, Županova jama. Geografski vestnik II, Ljubljana 1927. 2. J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain. Laibach-Niimberg 1689. 3. A. Serko, Barvanje ponikalnic v Sloveniji. Geografski vestnik XVII, Ljubljana 1946. 4. H. G. Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemalde vom Herzogthume Krain u. demselben einverleibten Istrien. Laibach 1808. 5. 7. Sašelj, Zgodovina šempetrske fare pri Novem mestu. Ljubljana 1886. 6. A. Serko, Toplica v jami. Geografski vestnik XV, Ljubljana 1939. 7. /. L(apajne), Opis Krškega okrajnega glavarstva. Ljubljana. 8. B. Oblak, Minutnik. Proteus X, Ljubljana 1947/48. 9. F. Jenko, Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. Ljubljana 1959. 10. P. Grošelj, Kako so odkrili človeško ribico? Proteus I, Ljubljana 1934. MORFOGRAFSKI PREGLED NOVOMEŠKIH POKRAJIN Naše terensko delo je leta 1954 v glavnem zajelo novomeški okraj v tedanjih mejah. Vendar je posebno fizičnogeografsko proučevanje pogosto odstopalo od njegovih meja. Leta 1954 je obsegel okraj prometno gravitacijsko območje Novega mesta in je bil v tem pogledu geografska enota (lj. Vendar ne moremo trditi, daje to zaključena regija v fizičnogeografskem pogledu. V njej je treba ločiti več enot. Središčna pokrajina novomeškega gravitacijskega področja je zahodni del Krške kotline. To ime, ki se uporablja v geografski in geološki literaturi, zajema Krško dolino od Roga do Save in Brežiško polje. Čeprav je dno kotline brez večjih vzpetosti, ta vendarle v marsičem ni enotna. Da bi prikazali geološke, hidrološke in antropo-geografske razlike med vzhodnim, srednjim in zahodnim delom Krške kotline že s posebnimi imeni, uporabljamo zanje v geografskem slovstvu lastna pokrajinska imena. Melik jo v geomorfološkem pogledu deli v Brežiško, Kostanjeviško in Novomeško kotlino (2, str. 321); ko jo podrobno obravnava, pa loči tu Savsko dolino, Brežiško ravan, Krško ravan in Novomeško kotlino. Vendar ime Novomeška kotlina v geomorfološkem oziru povsem ne ustreza, ker jo obdaja višji obod le na severu (Krški hribi, Suha krajina), zahodu (Rog) in jugu (Gorjanci), ne pa tudi na vzhodu. Uporabljamo tudi ime Novomeška pokrajina (3)|lme Novomeška kotlina je utemeljeno predvsem zaradi geoloških in klimatskih svojstev, medtem ko pomeni ime Novomeška pokrajina predvsem prometnogravitacijsko območje, to je ozemlje, ki gravitira predvsem k Novemu mestu. Sega precej preko Novomeške kotline v Gorjance, Rog,v gornjo Krško dolino, Vzhodno Suho krajino, v kraje ob spodnji Temenici pa v vzhodnejše hribe. Obseg Novomeške pokrajine se približno ujema z okrajem Novo mesto iz leta 1954, ki smo ga tedaj raziskovali. V okviru večjih pokrajinskih enot Slovenije spada Novomeška kotlina k prehodnim ozemljem med subpanonskim in kraškim svetom (3). Glede pogojev za gospodarsko izrabo jo lahko uvrstimo v večjo regijo srednjeslovenskih goric (5). Subregije Novomeške kotline poimenujemo tu takole: 1. Sentjernejsko polje. Pojmujemo ga širše kot ljudstvo. Pod tem imenom ne mislimo samo na prodno, bolj sušno, zaradi apniškodolomitne naplavine Krškemu polju sorodno ravnino, ampak tudi na obkrajen, pogosto bolj mokrotni svet, ki je skupno z nasutim poljem izkrčen in kar obsežen. Melik (2) uporablja ime Šent- VZHODNA 'jE NT J EPNEJSKO POLJE / SUHA KRAJINA T 'J'L /o N • •••••• meja med pretežno kraškim in nekraškim ozemljem Skica 1. Prirodnogeografske enote Novomeške pokrajine. — Natural geographic unities of the region of Novp mesto. The dotted line in the legend indicates the boundary betvveen the predominant karstic and non-karstic territories. jernejska ravan, pri čemer je poudarek na ravnini, ki sega na krajeh nasutega polja še preko neogenih sedimentov in preko ilovnate naplavnine na severu do Krke. 2. Novomeško Podgorje. To je najširše prigorje med Krko in Gorjanci, ki ga je treba po vseh vidikih razčleniti na spodnje in zgornje Podgorje (16). Spodnje Podgorje je pravzaprav le v gorice in griče napeta obkrška ravan v nadmorski višini med 200 in 350 m. Zgornje ali pravo Podgorje je v glavnem višje (300 do 450 m), sicer pa je tudi gričevnato. Zaradi višje lege so podnebne razmere drugačne. Pomembne razlike obstajajo med jugozahodnim, bolj kraškim in manj naseljenim, ter severovzhodnim Podgorjem, ki ima zaradi manj čistih, bolj skrilavih apnencev bolj razgibano dolinasto površje pa več izvirov m potokov, med katerimi so nekateri dokaj stanovitni. Za vse Podgorje je značilo, da daje dopolnilni zaslužek, ki so ga nekdaj nudili Gorjanci, predvsem novomeška industrija. Zato naziv Novomeško Podgorje bolj ustreza kot Gorjansko Podgorje, ki vrh tega zavzema tudi mnogo večje ozemlje. 3. Pri Podgradu se neha ostra meja med gričevnatim Podgorjem in Gorjanci, kije značilna za vzhodnejše Podgorje. Obenem postanejo tu Gorjanci med Jugorskim prevalom in Rogom ožji in nižji, saj sežejo z vrhovi le 700 do 800 m visoko. Od severozahoda, to je od Krke, segajo med najvišje vzpetine suhe ali vodoaktivne doline (ob Sušici, ki se nadaljuje preko Rožnega dola s Črmošnjiško dolino), konec katerih so razmeroma nizki prevali; preko njih drže že od nekdaj važna prometna pota v Belo krajino. Jugorski preval je visok 635 m, preval pri Prelogah 466 m, preval pri Brezju pa 540 m. Zaradi teh prometnih potov, ki so bila v času nemških kolo-nistov-Kočevarjev edina zveza med Belo krajino in ostalim slovenskim ozemljem, bi mogli hribe med Rogom in Jugorskim prevalom imenovati Belokranjska vrata. Samo v tem delu se Gorjanci proti Krki postopno znižujejo, kar olajšuje tudi promet. 4. V zahodnem delu Novomeške kotline dno ni ravninsko kot drugod, temveč gričevnato in hribovito. Čeprav so med Ljubnom in Rogom doline blizu Krke zelo široke in se spuste še pod 200 m nadmorske višine, ima tudi v njih in ne le v vmesnih slemenih površje in hkrati tudi rastje, verjetno predvsem zaradi hladnejšega podnebja, drugačen značaj. Zato je ta del Novomeške kotline posebna regija, ki jo imenujemo po Dolenjskih.Toplicah Topliškipredel. Z njim prehaja Novomeška kotlina v Rog; od osrednje Krške kotline, katere dno in gorati obod potekata od zahoda proti vzhodu, pa se loči po dinarski prometni usmerjenosti, ki jo določajo v tej smeri potekajoče doline Zgornje Krke, Črmošnjice in Sušice. 5. Ravninski svet v Novomeški kotlini v nadmorski višini 180 do 220 m je valovit in kraški. Le v trikotu med Vavto vasjo, Marofom in Srebrniči je raven na obsežni ilovnati naplavini. Razmeroma debele ilovnate plasti leže na udrtih apnencih in ker je tudi ilovnato površje nekoliko nižje od. okolice, komaj v nadmorski višini 160 do 190 m, nazivamo ta predel po večjem kraju in potoku Prečni ali pa po Zalogu Prečenska ali Zaloška kotlinica. Tu so mokrotni travniki ob Prečni m Krki, ki se nanje opira živinoreja, ilovica, ki daje surovino opekarnama, ter obilo tekočih voda, ki so tudi ugodne za razvoj industrije. 6. Po naravnih svojstvih površja so Prečenski kotlinici do neke mere podobne Dobrave. Obsegajo pretežno ilovnato ozemlje okoli ustja Radulje in ob tamkajšnji Krki. Ime največjega naselja Dobrave lepo označuje prirodno pokrajino dobrav m logov na poplavnih tleh obeh vodotokov. Skupno s Šentjernejskim poljem Dobrave ne spadajo več v sestav Novomeške kotline, ampak k njenemu vzhodnemu obrobju odnosno h Kostanjeviški kotlini. Večji kos naplavne ilovnate ravnine je še ob Radulji med Škocjanom in Zbu-rami na dnu manjše kotline sredi gričevja. To ravninico nazivajo Zal°g, ki kaže na prirodno pokrajino logov. Zaradi majhnega obsega kotlinice pa ne pride do izraza kot geografska enota, saj so mokrotni travniki, nekdaj v lasti graščin, le dopolnilo bolj sušnih gričev, kjer stoje okoliške vasi. 7. Obravnavamo tudi zahodni del hribovja med Mirensko dolino in Krško dolino. Za celotno hribovje se v geografskem slovstvu uporablja ime Krško hribovje. Dolina ^ Dolenjska 33 Laknice, ki ga predeluje, daje osnovo, da zahodno stran hribovja, kije med Teme* niškim podoljem ter Mirensko in Krško dolino, posebej imenujemo. V literaturi zanj ni udomačeno enotno ime, ker ni izrazitega večjega kraja ali hriba, ki bi po njem hribovje soglasno imenovali. V poštev pride poimenovanje po Šmarjeti, po vogelni Trški gori, po 604 m visoki Radulji, ki za 100 m presega okoliško gričevje; še najbolj na mestu pa je poimenovanje po stari občini Trebelno Trebelnsko hribovje. Treba pa je pristaviti, da tu do vrhov z vinogradi posejanim vzpetinam prav tako pritiče ime gorice, čeprav imenujejo domačine Hribce; saj se dvigajo iznad okoliških dolin le do 200 m visoko. 8. Temeniško podolje zavzema valovit kraški svet v podobi trikota s stranicami ob Trebelnskih hribih, Golobinjeku—Ajdovski planoti in Novomeški kotlini ter z vrhom pri Ponikvah. Vzpetine ostajajo pod 400 m visoke; doline in kotanje, ki je od njih najbolj znana in največja uvala pri Mirni peči, pa se spuščajo do 200 m nadmorske višine. Zaradi teh majhnih nadmorskih višin in skoraj neopaznega prehoda v dno Novomeške kotline, Temeniškega podolja ne moremo smatrati za gorati obod Krške kotline, saj pomeni pretržje v njem. Spada v območje prometne magistrale Dolenjske, a je pretežno gorato in slabo poseljeno. Vasi se vrste le ob vodah, Temenici, gornjem Bršljinskem potoku in potokih, ki pritekajo izpod Trebelnskih hribov. 9. Vzhodno Suho krajino smo v naša raziskovanja zajeli le v najbolj vzhodnem delu. Najvišji del med Zaloško kotlinico, Globodolom in Dvorom imenujemo Ajdov-ško planoto (6). Na širšem prostoru se dviguje v njej površje nad 450 m visoko, na najvišjem robu, kije na jugu, pa skoraj do 600 m. Od tod se na sever površje znižuje na 420 do 430 m in dobi značaj ploske suhe doline, ki se razširja proti Straži. Severno od nje je ponoven niz vzpetin, ostankov nekdaj enotnega slemena med Borštom in Zakoškim hribom. Dosegajo ali le malo presegajo nadmorsko višino 500 m. Na njihovi severni strani je dol v višini okoli 400 m. Vzhodno od Zakoškega hriba se oba niza nižjega sveta združita. Semkaj prihaja tudi dolasti svet iz jugovzhodnega podaljška Globodola. Cesta po dolu se dvigne najprej na ca. 300 m, obide nato konto z dnom v višini 278 m, se vzpne vrh klanca na 330 m in se od tod spusti proti Podgori. Ajdovška planota je na jugovzhodnem koncu najvišja, najbolj zakrasela in gozdnata pa najmanj poseljena. Proti zahodu prehaja v slemenast svet, ki ga pokriva debelejša in bolj kultivirana prst. Da zavise njene značilnosti v veliki meri od petro-grafskih različkov apnenca, priča primer pri Ajdovcu. Na Korenovem hribu je na svetlejših apnencih bolj peščena, bolj siva in podzolirana plitvejša prst kot v Ajdovcu, kjer je prst na temnejših apnencih debelejša, rdeča, ilovnata in po ljudskem naziranju težja. Tudi v dolini Radešče so pod »peščenicami« svetlejši apnenci kot pod težjimi ilovnatimi prstmi. Medtem ko je jugovzhodni rob Ajdovške planote gozdnat, visok in kraški ter se spusti v Krško dolino s strmim, nerazčlenjenim pobočjem, se spušča površje proti zahodu bolj polagoma, v stopnjah. Posebno izrazita je stopnja pri Sadinji vasi v nadmorski višini okoli 250 m. Ker v tej smeri tudi narašča naseljenost, je razum- ljivo, da so vasi na Ajdovski planoti prometno navezane na Krško dolino pri Dvoru in ne toliko na Zaloško kotlinico. 10. Posebna mikroregija v okviru Vzhodne Suhe krajine je kraško polje Globodol. Njegovo ravno dno v nadmorski višini okoli 200 m meri 2,2 km2 in je nekaka oaza njivskega Sveta med gozdnatimi pobočji. Debele naplavne ilovice dna so večinoma rjave in vodopropustne, v osrednjem delu pa sivorjave in manj vododržne, kar ima važne posledice ne samo za kakovost prsti, ampak tudi za vodno oskrbo. V debelih peščenih ilovicah domnevno poplavnega postanka naša kasnejša ročna vrtanja v Srednjem in Dolenjem Globodolu sicer niso našla enotnega vododržnega horizonta, ker se bolj in manj vodopropustne sivkaste in rjavkaste plasti nadrobno prepletajo. Toda humusna primes jih napravi precej vododržne. Odtod trajne mlake in vodnjaki v omenjenih dveh vaseh z dokaj trajno talno vodo, ki je ni daleč naokoli. Drugi praktični izsledek podrobnega proučevanja pa je ta, da se poplave ne dajo omiliti z obzidavanjem požiralnikov, ker imajo ozka grla v odvodnih kanalih globlje v podzemlju (7). 11. Od gornje Krške doline — tako imenujemo dolino Krke nad Sotesko — so naša proučevanja zajela le njen spodnji del od okolice Dvora navzdol. Okoli Dvora je v dnu doline širok kraški ravnik v višini 200 do 230 m, eden najobsežnejših na proučenem ozemlju. Tu je Krška dolina odprta na vzhod in jugozahod in je zato naravni center za bližnjo Suho krajino. Niže ob Krki se uveljavi soteska brez danje ravnice. Pomeni vrzel med Rogom in Ajdovško planoto ter je bila v preteklosti vselej važen prometni živec posebno zato, ker prečka obsežen gozdnat gorski svet, ki seže od Luknje v Rog. 12. /jahodne Suhe krajine smo se dotaknili le v mejah takratnih občin ob Krki, ki so pripadale novomeškemu okraju. V geomorfološkem pogledu je zanjo značilna usmerjenost suhih dolin proti severu (6, str. 73), čeprav predvidevamo, da so usmerjeni podzemeljski pretoki proti severovzhodu in vzhodu h Krki (8). Značilna je stopnja, ki se z njo dvigne zahodnokrajinsko površje za 100 do 300 m v planote Roga. Ker doseže z njo površje višine 700 do 800 m in še čez, kjer je meja za marsikatero kulturno rastlino, je ta stopnja pomembna antropogeografska meja, ki loči gozdnati in živinorejski predel Roga od bolj poseljene živinorejsko-poljedelske Zahodne Suhe krajine. Ker je Zahodna Suha krajina tudi proti Kočevski ograjena z gorskim kraškim gozdom, je njena prometna navezanost na Krško dolino povsem razumljiva. 13. Rog je najobsežnejše in najvišje gorovje na obodu Novomeške kotline. Od najvišjega slemena med Koprivnikom, Planino in Starim logom padajo planote proti severozahodu in vzhodu do dolov in dolin, medtem ko se ob spodnji Grmoš-njiški dolini dviga strmo in nerazčlenjeno pobočje. Ugoden naravni dostop na rogovske planote odpira povirje v Crmošnjiški dolini, od koder drži cesta na Rog in hkrati v Belo krajino. Vodilna orografska smer na Rogu je dinarska. Izmed suhih dolin, ki komaj zaslužijo to ime, ker so le nizi nižjega sveta z obširnejšimi kraškimi ravniki navadno v višinah med 800 in 900 m, so pomembne predvsem naslednje: ta od Starega trga čez Cinkov križ z danjim dnom v višini 660 do 680 m; dol od Podgorelskega križa (imena so povzeta iz jug. top. karte) čez Podstenice proti Ginkovemu križu; verjetno je tudi nižji svet od Dolenje Tople rebri čez Komolec proti Grofji mizi in od tod proti severovzhodu ostanek nekdanje doline. Kjer se dolina na robu planote konča, so pod njo pri Obrhu bogati izviri vode. Podoben primer je pri Novem taboru, iznad katerega se zaključi dolina od Ribnika proti Smrečniku severno od Komarne vasi. V severnem delu planote se poleg dinarske smeri uveljavlja še alpska vzhodno-zahodna smer slemen in dolin, ki bi po njih na temelju izsledkov starejših proučevanj (9) tekle pred izoblikovanjem Črmošnjiške doline površinske vode z Roga proti vzhodu, proti zahodnim Gorjancem, ki smo jih imenovali Belokranjska vrata. ~--- 14. Gorjance vključujemo v naše študije le v toliko, kolikor jih gospodarsko izrabljajo naselja v Novomeški kotlini. Prav tu pa so Gorjanci najvišji, med Opatovo goro in Jugorskim prevalom najširši, najbolj zakraseli, gozdnati in neposeljeni. S tem načenjamo vprašanje, kako naj spravimo navedene prirodne enote v okvir glavnih prirodnih enot Slovenije. Mejo med krasom in nekraškim svetom skušajmo določiti po načinu odtekanja vode. Že podrobna hidrografska karta nam pove, da smo na takem prehodnem ozemlju, kjer so poglavitni vodotoki že površinski, medtem ko je v drobnem hidrografska mreža še kraška. Pri tem pa je treba poudariti, da so površinski vodotoki vendarle odtočnice kraških voda iz podzemlja. Pri določanju drobnega kraškega odtoka s površja se najlaže naslonimo na razprostranjenost vrtač (10). Pa še tako dobimo širši nesklenjen in zvijugan prehodni pas, ki poteka v glavnem od Trebnjega na Raduljo, po šmarješki prelomnici preko Krške kotline, pa ob Opatovi gori in ob južnih Gorjancih proti Metliki (11). Obravnavano ozemlje je prehodno tudi z vidika večjih prirodnogeografskih enot Slovenije. Krško hribovje prištevamo k panonskemu gričevju, Ajdovška planota, Rog, GorjanciJn vmesni hribi so deli visokih dinarskih kraških planot odnosno goro-vij. Novomeška kotlina pa spada k nizkemu krasu, ki je v Sloveniji zastopan le tu in v večji meri še v Beli krajini. Prav kar se tiče ostrega stika nizkega in visokega krasa, imata Novomeška pokrajina in Bela krajina precej skupnega. Pri obeh je tudi dobro razvit nivo 190 do 220 m, kije najbolj značilen tudi za hrvatski nizki kras, tako imenovano Slunjsko ploščo. Ta nivo se je ohranil v Novomeški kotlini, kjer je več površinskega pretakanja voda, bolj v obliki kop, sklenjen pa je ostal v malce večji nadmorski višini v zgornji Krški dolini med Dvorom in Kotom. Povsod je dobro izkrčen in poseljen. Tudi glede nastanka tega nivoja je marsikaj skupnega. Povsod je na krajeh obširnejših nepropustnih sedimentov, in sicer v Slunjski plošči in v Beli krajini okoli nekraške Karlovške kotline, ob Krki pa pred Kostanjeviško kotlino. Po starejših proučitvah (12) naj bi bil v Beli krajini globoko ugreznjen panonski nivo, po novejših pa bi bil iz prehoda pliocena v kvartar (13). Treba bo nadaljnjih študij, predno bomo mogli zatrdno reči, ali je to isti, v osnovi evstatični nivo iz prehoda pliocena v pleistocen, ki ga opazujejo v višini 180 do 200 m v raznih delih sveta, navadno ob morjih. Že omenjeni nivo v nadmorski višini 190 do 220 m je v nekem pogledu mejnik v razvoju površja: raz njega in raz višjega reliefa vode že dolga razdobja le odnašajo, medtem ko sta se v nižjem reliefu menjavali erozija in akumulacija, katere učinek je ravna Zaloška kotlinica. Za pleistocensko akumulacijo v Novomeški kotlini so doslej iskali razlago predvsem v krajevnih ojezeritvah (14). Prezrli pa so možnost, da je akumulacijo drobirja v Novomeški kotlini povzročila Sava, kije nasula v vzhodni Krški kotlini vršaj, v_katerem potekajo danes terase v višinah 160 do 165, 170 do 175, iljOTrnZOO do 220 m ..(15), (Danes teče Krka pod Rogom 29 m više kot je njen izliv v Savo (138 m). Če bi Sava z vršajem dvignila izliv Krke res na višino 220 m, bi Krka na debelo zasula Novomeško kotlino in bi se morali v njej zaradi kraškega odtakanja voda ohraniti ostanki nasipine do današnjih dni. Ker~f>a-tako-"visakih naplavin v Novomeški kotlini ni, dvomimo v tako visoko akumulacijo Save. Res so na Krško-Brežiškem polju ohranjene terase 220 do 220 m v tako obkrajni legi, da jih moremo imeti za lokalne vršaje potokov z gričevja; naslednja, 180 m visoka savska trasa na Krškem polju pa nas sili k mišljenju, da je Sava vendarle precej zvišala izliv Krke in je zato ta še v Novomeški kotlini znatno nasipavala. To je tudi eden izmed vzrokov, da pretežno apneniško ozemlje obravnavanega nizkega krasa ni tako »kraško«, golo in kamnito, marveč pokrito z debelo prstjo. SUMMARY Morphographic Survey of Regions of Novo mesto The purpose of the present paper is to show the principal natural regions of the studied territory to which refer the following contributions. The center of the studied region is the vvestern Basin of the R. Krka. Owing to the preponderant limestone composition and properties resulting from it, the west part has been given the name of Basin of Novo mesto. Of the subregions of the Krka basin are repre-sented Šentjernejsko polje, the tract of Dobrave, Novomeško Podgorje, the district °f Toplice, and the small basin of Zalog or Prečna. The periphery of the Basin of Novo Mesto, which is open towards east, is formed in the north by the western Krka hills and the hills of Trebelno (Trška Gora) respectively, the East Suha Krajina with the plateau °f Ajdovec and Globodol, in the west by Mt. Rog, and in the south by Mts. Gorjanci. Betvveen Rog and Gorjanci there are lower hills, for their communication importance called the gate of Bela Krajina (White Carniola). The northern mountainous periphery is interrupted by the Upper Krka Valley and partly also by the valley of the R. Temenica. Both these gaps are of great importance for Communications because in the whole course of history they have mediated anthropogeographic influences from NW. In accordance with the water flow, the territory is divided into a karstic part and a non-karstic part. The transition zone extends from Trebnje along the R. Radulja and the break-line of Šmarje aeross the Krka basin to Gorjanci. As most of the Basin of Novo mesto is occupied by the so-called low karst, more dis-cussed is the 190—220 m. karstic level, vvhich is very characteristic here and yet more for the bottom of Bela Krajina. The question of whether this peneplain is in its basis eustatic here as well, like the level of the same altitudes in the hinterland of oceans, is left open. Although the Basin of Novo mesto is preponderantly a limestone one, the character of the region is not exaggeratedly karstic. This is partly due to the Quaternary transformation. The opinion is expressed that the Quaternary accumulation occurred in the Basin of Novo mesto also because of the gravel amassment (accumulation) of the R. Sava that raised the mouth of the R. Krka. So far this fact has usually been overlooked by investigators. Li teratura 1. S. Ilešič, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geografski vestnik XXIX—XXX, Ljubljana 1958. 2. A. Melik, Posavska Slovenija. Ljubljana 1959. 3. S. Ilešič, Slovenske pokrajine. Geografski obzornik III, 2, Ljubljana 1956. 4. V. Kokole, Novomeška kotlina in njeno obrobje. Geografski obzornik IV, 1, Ljubljana 1957. 5. A. Melik, Prirodno gospodarska sestava Slovenije. Geografski vestnik XVIII, Ljubljana 1946. 6. A. Melik, Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. Geografski vestnik VII, Ljubljana 1931. 7. I. Gams, H geomorfologiji kraškega polja Globodola in okolice. Acta carsologica II, Ljubljana 1959. 8. A. Serko, Barvanje ponikalnic v Sloveniji. Geografski vestnik XVIII, Ljubljana 1946. 9. E. Lehmann, Das Gotscheer Hochland. Leipzig 1933. 10. A. Serko, Kraški pojavi v Jugoslaviji. Geografski vestnik XIX, Ljubljana 1947. 11. /. Gams, Problematika regionalizacije Dolenjske in Bele Krajine. Geografski vestnik XXXI, Ljubljana 1959. 12. F. Seidl, Zemeljski potresi pri Črnomlju v zvezi z geološko zgodovino krajine. Spomenica Drag. Gorjanoviču-Krambergeru, Zagreb 1925/26. 13. I. Gams, H geomorfologiji Bele Krajine. Geografski zbornik VI, Ljubljana 1961. 14. F. Seidl-W. Teppner, Der deluviale See von Prečna bei Novo mesto. Carniola IX, Ljubljana 1919. 15. S. Lipoglavšek-Rakovec, Krška kotlina. Geografski vestnik XXIII, Ljubljana 1951. 16. R. Piletič, Novomeško Podgorje. Geografski obzornik, VII, št. 1—2, Ljubljana 1960. PRISPEVKI H GEOMORFOLOGIJI NOVOMEŠKE KOTLINE Kremenčevi peski in starost reliefa Ob ogledu literature o geomorfološkem razvoju doline Krke ugotavljamo, da je doslej podrobno proučen le njen spodnji del v Krški kotlini (1), medtem ko so bili v območju Novega mesta raziskani le ilovnati sedimenti v Zaloški kotlinici (2, 3) in kremenovi peski pri Mokrem polju (4). O vseh drugih morfoloških potezah zgornjega dela doline pa so poročali poedini avtorji le mimogrede, predvsem v zvezi s proučevanjem širših področij (5, 6, 7, 8). Zato je ostalo nerešenih še veliko vprašanj o razvoju te pokrajine in so tudi naše raziskave,* ki smo jih izvršili poleti 1954, številne probleme le nakazale. V Novomeški kotlini je daleč najbolj razširjena kamenina apnenec, ki ji je zaradi svojih lastnosti vtisnil svojsko geografsko podobo. Veliko manj je tu dolomita, ki je v večjih površinah le vzhodno od Težke vode. Apniške, laporne in peščene kamenine, ki so se odložile v terciaru, pa so iz Novomeške kotline že močno odstranjene ter se pojavijo v večji meri šele v Krški kotlini, kjer prekrivajo debele plasti mezozojskih sedimentov. Kljub temu, da so se terciarne kamenine ohranile v Novomeški kotlini le v krpah, smo jim posvetili več pozornosti, ker se pojavljajo s precej čistimi kremenovimi peski, ki so tudi gospodarsko pomembni. Podobno smo pregledali tudi ilovnate nanose v Zaloški kotlinici, ki pripadajo že pleistocenu in so bili že doslej precej dobro preiskani (2, 3). Ob študiju tega, danes petrografsko precej homogenega reliefa so se nam odprli tudi mnogi drugi gemorfološko zelo zanimivi problemi. O starosti Novomeške kotline in njenega oboda je bilo izrečenih že več domnev. Predvsem je opaziti, da so pripisovali starejši geomorfologi reliefu mnogo večjo starost (9), kot so to izpričale kasnejše proučitve (6, str. 134). Starejše geomorfološke raziskave so se opirale predvsem na sodbe geologov, ki so na temelju ohranjenosti terciarnih sedimentov domnevali, da je zalilo mio-censko morje v grobem že izdelano kotanjo Krške kotline. Tako je oil Tornquist mnenja, da so se najvišji deli Gorjancev, ki obdajajo Novomeško kotlino na jugovzhodu, najbrže že v eocenu dvigali iznad ostale pokrajine (9). Melikove raziskave * Probleme predkvartalne geomorfologije sem na terenu raziskoval skupaj z Ivanom Gamsom. AJDOVSKA PLA NOTA Skica 1. Hidrografsko ožilje v Novomeški pokrajini. — Hydrographic veinage in the region of Novo mesto. pa so kasneje pokazale, da je ocenjena starost pretirana in da so celo naj višji deli Gorjancev najbrže spodnje pliocenske starosti (6, str. 124). Isto potrjujejo vse novejše geološke raziskave, ki obenem opozarjajo celo na še nekoliko manjšo starost vrhnjih izravnav na Gorjancih. Za to govore predvsem Pieraujeve ugotovitve (10, str. 139), da so miocenski in spodnjepanonski sedimenti v Krški kotlini samo relikti mnogo obsežnejšega morskega zaliva. Po njegovem mnenju, ki si ga je ustvaril na osnovi podrobne analize samih terciarnih sedimentov in favne v njih, bi se odlagali miocenski in spodnjepanonski sedimenti na obsežnejših uravnjenih površinah iz mezozojskih kamenin. Transgresije bi bile v nasprotju s starejšimi gledanji posledica velikih epirogenetskih in ne orogenetskih premikanj (10, str. 142 in 143). Po tej razlagi torej Krška kotlina ni nastala že pred udorom miocenskega morja, temveč šele po odložitvi debelih plasti miocenskih in spodnje-panonskih morskih sedimentov. Hkrati z ugrezom spodnje Krške kotline se je njeno celotno obrobje dvigalo, erozija in denudacija pa sta v pliocenu in pleistocenu od tod odstranili prvotno terciarno odejo. Tako so se terciarni sedimenti ohranili v večjem obsegu le v območju Krške kotline, kjer je bilo zastajanje v nasprotju s splošnim dviganjem kotline najmočnejše. V prid takemu tolmačenju govore morda tudi Germovškove ugotovitve (4), da nastopajo miocenski sedimenti tudi zahodno od šmarješke prelomnice. Omenja jih pri pralnici kremenovega peska in proda pri Mrzlem studencu, v istih plasteh pa so po njegovem mnenju tudi ligniti pri Gumberku. To nas opozarja, da šmarješka prelomnica ni bila tako ostra meja miocenskemu morskemu zalivu, kot se je to doslej domnevalo. Da se je relief v območju Novomeške kotline dejansko dvignil iznad ostale nižje pokrajine šele v pliocenu, potrjujejo tudi ugotovitve ob raziskavah pliocenskega kremenovega proda in peska pri Mokrem polju in Leskovcu, pa tudi v sami Novomeški kotlini, predvsem v okolici Ruperč vrha. Te raziskave so potrdile Germovškovo tezo, da je bila med dobo akumulacije morskih sedimentov in odlaganja kremenovega proda in peska precej časa na delu erozija (4). Za to govori najbolj dejstvo, da smo našli te peske pri Mokrem polju, severno od Žerjavina, na miocenskem mulju, pri mostu, kjer je kota 160, pa na litavskem apnencu in peščenjaku. Da je segla erozijska uravnava tudi na sosednje mezozojske kamenine, pa opozarja razen same najdbe kremenovih peskov na njih tudi podrobnejša raziskava odnosa med živoskalno osnovo in temi peski. S tem je ovrgla starejše tolmačenje, da so zasipali ti peski že prej izdelan, globoko razrezan relief v mezozojskih kameninah (4). Največje doslej ugotovljeno nahajališče kremenovega peska in proda na proučevanem ozemlju je na Mokrem polju. V obsežnejšem kompleksu nekako med Struškim gozdom in naseljem Pristavico ob Krki ter črto Žerjavin—Brezje vidimo v golicah razen tega peska tudi zelo mnogo kremenovega proda. Južno od tod pa prevladuje skoraj izključno pesek, kije na naše presenečenje v smeri proti Gorjancem čedalje finejši. Pogled v sestavo tega proda in peska in njun odnos do živoskalne osnove so nam omogočile številne peščene jame in golice ob kolovozih in ob glavni cesti Novo mesto—-Brežice. Tako je bil leta 1954 v peščeni jami zahodno od Mokrega polja ob desnem pritoku Mrzlega studenca pod Žerjavinom viden 15 m visok profil. Spodaj je bil 3 m globoko razkrit miocenski mulj, bogat fosilov. Na njem je bila naložena 4 do 5 m debela plast kremenovega proda. V vsem kompleksu, ki ga sestavlja kremenov prod, smo opazili značilno deltasto sedimentacijo. Plasti padajo proti jugovzhodu. Kremenov prod je tu precej debel, saj prevladujejo okrog 0,5 cm debeli prodniki, pa tudi do 1 cm debeli primerki niso redkost. Prod je na splošno precej čist brez blatne primesi. Te kremenove plasti deli ostra črta od okoli 7 m debelega nanje odloženega sloja peščenih ilovic. Črta enostavno reže spodnje deltaste plasti in opozarja na močno diskordanco. Isto lahko sklepamo tudi iz same sestave spodnjih plasti kremenovega proda in nanje odloženih peščenih ilovic, ki so v nasprotju s tem prodom bistveno drugačne. Že v prvi, okrog 1,5 m debeli ilovnati plasti je najti mnogo organskih delcev. Kremenčevim prodnikom in pesku je primešanih tudi zelo mnogo kosov dolomita, ki opozarja, da je bil relief takrat že močno razgiban in da je bilo tudi mehanično preperevanje prav izdatno. Plasti modre ilovice sledi navzgor rjava peščena ilovica s precejšnjo primesjo kremenovega proda in peska. Na splošno je ta plast močno blatna. Vrh nje si slede plasti rumenkasto-rdeče barve in je tudi v njih mnogo dolomitnih drobcev. Do vrha profila se menjavajo ilovice še v raznih barvnih odtenkih in je tudi v njih precej dolomitnih drobcev. Struktura in tudi sam izgled teh ilovnatih plasti opozarjata, da gre za značilno pleistocensko akumulacijo. Te ilovice lahko zasledujemo daleč proti jugu do Leskovca in Tolstega vrha. Na iste razmere naletimo tudi v peščeni jami pri pralnici kremenovega proda in peska na Mrzlem studencu (jug. orig. 1 : 25.000, 160 m; avstr. spec. 1 : 75.000, 164 m), le da je tu med prodnimi plastmi tudi zelo mnogo plasti peska in ilovice. Na severnem koncu tega kopa smo opazili dve črti, ki diskordantno sekata peske in potekata v smeri NNW—SSL. Ob obeh črtah so kremenovi peski premaknjeni, kot nazorno kažejo pretrgane in lepo obarvane peščene plasti. Nedvomno so to poči in premiki, ki so nastali ob znani prelomnici mimo Spodnjega Kronovega, Polhovice, Pristave in Orehovice proti jugovzhodu (1, str. 90). To jasno kaže, da je prišlo v šmarješkem prelomnem področju do premikov še po odložitvi kremenovega proda in peska. Zelo zanimive ugotovitve je dal tudi ogled kremenovega peska pri Leskovcu v štirih velikih peščenih jamah okrog vzpetine s koto 270. Prvo jamo, ki je bila odprta proti vzhodu, so zaradi izčrpanja kremenovega peska takrat že opustili. Na njeni severni in južni ter celo na zahodni strani je izstopala živa skala, ob kateri pa je bilo še vedno toliko peska, da smo lahko dobili jasno sliko o njegovi strukturi in legi. Na splošno je tu kremenčev pesek precej droban, saj njegova debelina domala ne doseže 0,5 m. Ilovnatega gradiva je vmes precej manj kot v peskih in prodih pri Mokrem polju, dasi je gradivo s te peščene jame tako sorodno z gradivom na Mokrem polju, da ju lahko upravičeno vzporejamo. Zaradi izredne čistosti in homogenosti gradiva pri Leskovcu ne moremo sprejeti Germovškove misli (4), da bi bili ti peski odloženi že na močno dvignjen relief Gorjancev in da bi tako zapolnili globoko zarezane doline, ki so bile izdelane že pred njegovo akumulacijo. Proti tej tezi govori tudi ugotovitev, da padajo plasti kremenovega peska za 70° proti NNW in da se prav v taki legi stikajo ti peski z živo-kalno osnovo. Iz tega jasno izhaja, da ti peski niso več v primarni legi, temveč da so tektonsko močno premaknjeni. Da so plasti peska skladno nagnjene z živoskalno osnovo, pa še govori za to, da so bili najbrže prvotno odloženi na precej uravnjeni dolomitni podlagi in so prišli v sedanjo lego šele po močnih tektonskih premikih. Podobne razmere smo našli tudi v sosednji peščeni jami, iz katere so leta 1954 še črpali pesek. Tudi ogled te jame nam je vsilil mnenje, da so kremenovi peski nekako ujeti med dolomitne plasti, ki so prišle v sedanji položaj šele po odložitvi peska. O tem bi razen same skladnosti med nagnjenostjo peščenih plasti in živoskalno osnovo pričala še ugotovitev, da je tudi v tej jami prehod med peski in živo- skalno osnovo precej oster in ni nikjer opaziti debelejših dolomitnih kosov med finim peskom, kar bi bilo logično, če bi obstajale te živoskalne stene že pred odložitvijo kremenovega peska. Do podobnega prepletanja pa bi prišlo tudi v primeru, če bi nastal kremenov pesek iz dolomitne osnove, ki bi ji preperevanje izlužilo vezivo, kot to trdi Hrovat (11, str. 57—58). Vse to nas je utrdilo v že izrečeni domnevi, da so bili ti peski prvotno odloženi na precej uravnjeni dolomitni površini in imajo sedanji položaj šele po kasnejših premaknitvah. Tudi kasneje odkrite jame na proučevanem ozemlju teh ugotovitev ne spreminjajo. Podobne zaključke so terjali tudi kremenčevi peski v ostalih peščenih jamah, n. pr. pri Ruperč vrhu, kjer so prav tako čisti in drobnozrnati. Prav tako govori za močne tektonske premaknitve tudi zelo premaknjen kremenov prod in pesek v območju Zaloške kotlinice pri Volavčah, kjer so našli v njem več poči. Ugotovitev, da so obstajale v dobi akumulacije kremenovih peskov v območju Gorjancev obsežne, široko uravnane površine, tako na terciarnih sedimentih kot v še starejših dolomitih, je jasno opozorilo, da zgolj na osnovi ohranjenosti miocen-skih sedimentov v Brežiško-Krški kotlini ne moremo sklepati o obsegu miocenskega morskega zaliva, saj so bili ti v času tega velikega uravnavanja najbrže na širokih površinah odstranjeni. To bi se ujemalo tudi s Pieraujevimi zaključki, kije do njih prišel na popolnoma drug način (10). Izredno fina struktura in velika čistost kremenovih peskov v neposredni bližini osrednjega najvišjega dela Gorjancev govori tudi v prid domnevi, da se- Gorjanci v dobi akumulacije teh peskov niso izraziteje dvigali nad ravnino, saj bi bile v tem primeru plasti peska mnogo bolj različne in pomešane tudi z bolj grobim prodom pa tudi z rdečo kraško zemljo^— r TJeliefT območju Novomeške kotline je torej v velikem najbrže rezultat zgornje pliocenske in pleistocenske dobe in je prišlo do intenzivnega dviganja- Gorjancev na jugovzhodni strani Novomeške kotline po odložitvi kremenovih peskov, torej v zvezi z velikimi tektonskimi premiki. O podobnih premaknitvah in dvigih teh peskov pa imamo poročila tudi iz vzhodnega dela Gorjancev (9, str. 107). Ker so kremenovi prodi in peski močno premaknjeni in so se ohranili le v posebno ugodnih položajih, kjer so nekako ujeti in stisnjeni med dolomitne in apniške grude, lahko samo sistematična vrtanja dajo jasno sliko o obsežnosti njihovih nahajališč. Prav zadnji čas proučujejo tudi nahajališče kremenovega peska kraj avto-strade pri Raki, kar obeta biti še bolj izdatno. Nivoji, terase in suhe doline v Novomeški kotlini Sredi splošnega tektonskega premikanja, ki je sledilo uravnavanju reliefa, je Novomeška kotlina zastajala v primeri s svojim močneje se dvigajočim obrobjem Gorjancev, Roga in Suhe krajine. To se dobro ujema s Tornquistovimi dognanji, ki sta jih sprejela tudi Melik (6, str. 124) in Rakovec (7, str. 28), da so najvišje •s Karta I. Geomorfološka karta Novomeške kotline. Nivoji in terase so označeni glede na nadmorsko višino. — Geomorphologic map of Basin of Novo mesto. Levels and terraces are indicated according their altitudes. — 1. younger karstic valleys; in some of them, in rains surface stream is renewed on short distances. —• 2. older dry valleys. uravnjene površine na Gorjancih najbrže rezultat iste uravnave, ki so jo kasnejši tektonski premiki razlomili in dvignili različno visoko. K temu nekdaj obsežnemu zgornjepliocenskemu ravniku bo morda treba uvrstiti širše uravnjene površine na NNE strani Trdinovega vrha v višini 960 do 970 m'in planote v višini okrog 900 do 930 m, ki se proti vzhodu postopno znižujejo, najprej na 700 m, potem na 600 m in končno okrog Stojdrage celo na 500 m (9, str. 103). Postopno zniževanje razlomljenih ravnikov opazimo tudi na skrajnem jugozahodnem obodu Novomeške kotline že ob Rogu (gl. sl. 1). Taka zelo lepa planota Slika 1. Pogled iznad Težke vode čez široke ravnike proti Trdinovemu vrhu. — View above Težka voda over large levels tovvards Trdinov vrh (Trdina’s Summit) in Mts. Gorjanci. v višini okrog 800 do 850 m je takoj zahodno od Trdinovega vrha. Proti severu se spusti z mogočno stopnjo, ki jasno omejuje Novomeško kotlino z južne strani, z nekoliko manjšo stopnjo pa se spusti ta ravnik tudi proti zahodu, proti veliki suhi dolini, ki je po njej speljana cesta iz Novega mesta proti Metliki. Ta planotast svet je skoraj v celoti že močno zakrasel. Na njem so dobro ohranjene suhe doline, ki se raztezajo na obe strani, proti NW in SE. To nas opozarja, da je moralo tu nastati razvodje že pri prvih tektonskih premikih. Proti severu potekajoče suhe doline obvise v višinah okrog 650 do 700 m. V teh višinah opazimo že nižjo uravnavo, ki je posebno ob Velikem Paležu, ki teče zaradi nepropustnih kamenin še vedno površinsko, izredno široka (gl. sl. 2). Najstarejšemu ravniku pripada najbrže tudi nekoliko nižji svet zahodno od s*die doIihe,~ki po'njej pelje cesta Novo mesto—-Metlika. Vendar je ta svet že močneje razrezan in moremo le na osnovi vrhov z višinami okrog 700 m sklepati, da je taka planota nekoč obstajala. Na večjo suho dolino na tem ravniku trčimo zahodno od Malega Škrbca (721 m). Dolina je že močno zakrasela in je povezana z mnogo obsežnejšo suho dolino, ki se nadaljuje izpod vasi Podgrad proti Vinji vasi in Cerovcu ter naprej proti vzhodu do Težke vode (gl. sl. 3). Kljub zakraselosti jo ni težko slediti proti mlajšim, lepo ohranjenim suhim dolinam v porečju Težke vode. Na splošno so Slika 2. S poti na Gospodično se odpira izredno lep razgled na obsežne ravnike v zahodnih Gorjancih; spodaj in sredi slike se vidi uravnava v višini 650—700 m na obeh straneh Velikega Paleža, v ozadju pa okrog 800 m visok ravnik. — W.:dely extended levels in the vvestern part of Mts. Gorjanci. stopnje med starejšimi in mlajšimi suhimi dolinami tu majhne. Razmeroma slabo izražene stopnje in precej globoko zarezane doline opozarjajo, da tektonski premiki v zahodnem delu Gorjancev niso bili le manj intenzivni, temveč menda tudi počasnejši kot v osrednjem delu tega gorstva. Zato so tudi doline relativno pozno zakrasele. Podobna suha dolina je tudi zahodno od Velikega Škrbca (771 m). Začenja se med Peščenikom (846 m) in Kilovcem (662 m) in se nato precej strmo spušča proti severu do višine 530 m. Tu prehaja preko več 10 do 20-metrskih stopenj v mlajše, lepo izoblikovane suhe doline Težke vode. Tako se da tudi pri tej dolini, ki se začenja na najvišji planoti, ugotoviti zveza z mlajšimi, bolje ohranjenimi dolinami niže spodaj. Pri ogledu največjih dolin na tej najstarejši 670 do 771 m visoki planoti se dobro vidi, da so usmerjene povečini proti severu in se zato da ugotoviti njihova nepretrgana zveza z mlajšimi dolinami niže spodaj. Medtem ko je planota v celoti usmerjena proti severu, pa je proti jugu odrezana z mogočno nerazgibano stopnjo; s stopnjo se spušča tudi proti zahodu, dasi je ta nekoliko manj izrazita. Tako izoblikovan relief vsiljuje misel, da je prišlo do največjih premikov, ki so najbrže precej zabrisali starejšo hidrografsko mrežo, prav ob prelomih na južni strani ravnika in da se je šele takrat ostro začrtala meja med porečjem Krke in Kolpe. S tem se je Shka 3. Ob pogledu na suho dolino, ki jo spremljamo od Podgrada mimo Vinje vasi in Velikega Cerovca proti Težki vodi, vzbujajo pozornost položna nižja pobočja, ki postanejo tik nad vrtačami v dnu doline hitro bolj strma. Ce je pregib v tesni zvezi z morfogenezo teh vrtač, bi bilo mogoče tolmačiti njihov nastanek v suhih dolinah s prekinitvami in poživitvami zakrasovanja. — Dry Valley between Podgrad and Vinja vas. tudi dokončno izoblikovala južna meja Novomeške kotline. Vprašanje, v koliko so ti premiki vplivali na tok Krke, ki naj bi po nekaterih domnevah tekla prvotno v smeri roške prelomnice proti SSE, pa moramo pustiti še odprto. Tolika razrezanost te planote nas torej opozarja, da seje začelo tod zakrasovanje nekoliko kasneje in da so reke razmeroma dolgo konkurirale dviganju. Morda nam to pojasnjuje počasnejše dviganje tega sveta, na kar opozarja Melik (5, str. 112), kr podčrtuje, da so se dvigali Gorjanci zahodno od temeniške prelomnice manj izrazito. Nižja stopnja istega nivoja so široko uravnjene površine v višini okrog 520 do 550 m, ki so se posebno južno od Podgrada, Pristave in Mihovca široko ohranile. Tako ugotovimo tudi tu, podobno kot pri višjih bolj vzhodno ležečih planotah V višini 800 do 850 m in 650 do 700 m), proti Trdinovemu vrhu dva vodilna nivoja. v obeh primerih je nižja stopnja izredno lepo ohranjena, medtem ko je Vlšja stopnja, posebno pri uravnavah vzhodno od temeniške prelomnice, močno razčlenjena po globokih suhih dolinah. Sestop s teh nivojev k nižjemu planotastemu svetu ni povsod enak. Vzhodno d temeniške prelomnice je prehod oster, saj ga predstavljajo visoka nerazgibana pobočja in jih vzporedna obsežna suha dolina, ki se posebno pod Badovincem zelo poglobi, še celo poveča; zahodno od tod pa je sestop morfološko slabše izražen in je prav zato zveza med dolinami na planoti in mlajšimi dolinami niže spodaj veliko bolj ohranjena. V primerjavi z osrednjimi Gorjanci je bilo dviganje skromnejše tudi v območju Ajdovške planote. Morda bo treba šteti tudi uravnjene površine na njenem skrajnem južnem kraju v višini 590 do 600 m k isti uravnavi, ki sojo tektonske sile v območju Gorjancev razkosale in dvignile različno visoko. Večje uravnjene površine iz te dobe predvidevamo tudi na Rogu, kjer pa jih še nismo raziskali. Vprašanje geneze teh najstarejših uravnav moramo pustiti še odprto, čeprav opozarjajo suhe doline na prisotnost rek, ki so prav gotovo erodirale in ustvarjale s svojo nasutino v toplejšem podnebju ugodne pogoje tudi za korozijo. Kako so pri tem soodločali drugi činitelji, predvsem večja razprostranjenost različnih nepropustnih kamenin, ki so za nastajanje uravnjenih površin na apnencu odločilnega pomena, na kar opozarjajo tudi razmere ob Velikem Paležu, bodo pokazale podrobne geološke in morfološke raziskave. Pri študiju nižjih nivojev v višinah 360 do 460 m se je pojavilo vprašanje, ali pripadajo uravnjene površine tod istemu nivoju, ki je rahlo nagnjen proti severu in so ga oblikovali z Gorjancev tekoči potoki, ali pa ga je treba razdrobiti v manjše uravnjene površine, ki so posebno pogostne v višinah 440 do 460 m, 410 do 430 m in 360 do 385 m. Za enoten nivo govori predvsem dejstvo, da so stopnje med po-edinimi uravnjenimi površinami zelo položne in slabo izražene celo tam, kjer so erozijskega nastanka, n. pr. na razvodju dveh dolin, ki se z obeh strani zarezujeta v nivo. Za tako razlago govori tudi jasna omejitev domnevno enotnega nivoja napram nižjemu svetu. Kljub vtisu, da imamo opraviti z istim nivojem, bomo vendarle zaradi preciznosti opozarjali na vse tri stopnje, torej na uravnjene površine v višinah, ki smo jih zgoraj nakazali. Zgornjima dvema stopnjama ustreza izredno lep nivo nad Vršnimi seli. Ta ima takoj nad vasjo višino 418 m, proti jugu se dviga na 435 do 436 m, na drugi strani suhe doline, ki ga reže, pa celo do 440 in 450 m. Največjo višino doseže nivo pod Kilovcem. Isti stopnji lahko opazimo tudi vzhodno od tod; na nižji stojita Mihovec in Pristava, na višji pa Podgrad, Konec, Vinja vas in Veliki Cerovec. Vse tri stopnje pa so izredno lepo ohranjene med Težko vodo in Klam-ferjem (gl. sl. 4); na najvišji (440 do 450 m) stoji Iglenik (451 m), na nižji Vrhe in Dolž, medtem ko bi tretji, najnižji stopnji ustrezale uravnjene površine okrog Zajčjega vrha (382 m). Vzpetino 357 m, pod katero stoji Mali Orehek, najbrž ne bo več kazalo uvrstiti k temu nivoju. Mnogo bolj razrezan in poškodovan je ta nivo med Žlebom in Rateškim potokom v Jurjevcih, kjer so ga mlajše doline posebno močno razčlenile. Morda bo treba uvrstiti k zgornjima stopnjama tega nivoja tudi planote med Rateškim potokom in Pendirjevko severozahodno od Koželjevke. Slika 4. Pogled čez Veliki Cerovec proti uravnjenim površinam na severovzhodu v višini okrog 360—450 m. Ker se nagibajo te površine stran od srednjega grebena Gorjancev, so morda na nastanek tega nivoja vplivali predvsem potoki z Gorjancev. — Veliki Cerovec and 360—450 m levels in the background. V podobnih višinah je ugotovil Melik nivoje tudi na WNW strani Novomeške kotline na Ajdovški planoti (1, str. 93), Lipoglavšek pa tudi niže ob Krki v Krški kotlini (1). Na severni strani Novomeške kotline so na njih vasi Gorenje in Dolenje Kamenje ter Dobrava; širše uravnjene površine v teh višinah so tudi na NW strani Velikega Kala in na Trški gori. V nasprotju z izredno ohranjenostjo tega nivoja je naslednji nižji nivo v višini 330 do 350 m veliko bolj krajevnega značaja in ne zajema širokih površin. Na njem stoje Vršna sela. V manjših površinah ga zasledimo tudi vzhodno od tod proti Mihovcu. Režejo ga številne suhe doline in je zaradi zakraselosti pokrajine ves v gozdu. V večjem obsegu opazimo isti nivo zopet v Novi gori, od koder mu moremo slediti še čez Trško goro proti Velikemu Orehku. Izredno lepo je ohranjen med Klamferjem in Šajsarjem, pa tudi vzhodno od tod proti Dolenjemu Suhadolu. Na severni strani kotline stoji na njem Kozarjev Kal in tudi vas Dobje; opazimo pa ga tudi pod Vinjim vrhom. široke površine ima nižji nivo v višinah 290 do 310 m. Najbolj širok je med Vršnimi seli, Mihovcem, Birčno vasjo in Ljubnom. Razrezan je po mnogih zakraselih stranskih dolinah velike suhe doline, ki ji sledimo izpod Vršnih sel mimo Birčne vasi in Stranske vasi proti vzhodu. Te doline opozar- 4 — Dolenjska 49 jajo, da je bilo tu verjetno že v dobi nastajanja tega nivoja pomembno hidrografsko stečišče. Izrazite uravnjene površine v teh višinah so še južno od Dolnje Težke vode, posebno v povirju Težke vode severno od Velikega Cerovca. Na njih stoji Mali Cerovec. S ceste, ki vodi v Belo krajino, je ta nivo posebno lepo viden. Na široko je ohranjen ta nivo tudi na obeh straneh Klamferja. Na njem stoje vasi Verdun, Hrib in Hrušica. Zasledimo pa ga tudi nad Brusnicami okrog Janže-vega vrha. V istih višinah so široko ohranjene tudi površine na severni strani Novomeške kotline med Luknjo v Zaloški kotlinici in vasjo Jablan. Videti je, daje tekla Temenica v tej dobi še površinsko proti Zaloški kotlinici. V podobnih višinah so uravnjene površine tudi vzhodno od Kačje Ride v smeri železnice Mirna peč—Novo mesto. Na njih so Dalnji vrh, Boršt in Goli vrh. Skromnejši obseg ima ta nivo navzdol ob Krki. Na njem so Sevno, Herinja vas, Šmarješke Toplice. Izrazite položne površine v tej višini so tudi pod Vinjim vrhom. Naslednji nivo v višini 270 do 280 m je pogosto težko ločiti od pravkar opisanega. Zato je morda najbolj pravilno, da ga smatramo le za nižjo stopnjo tega nivoja (290 do 310 m). Opazimo ga na NW strani Ljubna, pa tudi med Ruperč vrhom in Malim Podljubnom. Med Vršnimi seli, Birčno vasjo in Mihovcem ga zasledimo le ob suhih dolinah, medtem ko zajema vzhodno od tod v območju Jurne in Koroške vasi ter severno od tod proti Rakovniku in Težki vodi mnogo širše površine. Ker so površinski vodotoki precej dolgo kljubovali zakrasovanju, je ta precej širok nivo močno razkosan. Še bolj proti vzhodu je mnogo manj ohranjen in ga zasledimo le med Klamferjem in Šajsarjem ter ob Rateškem potoku. Ob že ponovno omenjeni široki suhi dolini med Vršnimi seli in Stransko vasjo ter Težko vodo je razen obeh najnižjih doslej opisanih nivojev lepo ohranjen tudi nižji nivo v višini 255 do 265 m. Na njem je vas Lakovnice, v manjših površinah pa ga opazimo tudi med Petelincem in Težko vodo. V območju Zaloške kotlinice ga opazimo na severozahodni strani Ljubna, med Boričevim in Vrhom pa tudi proti Težki vodi. Najširše površine tega nivoja pa smo ugotovili vzhodno od Težke vode proti Rateškemu potoku. Na njem so Šentjošt, Gora in Potov vrh. V dobi, ki je sledila uravnavanju tega nivoja, je moralo priti do večjih hidrografskih sprememb. Tako nas opozarja višina suhe doline med Dolenjim Vrhovim in Suhorjem (251 m), daje takrat Temenica prenehala površinsko teči proti Zaloški kotlinici; tudi staro hidrografsko stečišče južno od Ljubna in Ruperč vrha je začelo slabeti in so se vedno bolj kazale tendence globinske erozije in zakrasovanja. To dobro dokazuje tudi naslednji nižji nivo (230 do 245 m), ki ga lahko opazujemo ob Petelincu le še nekako pod Birčno vasjo. Navzgor po suhi dolini tega nivoja ni več opaziti; zato domnevamo, daje bilo tod bočno vrezovanje že prav skromno. Da se je nivo ob Petelincu tako dobro ohranil, gre pripisati temu, da teče v zatišju pred Krko, ki je postala v tej dobi edina večja reka Novomeške kotline. Razen ob Petelincu smo zasledili ta nivo tudi na severni strani Novomeške kotline, predvsem nad Kamencami in na Mestnih njivah. Ohranil pa se je tudi v zatišju Krke severno od zaselka Kij nad Luterškim selom. Na uravnjene površine teh višin v Krški dolini opozarja tudi Lipoglavšek (1, str. 97). Zaradi takega razvoja se je hidrografska mreža čedalje bolj osredotočila na skrajni severni del Novomeške kotline in so na jugu proti Gorjancem ostajale čedalje večje površine brez površinskih tokov. Le Težka voda in nekaj drugih pritokov Krke vzhodno od nje se je vzdržalo na površju vse do izliva v njo. Hkrati s tem razvojem seje začela severno od usahle doline, po kateri zdaj skromno teče Petelinec, razvijati mlada hidrografska mreža. Pritegovala jo je Zaloška kotlinica, ki se je verjetno najbolj ugrezala. Pri razvoju te mreže so bili najbrže odločilnega pomena najrazličnejši peščeni nanosi, ki so omogočili mlajšim skromnim potočkom med Jurko vasjo in Šmihelom precej dolgo časa površinski tok, za kar govore lepe suhe doline v njihovem povirju. Terase pod nivojem 230 do 245 m izgledajo mnogo mlajše in so tudi bolj sklenjene, ker so za razliko s starejšimi terasami, ki so izdelane skoraj izključno v apniški oziroma dolomitni skali, pogosto izoblikovane tudi v mehkejšem akumulacijskem gradivu. Višje tri ali štiri terase v višinah 195 do 225 m je pogosto težko ločiti med seboj. Ker zavzemata največji obseg terasi v višinah 200 do 220 m (gl. sl. 6), domnevamo, da jima ustreza v Krški kotlini v isti višini širok nivo, ki ga omenjata Nagode (8, str. 88) in Rakovec (1, str. 97 do 98). Raziskave so pokazale, da so ostanki zgornje terase v višinah 210 do 218 m skoraj izključno gorice, ki opozarjajo, da je v dobi njenega razrezovanja Krka že močno meandrirala. Manjšo prekinitev tega razrezo-vanja predstavlja nižja terasa v višini 200 do 205 m, ki je nastala zaradi nekoliko močnejšega bočnega vrezovanja. Na Mestnih njivah in na nasprotni strani Krke nad Irčo vasjo dosežejo položnejše oble gorice celo višino 225 m. V koliko so se tu morda ohranili sledovi neke tretje, najvišje terase iz te skupine, še ni jasno. Pod temi terasami opazimo še eno nižjo teraso v višini 195 m. Tudi ta je zelo mrazita, dasi ni tako široka, je pa mnogo bolj navezana na ožjo dolino Krke in Težke vode. Posebno široke površine zavzemata terasi 200 do 220 m med Dolenjskimi Toplicami, Praprečami in Mraševim. široko sta se ohranili tudi na vsem južnem m vzhodnem obrobju Zaloške kotlinice, kjer jima moremo slediti tudi ob Krki navzdol proti Mokremu polju. Posebno izraziti sta vzhodno od Grabna, severovzhodno od Mačkovca, pri Smolenji vasi ter na obeh straneh Krke pri Otočcu že °b vstopu v Krško kotlino. Terasa v višini 195 m je posebno lepo ohranjena nad Grobljami in ob Težki vodi pod Šmihelom. V ustreznih višinah je tudi nižji prehod med Brodom in železniško postajo Kandijo. Vidna je tudi zahodno od tod na vsem južnem obodu Zaloške Votlinice in navzdol ob Krki proti Mokremu polju. Medtem ko so obravnavane terase med Dolenjskimi Toplicami, Praprečami in Mraševim povečini vrezane v živo skalo in so zato zelo zakrasele, so nekako zahodno Slika 5. V kopu kremenovega peska v Volavčah se zelo dobro vidijo tektonsko močno premaknjene plasti. Puščica označuje prelom, ob katerem so plasti kremenovega peska pretrgane. — Flintsand pit at Volavče. Breakline shovvn by the arrovv. od Potoka proti Beričevu akumulacijske. Sestavljajo jih kremenčevi peski z različno primesjo ilovnatega gradiva. Golice v 12 do 15 m globokem kopu pri Volavčah so pokazale, da so v spodnjih 8 do 10 m globokih plasteh kremenčevi peski zelo čisti in da se njihova čistost z globino še veča. Po izgledu močno spominjajo na peske pri Ruperč vrhu, le da se njihova grobost hitreje menjava. Kot pri drugih nahajališčih kremenovega peska moremo tudi tu ugotoviti močno tektonsko premaknje-nost in pretrtost. Zaradi različno obarvanih plasti je slika še posebno instruktivna. Tu ne gre le za večjo ali manjšo nagnjenost plasti, temveč za prave premike ob drsnih ploskvah (gl. sl. 5). Te kremenčeve plasti so prekrite s 5 do 6 m in celo še bolj debelo močno preperelo plastjo peščene, rjave, rdečkastorjave in rumene ilovice, kije v spodnjih plasteh svetlosiva. Vzhodno od Skrjanč proti Otočcu in tudi proti severu na levi strani Krke so te terase večinoma zopet v živi skali, medtem ko se začno akumulacijske terase šele pri Otočcu. Tu smo sijih posebno natančno ogledali (gl. sl. 6). Pri tem smo ugotovili, da je terasa severno od Otočca vrezana v živo skalo, jnedtem Jco_sestavlja ustrezne terase (200 do 220 m) na desni strani Krke v Otoškem borštu in v Struškem gozdu kremenčev pesek in prod, čez pa so odložene plasti rumenih, rjavih in rdečkastih ilovic z močno primesjo dolomitnih kamnatih kosov; navzdol ob Krki pa so te terase vrezane v najrazličnejše terciarne laporje in tudi kremenčeve peske. Slika 6. Široke terase v višini okrog 200 m, ki spremljajo dolino Krke, dajejo Novomeški kotlini značilno podobo. — Terrace 200 m above the R. Krka. Iz tega se jasno vidi, da sestavljajo te terase v nasprotju s starejšimi terasami mnogo bolj raznolike kamenine. Opazujemo jih v mezozojskih apnencih in dolomitih, v terciarnih laporjih in v najrazličnejših prodih in peskih. Da so tako kot ostale kamenine tudi peski starejši od teras, dokazujejo razmere pri Volavčah v Zaloški kotlinici, kjer terase diskordantno režejo močno premaknjene plasti kremenovega peska. Iste starosti kot terase so morda le čez odložene plasti ilovic z mnogimi drobci dolomita, ki opozarjajo na krepitev mehaničnih procesov in s tem morda že na nekoliko hladnejše podnebje. Tako različna petrografska sestava zelo otežuje vzporejanje teh teras. Težave pa povzroča tudi to, da so pri njihovem nastanku razen Krke, vsaj v območju Mokrega polja in proti Šentjerneju, soodločali tudi veliki pritoki z Gorjancev, ki so povzročili, da se te terase proti Gorjancem rahlo dvigajo. Zato je njihova višina odvisna tudi od tega, kako daleč na obrobje je prodrla Krka v naslednji dobi erozije. Kljub vsem tem razlogom, ki otežujejo podrobnejšo korelacijo teh teras, moremo Iz njihove velike razprostranjenosti in razmeroma majhnih višinskih razlik vzdolž Krke sklepati, daje bil strmec Krke v času njihovega nastajanja razmeroma majhen. Vsekakor bodo lahko šele podrobnejše raziskave bolj osvetlile odnos med pravimi terasami Krke in položnejšimi površinami, ki so jih isti čas ustvarjali pritoki z Gorjancev. V zvezi s temi terasami smo se dotaknili tudi vprašanja jezera v Zaloški kotlinici. ki naj bi po Seidlu segalo do višine okrog 205 m (2, str. 151). Da bi razčistili to vprašanje, smo sistematično pregledali ves severni in severovzhodni del te kotlinice med Stražo, Podgoro, Prečno in Cegelnico. Vendar iznad višine 185 m nismo našli nanosov, ki bi utegnili biti jezerski. Na vsem vzhodnem obrobju Zaloške kotlinice smo videli v širokih golicah, tako v klancu glavne ceste nad Prečno in tudi ob razširjeni cesti, ki se vrh tega klanca odcepi proti Češči vasi, zgolj rumeno in rdečo ilovico, ki več metrov debelo prekriva apniško živo skalo. Tod na splošno prevladujejo v vrhnjih plasteh bolj rumene ilovice, v smeri proti živoskalni osnovi pa so čedalje bolj temnordeče in je vmes tudi vedno več črnih črt in marog. Obenem nas je ogled teh profilov opozoril, da meja med rdečimi in rumenimi ilovicami ni vodoravna črta, temveč da se ujema z nagnjenostjo apniške živoskalne osnove, kar je najboljše znamenje, da so te ilovice le prepereli preostanek apniške živoskalne osnove. Posebno lepo se je to pokazalo v prečenski opekarni, kjer je pod ilovico močno izlužena apniška živoskalna osnova. Zato se ne moremo strinjati s Seidlom (2, str. 150), ki trdi, daje pogozdena gričevnata pokrajina med Prečno, Cegelnico in Geščo vasjo razrezana površina starejšega jezera, ki se je tod zadrževalo v višini 205 m. Previsoko je Seidl postavil tudi teraso med Prečno in Marofom, ki pripada najbrže terasi v višini 185 m, dasi je zaradi močne denudacije rdeče ilovnate prepereline s strmih pobočij v resnici nekoliko višja. Tudi finozrnate peščene ilovice nad široko teraso v višini 205 m pri Stavči vasi niso nič boljši dokaz za nekdanjo ojezeritev. Pomen teh nanosov še zmanjšujejo profili v jami Poganke, ker opozarjajo, da so bržčas ekvivalent istih peskov, ki jim sledimo nad Dolnjo in Gornjo Stražo nekako do višine 285 do 300 m ter jih vidimo v večjih kompleksih tudi na južni strani Zaloške kotlinice, o katerih smo že izrekli mnenje, da so mnogo starejši od teras, ki so vanje samo zarezane. Šele po nastanku teh teras v višini 225 do 195 m je sledila močna erozija, ki je odstranila zlasti z Zaloške kotlinice veliko nanosov, najbrže predvsem kremenčevih peskov, ki tvorijo teraso na njenem južnem obrobju. Šele v to erozijsko korito so bili odloženi sedimenti nekako do višine 185 m, ki zavzemajo zlasti v tej kotlinici zelo velik obseg. Opisane terase in nivoji, ki jih moremo v večini primerov slediti vzdolž vse Novomeške kotline, torej kažejo, daje potekal razvoj v vsej kotlini precej podobno. Razlike med pretežno apniškim reliefom zahodno od Težke vode in svetom vzhodno od tod, kjer se uveljavlja tudi dolomit, so nastale torej šele po dvigu poedinih nivojev iznad takratnega najnižjega dolinskega dna. Šele potem je prišlo na apnencu do zakrasovanja, medtem ko so se na dolomitu še naprej obdržali površinski tokovi. S tem opisom glavnih morfogenetskih značilnosti Novomeške kotline smo seveda opozorili le na najvažnejše razvojne tendence raziskanega področja in so ostala številna osnovna vprašanja še nerešena, n. pr. v koliko sta pri nastanku značilnih oblik soodločali tektonika oziroma klima in kako je vse te procese modificiralo krčenje terciarnih kamenin na krajevno zelo omejena področja. Že uvodoma smo poudarili, da so bili pri nastanku najstarejših uravnav fluvia-tilni procesi odločilnega pomena in da nas številne okoliščine navajajo na misel, da je takrat prekrival kremenčev pesek široke uravnjene površine iz petrografsko zelo različnih kamenin. Vsiljuje se predstava, da so obstajale takrat v območju Novega mesta široke akumulacijske ravnine, kjer živa skala najbrže ni bila posebno globoko spodaj. Spremembo so nato nedvomno povzročili širokopotezni tektonski premiki. Sredi splošnega dviganja celotnega obrobja, tako Gorjancev, Roga in Suhe krajine, pa je Novomeška kotlina nekako zaostajala. Kako seje v tej dobi obnašal kremenčev pesek, je težko reči. Domnevamo lahko samo, da je najbrže dolgo časa zaviral zakrasovanje in tako omogočal površinsko hidrografsko mrežo. Na stiku tega peska z apniškimi kameninami pa je prišlo najbrže tudi do pomembnih korozijskih procesov. To lahko sklepamo iz opazovanj najnižjih nivojev, ki so ponekod vrezani v nepropustnih terciarnih lapornatih in peščenih kameninah, drugod pa v apniški oziroma dolomitni živi skali. Kako tesno so bile površinske vode povezane s tem peskom, se najbolj vidi po tem, da so tudi povirja manjših dolin med Rateškim potokom in Pendirjevko na večjih zaplatah kremenovega peska. Tudi neznatne vodice med Težko vodo in Ljubnom imajo svoja povirja okrog Ruperč vrha in Birčne vasi ter Podljubna le tam, kjer so se ohranile večje krpe tega peska. Zdi se, da so odigrali kremenčevi peski odločilno vlogo tudi pri morfogenetskem razvoju suhe doline južno od Ljubna, Birčne vasi in Ruperč vrha, kjer se zdaj vije skromni Petelinec, pritok Težke vode. Zelo verjetno je potekalo zakrasovanje te doline vzporedno z odstranjevanjem teh nanosov. V prid tej razlagi bi govorilo zlasti dejstvo, da se je na levi, severni strani te doline ohranilo izredno mnogo kremenovega peska in se je prav tu najdlje ohranil površinski odtok. S tem je postajala Zaloška kotlinica edino večje hidrografsko stečišče v Novomeški kotlini. Zanimivo bo s podrobnimi študijami dopolniti te splošne poteze geomorfolo-škega razvoja Novomeške kotline, da se osvetli, kaj je izključno pripisati učinkom linearno tekoče vode in kaj koroziji; kako je potekalo zakrasovanje površinskih vodotokov in kakšne spremembe so zakrasele površine doživele kasneje. Primerjava starih suhih dolin z mlajšimi dolinami, predvsem na južni strani Zaloške kotlinice, Bo gotovo izredno zanimiva. Ilovice v Zaloški kotlinici Ondotne ilovice je podrobno raziskal že Seidl (2). S tem v zvezi pravi, da kotlina do višine 185 m ni zapolnjena z grobim rečnim gradivom, temveč z drobnozrnatimi odkladninami stoječe vode nekega jezera, ki je segalo več kot 20 m iznad današnje gladine Krke. »Kot kažejo golice v Zaloški opekarni, sestojijo sedimenti iz svetlih, rjastorjavih, finopeščenih kremenovih ilovic s številnimi bleščečimi ploščicami sljude in iz sivih ilovic. Gez je odložena plast kremenovega peska, ki je prekrit s tanjšo plastjo limonita (jezerske rudnine), navzgor pa sledi vse do vrha profila svetla, finopeščena puhlici podobna ilovica. Med te plasti se vpletajo na nekaj krajih tudi kremenovi prodniki, ki so debeli kot fržov in celo kot golobja jajca.« Razen kremenovega proda in sljude, pa ugotavlja Seidl v naplavini tudi že nekoliko zaobljene kose vijoličasto-rdečih werfenskih peščenjakov. Tako menjavo bolj peščenih ilovnatih in prodnih plasti si razlaga z neurji, ko je nosila Krka tudi bolj grob material, ki se je nato odložil v obstoječe jezero. Seidl nadalje opozarja, da površina jezerskih odkladnin ni več v prvotnem stanju, ampak da je po Prečni in njenem desnem pritoku že razrezana. Ko se vprašuje o vzrokih te ojezeritve, se mu zdi popolnoma jasno, da so ti tektonski. Ko smo se lotili leta 1954 proučevanja tudi teh ilovic, smo skušali najprej dobiti čim boljšo predstavo o njihovi razprostranjenosti in debelini, s tem pa seveda tudi o obliki živoskalnega dna pod njimi. V ta namen smo si ogledali predvsem vodnjake, ki sojih skopali, da ugotove množino ilovice zaradi razširitve opekarne v Zalogu (12). Veliko dokaznega gradiva smo zbrali tudi na samem terenu. Zanimive podatke nam je dal že ogled ob Krki, ki teče na skrajnem južnem delu akumulacijskega dna Zaloške kotlinice. Tu je namreč ves desni breg Krke vrezan v živo skalo, v apnenec ali v kremenove peske. Apnenec se pokaže na več krajih tudi na levi strani Krke. Na njem stoji Zalog, Apniško živo skalo zasledimo na več mestih tudi med vasmi Lokve in Sela, kjer jo prekriva tanjša plast akumulacijskega gradiva Krke ali celo zgolj prepereli ostanek apnenca. Prav tenka plast ilovnatih sedimentov prekriva tudi ves zahodni del Zaloške kotlinice. To potrjuje cela vrsta kraških pojavov med Dolnjo Stražo in Selami. Razvili so se v dolinicah, ki se je po njih voda prvotno površinsko odtekala na jug proti Krki in na sever v potok, ki zbira vode med Dolnjo Stražo in Podgoro, teče nato na jugovzhod in se šele po Prečni izliva v Krko. Zelo lepa taka dolinica je južno od Dolnje Straže; nadaljuje se zahodno od ondotnih opekarn in se med Selami in Hruševcem približa Krki. Velika kraška kotanja sredi te dolinice je prekinila površinski tok. Voda, ki se pretaka proti njej ob nalivih in ob taljenju snega izpod Straže, v kotanji hitro ponikne v apnencu, kije tu razkrit na več mestih. Podobno seje primerilo tudi njenemu levemu pritoku, ki ponika v kraško notranjost že pred železniško progo severno od kote 173 pri Selah. Tuje prava slepa dolinica. Zakraseli so tudi potočki, ki teko na sever proti potoku, ki zbira vodo med Dolnjo Stražo in Podgoro ter teče nato na jugovzhod proti Prečni. V teh dolinicah sta vzhodno od opekarn v Stražah dva velika požiralnika. Ob suši teče voda le v prvi požiralnik, ob dežju pa doseže tudi višjega, do kamor seže prav tako krajša, a nekoliko višja dolinica (gl. sl. 7). Po pripovedovanju domačinov voda po velikem deževju iz nekaterih lukenj celo bruha, medtem ko vodo isti čas druga grla požirajo. Da se tu kraška notranjost zelo intenzivno razkriva, opozarja svež ugrez na skrajnem koncu zatrepne dolinice. Razen nakazanih kraških pojavov v teh dolinicah moramo opozoriti še na veliko vrtačo ob glavni cesti jugozahodno od Dolnje Straže. Po trditvah domačinov se zadržuje v njej voda po velikem deževju celo več dni. Domnevamo, da je tudi tu živa skala prav blizu pod površino. Slika 7. Zatrep slepe dolinice pri opekarnah v Dolnji Straži. Ugrez na njenem skrajnem koncu kaže, da tod zakrasovanje še vedno napreduje. — Sinking (Subsidence) at the end of the blind valley at Dolnja Straža. Podobno sliko dajejo tudi vodnjaki, ki so jih izkopali, da ugotove debelino ilovnatih zalog za opekarno v Zalogu (12). Pri tem seje pokazalo, da so v vseh vodnjakih (1, 2, 3, 4, 16 in 15) med Selami in koto 184 južno od opekarn pri Dolnji Straži zadeli pod 5 do 12 m debelo plastjo ilovice na živoskalno osnovo. Isto so Potrdili tudi vodnjaki št. 10, 17 in 19, ki so razporejeni 50 do 200 m severno od železniške proge med Selami in opekarno Zalog. Do žive skale sežejo v nadmorski višini iznad 166 m, torej nad današnjo strugo Krke, razen vodnjakov št. 16 in 2, katerih dno je v višini 165,7 in 164,9 m. Ta dva vodnjaka sta bila namreč skopana v posebnem okolju, prvi na pobočju, drugi pa v dnu že imenovane kraške globeli jugozahodno od kote 173 nad Selami. Nekoliko drugačno sliko nam dajejo vodnjaki št. 21, 7, 6, 5, 8, 9, 13 in 20 ob glavni kolovozni poti, ki povezuje Dolnjo Stražo z zaloško opekarno in kakih 250 do 300 m severno od nje. Daši sežejo povečini okrog 15 m globoko —• vrtina 6, kije okrog 100 m vzhodno od kote 184, seže celo v globino 22 m —• niso nikjer Prišli do žive skale. Ker vrtini št. 11 in 6 še v nadmorski višini 159,5 in 160,03 m uista zadeli na živo skalo in prav tako tudi ne ostale vrtine v višini 163 do 166 m, se vsiljuje misel, da se spusti živoskalno dno južno in severozahodno od glavne kolovozne poti Dolnja Straža—opekarna Zalog zelo hitro v večje globine. Vendar Slika 8. Opekarniški kop v Zalogu. A. V podobi orgel izlužena apniška živa skala. — Al. Plast železovih oksidov. •— B. Rjavorumena ilovica. — C. Svetlosiv ilovnat pesek, v njem redki prodniki in zelo mnogo mehkužcev. —- Č. Temnosiva in črna močno organogena ilovica; razen rastlinskih ostankov je v njej tudi mnogo mehkužcev. — D. Svetlosiva peščena ilovica in ilovnat pesek s številnimi mehkužci. — E. Rjava mastna ilovica in glina. — F. Rumene, rjave in rdeče plasti ilovnatega peska, ki je ponekod skoraj popolnoma čist. — G. Svetlosive in temnosive ilovice. — Clay pit at Zalog. Layers indicated by letters. nas že opisani kraški pojavi vzhodno od opekarn pri Straži opozarjajo na previdno tolmačenje. O debelini ilovnate naplavine severno od črte opekarna Zalog—Dolnja Straža nimamo podatkov. Ker na tem prostoru proti Prečni ni opaziti kraških pojavov, domnevamo, da je sipko gradivo, v najglobljih plasteh tudi kremenov pesek, odloženo precej na debelo. Vsiljuje se celo domneva, da je v Zaloški kotlinici prav tu plast naplavine najbolj debela. Preden se lotimo opisa akumulacijskega gradiva, ki prekriva živoskalno osnovo več metrov na debelo, moramo opozoriti, da je bila ta osnova že pred to akumulacijo na debelo prekrita z rdečo in rumeno ilovico, ki je nastala pri preperevanju apnenca. Posebno dober pogled v te ilovice nudi opekarniški kop v Zalogu, kjer se pokaže nad močno izluženim apnencem 1 do 2 m debela plast rjavorumene precej mastne ilovice s temnimi, domala črnimi lisami. Domnevamo, da je nastala ta ilovica že pred pospešeno akumulacijo Krke in Temenice. Isto je potrdil tudi ogled sveže, okrog 3 m dolge in domala tako visoke golice v že omenjeni kraški kotanji severno od kote 173 nad Selami. Tudi tu je pod okrog 2 m debelo plastjo rumenorjave in rdečkaste ilovice močno izlužena živa skala. Kot moremo sklepati iz podatkov, kijih nudijo vodnjaki 1, 2, 3, 4, 10 in predvsem 17, je tudi na živo-skalnem hrbtu med Stražo in Zalogom teh ilovic zelo veliko. Če so naši izsledki pravilni, moramo računati, da je bilo pred glavno akumulacijo, ko je bila kotlinica zasuta nekako do višine 185 m, njeno dno veliko bolj kraško kot je danes in tudi mnogo bolj razgibano. Šele po tej dobi je prišlo do nasipanja Krke. S peskom in peščenimi ilovicami iz te dobe je na debelo nasuta široka 185-metrska terasa pri Jurki vasi. Številne golice dajo v to nasutino prav dober pogled. Iste razmere so tudi na levi strani Krke med Selami in opekarno Zalog, pa tudi v samem njenem kopu. Ogled vrtin je pokazal, da prevladujejo v okrog 200 m širokem pasu severno od železniške proge najrazličnejše rumene, rjave in rdeče boksitne ilovice s primesjo železove rude in kremenovega peska. Severno od tod proti opekarnam pri Dolnji Straži in tudi vzhodno od njih Pa je slika nekoliko drugačna. Tu so v najglobljih plasteh nekako do višine 170 m črne in rjave močno organogene ilovice, ki imajo marsikje podobo prave šote. Nad temi ilovicami si slede v profilih, predvsem v bližini že večkrat omenjenega hrbta, najprvo boksitne ilovice, zatem pa svetlosive in tudi temnejše ilovice, ki so vsaj na nekaterih mestih zelo mastne. Te vrhnje plasti razkrivajo tudi kopi opekarn pri Dolnji Straži. Dober pogled v vse te plasti dajo golice pri opekarni Zalog. Tu prevladujejo v vsem južnem delu kopa proti Krki peščene plasti s tanjšimi vložki rumenih in rjavordečih ilovic (F). V osrednjem bolj severnem delu kopa pa je stratigrafija veliko bolj zamotana. Tuje čisto v dnu profila v obliki orgel izlužena apniška živoskalna osnova (A). Apnenec (prim. sl. 8) obdaja okrog 10 do 20 cm debela plast železovih oksidov (Ai). Navzgor ji sledi 1 do 2 m debela plast rjavorumene, precej mastne ilovice s črnimi lisami (B). Ta plast se posebno v živoskalnem hrbtu dviga zelo visoko; domnevamo, da je nastala pri izluževanju apnenca. Tej slede navzgor plasti svetlosivih in temno-sivih ilovic brez kakih prehodov, pa tudi ne v ravni črti. Prva plast je 1 do 1,5 m debela plast ilovnatega peska (C), med katerim je poleg kremenovih zrn tudi mnogo do 0,5 cm debelih dolomitovih prodnikov. Sledi ji plast temnosive ilovice (č), pa spet plast svetlosive ilovice (D), ki je močno podobna ilovici v plasti C, le da je nekoliko manj peščena. V vseh plasteh je mnogo mehkužcev, v plasti Č pa tudi rastlinskih ostankov. Vrh te ilovice vzbuja pozornost izredno mastna 40 do 150 cm debela plast rjavorumene ilovice (E), ki postaja zlasti proti bolj južno ležečim peščenim plastem zelo debela. Navzgor se vse do vrha profila menjavajo peščene plasti (F) z večjo ali manjšo primesjo ilovice in železovih oksidov. Debele so 4 do 5 m. V skrajnem severnem delu kopa pa ti peski prenehajo in jim ustrezajo plasti temnosive in svetlosive ilovice skoraj brez organskih ostankov; pesek se pojavi tu le v redkih vmesnih Plasteh. Tako nam tudi ti profili v opekarni Zalog jasno kažejo, kako se z oddaljevanjem od Krke proti severu množina peska manjša, medtem ko čedalje bolj prevladujejo ilovnati in glinasti nanosi. Na osnovi teh dejstev, ki jih razodevajo tudi že omenjeni vodnjaki navzgor ob Krki, domnevamo, da se je držala Krka v vsej dobi odlaganja ilovic južnega obrobja Zaloške kotlinice in da je posebno pri Jurki vasi tekla obdobno celo bolj južno kot danes. Ob ugotovitvi, kakšen je odnos Krke do ilovnatih sedimentov, nas zanima tudi odnos Prečne do njih. Pri tem smo se poslužili golic na skrajnem severnem in vzhodnem obrobju Zaloške kotlinice. Profili so pokazali, da je istočasno kot Krka močno nasipala tudi Prečna in daje obdobno celo uspešno tekmovala s Krko, kar se ujema tudi z Melikovimi izsledki (3, str. 113). Že golice pri Luknji, v klancu od Prečne proti Marofu, kažejo v svežih izkopih ob glavni cesti le nasutino Prečne, ki jo sestavlja do 0,5 cm debel prod, pomešan z rdečo preperelino. Še boljši pogled v njeno sestavo pa nam je dala pri hiši v tem klancu 2 m globoka jama za gašenje apna. Vzhodno od tod so golice spet pred Prečno, ki nanje opozarja že Seidl (2). Tu je pod peščeno naplavino še temnosiva ilovica, polna mehkužcev. Domnevamo, da je nastajala v zatišju pred Prečno in da jo je ta prekrila šele ob kasnejšem pospešenem nasipanju. Iz te dobe so tudi peščene plasti v Prečni, ki nam jih razkrivajo številni sveži profili. V večjem obsegu so razkriti nanosi Prečne tudi v široki ilovnati terasi med Prečno in Češčo vasjo v višini okrog 185 m. Pogled sedimentov nam dovoljujejo tudi goliče ob razširjeni cesti med tema krajema, prav tako pa tudi opekarniški kop v gozdu nekako sredi te terase in še številni drugi kopi. Tako spremljamo ob cesti skozi Češčo vas vse do vznožja terase v višini 165 m pa nekako do višine 173 m, kjer prenehajo golice, samo peščeno nasutino kremenčevih peskov in dolomitnih prodnikov. Nato je v profilih okrog 6 m velika vrzel. Pogled v še višje 6 m debele plasti ilovice in peska pa nam omogoča opekarniški kop okrog 250 do 300 m zahodno od kote 183 kv gozdu me^ Češčo vasjo in Cegel-nico. V južnem delu tega kopa prevladujejo kremenovi peski, ki so zlasti v spodnjih plasteh zelo čisti, medtem ko se meša v vrhnjih plasteh mednje nekoliko več ilovice. V vzhodnem delu tega kopa pa prevladujejo svetlosive in temnosive ilovice z redkimi plastmi kremenovega peska. Velika množina dolomitnega proda v spodnjih plasteh opozarja na prisotnost Prečne, nato pa je najbrže prevladala Krka, kije v nasprotju s Prečno akumulirala veliko več kremenovega peska. Pri tem zaključku nas moti le čistost kremenovega peska na južni strani že imenovanega opekarniškega kopa. Vsiljuje se namreč misel, da je morda tu kremenov pesek še v primarni legi, podobno kot pri Volavčah, in da bi vrtanja zahodno od tega kopa tudi v večjih višinah naletela na. prod Prečne. Ogled sedimentov v Zaloški kotlinici je torej pokazal, da so ti z oddaljenostjo od Krke proti severu in najbrže tudi Prečne proti zahodu čedalje finejši in da sta jih v celoti akumulirali Krka in tudi Prečna. Kakšna je bila klima v času te akumulacije, pove največ pelodna analiza ilovnatih sedimentov iz 14 m globokega vodnjaka, ki so ga izkopali okrog 300 m NE od opekarne Zalog v višini 179 m.