tribunal 3din ljubljana,3. 4 .1978 let.xxvn številka 12-13 MONTAŽA MLADE SLOVENSKE GENERACIJE (slight retum) V 10. številki TR/BUNE sem pisa/ o zgoraj navedenem dogodku. V 11. številki sem bil prisiljen o njem znova pisati. Navkljub temu sem prisiljen pisati še tretjič, kajti: — odziv prvega članka je bit presenetljiv in presenetljivo zagrizen — znova se razkriva, da se reproducira posebni status ku/ture v Sloveniji: po eni strani je rezervat, po drugi — in tudi zaradi prvega — je prizorišče večnih bojev, je prostor, vkaterem se javljajo spopadi, ki jih omogoča edinole rezervatski značaj kulture v prejšnjih dvehspisih je ostalo o tem marsikaj nedorečenega in to nedorečeno je bilo v mnogočem bistveno — javljajo se želje po nadaljevanju polemike, oziroma po izražanju takšnih in drugačnih izjav v zvezi z MMSG. Ker nismo poštni predal tega pač ne moremo storiti in zato polemiko o MMSG v tej številki zaključujemo. Nedvomno — in očitno — jo bodo radi nadatje razvijali drugi mediji. Studentska — a/i mladinska — kultura je danes de/ institucionalizirane kulture. Ta oznaka ni pejorativna, ampak orientacijska. Ta težn/a se je po mojem mnenju pričela okoli I. 1972 in še vedno traja (gl. npr. literaturo v TRIBUNI v letih 74, 75). Zanjo je bil značilen umik po eni strani v ekstetizacijo, po drugi pa v zabavnost, igrivost oziroma ,,ljubkost". Poudarjala je fabulo in se deloma znova usmerila na prozo, (kar je bila gotovo delno tudi reakcija na formalistiČno eksperimentiranje literature v prejšnjih letih). Ta nova literatura — in tudi film ali gledališče —je idejno neproblematična, kajti ukvarja se s paradižniki, rožcami, portreti, desperadosi, mišmi, ki nekaj ,,kanijo" ipd, kar lahko vsak razume po svoje, namreč kot ,#vantgardo" ali kot mlado ,,tradicionalnost". Tudi tu ne gre za vrednotenje; ugotavljam le neavantgardnost te nove umetnosti. M/aJša generacija je torej izdelovala po eni strani napol avantgardno ali vsaj nekoliko drugačno literaturo, drugi, večji dei pa je produciral začetniške in povsem tradicionalne stvaritve. Predvsem je začudujoč poudarek in premoč te ,,tradicionalnosti", ki povsem nasprotuje težnjam izpred desetih let, ko si moral biti avantgarden za vsako ceno. Seveda so se spremenile tudi založniške, revialne in predvsem družbene razmere - tudi globalne — ki so v mnogočem prispevale k drugačni vlogf literature in sptoh umetnosti. Literatura je prenehala biti zvezda repatica in ni nikogar več burila. Očitno je tudi izgubila svojega nasprotnika — dobri okus, tradicijo, ustaljeno normativnost itd. Kot da ima sedaj umetnost proste roke, a ne ve več kaj hoče, kaj je tisto ,,alternativno" obstoječega. Kot daje zadovoljna s tem, kar/e in ji zadošča, da zapiše kaj ,,ljubkega". Rezultat so bile — in so že — Jjubke" pesmi Jjubkih" avtorjev proti katerim nima nihče ničesar: so mladi in gradijo na spominih prevratniških početij izpred petih, desetih let. zaradi česar so kljub rahli in prijetni nemora/nosti še vseeno povsem sprejemljivo avantgardni. MMSG v Operi je nekaj tega zrušila. ,,L/ubke" igre in zgodbe so se sicer nadaljevale, a pridružilo se jim je še nekaj, namreč punkovska agresivnost, 4i je sicer očitno nastajaia in se razvijala že nekaj časa (gl. npr. Osojnikovo pismo Sodobnosti — TRIBUNA št. 5, poročilo iz beograjske predstave ŠKUC-a itd.), ki pa je tokrat prvič v Ljubljani artikulirano prišla na plan. H Motil sem se v prepričanju, da je bila predstava v Operi osamljen pojav, saj — kot se zdi po odzivih, kritikah, člankih, napadih, prizadetostih, oddajah itd. — to res ni osamljen pojav, ampak vrh majhne ledene gore. Ne, ne gre za zaroto in ne gre za stotine Ijudi; v najboljšem primeru za del ŠKUCa, za del Radia Študent (kjer nekateri tako sploh ne vedo kaj sploh počnejo — naj torej obsojamo njihovo nevarnost?) za nekaj ,,sopotnikov" oziroma ,,prostih strelcev" ter (najbrž) ožjega zaledja somišljenikov. če sodimo po Operije teh veliko. A očitno je nekaj — in to je tudi delen vzrok tega zapisa — ta skupina, oziroma ti Ijudje, očitno sodi, da je edina prava, ali vsaj ,,najbolj prava" in to ne le na umetniškem področju, ampak tudi teoretskem. Po mojem prepričanju se motijo v obojem. Njihova ideologija so ostanki in deloma preštudirane — in pozabljene — reminiscence preživelih filozofij (s tem v zvezi glej tudinekatere članke v NAŠIH RAZGLEDIH - tudi tam sejavlja taisti duh magije in Usode, le da na nekoliko bolj rafiniran način), istočasno pa so že tudi prevzeli marksizem. Učinek obojega je zmes nirvanizma, atmosfere (ne fHozofije) Heideggra, deklariranega naprednjaštva in predvsem marksizma ,j rezervo". Značilen primer te ,,usodnostne" in ,ldanostne" in ,teiementarne" ideologije je pismo I. Osojnika (gl. TRIBUNA št 11). O tem sem že pisal v „,,„„ številki. A po zadnjih odzivih sodeč (stalinisti, maoisti, ždanovci, itd.) postaja pomembnejša in temeljitejša druga stran. Tu si poda/ata roke e/ementarnost, prvi krik, rjovenje in eksttza ter izvendružbena revolucionarnost. Človek naj bi bil človek po tem kriku, po ekstazi in r/ovenju. S srečno vrnitvijo v primitivnost se umaknemo v Indijo, se ukinemo iz tukajšnjega življenja in njegovih bremen. Če nam to ne uspe v resnici, nam uspe v transu in ekstazi. Ta ,,elementarnost", ki pa ni ,,golo dejstvo", ampak ,,vedno-žedano-dejstvo" je elementarni primitivizem in nevednost, kajti ne zaveda se - ali pa se noče zavedati - svojih temeijev, ki pa niso ,,krik", ,,esktaza", ,,glas" itd, ki išče le navdih, platonovsko karikaturo pesnika. Pri Platonu so pesnika opravičevale muze, a kdo opravičuje vas? To kar je, je delo družbenega človeka ne pa pekinškega človeka. Drugi korak te ,,elementarnosti"je mistika, tisti ,,neposredni stik"z resnico. Toda mistika je le ,,človekova neučakanost pri spoznavanju resnice" (K. Kosik). Z mistiko, osebnim bogom, potovanjem v Kabul in kadili lahko dosežemo prijetno vzdušje pričakovanja neznanega, kar /e gotovo zanimiv in prijeten občutek, a je istočasno občutek in pozicifa izven, je ravno umik v srečno stanje negibnega, ki ga prekinjajo neprijetna obdobja nepri/etne ,,vsakodnevne", ,,delovne", ,,nezabavne" resničnosti. To /e en del vaše resnice. Ta del ima tudi svo/e konsekvence: pomeni, da puščate resničnost nedotaknjeno, kajti zadoščata vam ,,krik" in ,,ekstaza". To je sicer lepo, čeprav nekam otročje, a problem je v tem, daneleda ne zadošča, ampak v svoji absolutizirani obliki celo onemogoča ono ,,ostalo", kajti ne le da ničesar ne spreminja, ampak pušča svetu, da gre svojo pot. Druga stran te naivno filozofske pozicije je ,,marksizem z rezervo". V TRIBUNI mnoge strašno motijo ,,fraze" kot so ,,Naj živi proletarska revolucija!" itd. To je razumljivo. Lažje je ugotavljati odnos Hegla in Marxa preko Blocha v miru obsežnega teksta, kotpa preiti v t&neljni spopad s temelji obstoječega. Da se razumemo: tudi prvo je delo in napor, a marksistično je le v povezavi s prakso in le v povezavi z zavestjo bistvenega značaja te prakse. V obratnem primeru ostaja ,,marksistična"pozicija le ,,nazor", torej le ,jnazor med drugimi nazori", torej ,,pogled na svet", torej meščanska filozofija. Kar pomeni, da ne vidimo razlike med marksizmom in drugo filozofijo. To je gotovo lagodnejša pozicija. (V tej kritiki tudi misami nismo izvzeti). Kerpa/e takšno ,,marksistično" stališče le abstraktno in reformistično stališče, ki se osredotoči na marginalne pojave v družbi in vidi le v njih svojo pri/ožnost revolucije, se objektivno postav/ na pozicije liberalnega intelektualca, na že omenjeno pozicijo ,,malo naprej in malo v stran". Ne sprevidi, da s prevzemom oblasti razredni boj še daleč nikončan, ampaik se nadaljuje — in to tudi v zavesti. Drugače osta/a Marx le poza in sklicevanje nanj le sklicevališče in biblija. A/ipaosta/a predmet ,,raziskave", kipa nikoli ne more biti nevtralna. Opredelitev takšnega marksizma kot ,,nazora", ki je nevtralen do drugih, ki je z njimi v ,^nakovrednem" odnosu, ,,enak med enakimi", tudi omogoča to drugače nemogočo povezavo ,,marksizma" in nirvanizma ter njegove ,,elementamosti". Vse se odvija v zavesti in vse se giblje znotraj nezavedne delitve, kijo pogojuje razredna družba. Daj bogu, karje božjega, daj cesarju, karje cesarjevega in zraven delaj naprej v svojem vsakdanu. Mistika ti lepša zavest in teorija te o tem ,,teoretsko" prepričuje. A realnost ni zato nič boljša, nič spremenjena, ampak le še bolj mistificirana. zauredništvo ALEŠ ERJAVEC 24. marca 1978 je bil položen temeljni kamen za prvega od treh stolpičev, ki bodo zgrajeni do leta 1980 za ca. 750 študentov. Rok za izgradnjo je sicer prekoračen, vendar je dejstvo, da se bo pričelo z gradnjo, zelo vzpod-budno. Zaenkrat zbrana sredstva ne dovoljujejo tudi gradnje spremljevalnih objektov za obštudijske in študij-ske dejavnosti, kakor tudi ne kuhinje ali restavracije. Tudi o tem bo potrebno kmalu razmišljati. KAKO JE MIŠEK HOTEL ZOBATI RA2REDNO PŠENICO ALI PASIJON ZAPOZNELEGA NOVOLEVIČARJA... še nedolgo tega je ZP pisal za 3buno. Zdaj je začel pisati o 3buni, izbru-halje hude obtožbe proti njej. Način, kakoje to naredil, kaže, daje ta bes že dolgo dušil v sebi, da gaje na dnu duše že dolgo peklilo. Kaj sejezgenilo v nfem, dje ob zadnji št. 3bune tako ihtavo zavihtel svoje topo pero? — Nič, V NJEM SE Nf Nlč ZGANILO, naj povemo kar vnaprej. Zganilo seja nekje drugje. „ V Operi", se vprašate? Ne, tudi v Operi se ni nič zganilo: Tresla se je gora in mSke so prifez/e iz lukenj, prinesle so svoje buržujske kožuščke na ogled. Slovenski radijski valovi so te kožuščke gladili, samo 3buni to mtSje rajanja ni segfo v srce. Udarilaje po njem. Toje bil za miška Zorana znak, da zakorači v boj. Ker tiste miške znajo le pesnikovati, popevati in poplesovati. se je mišek Žoran, ki mu je od modrosti zrasla brada, čutil poklicanega, da misli zanje. Zganilo se fe na 3buni: uredništvo se/e postavilo na proletarske noge in ZPji so izgubili tla pod nogami. Koje 3buna vrgla čez prag staro romantično navlako, ostanke me&čanskega in malomeščanskega opozicionalstva in re-volucionarstva, si je dobil noge, ZP /e zgubil tla pod nogaml Ko je <3buna vrgta čez prag staro romantično navlako, ostanke meščanskega in malo-meščanskega opozicionalstva in revofucionarstva, je dobil brco tudi ZP. Tedaj je revoltirajoči mladenič zagrozil, da se bo uredništvu že še maščeval. Žolčni izpad na RŠ bi naj bil to maščevanje. Zgodba individua ZP - ta epizoda v njegovi nergaški karieri - bi bila s tem razložena. Lahko bi tu tudi končali. če se Pistotnikovo > reševanje LASTNIH PSIHIČNIH PROBLEMOV ne bi prepletalo z vsemi tistimi istoznačnimi prizadevanji, katerih motorje INDIVIDUALNO nezadovoljstvo, in tvorilo specifičnega RAZREDNEGA PROBLEMA — tistega ..gibanja", ki mu meje markirajo pojavi od tarasker-mavnerske neuvelle philosophie, pogovarjanja z veveričkami v Th/oliju, trh panja na antipsih/atriji, ameriškemu (W.) Reichu ali kar tako, makrobiotič-nih priročnikov s Poljanskega nasipa in kitajske kuhinje g. Pečjakove, iz-padov v vzhodnjaški obskurantizem in splob misticizem do neobvezujočega pesnikovanja, komunatjenja, polmarksističnega (zlasti mercusejansko IDEOLOŠKEGA) bevskanja — ob vrčku piva, če seleda — proti ,,shtsmu", in ,,oblasti" ipd. NASPLOH, pnliganja svečkpobitim RAFovcem vStamm-heimu, , obujanja ,,pravega krščanstva" (z razvijanjem ,,potencialov, ki jih nudfo evangeliji za izrazito socialistično duhovno usmerjenost"? !) in še česa. Ker teje razodel za ideologa in apologeta te ,,leve scene", ki prenašanje in otepanfe s tegobami neprotetarskega družbenega izvora in stališča dojema kot revolucionarnejše in kritičnejše od marksizma in komunističnega gibanja (ali pa ju celo poskuša posredovati z nfimi), nam skiciranie ,,revolucionar-negaportreta" ZP pove manikaj zanimivega o i,,njegovem") ,,Gibanju". ZPji so stopili v ,,veliki svet" ravno v času, koje plima svetovne ,,preven-tivne kontrarevolucije" naplavila razbitine slavnega študentskega gibanja in je zg/edalo, da sonce Revolucije zahaja. Ostal je le spomin na ladjo Revolu-cije, gledano od daleč, kako pluje v polnem bojnem sijaju. Cela ,,generacija" nas je tedaj pobirala razbitine te ladje, jih hranila kot relikvije in morda poskušala na njih znova odpluti na odprto morje. /n cela ,,generacija" (tako veteranov kot ,,noyodošlih" čebelic in medvedkov) je mežikala v tisto zaha-jajoče sonce, vpijala njegovo medlo svet/obo in si na vse kriplje trudila zaustaviti njegov definitivni zahod - da ne bi to sonce ,,v morju na robu sveta" spralo s sebe vseh starih pobožnih iluzij in predstav, ki sojim postale .^mkel življenja", in znova vzšlo z lučjo, v kateri bi ničesar več ne videli. Od tedaj, ko so ZPji ravno še uspeli uloviti za rep gibanje nove levfce, se niso pomaknili nikamor več naprej. Ves ta čas do danes so se samo vrte/i na petf ina glavi): to je vse njegovo ,,gibanje". Ker so trdni kakor skala, ko je treba braniti svoja stališča in ideje pred spremembami, kijih zahteva zgodo-vinski proces, ker so v pristnem duhu slovenskega meščanskega izročila do-sledni; (mi se trudimo ravnati po Benjaminovi maksimi: VEDNO RADIKA-LEN, NIKOLI DOSLEDEN,) in lahko s ponosom povejo, da niso sprernenili mtšljenja, ker lahko izpričajo zvestobo preživelim predstavam in idealom, so seveda moralno upravičeni. da napadejo uredništvo, ker je te predstave in ideale, samo Revolucgo, ,,izdalo". Kot zapozneli novolevičarji defijo usodo tega svojčas aktualnega gibanja: po konsolidaciji Komunistične partije so se novolevičarii pri nas bolj in bolj omejevaH na ma/omeščane kot pubHko in impotantne in propa/e literate kot predstavnike te publike. Ker se, kot taki, ZPji niso mogli priključiti razrednemu boju proletariata. navezati na akcija ZK, priznati dejanskosti in dejanskih revolucionarnih sil te dejanskosti, jih najdemo povsod tam, k/er se bunijo (,,gibajo") filistri, pri manifestacijah fi/istrskega socializma: — podpisniki reformističnega socialistično-utopističnega projekta za ,,takojšnje reševanje stanovanjskega problema študentov" (s šotori, kupolami ipd.), aktivni udeleženci ,,upravičene" ,^pontane" kolesarske demonstracije, simpatizerji ,,gibajočih" posameznikov na Erjavčevi 29, borciza koloriranje Ijubljanskih ulic z ying-yang znaki. To je ,,revolucionarna praksa". Ne smemo si pa misliti, da je ob tako bogati praktični dejavnosti ZP pozabil na razvijanje ,,revolucinarne teorije". Nasprotno, na tem področju je bil še plodnejši. Dobro se ga spominjamo kot avtorja pretresljivega Manifesta cinizma. Ko človek bere ta manffest, se kar ne tnore načuditi, s kakšno lahkoto avtor izpelje svoj traktat ne, bognedajf, iz ana/ize družbenih zgodovinskfh odnosov, pač pa iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika in iz Verbičevega Slovarja tujk. Osupnemo, ko vidimo, kako neustrašno in z zanesljivo roko ZP pobija zdravi razum katerega ,,žrtev je pojem cinizma", da bi ,,ta pojem cinizma" ,,emancipiral". KakŠne so pa ugotovitve? ,,B'ni ciničen pomeni odklanjati ta tukaj obstoječi svet", cinizem je ,,predpogoj vsakega revolucionarnega de/anja". To /e nivo, na katerem si z Marxom, kije pisal, da je cinizem v stvareh (,,tega tukaj obsto-/ečega sveta"), ne moremo več pomagati. V tem kratkem manifestu je ZP napisal celo Fenomenologijo o tem kako ,,pojmi lezejo drug drugemu v rit". Kdor hoče spoznati ZP, naj se ne matra z žuljenjem feljtona o odnosu med Marxom in Heglom v lanski Tribuni (gre za zapoznelo obnavljanje in ekscerptiranje — ne Marxa ali Hegla, temveč — Blocha), ampak naj prebere manifest. Samo še v ,,demonstracijah kolesarjev" (letošnja Tribuna 2/3 kije ZP ni kritiziral), se je ta subjekt tako zgovorno in nepogrešljivo vpisal. Toje jadikovanje za ,,čisto okolje in za človeka, terproti hrupu, plinu in ubijajoči pločevini". NaS vrli mali g. Kihot se zaganja, sedeč na kolesu—Rosinantu, v ,,ubijajočo p/očevino, drvečo smrdečo pločevino, morilski kos pobarvane pločevine, drago prislužene pločevinaste kletke", jezno javka o voznikih, kis svojimi avtomobili egoistično zasedajo ulice centra ,,tsr s svojimi ostudno nesocialnimi in načloveškimi manifestacijami onemogočajo že elermntarno gibanje po mestu", o .jgresiji motorizirancev, o avtomobilistih v vseh nji-hovi histerično agresh/ni samopašni fašistoidnosti". Hkrati ganljivo pripo-veduje o mladih materah, ki se ,,ob dveh popoldan z otroki na kolesih prebija/o skozi stalne borbe z različnimi policaji na poti z dela domov po pločnikih, ker Je zanje in za otroke takrat vožnja še posebej smrtno ne-varna." Komu bi ob tem prizorv ne stopila solza v oko. Ta člančič, ki kaže najbolj primitivno zaznavanje družbenih zgodovinskih nasprotij, članek raz-bolelega zdravega razuma, članek jokajočega in zmerjajočega filistra, ki ne more skriti zadovoljstva nad ,Lpontanimi demonstracijami" (kolesarjev!) — ker se jih je sam ude/ežii (in bil fotografiran v ,,režimskem" časopisu Delo), vidi rešitev glavnega dmžbenega zla v izenačenju kolesarjev z avtomobilisti, v ..enakopravnosti" kolesarjev: kar ,,grozljivo nevetjetno". K/e/e pri vsem tem ,,giban/u" pedal delavsko gibanje, k/e je pri tej poremijadi o ubogem in phzadetem ,,sloju študentov" delavski razred. Kam seje izgubilpri tam bo/u med kolesarji in ,,fašistoidnimi motoriziranci" razredni boj. Od tu zdaj poglejmo recenzijo ZP zadnje številke Tribune in tudi na vlogo ZP v n/e-govem delovanju na Tribuni. Seveda je bilo tudi nam, uredništvu Tribune, potrebno nekaj časa, izku-šenj, študija, povsem konkretnih situacij, v katerih seje bilo potrebno po-litično odločiti, da smo spoznali kdo /e kdo (predvsem pa kdo ni to!), kdo ima kakšne barve hrbtenico, ali belo ali rdečo ali pa sploh nobene, kdo se navezuje na proletariat, kdo je njegov nasprotnik. Moramo reči, da se nam pri tem ,,pomagali" tudi ZPji na njihov znani, na privatnih razgovorih sloneč in anonimnosti temelječ način. Tega ZP ne bo mogel zanikati, tega ne bo mogel storiti tudi njegov kompanjon (malo vstran in naprej) I. V. Takoje šlo vse do tedaj, ko smo začeli z idejnopolitično diferenciacijo, ki seje manife-stirala v mnogim znanih razredno-proletarskih brcah v rit in v spremembah v ~vsebini in obliki Tribune. Odločili smo se, da bomo večji del prostora v časopisu namenili študentom in ,,njihovim" problemom, predvsem pa pro-blemom, skozi katere se kažejo razredna protislovja v naši družbi kotceloti. No, v tem času je prišlo do spopada (povsem razrednega) v Zavodur dentski domovl Slabo bi sta/i na naših pozicijah, če ne bf o tent razi spopadu pisa/i tako, da smo poleg naših sta/išč da/i prostor tudi stali delavcev in študentov in končno tudi prikaza/i konfrontacijo med vset so v bojih v ZŠD tudi sodelovali. No, in to zadnje, ta zadnji del je njegovi razredni fburžoazni) analizi Tribune šet tudi najprej v nos, kot kar je nepotrebno, kot tisto kar ni dovolj celovita in temetjita analiza ,,fenomena". K temu bi dodaii, da mora ZP najprej dovolj podrobno čitati tekste in na podlagi tega ugotoviti, kaj spioh to je (!), da to kar dogajalo v ZŠD ni nikakrSen ,,fenomen", ampak odnos sil med razret domujejo tudi na Univerzi (pa ne preob/ečeni v na eni strani študen drugi strani delavce). S tetn, ko smo razkrili te odnose, smo med drug zaključku k prvemu in uvodu v dnigi del izstrelili tudi dovolj teoreti nabojev, ki so naredili dovolj velike luknje, da je ven priteklo vse drob raznednega zathanja. Daljša analiza bi bila nepotrebna, saj smo rvnenja, bila zadeva RAZREDNO—PROLETARSKOdovoljjasnoprezentirana bilo vsako dodatno pisanje, ne samo izguba energije, ampak tudi razi nitev problema in to še sploh, če vzamemo v ozir osta/e tekste v Tribui\ kar bi se morali ZPji že enkrat navaditi, namreč to, da je časopis ne l zbirka različnih č/ankov, ampak predvsem celota, pa bi skozi pisat dogajanjjh v ZŠD prebral še kakšen drug članek (recimo o Univerzi, pa i 2000, kjer zaudarja po ZPjih npr. Juriju detelci, pa prevod Althust Štepanjsko mse/je, itdj To, da nam nekdo očita teoretično nezre/m urejevanju č~sopisa s tem, da nam pravi, da je članek H. Elslerja i ,,rariteta", dokazuje le to, da ZP zopetjemlje časopis ne kot celoto, sk razumel, da je ta tekst tista alternativna glasba oziroma proletarsko-i ralna glasba nasproti nirvanističnim izpadom I. O. otCo. (s tem mislh glasbeno redakcijo RŠ), kije pel Teze o F euerbachu s sta/išča Feuei tez. Prav tako nas ne preseneča, da se ZP zdi nepotreben napad s proletariata na Sponslovo knjigo, ki predstavlja enega od najponrtem, načinov, kako buržoazija Itorej kapitai) poskuša dominirati na podi kulturne produkcije. Edino, kar lahko zaključimo iz tega, je. da ZPji razredni boj v kulturi, da torej sto/i na meščanskih pozicijah. No, in že smo na koncu vse kolobocije, ki naj bi predstavila TRIBUNO, ki paje fe ^pokrivalo", pod katerim zazija tisto glavno, kar /e ZP sploh šlo. ZP je besen, popo/noma upravičeno, saj je vslik in pristaS I. O. in ostale nirvanistične kompanije, katere zadnji predstavljajo ravno pozicije ZP in še nekatarih v Radiu Študent, napad in polemiko z ,,operetniki", ki so, v svoji osnovi predvsem opice Hanuman in krave Sabbale. (Bo že Iztok po svoje razložil, drugo, pro/etarsko, razlago, pa si oglejte v Mancovem tekstu Britansko gosp Indiji) ZP se tako pridružuja tistim, ki v sedan/em mzgibanem pofi Življenju, v času priprav na kongrase ZKS in ZKJ, v času, ko predh kongresne reso/ucge končno dajejo opiiemljive smernice in oporo za cionami kultumi boj, za revoiucionarni, marksistični boj v kulturi in ževanju, to