640
Razne  stvari.
Alojzij Mrštik, brat Viljemov, je izdal knjižico „Dobre duše". Ta je dostojna in ne žali nravnosti.
Edvard Jelinek je podal knjigo „Motylek z morske pohadkv",  ki godi zlasti  damam.
Jana Herbena povedke iz moravskih vasij obsegajo več učenega znanja (folklore) nego pripovedne vsebine.
Fr. Ks. S v obodov o „Probuzeni" bliža se zopet knjigam  a  la Mrštik in  Karasek.
„ Malomestskv pepf" od Stecha so humoreske  male  cene.
„Fantasticke povidkv" od Karola Svande ze Semčic opisujo plešočega kostljivca in mrtvece a  la   „Tajnosti  klašternich hrobek".
Heritesovi „Všednf zjevy" so za ljudstvo. Opisuje, kam vede potratnost, lenoba in pohajkovanje.
Hellerjev „Pan markyz" je sila romantičen, toda škoda za  Hellerjevo  nadarjenost.
Mnogo boljša je knjižica Raisova „Otcove a deti" ; Rais piše slično kakor gospa Pittnerjeva, preprosto,  ginljivo  in  nepretvorjeno.
Jednako mično piše Bogomil Brodsky. Njega „Feuilletony" v „Moravski biblijoteki" so lepo in zabavno čitanje. Neumorni duhovnik-pisatelj lepo napreduje  na  svojem   literarnem  potu.
Odlično nadarjenost kaže tudi P. Josip Simon v  svojih   „Makabejskych".
Kratki ta pregled naj čitatelje uveri, da bogato uspeva češka književnost v poslednji dobi. Želeti je samo, da bi to slovstvo vedno povzdigovalo in blažilo češki narod. No, v tem oziru bo vsaj nekaj zboljšalo društvo „Vlast", katero je založilo društvo katoliških pisateljev. Iz tega nastane vsaj za katoliško  stran  češkega slovstva več vzleta,  več moči.
Poljska književnost.
Piešni hiatoruskie z powiatu Dzišnien-skiego gubernii MVilenskiej ^apisat A. Cernjr — Dodatek do piešni biatorusko-polskich ^ poiviatu so-
Razne
Naše slike.
Umor G. M. Viscontija. Kakor Barnaba Vi-sconti, tako so bili tudi njegovi nasledniki pohotni in grozovitni. L. 141 2. sta se zarotila dva Milanca, da umorita v cerkvi Giov. (Galeazza?) M. Viscontija, kar se jima je tudi posrečilo. Ta predmet nam kaže umetnik v naši sliki. Bivajoč na beneški akademiji je dobil leta 1877. nalogo naslikati ta umor. ZvrŠil jo je tako dobro, da je dobil prvo darilo. Toda odstopil je  darilo  drugim.  Jednako je dobil
kolskiego gubernii Grod^ienskiej, ^apisanych pr^e^ Prof. Dr. J. Baudouin de Courtenay. W Krakoivie. Naktadem akademii umiejetnošci. Skiad gtowny w ksiegarni spojki wyda\vnic^ej polskiej. i8q4- 8". Str. 41. — To je posebni odtisek iz XVIII. zv. in 2. dela „Zbioru vviadomšci do antropologii krajovvej Akademii Umiejetnošci w Krakowie" in pa iz XVI zv. in 2. dela. Ad. Černv, znan tudi prijateljem češkega slovstva, podaje tukaj zbirko beloruskih narodnih pesmij, ki jih je nabral 1. 1889. Pesmi so: i. Piešni vveselne; 2. piešni przy grach (igrah) ; 3. tahce (plesi); 4. piešni, špievvane w pewnych porach roku (o posebnih letnih časih). Nabiralcu Černemu je pomagal pri tej kratki zbirki našim naročnikom znani profesor Baudouin de Courtenay, ki je dodal tudi sam pet beloruskih pesmij. Tu nahajamo besede v poljskem pravopisu in pa melodije v glasbenih znamkih. Zbirka, četudi mala, je vendar dragocen sad slovanskega truda in uma in dokaz o bogastvu in lepoti  slovanskega narodnega pesništva.
Niedziela w Krakowie. Napisat Ks. Jan. Badeni T. J. — „Dom in Svet" je že lansko leto v četrti številki poročal svojim bralcem o tem pisatelju in njegovi knjigi „Mi^dzy Slowianami". Plo-doviti pisatelj pa nam sedaj riše zanimiv in duhovit obraz o nedelji in njenem posvečevanju v Krakovu. Povod temu spisu je dalo, kakor pravi pisatelj, neko pismo, katero je prejel od neimenovanega pisatelja, bržkone kakšnega „ subjekta" ali pomočnika v kakem krakovskem trgovišču, katero pismo je polno pritožb in slik o žalostnem stanju nižjih slojev glede na posvečevanje nedelje. Pisatelj nam prezanimivo in podrobno kaže nedeljsko življenje malih obrtnikov, delavcev in poslov krakovskih. Nedeljskega počitka in posvečevanja skoraj zvečine ne poznajo ti ubogi ljudje. Ko se bere ta lepa knjiga, spominja se človek zmeraj, da take žalostne razmere niso le v Krakovu — dasi so tam izvestno veliko večje zaradi močne tamošnje židovske naselbine in njihovega pritiska —, da je taka tudi pri nas kolikor toliko. Knjiga je važna za današnje pereče socijalno vprašanje in jo tudi Slovencem prav toplo priporočamo.             M. P.
stvari.
tudi 1. 1875. in 1876. prvo darilo. — Karton je sedaj v ljubljanskem muzeju, a je trpel že precej škode.  Morda o  priliki še  kaj  več.
Jednotni slovenski knjižni jezik. Veselo znamenje je, da se je slovenska pisava v poslednji dobi dokaj utrdila. Zato se nikakor ne vjemamo s tožbami gosp. B. S. v današnji številki. Hvalimo Boga, Slovenci, da imamo tako lep in bogat jezik! Le  znati ga je treba.