* V dnu profila sežejo do višine 6 m rjave in temnosive močno organogene ilovice s plastmi prave šote. Nad višino 171 m, kjer se te plasti zaključijo, pa je precej peščene in rjave ilovice z razmeroma majhno količino organskih ostankov. Morda je prav, če že tu opozorimo, da je v spodnjih organogenih plasteh mnogo mehkužcev, medtem ko jih v ilovici v zgornjih osmih metrih nismo našli. V ilovici iz globine 14 m, kije močno organogena ter vsebuje razen rastlinskih ostankov tudi izredno mnogo polžev in školjk, prevladuje cvetni prah bora (Pinus •—■ 23 zrn). Precej je še Tsuge -—■ 22 zrn, Carya —• 22 zrn, smreke (Picea —< 15 zrn), hrasta (Quercus — 17 zrn), gabra (Carpinus —• 17 zrn), manj pa lipe (Tilia —• 6 zrn), jelše (Alnus —> 5 zrn), jesena (Fraximus —> 2 zrni), vrbe (Salix, podrobneje vrste zaradi poškodovanosti cvetnega prahu nisem mogel določiti, —• 1 zrno); komaj omembe vredno je bilo tudi jelke (Abies alba —> 2 zrni). Tudi v naslednjem metru navzgor, kjer je skoraj prava šota, je bilo največ bora — 42 zrn, v nasprotju z zgornjim metrom pa tudi jelke — 19 zrn, manj pa smreke —■ 8 zrn, Carya —-10 zrn in Tsuge —• 8 zrn. Od listavcev je bilo največ jelše (Alnus —'12 zrn), manj pa hrasta — 7 zrn in gabra —- 6 zrn, Scidopitys —-6 zrn in komaj kaj leske (Cornylus —• 3 zrna), lipe —• 1 zrno in vrbe —- 1 zrno. Nad šotno plastjo je v globini 12 m svetlosiva ilovica, ki vsebuje pelod bora —-14 zrn, Sciadopitys —10 zrn, Tsuge —• 9 zrn, smreke —- 7 zrn, Carye —• 6 zrn, jelke —> 3 zrna, hrasta —• 11 zrn, jesena —- 6 zrn, jelše (Alnus —• 1 zrno) in leske 1 3 zrna. Veliko cvetnega prahu je tako poškodovanega, da ga nisem mogel določiti. Isto velja za cvetni prah iz naslednjega metra, t. j. 11 m pod površjem. Ugotoviti Je bilo mogoče pelod Tsuge —. 12 zrn, bora — 11 zrn, smreke — 3 zrna, jelke —■ 15 zrn, Carya — 4 zrna, hrasta — 8 zrn, gabra —'10 zrn, lipe —• 1 zrno in leske ■ 1 zrno. V globini 10 m se pojavi plast nekoliko zelenkaste, močno peščene ilovice, ki Predstavlja nekako prekinitev v nastajanju močno organogenih plasti. Tu nisem našel cvetnega prahu. V globini 9 m je ilovica spet nekoliko bolj organogena. Tu sem našel prah bora —, 45 zrn, jelke — 3 zrna, Carya —• 4 zrna, hrasta —• 4 zrna, breze (Betula . ■ 1 zrno), vrbe — 2 do 3 zrna in leske —• 2 zrni. V globini 8 m je spet bolj organogena skoraj šotna plast. V njej je drevesnega cvetnega prahu zelo malo in se najde le pelod Carye —• 26 zrn, bora —'13 zrn, jelke —■ 6 zrn, Sciadopitys —• 6 zrn, vrbe — 1 zrno in lipe — 1 zrno. Više vse do površja sežejo močno peščene ilovice z izredno majhno količino cvetnega prahu. Še največ gaje v globini 7 m, kjer smo našli v petnajstih preparatih svetlosive ilovice 33 zrn bora, 7 zrn smreke in 2 zrni vrbe. V ostalih 6 m nad to * Tovarišu Alojziju Šerclju, asistentu Inštituta za arheologijo SAZU, se za pomoč pri tej analizi najlepše zahvaljujem. plastjo smo našli v preparatih le redka močno poškodovana zrna bora, ki kažejo, da zanj tu niso obstajali ugodni pogoji. Iz te analize se dobro vidi, kako se je sestava gozda spreminjala v času akumulacije proučenih ilovic. V dobi, ko so se odlagale ilovice najglobljih plasti (14 do 10 m), je uspeval mešan gozd; razen bora so bili močno zastopani tudi Tsuga, Carya, Sciadopitys, ki so pri nas iz današnjega gozda že izginili, veliko pa je bilo tudi še smreke in jelke, od listavcev pa hrasta, gabra in jelše. Te vrste jasno dokazujejo toplejše podnebje. Tsuga in jelka pa govore morda tudi za nekoliko vlažnejšo klimo. Zanimivo je, da v ilovici nismo našli prahu bukve, da pa nastopajo Tsuga, Carya in Sciadopitys, predstavniki starejšega pleistocena, ki nas opozarjajo na precejšnjo starost teh plasti. V dobi odlaganja močno peščene ilovice v globini 10 m, kjer ni bilo cvetnega prahu, računamo s precejšnjim poslabšanjem podnebja. Nanj opozarja tudi pelod v globini 9 m. Tako postane v globini 9 m bor daleč najbolj pogostno drevo, medtem ko stopijo druge drevesne vrste, kot hrast in jelka ter Carya, daleč v ozadje. Nekatere druge drevesne vrste, ki smo jih opazovali v spodnjih plasteh, pa so iz takratnega gozda skoraj popolnoma izginile. V plasti 8 je prišlo do ponovne otoplitve. Pozornost vzbuja velika množina Carye, ki celo daleč prednjači pred ostalimi vrstami. Ponovno poslabšanje podnebja pa kažejo spet plasti 7 in 8 m pod površjem, kjer smo našli pelod bora, nekaj smreke oziroma jelke in vrbe. Iz tega gozda so torej v celoti izginili indikatorji toplejšega podnebja. Iz samih sedimentov in tudi klime, ki jo razodeva cvetni prah, se torej dobro kaže zveza med akumulacijo in klimo. Prepričevalno je, kako so v najglobljih plasteh, nekako do nadmorske višine 170 m, kjer kaže cvetni prah na toplejšo dobo, sedimenti močno organogeni in postajajo navzgor hkrati z nastopanjem hladnejšega podnebja čedalje bolj mineralogeni, peščeni, predvsem ob Prečni pa v ustreznih plasteh tudi precej prodnati. Na osnovi tega moramo zaključiti, da se je začela pospešena akumulacija Krke in Prečne oziroma Temenice z nastopom hladnejšega podnebja. Domnevamo, da se ni ohranil cvetni prah v zgornjih 6 m prav zaradi poslabšanih pogojev, ki jih je povzročilo predvsem pospešeno nasipanje peska. Da bo slika popolnejša, pa moramo opozoriti, da je prenašala Prečna droben prod tudi v času, ko so se odlagale spodnje močno organogene plasti. Na to opozarjajo predvsem golice v kopu z organogenimi plastmi, kjer smo našli cvetni prah bora, Tsuge, Carye, hrasta, gabra, breze in lipe, torej v bližini mešanega gozda, ki opozarja na toplo dobo in omogoča vzporejanje teh plasti z onimi v vodnjaku NW od opekarne v Zalogu. Seveda se je omejevala ta akumulacija, mnogo bolj kot kasnejša, le na neposredno bližino Prečne oziroma Temenice in so se v zatišju nekako med Zalogom, Dolnjo Stražo in Podgoro istočasno odlagale omenjene toplodobne, močno sive, skoraj črne in rjave organogene ilovice s plastmi prave šote. V koliko je to akumulacijo v toplejši dobi spremljalo rahlo ugrezanje Zaloške kotlinice, ki je povzročilo manjše zamočvirjenje ali ojezeritev, bodo mogla pokazati šele vrtanja v območju Zaloga in Češče vasi ter med Zalogom, Stražo in Prečno. Ugotovitev, da je prišlo do glavne akumulacije Prečne oziroma Temenice in Krke šele v hladnejši dobi, se dobro ujema z Melikovo tezo, da je treba gledati v njej sledove fluvioperiglacialnega nasipanja. Kako pa je v tem prevladala ena ali druga reka, zaenkrat še ni jasno. Že opisani profili med Češčo vasjo in Cegelnico nas navajajo k misli, da je morda vsaj sprva Prečna uspešno tekmovala s Krko in jo morda celo presegla, na kar opozarja Melik (3, str. 113), v kasnejšem oddelku iste hladne dobe pa je prevladalo nasipavanje Krke, ki je tekla takrat vsaj obdobno od Češče vasi naravnost proti Cegelnici. Razumljivo je, da so te spremembe, ko je prevladovala akumulacija zdaj ene, zdaj druge reke, povzročale med zaloško opekarno, Dolnjo Stražo in Podgoro pogostne poplave in morda celo daljše zadrževanje voda v podobi močvirja ali manjšega jezera. Seveda najbrže ne smemo računati, da bi tu spričo izredno majhne količine cvetnega prahu, ki smo ga našli v analiziranih plasteh, obstajalo dalj časa kako globlje jezero; obstajalo je kvečjemu kako presihajoče jezero ali močvirje. V zvezi s tem vprašanjem moramo opozoriti, da tudi mehkužci v močno organogenih plasteh v imenovanem vodnjaku in v opekarniškem kopu v Zalogu niso predstavniki tipične jezerske favne. Na osnovi izročenih primerkov je ugotovil Rajko Pavlovec* zatrdno 8 različnih vrst polžkov in školjk, a bi se jih dalo, kot sam pravi, s podrobnejšo preiskavo ugotoviti še več, če bi utegnil to storiti. To so: Cochlicopa lubrica, Trichia sericea, Fagotia acicularis, Viviparus viviparus, Valvata naticina, Valvata piscinalis, Unio sp. ali Anodonta sp. in Pisidium amnicum. Okolje, kjer bivajo te živalce, Je naslednje: Cochlicopa lubrica ljubi vlažne kraje. Živi pod trhlim listjem ali lesom, v močvirju itd. Znana je že iz pliocena, v pleistocenu je bila mnogo bolj pogostna. Je kolarktična oblika (biva v Evropi, severozahodni Afriki, južni Aziji in severnih delih Severne Amerike). Trichia sericea biva v gozdovih in grmovju gorskih pokrajin; ponekod tudi v dolinah in nižjih legah, pa tudi na bolj suhih krajih, na alpskih travnikih, do gozdne meje in nekoliko nad njo. Živi v Srednji Evropi in sosednjih pokrajinah (skoraj v celotnem alpskem svetu). Fagotia acicularis je zelo razširjena ob nižinskih rekah, kjer jo dobimo na kamenju in drugod. Je pontske vrste. Živi v porečju Drave, Save, črnomorskih dotokov, v Mali Aziji. Viviparus viviparus živi skoraj vedno kraj jarkov, močvirij in ribnikov, kjer je bogato vodno rastlinje. Najdemo ga po vsej Evropi približno do 62° N. Valvata naticina ljubi blato in droben pesek na bregovih večjih rek. Je pontsko-baltska oblika. Valvata piscinalis živi v blatu stoječih in počasi tekočih voda, jezer, močvirij itd. Je palearktična, biva skoraj v vsej Evropi. Sega do polarnega kroga, v švicarskih * Rajku Pavlovcu, asistentu Instituta za geologijo pri SAZU, se za predhodne rezultate, kijih tu posredujemo, naj-cpš' zahvaljujem. Slika 9. Prodna jama med Orehovico in Zapužami razkriva skoraj 2 m debelo plast proda, kije z njo nasuta tukajšnja široka ravnica. Zdi se, da so prod nanesli potoki z Gorjancev v zadnji ledeni dobi. — Gravel pit betvveen Orehovica and Zapuže. jezerih pa največ do nadmorske višine 750 m. Izven Evrope je v Mali Aziji, Trans-kavkaziji in Sibiriji. Unio sp. ali Anodonta sp. sta zelo pogostna rodova danes živečih školjk, ki se pojavljajo v močvirjih, jarkih, tekočih vodah ali jezerih (ribnikih). Pisidium amnicum se pojavlja na peščenem ali blatnem dnu rek, v večjih potokih ali na obrežju jezer. Je palearktična oblika. Pozna ga severna Afrika, skoraj vsa Evropa, kjer sega približno do 69° N, ter Sibirija do Kamčatke. V alpskih dolinah še nekoliko preseže višino 1100 m. V jezerih so jo našli tudi 30 m globoko. Na osnovi teh fosilov sklepa Pavlovec, da so plasti, v katerih nastopa imenovana favna, nastajale v močvirju ali v tekoči vodi. Jezero sicer ni izključeno, vendar je verjetnost zelo majhna. Pod 185-metrsko teraso opazimo v Zaloški kotlinici tudi nižjo, precej široko teraso v višini 170 do 175 m, ki zanjo zaenkrat še ni mogoče reči, ali je rezultat samostojne akumulacije, ali pa predstavlja le krajši zastoj v splošnem procesu erozije. Zato bi bilo zanimivo slediti to teraso in tudi višjo teraso (185 m) ob Krki navzdol v samo Krško kotlino, da se dožene, kako se povezujeta s prodnimi terasami potokov z Gorjancev, ki so v periglacialnih dobah posebno močno nasipali. Take prodne terase vidimo ob Rateškem potoku in v Žlebu, pa tudi ob Pendirjevki in v sosednjih ^ika 10. Golice ob poti na Gospodično razkrivajo več metrov debele plasti grušča, ki je Nastal pri mehaničnem razpadanju žive skale v ledeni dobi. — Rubbles in the road cutting at Gospodična. dolinah proti Šentjerneju (gl. sl. 9). O upravičenosti povezovanja teh prodnih akumulacij s periglacialno klimo nas opozarjajo debele plasti drobirja na Gorjancih v višini iznad 700 m (prim. sl. 10). V nižjih legah je med drobirjem še zelo mnogo rdeče in rumene prepereline, v višjih legah pa postaja grušč čedalje bolj čist. Debelejša Preperelina, ki ga pokriva, nas opozarja, da je grušč danes fosilen in da je nastal v hladnejšem podnebju, ko so bili mehanični procesi veliko bolj intenzivni. Taka korelacija teras bi obenem prispevala tudi k osvetlitvi vprašanja o sta-r°sti sedimentov v Zaloški kotlinici. SUMMARY Contributions to the Geomorphology of the Basin of Novo mesto Studymg the morphogenetic development of the Basin of Novo mesto has shown that e re iefis much younger than it has been supposed. These conclusions have been made posible uartlcularly after it was found that the young Pliocene quartz sands had been deposited Pon a vvide levelled surface vvhich is cut into the feebly resistant Miocene marly rocks and jatJ'r dolomites. Large-scale displacements and the origin of Mts. Gorjanci only occurred r on. That is why the quartz sands are strongly displaced and overthrovvn, and cleaner 5 " Dolenjska /re only vvnere they are caught betvveen dolomite masses. By establishing the primitive depositing of these sands upon large levelled surfaces, vvhich had been formed in the Terciary and yet older rocks, we are not in favour of the old hypothesis according to which one should, on the ground of the preServation of Miocene sediments, draw conciusions on the extent of the old Miocene gulf. The explorations of terraces, levellings, and dry valleys have shown (see Map) that the expressive breaks on the SE side of Gorjanci had to the greatest extent disarranged the old hydrographic network and traced the Southern periphery of the Basin of Novo mesto. The earth masses, raised at these breaks, inclined towards N, i. e. towards the breaks occurring at the foot of the plateau of Ajdovec; in SW and NE, however, the basin was bordered by the breaks along Mi:. Rog and the R. Temenica. Because of such development, the dry valleys proceeding from the highest levellings in Gorjanci towards NW, resisted the karsting process for a long time. Moreover, this process was probably also retarded by the thick layers of quartz sands which at that time covered the limestone and dolomite living rock basis in yet greater masses. In the course of further developments, elucidated by levellings and dry valleys, waters were more and more concentrated in the northern part of the Basin of Novo mesto, as the sinking here was the most intensive and for this reason also quartz sands were preserved there to the greatest extent, while towards Gorjanci larger and larger surface remained without waters. The best proof to what extent these sands were throughout decisive for them is offered by the youngest hydrographic network that has its origin consistently in the patches of quartz sands. The examinition of argillaceous and sand sediments in the region of Novo mesto, and in particular in the small basin of Zalog, has rejected Seidel’s hypothesis of a 205 m. high lake formation. But we have left open the question to what extent the alluvial sediment, which filled this small basin to the altitude of 190 m., is a real lake sediment or perhaps only alluvial argillaceous earth created by the inundations of the rivers Krka and Prečna. The pollen analysis of the argils and sands from a 14 m. deep well NW of the brickyard of Zalog has proved a very warm period with growth belonging to the older Pleistocene (Carya, Tsuga, Sciadopitya) in the lorver layers (14—14 m.), a cooling in 10 m. depth, again a warming in 9 and 8 m. depth (here Carya attains a very great extent), and from here upwards again a cooling vvhen species and also other broadleaf trees (oak, elm, alder) vanish totally and the pine becomes the predominant tree. With this climatic curve the roughness of the material agrees as well: at the bottom there are strongly organogeneous fine-sands layers, in 10 m. depth rough-sand sediments, in 8—9 m. depth organogeneous sediments predominate again, followed up to the top of the profile only by sands with inclusions of argil. The great climatic change between the 7th and 8th metres is also proved by the molluscs, vvhich are very numerous lovver, but pretty rare higher in the profile. Thus the present examination has corroborated Melik’s hypothesis, subsequently also completed by Gams’s investigations, that an accelerated filling of Krka and Prečna and Temenica respectively took plače in the cooler periods of the Pleistocene epoch. Literatura 1. S. Lipoglavšek-Rakovec, Krška kotlina. Študija o geomorfološkem razvoju. Geografski vestnik XXIII, Ljubljana 1951. 2. F. Seidl und W. Teppner, Der diluviale See von Prečna bei Novo mesto. |Carniola IX, Ljubljana 1919. 3. A. Melik, Kraška polja Slovenije v pleistocenu, Ljubljana 1955. 4. C. Germovšek, Poročilo o raziskavi kremenčevih peskov pri Mokrem polju (rokopis). 5. A. Melik, Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. Geografski vestnik VII, Ljubljana 1931. 6. A. Melik, Slovenija I. Prvi in drugi zvezek, Ljubljana 1935 in 1936. 7. I. Rakovec, Morfološki razvoj v območju posavskih gub. Geografski vestnik VII, Ljubljana 1931. 8. Č. Nagode, Etude geologique et geographique relative au reseau ferroviaire projete en Yougoslavie occidentale. Revue de Geographie physique et de Geologie., vol. IV, Pariš 1931. 9. A. Tornquist, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Janner 1917. I. Die.Wir-kungen des Erdbebens in der Stadt Rann und die Beziehung des Bebens zur Tektonik des Ostrandes des Uskokengebirges. Mitt. d. Erdbeben-Kommission, N. F. 52, Wien 1919. 10. H. Pierau, Zur Stratigraphie und Tektonik jungtertiarer Ablagerungen im nordvvestlichen Krško polje. Geologija — razprave in poročila, Ljubljana 1958. 11. A. Hrovat, Kraška ilovica, njene značilnosti in vplivi na zgradbe. Ljubljana 1953. KLIMA KRŠKE KOTLINE Temperatura 1. Razdobje 1925—1940 (12). Podatki iz tega razdobja omogočajo najboljšo primerjavo dolenjskih in belokranjskih krajev. Zato so najbolj obdelani. Krško kotlino zastopajo vremenske postaje Brežice, Krško, Novo mesto in Grm na odprti ravnini, vendar so v drobnem tudi med temi kraji razlike. Krško je konec gorske Savske doline, postaja Grm je stala na griču, medtem ko je bila novomeška postaja v samem mestu. Tudi Občica je v Krški kotlini, a v njenem zahodnem kraju, na dnu Črnomošnjiške doline, tik pod Rogom. Ostalo Dolenjsko zastopajo postaje Loka pri Zidanem mostu, Trebnje in Primskovo. Prvi dve sta v dolini, tretja pa je vrh hriba. Belo krajino zastopa postaja Adlešiči ob Kolpi. Zaradi primerjave je prikazana še postaja Kočevje v dnu Kočevskega polja. Različna lega postaj se odraža zlasti v srednjih mesečnih minimalnih in srednjih letnih minimalnih temperaturah (tabela I.). Postaje na dnu dolin in kotanj imajo znatno nižje januarske srednje minime (Občica —'7,7, Trebnje —8,0, Kočevje —-8,0°) kot one na odprtem svetu. Izjema je topla Savska dolina (Loka pri Zidanem mostu —'5,8°). Med srednjimi januarskimi in julijskimi maksimalnimi temperaturami obstajajo med postajami manjše razlike. Edino višinska postaja Primskovo je imela poleti približno enake srednje mesečne minimalne temperature kot Občica in Kočevje v dnu dolin; zimske temperature pa so tu celo malce višje kot v Kočevju, Trebnjem in Občici. Podatki postaje Primskovo so posebno dobrodošli, ker so z višine, ki do nje še segajo najvišji dolenjski vinogradi. Ker so vse ostale postaje v dnu dolin in kotlin, ni podatkov za termalno cono vinogradniškega pasu, ki se začne okoli 50 m nad dolinskim dnom in seže v nadmorsko višino 400 do 500 m (13). Primskovo izkazuje najmanjšo razliko med srednjimi dnevnimi in mesečnimi maksimalnimi ter srednjimi dnevnimi in mesečnimi minimalnimi temperaturami. V nižinah povzročajo znatno kolebanje predvsem nizki minimi pozimi. Najnižjo letno temperaturo ima Kočevje (8,4), najvišjo pa Adlešiči (10,2°), predvsem pod vplivom toplega poletja. Srednja julijska temperatura znaša tam 21,4, srednja maksimalna julijska temperatura pa 24,1°, kar je več kot drugje. Nedvomno se kaže v tem južna lega Bele krajine, kije v isti zemljepisni širini kot Koprsko primorje. V koliko pa na visoke poletne maksime vpliva tudi bolj kamnito ogoličeno kraško površje okoli Adlešičev, bi moglo izpričati šele posebno raziskovanje. če srednje letne temperature reduciramo na morsko gladino s koeficientom 0,3° na 100 m, potekajo izoterme od severa proti jugu. Temperatura tedaj narašča °d zahoda proti vzhodu. V nakazanem razdobju je bilo leto 1940 najhladnejše. Takrat so bile letne temperature za 1,5 do 2,0° nižje od povprečja. Najbolj toplo je bilo leto 1943 s pozitivnim odklonom 1°. Letni potek temperature, kot ga izkazujejo omenjene postaje, izdaja nekaj zanimivosti. Januarja so te najvišje ob Savi (Krško, Brežice, Loka pri Zidanem mostu) in znašajo okoli 0° do —0,6°; najnižje pa so v dolinah in kotlinah (Kočevje "—1,9, Trebnje —1,6°). Loka pri Zidanem mostu kaže, da je v dolini ob Savi pozimi najtopleje. Vzroki niso jasni. Po analogiji z Dravsko dolino v Pohorskem Podravju, kjer so tudi zimske temperature višje in jč dokazan nočnik, je verjetno, da piha ob Savi veter, ki se zaradi padanja segreva in tako zavira nastanek temperaturne inverzije. Povprečna najnižja mesečna temperatura često ni bila v januarju; 5 do 6-krat Je bil najbolj hladen december in 2-krat februar. Odkloni srednjih mesečnih temperatur so občutni zlasti pozimi; leta 1940 so dosegli v januarju in decembru 6°. Najnižji mesečni povpreček je bil februarja 1929, ko sta izkazala Grm —9,0 in Brežice —'8,4°. Najvišje januarske in decembrske temperature so znašale okoli 4~ 5°. Ohladitve so torej pozimi bolj močne kot otoplitve. Pregled po postajah nas prepriča, da se mesečne temperature znižujejo proti dinarski notranjosti. Poleti pa se v tej smeri nižajo tudi srednje mesečne ter srednje minimalne in maksimalne temperature. Srednja julijska temperatura je na Krško-Brežiškem polju in v Novem mestu okoli 21°, v Občici 20,1° in v Kočevju >8,5°. Amplitude med najhladnejšim in najtoplejšim mesecem se rahlo manjšajo od vzhoda proti gorati notranjosti od ca. 22 na 21°. Enkrat samkrat je bil najtoplejši junij, enkrat avgust, sicer pa vedno julij. Odkloni od srednjih julijskih temperatur dosežejo komaj okoli 2°. Avgust je toplejši od junija. Do septembra nato temperatura počasi, potem Pa hitro pada do januarja. Največji skok je med novembrom in decembrom. Leta 1940 je bila srednja decembrska temperatura za 14,2° nižja od novembrske. Jesen Je zaradi močnega poletnega ogrevanja za 0,7° toplejša od pomladi. V tem se °draža precejšnja odmaknjenost od Jadrana, saj znašajo ob obali razlike med Jesenskimi in spomladanskimi meseci v prid prvih do 3 in več stopinj. V Krški kotlini in Beli krajini je sedem mesecev, od aprila do oktobra, srednja temperatura v*šja od srednje letne temperature. Izjema je postaja Občica. V ostalih postajah, kjer je takih mesecev le pet, prispevajo k letnemu povprečku predvsem nizke temperature v hladnem letnem času. Izjema je Primskovo. Povpreček absolutnih letnih ekstremov znaša v Brežicah, Krškem, Novem mestu in Občici pri maksimih okoli 34°. Najvišjo temperaturo so namerili junija 1935 v Brežicah, in sicer 38,2° (tabela II. b), v Novem mestu julija 1931 36,6° in v Občici junija 1935 35,4°. Še višji so maksimi v Beli krajini. Postaja Grm izkazuje za razdobje 1858—'1954 (s prekinitvami) ekstremno temperaturo 39,2° julija 1905. Za ta dan ni podatkov za ostalo Krško kotlino in Belo krajino in so tam bile verjetno temperature okoli 40°. Ekstremno visoke temperature so bile največkrat julija (v Občici 11-krat v 16 letih), sicer pa avgusta ali junija. Srednji letni absolutni minimi so okoli —15°, v Občici pa —'17,8°. Najnižjo temperaturo so izmerili v Novem mestu 3. februarja 1929, in sicer —-30,8°. Letni absolutni minimi so najbolj pogostni v februarju, ki mu sledi december. V januarju, ki ima najnižjo mesečno temperaturo, je bil letni minimum samo en do dvakrat v 16 letih. Odkloni temperatur so močni zlasti pozimi. V istem januarju so n. pr. namerili temperature od —-13 do +16°, v istem mesecu marcu pa od —24° do +22,2°. Amplituda med absolutnim pozitivnim in negativnim ekstremom vse dobe znaša na Grmu 67,4° in v Brežicah 64,1°. V novomeškem okolišu pade temperatura pod ledišče povprečno 80 do 90 dni v letu. V Brežicah je takih dni nekaj manj, v Občici nekaj več. Vsi trije zimski meseci imajo po 20 do 25 dni, ko zdrkne temperatura pod ledišče. Takih dni ima Grm-Novo mesto v marcu povprečno 16, v novembru 7, v aprilu 4 in v oktobru 2 (tabela III.). V 11 letih je padla temperatura pod ledišče maja ali septembra le dvakrat. V Novem mestu pade živo srebro pod 0° navadno po 20. oktobru in spomladi do 19. aprila (tabela II.a). Ko je bila 11. in 12. maja 1953 zelo huda slana skoraj po vsej Sloveniji, je kazal v Brežicah in Krškem toplomer komaj —0,3°, v Novem mestu pa — 0,9°. V Krški kotlini preseže letni tok temperaturo 5° v Brežicah in Krškem navadno 6. marca, v Občici pa 17. marca ter traja okoli 250 dni nekako do 20. novembra. Temperatura nad 10° obstaja od srede aprila do srede oktobra, nad 15° pa od srede maja do srede septembra. Nad 20° se povzpne za dalj časa le v spodnjem delu Krške kotline in traja v Brežicah in Krškem 42 dni (od 25. junija do 5. avgusta), v Novem mestu pa 35 dni. Dvakrat v 16 letih letni tok temperature ni presegel 20°, v Občici pa osemkrat; tu znaša temperatura iznad 20° v letu povprečno le 20 do 24 dni. Za vinogradništvo je važna temperatura nad 17°. Ta traja v Novem mestu od 8. junija do 29. avgusta, skupno 82 dni. To je precej več kot so najmanjše zahteve za uspešno gojenje vinske trte. V razdobju 1858—1885 je bilo število dni s temperaturo nad 15 in 20° nekoliko manjše (1). 2. Razdobje 1948—1959. Po osvoboditvi seje mreža meteoroloških temperaturnih postaj v Krški dolini precej spremenila. Ukinili so postajo Grm in je opazovanje prevzela postaja Kandija. Ker je prenehala tudi postaja Občica, imamo za povojno dobo na razpolago postaje Novo mesto, Krško, Brežice in od leta 1953 naprej Miklavž na Gorjancih v višini 969 m. Z majem 1959 so ukinili opazovanja temperature v Krškem, postajo Brežice pa so premestili v bližnji Gornji Lenart, ki ima za 15 m nižjo lego (150 m). Ker pa sta obe postaji na ravnini, bi morebiti smeli brez korekcije šteti drugi kraj kot nadaljevanje opazovanj iste postaje. Z majem 1955 je začela z delom temperaturna postaja v Kostanjevici, od junija 1956 pa deluje s presledkom od novembra 1956 do februarja 1957 postaja Trška gora v nadmorski višini 380 m. Locirana je v prisojni legi in njene nekoliko nadpovprečno visoke temperature veljajo za prisojna pobočja. Postaja je posebno dobrodošla, ker je ob zgornji meji najboljših podnebnih pogojev za vinogradništvo in ker nudi skupno z Novim mestom-Kandijo, Kostanjevico in Miklavžem osnovo za ugotavljanje temperaturnega gradienta in inverzije. Tako na gosto in v tako različnih višinah ni temperaturnih postaj v nobeni drugi pokrajini Slovenije; če bodo obstajale dalj časa, so najboljši vir za ugotavljanje temperaturnih sprememb v višini. Na povojna opazovanja se zdaj lahko prvič povsem zanesemo. V splošnem kažejo dolinske postaje malo razlik. Pri srednjih letnih temperaturah (tabela IV.) izstopa z 10,1° Kostanjevica, ki pa nima podatkov za prve štiri mesece leta 1955. Januarja in februarja je bilo najbolj toplo v Krškem, najbolj hladno v Brežicah. V poletnih mesecih je najbolj vroče v Kostanjevici. Jesenski povprečki so najvišji v Krškem. Srednje dnevne maksimalne temperature (tabela V.a) so si povsod podobne. Poleti izstopajo dnevni maksimi postaje Kostanjevice. Najbolj različne so srednje mesečne minimalne temperature (tabela V.b). Vse leto imajo najnižje minime Brežice odnosno Gornji Lenart. Posebno močen odklon je pozimi. Ker izkazujejo Brežice v obdobju 1925—-1940 razmeroma visoke zimske temperature, moramo spremembo pripisati premestitvi postaje iz mesta na podeželje. Kljub temu presenečajo nizki minimi, saj postaja ni v kotlini in je svet °dprt na vzhod. Morda bi si mogli razložiti nizke temperature Gornjega Lenarta s temperaturno inverzijo v Hrvatskem Posavju, ki jo izpričujeta postaji Zagreb-Maksimir in Zagreb-Grič. Ob 7. uri izmerjene temperature v Brežicah ne odstopajo z nizkimi vrednostmi tako močno kot v Kandiji in bi se dalo to razložiti z zakasnitvijo jutranje radiacije v Novem mestu, ki jo povzročajo Gorjanci. Glede absolutnih letnih ekstremov preseneča Trška gora, kjer so namerili leta 1957 +36,3°. Znatne negativne ekstreme ima Novo mesto. Sicer pa je opazovalna doba prekratka, da bi lahko sklepali, kje je pričakovati največje ekstreme (tabela VI.). 3. Srednje mesečne in letne temperature nekaterih starejših postaj vpoedinih razdobjih. Prvo razdobje 1851—1880 je obdelal Seidl (1), razdobje 1925—'1956 je povzeto po Furlanu (11), zadnje [obdobje 1948—1959 za Novo mesto pa smo obdelali sami na temelju meteorološkega arhiva. Seidl in Furlan sta številne manjkajoče podatke interpolirala. I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII letno 1851—1880 Novo mesto + 1,6 0,3 (Grm, Kandija) 4,1 10,2 14,2 18,2 20,1 18,9 14,9 10,6 4,0 — 0,9 9,4 1925—1956 — 1,5 0,3 4,8 9,8 14,1 17,8 19,5 18,7 15,4 9,7 5,1 — 0,2 9,5 1948—1959 — 0,4 0,4 4,6 10,0 14,5 17,9 20,1 18,7 15,1 10,7 5,0 1,5 9,8 m 1851—1880 Krško — 1,2 0,8 4,5 10,4 14,5 18,3 20,1 19,2 15,4 10,9 4,2 — 0,5 9,7 1925—1956 — 0,7 0,9 5,4 11,0 14,9 18,6 20,5 19,7 16,1 10,6 5,9 1,3 10,4 1851—1880 Črnomelj — 0,8 0,9 4,6 10,6 14,8 18,8 20,6 19,6 15,7 11,4 5,0 0,0 10,1 1925—1956 — 0,6 1,1 5,3 10,8 15,2 19,1 21,0 20,0 16,4 10,5 5,8 0,8 10,4 1851—1880 Kočevje — 2,9 —1,1 2,4 8,2 12,3 16,2 18,2 17,3 13,6 9,5 3,0 — 1,9 7,9 1925—1956 — 2,6 —0,8 3,0 8,0 12,4 16,2 18,5 17,4 14,3 8,9 4,5 — 0,4 8,3 Vse postaje izdajajo, da so bili november, december, januar, februar in marec v zadnjem četrtstoletju manj hladni kot v preteklem stoletju. Zato so tudi nekoliko višji letni povprečki. Višinski gradienti* in temperaturna inverzija 1955—1959. Postaja Trška gora (380 m), kije za 187 m višja od Kandije (193 m) in za 589 m nižja od Miklavža na Gorjancih (969 m), deluje od junija 1956 in omogoča določanje temperaturnih gradientov na črti Trška gora—Novo mesto—Gorjanci. Rezultati (tabela VII.) so povzeti po srednjih mesečnih in srednjih terminskih opazovanjih za čas od junija 1956 do decembra 1959, srednji maksimi in minimi pa za junij—oktober 1956, februar—-november 1957 in za leti 1958 in 1959, ker obstajajo le iz tega časa podatki za vse tri postaje. Srednja letna temperatura je na Trški gori za 0,5° višja kot v Kandiji in za 3,0° nižja kot na Miklavžu. Največje razlike med Kandijo in bolj toplo Trško goro so januarja, potem pa se zmanjšujejo do junija, nakar zopet naraščajo. Pri terminskih opazovanjih so največje razlike ob 7. uri (letno 1,5°), manjše so ob 21. uri (1,0°), opoldne pa je v Kandiji za 0,5° bolj toplo kot na Trški gori (tabela VIII.). Dnevni maksimi so v Kandiji povprečno za 1,2° višji. Največje razlike so januarja, ko so maksimalne temperature na vsakih 100 metrov višine za 1,3° nižje kot na dnu Krške kotline. Razlike se zmanjšujejo do junija (gradient 0,2/100 m), potem pa rastejo do novembra. Dnevne minimalne temperature so v Kandiji občutno nižje kot na Trški gori, in sicer letno za 1,4°. Temperaturni gradient, to pot zmanjševanje temperature v nižino, pada od januarja (1,0/100 m) do julija (0,3/100 m), se pa potem hitro dvigne in znaša v jesenskih mesecih l,0°/100m. Avgusta, septembra in oktobra, ki so važni za vinogradništvo, je na Trški gori ponoči povprečno za 2° topleje kot je v dolini. Miklavž ima za 3,0° nižjo srednjo letno temperaturo kot Trška gora. Razlike se večajo od zimskih mesecev do junija, nato pa padajo. Še večja je razlika pri * to je temperaturna razlika na vsakih sto metrov višine. dnevnih maksimih, saj so ti na Gorjancih povprečno za 4° nižji kot na Trški gori. Ta razlika raste od zime do poletja. Pri dnevnih minimih je razlika povprečno v letu .le 1,8°; pozimije malenkostna, naraste pa marca in je znatna do julija (gradient 0,4°/100 m), ko začne padati. Minimalne temperature Trške gore in Miklavža so posebno dragocene, ker nanje ne vplivajo toliko mikroreliefne razmere, kot je to primer na dolinskih postajah in opoldne na vseh postajah. V omenjenih letih so znašali absolutni letni ekstremi: 1956 1957 1958 1959 min. maks. min. maks. min. maks. min. maks. Novo mesto — 25,6 32,3 — 22,5 37,5 — 19,6 35,0 — 18,3 32,0 Trška gora 30,8 36,3 32,0 — 11,5 35,5 Miklavž — 23,6 27,2 — 13,0 31,8 '—U,2 28,7 — 13,2 26,8 Preseneča, da segajo visoki letni ekstremi vse do višin Gorjancev, kjer so znatno nižji absolutni negativni ekstremi, razen izjemnega leta 1956. Glede negativnih ekstremov verjetno ni večjih razlik med Trško goro in Gorjanci. Zgoraj izpričane navidezne anomalije pojemanja nizkih temperatur z višino povzroča temperaturna inverzija, ki slabi od zimskih mesecev do poletja. Ko smo primerjali temperature ob 7. uri v Novem mestu in Miklavžu v teku let 1953 in 1954, smo ugotovili daljša razdobja z mirnim anticiklonalnim vremenom, ko je na Gorjancih znatno bolj toplo kot v dolini. Tako je znašala od 28. do 31. januarja 1953 v Novem mestu povprečna temperatura —5,9°, pri Miklavžu pa + 4,2°. Zadnjih 11 dni februarja 1953 je bil v Novem mestu povpreček —'5,9°, Pri Miklavžu pa + 1,8°. Od julija do konca leta 1953 so bili ob 7. uri mesečni po-vprečki temperature pri Miklavžu višji kot ob Krki. Leto 1954 sicer ni bilo posebno ugodno za nastopanje temperaturne inverzije, vendar preseneča, da so imeli julij, avgust in september ob 7. uri zopet višje povprečke na Gorjancih, septembra kar za 3° več kot v dolini. Inverzija pozimije mnogo bolj intenzivna, ni pa tako trajna kot poleti, ko so razlike med višino in dolino bolj stanovitne. Pozimi namreč doživlja vrerne znatne temperaturne skoke ob menjavi ciklonalnega in anticiklonalnega Vremena, medtem ko je poleti ciklonalnega deževnega in ponoči tudi vetrovnega vremena navadno manj. Da bi podrobneje spoznali potek temperaturne inverzije, sttio poleti 1954 izvedli 2 skupinski merjenji. Prvo, 5. in 6. julija 1954, ni povsem Uspelo, ker je takrat prešla Krško kotlino hladna fronta, ki je premešala zračne mase in povzročila, daje med 18. uro in 19. uro padla temperatura za 3 do 5°. Tako dobljene vrednosti veljajo za vetrovno in oblačno vreme, ko temperatura normalno Pada z višino. Drugo merjenje med 3. in 5. novembrom 1954 pa je doseglo pogla-vitni namen. Takrat smo postavili opazovalnice pri Miklavžu, na pobočju Gorjancev v višini 430 m nad Jugorjem, pri Brusnicah v višini 293 m in pod to vasjo v dolinici 50 m niže, v Otočcu ter na vrhu Trške gore. Šele med merjenjem je nastopila Prava temperaturna inverzija, ki je dosegla višek 2 dni zatem, 7. novembra, ko Je bilo ob 7. uri v Novem mestu za 8,2° hladneje kot pri Miklavžu. 3. XI. | 4-.XI. | 5. XI. 13 14 15 to 17 18 19 20 2! 22 23 24 1 2 3 4 5 6 7 8 9 K) 11 12 13 U 15 16 17 18 14 20 21 22 23 24 1 2 3 4 5 6 7 8 9 I I I I I I I I I I I | I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I | I I I I I I I I I C* is- 1954 -3- 1 2 3 4 5 6 ”■1 ' ----------- ------------------- O ............ ............. Skica 1. Temperature na profilu Gorjanci—Krka—Trška gora od 2. do 5. XI. 1954. 1. Miklavž na Gorjancih, 969 m; 2. Gorjanci nad Jugorjem, 430 m; 3. Brusnice, 293 m; 4. opazovališče pod Brusnicami, 243 m; Otočec (Št. Peter), 160 m; 6. Trška gora, 423 m. -— The temperature course in the profile Gorjanci—Krka—Trška gora, from 2nd to 5th November 1954. Dne 3. novembra 1954 so ob 13. uri temperature na vseh postajah enakomerno padale, le okrog polnoči so se na višinah nekoliko dvignile, tako da so nastale razlike do 1,5°. Povzročil jih je verjetno topli val, ki je zajel višino, ne pa tudi nižino. Dne 4. novembra ni bilo ves čas med postajami večjih temperaturnih razlik. Okoli 23. ure pa se je začel uveljavljati obrat, čim je prenehal veter in je padla oblačnost na 2/10. Temperature so se najprej izenačile, nato pa so začele skokoma padati. Le vrh Gorjancev je veter preprečil inverzijo. Ob 2. uri je bila med Šempetrom in Jugorjem razlika 2°, med Šempetrom in Trško goro pa nekaj nad 1°. V Brusnicah je bilo na zgornji postaji nekoliko hladneje kot na enako visoki Trški gori. Na spodnji postaji pod vasjo pa je bilo še hladneje kot v Otočcu. Njene ponoči nižje, podnevi pa višje temperature kot ob Krki smemo tolmačiti, da so posledica lokalne inverzije, ki se javlja v tej dolinici. Tuje bil izmerjen ob 7. uri naš ekstrem —2,1°; spremljala ga je najmočnejša slana, kar smo jo mogli opazovati. Slano in ledišče sta izkazali Šempeter in Brusnice med 5. uro in 7. uro ter Miklavž med 3. in 7. uro. Ob 5. uri je imel najnižjo temperaturo Miklavž (—>1,2°), najvišjo Jugorje (1,8°). Ob 8. uri so se temperature spet izenačile. Primerjava med enako visokima postajama Jugorjem in Trško goro kaže, da temperature na Trški gori hitreje padajo in hitreje rastejo. To je verjetno posledica podgorske lege Jugorja pod Gorjanci. Na osnovi teh podatkov narejene skice kažejo tele značilnosti: v popoldanskih urah so izoterme v nižinah bolj zgoščene kot v višini; po 18. uri prvega dne te ne potekajo več vodoravno, ampak vise proti severu, ker temperature ob Gorjancih počasneje padajo kot na nasprotni strani kotline; ob 24. uri izstopi prelomna izo-terma 4,0° v nadmorski višini okoli 400 m; od tod padajo temperature navzgor in navzdol; do 3.ure se prelomna izoterma zviša in poteka neznano visoko med višino Jugorja in Miklavža; ob 6. uri, ko so temperature najnižje, so izoterme spet poševne, ker temperature ob Trški gori hitreje naraščajo kot ob Gorjancih; ob 8. uri je izotermalna cona v kotlini debela okoli 100 m. Naslednjo meritev smo opravili v Globodolu, kjer izpričuje močan temperaturni obrat odsotnost oreha in češnje ter slabo uspevanje sadja v vaseh na dnu kraškega polja. Ko smo merili ob lepem vremenu od 17. ure dne 26. junija do 17. ure 27. junija 1954, smo imeli nameščene termometre 0,5 m nad travnatimi tlemi na tehle krajih: pod Velikim vrhom (332 m), na vzhodnem kraju dna kotline na ravnem (208 m), nekoliko metrov više od tod v gozdu, v vrtači (189 m), na pobočju Golo-binjeka pa v višini 323 m in 381 m. Zaradi medveda je postaja VI. že ob 20. uri Prenehala delovati. Po sončnem zahodu po 20. uri seje začel uveljavljati obrat. Ker je bila zahodna stran polja najprej v senci, so tu prej in močneje padale temperature. Skoraj vso noč so bile na dnu polja za okoli 2° nižje, proti jutru pa je narastla razlika na 3°. Ob 4. uri s° bile naslednje temperature: v vrtači 14,5, kraj polja 14,8, v bližnjem gozdu, kjer je bilo ves čas za okoli 1° hladneje kot na sosednjem travniku in polju, 13,9°, na pobočju Golobinjeka 16,5 in zgoraj 17,7°. Okoli 5. ure so se nižinske temperature skokoma dvignile in presegle zgornje postaje. Čim se je pojavila temperaturna inverzija, je nastala na dnu megla, ki je segla do 100 m visoko. Posebno gosta je bila okoli 4. ure. Ozračje je bilo ves čas mirno, le na Golobinjeku je pihal rahel navzgornik. Verjetno nastopa v Globodolu ena najbolj pogostnih temperaturnih inverzij, kajti tu se tako kot sicer v nobenem drugem kraškem polju redno javljajo nočne naegle. Pospešuje jih tudi mokrotno dno. Po De Martonovi formuli ugotavljanja poletne sušnosti srednja množina padavin junij + julij + avgust X 4 srednja mesečna temperatura junij -(-julij + avgust -f- 10 dobimo za postaje v Krški dolini naslednje indekse: Brežice 39, Krško 43, Novo tnesto-Grm 47, Občica 48, Miklavž 69 in Trška gora 42. Pri prvih štirih postajah so upoštevana leta 1925—1940, pri Miklavžu 1954—'1959, pri Trški gori pa čas od junija 1956 do decembra 1959. Sušnost se torej manjša od vzhoda proti zahodnemu delu kotline. Kot izrazito sušni predel izstopa gričevje med Krško kotlino in Mirensko dolino s postajo Trška gora. Tu je sušnost tem večja, ker je manj pogostna rosa in slana kot v dolini in je tudi s talno vodo na nagnjenih tleh slabše kot ob Krki. Padavine Razdobje 1925 —1940 (12). Za ta čas imamo največ podatkov, da lahko primerjamo padavine posameznih predelov. Srednje letne padavine so se takrat gibale (tabela IX.) med 1030 mm v Brežicah in 1367 mm v Občici. Izven Krške kotline in Bele krajine sta imeli več moče Kočevje (1518 mm) in Ambrus (1399 mm). Krška kotlina ima v vzhodnem delu nekako do Šentjerneja izpod 1300 mm padavin, zahodno od tod pa več. V izredno mokrem letu 1937 so izkazale postaje za 33 % več padavin kot znaša 16-letni povpreček, v sušnem letu 1938 pa za toliko manj. Najbolj suha sta po tabeli (IX.) januar in februar, ta zato, ker je krajši. Redko se minimum padavin prenese na julij. Aprila je več moče kot marca, maja je sekundarni višek, junija je manj moče, julija je sekundarni minimum, ki je v hribih bolj izrazit kot v dolini. Avgust in september dobivata približno enako moče. Največ padavin ima oktober, saj dobi okoli 13 % vse letne količine. Največ dni s padavinami (tabela IX) je spomladi z viškom maja; slede jesen, poletje in zima, ko je najmanj takih dni v februarju. Največ padavin v enem padavinskem dnevu je jeseni (Brežice 9,5 mm na padavinski dan, Novo mesto 14,3 mm), sledi poletje z izdatnimi plohami. Pomlad ima največ padavin in hkrati največ padavinskih dni, vendar po intenzivnosti zaostaja za poletjem. Najmanj padavin na en dan, v katerem so jih zabeležili, je pozimi. Intenzivnost padavin raste od minima v januarju (5 do 8 mm na padavinski dan) do viška v septembru ali oktobru, nakar spet pada. Le v hribovskih obrobnih dinarskih pokrajinah moti tak potek sekundarni minimum v juliju, ker je tam takrat manj ploh (tabela X.). Po ne povsem zanesljivih podatkih je padala toča v Krškem kar 45-krat, v smeri proti zahodu pa vedno redkeje. V Dvoru je padala le 24-krat skupno s sodro. Najbolj pogostna je toča v juniju (0,5 do 0,7 dni v letu), sledita maj in junij. To so povprečki dobe 1925—1940 in Seidlove dobe. V dobi 1928—1940 je v Krškem nastopil prvi sneg med 28. oktobrom in 17. decembrom, zadnji sneg spomladi pa med 10. januarjem in 10. majem. V povprečju je bil prvi snežni dan 10. novembra, zadnji pa 1. aprila (tabela XI.). Glede sušnih obdobij, ko je vsaj 10 dni brez padavin, so bili v obdobju 1925—• 1940 na prvem mestu Adlešiči, na zadnjem mestu pa Dvor (tabela XII.). V razdobju 1925—1956 (tabela XIII.b) izstopajo maksimalne dnevne padavine v Kostanjevici, kjer je padlo 2. avgusta 1937 201 mm dežja. Najbolj debelo snežno odejo so imeli seveda zahodni hribovski kraji, kjer je več zimskih padavin (Ambrus, Sinji vrh; tabela XIV.). Povojna leta so nekoliko bolj suha. V letih 1948—1959 je imelo Novo mesto povprečno 1189 mm padavin, kar je za 110 mm manj kot v letih 1925—1940. V zelo sušnem letu 1949 je padlo le 847 mm dežja. Tudi mesečna razporeditev med letom seje nekoliko spremenila. Maksimum, kije bil prej s 13 % letne moče v oktobru, je zdaj izrazito v juniju (159 mm); sledita julij s 118 mm in maj s 112 mm padavinami. Seveda pa je ta doba prekratka, da bi mogli kaj sklepati o obsegu sprememb v padavinskem režimu. Doba 1950—1959 je bila za Krško nekoliko bolj vlažna od dobe 1925—'1940 (zdaj 1107, prej 1051 mm). Po zadnji vojni je tudi tu oktober manj moker in ima junij znatno več padavin, to pa velja tudi za zimske mesece (oktobra 115 mm, junija 140 mm). Miklavž na Gorjancih je imel v dobi 1953—1959 povprečno 1281 mm letnih padavin. V času od junija 1956 do decembra 1959 so izkazale vremenske postaje na profilu čez Krško kotlino naslednje povprečne mesečne padavine: I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII letno Trška gora 46 45 45 87 110 100 100 106 50 81 87 82 939 Kandija 73 52 81 89 123 168 103 118 62 89 94 92 1144 Kostanjevica 83 47 60 92 170 160 106 137 58 81 96 138 1228* Gospodična 62 60 55 113 134 168 154 134 76 99 101 113 1269 Miklavž 88 59 50 115 148 169 122 133 69 93 109 97 1281 Presenečajo pičle padavine na Trški gori, kar gre morda na rovaš netočnega opazovanja, in majhna razlika med dolino in Gorjanci. Ker pa dobivata Gospodična in Miklavž domala enako padavin, nas to sili k sklepu, da v Gorjancih pada-v‘ne ne naraščajo z višino kot je to navadno drugod v gorovjih Slovenije. Vzrok je verjetno alpska usmerjenost Gorjancev, ko nanje ne zadevajo prevladujoči zahodni in vzhodni vetrovi. Intenzivnost padavin je po zadnji vojni v primeri s predvojno nekoliko popustila (Novo mesto prej 10,6, zdaj 8,2 mm na padavinski dan). Število dni s padavinami pa je za spoznanje narastlo. Spomladi je še isto število takih dni, a je intenziteta padavin manjša; sedemletni povpreček za marec izkazuje 14,4 mm. Izstopajo sušna leta 1949, 1952 in 1953. Leta 1949 ni bilo pravih padavin od januarja do maja in je ta čas padlo le 34 mm vode. Leta 1953 je je padlo v marcu le 5 mm. Ta mesec je postal mnogo bolj suh kot je bil pred vojno. Tudi sušna obdobja so se P° zadnji vojni prenesla s pomladi bolj v poletje. Tako je imelo Novo mesto v obdobju 1948—1954 50 sušnih dob, ko je bilo v 10 ali več dnevih manj kot 1 mm Padavin; od teh jih je bilo 17 pozimi, 7 spomladi, 15 poleti in 11 jeseni. * Za Kostanjevico manjkajo podatki za december 1956 in januar 1957. Vetrovnost Vetrovnost je podana na temelju podatkov vremenske postaje Novo mesto iz dobe 1931—1940 in 1948—1954. Pri tem moramo upoštevati, da so vetrovi v reliefno razgibani novomeški okolici pri tleh krajevno odklonjeni. V obeh dobah prevladujejo vzhodni vetrovi. Severovzhodnik in vzhodnik sta prevladala 70 dni v letu. Na drugem mestu je bil jugozahodnik. Najmanj je nastopal severozahodnik, jugovzhodnik in jug. Brezvetrnih dni je bilo v obdobju 1948—1954 203, pred vojno pa nekaj manj. Razlike po mesecih so naslednje: severovzhodna smer najbolj izstopa v hladni polovici leta od oktobra do aprila z viškom oktobra in marca; jugovzhodna smer je najbolj pogosta spomladi, zahodna smer poleti, severozahodna smer pa jeseni. Brezvetrje je najbolj pogostno pozimi in pozno poleti, najmanj pa ga je od aprila do junija. Število brezvetrnih dni zavisi od intenzivnosti temperaturne inverzije, ki se javlja predvsem pozimi in pozno poleti. Povprečna hitrost vetra je 2 do 3 stopnje po Boufortu. Največja je februarja, marca in aprila. V Krški kotlini je zaradi precejšnje širine verjetno vetrovnost bolj enotna kot v okoliških dolinah, a so, žal, tu krajevni vetrovi slabo proučeni. V novomeški okolici nazivajo ponekod pogosten severovzhodnik »veter«, jugozahodnik pa »jug«. Ta je po Seidlu največkrat istoveten s toplim in suhim fenom, ki se spušča z Roga. V Pod-gozdu, ki je v dinarsko usmerjeni zgornji Krški dolini, prevladujejo ustrezni podolžni in prečni severozahodni, jugovzhodni, severovzhodni in jugozahodni vetrovi. Po dolini navzdol piha »gorenji veter«, od severovzhoda »savka« ali tudi »gorenc«, od jugovzhoda po dolini navzgor »burja« in od jugozahoda »veter«. V Straži nazivajo veter, ki piha ob Krki navzgor ponoči ali zjutraj, »mraznik«. Oblačnost Po podatkih postaje Grm je znašala tu v letih 1927—1940 povprečna oblačnost 5,5. Odstopi od letnih povprečkov so malenkostni. Najmanjša oblačnost je poleti (julij 3,8), največja pozimi (december 7,5), precejšnja spomladi. Žal je na razpolago malo podatkov o megli. Največkrat je ta v zvezi s temperaturno inverzijo. Menda se megla najbolj trajno javlja v Globodolu. Ko smo merili 4. novembra 1954 temperaturno inverzijo na profilu Trška gora—-Gorjanci, smo opazovali nastajanje megle v Krški kotlini. Najprej je nastopila v bolj mokrotnih dolinah, tako ob Prečni, v Novomeškem Podgorju, v srednjem delu Krške kotline severno od Kostanjevice itd. Ko je njena debelina narastla, se je določno videlo, da jo razkraja rahla sapa, ki je vela iz zgornje Krške doline in po Temeniškem podolju navzdol. Verjetno se to dogaja pogosto in je razlog veter, ki pada po Krški in Temeniški dolini. Domačini vedo povedati o pogostni megli v okolici Straže, Soteske, Prečne, Karteljevega in v Globodolu. Povsod tod je zelo pogosten temperaturni obrat. Fenološki pojavi Da bi izpopolnili podobo, ki nam jo je leta 1954 nudila fenološka služba LRS z redkimi postajami v Krški dolini in kratkotrajno opazovalno dobo, smo povpraševali kmete o datumih žetve ječmena, pšenice in ajde. Vsi datumi so iz poletja in zgodnje jeseni. Da bi zbrali datume iz spomladanskih mesecev za vso pokrajino, nam ni uspelo. Karta I. je narejena na temelju podatkov, ki smo jih zbrali v 150 vaseh. V novomeški okolici ječmen najprej dozori na vzhodnem kraju, na Šentjernej-skem polju, in sicer do 20. junija. Dotlej žanjejo tudi ob Krki navzgor nekako do Polhovice in Krenovega. Ostala novomeška okolica do Straže na zahodu žanje med 20. in 24. junijem. Tudi Trškogorski (Trebeljnski) hribi okoli Kala, Kartelje-vega in Šentjurja ne zaostajajo za tem časom, čeprav so znatno višji. Izofena, ki označuje žetev ječmena do 29. junija, pote'ka v glavnem v smeri izohips, le da je na južnem osojnem pobočju kotline pod Gorjanci nižja kot na severni strani. Izofena L julija zajema osrednji del Novomeškega Podgorja in Ajdovško planoto. Po 1. juliju žanjejo najvišje podgorske vasi in Brezova reber na Ajdovški planoti, ki visi proti severu. Domačini iz Brezove rebri so nekdaj najprej pomagali žeti v Globodolu, nato so šele želi doma. Proučevanje žetve pšenice je pokazalo isto podobo. Najprej, do 5. julija, jo žanjejo okoli Šentjerneja. Izstopa Zaloška kotlinica z zgodnjo žetvijo. Tudi v tem oziru pri vaseh od Karteljevega čez Šentjurje do Kala močno odstopajo izofene °d izohips. Najbolj pozno žetev, po 10. juliju, imajo v gornjem Podgorju in na Ajdovški planoti. Podatki o žetvi ajde so najmanj zanesljivi, ker je odvisna žetev tudi od časa setve. V osrednjem delu kotline žanjejo ajdo do 29. septembra, na robnem višjem pasu še v začetku oktobra, v najvišjih vaseh pa šele konec tega meseca. Ponekod ajde ne sejejo predvsem zaradi zgodnjih pozeb. To velja za stranske doline Krke pod Gorjanci, n. pr. ob Sušici, za Zaloško kotlinico, okolico Šentjurja m Karteljevega ter za Globodol. Povsod tod smo že opozorili na intenzivni temperaturni obrat in pogostne megle. Od imenovanih običajnih terminov žetve so v posameznih letih precejšnji odstopi. Tako seje leta 1954 žetev zakasnila za 14 dni. Zaključni pregled Podatki vremenoslovnih postaj, ki smo jih dopolnili z nekaterimi lastnimi opazovanji in merjenji, izpričujejo, da je Krška kotlina klimatsko področje, kjer Prevladujejo panonski vplivi, ki slabe proti zahodu. Ti vplivi se odražajo v znatnih Poletnih temperaturah, v sušnosti in v precejšnjem deležu neviht med poletnimi Padavinami. V temperaturnih razmerah se vidneje ne izraža dejstvo, da je zahodni r°b kotline samo 70 km daleč od Jadrana. Vzrok je relief, ki se odpira v nizko Hrvatsko Posavje, od koder prihajajo panonski vplivi, medtem ko ga Rog in Gorjanci zapirajo proti zahodu in jugu. Karta I. Fenološka karta. 1. Žetev ječmena, 2. žetev pšenice, 3. žetev ajde, 4. višinski pas 400—500 m nad morjem, 5. iznad 500 m. — Phenological map. 1. crops of barley, 2. crops of vvheat, 3. crops of buckvvheat, 4. heights from 400—500 m, 5. heights over 500 m above sea level. Z raznimi podatki je bilo mogoče prikazati, kako vpliva temperaturna inverzija na rastje.- Vendar tega nismo mogli dokumentirati v polni meri. Med temperaturnimi postajami, ki so obstajale v letih 1925—1940, izdajajo namreč one v Brežicah, Krškem in Novem mestu mestno klimo, postaja Grm vrh griča že omiljeno temperaturno inverzijo, tako daje mogla meriti le postaja Občica nizke temperature v dnu doline. Šele po osvoboditvi posreduje verno sliko nizkih temperatur v dnu kotlin Gornji Lenart na ravnini, medtem ko je postaja Novo mesto-Kandija v pobočni legi dobrih 30 m nad Krko. Nekateri kraji so zaradi temperaturne inverzije posebno mrzli. Takih krajev je največ v zahodnem kraško razgibanem delu Krške kotline, v Topliškem predelu, v Zaloški kotlinici, izven kotline pa posebno Globodol in kotanje okoli Karteljevega. Zdi se, da so tu zaradi večje vlažnosti in pogostnejše rose boljši pogoji za travništvo kot drugod, slabši pa za sadjarstvo. Postaji Trška gora in Miklavž na Gorjancih omogočata, da lahko mersko določimo temperaturni gradient in obseg inverzije v pasu, ki ga v nekaterih tujih literaturah po vsej pravici nazivajo termalna cona; na Dolenjskem je to vinogradniški pas 50 do 300 m iznad dolin in kotlin. Dosedanja opazovanja na obeh postajah zadoščata za sklep, da se moremo pri risanju izoterm naslanjati na izohipse le v pogledu dnevnih maksimalnih temperatur, ne pa tudi srednjih dnevnih, mesečnih in letnih temperatur, ker so okoli 250 m nad dnom doline še vedno iste kot ob Krki. Srednje minimalne temperature pa so še v nadmorski višini nekako med 800 in 900 m prav take kot v dolini. če moremo ob vsem tem ugotoviti, da se izofene v glavnem le drže izohips, je očitno, da reagira vegetacija predvsem na dnevne maksimalne in manj na dnevne minimalne temperature. Ker pa so razlike med obema največje v dnu dolin, po-zebejo tu nekatere občutljive rastline, ki imajo najboljše podnebne pogoje v termalnem pasu. To velja v prvi vrsti za trto pa za nekatere vrste sadja in ajdo. Ko smo obravnavali padavine, smo mogli prikazati, kako narašča sušnost proti Vzhodu in da je ta v celoti precejšnja. Vzrok za to je v znatni meri tudi alpska usmerjenost Krške kotline in Gorjancev; ti ne ovirajo dostopa najbolj vlažnim vetrovom z zahoda in severozahoda, kiju pritegujejo mediteranske depresije. Vtis je, da pa nekaj krajev le dobiva nekaj več padavin, in to ne le v Topliškem predelu s padavinsko postajo Občica-Polana. Dosedanja opazovanja namreč kažejo, da ima Kostanjevica več moče kot Novo mesto in da ta prihaja verjetno od nekoliko izpostavljene Opatove gore, ob kateri je, posebno v ozadju Kostanjeviškega in Šent-jernejskega polja, tudi oblačnost večja. Enaka sušnost kot v vzhodni Krški kotlini, se kaže tudi na gričevju med Krko m Mirno. Ker nakazujejo dosedanja opazovanja temperatur, da je ondotna klima ugodnejša za vinogradništvo kot ob Gorjancih, kaže tod pospeševati vinogradništvo tudi zaradi slabših pogojev za travništvo. Ker je po podatkih fenološke službe v letih 1953—1956 vzhodni del Krške kotline, na zahodu nekako do Kostanjevice, glede vegetacijske rasti med prvimi v panonski Sloveniji, kaže tu pospeševati zgodnje kulture za potrebe Trboveljskega premogovega bazena, Celja in morda Zagreba. 6 Dolenjska 81 Srednje maksimalne in minimalne temperature v obdobju 1925—1940* Postaja I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII letno sr. — 0,6 0,8 5,5 10,5 15,0 18,9 21,1 19,7 15,9 10,6 6,4 0,1 Brežice 5,7 165 m maks. 5,0 6,3 8,6 13,2 17,1 .21,6 23,2 22,7 19,9 12,9 11,3 10,3 min. — 6,8 -8,4 0,2 7,8 12,7 16,1 18,6 17,4 12,3 6,3 4,6 -5,2 Krško sr. — 0,2 1,3 5,6 10,7 15.1 18,9 21,0 19,9 16,1 10,8 6,6 0.6 10,5 maks. 5,0 6,8 8,7 13,3 17,2 21,0 23,1 22,3 19,3 13,1 11,1 6,0 186 m min. — 6,4 — 7,5 1,0 7,9 13,0 16,8 19,5 17,8 13,0 6,4 4,7 — 4,6 Grm 200 m sr. — 1,1 0,4 4,8 9,8 14,1 18,0 20,1 18,8 15,2 10,1 6,0 — 0,4 maks. 4,8 5,2 8,1 12,4 16,1 20,4 23,1 21,5 18,5 11,4 10,6 5,3 9,6 min. — 6,8 — 9,0 0,0 7,1 11,9 15,2 17,9 17,1 13.5 5,5 3,8 — 6,1 Novo mesto 193 m šr. — 0,5 0,8 5,1 10,2 14,8 18,8 21,0 19,7 15,7 10,3 6,0 0,3 maks. 4,7 6,0 8,2 12,8 16,8 21,1 23,3 21,9 19,0 12,7 11,2 5,6 10,1 min. — 5,6 — 8,8 0,4 7,5 12,5 16,2 18,9 18,0 12,2 6,0 4,4 — 3,7 Občica 200 m sr. — 1,3 — 0,3 4,7 9,7 14,1 18,2 20,1 18,9 15,0 9,9 5,6 — 0,4 maks. 4,3 4,5 7,9 13,8 17,0 22,0 23,6 22,7 19,3 12,1 10,2 6,0 9,5 min. — 7,7 — 9,4 2,1 6,5 11,1 15,7 16,9 14,0 11,7 5,1 2,7 —7,1 Adlešiči 340 m sr. — 1,0 0,1 5,0 10,3 14,7 18,8 21,4 20,0 16,1 10,5 6,0 0,0 maks. 5,0 6,1 8,3 13,7 16,9 21,6 24,1 21,5 19,6 13,1 11,2 5,8 10,2 min. — 6,7 — 8,5 0,4 7,1 12,4 16,0 19.8 17,5 12,3 6,3 4,2 — 4,2 Loka 213 m sr. 0,0 1,3 5,2 9,7 13,9 17,6 19,8 18,9 15,5 10,6 6,5 0,6 maks. 5,5 6,2 8,1 12,5 15,8 19,6 21,8 21,1 18,7 12,8 11,0 5,9 10,0 min. — 5,8 -7,3 0,7 7,2 11,6 15,8 18,2 17,1 11,8 6,2 4,1 — 4,3 Trebnje 278 m sr. — 1,6 — 0,3 4,2 9,3 14,2 18,6 20,6 19,0 15,0 9,6 5,6 -0,7 maks. 4,0 5,8 7,3 12,2 16,6 21,0 22,3 20,5 18,4 11,9 9,2 5,3 9,4 min. — 8,0 -10,0 -0,9 6,7 11,9 16,5 18,7 16,5 12,2 5,2 3,9 -7,5 Kočevje 461 m sr. — 1,9 0,8 3,4 8,1 12,8 16,8 18,5 17,3 13,6 8,9 4,8 -1,2 maks. 5,0 4,8 6,5 11,3 16,0 20,1 20,4 18,6 16,4 11,7 10,0 4,3 8,4 min. — 8,0 -9,6 — 0,8 5,6 10,2 13,5 16,8 14,4 10,0 4,6 2,4 — 6,6 Primskovo 512 m sr. -1,3 0,1 3,8 8,5 12,9 16,8 19,2 18,4 14,9 9,5 5,3 -0,7 maks. 4,0 5,2 7,8 11,6 15,0 19,4 22,0 21,0 18,2 11,6 11,2 4,4 9,0 min. -7,6 — 8,4 -0,9 5,6 10,0 13,8 17,1 16,0 10,8 5,2 3,1 -5,2 * Zaradi kratke dobe in številnih interpolacij podatki niso povsem zanesljivi. a) Grm: prvi in zadnji dan z minimalno temperaturo pod 0°C. Obdobje 1927—1940 Leto I II III IV V VI VII VIII IX X XI 1927 12 13 1928 10 16 1929 19 20 1930 1 4 1931 15 24 1932 10 21 1933 25 7 1936 21 4 1937 23 13 1938 6 2 1939 2 29 1940 15 18 povpr. 19. IV. 20. X. b) Absolutni maksimum in minimum temperature v v razdobju 1928—1940 poedinih mesecih Postaja Grm I. II. III. IV. V. VI. VIL VIII. IX. X. XI. XII. Abs. maks. 16,0 17,3 22,2 26,4 29,8 31,8 36,6 34,4 34,3 25,9 27,4 17,0 dan 26. 2. 31. 9. 30. 13. 15. 6. 3. 6. 9. 7. I, II. III. IV. V. VI. VIL VIII. IX. X. XI. XII. 1936 1939 1938 1939 1930 1931 1931 1931 1931 1940 1939 1931 abs. min. — 21,8 — 30,8 — 24,7 -5,4 -1,8 1,0 6,6 4,3 -1,1 — 4,0 -5,9 — 19,9 dan 13. 3. 14. 1. 6. 3. 13. 23. 29. 13. 29. 29. I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. 1940 1929 1932 1931 1938 1928 1930 1940 1939 1936 1937 1939 amplituda 37,8 48,9 46,9 31,8 31,6 30,8 30,0 30,1 35,4 29,9 33,3 36,9 Postaja Brežice Abs. maks. 15,3 18,2 23,4 26,4 31,9 38,2 37,1 34,5 31,4 26,3 22,5 15,6 dan 4. 16. 30. 18. 31. 28. 27. 2. 12. 1. 10. : 7. I. II. III. IV. V. VI. VIL VIII. IX. X. XI. XII. abs. min. 1931 1925 1926 1934 1925 1935 1928 1928 1932 1932 1927 1929 — 24,9 — 25,9 — 13,6 -3,7 -1,8 3,0 2,5 5,6 0,3 -2,0 — 13,1 — 22,0 dan 12. 4. 14. 12. 3. 3. 11. 5. 19. 13. 30. 17. , I. II. lil. IV. V. VI. VII. Vlil. IX. X. XI. XII. 1929 1929 1932 1931 1935 1928 1929 1929 1925 1936 1925 1940 amplituda 40,2 44,1 37,0 30,1 33,7 35,2 34,6 28,9 31; 1 28,3 35,6 37,6 I 26 31 25 24 28 27 11 30 27 15 31 25 I 24 22 21 23 31 24 22 27 27 26 25 6 27 23 12 91 105 86 113 113 98 69 89 102 96 128 99 paj 79 64 55 76 77 47 95 104 84 45 56 53 68 79 48 105 85 Število dni z minimalno temperaturo pod 0° C Postaja Grm II III IV V VI VII VIII IX X XI XII 20 12 2 1 2 8 25 26 20 8 1 19 22 8 1 2 10 18 16 23 7 1 4 10 28 29 27 2 2 6 19 23 14 3 5 26 12 6 6 11 23 21 9 1 8 20 26 12 10 1 6 20 22 20 2 2 5 4 26 27 21 8 4 8 29 22 16 4 0 0 2 7 23 Brežice II III IV V VI VII VIII IX X XI XII 8 15 2 2 15 1 24 5 17 9 1 25 17 4 19 4 14 19 5 29 24 1 21 8 1 — 2 — — 2 10 3 17 27 8 1 18 16 26 13 5 18 11 2 2 2 3 0 8 22 1 21 5 — 4 20 9 26 6 17 — 27 9 55 8 19 14 18 8 16 — 20 2 — — 30 7 20 a) Srednji mesečni povprečki temperature 1955—1959 Postaja I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII letno Brežice — 0,5 0,4 4,7 9,6 14,7 18,0 20,3 18,6 14,9 9,6 4,9 2,0 9,7 Krško — 0,2 0,9 5,0 10,3 11,8 17,8 20,2 18,7 15,4 10,4 5,0 1,9 9,8 Kostanjevica — 0,6 0,5 5,6 10,1 15,2 18,4 20,7 18,9 15,4 9,8 5,1 2,5 10,1 Kandija — 0,2 0,5 4,2 9,1 14,2 17,7 20,1 18,4 14,4 9,4 4,8 2,0 9,6 Miklavž — 0,8 — 1,1 1,4 5,7 11,0 14,2 17,1 16,1 12,9 7,9 2,1 1,1 7,3 tabela v. a) Srednji mesečni maksimalni temperaturni povprečki 1955—1959 Postaja I II III Brežice 3,9 5,7 10,1 Krško 3,9 5,6 10,2 Kostanjevica 4,2 8,9 12,2 Kandija 4,5 6,5 10,3 Miklavž 2,2 2,0 4,7 IV V VI VII VIII 15,5 21,4 24,2 26,9 25,5 15.4 21,8 24,3 26,9 25,8 15.5 21,2 24,6 27,2 25,7 15,3 21,2 24,2 26,7 25,2 9,1 15,2 18,3 21,2 19,8 IX X XI XII letno 22,3 16,2 8,5 5,9 15,5 22,6 16,2 8,0 5,2 15,5 22,3 16,2 8,5 6,1 16,05 22,1 16,3 8,3 6,2 14,7 16,7 11,3 5,0 3,6 10,7 b) Srednji mesečni minimalni temperaturni povprečki 1955—1959 Postaja I 11 III IV V VI VII VIII IX X XI XII letno Brežice — 4,3 — 5,4 -1,6 1,7 6,9 11,0 13,2 12,0 7,2 3,4 — 0,2 —3,5 3,4 Krško — 3,1 — 3,4 0,0 4,0 8,2 12,1 14,3 13,1 10,1 6,2 2,4 —1,1 5,2 Kostanjevica — 3,6 — 2,1 0,4 4,2 8,0 11,6 13,7 12,7 8,7 4,5 2,4 —1,1 4,9 Kandija — 4,0 — 4,2 — 1,0 2,9 7,2 13,3 13,4 14,6 8,3 4,4 2,0 —1,3 4,6 Miklavž — 3,8 — 4,4 — 1,9 1,9 6,7 10,1 12,8 12,0 9,3 5,0 — 0,2 —1,3 3,8 Tabela vi. Absolutni letni temperaturni ekstremi 1955—1959 Postaja 1955 1956 1957 1958 1959 Brežice — 15,2 32,5 — 24,2 32,1 — 23,9 35,7 — 18,6 34,7 — 14,8 31,6 Krško — 13,2 32,2 — 21,0 34,5 — 18,3 37,0 — 17,9 34,8 Kostanjevica — — — — — 37,3 — 20,8 35,4 — 15,7 31,9 Kandija — 18,8 32,9 — 25,6 32,3 — 22,5 37,5 — 19,6 35,0 — 18,3 32,0 Miklavž — 11,8 27,2 — 23,6 27,2 — 13,0 31,8 — 11,2 28,7 — 13,2 26,8 Trška gora — — — 30,8 — 36,3 — 32,0 — 11,5 35,5 Temperature* in gradienti na 100 m (junij 1956 do decembra 1959) a) srednje mesečne temperature i II m IV V VI VII VIII XI X XI XII letna Kandija —L7 2,8 5,7 9,3 14,5 17,8 20,3 18,6 14,4 9,4 5,1 1,9 10,1 Trška gora 0,0 3,9 6,4 9,7 14,9 17,8 20,6 19,2 15,9 10,9 5,1 2,7 10,6 gradient + 0,9 + 0,6 + 0,4 + 0,2 + 0,2 0 + 0,2 +0,3 + 0,3 + 0,8 0 +0,4 + 0,2 Miklavž —1,1 1,5 2,9 6,0 11,2 14,2 17,3 16,2 13,0 8,1 2,3 0,8 7,6 gradient T. g. -Miklavž -0,2 -0,4 —0,6 —0,6 -0,6 -0,6 -0,5 —0,5 -0,5 -0,5 -0,3 -0.3 -0,5 b) dnevne maksimalne temperature Kandija 4,7 9,5 12,3 15,7 21,3 24,4 27,1 25,4 22,4 16,5 9,5 7,5 16,4 Trška gora 2,3 8,1 10,8 14,2 20,1 24,1 26,0 25,0 20,9 15,6 8,6 6,9 15,2 gradient -1,3 -0,8 —0,8 —0,8 —0,6 -0,2 -0,6 -0,2 —0,8 —0,5 -1,0 -0,3 -0,6 Miklavž 2,0 4,9 6,4 9,5 15,2 18,4 21,5 20,1 16,9 11,4 5,6 4,3 11,2 gradient -0,1 -0,5 -0,7 -0,8 —0,8 -1,0 -0,8 —0,8 -0,7 -0,7 -0,5 -0,4 -0,7 c) dnevne minimalne temperature Kandija —5,0 —2,4 0,0 3,1 7,7 11,8 14,3 12,7 8,1 4,2 3,4 0,0 4,8 Trška gora —3,1 —0,6 1,4 4,7 9,4 12,5 14,8 14,6 10,2 6,1 3,5 0,7 6,2 gradient + 1,0 + 1,0 +0,8 + 0,8 + 0,9 + 0,4 + 0,3 + 1,0 + L1 + 1,0 + 0,1 O + + 0,7 Miklavž —4,0 —1,7 —0,8 2,3 7,1 10,2 12.8 12,1 9,2 5,0 1,0- —,0,2 4,4 gradient -0,1 -0,2 -0,4 -0,4 —0,4 -0,4 -0,3 —0,4 - -0,2 -0,2 —0,2 —0,1 -0,3 * Če temperatura z višino pada, je pred številko — sicer + TABELA VIII. Temperature ob terminih od junija 1956 do konca 1. 1959 I II III IV a) ob 7h V VI VII VIII IX X XI XII letna Kandija —4,3 —1,0 —1,7 5,2 10,9 14,7 16,4 14,8 9,6 5,4 3,6 0,1 6,2 Trška gora —1,2 1,4 3,0 6,6 11,7 15,1 17,1 15,7 12,0 7,7 3,8 1,2 7,7 Miklavž —1,8 0,5 1,0 4,4 10,1 14,5 16,7 15,2 11,9 6,9 2,0 0,1 6,4 Kandija 2,4 7,6 10,7 14,1 b) ob 14h 19,6 22,6 25,8 24,5 21,0 15,5 7,5 4,9 14,4 Trška gora 2,2 6,7 9,7 13,0 18,6 21,7 25,0 23,7 20,4 14,8 6,6 4,4 13,9 Miklavž 0,3 3,4 4,9 8,0 13,7 16,7 20,2 18,7 17,7 10,5 7,2 1,8 9,4 Kandija —2,4 3,4 5,6 8,9 c) ob 21h 13,7 16,9 19,5 17,9 13,4 8,3 4,6 1,3 9,0 Trška gora —1,1 3,8 6,5 9,6 14,6 17,2 20,2 18,8 15,5 10,5 5,0 2,6 10,0 Miklavž -1,5 1,0 2,7 5,7 10,4 14,4 16,2 15,5 12,1 7,5 2,0 0,7 6,8 Srednja mesečna in letna višina padavin (1925—1940) Postaja I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII Skupaj Brežice 48 48 62 66 111 106 88 102 100 138 86 75 1030 Krško 50 52 68 75 121 99 86 102 102 131 94 71 1051 Kostanjevica 54 58 72 84 142 108 101 118 110 146 100 76 1169 Bela cerkev 58 50 65 72 131 111 89 121 120 148 95 83 1143 Grm 67 59 76 91 149 115 97 125 140 174 115 91 1299 Občica 75 67 87 92 167 123 86 141 140 171 125 93 1367 Adlešiči 69 68 81 84 136 114 86 101 126 149 122 91 1227 Dvor 59 57 74 86 133 119 83 119 125 150 114 95 1214 Mokronog 61 46 75 77 128 121 89 123 Število padavinskih dni (1925— 127 1940) 158 116 73 1194 Brežice 10,1 7,2 10,4 11,4 14,9 12,1 8,6 11,0 9,1 13,3 12,1 12,8 133 Krško 9,2 7,3 10,9 12,2 16,2 13.6 10,8 11,8 10,6 13,2 11,1 12,0 139 Kostanjevica 10,2 8,1 10,6 11,7 15,1 12,6 9,8 11,0 9,7 12,6 11,1 11,8 134 Bela cerkev 11,7 8,1 11,0 12,5 15,7 12,9 10,1 11,1 10,2 12,6 11,7 11,8 139 Grm 8,4 7,5 9,8 11,6 14,0 10,0 8,8 9,5 9,4 11,7 11,0 10,8 122 Občica 10,2 7,9 10,9 11,8 15,1 11,6 8,6 8,9 9,3 12,5 11,9 12,8 131 Adlešiči 10,1 8,4 10,0 11,5 14,1 10,9 8,2 8,6 9,4 12,1 12,0 11,9 127 Dvor 11,5 9,6 12,8 14,6 16,7 13,1 10,5 10,9 11,0 13,7 13,5 15,1 153 Mokronog 12,0 7,2 10,6 11,2 16,0 11,9 9,7 11,0 9,1 13,2 8,9 12,8 133 TABELA X. Povprečna množina moče v enem padavinskem dnevu (1925—1940) Postaja I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII Skup. Brežice 4,8 6,7 6,0 5,8 7,4 8,8 10,2 9,3 11,0 10,4 7,1 5,9 7,7 Krško 5,4 7,1 6,2 6,1 7,5 7,3 8,0 8,6 9,6 9,9 8,5 5,9 7,5 Kostanjevica 4,8 7,2 5,8 7,2 9,4 8,6 10,3 10,7 11,3 11,6 9,0 6,4 8,7 Bela cerkev 5,0 6,2 5,9. 5,8 8,3 8,6 8,9 10,9 11,8 11,7 8,1 7,0 8,2 Grm 8,0 7,9 7,8 7,8 10,6 11,5 11,0 13,2 14,9 14,9 13,6 8,4 10,6 Občica 7,5 8,5 8,0 7,8 11,0 10,6 10,0 15,7 15,1 13,7 10,5 7,3 10,4 Adlešiči 6,8 8,1 8,1 7,3 9,6 12,8 10,5 11,7 12,7 12,3 10,1 7,6 9,7 Dvor 5,1 5.9 5,8 5,9 8,0 9,1 7,9 10,9 11,4 10,9 8,4 6,3 7,9 Mokronog 5,1 6,4 7,1 6,9 8,0 10,1 9,2 11,1 14,0 12,0 13,0 5,7 9,0 TABELA XI. £• HH X — M X > i—l X 1—1 hH X HH HH HH o d v© d d cd d id Ph OJ pH OJ OJ s 1 X > X > hh' X h-; HH On CO S C-' d OJ o' d OJ co OJ On B ►h' d HH HH hh' | X -H X X HH CO co d OJ d hH d OJ d d OJ co co 1 M* X E X > X > l-H X HH S ^H OJ cd d cd OJ d CO K | X d i—1 X 1—1 rH 1—1 X HH HH X HH HH •O d d d d c-: d id d OJ OJ OJ H—s \o co 1 H-1 X M 1—H X d M X HH hh’ X -H HH lO d d oj" d cd d d 1 OJ OJ 1—1 OJ 1 OJ <-* co > > > HH ? to CO 1 X > X X X s 1 CO id oj id d id id id id i-H hH »—i 1—1 0 b/3 o> C Tj< CO 1 HH X d l-H X > -H X HH X > HH (A CO CO d OJ CO id cd d CO TH cd C c« TJ CO co , 1 X IV. a ► d X > HH d HH X > HH (M CO OJ OJ d OJ c-: •0 rt N C (M co 1 M X > X l—l hh' X hh' HH d co' en d cd OJ* CO OJ OJ u co d s B d d hh' 1 X 1—1 X X S -d CO id d d co S 1 HH X hh' B rr' d s HH d X HH HH HH Os d d d d cd d d d i—i rH ■—1 OJ OJ OJ i-H S 1 CO OJ Os H X > d X > n X > HH d «9 d d HH iH OJ OJ OJ —.. .— H, —. •g ž (U -d O >N O ‘c* ra o >c« o rt o m X s X > HH X > HH X > X > HH co' co d CO d cd d d 1 -1 X hh' HH X hh' HH X -H X HH X hh' HH d d c~: d d OJ OJ OJ OJ OJ OJ OJ OJ OJ g HH HH d HH hh d HH d d X hh’ X X HH X ' HH X 1-1 d cd d d t- t-: OJ OJ OJ OJ X b X > X > X > — X > d OJ d CO co' d ~1 OJ 1-1 OJ X B X hh' HH x' d HH X d d 00 d OS d OJ OJ OJ OJ x' d HH hh' X hh' hh' X d X d cd d H d cd d oj d OJ 1-1 OJ OJ 1-1 OJ X > X ► X > hH X > X hh' HH id d d d id id id - td d X > X > X X > X > d cd d cd H co d cd d oj s' > HH HH X IV. hh' X 'Al -H X > HH X > HH Ch' H _• d fr' d d d OJ OJ OJ OJ b > X hh' HH X > hh' X > X > CO cd d d d co* cd d O OJ OJ OJ OJ OJ X B X > hh' HH X d HH 'IX > d E > HH id H id co d d lO Hf' d H? OJ OJ OJ OJ OJ B d d d B d —H d X hh' X HH X —s X HH X CO O d d d d d d d CO OJ OJ X d HH d X > M* X > X >• d > d id oi oj H? d d CO d d OJ 1-1 OJ OJ OJ OJ OJ — —, —v .