Je, prinašajo tisto NOVO, kar je za razredni bo/ v tsj k» potrebno in na karse ta lahko navezuje in opira, ki te NOVOSTl ne vid{ nočejo videti, ker prihaja uod ob/asti" (filister pa vsako ,,ob/ast" nm sovraži in zavrača), pač pa vidijo nakaj novega, vidijo novott v ten truplo slovenske meščanske kulture Se enkrat pobrca s svojimi m/adimt Zatorej se ne bi ponovno spuščali v razprave okoli dogajanj v Opa odgovorov s strani Tribune, radi bi ZPJem na koncu povedali h to, c poznamo nobene najčistejše dialektike, ne nobenega najpristne, marksizma, da zahtevamo, in za to se bomo še naprej prekleto tn predvsem razredni boj s pozicij proJetariata, ker mis/imo, da so se mati znamenja stare družbe pri nas začela večati in da je potrebno ta mati znamen/a uničevati tako teoretično kot tudi idecloško (znotraj tegaje I gledati na parole in Tribunin agit-prop), kajti tudi ideološka borl pomembna, je silina udarca, je palec, s katerim treš družbene Irm kakrSen je npr. nirvanizem, je kladh/o, ki revolucionarni teoriji potnaga n jati utvare, duhove, ki jih poraja kapitatizem, da bi z n/imi deklasiral p tariat, ki se bori proti n/emu. Da se ZPji na to/ezi/o namje samo v pott da ravnamo prav, da nismo pisali in delali Tribune zaman, da je naša k diferenciacija uspela, da so mši prilezle iz svojih lukenj, da se jih da poznati. Naš prvi udarec je s tem zadel v črno, namreč sovražniki pro, riata so se prikazali in sprejeli naš način boja. Ne ZPji, nismo zamudili. UREDNIŠTVt ODGOVOR NA ČLANEK DARKA DREVA. OBJAVLJEN V TRIBUNI, dne6.3.1978 Res ne vem, v kolikšni meri bo opravičeno zapravljanje časa pri pisanju ttga članka - pa čeprav gre samo za nekaj minut - saj ta, kakor tudi Orevov flanek objavljen v predzadnji Tribuni, ne bo bistveno prispeval k reševanju ijoče problematike v Študentskem naselju. Ker pa gre v prejšnjem članku, ki je bil očitno napisan z namenom, da se tov. Drev pohvali z delom, ki sploh ni bilo opravljeno, za vrsto nepravilnosti In v veliki meri za povsem oseben napad brez argumentov, se mi zdi otrebno, da se popravi zlonamerno klevetanje. Nikakor se ne morem, in se tudi nikoli nisem, strinjati z Drevovo oceno (in ie z oceno nekaterih), da je aktiv ZK v ŠD veliko naredil. Vse tisto, kar kolega Drev našteva v nekaj vrsticah, je zelo malo, zelo nevsebinsko in kar je ihuje - ne povsem realizirano. Res je namreč, da je bil ustanovljen marksistični krožek, da smo dobili lobo za ZK in ZSMS, da smo dobili marksistično knjižnico, da sta bila v 3 tatih sklicana ceto 2 sestanka aktiva ZK itd. Pri tem pa je žalostno to, da je bil novoustanovljeni marksistični krožek brez članov, v sobi za ZK in ZSMS Mskorajda nismo niti sestajali, kaj šele delali; za bogato opremljeno marksi-Rično knjižnico, pa je poleg tebe, kolega Drev in tov. Marinka, vedelo le še ntkaj študentov. Nadalje mislim, da dva sklicana sestanka aktiva ZK v treh letih, v komen-terju ne dovoljujeta več nobene zmernosti. Se enkrat vas vprašam, kolega Drev, Marinko in še dva ali trije, ki ste se v treh letih tolkli po prsih: ali je vse to, kar ste napisali, da smo naredili (ali še ije - vse to kar smo res naredili), dovoljl? Ali je realizirana vsaj ena desetina akcijskega programa, ki smo ga skupaj sprejeli in katerega bi, z ozirom na žgočo problematiko in položai tudi morali izpeljatil? ? Kje se je čutil vpliv aktiva na samoupravljanje v SN, kako je bilo z informiranjem, kako se je sprejemal statut Zavoda ŠD itd. Kolega Drev, tu smo. Tu je točka, smo se in kjer se že razhajamo. Za komunista, po mojem mnenju, ni Ij, da je samo pošten in da slepo izvršuje ,,povelja" sekretarja, kot si to načil sam zase, ampak je poleg poštenosti komunistu potrebna tudi akcij-ka moč, kritičnost, čutiti mora utrtp sredine v kateri živi, videti mora irobleme in jih znati reševati. No, in tu smo se razhajali. Tu sem bil osamljen, tu sem kritiziral in tu sem bil po tvojem mnenju proti aktivu ZK v ŠN. Da pa sicer nisem proti delo-vanju aktiva, kar je tov. Drev v omenjenem članku skušal prikazati, naj omenim samo dejstvo, da sem bil sam predlagatelj ustanovitve aktiva ZK in ikth/a ZSMS v ŠN, kar je razvidno tudi iz zapisnika ,,Redne letne skupščine ttanovalcev ŠD", z dne 19.11.1974. Nadalje kolega Drev trdiš, da stanovaici niso odločali o ,,usodi" Foruma. Izprej omenjenega zapisnika (4. točka dnevnega reda), se jasno razbere, da K stanovalci obravnavali statut ŠKD Forum, prav tako pa še obstaja tudi upisnik skupščine stanovalcev eno leto kasneje, kjer je bil sprejet sklep, da t statut Foruma uskladi z novim zakonom o društvih, kjer pa je bilo po-rebno posebej opredeliti članstvo ŠKD Forum. Tako so se torej pravila Foruma spremljala ob vednosti stanovalcev, da o »zitivni vsebinski plati razvoja takratnega Foruma ne govorim. Prav v istem času srno bili namreč prvič, na podlagi rezuitatov dela, vključeni v rograme Ljubljanske kulturne skupnosti, Republiške kulturne skupnosti in odborza DO-D pri PUK ZSMS. 0 našem delu smo veliko govorili tudi na PUK ZSMS, informiranju smo Bjali kar največjo prednost (2 TV oddaje itd.!), skratka, govorimo lahko o »zitivnih premikih v dotedanji usmeritvi Foruma. Dejstvo, da pa kolega Drev ni bil vabljen na skupščino Športnega društva, esicer diii. Na moje vprašanje, kako je do tega prišlo, so člani Sportnega lru§tva Forum odgovorili, da niso bili zadovotjni z delom (beri: nedelom) zvršnega odbora društva, katerega podpredsednik je bil prav tovariš Drev. !ato je več kot 2/3 članov sklicalo novo skupščino, kar pa je (zopet) v kladu s pravili delovanja vsakega društva. Ton pisanja, kolega Drev, s katerim si me poskušal označiti kot ,,predsed-lika, ki je vladal po svoje," pa v hipu razvrednoti že podatek, da smo takrat enem letu imeli 27 (sedemindvajset) sklepčnih sestankov IO Foruma — na azpolago imaš vse zapisnike —, kjer se je o vseh akcijahin o vseh nadaljnjih isrmritvah vedno tudi široko razpravljalo. Colega Drev! Dovoli, da ti povem naravnost. Nikoli nisem dvomil v tvojo poštenost, ki si jo v članku še posebej iz-postavljal. Vedno pa sem dvomil v tvojo sposobnost in delovno pripravlje-nost, kakor tudi v delovno pripravljenost večine članov takratnega sekre-tariata aktiva ZK v ŠN. In prav zaradi tega mi je tvoj članek še toliko bolj snerazumljiv, saj je v njem, namesto samokritike svojega (ne) dela — napad na idelo takratnega Foruma — kjer smo prav za leto 1975 prejeli številna pri-Knanja, tako znotraj, kot tudi izven študentskega naselja. Dare Stojan Celovška 103 Ljubljana ODGOVOR NA ODGOVOR ŠT. 1, Kl GA JE NAPISAL DARKO DREV Najpreje želim opozoriti na to, da ni moj namen, da bi polemiziral z Jarkom Drevom, ker 1. kot polemik se ne drži teme, ki jo na začetku opredeli kot predmet polemike v svojem članku 2. ker ne razlikuje dejstev od svojega osebnega mnenja, do katerega vsekakor ima pravico, seveda pa mu to ne daje pravice, da to mnenje razlaga kot stalršče aktiva ZK, ali kaj podobnega. Namen tega odgovora je to, da pojasni, kaj je FORUM in kakšna je bila ¦azvojna pot te organizacije, o kateri se je Drev Darko razpisal. FORUM je )il ustanovljen že pred večimi leti kot organizacija za organiziranje in spod-jujanje športne, kulturne in druge dejavnosti študentov Ijubljanske Univerze. [aradi ugodnih pogojev za delo, je FORUM večino akcij organiziral v ŠN, ;ar si nekateri ,,modri teoretiki" obštudijskih dejavnosti razlagajo kot, da je lil FORUM ustanovljen izključno za potrebe stanovalcev ŠN. V letu 1976 je :0RUM vskladil statut z novim zakonom o društvih na ta način, da sta se ittanovili dve društvi: študentsko športno društvo FORUM in študentsko Eulturno društvo FORUM. Obe društvi sta po statusu popolnoma enaki istalim študentskim društvom kot so APZ Tone Tomšič, AFS France ferolt, PAZ Vinko Vodopivec, študentski plesni klub, zveza ŠOLT itd. Za spodbujanje študijske in obštudijske dejavnosti stanovalcev ŠN so pred tti začela pritekati namenska sredstva od Republiške izobr. skupnosti in s emi sredstvi razpolaga odbor za študijsko in obštudijsko dejavnost, ki je den izmed samoupravnih organov zavoda ŠN. Sodelovanje obeh društev Stud. šport. društva FORUM, štud. kult. društva FORUM) s tem odborom 9 bilo vedno dobro in ker je imel več finančnih sredstev, je večkrat so-inanciral akcije obeh društev, seveda v okviru svojega programa. 0 programu odbora razpravljajo in sklepajo njegovi člani, delegati štu-lentov ŠN in delegati iz akademij. O programu obeh društev pa razpravljajo i> sklepajo člani društev. Jasno pa je, da imajo družbenopolitične organi-acije v SN, konkretno aktiv ZK in aktiv ZSMS, vlogo iniciatorja in usmerje-alca celotne študijske in obštudijske dejavnosti. Zavedam se, da društvi, o katerih govorim, nista brez napak in pomanj-Ijivosti, vendar mislim, da jih je prav malo. O nepravilnostih, o katerih piše >rev, ne bom razpravljal, ker je v njegovem članku precej nepravilnih rditev. V zvezi s stališčem, ki ga Drev veČkrat ponavlja, da bi morali obe društvi :0RUM delovati le v okviru ŠN, pa so se znotraj FORUM-a vodile široke szprave in čeprav Drev Darko še vedno trdovratno vztraja pri svojem, se mi e zdi smotrno zaradi tega tratiti dragocenega časopisnega prostora in mu azlagati to, kar mu je bilo že večkrat razloženo in pojasnjeno. Zaštudentsko kulturno društvo FORUM Kemperle Franc DISKUSIJA MA TEMO ODGOVOR ŠT. 1 Kot mentor Študentskega športnega društva Forum, želim razpravljati o problematiki, ki je bita nakazana v zvezi S ŠŠD Forum, obenem pa kot vodja študijskih in obštudijskih dejavnosti v Študentskih domovih podati pojasnila v zvezi programa dejavnosti. V odgovoru na temo ,,Maf ija v Študentskem naseiju", ki je bila objavljena v predhodnici 10. številke Tribune, piše med drugim Oarko Oev tudi o športnem društvu Forum in sredstvih, ki so namenjena za program študijskih in obštudijskih dejavnosti. Dejstva, ki jih navaja, so v večini primerov ne-pravilna, le v nekaterih primerih ima prav. Kljub temu, da se v večini pri-merov moti, pa je zelo dobro, da je nakazal omenjeno problematiko, ki jo lahko preko Tribune, v zadnjem času izredno branem časopisu, osvetlimo iz vseh strani, zainteresiramo študente za delo v športnem društvu in na področju obštudijske dejavnosti in s tem samo pridobimo. Da bo stvar lažja, bom odgovarjal po istem vrstnem redu, kot je bilo kritizirano športno društvo, obenem pa poizkušal podati še dodatne razlage. 1. Ustanovitev športnega društva Forum Citiram: Skupščina stanovalcev Študentskih domov Ljubljane in skupšči-na Forum-a, je na svojem zasedanju dne 19. 11. 1974 na podlagi 5. člena samoupravnega sporazuma o ustanovitvi Študentskega športnega društva Forum sprejela STATUT ŠTUDENTSKEGA ŠPORTNEGA DRUŠTVA FORUM (glava statuta). Dare govori, da se je delalo pri ustanovitvi društva po svoje, navaja ,,Mene, ki sem bil podpredsednik društva, še povabili niso." Dareta naj spomnim, da je bil na tej skupščini šele izvoljen v podpredsednika in da je po tem takem moral prisostvovati skupščini. Vsi potrebni materiali, tako samoupravni sporazum, kakor tudi statut so bili razmnoženi najmanj v 500 izvodih (sam sem razmnoževal na UK ZSMS) in stanovalci so bili o ustanavljanju športnega društva pred skupščino zelo dobro obveščeni. Da bi društvo lahko registrirali, smo zbrali 10 podpisnikov (eden izmed njih je bil tudi Darko Drev) in dali statut po predhodnem soglasju SZDL občine Vič-Rudnik in krajevne skupnosti Rožna dolina, v registracijski postopek. V register društev je bilo naše društvo potem, ko se je ugotovilo, da je v skladu z določbami zakona o društvih (Ur. list SRS, štev. 37/74) vpisano maja leta 1975. Športno društvo Forum, ki je bilo ustanovljeno prvo med študentskimi športnimi društvi v Ljubljani, morda tudi v Sloveniji, smo ustanovili zato, da smo lahko našim klubom — takrat sekcijam-omogočili tekmovati. V prvi fazi je društvo združevalo sledeče športne klube: smučarski klub, odbojkarski klub — z moško in žensko ekipo in judo klub. V letu 1975 se je ustanovil še košarkarski klub in karate klub. 2. Smučarski klub Ustanovljen je bil že mnogo pred ustanovitvijo športnega društva. Preden je bil ustanovljen sektor za študijske in obštudijske dejavnosti, koncem leta 1973, je bil klub financiran izključno od dohodka plesnih prireditev, člani kluba pa so bili lahko samo stanovatci študentskih domov. Od leta 1974 pa je financiranje prehajalo čedalje bolj pod okrilje obštudijskih dejavnosti — programa, ki ga financira Republiška izobraževalna skupnost. V tem času smo nabavili veliko smučarske opreme, tako, da imamo sedaj na razpolago preko 50 parov smuči. Glede na čedalje večjo popularnost smučarskega teka pa bomo v bodoče šli tudi v nabavo tekaške opreme. Na zadnji seji odbora za študijske in obštudijske dejavnosti oktobra 1977 pa je bilo sklenjeno, da se vsa dejavnost smučarskega kluba financira iz programa za študijske in obštudijske dejavnosti. Z ozirom na sprejet program je bilo sklenjeno, da se iz sredstev programa nabavi nova smučarska oprema in to v višini 100.000 din. _ Prav tako je bilo na omenjeni seji sklenjeno, da se iz pro-grama dotira udeležence (stanovalce Študentskih domov) smučarskih tečajev Univerze in študentskih domov, ki so bili organizirani skupno: za Italijo v višini 450 dinarjev in za domače tečaje v višini 350 dinarjev. Stanovalec Š0, ki je hotel izkoristiti finančno participacijo, je moral ob prijavi predložiti potrdilo o bivanju v Študentskih domovih. Na odboru je bilo tudi sklenjeno, da se študenta, ki delata v smučarskem klubu (pobiranje članarine, prijave za izlete, izdaja smučarske opreme, prijave za tečaje, popravilo smučarske opreme, montaže smuči), plačata po urah iz programa in to v višini 35 dinarjev. 6. člen statuta športnega društva govori: Pravico do članstva v društvu imajo vsi študentje Ijubljanske Univerze, stanovalci Študentskih domov pa imajo prednost. Člani društva so lahko tudi drugi občani. Z ozirom na določilo statuta, ki je bil — ponavljam — sprejet na Skup-ščini stanovalcev Študentskih domov, se lahko v smučarski klub včlanijo vsi študentje in tudi drugi občani. Jasno pa je, da sredstev, ki so namenjena iz programa, razen stanovalci študentskih domov, drugi člani ne morejo ko-ristiti. Izjemo naredimo pri izposoji smučarske opreme, stanovalci SD pa imajo tudi tukaj prednost. Prevozi za smučarske izlete se financirajo iz programa za študijske in obštudijske dejavnosti. V primeru, da avtobus in kombi, ki ga tudi uporabljamo v te namene, nista zasedena, damo možnost udeležbe na smučarskem tečaju tudi daigim študentom. Od lanskega leta je ostalo na žiro računu Foruma — na kartici smučar-skega kluba 12.000 dinarjev. Članarina (499 članov) je povečala to vsoto za 19.960 dinarjev, izposoja pa je do sedaj navrgla 12.968 dinarjev. Skupna sredstva, kj so tako zbrana, znašajo 44.934 dinarjev. Iz omenjenih sredstev bomo v letošnjem letu delno sofinancirali dva tečaja, ki jih imamo §e v programu, večina sredstev pa se bo porabila za izpopolnitev smučarske opreme, nakup materiala za popravilo smuči, del sredstev pa se bo uporabil za dejavnost zbora učiteljev in vaditeljev pri SK Forum (združuje pre-davatelje — učitelje smučanja, ki poučujejo na Univerzi), ki smo ga usta-novili ob pričetku smučarske sezone 1977/78. 3. Odbojka v špprtnem društvu Leta 1974 smo imeli v okviru odbojkarskega kluba moško in žensko ekipo. Tako moški, kakortudi ženske, so se konstituirali predvsem na lastno pobudo. Dejansko pa je vidno vlogo pri konstituiranju kluba odigrala odbojkarska zveza Slovenije in kvalitetni klubi izven Ljubljane, ki so vsi po vrsti zagotavljali, da je tak klub potreben in da bodo odstopili v ta klub študente odbojkarje, ki študirajo v Ljubljani. Ženske so tekmovale le eno leto in pol. V začetku smo imeli kar precej igralk, ki so pa iz tekme v tekmo počasi odpadale, izgovarjajoč se, da nimajo časa, da imajo druge opravke ipd. Včasih je bil problem zbrati tudi šest igralk. Pod takimi pogoji je bilo bolje, da se je ekipa razpustila, do česarje tudi prišlo v letu 1976. Moški so bili precej resnejši. Zato so se tudi po kralkem tekmovalnem stažu uvrstili v republiško odbojkarsko ligo. Takoj, ko so se uvrstili v republiško ligo, je napočil čas, da klubi izpolnijo svojo obljubo in okrepijo našo odbojkarsko ekipo s študenti odbojkarji. Takoj so se začeli izgovarjati, češ najprej se uvrstite v II. zvezno ligo, pa dobite igralce. Vsi naši napori, pa tudi napori odbojkarske zveze, so bili zaman. Ekipa, takšna kakršna je bila, še posebej, ker so jo zapustili nekateri ključni igralci, ki so dokončali študij, se ni mogla obdržati niti v prvi slo-venski ligi, kaj šele, da bi se uvrstila v zvezno ligo. Septembra 1976 pa smo glede na željo, da spravimo študentsko odbojko v Ljubljani na kvalitetni nh/o, združili odbojkarski klub Forum in OK Savo v Akademski odbojkarski klub Enotnost. Klube, predvsem OK Fužinar, smo zopet spomnili na dano obljubo, s katere pa ponovno ni bilo nič. Zaradi združitve in neuigranosti, pa se je klub le s težavo obdržal v II. zvezni ligi. Leta 1977 pa se je stvar ponovila. Tako nastopajo v OK Enotnost v sedanji situaciji le trije študentje, ki so stanovalci Študentskih domov in en dijak. Naj ne izzveni vopravičilo, vendar priznavamo da za mnenje o združitvi nismo vprašali študente sta-novalce, kar pa je bilo glede na september tudi nemogoče. Aktiv ZK pa tudi ni bil dovolj angažiran, da bi se vmešal in podal ob združitvi svoje mnenje. Vzrok, zaradi katerega igralci pokažejo na tekmah manj kot bi sicer lahko, je tudi v tem, ker odbojka v Ljubljani ni v prioriteti in so ji zato sredstva zelo skopo odmerjena, največkrat pa prihajajo z veliko zamudo. Kot primer naj povem, da sem v lanskem letu iz svojega žepa založil nekaj več kot 18.000 dinarjev, povrnjene pa sem dobil šele pred kratkim, ko se nas je TKS Ljub-Ijana Vič-Rudnik končno le ..usmilila". Kot sekretar odbojkarskega kluba sem naredil vse, da bi se stanje izboljšalo. UO je angažiral celo zveznega trenerja Krevselja. Zaradi omenjenih težav pa se stanje tudi po tem ni iz-boljšalo. Kljub vsemu pa je klub, na čelu z igralci v letu 1977, organiziral, oziroma sodeloval, pri vrsti akcij; organizacija zimskega prvenstva v odbojki, organizacija turnirja Parada odbojke (udeležba: SFRJ A, SFRJ B, Mladost Monter — državni prvak, Studentska reprezentanca Siovenije), organizacija medblokovskega prvenstva v odbojki, organizacija odprtega prvenstva Studentskih domov, organizacga srečanja v odbojki: Univarza LJubljana — Univerza Maribor, organizacija odbojkarske tekme ŠD Ljubljana — Bor iz Brsta (zamejski Siovenci) v moški in ženski konkurenci, organizacija odboj-karskega dvoboja univerz Uubljana — Regensburg, organizacija dvobo)a Jugoslavija - LR Kitajska. Dvoboj Jugoslavqa LR Kitajska je imel poleg športnega tudi širše družbe-nopolitično obeležje, saj so odbojkarji iz LR Kitajske bili prvi, ki so v okviru izboljšanja kitajsko jugoslovanskih odnosov gostovali v Jugodaviji in je zato nerazumljivo, da se gremo ,,pir>g pong" s primanjkljajem 20.000 dinarjev, ki bi ga naj poravnala TKS Ljubljana po ustni obljubi predsednika skupnosti. Pri tem naj spet omenim, da sem v okviru organizacije dvoboja kot sekretar organizacijskega odbora porabil ca. 10.000 dinarjev ipotovanje v Skopje, 3 krat v Beograd, nakup žog in anten za tekmo), ki pa sem jih že odpisal. 4. Košarkarski klub Forum Ustanovljen je bil koncem leta 1974. Prvo leto je tekmoval v občinski ligi, drugo leto pa v medobčinski Ijubtjanski ligi. V začetku je bilo v klubu vpisanih in registriranih preko 20 igralcev. Situacija pa je bila taka, da smo imeli ob koncu prvega deia, ko so nastopile že počitnice, velike težave zbrati vsaj 5 ali 6 igralcev. Iste težave so se pokazale na začetku prvenstva je-senskega dela (začelo se je že avgusta), ko smo zaradi odsotnosti kjralcev po nepotrebnem zgubljali tekme brez borbe. Pod takimi pogoji je jasno, da klub ni mogel delovati in se je leta 1976 po prvem tek. delu tudi razformiral. Vzrok razformiranja je bil tudi mačehovski odnos TKS Ljubljana Vič-Rudnik, ki kljub prioriteti košarke, ni bila pripravljena poravnati prijavnine, češ da jo Ljubljanska košarkarska zveza zahteva neupravičeno. 5. Judo klub Ustanovljen je bil leta 1974. Od TKS Ljubljana Vič-Rudnik dobivajo sicer skromne honorarje le trenerji. Za tekmovalno dejavnost pa nimajo sredstev. Edini vir dohodkov je vpisnina, ki znaša 50 dinarjev, porabijo pa jo za svojo, sicer skromno tekmovalno dejavnost. 6. Karateklub Ustanovljen je bil leta 1975. Vpisnina, ki jo pobirajo, znaša 100 dinarjev, razen tega pa še vsak mesec pobirajo članarino v v&ini 50 dinarjev, kar je pri precejšnjem številu karateistov tudi precejšen znesek. 7. Program za študijske in obštudijske dejavnosti — sredstva Prvič smo sredstva za program §tudijskih in obštudijskih dejavnosti dobili leta 1974. Takrat smo dobili okrog 140.000 dinarjev. V začetku istega leta smo ustanovili odbor zaStudijske in obštudijske dejavnosti, ki šteje 9 članov (predstavnik Univerze, dva predstavnika fakultet, dva predstavnika zavoda ŠD in štirje študentje). Naloga odbora je, da sklepa o programu porabe sredstev, obravnava problematiko na področju študijske in obštudijske de-javnosti. Do sedaj je imel odbor 9 sej. Na predlog študentov naj bi sodelovala v odboru delegacija predstavnikov vseh trinajstih domov. Zaradi tega smo imeli vedno problem s sklepčnostjo odbora, kajti delegati iz vrst študentov se verjetno zanašajo drug na drugega, na sejo odbora pa jih običajno pride premalo. Sredstva za program so se iz leta v leto povečevala, dokler v lanskem letu ni prišlo do občutnega povečanja sredstev namenjenih za program. Na §tu-denta stanovalca smo dobili v letu 1977 po podpisu podobe julija meseca ca. 260 dinarjev, kar skupaj znese ca. 710.000 dinanev. Pri tem pa moramo upoštevati, da bi pri takšnem številu študentov bili upravičeni še do enega strokovnega delavca, s tem pa bi se jasno zmanjšala sredstva za program dejavnosti. Glede na to, ker se je predvidevalo, da se bodo sredstva povečala že marca meseca, je odbor za študijske in obštudijske dejavnosti pooblastil strokovna delavca tov. Žakljevo in PotoČnika, da temu ustrezno tudi prila-godita program. Odbor je naknadni, dopolnjeni program tudi potrdil (po-godba z RIS je bila podpisana 6. julija, dopolnjen program pa smo posre-dovali na RIS 18. julija 1977). V program smo glede na povečanje sredstev in glede na to, da se je o tem razpravljalo in odobrilo polovico sredstev že leta 1975, dali tudi postavko — nabava kombija, ki služi boljši in kvali-tetnejši izvedbi programa. Odbojkarji Enotnosti so doslej s kombijem opravili pet voženj, do konca tekmovalne sezone pa bodo opravili §e tri. Skupno bo opravljenih nekaj več kot 2000 kilometrov. Ker se jim kilometer obračunava po pet dinarjev, se bo za omenjene vožnje zaslužilo nekaj več kot 10.000 dinarjev. Iz sredstev programa smo v letu 1977 nabavili tudi novo smučarsko opremo in to v višini 106.586,15 dinarjev. Študente, udeležence smučarskih tečajev Univerze in študentskih domov (182), pa smo dotirali v višini 106.000 dinarjev. Razen tega se je iz programa pokrilo (sicer brez sklepa odbora) popravilo parketa v telovadnici v višini 110.829 din. Popravilo parketa je bil izredni strošak, ki ni bil predviden, niti nimamo dovolj sredstev na vzdrževanju, da bi lahko pokrili tako velik znesek kot je popravilo parketa. Kljub temu pa je poravnava plačila parketa še odprt strošek, kajti SGP Grosuplje kot izvajalec del v telovadnici, je po našem mnenju krivec za nastalo škodo (istega mnenja je tudi sodni izvedenec gradbene stroke), zato upamo, da bomo uspeli od SGP Grosuplje iztržiti nastali primanjkljaj. Sredstva, ki so ostala, pa so se porabila za izvedbo kulturnega in rekreacijo športnega programa. Ostanek sredstev iz programa za leto 1977 pa znaša 115.829,10 din, kar smo prenesli v leto 1978. 8. Sitotisk Dare Drev navaja, da je šlo v preteklosti iz sredstev za študijsko in ob-študijsko dejavnost veliko sredstev za sitotisk. Ta navedba ne drži, kajti odbor za študijske in obštudijske dejavnosti o tem ni nikoli razpravljal, niti ni v ta namen izločal sredstev. Je pa dejstvo, da so se za opremo sitotiska v preteklosti porabila precejšnja sredstva \z dohodka od plesov in namenskih sredstev za likovno in grafično dejavnost, ki so bila dodeljena s strani od kulturne skupnosti. 9. Zaključek Problematika, ki sem jo poizkušal nekoliko osvetliti, pojasnjuje na eni strani stanje v našem študentskem športnem društvu, po drugi strani pa kaže na aktivnost 280 komunistov, ki niso poiskušali stanje spremeniti, niti izboljšati, ki so se pa po objavljenem članku v Tribuni pod naslovom ,,Maf ija v Študentskem naselju", le začeli prebujati in upam, da se bodo končno le prebudili in aktivno posegli v razreševanje problematike na vseh področjih v Studentskem naselju. Navedena problematika pa odpira, vsaj po mojem, povsem nov moment. Kaj pa s študenti, ki ne stanujejo v SD, zakaj tudi njim družba ne omogoča udejstvovanj na obštudijskem področju, mar so vsi ti študentje res toliko premožnejši, da plačujejo vse usluge, ki bi naj jim jih družba nudila, sami... S. POTOČNIK OBVESTILO - OPOZORILO - OPRAVIČILO Uredništvo ne honorira pisem uredništvu. Opravičujemo se Iztoku Osojniku, ker je bil v članku A. Erjavca v 11. številki TRIBUNE citiran kot I. O. (Iztok Osojnik) in ne VIS Sandokan. Torej: Iztok Osojnik ni pisal v svojem imenu, marveč v imenu VlS-a (kar je razvidno tudi iz njegovega pisma v taisti številki TRIBUNE). Skratka: Iztok Osojnik ni Iztok Osojnik. Se opravičujemo. wm ALI JE TO RES OOPOR MARKSI-ZMU V 10. §t. Tribune let. XXVII Srečo Kirn obtožuje določeno mi-šlj«nje kot podobno,. če ne že kar enako m&jenfu, ki je botrovalo kratkemu kurzu VKP (b) in ki je bilo lastno predstavfiikom II. intsr-nacionale. Tako bi naj bilo moje mStjenje (katerega del je imd tudi S.K. pritožnost spoznati na razpravi, ki jo omenja). Toda bratei Tribune v omenjenem čtanku niso izvedeli za nobeno konicretno roiset, ki je bila izrečcna, kot je bila izrečena, ampak samo sfcozi btebetanje in po-čezno obtoževanje. Avtor članka skozi brezaratnno preziranje mišlje-nja poprečnege stovenskega čtoveka (dijakav štuctema pa posebej, saj smo govoriti p^av o njiju in njima na-menjeni knjigi) torej skozi zaniče-valno ototoževanje zdravege razuma velike večine obtožuje, ne da bi enkrat samkrat dobesedno ali vsaj po svojem »ustvarialnem" spominu navedet moje besede. Razprev*. za katsro smo prejeli vabiio kattraga de4 se gtesi: ,,Vabi-mo vas k aktfcmt udetežbr v razgo- voru, ki na} bi___hkratt nakazal probleme pri pisafiju rn uvetiavijaf^u ,,uvodne vstopoe oz. potjudne markststične literature ter možne načine njihovega reševanja.", ta raz-prava, ki naj bi temetjila na študiju ornenjene knjige m razmisteku vsaj o problemih, ki jih omenja vabilo, je bila za S.K. šele predstavitev kot piše sam (glej Tribuno). Oa je bil v taki zamudi tam, še ni tako hudo (še manj bi seveda bilo, če br o tem in še čem o sebi raje moičal), da pa mu je šele ^po dvanajsti" (ali sploh nikoli) bilo predstavijeno še marsi-kaj zelo potnembnega iz teorije in prakse, to pa je že mnogo hujše dej-stvo. Sam moram narediti to, kar bi bil dolžan on, če se že loteva pisarjenja. Na razpravi sem med drugim rekel, da je vstop v marksistično filozofijo primerno branje za nas študente filozofije in nekatere druge navdu-šence. Avtorja pa sem vprašal ali se mu glede na dejanske razmere zdi smiselno spravijati Ijudi v filozofijo in to tudi utemetjevaf s tem kar sem prav od teh Ijudi sMšal sam — več-krat. Vprašal sem pisca ali bodo Ijudje, ki se prvič att drugič srečuje-jo z marksjzmom s tem in takim pi-sanjem res prSli do najboljšega v marksizmu tako, da bi to tudi ra-zumeli. Ta svoj z vprašanji izraženi sum sem ilustriral z nekaterimi mislimi, ki jih je zapisal K. Marx in s kate-rimi sem se pri študiju njegovih del močno strinjat. Bojirn se namreč, da bi marksistična fHozofija oz. marksi-zem kot ceiota s pisanjem ne na-sprotnikov, ampak celo mnogih marksistov (!? > samih, ne zapadel v to o čemer pSe Marx: ,,Filozof po-laga sebe - torej sem abstraktna oblika odtujenega človeka — kot merilo odtujenega sveta" MEID I, 377. Prav tako se bojim in ta bo-jazen izhaja iz opazovanja in upošte-vanja dejanskega življenja, bojim se da bi najboljša med fiiozofijami (pri Marxu), postate pri nadaljevalcih preveč podobna tisti o kateri pravi: ,,Filozofija in preučevanje dejanske-ga sveta sta v takem medsebojnem razmerju kot onanija in spolna Iju-bezen." Nemčka ideologija, MEID llfstr. 19tt Dvomil sem in še dvomim o utemetjenosti visoke (elitne? !) ab-straktnosti, pretirani širrni in ne-življenjskosti nekaterth pisanj s ka-terimi zasipamo Ijudi in ki bi jim naj pomagata k dejanski svobodi—sreči. (Sreči, ki ima s S.K. skupnih samo nekaj ekvrvokacij). Oa bo sodobni marksizem dejansko osvobajajoča praksa in teorija naj bo ustrezna se-stavina te prakse (moramo težiti za tem, da: ,,. . . izhajamo iz dejanskih dejavnih Ijudi ir> iz njihovega dejan-skega živijenjskega procesa ..." Nemška ideotogiia, MEIO II, str. 25. KAJTI: „ ... teorija postane mate-rialna sila, brž ko zajame množice. Teorija je zmožna zajeti množice, brž ko prikazuje adhominem (dani osebi ustrezno), ad hominem pa pri-kazuje, brž ko postane radikalna. Biti radikalen se pravi zgrabiti stvari pri korenu. Koren začlovekapaje človek sam." MEID I, str. 201. Tudi tisti, ki se s proletarskega (dejansko prol«*arskega ne le misel-no ali v proklamacijah kakršnih se postužuje ceto pojave kakršna je S.K.) stališča bojujemo za osvobo-ditev in to deloma tudi teoretično, moramo paziti, da naša zavest ne postane: ,,Tak5no z interesom obar-vano zavest, zavest, ki je slepa za vsako drugačno možnost razlage dejstev, sta Marx in Engels imeno-vala ideologija." B. Debenjak: Vstop v marksistično f ilozof ijo, str. 69. To je metodtčno dvomljenje o načinu delovanja humantstičnih znanosti, ki je podkrepljeno z mislijo, ki je podobna ttsti, ki jo je Marx zapisal v Kapitalu (metoda raziskave se razli-kuje od metode razlage); metodični dvom, ki je potreben tudi pri poiz-kusih uveljavtiania marksistične misli. Drugače ta misel ne bo mark-sistična. Ta t,Krttika ni uničila imaginar-nega cvetja na okovih zato, da bi človek nosii okove brez fantazije in tolažbe, maiveč zato, da bi okove odvrgel in si utrgal živ cvet. ... je zahteva njegove dejanske sreče. ,,MEID I str. 192. Zato vpra-šajmo človeka in tudi poslušajmo kaj nam bo na ta ali oni način odgo voril. MEID — Marx—Engels Izbrana dela, Cankarjeva založba. Sterže Branko TO JE RES ODPOR MARKSIZMU Ko sem že mislil, da Sterže premore, če drugega ne, vsaj kanček politične, vsakodnevnotaktične modrosti in da na mo/ zapis ne bo odgovoril, je uredništvu le postregel s svojim odgovorom. S tem je dopustil, da smo mu njegov teoretični in idejni skalp, ki ga je s svo/im nastopom v razpravi na MC Univerze tako razkazoval, tudi dokončno odrezali in pred nami je zablestela gola metafizična buča, ki je popisana in napolnjena predvsem z vero v Človeka, z vero v Humanizem in kar še vse spada k tem, že dolgo časa znanim Feuerbachovim materialom. (Glej zadnje odstavke odgovora) Toda preidimo raje h konkretnim stvarem, saj tudi Sterže pred nas postavlja to zahtevo. Steržetov članek se deli na dva dela: v prvem delu gre za njegov pogled na razpravo na MC Univerze ob izdaji knjige Vstop v marksistično filozorijo B. Debenjaka in na moje prezentiranje tega, kar se je dogajalo, predvsem glede govna, ki ga je zmetal na račun te knjige prav on, ter po drugi strani na ponovno ponavljanje tistega, kar je že povedal in kar jaz v svojem članku nisem dobesedno povzel oz. je moj ustvarjalni spomin za-nalašč izpustil. To sem storil iz več razlogov, med katerimi je naj-bolj močan predvsem ta, daje tisto, kar je osnovno za Steržetovo misel, torej to, da je STREZAJ ZDRAVEGA RAZUMA, kar se je konkretiziralo ravno v njegovem boju proti filozofičnosti teoretič-nosti marksizma (kakšen naj bi bil marksizem brez tega, nam Sterže ni znal povedati ne na razpravi ne v odgovoru na moj tekst, kar vsekakor kaže na to, da NJEMU manjka teoretične osnove in da bo zaradi stalnih napadov na teoretičnost, filozofičnost marksi-zma za vse večne čase ostal samo odtujeni filozof), Sterže dokazal s tem, da je napadel Debenjakovo knjigo in sicer napadel predvsem tako, da je postavil pod vprašaj njeno filozofičnost in preveč visoko teoretično raven (to so njegovi izrazi). Drugi razlog, zakaj ga nisem dobesedno povzel, pa cilja predvsem na veliko sovraštvo do izletov v PRIDIGARSKI DISKURZ slovenskega jezika, h katerim je naš Sterže očitno nagnjen in ki so na razpravi variirali od remi-niscenc na njegove empirične izkušnje s ,,preprostimi, poprečnimi" Ijudmi (vse to so Steržetovi izrazi, ki z marksističnimi kategorijami, kljub branju MEID, sicer skozi prizmo kakšnega sodobnega sfoven-skega humanističnega filozofa, nimajo nič skupnega) do ,,teoretič-ne sinteze" teh izkušenj v KULTURNO-HISTORIČNI NIVO ,,poprečnih" Slovencev, ki jih zaradi tega nivoja ne smemo posilje-vati s preveč teorije (naš filozof misli na preveč marksistične teorije). Kot vidite tudi Sterže ni v celoti v svojem odgovoru povzel samega sebe, saj tolikšnega dreka kotgaje nametal na tisti razpravi, zlepa ne spraviš skupaj, pa si zato primoran delati povzetke že zaradi tega, ker ima ta človeški material to lastnost, da je sila sluzast in spolzek. Kljub temu pa se je Sterže spomnil na mojo zamudo, ki pa ji ni botrovala moja nedoslednost, ampak nedosled-nost MC Univerze, ki na uredništvu Tribune ni poslal vabila. Vendar pa nisem zamudil Steržeta na STREŽI (lovsko stojišče) proti marksizmu in če česa ,,po dvanajsti" ali pa sploh nikoli nisem hotel razumeti, je to le gostolenje zdravega razuma, s katerim nasje na razpravi obmetaval Sterže. (Glede zdravega razuma mislim tu na Steržeta ne pa velike večine, kot mi hoče podtakniti oz. hoče zdrav razum podtakniti veliki večini dijakov in študentov). Da pa mu ni všeč ,^aničevalno", sam bi temu rekel razredno proletarsko obtoževanje zdravega razuma, mora Sterže konsultirati svojo meta-fizično bučo in se vprašati, če ni tudi kaj farškega rezoniranja v njej. Sicer pa dovolj osebnega obdelovanja, ki je sicer tudi potrebno, ker mislim, da se meščanske zavesti ne da napasti brez tega, da ne bi napadli poleg nje tudi njenih konkretnih nosilcev, med katerimi je tudi odtujeni filozof Sterže, in preidimo k drugemu delu odgo-vora strežaja zdravega razuma, v katerem nam ponuja svoje sume in vprašanja, ki so s stališča metodičnega suma ,,humanističnih zna-nosti" nujna. Pa naj nam sedaj ta lakaj ,,humanizma" dopusti, da tudi mi metodično posumimo vanj in v njegovo razredno pozicijo v tej družbi. To ne bomo storili s stališča ,,humanističnih znanosti", ampak s stališča razrednega boja proletariata. (Kot vsakega filistra je tudi njega takoj zbodla naša parola in ne more si kaj, da bi ob tem ne začutil nekaj predvsem razrednega strahu). Kaj lahko konkretno potegnemo iz Strežetovega ponovnega napada (tu imam v mislih njegov odgovor), na filozofičnost, teore-tičnost marksizma, ki ga sicerzavija v oblake dvomov o abstraktno-sti, pretirani širini in neživljenjskosti nekaterih pisanj, s katerimi zasipamo Ijudi (če Sterže tu misli na sebe in sebi enake odtujene filozofe mu z veseljem pritrdim, da pa zato obdolži marksizem, oziroma njegov teoretični razpon, pa seveda pomeni nekaj popol-noma drugega. Predvsem to, da če stojimo na stališču, da marksi-zem ne more biti to, kar je, se pravi revolucionarna teorija prole-tariata, ne da bi (in o tem se tu sploh ne mislim pogovarjati} celoto družbenih problemov obvladoval predvsem skozi FIL0Z0FSK0, TEORETICNO, RAZREDNO osvetlitev in šele znotraj le-te tudi recimo vodil IDEOLOŠKO borbo, nikakor pa ne poljudno podajal družbenih problemov, potem moramo sprejeti Steržetov napad kot napad, ki naj marksizem obseka njegove osnove (teoretično, filo-zofsko, razredne narave), ga s tem, in to ni protislovno Sterže, LOČI od proletariata, torej mu odvzame njegovo praktično-razred-no osnovo, kot tudi proletariatu odvzame tisto, kar iz delavskega razreda dela proletariat - REVOLUCI0NARN0 TE0RU0, ki je edina sposobna razredno proletarsko razjasniti vlogo delavca, delav-skega razreda v tem svetovnem kapitalističnem kaosu, toda ne samo kot vlogo izkoriščanega ustvarjalca tega kaosa, ampak tudi kot edinega možnega uničevalca le tega. Skratka, to kar Sterže hoče,je da marksizem razstavi, raztrga (v kapitalističnem biagovnem načinu produkcije se kaže ista proti-stovnost samo na ta način, da je tisto delo, ki ustvarja vrednost razstavljeno, razbito, koristno delo, torej ABSTRAKTNO DELO, na najenostavnejše enote razbito koristno delo) in s tem spremeni v ABSTRAKTNO, NEŽIVUENJSKO, ENCIKLOPEDICNO ZNA-NJE, v katerega se lahko zatopi vsak brez kakršnegakoli truda, kot da bi imel pred seboj ne vem kakšen dr. roman in ne teorije, ki je najbolj temeljita, najgloblja, kar jih je do sedaj nastalo, kotje pro-letarska revoiucija najtemeljitejša revolucija, torej tista, ki svet obrača v njegovih temeljih. In končna konsekvenca, ki sledi iz takšne zahteve, je ta, da bi se na prostor, ki bi ga s tako praktično odstranitvijo marksizma kot jo zahteva Sterže, vsidrale teorijj (tukaj tiči Steržetov zajec), ki so proletariatu in njegcvi boi' popolnoma tuje, ne RAZREDNO SOVRAŽNE, kar bi / sedat situaciji pomenil poraz proletariata oziroma izguba vseh pozicij, si jih je do sedaj priboril in začetek restavracije odnosov, ki naj\ veljali za premagane, se pravi kapitalistične produkcijske odnosel vsem, karjih spremlja. V kratko argumentacijo mojih trditev bom najprej citiral stavka iz Steržetovega odgovora, v katerih se kondenzira v pfs ,,marksistične" terminologije oblečena steržetova misel ito trdii kljub temu, da je Sterže citiral Marxa, ki svojih tekstov ni končl pri Nemški Ideologiji in zato Steržetu predlagamo, da kljub svojif ,,humanističnim zadržkom" prebere vsaj še Komunistični Man fest). Citiram: ,,Na razpravi sem med dmgim reket, da je Vstop^ Marksistično filozofijo primerno branje za nas študente filozofij^ in nekatere druge navdušene fpod. S. K.) (ati ni to Sterže najlef. primerek elitizma, da kljub temu, da je zate ,,čeprav ne za mn žice", vendarle dober tudi takšen teoretičen marksizem. Ne, tel gre, kot se zdi, samo za to, da se tiste ,,poprečne" pusti v njihoi teoretični temi, kjer naj ne leta nobena dialektična sova, ampak ni se plazi samo tvoj in še katerega sopotnik — zdrav razum). In drui stavek: ,,Avtorfa pa sem vprašal ali se mu glede na DEJANSK RAZMERE (pod. S. K.) zdi smiselno spravljati Ijudi v fiiozorijo to utemeljeval s tem, kar sem od teh Ijudi (avtorje samoeden c S. K.) slišal sam - večkrat". Tu bi rad pripomnil le to, da se smislim ustavljati ob takšnem meščanskem podtikanju, da naj Ijudi spravljali v filozofijo, kajti tu se je konkretno šlo za SIRJi NJE MARKSISTIČNE FILOZOFIJE med čimveč Ijudi (terf SteržesepraviRAZREDNONARAVNANA INSINUACIJA). Toi bolj pomembno je tisto, kar Sterže omenja pod DEJANSKE RAl MERE, pa o njih zelo malo ve ali pa noče vedeti. Te DEJANSK RAZMERE S0 NA PODROČJU IZDAJANJA KNJIG N/ SLEDNJE; navajam izsledek iz Statističnega Letopisa SR Slovenl^ iz leta 1977, ki se nanaša na število izdanih knjih in višino njihc naklade, katerih diferenciacija je narejena glede na njihovo vsebir Podatki: 1973 1974 1975 52 49O.( 75 462.( 35 534.0C Ali ni ob teh podatkih dokončno jasno proti komu si na str in pri kom se vdinjaš. Ali ni znotraj te dejanskosti najbolj konkt no prikazana tvoja vloga (saj to zahtevaš ali ne), vloga borca pr marksizmu, bolj točno, borca proti teoretičnemu, filozofičnet marksizmu, brez katerega marksizem ne bi mogel biti bojujoča zavest proletariata. Ali ni v končni instanci tvoja pozicija objekth no pozicija kapitala? Dodatek: Lenin jepo oboroženi revoluciji zahteval, da se v ustanovi čimveč Društev prijateljev dialektike (to pomeni filozofije, več teorije). No, paje, kot veste, kmalu po njegovi smr prišel na oblast namesto proletariata birokratski aparat, ki si je eno prvih nalog zadal ukinitev teh društev, karje takrat pomenik da je bilo konec s filozofijo, daje bilo konec z marksizmom. Zel\ zelo podobno ali ne Sterže? DODA TEK 2: Ker Sterže bere Marxa, njegova misel pa sili p/ od njega, se mu dogajajo tudi takšne stvari, da zlonamerno citik Marxa in proglaša svojo kritiko (z Marxovimi besedami) knji^ Debenjaka kot kritiko RELIGIJE (ta je predmet Marxove obra nave). To stori celo tako, da drugi del citata Je zahteva njegc dejanske sreče" vzame iz tretjega odstavka iste strani teksta (gl. 192), prvi del citata pa iz četrtega odstavka na isti strani. Temu\ na kratko Sterže reče PREVARANTSTVO, lahko pa tudi: Marxom delati kot s ,,crknjenim psom". Poleg tega, da na ra nai posiljuješ Marxove tekste, si ne moreš kaj, da ne bi izpustil širšega konteksta, se pravi kritike religije, kar pa nam daje ze veliko misliti, če v razmišljanje vključimo tudi tvojo očitno nagr nost do takšnih pozivov kot je tvoj zadnji stavek, kjer sprašujl človeka (g/ej kritiko Feuerbachovega abstraktnega človeka v tatf N. IDEOLOGIJI, ki jo navajaš, pa iz nje očitno nič ne izveš) narn bp na ta ali oni način odgovoril. Kirn Neodgovornemu J.J. "Petelinu" iv 4 ¦ w 77 Ljubljana, 11.3.1978 Odgovomemu uredniku »Tribune"! V skladu z Zakonom o tisku zahtevam objavo spodnjega besedila. Tekst objavrte v celoti in takšnega kot je. JANJE IZ TRIBUNINE GNOJNICE Ddgovarjam na pubertetniški člančič ,,Kikirikanje z nedeljskega gnoja", je bil objavljen v letošnji 10. številki Tribune. Odgovarjam zgolj iz dveh okov: ker mnogi še vedno mislijo, da kdor molči, pritrjuje in ker obstaja azen, da Tribuno razen lektorja in stavca bere še kdo. Hrabri in revolucionarni avtor, ki je članek napisal v prvi osebi ednine, Jpisal pa se je z ,,uredništvo", se je obesil na moj aforizem ,,ČLOVEKA DZNAS PO DEJANJIH. ŽENSKO PO NOGAH," in ga analiziral ter obde-kot se mu je ravno zahotelo. V aforizmu je našel strašno kontrarevolu-narno misel, čeprav je ta aforizem v svojem bistvu zgolj nepretenciozna (noristična iskrica. Kdo si, o sveta preproščina, ki ne loCiš med humorjem solitičnimi parolami? ! Isti aforizem sem pred objavo v Nedeljskem objavil še v nekaterih drugih opisih, zlasti v drugih republikah in nihče se ni spotaknil obenj. Zato sem ipričan, da je pamflet v Tribuni osebni obračun človeka, ki mu nisem i, oziroma reakcija redakcije Tribune na moja humoristična besedila v 2\ s Tribuno, ki so bila lani objavljena v Pavlihi. Še nekaj besed o stilu pamfleta: avtor se je poslužil skrajno primitivnih, bertetniških in žaljivih sredstev: pisanje mojega priimka z malo začetnico, erjanje z ,,reakcionarnim kurcem", izrazi ,,razbiti kljun" ipd., Za žaljenje račun priimka ni treba biti posebno duhovit, to poznajo že otroci v lovni šoli, od intelektualcev, ki bi v redakciji študentskega časopisa že