— H. ,— o3 rt s C o a Sh >G d 1 Ih > *o O 0 < P 1 Sušne dobe > 10 dni (1925—1940) Postaja 1925 26 27 28 29 1930 31 32 33 34 35 36 37 38 39 1940 Povp. Brežice 3 6 3 4 8 1 4 4 2 9 0 4 4,0 Krško 1 4 4 5 6 4 5 6 2 4 5 5 1 6 7 4 4,3 Kostanjevica 3 5 4 4 5 4 5 7 1 5 4 5 0 6 7 6 4,4 Bela cerkev 1 4 5 2 7 3 2 6 0 5 5 4 2 7 7 4 4,0 Grm 3 3 2 3 7 6 3 4 3 6 7 6 4 6 8 4 4,7 Občica 2 4 4 2 7 2 3 8 4 7 6 5 3 9 8 4 4,9 Adlešiči 6 3 4 3 5 5 3 6 3 7 9 4 4 9 9 4 5,3 Dvor 1 1 2 3 5 2 3 3 0 3 8 5 1 6 7 2 3,2 Mokronog 4 8 9 4 3 7 3 6 5 4 3 7 10 3 4,8 tabela xiii. a) Padavine v mm (1940—1956) Postaja I 11 III IV V VI VII VIII IX X XI XII letno Krško 6 1 60 58 72 102 118 97 100 96 110 99 77 1050 Kostanjevica 6 1 64 62 76 118 114 100 103 100 124 103 78 1103 Novo mesto 74 67 65 81 119 134 107 107 118 143 116 89 1220 Občica 80 76 75 87 143 130 107 124 125 146 121 92 1306 Mokronog 6 7 63 65 80 108 126 103 110 116 133 123 79 1173 Krka 72 64 62 76 118 114 100 103 100 124 103 78 1103 Zagradec 7; 3 70 66 82 115 129 93 111 111 129 112 88 1179 b) Maksimalne dnevne padavine v mm (1925—1956) Postaja mm datum opazovanih let Krško 140,2 5. VI. 1954 29 Kapele 95,0 3. VII. 1926 27 Kostanjevica 201,1 2. VIII. 1937 31 Novo mesto 108,8 21. VI. 1952 11 Občica 140,6 22. IX. 1933 27 Mokronog 154,4 22. IX. 1933 29 Ambrus 135,6 15. VI. 1939 29 Črnomelj 110,2 8. VIII. 1926 32 Adlešiči 89,1 11. VII. 1927 30 tabela xiv. Snežna odeja v obdobju 1948—1956 Postaja Dnevi srednje najdaljše neprekinjene dobe srednja maksimalna višina maksimalna višina Krško 23 35 75 Novo mesto 41 46 84 D. Globodol 42 50 90 Dvor 43 45 85 Ambrus 44 63 120 Mokronog 40 46 95 Črnomelj 35 41 96 Predgrad 47 59 97 Sinji vrh 41 56 115 SUMMARY The Climate of the Krka Basin In the stations at the bottom of the valleys and basins, the mean monthly temperatures of the 1925—1940 period (Table I) are a little lower than elsewhere, and on the vvhole they lovver in the west direction, i. e. tovvards the karstic Dinaric interior. The relatively vvarm valley of the R. Sava is an exception. The measured absolute extremes of this period are + 39.2°C and —30.8°C (Table Ilb). On 80—90 days in the year, the daily temperature falls below 0.0°C (Table III), at Novo Mesto, for instance, in the period between 20th October and 19th April. The 1948—1959 period has been studied apart because of a few new temperature stations in the Krka Basin. More in detail is treated the material obtained in the stations of Novo mesto-Kandija (193 m. a. s. L), Trška Gora (380 m.), and Šmiklavž on Gorjanci (969 m.), vvhich are only 13 km distant and make it possible for us to find out the temperature inversion. The first station is situated on the bank of the R. Krka, at the bottom of the basin, the second on the top of a wine-growing hill, and the third on the top of the Southern moun-tainous periphery. Trška Gora has for 0.5° C higher mean annual' temperature than Novo Mesto. Particularly warmer are October and the winter months (Table Vila). The greatest differences betvveen the two stations are in the daily minimal temperatures (VIIc), vvhich on the higher Trška Gora are higher ali the year round, most frequently for 0.8° to 1.1°C. There are similar differences at the term observations at 9 p. m. and 7 a. m. A normal temperature lovvering according to the altitude is only shovvn by the daily maxima and the 2 p. m. observation (Table VIII). In the periods of calm, clear anticyclonic vveather, hovvever, the daily minimal temperatures are even at Šmiklavž (969 m.) higher than at Novo mesto. Even the mean minimal temperatures of some months are lovver at the bottom of the basin than on Mts. Gorjanci. In order to determine in detail the course of the temperature inversion, as vvell as the altitude of the inversion plain from vvhich upvvards the temepratures fall again, in 1954 the investigating group repeatedly measured the hourly temperatures in the profile Trška Gora — Gorjanci. On that occasion, ovving to frontal disturbances, a minor temperature inversion occurred once only vvhen the temperature feil belovv 0.0°C besides on Gorjanci only at the bottom of the basin as vvell (Sketch 1). A very considerable temperature inversion vvas esta-blished by a similar measurement in the small karstic basin of Globodol vvhere inversion fogs are almost a daily phenomenon. That is why there and in some other places in hollovvs neither buckvvheat nor cherries are grovvn, and fruit-trees do not yield good crop. On the ground of the mentioned data, the follovving zones may be distinguished in the vertical climatic zonal division: a) karstic hollovvs and badly opened small valleys belovv higher mountains vvith a specially expressive temperature inversion and particularly lovv temperature minima (Globodol, the valleys of the Toplice region), b) the rest of the basin bottom up to about 40—60 m. relative height, c) the thermal zone from about 40—60 m. to 250—300 m. relative height, characterized by the vvine-grovving area in the sunny places; according to the data obtained at the above mentioned stations in the Basin of Novo mesto, the mean daily minimal temperatures of this zone are higher, and only equalized vvith those at the bottom of the valley betvveen 500 m. and 600 m. of relative height, d) the height zone. For some of the mentioned stations also the mean monthly temperatures, taken in the second half of the past century, are compared vvith the conditions in recent periods (page 72). Everyvvhere the months betvveen November and March have a little higher temperature than in the 19th century. The station of Novo mesto shovvs, for these months, in the 1925—1956 period for 0.6°C higher temperature than for the 1851 —1880 period. The precipitations are shovvn in detail for the 1925—-1956 period (Table X). The annual precipitations are increasing from the subpannonian periphery tovvards the Dinaric interior from 1030 mm to 1367 mm. They are most intensive in October, and least intensive in winter months. On an average, the 1948—1959 period had for 110 mm less of precipitations, and the maximum was shifted from October to June, fo!lowed by July and May. Furthermore it is shown how the subpannonian climate diminishes the number of drought periods in the transition into the karstic Dinaric area in the west, whereas in the east direction increases the part of summer precipitations of stormy character. Follovv the data referring to the windiness, much conditioned by the relief, as well as to the cloudiness. Literatura L F. Seidl, Das Klima von Krain. Sonderabdr. aus Mitt. d. Mus. V. f. Krain, Laibach 1891. 2. F. Seidl, Dinarskogorski fen. Geografski vestnik VIII, X, XI, Ljubljana 1932—1935. 3. A. Melik, Slovenija I, Ljubljana 1935. 4. O. Reva, Najnižje in najvišje temperature v Sloveniji. Geografski vestnik XV, Ljubljana 1939. 5. O. Reva, Padavine na Slovenskem v dobi 1919—1939. Geografski vestnik XVI, Ljubljana 1940. 6. O. Reva, Letni tok padavin na Slovenskem. Geografski vestnik V/VI, Ljubljana 1930. 7. 0. Reva, Smeri vetrov na Slovenskem in njih letni tok. Geografski vestnik VII, Ljubljana 1931. 8. O. Reya, Nova padavinska karta Slovenije. Geografski vestnik XXV., Ljubljana 1953. 9. Arhiv Uprave hidrometeorološke službe LRS v Ljubljani. 10. Jahrbiicher der k. k. Central-Anstalt f. Met. u. Erdmagn., Wien 1889—1915. 1 L Z). Furlan, Klimatološki pregled porečja Save. Tipkopis, Uprava HMS LRS, Ljubljana. 12. D. Fatur, Klima novomeške pokrajine. Tipkopis, seminarska naloga. Geografski inštitut univerze, Ljubljana. 13. 7. Gams, Problematika regionalizacije Dolenjske in Bele Krajine. Geografski vestnik XXXI, Ljubljana 1959. Ivan Gams NEKATERE ZNAČILNOSTI KRKE IN NJENIH PRITOKOV Kar je Ljubljanica za Notranjsko, je Krka za Dolenjsko. To je mirna kraška reka, bogata skritih lepot, toda v primerjavi z Ljubljanico v svetu mnogo manj znamenita, ker je premalo znana in slabo proučena. Porečje Krke meri 2050 km2, kar ustreza velikosti porečja Ljubljanice — 2066 km2 •—■, a je večje od porečja Savinje. Nekako do Novega mesta se v Krko odteka sedem desetin, niže od tod šest desetin vseh padavin, ki jih dobiva njeno porečje.) Od izvirov nad vasjo Krka do izliva v Savo narašča povprečni pretok od 10 na 66 litrov v sekundi (1). Njen 92,3 km dolgi tok se hkrati z okolno pokrajino dvakrat bistveno spremeni: na prehodu iz Zgornje Krške doline v Novomeško kotlino in na prehodu iz te v Kostanjeviško kotlino. Te spremembe se vidijo tudi na hidrografski karti. Zgornja Krka izgleda zaradi pomanjkanja površinskih pritokov kot drevesni vrh brez krošnje in vej, v Novomeški kotlini kot drevo z nekaj kratkimi golimi vejami in v Spodnji Krški dolini kot drevo, ki iz njega poganjajo številne veje s še bolj številnimi stranskimi poganjki. o Krka je edinstvena slovenska reka tudi zaradi slapov na lehnjaku v Zgornji Krški dolini. Ker je tod tudi njena okolica pokrajinsko lepa, bo morda sčasoma uresničena dolga želja, da se tu razvije turistično področje. Zato bo treba misliti na ohranitev lehnjakovih tvorb, kar pa je možno le, če vemo, zakaj nastajajo. Zato si najprej oglejmo, kje so te tvorbe in kakšne so. V Zgornji Krški dolini teče reka po 15 do 22 m globokem kanjonu, ki si ga je urezala v staro široko dolinsko dno. Le na obeh krajeh doline, v Soteski in nad vasjo Krko, je staro dno že povsem odstranila. Konec zatrepne doline, kjer vro vode Krke na površje pri Gradičku in se v njo steka Višnjica, je široka naplavljena ilovnata ravnica. Da so vode ta del doline nekdaj že visoko zasule, pričajo plasti ilovice na pretežno skalni osnovi zahodno od Vidma. Med Vidmom in Krško vasjo se na obeh krajeh Krke začenja staro višje valovito dno, v katerega reka prehaja v vedno ožjem in globljem kanjonu. V začetnem toku Krke do Marinče vasi še ni lehnjakovih tvorb. V razmeroma plitvi strugi so tod brzice na nizkih pragovih, ki so močno porasli z mahovjem. Tvorijo jih bolj odporni apnenčevi skladi. Pragovi so na oko močno podobni kasnejšim lehnjakovim tvorbam. Od Marinče vasi naprej je Krka globoka in voda zastaja pred jezovi v Fužinah in v Zagradcu. V njej so takoj skraja podvodni lehnjakovi pragovi, niže pa tudi Slika 1. Psevdolehnjakove brzice na Krki pri Virju, ki jih gradijo apneniški bolj odporni skladi. Kot pri lehnjakovih pregradah sta tudi ob živoskalnatih pragovih brega odmaknjena. V ozadju Videm. — Pseudotufa rapids on the Krka at Virje, formed by limestone beds. Likejin tufa barriers the banks are distant at living rock steps as vvell. In the background village Videm. Slika 2. Pri Virju Krka še dolbe s prodom jamice-drasle v apneniške pragove, ki so porasli z mahom in drugim rastjem. — At Virje the Krka stili hollovvs with its gravel small pits into the limestone steps covered with moss and other grovvth. lehnjakove pregrade, ki mole iz vodne gladine. Prva taka večja pregrada, ki povzroča okrog 1 m globok slap, je vzhodno od Dečje vasi (gl. sl. 3). Med Zagradcem in Malimi Rebrcami je kanjon Krke najbolj slikovit. Skalni pragovi so najbolj strmi in skoraj navpični ter pod gozdom, slapovi izpred lehnjakovih tvorb pa najgloblji. Ves strmec reke tvorijo slapovi in je med njimi gladina globoke reke vodoravna. Pogosto so blizu pregrad lehnjakovi pragovi, katerih vrhnje ravne plošče so ob srednji vodi za kako ped pod njeno gladino. Verjetno se je dvignila iznad njih rečna gladina zato, ker je nizvodna pregrada hitreje rastla. Niže Malih Rebrc, kjer izvira ob bregu Krke močan studenec Izer, v reki ni lehnjaka. Reka ima od tod do Poljan isti značaj kot v zgornjem delu do Marinče vasi. Struga je razmeroma široka in plitva; voda hiti preko ped visokih pragov, ki so tu večidel iz temnosivega apnenca, obakraj reke pa je širša ilovnata ravnica, ki jo skoraj vsako leto poplavi visoka voda in jo povsod ob Krki, še v Novem mestu, imenujejo loko. Pod šmihelskim mostom je na Krki umetni mlinski jez, ki ga lahkovec (tako pravijo lehnjaku niže Marinče vasi, više od tod pa navadno lahki kamen) še ni zalil, čeprav se pod njim kmalu začenjajo lehnjakove tvorbe. Niže Poljan se podoba kanjona spremeni. Bregova postaneta bolj strma in ponekod skalnata; struga se stisne, voda zastaja. Tu se takoj začno ponovno lehnjakove tvorbe v obliki podvodnih, le do pol metra visokih pragov s slapovi ali pa podvodnih plošč. Že po nekaj 100 m pa se kanjon zopet odpre v krušljivih dolomitih, ki se uveljavljajo pod Vrhovim. Obakraj struge je ilovnata loka. Krka teče tu leno in v globoki strugi ne odlaga lehnjaka, čim pa stopi med kotama 363 in 317 m (na karti 1 : 25.000) v ozek kanjon, ki je pod gozdom, se v vodi spet pojavi lahkovec. Od tod do Žužemberka so pogostne pregrade, pragovi in podvodne police. Spodnji dvojni žužemberški jez je nadpovprečno zalit z lehnjakom in visok okoli 2,4 m, medtem ko dosežejo drugi jezovi navadno le 2 m. Na njem in ob njem so tržani nekdaj izžagali precej lahkovca za gradnje. Med NOB porušena cerkev na bližnji Zafari je imela stropovje iz njega. Sicer pa velja v vsej Zgornji Krški dolini lahkovec za dober gradbeni material, ki pa je zelo različne trdnosti. Kar se ga nabere v mirnih tolmunih, je le krušljivo zasigano blato. Pod Žužemberkom je kanjon Krke v krušljivih dolomitih. Zato se bregova razširita in sta položnejša; ob reki je loka in voda tu ne izloča lehnjaka. Čim pa preide Krka tam, kjer se od glavne ceste odcepi pot za Trepčo vas, na apnenec, so v ožjem kanjonu spet lehnjakove tvorbe, ki pa do Stavče vasi niso kaj izrazite. Lepše postanejo šele pod Dvorom in zadnji z lehnjakom zaliti dvojni jez na Krki med Podgozdom in Gorenjim Kotom tvorijo menda najobsežnejše lehnjakove tvorbe na Krki. Niže od tod v reki ni več lehnjaka, čeprav imata kanjon in struga sprva še isti značaj. Kraška literatura navaja za tvorbo lehnjaka različne vzroke, ki so biotične in abiotične narave. Rastline odvzemajo iz raztopine kalcijevega karbonata vodo, s čimer se njegova koncentracija poveča in se zato izloča (2, 83). Nadalje odvzemajo vodi prosto CO2 in se zato zmanjšuje njen parcialni pritisk. To povzroča razpadanje hidrokarbonata in izločanje monokarbonata. Po drugih teorijah porušijo ■Slika 3. Prva večja lehnjakova pregrada na Krki vzhodno od Dečje vasi s tipičnim naprej Pomaknjenim srednjim delom. — With its protruded middle part, the first great tufa barrier on the Krka, east of Dečja vas, has the typical form of barriers. ' 1 a 4. Med Draščo in Dečjo vasjo so na Krki lehnjakove pregrade najvišje. Ob 3 m visoki °Vnat* loki, na kateri je na desnem bregu njiva, ni pregrad. — The highest tufa barriers n dic Krka are to be found betvveen Drašča and Dečja vas. There are no barriers along the three-meter high argillaceous meadovv in which there is a field on the right bank. Slika 5. Se na jezu pri mlinu za šmihelskim mostom v Krki, ki sprejme više Izer, ni lahkovca. Začenja pa se nabirati takoj za njim. — There is no tufa yet at the dam supplying the mili near the bridge of Šmihel on the Krka which, above, receives the karstic spring Izer. But it begins to gather immediately below. Slika 6. Ko se pod Vrhovim kanjon v dolomitu razširi in se ob strugi uveljavi ilovnata loka, v Krki ni več sigovih pregrad. —- As soon as below Vrhovo, the canyon vvidens in dolomite and, along the river bed, argillaceous meadovv predominates, there are no more any tufa barriers in the Krka. Slika 7. Dvojni jez med Podgozdom in Kotom gradijo menda največje lehnjakove gmote ^ Krki. Čim pa se vanjo pod Debeljakovim mlinom izliva močna izvirna apneniška voda, lehnjaka v Krki ni več. Debeljakov mlin je že obstal, rake v ospredju pa še odvajajo vodo z jezu. — The double dam between Podgozd and Kot is perhaps being built by the greatest tufa masses in the Krka. But as soon as abundant springs wit limestone water fall in to the riVer below Debelnjak’s mili, there is no more any tufa in the Krka. The mili is already out °f action but the mill-trenches (in the foreground) are stili diverting vvater from the dam. rastline ravnotežje med hidrokarbonati in karbonati, ki se zato izločajo. Obenem se °gljikov dvokis, ki ga izdihavajo rastline, veže s kalcijem v lehnjak. Izločanje lehnjaka povzročajo nekatere bakterije in kalcifitni mahovi (2). Na Plitvičkih jezerih So najbolj pogostni mahovi, ki se na njih nabira lehnjak, vrst Bryum in Cratoneu-r°n (2), v naši zgornji Krki pa se nabira zlasti na mahu Cynclidotus (4, str. 4). Naše terensko raziskovanje je našlo za lehnjakove tvorbe v Krki naslednje hidrološke in geološko-morfološke vzroke. 1. Odsotnost prodonosnosti. Lehnjakove tvorbe nastajajo na kraških tokovih tudi zato, ker ne nosijo proda in peska, saj se vanje nacejajo vode s površja skozi ozke špranje. Kamniten vodni transport namreč sproti erodira lehnjakove tvorbe. Tudi v°dna sila oziroma hitrost ne sme biti prevelika. Lehnjak se namreč odlaga pri v°dni hitrosti 0,5 do 3,5 m/sek z optimom pri 1 do 2,5 m/sek (2, str. 93). V zgornjo Krko nosi prod in pesek le Višnjica, kije edini površinski pritok. Če ne bi bila prodo-nosna, bi se lehnjak morda odlagal že v njenem spodnjem toku. Na to lahko sklepamo po rakah pri mlinu nad Krško vasjo, kjer lehnjak že raste, medtem ko ga v strugi ni. V povodju Višnjice so nad Višnjo goro vložki rdečega peščenjaka in zato Dolenjska 97 najdemo njegove do 2 cm dolge prodnike in dolomitni pesek v Krki še pri Virju. Učinek njihovega dela so kako ped globoki erozijski lonci-drasle v že omenjenih apnenčevih pregradah (gl. sl. 1). Pod Lesami, to je pred pričetkom lehnjakovih tvorb, ni več ne drasel ne prodnikov. Zaradi hladnejše periglacialne klime in siromašnejše vegetacije v ledenih dobah je bila v pleistocenu Višnjica bolj prodonosna. Zato v tistem času ne moremo predvidevati lehnjakovih tvorb v zgornji Krki, pač pa povečano erozijo in poglabljanje kanjona. Podobne zaključke o tem je prineslo geomorfološko raziskovanje Plitvičkih jezer (5). V primeru, daje odlagala Krka lehnjak že med poglabljanjem kanjona, bi se morali v bregu ohraniti njegovi ostanki, a teh ni, ker se večja erozija in akumulacija lehnjaka izključujeta. Ko je upadla prodonosnost, je utegnil obstoječi znaten padec, ki je tak kot pri manjši prodonosni reki (glej o tem na str. 108), izrabiti lehnjak za brzice in slapove. Ob tem se odpira vprašanje, kdaj je nastalo že omenjeno višje dolinsko dno, ki ga je tudi ustvarila tekoča voda (6, str. 68—-71). če je imel enak strmec proti jugovzhodu kot ga ima današnja zgornja Krka in se voda tod ni prelivala čez lehnjakove tvorbe, je morala biti precej prodonosna. Taka je bila predvsem v pleistocenu; v pliocenu, ko je vladalo tropsko podnebje in bujna vegetacija in je bila zato prodonosnost slabša, pa je mogel imeti tak strmec le mnogo manjši potok. Po Melikovih ugotovitvah je bilo porečje Krke sprva res znatno manjše in je potekala razvodnica na zahodu čez Polževo, Peščenik, Žalno, Plešivico, Goli vrh, Ilovo goro in Tisovec. Takrat se je odmakalo v Ljubljanico še Radensko in Grosupeljsko polje ter vsa Raščica. Krka pa naj ne bi obglavila le pritoke Ljubljanice, temveč tudi večjo reko, ki je tekla s področja pri Višnji gori proti vzhodu mimo Trebnjega v dolino Mirne. Ko je Krka obglavila zgornji tok te reke, je nastala Višnjica, ko pa je Prečna obglavila njen srednji tok, je pridobila Temenico. Tako je le spodnji del v območju Mirenske doline še ostal Savi (6). Domnevo, da kaže južno-severna smer suhokrajinskih suhih dolov na nekdanje površinsko odtekanje v miocenski morski zaliv v območju doline Mirne (6), bo še treba preveriti. Ambruški suhi dol n. pr. je usmerjen v severno-južni smeri zaradi prečne alpske tektonike, ki obstaja v Suhi krajini, in zaradi ustreznih petrografskih stikov. Po dosedanjem poznanju starosti reliefa pri nas izvirajo zasnove njegovih glavnih oblik na Dolenjskem iz pliocena in ne iz miocena. Krka je povečala svoje porečje tudi na zahodu, in sicerskraško piraterijo Trži-ščice, Bistrice in Ribnice (7) v Ribniški dolini, kjer kaže relief na nekdanje površinsko odtekanje voda proti Kolpi. Zdaj se tja podzemeljsko odteka le sosednja Rinža. 2. Mešanje z magnezijem in apnencem bogatih voda ter upadanje C02. Merjenja trdote kraških voda so nedvomno pokazala, da so tiste, ki pritekajo z dolomitnega ozemlja, bolj trde kot vode z apnenčevega področja (za porečje Ljubljanice, posebej Cerk-niščice, glej 8; za Temenico in Krko glej tabeli št. I. in II. na str. 100). Tudi Višnjica s pretežno dolomitnim povodjem ima bolj trdo vodo kot najmočnejši izvir Krke Poltarica (glej skico št. 1). Drugi, sosednji izvir Krke, ki ob povodnji bruha iz Krške jame in ob nizki vodi izvira iz »Bajerja« pod jamo, je trši od Poltarice. Zdi se, da prihaja z Grosupeljskega polja in njegove okolice, kjer prevladuje dolomit. V povodju Poltarice, ki ima dokazano podzemeljsko zvezo z Raščico oziroma s Sico na Radenskem polju (9, str. 193), je dolomita manj. tabela i. Celokupne trdote vode po metodi titropleks 11. in 12. IV. 1961 v Zgornji Krški dolini Stanje: nizke vode po dolgem obdobju brez padavin Kraj dan ura temperatura zraka vode trdota v °N Višnjica pod avtocesto 11. IV. 830 9 8,5 16,8 Višnjica pred Krško vasjo 11. IV. 930 14 10,6 15,8 Poltarica, izvir 11. IV. 950 12,5 9,1 13,0 Kal, izvir Krke 11. IV. 1010 15,1 10,9 14,2 Krka pred sotočjem z Višnjico 11. IV. 1030 14 9,9 13,8 Krka po sotočju z njo 11. IV. 1145 14,5 10,9 14,0 Gabrovški studenec 11. IV. 1210 16 12,5 12,5 Virje, Repetlevc 11. IV. 1230 15 9,6 15,5 Šica pod Podbukovjem 11. IV. 1300 16 13,5 11,0 Krka pred V. Lesami 11. IV. 1310 17 12,0 14,0 Krka pri Marinči vasi 11. IV. 1410 13,3 12,0 13,6 Globočec 11. IV. 1435 14 11,7 13,0 Krka niže Dečje vasi 11. IV. 1730 12,5 10,8 13,7 Izer pod M. Rebrcami 12. IV. 1200 20 10,5 15,05 Krka pod M. Rebrcami 12. IV. 1220 19,5 •> 14,3 Krka v Žužemberku 12. IV. 620 9,5 11,5 13,55 Krka v Dvoru 12. IV. 1400 15 12,0 14,0 Studenec pri Šici v Dvoru 12. IV. 1415 14 10,2 12,5 Studenec pri Debeljaku v Podgozdu 12. IV. 15 14 9,0 11,7 Krka v Kotu 12. IV. 1520 13,8 9,5 12,3 Pod Gabrovčcem sprejme Krka kratek potok Virje. Ima znatno totalno in Mg trdoto, ki izdaja dolomitovo zaledje; ker se v njem pretaka več 100l/sek, smemo sklepati, da prihajajo tu na dan vode iz širše Vzhodne Suhe krajine vzhodno od Višnjice, kjer je po rokopisni geološki karti dolomit. Domačini menijo, da odlaga lahkovec Virje m ne Krka. Vendar ga v Krki še ni 2 km navzdol in tudi ne na bližnjem betonskem mlinskem jezu. Blizu Virja sprejema Krka na nasprotnem desnem kregu neznaten izvir Šico, ki s trdoto 11,0 N izdaja apnenčevo zaledje okoli T°dbukovja. Očiten vpliv na odlaganje lehnjaka ima Izer, ki izvira z več 1001/sek na širši fronti ob levem bregu Krke pod Malimi Rebrcami. Izer je svoj čas izdelal Ribčo Jamo, ki je streljaj više ob Krki na pobočju. Iz nje ob povodnji še priteka voda. Jama je nastala ob tektonski prelomnici, ki se vidi v njenem stropu. Izer ima visoko ^a trdoto. Niže Ribče jame prečka Krko še en tektonski prelom, ob katerem je nastala v levem skalnem pobočju manjša votlina s tektonsko brečo na stropu. Sodeč po porastu skupne trdote Krke se reki ob nizki vodi po sotočju z Izerom poveča vodnatost za ca. tretjino. Domačini pravijo, da voda Izera v Krki žre lahkovec. Res so tik pred izvirom Izera v Krki še precejšnje lehnjakove tvorbe z brzicami in si te slede na zatišnih mestih njene stranske struge še več sto metrov niže izvira; toda tam, kjer se Krka že meša z vodo Izera, lehnjaka ni več. Njegove tvorbe pa se spet začno po dobrih dveh kilometrih njunih združenih voda. 9. dec. 1961 sem predal Laboratoriju za analitsko kemijo univerze v Ljubljani v analizo vzorce vode iz Krke in pritokov. Laboratoriju in njegovemu predstojniku prof. dr. ing. L. Guzelju se za sodelovanje toplo zahvaljujem. Rezultate podaja tabela št. II. Priča, da so bile tedaj razen Izera in izvira pri Debeljakovem mlinu v Podgozdu vse vode relativno zasičene s karbonati. Prosta C02 se vzdolž Krke zmanjšuje in v zimskem času, ko je bilo zajetje, je padla do prvih sigovih tvorb na okoli 5 mg/l. Izjema je izvir nad kopom lehnjaka pri cerkvi v Dednem dolu, kjer je imela na lehnjaku zajeta voda 11 mg/l proste C02. Sele poletna kemična analiza bo mogla ugotoviti, ali tu ni odlaganja lehnjaka pozimi. Prav tako bo treba ponoviti poletne meritve na Krki, da bo razvidna razlika. 6. decembra 1961 so krajevno povečevali prosto C02 v Krki njeni podzemeljski pritoki (Virje 22, Izer 27 mg/1!) in zato neposredno niže njih nekaj sto metrov ni lehnjakovih tvorb v mešajoči se vodi, trdi na MgO in Ca O. TABELA II. Preiskava vzorcev iz Krke, zajetih 9. decembra 1961, izvršena v Laboratoriju za analitsko kemijo v Ljubljani. Krka je imela ta dan srednjevisoko vodo, vreme je bilo zjutraj megleno, nato sončno, hladno, 10 cm snega. Temperatura C02 co2 co2 co 2 Ož T rdota Z o > • zraka vode vez. prost. prip. agres. Ca Mg tot. kar- ne-bon.karb. Krka pred izlivom Višnjice — 10,5 9,5 103 12 20 0 11,0 9,4 4,1 13,5 13,1 0,4 Krka po izlivu Višnjice — 10,3 9,0 110 10 23 0 10,9 9,5 4,4 13,3 14,0 — Krka pod Virjem — 6,6 8,6 112 18 23 0 11,7 9,2 4,5 14,7 14,3 — Krka v Malih Lesah* — 3,7 9,0 101 5 19 0 12,3 9,3 4,6 13,9 12,9 1,0 Krka pred izvirom Izera* — 2,9 8,6 103 4 22 0 12,4 10,2 3,4 13,6 13,1 0,5 Krka pod Izerom — 1,0 9,7 106 14 23 0 11,0 10,3 3,6 13,9 13,5 0,4 Krka v Podgozdu* — M 9,0 106 3 23 0 12,1 10,0 3,6 13,6 13,5 0,1 Krka v Kotu Pritoki Višnjica, izvir pri cerkvi v — 2.3 9,3 98 11 15 0 11,3 9,3 2,6 11,9 11,3 0,3 Dednem dolu* — 2,0 10,9 128 11 35 0 11,7 10,6 6,5 17,1 16,2 0,9 Višnjica pred izlivom v Krko — 11,0 4,5 116 0 24 0 11,9 8,9 6,4 15,3 14,7 0,6 Virje — 6,6 9,3 108 10 22 0 11,7 9,6 4,6 14,2 13,7 0,5 Izer — 2,9 Izvir pri Debeljakovem mlinu 10,6 108 28 27 1 10,3 11,4 2,8 14,2 13,8 0,4 v Podgozdu Krka, kjer so lehnjakove — 2,2 9,6 88 16 14 2 11,9 9,2 2,4 11,6 11,2 0,4 tvorbe srednje vrednosti 8,9 103 4 21 0 12,2 9,8 3,9 13,7 13,2 0,5 Krka, kjer ni lehnjaka 9,2 * Vzorci, kjer so v porečju Krke lehnjakove tvorbe. 104 13 21 0 11,2 9,5 3,8 13,3 13,2 — Hitro izgubljanje proste COa med izlivom Virja in Malimi Lesami ter pod izlivom Izera najbrže pospešuje plitek turbulentni tok, kjer voda premaguje številne čeri iz bolj odpornih apneniških skladov. Nadaljnje proučevanje bo našlo morebiti še druge vzroke. Spričo pomembnosti, ki jo ima izgubljanje proste CO, za odlaganje lehnjaka, spoznamo pravo vrednost mlinskih jezov, preko katerih voda pada in se zrači. Prav tako očiten vpliv na tvorbo lahkovca ima najmočnejši izvir ob zgornji Krki, ki je pod Debeljakovim mlinom v Podgozdu. Izvir ima dokazano podzemeljsko zvezo s ponikalnico Rakitnico na Ribniškem polju (9) in njegova celokupna trdota 11,7° N, kije pri kraških vodah praviloma le malo večja od karbonatne trdote, ustreza pretežno apnenčevemu povodju Zahodne Suhe krajine in Ribniške doline. Niže njegovega izliva trdota vode Krke občutno pade pod 13° N. Pred dvojnim jezom in pod njim so še zelo obsežne lehnjakove odkladnine (gl. sl. 7), po izlivu studenca pa se omejujejo le na levo stran struge in se vse bolj ožijo, čimbolj se širi mešana voda Krke in studenca. Medtem ko se začno v Krki nekako 2 km niže izliva Vira in Izera lehnjakove tvorbe, jih po izlivu studenca pri Debeljakovem mlinu ni več, čeprav se značaj struge in apnenčevega kanjona še ne spremeni. Poglavitni povzročitelji odlaganja lehnjaka v Zgornji Krški dolini so torej prevladujoči pritoki z visoko magnezijevo trdoto vode in izgubljanje C02. V izvirnem delu Krke in niže Kota pa prevladujejo vode z desne, pretežno apneniške strani, ki same brez mešanja voda ne odlagajo lahkovca, čeprav imajo precejšnjo kalcijevo trdoto. Spremembe, ki nastajajo ob mešanju v sestavi voda, bo mogla ugotoviti le vsestranska drobna kemična analiza. 3. Petrografska in morfološka svojstva struge. Na starih rokopisnih geoloških kartah 1 isto v Cerknica, Višnja gora in Novo mesto sega dolomitno ozemlje, ki je med Lučami in zgornjo Temenico, na jugu do Krke. Ta naj bi tekla od Podbukovja do Draške vasi na meji med dolomitom in apnencem, od tod do Stavče vasi zgolj Po dolomitu in šele zatem le po apnencu. Dejansko pa teče Krka skoraj v celoti Ro apnencu in seže dolomit le med Podbukovjem in Marinčo vasjo ponekod do reke. Po drobljivem dolomitu se pretaka pod Vrhovim in niže od Žužemberka. Cim stopi Krka na dolomit, lehnjakove tvorbe takoj prenehajo in tudi kanjon Postane drugačen; je širši, ima položnejše bregove ter nič ali prav malo skalnatih Prepadnih sten, ob strugi pa so loke. Zato ni mogoče zatrdno reči, ali vpliva na odsotnost lehnjaka sama kameninska sestava ali pa oblika struge, kije njena posledica. Na krušljivih dolomitih teče Krka po lastni naplavini in se lehnjakovi pragovi m pregrade ob povodnji najbrže ne bi mogli ohraniti na nestanovitni osnovi. Zrnca, ki vanje razpade dolomit, dajejo nekaj peska, ki tudi zavira rast lehnjaka. Med Malimi Rebrcami in Poljanami, kjer ni lehnjaka, se preliva Krka po tektonsko zdrobljenih, v znatnem delu temnosivih apnencih, kjer bregovi niso prepadni in struga ni ozka. Ne manjka tudi loke. Povsod ob zgornji Krki je opaziti, da se lehnjakove pregrade praviloma naslanjajo ob krajeh na skalni breg. Voda pred pregrado teži, da strugo razširi in se zato zaganja ob breg. Zato so tu loke prekinjene. Med širšimi obkrajnimi lokami pa lehnjaka praviloma ni. Tudi na odseku med Za- gradcem in Rebrcami, kjer se najintenzivneje odlaga, manjka ob širši loki pred dvojnim jezom pri Bregu in severozahodno od Draške vasi. Ti dve loki sta okoli 3 m iznad srednje gladine vode in sta ostanek starejše ilovnate terase, medtem ko so druge loke, kijih skoraj vsako leto poplavi Krka, le okoli 1 m iznad nizke vodne gladine. Tudi v drugem odseku, nad Stavčo vasjo, kjer ni lahkovca, teče Krka po zdrobljenih apnencih, kar seje pokazalo, ko so popravljali glavni cesto spomladi 1961. Morda pa tod odlaganje lehnjaka zavirajo neznani podvodni izviri, prihajajoči z apnenca, ki se uveljavlja na severni in južni strani Krke. Nanje namiguje upadek celokupne trdote vode v Krki med Rebrcami in Žužemberkom (glej tabelo št. I.). Da pa bi se tu v reko stekal potok iz jame Mišnice na Vrbovškem kraškem polju, je malo verjetno, ker ima struga Krke že malo višjo nadmorsko lego kot omenjeni potok, ki teče ob nizki vodi v višini 178 m (10, str. 146). Tu in tudi drugje pa bi se morebitni podvodni izviri lahko ugotovili s pomočjo podrobne analize kemične sestave vode vzdolž Krke, kar bi dalo pogled hkrati v vodnatost neznanih izvirov, pa tudi v njihovo približno zaledje. V zgornji Krški dolini torej odporni skladoviti apnenci pospešujejo odlaganje lehnjaka, seveda če so dani še drugi, predvsem hidrološki pogoji. Mah, ki raste tudi na apnenčevih pregradah, odloženi lahkovec le zadrži. 4. Vpliv človeka. Ta je posegel v odlaganje lehnjaka predvsem z gradnjo jezov za mline in žage, ki pred njimi zastaja voda v tolmunih. Pri padanju preko pregrade se voda zrači in s tem izgublja prosto C02. Lehnjak se odlaga predvsem v nizki in srednje visoki Krki. Pri Marinči vasi, kjer sodeluje morda še prodonosnost, pravijo mlinarji, da jim povodenj »uje« lahki kamen na jezu, ob nizki vodi pa ta spet naraste. Kadar je malo vode, je gre večina skozi rake in je pretok preko jezu skromen in počasen, kar ugodno vpliva na rast lehnjaka. Pred jezovi v Marinči vasi ni lahkovca. Ko pa so postavili jez iz debelih skal in brun, gaje kmalu zalil lehnjak in utrdil. Le za en jez vedo povedati, da ga je odnesla povodenj. Zgornji mlin pod Draščo vasjo, ki je nekdaj stal streljaj više pri mostu, so morali prestaviti, ko je odneslo ondotni jez. Staro mlinsko poslopje še stoji. Na odsekih, kjer se lahkovec najbolj intenzivno odlaga, •—- od Dečje vasi do Rebrc, nad Žužemberkom in pri Podgozdu —• pa so mlajše mline naslonili kar na naravne lehnjakove pregrade in jih tu ponekod še podkrepili z brunom. Kako pospeši umetni jez izločanje lehnjaka, ki bi se sicer začel nabirati znatno niže v strugi reke, priča mlin pri šmihelskem mostu, iznad katerega ni lehnjaka do Izera, kmalu pod jezom pa je že nekaj lehnjakovih tvorb. Vtis je tedaj, da so jezovi raztegnili območje, kjer se v Krki odlaga lehnjak, da so pospešili med njimi sedimentacijo v strugi Krke, povzročili nagrmadenje obilnih zalog lahkovca na njih ter neposredno pred njimi in pod njimi. S tem se pojavlja vprašanje, kako bi odstranitev jezov oškodovala lehnjakove tvorbe. Večina mlinov in žag je zdaj še v obratu, čeprav ne s polno zmogljivostjo. Gospodarska preobrazba Suhe krajine, ki je v znatnem časovnem zaostanku za ostalo Slovenijo, bo gotovo tudi ob Krki skrčila število mlinov in žag ali jih celo odpravila. Zaradi lehnjaka bi bilo treba ohraniti vsaj rake, ker bi bili sicer ogroženi jezovi sami. Tako se iz doslej povedanega izluščijo naslednji poglavitni vzroki za odlaganje lehnjaka v Zgornji Krški dolini: odsotnost prodonosnosti, določeno mešanje z magnezijem in apnencem bogatih voda, zmanjševanje proste COa ter bolj ali manj °zka živoskalna struga. Odlaganje lehnjaka je njihov skupni učinek. Da namreč en sam izmed navedenih vzrokov še ne zadošča, da se tvori lehnjak, priča primer Temenice. Povodje zgornje Temenice je večidel dolomitno in zato ima potok tu večjo karbonatno trdoto kot sosednja Krka (glej tabelo III. in skico 1). V nadaljnjem toku Pa se tudi v njej mešajo vode, ki so bogate samo z apnencem. Izvirki iz južnega, apneniškega ozemlja znižajo celokupno trdoto Temenice po meritvah 23. febru-arja 1961 od ca. 18° N pri istoimenski vasi na 16,2° N pri Ponikvah, kjer je v strugi opaziti rahlo inkrustacijo posameznih rastlin. Med podzemeljskim pretokom med Ponikvami in Zijalom nastajajo razlike v celokupni trdoti, ki pa med letom niso enake. Izpod apneniškega hriba Sv. Ane izvirajoči studenec je imel v času meritve 23. februarja 1961 14°, studenec pod Biško vasjo pa komaj še 10° N. tabela iii. Celokupne trdote vode Temenice-Prečne z metodo titripleks 23. II. 1961. Stanje: srednja voda; nebo povsem oblačno; zemlja le v osojah delno zamrznjena; že več tednov nobenih padavin; pred 2—3 tedni skopnel sneg. Kraj meritve geol. sestava ura temperatura zraka vode pH °N Temenica v vasi Temenici pred dolomit 9 4,0 6,2 6,5 18 sotočjem z Bukovnico pri mlinu studenec pod cesto v vasi Te- dolomit 920 4,0 7,3 6,5 18 menici hukovnica pred izlivom dolomit, delno karb. skrilavci, dolomit 940 4,6 6,2 6,5 16,2 T-* po sotočju z Bukovnico dolomit 1010 6,1 6,2 6,5 17,6 T- v Stranjah pri mlinu dolomit, manj skrilavci 1120 7,0 7,0 6,5 16,4 Temenica pod Vrhovim isto 12 6,2 7,0 6,5 16,6 Poplavna voda E pod Vrhovim 1150 6,2 6,2 6,5 15,8 na travniku ob cesti, ki nanj Priteka in po njem odteka potoček iz Temenice t • pod Kamnim potokom dolomit, apnenec 1220 6,3 6,3 6,5 16,4 T- v Ponikvah pod cestnim mostom isto 1330 6,7 6,2 6,5 16,2 ^ • pod Zijalom pri mostu isto 1415 7,2 6,4 6,5 15,4 Studenec izpod Sv. Ane pri Mi- apnenec 1430 7,2 8,1 6,5 14,0 Klicevem mlinu v Malnih ‘ tudenec pod Biško vasjo apnenec? 1515 7,2 10,0 6,5 10,0 • Pod Goriško vasjo pri mostu apnenec, dolomit 1530 6,6 6,2 6,5 15,4 Prečna v vasi Prečna isto 17 ,6,6 9,4 6,5 14,0 * T == Temenica. Vrednosti pH so aproksimativne (+—0,3). VIRJE ZAGRADEC IZER ''P .ŽUŽEMBERK DVOR tehnjakove tvorbe 10°NT 15°NT 18° NT 5 km Skica 1. Celokupna trdota vode v Temenici in zgornji Krki; 1. lehnjakove tvorbe v Zgornji Krški dolini, 2. celokupna trdota v nemških trdotnih stopinjah. — Total hardness of the water in the R. Temenica and upper Krka; 1. tufa formations in the R. Krka, 2. total hardness in German hardness scale (°N). V njegovem zaledju morajo vsekakor obstajati posebne petrografske razmere. Morebiti zbira ta potok vodo iz pretežno ilovnate terase v nadmorski višini 250 do 260 m, ki stoji na njej polje Biške vasi in je značilna za vso severno Mirnopeško kadunjo. Redkeje je v njej najti skalo in vse kaže, da je ta valovita terasa večidel ostanek pleistocenske akumulacije Temenice. Z ozirom na podobne preostanke neizrazitih teras zahodno od Trebnjega bi lahko sklepali, da je v pleistocenu tudi Temenica nasula terase. Največji upadek karbonatne trdote izkazuje Temenica na odseku med Mirno pečjo in Luknjo, kjer seji pridruži močan podzemeljski pritok z apneniškega ozemlja. C. Šlebinger (11) gaje imenoval Globodolsko reko. Ta ima po njegovem mnenju izvirne potoke v okolici Šentvida, ostalo povodje pa je povsem kraško in bi zajelo še Vrbovško in Globodolsko kraško polje. Vendar so v tako obsežno povodje Globo-dolske reke postavile dvom speleohidrološke raziskave (6). Zanj ima Prečna premalo vode. Kljub visoki trdoti in mešanju dolomitnih in apnenčevih voda pa Temenica ne izloča lehnjaka bržčas zato, ker prenaša pesek, prod in ilovico in teče po svoji naplavini. V Krki in Temenici upada vse niže v njunem toku trdota vode, kar je pri kraških rekah menda pogosten primer (v šibeniški Krki n. pr. od 10,2 na 7,9° karbonatne trdote; 2, str. 88). Da morda vplivajo razen pritokov z mehkejšo vodo še drugi vzroki, je pokazalo merjenje trdote zastajajoče vode na travniškem svetu pod Vrhovim in v sosednji Temenici, ki iz nje ta voda priteka in se nato zopet izteka. Na travnikih je imela voda za 0,8° N manjšo trdoto. Ali določajo isti hidrološki in geološko-geomorfološki činitelji, ki smo jih ugotovili v Zgornji Krški dolini, odlaganje lehnjaka tudi v drugih znanih kraških rekah Jugoslavije? Za dokončen odgovor manjkajo za to potrebne meritve kemične sestave rek in pritokov. Po geoloških kartah sodeč pa so ti činitelji verjetno tudi tam na delu. Glavna izvira Korane pred Plitvičkimi jezeri, Bela in Črna reka, pritekata z dolomita, vendar dobiva Črna reka vodo tudi z apneniške zaplate. En do dva kilometra Po sotočju se začenja prvo, Proščansko jezero, ki je na dolomitu in se vanj morda podzemeljsko iztekajo vode tudi z oddaljene apneniške zaplate NW od Sučujske drage. Naj večje jezero, Kozjak, leži na stiku dolomita in apnenca in se v njem gotovo mešajo dolomitne in apnenčeve vode. Šibeniška Krka, ki ima ob lehnjakovih tvorbah še večje slapove in jezera kot Krka na Dolenjskem, zbira s Čikolo vred vode iz petrografsko sila pestrega ozemlja, Kjer je mnogo tako imenovanih prominskih skladov. Največje lehnjakove pregrade s slapovi pod njimi so v numulitnih apnencih. Raziskovanja v Bosni in Hercegovini pa so pokazala, da odlagajo lehnjak vode, ki površinsko ali podzemeljsko tečejo po dolomitu (15, str. 188). To so potrdili na Tihaljini (16, str. 298) in na bosanski Plivi, ki začne izločati lehnjak kmalu po sotočju Janja. Ker prihaja ta pritok z dolomita, spremeni kemično sestavo rečne vode, kot so pokazala merjenja (17, str. 42). prosta Ca Mg celokup. trdota Pn C02mg/1 mg/l mg/l v nem. trd. st. Pliva pod izvirom 7,97 9,0 60,4 4,3 9,5 Janj 8,13 7,0 59,6 9,0 10,44 Pliva v Velikem jezeru 8,12 5,1 66,7 6,1 10,73 Ko bomo imeli več podobnih meritev, bo mogoče narediti točnejše zaključke. Visoka trdota ni edino odločilna. Šibeniška Krka na primer izloča lehnjak še pri trdoti 7,9° N (2, str. 88). Ko so z barvanjem dokazali podzemeljsko odtekanje Rinže v Kolpo, so približno določili razvodje med Krko in Kolpo v območju Ribniškega in Kočevskega kraškega polja. Še odprto pa je ostalo vprašanje razvodja med Krko in Krupo. Sodeč po precejšnji vodnatosti Krupe, se v njo odtekajo podzemeljske vode tudi iz znatnega dela Gorjancev in Roga. Več ali manj zatrdno je mogoče potegniti razvodje le v območju tako imenovanih Belokranjskih vrat. Med Semičem in Crmošnjicami gre še po najvišjem reliefu, ker se potok, ki izvira pod naj višjim prevalom nad Brezjem, površinsko odteka proti Krki. V bližnji Srednji vasi sta dva večja kraška izvira, ki se stekata v brezno. Na njem je vodno kolo še prva povojna leta gnalo mlin in žago. Voda, ki v breznu ponika, se po kratkem podzemeljskem toku pojavi konec zagatne doline nad Črmoš-njicami in se združi s potokom izpod Brezja. Vse do Novega Tabora pa je majhen potok v očitnem nesorazmerju s širino Črmošnjiške doline, ki ima lepo zaokroženo dno in pobočja. Mar je ta del doline izdelala Krka, ki naj bi tod tekla v starejši geološki dobi naravnost proti SE (12)? So morda po sredi petrografski vzroki? Odgovor na to bo moglo dati šele podrobno raziskovanje. Ko zapusti Črmošnjiški potok sotesko, ki je med Novim Taborom in Staro žago, izgublja ob suši vodo na širšem ravnem dnu doline, kjer prekriva skalovje neenakomerna, ponekod pa vendar precej debela naplavina ilovice, peska in proda. Vtis je, daje v pleistocenskih obdobjih, ko je vladala na Rogu periglacialna klima, Črmošnjiški potok nasipal tako, kot vsi drugi gorski potoki. Razlike v temperaturi izvira Obrha in Radešce (glej tabelo IV.) kažejo bržkone na njuno različno hidrografsko zaledje. TABELA IV. Temperatura vode v nekaterih kraških izvirih leta 1954. Izvir 1 čas temperatura vode zraka opomba Šica pri Dvoru 6/7 11 uri 10,2 nizka voda Izvir pri Debeljakovem mlinu v 6/7 13 uri 9,5 Podgozdu Izvir ca 100 m SE od tod 6/7 14 uri 9,8 Srkavnik pri Loški vasi 6/7 9 uri 8,5 pad plasti SW Obrh 12/7 830 uri 8,6 17,2 Izvir Radešce 12/7 8 uri 9,1 15,7 pad plasti E Zahodni izvir v Srednji vasi 12/7 15 uri 8,3 Izvir pod kapelico prav tam 12/7 15 uri 8,2 21,5 Večji izvir pri Stari žagi 12/7 16 uri 9,0 20,5 Manjši izvir prav tam 12/7 16 uri 8,8 18,0 Izvir v strugi Krke pri Irči vasi 30/6 10 uri 10,0 15,8 ob dežju se skali Izvir v strugi Krke pri Srebrničah 30/6 9 uri 9,1 16,1 Krka 12,0 Rakovniški izvir (povodje Težke 9/6 11 uri 10,0 17,5 vode) Lakovniški izvir (povodje Težke 9/6 1130 uri 9,8 18,0 padec plasti SE vode) Severovzhodno od Brezja je kraška piraterija Krupe premaknila razvodnico proti Krki z naj višjih slemen med Novomeško kotlino in Belo krajino. Potok, ki izvira med Vimoljem in Potoki in ga domačini zaradi zajetja za železniški vodovod nazivajo Bajer, zavije v spodnjem koncu pred ponikvami proti Semiču na jug, čeprav je ondotni relief visok čez 466 m in so prevali proti Krki okoli 100 m nižji. V sosednji Rožnodolski globeli pa potoček, ki ponika na meji med dolomitom in apnencem, že zavije proti Krki in se verjetno odteka v Sušico. Pri Sušici, ki odvisno od količine pretoka zelo menjava dolžino svoje površinske poti, vzbuja pozornost meander v Dolenjskih Toplicah. Tako kot v skalovje vrezani meandri Lahinje in Topličice (13), nam tudi nastanek tega zavoja lahko pojasni lega skladov (skica 2). Potok namreč teži k temu, da se prilagodi smeri in vpadnici apneniških skladov, ki vise v pomolu med meandrom v Dolenjskih Toplicah proti NW in SE. Zato zavije struga proti NE, a del vode ji ne sledi, ker se podzemeljsko pretaka po bližnji poti na severnem kraju temnejših apnencev. 1. 9" 'zv,r 2. - tega skladov 3. prelomnica it. = svetlejši apnenci - temnejši apnenci Skica 2. Meander Sušice v Dolenjskih Toplicah. — The meander of the R. Sušica at Dolenjske Toplice. —1. The springs, 2. the bedding and striking of the strata, 3. the fault, 4. brighter limes tone. Verjetno so razlike v legi skladov prisilile termalne tokove v Dolenjskih Toplicah k dvigu na površje. Zasnovo zanje pa moramo iskati v dinarski tektonski prelomnici, ki poteka vzdolž desnega dolinskega pobočja. Leta 1954 so bile ob njej pri mizarski delavnici razkrite debele tektonske breče. Ista prelomnica oz. isti niz prelomnic Se verjetno nadaljuje proti SE čez Rožni dol proti Krupi (13). Zavoj Težke vode pri Jedinščini je prav tako strukturno pogojen, vendar se ne kaže tako izrazito. Ko teče potok na koncu pomola prečno na smer skladov, ima večji strmec, ki, ga je nekdaj izkoriščal mlin. Proti izlivu narašča vodnatost Krke, njen strmec pa ne upada enakomerno, temveč krajevno celo naraste. Odkod to? Oglejmo si strmec* Krke v posameznih odsekih! Od izvira do Marinče vasi narašča in je največji, okoli 5 °/o0, med njo in Stransko vasjo. Od tod do konca soteske pri Gorenjem polju znaša 1,75 °/00, nato do Hruševca le še 0,27 °/00. Med Češčo vasjo in Novim mestom znaša ca. 0,9 °/00, med njim in Mačkovcem ca. 1 °/00. Med Otočcem in Luterškim selom naraste na 1,25 %0, niže do Gomile spet pade, potem pa se spet znatno poveča na savski prodni nasutini v podnožju Gorjancev. V obsegu prirodnih pokrajinskih enot je strmec Krke v promilih naslednji: Krka od izvira do izliva...................................... 1,14 Zgornja Krka do Gorenjega polja............................... 3,49 Zaloška kotlinica (do Češče vasi) ............................ 0,22 Novomeška kotlina na apnencu (do Otočca)....................... 0,58 Kostanjeviška kotlina (do Pristave)............................ 0,31 Krško polje.................................................... 0,92 V Zgornji Krški dolini strmec nedvomno povečujejo brzice zaradi lehnjakovih tvorb. Čim jih niže Kota ni, se ta skokoma manjša. Vendar je strmec zgornje Krke precejšen tudi na tistih odsekih, kjer ni lehnjaka. Glede na geomorfološke proučitve, ki se naj bi po njih Ajdovška planota v mlajši geološki dobi hkrati z Rogom močno dvigala (6), bi pričakovali v ozki soteski precejšen strmec reke, a je vendar izredno majhen. Sicer pa je to menda značilnost mnogih živoskalnih sotesk. Podrobne razlike v strmcu Krke bo moglo razložiti nadaljnje raziskovanje. Iz specialnih topografskih kart je mogoče razbrati, da se njen strmec za izlivom večjih površinskih potokov nekoliko dvigne, tako za ustjem Maharovskega potoka od 0,2 do 0,4, za ustjem Radulje pa od 0,4 na 0,5 °/00. Zato obstaja domneva, da določa strmec predvsem grobost rečnega tovora. Medtem ko prenašajo kraški izviri le ilovico, ki strmec zelo malo obremenjuje, nosijo površinski tokovi tudi pesek in prod (14). Če so te postavke pravilne, dajejo napotke za omiljenje poplav v Kosta-njeviški kotlini, kjer zastaja Krka pred savskim prodnim nasipom na Krškem polju. Strmec Krke pod Pristavo bi tedaj lahko zmanjšali odnosno poglobili strugo, če bi prej asanirali hudourniške potoke z Gorjancev, ki prinašajo v Krko debel grušč in prod. SUMMARY Some Charactferistics of the R. Krka and its Afluent’s The author first analvses the causes of the tufa deposits in the karstic upper Krka where undervvater steps alternate with stufa plates and up to 1 m. high cascades over tufa barriers. Tufa, however, is here deposited in some sections only (see Sketch 1), and so its extention main hydrologic and geomorphologic factors connected with its formation are mentioned by the author: absence of the transported coarsest Load, mixing of vvaters rich in magnesium and calcium, diminuishing free C02 and a narrow living rock bed. As the only surface affluent * Izračunan je na osnovi jugoslovanske in avstrijske topografske karte i : 25.000. Višnjica brings some gravel into the Krka, there is no tufa in the initial part of the river. Waters, rich in magnesium, very hard in whole (see Table 1 and Sketch 1) come from dolomite regions. Beside the surface river Višnjica, the greatest such affluents are the karstic springs of Virje and Izer. After two kilometers of common course below both the springs, tufa forma -tions begin in the Krka. When, hotvever, the Krka receives its greatest karstic affluent from the limestone region at Podgozd, its hardness is essentially reduced; at the same time tufa instantly disappears in the river, never to appear again. Although in the Krka the hydrochemical conditions for the formation of tufa are given, the latter does not gather on the brittle dolomite, but only there where the Krka flows in a narrow bed over stratal limestones. A hindering influence is exerted upon the formation of tufa by the course over alluvial deposits, whereas a furthering one is exerted by numerous dams for miliš and saw-mills. Some of them had been made artificially of rocks and beams that later on got filled with tufa, or natural tufa barriers were utilized for water power. The investigations performed on the R. Neretva, R. Trebižat and R. Pliva in Bosnia, as well as in our čase on the R. Krka in Lower Carniola (Slovenia) doubtlessly prove that the formation of tufa in these rivers is brought about by the mixing of waters rich in calcium and MgO and by the diminuition of free C02. Depositing usually begins after a two-kilo-meter mixing of waters. As for the origin of the picturesque canyon of the upper Krka, as well as of the terrace cut into it, they occurred in the author’s opinion in the Pleistocene when the Krka was car-rying more gravel and was not depositing any tufa. Similar mixing of waters rich in magnesium and calcium was proved by the author’s ttteasurements of the total hardness in the near great affluent of the Krka, the R. Temenica (Table 2, Sketch 1), but no tufa is being deposited in it because it is carrying sands and gravels, and is flowing over alluvium at the bottom of a wide valley. When treating two other affluents of the Krka, the rivulets of Čremošnjice and Sušica, the author is detained for a longer time by the explanation of the living rock meander at Dolenjske Toplice. Like similar meanders in Bela Krajina (White Carniola), it can be explained by the lie of the beds as well (Sketch 2). The river, tending in the direction of the beds, or in the direction of their incidences, makes a bend, and in eroding it gets caught in the rocks. In page 108 the Long-profile of the R. Krka is shown in its sections. In spite of incessant 'vater increase, in the Basin of Krško the gradient increases locally there where the river flows over gravel alluvion of the R. Sava and where it receives mountainous torrents from 'Gorjanci from where more rough material is brought into it. Literatura 1- Vodne snage Jugoslavije. Beograd 1956. 2. Z- Pavletič, Sedreni slapovi rijeke Krke i njihov postanak. Krš Jugoslavije II, Zagreb 1960. 3- J. Pevalek, Biodinamika Plitvičkih jezera i njena zaštita. Zaštita prirode 1, Beograd 1938. 4. M. Zalokar, Lehnjak. Proteus VI, Ljubljana 1939/40. T J. Roglic, Unsko-koranska zaravan i Plitvička jezera. Geomorfološka promatranja. Geografski glasnik 13, Zagreb 1952. 6- A. Melik, Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. Geografski vestnik VIL, Ljubljana 1931. 2- L Gams, Kraška piraterija. Proteus XVII., Ljubljana 1954/55. H. Oertli, Karbonatharte von Karstgevvassern. Stalactite, Sion 1953. '9. A. Serko, Barvanje ponikalnic v Sloveniji. Geografski vestnik XVIII., Ljubljana 1946. 10. I. Gams, H geomorfologiji kraškega polja Globodola in okolice. Acta carsologica, Ljubljana 1959. 11. V. A. Šlebinger, Geoelektrične meritve pri Luknji. Ljubljana 1934, (rokopis v arhivu Društva za raziskovanje jam Slovenije). 12. P. Janez, Nekoliko iz geologije Dolenjske. Dolenjska, Ljubljana 1935. 13. I. Gams, H geomorfologiji Bele krajine. Geografski zbornik VI., Ljubljana 1961. 14. I. Gams, Transportni material slovenskih rek. Proteus XX., Ljubljana 1957/58. 15. J. Danes, Udoli dolni Neretvy. Sbornik češke společnosti zemevidne, Praha 1905. 16. T. Kanaet, Hidrografske prilike u slivu Tihaljina—Mlade—Trebižat. Zbornik radova V. kongresa geografa FLR Jugoslavije, Cetinje 1959. 17. T. Kanaet, O nekim problemima hidrografije u slivu rijeke Plive. Geografski pregled III. , Sarajevo 1959. -B- Rus-Goljevšček VODNI REŽIM KRKE Režim Krke sem obdelala za razdobje 1925—'1940 na osnovi statističnega materiala vodomerskih postaj v krajih Krka, Brod in Krška vas. V vasi Krka so vodne množine še majhne, ker je vodomerska postaja blizu njenih izvirov. Nizko vodno stanje je januarja in februarja, ko sta mesečna koeficienta* izpod 1 (februarja 0,65). Marec pa že preseže letni povpreček s koeficientom J,52. Aprila odtok znova Pade in se kreta okoli ene dvanajstine. V maju se vodno stanje znova dvigne, vendar Je precej nižje kot v marcu (1,19). Junija prično vode upadati in dosežejo julija m avgusta najnižje stanje (0,49). Septembra sledi ponoven dvig, ki pa še ne doseže letnega povprečka (0,71). Močno pa ga preseže v oktobru in doseže višek v novembru (1,83), nakar prične decembra voda ponovno upadati, vendar je ta mesec kvocient 0,92 višji kot v januarju. Med vasjo Krko in Brodom obstaja le nekaj manjših razlik. Marčni maksimum Je tu nekoliko nižji (1,28), vodno stanje v aprilu pa je vi|je (1,17). Tudi maj in junij ukazujeta višji kvocient (1,28 in 1,06), julija in avgusta pa padeta podobno kot v kraju Krka. Septembrsko vodno stanje preseže ono v Krki, oktobrski in novembrski porast s kvocientoma 1,33 in 1,60 pa je nižji. Nasprotno preseže decembrski upadek še vedno letni povpreček (1,05), pod katerega zdrkne šele januarja. Skratka, trdimo lahko, da so v Brodu odstopanja, tako pozitivna kot negativna, manjša kot v vasi Krka. V Krški vasi izkazuje vodno stanje zopet nekaj manjših razlik. Decembrski, januarski in februarski upadek je manjši kot pri višjih dveh vodomčrskih postajah m se gibljejo njihovi kvocienti od 0,99 do 0,79. Marec izkazuje močnejši dvig (1,34), april močnejši padec kot v Brodu (1,09). Nadalje je tu majski dvig slabotnejši, Junijski padec pa je močnejši (0,93). Poletni meseci kažejo tudi tu enakomerno upadanje vodnega stanja. Manjše razlike so jeseni, saj je septembrski in oktobrski dvig slabotnejši (0,74 in 1,24), novembrski dvig s kvocientom 1,69 pa močnejši. V kakšnem odnosu so si padavine in odtok vode v Krki, se kaže iz medsebojne Primerjave med letom. Ta pa se da prikazati le s procentualnim razmerjem posameznih mesecev do absolutnega odtoka ali padavin, ne pa z absolutnimi vrednostmi, ker so merjene vodne množine v m3, padavine pa v mm. * Koeficient 1 ima mesec, ko odteče v reki dvanajstina letnega odtoka. Krka (a so padavine, b odtok) Jan. Febr. Marec April Maj Junij Julij Avg. Sept. Okt. Nov. Dec. a 5,1 4,6 6,1 6,9 11,2 9,4 7,3 9,9 10,4 12,9 9,3 6,9 b 6,9 5,7 11,5 8,1 10,4 8,0 4,6 4,6 6,9 11,5 13,8 8,0 Brod a 5,1 4,6 6,1 6,9 11,2 9,4 7,3 9,9 10,4 12,9 9,3 6,9 b 6,3 5,8 10,5 9,3 10,5 8,9 4,5 4,3 6,6 10,8 13,7 8,8 Krška vas a 5,1 4,6 6,1 6,9 11,2 9,4 7,3 9,9 10,4 12,9 9,3 6,9 b 7,0 6,6 11,2 9,1 9,8 7,8 4,5 4,5 6,7 10,2 14,4 8,2 Razlike med odstotki odtoka in odstotki letnih padavin so v poedinih mesecih in postajah naslednje: Jan. Febr. Marec April Maj Junij Julij Avg. Sept. Okt. Nov. Dec. Krka +1,8 +1,1 +5,4 +1,2 —0,8 —1,4 —2,7 —5,3 —3,5 —1,4 +4,5 +1,1 Brod +1,2 +1,2 +4,4 +2,4 —0,7 —0,5 —2,8 —5,6 —3,8 —2,1 +4,4 +1,9 Krška vas +1,9 +2,0 +5,1 +2,2 —1,4 —1,6 —2,8 —5,4 —3,7 —2,7 +5,1 +1,3 Indeksi odtoka so od maja do novembra v Krški vasi nekoliko višji kot pod izviri Krke. Brod in Krška vas kažeta podobno sliko, v primerjavi s postajo Krko pa je le nekaj manjših razlik. Tudi tu močno naraste vodni odtok v marcu; aprilski upadek pa je mnogo manj izrazit, kar pomeni, da pluvialni vpliv že preseže nival-nega, saj postaja Krka niže od Novega mesta bolj pluvio-nivalna reka. Druga razlika pa je ta, da postaja niže v Krki krivulja dviganja vodnega odtoka od avgusta do novembra vedno bolj strma, kar pomeni, da porabijo večje porečje in slabo propustna tla mnogo več vode, preden se znova namočijo, in jo šele kasno puščajo v obtok. Značilna so tudi kolebanja med najvišjo in najnižjo vodo, oziroma letne amplitude. Te v kraju Krka v glavnem dosežejo 7 do 9, kdaj pa tudi do 18-kratno razliko pretoka. V Brodu so letni maksimi običajno do 10-krat, včasih po 20-krat večji od minimov. Krška vas kaže mnogo manjše razlike in so amplitude v glavnem pod 10; najviše se povzpno do 14, kar kaže, da so tu letni ekstremi mnogo manj izraziti. Visoke vode Krke so vsaj v spodnjem delu življenjskega pomena za ondotno gospodarstvo, medtem ko nizke vode ne pomenijo mnogo, ali pa sploh nič. Absolutni minimi vodnega stanja v postaji Krka znašajo 1 do 2 m3/sek; nastopajo najčešče v avgustu, kdaj pa tudi v septembru, kar je pač v skladu z najmanjšim vodnim pretokom. Primarni absolutni maksimi, ki se gibljejo med 30 do 40 m3/sek, so najbolj pogostni v novembru (5-krat v 16 letih), nato pa še v oktobru, maju in juniju (po dvakrat v 16 letih). V novembru so posledica oktobrskih padavin, ki odtekajo v veliki meri šele naslednji mesec, v ostalih mesecih pa nastajajo pod vplivom viškov padavin v oktobru in maju. Tudi sekundarni maksimi vodnega odtoka so najmočnejši v oktobru in v spomladanskih mesecih. V Brodu se absolutni minimi prestavijo v oktober. Primarni in tudi sekundarni maksimi, ki dosežejo 300 do 400 m3/sek, pa so bolj pogostni spomladi kot jeseni, in sicer marca zaradi taljenja snega, v maju in novembru pa zaradi viškov padavin. V Krški vasi se minimi znova prestavijo v avgust. Primarni absolutni maksimi, ki znašajo 400 do 500 m3/sek, nastopajo v novembru (štirikrat v 16 letih), pa tudi v septembru. Skupno s sekundarnimi absolutnimi maksimi prevladujejo novembra 1,1 sploh jeseni, medtem ko so v pomladanskih mesecih, tako primarni kot sekundarni maksimi, slabo zastopani. Uveljavijo se le v marcu ali maju (trikrat v 16 letih). Pomladanski in jesenski maksimi povzročajo najčešče poplave Krke. Ker teče Krka do Soteske v kanjonu, do tod ne prestopa bregov v večjem obsegu niti ob največjem navalu vode. Prvi poplavni pas je južno od tod med Meniško vasjo, Sotesko in Krko do izliva Radešce, kjer se združijo učinki narasle Radešce, studenca v Loški vasi in Krke. Zato so njive umaknjene v breg ali vsaj na nekoliko višje terase, medtem ko pripada poplavno področje travnikom. Leta 1912je grof Auersperg tu zasadil jelšev gozd. Danes je že močno izsekan in je nekak otok, ki ga visoka voda več ne poplavi, temveč le zamočviri. Poplave nastopajo tu iz več vzrokov. Predvsem je dolina Radešce zelo nizka ln ima potok tako malenkosten strmec, da si z močnim meandriranjem in plitvo strugo išče pot v Krko. Tudi odtoki studencev, zlasti Srkavnika v Loški vasi, ob deževju naglo narastejo, medtem ko narasla Krka zavira odtok Radešce. Naslednje poplavno področje je ob spodnji Temenici, kjer ogroža narasla v°da tudi nekatere hiše v Dolnjih Ponikvah. Tudi Prečna rada poplavlja in za-močvirja, vendar ne povzroča mnogo škode, ker zajame le travniški svet, medtem ko so njive umaknjene od potoka. Povodnji ob Temenici nastopajo v času pomladanskega in jesenskega deževja ter ob hudih nalivih. Tedaj požiralniki ne morejo odvajati vseh voda in se često zarnaše. Vrh tega teko v Temenico številni obdobni potoki, kiji ob močnem deževju dovajajo velike količine vode. Tako narasla Temenica izpodjeda bregove in povzroča usade, ki ponekod ogrožajo celo železniško progo. Niže od Kronovega stopi Krka z apneniških tal na terciarne in kvartarne Sedimente. Že pri Otočcu preide iz kanjonskih sten v ravnino, ki seže do Krškega ln Sotle. Na tem področju se začenja skoraj strnjeno poplavno ozemlje, ki ga razen Krke zalivajo tudi njeni pritoki. Med Belo cerkvijo in izlivom Radulje je poplavni pas še razmeroma ozek, takoj zatem pa se razširi proti severu mimo Hudenj daleč v notranjost Krakov-skega gozda ter se šele pri Malencah znova približa Krki. Na tem področju sta le Mršeča vas in Hrvaški brod nekaka otoka z nepoplavljenim zemljiščem. Niže od Malenc zajemajo poplave le ozek pas ob reki, razen trikotnega področja med k elikim Mraševim in kolena Krke nad Pristavo. Tu se poplavnemu pasu Krke P1 Združujejo še krajevna poplavna področja Sajevskega potoka, Lokavca in Senuše. Na desnem bregu Krke je slika podobna. Tu se od Gorenje Gomile poplavno ozemlje razširi mimo Draškovca proti jugu in na Št. Jakob. Pri Dobravici se zopet 8 ~ Dolenjska 11 3 primakne h Krki, ki jo spremlja do Bušeče vasi. Tu pa več ne spremlja zavoja reke proti Cerkljam, temveč seže v ravni črti mimo Dolenje Pirošice kraj ceste do Krke. Temu poglavitnemu poplavnemu pasu se pridruži še manjši poplavni svet ob spodnjem toku Maharovskega potoka, Kaludrčka, Gorenjega potoka, Studene in Sušice. Poplavni pas ob Krki se najbolj razširi med Belo cerkvijo in Kostanjevico, ki ga reka jeseni poplavlja zaradi obilnih padavin, spomladi pa vrh tega tudi zaradi taljenja snega. Tako se pri Drami včasih primeri, da stoji voda na poljih nepretrgoma kar tri tedne. Zaradi sila počasnega toka s hitrostjo 0,15 do 0,86m/sek sicer Krka ob poplavah ne dela večje mehanične škode, tembolj pa povzroča plesnjenje in gnitje kultur. Ker imajo kmetje večji del svoje posesti v ravnini, sejejo tod vsako leto, ne glede na možnost poplav in je zato letina tako rekoč odvisna od slučaja. Poplave na tem odseku Krke nastopajo iz različnih vzrokov. Predvsem je med Belo cerkvijo in Kostanjevico strmec reke izredno majhen; v povprečku znaša komaj 0,125 °/00, pade pa ponekod celo na 0,005 °/00. Ta že itak neznaten strmec Krke pa še zmanjšujejo številni pragovi in jezovi pri Trebči vasi, Dobravi, Brodu, Gazicah itd. Odtok voda je močno pospešilo tudi pretirano izsekavanje gozda v povirju Krke in še bolj njenih pritokov. Tako lahko hudourniki, zlasti oni na desni strani Krke, neovirano divjajo, erodirajo in vale velike količine grobega gradiva. Z njim zasipavajo kulturno zemljo in v nižini svojo strugo tako, da hitro prestopajo bregove in večajo poplavno ozemlje, ki ga zajame že Krka sama. Levi pritoki, kot Senuša, Lokavec itd., imajo v srednjem in spodnjem toku sicer nižinski značaj, a so v povirju prav tako hudourniki. Zato v ravnini pogosto prestopajo svoja korita. Pred zadnjo vojno so se lotili zagrajevanja in urejevanja hudourniških strug Pirošice, Sušice, Kobiljega potoka, Pendirjevke, Radulje in Pleterskega potoka in so razen tega ogradili vrsto studencev. Vendar je bilo doslej tako malo storjenega, da povzročajo hudourniki še vedno mnogo škode. Na nekaterih odsekih Krke so začeli odstranjevati v strugi plitvine in jezove. Tako so leta 1939 med Žužemberkom in Brodom pri Stavči vasi odpravili deset jezov, medtem ko jih je tja do Gazic ostalo še precej. V Radešci so poglobili strugo in jo izravnali od Meniške vasi do izliva. Manjše regulacije so se izvršile na Temenici med Dolnjimi Ponikvami in sklepnim ponorom Risanico. Tod so uravnali strugo ter očistili in razširili ponore, da bi se višje vode hitreje odtekale v kraško podzemlje. Melioracija travnikov na Šentjernejskem polju še ni dokončana, dasi je ta zamisel razmeroma stara. To področje je zamočvirjeno tudi takrat, kadar ga Krka ne poplavlja. Zato daje le manjvredno konjsko krmo. Zamočvirjenost povzročajo na eni strani potoki Draškovec, Kaludrček, Kobiljek, Glavni potok, Mihovca in Curk, na drugi strani pa mnogi studenci, ki silijo na dan pod Rojami. Ker imajo potoki neznaten padec, domala po vsakem deževju prestopajo strugo, težka in kompaktna ilovnata zemlja pa zavira pronicanje vode v notranjost. Na tem poplavnem področju, ki obsega 500 do 600 ha, so do leta 1954 regulirali dva potoka. Podobne razmere so med Velikim Mraševim, Pristavo, Jelšami in Gorico, kjer je okoli 350 zamočvirjenih travnikov in pašnikov. To področje je plitva globel, ki v njo udarja voda. Doslej so tu regulirali le en potoček, medtem ko so izsuševanje zamočvirjenih parcel prepustili lastnikom. V celem preplavi Krka ob visoki vodi od Žužemberka do Podbočja (Sv. Križa) ca- 565 ha travnikov in 820 ha njiv. SUMMARY River Regime of Krka In its course the karstic river Krka mostly has a nival-pluvial regime, only in its lovver Part the regime is pluvio-nival. On the ground of the data furnished by three water-gauge stations set up at Krka, at Brod and at Krška Vas, the flow of its waters compared with Precipitations is shown in detail for the period 1925—1940. The smallest quantity of water flows in the R. Krka during the summer months, and the greatest in the month of November. In page 2 are shown, for ali the three stations, the Percentages of annual precipitations for ali the months in the first line, and the percentages °f the annual flow in the second line. Relatively the smallest quantity of precipitations flovvs °ff in August, and the greatest in November. The absolute maxima of the flow are at the beginning of the river 18 times, in the middle part up to 20 times, and at the end only 16 times greater than the absolute minima. That here the differences are smaller is probably due n°t only to a greater, but also a non-karstic vvatertight river basin, on the contrary to that °f the upper Krka supplied by underground streams only, and to that of the middle river Applied also by a few surface streams. Belovv Soteska, where Krka leaves the canyon, because of the rising river — most fre-(luently in spring and in autumn — inundations occur, spreading out to the greatest extent the region of Kostanjevica. Ludvik Olas VIRI PITNE VODE V NOVOMEŠKI POKRAJINI Pitna voda spada med osnovne potrebe za življenje človeka in za gospodarstvo. Kot glede drugih dobrin je priroda tudi glede pitne vode različno radodarna. Ponekod se nudi človeku sama po sebi, drugod pa terja velik del njegove dejavnosti, da se z njo oskrbuje. Tako je predvsem na krasu. Preskrba z vodo po svoje osvetljuje prirodo in gospodarstvo, na vire preskrbe pa je treba računati pri planiranju napredka. V današnjem načinu preskrbe se odraža tudi družbena preteklost, čas drobnega kapitalističnega gospodarstva, ko si je vsak posestnik skušal zagotoviti svoj vir preskrbe, čeprav bi prišel v kolektivu marsikje ceneje do boljše vode. Za socialistično planiranje pa se postavljajo drugačna merila. Iz teh razlogov smo skušali proučiti tudi vodne vire v Novomeški pokrajini. Izsledke študije prinaša karta, na katero smo vnesli po uradnem štetju iz leta 1948 za vsak kraj število hiš ter ob njih število vodnjakov in kapnic (vsak objekt ima v stolpcu isto višino), če je naselje brez vodovoda in ne stoji ob potoku ali studencu, kar je v večini primerov, nam razmerje med vodnjaki in kapnicami v odnosu do števila hiš, ki ustreza na vasi v glavnem številu gospodarstev, marsikaj pojasni. Vodnjaki zahtevajo talno vodo, kar je na krasu izjema, a je takoj na meji z ne-kraškim svetom na kraju Kostanjeviške kotline splošno dejstvo. Kjer ni talne vode in ni v bližini naselja tekoče vode, je nujna naprava cistern. Čeprav so različne velikosti in oblike, smo upoštevali le njihovo število. Pri tem smo se oprli na popis objektov vodne oskrbe, ki so ga izvršili KLO leta 1950 po naročilu Centralnega higijenskega zavoda v Ljubljani. Kljub temu je bilo umestno, da smo podatke preverjali na samem terenu, kar nam je svetoval tudi sam Zavod. To delo smo opravili v večini krajev. Vodnjake in cisterne, ki zbirajo in hranijo kapnico, je bilo na terenu lahko ugotoviti. Le v Dolnji Straži, ki je na meji med nepropustnimi ilovicami in apnencem, odteka ponekod voda s streh v neobzidane rove, kjer se zbira hkrati tudi talna voda. Vendar se v nekaterih vaseh dogaja, da zmanjka vode, in morajo domačini bolj ali manj daleč ponjo. To se sicer primeri morda le enkrat v letu ali celo v desetletju v izjemno hudi poletni suši. Ker pa terja takrat kmetijstvo največ dela, je ob suši v takih krajih preskrba z vodo med poglavitnimi opravili. Posebno v sedanjem času pospešene industrializacije, ko odpadne vode marsikje kvarijo potoke, je potrebno vedeti, v katerih vodotokih se v suši preskrbujejo s pitno vodo. karta vodne oskrbe v novomeški pokbmini Karta I. Viri pitne vode v Novomeški pokrajini. — The sources of water supply in the region Novo mesto. Succesive columns for the places indicate the number of houses, the number °f cisterns, the number of vvells. Sources are indicated by circles, waterworks by crosses. Čeprav obstajajo v preskrbi s pitno vodo za ljudi in za živino precejšnje razlike, tega nismo mogli povsod preverjati niti ob istem času niti v časovnem zaporedju. Ponekod na krasu namreč napajajo živino le v kalih ali drugih stoječih nečistih vodah, medtem ko zajemajo zase vodo le v cisternah, če zmanjkuje vode, gonijo v oddaljene kraje najprej živino in šele potem dovažajo vodo tudi za pitje, kuho, Umivanje itd. Kjer je nevarnost, da bi v suši zmanjkalo vode, štedijo z njo najprej zlasti pri Pranju, umivanju, čiščenju prostorov, skratka pri tisti uporabi, ki pospešuje higijenski napredek kraja. Ajdovska planota. To je sklenjen najvišji svet Vzhodne Suhe krajine z vrhovi malo pod 600 m. Več ali manj čisti apnenci so torej tu do 400 m nad Krko in Temenico. V drobnem najbolj zakrasel, v celem pa najbolj planotast in najvišji je jugo- vzhodni del planote, medtem ko je njena severozahodna stran bolj naseljena in reliefno bolj razgibana. Tu se ponekod javljajo studenci le po dežju (n. pr. pod Ajdovcem) in so zato za vodno oskrbo brez pomena. Vseh 11 naselij (med njimi so večja Brezova reber, oba Lipovca, Podlipa, oba Ajdovca) dobiva vodo le iz kapnic. Njihov delež na eno hišo je razmeroma velik; v Velikem Lipovcu znaša 1,29, v Podlipi 1,39, v Brezovi rebri 1,43, na Planem celo 1,66. Ker imajo naselja bliže Dvora, kamor hodijo ob velikih sušah po vodo na Krko oziroma na Šico, relativno manj kapnic (Srednji Lipovec 1,1, Boršt 0,87), se zdi, da pada njihovo število z bližino Dvora. Vendar je treba upoštevati še druge razloge. V vaseh na jugovzhodnem koncu planote je važnejša živinoreja, ki rabi več vode in se tod ne more dobiti iz kalov ali obdobnih studencev. Tu je tudi več slamnatih streh in je bilo še nedavno več črnih kuhinj. Voda s slamnate strehe pa je porabna samo za napajanje živine in so za rabo ljudem potrebne cisterne ob strehi hleva ali drvarnice. Ob večji poletni suši imajo domačini iz oddaljenih vasi do Dvora do štiri ure vožnje navzdol in navzgor. Na Ajdovški planoti je torej problem oskrbe s tekočo vodo najteže rešljiv, ker je ta daleč spodaj. Temeniško področje. Med Ajdovško planoto na jugovzhodu in Trškogorsko-Raduljskimi hribi na severovzhodu je relief razmeroma precej razčlenjen. Dna globeli sežejo ponekod do vodotokov in so relativno in absolutno najnižja v južnem delu, kjer prevladujejo apnenci. Manj globoka so na severu, kjer je na meji med dinarskim in alpskim svetom petrografska sestava že bolj pestra in pritekajo vanje potoki s severnega manj propustnega področja. Vodna oskrba v vaseh na dnu globeli je v splošnem drugačna kot na vmesnih vzpetinah, kjer je še povsem v prevladi kraški način preskrbe iz cistern. Dno Globodola sega do nadmorske višine 200 m in ponekod še nekaj niže. Vendar v tem kraškem polju ni vodotokov, čeprav ga povodnji znaten del zajemajo. Zaradi dogajanja v pleistocenu so na dnu delno vododržne ilovice, kije v njih talna voda v Dolenjem, predvsem pa v Srednjem Globodolu. Razen redkih primerov na dnu Mirnopeške globeli so tu edini vodnjaki v vsej proučeni Vzhodni Suhi krajini. Na dnu Globodola se v breznu V dulah odpira dostop do stalne vode. Taje v zvezi z vodotoki, ki se pojavijo na površju le ob povodnjih v izvirkih na severnem kraju dna (Roje, Okno, Gadina, Pod lazi). Ob izrednih sušah pa zmanjka tudi talne vode in se napotijo po vodo čez več kot 100 m visok klanec na Temenico oziroma na stalne izvire pod Biško vasjo. Ker je to zvezano s silnim naporom, so Globodolci v suši že večkrat kopali v dnu vrtač, da bi prišli do tekoče vode, vendar brez vidnega uspeha. Dosedanje speleološko raziskovanje še ni