irali biti, pa človek pričakuje kaj drugega. Ker je uredništvo Tribune v pamfletu uporabilo kar precej žaljh/ih izrazov misli, si dovoljujem tudi sam zapisati nekaj domislekov na njegov račun: rodo na vrčjem nivoju. (prečrtal. J. J. Peteiin, op. ured.) isetrije ,,bunijo" to še ni prava Tribuna! Ljubljani sta dve Tribuni: prva je tovarna in dela otroške vozičke, druga je časopis, ki ga delajo otroci. kakšnega lektorja imate, mladi in neustrašni revolucionarni uredniki, ko še tega ne ve, da se slovensko piše ,,kurec" in ne ,,kurac"? Kdaj pa kdaj j pogleda tudi v Slovenski pravopis. miad je že prftla, sončece sije, parki zelenijo in puncam nekam čudno rijo oči. Ker tega očitno še nisteopazili, vam svetujem in polagam na srce: j ko bi, tovarSi revolucionarji iz uredništva Tribune, svoje kurce sproščali sprožali kje drugje, da bi jih bilo v vaših tekstih manj? ! JOŽE J. PETELIN V sk/adu z zakonom revolucionarne prakse delavskega razreda moram spoštovanemu satiriku, ki/e sitno ponosen na svoje meščan-ske verzifikacije, odgovoriti in naj si sebi pripiše, čejih bo dobil po nosu. To, da smo otroci, še ni nikakršno zlo samo po sebi, vendar je zlo, da bi bili vaši otroci, gospod J. J. ,,Petelin". S tem bi nas obsodili na vedno krhke nožice in rumen puhek čivkajočih mladin-cev. Mi pa smo se rodili v neki drugi zgodbi in spuščamo iz sebe neke druge in manj mile glasove, kar priznavate celo sami že v naslovu, kjer pravite, da lajamo. To delajo psi in lisice in druge ostrozobe živati, ki kdaj pa kdaj strgajo kakšne elegantne hlačnice in svilene nogavičke, da celo kri se lahko pocedi čez korak dunaj-ske šole elegance. Nam pa ni do elegance. Kar smo napadli ni bilo nekaj kar tako, temveč artikulacija točno določene zavesti, ki še vedno verjame, daje ženska vredna le treh ,,K": Kuche, Kinder, Kirche in včasih tudi četrtega: Kurec. In ta razbohotena zelenjava se sonči po straneh naših časopisov in revij ali pa zraste kot prikrit plevel na tistih straneh, ki so namenje-ne t.i. satiri, ki se odreka vsaki pretenziji in stresa svoj samozado-voljni drek povsod, kjer /e zaspafo budno oko revolucije. Noben humor, nobena satira, ne more biti enostavno za ,,nič", v sebi vedno pestuje neko naravnanost na nekaj. Drugače je čarovništvo in če se imate za čarovnika, gospod P., potem vam prepustimo vso črno magijo tega sveta in vse prevare s hitro desno roko in počasno levico, vendar ne bomo trpeli, da bi v svoj cirkus z reklamo pre-proščine potegnili tiste, ki naj bi nadaljevali z revolucijo prole-tariata. Morda se mi bo kdaj zdelo potrebno, da celo sam (ki nisem satirik in ne nepretenciozen) zapišem kako kritično dvostišje, potem bom imel pred očmi vedno tole: spev se bo ravnal na točno določen premet in se z njim kritično poigral. In to bo pravgotovo sproščujočijezni smeh z nabojem revolucionarne prakse delavskega razreda. Ne pa neka posledica starega fižola, ki daje samo smrad in zadrego celo med tako olikanimi osebami, ki ne prenesejo besede Kurec drugače, kot v ženski vagini ali v lastni riti. Takšnih prdcev je naša zgodovina do vratu polna, vendar so med njimi tudi dru-gačni. Za tiste drugačne pa nam gre, zato bomo dosledno prepre-čevali prodajanje starega pedrskega fižola, ki služi samo nasladni onaniji meščanskih ptičev. Če pa ste že prodali svoj pogrošni prigri-zek tudi drugim jugoslovanskim časopisom, potem nam to samo potrjuje tezo, daje še dosti takih petelinov, ki imajo putke samo za dvoriščni kavs in se niso hoteli njihovi ptičji možgani nikoli dovolj zagrizeno vprašati, kakšna naj bo vloga žene v naši družbi, ki je v svojem prehodnem obdobju zelo daleč od Pariza, Londona, New Vorka in drugih metropol preležane in antikvarne meščanske filo-zofije. Takim ne mislimo postavljati v strašilo preoblečenega revo-lucionarja, ki naj varuje še svežo in komaj posejano njivo pred prhutajočimi letalci, takim hočemo postaviti pred oči ostrostrelca, ki na okopih revolucije brani izbo/evano ozemlje in ptičkom strelja med oči s kanonom pretekle in sedanje revolucionarne izkušnje za vizijo prihodnosti. Pred časom smo imeli pri nas na uredmštvu nagrado Jcurje pero" in bi vam ga lahko z veseljem podarili, pa se bojimo, da boste še naprej kracalt bedarije. Zaradi fektorfev: o imamojih, pa se nam je vseeno zapisala čisto jugoslovanska transkripcija besede kurec: kurac. Vsem tenkočutnim, ki se bojujejo za zastavo jezikovne čistosti predvsem na takšnih otrobih, se opravičujemo in še enkrat poudarjamo, da se slovensko piše kurec in ne tako kot govorimo: kurac. Namesto da toliko brez haska stikate po Shvenskem pravo-pisu, Vam priporočamo, da svojo gfavico vtaknete raje v slovensko stvarnost, ki vas je prehitela za kakšnih petdeset tet Včasih tudi slepa kokoš zrno najde in ker zrno je, potem vam preostane samo še to, da ga iščete. Ker nam podtikate ,,buno", karje lahko zelo pohvalno, vas moram opozoriti, da nam gre predvsem za dosled-nost in ne upor. Če pa se že upiramo, potem se samo proti polom-Ijenim ostrogam meščanskih in malomeščanskih postopačev. S tovarno vozičkov imamo že dosti težav, ker nekateri kar naprej zamenjujejo naslove in mislijo, da imamopri nastakšne vozičke, v katerih se prevažajo nedonošenčki. Vprašali bomo v tovarno in vam kupili enega s strežnico, da vam bo pridržala cuceij, v katerega bomo infiltrirali nekaj revolucionarne substance, da vam bojasno, kako pri nas obstaja delavski razred, ki se dosledno bori za svoje cilje in mu ni vseeno, kako mu nekateri petetini kikirikajo. Jn še zadnje: kakorkoli, če nas je že obiskala pomtad, se resno bojimo, da vas ne bo nikoli, pa če še tako nasedate napačnim razJagam Freudove psihoanatize. Tako. Zdaj pa zaprite svoj kf/un. Če že nima nobene razredne ostrine, potem je za nas popolnoma neuporabno orožje, ki ga ne priporočamo niti najbolj založeni provinci. Moj odgovor nima nič z domislekom, ker je nastal s premislekom in s pozicije, ki/e zaobse-žena v geslu: NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCUA in z vsem, karje v to geslo proicirano. Brez spoštovanja: odgovomi urednik Srečo Zajc. jd <':lov<-škcj','J J->is!.va, kcr ("hto-kko hislno niiii.i ito-cin: jjiiiv«' flt'j;jii.sl;»*sli. Jioj jtroli ivlijriji ]>• io.cj j»<»-¦i'!iio i)'>\ |>n>h Ir.hunu r.oi-lu, i u |r;v;\, dii!;u-. iui iiiiii:i jc rcli;;ij;i. li'<-lit']io/.n;i Imfl.i jc. r/r./z c I» j. i u l.e \xi\i- !n U:r,ifi in.Vv/ /o;h i (!( j: :i !.(» !»-'l¦!.-ij.i j< v/.>-i'ii(' Urciifurc, čusfvo Jm./.' r<'iiir/.ililsiiili j;i/iiiij. lt(ll;'ij,i ji- «//'/_/ I j il< I ,1 \ .i. ()d|)i;i v.i ivli,"ije kol ilii/.MlfM- Mrn: I judsl \ ,i ir jlilrvn »i i'-,"(jV(* (lcj;iii;l.c ,sri:n •. 7.;\\\ U' v;i, ¦/ f>o/nhiijc ilii/ij. |\ni:l.;i n-lijrij«1 y \".v\ hnli Jn%tL;i :>oh.ne (lolitif, I. i ji j< /cli^ij.i rnclniski I f LjJLiLi ni iifiiril.i int.-i/cin.-irnr^.i cvelj.-i n;i okovili nuirvrr /alo,"d.i !)i okovr ¦odvr^cl 111 si iiir:'.il /šLn, M'ii ik;i jtii,'i,iJ'<. Ji/.' rr/.ni |-(>. d.i ]>i inislil. d.i l»i di lal in d.'i ]>i nhli.koval >mskosl li kro/.il okoli sainc^a sebe in .s icin okoli (Wi'KM (lcjnnskc^.i ,soii(\-i. Krlif-ija j«<; )<• ilu/orno •i|<\ kj ¦kro/.i okoii cluv<-ka foliko rasa, doklcr sam Hz;iri e kro/.ili okoli .scl>c. 1.1 •• '^H'j iiulo^u -/.godooim', odkar jc iv.^inilo on-mns(iH\ rcsiiicc, ila vzposiavi rcsnico (o*h{wstn;t. fj ^¦«>ij»' ra/krin!x;ni.i .snoftti.-.u-n jnnloUu (•io\cskr ljlnHKlli^il \r, jc prva nnlogn filo/.ofijc, ki jr v ,slu/.l)i ;™loviiif, ;n,i^j.i (4Mit-tiiii.s<-lu>ii). J)vojni poincii >iicprijclno ¦ l|tla iiiij^-^a pi(>l)iijcnja iz omainr« najboljc pov/.cma \ Tovarišu sekretarju UKZSMS še enkrat V četrti številki fetošnjih Informacij, ki jih izdaja MK ZSMS Ljubljana, je na zadnji, osmi, strani objavljen tudi članek tovariša sekretarja UK ZSMS Ljubljana Sreča Kolarja. Pod črno podčrta-nim naslovom Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana nam to-variš sekretar UK ZSMS poroča o najpomembnejšem dogodku v zadnjem obdobju v okviru UK ZSMS. Poroča nam o konferenci ZK ZSMS Ljubljana, ki je bila dne 22. 12. 1977. Sploh nam tovariš sekretar poroča zelo ažurno. Posebej še, če upoštevamo podatek, da so Informacije izšle okoli 10. 02. 1978, konferenca pa je bila, kakor smo, skupaj s tovarišem sekretarjem že ugotovili, 22. 12. 1977. Tovariš sekretar pravi, da /e bil namen osrednje točke dnevnega reda - informiranje v univerzitetnem prostoru - tudi .Atgotoviti vzroke za včasih (? )2 pomanjkljivo informiranje študentov." To-variš sekretar pozablja, ali pa noče vedeti, da ne gre le za ,,občasno pomanjkljivost v informiranju", ampak daje to stalenpo/av, kakor /e tudi število tistih ftudi študentov), ki niso informirani vedno večje, veliko večje od števila tistih (tudi študentov), ki so zelo dobro informirani! Pa ne slučajno. Tovariš sekretar nadalje navaja nekatere sklepe konference (? ) in pravi, da ,,Radio Študent izpo-po/n/u/e svoj sistem informiranja in dokaj uspešno izvaja to po-membno nalogo, kar pa ne bi mogli reči tudi za Tribuno. Za tako stanje so deloma krive tudi 00 ZSMS, vendar pa glavno breme nosi uredništvo tega študentskega časopisa." Tovariša sekretarja opozarjamo, da konferenca Nl SPREJELA NIKAKRŠNEGA SKLEPA o ,,glavnem bremenu krivde", še manj pa sklep, da je ta glavni krivec uredništvo r,tega študentskega ča-sopisa." Na konferenci je bilo pod to točko sprejetih šest sklepov (6). Od teh šestih x\\$odo danes realizirani naslednji: 1. — razviti in okrepiti delegatske zveze v 00 ZSMS s komisijo za informacije; 2. - redno izdajati bilten UK ZSMS; 3. — koordinirati delo komisij za informiranje na fakuitetab; 4. -povezati UK ZSMS in 00 ZSMS s TRIBUHO (za RŠ nimamo natančnih podatkov);3 5. — ustanoviti izdajateljski svet TRIBUNE; 6. — organizirati in izvestijavno razpravo o infonniranfu; •Realiziranih torej ni vseh šest sklepov. Zavedamo se, daje nekaj sklepov zastavljeno srednjeročno in da realizacija ni mogoča čez noč, vemo pa tudi, daje zadnje trinaJoge moč izvesti hitreje. Trije meseci — to je veliko časa. Zato misiimo, da ,,glavno breme krivde", da naloge še niso oprav/jene nosi pred-sedstvo UK ZSMS Ljubljana, ki ni storilo dovo/j, da bi rešilo zastav-Ijene naloge. Uredništvo TRIBUNE se zaveda, da je vse, kar je bilo doslej storjenega in napisanega v TRIBUNI, še vedno premafo za vsestran-sko in popolno informiranje. Prav tako se zaveda in trdi, da tudi Jzpopolnjevanje svojega sistema informiranja", kakor to počenja RŠ (trdi pa tovariš sekretar) ni reš/tev, še man/ pa napredek, na-sproti temu kar počenja TRIBUNA. Prej nasprotno. Uredništvo TRIBUNE tudi ne misli, da so še ene Informacije MK ZSMS tisto, kar potrebuje ta (,,univerzitetni"? ) družbeni prostor. Takih je že preveč. Naš koncept časopisa ni (kar morda želi tovariš sekretar in nekaj drugih poleg) /rzadovoljevanje vseh zahtev občinstva, ampak pred-vsem ustvarjanje in razvijanje teh zahtev (glei Gramsci). Pa tudi ne ustvarjanje in razvijanje zahtev ,,vsega občinstva", ampak le tistega na/naprednejšega, zaradi svojega položaja v družbenf delitvi dela, v procesu proizvodnje najbolj revolucionar-nega razreda — protetariata. Ostale in druge nasprotne zahteve pa bomo zavračali, uničevali in pobijali. Dokončno. Poudariti, mo-ramo, da smo v tem pri izvajanju temeljne vsebinske zasnove TRI-BUNEzelo dosledni, tovariš sekretar. Zato ptotestiramo proti takšnemu načinu informiranja (,,v unfverzitetnem prostoru",? ?). Hkratipa se sprašujemo v koliko so zahteve tovariša sekretarja UK ZSMS Sreča Kolarja v funkciji tistih ostalih in drugih, nasprotnih zahtev? Opombe: 1. Mimogrede na/ zabefežimo, da je TRIBUNA pisala o konferenci v svoji šesti letošnji številki z dne 23. 01. 1978. Tej zadevi je ,,posvečen" cel uvodnik. 2. Opomba uredništva 3. Opomba uredništva UREDNIŠTVO NAJŽIVIPROLETARSKA REVOLUCUA! lenin Prevod Cirfla Štniklja. Pre< Ciril Stani. Znani izrek pravi: Če bi geometrijski aksiomi trčili v interese ljudi, bi jih ti gotovo skušali ovreči. Naravoslovne teorije, ki zade-vajo ob stare teološke predsodke, so izzvale in še danes izzivajo . najbolj divje spopade. Ni čudno, da Marxov nauk, ki rabi ne-posredno razsvetljevanju in organiziranju najnaprednejšega razreda moderne družbe, kaže naloge tega razreda in dokazuje - zaradi ekonomskega razvoja — nujno zamenjavo današnje družbene ure-ditve z novo, ni čudno, da si je moral ta nauk na svoji življenjski poti utreti vsak korak z bojem. O buržoazni znanosti in filozofiji, ki ju predavajo uradni pro-fesorji v uradnem duhu, da poneumljajo odraščajočo mladino imovitih razredov in da jo usmerjajo proti notranjemu in zunanje-mu sovražniku, ni vredno niti govoriti. Ta znanost ne mara niti slišati o marksizmu in pravi, da je ovržen in uničen; tako mladi znanstveniki, ki si z zavračanjem socializma ustvaijajo kariero, kot tudi sivolasi starci, zvesti varuhi najrazličnejših zastarelih ,,si-stemov", enako vneto napadajo Marxa. Rast marksizma, širjenje in utrjevanje njegovih idej v delavskem razredu vodi nsogibno k vedno pogostejšim in ostrejšim buržoaznim napadom na marksizem, ki postaja po vsakem ,,uničenju", ki ga izvede uradna znanost, vse močnejši, bolj prekajjen in bolj živ. Toda celo med nauki, ki so povezani z bojem delavskega razreda in razširjeni pretežno med proletariatom, se marksizem še zdaleč ni takoj uveljavil. V prvih petdesetih letih svojega obstoja (od štiri-desetih let 19. stol. naprej) se je marksizem bojeval s teorijami, ki so mu bfle v jedro sovražne. V prvi polovici 40. let sta Marx in Engels obračunala z radikalnimi mladohegeljanci, ki so bili na sta-lišču filozofskega idealizma. Ob koncu 40. let je bil v ospredju boj na področju ekonomskih naukov - boj proti proudhonizmu.17 V petdesetih letih se je ta boj končal: kritika strank in naukov, ki so se pojavili v viharnem 1848. letu. V 60. letih prestopi boj s po-dročja splošne teorije na področje, ki je neposrednemu delavskemu gibanju bližje: izgon bakuninizma iz internacionale.18 V začetku 70. let stopi za kratek čas v osredje proudhonist Muhlberger, ob koncu 70. let pa pozitivnost Diihring. Toda ne prvi ne drugi ni imel na proletariat nobenega vpliva. Marksizem že docela zmaguje nad vsemi diugimi ideologijami delavskega gibanja. Proti 90. letom preteklega stoletja je bila ta zmaga v osnovnih potezah že končala. Celo v romanskih deželah, kjer so se pro-udhonistične tradicije ohranile najdlje, so delavske stranke svoj program in taktiko dejansko postavile na marksistični temelj. Mednarodna organizacija delavskega gibanja, ki je bila obnovljena v obliki občasnih internacionalnih kongresov, se je takoj in skoraj brez boja v vsem bistvenem postavfla na osnovo marksizma. Ko pa je marksizem spodrinfl vse, kolikor toliko celovite nauke, ki so mu bili sovražniki, so si začele tendence, ki so se izražale v teh naukih, iskati drugih poti. Oblike boja in razlogi zanj so se spremenili, boj pa se je nadaljeval. V drugem polstoletju obstoja marksizma (90. leta preteklega stoletja) se je začel spopad s sovražnimi strujami znotraj marksizma. Nekdanji ortodoksni maiksist Bemstein, ki je dal tej smeril9 svoje ime, je nastopil z velikim pompom t in je najbolj v celoti popravljal Marxa, revidiral Marxa in tako dal najbolj celoten izraz revizionizmu. Celo v Rusiji, kjer se je nemarksistični socializem — pač zaradi ekonomske zaostalosti dežele, zaradi prevladovanja kmečkega prebivalstva, ki so ga pritiskali ostanki tlačanstva -uveljavljal najdlje, celo v Rusiji ta nemarksistični socializem pred našimi očmi prerašča v revizionizem. Tako v agrarnem vprašanju (program municipalizacije vse zemlje), kot tudi v splošnih pro-gramskih in taktičnih vprašanjih naši socialni narodniki s ,,poprav-ki" Marxa čedalje bolj nadomeščajo odmirajoče, odpadajoče ostanke starega, po svoje zaključenega in marksizmu v jedru so-vražnega sistema. Predmarksovski socializem je uničen. Boja ne nadaljuje več na svoji samoštojni osnovi, ampak na splošnem temelju marksizma kot revizionizem. Poglejmo torej, kakšna je idejna vsebina revizioniz-ma. Na področju filozofije se je revizionizem vlačil na repu bur-žoazne profesorske ,,znanosti . Profesorji so se vmili ,,nazah h Kantu" — revizionizem pa se je vlekel za neokantovci;20 profesorji so ponavljali že tisočkrat izrečene popovske banalnosti zoper filozofski materializem — revizionisti so mrmrali z obzirnim smehljajem (dobesedno po najnovejšem učbeniku), da je mate-rializem že zdavnaj ,,ovržen"; profesorji so ravnali s Heglom kot s ,,crknjenim psom",21 zaničljivo zmigovali z rameni nad dialektiko, čeprav so sami pridigali še tisočkrat slabši in vulgamejši idealizem — revizionisti pa so lezli za njimi v močvirje filozofskega poplit-venja znanosti in pri tem ,,nadomestili" »rafinirano" (in revolu-cionarno) dialektiko z ,,enostavno" (in mirno) ,,evolucijo"; pro-fesorji so zaslužili svojo državno plačo s tem, da so prilagodili tako svoje idealistične kot svoje ,,kritične" sisteme prevladujoči sred-njeveški ,,filozofiji" (t.j. teologiji) — revizionisti so se jim pribli-ževali ter se trudili, da bi napravili religijo za ,,privatno stvar" v odnosu do stranke najnaprednejšega razreda, ne pa v odnosu do sodobne države. Kakšen resnični razredni pomen so imeli taki ,,popravki" Marxa, o tem ni potrebno govoriti, saj je stvar popolnoma jasna. Poudarjamo le to, da je bil Plehanov edini marksist v mednarodni socialni demokraciji, ki je s stališča doslednega dialektičnega materializma dal kritiko teh neverjetnih plehkosti, kakršne so ob tem napleteničili revizionisti. To je treba poudariti še toliko bolj, ker danes nekateri hudo zmotno poskušajo pod zastavo kritike taktičnega oportunizma Plehanova vtihotapiti staro in reakcionar-no filozofsko navlako. V zvezi s politično ekonomijo je treba predvsem pripomniti, da so bfli na tem področju ,,popravki" revizionistov veliko bolj vse-stranski in izčrpni; na publiko so poskušali vplivati z ,,novim gra-divom o gospodarskem razvoju". Pravili so, da v kmetijstvu sploh ni koncentracije in da velika proizvodnja ne spodriva razdroblje-nega kmetijstva, v trgovini ter industriji pa da se to dogaja izredno počasi. Pravili so, da so zdaj krize redkejše in šibkejše, trusti in karteli pa da bodo omogočili kapitalu, da krize docela odpravi. Pravili so, daje ,,teorija zloma", hkateremuse razvijakapitalizem, nevzdržna, češ da nastaja tendenca pojemanja in slabitve razrednih nasprotij. Končno so pravfli, da ne bi škodilo, ko bi Marxovo vred-nostno teorijo popravili po Bohm-Bawerku. Boj proti revizionistom v teh vprašanjih je prav tako poživil teoretično misel mednarodnega socializma, kot dvajset let pred tem Engelsova polemika proti Duhringu. Dokaze revizionistov so ocenili na temelju dejstev in številk. Dokazali so, da revizionisti sistematično olepšujejo današnjo drobno proizvodnjo. Tehnično in trgovsko premoč velike proizvodnje nad drobno proizvodnjo ne le v industriji, ampak tudi v kmetijstvu, dokazujejo neizpodbitni podatki. Toda v kmetijstvu je blagovna proizvodnja veliko slabše razvita, današnji statistiki in ekonomisti pa navadno ne znajo kaj prida izločati posamezne panoge (včasih celo posamezne operacije) kmetijstva, ki kažejo progresivno vključevanje kmetijstva v menja-vo svetovnega gospodarstva. Na razvalinah naturalnega gospodarst-va se drobna proizvodnja ohianja z neizmernim poslabšanjem pre-hrane, s kronično lakoto, s podaljšanjem delovnega časa, s poslab-šanjem kvalitete in reje goveje živine, skratka z istimi sredstvi, s katerimi se je ohranjala obrtna proizvodnja zoper kapitalistično manufakturo. Vsak napredek znanosti nujno in neusmfljeno spodkopava temelje drobne proizvodnje v kapitalistični družbi, naloga socialistične ekonomije pa je, da raziskuje ta proces v vseh njegovih oblikah, ki so pogosto zapletene in zamotane, dokazuje drobnemu proizvajalcu, da se v kapitalizmu ne bo mogel obdržati, da kmečko gospodarstvo v kapitalizmu nima nobene perspektive, da mora kmet nujno priti na stališče proletariata. V znanstvenem pogledu so revizionisti v tem vprašanju grešili zaradi površne po-splošitve enostransko izločenih dejstev, ki so jih obravnavali zunaj njihove povezanosti s celotno kapitalistično ureditvijo; politično pa so grešili v tem, da so nujno — hote ali nehote — silili kmeta na stališče posestnika (tj. na buržoazno stališče), namesto da bi ga usmerjali k revolucionarnemu proletariatu. S teorijo kriz in poloma je bilo pri revizionistih še slabše. Samo najbolj kratkovidni ljudje - in to kaj kratek čas — so mogli pod vplivom nekajletnega industrijskega poleta in razcveta misliti na spreminjanje osnov Marxovega nauka. Resničnost je revizionistom zelo hitro pokazala, da se krize niso preživele: razcvetu je sledila kriza. Oblike, zaporedje, podobe posameznih kriz, so se spremenili, toda krize so ostale neogibni sestavni del kapitalistične ureditve. Karteli in trusti, ki so produkcijo združili, so hkrati vpričo vseh stopnjevali anarhijo v proizvodnji, negotovost življenjskega obstoja proletariata in pritisk kapitala ter tako nezaslišano zaostrili razred-na protislovja. Da kapitalizem drvi v polom — tako s posameznimi političnimi in ekonomskimi krizami kot tudi s popolnim brodo-lomom celotne kapitalistične ureditve - so dokazali posebno na-zorno in v posebno širokem obsegu prav najnovejši orjaški trusti. Nedavna finančna kriza v Ameriki, strašna zaostritev brezposel-nosti v vsej Evropi, da o bližnji industrijski krizi, ki jo že kažejo številna znamenja, sploh ne govorimo, vse to je imelo za posledico, da so na vse nedavne revizionistične »teorije" pozabili vsi in, kot se zdi, celo številni revizionisti sami. Pozabiti pa ne kaže izkušenj, ki jih je prinesla delavskemu razredu ta nestanovitnost inteligence. O teoriji vrednosti moramo povedati le to, da revizionisti tu razen zelo nejasnih namigovanj Jn vzdihov v smislu B(5hm—Bawerka niso storili ničesar odločilnega in zato niso zapustili nobenega sledu v razvoju znanstvene misli. Na političnem področju je revizionizem dejansko poskušal re-vidirati temelj marksizma, namreč nauk o razrednem boju. Po-litična svoboda, demokracija, splošna volilna pravica spodmikajo tla razrednemu boju — tako so nam govorili — in tako postaja neresnična stara teza ,,Komunističnega manifesta", da so delavci brez domovine. V demokraciji ne smemo — saj vlada v njej ,,volja večine" - gledati na državo kot na organ razrednega gospostva in tudi ne zavračati povezanosti z napredno socialno reformistično buižoazijo proti reakcionarjem. Nedvomno sestavljajo ti ugovori revizionistov v svoji celovitosti precej skladen sistem nazorov — namreč že dolgo znanih liberalno buržoaznih nazorov. Liberalci so vedno govorili, da buržoazni parlamentarizem odpravlja razrede in razredno delitev, kajti pra-vico glasovanja, pravico sodelovanja pri državnih zadevah imajo vsi državljani brez razlike. Vsa evropska zgodovina druge polovice 19. stoletja, vsa zgodovina ruske revolucije v začetku 20. stoletja po-polnoma jasno dokazuje, kako nesmiselni so taki nazori. Ekonom-ske razlike v svobodi ,,demokratičnega" kapitalizma ne slabijo, marksizem in revizbnizem OBA LENINOVA TEKSTA BOSTAIZSLA V I2BRANIH DELIH V. I. LEIMINA PRl CZ. ampak se stopnjujejo in zaostrujejo. Parlamentarizem ne odp: ampak odkriva bistvo najbolj demokratičnih buržoaznih repu kot organa razrednega zatiranja. Ko pomaga izobraževati in or| zirati neprimerno širše množice prebivalstva, kot so bile tiste, prej aktivno sodelovale v političnem dogajanju, parlament ne pripravlja odprave kriz in političnih revolucij, ampak najhi zaostritev državljanske vojne v času teh revolucij. Pariški dogo spomladi 1871. leta in ruski pozimi 1905. leta so kar moči jai pokazali, kako neogibno nastane taka zaostritev. Francoska bui azija se je brez najmanjšega obotavljanja sporazumela s sploši naciolanim sovražnikom, s tujiml četami, kl so opustošile nji domovino, da bi zadušila proletarsko gibanje. Kdor ne razume ogibne notranje dialektike parlamentaiizma in buržoaznega dei kratizma, dialektike, ki vodi k še ostrejši rešitvi spornih vprašai množičnim nasfljem, k še ostrejši kot nekoč, ne bo nikoli znal temelju tega parlamentarizma voditi načelne, dosledne agitacij« bi delovne množice resnično pripravljala na zmagovito sodelovj v takih ,,spornih vprašanjih." Izkušnje zvez, sporazuraov in blo s socialno reformističnim liberalizmom na zahodu in z liberali reformizmom (kadeti) v ruski revoluciji so prepričljivo pokaz da ti sporazumi samo slabijo zavest množic, saj ne krepijo, am zmanjšujejo resnični pomen njihovega boja, ko povezujejo borb elemente s tistimi, ki so za boj najmanj sposobni, najbolj omah in izdajalski. Francoski millerandizem, 22 najbolj široko zasno poskus uporabljanja revizionistične politične taktike v širok zares nacionalnem merilu, je podal takšno praktično oceno vizionizma, ki je proletariat vsega sveta ne bo nikoli pozabil. Nujnost revizionizma pogojujejo prav njegove razredne korei v današnji družbi. Revizionizem je mednarodni pojav. Za noben kolikor toliko izkušenega in mislečega socialista ne more biti najmanjšega dvoma, da je odnos med ortodoksnimi in bernstein ci v Nemčiji, med guesdisti in jauresisti (sedaj predvsem brousisf Franciji, 23 med socialdemokratično federacijo in neodvisno lavsko stranko v Angliji, 24 med Brukerjevo in Vandeiveldejei Belgiji, med integralisti in reformisti v Italiji, 25 boljševiki in ra ševiki v Rusiji povsod v bistvu enak, kljub silni različn naciolanih razmer in zgodovinskih momentov v današnjem ložaju vseh teh dežel. »Delitev" znotraj današnjega mednarodi socializma dejansko poteka v različnih deželah sveta že po eni 1 in tako potrjuje močan napredek v primeri s položajem pred 3C 40 leti, ko so se v posameznih deželah v okviru enotnega in nacionalnega socializma bpjevale različne tendence. Tudi ,,revi nizem z leve", ki se je zdaj pojavil v romanskih deželah »revolucionarni sindikalizem"26, se prav tako prilagaja marksiz hkrati pa ga ,,popravlja": Labriola v Italiji in Lagardelle v Fran ki na vsakem koraku pozivata, da se je treba odvrniti od napa razumljenega Marxa in se vrniti k pravilno ppjmovanemu Mancu Tu se ne moremo ustavljati in obravnavati ideološko vset tega revizionizma, ki se še zdaleč ni razvil tako kot oportunist revizionizem, še ni internacionaliziran in ni še v nobeni državi skozi veliko bitko s kako socialistično stranko. Omejujejo se t< na piej opisani »revizionizem z desne' V čem se kaže njegova nujnost v kapitalistični družbi? Žak globlji kot razlike med nacionalnimi posebnostmi in razvoji stopnjami kapitalizma? Ker so v sleherni kapitalistični državi p proletariata zmerom tudi široke plasti malomeščanstva, malih sestnikov. Kapitalizem se je rodil in se stalno poraja iz drc proizvodnje. Kapitalizem znova in znova nujno ustvarja celo v ,,srednjih slojev" (privesek tovami, delo doma, male delavnia so zaradi zahtev velike industrije, npr. industrije koles in a mobilov, razkropljene po vsej državi itd.). Ti novi drobni pi vajalci spet prav tako nujno prehajajo v proletarske VTSte. Po noma naravno je, da se drobnoburžoazni svetovni nazor ve znova pojavlja v vrstah širokih delavskih strank. Popolnoma ravno je, da je tako in da bo tako tudi ostalo vse do nena< preokretov proletarske revolucije, saj bi bilo hudo zmotno mi da je za uresničljivost take revolucije potrebna ,,popolna" pr rizacija večine prebivalstva. Tisto, kar danes pogosto doživlj samo na ideološkem področju: prepir s teoretičnimi popi Marxa, tisto, kar danes v praksi prihaja do izraza samo glede sameznih vprašanj delavskega gibanja, kot taktične razlike z vizionisti in cepitev na tej osnovi - vse to bo moral delavski ra nedvomno preživeti še v neprimerno večji razsežnosti, ko bo letaiska revolucija zaostrila vsa sporna vprašanja, osredotočfla nesoglaga na tistih točkah, ki najbolj neposredno odločajo, k se bodo vedle množice, ko bo prisilila proletariat, da v boju sovražnika od prijatelja, da nezanesljivezaveznike zavržezato, di mogel prizadejati sovražniku odločflne udarce. Idqni boj revolucionamega marksizma z revizionizmom koncu XIX. stoletja je samo uvod v velike revolucionarne proletariata, ki kljub vsem omahovanjem in slabostim meščan stopa svoji popolni zmagi naproti. Glej knjigo ,,Orisi fUozofije marksizma" Bogdanova, Bazarova in di. da bi se podrobneje spuščali v to knjigo. Zato se moram za zdaj on pojasnilo, da bom v kratkem pokazal v nekaj člankih ali v posebni da vse, kar je v tekstu rečeno o neokantovskih revizionistih, v bistvu tudi zate ,,nove" neohumistične in neoberkeleyanske rt.izioniste. V. I. LENIN: MARKSIZEM IN REVIZIONIZEMI PRIPOMBE 17 Proudhonizem - neznanstveno, marksizmu sovražno gibanje drob-noburžoaznega socializma, imeno-vano po svojem ideologu, franco-skem anarhistu Proudhonu. Ko je Proudhon kiitiziial veliko kapitali-stično lastnino z drobnoobuižoaz-nih pozicij, je sanjaiil o tem, da bi ovekovečil drobno zasebno lastnino, zato je predlagal, da bi oiganizirali ,,narodno" banko in »menjalno" banko; ob njuni podpori naj bi menda delavci s svojimi sredstvi zmogli oskrbeti proizvodnjo, postati obrtniki in zagotoviti »pravično" prodajo svojih izdelkov. Proudhon ni doumel zgodovinske vloge prole-tariata, zavračal je razredni boj, pro-letaisko revolucgo in diktaturo pro-letariata; z anarhističnih stališc je '1 zanikal nujnost države. Engels sta se dosledno borila zl in se učinkovito zoperstaviti meščanski, pa tudi etatistični ideologiji. Št naprej moramo posebej skrbeti za prisotnost marksističnih idejnih izhooišč v vzgojno-izobraževalnih procesih, v kulturi, v umetnostni kritiki. V prihodnje je treba predvsem zagotavljati marksistično zasnovanost učnih programov visokoiolskih delovnih organizacij; marksizem naj dobi večjo vlogo tudi v podiplomskih študijih, tako v družboslovnih kot v naravoslovnih, teh-ničnih in medicinskih. Večjo pozornost bo treba posvečati tudi marksi-stični zasnovanosti in še posebej pedagoški izvedbi občih marksističnih predmetov v osnovnih in srednjih šolah. 6. Na temeljih samoupravnih daižbenoekonomskih odnosov bomo krepili in utrjevali vlogo in položaj Slovenije v Jugoslaviji in v svetu. Prizadevali si bomo, da bo Socialistična republika Slovenija skupaj z drugimi republikami in avtonomnima pokrajinama ustvarjalno in enakopravno razvijala in bogatila prakso reševanja vprašanj skupnega pomena. S tem bo konkretno prispevala h krepitvi in utrjevanju enakopravnosti naših narodov in narodnosti ter h krepitvi njihove polne odgo-vornosti tako za lasten razvoj in nacionalno uveljavitev kot tudi za napredek celotne jugoslovanske skupnosti in v tem okviru Še posebej tudi za razvoj manj razvitih republik in avtonomne pokrajine Kosovo. Prizadevali si bomo za aktivno udeležbo in ustvarjalen prispevek vseh samo-upravnih in družbenopolitičnih dejavnikov ter Socialistične republike Slovenije kot celote pri določanju in uresničevanju jugoslovanske zunanje politike ter pri obrav-navanju aktualnih problemov s področja naših mednarodnih odnosov. Zveza komunistov Slovenije bo skladno s privrženostjo Jugoslavije načelom neuvrščene politike spodbujala praktično povezovanje in sodelovanje vseh samo-upravnih in družbenih organov z neuvrščenimi in daigimi deželami v razvoju. To usmeritev bomo uresničevali ne le s povečanjem obsega sodelovanja, temveč predvsem z utrjevanjem njegovih dolgoročnih temeljev, z uveljavljanjem višje kakovosti tega sodelovanja na ključnih področjih gospodarskega in duhovnega življenja. Zveza komunistov bo tudi v prihodnje krepila stike š tistimi naprednimi silami v svetu, ki se bojujejo za prodiranje idej in prakse socializma, za pravičnejše in enakopravnejše mednarodne ekonomske in politične odnose, zoper podrejanje in nadvlado ter za krepitev samostojnosti in neodvisnosti držav in narodov. Skladno z načeli krepitve sodelovanja in varnosti v Evropi ter v svetu bomo tudi v prihodnje spodbujali razvoj dobrih sosedstvenih odnosov, kot njihovo pomembno prvino pa tudi obmejno sodelovanje. Hkrati bomo vsestransko podpirali prizadevanj j naših manjšin v sosednjih državah za uveljavitev njihovih pravic in za zagotovitev pogojev za obstoj in nemoteni razvoj. Zato da bi krepili njihovo gospodarstvo ter utrjevali samostojnost in vsestransko nacionalno uveljavljanje in kulturno življenje, bo zveza komunistov spodbujala sodelovanje z organizacijami in nosilci organizirane dejav-nosti naših manjšin. Sodelovali bomo z naprednimi silami v državah, kjer živijo manjšine in podpirali njihove napore za uveljavitev demokratičnih in naprednih družbenih odnosov. 48. Izdajanje« in populariziranje marksistične« literature Zavzemamo se za takšno strukturo članstva in vodstev zveze komur.^tcv ter za takSno politiko sprejemanja, kj bo krepila razredno usmeritev in revolucionarno učinkovitost zveze komunistov. Pri ocenjevaiiju razredne pripadnosti moramo izhajati \z konkretnega položaja delovnega človeka v proizvodnih odnosih oziroma pr! razpolaganju s pogoji, sredstvi in sadovi dela. V nacrtovanju ciljev in smeri socialističnega razvoja ter v akcijah za uresniče-vanje teh ciljev je marksistična teorija nepogrešljivo vodilo Zveze komunistov Slovenije. Na njej gradi Zveza komunistov Slovenije svojo analizo današnjih proti-slovij razvoja in išče pot za njihovo praktično usmeritev in svoj pogted v jutrtšnji dan. Negovati moramo razvoj znanstvene razprave in kritike ter se bojevati za obravnavo temeljnih problemov znanosti in njene družbene funkcije. V zvezi ko-munistov bomo skrbeli za akcijsko usposabljanje članstva tudi z ustreznim študijem marksistične misli, razvijali bomo sistem idejnega in ideološkega dela ter si prizade-vali za poglabljanje marksistične vsebine v sistemu vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah. 3. Učinkovita obramba in varovanje socialističnih samoupravnih pridobitev sta neločljivo povezani z razvojem družbenokonomskih in političnih odnosov. SploSna Ijudska obramba in družbena samozaščita sta jamstvo in sestavina uveljavljanja in varovanja socialistične samoupravne demokracije in družbenopolitičnega sistema. Uresničevati ju moramo tako, da bodo njuni nosilci dosledno delovni Ijudje in občani, organizirano povezani v samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih, družbenopolitičnih organizacijah in društvih. V družbeno samozaščito in obrambne priprave moramo vključiti delovne Ijudi in občane v sleherni vasi, zaselku, krajevni skupnosti, organizaciji združenega dela in ustanovi. To mora biti stalna naloga družbenopotitičnih organizacij, samoupravnih organov in društev ter ztasti orga-nizacij in vodstev zveze komunistov, ki je odgovorna za politično dejavnost in celotno aktivnost na tem področju. Družbena samozaščita in splošna tjudska obramba morata postati množično Ijudsko gibanje, ki bo z močjo zavestno organiziranih ter za zaščito in obrambo usposobljenih delovnih Ijudi in občanov učinkovita obramba in zaščita našega razvoja. Njuna vsebina mora izhajati \z terneljev in vrednot socialistične samo-upravne ureditve, v kateri delovni Ijudje in občani neposredno odločajo o delovnih in življenjskih pogojih in rezultatih svojega dela ter jih tudi branijo in varujejo. Posebno pozornost bomo namenjali izdajanju marksističnih klasikov in pomembnih sodobnih marksističnih teoretičnih del, posebej Se pri-pravljanju in izdajanju izvirnih slovenskih in jugoslovpnskih besedil. Ena izmed prednostnih nalog je priprava slovenske temeljne izdaje del Marxa in Engelsa ter temeljna izdaja Leninovih del. Bolj si moramo prtzadevati za širjenje in popularizacijo marksistične teoretične misli na poljudnoznanstveni ravni. Z uvodnimi študijami, ki spremljajo ta teoretična dela, je treba predstaviti njihovo aktualnost za reševanje konkretnih družbenih problemov, za mobilizacijo subjektvnih nosilcev družbenega razvoja, za praktično uporabo teoretičnih spoznanj. Zato je še toliko pomembnejše ustanavljanje marksističnih oddelkov v knjižnicah; ti naj postopoma prerastejo v študijske centre, katerih pro-grami so tesno povezani z aktualno družbeno problematiko v ožjem pa tudi širiem družbenem okoiju. 49. Marksistično izobraževanje in idejno usposabljanje Razvijati je treba marksistične centre v regijah, občinah, visokošolskih delovnih organizacijah, v Solah in v organizacijah združenega dela. Ti centri morajo postati kakovostno nova oblika boja zveze komunistov in socialističnih sil za ustvarjalno razvijanje in uveljavljanje marksistične teorije na vseh področjih druibenega živtjenja za čimbolj ustvarjalno vključevanje marksisttčn« teorije v družbenoekonomsko in družbeno-poiitično prakso. Poiskati morajo takšne oblike dela, ki usmerjajo teore-tično znanje in energijo članov zveze komunistov ter najširšega kroga delavcev, mladine in občanov v reševanje problemov dmžbenega razvoja v okoljih, v katerih detajo. Več pozornosti je treba posvetiti deJu z mladino in njenemu marksi-stičnemu izobraževanju; tu so možnosti, predvsem pa potrebe, še zelo velike. Prav tako moramo obširneje razpravtjati o aktualnih, družbenih in političnih vprašanjih, ki terjajo teoretične osmislitve, organizirati raz-prave ob izidih novih marksističnih del in ob konkretnih družbeno-političnih akcijah zveze komunistov. 50. Podružbljanje telesne kulture s poglabJjanjem dejanskih samoupravnih odnotov bo največje zagotovilo, da bo telesna kultura poctajala vse bolj uresnifiljiva pravica in tudi dolznost vseh IJudl S podružbljanjem telesne kuKure moramo doseči vačjo stopi^o organiziranosti telesnokulturnega delovanja in vpliv združenega dela in družbenopolitičnih organizacij na vse oblike tega dela. Komunisti v telesnokulturni skupnosti in telesnokulturnih organizacijah m bomo borili za dosledno uveljavljanje samoupravnih odnosov v telasni kulturi, pri čemor morajo imeti osrednjo vlogo akth/ni udeležsnci. Tako bo v največji meri uveljavljena tudi posebej pomembna vzgojna funkcija telesne kulture. Za uresničevanje družbenopolitične in samoupravno sprejete usmeritve nadaJjnjega razvoja telesne kuiture je potrebno zagotoviti tako strokovne in kadrovske pogoje kot tudi materialna sredstva in objekte. Možno« za ukvarjai^e z raznoterimi oblikami ttlesnokulturne dejavnosti mora imeti najiirSi krog Ijudi. Prav množičnost v tetonf kulturi je temeljno m«r«o za ocenjevanie primernotti in uspe$nosti telesnolkulturne politike in akcije. Vsem tistim, ki hočejo in zmorejo, moramo zagotoviti možnosti, da ustvanjo vrhunske do»žke v tetesni kulturi. Pri tem pa moramo zagotovHl. da bo tudi vrhunski šport del samoupravne, socialistične telesne kulture. 18 Bakunizem - gibanje, imenovano po M. A. Bakuninu, ideologu anar-nizma in zagrizenetn sovražniku marksizma in znanstvenega socializ-ma. Bakunisti so se vztrajno borili proti marksistični teoriji in taktiki delavskega gibanja. Temeljna po-stavka bakunizma je zanikanje vsakršne države, tudi diktature pro-letariata, nerazumevanje svetovno-zgodovinske vloge proletariata. Bakunin je spravil na dan idejo »izravnave" razredov, združitve ,,svobodnih asociacij" od spodaj. Tajna revolucionarna družba, se-stajjena iz ,,ugtednih" osebnosti, bi morala po prepričanju bakunistov voditi ljudske upoie, ki se ne-mudoma dogajajo. Tako so baku-nisti domnevali, da so se kmetje v Rusiji takoj pripravljeni vzdigniti v upor. Njihova taktika zarotništva, takojšnjih uporov in terorizma je bila pustolovska tei sovražna mark-sisticnemu nauku o vstaji. Bakuni-zem je blizu prudonizmu - drobno-buržoaznemu gibanju, ki odseva ideologijo drobnega obubožanega lastnika. Eden izmed piedstavnikov bakunistov v Rusiji je bil S. G. Nečajev, ki je vzdrževal tesne vezi z Bakuninom, živečim v tujini. Pro-gram zarotniške družbe so predstavi-H v »Revolucionarnem katekizmu". Leta 1869 si je Nečajev prizadeval, da bi v Rusiji ustanovil ozko zarot-niško organizacijo »Ljudska sodba". Posrečilo pa se mu je oiganizirati samo nekaj kiožkov v Moskvi. ,,Ljudska sodba" je bila kmalu raz-kiinkana in jo je carska vlada leta 1869 razbila. Bakunin si je prizadeval prodreti v I. Intemacionalo in je terjal, naj ga sprejmejo skupaj z organizacijo »Aliansa socialistične demokracije," ki jo je ustanovfl 1. 1868 in ki je vključevala skrivno bakunistično zvezo. Ne glede na sklep generalnega sveta Internacionale o razpustitvi »Alianse" se je Bakunin samo for-raalno pokoril tej odločitvi, obdržal svojo skrivno oiganizacijo in jo spravil v Internacionalo pod krinko ženevske sekcije Intemacionale, ki je ohranila ime ,,Aliansa". Bakunin si je postavil za cilj, da osvoji generalni svet in je začel boj proti Marxu, pri tem pa ga niso mo-tila nikakršna sredstva. Marx in Engels sta poudarjala, da ,,Aliansa" za dosego svojih ciljev ni odstopala ,,od nikakršnih sredstev, tudi od izdajstva ne; laž, klevetanje, zastra-ševanje, zahrbtno napadanje — vse to je bflo zanjo enako značilno" (K. Marx in F. Engels. Dela, 2. izdaja, 18. zvezek, str. 329). Zaradi svoje razdiralne dejavnosti sta bila vodite-lja anarhizma Bakunin in Guillome izključena iz I. Intemacionale na haaskem kongresu leta 1872. Marx in Engels sta ostro obsodila teorijo m taktiko bakunistov. V. I. Lenin je označil bakunizem za svetovni nazor »drobnega buržiria, ki je obupal nad svojo rešitvijo (Dela, 4. izdaja, 18. zvezek, str. 11). Bakuni-zem je bil eden izmed idejnih vrelcev narodništva. O Bakuninu in bakunistih glej dela K. Marxa in F. Engelsa »Aliansa socialistične demo-kracije in mednarodno tovarištvo delavcev" (1873), F. Engelsa ,,Ba-kunisti v akciji" (1873), »Emigrant-ska literaturar< (1875), pa tudi delo V. I. Lenina „0 začasni revolucio-narni vladf' (1905) in druga. 19 Gre za bernsteinovstvo, oportu-nistično, marksizmu sovražno giba-nje v mednarodni socialni demo-kraciji, ki se je rodilo konec XIX. stoletja v Nemčiji in se imenuje po E. Bernsteinu, najbolj odkritem no-silcu revizionizma. V letih 1896-1898 je Bernstein objavil v teoretičnem glasilu nemške socialne demokracge, v reviji ,,Die Neue Zeit" (,^fovi čas") niz član-kov >nProblemi socializma", v ka-terih je revidiral filozofske, ekonom-ske in politične teme^e revolucio-narnega marksizma. ,^anjkana je bfla možnost znanstveno utemeljiti socializem indokazati s stališča materialističnega pojmovanja zgo-dovine njegovo nujnost in neizoglb-nost; zaiukano je bflo dejstvo rasto-če levščine, proletarizacije in za-ostritve kapitalističnih protislovij; lečeno je bilo, da je premalo ute-meljen pojem o Jcončnem c3ju' in hrezpogojno je bila zavrnjena ideja diktature proletariata; zanikano je bilo načelno nasprotje med liberaliz-mom in socializmom; zanikana je bila teorija razrednega boja .,." (V. I. Lenin, Dela, 5. izdaja, 6. zvezek, str. 7). Bernsteinovci so želeli z re-vizqo marksizma spremeniti social-no demokiacgo iz partije socialne revolucrje y partijo socialnih refonn. Levičarji nenžke socialne demo-kracge so začeli na straneh svojih časnikov boj zoper Bernsteina. Desno, oportunistično krilo, je sto-pilo v obrambo bernsteinovstva. Centralni komite je bil do bein-steinovstva spravMiv in se mu ni posta^l po robu. V reviji ,,Die Neue Zeit" je sprožfl polemiko v zvezi z Bemsteinovimi člankijulija 1898 G. V. Plehanov s spisom ,,Bernstein in materializem", ki je bil naperjen zoper revizionizem. Leta 1899 so izSli Bernsteinovi članki v posebni knjigi z naslovom ,4*redpostavka socializma in naloge socialne demokracge". Na kongresih nemške socialno-demokiatične partije vStuttgartu (oktober 1898), Hannovru (oktober 1899) in Ltlbecku (september 1901) so bernsteinovstvo obsodili, toda za-voljo sprav^ivega stališča večine voditeljev se partija ni ogradila od Bernsteina. Benisteinovci so . še, nanrej odkrito razglašali revizioni-sticne ideje v revgi .JSozialistische Monatsherte" (.