našlo zaželenih vodnih virov. Na dnu Mirnopeške globeli je manj vododržnih mladih sedimentov kot v Globodolu. Zato je nekaj vodnjakov le v naseljih ob poplavnem pasu Temenice, v Mirni peči, Biški vasi in Ivanji vasi. Ker pa niso stalno založena z vodo, je tudi v Mirni peči in v Ivanji vasi več kapnic kot vodnjakov. Ivanja vas je navezana na manjše okoliške studence, v Biški vasi pa je večji stalen izvir, kamor hodijo po vodo v suši tudi iz Globodola in Jordankala. Zaradi bližine tekoče vode gonijo iz teh vasi ob suši na Temenico navadno le živino, ob veliki suši pa hodijo sem po vodo tudi ljudje. Še bolj je navezan na Temenico Podboršt, kjer je zelo malo cistern. Na meji dinarskega in alpskega sveta se je ohranil površinski tok više kot južno °d tod. Med Hmeljčičem in Karteljevim je stalen izvir, ki so ga zajeli za Mali Kal m Orkljevec; stalen kraški izvir nad Karteljevim pa zalaga vodovod, kije napeljan v Gorenje in Dolenje Karteljevo, Dolenjo vas, Sela in Hrastje. Zato število kapnic z oddaljenostjo obeh izvirov narašča (Gorenje Kamenje 0,2, Dolenje Kamenje 0,7 itd.). Naslednji vodotok je Bršljinski potok. V zgornjem delu teče po majhnem kanjonu, ki pa se proti Bršljinu izgublja v valovitem svetu. V suši ostaja zgornji del struge več ali manj suh. Ker potok v pleistocenu ali prej ni zasul okolice z vodo-držnimi sedimenti, ob njem ni talne vode in zato ni vodnjakov. Za oskrbo z vodo sta na voljo potok in cisterne. Ker je do zgornjega dela dostop precej težak, je v vaseh na obeh straneh doline razmeroma več kapnic (Daljni vrh 0,8, Boršt 1,3) kot niže ob njem (Potočna vas 0,2, Mala Bučna vas 0,25). Iz Boršta, Daljnega vrha m Gorenjih Kamene morajo v suši po vodo v oddaljeni izvir pri Karteljevem. Trajna in za vodno oskrbo zelo važna sta dva izvira: pri Gorenjih Kamencah, ki v suši pritegne še bližnje vasi, in v Bršljinu, kamor hodijo stalno po vodo iz vasi, v suši pa celo iz Kozarjevega Kala. Kot ob mirnopeški Temenici gonijo tudi ob Bršljinskem potoku napajat živino na potok. Čim bolj grozi doma pomanjkanje vode, iz tem bolj oddaljenejših vasi ženo sem napajat živino. Na vzpetinah Temeniškega področja dobivajo vodo izključno iz kapnic, ki jih Je razmeroma precej (Suhor 1, Kozarjev Kal 1,4). V suši pa morajo po vodo v dolino, m sicer v Temeniškem podolju največ na Temenico, iz Kozarjevega Kala v Bršljin, °d koder jo dovažajo vsako poletje, iz Suhorja pa v Luknjo na izvir Prečne. Na Temeniškem področju ima vodna oskrba boljše prirodne pogoje. Še ne-zajeti so nekateri izviri, n. pr. pri Biški vasi, ki bi lahko oskrbovali širši okoliš. Vprašanje, ali kaže napraviti za omenjeno področje večji vodovod ali pa izboljšati vodno oskrbo z manjšimi krajevnimi vodovodi, bo lahko rešila podrobna analiza. Ker obeta temeljito hidrološko proučevanje najdbo izdatnejših vodotokov v Omenjenih globelih, govore prirodni pogoji bolj za drugo rešitev. Trškogorsko-Raduljski hribi. To je prehodno področje med kraškim in nekraškim svetom. Tu sicer še prevladuje apnenec, ki pa je manj čist in manj propusten (tako imenovani velikotrnski skladi); uveljavljajo pa se tudi že terciarne plasti, ki pa tudi niso vse vodonepropustne. Predvsem ne zadržuje vode miocenski peščenjak, ki sestavlja Vinji vrh. Zaradi nečistih apnencev in mešanja z neapnenci ima ta del obrobja Novomeške kotline v velikem že dokaj nekraški relief z večjimi površinskimi vodotoki. V drobnem pa vendarle še vedno prevladuje kraška hidrografija, ki jo izdaja tudi naša karta. Vse do okolice Šmarjete, ki je v nepropustnih terciarnih sedimentih, ni vodnjakov in dobivajo ljudje vodo le iz kapnic ali studencev, ki jih je proti vzhodu vse več. Na jugozahodu so ti le na vznožju hribov, vzhodno od potoka Radulje pa tudi više na pobočju. V Ždinji vasi, Hmeljniku, Sevnem, na Trški gori in tudi še v Šmarjeških Toplicah je kapnic več kot hiš; bolj vzhodno od tod, na Novi gori, v Grčevjah in Žalovičah pa manj, ker je več vodnjakov in v bližini več studencev. V bolj vzhodnih, Krških hribih, ki smo jih pregledali le na južnem kraju, izginejo kapnice in jih zamenjajo vodnjaki; vendar hodi še znaten del prebivalstva po vodo k studencem. Topliški predel. V njem je relief bolj razgiban in tudi bolj izstopa kraška hidro-grafija. V črmošnjiški dolini ni vodnjakov in dobivajo vodo predvsem iz cistern in v izvirih, ki so važni zlasti v zgornjem koncu doline, v Brezju in Srednji vasi. Tudi više od tod do Poljan imajo vasi le cisterne, živino pa napajajo na potoku. Važnejša kot obdobno tekoča Črmošnjica sta stalna kraška izvira Radešce in Obrha zlasti ob suši, ko ne oskrbujeta z vodo le vasi Podturen in Obrh, temveč tudi širše zaledje od obeh Rigljev do Sušice in Verduna. Sem hodijo po vodo tudi s sleme-nastega sveta med Radešco in Sušico, čim presahnejo manjši izviri pri Velikem in Malem Riglju, Bušincu in še kje drugod, prav tako pa tudi iz doline potoka Sušice, ki v večji suši tudi presahne. Le prebivalci v spodnji dolini se takrat oskrbujejo z vodo v Meniški vasi. Na vsem Topliškem področju obstaja le vodovod, ki zajema izvirno vodo Radešce za Dolenjske Toplice. Podgorje Gorjancev. Bolj kot dno Novomeške kotline je odmaknjeno od stalno ali obdobno tekočih voda Podgorje. Tu dobiva prebivalstvo vodo le iz kapnic, če je zmanjka, pa tudi iz bližnjih studencev. Zaradi dolomitne podlage in vložkov nečistih apnencev se tod mestoma javljajo manjši studenci, a njih voda ne vzdrži dolgo na površju. Na tak izvir pod Dolžem hodijo po vodo iz Iglenika. Na izvir pri Rakovniku so navezane v suši Jurna vas, Koroška vas in deloma Mihovec. Z večine vasi pa hodijo po vodo ob suši na izvir Težke vode pri Stopičah (Pristava, Podgrad, Vinja vas, Mali in Veliki Cerovec). Po vzhodnem Podgorju teko z Gorjancev že nekateri stalni potoki. V takih pogojih ima vas Gabrje svoj vodovod. Drugod hodijo po vodo na potok. Najbolj so navezani na Klamfer, kamor hodijo ob suši z desne strani, Št. Jošta, Hriba, Hrušice in Verduna, z leve strani pa iz manj vasi, ker je tu na razpolago več pomembnejših izvirkov okrog obeh Orehkov, Zajčjega vrha, Pušč in Dolža. Med najmočnejšimi izviri je tu Skrinca južno od Zajčjega vrha, ki pritegne ob suši širšo okolico. Pred leti so izdelali načrt za vodovod, ki bi z zajetjem v Srednji vasi pri Črmoš-njicah in v Paležu na Gorjancih oskrboval ves predel od Ljubna do Brusnic in Gabrja. Načrt pa so potem odložili. Težavna oskrba z vodo v gorjanskem Podgorju vsekakor sili, da bi se lotili vsaj tistega načrta, ki bi upošteval potrebe naj višjih vasi pod Gorjanci. Med Topliškim predelom in Šentjernejskim poljem teče po dolinah pet daljših potokov. Med njimi je stalna Težka Voda, nestalna sta njena pritoka Petelinec in Klamfer, medtem ko je Brusniški potok stanoviten le v zgornjem delu (Smeč, Vrtuša), obdoben pa od Gabrja naprej. Ostali trije večji potoki so Pendirjevka, šajsar in Žerjavinski potok. Težka voda je zelo pomembna za oskrbo širšega okoliša; izviri ob Klamferju za podgorske vasi; izviri Petelinca, med katerimi sta najpomembnejša Lakovniški izvir pod Jamo in Rakovniški izvir pod Rakovnikom, pa za Stransko vas, Jamo, Gorenje in Dolenje Lakovnice, Rakovnik in Rajnovšče. V naštetih vaseh ima sicer okoli polovica hiš kapnice, vendar so za vodno oskrbo važnejši izviri, posebno za Jamo, Gorenje Lakovnice in Stransko vas, od koder hodijo stalno nanje. Rakovniški izvir pritegne ob suši tudi vasi Mihovec, Jurno vas in Koroško vas. V Rajnovščah, ki so od izvirov bolj odmaknjene, je več kapnic. Če v njih zmanjka vode, hodijo ponjo na Petelinec. Po zgraditvi vodovoda iz Stopič do Novega mesta je pomen potočne Težke vode upadel. Od bližnjih vasi hodi sedaj na potok le Regerča vas. Daši so blizu izvirov, so še brez vodovoda Gornja in Dolnja Težka voda in Stopiče, ki se oskrbujejo z vodo studencev. Vendar je predvideno, da bo kmalu zajela vodovodna mreža tudi te vasi. Na Šajsar so navezane Velika in Mala Cikava ter Veliki in Mali Slatnik. Nanj gonijo napajat živino, zase pa rabijo ljudje vodo iz cistern. V območju Brusniškega potoka so vodni izviri zelo različni. Na Tolstem vrhu Je močan izvir, ki ga v suši izkoriščajo tudi prebivalci Dolenjega Suhadola, čim jim zmanjka vode v cisternah. V Gorenji Suhadol so si vaščani lahko napeljali vodovod. k*o dolini Brusniškega potoka se pretaka voda le obdobno, pač pa je trajnejša talna voda v kvartarni naplavini. Zato imajo Male Brusnice vodnjake, Velike Brusnice Pa razen njih še kapnice. Ob veliki suši hodijo z obeh vasi po vodo na izvir v Ratežu. V Novomeški kotlini moramo posebej obravnavati £aloško kotlinico, kjer je ostalo zaradi posebnega morfološkega dogajanja v pleistocenu več pretežno ilovnate °deje, ki se v njej mestoma zadržuje talna voda. Vendar ta v oskrbi pitne vode oima večje veljave, ker stoje naselja na krajeh kotlinice, kjer so pleistocenski nanosi manj čisti in manj vododržni oziroma so že na apnenčevi podlagi. Sredi kotline Je samo Zalog, vendar stoji tam, kjer so ilovnati nanosi odneseni do živoskalne osnove in zato tudi tu ni vodnjakov. Podobno je z vasmi tik ob Krki (Lokve, Sela, Hruševec). Na krajeh te ilovnate odeje imajo nekaj več vodnjakov predvsem Dolnja Straža, Cegelnica, Češča vas, na drugi strani Krke pa Vavta vas. Ilovica, ki se je odlagala isti čas kot v kotlini v pritokih iz jugozahoda, pa zadržuje vodo le malokje ln imajo zato nekaj vodnjakov le Prapreče. V teh obkrajnih vaseh dobivajo v znatni tocri pitno vodo iz cistern, pa tudi iz obdobnih in stalnih studencev. Na takem studencu jo dobiva vas Prečna, deloma tudi Gornja Straža. Ob večjih sušah pa hodijo do tod po vodo za kuho in pranje na Krko ali Prečno, kamor gonijo napajat živino vse leto iz vasi, ki stoje ob teh vodah. Za gradnjo vodovoda sta tu na razpolago predvsem dva vira: kaptaža kraških studencev, ki se jih nekaj izteka v sami strugi Krke, in talna voda v debelejših plasteh ilovice in gline v Zaloški kotlinici; ta bi se dala prav tako zbrati v jaških in bi oskrbo-Vala zlasti niže stoječa naselja (Zalog, kraje ob Krki). Pas ob Krki. Tod gonijo živino napajat na reko, domačini pa uporabljajo kapnico. Kadar je suša, postane Krka edini vir vode od Dvora do Kronovega. Ponekod dobivajo vodo iz izvirov. Ker pa se njihova voda v deževju skali, je njena vrednost manjša. V številnih, a majhnih izvirih prihaja ob Krki v sami strugi, v njeni gladini ali le malo više na površje voda iz zelo široke kraške okolice, z izjemo Radešce, Težke vode in Prečne, ki teko tudi ob suši po površju. Kadar voda naraste, pa prično tod teči tudi studenci više v dolini, tako da se takrat tam pojavi površinski tok. Teh studencev doslej niso skušali zajeti še v nobenem kraju, kar preseneča. Razlog je morda njihova kalna voda v deževju, še bolj verjetno pa okolnost, da mnoge izvire zaliva Krka. Prav to nevšečnost pa je možno z današnjimi tehničnimi prijemi razmeroma lahko odpraviti tako, da se izvir v Krki zavaruje ali pa zajame nekoliko više. Podoba je, da se v teh vaseh še ne zavedajo važnosti električnih črpalk za oskrbo z vodo. Precej manjših studencev omogoča gradnjo krajevnih vodovodov, ki bi jih morali tam, kjer se studenčnica v času deževja močno skali, dopolniti z večjimi vaškimi higijenskimi cisternami. Nekaj izdatnejših studencev pa bi dopuščalo tudi gradnjo večjega vodovoda. Ostalo dno Novomeške kotline. Ta predel je nizko nad vodnimi pretoki, pa naj so ti stalni ali obdobni, ter ima zato v vodni oskrbi precej skupnih potez. V nekaterih dolinah, zlasti na vzhodnem koncu kraškega sveta, je toliko drobnozrnatega materiala, da se ob njem zadržuje talna voda, kot je to primer ob Brusniškem potoku. V višjem svetu med dolinami pa še prevladuje kraška hidrografija in pronica voda v apnenčeva tla. Zato so tam le kapnice in dobivajo vasi mestoma vodo tudi iz krajevnih studencev. V Novomeški kotlini je najbolj zakrasel predel okoli Vršnih sel, od koder je daleč do najbližjih stalnih voda. Navezanost na kapnice je tu popolna. Cim so prazne, dovažajo vodo po železnici (Vršna sela, Laze, Dobindol), iz Travnega dola pa hodijo po vodo v Rožni dol, kjer so stalni studenci, kijih izkorišča tudi železnica. Zahodni rob Kostanjeviške kotline. To je poslednje področje, ki ga je zajelo naše proučavanje. Na Šentjernejskem polju, v vaseh ob spodnji Radulji in na delu hribov vzhodno od črte Bela cerkev—Gorenja vas—-Mala Strmica so že v prevladi vodnjaki za razliko od sosednjega obravnavanega področja, kjer se opira vodna oskrba poglavitno na kapnico. Vodnjake namreč omogoča talna voda, ki jo zadržujejo ilovnati, glinasti in peščeni terciarni nanosi. Na teh plasteh pa je talna voda bolj visoka kot je na pleistocenskih nanosih Šentjernejskega polja, kjer so ponekod vodnjaki dokaj globoki, da sežejo do nje. Tudi vodnjaki s talno vodo izdajajo, da je prodnato-peščeni pokrov Šentjernejskega polja razmeroma plitev. Na severnem hribovitem področju, kjer se tudi uveljavljajo vodnjaki, so važno dopolnilo vodne oskrbe izvirki, ki jih je mnogo zlasti v podnožju. Zaključki. Novomeška kotlina, posebno njeno nizko in valovito gozdnato dno, je na pogled prav malo kraška. Prav karta preskrbe z vodo pa nam kaže, da je v območju kotline vse do stika s Kostanjeviško kotlino močno v prevladi kraški način pridobivanja pitne vode. Opaziti je tudi ozko navezanost talne vode na pleistocenske sive ilovice in gline ter na terciarne kamenine. Na apnenčevi in dolo- rnitni podlagi namreč kraška ilovica, čeprav je povečini debelo naložena, talne vode ne zadržuje in so zato na njej kapnice edini način zadrževanja padavinske vode na površju. Kjer so dolomiti in manj čisti apnenci (velikotrnski skladi), se opira oskrbovanje z vodo na večje število izvirkov, ki pa navadno po krajšem povrhnjem toku presahnejo. Na apnencih je vodna oskrba navezana na večje izvire, s katerimi se začno stalni potoki (Radešca, Težka voda, Prečna). Pripombe, kako daleč morajo ponekod domačini po vodo, čim se jim izpraznijo kapnice, pričajo, da je ponekod na krasu zelo težko priti do nje. Zato so vaščani °b takih primerih voljni, da se lotijo skupnih ukrepov za oskrbo tolikih vodnih rezerv, ki bi jim zadoščale tudi v hudi suši. Ko ta mine, pa se spet zadovolje z obstoječim stanjem. Tako se nam razodene kolektivno izboljšanje te oskrbe kot eden poglavitnih asanacijskih ukrepov na vasi, saj bo prinesel večjo produktivnost dela in boljše higijenske razmere. Naše proučevanje se sicer ni posebej bavilo s to stranjo sedanje oskrbe z vodo, je pa očitno, da je ta zaradi pomanjkljivih čistilnih naprav v cisternah in zajemanja potočne vode nezadovoljiva. Proučitev vodne oskrbe je torej potrdila potrebo, da se asanirajo njeni dosedanji viri in da se hkrati povečajo vodne rezerve, ki naj bodo po potrebi na razpolago. Dotlej pa bo moralo industrijsko izkoriščanje vodotokov upoštevati, da prihajajo na nje ob suši tudi ljudje in se zato ne smejo onesnažiti. Ker izkorišča studence znaten del prebivalstva, bo treba zabraniti metanje mrhovine in drugih odpadkov v kraške jame, ker jih vse odplakuje voda in delno odnaša v kraške izvire. Čeprav je v mehkem dnu Novomeške kotline precej kraških studencev, je razmeroma malo vodovodov. To pomeni, da se v vodni oskrbi še ni uveljavil tehnični napredek moderne dobe. Električni motorji, ki tam že marsikje opravljajo rnlačev, se na tem področju še niso uveljavili. Po vodovodih kličejo tudi gospodarski razlogi, saj bi bilo zaradi pogostnih suš potrebno, da se uredi škropljenje oziroma namakanje vrtov in travnikov. SUMMARY Sources of Drinking Water in the Region of Novo mesto By the way of how man supplies himself and his live-stock with water light is brought uPon nature and economy. The study of the supply of drinking vvater in the region of Novo mesto is particularly interesting because it lies on the boundary betvveen the karst (limestone Tegion) demanding more efforts and means for water-supply, and vvaterproof sediments Vvhere water is provided ali by itself. The basis of the study is furnished by the official numbering of cisterns, wells and eco-nornies in 1949. Most of these data were verified and corrected on the grounds in 1954. The results of the study are shown in the diagrammatic map in which the first black column represents the number of houses, the second the number of wells, and the third that of cisterns, whereas the point beside it means that there also springs and streams are exploited. The detailed description telling us also vvhere people go to fetch water during drought periods is given according to natural unities. Everywhere individual water supplying stili predominates, even where collectively people could be provided with it at smaller expenses. In Ajdovska Planota 1,6 cisterns come upon one house. The abundance of cisterns is due to the great number of strawcovered roofs. The water from them is consumed by live stock whereas drinking water for people is collected by cisterns from roofs not covered with straw. In the rest of the northem moutainous periphery of the Novo mesto basin (Temenica Valley, Hills of Trška Gora), in the sources of drinking water the transition to non karstic territory is reflected, where are more important sources of drinking water first of ali, offorded by local springs, taken up for waterworks in some places only, but in the hills of Krško by wells as well. Higher valleys on the borders of the basin (Temenica region, Podgorje below Gorjanci) receive water from cisterns in the rising grounds, but in the valleys people provide themselves with it from wells and streams as well. Among them only Težka Voda is taken up for the waterworks of Novo mesto. At the end of the small basin of Zalog, at Straža, there are both cisterns and wells to be found. Springs, taking their sources in the Krka river bed, or closely near it offer themselves for smaller waterworks. As long as the water supply is not modernized and its sanitary conditions not improved, it is necessary to protect against industrial pollution the streams from which people, from afar and near by, take water during drought periods when water has run short in the cisterns of their homes. Vladimir Kokole PRIRODNE OSNOVE IN AGRARNA IZRABA NOVOMEŠKE POKRAJINE Novomeška pokrajina je potencialno eno izmed najbolj ugodnih slovenskih agrarnih področij, a hkrati tudi najbolj zaostalih. V obsegu, kakor jo je zajelo naše Proučevanje, je to le osrednji del večje dolenjsko-posavske regije Slovenije, ki vključuje še področje ob Temenici in Mirni, Krško polje, Brežiško ravnino in Bizeljske gorice. Kmetijski značaj proučene pokrajine jasno kaže poklicna struktura prebivalstva, ki je z dvema tretjinama zaposleno v tej stroki. Če pa upoštevamo še vse °ne ljudi, ki opravljajo za to prebivalstvo razne uslužnosti, je delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva, znatno večji. Kakršna koli je orientiranost kmetijstva od področja do področja, ima vendarle v vsej pokrajini mnogo skupnih potez, ki se kažejo v izkoriščanju zemlje in v vsem agrarnem okolju na splošno. Kot drugod v Sloveniji je kmetijstvo tudi tu mešanega tipa, s poljedelstvom, živinorejo, sadjarstvom in ponekod tudi vinogradništvom domala v vsakem kmetijskem obratu. Tem panogam kmetijstva se priključi v največ Primerih še izkoriščanje gozda, bodisi da je v neposredni posesti obratov ali pa da je v tuji lasti. V obeh primerih je delo v gozdu, prevozništvo, prodaja gozdnih Proizvodov, zaposlenost v lesni obrti ali industriji itd. za mnoga kmetska gospodarstva bolj ali manj važen del njihovih dohodkov in možnosti za preživljanje. Pri mnogih majhnih kmetijskih obratih to precej močno vpliva tudi na usmerjenost njihove proizvodnje. Taki obrati, ki so komaj še kmetski, so že precej številni okrog Novega mesta, a ne manjkajo povsem tudi drugje (Straža, Šentjernej). Ker Pa kultivirajo le majhne površine, bistveno ne vplivajo na usmerjenost kmetijstva, razen v vaseh neposredno okoli Novega mesta. Vse drugače pomembna pa je s tega stališča splošna socialna struktura kmetijstva. V celoti je namreč Novomeška pokrajina ozemlje male in srednje posesti (gledano v slovenskem merilu). Ta okoliščina Pa je odločilna. Iz nje namreč v največji meri izhajajo vse ostale ekonomske značil-n°sti in tehnične razmere: avtarkične težnje po preskrbi z življenjskimi potrebščinami, v glavnem v prehrani; majhni denarni dohodki in zato pomanjkanje obrat-nega in še mnogo bolj investicijskega kapitala; sila skromna oprema s stroji in orodjem; omejene možnosti načrtnega kolobarjenja in drugih agrotehničnih po-segov, v kolikor jih dopuščata podnebje in prst; nizka storilnost tudi v primeru obilo vloženega dela in nizki donosi sploh. Kljub vsej zaostalosti pa je izraba razpoložljivih kulturnih površin dosegla ob dani tehnološki stopnji višek razvoja, ki ga dopuščajo obstoječe posestno stanje in tržne možnosti. Res so sicer ostale gozdne površine še zelo velike in bi se dala ob spremenjenih razmerah tržišča in socialne ekonomske strukture kmetijstva kmetijska površina še znatno povečati na račun gozda že pri sedanji tehnološki stopnji. Toda pri tržnih možnostih zadnjih 50 do 80 let, ko je tržišče za les raslo hitreje kot tržišče za kmetijske proizvode, gozda ni bilo vredno krčiti. V največ primerih je bil celo najbolj donosna »kultura« kmetijskih obratov in so zato marsikje na osojnih pobočjih njive celo prepustili gozdu. Zato je treba gledati na gozd in kmetijsko površino tudi s te plati in ne le v luči prirodnih svojstev ozemlja. Kakor koli je gozd dragocen, daje vendarle manjši denarni donos na ha kot večina kmetijskih kategorij, predvsem seveda ornica. Danes je kmetijske površine z ozirom na število prebivalstva dejansko le malo. Agrarna gostota (število agrarnega prebivalstva na 100 ha kmetijske površine) pa je na splošno visoka, kar nazorno kaže ozke možnosti, da bi narastla kmetijska površina v okviru današnje socialne in ekonomske strukture kmetijskih obratov. Nazadovanje prebivalstva, absolutno ali relativno (z ozirom na naravni prirastek), ali pa padanje življenjskega standarda sta bili in sta v veliki meri še danes edini možnosti spričo slabih izgledov, da se poveča proizvodnja z intenzifikacijo. Zares je šel razvoj doslej v obeh smereh. Dejanska, še bolj pa relativna depopulacija je marsikje zelo močno zajela največji del Novomeške pokrajine. Koliko pa je nazadoval življenjski standard, je težko reči, ker se ga ne da objektivno vsestransko izmeriti. Po splošnih sodbah je vsekakor zelo nizek, a v kolikor se stanje ni še slabšalo ter je stagniralo ali se kje celo izboljšalo, je samo posledica dejstva, da so prišli do veljave tudi razni drugi stranski dohodki v nekmetijskih panogah ali pa v sezonskem delu izven Novomeške pokrajine. Le do neke mere seje skromno vendarle uveljavila tudi intenzifikacija proizvodnje z izboljšanjem tehnoloških postopkov ali pa z pridelovanjem proizvodov, ki so bili bolj donosni. Taki primeri pa stanja bistveno niso popravili. V vseh nakazanih okoliščinah in na teh osnovah se je v Novomeški pokrajini izoblikovalo današnje stanje izrabe tal in orientacija kmetijske proizvodnje od področja do področja. Ta področja smo izluščili iz celote obravnavane pokrajine v glavnem po fizično-geografskih svojstvih, ker imajo tudi na formacijo kmetijskih rajonov odločilen vpliv. 1. Podgorje V okviru Novomeške pokrajine je Podgorje eno najbolj izrazitih področij. Kakor že ime pove, je to pokrajina pod največjo goro v bližini. To so Gorjanci, ki z dokaj visokimi vrhovi in razvodnimi slemeni zapirajo Novomeško pokrajino na jugu. Ti vrhovi in slemena, ki so večji del pod gozdno odejo, se sprva spuščajo dokaj strmo, nato pa preidejo v bolj položno gričevje z nadmorskimi višinami med 250 in 400 m. Ta razmeroma že nizki, dobro poseljeni pas podgorskih vasi in zaselkov se razprostira v širini kakih 8 km od Črmošnjiške doline do Sentjernej- skega polja, kjer seže raven svet pri Pleterjah neposredno do strmih pobočij Gorjan- ^ cev. Vendar izgubi Podgorje še pred Šentjernejskim poljem svoje specifične lastnosti tam, kjer se pri Mokrem polju in Orehovici konča sklenjena zveza mezocojskih, pretežno apniških kamenin in se v zgradbi tal uveljavljajo miocenski laporji. Ta geološka sestava pride do izraza tudi v reliefu. Področje miocenskih kamenin Je namreč le še prav položno gričevje s širokimi ploskimi dolinami, apniško Podgorje pa je v glavnem že izrazito gričevje, kjer so pobočja bolj strma in hrbti med dolinami ožji. Stalno tekočih voda je po teh splošno ožjih in bolj izrazitih dolinah le nekaj (Brusniški potok, Klamfer, Cikava, Petelinec, Težka voda) in še ti imajo na splošno malo vode. Postopno zakrasovanje na apnencu, ki je v Podgorju močno v prevladi, je zapustilo v reliefu nešteto suhih dolin, ki kažejo na nekdanjo mnogo bolj gosto rečno mrežo. Jugozahodni del Podgorja, zahodno od Dolža in Težke vode, je dosti močneje zakrasel. Vrtače, ki jih je v vzhodnem delu Podgorja manj, so tod gosto posejane. Prav tako so suhe doline mnogo bolj izrazite, daljše in širše, a prav tako zakrasele. Zato je pomanjkanje vode v tem delu Podgorja najhujše. Vsi ti kraški pojavi so v ožjem najnižjem pasu ob Krki močno omiljeni, ker so Se oblike površja izoblikovale pozneje in ga je zakrasovanje le malo razjedlo. Vrh tega je ta najnižji pas, ki se z njim Podgorje ob Krki konča, zasut s pliocenskimi rečnimi in drugimi nanosi, kot s kremenčevimi peski ali pa z debelejšo plastjo rdeč-kastorjave gline. Zato se vleče v širini kakih 2 km ob Krki na njenem desnem bregu prav položen svet 20 do 60 m visoko nad strugo.KTežka prst na glini in hudo peščena Prst na kremenčevih peskih sta pripomogla, da se je tudi v tem najbolj nizkem in ugodnem delu Podgorja ohranil gozd v znatnem obsegu. V ostalem Podgorju so tudi strmejša pobočja in zakraselost preprečila izdatnejše krčenje gozdne odeje. Tako je ostal do danes večji del površine Podgorja pod gozdom. Celo v najbolj Položnem pasu ob Krki zajema gozd polovico površine, v višjih dehh pa celo 60% ln več. Najvišji deli Gorjancev so pa sploh skoraj izključno v gozdu. Bolj kot delež gozda variira delež njiv. V najnižjem pasu ob Krki obsegajo 25 do 30% površja, v nekaj višjem širšem gričevnatem pasu 20 do 25%, v izrazito kraškem zahodnem Podgorju pa le okrog 10 %. '-Razlika v izrabi tal je med kraškim zahodnim in le polkraškim vzhodnim Podgorjem prav izrazita. Osnovni vzrok je seveda manjša čistoča apnenca v 'vzhodnem delu, kjer so tudi vložki lapornatih ‘n skrilavih kamenin. ^ Njive so predvsem v nizkem rahlo valovitem pasu ob Krki, na obeh straneh dolin, ki prihajajo izpod Gorjancev, pa tudi po položnih slemenih in terasah nad nJuni. Bolj zakraselih sektorjev po suhih dolinicah pa se njive izogibajo. Travnate površine (travniki, pašniki in senožeti) zavzemajo v nizkem pasu °b Krki le 10 do 15% površja (od tega največ travniki), v višjem delu Podgorja Se njihov delež zviša na 15 do 20% (tuje več pašnikov in košenic kot travnikov), T.kraškem sektorju zahodnega Podgorja pa naraste ta na okrog 30% površine, ker Je teren zaradi skalovitosti za njive malo primeren. Tod je pašnikov in senožeti trikrat več kot travnikov, ki jih je mogoče kositi. Vinogradi zavzemajo okrog 4% površine. V glavnem so v vzhodnem delu Podgorja, kjer je kameninska osnova skrilava in je zato prst lažja in bolj peščena. Ugodnih leg pa je tudi tu razmeroma malo. V zahodnem kraškem predelu pa jih skoraj ni. Edini vinorodni sektor so jugozahodna pobočja Ljubenskega hriba, kar pa je osamljen primer koncentracije vinogradov sredi izrazito živinorejskega ozemlja. V kmetskem gospodarstvu je poljedelstvo manj važna panoga, ker je nekaj več ornibe4e v ožjem pasu vzdolž Krke. Na ornici goje predvsem žito (od pol do dve tretjini vse), ki ga je nekaj manj le v nizkem pasu ob Krki in pri najbližjih vaseh okrog Novega mesta. Največ, tudi čez dve tretjini ornice, odpade na žito v višjem, odročnem področju zahodnega Podgorja, ker je tod dosti travnatega sveta in je zato potreba po krmilih manjša kot sicer. Na splošno pa je vzrok visokega deleža žita na ornici drobna posest z majhnimi dohodki in težnja k samopreskrbi s krušnim žitom. Pšenica in koruza sta glavno žito. Povprečno zavzema pšenica dve petini žitu odmerjene površine, koruza pa dobro četrtino. Sorazmerno visok delež koruze celo v višjih manj ugodnih legah je odraz prav drobne posesti, ki je zlasti tam v prevladi. Izmed ostalega žita so pomembni še ječmen, oves in rž s soržico. V nižjih legah goje na splošno več ječmena kot ovsa, vendar delež od kraja do kraja variira. Proizvodnja žita komaj zadošča za ljudsko prehrano in tudi krmskega žita se pridela bolj malo. j Poleg žita je najvažnejši poljski sadež krompir, ki zajema daleč največji del f' povrtninam odmerjene površine. Ta površina je v Podgorju skoraj povsod ptav znatna in obsega do petine vse ornice, kar je več kot kjerkoli drugje v Novomeški 'N* pokrajini. Manj, le okrog 10%, je je v zahodnem kraškem delu Podgorja. V tem razmeroma visokem deležu povrtnin, zlasti krompirja, se odraža velika agrarna gostota, ko je treba doma pridelati čim več živil in je krompir najbolj splošen del ljudske prehrane. Njegovo močno pridelovanje omogoča tudi prst, kije v vzhodnem Podgorju bolj rahla in peščena. V zahodnem delu, kjer je prst bolj težka, kraška, pa je pridelovanje krompirja manjše. Zelo ga goje seveda tudi v okolici Novega mesta, ki je bližnje potrošno središče zanj. Tudi krmilnih rastlin (detelje, lucerne, pese, korenja) pridelujejo precej, in sicer v nižjem delu Podgorja, kjer je več ornice, povprečno na četrtini njivske površine, v višjih legah pa le dobro desetino, ker ima tu živinoreja na razpolago tudi dokaj travnate površine. Industrijskih rastlin domala sploh ne pridelujejo. j Živinoreja je v večini Podgorja najvažnejša kmetijska panoga. Govedoreja je razvila povsod kar dobro. Z ozirom na malo posest je usmerjena zlasti v prodajo živine za zakol, predvsem mlade živine, deloma tudi volov. Zato zavzema mlada živina povprečno polovico ali tudi več vse govedi. Vole rede nekoliko več —• okrog šestino vse goveje živine — v višjem pasu Podgorja, dosti manj pa v nižjih delih. Medtem ko je v višjih legah krav dva do trikrat več kot volov, jih je v nižjih legah štirikrat, petkrat toliko ali pa še več. Važen vzrok za tako razmerje je okoliščina, da rede v nižjih legah krave tudi za prodajo mleka in da z njim še pitajo prašiče. V zvezi z rejo molznih krav je delno tudi večji delež krmilnih rastlin na ornici v nižjem delu Podgorja. Da pa tudi v višjih legah vzrejajo razmeroma precej krav, ker zaradi slabih prometnih poti redna prodaja mleka ne pride dosti v poštev, je v zvezi z malo posestvijo, ko mnogi premorejo le eno kravo, ki daje mleko za domačo porabo in delno z njim pitajo prašiča in tele za prodajo. Na splošno pride na 100 agrarnih prebivalcev komaj okrog 50 svinj, le v nižjem delu vzhodnega Podgorja tudi še čez 60. V razliko z ostalim Podgorjem, kjer rede predvsem pitance za zakol in delno za prodajo, rede tod prav znatno tudi pujske za prodajo oz. plemenske svinje. Tuje prav zato tudi delež krmilnih rastlin in krompirja večji. Konjereja je slabo razvita. Izjema je višji del zahodnega Podgorja med Podgradom in Vršnimi selami, kjer je konj precej več. Ta za spoznanje močnejša konje-reja je vezana na izkoriščanje tamkajšnjih gozdov. V polpretekli dobi, ko je bila tu manjša lesna industrija, je bilo gozdarstvo še dosti važnejše kot danes, saj je del Prebivalstva živel predvsem od raznih del v gozdu, od sečnje do tovorjenja. Danes predstavlja to prebivalstvo skrajno beden agrarni proletariat. V zvezi z nazadovanjem izkoriščanja gozda tudi peša konjereja, ki je bila tu včasih bolj razvita. Ovčereja je neznatna in gospodarsko nepomembna. Več pomeni zlasti v nižjem Pasu perutninarstvo s prodajo jajc v Novo mesto, pa tudi za širši konzum. Sadjarstvo je v vzhodnem delu Podgorja precej važno. Z ozirom na število sadnega drevja in pridelek so jabolka po večini najvažnejša. Dosti jabolk pridelajo zlasti v nižjem pasu; pa tudi v višjem pasu, kjer je sadjarstvo razmeroma manj razvito, so jabolka poglavitno sadje. Za njimi so po številu drevja slive najbolj razširjena sadna vrsta. Hrušk in orehov je manj. Pač pa so važne češnje v nižjem vzhodnem Podgorju, okoli Brusnic. Specializacija v gojenju češenj je tu posledica krajevne miciative. Četudi ima samo lokalno znaten pomen, le kaže, kako bi se dali s sistematičnim umnim sadjarstvom doseči mnogo večji uspehi tudi v sosednjih področjih, kjer so podobni prirodni pogoji. Vinogradništvo je razvito povsod po vzhodnem Podgorju. Obseg vinogradov Pa ni posebno velik in kar je usodnejše, kakovost trte in vina je hudo povprečna. Mnogo je le samorodnic. Dolenjski cviček je glavno vino, a je le za krajevno potrošnjo, četudi lege niso vse tako slabe; toda prst ni posebno primerna. Ob boljših vrstah m omejitvi vinogradov na res dobre lege bi vinogradništvo tudi gospodarsko lahko Pomenilo več. Kljub slabi kakovosti pa daje vino precejšnjemu številu posestnikov kar pomemben stranski zaslužek, drugim pa je delo v vinogradih vir zaposlitve. Podgorsko gospodarstvo je slonelo vedno na dopolnitvah: prej na izkoriščanju gozdnih Gorjancev, zadnji čas pa na delu v novomeški industriji, ki daje vedno več dodatnega zaslužka. Sedanje razvojne težnje kažejo, da se bo izvršila — vsaj bliže Novemu mestu •—• diferenciacija kmetijstva na bolj vrtičkarstvo pri onih, ki hodijo na delo v mesto, in na kmetijstvo res agrarnega prebivalstva. Bolj kot doslej bo ■zstopalo zelenjadarstvo in sadjarstvo, namenjeno neposredni prodaji v bližnjem Novem mestu. Podnebni pogoji omogočajo, da se bo zaostalo vinogradništvo lahko Preusmerilo v sadjarstvo, ki se utegne v večji meri orientirati tudi na izvoz v bolj °ddaljene kraje. 9 ~~ Dolenjska 129 Posebno problematiko imajo Gorjanci. Dokler tu gozd ni imel tolike cene, so Podgorci gorovje izrabljali za pridobivanje krme, lov in pašo, pa deloma za oglar-jenje. Zdaj ima na Gorjancih absolutno prevlado gozdarstvo, ki se opira že na nekaj avtomobilskih cest. S tem seje pospešila še nova izraba Gorjancev, kije v rekreaciji za novomeško industrijsko okolico. Vse kaže, da bosta ti dve panogi tudi v bodoče obdržali prvenstvo. Spet drugačna problematika se odpira v najnižjem delu ob Krki. Prvič je tu manj težav za oskrbo z vodo, bodisi za industrijske namene ali za uživanje. Na voljo je Krka s pritoki ter številni izvirki v tej reki, ob njej in ob njenih pritokih. Razmeroma precej je tu še slabo izkoriščane zemlje, bodisi na mokrotnih ilovicah, ali pa na bolj kislih, pretežno kremenčevih peskih, kjer so obsežnejši gozdovi. Ta tla lahko kemični posegi in oranje s traktorji zelo izboljšajo. Naslednja ugodnost je večja prometnost, pa središčni položaj ne samo za Novomeško pokrajino, ampak tudi za širšo Dolenjsko. Zato moramo tu predvideti rast industrijskih objektov, ki bi med njimi predvidoma pripadla važna vloga steklarski industriji, opirajoči se na izrabi kremenovih peskov in proda. 2. Šentjernejsko področje Vzhodno od Tolstega vrha preide Podgorje s svojimi suhimi in aktivnimi dolinami ter vmesnimi širokimi slemeni v reliefno drugačen svet. Tu se začenja področje manj odpornih neogenih sedimentov, laporjev, peskov in glin. Slemena med potočki, ki prihajajo izpod Gorjancev, so tu nižja in mnogo bolj položna. Svet je rahlo valovito nižavje, ki je dosti bolj izkrčeno kot Podgorje in bolje izkoriščeno za njive in travnike. Šentjernejsko polje, ki ga tvori suh prodnat vršaj potokov z Gorjancev, je ves iz krce n in pretežno v njivah. Le ob Krki, kjer prihajajo izpod proda mnogi izviri, ki ustvarjajo vlažna tla, so travniki in pašniki v dokaj širokem pasu, prav tako pa celo hrastov gozd. Prst na Šentjernejskem področju ni težka rdečerjava ilovica, ki je je dosti v Podgorju, temveč lažja in rodovitnejša, zlasti na Šentjernejskem polju. Več težje ilovnate prsti je le na apniškem sektorju pod Gorjanci okrog Banov. Gozd se je ohranil v večjih kompleksih samo na strmejših pobočjih Gorjancev, sicer pa le v manjših zaplatah, zlasti v vlažnem pasu ob Krki. Njive zavzemajo povprečno 35 do 40% vse površine, travniki 15 do 20%, pašniki 5 do 10%. Travnate površine je največ ob Krki (v Rojah). Zlasti ob potokih, ki teko po valovitem svetu iz lapornatih kamenin, so v dnu širokih dolinic običajno travniki, medtem ko se drže njive bolj sušnih, rahlo nagnjenih pobočij. Na Šentjernejskem polju je travnikov malo; v glavnem so na plitvi prsti, ki za njive ni tako prikladna, in ob potokih. Z ozirom na dokaj obsežne njivske površine ter ugoden relief in prst, gojijo žito več kot na polovici vse ornice. Njegovo pridelovanje se naslanja zlasti na dokaj rodovitno rjavo prst na Šentjernejskem polju in na precej obsežne areale rahle puhlice. Pšenica zavzema povprečno dve petini žitu odmerjene površine, vendar pridelek komaj zadošča za domače potrebe in trgovsko ni pomemben. Isto velja za koruzo, ki z njo posejejo komaj polovico toliko njiv. Ječmena gojijo precej. Rž in soržica sta važnejša od ovsa, čigar pomen naraste le na težji zemlji pod Gorjanci in na bolj ilovnati prsti z lapornato osnovo. Proso in ajda kot strniščna posevka sta malo važna. Krompir uspeva na Šentjernejskem polju prav dobro. Ostalih povrtnin ne pridelujejo mnogo in je z njimi posejana le šestina vse ornice. Večja površina pa je odmerjena krmskim rastlinam, predvsem detelji, lucerni, tudi pesi, korenju, grašici itd., kijih goje na dobri četrtini vse ornice. Vendar se pozna razlika med suhim Šentjernejskim poljem, kjer jih goje manj, kot na bolj vlažni prsti z lapornato osnovo. Industrijske rastline (sončnice, repica, lan) so povsem nepomembna kultura. Pri takem razmerju poljščin je kolobarjenje razmeroma napredno, vendar zavzema žito za smotrno kolobarjenje prevelik areal. Štiriletni kolobar je tod nekako tipičen, ga pa je zaradi majhne posesti težko dosledno izvajati. Domala vse Poljske proizvode porabijo kmetska gospodarstva doma, v kolikor niso majhni pa tudi srednji posestniki celo navezani na dokup krušne moke. Važnejša kot poljedelstvo je živinoreja. Govedoreja je kar dobro razvita, "k a 100 agrarnih prebivalcev pride okrog 50 glav živine, na samem Šentjernejskem-P°lju nekaj manj. Za govedorejo je značilno, da rede sila malo volov, relativno dosti manj kot v Podgorju. Vprežna živina je tu konj ali tudi krava. Govedoreja Je torej usmerjena skoraj izključno v rejo krav za mleko in vzrejo mlade živine Predvsem zaradi prodaje. Goje predvsem sivopšenično in montafonsko pasmo, ki zahtevam take usmerjenosti še najbolj ustreza. Konjereja je bila na Šentjernejskem polju še pred malo leti kar dobro razvita. Usmerjena je bila predvsem v vzrejo kobil za pleme in žrebet za prodajo in se je oprla na obsežne pašnike in travnike v Rojah ob Krki, pa tudi ob drugih potokih. Tu tako izkoriščajo slabšo travo, ki za drugo živino ni posebno primerna. Danes z melioracijami te travnike in pašnike zboljšujejo in s tem prvotna stimulativna okoliščina za konjerejo izgublja svoj vpliv. Značilno pa je, da so se ob Krki domala do danes ohranile obsežne gmajne, kjer so pastirovali kmetje z vsega Šentjer-uejskega polja. Ta še nedavno intenzivna konjereja (ca. 20 konj na 100 agr. preb.) Pa je prav pod Gorjanci nepomembna in goje v ondotnih vaseh in zaselkih celo lzredno malo konj; krave in delno voli so tu vprežna živina. Glavna panoga živinoreje je na vsem področju prašičereja, ki daje kmetskim gospodarstvom glavni zaslužek. Še bolj kot v vzhodnem delu Podgorja je usmerjena v vzrejo pujskov za prodajo in je to najbolj komercializirana yeja kmetijskega gospodarstva. Domala vsako gospodarstvo redi 3 do 4 plemenske svinje. Ker prodajo običajno le 6 do 8 tednov stare pujske, ki jih pitajo poglavitno z mlekom, Pojasnjuje to velik delež krav. Tudi drugih krmil, zlasti krompirja, ne porabijo toliko za krmljenje pujskov, kot bolj za pitanje prašičev za zakol. Hkrati pa izkoristijo za vzrejo pujskov čas od pomladi do jeseni, ko so na razpolago tekoči pridelki z njiv in je tudi proizvodnja mleka lahko večja. Drobna posest s skromnim Pridelkom poljskih sadežev je glavni činitelj, ki sili k taki usmerjenosti prašičereje. Sicer rede tudi pitance, a le za zakol doma. Perutninarstvo je sorazmerno dobro razvito. Prodaja jajc in delno perutnine predstavlja zlasti za drobna posestva uvaževanja vreden dohodek. Seveda pa se pozna pomanjkanje večjega bližjega tržišča, kjer bi bilo mogoče doseči višje cene. Redijo tudi precej rac in puranov podobno kot vzhodno od tod na Krškem polju in Brežiški ravnini. Sadjarstvo ima še skromen gospodarski pomen. V to področje sega razmeroma intenzivno pridelovanje češenj iz Brusniškega sektorja, a ni več tako pomembno kot tam. Jabolka in slive so za prodajo najvažnejše sadje; ostalo porabijo doma. Precej sliv se prekuha v žganje; pa tudi drugega sadja. Gotovo p; ’>o za sadjarstvo prav ugodni pogoji, kar pričajo redki vzorni sadovnjaki s plemenitimi vrstami. Zato bi ga kazalo mnogo bolj pospeševati. Seveda bo treba prej urediti odkup in tržišče sploh. Vinogradništvo je razvito zlasti vzhodno od Šentjerneja po gričevju vzhodno od Gorjancev. Res sta kakovost vina in izbor trsnih vrst še slaba, toda na najbolj ugodnih legah bi se dalo pridelati zlasti več dobrega cvička, kije tu standardno vino. 3. Krško hribovje Naše proučevanje je zajelo Krško hribovje le z njegovim južnim delom med Trško goro in Bučko. Ta obsega 6 do 8 km širok pas na levi strani Krke, ki zajema razen aluvialnega dna Škocjansko-šmarješke kotlinice ter ravnice ob Krki med Dobruško vasjo in Hrvaškim Brodom le do 600 m visoko gričevje. To se spušča v zahodnem delu z razvodnih slemen med Raduljo in Krko dobrih 400 m navzdol do Krke, ki je vrezana v živo skalo in ni ob njej nikake aluvialne ravnice do Krenovega, če izvzamemo neznatne poplavne travnike pa prav do široke ravnice pri Dobravi. V razliko s Podgorjem na drugi strani Krke so tu pobočja bolj strma. Relief je bolj razgiban, zaobljenih slemen je manj, doline potokov, suhe in aktivne, pa so bolj tesne. V geološki sestavi se razen apnenca močno uveljavljajo tudi dolomiti in skrilavci ter lapornati apnenci. Te razlike, ki imajo svoje posledice tudi za prst, se odražajo še v reliefu, kjer se je mogel kraški proces razvoja uveljaviti samo tu in tam kot dopolnilo normalnega razrezavanja po potokih. Četudi dosežeta izmed večjih potokov Krko le Lešnica in Šmarješki potok, je dolinski značaj reliefa le prevladujoč. Vendar je tod tudi obilo manjših dolin, ki so zakrasele in postale suhe. Najdemo jih povsod, največkrat obvisele med sosednjimi večjimi dolinami. Stare terase, ki so jih ti vodotoki in Krka izdelali v nižjih legah od ca. 380 m navzdol, so razmeroma malo obsežne in precej razjedene po vrtačah. Vzhodni del južnega roba Krškega hribovja se razlikuje od zahodnega dela v mnogih pogledih podobno kot Šentjernejsko področje od vzhodnega Podgorja. V sestavi tal se pojavijo v Škocjansko-šmarješki kotlinici že miocenski laporji in oblike normalnega dolinskega reliefa odločno prevladujejo. Višinske razlike med dolinskim dnom ter razvodnimi slemeni med Raduljo in Mirno so tu manjše, saj seže hribovje v tem pasu v glavnem pod 350 m in povprečno manj kot 300 m visoko nad morsko gladino. Tudi pobočja so bolj položna kot v bolj apniškem področju dalje na zahodu okrog Trške gore. Terasni nivoji so precej široko razviti ter nudijo več ploskih ali rahlo valovitih površin, ki so tudi v glavnem brez vrtač. Take oblike reliefa omogočajo izrabo tal seveda z večjim deležem njiv, ki obsegajo povprečno 25 do 30 % površine. Navzlic travnatim dnom je največ njiv v Škocjan-sko-šmarješki kotlinici in v nižjem pasu ob Krki, kjer zajemajo dobro tretjino površja. Precej manj, Je dobrih 20% površine, je ornice ob spodnji Radulji, ker je izpostavljena poplavam. Zato se tu njive drže pobočnih terasnih nivojev in delno zaobljenih slemen, ravnih tal pa se izogibajo. Z ozirom na relief in veliko agrarno gostoto, ki zahteva, da se izkoristi vsaka primerna krpa zemlje za njivo, je razumljivo, da zavzema travnat svet komaj Polovico površja ornice, to je 10 do 15 % vse površine. Vendar obsega ta v Škocjan-sko-šmarješki kotlinici 20 do 25 % površja in le malo zaostaja za ornico, ob spodnji Radulji in Krki pa celo 35 do 40%. kjer jo precej preseže. Zato so na obeh dolinskih področjih, kjer se v tem kaže močan vpliv vlažnih ali poplavam izpostavljenih tal, še velike možnosti za melioracijo zemljišč in povečanje ornice. Seveda terja to kompleksna dela, ki bi morala zajeti ves tok Krke. V ostalem je prepuščen travnikom in pašnikom le tak svet, ki zaradi strmin ali zakraselosti ni primeren za ornico. Sicer pa je svet, kolikor ga sploh ni pod gozdom, močno izkoriščen za ornico. Kljub temu je zanjo stiska spričo številnega, domala Povsem kmetskega prebivalstva. Gozd zavzema znatne površine, ker je relief vendarle gričevnat in delno zakrasel. V nižjih bolj položnih legah zavzema četrtino do tretjino površja, čim pa je Več strmejših pobočij, doseže ali celo preseže polovico. Ne glede na bolj slabo kakovost zavzemajo vinogradi znatne površine, vendar največ do 10%, zlasti okrog Trške gore. Tej izrabi tal se je prilagodilo kmetsko gospodarstvo. Za orientiranost poljedelstva je značilno, da med njivskimi kulturami močno prevladuje žito. Njegov delež na ornici je naj večji tam, kjer je več travnate površine in pridelek trave in sena sProsti del njivskih površin, ki bi jih sicer zasegle krmne rastline. Okrog Zbur in ornarjete ter na ravnici ob spodnji Radulji in Krki zavzema žito povprečno dve Tetjini ornice, kar je štirikrat več kot krmne rastline. Sicer pa znaša razmerje med Površinami z žitom in površinami s krmilnimi rastlinami le 3 : 1. V tem se vidi težnja po samopreskrbi s krušnimi žiti. Delež krmskih rastlin se suče okrog 25% ttjivske površine. Povrtninam (praktično krompirju) je odmerjeno precej enakomerno nekako 1/6 ornice. Industrijske rastline komaj kje goje. Od vrst žita je pšenica najbolj važna s povprečno 2/5 žitnih posevkov. Koruzo Pridelujejo le na polovico toliki površini. Od ostalega žita je bolj pomemben ječmen. ■Njegovo pridelovanje pa variira od kraja do kraja. Manj se pridelujejo rž, soržica m oves. Skupni delež ovsa in ječmena, ki v glavnem rabita za ljudsko prehrano, znaša le okoli 1/5 žitnih posevkov. Dosledno pa je ta delež večji v bolj hribovitih m višjih delih Krškega hribovja. Struktura poljedelstva, ki se odraža iz teh razmerij, kaže predvsem usmerjenost v proizvodnjo živil, pšenice, koruze in krompirja, ter šele na drugem mestu v proizvodnjo krmnih rastlin. Agrarna gostota, ki je zelo velika, utesnjuje krmsko bazo za živinorejo, medtem ko je žitne proizvodnje komaj dovolj za krajevne potrebe. Poljedelstvo daje tedaj le osnovna živila za ljudsko prehrano in krmila za živino. Živinoreja je poglavitna kmetijska panoga. Govedoreja je v glavnem enakega značaja kot v Podgorju in je tudi nekako tako močna. V višjih legah je goveje živine na splošno nekoliko več kot v nižjih, vendar razlike niso bistvene. Krave in voli sestavljajo dobro polovico goveje živine; volov samih je do 1/5 zlasti v višjih legah, medtem ko jih rede najmanj v vinorodnem področju med Trško goro in Belo cerkvijo. V nižjih delih gričevja ter ob Krki in v Škocjansko-šmarješki kotlinici rede največ krav, ker prihaja v poštev tudi dnevna prodaja mleka v Novo mesto. Le malo bolj odročne višje vasi vstran od ceste so na slabšem. Ta najvišji pas ima tudi sorazmerno najmanjše posesti, kar prav tako pospešuje rejo krav namesto volov in ker tod vendar nekaj pomeni dohodek od vinogradov, prodaja živine ni tako nujna. Prodaja se predvsem mlada živina. Za vzrejo večjega števila živine, zlasti volov, pa ni dovolj krmske baze. Velik delež krav od goveje živine je močno povezan z vzrejo pujskov za prodajo, ki donaša še največ denarnih dohodkov in je še večja kot na Šentjernej-skem področju. Predvsem velja to za vasi in zaselke v nižjih legah, kjer je več ornice. Na 100 agrarnih prebivalcev pride 80 do 120 prašičev, največ plemenskih svinj. Zato gre velik del proizvodnje mleka za pitanje pujskov, prav tako pa tudi dosti drobnega krompirja. Povprečno ima posestvo 3 do 4 plemenske svinje. Pitance krmijo skoraj izključno za zakol doma. Še bolj kot na Šentjernejskem področju se v tej specializaciji prašičereje, deloma tudi govedoreje, odraža stiska za krmila, ki jih je treba uporabljati za tako živino, da jih čim manj konzumira. Konj pride le 5 do 10 na 100 agrarnih prebivalcev. Nekoliko močnejša je konjereja le v Škocjansko-šmarješki kotlinici ter v ravnici ob spodnji Radulji in ob Krki, kjer so poplavni travniki, s katerih trava ža govedo ni primerna. Seveda pa je prav na teh ravnih tleh, ki jih je zlahka mogoče obdelovati s traktorji, reja konj najmanj smiselna. Sadjarstvo je razvito povsod. Po večini pa nima posebnega kupčijskega pomena, dasi pridejo jabolka še precej v poštev za prodajo. Ostalo sadje, kije bolj pokvarljivo, najde priložnostno tržišče v Novem mestu in deloma v Šmarjeških Toplicah. Nad polovica sadnega drevja so jablane. Goje jih razne vrste, plemenitega sadja pa je malo. Dosti je še sliv. Bolj kot za prodajo pridejo v poštev za kuhanje žganja. Ostalo sadje daje le 10 do 20% sadnih dreves. V Škocjansko-šmarješki kotlinici je precej orehov, ob Krki okrog Otočca in Bele cerkve nekoliko več češenj, po vinogradih pa breskev in marelic, kot je to običajno v vinorodnih področjih. Za sadjarstvo so v splošnem prav ugodni pogoji in če se ni bolj razmahnilo, je to posledica zaostalosti in pomanjkanja tržišča. Krško hribovje med Trško goro in Bučko je poglavitno vinorodno področje na Dolenjskem. Skoraj vsa naselja, če že ne vsi posestniki, imajo vinograde, ki so gosto sejani po sončnih južnih pobočjih nad Krko. V nižjih legah do višine 250 do 300 m jih še ni toliko, a na višjih pobočjih se zelo uveljavljajo do višine 450 m in ponekod še više. Res je tudi tu še mnogo samorodnice, vendar je je manj kot pod Gorjanci. Trtne zvrsti so v glavnem tradicionalne: kraljevina, lipovina, a nekaj več je tudi plemenitejših vrst. Glavno vino je cviček boljše kakovosti kot v Podgorju, čeprav bi kazalo vinograde v nekaterih slabih legah opustiti, preostaja še vedno dosti leg, kjer bi se jih izplačalo intenzivirati, obnoviti ostarelo trsje in ga zamenjati z res kvalitetnim. Razen tega bi kazalo pospeševati pridelovanje grozdja za prodajo. S temi izboljšavami bo mogel imeti ta vinorodni pas znaten gospodarski pomen. Ze sedaj je za mnoge posestnike prodaja vina važen dohodek. Krško hribovje je kot celota gospodarsko najbolj zaostali del proučevanega ozemlja. To se kaže v gojenju slabih vinogradov, v prevladi žita namesto krmilnih rastlin, v veliki poljedelski agrarni gostoti in v avtarkičnih težnjah drobnih kmetskih gospodarstev. Kot prometno dokaj odmaknjen predel se je šele zadnji čas začel intenzivneje preobražati. To pa bo depopulacijo še stopnjevalo, posebno če se bodo vinogradi omejili le na najbolj ugodne lege. Vlogo, ki jo ima vinogradništvo, naj bi sčasoma prevzelo sadjarstvo, vendar bo verjetno treba iskati še dodatnih zaslužkov izven kmetijstva. Predvsem bi bil potreben kak industrijski obrat v kotlinici pri Zburah. V zvezi z avtostrado pa bi prišli v poštev tudi gostinski obrati (Trška gora). 4. Temeniško področje Med Ajdovsko planoto in Krškim hribovjem se razprostira od Trebnjega do Novega mesta pas nižjega sveta, ki ima s stališča agrarnega izkoriščanja v marsičem svojske poteze. Po prirodnih značilnostih je Temeniško področje prehodno ozemlje. Kraškeznačilnosti so sicer še zelo močne, vendar ne tako absolutne kot na Ajdovški planoti. Širša dolina ob spodnji Temenici in ob Kamenškem potoku ter Zaloška Votlinica obsegata precej ravnega ali zelo položnega sveta z le redkimi vrtačami, SaJ je pokrit z recentnimi^^več ali manj debelimi nanosi. Za poljedelstvo in živinorejo Je torej več ugodnega terena. To velja deloma tudi za podolje, ki se vleče izpod Šentjurja ter pod Karteljevim in Trško goro proti Krki na jugu. Apniški griči nad temi globelmi pa so zakraseli; posejani so precej na gosto z vrtačami in take so tudi suhe doline med njimi. Ponekod pa seje na nižjih terasah vendar ohranila na živo-s kalni apniški osnovi debelejša plast rdečerjavega kraškega aluvija, ki je ugoden svet za kmetijsko kulturo. V podolju pod Karteljevim apnenec tudi že precej prehaja v lapor in skrilavce, tako da ima ta nezakraseli pas primernejši teren za njive tn bolj peščeno, četudi ne debelo prst. Globeli so, kar se tiče podnebja, nekoliko na boljšem, dasi se v njih čuti precejšen vpliv toplinskega obrata. Ornica zavzema povprečno okrpg__25_%—površine^jionekod pa še več. Drži Se predvsem glnhelL-in nižjih .teras, o.b _njib. zlasti ob Temenici in Kamenškem M^jtoku. Travnate površine je še enkrat . manj. Dobra polovica do dve tretjini je v pašnikih, kar je odraz zakraselosti večine področja, tfo je delno tudi vzrok, da je dobršen del površja pod gozdom, povprečno 40 do 50%. Gozd pokriva predvsem vzpetine^in zakrasele suhe doline. Južna pobočja so marsikje izkoriščena za vinograde, ki pa zavzemajo večji obseg le v pasu od Šentjurja do Trške gore. Možnosti, ki se izražajo v opisanem načinu izrabe tal, se čutijo tudi v strukturi kmetijstva. Poljedelstvo v ožjem smislu je prav dobro razvito ter je bolj napredno in tudi nekoliko drugače usmerjeno kot drugje v Novomeški pokrajini. Žita sejejo povprečno le na polovici njivske površine, v ožjem vinorodnem pasu pod Šentjurjem celo še manj. Izjema je odročni Globodol, kjer ga sejejo na dveh tretjinah ornice. Krmilnim rastlinam je odmerjen večji delež ornice kot kjerkoli drugje v Novomeški pokrajini, v povprečju tretjina. Povrtnine jo zavzemajo zelo enakomerno le do ene sedmine. Krompir, ki tu prevladuje, prihaja nekoliko bolj v poštev tudi za prodajo, ker je boljše kakovosti; to je spet odraz večjega obsega lažje, bolj peščene prsti. Za usmerjenost poljedelske proizvodnje je značilno, da goje relativno manj koruze kot kjerkoli v Novomeški pokrajini. Pšenico pridelujejo kar na dvakrat tolikih površinah, ki obsegajo 40 do 45 % žitu odmerjenih tal. Izjema je vinogradniško področje pod Šentjurjem. Rži goje precej, več kot ovsa. Ječmen pridelujejo na okrog 10% žitu odmerjene površine, sicer pa znatno več le okrog Kamene in Šentjurja na račun pšenice, rži in koruze. Poljedelska proizvodnja je tudi tu premajhna, da bi dajala kake pomembne viške za prodajo. Le redkim posestnikom ostaja kaj pšenice in krompirja za prodajo. Pač pa je proizvodnja z ornice precej krepka osnova za živinorejo. Vinogradništvo je čisto krajevnega pomena le za vasi od Šentjurja do Trške gore, čeprav imajo sicer vinograde tudi posamezni kmetje iz doline Temenice. Le od tod pride vsaj v majhnih količinah vino v poštev tudi za prodajo. Kakovost pa je zelo povprečna in lep del vinogradov je zasajen s samorodnicami. Živinoreja ima z ozirom na razmeroma skromne travnate površine, a res znaten pridelek krmilnih rastlin (detelje, pese, korenja, pa tudi krmilnega žita kot ovsa in ječmena) dokaj drugačno podlago kot v Krškem hribovju, kjer je sicer precej travnate površine, a je pridelek krmil zelo omejen. Govedoreja je močno razvita zlasti okrog Mirne peči. Tu pride na 100 prebivalcev še čez 100 glav živine, drugod pa tudi ne dosti manj, kar je več kot kjerkoli v Novomeški pokrajini. Volov je okoli sedmina, krav tretjina, ostalo pa je mlada živina. Govedorejaje usmerjena zlasti v vzrejo za prodajo, za zakol predvsem mlade živine, manj volov. V tem se kažejo tudi boljše osnove za govedorejo, ki so pa še vedno omejene. Prav znatna je tudi reja krav mlekaric za prodajo mleka. Zaenkrat pa je v to usmerjen le pas vasi ob glavn cesti in železnici. Razmeroma močna je konjereja. To je delno odraz v polpretekli dobi pomembnega tovorništva, deloma pa tod ostalo živino bolj vprezajo v poljska dela. Konjereja ne zaostaja prav nič za vasmi okrog Šentjerneja in le Topliško področje je ima več. Pri tem je važno, da je bolj vezana na pridelek krmilnih žit in krmnih rastlin kot pa na obsežne travnate površine, kar je slučaj drugje ob Krki. Prašičereja je prav dobro razvita zlasti okrog Mirne peči in Prečne. Sicer pa jo omogoča prav znatni pridelek krmilnih rastlin. Zato rede v glavnem le pitance za domači zakol in tudi za prodajo, kar daje večini posestnikom poglavitni dohodek, poleg prodaje telet. Ovčereja gospodarsko ne pomeni ničesar. Perutninarstvo sicer ni tako slabo razvito; da bi bilo bolj donosno in pomembno, pa mu manjka večjega bližnjega tržišča. Sadjarstvo ni posebno razvito in so jabolka in slive glavno sadje za prodajo. Podobno je z vinogradništvom, ki daje več dohodkov le vasem od Šentjurja do Trške gore. Res dobrih vinogradov pa je malo in je vino le za krajevni konzum. Tudi tu je še mnogo samorodnic. 5. Ajdovska planota Ajdovška planota je krajni, jugovzhodni del Suhe krajine in je že izven Novomeške pokrajine v ožjem smislu. Je pa v njenem neposrednem obrobju in izrazito kraško področje. Kraška svojstva reliefa in hidrografije dajejo tudi agrarnemu izkoriščanju mnogo značilnih potez. Apniška sestava tal ni le v zvezi z oblikami površja, temveč ima tudi močan vpliv na prst. Nobena aktivna stranska dolina ne sega iz glavne doline Krke v kraški svet na obe strani, kot je to v Podgorju. Šele po več manj strmih pobočjih nad Krko je mogoče doseči mrežo suhih dolin, ki preprezajo višji svet. Te doline v višini 300 do 400 m so ponekod kar široke in dajejo reliefu značaj nič manj kot osamljene vzpetine (hrib, grič ali vrh v krajevni označbi), ki se dvigajo na prvi pogled kar brez reda 50 do 100 pa tudi do 200 m nad njimi. Neštete vrtače razjedajo površje tako, daje sicer marsikje še kar položen svet domala ves .vegast. Površinskih voda ni, ker so že zdavnaj izginile pod površje. Po neštetih jamah in razpokah je bil odplaknjen od tod tudi dobršen del plasti. Rjavkastordeča kraška Prst se je ohranila v malih nepomembnih zaplatah le tu pa tam v odplakovanju manj izpostavljenih legah. Sicer pa je prst danes plitva, kamnita ali grobopeščena m malo rodovitna. Najboljša je v ravnem dnu Globodola, kjer je naplavljena. Tak svet je za poljedelstvo malo primeren. Kljub krčenju v preteklosti pokriva gozd še vedno več kot polovico površine. Še bolj kot drugje v Suhi krajini predstavlja izkrčen, odprt svet le oaze v njem. Daleč največji del izkrčenih površin je travnat. Ker pa štrli živa skala povsod na površje, je ta travnata površina le pašnik ali senožet. Za košnjo primernega terena je prav malo. Še bolj velja to za ornico, ki zavzema komaj 10 do 15% izkrčene površine. Pridobiti jo je bilo mogoče le trudoma z odstranjevanjem skal. Pri vsem tem pa je prst borna, malo rodovitna. Poljedelstvo se je tu vršilo vedno v marginalnih razmerah in je danes bolj kot kje drugje preostanek fevdalne dobe z vase zaprto avtarkično proizvodnjo. Isto lahko rečemo za sicer ne tako maloštevilne, a borne vinograde, ki pokrivajo tu pa tam Jugozahodna pobočja, n. pr. okrog Malega Lipovca. Agrarno izkoriščanje odraža vse te vplive prirodnega okolja. Kakor je mogoče sklepati že po izrabi tal, je živinoreja v ospredju bolj kot kjerkoli drugje v Novomeški pokrajini. Poljedelstvo je močno usmerjeno v pridelovanje krmil, četudi seveda ob skromnem obsegu ornice pridelek ne more biti znaten. Žito sega le na dobro polovico njivske površine, in sicer pridelujejo pšenico na še enkrat večjih arealih kot koruzo. Tudi ovsa goje precej. Ječmen, rž in soržico sejejo povsod, a ne mnogo. Krompirja sade povprečno na petini ornice, ostalih povrtnin pa sila malo. Industrijske rastline komaj gojijo. Huda ovira za večji razvoj živinoreje je splošno pomanjkanje vode. Kapnice komaj zadoščajo in pogosto je treba dovažati vodo od daleč iz Krke. Živinoreja ima poudarek na govedoreji. Vzrejajo dosti volov, a malo krav, ker prihaja prodaja mleka zaradi odročne lege komaj v poštev. Ker je malo ornice, je pridelek krmilnih rastlin skromen. Pač pa navaja obilo pašnikov in senožeti bolj k reji živine za prodajo, in sicer volov in še bolj telet. Na 100 agrarnih prebivalcev pride povprečno le 60 prašičev; rede pitance v glavnem za zakol doma in le deloma za prodajo. Konj je v primeri s prašiči šestkrat manj, ker so voli in tudi krave poglavitna vprežna živina. Ovčereja in perutninarstvo imata manj pomena kot drugje. Gospodarski razvoj je tak, kot ga poznamo iz večine slovenskih goratih predelov: vse manjša vloga poljedelstva in živinoreje, porast gozdne površine ter vedno večja naslonitev nanjo tam, od koder ne morejo hoditi ljudje v industrijske poklice. Bolj kot drugod pa je tu ostala težnja do avtarkičnega gospodarjenja kmetij. Obnova kmetijstva bo morala računati na razlike, ki obstajajo med kraškimi depresijami z razmeroma debelo prstjo in med hribovjem. Pa še tu so krajevno velike razlike v debelini prsti, kar vpliva na razmestitev travne, njivske in gozdne površine. Preusmeritev kmetijstva na živinorejo in izkoriščanje gozda bo verjetno še dalj časa sproščala ljudi, da bodo silili v druge poklice. Prav zanje bi bilo treba iskati povečanja nekmetijske dejavnosti v prometnih križiščih. Predvsem manjka te v Dvoru, ki je naravno križišče širše suhokrajinske okolice. 6. Dolina Krke Dolina Krke med Žužemberkom in Sotesko, kolikor jo je zajelo naše prouča-vanje, je v marsikaterem pogledu svet zase. Široko dolinsko dno, kije vanj zajedena debrska struga Krke, je sicer močno položno, je pa tudi zakraselo kot je kraška vsa Suha krajina. Vendar je tu le nekaj več zemljišča, kije primerno za ornico. Dejansko so dno in bolj položni terasni nivoji v pobočjih domala povsem izkrčeni za njive, še bolj pa za travnike in zlasti za pašnike. Ornica pokriva tako vendarle okrog 20% površine. Kraški značaj površja usmerja agrarno gospodarstvo predvsem v živinorejo. Ker pa je ornice malo in je zaradi skalovitega terena malo tudi travnikov, je poudarek na govedoreji, ki lahko izkorišča tudi pašnike. Seveda pa se ta v veliki meri naslanja tudi na pridelovanje krmilnih rastlin. Govedoreja je usmerjena bolj v gojenje živine za zakol kot v mlekarstvo, dasi bo to za dolinske vasi blizu glavne ceste sčasoma gotovo važnejše. Prašičereja je prav tako dobro razvita, ker je krmna baza zadovoljiva. Redijo v glavnem pitance za zakol in deloma še za prodajo. Ovčereja nima posebnega pomena in tudi perutninarstvo je le povprečno razvito. Poljedelstvo se je prilagodilo splošni usmerjenosti v živinorejo. Zato je žitu odmerjena komaj dobra tretjina ornice. Na njej pridelujejo pšenico in koruzo približno v enakem razmerju. Nekaj ornice je odmerjene tudi drugim vrstam žita. Toplinski obrat, ki se deloma pojavlja v dolini, pa je za pridelovanje žita neugoden in tudi kakovost tal ni najboljša. Krmilne rastline in krompir sta najvažnejši poljski pridelek, ki pa je zvečine prav tako namenjen za prehrano živine. Za obojno proizvodnjo je odmerjeno precej čez polovico orne zemlje. Vinogradi so dokaj pogostni na prisojnih pobočjih, ki spremljajo dolino na levi strani proti Soteski. Vendar pa dopuščajo klimatski pogoji, ne glede na način obdelave, le zelo povprečen pridelek, zlasti kar se tiče kakovosti. V bodoče se jih bo komaj še izplačalo ohraniti. Te lege bi prišle v poštev za sadjarstvo, ki sedaj ni kaj prida razvito. 