^ocialistični meseč-nik") ter v partijskih oi^anizacijah. Bernsteinovstvo je bilo deležno podpore pri oportunističnih dejavni-kih drugih partij II. Intemacionale. V Rusiji so bersteinovske teorije podprli ,4egalni marksisti" ui ,,ekonomisti". Carskai cenzura je spregledala tri izdaje Bernsteinove knjige, prevedene v ruščino, načel-nik moskovskega varnostnega odse-ka Zubatov pa jo je uvrstil med tiste knjige, ki so jih priporočali delavcem v branje. Samo ruski revolucionami marksisti — boljševiki na čelu z Le-ninom so se odločno in dosledno borili zoper bernsteinovstvo in nje-gove zagovornike. Lenin je že leta 1899 nastopil zoper bemsteinovstvo v ,,Protestu ruskih socialnih demo-kiatov" in v članku ,JHaš program"; vsestransko kritiko je doživelo bern-steinovstvo v Leninovi knjigi ,,Kaj delati?" in v njegovih člankih .^larksizem in revizionizem", ,,Ne-soglasja v evropskem delavskem gibanju" (glej Dela, 5. izdaja, 4. zvezek, str. 163-176,182-186; 6. zvezek, str. 1-192; prlčujoči zve-zek, str. 15-26; 4. izdaja, 16. zve-zek, str. 317-322) in drugih. 20 Neokantovci — predstavniki re-akcionarne smeri v buržoazni filo-zofiji, ki je nastala sredi XIX. stolet-ja v Nemčiji. Neokantovci so obnav-ljali najbolj nazadnjaške, idealistične nazore Kantove fflozofije in zavra-čaU elemente materializma, ki so bili v njej. Pod geslom ,,Nazaj h Kantu" so neokantovci pridigali pteiod kantovskega idealizma in se borili zoper dialektični in zgodovin-ski materializem. F. Engels je v svoji knjigi ,,Ludvig Feuerbach in konec klasične nemlke filozofije" označil neokantovce za ,,teoretične reakcio-narje", pomilovanja vredne eklekti-ke in pikolovce. Neokantovci v vrstah nemške socialne demokracije (E. Bernstein, K. Schmidt in drugi) so revidirali marksistično filozofljo, ekonomsko teorijo Marxa in njegov nauk o raz-iednem boju in diktaturi proletaria-ta. V Rusiji so predstavljali neokan-tovstvo ,4egalni marksisti" P. B. Struve, S. N. Bulgakov in drugi. Lenin je nastopfl proti ,4egalnim marksistom", ki so presajali neokan-tovstvo na ruska tla, v svojih zgod-njih delih: )rEkonomska vsebina narodništva in njegova kritika v knji-gi G. Struveja (Odraz marksizma v buržoazni literaturi)" 1895, ,,Ne-kritična kritika" (1900) inpozdrav-ljal članke G. V. Plehanova zoper neokantovce v tuji literaturi konec 90. let, v katerih je G. V. Plehanov razglasil neokantovstvo E. Bern-steina in K. Schmidta za .^eakcio-naino teotijo reakcionarne buržoazi-je". Vsestransko kritiko neokantov-ske filozofije je napisal Lenin y knjigi ,,Materiauzem in empiiiokriti-cizem" (1909). V svojih filozofskih delih je Lenin pokazal, da je subjek-tivno-idealistična filozofija neokan-tovcev sovražna znanstvenemu spo-znanju narave in družbe, in raz-krinkal njeno razredno bistvo bui-žoazne ideologije. Neokantovske ideje danes izrabljajo predstavniki reakcionarne filozofije imperializma za boj zoper marksizem - leni-nizem. 21 Glej K. Marx ,,Kapital", 1. zvezek, CZ, Ljubljana 1961, str. 22 22 Mfllerandizem - oportunistično gibanje v socialni demokracgi, ime-novano po francoskem socialistu — reformistu A. E. Millerrandu, ki je 1899 stopil v reakcionarno buržoaz-no vlado Francije in podpiial njeno protiljudsko politiko. Millerandov vstop v bužoazno vlado je živo po-kazal politiko razrednega sodelo-vanja oportunističnih voditeljev socialne demokracije z buržoazijo, njihovo odpoved levolucionarnemu boju, izdajalstvo interesov delovnih ljudi. Ko je Lenin obsodil milleran-dizem kot revizionizem in renegatst-vo, je opozoril, da so socialni refoi-misti z vstopom v buržoazno vlado nepreklicno pokazali, da so slamnati možici in krinka za kapitaliste, orodje, s katerim ta vlada vara množice. 23 Guesdisti - revolucionarna marksistična smer v francoskem so-cialističnem gibanju od konca XIX. do začetka XX. stoletja, ki sta jo vodila J. Guesde in P. Lafargue. Leta 1882, ko se je razbila delavska partija Francije na saintetiennskem kongresu, so guesdisti ustanovili svojo stranko, ki je ohranila staro ime. Guesdisti so ostali zvesti leta 1880 sprejetemu havrskemu progra-mu partije, katerega teoretični del je napisal K. Marx, in branili samo-stojno revolucionarno politiko pro-letariata. Naslanjali so se na velik vpliv v francoskih industrijskih sre-diščih in združevali napredne ele-mente delavskega razreda. V letu 1901 so se zagovorniki revolucionarnega razrednega boja na čelu z J. Guesdom združili v sociali-stično partijo Francije (njene člane so tudi začeli imenovati po njiho-, vem vodji - guesdisti). Leta 1905 so se guesdisti združili z reformistično francosko sociali-stično partijo. Med imperialistično vojno "1914-1918 so voditeji te stranke (Guesde, Samba in drugi) izdali stvar delavskega razreda in prestopili na pozicije socialnega šo-vinizma. Jauresisti - pristaši francoskega socialista J. Jauresa, ki je v 90. letih skupaj z A. Millerandom ustanovil skupino .^ieodvisnih socialistov" in ki je vodil desno, reformistično krilo francoskega socialističnega gi-banja. Pod krinko zahteve po ,,svo-bodi kritike" so jauresisti revidirali temeljne nazore marksizma, razgla-šali so razredno sodelovanje prole-tariata z buržoazyo. Leta 1902 so ustanovili francosko socialistično partijo, ki je bila na reformističnih pozicijah. Broussisti - (posibilisti) (P. Brousse, B. Malon in drugi) — drobnoburžoazna, refonnistična smer, nastala v 80. letih XIX. stolet-ja v francoskem socialističnem gi-banju, ki je odvračala proletariat od revolucionarnih metod boja. Posibi-listi so ustanovili ,,Delavsko social-no-revolucionarno partijo", zanikali revolucionarni program in revolucio-narno taktiko proletariata, dušUi socialistične cilje delavskega gibanja in predlagali, da bi omejili boj delav-cev na okvir ,,možnega" (possible) — odtod tudi njihovo ime. Vpliv posibilistov je bil razširjen predvsem v gospodaisko bolj zaostalih delih Francije in med manj razvitimi sloji delavsicega razreda. Pozneje se je večina posibilistov preselila v reformistično francosko socialistično partijo, ki je bila leta 1902 ustanovljena pod vodstvom J. Jauiesa. 24 Socialnodemokratična federacija Anglije je bila ustanovljena leta 1884. Hkrati z reformisti (Gojdman in dr.) ter anarhisti je stopila v so-cialnodemokiatično iederacijo skupina revolucionarnih socialnih demokratov, pristašev marksizma (G. Kvelč, T. Mauu, E. Eveling, Eleonoia Marx-Eveling in drugi), ki so sestavljali levo krilo angleškega socialističnega gibanja. F. Engels je kritiziral socialnodemokratično fe-deracijo zaradi dogmatizma in sekta-štva, zaradi odtrganosti od množič-nega delavskega gibanja v Angliji in spregledovanja njegovih posebnosti. Leta 1907 seje socialnodemokiatič-na federacija preimenovala v social-nodemokratično partijo; ta je leta 1911 skupaj z levičarskimi dejavniki neodvisne delavske partije ustano-vila britansko socialistično partijo; v letu 1920 je ta partija skupaj s so-cialistično skupino enotnosti odigra-la pogjavitno vlogo v oblikovanju komunistične partrje Velike Brita-nije. Neodvisna delavska partija Angli-je (Independent Labour Party — re-formistična oiganizacija, ki so jo ustanovili voditelji ,,novih trade unionov" leta 1893, ko je oživel stavkovni boj in ko se je okrepilo gibanje za neodvisnost delavskega razreda Anglije od buržoazruh straiJc/VNDŽA so vstopili člani ,,novih trade unionov" in številnih starih sindikatov, predstavniki izobraženstva in drobne buržoazije, ki so bili pod vplivom fabiancev. Partijo je vodil Keir Hardy. V svoj program je partija zapisala boj za kolektivno last vseh proizvajalnih sredstev, delitve in menjave, za uvedbo osemurnega delavnika, za prepoved otroškega dela, za uvedbo socialnega zavarovanja in prispevkov za brezposelnost. NDPA je že prav na začetku svo-jega obstoja zavzela buržoazno-re-formistična stališča in je posvečala poglavitno pozornost parlamentarni obliki boja in parlamentainemu spo-razumevanju z liberalno partijo. Ko je Lenin označeval neodvisno delav-sko partijo, je pisal, dagre ,,v resnici za oportunistično stranko, ki je ztnerom odvisna od buržoazije", da je ,,neodvisna" samo od socializma, zelo pa je odvisna od liberalizma (Dela, 4. izdaja, 29. zvezek, str. 456; 18. zvezek, str. 331). 25 Integralist - pripadnik ,,integral-nega" (celovitega) socializma, uiači-ce drobnobuižoaznega socializma. Voditelj integralistov je bil Enrico Feiri. To je bila centristična smer v italijanski socialistični stranki; inte-gralisti so se v 90. letih bojevali v številnih vprašanjih zoper reformi-ste, ki so bili ;na skrajnih oportuni-stičnih pozicgah in so sodelovali z reakcionarno buržoazijo. 26 ,,Revolucionarni sindikalizem" — drobnoburžoazna, napol anarhistič-na smer, ki se je pojavila v delav-skem gjbanju številnih zahodno-evropskih držav konec XIX. stoletja. Sindikalisti so zanikali nujnost političnega boja delavskega razreda, vodilno vlogo partije in diktature Eroletariata. Bili so prepričani, da ihko sindikati z organiziranjem splošne stavke delavcev brez revolu-cije zrušijo kapitalizem in prevza-mejo upravljanje proizvodnje. Lenin je opozarjal, da ,je bil revolucionar-ni sindikalizem v mnogih deželah neposredni in neizogibni nasledek oportunizma, reformizma in parla-mentarnega kretenizma" (Dela,-5. izdaja, 16. zvezek, str. 188-1 Wj). - li ^ TRIBUNA - ŠTUDENTSKI LIST TRG OSVOBODITVE 1/11, sote 86. tolefon: 21-280 61000 LJUB UANA Izdajatelj: Univerzitetna konferenca Zveza •ocialistične mladine Slovenije, Ljubljana, Trg osvobodrtve 1 /11 Uradne ure: Vsak delavnik od 10. do 13. ure Začasno vlogo izdajateljskega sveta opravlja UK ZSMS - Ljubljana. Priprava za tisk: Dnevnik, BEP; t»k: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. UREDNIŠTVO: Gtavni in v. d. odgovornega uredni- ka: Srečo Zaic. Bavčar Igor (Univerza), Erjavac A« (Kultura), Kirn Srečo (TeorHa). Belak Vesna (Lektoriranje) Ante Goran Cala (li-kovna in tehnična oprema) Redni javni sestanki uredništva so ob petkih od 11. ure dalje. Naročnina* ceioletna za dijake in §tud«»nte je 50 din, za druge 75 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Številka žiro računa: 50101-678-47303, z obveznim pripisom Za Tribuno. Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu §t. 421 -1 /70 od 22. januarja 1973. KAKO ZLOŽIŠ SREDNJE STRANI V MEHIKO Nl POTOVAL S. Zajc Gtej vse se kot krik vedno znova začne na zamaščenem preddverju poljuba kot iz grobnice srca se privleče in mirno kot roka ki boža bolnika ob kamnu stolpa zdrsi in zadrži kepo krvi na stopnišču izbruha. Upira se mi kakor otroku jed: iz dneva v dan enaka in obupna: med pesniki razneženimi z obzorji bleščečega parketa naj bi umiral v gubah starega soneta še starejšega sveta. Skrit v skledi za omaro bi lizal steno marmelade in v obupu trgal verze z gredic eksotičnih dišav med vedno umirjenimi nikamor hitečimi. Hvala! Kakor pes čuvaj ob tabornem ognju velikih in mišičastih mož tepih in slokih žena bom iskal novo besedo kot ruda ki išče lopato rudarja globoko pod ulicami jo bom izpraskal kot z nožem izpraskaš zapestje ,,Nič več nisem z nežnostjo senilnežev rtačet" in sredi bojnih čet bom z glasom ošabno deklino razparal in jo napolnil s travo novega sveta. na obali kruha Pred tem: dežujejo prstani iz črnih las \z zasanjamh zidnih parol: murales, mah iz oči rojena glasba godba na medeninastih ustnicah iz rokavov prilezejo pozdravi in zlate ribice ranjene do obrvi strahu na pampah v somraku predmestja žgejo peoni solitrne čarodeje visoko v nebo se v jatah oblačtjo uročene vsebine krvi in prestrašenih čisto in enostavno bivanje za dež in žerjavico za tujega angela z domačim pogledom. Med tem: nikelj in kadmij, navdih popotnih na vodometih. Generali iz embrijev priplavajo po škrgi reke navzgor, kamor ni sonca v gtežnjih. Mepretrgoma dežuje sedem dni in sedem noči na trg, kjer so skopili obešenca, prodajalca otroških igrač iz gozdnega korena iz kačje služi in ptičjih kožic za vzletanje. Smrt smrti: reptili z odtisom v glini bodo poskusili vzletati do sonca. Sedem dni in sedem noči nepretrgoma dežuje. Generali z rdečo bočno črto plavajo po piščali reke navzdol: v plemenitih rokah stiskajo. vreče slepih, vreče nemih in vreče gluhih. V belih vrečah solitra, zmletega žvepla in oglje; da ne bo več videl njenih bridkih las, da ne bo več slišal njenih kač-Jih nog, ne bo več spregovoril njenih sladkih vjž — kositrni žolnir na prirezanih gozdovih, kjer menihi v zvonikih iz mo-litev skopo režejo čas in sladkor. Sedem noči in sedem dni pada na dežnike \z črnega fraka, na dežnike v parih iz pomladnega dišanja in poletne sopare, ne dežnik ontologa v brkth in ministra v črni eleganci desne galoše. Na sodnika z urejeno plešo. Po modi: na deželo srečnih. Sedem dni dela dež luknje v dežnike, kjer so na trgu skopili obešenca, prodajalca otroških igrač, ogledal, vrtiljakov in plišastih zmajev iz praproti. Most zmajev, kjer devica ne ve kam s svojo nedolžnostjo. Nekaj praska v zid, brez prave moči. Rafal? Po tem: v pepelu priseg tli oko ki so jo zažgali v lase, čarovnico ki jim je zavdala zajce z rumenimi ušesi koruze rdeč domino čez rame tesnoba ne od tu in ne od tam med cvetovi krompirja iz zenic *y voščena ko^st lesena vreča kovinska prst ko pjjde mižar^ naj spi dolgo noč v deskah s pogorja rud in ko prid^e "^t^v^ naj pove kaj videl in slišalr\ o niklju plavalcih in dežnih luknjah naj pove in žapiše v knjigo od ust do ust: erazem Ny \ tvoja votlina je tesna iz strahu in mokra \z mesečine kakor materrvica. Zato so otroci kakor prod in janež, s pelinovo sončnico radostni pevci teh ta žalostnih. NOVISVET Pod pragom zavesti: zablodele copate aleksandra velikega svileni baldahini šentjernejske noči bliski padajoče bastije zlate hostije na verižicah iz kosti svetnic o norost moje ure z mačjimi očesci o blaznost mojega konja, nilske pošasti kako z mrakorn hazardira za levo uho za polovico pijuč za vid za tekilo moje Ijubice pod pragom zavesti druge podobnosti: plašč nevidnosti čepica kentavra oko kikiopa na nebu glasovi preroka iz prejšnega stoletja morska solata kresana v obok tišine odisejeva smer oj kalipso stoglava lira glava miloške venere z bradavicami tople bolečine s prasko topega sovraštva srednjeveški misteriji zlizani v bakrorez /oameriška menheten bakrena barka gusarjev bok kjer zajtrkujejo čopaste može in iepe žene z žitnimi polji si krasijo obraz pred ogledali o amerika zadušeni jazz okamenela plesna f igura pesem pristaniških nosačev lakiranih v mrak lakiranih v pozo da pregibajo kamen na rarni iz črne soli iz bele soli pazduh prevročih za smrt premrzlih za krik pod pragom zavesti pod kožo jezera leži ki hodi z vetrom ki se plodi z divjimi konji ki jezdi ogenj in požira mraz: ena roka v krvi skorje, druga v soncu. Moka. kjer so pokrili vodnjake z vodami jesenskih pogrebcev Prihaja iz carstva zlatih copat obrestnega kralja kjer je pozabil svoje ime na ograji iz vlečenega testa kozjih dojk na prislonu iz mehkega mesa njenih zromanih nog lopni jo čez rit krinolino naj strohni še senca odriva še ta valček še ta ples glasnik beži na debeli mezgi izpod las mu mezi mezga soli hop h°P pop metafora za življenje in smrt: SPUSTITE LESTENCE NA POL KOPJA ogrlica skovana v kovnici zadrege poezija: ne nosite čaja ob petih, prosim skozi vrata prihajajo in odhajajo nori lectovi vozniki spogledljivka v očeh salona, Saloma pocestna senca v penasti obali rjuh: pesek kremenov kruh popotnih knjige do obzorja angelskih zidov okovane z zlatarjevim očesom. Naj te kujem v telo kovine v akvarij ulice z imenom prednikov v spolu sovraštva povzdignjena v bivanje padlih devica za vse nepotešene pomladi sužnjev. MOKA. Zapečena skorja pomazana z jodom samotnih stepnih konj. MANIFEST Zdravniki, prinesitejdistir za staro gospo ne moremo več trpetinjenega trpljenja prenažrta svilenih nogavic in marcipana kakor stara in zapuščena kurba umira za vodo ki priteka in odteka v jezero in iz jezera. V njenih očeh smo umrli prestole in če pride kak prerok bo to navaden berač nevreden da ga pokonča muha. V njenih ušesih začetih z likom na glavo obrnjenega zarodka požvižgavajo salonarji na suhih nožicah sonete za mijo in kujejo kobalt v zvenenje. Le komu je kdaj za mijo ki se drugemu kaže za težko kovino ki sarao prste umaže: s tinto. Vaši lasje vaša polt in vaš popek so nas dolgo metali na f into: da je zlato in je sveto. V vaših očeh smo razbili svetinjo s predrznostjo paglavca in zanosom raziskovalca. Brez bontona smo, ko je bila vaša pogrebna rjuha še suha, verjeli v mikroskope in tehniko strojev in trušč revolucije postal je čez noč simfonija. Zdravniki: ne nosite klistirja le dobro dozo uspavala nai zaspi ki nas je usplvala. ZAZNAMEK: čeprav sta bili brez spoštovanja in v rojih raznih bogov ste spustili tudi mušico: prolet kult, bomo dostojno branili vaš spomin kot v muzeju ohranijoprastaro ribo, kos oblačila ali zarjavelo orožje. V syoje legije bomo vpoklicali čisto druge besede: kot ogenj in kri in revolucija in Ijubili drznost močneje od sebe. Ne mislite, da mrzimo take kot Ijube- zen, čutnost in veter čez polje: tudi to se zaseje. Le tiste skrivne salone za obrite in dišeče: čakalnice sedanje in bo- doče elite. Naš poligon je oktobrska uiica in naš ritem prepoten korak k» diši po krvi stepnih konj. Našstavek: VEC STRASTI IN MANJ ESTETIKE.* (To je rekel že V. E. Meierhold.) WALTER BENJAMIN (1892-1940) je nemški marksist (socio-log, zgodovinar, filozof), ena od najmarkantnejših marksističnih figur tega stoletja. Žid, zaradi svojega militantnega komunizma osovražen pri gospodarjih VVeimarske republike, žrtev nacizma, napravil samomor na francosko-španski me/i, ko mu je španska* policija zagrozila, da ga bo predala Gestapu. Predhodnik in ne-odvisni sode/avec pri frankfurtskem krogu, Brechtov prijatelj. Adorno je pozneje organiziral izdajanje njegovih zbranih del. Le-ta so izila pri Suhrkamp Verlag, doslej deli I, II, III in IV. VJugosla-w/7 izbor tekstov pri Razlogu, Zagreb — Uz kritiku sile in pri No-litu, v zbirki SazdvežČa, Eseji. Prevedeni tekst je del prvega poglavja knjige Charles Baude-kire: Lirični pesnik v obdobju visokega kapitalizma (po angl. izdaji ,,Charles Baudelaire: A lyric Poet in the Era 6f High Capitalism, New Left Books, London, 1973,). Ta študija je najvišja točka nje-gove ustvarjalnosti. Sprvaje imel namen monumentalnega projekta, toda ostalo je pri svojevrstnem kolažu, opisu, analizi. Ob številnih tpekulativnih ter pozitivističnih interpretacijah Baudelaireja je to osnovno delo materialističnega razumevan/a tega pesnika dobe vi-tokega kapitalizma, vsekakor pa radikalna kritika ozkosrčnih< buržoaznih in dogmatskih interpretacijmS svojopreciznostjo* ter doslednost/o je to delo idealno merilo za čvekanja naših kompara-tivistov, ki so zaljubljeni v lastne pol-filozofije in njihove patetične konstrvkcije, za katerimise skriva bistveni odpor do literature. Une capitale n'est pas absolument necessaire a 1'homme (Senancour) boheme Boheme se pojavlja v odkritem kontekstu Marxovih spisov. Vanjo vključuje profesionalne zarotnike, s katerimi se je ukvarjal v svojih podrobnih pripombah na spomine policijskega agenta de la Hoddeja, objavljenih v Neve Rheinische Zeitung 1850. Doumeti Baudelairovo fiziognomijo pomeni govoriti o odkriti sličnosti s tem političnim tipom. Marx očrtuje ta tip tako: ,,Razvoj proletarskega zarotništva je proizvedel potrebo po delitvi dela. Njegovi člani so bili deljeni na občasne zarotnike, conspirateurs cfoccasion, t.j., delavce, ki so opravljali zarotništva samo kot dodatek k svojim zaposlitvam, ki so se samo udeleževali srečanj in so se bili priprav-Ijeni pojaviti na zborovanju na ukaz vodje, in na profesionalne zarotnike, ki so posvetili vso svojo aktivnost zarotništvu in ga na-pravili za življenje... Socialni položaj tega razreda je pogojeval n\eqov celoten značaj . . . Njihova negotova eksistenca, ki je v po-sebnih primerih bila bolj odvisna od priložnosti kot od lastne dejav-nosti, njihovo neredno življenje, katerega edine trdne postaje so bile pivnice vinotočev — zbiralnice zarotnikov — in njihovo neogib-no poznanstvo z vsemi vrstami dvomljivih Ijudi, jih postavljajo v tistosfero življenja, ki ga v Parizu imenujejo la boheme. 1) Mimogrede naj pripomnimo, da je Napoleon III začel svoj dvig v miljeju, ki je povezan s prej opisanim. Kot vemo, je bilo eno od orodij njegovega predsedniškega obdobja Družba desetega de-cembra, katere kadri so po Marxu podprti ,,z vso" ne določeno, dezintegrirano in omahujočo množico, ki jo Francozi imenujejo la boheme. 