7. Topliško področje Področje pod Roško planoto med Sotesko, Stražo in Črmošnjicami je v okviru Novomeške pokrajine svojsko ozemlje, ki se jasno loči od planotaste Suhe krajine s strmim robom Ajdovške planote, od tesne doline Krke pri Soteski in od še bolj mogočnega strmega roba Roške planote od Soteske do prevala pri Črmošnjicah. Vzdolž nakazane prirodne pregraje se vleče pas nižjega sveta ob Črmošnjici oziroma Radešci, medtem ko se komaj 2 km vzhodno od tod onstran precej nizkih slemen zajeda ob Sušici od Dolenjskih Toplic naprej vzporedna, prav tako nizka in široka dolina proti višjemu zakraselemu zahodnemu Podgorju okrog Vršnih sel. Obe dolinski zarezi povezujeta naselja v njih in med njima s širšim planim področjem °b kolenu Krke in ob njej s Stražo, kjer se svet na široko odpre v Zaloško kotlinico, oziroma v široki nizki osrednji del Novomeške pokrajine okrog Novega mesta. Ljubenski hrib in širši gozdni pas med Toplicami in Mraševim loči Topliško področje od zahodnega Podgorja, medtem ko med Ljubnom in Črmošnjicami ni mogoče potegniti kake jasne meje. Višji, izrazito kraški svet pa daje tod vasem in zaselkom toliko izrazitih potez, da je precej drugačen kot Topliško področje. Zato je to vendarle izrazita, dasi manjša prirodna enota, kar je tudi po svojih gospodarskih možnosti in značaju kmetijskega gospodarstva. V izrabi tal je značilno, da pokrivajo gozdovi več kot polovico ozemlja. Ornice Je sorazmerno precej, 15 do 20%. Travnate površine pa je več, povprečno 25%, ln sicer so travniki in pašniki zastopani približno enako. Ornica je ob krajeh širših dolin Radešce in Sušice ter ob Krki, razen v nižjih legah ob strugah, kjer prevla-dujejo travniki in pašniki. Precej je je tudi po nizkih slemenih med Sušico in Radešco ter na terasah ob Krki. V višjih, deloma zakraselih legah so pašniki. Razporeditev kulturnega zemljišča je v tesni povezavi tudi s prstjo. Dno doline Črrnošnjice in Radešce napolnjujejo deloma rečne naplavine in kolikor svet ob strugi ni vlažen, je tu najboljša, najdebelejša, a ne pretežka črnikasta prst. Manj naplavin je ob Sušici. Ob Krki je precej debela plast rdečerjavkaste težje prsti. Pri Straži pa se že začenja težka ilovnata prst, ki je primerna za njive le ob dobri drenaži. Na ornici je žito še vedno poglavitna kultura. Povprečno je žitu odmerjena dobra polovica, nekaj manj kot v Podgorju, a več kot v Temeniškem področju. Povrtnine, večinoma le krompir, zavzemajo okrog šestino ornice, kar je več kot sicer v Novomeški pokrajini razen okoli Novega mesta. Prav močno so zastopane krmilne rastline (čez % ornice). Značilno, je da goje sorazmerno dosti koruze, in sicer dobro četrtino žitu odmerjene površine, medtem ko jo zaseže pšenica le 2/5. V tem se odraža zaprtost področja s toplinskim obratom in z večjo vlago zraka, zaradi česar pšenico rada napade rja, medtem ko je koruza manj občutljiva. Ječmena in ovsa goje vsakega na 1/10 žitu odmerjene površine posebno v dolini Radešce in Črmošnjice. Rži, soržice in prosa ne sejejo mnogo. Krompir, koruza, pšenica in razne krmilne rastline so torej poglavitni pridelki, vendar prihaja v poštev za prodajo le krompir. Krušnih žit pa vsi posestniki ne pridelajo dovolj. Živinoreja je glavna kmetijska panoga. Govedoreja je res dobro razvita na vzhodnem kraju Topliškega področja, posebno okrog Straže, kjer pride na 100 agrarnih prebivalcev tudi čez 150 glav govedi. V vaseh pod robom Roške planote jih je še enkrat manj, kar je le malo več kot v Podgorju. Vole rede nekaj več le okrog Straže, ob črmošnjici in Radešci pa domala sploh ne. Predvsem vzrejajo krave zaradi mleka in delno kot vprežno živino ter mlado živino za prodajo. Povsod, zlasti v vaseh neposredno pod Roško planoto goje dosti konj. Sam obseg travnate površine sicer ne pospešuje tako znatne konjereje, ki je je tu več kot kjerkoli v Novomeški pokrajini, vključno Šentjernejsko področje, in je marsikateri posestnik celo navezan na nakup sena in krmil. Toda tako močna konjereja je v tesni zvezi z izkoriščanjem velikih gozdnih površin na Roški planoti in njenih pobočjih. Tovorjenje lesa s planote v dolino se namreč še vedno močno opravlja s konjsko vprego, zlasti še spravljanje lesa do cest. Posebno v vaseh ob črmošnjici in Radešci od Poljan do Soteske redi skoraj vsak posestnik vsaj enega konja za tovorjenje lesa. Delo v gozdu pa daje tudi ženski delovni sili precej zaslužka pri čiščenju posekanega drevja. Podroške vasi izkoriščajo deloma tudi travnike in košenice v krčevinah med gozdovi, predvsem na opustelih bivših kočevarskih posestvih. Razen tega je za mnoge posestnike važna tu tudi prodaja lesa iz lastnih gozdov in ne samo delo v državnih gozdovih. Vse to pripomore, da nima nikjer v Novomeški pokrajini gozd za kmetsko gospodarstvo tak pomen kot prav tu. Le v zahodnem Podgorju so do neke mere podobne razmere. Prašičereja nima posebnega pomena. Rede v glavnem le pitance za zakol, manj za prodajo. Nekaj več goje ovce, toda nimajo večjega gospodarskega pomena. Tudi perutninarstvo je le povprečno razvito, bolj intenzivno le okrog Straže. Sadjarstvo nima posebno ugodnih prirodnih pogojev. Največ goje jabolka in slive, ki jih je mogoče najlaže prodati. Ostalo sadje, hruške, orehi, češnje, ima le krajeven pomen. Vinogradi med dolino Radešce in Sušice ter nad Stražo so povečini zasajeni s slabšimi vrstami in ne prispevajo znatneje k dohodkom. Čeprav je Topliški predel v povprečju nizko nad morjem, so podnebne in posredno kmetijske razmere take, daje bolj podoben višinskim področjem. Najboljše prirodne pogoje ima gotovo živinoreja, saj prija travnim površinam precejšnja vlaga; z zajetjem kraških izvirov pod Roškim masivom in z gradnjo vodovodov pa bi lahko travnike tudi intenzivno namakali. Razen tega je napredek odvisen tudi od večjega izkoriščanja termalnih vrelcev za turizem in od izkoriščanja gozdnega bogastva v industrijski predelavi. Zaključki Novomeška pokrajina in z njo v širšem smislu Dolenjsko-posavska regija je v okviru Slovenije med najmanj razvitimi večjimi pokrajinami Slovenije celo v pogledu agrarnega gospodarstva, ki ji izrazito daje svoj pečat. Pri vsem tem pa je vendarle eno naših največjih razmeroma nizkih področij z dokaj rodovitno prstjo, z zadostnimi padavinami ter z dolžino vegetacijske dobe in s temperaturami, ki ne zaostajajo za vzhodno Slovenijo. Kateri so torej vzroki, poleg navedenih v uvodu, daje zaostala celo v ožjem agrarnem oziru? Predvsem se je je industrializacija komaj kje dotaknila in je zato tudi urbanizacija nepomembna. Saj se je moglo komaj Novo mesto povzpeti v mestece velikosti Kamnika, a z bolj šibko industrijo. Urbanskega prebivalstva, ki bi bilo navezano na bližnjo proizvodnjo zelenjave, sočivja, krompirja, sadja, mleka in mlečnih izdelkov, tu torej še ni v pomembnem številu. Vrh tega se znaten del Novega mesta vključno s Kandijo, Žabjo vasjo in Bršljinom preskrbuje s temi proizvodi z lastnih virov in njivic ter goji celo prašiče in perutnino; velik del prebivalstva, ki dela v mestu, pa živi v sosednjih vaseh in se preskrbuje iz njihovih virov. Prav ti proizvodi, ki terjajo intenzivno kultivizacijo, pa bi bili edino rentabilni. Zanje pa ni večjega bližnjega tržišča in zato ni dohodkov in s tem sredstev, ki bi omogočila potrebne investicije za tehnološko izboljšavo kmetijstva, od melioracij do ureditve gnojišč, pa od nabave kakovostne živine do nabave umetnih gnojil in boljšega orodja. Vse to pa so izboljšave, ki bi bile ob večjem dohodku na enoto kulturnega zemljišča, n- pr. ha, mogoče že pri obstoječi posestni strukturi. Celo na Primorskem je bilo stanje do druge svetovne vojne boljše, ker so imela °ndotna agrarna področja v Trstu in tudi v Gorici močna in bližnja potrošna središča prav za visokovredne proizvode. Tudi v primeri s podobno slabo industrializiranim Pomurjem je Novomeška pokrajina na slabšem, ker je tam vendarle več Plodne zemlje, ponekod bolj napreden način obdelave in zaradi tega so nekateri hektarski donosi večji. Ob teh primerjavah se jasno pokaže, kako usodno vpliva na kmetijstvo Novomeške pokrajine šibka urbanizacija oziroma pomanjkanje industrije, ki bi jo omogočila. To pa ima še druge posledice, ker ne dopušča agrarnemu prebivalstvu v večji meri stranske dohodke z delno zaposlitvijo v industriji. To sicer drugod ni vedno ugodno vplivalo na kmetijstvo, je pa vsekakor odprlo podeželskemu prebivalstvu nov vir dohodkov in višjo življenjsko raven ter je preprečevalo tudi večje izseljevanje. Tudi druga možna pot za izboljšanje kmetijstva se ni odprla, namreč specializacija v visokovredne proizvode za širši, nekrajevni konzum, kot je to zlasti pridelovanje industrijskih surovin. Taka panoga je n. pr. v Savinjski dolini hmeljarstvo, v nekaterih vinorodnih rajonih Slovenije pa vinogradništvo. Dolenjski vinorodni rajon je namreč ostal z redkimi izjemami krajevno ugodnih leg zaostal in je tu vinogradništvo utesnjeno v drobne proizvodne enote, lahko bi rekli »vrtnega tipa«, brez finančnih možnosti, da se korenito izboljša. Vrh tega gre za pridelek vin slabe ali srednje kakovosti, ki so zmožna v najboljšem primeru še za konzum v Sloveniji. Ker vinogradi odtegujejo kmetijstvu zelo mnogo delovne sile in gnoja, a dajejo pri ostarelem izčrpanem trsju in zanikrnem kletarstvu le majhne dohodke, pomenijo s širšega vidika kmetijstva prej izgubo kot dohodek. Tretja važna okoliščina, ki je zavirala večji razvoj kmetijstva, so bile do zgraditve avtomobilske ceste Zagreb—Ljubljana slabe prometne zveze na daljavo. Ob pomanjkanju bližnjih potrošnih središč bi namreč prav boljša in hitrejša prometna povezava z večjimi takimi središči izven ozemlja do neke mere stimulativno vplivala na razvoj agrikulturne specializacije v visokovredne proizvode. Železnica odpira Novomeški pokrajini zaradi počasnega in šibkega prometa ljubljansko tržišče le deloma, precej močnejše zagrebško tržišče pa se doslej sploh ni moglo uveljaviti, ker manjka tja direktna železniška povezava. In vendar bi se dala taka proga zlahka speljati komaj 30 km daleč v domala ravni črti do Krškega, kjer bi se priključila na posavsko progo. Ta zelo stari načrt je ostal neuresničen, dasi govori zanj cela vrsta prav tehtnih razlogov. Četudi bi se dala o tem napisati cela študija, naj tu nakažemo le na potrebo po cenenem odvozu velikih zalog kremenčevega peska in dobave senovskega premoga v obratni smeri. Vendar ni mogoče gledati na problem zagrebškega tržišča le s prometnega vidika, ker je tam možnost plasiranja kmetijskih proizvodov vendarle omejena. Odprto ostaja namreč vprašanje, v koliki meri bi moglo to tržišče pritegniti še proizvode iz Novomeške pokrajine, ko ima vendar v svojem bližnjem zaledju obširna agrarna področja, ki morejo dati iste proizvode po isti ceni ali celo ceneje. S tem pa nismo še izčrpali vseh činiteljev, ki omejujejo intenzifikacijo kmetijske proizvodnje. Pomanjkanje zemlje in njena nezadostna ali nesmotrna izraba sta prav tako z njimi v vzročni zvezi. Prašičereja je tod marsikje usmerjena v vzrejo pujskov za prodajo. To je sicer izrazita oblika specializacije, vendar ni pogojena po kakih prirodnih svojstvih ali prednostih, temveč zaradi prešibke krmne baze na drobnih posestvih. Ob korenitih spremembah v posestni strukturi gotovo ne bi bila več racionalna, saj je vzreja pujskov bolj smiselna prav tam, kjer gojijo tudi pitance. Drugače je z govedorejo. Dasi se pod vplivom drobnih posestnih razmer vzreja dosti več krav kot volov, je vendar znaten del krav še vedno tudi delovna živina, ki daje malo mleka. Sicer pa tudi slabi pogoji za prodajo mleka doslej niso stimulirali specializacije v smeri pomembne mlečne živinoreje. Vendar so pogoji za to dani, če se zamenjajo delovne krave z voli, konji ali traktorji in se tako sprosti večji del ornice za krmilne rastline, in če se meliorirajo ter primerno gnoje in kultivirajo tudi travnate površine, ki so dokaj znatne. Večje pridelovanje krmskih žit bi moglo ugodno vplivati tudi na perutninarstvo, če se sočasno poveča tudi možnost prodaje. Vinogradništvo je tu, kot smo videli, bolna točka kmetijstva. Kljub stalnemu krčenju vinogradov zavzemajo ti še vedno vsaj krajevno pomembne površine. Zato je vinograde vredno obdržati le na redkih prav dobrih legah in po temeljitih izboljšavah trte, kultivacije in proizvodnje vina. Če bi se odprlo večje krajevno tržišče, bi se jih izplačalo obdržati celo v nekaterih slabših pogojih za proizvodnjo grozdja kot visokokvalitetnega sadja. Do neke mere podobno je s sadjarstvom, ki ima malokje nadpovprečen pomen. Pomanjkanje bolj organiziranega tržišča se tudi tu močno čuti. Pridelovanje jabolk ima lahko po gričevnatem svetu dosti večji pomen tudi za oddaljena tržišča. Izboljšanje kakovosti in sistematična rajonizacija pa je seveda nujen predpogoj, kar pa velja v bistvu za vse sadjarstvo. Zanemarjeno je pridobivanje jabolčnika in hru-ševca. Mnogo sadja se namesto tega prekuha v žganje. Tudi s slivami je ista stvar. Z ozirom na številne nagnjene lege, ki niso prikladne za ornico, a imajo ugodne podnebne pogoje, bi kazalo sadjarstvo še zelo pospešiti in predvsem izboljšati kakovost. Ponekod, posebno v vzhodnem delu, so dani klimatski pogoji tudi za breskve. V poljedelstvu, vezanem na ornico, se pokaže perspektivna problematika z dveh plati: kot proizvodnja živil za ljudsko prehrano in kot proizvodnja krmil za živino. Kar se tiče ljudske prehrane, je značilno, da se celo agrarno prebivalstvo komaj samo prehranjuje in je dejansko lep del kmetskih gospodarstev pasiven. Edino krompirja ostaja ponekod tudi za prodajo, krušno žito pa lahko prodajajo redki večji posestniki. Obenem pa je krmska baza za živino marsikdaj komaj zadostna. Primer prašičereje s specializacijo v vzrejo pujskov za prodajo to najlepše kaže. Seveda pa še niso izčrpane vse možnosti. Hektarski donosi so še zelo nizki; nekateri so med najnižjimi v Sloveniji. Večja uporaba hlevskega gnoja in izboljšani kolobar, predvsem pa večja uporaba gnojil morejo to stanje močno izboljšati. Pri tem pa ne gre prezreti, da pridelovanje v nižjih legah ob Krki, kjer je največ najboljše zemlje, precej zavira rja, medtem ko so v višjih legah nevarne pozne pozebe. Večje pridelovanje koruze otežkoča velik del težjih ilovnatih in glinastih prsti, ki zanjo niso posebno primerne. Zato je delež koruze precej manjši kot delež pšenice, za razliko od Spodnjega Posavja, ki ima pretežno rahlejšo prst in je tu tudi Po nekajkrat večji. To je pomembna ovira, ker daje koruza višji hektarski donos kot katerokoli drugo žito, kar bi bilo za to agrarno prenaseljeno področje posebno važno. Površine pod krmskimi žiti in deteljo povsod rahlo naraščajo že sedaj. Zato kaže pridelovanje posameznih vrst žita omejiti le na res ugodne sektorje, kjer naj se tntenzificira. Sicer pa kaže še znatno bolj razširiti pridelovanje krmil na večjih Površinah, kar je zlasti za razmah mlečne živinoreje osnovnega pomena. Tudi pridelovanje povrtnin, sočivja, bolj visokorodnih vrst zelenjave in ne toliko krompirja ter kvalitetnega sadja kaže še močno povečati, ker dajejo dosti večji dohodek z iste površine. Seveda je treba za tako povečano proizvodnjo prej najti ali ustvariti tržišče. Vsa ta premotrivanja vodijo do ugotovitve, kako silnega pomena bi bilo, če bi se lahko za visokovredne proizvode lokalno in stalno tržišče močno povečalo. To pa pomeni klic k urbanizaciji in industrializaciji Novomeške pokrajine. Kajti sama intenzifikacija kmetijstva brez ugodnih tržnih možnosti ne more steči, vsaj ne pri obstoječih posestnih razmerah kmetskih obratov, ki otežkočajo ali sploh onemogočajo znatnejše investicije, posebno dolgoročne. Brez bistvenih sprememb v posestni strukturi so namreč mogoče za kmetske proizvajalce, tako privatnike kot za maje zadruge, le majhne kratkoročne investicije iz lastnih sredstev ali posojil, ki v danih razmerah ne morejo biti velika. Vendar bi mogle že te za nabavo plemenske živine, boljših zvrsti raznih kulturnih rastlin (poljščin, sadja, trt), za ureditev gnojišč in nabavo umetnih gnojil intenzificirati kmetijstvo že pri obstoječih posestnih razmerah, seveda s sočasno preusmeritvijo v proizvodnjo visokovrednih produktov. Da pa mora iti v korak s takim razvojem tudi rast tržišča, je nujno. SUMMARY The Physical Environment and tbe Agricultural Utilisation of the Novo mesto Region (SE Slovenia) The region surrouding the town of Novo mesto lying in the south eastern part of Slovenia in a radius of about ten miles, yields a fair selection of different physical settings for the agriculture. This is the leading industry of the area as manufacturing is only in its begin-nings and focused almost entirely to Novo mesto with its 8.000 inhabitants. More than two thirds of the active population of the area live directly from the agriculture. Inspite of the small extent of the region, the landforms, climate and soil vary considerably. On the vvhole, this is a hilly area and on the Southern and western fringes even a mountainous one and widens into a broad plain which opens in the east. To the north a hilly area rises to about 600 m. The Gorjanci and Rog Mts. rise even to heights of more than 1.000 m above sea level while the wide low tract along the river Krka, on which lies the town of Novo mesto is only betvveen 200—250 m. above sea-level. The part to the west of Novo mesto is built of secondary limestones and is strongly karstified. In the eastern part pure limestone beds are rare and dolomite shales prevail. The easternmost belt consists of young tertiary rocks. The three zones are separated by dinaric fault-lines, while the lower part of the area forms a depression in the alpine direction stretching along the course of the river. The landforms reflect the different composition of the bedrock. The vvestern third of the area to the north of Krka is a karstified plateau with a steep escarpment toward the river. The Southern half is a series of lower lying dry valleys leading to the river. The second belt is an area of lower ridges and valley in the south, but to the north of Krka, the elevations are higher and the relief bolder. A lower tract along the faultline, which used to be a broad valley before karstification took plače, separates the plateau to the west from the hills. In the eastern third, the hills are lovver and the small valleys wider. To the south of Krka a large alluvial fan at Šentjernej, deposited by brook. descending from Gorjanci Mts., covers the tertiary substratum. The soil cover is very poor in the karstified western third. Most of it, except for the lovver terraces along Krka, is covered by vvoods and to some extent by pastures, full of bare rock. There are onIy patches of soil deep enough to be used as arable land. The shaly dolomite rocks in the middle belt yield better soil. It is however often also thin, due to soil erosion on steeper slopes. The best soil is to be found in the area of tertiary rocks where it is also much heavier. There are, hovvever, even heavier soils on the clays which cover much of the solid geology of the lowest tract of the area. There patches of fine flint gravel also occur and yield poor acid soil supporting only wood growth. The climatic conditions differ localy with the height. The temperature inversion, which occurs in the lower parts strongly influences the land use making the area less suitable for grains and fruitgrowing. Several agricultural subregions can be discerned in the whole area. The differences in the type of agriculture are largely due to the variations of the physical setting just described. At least seven subregions form the area as a whole. 1. The first subregion, "Podgorje”, betvveen the Gorjanci Mountains and the river Krka is an area of mixed farming. Cattle raising, fruitgrowing and wine as well as arable farming are represented in the activity of nearly every landholding, but usually on a very modest scale. Cattle however, is more important in the west, and fruit and wine in the east. 2. The second subregion lies to the east of proper “Podgorje”. The undulating tertiary area and the alluvialfan of Šentjernej is marked by a greater amount of arable land. But the holdings are smaller. Winegrowing is better developed there ovving to better soil on the slopes and so is fruitgrowing, too. There is a marked specialisation of animal lussbandry on the pigs. These are sold young during spring and summer when more milk is available to feed them. 3. Hills to the north of Krka and east of Novo mesto are the main winegrowing area. Raising of young pigs for šale, horvever, is also important. Some milk is also sold. 4. In the fourth subregion, the former valley of Temenica, the agriculture specializes ! n fattening cattle and pigs for šale. More fodder of ali sorts is grovvn on the arable land more than in any neighbouring area. 5. The fifth subregion comprises the higher plateau to the north of Krka which is entirely karstified. There are only isolated clearings, mostly used as pasture, and very little arable land. The fattening of oxen on grass during the spring and summer and on scarce supplies °f local fodder during the winter is typical for that area. 6. The sixth subregion is that part of the valley of Krka flovving in the dinaric direction. Although the bottom is also karstified more arable land is at disposal than on the plateau. Consequently more varied agriculture is possible. 7. The seventh subregion, lying at the great bend of Krka, west of Novo mesto in the tvidened part of the main valley and along small tributaries, is a cattle grovving area. Good tneadorvs and sufficient production of fodder crops is a characteristic feature of it. 10 — Dolenjska 145 R. Piletič DNEVNA DELOVNA MIGRACIJA V NOVOMEŠKEM OKRAJU V marcu 1960 je bilo izvedeno anketiranje delavcev in uslužbencev v podjetjih in ustanovah, ki so izkazala več kot deset zaposlenih. Po podatkih Zavoda za statistiko in evidenco OLO Novo mesto septembra 1959 je bilo v njih 17.984 delavcev in uslužbencev. Od teh jih je izpolnilo anketne liste 15.093 ali 84%.* Anketo smo izvršili z namenom, da bi prispevali k proučitvi delovne migracije v okraju. Ta pojav je namreč v zadnjih letih tako narasel, daje postal tudi geografsko zanimiv. Pričakovati je, da se bo še krepil v zvezi z industrializacijo okraja, z deagrarizacijo prebivalstva in seveda tudi zato, ker ne obstajajo tolike možnosti za urbanizacijo, kot jo terja razvoj industrije. Novomeški okraj zajema obrobja dinarskega, predalpskega in panonskega sveta ter obsega tako tri različna področja: posavsko področje, ki se v glavnem ujema z obsegom brežiške, videmsko-krške in sevniške občine; novomeško področje, ki obsega novomeško in trebanjsko občino; belokranjsko področje, ki si ga delita črnomaljska in metliška občina. Med temi področji je Bela krajina v vsakem oziru najbolj enotna in samosvoja. Ostali .enoti združujeta po prirodi raznolik svet: doline in hribovja, pokrajine z izrazito kraškim površjem in tudi take, ki v njih ni apnenca. Gospodarsko-politični razvoj v preteklosti je odmeril poglavitno vlogo prometno-geografskim činiteljem, in to dolini Save s prometno magistralo, ki je hrbtenica posavskega področja, ter Novomeški kotlini, kjer se križajo in razhajajo pota v Temeniško podolje, Belo krajino in po dolini Krke na obe strani. Zato se je Novo mesto uveljavilo kot središče osrednjega dela okraja. Pričakovati je, da se bodo v tem delu okraja razvijala tudi krajevna središča, Žužemberk, Trebnje, Mirna, Mokronog, Šentjernej, Straža, ne da bi zato Novo mesto kaj utrpelo na svoji vodilni vlogi. Na drugi strani pa ni verjetno, da bi se Novo mesto uveljavilo kot poglavitni gospodarski, trgovski in kulturni center za vse ozemlje okraja. V njegovem posavskem delu se namreč razvijajo trije centri: Videm-Krško, Brežice in Sevnica. Videm-Krško, se zdi, ima med njimi največ pogojev, da postane vodilno naselje, ker stoji sredi tega področja na prehodu iz hribovja v ravnino. Sicer pa izstopajo med krajevnimi središči v okraju še Senovo, Brestanica, Dobova in Kostanjevica. Vrh tega premikata Ljubljana * V tabelah je sumirano število zaposlenih, ki jih je zajelo anketiranje po občinah novomeškega okraja. V tabelah 7, 8, 9, io in n pa je prikazano tudi število delovne sile, ki biva v okraju, dela pa izven njega. Le-to sicer ni zajela anketa, a smo dobili podatke od krajevnih uradov preko občinskih ljudskih odborov. in Zagreb kot centra prve stopnje meje svojih gravitacijskih območij tudi na ozemlje našega okraja. Posavsko področje pa zelo gravitira k savski magistrali, k centrom ob njej in po njej k Ljubljani in Zagrebu. Zato ne moremo pričakovati, da bi se to ozemlje kdaj močneje naslanjalo na Novo mesto. Okraj spada med gospodarsko zaostala ozemlja Slovenije. To se kaže predvsem v majhnem narodnem dohodku na enega prebivalca, ki je 40% pod republiškim povprečjem, in v velikem deležu kmečkega življa, ki znaša blizu 60 % vsega prebivalstva. Med vzroki za to zaostalost se navajajo zlasti politično-gospodarski razvoj v preteklosti, skromna surovinska baza in prometna odmaknjenost (glej A. Briški, Go-spodarsko-geografski pregled novomeškega okraja, Geografski obzornik VII., p. 146). Ker so skromne možnosti, da najde prebivalstvo doma zaposlitev v nekmetijskih dejavnostih, se je od tod izseljevalo pred prvo svetovno vojno in še nekaj let potem zlasti v tujino, po zadnji vojni pa v sosedna industrijska področja Slovenije in Hrvatske. Migracijski saldo je bil tudi zadnja leta negativen, saj seje od leta 1955 do 1958 iz okraja izselilo 5774 ljudi več, kot seje vanj priselilo. V poslednjih letih je prizadevanje, da se tudi v novomeškem okraju razvijejo nekmetijske panoge, rodilo že lepe uspehe. Razširili so stare industrijske obrate in zgradili nove, mnoga obrtna podjetja pa so prerasla v industrijska. To je pripomoglo, da se je narodni dohodek na enega prebivalca v času 1956—1960 povečal skoraj za 100%. V obdobju 1960—-1965 se predvideva povečanje za 128,4% — °d 135.979 din na 301.540 din —, kar pomeni, da bo narodni dohodek na enega prebivalca, kije leta 1960 zaostajal za republiškim povprečjem za 42,2%, leta 1965 manjši od njega le še za 24,1 %. Takrat bo dobil okraj predvidoma že industrijsko-kmetijski značaj (glej Gradivo za družbeni plan OLO Novo mesto). Med energetskimi viri je v okraju na prvem mestu premog. Izkoriščajo ga v posavskem področju pri Senovem, Krmelju in Globokem ter v Beli krajini pri Kanižarici. V Brestanici so zaradi bližine premogovnikov zgradili termoelektrarno. Za postavitev hidroelektrarne se ponuja Sava pri Krškem, sicer pa so v okraju majhne možnosti za velikopotezno izrabo vodne sile. Na bogate zaloge lesa se opira razvoj lesne industrije. V posavskem področju jo zastopajo tovarna celuloze in papirja, kopitarna, Jugotanin, tovarna pohištva in nekaj večjih mizarskih delavnic. V novomeškem področju se je razvil lesnoindustrijski kombinat »Novoles«, v Beli krajini pa lesnoindustrijsko podjetje »Zora«. Zaloge kremenčevega peska in gline izkoriščata podjetji »Kremen« in »Keramika« ter pet večjih opekarn. Predvideno pa je povečanje proizvodnih kapacitet zaradi dobre surovinske osnove in velikega zanimanja na trgu za tovrstno proizvodnjo. V obdobju 1961-—-1965 bodo v Bršljinu zgradili steklarno. Prehrambena industrija ima kljub kmetijskemu značaju okraja slabo tradicijo. Zastopajo jo le mlekarna in mesarija v Novem mestu, »Dana« na Mirni, »Imperial« v Brestanici in zarodki te industrije v Črnomlju. V Novem mestu je v načrtu moderna klavnica s hladilnicami in proizvodnjo mesnih izdelkov. Na osnovi tradicije, potrošnje in obilja delovne sile so se po zadnji vojni močno razvile tekstilna industrija, industrija obutve in kovinska industrija. Prvi dve stroki zastopajo predvsem »Novoteks«, »Beti«, »Belokranjka«, »Industrija čevljev« v Novem mestu ter »Bor« v Dolenjskih Toplicah, zadnjo pa »IMV« v Novem mestu, »Tovarna šivalnih strojev« na Mirni in »Belt« v Črnomlju. Začetke elektroindustrije predstavljajo obrati ljubljanskega podjetja »Telekomunikacije« v Šentjerneju, Mokronogu, Sevnici in Žužemberku. Kemična industrija seje uveljavila z naglim razvojem tovarne zdravil »Krka« v Novem mestu. Po zgledu ljubljanskega podjetja »Telekomunikacije« bo tudi »Iskra« zgradila v Novem mestu svoj obrat. V Senovem imajo v načrtu postavitev cementarne, v Krškem pa tovarne superkorda. Predvideva se tudi znatno povečanje proizvodnih kapacitet v obstoječih industrijskih podjetjih (glej Gradivo za družbeni plan OLO Novo mesto). Ta kratek prikaz industrije kaže, da sicer prevladujejo majhna podjetja, vendar se lahko vsako izmed njih kaj hitro razvije v velik obrat, kot se je to zgodilo že z »Novoteksom«, »Novolesom«, »Krko« in »IMV«, ki so vsa začela z majhnimi kapacitetami. Predvideni pospešeni razmah industrije bo povzročil nadaljnje spremembe v poklicni strukturi in geografski razporeditvi prebivalstva; poostril bo urbaniza-cijsko problematiko in povečal obseg dnevne delovne migracije. Iz ankete se vidi znatna koncentracija delovnih mest v industrijskih centrih. Tako dela v Novem mestu 28%, v Krškem 10%, v Sevnici 9%, v Brežicah 8%, v Črnomlju 7 % in v Senovem 7 % vseh v okraju zaposlenih delavcev in uslužbencev. Samo v teh šestih krajih je torej zaposlenih 69 % vse delovne sile v okraju. Poleg teh centrov, med katerimi ima vsak nad 1000 zaposlenih v nekmetijski proizvodnji, pa izstopajo tudi Straža, Metlika, Krmelj, Brestanica, Mirna, Šentjernej in Dobova. Straža in Metlika imata vsaka nad 500, ostali kraji pa po ca. 300 zaposlenih (tabela 1. in 2.). TABELA 1 Delovna sila in njen ženski delež Delovni centri Število anketiranih Struktura v % Žene število % Okraj 15.093 100 4.762 32 Novo mesto 4.260 28 1.777 42 Videm-Krško 1.492 10 311 21 Sevnica 1.422 9 439 31 Brežice 1.206 8 357 30 Črnomelj 1.128 7 274 24 Senovo 1.032 7 74 7 Straža 575 4 250 43 Metlika 526 3 364 69 Krmelj 288 2 61 21 Brestanica 264 2 24 9 Mirna 235 2 50 21 Šentjernej 228 2 123 54 Dobova 218 1 63 29 Semič 189 1 106 56 Trebnje 182 1 59 32 Dolenjske Toplice 139 1 50 36 Globoko 109 1 S 5 Mokronog 108 1 40 37 Ostali manjši kraji 1.492 10 335 22 TABELA 2 Koncentracija delovne sile v posameznih krajih nad od 500 od 200 od 100 od 10 1000 do 1000 do 500 do 200 do 100 Število centrov 6 2 5 5 — Število zaposlenih 10.540 1.101 1.233 727 1.492 Struktura v % 69 7 9 5 10 SENOVO' SEVNICA. ŠENTJANŽ BRESTANICA' MIRNA MOKRONOG )OBOVA ŠENTJERNEJ KOSTANJEVICA ŽUŽEMBERK NOVO MESTO STRAŽA, BRUSNICE DOLENJSKE TOPLICE/ METLIKA 50 ZAPOSLENIH ^GRADAC ČRNOMELJ IZDELANO V KARTOGRAFSKEM ZAVODU SAZU Karta I. Delovna sila po kraju bivanja in kraju dela. Krogi združujejo več naselij, ki so glavna navedena pod enako številko na posebnem seznamu. — Labor according to the domicile and the vvorking plače. The circles unite several minor places indicated in the list under the same number. In the legend are indicated the vvorking places; i — minor vvorking places, j — vvorking places out of the Novo mesto district, k ■— various here already indicated and other vvorking places. Seznam naselij, ki jih prikazujejo krogi na karti številka I. in II. Krogi pomenijo skupino naselij, od katerih pa so v tem seznamu zaradi pomanjkanja prostora navedena samo tri najbolj znana ali taka, kjer biva največ zaposlencev. Občina Novo mesto 1. Mirna peč, Vrhpeč, Malenška vas; 2. Karteljevo, Dolenja vas, Hrastje; 3. Bučna vas, Kamence, Potočna vas; 4. Ždinja vas, Trška gora, Grčevje; 5. Otočec, Lešnica, Dobrava; 6. Ločna, Mačkovec, Krka; 7. Novo mesto, Žabja vas, Šmihel; 8. Gotna vas, Regerča vas; 9. Srebrniče, Brod; 10. Birčna vas, Vel. Podljuben, Škrjanče; 11. Stopiče, Črmošnjice, Težka voda; 12. Mali Slatnik, Cikava, Smolenja vas; 13. Hrušica, Orehek, Zajčji vrh; 14. Brusnice, Ratež, Potov vrh; 15. Gabrje, Dolž, Gor. Suhadol; 16. Orehovica, Cerovi log, Vrhpolje; 17. Mokro polje, Gradišče, Gor. Brezovica; 18. Šentjernej, Maharovec, Mihovica; 19. Bela cerkev, Šmarjeta, Škocjan; 20. Cegelnica, Prečna, Zalog; 21. Straža, Vavta vas, Romanja vas; 22. Jurka vas, Praproče,_ Mraševo; 23. Soteska, Polje, Gabrje; 24. Dvor, Stavča vas, Podgozd; 25. Žužemberk, Šmihel, Klečet; 26. Dolenjske Toplice, Podturen, Nemška vas; 27. Drganja sela, Dol. Sušice, Občice; 28. Vršna sela. Dobni dol, Laze; 29. Podgrad, Cerovec, Koroška vas. Občina Trebnje 1. Malkovec, Pavlja vas, Škovec; 2. Trebelno, Drečji vrh, Bitnja vas; 3. Mokronog, Martinja vas, Slepšek; 4. Šentrupert, Prelesje, Rakovnik; 5. Mirna, Trstenik, Stan; 6. Trebnje, Gor. Nemška vas, Odrga; 7. Ponikve, Dol. Nemška vas, Podboršt; 8. Rodine, Pristava, Lukovek; 9. Dobrnič, Korita, Šmaver; 10. Vel. Loka, Mrzla luža, Blato; 11. V. Gaber, Šentlovrenc, Potok; 12. Čatež, Golek, Trebanjski vrh. Občina Videm-Krško 1. Stari grad, Dolenja vas, Libna; 2. Zdole, Arnova sela, Bučerca; 3 Ravne, Anže, Križe; 4. Armeško, Stolovnik, Raztez; 5. Kamen, Mrčna sela, Koprivnica; 6. Sedem, Raštanj, Dobrava; 7. Senovo; 8. Zg. Leskovec, Dovško, PresladoJ; 9. Brestanica, Sremič; 10. Dol. Leskovec, Rožno; 11. Stara vas, Trška gora; 12. Cesta, Čretež, Gora; 13. Ženje, Pijavsko, Strma reber; 14. Lomno, Vel. Trn, Kalce; 15. Brezje, Nemška gora, Kobile; 16. Raka, Ravno, Dedni vrh; 17. Leskovec, Zadovinek, Veniše; 18. Podlog, Gorica, Gržeča vas; 19. Podbočje, Mraševo, Dobrava; 20. Kostanjevica, Prekopa, Malence; 21. Globočice, Osterc, Orehovec; 22. Videm-Krško. Občina Sevnica 1. Blanca, Kladje, Krajna brda; 2. Čanje, Poklek, Selce; 3. Brezovo, Lončarjev dol, Pečje; 4. Žurkov dol, Metni vrh, Drožanje; 5. Sevnica, Šmarje, Presna loka; 6. Ledina, Orešje, Podgorje; 7. Loka, Račiča, Log; 8. Razbor, Okroglice, Žirovnica; 9. Boštanj, Pleček; 10. Vrh, Veternik, Okič; 11. Lukovec, Radna, Log; 12. Studenec, Ponikve, Orlje; 13._Drušče, Preska, Telče; 14. Tržišče, Vodalje, Skrovnik; 15. Krmelj, Gabrijele, Mladetiče; 16. Šentjanž, Hinje, Kamensko. Občina Črnomelj 1. Sela, Gaber, Rožni dol; 2. Semič, Vavpča vas, Vrtača; 3. Štrekljevec, Brezova reber, Črešnjevec; 4. Stranska vas, Krupa, Vinji vrh; 5. Kot, Ručetna vas, Lipovec; 6. Otovec, Lokve, Mihelja vas; 7. Stražnji vrh, Rožičev vrh, Tušev dol; 8. Dobliče, Jerneja vas, Rodine; 9. Tanča gora, Sela, Dragovanja vas; 10. Dragatuš, Obrh, Nerajec; 11. Vinica, Preloka, Beleč vrh; 12. Črnomelj, Loka, Vojna vas; 13. Tribuče, Adlešiči, Butoraj. Občina Metlika 1. Suhor, Bereča vas, Dragomlja vas; 2. Metlika, Rosalnice, Križevska vas; 3. Bojanja vas, Drašiči, Božakovo; 4. Dobravice, Gradac, Podzemelj. Občina Brežice 1. Artiče, Dečna sela, Trebež; 2. Globoko, Mali vrh, Piršenbreg; 3. Dednja vas. Blatno, Sromlje; 4. Pišece, Podgorje, Pavlova vas; 5. Stara vas, Bojsko, Župelevec; 6. Bizeljska vas, Sušica, Orešje; 7. Kapele, Jereslavce, Vrhje; 8. Dobova, čaberje, Mihalovce; 9. Sela, Zakot, Mostec; 10. Brežina, Šentlenart, črne; 11. Obrežje, Raje, Jesenice; 12. Čatež, Dobeno, Čerina; 13. Krška vas, Malence, Mrzlova vas; 14. Čerklje, Bušeča vas, Pirošica; 15. Skopice, Mrtvice, Vihre; 16. Brežice. Izven novomeškega okraja L Kraji ob dolenjski železnici v ljubljanskem okraju; 2. Savska dolina; 3. Sotelsko; 4. Hrvatska Posavina; 5. Zumberak; 6. Hrvatsko Pokupje. V bodoče je pričakovati, da se bodo z industrijsko proizvodnjo uveljavili tudi Semič, Trebnje in Žužemberk. Semič in Žužemberk že imata začetke industrije (IEV), Trebnje pa je zaradi lege na razpotju in obilice delovne sile zelo mikavna lokacija za industrijo. * Z vidika delovne migracije je razporeditev industrijskih središč optimalna, ker znaša razdalja med njimi največ 20 do 25 km. TABELA 3 Delež ženske delovne sile ter delež poročenih delavcev in uslužbencev Občina Število delavcev in uslužbencev % Poročeni del. in uslužb. Skupno moški ženske žena število % Novo mesto 5.762 3.431 2.331 40 2.949 51 Trebnje 639 460 179 28 382 60 Vjdem-Krško 3.056 2.609 447 15 2.043 67 Sevnica 1.909 1.348 561 29 1.179 62 Brežice 1.769 1.283 486 27 1.167 66 Črnomelj 1.352 969 383 28 762 56 Metlika 606 231 375 62 265 44 Delež ženske delovne sile je razmeroma še precej velik v Beli krajini (40%) in v novomeškem področju (37 %), zelo majhen pa je v posavskem delu okraja (21 %). Največ delovnih mest imajo žene v Metliki (69%), Semiču (56%), Šentjerneju (54%), Straži (43%), Novem mestu (42%) in Mokronogu (37%), najmanj v Senovem (7%) in Brestanici (9%). Med 20 in 30% se giblje delež ženske delovne sile v Krškem (21%), Brežicah (30%), Črnomlju (24%), Krmelju (21%), na Mirni (21%) in v Dobovi (29%). Najbližja okrajnemu povprečju, ki znaša 32%, sta Trebnje z 32% in Sevnica z 31 %. V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo spremembe v tem deležu zlasti tam, kjer je ekstremno velik ali majhen. Sedanja struktura je namreč iz gospodarsko-socialnih razlogov neugodna in jo je potrebno izboljšati. Anketirani delavci in uslužbenci so najmlajši v novomeški, črnomaljski in metliški občini, najstarejši pa v občinah Videm-Krško, Brežice, Trebnje in Sevnica (glej tabelo 4). TABELA 4 Starostna struktura v % in srednja starost delavcev in uslužbencev Občina do 20 let od 20 do 30 let od 30 do 40 let od 40 do 50 let nad 50 let srednja starost v letih Novo mesto 13 42 25 11 ' 9 31 Trebnje 9 36 26 13 16 35 Videm-Krško 7 33 29 17 14 35 Sevnica 8 37 27 16 12 34 Brežice 7 32 30 18 13 35 Črnomelj 10 44 28 12 6 31 Metlika 9 48 26 11 6 31 okraj 9 39 27 14 11 33 SENOVO SEVNICA, o /®®q / KRŠKO TREBNJE/ 3 3 NOVO MESTO (3straža__ rm METLIKA' 'ČRNOMELJ moSki iženske Skica 1. Delovna sila po spolu, črno je označen delež ženske, belo delež moške delovne sile. — Labor according to the sex. The part of the women labours is indicated in black, that of the man labour in white. TABELA 5 Oddaljenost delavcev in uslužbencev od delovnih mest Občina do 1 km od 1 do 3 km od 3 do 5 km od 5 do 8 km nad 8 km št. % št. % št. % št. % št. % Novo mesto 1860 32 1527 27 602 10 608 10 1165 21 Trebnje 246 39 137 21 89 14 67 10 100 16 Videm-Krško 827 27 656 22 546 18 466 15 561 18 Sevnica 675 35 446 23 334 18 254 13 200 11 Brežice 533 30 453 25 259 15 262 15 262 15 Črnomelj 557 41 274 20 230 17 166 13 125 9 Metlika 302 50 101 16 63 11 74 12 66 11 Okraj 5000 33 3594 24 2123 14 1897 13 2479 16 TABELA 6 Srednja oddaljenost delavcev in uslužbencev od delovnega mesta Občina v km S red nj a poleti oddaljenost pozimi povprečno povprečna poraba časa za 1 km Novo mesto 5,0 \ 29 r minuta 38 h 31 v minutah 6,2 Trebnje 4,5 25 30 26 5,8 Videm-Krško 5,2 34 42 36 6,9 Sevnica 4,0 29 38 31 7,8 Brežice 4,7 26 36 29 6,2 Črnomelj 3,7 26 29 27 7,3 Metlika 3,7 27 34 29 7,8 Okraj 4,7 29 38 31 6,6 Povprečno najdlje do mesta zaposlitve (tabela 5 in 6) ima delovna sila novomeškega in posavskega področja, najbliže pa iz Bele krajine. Iz ankete izhaja, da so delavci in uslužbenci novomeške in videmsko-krške občine oddaljeni od delovnega mesta povprečno nad 5 km, sevniške, brežiške in trebanjske občine 4 do 5 km, črnomaljske in metliške občine pa manj kot 4 km. Oddaljenost bivališča zaposlencev do delovnega mesta je naraščala hkrati s koncentriranjem industrije v večjih krajih in s splošnim naraščanjem števila delavcev, ker za negospodarske investicije ni bilo mogoče nameniti večjega dela narodnega dohodka in je zato stanovanjska izgradnja relativno zaostajala. Tako so morala novomeška podjetja, ki so v zadnjih letih povečala število delovnih mest, iskati delovno silo, zlasti moško, daleč izven svojega ožjega gravitacijskega območja. Zato nam je lahko dislokacija obrata novomeškega podjetja »Novoteks« v Metliki lep primer smotrne gospodarske politike, saj je s tem dobila Bela krajina, ki je gospodarsko nerazvito agrarno področje, večje možnosti za urbanizacijo, medtem ko bi se sicer z razširitvijo tega podjetja v Novem mestu obseg dnevne delovne migracije še povečal in bi se tu komunalni in stanovanjski problemi še bolj zaostrili. Zaradi obsežne delovne migracije je seveda v industrijskih centrih mnogo manj tam stanujočih zaposlencev kot pa je število delovnih mest. V Novem mestu jih je n. pr. 47%, v Vidmu-Krškem 34%, v Sevnici 45%, v Senovem 39%, v Brežicah 34%, v Črnomlju 52% in v Metliki 54%. Res sicer stanuje večina ostale, zunanje delovne sile blizu teh centrov, vendar če pomislimo, da opravi n. pr. četrtina v Novem mestu zaposlenih delavcev in uslužbencev dnevno več kot 8 km poti vsak dan, nas to opozarja, da seje marsikje že vredno izogibati koncentracije industrijskih kapacitet, če ni dovolj gospodarsko utemeljena, in da bo treba misliti na izboljšanje prometnih zvez, ki se jih zunanja delovna sila dnevno poslužuje. Delež delovne sile, kije zaposlena v domači občini (tabela 7 in 8), znaša v občini Novo mesto 96%, Videm-Krško 94%, Črnomelj 92%, Metlika 90%, Sevnica 83 %, Brežice 77% in Trebnje 51 %. Iz tega izhaja, da imajo v tem oziru pozitivno bilanco le nekatere občine (tabela 9 in 10). TABELA 7 Dnevna izmenjava delovne sile med občinami v okraju in njena dnevna zaposlitev izven okraja Stanujejo Delajo v občinah okraja Izven okraja Občina Število Novo mesto Trebnje Videm- Krško Sevnica Brežice Črno- melj Metli- ka Novo mesto 5657 5448 8 6 — — 4 i 190 Trebnje 1501 136 599 — 21 — — — 745 Videm-Krško 2906 50 — 2720 28 92 — — 16 Sevnica 2232 4 26 93 1858 5 — — 246 Brežice 2213 21 — 155 14 1650 — — 373 Črnomelj 1383 64 — — — — 1281 35 3 Metlika 590 21 — — — — 22 532 15 Izven okraja 259 18 6 82 48 22 45 38 — Skupno 16741 5762 639 3056 1969 1769 1352 606 1588 TABELA 8 Dnevna izmenjava delovne sile med občinami v okraju in njena dnevna zaposlitev izven okraja v odstotkih Stanujejo Delajo na področju občin novomeškeg ;a okraja Izven okraja Občina % Novo mesto Trebnje Videm- Krško Sevnica Brežice Črno- Metli-melj ka Novo mesto 100 96 — — — — , 4 Trebnje 100 9 41 — 1 — — — 49 Videm-Krško 100 2 — 94 1 3 — Sevnica 100 — 1 4 83 — 12 Brežice 100 1 — 7 1 77 14 Črnomelj 100 5 ' — — — — 92 3 . — Metlika 100 4 — — — 4 90 2 Izven okraja 100 7 2 32 18 8 18 15 — Skupno 100 34 4 18 12 11 8 4 9 TABELA 9 Število zaposlenih, ki hodijo na delo iz občine, in tistih, ki prihajajo na delo iz drugih občin Novo mesto Trebnje Videm- Krško Sevnica Brežice Črnomelj Metlika Odhajajo na delo 209 902 186 347 563 112 58 iz občine Prihajajo na delo 314 40 336 111 119 71 74 v občino Bilanca: + 105 — 862 + 150 — 263 —2 44 —31 + 16 TABELA io Dnevna izmenjava delovne sile med področji novomeškega okraja in izven njega Stanujejo okraja ali v področjih izven njega delajo novomeškem v področjih posavskem belokranjskem Izven okraja Področje Št. % št. % Št. % Št. % št. % Novomeško 7158 100 6191 86 27 — 5 — 935 14 Posavsko 7351 100 101 1 6615 ' 90 — — 635 9 Belokranjsko 1973 100 85 4 — — 1870 95 18 1 Izven okraja 259 100 24 9 152 59 83 32 Skupno 16741 100 6401 38 6794 40 1958 12 1588 9 Slika 1. Pred »IMV« v Novem mestu je ob dveh popoldne nadvse živahno, ko odhajajo delavci domov z avtobusi in kamioni. Foto M. Jakopec Iz podatkov ankete izhaja, da imata v okraju največjo privlačno moč industrijska centra Novo mesto in Videm-Krško (tabela 9), izven njega pa Ljubljana in Zagreb (tabela 11). TABELA ii Delovna sila, ki dnevno hodi na delo izven okraja Občina Skupno v Zagreb v ostale kraje LRH v Ljubljano v druge kraje LRS št. % št. % št. % št. % št. % Novo mesto 190 100 1 179 94 10 6 Trebnje 745 100 __ 716 96 29 4 Videm-Krško 16 100 6 38 1 6 7 44 2 12 Sevnica 246 100 5 2 ■ 163 66 78 32 Brežice 373 100 252 67 104 28 14 4 3 1 Črnomelj 3 100 — 3 100 Metlika 15 100 —. — 15 100 — Novomeški okraj 1588 100 264 17 123 8 1079 68 122 7 Vpliv Novega mesta se najbolj uveljavlja v območju železnice v trebanjski in črnomaljski občini, medtem ko seže v dolini Krke preko južnega dela videmsko-krške občine še v jugozahodni del brežiške občine. Gravitacijsko območje Vidma-Krškega je omejeno na vzhodni del sevniške in zahodni del brežiške občine. Vpliv Ljubljane je močan v trebanjski občini, predvsem v Temeniškem podolju; seže pa celo v Mirensko dolino in v okolico Dobrniča. V novomeški občini se kaže ta vpliv v okolici Mirne peči vzdolž železniške proge, seže pa tudi v Suho krajino; v dolini Save se uveljavlja v severozahodnem delu sevniške občine. Gravitacijsko območje Zagreba je v glavnem omejeno na vzhodni del brežiške občine. Iz trebanjske občine se vozi na delo proti Ljubljani 745 ljudi, iz brežiške občine pa v Zagreb in druge kraje LR Hrvatske 356 ljudi. Pri Trebnjem in Brežicah so potemtakem glavna vrata, ki skozi nje odteka delovna sila iz našega okraja. Zato bo treba tam postaviti industrijske objekte, da se zavre in zmanjša število delovne sile, ki sedaj odhaja v Ljubljano oziroma Zagreb. Sicer pa se bo obseg dnevne delovne migracije v oba kraja občutno zmanjšal z uvedbo novih tarif v železniškem in avtobusnem prometu in je zato pričakovati več zanimanja nekaterih velikih podjetij, da dislocirajo svoje obrate v manjših centrih novomeškega okraja, kjer je na razpolago še dovolj nekvalificirane delovne sile. Delavci in uslužbenci (tabela 12 in 13) prihajajo na delo predvsem peš ali s kolesom. Prvih je poleti 55 % in pozimi 72%, drugih poleti 33 %, pozimi pa le 14 %. To ustreza ugotovitvi, da jih biva 84% največ do 8 km proč od delovnega mesta. Potemtakem opravi dnevno nad 8 km poti peš ali s kolesom poleti 4 %, pozimi pa le 2 % vse delovne sile. To pa ni malo, če pomislimo, da pomeni vsak odstotek okoli 200 delavcev in uslužbencev, oddaljenost 8 km pa dnevno 16 km hoje ali vožnje s kolesom v vsakem vremenu. TABELA iz Prihajanje delavcev in uslužbencev na delo POLETI Občina peš s kolesom z vlakom z motor, kol. z avtobusom z avtom. z motor, vozili štev. % štev. % štev. % štev. štev. štev. % Novo mesto 3056 53 1696 29 494 9 159 341 16 9 Trebnje 314 49 224 36 85 13 15 — 1 2 Videm-Krško 1717 56 1082 36 73 2 81 94 9 6 Sevnica 1212 63 566 30 118 6 13 '—■ — 1 Brežice 734 41 898 51 32 2 73 28 4 6 Črnomelj 800 59 370 27 102 8 34 46 — 6 Metlika 396 65 107 18 84 14 10 9 — 3 Okraj 8229 55 4943 33 988 6 385 518 30 6 TABELA 13 Prihajanje delavcev in uslužbencev na delo POZIMI Občini peš s kolesom z vlakom z motor, kol. z avtobusom z avtom. z motor, vozili štev. % štev. % štev. % štev. štev. štev. % Novo mesto 4174 72 541 9 561 10 43 427 16 9 Trebnje 451 71 74 11 107 17 4 2 1 1 Videm-Krško 2074 68 578 19 94 3 35 269 6 10 Sevnica 1507 79 259 14 138 7 2 2 1 — Brežice 1034 58 559 32 63 4 38 71 4 6 Črnomelj 1053 77 82 6 118 9 8 91 — 8 Metlika 500 83 9 1 86 14 — 11 — 2 Okraj 10793 72 2102 14 1167 8 130 873 28 6 V posavskem predelu obstajajo med ravninskim in hribovitim delom velike razlike v številu pešcev in kolesarjev; v prvem prevladujejo kolesarji, v drugem Slika 2. 33% delavcev in uslužbencev se v novomeškem okraju vozi na delo s kolesom. Foto M. Jakopec pešci. Motorno kolo le počasi izpodriva navadnega in ga za dnevno pot na delo doslej uporablja komaj 3 % zaposlenih. Najdlje do delovnega mesta imajo namreč predvsem nekvalificirani delavci, a tem kupna moč še ne dopušča nabave motornega vozila. Tudi z avtobusi odhaja na delo le 3 % delovne sile; 54% nje se vozi v Novo mesto, in sicer predvsem iz Krške doline po cesti na desni strani Krke. Z vlakom potuje dnevno 6% zaposlencev, in sicer predvsem na relaciji Metlika—Črnomelj-—• Novo mesto in Trebnje—Mirna peč—-Novo mesto, medtem ko sta mirenska in savska železnica v tem oziru malo obremenjeni. V novomeškem okraju zaposleni delavci in uslužbenci (tabela 14 in 15) porabijo dnevno za pot na delo povprečno 32 minut. Razmerje med dolžino poti in porabljenim časom (31 minut za 4,7 km v povprečju!) kaže, da se dnevna delovna migracija razvija tu v razmeroma neugodnih pogojih: po slabih cestah in ob skromni uporabi motornih voziJ. Če k temu še dodamo, daje 46% v okraju zaposlenih delavcev in uslužbencev vezanih na kmečka posestva, smo našteli poglavitne vzroke za njihovo nizko delovno storilnost (tabela 16 in 17). Iz podatkov izhaja, da je urbanizacija v okraju šele na začetku razvoja. Povzročila je sicer bistvene spremembe predvsem v socialni strukturi prebivalstva in deloma v strukturi kmetijske proizvodnje, fiziognomijo naselij pa je razen v nekaterih centrih in v njihovi bližji okolici še prav malo spremenila. Vasi, ki so oddaljene od večjih industrijskih središč do tri ali štiri km, ob nekaterih prometnih poteh tudi kaj več, so v zadnjih letih močno spremenile poklicno 100 ZAPOSLENIH Q 'ČRNOMELJ VIŠINE: Karta 2. Način potovanja na delovno mesto in obremenitev poti. 1. Način potovanja v delovne centre; 2. uporaba železnice; 3. uporaba ceste; 4. puščice na meji okraja nakazujejo odhajanje na delovna mesta izven okraja, največ v Ljubljano in proti Zagrebu; 5. in 6. reliefna višinska pasova. — The mode of travelling to vvorking places and the traffic load along the ways. 1. The mode of travelling to industrial centres: the black section means railways, on the right foot-passengers, then cyclists and the white section commuters taking motor-vehicles; 2. railway; 3. road; 4. arrows at the district boundary indicated the leaving for the vvorking places out of the district Novo mesto, mostly to Ljubljana and tovvards Zagreb. The vvidth is dravvn in the same proportion to the number of commuters. strukturo prebivalstva in marsikje tudi vnanjo podobo. Naraslo je število delavskih hiš; mnogo kmečkih hiš, ki so izgubile agrarno funkcijo, pa so preuredili v udobnejša bivališča delavcev in uslužbencev. TABELA 14 Koliko časa porabijo delavci in uslužbenci za dnevno pot na delo POLETI Občina do 15 min. od 16 do 30 min. od 31 do 60 min. od 1 ure do 2 uri več ko 2 uri št. % št. % št. % št. % št. ^ Novo mesto 2536 44 1397 24 1282 22 493 9 54 Trebnje 339 53 147 23 122 19 27 4 4 Videm-Krško 1115 36 695 23 811 27 404 13 31 Sevnica 838 46 474 23 418 22 142 7 37 : Brežice 782 44 784 28 387 22 111 6 5 Črnomelj 677 50 328 24 259 19 72 6 16 Metlika 320 53 126 21 105 17 47 8 8 Okraj 6607 44 3651 24 3384 23 1296 8 155 TABELA 15 Koliko časa porabijo delavci in uslužbenci za dnevno pot na delo POZIMI Občina do 15 min. od 16 do 30 min. od 3i do 60 min. od 1 do 2 ure uri več ko 2 uri št. % št. % št. % št. % št. % Novo mesto 1870 32 1271 22 1544 27 976 17 101 2 Trebnje 275 43 117 18 193 30 48 8 6 1 Videm-Krško 860 28 651 21 894 29 537 18 114 4 Sevnica 708 37 361 19 486 25 300 16 54 3 Brežice 514 29 473 27 545 31 216 12 21 1 Črnomelj 554 41 304 22 314 23 157 12 23 2 Metlika 271 45 102 17 136 22 86 14 11 2 Okraj TABELA 16 5052 34 3279 22 4112 27 2320 15 330 2 Delavci in uslužbenci, ki so navezani na kmetijska gospodarstva srednja delavci, živeči pri Občina |velikost sorodnikih, ki sc Skupaj posestva posestniki Št. % ha Št. % Št. % Novo mesto 711 12 1,52 1892 33 2603 45 Trebnje 111 17 2,01 205 32 316 49 Videm-Krško 650 21 1,73 812 27 1462 48 Sevnica 328 12 2,01 511 27 839 39 Brežice 443 25 1,22 544 31 987 56 Črnomelj 196 14 1,95 399 30 595 44 Metlika 43 7 .2,17 235 39 278 46 Okraj 2482 16 1,66 4598 30 7080 46 TABELA 17 Posestva po velikostnih kategorijah, katerih lastniki so delavci in uslužbenci Občina do 1 ha od 1 ha do 3 ha od 3 ha do 8 ha nad 8 ha št. % Št. % št. % št. % Novo mesto 451 63 179 25 71 10 10 2 Trebnje 52 47 35 31 24 22 V idem-Krško 404 62 146 23 85 13 15 2 Sevnica 171 52 92 28 59 18 6 2 Brežice 301 68 112 25 30 7 Črnomelj 115 59 40 20 38 19 3 2 Metlika 21 49 14 33 6 14 2 4 Okraj 1515 61 618 25 313 13 36 1 Nove delavske hiše, ki so raztresene po vaškem zemljišču ali pa stoje ob cestah, ki vodijo v mesto, so že močno zapolnile nekdanje vrzeli med selišči, da je tu in tam na prvi pogled težko določiti meje med njimi. Ponekod pa je celo težko ugotoviti, kje se končuje mesto in se začenja vas. Znatne obdelovalne površine so spremenili v gradbene parcele in vrtove. V teh vaseh je povsod več kot 70% aktivnih prebivalcev zaposlenih v nekmetijskih gospodarskih panogah. Kmetijska proizvodnja se je sicer pod vplivom industrijskih centrov spremenila, kajti na njivah je videti manj žita ter več krmilnih rastlin in povrtnine, v hlevih pa več mlekaric in perutnine; vendar — vsaj v privatnem sektorju — ta proizvodnja še zdaleč ni tako intenzivna in specializirana kot v okolici starih, večjih industrijskih središč. Za centralna naselja novomeškega okraja je namreč značilno, daje v njih mnogo vrtičkarjev, blizu polovica zaposlencev pa se ukvarja tudi s kmetijstvom. V posavskem področju je n. pr. Zagreb močneje vplival na strukturo kmetijske proizvodnje kot Videm-Krško ali Brežice. V ožjem gravitacijskem območju industrijskih centrov novomeškega okraja je potemtakem urbanizacija dosegla že višjo stopnjo, ki se kaže v spremembi fiziognomije in funkcije še nedavno povsem agrarnih naselij. Vendar ni mogoče prezreti, da urbanizacije ni spremljalo dovolj temeljito in dolgoročno urbanistično planiranje. To potrjuje divja gradnja stanovanjskih hiš, neustrezna lokacija nekaterih industrijskih obratov, ne dovolj pretehtana izraba zemljišč za gradbene parcele in tudi relativno zaostajanje v preobrazbi kmetijske proizvodnje na preostalih površinah. V vaseh, ki so oddaljene od industrijskih središč od 3 ali 4 do 7 ali 8 km, ob pomembnejših komunikacijah pa tudi več, prebivalstvo ni naraslo, temveč stagnira ali pa je celo nekoliko nazadovalo zaradi izseljevanja v ta središča. Tudi vnanje lice teh naselij je v glavnem ostalo neizpremenjeno, agrarno, ker se v njih giadi le malo. Vpliv industrijskih centrov se tu kaže predvsem v spremenjeni poklicni strukturi prebivalstva, ker ga je že pol zaposlenega izven kmetijstva. Dosežena je torej razmeroma visoka stopnja deagrarizacije in delovne migracije. V naseljih, ki so oddaljena nad 7 ali 8 km od industrijskih centrov ter 2 do 3 km od železnice, seje prebivalstvo zaradi odselitve zelo skrčilo. Aktivnega prebivalstva, ki bi bilo zaposleno izven kmetijstva, je tu zelo malo in le malo ljudi hodi dnevno na delo v oddaljene industrijske centre. Tako je predvsem v Suhi krajini, v južnem delu Bele krajine, v večjem delu gorjanskega Podgorja, v severnih hribovitih in gričevnatih delih trebanjske, sevniške, videmsko-krške in brežiške občine ter v hribovitem področju med Krško in Mirensko dolino. Iz vseh teh predelov se izseljuje predvsem mladina, ki išče v industrijskih centrih boljše življenjske pogoje. S tem pa kmetijska gospodarstva ne izgubljajo le najboljšo delovno silo, temveč tudi perspektivo za obstanek in razvoj, kar bo navsezadnje pospešilo socialistično preobrazbo kmetijstva. Niso namreč redki primeri, da ponujajo posestniki zemljo zadrugam naprodaj ali v zakup. Zato lahko pričakujemo, da bo dosedanji tip agrarnega naselja zamenjal novi tip, kakršnega že poznamo na Kočevskem. Tu so namreč stari tip kmečkega naselja ponekod že zamenjala državna posestva in zadruge z upravnimi in gospodarskimi poslopji ter z ličnimi stanovanjskimi hišami za kmetijske delavce. SUMMARY Daily Labour Migration in the District of Novo mesto In March 1960 and with the help of the District People’s Committee the author carried out the inquiring of workers and employees in the works and establishments Itaving more than 10 persons employed. Of ali workers and employees, 17.984 in number in the district in September 1959, 15.093 persons (or 84 per cent) filled in the inquiry papers. In the study of the daily migration, too, three different economic regions of the district may be distinguished: the region of the Sava basin (communities of Brežice, Videm-Krško, and Sevnica), that of Novo mesto (Novo mesto and Trebnje), and that of Bela Krajina (White Carniola, communities of Črnomelj and Metlika). The first one is backed up by the magistral communication line of the R. Sava. In the study of the labour migration, the economic lagging of the district may be seen as well, considering that the national income on one inhabitant amounts to about 40 per cent less than the republic average. Only in the 1955—1958 period, the number of emigrant persons exceeded that of immigrants by 5774. In the 1956—1960 period, the national income increased for 100 per cent, and for the 1960—1965 period, a 128 per cent increase is foreseen. The investigation rests on tables. Table I. and Map II. show the part of the vvoman labour, which is particularly great in Bela Krajina. In Table V. and VI. the distance of the working plače from the dwelling-place may be seen. In the plače of their occupation, 47 per cent of labour live at Novo mesto, and 34 per cent at Videm-Krško, etc. (Table 8). Table IX. shows the part of the labour employed in the local community. To Ljubljana, 745 commuters travel daily from the community of Trebnje, and to Zagreb about 400 commuters from the community of Brežice. This fact indicates the need of further industrialization. Table XII. shows the way workers come to work. Pedestrians (55 per cent) and cyclists predominate. In Table XIV. the time necessary for their travelling to work may be seen. The average amounts to 32 minutes. Forty-six per cent of the employed are bound to landed properties (Table XVI.). A further Table XVII. shows the extent of the estates owned by the labour or their relatives they are living with. Finally, the changes brought about by industrialization are exhibited. They are felt less in the urbanization than in the professional structure, because villages have stili preserved their agrarian character though in some places as many as 70 per cent of the active inhabi-tants are employed in non-agrarian activities. 11 — Dolenjska 161 RAST PREBIVALSTVA NOVOMEŠKE POKRAJINE PO LETU 1869 Naša študija o rasti prebivalstva zajema Novomeško kotlino ter njene robne predele Ajdovsko planoto, Temeniško podolje, vinogradniško področje od Trške gore do Radulje, Šmarjete in hribov severno od Škocjana, Šentjernejsko polje, Zgornjo Krško dolino do bližnjih vasi severno od Dvora in vzhodni del Roga. Na tem ozemlju je bilo po popisu iz leta 1953 40.299 ljudi. Prebivalstvo je bilo takrat razmeroma dokaj enakomerno razporejeno, kar ustreza pretežno agrarni pokrajini z neznatnimi mestnimi središči. Od povprečne naseljenosti, ki je znašala leta 1948 v novomeškem okraju 57,4 ljudi na km2, izstopajo le redke občine v obsegu iz leta 1952. Med njimi vodi seveda Novo mesto z ožjo okolico, h kateri spadajo Bršljin, Irča vas, Brod, Šmihel, Žabja vas in Ragovo. Tuje takrat prebivalo 17,8% prebivalstva obravnavanega ozemlja. Na drugem mestu je občina Straža s povprečno 90 ljudmi na km2. Tu so ob cesti proti vasi Straži drug za drugim večji kraji Jurka vas, Vavta vas, Romanja vas, na nasprotni strani Krke pa Gornja Straža, kjer je v dobi industrializacije zraslo polno delavskih hišic. Precej gosto naseljenost izkazuje vinogradniško področje severovzhodno od Novega mesta, zlasti v občinah Trški gori (68 preb.) in Šmarjeti (82 preb. na km2). Tu se uveljavljata nekraški gričevnat svet in razložena naseljenost v številnih majhnih zaselkih. Vseh niso upoštevali niti pri popisu prebivalstva in jih tudi ni na podrobnih kartah. Klenovik n. pr. združuje Gorenjo vas, Orešje in še več drugih zaselkov. Na Šentjernejskem polju biva 61,8 ljudi na km2. Gosto je naseljen zlasti rodovitni in nižinski svet okoli Šentjerneja, kjer so vasi blizu skupaj ob glavnih cestah (Gorenje Gradišče, Dolenji Maharovec, Stara vas, Orehovica itd.), ali pa sredi ravnine (Št. Jakob, Ostrog, Groblje). Na vznožju Gorjancev je mnogo manjših vasi in seže med njimi najviše Javorovica (okoli 620 m n. v.). Po gostoti prebivalstva pripada tretje in četrto mesto tedanji občini Mirna peč in Prečna. Precej gosto so posejane gručaste vasi po razgibanem Podgorju. Najviše stoje do 400 m visoko nad morjem. Gabrje med njimi, ki so krajevno agrarno središče, so štele leta 1953 kar 554 prebivalcev. Najmanjšo naseljenost sta imeli tedanji občini Dvor (32) in Dolenjske Toplice (25 preb. na km2). V občini Dvor je gosto obljudena predvsem dolina Krke; zelo redko je naseljena južna gozdnata stran Ajdovske planote, medtem ko je njena severna stran, kjer so manj čisti apnenci in zemlja boljše rodi, bolj obljudena. Večje vasi so tu Mali in Srednji Lipovec ter Dolnji in Gornji Ajdovec. Tudi v občini Dolenjske Toplice so glede stopnje obljudenosti velike razlike med dolino in hribovjem. Dobro so poseljene doline Črmošnjice, Sušice in Krke; ostalo ozemlje, zlasti tisto, kjer so nekdaj bivali nemški Kočevarji, pa je redko poseljeno. Najvišji vasi Podstenice in Pogorelec (nad 500 m visoko) na robu Roga sta popolnoma uničeni. Preden začnemo obravnavati rast prebivalstva v posameznih regijah, si pred-očimo različno gospodarsko strukturo, ki je nanjo vplivala. V Podgorju so bili močno navezani na izkoriščanje gozda na Gorjancih. Gozdarstvo pa je bilo važno tudi pod Rogom in na Ajdovški planoti. Vinogradništvo, ki je najbolj pomembno okoli Šmarjete in Škocjana ter Trške gore, je v dobi prosperitete vplivalo na zgostitev prebivalstva; po njegovem nazadovanju, zlasti po nastopu trtne uši, pa je sprožilo val izseljevanja. Prašičereja kot gospodarska panoga se je razvila iz dveh • osnov v dve smeri. V okolici Šentjerneja in Škocjana goje mladi zarod za trg, severovzhodno od Novega mesta, v okolici Mirne peči pa omogoča gojitev pitanih prašičev razmeroma precejšnja kmečka njivska posest, kjer goje žito in krompir. Na rast prebivalstva so močno vplivale železarne in fužine na Dvoru, ki so sredi 19. stoletja priklicale njegovo zgostitev, ob razpadu pa so ga spet razredčile. Med gospodarskimi vplivi na rast prebivalstva moramo omeniti še zgraditev železnic, cest in v najnovejšem času avtostrade. Na ozemlju, kjer so bivali prej nemški Kočevarji, pa sta imela odločilno vlogo etnični moment in zadnja vojna, ki pomeni tudi drugod važno zarezo v tem oziru. V rasti prebivalstva na celotnem ozemlju pa se odraža gospodarski zaostanek Dolenjske za večino Slovenije. Dokler ni tu industrije, si iščejo kmečki ljudje postranskih zaslužkov najprej v sezonskem delu, nato v stalnem izseljevanju v tujino, po prvi svetovni vojni, ko Amerika zapre vrata priseljencem, pa v druge gospodarsko močne slovenske kraje. Šele v 50 letih tega stoletja se razvije domača industrija v toliki meri, da prične pritegovati delovno silo iz agrarnih krajev in s tem v večji meri omeji izseljevanje. To ostane še vedno živo le v odročnih gorskih krajih. Rast prebivalstva je prikazana na osnovi uradnih štetij v letih 1869, 1880, 1890, 1900, 1910, 1931, 1941 in 1953. Podobo smo okvirno dopolnili za leto 1960, ko rezultati popisa ob novem štetju aprila 1961 ob oddaji razprave v tisk še niso bili znani. Ko bodo dostopni po števnih enotah, bo potrebna posebna študija o razvoju prebivalstva med 1953 in 1961. Osnova naše študije je rast po števnih enotah, ki pa jih je le preveč, da bi jih posamično prikazali. Združili smo jih v katastrske občine (v nadaljnjem k. o.). Zaradi preglednosti so k. o. združene v populacijske regije, ki imajo do neke mere enoten razvoj prebivalstva. Oglejmo si najprej, kakšne razlike kažejo posamezni popisi. Skica 1. Katastrske in upravne občine obravnavanega ozemlja po stanju leta 1952. — Cada-stral and administrative communities in 1952. Razdobje 1869—1880. Leta 1869 je bilo na obravnavanem področju 33.693 ljudi, leta 1880 pa 34.574, toraj skoraj tisoč več. Največji porast je izkazala k. o. Stranska vas (28%). Tuje napredovala predvsem vas Rajnovišče, kjer so našteli ob drugem popisu 60 ljudi več. V kategorijo z napredkom 15 do 20% spada k. o. Stavča vas (18,3%). Sem sta pritegovali ljudi razvijajoča se železarska industrija na Dvoru in opekarna. Njun vpliv je segal še na Ajdovško planoto, kjer izkazuje Brezova reber kar 11,8 % rasti. Novo mesto v tem času stagnira, pač pa narašča prebivalstvo v njegovi okolici: v k. o. Bršljinu za 10,2%, v Gotni vasi za 7,6% in v Prečni za 10,4%. Manjšo rast so imele k. o. v okolici Mirne peči ter v vinogradniškem področju severno od Novega mesta do Zagrada in Dola. Podgorje v tem času še ne doživi posebnih sprememb. Ljudje hodijo na delo v gozdove in zaslužijo z vožnjami, žaganjem, sekanjem in s prodajo domačega lesa. Počasi napreduje Šentjernejsko polje. Izjemen položaj u' O >-š'H n O 4-> ?! N ^ c3 O g V sr c o ‘J a o a a J - c3 03 • S -£ S | O 'g A U 3 « i§ -5 'B J C fc o .2 jš aj S •g g. H O o S -§ S * A +3 o 3 ‘S 'S >c/3 ai || I > o .5 5 & 8 ima predel, kjer so bivali kočevski Nemci. Njihovo število pada, čeprav si iščejo postranske zaslužke kot tesarji, zidarji, krojači in drugi obrtniki, ki odhajajo na sezonsko delo v Belo krajino, na Hrvatsko, v Novo mesto in drugam. Že zelo zgodaj so se pričeli izseljevati, ža kar ima pomembno vlogo psihološki moment. Kot krošnjarji so se navadili potikanja po svetu in kot Nemci so našli kmalu stik s tujino. Po pripovedovanju domačinov so se začeli iz Stare žage seliti v Kanado že okoli leta 1865, kjer so našli zaposlitev v rudnikih, pivovarnah, na kmetih itd. V letih 1869—1880 pada torej prebivalstvo le na kočevskem ozemlju in se močno krepi v Dvoru z okolico; v Podgorju in na Šentjernejskem polju rahlo narašča, drugod neizrazito koleba. Novo mesto še stagnira. V razdobju 1880—1890 prebivalstvo naraste za 1640 ljudi. Tudi v teh letih ni bistvenih sprememb. Po večji rasti se odlikujeta k. o. Dobindol (17,7%) in Jurka vas (22,3%). Iz teh in okoliških krajev so takrat in kasneje hodili na delo v gozdove. Pred prvo svetovno vojno so odhajali na sezonsko delo v Slavonijo, na Hrvatsko, pa v Žumberk in na Gorjance zlasti iz vasi Mali Poljuben, Veliki Poljuben, Dolenje Mraševo in Gorenje Mraševo. Ker so začeli graditi novomeško železnico šele okoli 1890, v tem razdobju Novo mesto celo nazaduje; narašča pa prebivalstvo v Šmihelu, pa tudi v Podgorju od Dolža, Zajčjega vrha do Brusnic in tudi na Šent-jernejskem polju. V k. o. Stavči vasi se zaradi pešanja železarstva rast umiri, v kočevskih vaseh pa prebivalstvo še nadalje pada. V razdobju 1890—1900 naraste prebivalstvo le za 200 ljudi. Silen padec doživi k. o. Stavča vas, ker je leta 1890 železarna dokončno propadla. K. o. Stavča vas izkazuje 20,0, k. o. Dvor 14,7% upadka, manjši upadek pa je na Ajdovški planoti. V vzhodnoroških vaseh prebivalstvo stagnira, nazaduje pa v kočevskih vaseh od Grmošnjic do belokranjske železnice, v k. o. Jurki vasi (—>9,2%) in v Dobindolu (—2,8%), kjer seje dotlej prebivalstvo naglo množilo. Po letu 1894. ko je bila dograjena dolenjska železnica, se vendar začne prebivalstvo množiti v Novem mestu in Mirni peči z okolico. Podgorje še naprej rahlo napreduje. Izjemno naglo naraste prebivalstvo v k. o. Gorenje polje ob Krki, ker so mnogi našli zaposlitev na žagah v Soteski in na Auerspergovih posestvih. Čeprav je tu mnogo majhnih posestnikov —■ hišarjev, kot se sami imenujejo, zaradi zaposlitve v lesni industriji iz Soteske in Gabrij niso zapuščali rodnega kraja tudi v času največjega izseljevanja preko morja. Iz Gorenjega in Dolenjega polja, ki spadata v isto k. o., so tudi hodili na delo v gozd in na lesne obrate, dasi tu prevladujejo večje kmetije. Večji napredek doživi še k. o. Straža (25%), kjer je domača opekarna zaposlovala okoli 20 ljudi. Izkoriščanje gozda je tu še poživila železnica do Straže. Privabila je sem Italijane oglarje, ki so često privedli s seboj še družino in nakupili zemljo. Pridružili so se jim tudi domačini, vendar je oglarjenje do prve svetovne vojne zamrlo. Desetletje 1900—1910 je v znamenju silnega izseljevanja v tujino. Kateri so bili poglavitni vzroki, ki so gnali ljudi z rodne grude? Pred prvo svetovno vojno se je zelo razmahnilo zimsko gozdno delo na Rogu, Gorjancih, Hrvatskem in v Slavoniji. Tu so se zaposlili mnogi domačini iz Dolnjega in Gornjega Kota pri Dvoru, iz Podgorja, iz okolice Škocjana. S Šentjernejskega polja so odhajali na delo predvsem na Gorjance. Na Hrvatsko in v Slavonijo so hodili tesarit in zidarit. Poleti so našli sezonsko zaposlitev na poljih v Beli krajini in na Hrvatskem. Nekaj sezonskih del se je v prometno oddaljenih krajih ohranilo do nedavna, posebno v višjih vaseh Podgorja, Igleniku. Dolžu, Zajčjem vrhu, Selih pri Zajčjem vrhu. Staro je tudi sezonsko obiranje hmelja v Savinjski dolini, kamor so hodili posebno iz Škocjana in okoliških vasi Stare Bučke, Klenovika, Zagrada in Zbur. Od tod še danes hodijo v skupinah po 15 ljudi obirat hmelj. Vzroki za veliko izseljevanje v tujino, ki seje razmahnilo konec 19. in v prvem desetletju 20. stoletja, so od kraja do kraja različni. Izseljevali se niso le kočarji, ampak tudi premožnejši kmetje, tu bolj, tam manj. Gabrje je imelo leta 1900 476 ljudi; izmed teh jih je šlo v tujino 47. S kmetij z majhno in srednjo posestjo so se v glavnem izseljevali v ZDA. Groblje na Šentjernejskem polju, ki so imele leta 1900 222 prebivalcev, so dale tja 27 izseljencev. Iz Družinske vasi, kjer močno prevladuje srednja kmečka posest, jih je odšlo 60 do 70. Iz Velikega Lipovca na Ajdovški planoti so prav tako množično odhajali v tujino, dasi tam prevladuje velika posest. Predvsem zaradi odseljevanja je najbolj upadlo prebivalstvo v k. o. Vinji vasi (— 15,6 %X na Ajdovški planoti (v k. o. Brezovi rebri za 14%) in v k. o. Stavči vasi (■— 12,3%). Izgubo pretrpe tudi kraji v k. o. Dolenjske Toplice (—• 12,3%), na Kočevskem in v Podgorju, z izjemo k. o. Težke vode in Zajčjega vrha. Napredek prebivalstva je omejen na Novo mesto in njegovo okolico (k. o. Novo mesto + 16%) ter na Šentjernejsko polje, kjer je bilo razmeroma razvito kmetijstvo z živinorejo. Tudi v Trškogorskih hribih prebivalstvo ne upada, ker je tu izselitveni val, značilen za prejšnje desetletje, jenjal, številni osobenjki pa niso imeli denarja za dolgo pot čez morje. V 21-letnem razdobju 1910—1931 je prebivalstvo narastlo za 2734 ljudi. Izseljevanje v Ameriko seje do prve svetovne vojne, dokončno pa leta 1920, ustavilo. Kolikor seje dotlej povečalo z rojstvi, toliko gaje odšlo na tuje. Zdaj ostajajo doma. Izseljujejo se le še posamezniki v Kanado, Argentino, na Holandsko, v Belgijo, in to največ iz Sel pri Zajčjem vrhu, Zajčjega vrha, Koroške vasi, okolice Škocjana, Zaloga, Klenovika, Stare Bučke itd. Za to razdobje sta pomembna dva dogodka: izgube v prvi svetovni vojni, ki jih prirodna rast kmalu zabriše, in svetovna gospodarska kriza. Ta je zajela tudi lesno gospodarstvo in je postalo z zaslužkom vedno težje. Medtem pa je bila domača industrija, ki bi bila boljši odjemalec kmetijskih pridelkov, šele v začetkih. Od leta 1912 do 1914 so gradili belokranjsko železnico, kije pritegnila precej delovne sile južno od Novega mesta. Tako so se n. pr. nekdanji sezonski gozdni delavci v Vršnih selih zaposlili kot nakladači lesa na vagone. V Radohovi vasi je obratovala lesna tovarna z okoli 300 delavci. Posebno napreduje Novo mesto, ki se je razširilo proti železniški postaji Kandiji. Po močnem populacijskem napredku izstopa tudi k. o. Stavča vas. Razdobje 1931 —1948 obsega tudi čas druge svetovne vojne in prvih povojnih let graditve socializma. V pretežnem delu obravnavanega ozemlja je prebivalstvo takrat nazadovalo. V predvojnih letih, ko zanje ni podatkov, je najbrže še rastlo tako kot v prejšnjem razdobju. Posamezniki so odhajali na sezonsko delo v Francijo in Nemčijo. Med drugo svetovno vojno pa je utrpelo tako kot gospodarstvo tudi prebivalstvo težke izgube. O tem bi bilo treba napisati posebno študijo. Najbolj temeljito spremeni zadnja vojna podobo krajev, kjer so dotlej bivali kočevski Nemci. Po statističnih podatkih se je prebivalstvo skrčilo v k. o. Podstenice za 100%, Poljane za 39,8% in Stara žaga za 51,3%. Vasi Pogorelca, Podstenic in Rampoha ni več. Bistvene spremembe pa prizadenejo Laze, Travni dol, Pleš, BlaževicO, Seč in Divji potok. Doseljenci v te kraje se žive največ od neagrarnih poklicev. Močno upade prebivalstvo na Ajdovski planoti, od koder so jih okupatorji odgnali v precejšnji meri na Rab, pa v okolici Dvora in Dolenjskih Toplic ter na Šentjernejskem polju. Novo mesto ta čas bistveno ne pomnoži prebivalstva, ker je bilo med vojno močno poškodovano. Večjo rast pa zaznamuje k. o. Bršljin, kjer se razvija industrija in gradbeništvo. Kratko razdobje 1948—1953 pomeni začetek industrijske revolucije. Izgube prebivalstva v drugi svetovni vojni se počasi zabrišejo, hkrati pa se začno premiki ljudi iz prometno oddaljenih agrarnih krajev v neagrarna gospodarska središča. Novo mesto naraste za 21,8 %, k. o. Straža za 44%, ker krepi svojo lesno industrijo. Hitro rastejo tudi k. o. Podturn (11,6%), Prečna (12,3%)' in Dolenjske Toplice (22%). Bršljin in Šmihel nazadujeta. V znatnem delu ozemlja pa vlada stagnacija, zlasti v Podgorju, okoli Šmarjete in Škocjana. Razdobje 1953—1960 pomeni intenzifikacijo industrijske revolucije. Medtem ko so se dotlej iz pretežnega dela Novomeške pokrajine ljudje izseljevali v tuje kraje, kjer so si iskali zaslužka, se zdaj območje izseljevanja omeji na prometno odmaknjene hribovite kraje. V skladu s tem prebivalstvo silno nazaduje v šmarješko-škocjanskem rajonu, kjer gaje v primeri z letom 1953 9,2% manj. Na drugi strani pa se poveča ozemlje, od koder dnevno odhajajo na delo v nekmetijske dejavnosti, zlasti v Novo mesto in v Stražo, ki izkazujeta naglo rast prebivalstva. To je izraz razvoja industrije v obeh krajih, tako kot je na drugi strani nadaljnje redčenje prebivalstva na Šentjernejskem polju in v Trškogorskih hribih znak zaostajanja kmetijstva v splošnem gospodarskem razvoju. V tem zadnjem obdobju sezonsko delo skoraj popolnoma preneha in najdemo prvič na dolenjskih tleh že tuje sezonce. Oglejmo si sedaj, kako je rastlo prebivalstvo med popisi v posameznih populacijskih rajonih. Zgornja Krška dolina okoli Dvora. Področje je štelo leta 1953 1281 prebivalcev in je zajemalo k. o. Dvor in Stavčo vas z večjimi vasmi Dvor, Jama in Stavča vas. V teh krajih je od nekdaj precej prebivalstva zaposlenega v nekmetijskih panogah. Leta 1953 je bilo le 40 do 60% kmečkega prebivalstva. V Dvoru se jih je takrat preživljalo s kmetijstvom komaj 30 %, v Jami 45 %. V posestni strukturi so zastopane velikostne kategorije dokaj enakomerno; v k. o. Dvor izrazito prevladuje drobna posest, v nekaterih vaseh pa razmeroma velike kmetije. V tem rajonu je prebivalstvo od 1869 do 1880 naglo, nato do 1890 počasneje naraščalo predvsem zaradi železarstva na Dvoru, ki se je razmahnilo predvsem Skica 2. Delež kmečkega prebivalstva leta 1953 po upravnih in katastrskih občinah. -— The part of the agrarian population in the territory of Novo mesto, administrative communities of 1953. med leti 1850 in 1869. Ko železarne propadejo, naštejejo leta 1900 okoli 250 ljudi manj kot deset let prej. Sam Dvor je takoj po začetnem pešanju železarne (1869— 1890) začel zastajati v rasti. Njegovo prebivalstvo je najbolj upadlo med leti 1890 in 1900, in sicer za 68 ljudi. Izseljevale) se je v druge železarske kraje v Avstro-ogrski ter v ZDA. Iz Cegelnice n. pr. so se izselile cele družine. Po prvi svetovni vojni se prebivalstvo v teh krajih množi deloma zaradi lesne konjunkture med 1928 in 1929,* ko se v Dvoru, Jami in v Podgori razvije žagarstvo. Med drugo svetovno vojno prebivalstvo upade, nato sicer znova narašča, vendar še leta 1953 ne doseže števila iz leta 1931, tako da znaša upadek 9,1%. Ker tu manjka industrije, se delovna sila še naprej izseljuje drugam. * Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 347. Ajdovska planota in Globodol. Obsega k. o. Brezovo reber, Ajdovec in Globodol. Vasi so prometno odmaknjene in sežejo najvišje 300 do 400 m nad morsko gladino. Prebivalstvo prometno teži proti Dvoru in Mirni peči, ki sta brez večje industrije, medtem ko je proti Zaloški kotlinici strm rob. Staro cesto proti Podgori in novo cesto proti Prečni pa delovna sila še ne uporablja za dnevni prevoz, ker nima motornih vozil. Štetje leta 1953 je izkazalo 1173 preb.; 70—80% se jih je preživljalo s kmetijstvom. Prevladuje velika posest, v hribih predvsem kmetije s 15 do 20 ha zemlje. Prebivalstvo ves čas bolj ali manj stagnira; do 1890 zaradi železarne v Dvoru naraste za 100 ljudi, v času velikega izseljevanja 1900—1910 se skrči, nazaduje pa tudi potem do današnjih dni, tako da gaje bilo leta 1953 za okoli 100 ljudi manj kot leta 1869. Topliško področje ob spodnji Crmošnjici, Sušici in Krki obsega k. o. Gorenje polje, Toplice in Podturn. Tu je znaten del prebivalstva zaposlen v neagrarnih panogah; v ospredju so gozdarstvo, lesna industrija, obrt in zadnji čas v Dolenjskih Toplicah še turizem. V k. o. Gorenje polje in Toplice je bilo leta 1953 le 10 do 20% kmečkega prebivalstva, v Soteski komaj 9%, v Gabrju 10%, v Dolenjskih Toplicah 26% itd.; več pa jih je bilo v k. o. Podturn (40 do 60%), v samem Podturnu (46%), v Loški vasi (44%) itd. Nizki delež kmečkega prebivalstva je v skladu z drobno zemljiško posestjo, v glavnem od 0,5 do 1 ha. »Fura« je star vir dohodkov. V celotnem razdobju 1869—1953 seje število prebivalstva dvignilo za 16,6%. Skraja je rahlo naraščalo v Dolenjskih Toplicah, Loški vasi in Gorenjem Gradišču, po letu 1880 je vladala stagnacija, po letu 1900 je zaradi odhajanja v tujino nazadovalo za 90 ljudi, potem pa je do leta 1931 znova naraščalo, predvsem v Loški vasi, Meniški vasi, Podturnu in Podhosti. Na rast, ki znaša 197 ljudi, sta ugodno vplivala lesna konjunktura in tujski promet. Štetje leta 1948 spričuje v primeri z letom 1931 zaradi vojne nazadovanje, leta 1953 pa kaže porast za 228 ljudi največ po zaslugi razvoja Dolenjskih Toplic. V razdobju 1953—4960 vlada stagnacija, kar pomeni, da se delovna sila počasi izseljuje. Črmošnjiško področje zajema zgornjo Grmošnjiško dolino, del Roga ter vzhodno od Črmošnjic hribovit gozdnat svet, ki sega pri najbolj vzhodni, nekdaj kočevski vasi Laze do belokranjske železnice. Do druge svetovne vojne so ta rajon naseljevali Kočevarji, ki so si od nekdaj iskali stranskih zaslužkov s krošnjarstvom in sezonskim delom. Izkoriščanje gozda je bila poleg živinoreje ena glavnih pridobitnih panog. Ob Črmošnjiškem potoku je stalo v Stari žagi 16 mlinov in prav toliko žag, kjer je delalo tudi nekaj Šentjernejčanov. Tod prebivalstvo ves čas nazaduje; v razdobju 1869—-1900 se skrči za 140 ljudi in pada tudi v obdobju 1910—'1931, ko drugod po ustavitvi izseljevanja v tujino narašča. Prelomnica je druga svetovna vojna, ko se z redkimi izjemami izselijo kočevski Nemci. Povsem so se izpraznile Podstenice in Pogorelec, v veliki meri pa Seč, Divji potok, Rampoha in še druge vasi. Le v naselja, ki stoje ob železnici, se je priselilo nekaj več ljudi iz ostale Slovenije in Hrvatske. Leta 1869 je štel ves rajon 1314 ljudi, leta 1953 pa komaj še 438, kar pomeni upadek za dve tretjini. Mirnopeški rajon zavzema k. o. Hmeljčič, Mirno peč, Golobinjek in Daljni vrh. Skozi te kraje gre železniška proga Ljubljana—Novo mesto ter stara in nova avtomobilska cesta. Leta 1953 je bilo v k. o. Mirni peči 50 do 60% kmečkega prebivalstva. Prevladuje drobna kmetska posest. V prometno bolj oddaljenih krajih na področju k. o. Golobinjek in Hmeljčič je bilo 60 do 80% kmečkega prebivalstva, ki se je ukvarjalo predvsem s poljedelstvom in živinorejo, na severnem robu pa tudi z vinogradništvom. Leta 1953 so v rajonu našteli 199, to je 8,7% več ljudi kot leta 1869. Prebivalstvo je počasi naraščalo do leta 1931; leta 1948 je bilo 113 ljudi manj kot leta 1931, nato pa seje število povečalo do leta 1953 za 54. Odtlej stagnira, ker odhaja delovna sila v Ljubljano ali v Novo mesto. Izjema je Mirna peč, ki napreduje že od leta 1869 naprej. Do leta 1931 je narastlo prebivalstvo na 247 (od 117 v letu 1869) in do leta 1953 na 289. Ni dvoma, da na to ugodno vpliva bližina železnice, ki daje zaslužek doma in omogoča prevoz na druga delovna mesta. Trškogorsko področje. To je živahno razgiban gričevnat svet na levi strani Krke, ki obsega k. o. Herinjo vas, Črešnjice, Ždinjo vas, Otočec (prejšnji Šempeter) in Zagorico. Na terasah ob Krki so večje strnjene vasi, više v gričevju pa razložena naselja. Leta 1953 je bilo 80 do 90% prebivalstva še agrarnega. Manj, 50 do 60%, gaje bilo le v k. o. Otočec. V vinogradniškem predelu obstaja velika razdrobljenost posestev in splošna gospodarska zaostalost. Od 1869 do 1953 seje povečalo prebivalstvo za 11,2%, od 2100 na 2300. Do leta 1900 je počasi naraščalo, nato do 1910 rahlo padalo, najbolj v k. o. Otočec (—■ 10,8 %). Zasluga, da se niso izseljevali v toliki meri preko morja, je bila verjetno v možnosti zaslužka v vinogradu in na graščinskih posestvih Hmelj nik in Bajnof, kamor so hodili na delo predvsem iz k. o. Zagorice in Ždinje vasi. V obeh k. o. je v času 1900—1910 prebivalstvo narastlo za 2,9% oziroma za 6%. Tudi popis leta 1931 najde tod nekaj več ljudi. Leta 1948, ko se še čutijo posledice vojne, je v k. o. Crešnjici 9% manj, v k. o. Zagorici pa 6,8% manj ljudi. Rast pa izkazujeta ta čas k. o. Herinja vas za 6,5% in k. o. Otočec za 9,8%. Do leta 1953 je prebivalstvo še bolj nazadovalo predvsem na račun k. o. Herinja vas (— 10%) in k. o. Otočec (— 5,4%). Nazadovanje traja še v 50. letih, predvsem v krajih, od koder je predaleč, da bi odhajali na dnevno delo v nekmetijske panoge. Šmarješko-škocjanski rajon je precej gosto naseljen z agrarnim prebivalstvom, ki gaje leta 1953 še 80 do 90%. Znatne gospodarske razlike so med gručastimi vasmi s prevladujočim poljedelstvom in živinorejo ter gričevnatim svetom, kjer so majhna razložena naselja in je pomembno vinogradništvo in sadjarstvo. Rajon obsega pretežno majhne k. o. Zbure, Žaloviče, Gorenjo vas, Belo cerkev, Družinsko vas, Zagrad, Dole, Staro vas, Dobravo, Tomažjo vas in Mršečo vas. Od prvega popisa do leta 1890 naraste prebivalstvo za 130 ljudi. V naslednjem desetletju se začne živahno izseljevanje in zato nazaduje n. pr. k. o. Družinska vas za 3,3 %, k. o. Dobrava za 13,2%. V letih 1900—1910, ko doseže drugod izseljevanje višek, pa tu prebivalstvo celo naraste, in sicer v k. o. Družinska vas za 10,4%, Dobrava za 5,2%, Bela cerkev za 3%, Gorenja vas za 2,4% in%/l)nre za 28%. ({%%%/) 171 Do leta 1931 se število zmanjša za 150 ljudi, kar je v tem območju zopet izjema. Bolj kot drugod so se namreč od tod izseljevali med obema vojnama v zahodnoevropske države. Popis leta 1948 najde okoli 100 ljudi več kot leta 1931, popis leta 1953 pa 150 ljudi manj kot prejšnji. Nazadovanje traja še vedno in je bilo leta 1960 v tem rajonu čez 500 ljudi manj kot leta 1953, to je za 1 % manj kot leta 1869. To je rajon, kjer trenutno najbolj zapuščajo kmečke domove. Prečenska kotlinica ima zaradi vedno živega zaslužka v gozdu in v lesni industriji tudi posebne poteze v rasti prebivalstva. V Straži in v večjih okoliških krajih Romanji, Vavti in Jurki vasi je kmečkega prebivalstva komaj še 10 do 20%. Tu in v Prečni prevladuje drobna posest. Med 1869 in 1953 je prebivalstvo naraslo za 41,7%, to je za 475 ljudi, in sicer je do leta 1890 napredovalo zmerno, nato do 1900 hitreje. Prekomorsko izseljevanje v naslednjem desetletju pa ga je tudi tu skrčilo. V naslednjih obdobjih kratek čas stagnira (1910—-1931), nato pa narašča. V povojni dobi napreduje zlasti v Gornji in Dolnji Straži ter v Podgori zaradi razvoja lesne industrije. V 50 letih je glede rasti prebivalstva Prečenska kotlinica takoj za Novim mestom, saj se je v letih 1953—-1960 pomnožilo za 19%. Šentjernejsko polje z obrobjem je imelo leta 1953 v južnem in vzhodnem kraju 80 do 90% kmečkega prebivalstva, na skrajnem jugovzhodu pa celo nad 90% (k. o. Orehovica), medtem ko gaje bilo v k. o. Šentjernej in Gradišče še 60 do 70%, v samem Šentjerneju pa komaj 43%. To leto je šentjernejska industrija zaposlovala samo 32 ljudi, obrt pa 71. Čeprav ima Šentjernejsko polje razmeroma ugodno kmetijsko strukturo, so do dobe industrializacije vendarle iskali postranskih zaslužkov. Na sezonsko delo so odhajali tudi v hrvatske, slavonske in bosanske gozdove; na pleterskem posestvu so delali predvsem domačini iz Breške vasi, Pristavice, Ledeče vasi, Dolenje Stare vasi, Brezij, Gorenjega Vrhpolja, Javorovice; na graščini Vrhovo pa iz Tolstega vrha, Orehovice, Zapuž in Gorenje vasi. V Žumberk so hodili kosit in žet posebno iz Dolenje in Gorenje Brezovice ter iz Žvabovega. Izseljevanja v Ameriko je bilo manj kot iz drugih krajev, najbrž zaradi večje rodovitnosti zemlje in razvite živinoreje. Vse do leta 1948 prebivalstvo stalno narašča, zlasti v letih 1880—1890. V dobi velikega izseljevanja preko morja 1900—1910 se tu prebivalstvo celo dvigne za 389 ljudi, in to posebno v Dolenjem Maharovcu, Dolenji in Gorenji Brezovici, Volčkovi vasi, Grči, Dobravici in Šentjerneju. Po 1948 prične padati, najbolj po letu 1953, ko gaje za 4% manj kot pred sedmimi leti. Šentjernejska regija je zgovoren primer, da kmetijska struktura, ki bi jo po starih kriterijih označili za razmeroma ugodno, ne drži prebivalstva na zemlji, če si ne moie poiskati v bližini zaslužka v nekmetijskih obratih. Izjema te regije je Šentjernej sam, ki je vsestransko središče agrarne okolice. V letih 1869—1880 sicer prebivalstvo nekoliko upade, nato do 1900 stagnira, odtlej pa narašča, zlasti po ustanovitvi obrata za radijsko industrijo. Podgorje je nekdaj slovelo po imenitnem sadjarstvu in po mnogih sezoncih, ki so si našli zaslužek v gozdovih, na žagah, pri košnji in žetvi v hrvatskih in belokranjskih krajih. Vasi Gabrje, Jugorje, Mali Cerovec, Vrhe pri Dolžu, Brezovica, Veliki Orehek, Sela pri Zajčjem vrhu in Zajčji vrh so imele do nedavna živahne stike s hrvaškim in belokranjskim prebivalstvom. Zaradi vpliva novomeške industrije je bilo že 1953 v nižjih podgorskih krajih le 20 do 40% kmečkega prebivalstva. V k. o. Stopiče, od koder so hodili na delo tudi v kamnolom, gaje bilo 40 do 60%, med najbolj agrarnimi vasmi pa so bila Vršna sela. V k. o. Dobindol so bili najbolj agrarni Dobindol sam ter Dolenje in Gorenje Sušice. V višjem Podgorju, kjer vpliv Novega mesta že nehava, je bilo 70 do 90 % kmečkega prebivalstva. V razdobju 1869—1953 je prebivalstvo naraslo za 23,5%, in sicer seje zlasti pomnožilo v Gabrju, Birčni vasi, Brodu, Gotni vasi, Stranski vasi, Dolžu in Ratežu.