2) V svojem cesarjevanju je Napoleon nadaljeval svoje zarotniške navade. Presenetljivi razglasi in skrivnostnost, nenadni premiki in dvoumna ironija so bili del raison d'etat Drugega impe-rija. Iste sledove lahko najdemo vBaudelairovih teoretičnih spisih. Svoj ,,Salon de 1846" je posvetil ,,buržujem"; pojavlja se kot nji-hov advokat in njegov stil ni tak kot pri advocatus diaboli. Kasneje, na primer, je v psovkah proti šoli bon sens napadel ,,honnetebo-urgeoise in notarja, osebo, ki jo respektira takšna ženska, v stilu najbolj pobesnelega bohemien. 3) Okoli leta 1850 je proglasil, da umetnost ne more biti ločena od koristnosti; nekaj let za tem je branil 1'art pour l'art. Pri vsem tem se je ukvarjal s pripravljanjem svojepublike na to nič bolj, kot Napoleon III, ko je prešel skoraj čez noč za parlamentovim hrbtom od zaščitnih tarif na svobodno trgovino. Ti sledovi pa vsekakor pojasnjujejo, kako da je uradna kritika, predvsem Jules Lemaitre, dojela tako malo teoretske energije, ki jovsebujeBaudelairova proza. Marks je nadaljeval svoj opis conspirateurs de profession tako: ,,Edini pogoj revolucije je zanje adekvatna organizacija njihove konspiracije.. . Oklepajo se izumov, ki naj bi prikazali revolucio-narne čudeže: ognjene bombe, rušilne naprave z magičnimi učinki, nerede, ki naj bi bili bolj čudežni in presenetljivi bolj koje iracio-nalna njihova osnova. Ukvarjajoč se s takimi projekti niso imeli nobenega drugega cilja kot takojšnje strmoglavljenje obstoječe vlade in globoko so prezirali bolj teoretično prosvetlitev delavcev kot tudi njihove razredne interese. Odtod njihova jeza — ne prole-tarska, ampak plebejska — na habits noirs (črne plašče), bolj ali manj izobražene Ijudi, ki predstavljajo tisto stran gibanja in od katerih ne morejo nikoli postati neodvisni, dokler so le-ti uradni predstavniki stranke." 4) Baudelairejevipolitični vpogledi ne gredo .vosnovi nikoli onstran vpogledov poklicnih zarotnikov. Kadar po-udarja svoje simpatije do klerikalne reakcije ali do revolucije 1848, ostaja njihov izraz presenetljiv in njihova osnova krhka. Slika, v kakršni se je pokazat v februarskih dneh — vihteč puško na nekem pariškem uličnem ogiu, vpijoč ,,Dol z generalom Aupickom!" (njegovim lastnim očimom) — je ustrezen primer. V vsakem pri-meru bi lahko prevzel Flaubertovo stališče, ,,Od vse politike ra-zumem samo eno stvar: upor." Potem bi lahko bilo razumljivo v smislu zadnjega odstavka v beležki, ki je prišla do nas skupaj z njegovimi črticami o Belgiji: ,,Pravim ,Naj živi revolucija!' kot bi rekel ,Naj živi destrukcija! Naj živi pokoritev! Naj živi kaznovanje! Naj živi smrtl' Bil bi srečen ne le kot žrtev; ne bi mi bilo niti tako nevšečno igrati obešenca - enako kot čutiti revolucijo z obeh strani! Vsi imamo repubtikanski duh v naši krvi, kot imamo sifilis v naših kosteh; okuženi smo z demokracijo in sif ilisom." 5) Baudelaire izraža, tako bi lahko rekli, metafiziko provokatorja. V Belgiji, kjer je napisal to beležko, so ga imeli za francoskega policijskega vohuna. Pravzaprav bi se nam taka montaža težko zdela čudna; 20. decembra 1854 je Baudelaire pisal svoji materi glede literarnih štipendij policije: ,,Moje ime se ne bo nikoli po-javilo v njihovih sramotnih registrih." 6) Težko da bi pridobila Baudelaireju takšno reputacijo v Belgiji samo sovražnost, ki jo je pokazal do Hugoja, izgnanega v Franciji, toda odobravanega v Belgiji. Njegova uničujoča ironija je prispevala k tem govoricam; mogoče je užival v tem, da jih je razširil sam. Semena culte de la blague, ki se ponovno pojavljajo pri Georgesu Sorelu in ki so po-stale integralni del fašistične propagande, lahko najprej najdemo v Baudelairu. Duh, v katerem je Celine napisal svoje Bagatelles pour un massacre, in sam naslov vodita direktno do dnevnika, ki ga je vodil Baudelaire: ,,Za uničenje židovske rase bi lahko bila organi-zirana lepa zarota." 7) Blankist Rigault, ki je svojb zarotniško ka-riero končal kot policijski šef Pariške komune, je zgleda, imel isti mračni humor, tolikokrat omenjen v dokumentih o Baudelaireju. V Hommes de la revolution de 1871 beremo, da je bil »Rigault navkljub veliki hladnokrvnosti nespremenljivo divji šaljivec. Bilo je to del njega prav tako kot fanatizem." 8) Tudi teroristična fanta-zija, na katero je Marks najetel med conspirateurs, je imela svojega dvojnika v Baudelaireju. ,,Če bom kdajkoli znova pridobil moč in energijo, ki sem ju imel ob nekaterih primerih," je pisal svoji materi 23. decembra 1865, ,,bom dal duška svoji jezi vgrozljivih knjigah. Želim dvigniti vse človeštvo zoper sebe. Užitek, ki bi mi ga to dalo, bi me potolažil za vse." 10) Ta odrinjeni strah — la rogne — je bilo čustvo, ki je pol stoletja bojev na barikadi prehranjevalo pariške profesionalne zarotnike. ,,Oni so," piše Marx o teh zarotnikih," postavili prve barikade in jim poveljevali." 10) Barikada je bila resnično v središču zarotni-škega gibanja. Na svoji strani je imela revolucionarno tradicijo. Med Julijsko revolucijo je bilo mesto posejano z več kot štiri tisoč barikadami. 11) Ko je Fourier iskal primer travail non salarie mais passionne, ni našel nič, kar je bilo bolj resnega od grajenja barikad. V svojih Les Miserables je dal Hugo impresivno sliko teh barikad, medtefn ko je preziral Ijudi, ki so jih nastanjali. ,,Vsepovsod je bila na straži nevidna policija upora. Zagotavljala je red — to je, noč . . . Oči, ki bi lahko gledale na te silovite sence od zgoraj, bi naletele sem in tja na nedoločljiv žar, ki je razkrival zlomljene, neredne obrise, profile čudnih konstrukcij. V teh ruševinah se je gibalo nekaj, kar je spominjalo na luči. Na teh mestih so stale barikade." 12) V fragmentarnem f,Naslovilu Parizu", ki naj bi zaključevalo Fleurs du mal, se Baudelaire ne poslavlja od mesta brez evociranja njegovih barikad; spominja se njegovih ,,magičnih kock, ki so se dvignile, da bi oblikovale trdnjave." 13) Ti kamni, bodimo gotovi, so ,,magični", ker Baudelairejeva pesem ne pravi ničesar o rokah, ki so jih dale v gibanje. Toda sam ta patos je mogoče dolgoval blankizmu, zakaj blankist Tridon je vzklikal v istem razpoloženju: „0 moč, kraljica barikad, ki svetiš v blisku in neredu . .. proti tebi jetniki iztegujejo svoje okovane roke" (O force, reine des barrica-des, toi qui brille dans 1'eclair et dans 1'emeute .. . c'est verstoi que les prisinniers tendent leurs mains enchainees). 14) Na koncu Ko-mune je proletariat tipal svojo pot za barikadami, kot se vleče v svoj brlog smrtno ranjena žival. Dejstvo, da deJavci, ki so bili na-vajeni barikadnega bojevanja, niso želeli odprte bitke, ki je bila namenjena blokadi Thiersove poti, je bilo deloma krivo za poraz. Kot piše sedanji zgodovinar Komune, so ti deiavci ,,imeli raje bitko v njihovi lastni četrti kot pa srečanje na odprtem polju . . .in če je do nje že moralo priti, so raje umirali za barikadami, zgrajenimi iz tlaka pariških cest." 15) V tistih dneh je Blanqui, najpomembnejši rned vodji pariških barikad, sedel v svoji zadnji ječi, Fort du Taureau. V njem in njegovih sodelavcih je Marx videl v svojem pregledu Junijske re-volucije ,,resnične vodje proletarske stranke". 16) Skoraj ne-mogoče je preceniti revolucionarni prestiž, ki ga je imel v tistem času Blanqui in ki se je ohranil vse do njegove smrti. Pred Leninom ni bilo nikogar s čistejšim profilom v proletariatu. Njegove poteze so bile vgravirane v Baudelairovem umu. Obstaja risba, ki nosi podobnosti Blanquijeve glave poleg drugih improviziranih risb. Pojmi, katere uporablja Marx pri očrtovanju konspiratorskega miljeja v Parizu, jasno poudarjajo Blanquijevo ambivalentno po-zicijo v njem. So dobri razlogi, da vidimo tradicionalno Blanquija kot pučista. V tem pogledu je tip politika, ki kot je podal Marx, smatra za svojo nalogo ,,anticipirati revolucionarni razvojni proces, da bi ga umetno pripel[al do konca, in improvizirati revolucijo brez pogojev zanjo." 17) Ce pa na drugi strani kdo nasprotuje v tej nameri obstoječemu opisu Blanquija, se zdi, da spominja na pred-stavnika habits noirs, ki so bili osovraženi tekmeci poklicnih zarot-nikov. Neki očividec je dal naslednji opis Banquijevega Club des Halles: ,,Če želite dobiti ustrezno predstavo prvega vtisa Blanqijevega revolucionarnega kluba v primerjavi z dvema kluboma, ki ju je imela Stranka reda takrat, si lahko predstavite avdienco Comedie Francaise na dan, ko igrajo Racina in Coneilla, poleg gruče, ki napolnjuje cirkus, v katerem akrobati prikazujejo vratolomne spretnosti. Eden je bil v kapeli, ki je bila posvečena ortodoksnim ritualom zarotništva. Vrata so bila odprta vsem, toda samo poučeni so se vračali. Po utrudljivi procesiji tajno vpelja-nih . .. se je dvignil duhovnik tega prostora.Napovedal je, da bo dal resume pritožb svojih klientov, Ijudi, ki jih je predstavljalo pol ducata domišljavih in razdraženih tepcev, ki jih je bil pravkar slišal. V resnici pa je dal analizo situacije. Njegova zunanjost je bila od-lična, njegova obleka je bila brezhibna. Imel je fino oblikovano glavo in njegov izraz na obrazu je bil miren. Samo divje bliskanje oči je včasih napovedovalo težavo; imel je ozke, male in prodorne oči, ki so ponavadi gledale bolj prijazno kot trdo. Njegov govor je bil odmerjen, očetovski in odličen - takoj za oratorskim stilom Thiersa, zadnjega deklamatorja, ki sem ga slišal." 18) V tej oceni se pojavlja Blanqui kot doktrinar. Signalement (opis) habit velja do zadnjih podrobnosti. Bilo je dobro znano, da je imel ,,starec" na-vado nositi med predavanjem črne rokavice. 19) Toda merjena resnost in nedoumnost, ki sta bili del Blanquijevega make-upa, se pojavljata različno v luči, v katero ju postavlja Marxovo stališče. ,,Oni so," tako piše o teh profesionalnih zarotnikih, ,,alkimisti revolucije in polno delijo dezintegracijo idej, ozkosti in obsesijo zgodnejših alkimistov." 30) To skoraj avtomatično rezultira v Baudelairejevi sliki: enigmatična snov alegorije na eni in skrivnost zarotnika na drugi strani. Kot lahko pričakujemo, daje Marx odklonilne pripombe o pivni-cah, v katerih so se nižji zarotniki počutili doma. Izparine, ki so se tam ustalile, so bile Baudelaireju znane. V njih je razvil veliko pesem z naslovom ,,Le Vin des chiffoniers." (Cunjarsko vino/- nien nastanek lahko postavimo v sredino stoletja. V tem času sob mo-tivih, ki se pojavljajo v tej pesmi, razpravljali javno. Ena od razprav-Ijanih stvari je bil davek na vino. Ustavna skupščina republike je obljubila njegovo ukinitev, ista obljuba kot leta 1830. V svojih Razrednih bojih v Franciji je Marx prikazal, kako je zahteva po ukinitvi tega davka s strani mestnega proletariata sovpadla z zahte-vo kmetov. Davek je bil enako visok za vina dnevne potrošnje in za najboljša vina, in je zmanjšala porabo ,,s postavitvijo octrois (cari-narnice) pri vratih vseh mest, ki so imela več kot 4000 prebivalcev in ki so spremenile vsako mesto v tujo deželo z zaščitnimi tarifami proti francoskemu vinu". 21) ,,Z vinskim davkom", je pisal Marx, ,,so kmetje preskusili bouquet vlade". Toda ta davek je oškodoval mestne prebivalce in jih je prisilil, da so šli v pivnice zunaj mestnih meja v iskanje cenenega vina. Tam so razpečevali davka prosto vino, ki so ga imenovali vin de la barriere. Ce lahko verjamemo H. — A. Fregierju, šefu sektorja v policiji, so se delavci bahali s svojim veseljem nad vinom, polni ponosa in kljubovanja kot edinim užit-kom, ki jim je bil darovan. ,,Nekatere ženske si ne obotavljajo slediti svoje može do barriere (mestnih vrat) s svojimi otroki, ki so zadosti stari za delo . . Potem se začenjajo vračati domov polpijani in igrajo večjo pijanost od resnične, tako da lahko vsakdo opazi, da so ga popili kar precej. Včasih otroci sledijo zgledu staršev." 22) ,,Ena stvar je gotova," piše tedanji opazovalec. ,,Vino z barrieres je rešilo vladno strukturo od malo napadov." 23) Vino je odprlo razlaščenim sanjam prihodnosti maščevanje in slabo. Tako v Cunjarskem vinu: On voit un chiffonier qui vient, hochant la tete, Buttant, etse cognant aux murs comme un poete, Et, sans prendre souci des mouchards, ses su/ets. Epanche tout son coeur en glorieux projets. II prete des serments, dicte des lois sublimes, Terrasse les mechants, releve les victimes, Et, sous le firmament comme ud dais suspendu S'evivre des splendeurs de sa propre vertu.24) Opombe'v Na začetku tega rokopisa sta dva lista z naslednjimi navedbami: ,,List 1; približno devet strani manjka. Prikazuje povezavo med naraščajočo standardizacijo panške arhitekture, Kaussmannovo delo in bonapartistični despotizem. Označuje poskuse ustvaritve feuilleton s sredstvi njegove fantazmagorije, diverzija v dolgočasju mestnega življenja. List 2: Pribfižno šest strani manjka. Ta del daje kratko zgodovino razlicnih generacg boheme. Označuje boheme doree Gautierja in Nervala; boheme generacije Baudelaireja, Asselineauja, Delvauja; in, končno, zadnjo proletarizirano boheme, katere govornik je bil Jules Valles. Potem sledi kompletni tekst do konca." Redakcijska pripomba k nemški izdaji. 1. K. Marx in Friedrich Engels, recenzya iz N.R. Zeitung, v MED (Marx-Engelgels - Dela, Prosveta, Beograd, 10 del), str. 221-246, dalje Chenu-de la Hodde. Proudhon, ki se je hotei ločiti od poklicmh zarotnikov, se je občasno imenoval za ,,novega človeka — človeka, katerega stil niso barikade, temveč diskusije, človek, ki lahko sedi za isto mizo s šefom policije vsak večer in bi lahko vzel vse de la Hoddeje sveta v svoje zaupanje". Citirano v Gustav Geoffroy, L'enferme Pariz, 1897, str. 180. 2. Marx: Osemnajsti Brumaire Louisa Bonaparteja, MED XI, str. 91 — 168. Cit. 3. Charles Baudelaire, Oeuvres, izdaja Yves-Gerard Le Dantec, 2 dela, Pariz, 1931-2 (Bibliotheque de Ia Pleiade, nos 1 in 7), 2. del, str. 41S (odslej samo del in stran). 4. Marx - Engels, Chenu — de la Hodde. 5. II, 728. 6. Baudelaire, Lettres a sa mere, Paris, 1932, str. 83. 7. Il.str. 666. 8. Charles Proles, Les hommes de la revolution de 1871. Raoul Rigault. Paris, 1898, str. 9. 9. Baudelaire, Lettres a sa mere, op.cit., str. 278. 10. Marx—Engels, Chenu—de la Hodde. 11. Cf. Ajasson de Grandsagne in Maurice Plaut, Revolution de 1830. Plan des combats de Paris aux 27, 28 et 29 juillet. Paris, n.d. 12. Victor Hugo, Oeuvres completes, Edition definttive, Roman VIII: Les Miserables, Paris, 1881, str. 522. 13. 1,229. 14. Citirano v Charles Benoist, ,,Le 'mythe'de la classe ouvriere", v Revue des deux mondes, 1. marec 1914, str. 105. 1 5. Georges Laronze, Historie de la Commune de 1871, Paris 1928, s. 532 16. Marx, 18. brumaire L.B., str. 5 56. 17. Marx-Engels, Chenu-de la Hodde. 18. Poročilo J.-J. VVeissa, citirano v Gustave Geoffroy, L'enferme, Pariz, 189;;;1897, srt. 346. 19. Baudelairu so bfli všeč taki detalji. ,,Zakaj", Je pisal, ,,ne natakne^o reveži rokavice, ko gredo beračiti? Imeli bi sreco" ^II, 424). To stališce pripisuje on neimenov«ni osebi, toda nosi na sebi pecat Baudelaira. 20. Marx-Engels, Chenu—de la Hodde. 21. Marx, Razredni boji v Franciji. MED X, str. 9-90, cit. po berlinski izdaji iz leta 1895, str. 87. 22. H.—A. Eregier, Des classes dangereuses de la population dans les gTandes villes et des moyens de les rendre meilleures, Paris, 1840, vol. I, str. 86. 23. Edouard Foucaud, Paris Inventeur. Physiologie de 1'industrie francaise, Paris, 1844, str. 10. 24. I, 120. prev.MP (se bo nadaljevalo) dinamika dominacije svetovnega Kapitalizma v latinski ameriki a.g.frank Tema, ki jo bom obravnaval, se nanaša predvsem na tim. Tretji svet in znotraj tega na Latinsko Ameriko, čeprav menim, da je za razumevanje dogajanj v enem delu sveta, neobhodno potrebno po-znati in razumeti dogajanja v drugem (razvitem) deiu. Tako sve-tovna gospodarska kriza, kateri smo priča, vpliva ne samo na med-narodno delitev dela med razvitimi, temveč tudi med podrazvitimi (underdeveloped, subdesarrollados) deželami. Obstaja pospeševana kvalitativna diferenciacija podrazvitega sveta, tako da se v časopisju že govori o četrtem, petem svetu, itd. Kot primer: dežele Tretjega sveta, ki so, takoj po prejšnji krizi in povojnem razvoju doživele določen industrijski razvoj na osnovi tim. substitucije uvoza, so se do določene mere transformirale v ekonomije, ki bi se lahko imenovale prehodne ali ,,pol" perife-rične, in ki se, na osnovi brazilskega primera, imenujejo tudi subimperialistične. Te dežele sodelujejo v mednarodni delitvi dela na poseben način: ne samo kot izvozniki surovin ali izdelkov enostavne obdelave, temveč tudi z industrijskimi izdelki težke industrije in kar je še posebej pomembno, vojaške industrije. To je primer Brazilije, v kateri akumulacija kapitala že nekaj časa ne temelji več na proizvodnji potrošnih dobrin, temveč na sektorju proizvodnje sredstev za proizvodnjo, (I. oddelek v marksistični terminologiji) in ki te proizvode tudi že izvaža v druge dele sveta. Do neke mere je to tudi primer Mehike. So tudi druge prehodne ekonomije v Tretjem svetu, bolj ali manj industrializirane, ki so se poskušale vključiti v mednarodno delitev dela po sledeh brazilskega modela: tak je primer Argentine. V Argentini pa uvajanje tega modela ni uspelo, ker buržoazija ni mogla razbiti moči delavskega razreda, tako da izvoz na svetovni trg ni bil ne rentabilen ne konkurenčen. To je tudi primer Indije, kjer prav tako obstoja zelo razvit proizvodni sektor težke indu-strije, kateremu pa, kljub nameram industrijske buržoazije, ni uspelo posnemati brazilski model. Z drugimi specifičnostmi je to prav tako primer Južne Afrike in, v določenem smislu, tudi Izraela. Aspekt, ki bi ga rad poudaril in ki izstopa v prehodnih in subimperialističnih ekonomijah, je njihova vse večja specializacija v proizvodnji orožja; tukaj ne mislim na pištole ali puškomitraljeze, temveč na najtežje in najmodernejše orožje: letala, izstrelke, elektroniko. Ne gre le za proizvodnjo namenjeno domačem trgu, ampak izvozu. V Izraelu, približno polovica celotnega izvoza predstavlja izvoz vojaške opreme. So še druge dežele, ki si prizadevajo, da bi našle mesto med prehodnimi in subimperialističnimi ekonomijami, kot je na primer Iran, ki na temelju dohodkov od izvoza nafte teži k industriali-zaciji, vendar ne uvozno-substitucijskega tipa, temveč na temelju razvoja petrokemije in metalurgije (proizvodnjo jekla razvija s pomočjo najmodernejše tehnologije, z uporabo zemeljskega plina). Kot Iran, tudi druge podrazvite ekonomije Tretjega sveta težijo k večji, čeprav še vedno podrejeni, vlogi v mednarodni delitvi dela. To so nekatere dežele OPEC-a (Venezuela, Indonezija, Nigerija, Alžirija). Te dežele se na eni strani poskušajo industrializirati na osnovi lastnih surovin, na drugi pa z naložbami deviz, pridobljenih od izvoza nafte. Vendar pa ta industrializacija ni namenjena le notranjemu, ampak tudi svetovnemu trgu. Druga skupina podrazvitih ekonomij, ki se pospešeno širi, pred-vsem od začetka sedemdesetih let, se vključuje v mednarodno de-litev dela s specializacijo v proizvodnji industrijskih izdelkov za svetovni trg z uporabo in na osnovi cenene delovne sile. Ta proces se je pričel v Južni Koreji ter kasneje na Tajvanu že v začetku šestdesetih let. Začetni impulz za ta proces je bil, zaradi strateške pomembnosti obeh dežel, nedvomno politične narave. Tudi v severni Mehiki (na mejnem območju z ZDA) so se najprej obli-kovale sestavljalne tovarne in nato proizvodnja vseh vrst, ki je izkoriščala ceneno delovno silo dežele, vendar pa je bila namenjena servernoameriškim in tudi svetovnemu trgu. Kasneje se je ta oblika specializacije razvila v Hong Kongu in Singapurju, danes pa se razvija tudi v Maleziji in na Filipinih. Obstaja tudi formiranje svobodnih con, vendar ne trgovskih — kot jih poznamo že več stoletij — temveč svobodnih con industrijske proizvodnje, v katere multinacionalka plasira surovine ter sestavne dele, ki jih nato se-stavijo in izvozijo. To so delali v Južni Koreji, Tajvanu, Maleziji, danes pa se dela tudi v Kolumbiji in v skoraj vseh deželah Karibov in Srednje Amerike in še drugje — videl sem spisek 55 dežel Tretje-ga sveta — v katerih tekstilna industrija, elektronika in druge tim. delovno intenzivne panoge proizvajajo za svetovni trg. V nadaljevanju pregleda različnih oblik vključevanja dežel Tretjega sveta v mednarodno delitev dela, je treba omeniti eko-nomije, katerih osnovna forma vključevanja temelji na izvozu surovin, mineralnega ali pa kmetijskega izvora. Proizvodnja teh proizvodov za izvoz je doživela boom, k[ pa danes poprijema dru-gačno obliko kot v povojnem obdobju. Še posebej, multinacional-ke vstopajo v različne dežele nesrečno imenovanega Tretjega sveta s tim. ,,agribusinessom" in proizvapjo za svetovni trg prehrambene in industrijske kmetijske proizvode. Vključili bi radi dežele kot je Čile, ki so že dosegle določeno stopnjo industrializacije na osnovi substitucije uvoza in ki se sedaj dezindustrializirajo, rekel bi na-menoma, da bi se ponovno specializirale v proizvodnji surovin. Čilska hunta daje prednost izvozu surovin, oziroma restrukturi-ranju gospodarstva, da bi ta izvoz dosegla: v določeni meri ji je tudi že uspelo. Čeprav je tudi Čile ustanovil proste cone za industrijsko proizvodnjo, do sedaj še nihče ni investiral v proizvodnjo za izvoz, tako da v pomanjkanju notranjega trga že obstoječa industrija usmerja svoje izdelke navzven. POSEBEJZATRIBUNO Podoben je primer Argentine, kjer izvajajo podobno politiko kot v Čilu; se pravi vračanje, po več kot štiridesetih letih substi-tucije uvoza, k politiki oziroma ekonomskemu in političnemu modelu iz obdobja pred krizo tridesetih let, ko je v Argentini prevladoval izključno izvoz surovin (govedina in pšenica). Vendar pa se v Argentini prepletata dva fenomena: eden je vključitev v tok