* Največji porast izkazuje obdobje 1880—1890 posebno v Dolžu, Gabrju, Dolenjem Suhadolu in Ratežu. Med 1900—1910 je tudi Podgorje zajel val izseljevanja v Ameriko in se prebivalstvo takrat zmanjša za 415 ljudi. Gradnja cesta in železnice v Belo krajino je dala v naslednjih letih le začasni zaslužek doma. Vendar prebivalstvo do leta 1931 precej naraste, dasi nudijo žage v Radohi, Gabrju in pri Gospodični le omejene možnosti za zaposlitev. V dobi industrializacije pa se v Podgorju vedno ostreje ločita dva predela: v nižjem predelu, od koder hodijo dnevno na delo v dolino, prebivalstvo narašča, v višjih oddaljenih vaseh pa nazaduje. Kot celota pa izkazuje rast od leta 1948 dalje. JVovo mesto z ožjo okolico. K samemu Novemu mestu štejemo Bršljin, Šmihel in Žabjo vas. Z njimi ima leta 1953 5130 prebivalcev. V obdobju 1869—1890 je mesto stagniralo, potem pa je stalno naraščalo, zlasti po zgraditvi železnice leta 1 894, v toliki meri, daje našel vsak nadaljnji popis 560 do 800, popis leta 1931 celo 881 ljudi več. To je posledica nastajajoče industrije, keramične tovarne v Bršljinu, tkalnice v Šmihelu, tovarne perila in žage, v nemali meri pa tudi obrtništva. Popis leta 1948 najde mnogo več prebivalstva zlasti v Bršljinu, kjer je bila leto prej dograjena tekstilna tovarna. Popis leta 1953 odraža razgibano gradbeno dejavnost, rast industrije in koncentracijo uradništva. To leto biva v samem Novem mestu 5130 prebivalcev, 2726 ljudi več kot leta 1869, v mestu z ožjo okolico pa naraste tačas od 2816 na 6089, kar pomeni, da seje prebivalstvo več kot podvojilo. Razvoj v širši mestni okolici je bil nekoliko drugačen. Sem štejemo k. o. Gotno vas, Smolenjo vas, Bršljin, razen samega kraja Bršljina, ter Ragovo, Irčo vas in Brod. Na to okolico nima mesto do 1890 nobenega vpliva in tu prebivalstvo narašča, dokler ga ne zajame beg v tujino, da do leta 1910 stagnira. Leta 1931 pa je tu že več ljudi, ker so jim odprli nove možnosti zaslužka obrati keramike, tekstilna industrija in tkalnica v Šmihelu. V nadaljnjem obdobju do leta 1948 pa ni domala nobenega napredka prebivalstva in se šele nato začenja nova nagla rast. * R. Piletič, Novomeško Podgorje. Geografski obzornik VII., Ljubljana 1960. SUMMARY Grovvth of the Population in the Region of Novo mesto since 1869 In the growth of the population the economic lagging of Lower Carniola behind the Slovenian and European average is reflected, as described in the economic-geographic stu-dies of this publication. As the territory in question was relatively stili strongly agrarian in 1948, the population was stili pretty evenly distributed at that time. The density of 57,4 people/km2 is a little below the Slovenian average, but it is considerably smaller in the administrative communities of Dvor and Dolenjske Toplice (Within the borders of 1952). The growth of the population is shown on the ground of the official censuses in 1869, 1880, 1890, 1900, 1910, 1931, 1948, 1953. The data are completed for the year 1960. The population movement is first shown according the censuses for the whole territory. For the 1869—1900 period the slow growth of the total number of the population is charac-teristic. Before the construction of the railway, Novo mesto stagnated, and the region colonized by German population (Kočevje) went on decreasing slowly. A rapid growth in the middle of the century and a quick decline at the end of the century took plače at Dvor and its sur-roundings, because there ironvvorks and forges had sprung up and then were given up. The 1900—1910 decennium was in the sign of the great emigration to America. In the difficult economic and social conditions during the two world wars the seasonal work stili went on, which had been characteristic for the preceding periods when people in masses had to go to work in the forests of Gorjanci and of Rog, to Croatia and Slavonia. Nevertheless the total number of the population stili increased in the 1910—1931 period. Hovvever, the emigration to other economically stronger Slovenian regions become more and more intensive because the local industrial capacities and non-agricultural activities were stili underdeveloped. Soon after the construction of the railway in 1894, there was s rise of Novo mesto and Straža, the only important industrial places. After the heavy losses during the second world war, the census in 1948 established, for the majority of localities, less population than in 1931. Already during the war the Germans of Kočevje emigrated to the Styrian region — from where the Slovenes had been deported by the Nazi authorities — and after the war across the Yugoslav frontier. That is why in the German villages of the district of Kočevje the population was reduced from 974 in 1931 to 456 in 1948. After 1948 population movements began, caused by the industrial revolution of the New Yugoslavia. At first the local industry and other non-economic branches could not yet afford vvork for ali the labour coming from the agrarian villages. For this reason the emigration from the greater part of the region to economically stronger Slovenian regions is stili going on. Of late years vvhen the industrial capacities at Novo mesto and Straža have consi-derably increased, people have been immigrating to these two localities or coming there to vvork from their homes by daily travelling. So the depopulation is more and more limited to the mountainous agrarian villages, lying remote from economic centres. Betvveen 1953 and 1960 particularly the surroudings of Škocjan and Šmarje were declining in population, as well as the district of Šentjernej, the mountainous villages of Podgorje and the plateau of Ajdovec. The grovvth in cadastral communities is shovvn in Map 1. GIBANJE PREBIVALSTVA NA OZEMLJU NOVOMEŠKEGA OKRAJA V LETIH 1869—1961 Gibanje prebivalstva lahko zasledujemo po matičnih knjigah. Vendar so najbolj zanesljivi viri ljudska štetja, ki so bila izvršena na našem ozemlju od leta 1869 naprej približno vsako deseto leto. Ozemlje sedanjega novomeškega okraja meri 2567,45 km2. Že v času fevdalizma je bilo močno izkoriščeno. Naseljenost je bila takrat sorazmerno zelo gosta in precej nad evropskim povprečjem. Obdelane zemlje je bilo več kot je je danes. V okolici Šentjerneja najdemo v gozdovih pod Gorjanci v nadmorski višini 350 do 400 m ozare, ki so značilni sledovi nekdanjih njiv. Obdelane so bile tudi take površine, ki jih danes zaradi slabe kakovosti tal ne obdelujejo več. Tako stanje je trajalo približno do druge polovice preteklega stoletja. Ob vdoru kapitalističnega družbenega reda to ozemlje zaradi skromnih rudnih bogastev in slabih prometnih zvez ni pritegnilo kapitalistov, da bi tu vlagali denar v gradnjo industrijskih objektov. Redke izjeme so le v dolini Save, n. pr. Radeče in Sevnica. Pač pa je postalo to ozemlje vse do prve svetovne vojne rezervoar za delovno silo, ki je odtekala v tujino, predvsem v ZDA in Nemčijo. Ker podatkov o emigraciji ni na razpolago, sem jo skušal ugotoviti tako, da sem primerjal prebivalstvo po ljudskih štetjih za vsako desetletje posebej in ga primerjal s številom, ki bi ga doseglo, če bi ostal doma ves prirodni prirastek. Ta seje gibal v drugi polovici 19. stoletja med 0,6% in 1 % letno. V obdobjih 1910— 1921 in 1931—1948 pa je bil nekoliko manjši zaradi izgub v obeh svetovnih vojnah, kar sem primerno upošteval. Po tabeli II. bi imel novomeški okraj leta 1961 okoli 270.000 prebivalcev in bi dosegla njegova povprečna gostota 105 ljudi na 1 km2. Tolika naseljenost je možna le na zelo rodovitnem svetu, kot sta n. pr. Vojvodina in Srem, ali pa tam, kjer je razvita industrija. Zemlja v našem okraju ni posebno rodovitna in je bila tu industrija do nedavna malo razvita. Zato je delovna sila odtekala leto za letom in seje število prebivalstva tu gibalo tako, kot to kaže tabela I. Iz primerjave obeh tabel je razvidno, daje bilo izseljevanje v teku že leta 1869. Posebno seje razmahnilo po letu 1880 in je trajalo do prve svetovne vojne. Zato je obtičalo prebivalstvo kljub izdatnemu prirodnemu prirastu pri številu 150.000. Izseljevanje je prišlo najbolj do izraza v Beli krajini (v današnjih občinah Črnomelj in Metlika), kjer je od leta 1880 domala vsako ljudsko štetje izkazalo nazadovanje. TABELA I. Prebivalstvo na ozemlju današnjega novomeškega okraja Občine 11869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 Brežice 20197 21569 22772 24093 25014 24647 24764 26034 25360 Črnomelj 20388 20825 19777 18240 16970 17553 16237 17105 16806 Metlika 8562 8608 8154 7782 7838 7773 7248 7378 6835 Novo mesto 38699 39881 41448 42301 41882 44478 43517 44931 45219 Sevnica 17168 17205 17252 17538 18563 18891 18858 19176 18649 Trebnje 16590 17184 17962 18274 18599 18768 19047 18530 17196 Videm-Krško 20870 21869 22907 22896 23811 24333 26384 27042 26133 Skupaj 142474 147141 150272 151124 152677 156443 156055 160196 156198 TABELA II. Kako bi prebivalstvo naraščalo, če se ne bi izseljevalo in če ne bi bilo žrtev dveh svetovnih vojn (račun na osnovi prirodnega prirastka) Občine 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 Brežice 20197 22000 24000 26000 28000 32000 35000 36000 38000 Črnomelj 20388 22000 24000 26000 28000 32000 35000 36000 38000 Metlika 8562 9400 10200 11000 11800 13400 14500 15000 15700 Novo mesto 38699 42000 46000 50000 54000 62000 68000 71500 75600 Sevnica 17168 18500 20000 21500 23000 27600 30000 31000 32800 Trebnje 16590 18400 19800 21200 22600 26400 29200 30100 31900 Videm-Krško 20870 22000 24000 26000 28000 32000 35000 36000 38000 Skupaj 142474 154300 168000 181700 195400 225400 246700 255600 270000 Upoštevani pri- 0,8% 0,8% 0,78% 0,7% 0,66% 0,52% 0,71% 0,7% rastek letno Bela krajina je v tem času preživljala hudo gospodarsko krizo. Trtna uš je uničila vinograde, pokrajina je ostala odmaknjena od prometnih zvez in je tod stekla železnica Novo mesto—Karlovac šele tik pred prvo svetovno vojno. Izseljevanje je tu postalo taka tradicija, da se njen vpliv čuti še danes, ko se domača delovna sila naprej izseljuje, medtem ko prihaja sem v novoustanovljena industrijska podjetja delovna sila iz sosednje Hrvatske. Z ozemlja današnjega novomeškega okraja seje letno izselilo: v obdobju 1869—1880 povprečno 700 ljudi, skupaj 7700 v obdobju 1881—1890 povprečno 800 ljudi, skupaj 8.000 v obdobju 1891—1900 povprečno 1100 ljudi, skupaj 11.000 v obdobju 1901—1910 povprečno 1000 ljudi, skupaj 10.000 Skupno seje v 41 letih (1869—1910) izselilo 36.700 ljudi, kar je dobra četrtina vsega prebivalstva. Kakšno škodo pomeni to v domačem gospodarstvu, si lahko predstavljamo, saj je bila to v glavnem delovna sila v najboljših letih (25 do 30 let). Največ se jih je izselilo v tem obdobju v ZDA; v Beli krajini skoraj ni družine, ki bi tam ne imela sorodnikov. Prva svetovna vojna je zavrla prekomorsko izseljevanje, vendar pa so povečana umrljivost in žrtve na fronti močno razredčile moško delovno silo. Povečano število •• • • • •• •• • • • •• Sevnica • • • • ••• . • • \ ••••' • •• • • . :• •• *.*• Vfrebnj e!*. *. •••i m • • • • • Gostota prebivalstva 1961.1. Metlika 50 ljudi 500 ljudi 5000 ljudi ■ . rojstev pa je kmalu zapolnilo nastalo vrzel. Vendar izkazuje ljudsko štetje leta 1931 le skromen porast in je prebivalstvo napredovalo le tam, kjer seje začela industrializacija (Krško, Novo mesto, Sevnica, Senovo, Krmelj). Izseljevanje se je namreč nadaljevalo, le da se je zdaj usmerilo v druge dežele (Kanado, Francijo) in v tiste kraje Slovenije, ki so se naglo industrializirali (na Jesenice, v Ljubljano in okolico). Tudi druga svetovna vojna je močno razredčila prebivalstvo. Zato izkazuje ljudsko štetje leta 1948 v primerjavi z letom 1931 padec. V naslednjih petih letih seje prebivalstvo dvignilo za približno 2,5%, kar bi govorilo za to, daje bila tradicija izseljevanja prekinjena. Zadnje ljudsko štetje leta 1961 pa kaže, da ta sodba ni točna. V zadnjih osmih letih je bilo izseljevanje celo večje kot kdajkoli pred prvo svetovno vojno. V obdobju 1910—1961 seje povprečno izselilo vsako leto: 1911 —1931 1000 ljudi, skupaj 21.000 (vključno izgube v 1. svetovni vojni) 1932—1948 760 ljudi, skupaj 12.920 (vključno izgube v 2. svetovni vojni) 1949—■ 1953 420 ljudi, skupaj 2.100 1954—1961 1625 ljudi, skupaj 13.000 Skupna izguba prebivalstva zaradi izseljevanja in vojnih žrtev je torej znašala v zadnjih 51 letih 49.000 ljudi. Pri tem moram poudariti, daje žrtve v vojni pretežno nadomestil povečan prirodni prirastek v povojnih letih. Izseljevanje delovne sile je že začelo ogrožati kmetijsko gospodarstvo v okraju. Mnogo zemlje ostaja neobdelane ali pa je zaradi pomanjkanja delovne sile slabo obdelana. To velja predvsem za hribovite predele. Preusmeritev kmetijstva na živinorejo ali gozdarstvo, delno tudi sadjarstvo, bo nujna posledica tega procesa. V občinah, ki izgubljajo delovno silo, upadajo s tem tudi dohodki za negospodarske ustanove kot so to n. pr. šole. Te so bile namreč do leta 1962 odvisne od sklada, ki se zbira iz dohodkov tam zaposlenih ljudi. Na boljšem so v tem oziru občine, ki v nje prihaja delovna sila, ker je razmerje med zaposlenimi in šoloobvezno mladino ugodnejše. Če računamo, da znašajo stroški osemletnega šolanja za enega otroka povprečno 250.000 dinarjev, potem so izdale občine našega okraja v zadnjih osmih letih za šolanje 13.000 ljudi, ki so se potem izselili, tri in pol milijarde dinarjev, ne da bi imele od tega neposredne koristi. Darovale so jih neprostovoljno krajem, kamor se je izselila izšolana mladina. Program perspektivnega razvoja okraja Novo mesto za razdobje 1961—1965 predvideva porast v industriji zaposlenih za skoraj 4000 oseb, v ostalih panogah gospodarske dejavnosti družbenega sektorja pa za nadaljnjih 4000 oseb. Vsako leto bi se torej povečalo število zaposlenih za 1800 ljudi. Hkrati pa predvideva program za leto 1965 157.700 prebivalcev, kar bi dalo letno povprečno le 300 ljudi prirastka. To pomeni, da bi se še nadalje izseljevala delovna sila iz hribovitih predelov. V prihodnjih letih lahko računamo z nadaljnjo koncentracijo prebivalstva v industrijskih središčih našega okraja. Ker pa ti ne morejo zaposliti vse razpoložljive 12 — Dolenjska 177 delovne sile, se bo ta še naprej izseljevala iz okraja, čeprav ne več v takem obsegu kot v obdobju 1953—1961. Plan dopušča letno odselitev okoli 800 ljudi pri prirod-nem prirastku 0,7%. V petih letih znese to 4000 delovnih ljudi. Stroške za njihovo osnovnošolsko izobrazbo v znesku ene milijarde dinarjev bi spet nosile tukajšnje občine. Prvotno sem imel namen sestaviti pregledne tabele o številu prebivalstva na področjih sedanjih matičnih uradov. Ker pa njihova razmejitev še ni ustaljena, sem se odločil za teritorialne enote katastrskih občin po zadnji upravni razdelitvi leta 1960. Pri tem sem pa naletel na težave, ker so nekatera naselja razdeljena na več katastrskih občin in tega ljudska štetja dosledno ne upoštevajo. Zato sem vse take »sporne kraje« z vsem prebivalstvom vedno prištel isti katastrski občini. Kot kriterij so mi rabile katastrske občine s kraji, ki jih navaja popis prebivalstva Slovenije leta 1931. Za lažjo uporabo priloženih tabel navajam seznam spornih naselij oziroma občin, ki sem jim priključil celotno prebivalstvo. Pri poimenovanju naselij sem se dosledno držal »Šifranta naselij občin in okrajev v LR Sloveniji« iz leta 1961. Razdeljena naselja, ki so v celoti vključena v naslednje upravne in katastrske občine. Občina Brežice Bregana: Nova vas pri Bregani, Obrežje, Rajec. Brezovica na Bizeljskem: Brezovica na Bizeljskem. Cerklje ob Krki: Cerklje ob Krki. Čatež ob Savi: Čatež ob Savi. črne: črne, Cundrovec. Dečna sela: Dečna sela. Dolenja vas: Dolenja vas, Sp. Pohanca. Drenovec pri Bukovju: Drenovec pri Bukovju. Koritno: Koritno, Ponikve. Križe: Križe. Krška vas: Krška vas, Župeča vas. Orešje na Bizeljskem: Bizeljska vas, Orešje na Bizeljskem. Rigonce: Rigonce. Stara vas—Bizeljsko: Stara vas. Šentlenart: Šentlenart. Velika Dolina: Cirnik, Vel. Dolina. Veliki Obrež: Dobova. Vrhje: Vrhje. Zakot: Zakot. Župelevec: Župelevec. Občina Črnomelj Gradac: Vranoviči. Koč. Bukova gora: Koč. Bukova gora. Krasinec: Cerkvišče. Občina Metlika Gradac: Gradac. Krasinec: Krasinec. Občina Novo mesto Ajdovec: Dol. Ajdovec. Cerovec: Vel. Cerovec. Črešnjice: Sr. Grčevje. Dobindol: Dobindol, Verdun pri Uršnih Selih. G. Orehovica: Cerov log. Gotna vas: Gotna vas. Gradišče: Gor. Maharovec. Herinja vas: Paka. Jurka vas: Drganja Sela. Lakovnice: Koroška vas. Mirna peč: Biška vas, Ivanja vas. Ostrog: Ostrog. Stare žage: Laze. Stranska vas: Birčna vas. Šentjernej: Gor. Brezovica. Gor. Vrhpolje: Drča. Ždinja vas: Golušnik. Bršljin: Bršljin. Občina Sevnica Kal pri Krmelju: Kal pri Krmelju. Pijavice: Gabrijele. Podboršt: Podboršt. Radež: Radež. Studenec: Arto, Zavratec. Šmarje: Orehovo. Šentjanž: Birna vas, Šentjanž. Tržišče: Malkovec, Tržišče. Žigrski vrh: Lončarjev dol. Občina Trebnje Bistrica pri Mokronogu: Brinje. Čatež: Razbore. Mirna: Mirna, Stara gora. Selo pri Mirni: Selo pri Mirni. Trebelno: Trebelno. Tržišče: Bruna vas. Občina Videm-Krško Kostanjek: Kostanjek. Senovo:Senovo. Stolovnik: Stolovnik. Brestanica: Brestanica. Krško I. (del): Krško. Stara vas-Videm: Stara vas-Videm. Cerklje: Mrtvice, Vihre. Leskovec: Leskovec. Orehovec: Orehovec. Ravne: Brezovska gora. Senuše: Brezje pri Senušah, Drenovec pri Leskovcu. Smednik: Gmajna, Smednik. Stari grad pri Vidmu: Sp. Libna, Stari grad pri Vidmu. Vel. Mraševo: Vel. Mraševo. Vel. Podlog: Pristava pri Leskovcu. Kratka analiza prebivalstva v upravnih občinah novomeškega okraja Občina Brežice S površino 26.806 ha (z vso k. o. Dolenja vas 27.106 ha) obsega 60 k. o. in 113 naselij. Povprečna naseljenost znaša leta 1961 93,2 preb. na 1 km2. Katastrske občine so posebno na levem bregu Save zelo majhne. Marsikatera izmed njih ima eno samo naselje. Večje k. o. so na desnem bregu Save in obsegajo nekatere tudi po 8 naselij. Naselij z več kot 200 prebivalci je 49 ali 43,4%. To je izredno visok delež v primeri z ostalimi občinami našega okraja. Prebivalstvo sedanje brežiške občine je do 1. svetovne vojne enakomerno naraščalo. Če izračunamo prirodni prirastek, se pokaže, da se je do tega časa od tod izselilo okrog 3000 ljudi. Vzrok za padec prebivalstva, ugotovljen leta 1931, so delno izgube v L svetovni vojni, delno pa izseljevanje, predvsem v Zagreb, ki je začel pritegovati delovno silo tudi iz okolice Brežic. Popis leta 1948 je izkazal skoraj nespremenjeno število ljudi. Če upoštevamo prirodni prirastek, znaša izguba v tem času okoli 3500 oseb. Koliko je bilo žrtev v drugi svetovni vojni in kolik obseg je zajelo izseljevanje, bi morala ugotoviti posebna študija. Leta 1953 so našteli več prebivalstva kot leta 1948. V poslednjih osmih letih pa je to nazadovalo od 26.034 na 25.360 ljudi, ker se pač tu ni razvila industrija v večjem obsegu in je zato odhajala delovna sila drugam. Če upoštevamo prirodni prirastek, se je ta čas izselilo okrog 2000 ljudi. V celotnem obdobju 1869—■ 1953 seje prebivalstvo povečalo v 41 katastrskih občinah. Posebno je naraslo v bližini železniške proge Zidani most—Zagreb, pa tudi povsod na desnem bregu Save, kjer je pretežno ravninski svet, z izjemo k o. Stojanski vrh. Najbolj seje dvignilo v k. o. Brežice (za 246%) in v k. o. Šentlenart (za 240%). V istem času je prebivalstvo nazadovalo za 25% v hribovitem svetu (k. o. Bukovje, Okljukova gora, Križe, Stojanski vrh) in skoraj za 50 % v nekaterih k. o. ob hrvaški meji (k. o. Jereslavec, Rakovec, Slogonsko). Vzrok je bilo izseljevanje in delno izgube v drugi svetovni vojni. Od 1953 do 1961 je prebivalstvo močno naraslo le v k. o. Brežice (skoraj za 44%) in v k. o. Trnje (za 22%). Skromen dvig izkazuje razen tega 14 k. o. v okolici Brežic, ob železniški progi proti Vidmu in na desnem bregu Save k. o. Bregana. Povsod drugod je prebivalstvo upadlo, in sicer posebno občutno (10 do 18%) na hribovitem svetu. Hkrati se je njegova struktura močno spremenila. Leta 1953 seje še 15.805 ljudi (60,7%) preživljalo s kmetijstvom, leta 1961 le 12.856 (49,9%), industrija je to leto preživljala 1823 ljudi ali 7,2% prebivalstva. Ti podatki najbolj jasno obrazlože vzroke upadanja v zadnjih osmih letih. Delovna sila je odhajala z doma. Daje bila ta predvsem stara 18 do 24 let, dokazuje izredno majhen delež ljudi te starosti (9,7%). Ljudi teh letnikov je v novomeškem okraju 10,9%, v občinah, kamor prihaja delovna sila, pa precej več (n. pr. na Jesenicah 12,7%, v Kranju 12,8%, v občini Ljubljana-Moste 13,8%). Brežiška občina ima v primeri z industrijsko razvitimi občinami sorazmerno malo ljudi tudi v starosti 25 do 44 let (Brežice 26,4%, Jesenice 29,1%, Kranj 29,2%, Ljubljana-Moste 29,9%). Če bi odšteli še tisto delovno silo, ki tu sicer biva, a je zaposlena drugje, bi bila razlika še bolj občutna. Vsa ta dejstva podpirajo zahtevo po industrializaciji brežiške občine. TABELA III. Gibanje prebivalstva po katastrskih občinah na ozemlju brežiške občine «P' K. o. Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij 1869 100% 1953 100% % kmet. 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 % preb. 1953 % preb. 1961 preb. 1961 1. Križe — del 547 511 519 498 530 540 443 437 357 80 82 81 2. Orešje 533 597 566 559 606 539 533 557 496 104 89 81 3. Bukovje 223 221 220 242 221 199 177 166 139 75 84 78 4. Drenovec 452 461 478 584 596 520 493 452 361 100 80 75 5. Brezovica 328 329 336 340 337 306 310 290 258 88 89 95 6. Sušica 624 718 732 810 817 752 734 747 687 120 92 74 7. Podgorje 381 396 372 400 414 401 406 430 358 113 83 93 8. Pavlova vas 444 447 477 517 530 463 377 397 327 89 82 78 9. Silovec 103 106 106 125 102 81 96 85 69 82 81 85 10. Sromlje 202 196 218 226 219 184 210 218 177 108 81 71 11. Zg. Pohanca 171 163 171 184 205 180 192 163 143 95 88 82 12. Oklukova gora 146 153 142 163 148 134 114 109 101 75 93 88 Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij 100% 100% št. °- 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 % preb. 1953 % preb. 1961 13. Arnovo selo 210 248 215 288 345 318 321 319 314 152 98 14. Volčje 152 154 199 228 229 210 163 188 179 124 95 15. Curnovec 226 272 288 306 340 267 204 197 166 87 84 1 6. Blatno 263 282 292 283 279 237 254 241 205 92 85 17. Dednja vas 254 250 274 271 280 254 302 289 254 114 88 18. Pišece 454 475 440 443 462 483 542 547 506 120 92 19. Brezje 104 127 119 106 132 126 139 132 100 127 76 20. Vitna vas 367 344 339 427 425 384 340 342 269 93 79 21. Stara vas 620 643 647 666 617 611 570 572 556 92 97 22. Župelevec 168 195 231 208 233 231 256 243 222 145 91 23. Bojsno 286 286 296 320 314 259 284 305 292 107 96 24. Piršenbreg 293 274 311 341 361 353 327 329 302 112 92 25. Globoko 263 284 325 383 381 392 346 378 365 144 96, 26. Mali vrh 160 154 220 213 250 241 267 282 293 176 104 27. Dečno selo 216 239 219 247 325 312 348 319 306 152 96 28. Artiče 393 422 342 344 355 336 365 372 342 95 92 29. Dolenja vas 409 493 455 458 411 419 388 399 413 97 103 30. Zg. Obrež 146 149 157 158 163 158 170 166 172 114 104 31. Sentlenart 245 206 235 346 421 595 716 833 853 340 102 32. Brežina 345 394 486 502 597 701 710 760 755 220 99 33. črne 216 238 250 252 321 330 360 391 396 181 101 34. Bukošek 322 348 313 278 280 253 295 301 314 93 104 35. Sela 385 419 533 549 603 572 537 554 591 144 107 36. Slogonsko 339 314 323 330 236 211 187 188 164 55 87 37. Vrhje 167 156 164 201 364 327 296 277 251 166 91 38. Jereslavec 317 316 335 320 262 220 173 169 152 53 90 39. Rakovec 125 113 112 104 109 112 81 79 70 63 89 40. Kapele 253 319 361 342 333 304 241 257 249 102 97 41. Podvinje 126 126 154 147 162 162 157 143 129 113 90 42. Gaberje 355 394 387 412 424 568 519 458 446 129 93 43. Vel. Obrež ' 394 458 503 523 518 608 587 786 832 199 106 44. Rigonce 169 175 ■ 175 151 147 136 201 181 185 107 107 45. Loče 229 253 279 296 254 254 242 251 255 110 102 46. Mihalovec 305 314 350 370 393 425 393 346 353 113 102 47. Mostec 216 204 226 235 223 221 212 218 224 101 103 48. Trnje 71 76 82 90 132 120 160 186 227 262 122 49. Zakot 114 112 142 166 192 221 229 266 252 233 95 50. Brežice 740 996 1058 1164 1269 1229 1349 1823 2625 246 144 51. Krška vas - del 1177 1285 1486 1512 1454 1434 1552 1612 1521 137 94 52. Cerklje — del 717 709 827 907 952 881 920 1163 952 162 82 53. Bušeča vas 429 443 534 584 653 641 643 657 562 153 85 54. Stojanski vrh 374 371 395 416 403 373 350 358 274 96 76 55. Globočice 381 431 444 449 463 486 488 472 420 124 89 56. Čatež 538 552 602 650 600 609 684 759 738 141 97 57. Čerina 405 450 469 496 530 557 535 529 521 105 98 58. Vel. Dolina 626 734 721 761 808 824 780 846 803 135 95 59. Koritno 266 288 263 351 361 374 388 369 330 139 99 60. Bregana 713 786 857 897 933 963 1106 1131 1187 159 105 % kmet. preb. 196! 61 73 55 64 55 50 82 90 77 69 76 64 45 40 62 52 52 54 22 32 36 57 42 77 85 86 69 70 65 38 ■ 24 46 66 52 45 27 27 4 49 60 60 77 79 46 36 32 72. 44 Občina Črnomelj Meri 48.597 ha in obsega 48 katastrskih občin z 186 naselji. Leta 1961 je znašala povprečna naseljenost 34,6 prebivalca na km2. Katastrske občine so večinoma zelo velike (preko 1500 ha) in imajo nekatere tudi po 10 naselij. Naselij z več kot 200 prebivalci je bilo leta 1961 12 (6,5% vseh), leta 1869 pa še enkrat več. Prebivalstvo je od leta 1869, ko je štelo 20.388 ljudi, do leta 1880 naraslo komaj na 20.825 ljudi. Tok izseljevanja je namreč takrat Belo krajino že močno zajel in se je v tem času izselilo iz območja današnje črnomaljske občine nad 1000 ljudi. V naslednjem desetletju se je izseljevanje podvojilo in je tako ostalo do prve svetovne vojne. Zato je nazadovalo prebivalstvo tako, da je leta 1880 štelo le še 16.970 ljudi. Cenijo, da je bilo izseljencev v obdobju 1869—-1910 več kot 7000. Vzrok izseljevanja je bila razen že omenjene trtne uši tudi slaba, izčrpana zemlja, ki je vedno manj rodila. Razen tega je spretna reklama agencij raznih paroplovnih družb izvabljala v Ameriko tudi ljudi, ki jim doma ni bil ogrožen obstanek. Po prvi svetovni vojni je izseljevanje v ZDA domala prenehalo in ugotavlja štetje 1931 celo skromen porast prebivalstva na 17.553 ljudi kljub izgubam v prvi svetovni vojni. Izseljevanje se je usmerilo drugam, ker je bila pot v ZDA zaprta. Tudi druga svetovna vojna je razredčila prebivalstvo. Nekaj kočevarskih naselij je izgubilo vse ljudi (k. o. Golobinjek, Kočevska Bukova gora, Kleč, Stale), drugod pa j e prebivalstvo občutno nazadovalo (k. o. črmošnjice, Planina, Mavrlen, Vinji vrh). Od 1948 do 1953 je prebivalstvo sorazmerno hitro naraščalo od 16.237 na 17.105 ljudi. To je gotovo posledica povečanega prirodnega prirastka, kar je reden pojav po vsakem večjem nazadovanju zaradi vojne ali epidemij. Sklepamo, da je ta čas preseljevanje prenehalo. Od 1953 do 1961 je delovna sila ponovno odtekala in je prebivalstvo nazadovalo na 16.805 ljudi. Računamo, daje ta čas odšlo skoraj 2000 ljudi, povprečno 250 letno, kar presega najintenzivnejše izseljevanje konec 19. stoletja (letno ca. 200 ljudi). Že itak zelo redka povprečna naseljenost (42 ljudi na km2 leta 1869) je leta 1961 padla na 34,6 ljudi in je sedaj med najnižjimi v Sloveniji. Med 1869 in 1953 so močno nazadovale vse hribovite k. o.; tu seje ponekod preb. skrčilo za polovico, medtem ko so se štiri že omenjene k. o., kjer so bivali kočevski Nemci, popolnoma izpraznile. Prebivalstvo se je povečalo le v petih k. o.: v k. o. Bedenj in Griblje zelo skromno, močno pa v k. o. Črnomelj, Loka pri Črnomlju in Dobliče. V času med 1953 in 1961 se delno obnovi prebivalstvo v nekdaj kočevarskih k. o. (Planina, Blatnik pri Črmošnjicah, Stale), medtem ko še nadalje narašča v k. o. Črnomelj, Dobliče in Loka pri Črnomlju. Razen tega izkazujeta nekaj več ljudi tudi k. o. Semič in Kot pri Semiču. Povsod drugod pa prebivalstvo nazaduje, zlasti ob Kolpi, od koder se močno izseljuje. Leta 1953 je bilo na ozemlju črnomaljske občine 11.545 kmečkega prebivalstva (67,5%), aprila 1961 pa le še 9270 (55,1 %). V osmih letih je torej upadlo za 12,4% in komaj še nekoliko presega polovico vseh ljudi. Na razvoj industrije opozarja 10,5% prebivalstva, ki živi od nje; njegov delež izstopa še bolj, če upoštevamo 4,2% ljudi, ki žive od rudarstva. Vendar industrija doslej ni mogla zaposliti vse razpoložljive delovne sile in je ta v zadnjih osmih letih pospešeno odhajala drugam. To zlasti kažejo podatki o starostnih kategorijah: od 7 do 13 let starih je bilo leta 1961 17,7% vsega prebivalstva, od 18 do 24 let starih pa le 10,4%. V občini je sorazmerno visok odstotek novorojenih (1,9%, povpreček v Sloveniji znaša 1,7%). Ge bo uspelo industriji delovno silo zaposliti doma, bo dal prihodnji popis prebivalstva bolj razveseljivo sliko kot leta 1961. TABELA IV. Gibanje prebivalstva po o. k. na ozemlju črnomaljske občine Zap. K n Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij 100% ioo% kmet. v. JS.. O. 1 ~ ^ ~ ^ ^ ^ ^ ^ < o/. O/, nreh nreh Št. ^ 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 % preb, % preb. 1953 1961 preb. 1961 l. Stale 176 167 156 180 196 151 — 6 9 3 150 2. črmošnjice 390 457 403 418 412 360 202 271 245 69 90 30 3. Pribišje 428 442 421 385 333 437 350 381 343 89 90 51 4. Štrekljevec 776 800 751 665 620 611 576 536 512 ■ 69 95 81 5. Sodji vrh 245 244 224 189 196 220 183 179 138 73 77 90 6. Črešnjevec 487 482 474 430 381 357 351 358 299 73 83 86 7. Vinji vrh 402 4ll 383 365 331 405 312 339 324 84 95 61 8. Semič lll6 1156 1117 1005 I00l 1047 853 953 1039 85 109 37 9. Brezje/Vinj. v. 222 229 202 186 173 175 170 163 148 • 74 91 81 10. Kot pri Sem. 399 440 417 374 365 399 405 373 439 93 117 39 ] l. Blatnik/črmoš. 145 163 154 145 I4l 102 4 7 27 5 243 77 12. Golobinjek 43 57 62 60 46 91 — - — — — — 13. Planina 96 228 219 176 178 296 49 37 89 38 240 22 M. Kleč 170 182 147 127 104 103 — — 3 — — — 15. Petrova vas 521 534 515 431 384 453 385 393 351 75 89 57 16. Gradec — del 157 162 157 145 148 171 140 144 113 92 78 50 17. Črnomelj 1071 1055 1086 H36 987 1403 1694 1920 2326 180 121 10 18. Talčji vrh 918 924 844 737 694 731 655 725 704 79 97 44 19. K. Bukova gora 164 150 138 I44 120 89 — — — • — . — 20. Dol. Podgora 324 334 355 285 195 180 157 160 140 49 87 a i 21. Mavrlen 610 612 563 529 565 407 284 320 326 52 102 52 22. Dobliče] 486 479 461 415 375 502 585 658 769 135 117 21 23. Loka pri črnom .580 633 634 606 576 760 795 911 988 157 108 29 24. Zastava 179 178 160 129 122 143 121 127 114 71 90 79 25. Krasinec — del 174 144 I4l 146 143 156 126 128 114 73 89 82 26. Griblje 476 502 478 463 441 499 498 521 444 109 85 88 27. Bedenj 272 300 298 297 273 306 310 277 271 102 98 75 28. Tribuče 301 316 322 291 253 287 256 291 295 97 101 67 29. Butoraj 260 245 240 228 215 222 207 219 209 84 95 54 30. Golek 453 436 407 352 349 293 333 333 310 73 93 71 31. Tanča gora 604 509 448 416 368 397 393 394 364 65 92 74 32. Dragatuš 821 840 809 759 679 708 636 693 665 84 96 64 33. Belčji vrh 479 449 397 388 378 334 323 335 298 70 89 72 34. Adlešiči 750 755 728 705 714 718 723 720 640 96 88 73 tP' K. o. Stanje prebivalstva 1869 1880 1890 1900 po podatkih ljudskih štetij 1910 1931 1948 1953 1961 1869 100% % preb. 1953 1953 100% %preb. 1961 % kmet. preb. 1961 35. Bojanci 273 231 264 220 203 161 139 147 110 54 75 92 36. Hrast pri Vin. 384 370 332 318 291 293 289 273 264 71 89 82 37. Nova lipa 314 296 267 248 248 225 244 252 225 80 97 89 38. Stara lipa 378 355 306 278 249 228 226 232 200 61 86 84 39. Stari trg ob Kolpi 599 625 617 518 482 373 328 346 299 58 86 59 40. Sodevci 141 142 128 142 115 92 86 90 80 64 89 96 41. Radenci 332 354 354 314 228 246 247 246 163 74 66 84 42. Sinji vrh 721 798 733 623 523 428 353 566 338 51 92 91 43. Damelj 208 202 196 163 157 151 137 133 113 64 85 89 44. Učakovci 607 625 552 495 495 399 389 421 408 69 97 79 45. Vinica 739 800 736 703 721 669 704 690 614 93 89 61 46. Preloka 853 874 829 769 677 670 671 618 554 72 90 88 47. Marindol — — — — — — 313 324 288 — 89 84 48. Zuniči 144 138 152 142 125 105 89 95 94 66 99 96 Občina Metlika To je ena najmanjših občin v Sloveniji. Meri 10.837 ha in obsega 19 k. o. z 59 naselji. Prevladujejo manjša naselja; le 7 izmed njih ima nad 200 prebivalcev. Leta 1869 je bivalo na ozemlju sedanje metliške občine 8562 prebivalcev ob povprečni naseljenosti 79 ljudi na km2, kar je precej preseglo slovenski povpreček (50). Takrat je bilo 15 naselij, ki so imela nad 200 ljudi. Če bi ostal prirodni prirastek doma in ne bi bilo izgub v obeh svetovnih vojnah, bi danes živelo v občini okoli 1 5.700 preb. ali 142 na km2. Tega pa seveda ne dopuščata ne kakovost tal ne zaostali način obdelave zemlje. Skupno seje izselilo do prve svetovne vojne okoli 4600 ljudi, zatem pa v stari Jugoslaviji zaradi slabih življenjskih pogojev še nadaljnjih 2000, kar je za tako majhno ozemlje izredno mnogo. Popis leta 1948 ugotavlja komaj 7248 ljudi. IJpadek je predvsem posledica izgub v drugi svetovni vojni. Izseljevanje v tujino je sicer prenehalo, začelo pa se je v industrijsko razvite kraje Slovenije in ostale Jugoslavije. Do leta 1953 je prebivalstvo sicer naraslo na 7378 ljudi, kar pa je manj kot je znašal prirodni prirastek. Izseljevanje se je torej nadaljevalo in je zajelo letno povprečno 70 ljudi. Ob popisu aprila 1961 je bilo v občini le 6835 prebivalcev, tako daje bila tu povprečna naseljenost (62,8 na km2) močno pod povprečjem v Sloveniji (80) in tudi v Jugoslaviji (73). V tem osemletnem obdobju je izseljevanje ponovno naraslo. Zajelo je okrog 1100 prebivalcev, letno 125 oseb, kar je toliko, kot v desetletju 1880—-1890, ko je doseglo višek. Da so si poiskali zaposlitve drugod predvsem mladi ljudje, kaže starostna struktura v občini. Leta 1961 je bilo otrok v starosti 7 do 13 let 14,1%, kar presega povpreček v novomeškem okraju (13,2%) in v LRS (13,0%); od 18 do 24 let starih je bilo 11,1% (v okraju 10,9%, v LRS 11,3%), od 25 do 44 let starih pa je bilo 23,9% (v okraju 25%, v LRS 27%). Šele poslednji čas se lahko zaposluje delovna sila v novoustanovljenih industrijskih obratih v Metliki in je zato 18 do 24 let starih A" Karta II . * I š ljudi tu nekoliko več. Otrok do 7 let starosti pa je bilo le 1 1,8%, kar je močno pod povprečjem novomeškega okraja (13,1%). Razlaga je enostavna: upad rojstev je posledica odhajanja ljudi v starosti 25 do 44 let. Padec prebivalstva v zadnjih osmih letih izkazujejo vse k. o. z izjemo Metlike, ki zajema kar 25% vsega prebivalstva. V primeri z Metliko nima nobena občina v našem okraju tako izrazitega središča. Leta 1953 seje preživljalo s kmetijstvom 5087 ljudi (69% prebivalstva) in je število do leta 1961 padlo na 3771 (55,2%). Nasprotno je industrijskega prebivalstva 12,4%. V tem oziru pripada metliški občini prvo mesto v novomeškem okraju, kjer znaša povpreček le 10,3 %. Tako prehaja ta občina iz izrazito agrarnega gospodarstva v industrijsko. Ali je sedaj od tod že prenehala odhajati delovna sila, bo pokazalo prihodnje ljudsko štetje. TABELA V. Gibanje prebivalstva po katastrskih občinah na ozemlju metliške občine ir K. o. Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1869 100% % preb. 1953 1953 100% % preb. 1961 % kmet. preb. 1961 1. Dole 472 453 418 425 438 397 358 374 281 79 75 78 2. Sekuliči — — — . — — 152 92 85 59 ■ — 68 81 3. Hrast pri Jugor. 445 478 456 445 457 388 348 348 307 78 88 66 4. Bušinja vas 677 649 636 624 679 627 546 555 485 82 87 66 5. Lokvica 512 507 500 489 462 411 420 406 342 79 84 73 6. Grabrovec 304 258 214 207 194 211 220 234 170 77 73 90 7. Bojanja vas 445 425 387 386 372 310 268 257 245 58 95 90 8. Radoviča 429 455 448 450 462 395 363 389 324 91 83 73 9. Slamna vas 293 296 262 225 216 230 221 196 181 67 92 89 10. Drašiči 632 655 604 526 521 506 467 470 413 74 88 85 11. Božakovo 453 454 348 290 341 310 315 308 276 68 90 69 12. Radoviči 133 141 158 130 148 134 131 123 109 92 89 51 13. Rosalnice 514 503 441 387 443 475 375 406 347 79 85 63 14. Metlika 1331 1438 1487 1443 1425 1426 1504 1438 1675 108 116 20 • 15. Primostek 359 381 372 360 343 368 311 303 286 84 94 82 16. Dobravice 226 249 224 232 209 222 190 203 201 90 99 76 17. Gradac — del 581 480 407 385 409 458 404 566 509 97 90 17 18. Podzemelj 454 463 491 485 440 478 433 445 415 80 93 72 19. Krasinec — del 302 323 301 293 279 275 282 272 210 90 77 90 Občina Novo mesto Po priključitvi občine Žužemberk (z izjemo k. o. Sela Šumberk, ki spada sedaj pod občino Trebnje) meri 75.951 ha in obsega 7! k. o. s 355 naselji. Povprečna gostota leta 1961 znaša 59,5 ljudi na km2. Velikost k. o. je zelo različna. Velike k. o. so v območju Gorjancev in Kočevskega Roga (Vrhpolje 2851 ha, Podturn 2467 ha, Podstenice 4021 ha), zelo majhne pa so Novo mesto (260 ha), Ragovo (189 ha), Kandija (241 ha) in Šmihel pri Novem mestu (337 ha). Sorazmerno mnogo naselij z manj kot 100 prebivalci dokazuje močno razdrobljenost naselitve, kar ustreza razgibani oblikovitosti ozemlja. Nad 200 prebivalcev je imelo leta 1869 le 24 naselij (6,8% vseh), medtem ko jih je zadnji popis leta 1961 ugotovil že 35. Izmed njih je kar 22 takih naselij s skupaj 15.668 prebivalci v območju Novega mesta in Straže (Novo mesto, Bršljin, Žabja vas, Šmihel pri N. m., Irča vas, Cegelnica, Ločna, Dol. Kamence, Gotna vas, Regrča vas, Vavta vas, Prečna, Smolenja vas, Potov vrh, Birčna vas, Stranska vas, Otočec, Podturn, Dol. Straža, Gor. Straža, Podgora in Dol. Toplice). Prebivalstvo je od leta 1869 (38.699 ljudi) do leta 1900 (42.301) rahlo naraščalo. Potem je do leta 1910 (41.882 ljudi) nazadovalo, ker seje v tem obdobju izselilo več kot 7000 ljudi zlasti iz območja Suhe krajine in Gorjanskega Podgorja. Leta 1931 so našteli 44.478 prebivalcev. V primerjavi z drugimi občinami našega okraja je to znatno povečanje. Leto 1948 pa je izkazalo skoraj 1000 ljudi manj predvsem zaradi velikih izgub v drugi svetovni vojni in odhoda kočevskih Nemcev iz nekaterih robnih vasi (Podstenice, Smuka). Najbolj je prebivalstvo nazadovalo v Poljanski dolini (Poljane, Stare žage) in v Žužemberku. Do leta 1953 naraste prebivalstvo za 1400 oseb. To povečanje pa se omejuje v glavnem le na Novo mesto in Stražo ter njuno bližnjo okolico. V ostalih k. o. je ostalo število ljudi domala isto. Za dobo 1953—-1961 je značilna pospešena koncentracija prebivalstva v Novem mestu in Straži ter njuni okolici (k. o. G. Straža, Prečna, Bršljin, Novo mesto, Gotna vas), kjer so našteli ob zadnjem popisu 2700 ljudi več (25%). Prebivalstvo seje močno namnožilo tudi v k. o. Šentjernej (za 8 %), Brezova reber (9 %), Otočec (8%), Poljane (14%) in Podstenice (7%), le do 3 % pa v k. o. Mirna peč, Daljni vrh, Družinska vas, Brusnice, Smolenja vas, Stopiče, Stranska vas in Dobindol. Vse ostale k. o. pa so nazadovale, in sicer v hribovitih predelih kar do 20 % (Žvirče, Hinje, Ajdovec, Globodol, Žaloviče, Stara vas, Orehovec, Vinja vas) ali pa še bolj (Zbure, Zagrad, Tomažja vas, Zajčji vrh). Novo mesto, Straža in Šentjernej torej niso mogli zaposliti vse razpoložljive delovne sile in je ta odhajala z doma posebno iz kmetijskih naselij, kot to dokazujejo statistični podatki iz leta 1953 in 1961. Tako so nazadovale vse k. o., v katerih je bilo leta 1953 nad 70% kmetijskega prebivalstva, medtem ko so napredovale vse tiste k. o., kjer je bilo to prebivalstvo v manjšini. Zanimiv primer je k. o. Šentjernej. Leta 1953 je štela 1352 prebivalcev in seje od teh preživljalo s kmetijstvom 874 ali 64,6%. Do leta 1961 je prebivalstvo naraslo na 1458 ljudi in je bilo kmetov le še 708 ali 47,9%. V novomeški občini je v letih 1953—1961 padlo kmetijsko prebivalstvo od 27.248 na 21.562 ali od 60,5% na 47,9%. Kljub temu je tu delež industrijskega prebivalstva (11,8%) še vedno daleč pod povprečjem v Sloveniji (20,6%). Po priključitvi večine prejšnje žužemberške občine je namreč dobila novomeška občina 3634 kmetijskega in le 193 industrijskega prebivalstva. Z gozdarstvom se preživlja 2,6% prebivalstva. Ta odstotek bi bil precej višji, če bi prišteli še one kmetovalce, ki jim je gozd glavni vir dohodka. Novomeška občina ima zelo visok odstotek otrok do 7. leta (14,1%), kar je nad povprečjem v našem okraju (13,1 %) in v LRS (12,7%). Nasprotno pa odstotek otrok od 7. do 13. leta (12,8%) zaostaja za povprečjem v okraju, ki znaša 13,2%. Delež prebivalstva v starosti 18 do 44 let sicer preseže (37,8%) povprečje v okraju (36,1%), vendar zaostaja za republiškim povprečjem (LRS 38,8%). To dokazuje, da je razvoj industrije, ki tu zaposluje predvsem ljudi teh starosti, hitrejši kot v ostalih občinah okraja, dasi še vedno zaostaja za povprečjem v LRS, da niti ne omenjamo občin Jesenice in Kranj, kjer je ljudi te starosti 41,8% oziroma 42% vseh prebivalcev. Največje mesto Dolenjske Novo mesto zavzema k. o. Novo mesto, Kandijo, Ragovo in Šmihel, ki imajo skupaj 1027 ha površine. Podrobnejše spremembe obravnava v knjigi članek »Rast prebivalstva novomeške pokrajine po letu 1869«. V novejšem času vpliva Novo mesto na rast prebivalstva tudi v k. o. Bršljin, Smolenja vas, Otočec, Daljni vrh, Prečna, Gotna vas, Stopiče, Stranska vas in Mirna peč. Mirno lahko trdimo, da živi danes od zaposlitve v Novem mestu že več kot 10.000 ljudi. Prebivalstvo Novega mesta je od leta 1869—1953 naraslo za 176,6% ali letno povprečno za 2,1 %, od leta 1953—-1961 pa za 31,1 % ali skoraj za 4% vsako leto. Verjetno bo v prihodnjih letih naraščalo še hitreje. Na območju njegovih štirih k. o. je le še 399 ali 4,8 % kmečkega prebivalstva. Vendar živi od industrije komaj 1428 ali 17% vseh ljudi. V novomeške tovarne namreč prihaja delovna sila predvsem iz okoliških naselij in se dnevno vrača domov. Po poklicni strukturi je torej Novo mesto še vedno pretežno upravno in kulturno naselje. TABELA VI. Gibanje prebivalstva po k. o. na ozemlju novomeške občine 7fP- k o Stanje prebivalstva p >o podatkih ljudskih štetij 1869 100% 1953 100% % kmet. št. rs- 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 % preb. 1953 % preb. 1961 preb. 1961 1. Gornji Križ 276 304 315 292 261 296 294 280 241 101 86 83 2. Reber 267 281 250 ! 260 235 242 249 237 207 89 87 83 3. Žužemberk 1265 1307 1286 1208 1111 1032 795 850 825 67 97 48 4. Šmihel pri Žuž. 883 933 884 866 831 849 887 833 669 94 81 63 5. Zvirče 784 845 862 815 693 695 717 688 552 85 80 88 6. Hinje 450 454 431 437 411 363 315 333 285 74 85 74 7. Sela pri Hinjah 597 602 620 596 508 544 527 528 414 88 78 91 8. Vel. Lipje 398 448 440 408 390 394 345 333 300 84 90 85 9. Stavča vas 463 537 591 474 416 501 530 522 463 113 89 48 10. Dvor 987 989 978 834 872 819 707 759 694 77 91 52 11. Ajdovec 652 681 710 709 659 696 659 661 573 101 87 78 12. Brezova reber 137 156 157 155 132 154 103 102 111 74 109 77 13. Gor. Polje 314 338 343 416 426 433 414 428 401 136 96 34 14. Gor. Straža 508 521 534 620 582 607 623 785 1054 154 134 22 15. Prečna 634 686 710 707 677 727 732 824 954 130 116 27 16. Globodol 460 459 501 482 447 442 418 411 348 89 85 75 17. Golobinjek 570 603 639 601 573 629 568 555 537 97 97 64 Zr K. o. Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1869 100% % preb. 1953 1953 100% %preb. 1961 % kmet. preb. 1961 18. Mirna peč 717 746 731 784 786 907 930 973 986 136 101 47 19. Hmeljčič 568 567 568 578 585 545 513 509 498 90 98 69 20. Zagorica 642 670 679 718 753 720 677 649 633 101 95 71 21. Daljni vrh 536 511 563 567 600 566 527 560 576 104 103 41 22. Bršljin 545 600 671 621 648 762 1111 1013 1245 186 123 14 23. Zdinja vas 422 486 520 482 508 524 536 571 563 135 98 59 24. Crešnjice 25. Novo mesto 1 435 423 428 434 417 496 450 459 402 105 88 73 26. Ragovo 27. Kandija 28. Šmihel pri N. m.' r 2959 2907 3034 3652 4200 5291 5339 6228 8189 210 131 5 29. Gotna vas 401 434 458 478 451 539 575 613 729 153 119 10 30. Stopiče 416 419 458 477 451 505 509 512 527 123 103 45 31. Zajčji vrh 420 448 499 509 515 504 551 521 454 124 78 64 32. Hrušica 253 245 277 294 254 284 271 252 243 100 96 68 33. Cerovec 562 602 631 758 679 697 699 705 634 125 90 74 34. Težka voda 257 277 276 281 312 291 300 310 291 120 94 55 35. Lakovnice 385 390 429 462 408 448 417 415 413 108 99 73 36. Stranska vas 401 486 481 543 505 609 503 620 635 154 102 40 37. Vel. Podljuben 506 497 558 611 567 578 539 555 533 110 96 55 38. Jurka vas 826 947 987 1078 1064 1164 1075 1100 1096 133 100 35 ' 39. Toplice 389 435 459 429 372 443 396 485 545 125 112 23 40. Podturn 1011 1026 994 990 945 1078 1076 1189 1108 118 93 47 41. Smuka 47 61 56 52 48 28 — — — — — — 42. Podstenice 145 132 121 121 113 114 — 15 16 10 107 — 43. Poljane 441 428 393 363 316 292 192 188 215 43 114 42 44. Stare žage 541 519 517 488 393 402 224 211 202 39 96 26 45. Dobindol 721 697 829 828 827 924 900 973 990 135 102 39 46. Vinja vas 637 647 643 669 568 688 599 589 512 92 87 78 47. Herinja vas 332 342 346 352 334 312 332 298 257 90 87 82 48. Otočec 315 282 334 382 331 340 390 370 399 177 108 42 49. Zaloviče 545 570 569 583 587 569 590 581 497 107 85 71 50. Zbure 830 838 883 865 883 851 913 863 684 104 79 87 51. Zagrad 737 736 746 817 691 610 662 661 549 90 78 89 52. Dole 554 549 535 487 479 506 530 506 442 92 87 91 53. Stara vas 749 792 781 739 733 738 772 780 652 104 84 69 54. Gorenja vas 775 789 800 783 798 801 816 803 728 104 91 72 55. Družinska vas 438 447 474 442 488 456 513 516 517 118 100 55 56. Bela cerkev 318 302 342 365 359 387 358 342 295 107 86 86 57. Tomažja vas 233 273 273 265 264 261 244 241 180 103 75 80 58. Dobrava 314 295 296 332 350 378 358 335 265 107 79 85 59. Mršeča vas 650 618 623 585 624 577 527 534 501 82 94 90 60. Ostrog — del 576 645 713 714 773 806 784 776 699 135 90 76 61. Gradišče 1069 1085 1210 1247 1364 1378 1333 1351 1208 126 89 73 62. Polhovica 360 336 337 333 348 409 382 393 339 109 89 68 63. Gor. Orehovica 716 767 831 909 946 924 960 874 808 122 92 70 64. Šentjernej 1082 1072 1158 1205 1353 1359 1446 1352 1458 125 108 48 65. Orehovec — del 101 114 115 117 113 105 112 98 81 97 83 79 «.P-K. o. Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1869 100% % preb. 1953 1953 100% %preb. 1961 % kmet. preb. 1961 66. Vrhpolje 704 745 743 753 902 842 822 868 778 123 88 66 67. Gabrje 581 558 646 688 686 809 738 776 752 133 98 65 68. Brusnice 866 890 1001 1020 971 994 956 1023 1025 118 100 53 69. Potov vrh 443 446 496 525 507 536 559 564 529 127 93 58 70. Smolenja vas 572 646 684 646 659 708 682 692 712 121 103 52 Občina Sevnica Meri 29.262 ha in obsega 38 k. o. s 126 naselji. Povprečna gostota je bila leta 1961 63,7 prebivalca na km2. Prevladujejo 400 do 1000 ha velike k. o. Nekaj k. o. pa je prav majhnih (Selca, Krajna brda, Kladje) in nekaj tako velikih, da meri vsaka nad 1600 ha (Bučka, Vrh, Studenec). Naselij z nad 200 prebivalci je bilo leta 1869 in 1961 21 (16,5%). V tem oziru je občina druga v okraju. Prebivalstvo je od leta 1869, ko je bilo 17.168 ljudi, vse do konca 19. stoletja ostalo skoraj nespremenjeno. Leta 1900 je štelo 17.538 ljudi. Po letu 1900 sledi hitra rast (nad 100 ljudi letno) in je leta 1910 tu že 18.563 prebivalcev. Posebno močno seje namnožilo v k. o. Sevnica, Šmarje in Goveji dol, kar je v zvezi z začetki industrije v Sevnici in rudnika v Krmelju. Sodeč po izgubljenem prirodnem prirastku je odšlo od leta 1869 do prve svetovne vojne z doma okrog 4500 ljudi, kar je sorazmerno manj kot v drugih občinah novomeškega okraja. Izseljevanje tu ni bilo tako intenzivno in je v glavnem prenehalo že konec 19. stoletja. Popis leta 1931 izkazuje nadaljnje naraščanje prebivalstva v k. o. Sevnica in Goveji dol, medtem ko je to v hribovitih predelih neznatno padlo, v dolinah pa se je rahlo dvignilo. Leta 1948 so našteli 18.858 prebivalcev, 33 manj kot leta 1931. Izgube v drugi svetovni vojni je izravnal prirodni prirastek. V naslednjem obdobju do leta 1953 je prebivalstvo narastlo na 19.176 ljudi, potem pa je do leta 1961 v večini k. o. tako padlo (18.649 preb.), da ni moglo nazadovanja preprečiti niti njegovo sorazmerno močno naraščanje v k. o. ob savski železniški progi, zlasti v Sevnici, Šmarju in Boštanju. Cenimo, da je v zadnjih osmih letih odšlo več kot 2000 ljudi drugam. Poklicna struktura seje v razdobju 1953—1961 močno spremenila. Ta čas je nazadovalo kmečko prebivalstvo od 10.188 ljudi (53,1%) na 7673 (41,1 %), kar je močno pod povprečjem novomeškega okraja. Istočasno je doseglo prebivalstvo, ki živi od industrije in rudarstva, 3287 ljudi (17,6%). Zelo veliko ljudi živi od prometa —• 2033 ali 10,9% prebivalstva —•, kar je razumljivo zaradi lege sevniške občine (železniško križišče). Zanimivi so deleži po starostnih skupinah. Otrok do 7. leta je 13% (v novomeškem okraju 13,1%), od 7. do 13. leta 13,7% (v okraju 13,2%), medtem ko je od 18 do 44 let starih 34,5% (v okraju 36,1 %). Prav zadnji podatek dokazuje, da industrija prepočasi zaposluje mlado delovno silo, ki zato odhaja drugam. K. o. Sevnica je od 670 prebivalcev leta 1869 narasla do leta 1961 na 2262 ljudi ali za 237%. V istem obdobju seje povečalo prebivalstvo tudi v sosednjih k. o. občinah Šmarje (od 310 na 699) in Boštanj (od 447 na 747). Posebno zanimiva je poklicna struktura v teh treh k. o. Leta 1961 je bilo v njih le 319 kmečkega prebivalstva (8,3%), medtem ko je preživljala industrija 849 ljudi (22,8%), kar je relativno precej več kot v Novem mestu. TABELA VII. Gibanje prebivalstva po k. o. na ozemlju sevniške občine «.P-K. o. Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1869 100% % preb. 1953 1953 100% % preb. 1961 % kmet. preb. 1961 1. Podgorje 517 507 463 .460 477 445 337 369 373 71 101 63 2. Okroglice 414 433 431 448 441 397 427 437 372 105 85 52 3. Radežj 336 347 350 362 385 394 388 400 342 119 85 38 4. Lokapri Z. m. 424 434 428 465 433 501 608 613 633 144 103 13 5. Šentj ur na Pol j u 2 8 0 248 255 253 260 264 240 246 228 88 93 28 6. Ledina 528 523 513 571 635 584 580 575 510 109 89 35 7. Zabukovje 631 647 645 628 702 631 602 587 507 93 86 77 8. Poklek 342 316 349 350 345 346 314 338 310 99 91 63 9. Trnovec 250 271 303 307 326 296 265 269 206 108 76 74 10. Podvrh 357 373 390 389 407 455 354 384 356 107 97 67 11. Metni vrh 353 351 372 437 471 383 364 333 344 94 103 45 12. Žurkov dol 148 186 [231 240 259 216 200 209 198 141 95 41 13. Zigarski vrh 445 473 468 483 524 549 607 568 541 128 95 42 14. Krajna brda 124 126 123 111 110 113 116 109 103 88 94 61 15. Selce 142 106 116 110 121 113 79 85 75 60 88 77 16. Kladje 171 175 193 194 176 166 153 145 148 85 102 48 17. Blanca 231 229 236 222 217 259 275 289 287 125 99 32 18. Brezovo 286 255 293 298 315 332 298 319 315 111 99 19 19. Sevnica 670 711 817 859 1038 1243 1606 1839 2262 274 123 5 20. Šmarje 310 288 318 359 464 436 487 529 699 174 132 9 21. Boštanj 447 438 560 515 590 560 610 637 744 142 117 18 22. Kompolje 689 666 619 670 638 635 530 515 541 75 105 53 23. Cerovec 448 414 455 421 412 422 408 379 342 85 90 48 24. Šentjanž 455 428 453 412 449 486 590 580 599 127 103 41 25. Podboršt 436 459 465 360 408 393 351 400 315 92 79 58 26. Kal 453 470 477 481 562 563 559 504 424 111 84 77 27. Cirnik 402 491 452 443 524 518 458 399 362 99 91 59 28. Pijavice 525 508 491 494 543 608 594 673 594 128 88 28 29. Goveji dol 611 407 338 394 566 777 549 655 782 107 119 9 30. Vrh 718 813 677 698 669 642 694 721 631 100 87 36 31. Log 431 459 525 477 342 569 661 675 729 157 108 26 32. Hubajnica 586 550 434 361 368 361 377 362 290 62 80 71 33. Studenec 1002 984 1073 1085 1106 1138 1068 1115 955 111 86 64 34. Bučka 1048 1018 991 1167 1144 1096 1019 980 801 93 82 74 35. Telče 491 547 511 504 550 518 461 461 417 94 90 88 36. Krsinji vrh 280 343 342 320 326 343 320 305 237 109 78 89 37 .Tržišče — del 929 948 874 959 997 1024 948 885 871 95 97 38 38. Laknice — del 258 263 211 231 263 215 241 287 206 111 72 51 Občina Trebnje Meri 30.816 ha. Leta 1961 je bila povprečna gostota 55,5 prebivalcev na km2. Obsega 38 k. o. z 219 naselji. Vsaka k. o. šteje povprečno 6 naselij, kar je največ v okraju. Prevladujejo majhna naselja, kar ustreza površinskim oblikam ozemlja. Nad 200 prebivalcev je imelo leta 1961 le 7 naselij (komaj 3,2% vseh). Ozemlje sedanje trebanjske občine je štelo leta 1869 16.590 prebivalcev. Do prve svetovne vojne je letno naraslo povprečno le za 48 ljudi. Ker je bil prirodni prirastek precej višji (150 ljudi letno) —• leta 1910 so tu našteli 18.599 ljudi — lahko sklepamo, da seje dotlej izselilo nad 4000 oseb. Izseljevanje seje nadaljevalo tudi med obema vojnama, ko je zajelo okoli 2000 ljudi. Leta 1948 so v občini našteli 19.047 prebivalcev. Po tem letuje val izseljevanja tako narastel, da izkazujeta obe naslednji štetji (leta 1953 18.530, leta 1961 17.196 prebivalcev) padec prebivalstva. Če upoštevamo prirodni prirastek, lahko trdimo, da seje od 1948—1953 izselilo letno okoli 250, od 1953—1961 pa 300 ljudi. Tako je odšlo iz občine v zadnjih 13 letih nad 3600 ljudi, kar je skoraj petina prebivalstva. V tem oziru ji pripada prvo mesto v okraju. Če bi prišteli še vse tiste, ki tu stanujejo, a se vozijo na delo drugam, predvsem v smeri proti Ljubljani in deloma v Novo mesto, bi odtekanje delovne sile od tod še bolj izstopalo. Glavni vzrok temu pojavu je dejstvo, daje središče občine, Trebnje, domala brez industrije. Prav zato počasneje raste kot središča ostalih občin v novomeškem okraju. Medtem pa se je zadnja leta močno povečalo prebivalstvo v k. o. Mirna, kjer se tazvija industrija. Poklicna struktura se je v trebanjski občini zadnja leta manj spremenila kot v drugih občinah okraja. Leta 1953 je bilo kmečkega prebivalstva 12.630 (68,1 %) in leta 1961 še 9613 (55,7%), j tako da je njegov delež še vedno najvišji v okraju. V industriji je zaposlenih 8,1%, a še del teh dela izven občine. Precej jih živi od prometa (9%), kar je razumljivo, saj držita tod skozi kar dve železniški progi. Leta 1961 je bilo otrok do 7 let 14,2% prebivalstva. S tem deležem je občina prva v okraju in med vodilnimi v LRS. Nasprotno pa je otrok v starosti 7 do 13 let le 12,7% in je ta delež najnižji v okraju. Od 18 do 44 let starih je 34,9%, kar je blizu sevniški občini. Da je trebanjska občina ni prekosila, je vzrok v tem, da je tu všteta tudi tista delovna sila, ki dnevno odhaja na delo drugam. V obdobju 1869—1953 je naraslo prebivalstvo v 25 k. o. in je nazadovalo le v hribovitih predelih. V dolini je izjema Mokronog z velikim padcem od 1050 ljudi v letu 1910 na 830 v letu 1953. Eden od vzrokov je bila gotovo opustitev ondotne usnjarne. Od 1953 do 1961 je napredovalo prebivalstvo le v 5 k. o. Povsod drugod je nazadovalo, izredno močno v k. o. Šentrupert, kjer seje skrčilo število ljudi od 1115 na 890 ali za 20%. Odtok delovne sile bo zaustavila le domača industrializacija. Mirna je že prevzela pobudo. Sedaj je na vrsti Trebnje. TABELA VIII. Gibanje prebivalstva po k. o. na ozemlju trebanjske občine nam kaže naslednjo sliko: Zap. K Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij ioo6% ioc?% knŽt. 1869 1880 1890 1900 1910 1. Bistrica 862 850 916 895 922 2. Šentrupert 1231 1260 1284 1294 1269 3. Straža 564 600 682 701 658 4. NovoZabukovje 172 172 173 179 200 5. Selo - Mirna - del 335 357 394 381 366 6. Tihaboj — del 71 50 68 61 60 7. Čatež 455 565 533 528 529 8. Dolga njiva 278 300 324 334 278 9. Mali Videm 285 323 325 322 362 10. Škovec 158 152 173 166 176 11. Roje 165 177 200 233 193 12. Sevnica 435 443 435 469 452 13. Brezovica 416 449 466 480 459 14. Mirna 695 678 738 741 820 15. Ostrožnik 576 559 686 555 538 16. Mokronog 961 957 980 1016 1050 17. Tržišče — del 663 69 60 75 65 18. Laknice — del 492 477 500 495 508 19. Jelševec 603 609 602 598 632 20. Trebelno—del 560 562 600 588 585 21. Staro Zabukovje 365 362 394 357 368 22. Ornuška vas 444 434 473 459 579 23. Lukovek 423 445 456 469 494 24. Ponikve 296 293 330 330 380 25. Cešnjevek 317 352 358 384 484 26. Medvedje Selo 314 353 408 381 420 27. Trebnje 434 467 500 563 643 28. Vrhtrebnje 227 224 220 224 207 29. Štefan pri Treb. 415 437 458 513 576 30. Vel. Loka 227 250 264 259 335 31. Prapreče 197 250 256 274 283 32. Vel Gaber 430 485 515 551 569 33. Zagorica 365 366 369 341 367 34. Stehanja vas 294 302 301 286 294 35. Knežja vas 625 661 647 675 657 36. Dobrnič 715 750 784 806 729 37. Korita 703 626 726 776 686 38. Sela pri Šumb. 502 518 514 497 506 1931 1948 1953 1961 % preb. 1953 % preb. 1961 preb. 1961 918 1017 983 943 114 96 43 1201 1207 1115 890 91 80 62 611 624 711 650 127 91 . 47 177 185 158 109 92 69 82 334 335 335 293 100 87 57 57 77 57 53 80 93 83 526 430 491 433 108 88 61 285 325 300 304 108 101 58 362 351 371 366 130 99 44 175 139 143 162 91 113 64 196 191 196 163 119 83 64 483 497 456 425 105 94 65 501 425 449 386 108 86 48 875 855 823 947 118 115 35 537 464 447 405 78 91 57 947 841 830 829 86 100 24 91 92 90 79 143 88 44 515 522 456 363 93 79 59 605 594 584 484 97 83 93 595 633 563 517 100 92 83 336 353 330 278 90 84 82 596 606 573 474 129 83 78 469 531 515 [437 122 85 69 423 442 426 463 144 109 46 396 454 434 402 137 93 40 439 496 471 461 150 98 50 671 812 864 1014 199 129 13 236 267 239 224 105 94 77 597 .626 620 606 149 98 43 311 368 369 336 163 91 63 303 272 ■ 235 252 119 107 50 572 600 620 563 144 91 36 388 433 477 405 130 85 71 281 243 266 255 90 96 81 739 674 635 556 102 88 55 811 755 699 650 98 93 71 693 766 711 555 101 78 75 516 515 488 464 97 95 89 Občina Videm-Krško Meri 34.166 ha (brez dela k. o. Dolenja vas, kije vsa upoštevana pri občini Brežice). Povprečna naseljenost je znašala leta 1961 76,4 ljudi na km2. Obsega 52 k. o. s 186 naselji. K. o. imajo na ozemlju nekdanje senovške občine le po eno naselje, na desnem bregu Save pa jih ima nekaj zelo mnogo majhnih Karta I ? naselij: Raka in Ravne po 17, Krško 14, Veliki Trn celo 18. Te k. o. so tudi površinsko zelo velike z izjemo Rake, ki meri le 1092 ha in je s svojimi 1226 prebivalci izredno naseljena (112 ljudi na km2). Leta 1869 je bilo na ozemlju današnje občine 20.870 prebivalcev. Do prve svetovne vojne je število enakomerno naraščalo; le v zadnjem desetletju 19. stoletja je nastopil zaradi močnega izseljevanja (povprečno 200 ljudi letno) nenaden zastoj. Skupno seje izselilo pred prvo svetovno vojno blizu 5000 ljudi; izseljevanje v zmanjšanem obsegu pa se je nadaljevalo tudi še potem. Šele 1948 so ugotovili močno povečanje prebivalstva od 24.333 v letu 1931 na 26.384. če upoštevamo izgube v drugi svetovni vojni, lahko sklepamo, da je že nekaj let zatem izseljevanje prenehalo in je sem celo dotekala delovna sila. Leta 1953 so našteli 658 oseb več. Zadnje štetje 1961 kaže padec za 909 oseb. Delovna sila odhaja v vedno večjem številu iz hribovitih predelov in cenimo, da je v zadnjih 13 letih dobrih 3000 ljudi zapustilo občino. Vse to se odraža v spremenjeni poklicni strukturi. Medtem ko je bilo leta 1953 še 14.716 kmečkega prebivalstva (54,4%), seje to skrčilo leta 1961 na 11.253 ali na 42,7%. Nasprotno je bilo ob zadnjem popisu leta 1961 zaposlenih v industriji in rudarstvu 23%, kar je več kot kjerkoli drugje v novomeškem okraju. Posebno velik delež industrijsko-rudarskega prebivalstva je takrat izkazalo ozemlje nekdanje senovške občine (58,7%), kjer seje preživljalo od kmetijstva le 35,1 % ljudi. V letih 1869 do 1953 seje povečalo število prebivalstva v 37 k. o. Med njimi najbolj izstopajo Senovo (od 224 na 1808 preb. ali za 708,1 %, kar je največji dvig v okraju), Brestanica (225,8 %), Videm ob Savi in Stara vas-Videm (skupaj 183,8 %), Stari grad (194,3%), Leskovec (178,8%) in Sremič (158,7%). Zmerno seje dvignilo (3 do 30%) v ostalih k. o., ki ne leže v hribovitih predelih. Nazadovalo pa je v 17 k. o. v izrazito hribovitem svetu. Od teh jih je 11 na območju nekdanje občine Senovo. Sklepamo lahko, da je ondotni rudnik pritegnil delovno silo iz okoliških naselij, kar se ujema z izrednim porastom prebivalstva v k. o. Senovo. V letih 1953—1961 je prebivalstvo v večini k. o. nazadovalo, v nekaterih celo za 20%. medtem ko je izkazalo napredek le 9 k. o. Najbolj seje prebivalstvo namnožilo v k. o. Videm ob Savi in Stara vas-Videm (skupaj za 33,2%) ter v k. o. Stan grad (za 13%), medtem ko seje komaj še okrepilo v k. o. Senovo (4,5%), kar je znak, da se je razvoj rudnika ustavil. Leta 1961 je bilo otrok do 7 let 12,3% prebivalstva, kar je poleg brežiške občine najmanj v okraju in pod republiškim povprečjem. Otrok od 7 do 13 let je bilo 13,4%, kar je nad okrajnim povprečkom, od 18 do 44 starih je 35%, kar je pod povprečjem okraja. To dokazuje močno izseljevanje mlade delovne sile v zadnjih 13 letih. Sorazmerno mnogo je starih od 45 do 54 let (12,6%), kar preseže okrajno povprečje za 0,8%. To je v zvezi s prekinjenim izseljevanjem v obdobju od 1931 do začetka druge svetovne vojne. Mesto Videm-Krško (k. o. Videm in Stara vas-Videm) se je do zadnje vojne počasi razvijalo in je štelo leta 1931 le 1843 ljudi. Po osvoboditvi pa je začelo tako 13 — Dolenjska 193 naraščati, da so tu leta 1961 našteli 3602 prebivalca. Mesto je po deležu prebivalstva danes najbolj industrijsko v novomeškem okraju; industrija tu preživlja že 32,5% ljudi, kmetijstvo pa komaj 7,2%. Zanimiv je razvoj prebivalstva v k. o. Senovo. Do leta 1900 počasi narašča in ugotovi hiter dvig šele štetje leta 1931, kar je v zvezi z obratovanjem premogovnika. Tudi po zadnji vojni seje prebivalstvo do leta 1953 hitro dvigalo, nato pa je nastopil nenaden zastoj. Senovo je najbolj izrazito rudarsko naselje v okraju. Od rudarstva živi tu 58,5%, od kmetijstva pa komaj 2,9% prebivalcev. TABELA IX. Gibanje prebivalstva po k. o. na ozemlju občine Videm-Krško Zap. K n Stanje prebivalstva po podatkih ljudskih štetij loo6% 100% kmet. št. 1969 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 % preb. 1953 % preb. 1961 preb. 1951 1. Kostanj ek—del 263 262 304 282 299 295 283 296 234 112 79 51 2. Pleterje 390 434 447 457 463 387 396 402 376 103 91 44 3. Anovec 335 399 400 404 393 363 348 326 357 97 109 59 4. Sremič 138 154 168 188 199 210 191 219 170 159 78 40 5. Videm ob Savi j 6. Stara vas-Vid. j 1468 1601 1560 1600 1720 1843 2245 2699 3596 184 133 7 7. Stari grad 229 307 281 329 356 396 428 445 503 194 113 22 8. Pesje 100 110 104 103 114 108 106 113 104 113 92 57 9. Cerklje — del 341 396 428 448 493 456 504 441 402 129 91 57 10. Drnovo 591 580 676 663 645 611 638 659 613 111 93 63 11. Leskovec 643 732 856 805 828 948 1048 1150 1136 179 99 24 12. Krško — del 755 748 738 788 842 857 871 865 783 114 90 53 13. Veliki Trn 977 1014 1042 1066 1003 1038 1089 1031 872 105 84 68 14. Ravno 766 819 771 789 745 744 761 764 623 100 81 70 15. Senuše 946 962 1027 1058 1048 1021 1054 1069 1009 113 94 63 16. Raka 1312 1450 1510 1502 1598 1418 1344 1372 1226 104 89 62 17. Površje 353 407 503 477 478 429 397 376 300 106 80 82 18. Smednik 714 666 669 667 647 •681 617 600 547 87 91 76 19. Veliki Podlog 683 701 762 742 779 784 753 822 757 120 92 69 20. Veliko Mraševo 705 760 827 790 842 816 804 826 737 117 87 79 21. Kostanjevica 898 1070 1155 1121 1198 1156 1071 1151 1137 128 99 39 22. Podbočje 786 880 903 912 1028 998 978 984 850 125 87 73 23. Planina 273 275 287 309 343 341 387 353 295 129 83 92 24. Črneča vas 396 427 442’ 441 446 454 494 461 396 116 86 93 25. Oštrc 283 285 286 302 312 349 352 431 377 152 87 77 26. Orehovec — del 545 556 633 648 679 626 653 606 523 111 86 84 27. Ostrog — del 196 189 237 278 332 323 294 306 288 156 94 54 28. Stranje 197 186 190 203 199 180 211 199 135 101 68 70 29. Dobrova 426 361 330 321 341 342 363 372 352 87 95 53 30. Reštanj 291 346 360 339 374 524 540 501 449 172 90 19 31. Mrčna sela 270 253 252 231 236 253 205 239 241 88 101 41 32. Koprivnica 189 190 174 165 165 169 196 142 174 75 122 32 33. Veliki Dol 158 180 215 208 237 221 221 219 194 138 89 38 34. Veliki Kamen 272 267 271 251 282 259 319 297 275 109 93 29 35. Mali Kamen 216 215 239 222 221 265 273 326 312 151 96 25 tP' K. o. Stanje prebivalstva 1869 1880 1890 1900 po podatkih ljudskih štetij 1910 1931 1948 1953 1961 1869 100% % preb. 1953 1953 100% % preb. 1961 % kmet. preb. 1961 36. Sedem 175 152 146 94 116 143 153 154 130 88 84 19 37. Leskovec 112 138 139 136 164 159 171 166 178 148 107 60 38. Kališovec 110 76 119 103 114 110 96 102 87 93 85 57 39. Brezje 156 152 138 120 153 148 175 152 130 97 85 37 40. Dovško 271 259 215 212 262 551 398 259 241 95 93 15 41. Senovo 224 241 270 293 262 836 1383 1808 1894 807 104 3 42. Armeško 157 169 164 159 144 175 173 172 186 109 108 20 43. Lokve 168 159 165 157 151 117 130 128 101 76 79 65 44. Raztez 206 188 203 202 184 174 183 161 136 78 84 55 45. Gorica 133 122 129 115 120 94 100 89 94 67 106 81 46.Kostanjek — del 189 192 191 184 229 195 198 204 183 108 90 79 47. Anže 194 178 221 213 203 202 160 156 140 80 90 67 48. Stolovnik 254 256 291 269 294 290 305 308 289 121 94 29 49. Brestanica 506 487 534 573 611 680 1172 1143 1108 226 97 5 50. Dol. Leskovec 348 330 366 366 352 398 372 380 348 109 91 31 51. Presladol 286 299 291 311 319 320 333 342 301 119 88 45 52. Rožno 276 289 278 270 248 276 248 256 244 92 95 22 Zaključek V času od prve svetovne vojne do danes seje naseljenost v posameznih predelih novomeškega okraja močno spremenila. Izrazito agrarni hriboviti predeli so izgubljali prebivalstvo, naselja z razvijajočo se industrijo pa so naraščala. Tako so nastala večja središča, ki štejejo že nad 2000 prebivalcev. Takih krajev je bilo leta 1961 pet, leta 1869 pa le eno, Novo mesto. Ti kraji so: Tabela A Ime kraja Št. preb. v kraju Št. preb. z bliž. okolico Povpr. gostota Novo mesto 7.665 10.739 343/km2 Videm-Krško 3.015 5.405 227/km2 Sevnica 2.816 4.307 227/km2 Črnomelj 2.854 4.181 163/km2 Brežice 2.625 3.328 444/km2 Skupaj 18.975 27.960 261/km2 Vštete k. o. Novo mesto, Kandija, Ragovo, Šmihel, Bršljin, Gotna vas, Daljni vrh. Videm, Stara vas, Stari grad, Sremič; Leskovec. Sevnica, Šmarje, Brezovo, Blanca, Boštanj. Črnomelj, Dobliče, Loka pri Črnomlju. Brežice, Zakot, Trnje, Mostec. Naštetim industrijskim centrom bi lahko pridružili še področje Straža-Toplice, ki obsega 6 k. o. (G. Straža, Prečna, G. Polje, Jurka vas, Toplice, Podturn) s 5138 prebivalci, ker živi med njimi le 1665 ljudi (32%) od kmetijstva. Vendar je to področje brez mestnega središča in se razvija bolj kot industrijsko predmestje Novega mesta, čigar lokacija novih industrijskih obratov je usmerjena v Bršljin in Prečno. S tem je nakazan razvoj bodočega industrijskega centra Dolenjske, ki že danes zajema 15.897 prebivalcev. k. o., kjer je kmetijskega prebivalstva manj kot 50 % Občina Vseh k. o. Vseh naselij štev. k. o. % k. o. Brežice 60 113 18 30 Črnomelj 48 186 8 16 Metlika 19 59 2 10 Novo mesto 70 355 23 32 Sevnica 38 126 20 52 Trebnje 38 219 12 31 Videm-Krško 52 186 24 46 Skupaj 325 1244 107 33 štev. % vsega preb. od tega je kmet. zaposlenih go- stota vsega. preb. v upr. prebival. vind.inrud. na občini štev. % štev. % km2 12.814 55 3.098 31 1.371 11 125 6.599 39 1.660 25 2.109 31 114 2.184 32 421 20 393 18 105 22.597 49 5.405 24 4.038 18 125 11.798 63 2.853 24 2.770 24 82 7.248 42 2.606 36 710 9 87 13.041 49 2.178 17 4.759 36 122 76.282 48 18.221 24 16.150 21,4 100 Vseh k. o. je v okraju 325 s 1244 naselji. Neagrarno prebivalstvo je v večini v 107 k. o. (33%), kjer biva 76.282 ali 48% vseh ljudi v okraju. Tuje kmetijskega prebivalstva le 18.221 ali 24%, medtem ko se preživlja z industrijo in rudarstvom 16.150 ljudi (21,4%). Ker obsegajo te k. o. komaj 29% vsega ozemlja, je naseljenost zelo visoka in biva v povprečku dobrih 100 ljudi na km2. V že navedenih šestih industrijskih središčih jih biva celo 261 (skupaj s področjem Straža-Toplice 168 na km2), medtem ko je v ostalih k. o. neagrarnega značaja le 77 ljudi na km2, ker so tu precejšnje gozdne površine. K. o. s pretežno agrarnim značajem štejejo 79.916 ljudi ter obsegajo 181.004 ha ali 71 % površine okraja. Povprečna naseljenost znaša 44 ljudi na km2. K. o., ki so na rodovitnem svetu in ne predaleč od industrijskih središč, so nekoliko bolj obljudene in se v njih delež industrijskega prebivalstva hitro veča. Zelo redko pa so poseljene k. o. v gozdnatih predelih in v kraškem svetu s slabo zemljo, medtem ko je nekaj k. o. ostalo po odhodu kočevskih Nemcev neposeljenih. V črnomaljski občini je 15 k. o. s povprečno gostoto izpod 20 ljudi na km2; v novomeški občini je takih k. o. 5. Črnomaljska občina ima 19 k. o. s povprečno gostoto 21 do 40 ljudi na km2, novomeška občina pa 15; 9 takih k. o. je prevzela od nekdanje žužemberške občine. Gostota naseljenosti po k. o. v letu 1961 je razvidna iz naslednje tabele: Občina Število k. o. s povprečno gostoto Skupna Najvišja na km2 povprečna gostota povp. gostota nad 100 80-100 40-80 20-40 pod 20 1869 1961 razlika leto štev. Brežice 22 9 26 3 0 74,5 93,2 + 18,7 1953—96 Črnomelj 4 0 10 19 15 41,9 34,6 — 7,3 1880—43 Metlika 1 2 13 2 1 79,0 62,8 — 16,2 1880—80 Novo mesto 9 9 33 15 5 50,9 59,6 + 8,7 1961—60 Sevnica 7 1 22 8 0 58,6 63,7 + 5,1 1953—65 Trebnje 2 5 24 7 0 53,8 55,5 + 1,7 1948—61 Videm-Krško 9 5 29 9 0 61,6 76,4 + 15,3 1953—79 Skupaj 54 31 157 63 21 55,5 60,8 + 5,3 1953—62 Največji vzpon je v brežiški občini, ki je najbolj gosto obljudena v okraju. Močno seje zgostilo prebivalstvo tudi v občini Videm-Krško, kije sedaj na drugem mestu. Tuje bil dosežen višek že leta 1953. V novomeški občini naseljenost stalno narašča in bi že presegla 60 ljudi na km2, če bi ji ne priključili delov Suhe krajine. Najbolj je nazadovalo prebivalstvo v metliški občini, ki je danes na četrtem mestu, a je bila leta 1869 najbolj gosto naseljena. Črnomaljska občina je bila vso dobo na zadnjem mestu in je bila leta 1961 še manj naseljena kot leta 1869. Če primerjamo stanje leta 1961 z letom 1869, dobimo za ozemlje današnjega novomeškega okraja sledeče rezultate: Povprečna gostota Število k. o. v 1. 1869 okraju 1. 1960 Razlika nad 100 41 54 + 13 81—100 31 31 0 41— 80 191 157 — 34 21— 40 55 63 + 8 pod 20 8 21 + 13 Leta 1869 je bilo prebivalstvo še zelo enakomerno porazdeljeno, saj je imelo srednjo povprečno gostoto 41 do 80 ljudi na km2 skoraj 60% k. o. Do leta 1961 pa je naraslo število k. o. z visoko in majhno gostoto na račun k. o. s srednje gosto naseljenostjo. Zaključujem z ugotovitvijo: gibanje prebivalstva v novomeškem okraju v zadnjih letih dokazuje, da se umikata s pospešeno naglico agrarna zaostalost in patriarhalno življenje na vasi industrijskemu gospodarstvu z modernejšimi mestnimi središči. Razpravi dodajam še tri pregledne tabele. TABELA X—XII Prebivalstvo v novomeškem okraju leta 1961 po starostnih skupinah Skupna struktura v % Skupaj 0—6 7—13 14—15 16—17 18—24 25—44 45—54 55 in več let Okraj Novo mesto 100 13,1 13,2 3,3 2,9 10,9 25,2 12,0 19,4 Občina Brežice 100 11,5 12,8 3,1 2,7 9,7 26,4 12,9 20,9 Črnomelj 100 13,8 14,4 3,4 2,5 10,4 26,1 11,9 17,5 Metlika 100 11,8 14,1 3,3 3,2 11,1 23,9 13,0 19,6 Novo mesto 100 14,1 12,8 3,3 2,9 12,1 25,7 11,4 17,7 Sevnica 100 13,0 13,7 3,2 3,1 10,2 24,3 11,9 20,6 Trebnje 100 14,2 12,7 3,1 3,0 11,5 23,4 11,3 20,8 Videm-Krško 100 12,3 13,4 3,5 3,2 10,1 24,9 12,6 20,0 Prebivalstvo v novomeškem okraju leta 1961 po panogah dejavnosti Skupna struktura v % Sku- Rudar-Indu- Kme- Goz- Grad- Pro-Trgo-^^ Sto- Drž. Svob. Izven paj - stvo strija tijstvo dar. ben. met vina ' ritve org. poki. dejav. Okraj Novo mesto Občina 100 3,9 10,3 48,5 1,7 3,7 5,6 2,4 5,6 1,0 6,3 0,3 10,7 Brežice 100 1,3 7,2 49,9 1,7 6,0 5,7 3,3 5,3 1,0 8,5 0,4 9,7 Črnomelj 100 4,2 10,5 55,1 1,7 3,0 3,2 1,9 5,7 0;8 6,0 0,2 7,7 Metlika 100 0,6 12,4 55,2 0,3 1,4 3,3 2,1 6,7 2,4 4,7 0,3 10,6 Novo mesto 100 1,0 11,8 47,8 2,6 4,3 5,1 2,6 5,7 0,8 8,3 0,4 9,6 Sevnica 100 7,5 10,1 41,1 1,9 1,7 10,9 2,0 5,4 0,9 3,2 0,3 15,0 Trebnje 100 0,8 8,1 55,7 1,1 2,8 9,0 2,0 4,8 0,8 4,7 0,4 9,8 Videm-Krško 100 11,4 11,6 42,7 0,7 3,8 2,7 2,3 5,8 1,2 4,7 0,2 12,9 Gospodinjstva v novomeškem okraju leta 1961 po številu članov Struktura v % Skupaj I (samski) 2 3 4 5 6 7 8 9 skupin, in več gospodin. Okraj Novo mesto 100 15,4 14,9 18,4 19,9 14,5 8,9 4,4 2,1 1,4 0,1 Občina Brežice 100 13,5 14,9 20,1 21,9 15,2 8,4 3,8 1,3 0,9 — Črnomelj 100 16,2 12,8 16,5 19,2 15,2 10,6 5,3 2,4 1,8 — Metlika 100 12,2 15,3 17,7 19,7 15,2 9,8 5,4 3,0 1,6 0,1 Novo mesto 100 16,7 14,0 17,7 19,6 14,7 9,1 4,6 2,1 1,2 0,3 Sevnica 100 18,4 14,8 17,8 19,1 13,2 8,3 4,8 2,1 1,4 0,1 Trebnje 100 14,0 16,3 17,7 18,9 14,5 9,4 4,6 2,5 2,1 — Videm-Krško 100 14,3 16,8 19,9 20,3 13,7 8,3 3,6 1,8 1,2 0,1 Variability of population on the teritory of Novo mesto district in the years 1869—1961 The teritory of the present district of Novo mesto, with the surface of 2567 km2, had already at the time of feudalism been rather utilized. The density of population at that time had been much above the european average. Since the second half of ninetheenth century lots of people (vvorkmans) emigrated (mostly to USA and Germany). This emigration sickness lasted up to the time of the first wor!d-war. Of course, there were some teritories which were more due to emigration, such as Bela Krajina and Suha Krajina, out of where 50% of population went abroad, because of bare and rocky land in these places. After the first world-war the people went on emigrating,' of course in smaller degree than before. They were seeking employment partly in France and in the biggest industrial centres of Slovenia and in Zagreb. After the second world-war the structure and the number of population greatly changed (some teritories were deserved and uninhabited, such as Kočevje, where the Germans vvere removed from). According to profession the structure of population changed as well: the number of peassant population has diminished. The mountainous regions have been loosing their population. Especially younger generation has been leaving these places and has been seeking job in fully developed industrial districts (Ljubljana, Kranj). In last ten years some places of Novo mesto district, such as Novo mesto itself, Krško, Sevnica, Črnomelj, Brežice have been in full industrial developement. Once proportionate State of population is in abatement, what can clearly be seen on the added map shovving the density of population. The Table I. contains ali assembled particulars, concerning the number of inhabitants at single administrative communities of the district, at censises of the people. The Table II. shows the prospected increase of population, if neither the emigration nor the losses caused by the I. and the II. world-war had diminuished it. To make a minute statement concerning the variability of population in the last hundred years, the State of population at single censuses of the people on the teritories of cadastral communities has been taken in account. On the Tables III.—IX. the cadastral communities, grouped in connection with administrative communities are alleged. Under N° 10 of these Tables, the percentage (%) of population in 1953 in comparison with theyear 1869 is cited. N° 11: the year 1961 is compared with the year 1953. The variability of population in the years 1869—1953 and 1953—1961 is clearly shovvn on the added maps. At analysing the variability of population at single administrative communities, the percentage of population concerning the age of inhabitants seems to be rather interesting. There is amazingly low per cent of people aged 18—45 years. This is the proof that young people are stili seeking employment predominanthy out of the Novo mesto district. The variability of population in Novo mesto prooves that the agrarian backwardness and patriarchal life villages give way to the industrial administrations, centred in modern towns. Uporabljeni viri in literatura Imenik krajev vojvodine Kranjske, Ljubljana 1874. Orts-Repertorium des Herzoghtums Steiermark, Graz 1872. Spezial Orst-Repertorium von Krain, Wien 1884. Vollstandiges Ortschaftenverzeichniss, Wien 1882 in 1892. Gemeindelexikon von Steiermark, Wien 1904. Gemeindelexikon von Krain, Wien 1919. Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana 1939. Krajevni leksikon LRS, Ljubljana 1954. Osnovni podaci o stanovništvu, knj. XIV., Beograd 1958. Začasni podatki popisa prebivalstva 1961, Ljubljana 1961. Program perspektivnega razvoja novomeškega okraja za leto 1961—1965, knj. I—IV. Dobovšek M., O gibanju prebivalstva Kranjske, Geogr, vestnik 1934. Dular J., Metlika skozi stoletja, DZN 1961. Zaporedni seznam in abecedni imenik k. o. LRS, Ljubljana 1960. Šifrant naselij, občin in okrajev LRS, Ljubljana 1961. Uradni list LRS 1960. Podatke o popisu prebivalstva leta 1961 na področju novomeškega okraja sem povzel iz obrazcev RP 2/1—4, ki so v arhivu Zavoda za statistiko na OLO v Novem mestu. Iz istega arhiva sem črpal tudi podatke za gibanje prebivalstva v novomeškem okraju januar—december 1960, januar—november 1957 in januar—december 1956 in o gibanju prebivalstva v okraju Krško januar—december 1949—1954. Cene Malovrh RAZISKOVANJE MAJHNE ENOTE HRIBOVITEGA GOSPODARSKEGA PROSTORA (Okoliš Trebelno) Zasnova raziskovanja Z naslovom nakazano tematiko bomo poizkusili osvetliti izključno z vidika tistih či-niteljev, ki se funkcijsko uveljavljajo v določenem prostoru bivanja ter gospodarjenja, v določenem sodobnem življenskem okolišu. En ter isti življenski okoliš more namreč biti razmotrivan tudi z drugačnih vidikov, s historičnega, sociološkega, kulturnega, tehniškega ali še s kakega drugega, pač glede na smoter, ki ga z raziskovanjem zasledujemo. S tem seveda ni rečeno, da se ne bomo ozirali na zgodovinske, družbene, kulturne ali tehniške činitelje. Nasprotno, le-te moramo upoštevati, toda samo v toliko, v kolikor se uveljavljajo kot činitelji pri sedanjem ustroju življenskega okoliša ter s tem vplivajo na njegove posebnosti in problematiko, ki imata svoj delež pri nadaljnjem razvoju okoliša. Drugače povedano: vse navedene ter njim sorodne činitelje mi ne osvetljujemo in tolmačimo na način ter v obsegu kot delajo to njim ustrezajoče specialne vede, ampak samo tako in v toliko, v kolikor so važni za razumevanje sodobnih svojstev gospodarskega prostora. Posebno pažnjo terja nadalje okoliščina, da raziskujemo majhno enoto gospodarskega prostora, ki ima obenem hribovit značaj. Pri majhnih enotah so merila skrčena na pičle kvalitativne in kvantitativne vrednosti, njihovo pomembnost dostikrat zakrivajo neizrazita povprečja, kar močno otežkoča razjasnjevanje odnošajev med pojavi. Tako je, postavimo, v območju majhne enote dostikrat zelo težko najti razmejitev med normalnim in kraškim ozemljem, na vrednost povprečnega hektarskega donosa nekih kultur ali povprečne gostote prebivalstva pa lahko marsikdaj vplivajo izolirani pojavi visoke agrotehnike ali prav tako netipični pojavi koncentracije prebivalstva. Zaradi majhnosti, nerazsežnosti okoliša tudi ne bi mogli pričakovati očitnejših razlik v njegovem celotnem ustroju, niti ne med njegovimi naravnimi ali družbenimi sestavinami. Ker pa je to hkrati gorat oziroma hribovit predel, obstajajo takšne razlike. Pomembna naloga raziskovanja majhnih goratih oziroma hribovitih enot gospodarskega prostora je prav ta, da odkrijejo, razjasnijo ter funkcijsko ovrednotijo obstoječo notranjo raznolikost. Spoznanje le-te doprinaša namreč odgovorom na vprašanje, kakšna naj bo nadaljnja razvojna pot okoliša. Možnosti za razvoj so različne in zavise precej od tega, ali so in v koliko so znotraj okoliša nastopajoči činitelji potencialno primerni za uspešno gospodarsko izrabo ter kako jih je moči najracionalneje izkoristiti. Že iz povedanega je očitno, da je naša raziskovalna naloga izrazito problemska. S tem želimo podčrtati, da ni naš cilj sestaviti zemljepisno monografijo predela oziroma zbrati, urediti ter predočiti njegov zemljepisni ter družbeno-ekonomski dokumentarij. Dokumentarna obdelava je samo podlaga našega dela, ki se pravzaprav šele začne takrat, ko že imamo zbrane in urejene vse podatke in gradivo, iz katerega je moči razvideti strukturne posebnosti ter izluščiti problematiko okoliša. Problemski značaj bomo svojemu delu najlaže dali ter ga tudi ohranili v primeru, če bomo raziskovalno tvarino obravnavali s prizadevanjem, da bodo naša dognanja pomagala pri naporih za čim večjo racionalizacijo gospodarjenja v okolišu. Takšen, v praktičnost usmerjeni raziskovalni smoter olajšuje namreč zlasti funkcijsko opredeljevanje posameznih činiteljev življenskega okolja. Sproti se sprašujemo, kakšen pomen imajo pojavi, ki jih analiziramo, ter vrednosti, ki nam jih analize dajejo, za gospodarsko življenje v obravnavani enoti. Na ta način se najuspešneje ognemo raziskovalnemu formalizmu in togemu opisovanju, ki se le prerada uveljavita tamkaj, kjer predmet in smoter raziskovanja ne dajeta dovolj pobude za odpiranje problemov. Gornje opombe so bile potrebne za osvetlitev zasnove našega raziskovanja majhne gospodarsko-prostorske enote Trebelno. Celotna študija je razdeljena na tri dele, in sicer obsega prvi del označbo okoliša, v drugem delu je prikazana njegova notranja diferenciacija, v tretjem pa je razmotreno vprašanje nadaljnje razvojne poti enote. Prvi del je monografski, in sicer v nakazanem smislu, to se pravi, ves prikaz služi temu, da bi bila čim bolje osvetljena struktura enote gospodarskega prostora in razodeta njena problematika. Zato v poglavju o položaju okoliša niso v ospredju formalni določevalci položaja, ampak je življenski okoliš predočen v okviru širšega gospodarsko-prostorskega območja kot njegov sestavni del. Na ta način dobimo splošno predstavo o činiteljih, ki nastopajo v okolišu, o njegovi razvojni stopnji, kakor tudi o njegovih odnošajih navzven. V poglavju o naravnih činiteljih so prikazana predvsem tista dejstva, ki osvetljujejo činitelje v njih funkciji naravnih sredstev proizvodnje ali ki kakorkoli drugače prikazujejo vplivnost činiteljev v gospodarskem življenju okoliša. Tako ima pri označbi zgradbe ozemlja, ki ne krije v sebi kakega pomembnejšega rudnega bogastva, petrografsko označevanje prednost pred geološkim. Važne so zlasti razlike med karbonatnimi in propustnimi ter silikatnimi in nepropustnimi tereni, kakor tudi med tistimi, ki jih gradijo čvrste, sprijete kamenine pa onimi iz nesprijetih kamenin. Vodne razmere so v gospodarskem prostoru najbolje predstavljene z obliko odtočnega sistema, ki je ali kraški ali normalni, slednji s posebnimi svojstvi podtalnice in strmca vodotokov pa z jakostjo ter nihanjem pretoka. Relief okoliša predstavi najbolje orografska ter hipsometrična slika vodilnih reliefnih oblik, ki so lahko gore ali hribi, hrbti, grebeni, geo-morfne formacije, planote ter doline in kotline. Vse vodilne reliefne oblike terjajo nadalje oznako njihove geomorfne strukture. Bioklimatske razmere so predočene s klimatogeno vegetacijsko odejo in z agroklimatološkimi vrednostmi oziroma pokazatelji, kot so zlasti začetek in trajanje vegetacijskega, agrarno-produkcijskega in toplega letnega razdobja. Važna je nadalje razporeditev padavin v vegetacijskem razdobju kot tudi pojavi meglovitosti ter inverznih temperatur. Od splošnih bioklimatskih razmer zavisna kakovost prsti je lahko modificirana z globino odeje prsti ter z mehansko strukturo prsti. V poglavju o družbenih razmerah v okolišu se moramo ozreti posebej na čiste družbene činitelje, to je tiste, ki se v prostoru uveljavljajo izključno le z družbenim delovanjem, in posebej na antropogene činitelje, ki so nastali v prostoru kot proizvod človeškega dela in se tukaj v močni meri samostojno uveljavljajo. Med prve sodi obljudenost — skupaj z gibanjem prebivalstva. Nadalje spada semkaj v socialno-gospodarski strukturi okoliša dobro odraženi učinek obstoječe organizacije proizvodnje, medtem ko je tehnika proizvodnje v večini naših hribovitih predelov še vedno konstanta in le počasi spreminja svojo vrednost. Razen teh družbenih je cela vrsta antropogenih činiteljev, ki zgovorno predstavljajo svojstva in probleme gospodarskega prostora. Med nje sodi obstoječa struktura produktivne površine, ki priča o dosedanjem ■ načinu agrarnega izkoriščanja zemljišča, medtem ko o jakosti tega izkoriščanja govori proizvodnost zemljišč. Posebno problematiko nakazuje često tudi oblika naselij, in sicer v povezavi z zemljiško parcelacijo. Obstoječe prometno omrežje je funkcijsko važno tako glede na gostoto, kot glede na kapaciteto ter odnošaje do zunanjega prometnega sistema. Z ustreznimi označevalci opredeljeni činitelji gospodarsko-prostorske enote omogočajo razvid splošne problematike okoliša. Za smotrno usmeritev razvoja okoliša pa ni dovolj poznanje njegove splošne problematike ter njenih izvorišč. Za ta namen se je treba seznaniti tudi z notranjo diferenciacijo enote gospodarskega prostora. Analiza predela glede na njegovo notranjo raznolikost razkriva namreč težo problematike v posameznih sektorjih, s čimer je že nakazano, kje in v kolikšni meri so najbolj potrebni izboljševalni ukrepi. Razen tega pokaže takšna analiza vrsto problematike, ki izstopa v posameznih delih okoliša, kar opozarja ter kaže na sredstva in načine, ki lahko najuspešneje vodijo do izboljšanja razmer. Ves drugi del študije je zatorej posvečen določevanju razlik med posameznimi deli okoliša, torej notranji raznolikosti okoliša. Za določevanje teh razlik se poslužujemo metode enotnih površin. Ta metoda je že bila prikazana na drugem mestu* in temelji v lapidarni analizi tistih dveh skupin činiteljev gospodarskega prostora, ki tvorita njegovo neposredno fizično okolje, to je skupine naravnih in skupine antropogenih činiteljev. Oboji so tudi relativno stanovitna postavka v ustroju gospodarskega prostora, medtem ko so družbeni činitelji, ki so populacijski proizvodno-organizacijski in proizvodno-tehnični, spremenljivka, ki se samo indirektno, s posredovanjem proizvodnih odnosov manifestira v gospodarskem prostoru. Odlika metode enotnih površin je ta, da s pomočjo ugotavljanja posebnosti naravnih in antropogenih činiteljev omogoča pogled v strukturo najmanjših delov gospodarskega prostora, na podlagi kompleksnega vrednotenja omenjenih činiteljev pa hkrati omogoča klasifikacijo teh najmanjših delov, kijih v našem primeru zastopajo vaške ter zaselške agrarno-proizvajalne oziroma gospodarske enote. Ocenitev gospodarskih enot ter njihova razporeditev po razredih postane izhodišče za določevanje izdatnosti oziroma kvantitativnega obeležja sredstev, ki naj bi zagotovila čim večjo skladnost v razvoju gospodarskih enot ter dovedla do njegovega uravnoteženja. Med tovrstnimi sredstvi niso samo finančna, ampak tudi, ali bolje rečeno, predvsem populacijska, proizvodno-organizacijska ter proizvodno-tehnična, torej tista, ki predstavljajo družbene činitelje gospodarskega prostora. Vrsta in izdatnost le-teh pa nikakor ne smeta biti določevana po shemi, veljavni za ves okoliš, ampak se morata ravnati, če hočemo doseči njihov optimalni izkoristek, po potrebah ter upravičenosti posameznih enot ali njihovih skupin. Nastane torej vprašanje, kakšna sredstva in ukrepi bodo zagotovili optimalni razvoj gospodarskih enot ter s tem tudi celotnega okoliša. Na to vprašanje poizkušamo odgovarjati v tretjem delu študije, kjer analiziramo razvojne možnosti okoliša. Za razčiščenje naznačenega vprašanja je treba predvsem dognati, kateri negativni označevalci naravnih ter antropogenih činiteljev so v predelu najbolj pogostni in zato najbolj tehtni Ako je analiza kompleksa činiteljev za posamezne enote predočila težo njihove problematike, se da iz frekventnosti istovrstnih označevalcev razvideti vrsta problematike, ki velja za celo skupino gospodarskih enot, posebej za tisto v območju vodilnih vzpetih oblik in za tiste v dolini. Vrsta problematike neke določene skupine gospodarskih enot pa v povezanosti z njihovo kakovostjo že čisto jasno nakazuje ukrepe ter sredstva, ki so potrebna za uravnoteženje nadaljnjega razvoja. I. OZNAČBA OKOLIŠA TREBELNO 1. STRUKTURNE POSEBNOSTI OKOLIŠA Položaj okoliša v gospodarskem prostoru Absolutno in relativno zniževanje ozemlja na obrobju gorskega sveta prispeva k spreminjanju značaja goratega oziroma hribovitega gospodarskega prostora, najbolj seveda njegove agrarne komponente. Pri nas dobro sledimo tem spremembam v smeri proti vzhodu. V območju vzpetosti najvišjega alpskega sveta sta poudarjeni gozdno-lesna ter živinorejska panoga, čemur ustrezata redkejša poselitev in bolj * C. Malovrh, Določevanje razvoja goratega gospodarskega prostora. EZ IV., Ljubljana, 1959. ali manj samotna razmestitev proizvajalnih enot. Sredogorski svet alpskega predgorja ima v višinskem pasu že krepko zastopano, žal precej zaostalo ter izrazito samooskrbno poljedelstvo z živinorejo. Samo gozdno-lesna panoga se tukaj v novejšem času uveljavlja kot racionalno vodena oblika izkoriščanja naravnih sredstev proizvodnje. Obljudenost je že večja, proizvajalne enote so pretežno vaškega ter zaselškega tipa, torej dosti razsežne in ponekod že s cestami povezane med seboj. V smeri proti vzhodu, kamor se sredogorski svet znižuje, razen v skupinah predalpskih skrajnikov, kakršni so Gorjanci, Bohor, Bočko-Maceljsko gorovje in drugi, ki mole iznad hribovitega ter gričevnatega sosedstva, so očitne še nadaljnje spremembe. V prevladujočem hribovitem svetu z absolutno višino vzpetosti med 500 in 600 metri ter relativno višino 200 do 300 m so se uveljavile organizacijske in tehnične oblike kmetijstva, ki jih pozna sredogorski svet. Obljudenost je relativno dosti velika, agrarno-proizvajalne enote so razsežne. Mimo tega so tukaj neke posebnosti, ki zadevajo vse gospodarske panoge in se glede na svoje vzroke kot glede na učinke dobro odražajo v strukturi gospodarskega prostora. Na kratko jih lahko takole predstavimo: Prva posebnost je slaboten razvoj neagrarnih proizvajalnih panog. Niti na dolenjski in ne na štajerski strani ni nastala pomembnejša industrijska dejavnost. Vsi večji kraji, kakršni so Trebnje, Mokronog, Sevnica, Brestanica, Rogatec in drugi, so ostali po večini okrnjeni in so ohranili značaj močno lokalnih centralnih krajev v izrazito kmetski socialno-gospodarski sredini. Pač se povsod tukaj uveljavlja težnja za industrializacijo, a ustvarjene kapacitete niso nikjer presegle mere, ki jih določujejo lokalne možnosti, to je na mestu razpoložljive surovine, katerih je malo, in pa delovna sila. Dokaj znatna je prometna izoliranost, saj so ceste in železniške proge, ki ne pripadajo magistralnim linijam, redke in rabijo največ krajevnim potrebam. Očitna je nadalje v tem prostoru zmanjšana vrednost gozdno-lesnega gospodarstva. Ta panoga se močneje uveljavlja samo v območju omenjenih osamelih sredogorskih skupin, ki so gosto obrasle z gozdovi ter slabo obljudene. Na vsem ostalem ozemlju pa je gozdno gospodarstvo v znatni meri vključeno v kmetijstvo; gozdovi so spričo prevlade listavcev, zlasti bukve, slabše donosni, tako da njihovega gospodarskega pomena nikakor ne smemo meriti s še vedno zelo razsežnimi površinami gozdnih rastišč.* Naslednja posebnost zadeva poljedelstvo, ki vključuje vrsto proizvodnje, katera je tipična za sosedno gričevnato subpanonsko področje. To je gojenje vinske trte in proizvodnja vina. Trta se je razširila semkaj povečini s svojimi najslabšimi in hkrati najodpornejšimi predstavniki, to je s samorodnico in z nekaterimi domačimi cepljenkami. Vinogradniške površine pa so le mestoma strnjene v prave »gore«. Navadno so vinogradi razmeščeni izolirano po pobočjih v obliki neobsežnih zaplat * Primerjaj: Gospodarska in kulturno-prosvetna vprašanja okraja Krško. Krško, 1955, str. 18. — »nazemeljkov« — ki pripadajo posameznim kmetijam. Že to opozarja, da je pridelek, ki je slab ter tudi količinsko skromen, namenjen pretežno domači porabi. Označenemu gospodarskemu prostoru skrajnega vzhodnega dela alpskega predgorja pripada kot njegov tipični sestavni del tudi okoliš Trebelno v okraju Novo mesto. Skupaj zajema predel okrog 5000 ha površine hribovitega sveta med Mirensko dolino in Krško kotlino. To je v glavnem območje nekdanje občine Trebelno, ki je v prvih letih po drugi vojni razpadlo na dva KLO, in sicer Trebelno ter Češnjice, in je sedaj upravno priključeno občini Trebnje. Ozemlje je razdeljeno med štiri katastrske občine in sicer: Trebelno, Jelševec, Ornuška vas in Staro Za-bukovje (del). Zemljepisno je okoliš precej jasno omejen in ločen od sosedstva. Zavzema hribovje med južnim obodom Mirenske doline in severnimi pobočji masivne vzpetosti Radulja, ki padajo precej strmo proti dnu doline potoka Radulje. Slednja omejuje s svojim najbolj zgornjim delom okoliš na zahodu in skupaj z dolino pritoka Lukov-nika delno tudi na vzhodu. Naravni činitelji okoliša a) Kameninska sestava. Za predel je značilna pestrost kamenin, ki gradijo ozemlje, kakor tudi njihovo naglo, že na prav majhne razdalje očitno menjavanje. Zastopajo jih tri skupine, izmed katerih ima vsaka svojo vlogo v hidrografskem, geomorfološkem in pedološkem oziru, kar se odraža v vrsti činiteljev, ki so pomembni za oblikovanje gospodarskega prostora. Prvo skupino tvorijo apnenci in dolomiti mezozojske starosti. Sklenjeno in v večjem obsegu nastopajo zlasti v severnem delu in na jugovzhodu, medtem ko so drugod bolj sporadičen, a zato ne manj značilen pojav. Zelo so zastopani predstavniki druge skupine, to so apneno-laporni in glinasti škrilavci drobnozrnati apneni peščenjaki in pravi laporji. Te sedimentne kamenine strati-grafsko niso enotne, to se pravi, da so različne starosti, a imajo kot gradbena tvarina precej skupnih potez in jih tudi skupno opredeljujejo pod imenom »trnski skladi«. Menjaje z apnenci in dolomiti gradijo večino ozemlja, predvsem v njegovem osrednjem delu. V tretji skupini pa so mlade odkladnine, kakršni so razni peski in ilovice, ki nastopajo v nižinskem južnem delu ozemlja, to je v razširjenem delu doline zgornje Radulje, imenovanem Štatenberška dolina. b) Vodne razmere. Pestri kameninski sestav je povzročil svojevrstni način odvodnjavanja ozemlja, ki ga izraža prepletanje normalnega in kraškega vodnega pretoka. Površinski pretočni sistem je stvoril potok Radulja z glavnimi pritoki, predvsem z Gostinco. Prevladujoča smer površinskega odtoka je od severa proti jugu, kamor se nagiblje tudi celotno ozemlje in je zaradi tega vzdolž njegovega južnega oboda vzporedniško izoblikovana glavna odvodna žila potoka Radulje kar precej izdatna. V apneno-dolomitnih odsekih ozemlja pa seje uveljavilo zakrasovanje z vsemi značilnimi pojavi, ki so posledica odtekanja vode v globino. Vzpetosti so masivnejše, na njihovem površju so kraške globeli. Večje izmed teh imajo v dnu ponore, kamor izginejo šibki studenčni vodotoki. Toda pomanjkanje izvirkov in žive vode sploh ne velja samo za zakrasele apneniške in dolomitne odseke, ampak je občutno v celotnem vzpetem svetu. Škri-Ijave in peščene kamenine vsebujejo pogosto dosti apnenca in so zatorej marsikje prej propustne kot ne. Na vsak način takšne kameninske plasti ne tvorijo izdatnih vodnih horizontov. Posledica tega je maloštevilnost ter neizdatnost izvirkov v pobočjih. Okoliščina prispeva k sušnosti vsega vzpetinskega sveta, ne glede na to, ali ga gradijo čiste karbonatne kamenine ali pa mehanični sedimenti. Za nižinski del okoliša je značilen neznaten strmec dna Štatenberške doline vse do sotočja z dolino Gostince. Tukaj se v ozki progi aluvialne naplavine vzdolž Radulje uveljavlja tudi visoka raven talne vode, ki povzroča delno zamočvirjenost. Niže od omenjenega sotočja je strmec občutno pojačan, pretok pospešen in je zato dolina brez najmlajših odkladnin in ravnice; ima tipičen debrski prečni profil, kije v dnu odmerjen samo rečnemu koritu. Enake vodne razmere so v dolini pritoka Gostince. c) Relief in geomorfni ustroj. Hribovje je zmerno razčlenjeno. V glavnem moramo v njegovem območju razlikovati tri vodilne reliefne oblike in sicer: enostavno slemensko vzpetost z značajem podolgem sklenjenih širokih hrbtov, ki segajo 470 do 550 m visoko, dalje masivno vzpetost, ki pripada tipu geomorfne formacije ter kulminira v višini med 450 m in 500 m, ter končno normalne rečne doline, med katerimi je za ustroj gospodarskega prostora posebno značilna široka Štatenberška dolina, katere dno je okrog 350 m visoko. Sleme ima v tločrtu polkrožno obliko in se vleče na severu od Drečjega vrha mimo Trebelnega do Zabukovja, kjer zavije na jug čez Čilpoh ter dalje na vzhod do Bogneče vasi in Cirja. Od glavnega razvodnega slemena se cepijo nekatere krajše stranske panoge, ki imajo prav tako značaj širokih hrbtov. Povečini prostorne, plečate vršine slemena so skupaj z njim priležnim porebrjem navadno izkrčene ter urejene za kmetijsko izrabo zemljišča. Isto velja za dokaj razsežni ostanek uravnave, ki se je ohranil v prisojnem pobočju južnega krila slemena; čeprav zgrajen iz apnenca in močno zakrasel, je ta zložni svet v svojem zgornjem delu, kjer se naslanja na reber, izkrčen ter rabi gospodarski enoti vasi Češnjice. Precej enakomerna višina slemena omogoča v vršnem delu enostavno prometno povezanost agrarnih gospodarskih enot oziroma naselij. Že sedaj vodi po znatnem delu slemena dobra vozna pot, kije v glavnem sposobna za težki, motorni promet. Nižji pobočni pas slemena tvori povečini strmeje nagnjeno ozemlje ter ga zato, enako kot osojna pobočja, prekriva gozdna vegetacija. Okoliščina doprinaša izrazitosti ekonomsko-geografske inverzije, saj je večina gospodarskega življenja osredotočenega v planem vršnem delu. Geomorfna formacija zavzema ves vzhodni del hribovja. Značaj masivne vzpetosti je ta svet pridobil predvsem zaradi uveljavljanja procesa zakrasovanja. Namesto normalnih rečnih dolin so se tukaj razvile številne večje ali manjše zaprte globeli, ki razčlenjujejo svet v omrežje med seboj sklenjenih plečatih hrbtov ter ostankov nekdanjega ravnika. Med kraškimi globelmi niso samo vrtače, ampak tudi uvale ter obvisele doline. Celo majhno kraško polje Ponikva, zahodno pod Čužnjo vasjo sodi v red teh globeli. Vsled poudarjene ozemeljske polimorfnosti imajo agrarne proizvajalne enote večje možnosti za kombinirano izkoriščanje zemljišč z različno lego. Zemljišča namreč ne pripadajo samo temenu hrbtov, vršnim uravnavam, pobočnim terasam ter priležnemu porebrju, ampak tudi dnu kraških globeli in obviselih dolin. Poti, ki vežejo posamezne gospodarske enote, ne premagujejo pomembnejših višinskih razlik in so zato sposobne ali jih je vsaj moči usposobiti za težki promet. Masivnost formacije povzroča sorazmerno večjo izdatnost vodnih horizontov tam, kjer prevladujejo škriljavci ter peščenjaki. Izviri pa se navzlic temu ne odlikujejo z velikimi vodnimi količinami. Strmina nižjega pobočnega pasu je tukaj enako kot pri slemenu prikladna samo za gozd in je glavni delež gospodarskega življenja na višini. Normalne rečne doline v hribovju zastopata tip ozke, debrske in tip široke doline. Slednja je izoblikovana v skrajnem zgornjem delu potoka Radulje in je dobila ime po kraju Štatenberku. Ima široko plosko dno v precejšnji nadmorski višini med 360 in 330 m. Tvorijo ga razmeroma ozek pas aluvialne naplavine zdolž potoka ter precej razsežne površine slabo nagnjenega sveta, ki so ostanki teras. Na teh, pred učinki podtalnice in poplavne vode dobro zaščitenih tleh so osredotočene agrarne gospodarske enote z naselji. Prečni profil doline je asimetričen, zlasti v spodnjem delu, kjer je dolina vzporedniško usmerjena. Osojno pobočno krilo je strmo in zaraščeno z gozdom. Na prisojni strani je svet zložnejši in ima že omenjene ostanke uravnave tako, daje tudi prostornejši. Vzlic temu v nižjem pasu takoj nad dnom doline prevladuje gozdna odeja, največ zaradi tega, ker je to precej razdrto apniško oziroma dolomitno ozemlje. Prisojna lega prihaja torej do veljave šele v vršnem delu slemena. Debrske doline so ozke in rabijo njihova dna samo za vodni pretok. Takšna je zlasti dolina Radulje od sotočja z dolino potoka Gostince nizdol. V dnu ni prostora niti za naselja niti za pomembnejšo pot. Tako izoblikovana predstavlja ta dolina pravo prekinitev dolinske gospodarske cone, ki seje bila ustvarila v območju Štaten-berške doline, ne samo v pogledu agrarne proizvodnje ter poselitve, ampak tudi v prometnem oziru. Najbolje se pomen prekinitve kaže v okoliščini, da vodijo iz Štatenberške doline tri ceste, a vse preko razvodnih hrbtov bodisi proti severu v Mirensko dolino ali proti zahodu v Temeniško podolje. V smeri vodnega odtoka, torej proti vzhodu v Šmarješko podolje ter v Krško kotlino ne vodi nobena pomembnejša pot. Poleg izrazitega debrskega značaja doline pa je pomemben tudi njen lomljeni potek, ki občutno podaljšuje zvezo med Štatenberško dolino in Šmarjeto. d) Podnebne razmere. Podnebje okoliša označimo najbolje, če mu prisodimo značaj prehodnosti med panonsko-subpanonskim ter srednjeevropskim podnebnim področjem. Hribovitost poudarja ta značaj, in sicer zaradi dokaj znatne nadmorske višine dna Štatenberške doline, ki zastopa nižinski svet, kot zaradi razlik med najvišjim pasom, ki sega preko višine 500 m, in ostalim ozemljem. Ker okoliš sam nima lastnega klimatološkega dokumentarija, služijo za predstavo podnebja podatki okolnih klimatoloških postaj, in sicer dveh subpanonskih (Krško in Novo mesto) ter ene iz nižinske (Mokronog), ene pa iz višinske (Planina pri Sevnici) notranjosti. S pomočjo povprečnih termičnih, padavinskih in fenoloških vrednosti na teh postajah je moč dognati glavne, gospodarsko najpomembnejše bioklimatske poteze obravnavanega predela. Termično označujejo okoliš povprečne temperature zraka v januarju —1° C in v juliju okrog 20° C. Klimatsko, to je teoretično dosegljivo vegetacijsko razdobje, določeno z datumsko mejo, znotraj katere doseza povprečna dnevna temperatura zraka 5° C, traja 240 dni oziroma pičlih 8 mesecev v letu. Začetek tega razdobja nastopi med sredino in krajem druge dekade meseca marca in je zaključeno s prvo dekado novembra. V ta široki datumski okvir spada tudi za kulturne rastline veljavno vegetacijsko razdobje, ki ga smemo nazvati agrarno-produkcijsko razdobje. Začetek le-tega je datum setve jarega ovsa, ki seže v zadnje dni marca s povprečno variacijsko širino 24 dni ( -|----M2 dni). Zaključek proizvodnega razdobja je teže določljiv. Moremo se pa opreti na datum setve ozimnega žita, ki mu je treba dodati približno mesec dni, ko se žita še razraščajo in zorijo nekatere njivske kulture pa sadje in grozdje. Ozimino sejejo konec septembra, pri čemer dosega variacijska širina 14 dni (H------7 dni). Dejansko proizvodno razdobje obsega torej sedem me- secev, to je od kraja marca do kraja oktobra. Toda označeno razdobje ni izkoristljivo brez omejitev, ki jih postavlja zlasti pojav kasne slane; njena važnost v poljedelstvu je znana. Datumi kasne slane padejo povprečno v zadnjo dekado aprila, to je v čas, ko se začenja toplo razdobje, označeno s srednjo dnevno temperaturo zraka 10° C in več. To razdobje traja pet in pol meseca vse do kraja prve dekade oktobra. Toda ne smemo prezreti, da je začetek tega razmeroma dolgotrajnega toplega razdobja še vedno ogrožen po slani, saj so naj-kasnejši datumi pojava slane pomaknjeni še precej v maj. Treba pa je pripomniti, da so to povečini navali mraza advektivnega tipa in niso redni vsakoletni pojav. Enako moramo upoštevati, da je v območju višinskih agrarnih enot slana radiacijskega tipa omejena na zgodnejši čas kot v nižini in je zatorej zgoraj toplo razdobje učinkoviteje izrabljeno. Temu pripomore tudi zelo verjetni pojav poletne temperaturne inverzije.* Letna količina padavin se v predelu giblje med 1100 in 1200 mm, kar pomeni, da je atmosferske vlage zadosti. Padavine so zelo ugodno razporejene po letnih časih. Padavinski maksimum je v najtoplejših mesecih, v juniju in juliju. Tistikrat se javlja dež v nevihtnih nalivih, kar ima seveda tudi slabo stran zaradi škode, povzročene po toči ali zaradi odnašanja prsti. Letni padavinski tok razkriva še drugo ugodnost, da se namreč količina padavin naglo veča od marca, ko je minimalna, proti poletju, torej v času, ko rastline najbolj potrebujejo vlago. * Primerjaj: R. Piletič, Novomeško podgorje, Geogr, obzornik 1960, str. 13. Izdatnosti ter ugodni razporeditvi atmosferske vlage nasproti pa so nam že znani činitelji, ki izvirajo iz kameninske zgradbe. Sorazmerno močna propustnost kamenin in pomanjkanje zajetnejših vodnih horizontov v višjih legah so vzrok, da je zemljišče tamkaj izpostavljeno sušnosti. Plitva odeja prsti, zlasti na karbonatni kameninski podlagi še doprinaša, da atmosferska vlaga ni izkoriščena v želeni meri. Za dosego dobrih letin bi zemljišča v ugodnih višinskih legah zato potrebovala umetno namakanje. V nižinskem proizvodnem sektorju okoliša, to je v Štatenberški dolini, se mimo kasnejših pojavov slane uveljavlja kot negativni činitelj še meglovitost, ki omejuje učinek toplega razdobja zlasti v jesenskem času. Zaradi izrazito kotlinastega značaja doline so tukaj občutnejše tudi po inverziji povzročene nizke temperature hladnega letnega razdobja, ki ogrožajo občutljivejše kulturne rastline trajnice. e) Rastlinska odeja. Ves okoliš pripada območju listnatega gozda z bukvijo kot glavnim predstavnikom drevja. Te sestoje tvori povečini drevje nižjega debelinskega razreda in so zato zaloge lesne gmote v njih majhne. Bukov les je poglavitni proizvod in ima za gospodarstvo predela precejšen pomen. Izvažajo ga bodisi v obliki drv ali železniških pragov. V prometno bolj odmaknjenih delih pa porabljajo ta les za kuhanje oglja, ki ga laže odpremljajo na trg kot pa surovo bukovino. Razen bukovega gozda se v prisojah javlja na boljših zemljiščih s škriljavo kameninsko podlago združba hrasta doba. Od vidnejših predstavnikov ostalih listavcev sta še gaber in domači kostanj. Slednji daje taninski les, ki ga prodajajo, domačinom pa rabi za preskrbovanje vinogradniškega kolja. Mešani listavo-iglasti gozd se javlja samo na osojnih pobočjih Radulje, ki pa že ne sodijo v območje okoliša, ter lokalno in v pičlem obsegu še na drugih osojnih straneh vzpetosti. Označeni klimatogeni gozdni odeji se ponekod na plitvih skeletnih tleh pridružuje združba borovca, na kamenjali pa tu in tam tudi grmičasta vegetacija. Oboje kaže na regresivni razvojni stadij gozdne odeje, ki je posledica negospodar-nostnega ravnanja z njo. Zelo pomembna in značilna je okoliščina, da so se gozdna zemljišča ohranila še v velikem obsegu, saj odpade nanje kar 64% celokupne površine okoliša. Veliko sveta v območju plečatih vršin ter blago nagnjenih rebri, ki bi bile sposobne za kmetijsko izrabo, je še vedno pod gozdom, kar zlasti opozarja na njegovo tesno povezavo s kmetijskim gospodarstvom. f) Odeja prsti. Enako kot v večini jugovzhodnega dela Slovenije, kjer se pri gradnji ozemlja močneje uveljavljajo karbonatne kamenine, so tudi na obravnavanem ozemlju zelo zastopana rjava kraška tla z znaki izpranosti. Po svojem mehaničnem sestavu so ta tla ilovnato-peščena, torej rahla in zračna. Na obravnavanem ozemlju pa nastopajo poleg takih ponekod še težka ilovnata ali celo glinasta tla in tudi skeletoidna, drobno kamenita tla ter kamenjara, ki pa je povečini v območju gozdnih rastišč. Najbolj razširjena in za predel značilna so prva. Naslednja lastnost odeje prsti je njena skromna globina. To ne preseneča, saj so vsa vzpeta ozemlja nekdanjega periglacialnega področja v pogledu debeline tal na slabem. Zmerna debelina, ki se povečini že bolj nagiblje k plitvosti, je skupaj s prhkostjo teh tal vzrok naglemu osuševanju zemljišč, brž ko izostanejo padavine. Na bolj nagnjenih njivskih tleh je zaradi obojne lastnosti odeje prsti očitnejše tudi njeno odnašanje, povzročeno zlasti po nevihtnih padavinah. Debelejša tla so samo v kotanjah ter v globelih geomorfne formacije in pa v območju dna Statenberške doline. Družbene razmere v okolišu a) Obljudenost in gibanje prebivalstva. Predel ni prida obljuden, saj število prebivalstva le neznatno presega 2100, po stanju leta 1952 je doseglo 2123. Gostota obljudenosti je potemtakem samo 42 na km2, kar pomeni, da sodi okoliš med slabše obljudene v Sloveniji. V tem letu je dosegla namreč povprečna gostota obljudenosti Slovenije 76 na km2, novomeškega okraja pa 54 na km2. Gibanje prebivalstva je zelo umirjeno, kar najbolj dokazuje okoliščina, da je ostalo število ljudi v zadnjem pol stoletju docela neizpremenjeno. Podobno umirjenost potrjuje statistika selitev ljudi v razdobju 1954—-1957.* * Tistikrat se je iz okoliša odselilo 207 oseb, vanj pa seje vrnilo 91 oseb. Zmerni selitveni primanjkljaj je za obdobje naše pospešene industrializacije značilen. b) Socialno-gospodarska struktura. Okoliš ima izrazito kmetijski socialni in gospodarski značaj, saj živi 87% vsega prebivalstva od kmetijstva. Med nekmetijskimi panogami sta pomembneje zastopani samo gozdno-lesna pa obrtna delavnost. Ako upoštevamo le aktivni del prebivalstva ter prištejemo gozdne delavce kmetijcem, se delež slednjih povzpne celo preko 91 %. Agrarna gostota dosega v okolišu 140 in je precej višja od povprečne slovenske, ki znaša 113 in od povprečne v novomeškem okraju, ki je 129. Za označbo absolutno kmetske sredine okoliša dobro služijo podatki o 271 gospodarstvih, ki so bili zbrani ob popisu živine leta 1952. Nanje odpade v celem 1975 ha zemljišč, kmetijskih in gozdnih, kar da povprečno 7,3 ha na eno gospodarstvo ali približno toliko kot v Sloveniji.* Dobra tretjina te površine pripada obdelovalnemu svetu tako, da ga ima ena kmetija povprek le 2,5 ha, to je manj kakor v Sloveniji kot celoti. Ker je v času popisa živelo na teh kmetijah 1270 ljudi, je v njihovem območju bila dosežena agrarna gostota 184, torej precej višja kot pa velja povprečno za ves okoliš. Iz zgornjega smemo zaključiti, da gre normalna srednja velikost kmetije v predelu največ na rovaš neobdelovalne, zlasti gozdne površine, katero kmetska gospo- * Dr. D. Vogelnik, Selitve delovne sile v Sloveniji 1954—1957; EZ IV., Ljubljana, 1959. * Anketa o seljačkim gazdinstvima 1956. Stat. bilten 113. Anketa o seljačkim gazdinstvima 1957. Stat. bilten 138. 14 — Dolenjska 209 darstva dejansko še v veliki meri vključujejo. Čeprav je okoliš, kakor smo spoznali, razmeroma slabo obljuden, je v večjem delu njegovega območja pritisk na zemljo velik ter se pri obstoječi proizvodnosti v kmetijstvu stanje že približuje agrarni prenasičenosti. Živinoreja se veže s poljedelstvom in je njegovo dopolnilo. Kvantitativno stanje živinskega sklada je še dosti ugodno, saj odpade povprečno na 100 kmetij 270 grl goveda in prav tako 270 grl prašičev. Razen tega razpolaga vsakih 100 gospodarstev s 74 grli delovne živine. c) Tehnika proizvodnje. Tehnika v kmetijstvu kot daleč najvažnejši panogi proizvodnje je večinoma zelo zaostala, saj je očitno pomanjkanje strojne opreme na kmetijskih obratih, selekcioniranja kultur in specializacije ter drugih agrotehničnih mer. Tudi v transportu prevladuje živalska vprega in je motorni promet deloma uporabljan le v zvezi z eksploatacijo gozdov. Prvi korak za izboljšanje tehnične opremljenosti gospodarskih panog je bil storjen z elektrifikacijo v letih po drugi vojni. Vendar rabi električna energija zaenkrat še predvsem za razsvetljavo ter je električni motor redek pojav. Izdatneje tehnično opremljen je dozdaj samo obrat KZ Trebelno. d) Produktivna površina. Od celokupne površine okoliša odpade tretjina na kmetijsko zemljišče, ostalo zavzema gozd in nekaj malega neproduktivni svet. Na izredno visok delež gozdnega zemljišča smo že opozorili in se še posebno lepo pokaže v primerjavi s stanjem v Sloveniji ter v novomeškem okraju, kot prikazuje spodnja tabela. Nizki delež kmetijske površine takoj opozarja, da se za majhno matematično gostoto prebivalstva v okolišu krije velika agrarna gostota. Zares je komaj četrtina celokupne površine okoliša ali 1274 ha obdelovalnega zemljišča takega, kije izkoriščano kot ornica, sadovnjak, vinograd ali travnik. Struktura produktivne površine 1. 1957: produktivna pov. gozdna pov. kmetijska pov. Slovenija 91% 43% 48% okraj Novo mesto 98% 54% 53% okoliš Trebelno 97% 64% 33% Največ obdelovalnega sveta odpade na ornico, ki služi gojenju glavnih kategorij kulturnih rastlin v razmerju, podobnemu tistemu v večini Slovenije. Na žita odpade dobra polovica orne zemlje ali 55%, na vrtnine 22%, na krmne rastline prav tako 22% in na industrijske rastline 1 %. Med žiti prevladuje pšenica in so precej za njo koruza, ječmen in oves. Med vrtninami popolnoma prevladuje krompir, med krmnim rastlinjem pa je na prvem mestu črna detelja in potem šele lucerna, krmna pesa in korenje. Industrijske rastline so slabo zastopane in še to le z lanom, ki služi domači porabi, ter z nekaj oljne repice. Sadovnjakom je skupaj odmerjenih 29 ha. Največ gojijo jablano in slivo, manj hruške, medtem ko so češnje in orehi zelo slabo zastopane vrste sadja in skoraj popolnoma izostanejo žlahtne vrste kot so breskev in marelice, kakor tudi jagodičje. Vinogradi zavzemajo 151 ha. Na petini te površine je samorodnica, sicer pa so povečini razne domače sorte cepljene trte. Vinogradi zavzemajo izključno le prisojna zemljišča v višinskem pasu med 400 in 500 metri, kjer je toplo letno razdobje najmanj okrnjeno zlasti še jeseni, ko se niže spodaj že uveljavlja megla. Le ponekod so vinogradi strnjeni v »gori«, večina pa jih je raztresenih v obliki majhnih zaplat — »ozemeljkov« — širom po ozemlju, in sicer v bližini domov. e) Proizvodnost obdelovalnih zemljišč. Proizvodnost ornice in drugih obdelovalnih površin je v primerjavi s stanjem drugod v Sloveniji* srednja in nizka, kar se dobro zrcali v povprečnem hektarskem donosu različnih kultur. Tako na primer pridelek pšenice ne presega 11 q in koruze ne 20 q. Hektarski donos krompirja se v povprečju suče okrog 150q, deteljišča pa dajejo 40 q in travniki 35 q krme. Vinograd z žlahtno trto rodi povprečno 24 q grozdja na ha, tisti s samorodnico pa 35 q. f) Naselja in parcelacija. Prebivalstvo predela je naseljeno v malih vaseh in zaselkih, ki so razporejeni po vršnih delih vzpetosti, po pobočnih terasah ali v dnu Štatenberške doline. Samo nekaj naselij dosega 100 prebivalcev in ima največje med njimi Trebelno komaj 145 ljudi. Čisti strnjeni tip naselbin je samo v dolini, medtem ko je v hribih povsod tako, da se manjšemu gručastemu jedru naselja priključujejo razloženi domovi. Zemljišča so močno sparcelirana in so parcele, pripadajoče enemu ter istemu lastniku, razporejene po vsem območju ustrezne gospodarske enote. g) Prometne razmere. Na splošno označuje predel precejšnja prometna osamljenost, saj ne poteka skozenj nobena važnejša komunikacija. Najboljše zveze ima proti severu v Mirensko dolino, kamor je speljana tudi cesta, ki vodi v Mokronog oziroma na železniško postajo Bistrica. V tej smeri potuje večina blaga, ki je namenjeno prodaji, semkaj se usmerja potniški promet in to ne samo iz območja vzpetosti, ampak tudi iz Štatenberške doline, ki ima še svojo zasilno cestno zvezo proti zahodu v temeniško podolje k sedanji novi cestni magistrali. V celem znaša dolžina cest in poti, ki so v glavnem sposobne za težki motorni promet, okrog 23 km. Ta dolžina pomeni, da znaša gostota cestnega omrežja v okolišu 46 na 100 km2 in je stanje v tem oziru slabše kot v novomeškem okraju, kjer je dosežena gostota 55 na 100 km2 in še celo zaostaja za slovenskim povprečjem, ki znaša 85 na 100 km2. Treba je pripomniti, da bi bilo moči precej poti v vršnih delih slemena ter geomorfne formacije preurediti in usposobiti za težki promet. * Anketa 1. c. 2. PROBLEMI OKOLIŠA KOT CELOTE Iz prikazane strukture enote gospodarskega prostora je moči izluščiti njene glavne probleme ter določiti tudi njihova izvorišča. Razumljivo je, da bodo kot izvorišča problemov podčrtana predvsem svojstva gospodarskega prostora, s čimer seveda ni rečeno, da ni tudi drugačnih povzročiteljev problematike. Gotovo obstajajo zlasti tisti čisto socialne narave, a njihovo delovanje terja drugo, dodatno proučitev. Z nakazanjem glavnih problemov ter njihovih vzrokov oziroma izvorov se bomo tudi že približali razčiščenju vprašanja, ali je in v koliko je okoliš zaostal zaradi lastne nemoči, zato pač, ker v njem nastopajoči činitelji potencialno niso primerni za uspešnejše gospodarsko življenje, ali pa je zaostal bolj zaradi nezadostnega in neracionalnega izkoriščanja lastnih proizvajalnih moči. / Pomemben izvor problemov, ki se javljajo v okolišu, tiči v okoliščini, da ima le-ta razmeroma dosti znakov prehodnosti in da ima vzlic svoji nerazsežnosti v nekaterih ozirih izrazito heterogeni sestav. Nekaterim naravnim in z njimi neposredno funkcijsko povezanim antropogenim činiteljem moramo s tega vidika posvetiti posebno pažnjo. Zelo očitno se uveljavlja v območju prostorske enote prehodnost podnebja. Toplo letno razdobje je še tako izdatno ter časovno razsežno, da so v prisojah višinskega pasu med 400 in 500 metri še na razpolago tisti eksistenčni klimatski činitelji, ki jih ima na razpolago sosedni subpanonski gričevnat svet. Glavni predstavnik stenotopnih kulturnih rastlin, ki seje, izkoriščajoč te činitelje semkaj razširil, je vinska trta. Toda gojenje vinske trte in proizvodnja vina vnašata v kmetijsko gospodarstvo okoliša po veliki večini samo zmedo. Opozorili smo že, da so vinogradi le mestoma strnjeni v »gore« in so povečini raztreseni kot »nazemeljki« med parcelami drugih zemljiško-kulturnih kategorij, bodisi njiv, sadovnjakov ali travnikov in celo gozda. Takšne osamljene vinogradniške parcele pa niso prida donosne. Uredili so jih posamezni kmetje na svojih domačijah za svoje lastne potrebe in se pri tem niso zadosti ozirali, če so mimo podnebnih tudi drugi, zlasti edafski činitelji zadovoljivi. Nekakovostni vinogradi pa terjajo prav tako čas in trud ter delovno silo za obdelovanje kot kakovostni. Toda zato, ker vrednost proizvoda ni ekvivalent vloženemu trudu, počasi propada še to, kar je bilo doslej storjenega. Tako na primer opuščajo ljudje rigolanje vinogradov, na mestu odmrlega trsa pa zelo pogosto vsadijo kratko malo fižol. Najbolj usodno je, da takšno površno, zasilno ter nedonosno vinogradništvo odvrača kmetovalce od racionalnega izkoriščanja danih naravnih proizvajalnih sredstev, ki bi dobilo izraza v zares ustrezni specializaciji kmetijstva. Smemo reči, da v podnebno prehodnem ozemlju kultura vinske trte bolj bega proizvajalce kot pa doprinaša krepitvi njihovih gospodarstev. Drugi izraz prehodnosti podnebja, ojačen zaradi hribovitega značaja ozemlja, je poudarjena gozdnatost. Zanimivo je, kako je dvoje, glede na ekološke zahteve indiferentnih, če ne celo do neke mere nasprotujočih si oblik izkoriščanja naravnih činiteljev kot sredstev proizvodnje, našlo mesto v eni ter isti sredini gospodarskega prostora. Gozd tukaj na široko obdaja kmetijska zemljišča z vinogradi. V kmetijskem gospodarstvu ima vzporedno vlogo kot dopolnilni vir dohodkov in je marsikdaj glavni vir denarnih dohodkov. Vsako leto pripravijo kmetije določeno količino lesa z^ prodajo in se razen tega oskrbijo s kurivom, kar pomeni realno gospodarsko dopolnjevanje kmetijskih obratov. Toda mimo tega obstajajo tukaj razsežrie gozdne površine, za katere smemo reči, da so samo fiktivno donosne in tudi ne opravljajo kake zaščitne vloge. Ne glede na njihovo gospodarsko vrednost so tukaj pač tako rekoč od nekdaj, čeprav bi jih marsikje lahko uspešneje nadomestilo produktivnejše kmetijsko zemljišče. Spoznali smo, da odpade veliko, in sicer blizu dve tretjini kmetskega zemljišča neobdelovalnemu svetu, v katerem ima pašnik razmeroma neznaten delež in je daleč prevladujoče zastopan gozd. Ena kmetija ima povprek skoraj dve tretjini površine pod gozdom, katerega kakovost in donosnost pa spričo prehodnosti podnebja zaostajata za tistima v alpskem in pravem predalpskem področju. Na važnost podnebne prehodnosti v območju okoliša velja s poudarkom opozoriti zlasti še zato, ker je bila na označeni način realizirana v času naturalnega gospodarjenja. Od tistikrat izvirata i uveljavljenost vinske trte i dominacija gozdnatosti. Oba pojava pa v dobi razmaha racionalizacije proizvodnje ter vseobčega prevladovanja blagovnega gospodarstva preprečujeta ali vsaj otežkočata razvid, oceno ter izrabo stvarnih naravnih proizvajalnih moči, s katerimi okoliš razpolaga. Poleg predočenega je v predelu pomembna še heterogenost in pestrost nekaterih činiteljev, med katerimi velja opozoriti na naslednje: Ozemlje gradijo lahko topljive in vododržne kamenine. Ene kot druge so v območju vzpetosti zastopane neenakomerno in z različno razsežnostjo. Zaradi tega se neenakomerno prepletata normalno in kraško odvodnjavanje, kar ustvarja neenakomernost pojavov žive vode ter šibko kapaciteto pobočnih izvirov. Zato tudi nikjer ni pogojev za izrabljanje vodotočne vode v sistemu gravitacijskega namakanja, niti ne za stvarjanje zajetnejših umetnih vodnih recipientov na višini, ki bi dajali vodo za namakanje. Pestrost kameninske zgradbe je prav tako tudi vzrok uveljavljanju normalne in kraške morfogeneze. Na neobsežnem prostoru so tukaj slemenske oblike vzpetosti poleg masivnih, platojskih oblik, zaprte globeli zraven normalnih dolin, strma, nerazčlenjena pobočja zraven blago naklonjenih s paramorfno ali para-anamorfno strukturo, ki je zelo prikladna za kmetijsko izrabo zemljišča. Gozd se je marsikje ohranil ne glede na to, kakšen je geomorfni ustroj vzpetosti, kateri oblikovni elementi so zastopani v njihovih posameznih delih. Okoliščina narekuje zlasti potrebo po opredeljevanju absolutnih in relativnih gozdnih tal, kar bi doprineslo najbolj smotrnemu razmejevanju gozdnih in kmetijskih površin. Drugo izvorišče problematike okoliša je njegova dosedanja prometna in tržna izoliranost. Oboje je povezano med seboj in zadeva širše gospodarsko-prostorsko območje ter njegov razvoj. A tudi znotraj okoliša se uveljavlja dvoje v tej zvezi pomembnih prometno-geografskih činiteljev. Eno je notranje prometno omrežje in njegova usposobljenost, drugo pa je priključevanje prvega na regionalni prometni sistem. Stanje obojnega je bilo predočeno. Notranje omrežje poti je še slabo, za povezavo navzven pa se kaže izboljšanje po zgraditvi avtomobilske magistrale v bližnjem temeniškem podolju. Označba okoliša kot celote je končno pokazala še na pomen obljudenosti, ki spričo obstoječih odnošajev socialno homogenega, kmetijskega prebivalstva do obdelovalne površine tudi doprinaša splošni problematiki. Mislimo tu na agrarno zasičenost predela, katere učinkovanja seveda tudi ne smemo smatrati za nekaj trajnega. Okoliščina ima samo relativni pomen, in sicer celo v primeru, da se še nadalje obdržita prevlada kmetijstva in socialna homogenost. Razširjenje agrarnega sklada v okolišu ter zlasti intenziviranje kmetijske proizvodnje vodita, kot vemo, do zmanjševanja pritiska na zemljo. Značaj podnebne prehodnosti, dalje heterogenost nekaterih sestavin okoliša, ki nastopajo v njem kot gospodarsko važni činitelji, njegova tržno-prometna izoliranost ter njegova agrarna Zasičenost povzročajo oziroma bistveno doprinašajo glavnemu problemu predela, to je njegovi nizki proizvodnosti in s tem povezani nizki življenjski ravni prebivalstva ter tehnični zaostalosti. Nič nam že na prvi pogled bolje ne odkriva učinke nizke proizvodnosti ter skromnih dohodkov prebivalstva kot razgled po tamkajšnjih naseljih in gospodarstvih. Opremljenost le-teh je silno skromna, hiše so v znatni meri krite še s slamo in imajo dimna ognjišča, gospodarska poslopja so zasilna in marsikje preočitno kažejo znamenja razpadanja. Mnogo bo omiljenju stiske pripomogla v dobi po osvoboditvi izvedena elektrifikacija teh naselij, vendar je korenita rešitev problematike zavisna samo od notranje učvrstitve, od razširitve ter kakovostne izboljšave proizvodnje, zlasti proizvodnje blaga, ki je namenjeno na trg. Glavni vzroki splošne problematike okoliša izpričujejo torej, da so v njem razmeroma redki činitelji, ki zaradi svoje potencialne šibkosti vplivajo na zaostajanje njegovega razvoja. Med njimi je upoštevanja vredna še najbolj heterogenost kameninskega sestava tal, ki povzroča občutno pomanjkanje žive vode oziroma nestanovitnost ter neizdatnost njenih izvirov. Vsi drugi negativno učinkujoči pojavi so bolj posledica negospodarnostnega izkoriščanja naravnih sredstev proizvodnje, s katerimi predel razpolaga, imajo torej relativno veljavnost. S tem pa ugotavljamo, da je v okolišu vredno izvajati ukrepe, ki bodo pri njegovem nadaljnjem razvoju vplivali pozitivno in pomagali do izboljšanja razmer. Kakšni ukrepi in sredstva za izboljšanje so najustreznejši, pa ni moči razpoznati že iz splošne označbe strukture in problematike okoliša, čeprav nas ta označba opozarja nanje. Določnejšo podobo tovrstnih ukrepov in sredstev moremo pridobiti šele v primeru, ako izvedemo analizo predela glede na njegovo notranjo raznolikost, glede na diference, ki nastopajo med njegovimi sestavnimi deli, to je agrarno-proizvajalnimi enotami. Takšna analiza pokaže namreč najprej, kje je teža problematike večja in kje manjša, in drugič pokaže specifičnost problematike v posameznih delih okoliša. II. NOTRANJA RAZNOLIKOST OKOLIŠA TREBELNO Dejali smo že, da se za določevanje razlik med posameznimi deli okoliša poslužujemo metode enotnih površin. Postopek po tej metodi je zanimiv in uspešen, kajti dobljeni rezultati pričajo, da imajo majhne enote goratega oziroma hribovitega gospodarskega prostora upoštevanja vredne razlike med svojimi temeljnimi sestavinami, to je, gospodarskimi enotami, ki so v našem primeru vaške ali zaselške. Izkazalo pa se je, da terjata določevanje razlik med temi najmanjšimi enotami ter njihova kategorizacija čim podrobnejšo opredeljevalno lestvico. V zgoraj citirani razpravi naznačena lestvica je preohlapna. Zaradi tega je predhodno bilo treba dopolniti klasifikacijsko lestvico. Po prvotni klasifikacijski lestvici metode enotnih površin bi v našem okolišu mogli razlikovati samo tri kategorije gospodarskih enot. S tem bi dobili dokaj grobo sliko notranje diferenciacije okoliša. Razen tega se je izkazalo, da bi bilo opredeljevanje v mnogih primerih otežkočeno zato, ker posamezne enote dosegajo izrazito vmesno kakovostno stanje. Zato sem privzel kategorije, ki so označene s prehodnimi vrednostmi bodisi pri kompleksu antropogenih ali naravnih, fizično-geografskih činiteljev. Prehodne vrednosti v »števcu« in v »imenovalcu« so torej: (I. do II.) ter (II. do III.). Izberemo jih v primerih, kjer je ostanek pri ugotavljanju aritmetične sredine (H------2) enak ali manjši od polovice divizorja, medtem ko v primerih, kjer je ostanek večji, izberemo že naslednjo polno aritmetično sredino (H----2). S takšnim formalnim postopkom dobljene prehodne vrednosti moramo seveda preverjati s stvarnostjo- in ugotavljati, zlasti na temelju primerjave, če dejansko ustreza razmeram v območju enote. Pri analizi okoliša, ki sem jo izvedel s tako modificiranim postopkom klasifikacije, sem mogel dognati pet oziroma, upoštevaje razlike med dolinskimi in vzpetinskimi enotami, sedem razredov gospodarskih enot. Pripomniti moram še, da sem pri opredeljevanju enot upošteval za nekatere činitelje vselej samo označevalce srednje kakovosti. Tako sem ravnal pri označevanju pridelka poljskih kultur in podnebnih ter fenoloških razmer. Dejanskih kakovosti namreč nisem mogel pridobiti za vse enote pa je bilo zaradi tega smiselneje upoštevati povsod srednjo kakovost. Ves okoliš je razdeljen na 38 najmanjših delov gospodarskega prostora, ki jih povečini zastopajo vaške ter zaselške agrarno-proizvajalne oziroma gospodarske enote. Navzven le-te dobro omejuje strnjena gozdna površina, ki je v analizo ne vključujem. Kjer je ozemlje upravne naselbinske edinice glede na svoje naravne, fizično-geografske razmere izraziteje deljeno, še posebno glede na kameninsko zgradbo ter geomorfno strukturo, sem površino razdelil na dve manjši proizvajalni enoti. Vse enote so razporejene po treh vodilnih reliefnih oblikah, to je po slemenu, geomorfni formaciji in Štatenberški dolini. V območju slemena je 16 enot in sicer: Drečji vrh, Poskočin, Trebelno, Maine, Spodnje Zabukovje, Zgornje Zabukovje, Vrh, Čilpoh, Bitovska gora, Bitnja vas, Sela, Češnjice, Reber, Bogneča vas, Vinski vrh in Cilje. . Gospodarske enoti •» Na ozemlju geomorfne formacije je 12 enot: Mala Strmca, Jerenga, Čužnja vas, Zapadež, Padež, Velika Strmca, Vinvršč, Mirna vas, Jelševec, Cikava, Boriti, Blečji vrh. V Štatenberško dolino pa spadajo: Radnja vas, Cerovec, Brezje, Ornuška vas, Adna vas, Podturen, Štatenberg, Lahko, Roje in Dule. Kakovostno najvišji razred v vsem okolišu (r. 1) dosegajo enote z izkazano vrednostjo: II I—II' Sorazmerno visoki razred gre torej predvsem na rovaš dobrih naravnih činiteljev. V dolini spada v to kategorijo Adna vas. Ozemlje gradijo tukaj mlade nesprijete kamenine, dno doline je široko in terasasto, torej zavarovano pred poplavno vodo, prst je ilovnato-peščena in globoka, kar vse imenitno služi kmetijskemu izkoriščanju zemljišča. Sklop antropogenih činiteljev pa že opozarja na slabše gospodarsko stanje enote. Enako kot pri večini drugih enot okoliša, kmetijska proizvodnja ni specializirana v nobeni smeri, zaradi česar obstaja še vedno običajno ravnotežno razmerje med ornico in travniki ali prevladujoče gojenje nesortnega sadja, zemljišče pa je ostalo drobno sparcelirano. Solidnim naravnim činiteljem bi se prilegalo njihovo racionalnejše izkoriščanje. V vzpetem svetu sodi v prvo kategorijo samo Jerenga, h kateri štejem tudi vinogradniško ozemlje sosedne Male Strmce, ki je z ozemljem Jerenge najtesneje povezano. Enota ima vrsto zelo ugodnih naravnih činiteljev, med njimi zlasti škriljavo kameninsko osnovo, zadosti globoko ilovnato-peščeno prst ter paramorfno pobočno in vršno oblikovitost. Razen tega moremo v tem primeru zaradi položaja, oblikovitosti in ekspozicije enoti prisoditi nedvomno učinkovanje določenega termičnega presežka. Gospodarske razmere v območju enote najbolje označuje izrazita specializacija v vinogradniški smeri, saj je to edina pomembnejša »gora« v okolišu. Z druge strani pa je enota obremenjena z drobno parcelacijo pri izrazito razloženi poselitvi in s slabim notranjim komunikacijskim omrežjem. Naslednja kategorija (r. 2) je v okolišu najpogostnejša, saj šteje 23 enot, pripadajočih vsem trem reliefnim oblikam. Formalno je predstavljena z vrednostjo: —. Semkaj uvrščene agrarno-proizvajalne enote imajo slabotneje razvito gospodarsko življenje pri ne več dobrih in solidnih, temveč le še zadovoljivih ali komaj zadovoljivih naravnih činiteljih. V dolini sodijo v ta drugi razred vse enote razen zgoraj omenjene, kije v prvem razredu. Vse izkazujejo prvi podobno stanje antropogenih činiteljev. Poslabšanje kompleksa fizično-geografskih činiteljev pa povzročata največ od kamenine zavisna plitvejša odeja prsti ter geomorfna struktura dna doline, ki ga skupaj tvorijo zamo-čenosti podvržene aluvialne in pred podtalnico ter poplavno vodo zavarovane terasne površine. Posebno močno se druga kategorija enot uveljavlja na ozemlju slemenske vzpetosti, kjer se jih semkaj uvršča 10: Drečji vrh, Trebelno, Spodnje Zabukovje, Bitovska gora, Bitnja vas, Sela, Reber, Bogneča vas, Vinski vrh in Cirje. V območju geomorfne formacije pa spadajo semkaj: Zapadež, Velika Strmca, Jelševec, Boršti, Blečji vrh. Povsod tukaj ima, poleg nespecializirane kmetijske proizvodnje z vsemi vzporednimi pojavi in parcelne zdrobljenosti zemljišč, še prepletanje gozda s kmetijskim zemljiščem delež pri slabljenju gospodarskega življenja in njegovih zmogljivosti. Vrednost sklopa naravnih činiteljev pa je v celotnem območju vzpetega sveta znižana najbolj občutno zaradi pomanjkanja žive vode, ponekod zaradi plitvejše oziroma srednjegloboke odeje prsti, ki je izpostavljena odnašanju. Tretji razred (r. 3) je označen z vrednostjo --------, kar pomeni poslabšanje gospodarskih razmer. V dolini te kategorije ni več, zgoraj pa se uvrščajo vanjo Zgornje Zabukovje, Vrh in Čilpoh v območju slemena ter Velika Strmca, Mirna vas in Cikava v območju geomorfne formacije. Slabljenje gospodarskih razmer gre precej na rovaš okoliščine, da tukaj že ne gojijo več vinske trte ali pa je ta kultura tako omejena, daje ne moremo več smatrati za indikatorja proizvodne specializacije, kar je brez dvoma drugod na višini. Vse te enote leže namreč bodisi v območju zgornje ali spodnje meje tistega višinskega pasu, ki smo ga označili, da je najpri-kladnejši za izkoriščanje eksistenčnih podnebnih, zlasti termičnih činiteljev. V tem oziru so zanimive zlasti zadnje tri enote, ki leže precej nizko na pobočnih terasah. Razen omenjenega znižujejo gospodarsko zmogljivost enotam še nazadovoljive notranje prometne razmere pa pri večini tudi slabe zveze navzven. Naslednji razred (r. 4) vključuje enote, ki izkazujejo močnejšo problematiko v sklopu naravnih činiteljev. Formalni izraz njihove vrednosti je: ------. Na slemenu sodijo semkaj: Poskočin, Maine ter Češnjice, na ozemlju geomorfne formacije pa samo Čužnja vas. Vrednost vsem tem znižuje zlasti kameninska zgradba. Prevladujejo namreč apnenci in dolomiti, ki povzročajo izrazito zakrasovanje ter plitvo odejo prsti tako, da je učinek sušnosti še poudarjen. Ponekod se na površju tega ozemlja, tudi tistega dela, ki pripada kmetijskemu zemljišču, javlja že kamenjar. Šibki naravni činitelji ne zagotavljajo kaj prida čvrstine gospodarskemu življenju, četudi kompleks antropogenih činiteljev ne zaostaja za vrednostjo, ki pri višinskih enotah prevladuje. Češnjice in Čužnja vas kot populacijsko dokaj močni enoti sta se nedvomno razvijali doslej v močni naslonitvi na sosedne enote Reber oziroma Jerenge, katerih vinorodnost oziroma proizvodna specializacija je pomenila gospodarsko oporo. Sicer pa šibke naravne razmere teh enot že narekujejo mimo drugih izboljševalnih ukrepov populacijsko razbremenitev, bolje rečeno, zniževanje agrarne prenasičenosti. Zadnji razred (r. 5) označuje vrednost: ^ Semkaj spadajo tri enote, vse v območju geomorfne formacije, in sicer njenega jugovzhodnega apniškega dela. Slabim naravnim činiteljem, podobnim tistim predhodnega razreda, ustrezajo šibke gospodarske razmere, izražene najbolj s tem, da izostaja vinska trta, in sicer največ zaradi plitve odeje prsti ter da so obenem nezadostne notranje kot zunanje prometne zveze. Te enote so: Mala Strmca (brez dela sklenjenega vinorodnega ozemlja, kije upoštevan pri Jerengi), Padež in Vinvršč. Za vse tri smemo reči, da same zase nimajo mnogo izgledov za gospodarsko okrepitev in da bodo morale svoj gospodarski razvoj uravnavati z razvojem ter potrebami sosednih enot. Analiza okoliša z vidika diferenc med agrarno-gospodarskimi enotami daje predvsem dvoje rezultatov. S pomočjo klasifikacijske lestvice je bilo moči enote razvrstiti po vrednostnih kategorijah. Tovrstna kategorizacija je pokazala isto, kar nam je odkrila že splošna označba predela, da je namreč to v celem gospodarsko bolj šibka enota hribovitega gospodarskega prostora. Nikjer ni v njenem območju gospodarskih enot najvišjih kategorij: I I—II I II I i’ i ’ i—n’ T’ n Po drugi strani pa okoliš tudi nima enot naj- nižjih kategorij, takšnih s formalno izraženo vrednostjo: II III m’ m' Zelo očitno je prevladovanje razreda —. v katerem so v ravnotežnem razmerju vrednosti obstoječih gospodarskih razmer ter funkcijsko pomembnih naravnih činiteljev. To je povsem v skladu s splošno predstavo problematike okoliša. Pretres notranje diferenciacije predela je torej pokazal podoben odgovor na zastavljeno vprašanje o vzrokih njegove zaostalosti, kakršnega smo dobili pri predočenju njegove splošne problematike. Vzroki zaostalosti okoliša so le deloma v sicer slabotnih, a še vedno zadovoljivih činiteljih, ki služijo kot naravna sredstva proizvodnje. Nič manj važen delež nima pri tem nezadostno in negospodarnostno izkoriščanje teh činiteljev, kar kaže na umestnost ter gospodarsko smotrnost izboljševalnih ukrepov. Mimo tega pa nam je analiza okoliša z vidika notranje raznolikosti ter s posredovanjem ustrezne klasifikacije agrarno-proizvajalnih enot razkrila težišče problematike znotraj okoliša. Na priloženi karti je moči razbrati, kje je teža problematike večja in kje manjša. Zanimivo sliko dobimo tudi, ako napravimo pregled kategoriziranih enot okoliša glede na pripadnost trem vodilnim oblikam reliefa. Pokažejo se prav poučne značilnosti v razmestitvi posameznih razredov.. Agrarno-gospodarske enote v območju reliefnih oblik: Skupno število 1. r. 2. r. 3. r. 4. r. 5. r. Sleme 16 0 10 3 3 0 Geomorfna formacija 12 1 4 3 1 3 Štatenberška dolina 10 1 9 0 0 0 Celotni okoliš 38 2 23 6 4 3 Zgornja razpredelnica priča, da ima dolina najmanj kakovostno slabotnih gospodarskih enot, iz česar sledi, da je relativno težišče problematike okoliša v vzpe-tinskem svetu. Dobro je razvidna tudi razlika med stanjem v območju slemena ter geomorfne formacije. Slednja izkazuje enako kot v mnogo drugih ozirih tudi glede kakovosti enot bolj pestro sliko, kakor slemenska vzpetost, saj so v njenem območju zastopani prav vsi razredi. Okoliščina dovolj zgovorno priča o pomenu, ki ga imajo lahko lastnosti neke vodilne reliefne oblike za formiranje gospodarskega prostora. III. RAZVOJNE MOŽNOSTI OKOLIŠA TREBELNO Ko smo spoznali, kako v okolišu variira teža pi'oblematike, se moramo lotiti še razmotrivanja vrste poglavitnih problemov, to je tistih, ki so najobčutnejši, ki enoto gospodarskega prostora najbolj bremenijo. S tem je namreč, kot smo dejali, najtesneje povezano reševanje vprašanja, kakšna naj bodo sredstva ter ukrepi, ki jih bo treba uporabiti za izboljšanje razmer in za pravilno usmeritev razvojne poti okoliša. Za razčiščenje zgornjega vprašanja je potrebno predvsem dognati, kateri negativni označevalci naravnih ter antropogenih činiteljev posameznih gospodarskih enot so najpogostnejši. S pomočjo temeljnih klasifikacijskih podatkov je namreč moči ugotoviti frekventnost vseh označevalcev, tistih dobre in onih slabe kakovosti. Nas zanimajo ti poslednji, ki nakazujejo probleme, katere krijejo posamezni činitelji. Frekventnost negativnih označevalcev bomo ugotavljali ne za vseh 38 enot okoliša skupaj, ampak po skupinah enot, ki pripadajo različnim reliefnim oblikam, v območju katerih je, kot smo spoznali, tudi teža problematike svojsko razporejena. Ločeno moramo s tega vidika obravnavati predvsem skupino agrarno-gospodarskih enot z območja vzpetosti in drugo skupino z območja doline. 1. Glavni problemi v območju vzpetosti Med naravnimi činitelji bi morali nedvomno na prvem mestu razmotrivati pogostnost negativnih podnebnih svojstev, zlasti termičnega faktorja. Žal nimamo na razpolago ustrezne podrobnejše dokumentacije in se moramo poslužiti drugih razpoložljivih podatkov, ki osvetljujejo zadevne razmere. Upoštevanja je vredna zlasti razprostranjenost vinske trte. Ne glede na pretežno nizko kakovost ter donosnost, je ta kultura dober indikator eksistenčnih podnebnih, zlasti termičnih činiteljev. Le-ti pa so, kot smo ugotovili, omejeni na precej ozek višinski pas med 400 in 500 metri. Čim se ozemlje vzpne blizu 500 m visoko, vinogradi izginejo enako kot prenehajo v pobočjih izpod 400 m. V obeh smereh je izven označene meje toplo letno razdobje skrajšano, in sicer ali zaradi višine, ali pa zaradi učinkov meglovitosti in temperaturnega obrata. Ožino pasu in obe meji povzroča hribovitost ozemlja, ki prispeva značaju njegove podnebne prehodnosti. Tu velja ponovno opozoriti zlasti na razmeroma visoko ležeče dno Štatenberške doline, ki povzroča, da segajo učinki megle ter inverznih temperatur še sorazmerno visoko v pobočja in je zaradi tega spodnja meja vinske trte ustrezno zvišana. Zoženje pasu, znotraj katerega so na razpolago podnebni činitelji za uspevanje vinske trte, priča, da tukaj ni več pravi vinorodni predel. Takšen predel mora imeti na razpolago razsežnejše površine, kajti mimo podnebnih činiteljev so za uspevanje in gojenje trte potrebni še drugi, zlasti edafski in geomorfni. Na majhne razdalje, v območju ozkega pobočnega pasu, pa so vse tri skupine činiteljev le redkokje idealno združene. Izmed drugih naravnih činiteljev, ki znižujejo potencialno vrednost večine višinskih agrarno-proizvajalnih enot, zasluži pozornost pomanjkanje žive vode. Pomanjkanje je še občutnejše v območju slemena kot pa v območju geomorfne formacije, ki ima vsaj nekaj šibkih studenčnih vodotokov. Medtem ko pri vseh enotah prevladujejo dobre mehanične lastnosti prsti, je kakovost njene odeje precej slabša. Povsod je reden pojav srednja debelina prsti, ki občutno prehaja že v plitva tla tako, da se ponekod na zoranih površinah pospešeno uveljavlja odnašanje rodnega horizonta. Končno ustvarja absolutna prevlada bukovih gozdov posebno vrsto problematike največ zaradi tega, ker so zaloge in donosi lesne gmote šibki. Mimo naravnih je še cela vrsta antropogenih činiteljev v območju vzpetega sveta označenih pretežno negativno. Med tistimi antropogenimi činitelji, ki se javljajo pri vseh ali vsaj pri večini višinskih gospodarskih enot, moramo navesti zlasti nespecializirano kmetijstvo. Poljedelstvo ne pozna kakih specialnih kultur, čeprav obstajajo pogoji zanje. Vinogradništvo za domače potrebe, s povečini slabim, nekakovostnim pridelkom nič ne spremeni te označbe. Enako brez sledov specializacije je živinoreja. Pri prevladujočem delu agrarno-proizvajalnih enot se nadalje očitno odraža prepletanje gozdnih in obdelovalnih zemljišč. Na ta način je precej zmanjšan obseg obdelovalnih površin, kar je občutno posebno tamkaj, kjer nastopajo za poljedelstvo docela zadovoljivi činitelji. Povsod prevladuje in je tako rekoč pravilo drobna parcelacija. Vendar je treba razlikovati dve vrsti tega pojava in tudi njegov dvojni pomen. V blago naklonjenem ali ravnem svetu je bilo zemljišče zdrobljeno na male parcele iz zemljiško-posestnih razlogov. V bolj nagnjenem svetu pa se drobna parcelacija pogostokrat veže na umetno stvorjeni terasni sistem. Terase potekajo v smeri izohips in imajo izrazito obrambno funkcijo, ker preprečujejo odnašanje prsti. V vseh teh primerih je seveda treba delitev zemljišč na majhne parcele označiti kot nujen oziroma pozitiven pojav. Prometna povezanost gospodarskih enot navzven je sicer še dokaj zadovoljiva, zato pa mnoge med njimi trpijo zaradi slabih notranjih komunikacij. Zlasti v območju geomorfne formacije imajo posamezne enote na razpolago samo slabe poti ter kolovoze. Vsi navedeni negativno označeni oziroma negativno delujoči činitelji so pri višinskih gospodarskih enotah najpogostejši in povečini prevladujejo, to se pravi, izostajajo samo v redkejših primerih. Njihova izrazitost kaže na mere in sredstva, ki bi jih bilo treba uporabiti oziroma ostvariti v svrho postopnega izboljšanja obstoječih razmer. Pri tem ni važna razlika med naravnimi in antropogenimi činitelji, kajti eni kot drugi so zaradi svoje funkcionalnosti v gospodarskem prostoru vsega upoštevanja vredni nakazovalci izboljševalnih ukrepov ter sredstev. Podnebne razmere v določenem višinskem pasu opozarjajo, da je mogoče in vredno izvajati specializacijo poljedelske proizvodnje. Toda gojenje vinske trte, ki doprinaša specializaciji poljedelstva, bo uspešno samo na neobsežnih površinah, kjer so hkrati združeni najboljši podnebni, edafski ter geomorfni činitelji. V vsem ostalem območju zadevnega višinskega pasu pa je treba računati bolj s srednjeevropsko kot s subpanonsko bioklimatsko komponento. S tem ni rečeno, da bi morale tukaj izostati zahtevnejše termofilne rastline, ki so dostikrat temelj poljedelski specializaciji, pač pa bi morali biti uvajani tisti njihovi predstavniki, ki izhajajo iz srednjeevropskega bioklimatskega področja in ki bi s pridom izkoriščali toplotne presežke označenega višinskega pasu. V okviru vseh tistih gospodarskih enot, katerih zemljišča so zadosti rodovitna, imajo zlasti zadosti debelo odejo prsti in nimajo kamenjare, je treba izkrčiti gozd, ki se vriva med kmetijsko in celo obdelovalno površino ter nima niti proizvodne niti pomembnejše zaščitne funkcije, temveč seje ohranil zaradi tradicije. Z izkrčenjem gozda bi bil okrepljen agrarni zemljiški sklad in bi bila obenem dana pobuda za boljše izkoriščanje absolutnih gozdnih zemljišč. Na absolutnih gozdnih tleh, zlasti v območju osojnih pobočij, bi se dala proizvodnost gozda okrepiti s postopnim preobražanjem čistih listnatih v mešane sestoje. Povsod tamkaj, kjer zemljišče ni s terasami zavarovano pred erozijo in svet ni hudo nagnjen, je treba odstraniti parcelno razkosanost in urediti večje zaokrožene ploskve obdelovalnega sveta. Ugodna geomorfna struktura površja marsikje omogoča stvarjanje celkov, ki olajšujejo uvedbo mehanizacije pri obdelavi, proizvodno specializacijo in druge sodobne mere agrarne tehnike. Uvajanje agrarne specializacije pa terja seveda tudi izboljšanje vodnih razmer; zlasti nujna je potreba po umetnem namakanju, ki bi preprečevalo udare suše. To pa je gotovo tehnično in gospodarsko najtežje izvedljivi ukrep. Spričo obstoječih vodnih razmer je izgradnja namakalnih sistemov silno težavna, kajti potrebno vodo je moči pridobiti v večjih količinah samo iz dolinskih vodotokov oziroma tamkaj zgrajenih vodnih recipientov. Nekaj možnosti dajejo še izviri v območju geomorfne formacije, ob katerih so pogoji za ureditev vodnih zbiralnikov manjših kapacitet, ki bi krili lokalne potrebe. Nujna je končno izgradnja ter dopolnitev prometnega omrežja višinskih proizvajalnih enot. Za dobro povezavo enot med seboj pa je treba zlasti izpopolniti zveze obstoječih odsekov voznih poti in cest na vršnem nivoju vzpetega sveta. 2. Glavni problemi v območju doline Opredelitev dolinskih agrarno-proizvajalnih enot v prva dva razreda priča, da je tudi kakovost posameznih činiteljev v nižinskem delu okoliša boljša kot pri enotah vzpetosti. Med naravnimi činitelji je v celotnem obsegu doline najbolj negativno skrajšanje toplega razdobja leta, na kar prepričljivo opozarja okoliščina, da tukaj ni več trte. Razmeroma dobri kakovosti ostalih naravnih činiteljev v dolini pa je tukaj nekaj negativno delujočih antropogenih činiteljev. Zlasti zbuja pozornost, da imajo vse gospodarske enote nespecializirano agrarno proizvodnjo. Vzlic ugodnim geo- morfnim razmeram je tudi tukaj zemljišče zelo razkosano, zdrobljeno na številne kose, torej sparcelirano. Vrh tega se tudi tukaj zelo prepletata gozd in obdelovalna površina. Največjo pozornost zasluži prvi negativni činitelj, ki zadeva bioklimatske razmere v dolini. Prav glede nanj je treba razmotrivati ostale, to je negativne antropogene činitelje dolinskega dela okoliša, ki so sicer enaki tistim v višinskem delu. Njihova povezanost pride do veljave zlasti pri presojanju vprašanja izbora sredstev in ukrepov, ki naj dovedejo do sprememb gospodarske aktivnosti doline. Podnebne oziroma bioklimatske razmere, za katere je značilno dosti dolgo vegetacijsko razdobje, primerna vlažnost in pa skrajšano toplo razdobje leta, nakazujejo v območju doline specializacijo kmetijstva v smeri krepitve živinoreje. Takšno usmeritev podpira tudi sorazmerno znaten delež aluvialnega zemljišča v dolini. Živinorejstvo pa za ojačenje proizvodnje krme, posebno njivske, nujno terja zamenjavo drobne razkosanosti zemljišča z obsežnejšimi, arondiranimi parcelami povsod tam, kjer tega ne preprečuje zaradi zaščite tal nastala terasasta parcelacija. Nakazani specializaciji kmetijstva bo seveda v prid tudi razširitev agrarnega zemljiškega sklada na rovaš izkrčenja vsega gozda v območju dolinskega dna. Zaključiti smemo, da obstajajo v celotnem območju okoliša Trebelno zadosti solidne možnosti za izboljšanje stanja in za usmeritev v aktivnejše gospodarsko življenje. Za ta namen je treba izvršiti posebne ukrepe in uveljaviti sredstva, ki smo jih nakazali in ki najbolj ustrezajo posameznim agrarno-proizvajalnim enotam oziroma skupinam teh enot, med katerimi sta najizrazitejši tista v območju vzpetin in tista z območja doline. (An attempt at analyzing a small unit of the mountainous economic space to establish the possibilities for its further development) The Trebelno area covers approximately 5.000 hectares (13,355.30 acres) of mountainous country whose heights range from 500—600 metres. It lies at the border between the Alpine foreland and the sub-Pannonian hills, between the valleys of the rivers Mirna and Krka. The land is composed alternately of limestone and vvatertight stones to vvhich the hydrographic, geomorphic and pedological non-uniformity corresponds. Also central Euro-pean and sub-Pannonian climatic influences alternate here, best seen by the simultaneous occurrence of vineyards and woods, the latter covering as much as 64 per cent of the entire area. The population density is 42 per square kilometre, but the agrarian density is 145 per square kilometre, as 87 per cent of the population live on farming. On an average single farms cover 7,3 hectares (18.038,738 acres) of vvhich 2.5 hectares (6.177,650 acres) are arable area. The density of the road netvvork is 46 per square kilometre. The question arising is: what possibilities of development are there for this mountainous agrarian area? The author first analyzes the area by the method of uniform areas as was presented in the Ekonomski zbornik (Essays in Economics), Vol. IV (1959). The analysis has shovvn that ali the 38 village agrarian producing units belong to the dium quality THE TREBELNO AREA Summary and can be divided into five classes. The qualitatively best class has the value I—II and the worst one II—III II—III' Class II II is the prevailing one, comprising 23 economic units. This deter- mines the voeight of the problems in the area. Through establishing the frequency of natural or anthropogenetic factors having a negative effect we arrive at the kind of problems, separaten in the elevated area and separately in the valleys. Based on the mentioned analysis it is possible to indicate economic-organizational and technical measures serving in the further development to the improvement of conditions. Among the measures the following are most significant: (1) The carrying out of agrarian specialization. In the elevated area, not tovvards vine-growing but rather towards the grow-ing of various thermophile plants of the central European bioclimatic area. In valleys, especially towards a strengthening of stock-farming. (2) The clearing of woods intruding into the area for cultivation and the strengthening of forest economy in absolute forest areas. (3) The rounding off of lands. (4) Improvement of the artificial irrigation system where possible. (5) The strengthening of the netvvork of communication. ^ 'f) Ir. r <0 ■; r'; » _. li' L4 V > — U\J i) r- / rx - \:/ /fcl //) /7 / menčki, ampak z de *li ki nakazuje živopis no j,L r, noliko podobo Dol. :njske > pa ni podoba mehki, ■ va in poetične Dolenjske, iti jo poznamo iz del slikarjev in pesnikov. Ustvarjavec ne želi vplivati na bravca z zvenom besed in harmonijo barv, ampak s spoznanji o nastanku pokrajine in o gospodarstvu človeka, ki beži s te lepe dežele, ker si išče boljšega kruha. Morda je taka podoba, ki jo sestavljajo predvsem številke, manj poetična in bolj trpka, toda je prav tako potrebna, za delavnik, kot je ona, prva, potrebna za praznik in razvedrilo. Potrebna je nam vsem, ki hočemo spoznati resnico, kajti ta je izhodišče za jutršnji dan. Za tisti dan, ko bo Dolenjska zavzela med slovenskimi deželami v blagostanju spet tisto mesto, ki ga je imela pred stoletji. / NOVO MESTO NOVO MESTO KULTURGESCHICHTLICHER GUIDE FUHRER CULTUREL HISTORIQUE Novo mesto (202 m u. d. M.) ist der geographische, vvirtschaftliche und kul-turelle Mittelpunkt von Dolenjska, dem Unterland im Sudosten Slovveniens. Die Stadt liegt malerisch an beiden Ufern des vvindungsreichen Krkaflusses, vor-wiegend auf einer felsigen Halbinsel oberhalb des Flusses. Der mittelalterli-che Stadtkern enthalt zwei Glanzpunkte: den ausgedehnten Hauptplatz mit Arka-dengangen, und die Kapitelkirche des hi. Nikolaus als Dominante auf dem Schei-tel des alten Stadtkerns. Derzeit hat Novo mesto liber 15.000 Einvvohner und ist der Sitz einer Gemeinde sovvie zahlreicher Industriebetriebe, u. a.: der IMV-Automo-bil- und Anhangerfabrik, der pharmazeu-tisch-chemischen KRKA-Werke, der Wa-sche- und Bekleidungsfabrik LABOD, der NOVOTEKS-Textilwerke, des Bau-Unter-nehmens PIONIR u. a. m. Die Stadt be-sitzt mehrere Mittelschulen und ein AII-gemeines Krankenhaus mit samtlichen Abteilungen. Es bestehen zwei bedeu-tende Kuituranstaiten: Dolenjski muzej (das Unterland-Museum) mit einer Gale-rie, und die Studienbibliothek. Das Muse-um enthalt reichhaltige archaologische, volkerkundliche, kulturgeschichtliche und Kunstsammlungen, und eine umfassende Sammlung von Dokumenten aus dem Volksbefreiungskampf und der Volkre-volution. Die Studienbibliothek umfaBt liber 150.000 Biicher, viele Handschriften und stattliches Bildermaterial. Novo mesto (202 m) est le centre gšo-graphique, economique et culturel de la Basse-Carniole, contree sud-ouest de la Slovšnie. Situš sur un promontoire ro-cheux aux deux bords de la sinueuse riviere de la Krka le centre moyenštgeux de la ville a deux accents caractšristi-ques: la spacieuse Grande Plače avec ses arcades et 1’eglise se Saint Nicolas — Kapitelj qui domine sur toute la ville. Aujourd’hui la ville a 15.000 habitants, elle est le sišge de 1’Assemblše commu-nale. II y a plusieurs entreprises indu-strielles, entre autres l'usine des auto-mobiles et roulottes IMV, l’industrie che-mo-pharmaceutique Krka, la confection du Jinge LABOD, Lusine textile Novoteks, une entreprise de construction Pionir etc. Dans la ville il y a plusieurs ecoles d’enseignement secondaire et un hopi-tal complet avec des sections differen-tes. De meme il y a deux institutions culturelles importantes: le Musee de la Basse- Carniole et la Bibliothdque d'štu-des. Le Musee possede de riches colle-ctions archeologiques et artistiques, ain-si qu’une collection importante des do-cuments de la guerre de libčration et revolution populaire. La Bibliotheque d'£tudes possšde plus de 150.000 livres, des manusrits nom-breux et une collection de tableaux. \ \ NOVO MESTO IN DER URGESCHICHTE NOVO MESTO DANS L’AGE PREHISTORIOUE TONE KNEZ Wegen seiner gunstigen geographischen und Verkehrslage im Krkatal, im bergigen Voralpenbereich, war Novo mesto schon sehr fruh besiedelt, wie aus zahlreichen vvertvol-len archaologischen Funden im Stadt-gebiet hervorgeht. Nach Zahl und Charakter der Funde gehort Novo mesto zu den bedeu-tendsten Fundorten in Slovvenien; einige die-ser Funde ubersteigen den regionalen Rang. Die altesten Funde in Novo mesto stammen vom Ende der Bronzezeit (aus der Urnenfel-derkultur um 1000 v. Chr.); seit damals war das Stadtgebiet ununterbrochen durch das gesamte letzte Jahrtausend v. Chr. besiedelt und ebenso noch unter den Romern bis zur Spatantike gegen das Ende des 4. Jahrhun-derts n. Chr. Eine groBe Entvvickiung begann fur Novo mesto mit der Ansiedlung vorgeschichtlicher l!lyrer im 8. Jahrhundert v. Chr. und mit dem Anstieg ihrer politischen Macht vvahrend der entvvickelten alteren Eisenzeit (der Hallstatt-kultur) zwischen 600 und 300 v. Chr.; zu je-ner Zeit war der Ort ein Sitz wohlhabender und einfluBreicher Edelleute der Halstattzeit — illyrischer Fiirsten. Ihre Ansiedlung, ein stark befestigter Ringvvall, stand auf Marof und ist heute noch gut sichtbar und erhal-ten. Die Einvvohner des slovvenischen Unter-landes in der Halistattperiode, Angehorige illyrischer Stamme, pflegten ihre Toten in groBen Hugelgrabern zu bestatten, die fur die Vorgeschichte des Unterlandes so be-zeichnend sind. Auch in Novo mesto gab es mindestens zehn solcher Grabhugel; in den letzten Jahrzehnten vvurden sie alle ausge-graben und untersucht (Abb. 2). Einige Hall-stattgraber in Novo mesto waren auBeror-dentlich reich ausgestattet, so dafi anzuneh-men ist, daB darin illyrische Edle aus der Halistattperiode bestattet waren. Das ist durch ungevvohnlich kostbare Funde bezeugt wie z. B.: ein bronzener Brustpanzer (Abb. 1), ein bronzener OpferdreifuB, mehrere Bronze-situien mit Figuralverzierungen (Abb. 3), ein Bronzehelm (Abb. 6) sowie zahireiche Schmucksachen und keramische GefaBe von auBergevvohnlicher Form (Abb. 4, 5). Zur Zeit der Hallstattkultur war Novo mesto zvveifellos ein bedeutendes Zentrum dieser Zivilisation, hochstvvahrscheinlich auch ein Ort der Her-stellung von Gegenstanden der sogenannten Situienkunst. Um die Mitte des 3. vorchristlichen Jahr-hunderts vvurden Novo mesto und das Unter-land von Kelten aus dem Stamm der Tauris-ker besiedelt, vvelche dann die politisch und TONE KNEZ Grace a sa position gšographique et transi-toire, Novo mesto, dans la vallše sinueuse de la Krka, dans le site pršalpin, fut de tres bonne heure habitš, et de nombreuses fouil-les archšologiques en sont la preuve. Vu le nombre et caractere de ces fouilles Novo mesto figure parmi les s/fes archšologiques les plus importants de la ršgion, quelques monuments les depassent meme. Les monu-ments les plus anciens se situent a la fin de l’age de bronze — la culture des sšpulcres en j ar res environ en l’an 1000 av. J. Chr. Ensuite le territoire ne cesse d'etre habitš durant tout le premier millšnaire av. J. Chr. et plus tard, sous les Ftomains, jusqu’au 4e sišcle apr. J. Chr. Le grand essor de Novo mesto commence par l’installation des lllyres pršhistoriques au 8e sišcle av. J. Chr. et par le dvšloppement de leur pouvoir politique au temps de la 1e špoque Hallstadt de fer avancše entre 600 et 300 av. J. Chr. ou la ville devient le siege des princes illyriens, riches aristocrates importants. Leur station bien fortitiše sur la petite colline de Marof est visible meme au-jourd'hui. Les habitants de l'6poque de Hal-Istatt en Basse-Carniole ont inhumš leurs morts dans de grands tumulus si caractšri-stiques pour la prehistoire de la Basse-Car-niole, tous dšcouverts et enregistršs pendant les dernišres dšcennies. A Novo mesto on en a dšcouvert au moins dix. Quelques tom-beaux štaient bien riches et il faut supposer qu’il s’ agit des tombeaux des riches aristocrates — princes illyriens. On a dšcouvert des objets extremement pršcieux, tel un cuirasse en bronze, (photo no 1) des situles richement ornšes, (photo no 3) un casque en bronze, (photo no 6) un tršpied d’offrande en bronze, ainsi que de nombreuses parures et des vases en cšramique de formes bizza-res (photo nos 4, 5). Dans l'špoque de Hal-Istatt Novo mesto štait sans doute un centre important de cette civilisation et, probable-ment, 1’endroit meme ou l'on fabriquait les objets de cet art des situles. Au milieu du 3® sišcle av. J. Chr. Novo mesto et la Basse-Carniole sont habitšs par les Celtes de la tribu des Taurisques, s'instal-lant, jusqu'š farrivee des Ftomains comme le groupe šthnique le plus important au point de vue politique et economique. Cette špo-que des Celtes aussi a laissš de nombreuses traces dont les tombeaux nombreux du 3' au ler sišcles av. J. Chr. en sont la preuve. Parmi ces trouvailles des tombeaux celti-ques sont remarguables un extraordinaire r \ vvirtschaftlich vorherrschende Volksgruppe wurden und es bis zum Eindringen der Ro-mer (gegen Ende des 1. vorchristlichen Jahr-hunderts) blieben. Auch die keltische Besied-lung hinterlieG in Novo mesto zahlreiche Spu-ren in vielen Grabern vom 3. bis zum 1. Jahr-hundert v. Chr. Unter den keltischen Gra-berfunden tritt besonders ein schoner kera-mischer Kantharos hervor (Abb. 7). Dieses bauchige GefaG ist mit zwei Gesichtsma-sken und zwei Henkeln geschmuckt, die in schematische Schlangenkopfe auslaufen. In vielen Grabern aus der jiingeren Eisenzeit waren keltische Krieger bestattet, wie die beigegebenen VVaffen bezeugen: Lanzen, Schwerter, Messer, Helme und Schildbe-schlage. Schon im Jahr 33 v. Chr. kam das Unter-land unter die Gevvalt des Romerstaates, zu-erst zur Verwaltungseinheit lllyricum, spater zur Provinz Pannonia Superior (Oberpanno-nien). Zur Romerzeit war Novo mesto (des-sen romischer Name unbekannt ist) eine vvichtige Handelsstation des vveiteren Hinter-landes im Krkatal, nahe bei der romischen StraGe von Emona (Ljubljana) uber Nevio-dunum (Drnovo bei Krško) nach Siscia (Si-sak). Im Zentrum von Novo mesto ist ein groGes romisches Graberfeld (Abb. 8) mit uber 200 Grabern entdeckt vvorden, das von der Zeit des Kaisers Augustus bis zum Ende des 3. Jahrhunderts n. Chr. im Gebrauch gewe-sen war. Die jiingsten romischen Graber in Novo mesto stammen von der Mitte des 4. Jahrhunderts n. Chr. und aus dieser Zeit ist auch das schone GlasgefaG mit eingeritztem Trinkspruch in griechischer Sprache (Abb. 9). Der Bereich der Romersiedlung in Novo mesto ist vorderhand noch unbekannt. Des-gleichen fehlen noch immer archaologische Belege der Besiedlung dieser Gegend vom Ende des 4. Jahrhunderts n. Chr. bis zur Stadtgrundung im Jahr 1365. vase ventru en c6ramoqie-cantharos (photo no 7). II est ornš de deux masques humains et de deux anses se terminant en deux tetes de serpents. Dans ces tombeaux de fige de fer avance on a enterrš des guerriers et des armes telles que lances, špšes, couteaux, heaumes et pointes en ter pour šcus le tš-moignent. La Basse- Carniole, dšs l’an 33 av. J. Chr. est tombše sous la domination des Romains, d’abord incorporše dans l’unite administrative d’lllyrie, esuite dans 1'ensemble de la Panonie Superieure. Au temps des Romains Novo mesto, dont le nom est inconnu, etait un em pori um (comptoir commercial) impor-tant dans la vallče de la Krka, preš de la grand’route reliant Emona (Ljubljana), a tra-vers Neviodunum (Drnovo pršs de Krško), et Siscia (Sisak). On a dšcouvert au centre de Novo mesto plus de deux cents tombeaux — sšpulcres qu’on utilisait dšs le ršgne de Cae-sar Auguste jusqu'a la fin du 3e sišcle (photo no 8). Les tombeaux les plus recents de l’epoque romaine datent du milieu du 3® sišcle, ainsi qu'un beau vase en verre avec une incision d'une chanson š boire en grec (photo no 9). Momentanšment cette partie de la colonie romaine n'est pas encore dš-couverte. De meme, des preuves archšolo-giques concernant la colonisation de ces si-tes ne sont pas encore dšcouvertes. Egale-nent les preuves archšologiques, concernant la colonisation de cet endroit manquent tou-jours encore. D1E GESCHICHTE DER STADT NOVO MESTO DANS LES SlECLES PASSES JANKO JARC Der 7. April 1365 gilt als Griindungstag von Novo mesto. An diesem Tag unterzeich-nete Herzog Rudolf IV. von Habsburg die Urkunde liber die Verleihung besonderer Pri-vilegien und Statuten an die neuentstehende stadtische Siedlung an der mittleren Krka in der slovvenischen Mark, und er nannte sie »Ruedolfsvverd«. Daneben hieB sie auch Ne-vvenstadt (»Novo mesto«), und den Namen »Novo mesto« gebrauchten die Slovvenen all-gemein. Die bisher altesten Aufzeichnungen dieses Namens sind als Noua mesta und Nouameista in Urkunden aus dem Jahr 1419 erhalten. Die Stadt war auf einer Halbinsel zvvischen zwei Krka-Biegungen erbaut, die durch die steilen FluBufer gut geschiitzt war. Sie wuchs in der unmittelbaren Nahe und teilvveise auch auf dem Boden jener alten illyrisch-keltischen und romischen Ansied-lung unbekannten Namens. Nach dem Fali des romischen Imperiums besiedelten unse-re Vorfahren zur Zeit der groBen Voikervvan-derungen auch diese Gegend und errichte-ten ihre VVohnstatten unter den vorhandenen illyrisch-keltischen Altsassen, die dann im Lauf der Jahrhunderte in der slovvenischen Bevolkerung aufgegangen sind. Der Ort an der mittleren Krka, wo noch Spuren der alten Ansiedlung sichtbar vvaren und nachmals Novo mesto emporgevvachsen ist, hieB »Grecz« (= Gradec). Im 8. und 9. Jahrhundert muBten die Slovvenen die Oberherrschaft der germanischen Bajuvvaren und Franken anerkennen und ge-rieten auf diese Weise fur liber tausend Jahre in das Gefiige eines deutschen Staa-tes. Dadurch vvurden sie an die vvesteuro-paische soziopolitische und kulturelle Welt angeschlossen. Die Trager beider Inhalte vvaren Fremde: deutsche Feudalherren, die auf slovvenischem Boden ungeheure Fami-lienbesitze ervvarben, und vor allem die Salz-burger Kirche sovvie jene von Aquileia, die hier miteinander um die Vorherrschaft ihretf geistlichen und vveltlichen Gevvalt rangen,. Im hundertjahrigen Wettkampf ailer dieser Machte um Besitz und Herrschaft siegten die Habsburger. Im Jahr 1282 legte Rudolf I. von Habsburg den Grundstein zu seiner Familen-hausmacht in Osterreich und der Steiermark. In der ersten Halfte des 14. Jahrhunderts vvaren die Habsburger die Herren von Karnten, Krain und der »VVindischen Mark« (dem Un-terland), und Herzog Rudolf IV. sicherte sich noch den Ervverb des Karstlandes (Inner-slovveniens) und Istriens. Das Tor zur Adria stand offen. Um die neuervvorbenen Provin- JANKO JARC Novo mesto fut fondd le 7 avril 1365. Ce jour le duc Rodolphe IV de Habsbourg a signd h Vienne le document de fondation, donnant d la nouvelle citd en voie de ddveloppement des lois et prescriptions, en lui attribuant son nom k la fois: Rudolfsvvorth- la Citd de Rodolphe. Mais on l’appelait aussi Newen-stadt — Novo mesto (Vitle neuve). On men-tionne pour la premišre fois le nom de Noua mestu et Nouameista dans un document de 1419. La ville fut construite sur la presqu'ile de la rividre de Krka, bien protdgde d’un cdtd par des berges raides et sur le terrain de l'anti-que agglomšration illyro-celtique de nom inconnue. Aprds la chute de l'empire romain, pendant les grandes migrations des peuples, nos aneetres, sous la domination des Avars, ont occupd cette partie du territoire slovšne en assimilant pendant des sidcles le reste des anciens habitants illyro-celtiques. Sur les ruines d’une construction prdhistorique nom-md Novo mesto ils ont construit aussi la ville de Gradec (Graetz), au bord de la Krka. Au milieu du 7e sidcle fut formde, sous le roi Samo la puissante ligue des tribus slovdnes, comprenant le territoire entre la Labe (Elbe) et le Frioul, tandis que la principautd indd-pendante des Slovdnes fut crdde en Carin-thie. Cent ans apres, les Slovdnes, pour dvin-cer la menace de plus en plus pressante des Avars, demandent secours a la Bavidre et passent sous la domination des Francs. Sous le rdgne de Charlemagne la force des Avars est ddtruite, mais apres la ddfaite fatale de Ljudevit Posavski, le territoire slovdne passe, pour plus d’un milldnaire, sous le pouvoir des Francs, c'est-d-dire des Germaniques. Ce fait ddcide de l'intdgration des Slovdnes dans la sphdre de 1’Europe de l'ouest au point de vue politique, social et culturel: l'ancienne institution d base de famille et tribu est remplacde par 1’ordre fdodal, tandis que 1’ancienne religion, dvincde par le christianisme, se rdfugie dans la sphdre des mythes et coutumes. Les chevaliers allemands et les grands fdo-daux d'un cdtd, crdant sur notre territoire slovdne de grandes possessions de famille et, de l’autre cdtd, l’archevechd de Strasbourg et le patriarcat d'Aquilde, dtrangers les uns comme les autres, ddtiennent le pouvoir en rivalisant d'efforts. Ce sont les Habsbourg qui, aprds une iutte de plusieurs sidcles, 1'emportent sur les autres. Le roi Rodolphe de Habsbourg assure la monarchie hdrdditaire en Autriche et Sty- zen vvirtschaftlich fester zu verbinden und strategisch zu sichern, lieB Rudolf IV. in-mitten der Slovvenischen Mark an der Krka einen befestigten Knotenpunkt der Handels-wege zwischen den Donauprovinzen und den norditalienischen sovvie den deutschen Alpenlandern anlegen. Durch anderthalb Jahrhunderte entwickel-te sich die Stadt erfolgreich. Auf dem gro-Ben Hauptplatz machten die Karavvanen der reisenden Kaufleute Rast, die dort gehalten waren, ihre Waren einige Tage feilzuhalten; immer mehr Kaufleute und Gevverbetreibende zogen zu, und die Stadt vvuchs weiter; immer mehr Gassen und GaBchen gingen strahlen-formig vom Hauptplatz aus. Zu ihm fiihren zwei Zufahrten: vom oberen oder Ljubljanaer Tor im VVesten und vom VVasser- oder Kar-lovac-Tor im Suden (Abb. 28). Dort ermog-lichte ein Fahrkahn den Verkehr uber die Krka; um 1600 wurde die Fahre durch eine Holzbrucke ersetzt (Abb. 16). Die Hauser um den Hauptplatz vvaren gemauert, meistens einstockig, und auf dem Gipfel der Halbinsel wurde eine Kirche erbaut, deren Anblick heute noch das Stadtbild beherrscht. Ange-sichts der steigenden Tiirkengefahr wurde der Mauergiirtel durch Wehrturme verstarkt, die teilvveise heute noch als VVohnhauser be-stehen. An der Sudfront der Stadt wurde die Befestigungsmauer bis an den Abhang des Krka-Ufers vorverlegt, und die vormalige Um-mauerung auf dem Steilhang vervvandelte sich allmahlich in eine Reihe niedriger groS-tenteils holzerner Hauschen mit offenen Gan-gen, die heute noch eine Sehensvvurdigkeit der Stadt bilden (Abb. 31). Die immer haufigeren Turkeneinfalle lahm-ten den Handel, damit verfiel auch das Ge-werbe, und die Stadt verarmte zusehends. Die Schvvierigkeiten der Stadtbevvohner vvurden noch verschlimmert durch haufige Brande, Kriegsnot und Seuchen. Als in den ersten Jahren des 16. Jarhunderts auch im Unter-land die Bauernaufstande aufflammten, un-terstiitzten die Burger von Novo mesto die aufstandischen Bauern. Trotz aller Beschvver-lichkeiten und der kummerlichen Wirt-schaftslage behielt Novo mesto, dank seiner zentralen Lage in der Provinz und den die Stadt durchziehenden VerkehrsstraBen, im-merhin die Stellung eines bedeutenden land-iichen Marktes mit vvochentlichen Markttagen, monatlichen Markten (»sejmica« oder Klein-markt genannt), und vier GroBmarkten im Jahr. Die Grundlagen der Entvvicklung der Stadt zum Kulturmittelpunkt des Unterlandes er-gaben sich aus dem Zuzug von Monchen des Franziskanerordens und aus der Griin-dung des Kollegiatenkapitels. Die ersteren erbauten ihr Kloster 1472 bei der Leon-hard kapelle, die in eine gotische Kirche rie. Dans la premiere moitiš du 14s sišcle les Habsbourg sont maitres de la Carinthie et de la Basse-Carniole et, en 1364, le duc Rodolphe IV lui assure la possession du Karst et de l’lstrie. La voie vers l’Adriatique est ouverte. Pour intensifier les liens šcono-miques entre les nouvelles provinces et pour les protšger au point de vue stratčgique, il lit construire, au centre de la Basse-Carniole, Novo mesto, ce nouveau carrefour en forti-fiant a la fois les relations commerciales entre les pays du Danube, ceux des Alpes allemandes et ceux de 1’ltalie du Nord. Pendant un sišcle et demi la ville nouvelle fit des progres considerables, le commerce et l’artisanat tlorissaient. Sur la Grande plače s’arretaient les caravanes des commerpants-voyageurs. De nombreux commerpants et artisants ne cessaient d’affluer, la ville gran-dissait. Vers la Grande plače reliše par la Porte de Ljubljana et celle de Karlovac con-vergeaient les petites rues štroites. Les mai-sons de la Grande plače sont relišes par des arcades et sur le sommet de la preq'ile une dglise est construite qui, aujourd’hui meme, dšfinit sa silhouette. En vue du danger ture de plus en plus menaqant on renlorgait les remparts de la ville par des tours defensives, transformdes plus tard en habitations qui, en partie conservčes, tdmoignent du passš. Les remparts du cotš sud štaient construits a meme la rivišre qui, au cours des sišeles, se transformaient en une suite des maisons basses, pour la plupart en bois aux corri-dors ouverts qui, aujourd’hui meme, carac-tšrisent cette partie de la ville. Les incur-sions des Turcs, de plus en plus fršquentes, menapaient le commerce et, en meme temps, 1’artisanat et les citadins s'appauvrissaient. A quoi s’ajoutaient encore des incendies frš-quents et des maladies contagieuses. Au ddbut du 16e sišele, pendant les rdvoltes des paysans, les citadins se rangent de leur cotš. Pourtant, malgrš toutes ces difficultšs et le dšpšrissement šconomique la position centrale de la ville en Basse-Carniole et les routes de transport lui garantissaient quand meme, par les foires et marchšs et quatre grandes foires annuelles la plače d’un centre commercial important. La base du dšveloppement culturel de Novo mesto comme mštropole de la Basse-Carniole fut cršše par l'arrivše de l'ordre des franciscains et la nomination du chapitre collegiaque avec un pršvot a la tete. En 1472 les franciscains ont construit leur couvent preš de la chapelle de Saint Lšonard, trans-formše en šglise gotique. Une bibliothšque et des ateliers artisanaux et artistiques aussi sont crššs par eux et ils se chargent aussi de la direction d'un lycše. umgestaltet vvurde; eine Bibliothek wurde eingerichtet, desgleichen eine Apotheke und eine VVerkstatt fur Schnitzerei und Kunstge-werbe; spater ubernahmen die Franziskaner die Leitung des Gymnasiums. Das Kollegi-atenkapitel von zwolf Chorherren unter einem Propst vvurde 1493 bei der Nikolauskirche begrundet, die von da an »Kapitelkirche« hie(5. Der Umbau der Kirche zu einem gros-sartigen Bauwerk vvurde durch VVirtschafts-schvvierigkeiten verhindert; an die urspriing-iichen Plane gemahnt nur der groše Chor mit der Krypta, der in gebrochener Achse an die ursprungliche kleinere ebenfalls go-tische und nachmals barockisierte Kirche angelehnt ist (Abb. 46). Bis zu ihr reichen auch die ersten Anfange des stadtischen Schulvvesens. Um die Mitte des 16. Jahrhun-derts erhielt die Stadt ihre erste offentliche Apotheke und ihren ersten Arzt. In der da-maligen Reformationsbevvegung standen die Burger ubervviegend auf seiten des Prote-stantismus, der von der katholischen Gegen-reformation bald unterdruckt vvurde. Deren Vorkampfer vvar Propst Polydorus de Mon-tagnana (Abb. 13), der fur die nach einem Brand restaurierte Kapitelkirche ein hervor-ragendes Kunstvverk ervvarb — das Altarbild des hi. Nikolaus, ein Werk des grofien vene-zianischen Malers J. R. Tintoretto (Abb. 10). Hundert Jahre spater schuf der slovvenische Barockmaler J. V. Metzinger fur die Kapitel-und die Franziskanerkirche eine Reihe von Gemalden. Novo mesto hatte seinen ersten Maler in der zvveiten Halfte des 17. Jahr-hunderts, namlich Ivan Koch, der meistens im Auftrag J. W. Valvasors arbeitete. Sein in Novo mesto ansassiger Zeitgenosse H. G. Geigersfeld arbeitete zumeist im Auftrag von Kirchen und Schlossern auf dem Land sovvie von Zagreber Bestellern. Zu den bedeutenden Personlichkeiten jener Zeit in Novo mesto gehorten der Chorherr Matija Kastelic, Autor frommer Schriften und Lexikograph, und der namhafte Arzt J. Gosjak-Ganser, Doktor der Universitat Padua (Abb. 49). Zu Beginn des 18. Jahrhunderts kam, als Sohn des Buchsen-machers Andrej Šega (Schega) in Novo mesto, Franc Šega zur Welt, der spatere Meister der europaischen Medaillenkunst (Abb. 15). Er lebte und arbeitete am bayrischen Hof in Munchen, und zvvei Briider sovvie ein Neffe vvirkten als bekannte Siegelstecher an den Hofen zu Wien und Neapel. Auf dem Boden des heutigen Novo mesto am rechten Ufer der Krka entstanden im 16. und im 17. Jahr-hundert vier SchloBchen oder Herrensitze: das (seither schon verfallene) SchloB Boršt (Forst) sovvie die noch erhaltenen Gebaude des Schlosses Grm (Stauden) und der Herrensitze Kamen (Steinhof) und Novi dvor (Aula nova — Neuhof), heute im Besitz des Allgemeinen Krankenhauses. En 1493, pršs de 1'eglise Saint Nicolas It chapitre collšgiaque avec pršvot a la lete est fondš et, depuis, l’šglise est appelše tout court Chapitre — Kapitelj. Le grand choeur et la crypte, adossšs š 1’ancienne šglise go-tique, ensuite baroque plus petite, annoncent par l'axe rompue, le plan primordial d’une cathšdrale plus grandiose qui ne put Stre ršalisše, faute des moyens šconomiques. Uinstruction publique de Novo mesto date du meme temps. Au milieu du 16e siecle le premier mšdecin et le premier pharmacien s’y installent aussi. Pendant la Ršforme les citadins, pour la plupart, y adhšrent, mais ensuite la Contre-Ršforme triomphe. Son repršsentant le plus remarquable est surtout le pršvdt Polydorus Montagnana š qui on doit t’aquisition du cšlšbre tableau du maitre-autel Saint Nicolas, chef d'oeuvre du peintre italien J. R. Tintoretto de 1'šcole venitienne. Cent ans apršs, c’est le peintre Metzinger qui peint les tableaux pour le chapitre et pour Tšglise des traciscains. Le premier peintre autoctone de la vihe est, dans ia de uxišme moitie du 17e sišcle, Jean Koch tra-vaiilant en premišre ligne sur commande de J. V. Valvasor. Son contemporain le peintre Georg Geigersfeld confectionne des tableaux pour la contrše plus vaste, pour chateaux et pour Zagreb. Parmi les citadins de Tepoque excellaient surtout le chanoine Mathias Kastelic, šcrivain des traitšs religieux et lexi-cographe, ainsi que le mšdecin Jean Gos-siak-Ganser de 1'universite de Padoue. Au conmencement du 18® siecle est ne, de pbre armurier, Frangois Andre Šega, cblebre com-me maitre de Tart mSdailleur europšen du style rococo. II vivait et cršait a la cour de Munich, tandis que son fršre et son neveu štaient les mšdaillistes des cours de Vienne et de Naples. Sur la rive droite de la Krka quatre cha-teaux et manoirs ont et6 construits au cours du 14e et 15e sišcles: le chateau de Boršt (dšjk en ruines), puis le chateau de Grm, de Kamen (Steinhof) et Novi dvor (Aula nuo-va). Les deux derniers sont incorporšs dans le complexe de l’hopital. Pendant tout ce temps les modestes habi-tants de la ville s’occupaient de Tartisanat, du commerce et cultivaient leurs champs. Cette modestie s’accuse par les constru-ctions modestes des maisons aux fagades peu prčtencieuses et petits dštails archite-cturaux insignifiants sauf quelques rares ex-emples. Mšme THčtel de Ville a cinq axes štait dans le rang des autres maisons un batiment modeste d’un štage, caractšrisš uni-quement par une tour š horloge. Au 18e sišcle il y a quetques changements: Novo mesto devient le centre du district et, par consšquent, le centre politique et admi-nistratif de toute la Basse-Carniole. De nom- * Diese ganze Zeit hindurch lebten die Stadter von ihrer bescheidenen Handvverks-und Handelstatigkeit und vom Ertrag ihrer Felder und VVeingarten. Dieses knappe Leben zeigt sich in den erhaltenen alten Stadthau-sern mit ihren anspruchslosen Stirnseiten und (mit geringen Ausnahmen) schlichten De-tails der Architektur. Selbst das Rathaus war ein ganz einfaches einstockiges Gebaude in der Reihe anderer Hauser und empfing eini-ge Betonung erst im Jahr 1720 durch einen daraufgebauten kieinen Uhrturm. Damals wurden die Arkaden auf dem Hauptplatz grofitenteils zugemauert. Um die Mitte des 18. Jahrhunderts traten einige Anderungen ein, als Novo mesto Sitz der Kreisvervval-tung und damit der administrative und poli-tische Mittelpunkt des ganzen Unterlandes vvurde; in der Stadt nahmen viele staatliche Vervvaltungsamter und Gerichte ihren Sitz, Novo mesto erhielt eine standige Garnison und 1746 ein Gymnasium. Das alles erfor-derte Neubauten; die Kaserne (das / spatere Gerichtsgebaude) lag schon auBerhalb der Stadtmauern, deren Abbruch damals begon-nen wurde. Einige Reste sind noch erhalten. Schon im Jahr 1672 war das Kapuzinerklo-ster ebenso vor den Stadtmauern errichtet worden; 1786 vvurde es Staatseigentum und ein Militarmagazin. Neben der Kaufmann-schaft und den Gevverbetreibenden kam jetzt auch die Beamtenschaft zur Geltung. Zur Na-poleonischen Zeit war das Unterland ein Teil der lllyrischen Provinzen, Novo mesto Sitz der Distriktsvervvaltung; spater vvurde die osterreichische Vervvaltung vviedereingefiihrt. Im 19. Jahrhundert erstarkte das slovveni-sche Volksbevvufitsein; am 6. Januar 1848 vvurde im patriotischen Kreis das erste slo-vvenische Buhnenstiick aufgefuhrt — »Matiček heiratet«, Linharts slovvenische Bearbei-tung von Beaumarchais’s »Figaros Hochzeit« (Abb. 17). Als im Jahr 1848 Osterreich mit Metternichs Absolutismus brach, gab es auch in Novo mesto eine Zeitung im nationalen Geist; es vvurden slovvenische Feste veran-staltet und ein Volksbildungsverein vvurde ins Leben gerufen. Zur vvahren nationalen Wie-dergeburt des teilvveise bereits entfremdeten Burgertums kam es erst in der zvveiten Half-te des 19. Jahrhunderts: 1865 vvurde die »Narodna čitalnica« (Nationale Lesehalle) ge-grundet und zehn Jahre spater vvurde ein zvveistockiges »Nationales Heim« (Nčrodni dom) erbaut, das erste auf slovvenischem Bo-den, und nahm eine Reihe neuer slovveni-scher Vereinigungen auf. Das alles fand seinen VViderhall auch im politischen Alltag. Bei den Parlamentsvvahlen siegte die Natio-nalpartei auch in der Stadt, und im Jahr 1882 ging die Gemeindevervvaltung endgiiltig in slovvenische Hande liber. In der Zeit der Spaltung der slovvenischen Politik in eine li- breux bureaux et magistrats du gouvernement s’y installent, ainsi qu’une garnison perma-nente. En 1746 le lycše est fondš. Dans ce but de nouveaux batiments doivent etre con-struits, dont la garnison qui, plus tard, va hšberger les bureaux de la magistrature, et qui est construite de ja š l'extšrieur des rem-parts croulants. Apršs l’artisanat et le Commerce c'est radministration qui commence š jouer un rdle. Sous Napolšon la Basse-Carniole forme une partie des provinces illy-riennes, Novo mesto est le sišge du district, mais apršs la chute de Napolšon l'ancien ordre autrichien est rštabli. Pendant ce temps l'esprit et la conscience nationaux s’imposent de plus en plus et le 6 janvier 1848 les patriotes montent sur sečne la premišre comedie de 1'auteur slovene Linhart: Le Mariage de Mathias — une adap-tation libre du Mariage de Figaro de Beau-marchais. Quand en Autriche l'absolutisme prend sa fin, les habitants de Novo mesto organisent une socištš nationale et culturel-le. Un journal national commence št paraite et on organise des manifestations nationales et publiques. Pourtant, c’est plutot dans la deuxišme moitiš du 19e siecle que la renais-sance nationale prend son essor en attirant la bourgeoisie presque dšja germanisše. En 1865 on crše la Narodna Čitalnica — Rš-union des amateurs du livre, et, dix ans plus tard, on šdifie une grande Maison Nationale de deux etages — centre des premišres organisations slovšnes. Les consšquences de cette activitš se font sentir aussi dans la politique. Le parti national slovšne sort vain-queur des šlšctions parlamentaires et en 1882 la ville passe dšfinitivement aux mains des Slovšnes. Quand plus tard, au cours de la scission le mouvement se divise en deux partis politiques: parti liberal et parti clšri-cal se disputant le pouvoir, la ville est entre les mains des libšraux, tandis que les clšricaux sont maitres de la campagne en-vironnante. L'essai d’une formation politique social-dšmocrate šehoue en 1896. La ville continue de vivre grace š ses artisanat et Commerce et ses propres produits d'un cdtš, l’administration grlice a ses appointements de l'autre, ne montrant aucun intšret pour une activitš industrielle quelconque. Les premišres tentatives dans ce sens ne fu-rent ršalisšes qu’en Yougoslavie entre les deux guerres. Vers la fin du 19e sišele Novo mesto est ršliš avec Ljubljana par la voie ferroviaire et, en 1914, avec la Croatie (Karlovac). Dšs 1886 dšjš une importante socištš agricole et vinicole est installše dans 1'ancien chateau de Grm, les hopitaux masculin et fšminin suivent et on ršlie les deux bords de la Krka par un pont ferroviaire; on crše deux institu-tions bancaires, on construit plusieurs im- berale und eine klerikale Partei war die Stadt im liberalen Lager, vvahrend die klerikale Partei die Landgemeinden beherrschte. Ein Versuch, eine sozialdemokratische politische Organisation aufzustellen, miBlang im Jahr 1896. Die Stadt lebte immer noch von ihrem Handwerk und Handel und ihren Landespro-dukten, und die Beamtenschaft von ihren Be-zugen. Fiir irgendwelche groBere Industrie-betriebe, wo Arbeiter Beschaftigung fanden, gab es in der Stadt weder Mittel noch Ge-hor. Die ersten zielbevvuBten Schritte in die-ser Richtung wurden nach dem Ersten Welt-krieg unternommen — schon in Jugoslavvien. Gegen Ende des 19. Jahrhunderts und zu Beginn des zvvanzigsten begann Novo mesto immerhin einigen Fortschritt zu zeigen. Im Jahr 1886 bezog die angesehene Schule fiir Landvvirtschaft und VVeinbau das SchloB Grm; 1894 bekam Novo mesto seine Bahnverbin-dung mit Ljubljana und 1914 noch mit Karlo-vac; ein Manner- und Frauenspital vvurde er-baut, zwei Geldinstitute vvurden gegriindet, die alte Holzbriicke zwischen der Stadt und dem Vorort Kandija vvurde durch eine Eisen-briicke ersetzt, eine Wasserleitung vvurde ge-legt, mehrere groBere Gebaude fiir Amter und VVohnungen vvurden erbaut, die alte Ka-serne vvurde in ein Gerichtsgebaude umge-baut und auf dem Platz vvurde das alte Rat-haus abgerissen und ein neues errichtet. Im Jahr 1912 vvurden ein neues Gymnasium erbaut. Eine Druckerei hatte es in Novo mesto vom Beginn des 19. Jahrhunderts an gege-ben. Dort vvurde 1877 die beriihmte »Ehre des Herzogthums Krain« nachgedruckt, das Werk J. W. Valvasors aus dem Jahr 1689. Von 1885 an druckte diese Druckerei mehrere Jahr-zehnte hindurch das lokale VVochenblatt. Am Gymnasium von Novo mesto vvuchs eine Rei-he slovvenischer offentlicher Arbeiter und Kulturschaffender heran; viele lebten und vvirkten in der Stadt, und manche stiegen zu den Gipfeln des slovvenischen offentlichen, vvissenschaftlichen, literarischen und kiinst-lerischen Lebens empor. Hier ist zu ervvah-nen, daB die 1912 gegriindete, jugoslavvisch und gegen Osterreich orientierte Bevvegung der slovvenischen Mittel- und Hochschulju-gend auch in Novo mesto ihre Anhanger hatte. In dieser Lage fand der Erste VVeltkrieg die Stadt Novo mesto. VVahrend dieses Krie-ges vvar sie nicht besonders betroffen. Sie erhielt ein Militarspital und in der Stadt fanden viele Fluchtlinge aus dem Kriegsge-biet an der Soča (am Isonzo) Zuflucht. Novo mesto schloB sich begeistert der Deklara-tionsbevvegung an, vvelche die vollige Be-freiung der Slovvenen und ihre Aufnahme in einen neuen juaoslavvischen Staat verlangte. Sogleich nach Kriegsende bildete sich eine meubles administratifs et habitations, ainsi que le nouveau lycše et le nouveau H6tel de Ville. Dds le commencement du 19e sidcle la ville possšde son imprimerie qui, en 1877, a rdimprimd le cdlšbre chef d'oeuvre de J. V. Valvasor La Gloire du Duchd de Carniole et dditait pendant quelques dšcennies l’heb-domadaire local Les Nouvelles de la Basse-Carniole. Novo mesto peut se vanter que de nombreux reprdsantants de la v/e culturelle et scienti-fique s’y sont form ds et quelques uns ont meme acquis les rangs supdrieurs de la v/e publique et culturelle, scientifique et artisti-que. II ne faut pas oublier que les lycdens de Novo mesto ont organisd, des 1912, un mou-vement aux tendances anti-autrichiennes et yougoslaves et le mouvement yougoslave des dtudiants a dans la ville sa succursale. Pendant tout ce temps se ddveloppent le mouvement ouvrier et I'activit6 des organisations clandestines communistes. A 1'occasion de !’attaque nazie Novo mesto, le 6 avril 1941, doit subir le premier grand raid de l’aviation ennemie, suivi de l’occu-pation italienne et et Novo mesto s’installe la division Isonzo. le 1er ddcembre les ly-cdens organisent une demonstration contre 1'occupant et plus de deux cents sont chas-sde du lycee. Dans la ville il y a le comite exdcutif de liberation pour le district de Novo mesto et les citadins, pour la plus grande part, se rangent du cotš du Front de libdration et organisent le secours en matš-riaux et argent pour les besoins de 1’armee de libdration ou de plus en plus les jeunes s’engagent. Le 29 octobre 1941 le premier ddtachement partisan est crše. Vis-š-vis de ce nombre de plus en plus fort les Italiens enferment la ville par des barbelds et con-struisent des fortins, emprisonnent de nom-breux citadins et envoient les jeunes dans les camps de concentration. Aprds la capi-tulation de 1'ltalie la ville libdrde organise le 10 septembre 1943 une grande manifestation sur la Grande plače. L' aviation allemande attaquant le 14 septembre et le 3 octobre y cause de graves ddgšts et victimes. Les partisans, pour empšcher l'irruption des Allemands sur le territoire libdrd, jettent en l'air le pont ferroviaire, mais le 21 octobre les Allemands s'emparent de la ville en tuant de nombreux citadins et partisans. Les ddtachements des domobranci collabo-rateurs terrorisent ensemble avec les Allemands les habitants et le 30 ddcembre 1943 pendent deux partisans sur la Grande plače et continuent d fortifier la ville. L’aviation allide et partisane attaque plusieurs fois les positions allemandes autour de la ville qui, le 8 mai 1945, est enfin libdrde. » s \ literarisch-kunstlerische Bevvegung der Hoch-und Mittelschiiler und erreichte ihren Hohe-punkt in der Veranstaltung der I. Slovveni-schen landschaftlichen Kunstausstellung (Abb. 27), die mit den sie begleitenden literari-schen und musikalischen Vorfuhrungen einen VVendepunkt des slowenischen literarischen und kunstlerischen Schaffens bedeutet. In den zwei Jahrzehnten bis zum Zvveiten Weltkrieg lebte die Stadt auBerlich ihr sattes Kleinbiigerdasein weiter; 1923 wurde der Vo-rort Kandija samt seiner naheren Umgebung eingemeindet, eine beschleunigte VVohnbau-tatigkeit setzte ein und neue Stadtteile wuch-sen empor. In der Stadt gab es viele Veran-staltungen politischer und kultureller Organi-sationen der burgerlichen Parteien, und die ersten Ansatze industrielier Betriebe zeigten sich. In diesem ganzen Zeitabschnitt keimte, wuchs und verzweigte sich auch die Ar-beiterbevvegung und das VVirken illegaler Or-ganisationen der kommunistischen Partei (Abb. 33, 34 und 35). Beim feindiichen Angriff auf Jugoslavvien im Zvveiten VVeltkrieg erlebte Novo mesto am 11. April 1941 die erste Bombardierung durch die deutsche Luftvvaffe. Es folgte die italieni-sche Okkupation, und Novo mesto wurde zum Sitz der Division »Isonzo«. Am 1. Dez. 1941 de-monstrierten Mittelschiiler gegen die feind-liche Besatzung und iiber 200 vvurden aus der Schule ausgeschlossen (Abb. 36). In der Stadt vvirkte im Untergrund ein Kriegskomi-tee, in vvelchem die poiitische Fuhrung der Befreiungsbevvegung fur den Kreis Novo me- sto tatig war. Die Einvvohner vvaren in groBer Mehrzahl auf seiten der Befreiungsbevvegung und sammelten Geldmittel und Kriegsmate-rial fur die Befreiungskrafte, denen sich im-mer mehr jugendliche Burger der Stadt an-schlossen. Am 29. Okt. 1941 war schon die Partisanenkompanie »Novo mesto« aufge-stellt vvorden. Wegen des Anvvachsens der Partisanenkrafte und ihrer Angriffe umschlos-sen die Italiener die Stadt mit Stacheldraht und Bunkem (Abb. 37 und 60); eine groBere Zahl von Biirgern, vor allem jungere, vvurde verhaftet und in Internierungslager gebracht. Nach der Kapitulation Italiens (Abb. 38) vvar Novo mesto frei und veranstaltete am 10. Sept. 1943 eine GroBkundgebung auf dem Hauptplatz. Die deutsche Luftvvaffe griff die Stadt am 14. Sept. und am 3. Okt. an und verursachte groBe Zerstorungen und viele Opfer (Abb. 39 und 54). Um den Einbruch deutscher Krafte in das befreite Gebiet zu behindern, sprengten die Partisanen die Ei-senbahnbriicke (Abb. 41). Am 21. Okt. 1943 besetzten die Deutschen die Stadt und er-schossen mehrere Einvvohner und Partisanen. Die deutsche und »Domobranci«- Besatzung terrorisierte die Einvvohnerschaft, erschoB Geiseln (Abb. 55) und hangte am 30. Dez. auf dem Hauptplatz zvvei Partisanen (Abb. 56). Die Partisanen griffen die Stadt vviederholt an und die Deutschen befestigten sie noch star-ker (Abb. 40). Partisanen- und verbundete Flieger griffen ofters feindliche Stutzpunkte am Stadtrand an. Am 8. Mai 1945 erlebte Novo mesto seine endgultige Befreiung (Abb. 42 und 52). KULTURGESCHICHTLICHE DENKMALER in novo mesto LES MONUMENTS CULTURELS ET HISTORIOUES DE NOVO MESTO ANTON ŠTAMPOHAR Die typische mittelalterliche Stadtsiedlung Novo mesto hat von ihrer ehemaligen Stadt-ummauerung nur bescheidene Reste be-wahrt: sie befinden sich an der Westseite der Stadt; einer der Tiirme bei dem einstmaligen »Obertor« (oder »Ljubljana-Tor«) ist heute ein Teil des Gebaudes gegeniiber der Studien-bibliothek. Im Gebaude der »Studienbibliothek Miran Jarc« (an der Stelle der vormaligen Martins-kirche) war bis zum Jahr 1850 die »Kresija« (das Kreisamt) und danach bis zur Jahrhun-dertwende das Kreisgericht. Die Bibliothek, eingerichtet nach dem Zvveiten VVeltkrieg, gehort nach dem Umfang ihres Biicherbe-standes zu den reichsten landschaftlichen Bibliotheken in Slovvenien. U. a. enthalt sie iiber 130.000 Bucher, funf Wiegendrucke, zahlreiche Handschriften und eine umfassen-de Ex-libris-Sammlung. Zu ihren Tatigkeiten gehort auch die Veranstaltung von Biicher-aussteilungen (Abb. 45). Der Stadt gibt die Kapitelkirche des hi. Nikolaus das Geprage; diese Kirche ist we-gen ihrer verschiedenen baulichen Verande-rungen und ihrer Zubauten ein uneinheitliches Baudenkmal (Abb. 46). Es besteht aus dem Glockenturm (dessen Erdgeschoft vvahrschein-lich der alteste Teil der Kirche ist), einem achsversetzten Langsschiff und einem goti-schen Chorraum. Das Bild des hi. Nikolaus auf dem Hochaltar, ein Werk des italieni-schen Renaissancemalers J. Tintoretto, ist das vvertvollste Kunstdenkmal in Novo mesto (Abb. 10). Aus der zvveiten Halfte des 15. Jahrhun-derts stammt die Franziskanerkirche mit neu-gotischer Stirnseite (Abb. 47); auch diese Kirche hat ebenso wie die Kapitelkirche eine Reihe von Abanderungen erfahren. Ihre Bil-der und die iibrige Sakralausstattung sind auch hier das Werk slovvenischer Kunstler und Handwerksmeister. Zwei Jahre nach ihrer Ankunft in der Stadt erbauten im Jahr 1472 die Franziskaner ein Kloster; es besitzt eine reichhaltige Bibliothek mit 35 VViegendrucken und mehre-ren mittelalterlichen Kodizes. Gegenuber der Kirche ist jenes Gebaude, vvorin im Jahr 1746 das Gymnasium von Novo mesto seine Lehr-tatigkeit aufnahm; erst leiteten es die Franziskaner und 1870 wurde es verstaatlicht. Das heutige Gymnasialgebaude vvurde im Jahr 1912 errichtet. Charakteristisch fur den mittelalterlichen Stadtkern ist auch der Hauptplatz — der ehemalige Mittelpunkt der kaufmannischen ANTON ŠTAMPOHAR Novo mesto, vitle typique du moyen age, a gardš peu de vestiges modestes de ses an-ciens remparts: l’une des tours de la porte de Ljubljana (nommše aussi celle de la Hau-te- Carniole) fait aujourd’hui partie du bati-ment vis-k-vis de la Bibliothšque d’Etudes. Dans la Bibliotheque d’Etudes de Miran Jarc construite sur l’endroit ou, autrefois, se trou-vait Tčglise de Saint Martin, štait, jusqu, k 1850 le sišge du district, ensuite jusqu'a la fin du siecle celui du Tribunal du district. La bibliothšque, cršee apršs la deuxleme guerre mondiale, se plače parmi les institutions de ce genre les plus importantes de la Slovčnie. Elle comprend plus de 15.000 livres, 5 in-cunables, des manuscrits et une collection importante des ex libris. L’organisation des expositions des livres lui incombe aussi (pho-to no 45). La ville est caracterisše par TEgiise de Saint Nicolas, monument le plus ancien, mais heteroclite a cause de reconstructions nom-breuses (photo no 46). Le fondament du clocher, datant probable-ment del’špoque la plus ancienne, la nef ob-longue k Taxe rompue et le presbytšre go-tique en forment les parties. Le tableau de Saint Nicolas de Tintoretto, peintre de la Renaissance italienne, est le monument artistique le plus important de Novo mesto (photo no 10). UBglise des franciscains avec sa fagade nšo-gotique date de la deuxišme moitiš du 15e sišcle (photo no 47). Comme Kapitelj (T Eglise de Saint Nicolas) elle a subi de nombreuses mštamorphoses. Les tableaux et l’šquipement sacral sont fournis par les ar-tistes et maitres autoctones. Deux annšes apršs leur arrivše k Novo mesto les fraciscains ont construit le couvent (1472) qui possede une riche bibliothšque avec environ 35 incunables; elle garde aussi des codes moyenageux. Vis-a-vis de 1'eglise les franciscais construisent quatre annšes plus tard, le batiment du lycše, dlrige par eux jusqu'k 1870 ou il rst etatise. Le batiment du lycše actuel est construit en 1912. Centre commercial et artisanal, la Grande plače, elle aussi est bien remarquable. Son architecture tšmoigne de la force šconomi-que de la ville avant les incursions des Turcs. Des maisons caractšristiques, reunies par des arcades en pierre, dont quelques unes ont aussi des arcades cotš cour, forment la partie superieure de la plače la plus ancienne et presgue rectangulaire. La plače est t und handvverklichen Riihrigkeit (Abb. 44). Die vvirtschaftliche Starke der Stadt in der Zeit vor den Tiirkeneinfallen zeigte sich in ihrer Architektur. Typische Hauser, mit Stein-Arka-den vor dem ErdgeschoB entstanden zu-nachst im oberen, nahezu rechteckigen Teil des Platzes. Einige dieser Hauser hatten auch an der Hofseite offene oder halbver-baute Arkadengange. Mit der Zumauerung der Arkaden und dem Bau der Krkabrucke in der zvveiten Halfte des 19. Jahrhunderts, vvobei einige Hauser am unteren Teil des Hauptplatzes abgerissen wurden, veranderte sich sein Bild. Durch Rekonstruierungsarbei-ten nach der Befreiung wurde mehreren Bau-ten ihre ursprungliche Gestalt vviedergegeben. Unterhalb der Kapitelkirche, in der Mu-seumsgasse 7, steht die sogen. Križatija, die durch Jahrhunderte hindurch dem Deutschen Ritterorden gehorte. In der zvveiten Halfte des 19. Jahrhunderts war dieses Haus der Sitz des Bezirksgerichtes und zvvischen den zwei Kriegen vvurde es in eine Kaserne um-gebaut. Nach dem Krieg vvurde es nach Pla-nen des Architekten Marjan Mušič umge-staltet und seit 1953 ist das im Jahr 1950 begriindete »Dolenjski muzej« (Unterlandi-sche Museum) dort untergebracht. In ihrer sozialistischen Heimat erlebt die Stadt allseitigen Aufschvvung. Durch den Aus-bau neuer Anvvohnerschaften hat sich von Grund auf ihr Bild und Umfang verandert. Nebst mehreren Gebauden der Volksvvirt-schaft (»Industrija motornih vozil« — die Fa-brik fur Motorfahrzeuge; die pharmazeutische Fabrik »Krka«; das Bankhaus »Ljubljanska banka«) vvurden noch die folgenden Bauten errichtet: das Krankenhaus, die Sporthalle »Marof«, das Armeekasino »Dom Jugoslovanske ljudske armade«, die Galerie des »Dolenjski muzej« sovvie dessen Abteilung des Volksbefreiungskampfes und der Volksrevo-lution. Aus dieser Stadt geburtig vvaren — odet haben in ihr gelebt — einige Manner, deren Lebensvverk um die siovvenische Kultur ver-dient ist. Manchen von ihnen sind Denkmaier errichtet vvorden: ein Brustbild — das Werk des Bildhauers Jakob Savinšek — vor dem Rathaus (Abb. 51) fiir den Schriftsteller Janez Trdina (-j- in der Stadt im Jahr 1905), den Autor der »Sagen und Erzahlungen von den Gorjanci-Bergen« (im Unterland); dane-ben ein Brustbild vom selben Bildhauer, ge-vvidmet dem jung verstorbenen Dichter det Moderne Dragotin Kette, dem sein Leben in Novo mesto gegen das Ende des 19. Jahrhunderts Eingebungen fiir seine schonsten Gedichte schenkte; im Garten neben der Studienbibliothek steht das Brustbild des Komponisten Marjan Kozina (+ 1966) gegen-iiber seinem Geburtshaus (Abb. 50), vom Bildhauer Zdenko Kalin; in der Aula der Biblio- transtormke au cours de la deuxikme moitie du 19e sikcle, quand on cache les arcades et iette bas quelques maisons de la partie infkrieure pour construire un pont sur la Krka. Aprks la liberation ont a reconstitue que-ques unes de ces arcades pour remettre les maisons dans leur štat original. Prks de Kapitelj il y a un batiment intkres-sant qui, pendant des sikcles, ktait en posse-ssion de l’ordre Teutonique, puis dans la deuxišme moitik du 19e siecle s/ege du Tribunal du district et caserne entre les deux guerres. Aprks la guerre de libkration le batiment a ete reconstruit d’apres les plans de Tarchi-tecte Marjan Mušič et, dks 1953 le Muske de la Basse-Carniole fondš en 1950 y est in-stallk. Dans notre patrie socialiste la ville prend un nouvel essor. De nouveaux quartiers ont transformk son image et son envergure. A cofe de quelques objets industriels (Industrie des motocydes, Tusine pharmaceutique Krka, Tkdifice de la Banque de Ljubljana) on a construit encore Thopital, le stade sportif Marof, la Maison de TArmee Yougoslave et, annexe du Musše, une galerie et la section de la Guerre de Liberation et la Ršvolution Populaire. Quelques hommes qui ont contribuk au dk-veloppement culturel de la Slovknie ont vkcu ou sont nes k Novo mesto. On a krigk en leur mkmoire des bustes, ainsi un buste a Tauteur des livres nombreux «Contes et hi-stoires de Gorjanci» Janez Trdina par le sculpteur Jaka Savinšek et par le meme artiste un buste consacrk k la memoire du jeune poete Dragotin Kette qui a passe quel-ques annšes de sa courte v/e dans la ville qui lui a inspirk ses belles pošsies. En mk-moire du compositeur Marjan Kozina (1907— 1966), on a erigk un buste du sculpteur Zdenko Kalin (photo no 50). Dans le hali de la Bibliothšque d’Etudes il y a un buste d'un autre pokte de la ville — Miran Jarc, tandis que des plaques commkmoratives perpktuent la mkmoire du slavisant et ethnoloque Ivan Koštikl (1877—1949) ex celle du mkdecin Jean Gosjak-Ganser (mort en 1689) auteur du livre «Observationes circa morbos mu-lierum» (pohoto no 49). Le passk rkcent de Novo mesto est mainte-nu par de nombreux (canv. 30) monuments, erigks en mkmoire des activitks progressives dans 1’ancienne Yougoslavie et notamment pendant la guerre de libkration et la Rkvo-lution populaire pendant 1941—1945. Dans le Muske, section Guerre de Libkration cette kpoque est reprksentke par ses docu-ments, le matkriel photographique et des objets diffkrents. Le monument central, consacrk k la mkmoire des combattants et combattantes pour la U- thek steht eine Statue des Dichters und Schriftstellers Miran Jarc (1900—1942), von Jakob Savinšek. Gedenktafeln wurden enthiillt fiir Prof. Ivan Koštial 1877—1949), den Sla-vvisten und Ethnographen, und fiir den Arzt Janez Krstnik Gosjak-Ganser (+ 1689), den Autor des Buches »Observationes circa mor-bos mulierum« (Abb. 49). Von besonderer Bedeutung fiir die nahere Vergangenheit unserer Stadt sind die zahl-reichen Gedenkzeichen (gegen 30), die man-che fortschrittliche Tatigkeit aus dem alten Jugoslavvien bezeugen, vor allem aus dem Volksbefreiungskampf und der Volksrevolu-tion 1941—1945. Diese Zeit ist mit Dokumenten, Photos und Museumsgegenstanden belegt, die das Un-terlandische Museum in der Abteiiung fiir den Volksbefreiungskampf aufbevvahrt. Anfang Mai 1941 besetze italieniches Militar Novo mesto und blieb dort bis zur Kapitulation ita-liens im September 1943. Es folgten sechs Wochen der Freiheit; in dieser Zeitspanne beschadigten die Deutschen durch Luftan-griffe das Stadtzentrum betrachtlich und da-nach kam die deutsche Okkupation und dau-erte bis zum Ende des Zweiten VVeltkriegs. Das Hauptdenkmal der fiir die Freiheit ge-fallenen Kampfer und der Opfer faschisti-scher Gewalt besteht in einem grofJen Mahn-mal (angelegt im Jahr 1953): einer Gedenk-Loggia mit den eingemeilielten Namen von 129 gefallenen Kampfern und Kampferinnen, 111 Opfern der Luftangriffe und faschistischer Gevvalttaten, 2 Geiseln und 6 gefallenen Hel-den der Nation aus dem Unterland, mit den Brustbildern des Politkommissars im Zentral-stab der Volksbefreiungsarmee und der Par-tisanenabteilungen von Slovvenien Boris Kidrič und des Kommandanten des Zentralstabs der Volksbefreiungsarmee und der Partisa-nenabteilungen von Slovvenien Franc Rozman-Stane (Abb. 52); in unmittelbarer Nahe sind die Statuen »Geisel« (Abb. 55) und »Frei-heitslied« (Abb. 52). Der Autor samtlicher Plastiken ist der Bildhauer Jakob Savinšek, und der Plan der Gestaltung des ganzen Komplexes stammt vom Arch. Marjan Mušič. Die ubrigen Denkmaler und Gedenktafeln kiinden die Arbeit und die Leiden der Burger unter der faschistischen Schreckensherr-schaft, ais sie ihr Leben fiir das Kostbarste hingaben: die Freiheit. bšration et š celle des victimes du nazisme est construit en 1953. Cest une loge commš-morative ou les noms des 169 combattants et combattantes, ainsi que ceux des 111 victimes des bombardements ašriens, de deux otages et six hšros nationaux de la Basse-Carniole sont gravds. Le sculpteur Jaka Savinšek est 1’auteur du buste de Boris Kidrič, commissaire politique de l’Arm6e de Liberation et de celui de Franc Rozman-Stane, commandant de l’štat-maior de Liberation (photo no 54). Tout ce colplexe est realise d’apr6s les plans de l’architecte Marjan Mušič. Les autres plaques commšmoratives temoig-nent les souffrances et 1’activite des citadins de la ville sous l'occupation nazie, quand ils ont donne leur vie pour la chose la plus precieuse la liberte. * s t NOVO MESTO KULTURGESCHICHTLICHER F0HRER ZUSAMMENFASSUNG COPYRIGHT DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO OBERSETZUNG DR. JANKO GOLIAS DRUCK TISKARNA LJUDSKE PRAVICE LJUBLJANA 1978 NOVO MESTO GUIDE CULTUREL HISTORIOUE RESUME COPYRIGHT DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO TRADUCTION PROF. MARIJA KOVAČ IMPRIME PAR TISKARNA LJUDSKE PRAVICE LJUBLJANA 1978 > s \ i ftMfck za odrasle 908(497.4-12) DOLENJSKA 600031430 uy i_ El 9 n £