povečanja izvoza na svetovni nivo in drugi je poskus discipliniranja delavskega razreda — kar ni uspelo z drugimi metodami - z ustvar-janjem visoke stopnje brezposelnosti, ki naj bi razbila politično moč tega razreda. Ko bodo to dosegli, če seveda bodo dosegli, potem bi se morda Argentina vključila v mednarodno delitev dela kot izvoznik industrijskih proizvodov, česar trenutno ne more, ker ima predrago delovno silo in ker nobenemu pri zdravi pameti ne bi padlo na misel investirati v izvoz industrijskih izdelkov pri sedanjih pogojih v Argentini (česar tudi ne delajo v Čilu). V zadnjo kategorijo podrazvitih ekonomij, ki bi jo rad omenil, sodijo tiste, za katere lahko rečemo, da nimajo skoraj nobenega pomena v mednarodni delitvi dela. Najbolj se kot primer navaja Bangladeš, čeprav bi lahko dodali še druga območja južne Azije, kakor tudi velika področja Indije in drugih prehodnih subimperiali-stičnih dežel, kot je na primer severovzhod Brazilije. Te dežele prisiljujejo, da sprejmejo politiko tim. ,,rešilnega čolna", če j rešilni čoln že poln, vstopijo pa še drugi, se čoln potopi in vsi utonejo; zato je bolje, da se pusti tiste, ki še niso v čolnu, da utonejo, da bi se lahko rešili tisti, ki so že v čolnu. ,,Bolje, da jih utone nekaj, kot pa vsi" je argument, ki se uporablja za ideološko opravičevanje zapustitve prebivalstva, ki trenutno ne more imet nobenega pomena v mednarodni delitvi dela: prepustiti jih, da dobesedno utonejo v boleznih, vojnah, itd. Ni slučajno, da st bolezen ponovno širi na mnogih področjih južne Azije. V Indiji se na primer malarija, ki je v letih po vojni že bila pod kontrolo, ponovno širi. Dobimo vtis, da obstaja politika, ki načrtno dopušča, da vsa ta Ijudstva ,,utonejo". Poskusil sem dati kratek prikaz procesa diferenciacije, ki se odvija v imenovanem Tretjem svetu. Sedaj pa, ko je ta diferenci-acija že prikazana, bi rad izdvojil skupne značilnosti, ki se znotraj te diferenciacije danes ohranjajo. Poleg politike ,,zategovanja pasu", ki jo kapital vsiljuje v me-tropolah, da bi si zvišal profitno stopnjo in tako pospešil investi-ranje, so tudi podrazvite dežele poklicane, da prispevajo k temu cilju z večjim prispevanjem presežne vrednosti na osnovi večje eksploatacije, a še posebej, supereksploatacije. Na ekonomskem planu se ta zahteva manifestira v prvi vrsti v krizi plačilnih bilanc, kakor tudi v povečanju in intenziviranju mer ,,zategovanja pasu" eksploatacije in represije namenjenih zajezitvi omenjene krize. N političnem planu kriza akumulacije vodi v zaostritev razrednega boja in boja za nacionalno osvoboditev, ki je v nekaterih delih sveta dosegel pomembne uspehe, kot v Indokini, ali bolj relativno, v Angoli in Mozambiku in morda, čeprav bolj dvomljivo, pravzaprav vsak dan bolj dvomljivo, v Etiopiji, itd. Vendar pa so, do sedaj, ti primeri bolj izjema kot pa pravilo. Pravilo v Tretjem svetu je, v tem trenutku, preobrat na reakcionarno in represivno desnico. Važen, rekel bi osnoven vzrok zaostritve razrednega boja, je svetovna ekonomska kriza in spremembe v mednarodni delitvi dela, ki sem jih že prej omenil. Te spremembe na svetovni ravni in ta proces diferenciacije, gledan s perspektive Tretjega sveta, izgleda kot kampanja za pospeševanje in intenzifikacijo izvoza: sredstev za proizvodnjo (kapitalne dobrine) iz prehodnih subimperialističnih dežel (Bra-zilija, na primer, izvaža Volksvvagnove motorje v ZDA); industrij skih proizvodov iz ekonomij tipa Južne Koreje, Tajvana, Hong Konga, Malezije; in kmetijskih proizvodov oziroma surovin iz drugih dežel. Pospeševanje izvoza opravičujejo z obstojem plačilnobilančnih težav, katere je treba reševati s pomočjo povečevanja izvoza. Prav tako pa se opravičuje z argumentom, da proizvodnja za izvoz vodi k industrializaciji, povečevanju tehničnih kapacitet, itd. Kriza plačilnih bilanc je resda očitna, vendar pa je zanimivo dejstvo, da smo priča najakutnejšim krizam ravno v tistih podrazvi tih deželah, ki so se odločile za politiko pospeševanja izvoza. Ta politika ne rešuje problema plačilne bilance, temveč ravno nasprot no, specializacija v proizvodnji za izvoz industrijskih izdelkov zahteva še večje povečanje uvoza delov, surovin, tehnologije, itd., ki so potrebni za realizacijo izvoznega proizvoda. Ta politika se jasno razločuje od politike substitucije uvoza, čeprav je tudi v tem primeru prihajalo do substitucije enega proiz-voda z drugim (tako se je uvoz tekstila substituiral z uvozom po-trebnih strojev za proizvodnjo tekstila); vendar pa je proizvedeni tekstil bil namenjen prodaji na notranjem trgu, kar je zahtevalo določeno efektivno povpraševanje in v ta namen določeno distri-bucijo narodnega dohodka, ki bi omogočala, da bi proizvajalci industrijskih proizvodov del teh tudi sami kupovali. To je dalo ekonomsko osnovo za politične zveze nacionalno-populističnega tipa (znanim kot Peronizem, Cardenizem, Vargaizem, itd.) med buržoazijo, malo buržoazijo in delom organiziranega delavskega gibanja. Politika pospeševanja izvoza pa deluje ravno obratno, ker ko se proizvaja za izvoz, ne pa za notranji trg, efektivno povpraše-vanje nima nobenega pomena; edini interes obstaja za zunanjim povpraševanjem in edino, kar je pomembno, so stroški proizvodnje. Očitno je, da morajo ti stroški proizvodnje biti kar se da nizki. Med podrazvitimi deželami obstaja konkurenca za zniževanje stroškov proizvodnje z namenom, da se nastopa na svetovnem trgu pod boljšimi pogoji. To povzroča politiko zniževanja mezd in pove-čanja eksploatacije, sedaj v okviru drugačne politične zveze, znotraL katere del monopolistične buržoazije, integriran z med-narodnim kapitalom, proizvaja vedno bolj za zunanji trg, brez raz-vijanja kapitala, ki bi detal za domači trg — ali pa z njegovo elimi-nacijo (kot je slučaj v čilu), predvsem pa na osnovi supereksploata-cije delovne sile. Dalje ne obstaja ekonomska osnova za nacionalno-populistične zveze, ki so obstajala v času substitucije uvoza, ampak je, za razliko, potreba po zatiranju delavskega razreda in tudi dela same buržoazije. Supereksploatacija poprijema različne oblike. Prvič v tem, da mezda, ki jo dobi delavec od kapitala, ne omogoča reprodukcijo delovne sile in da se ta reprodukcija odvija v tim. nekapitalističnem sektorju. Delovna sila se vključuje v proces akumulacije na klasičen način — z emigracijo, kot je bil primer Južne Afrike ter v dolo-čenem smislu, tudi primer Evrope: emigracija španskih, italijanskih in drugih delavcev v centratne ekonomije. Gre za delavce, ki so lahko izgnani, kadar to zahteva konjunkturni ciklus ali pa odpušče-ni, če ne proizvajajo dovolj. V gospodarstvih, kot so Južna Koreja, Hong Kong idr., posebno pa še v svobodnih produkcijskih conah, v katerih prihaja do specializacije v proizvodnji tekstila in elektronike, so nosilci dela ženske s podeželja v starosti 14 do 24 let, ki so, po kratkem obdobju dela, ponovno ločene od produkcijskega procesa. Do supereksploatacije prihaja tudi z intenzifikacijo delovnega procesa na temelju ekstremno dolgega delovnega časa. V Nemčiji, na primer, je letno povprečje 1.700 do 1.880 delovnih ur; v Južni Koreji 2.800, v Maleziji 2.500, itd. Vendar bi rad poudaril, da je 2.800 ur v Južni Koreji povprečje. Pogosto se dogaja, da delavci delajo tudi po 60, 70 in celo 84 ur na teden, torej 12 ur na dan, sedem dni v tednu, dokler ne umrejo ali pa izgubijo sposobnost za delo. Takrat se jih pač odpusti in nadomesti se jih z drugimi, ki so sposobni delati v zahtevanm ritmu. Na drugi strani pa prihaja do intenzif ikacije v ožjem pomenu: na uro je treba proizvesti več. Očiten pokazatelj oziroma sestavni del supereksploatacije je povečano število nesreč pri delu. V Brazitiji, na primer, je leta 1971 18 % zavarovanega aktivnega prebivalstva doživeto nesrečo na delu; leta 1972 se je odstotek povišal na 19; 1973. na 20 %; 1974. leta pa je 21 do 22 % zavarovanih brazilskih delavcev doživelo nesrečo na delu. Znotraj tega odstotka raste vse hitreje število smrtnih nesreč. Glavni vzrok za naraščajoče število nesreč je ne-zainteresiranost kapitalistov, da bi uvajali potrebne zaščitne mere; daije, obseg in intenzivnost delovnega procesa sta taka, da delavec ne dobi potrebnega počitka, prehrane in pozornosti. Dvajset do petindvajset odstotno povprečje nesreč na delu pomeni, da de-lavec, ki dela štiri leta, lahko pričakuje nesrečo na delu in to že tako težko, da jo bo zajela statistična služba države. Obstajajo različni pokazatelji, ki nakazujejo, da je dejanski odstotek nesreč nadeluševišji. V skrajnem primeru se supereksploatacija manifestira v zniže-vanju realnih mezd. V Braziliji se je mezda od časa vojaškega udara znižala za 40 %. V Argentini se je znižala za 40 % v manj kot enem letu po vojaškem udaru, vendar se je znižala že pred udarom, ki je (e pospešil proces gospodarske in politične recesije. Znižanje real-nih mezd od leta 1975 dalje lahko ocenimo z 60-70 %. V čilskem primeru je znižanje realnih mezd doseglo podobne dimenzije, i.e. 50 % znižanje od vojaškega udara sem, tako da znašajo sedanje mezde okoli 28-30 % ali manj od zneska iz leta 1972. Doseganje take supereksploatacije zahteva seveda tak politični režim, ki jo tudi dovoljuje. Na primer, decembra leta 1971 je vlada Južne Koreje uvedla serijo izrednih mer, med njimi prepoved stavke; od takrat je kazen za stavkanje sedem let zapora. Značilen je tudi primer Filipinov; citirajmo predsednikove lastne besede: ,,Jaz, Fernando Marcos, Predsednik Filipinov, na osnovi moči, ki jo imam po Ustavi, določam naslednje: Prvič: državna politika podpira sindikalizem in svobodna pogajanja (glede plač) v okviru obvezne arbitraže ... zato so vse oblike stavke, stavkovne straže in lock outs najstrože prepovedani." Take in podobne represivne za-konodaje obstojajo v večini podrazvitih dežel. Na Tajskem na pri-mer, je prva mera nove vojaške hunte, po vojaškem udaru oktobra 1976, bila prepoved vsakršne stavke ter aretacija sindikalnih vodi-teljev. Tudi v Egiptu, po njegovi usmeritvi na Zahod po letih 1972—1973, je predsednik Sadat izdal dekret, na temelju katerega se lahko aretira vsakdo, ki sodeluje v katerikoli stavki in kdor poškoduje javno ali privatno lastnino. V Indiji je prva mera, ki jo je gospa Gandhi predvzela po objavi izrednega stanja junija 1975, določila vsako vrsto stavke kot ilegalno; število ,,izgubljenih ur zaradi stavk" se je v odnosu na prejšnje leto zmanjšalo za 83%. Podobno se dogaja na afriškem kontinentu, kjer se s povečanjem politične represije v vedno večjem številu dežel prepoveduje stavka. Tako Amnesty Inter-national, v poročilu za leto 1975-76, ugotavlja obstoj represije (ene ali več oblik, od štirih, ki jih loči) v 22 deželah Afrike. Latinsko-ameriški primeri so že dovolj znani. Represivna zakonodaja vo-jaških hunt na jugu kontinenta je prav taka. Vsa omenjena represija, čeprav na prvi pogled konjunkturnega značaja, je v skrajni analizi vse bolj strukturnega pomena. Obstoj državnega aparata (političnega in ekonomskega), ki temelji na omenjeni povezavi razredov, je pogoj za uspešno vključevanje pod-razvitih dežel v mednarodno delitev dela (na način kot smo ga že opisali). Tak državni aparat pa je vedno bolj tehnokratsko-militarističen (tako bi jih lahko imenovali, govori pa se tudi o ,,postkolonialnih," ,,kapitalistično-birokratskih" oziroma ,,pol"ali ,,neofašističnih" režimih), katerih najbolj znana, nikakor pa ne edina primera, sta hunti Pinocheta in Videle. To je tendenca, ki smo ji priča praktično v celem podrazvitem svetu. Gre za represiv- ne državne aparate, ki slonijo na vojaški moči in pregonu, ki posta-neta temelj teh buržoaznih režimov v družbah, v katerih prihaja do skoraj popolne militarizacije. Razmah omenjenih režimov, razen če jih ne strmoglavi boj de-lavskega razreda in kmetov, potrebuje tudi lastno ideologijo, ki njihov obstoj opravičuje. To je tim. ideologija ,,nacionalne var-nosti" (seguridad nacional). Naj citiram naslednje poročilo boli-vijske časopisne agencije (iz Estado de Sao Paulo, 6.8.1976): ,,Brazilski vojaški režim je koristil kot model za novi geo-politični pojem države in je že sprejet v več deželah Latinske Amerike; temelji na zamislih generala Costa^e Silve, šefa civilnega kab;r->ta predsednika. Prvi korak v vzpostavljanju tega novega mod je militarizacija tradicionalnega (zahodnega) državnega ap • ^ta oziroma zakonodaje in sodstva... LJudstva (narodi) so le Mt, obstojajo samo nacije in nacije so Driava ... Vojna je del člove* škega obstoja in dežela živi v vojnem stanju. Vse ekonomske, kul-turne in druge dejavnosti so vojna dejanja za ali proti naciji. Siedi, da je treba ojačati vojaško oblast kot jamstvo za nacionalno var-nost. Državljan bo moral razumeti, da je varnost važnejša od bla-ginje, in da je žrtev svobode posameznika pravtako potrebna. Vojska bo nacionalna elita, zadolžena za vodenje Države, ki je opravičeno zaradi nestanovitnosti človeka, demagogov in pokvar* jencev, prav tako pa tudi z zahtevami vojne". Dalje navajam citat Augusta Pinocheta, dovotj znane ^avtori-tete": ,,Nacionalna varnost je dolžnost vseh in vsakega Čilc.ca; zato je treba ta pojem vcepiti v vse socialno-ekonomske asr«kte družbe, to pa s spoznavanjem splošnih in posebnih državljat :ih dolžnosti, ki zadevajo notranjo državno ureditev; to bomo do.egli tudi z utrjevanjem domovinskih vrednot in z razširjanjem lastnih kulturnih dosežkov v okviru avtohtone umetnosti in nazadnje, s stalnim obnavljanjem zgodovinskih tradicij in domovinske zgo-dovine nasploh". Vse to je potrebno za vceptjanje ideologije nacionatne varnosti, ki jo danes ne izvajajo samo v Braziliji ali Čilu, temveč jo aplicirajo tudi v mnogih latinskoameriških deželah, v katerih so že sprejete mere ,,nacionalne varnosti", ki pokrivajo najraziičnejša področja dejavnosti; kot pravi Pinochet: ekonomske, politične, kulturne... In to se ne dogaja 1e v Latinski Ameriki, ampak vedno bolj v deželah Azije, Bližnjega Vzhoda, Afrike - povsod, kjer se tehno-kratsko-militaristični režimi odevajo z novo ideologijo ,,nacionalne varnosti", ki naj naznotraj opraviči, navzven pa zaščiti te režime. Ti režimi, njihova ideologija in njihova naznotraj represivna ter navzven agresivna politika, ki so največkrat odvisni, oziroma pokorni imperializmu, so potrebni, da bi se omogočila nova med-narodna delitev dela, ki jo terja sedanja svetovna kriza akumulacije kapitala. Za zaključek bi se rad vrnil k zahodnim državam (metropolam), kjer še ni dosežena taka stopnja represije oz. niso formirane vlade ,,enotnosti" in ,,nacionalne odrešitve", kjer pa vendar politika ,,zategovanja pasu" pelje v isto smer in zahteva žrtev vseh za splošno dobrobit, da bi se zadovoljile potrebe kapitala. Tak položaj ustvarja pogoje, ki omogočajo vzpostavljanje vse bolj represivnih političnih režimov. Mere, ki jih bo vsilil kapital bodo odvisne od pcteka razrednega boja, predvsem pa od sposobnosti buržoazije, da delavski razred vključi v svoj program za prebroditev krize. V nasprotnem primeru pa bo, če delavski razred ne bo privolil v te programe, potek docela drugačen. Delavski razred bi tako pre-prečil restrukturacijo in obnovo kapitala, s tem pa tudi uveljavitev nove mednarodne delitve dela, h kateri teži buržoazija. To pa je odvisno od odločitve delavskega razreda, da se bojuje hasta le victoria, siempre. prevedel ŽIGA VODUŠEK — Pierre Gemayel in njegovi sinovi (vc dje libanonske skrajno konservativne »Krščanske falange«) so v libanonski državljanski vojni dali svoje čete na razpolago CIA-i. V zameno so prejeli za približno 18 milijonov dolarjev materiala in sredstev. Mesti Goodland in Larned v zvezni državi Kansas (ZDA) sta pred nedavnim znižali ceno elektrike in vode družinam, ki zaslužijo manj kot 5,000 dolarjev na leto (9 starih milijonov). »Na splošno lahko rečemo, da smo za večinsko vlado, toda po drugi strani je naš koncept večinske vlade tak, da večina volilcev odloči kdo bo volil,« je izjavil južnoafriški minister Pik Botha. Botha je razlagal, zakaj 85% pre-bivalstva njegove dežele nima volilne pravice. — Maroški kralj Hasan II. je izmenjaval informacije s CIA-o in obrambnim mi-nistrstvom ZDA še pred svojim krona-njem. Za zvezo mu je služil maroški general Ufkir in najbrž je bil on tisti, ki mu je pTbsredoval vsaj 27 mihjonov dolarjev — Omanski sultan Kabus ibn Said je v obliki podpore prejel vsaj 7 milijonov dolarjev. V Iranu so začeli sestavljati Cadillace. Drobnoprodajna cena bo 35,000 do-larjev (63 starih milijonov din), medtem ko je ameriška proizvodna cena 13,000 dolarjev (23,4 milijona din). Tovarna General Motors pripisuje višjo ceno iranskim davkom, prevoznim stroškom in skromnim prodajnim možnostim. V deželi, kjer si le malo Ijudi lahko pri-vošči zdravnika — otroška smrtnost je 50% — ima GM verjetno prav, ko priča-kuje omejen trg. Letošnjo pomlad je partijski politbiro LR Koreje predlagal, da Kim ml. nadomesti svojega očeta Kim II Sunga, ko se bo ta umaknil v pokoj. Kim Jung II je vstopil v KP1.1964 in hitro napredoval na vodilne položaje. Po poročilu revije Afrique Asie so med drugim sprejeli denamo pomoč CIA-g tudi naslednji voditelji: — zairski predsednik Mobutu Sese Seko je v preteklih 10-tih letih prejel 50 milijonov dolarjev, katerih večina leži na bančnem računu v švici. Nekaj mili-jonov (dolarjev) je prejel tudi njegov za-veznik Holden Roberto (FNLA) iz so-sednje Angole. — Egiptovski predsednik Anvar Sadat je prejel darila v vrednosti od nekaj sto tisoč do nekaj milijonov dolarjev. Ta darila je začel dobivati, še preden je postal predsednik. — Sirski predsednik Hafez a! Asad je preko svojega brata Rifaata prejel vsaj 12 milijonov dolarjev. — Sudanski predsednik Gaafar et Ni-meiri je v preteklih dveh letih prejel vsaj dva milijona dolarjev. Objavljamo tri odlomke spisov iz zbomika ,,Marksistično-lenini-stična estetika in življenje" (Progress, Moskva 1976), ki razkrivajo sodobno sovjetsko razumevanje vloge, značaja in naloge umetnosti. Prvi odlomek opredeljuje vlogo umetnosti v najširšem družbenem kontekstu, drugi povzema teorijo ,,odraza" (in je zaradi podrob-nejše razlage nekoliko daljši), tretji pa odnos socialističnega in kritičnega realizma. A. Jegorov: Mednarodna integralna in večnacionalna sovjetska kultura (str. 11-12) B. Lukjanov: Kriterig estetskega vrednotenja (str. 79-83) Kot je bilo poudarjeno na 24. kongresu KPSZ, smo v naši deželi priče procesa, v katerem se socialistične narodnosti ne le razvijajo same po sebi, ampak se postopoma tudi medsebojno zbližujejo. To se dogaja v obsegu, ki ga označuje utrjevanje in razvoj nove zgodo-vinske Ijudske skupnosti, skupnosti sovjetskih Ijudstev ter harmo-nični odnosi bratstva in sodelovanja. Tudi nacionalni interesi sovjetske države niso ločljivi od boja za povezanost socialističnih dežel in svetovnega komunističnega gibanja. Stališča o razvoju nacionalnih odnosov v razvitem socializmu v dokumentih 24. kongresa KPSZ je dalje razvil in določil v svojem poročilu L. I. Brežnjev ob obletnici petdesetletnice SZ, ki se povsem navezujejo na probleme nacionalne umetniške kulture: Naša partija je jasno očrtala: - bistvo kulture večnacionalnega sovjetskega Ijudstva in vidike za razvoj te združene, socialistične in internacionalistične ter po svoji vsebini umetniške kulture; -dialektiko nacionalnega in internacionalnega, splošnega, v napredovanju umetniške kulture družbe razvitega socializma — kulture, ki zaobjema najvrednejše poteze in tradicije umetnosti vsakega sovjetskega Ijudstva in obratno, koristno vpliva na njihov razvoj ter duhovno obogatitev; - odločilno vlogo socialistične vsebine ter nujnost na vse možne načine utrjevati internacionalistične temelje nacionalnih umetni-ških sovjetskih Ijudstev in velike moči internacionalnega dejavnika v njihovem razvoju; - družbeno bistvo nacionalnih posebnosti pod socializmom in njihov izraz v umetniški kulturi; - proces oblikovanja komunističnega družbenega in estetskega ideala na osnovi socialističnega internacionalizma in oblikovanja skupne metode socialističnega realizma, tako kot tudi nacionalnih stikov in njihovih umetniških oblik, tako da postanejo v razno-likosti nacionalnih oblik sovjetske socialistične kulture bolj in bolj vidne skupne internacionalne poteze; - vlogo socialistično realistične umetnosti pri vzgajanju mas v duhu proletarskega internacionalizma in sovjetskega patriotizma v boju proti buržoaznemu nacionalizmu ter vsakemu in vseh izrazih; - splošni zgodovinski pomen svetovno široke umetniške kulture socializma, njenega vpliva na umetniški razvoj človeštva in temelj-no razliko v procesih internacionalizacije gospodarskega in kulturnega življenja pod socializmom in kapitalizmom. I. Kulinova: Socialistični realizem kot vodilna umetniška metoda sodobnosti (str. 190-191) V dneh pred Veliko Oktobrsko Socialistično Revolucijo je metoda kritičnega realizma ustvarila nekaj izstopajočih umetniških del, ki so naredila človeštvu veliko uslugo in pospeševala razume-vanje pojava realnosti. Metoda kritičnega realizma je izšla iz buržo-azne družbe, ki temelji na antagonističnih razrednih nasprotjih. Umetnost kritičnega realizma jih je brezkompromisno razkrila in se namerila braniti človeka pred nasprotji buržoaznega sveta. Ko so se zaostrila nasprotja, ki so trgala buržoazno družbo. so takšna po-stala tudi dela kritično realistične umetnosti. Njihovi pozitivni junaki so zavzemali in še zavzemajo aktiven odnos do krivic izko-riščevalske družbe, do tlačenja in pomanjkanja posameznikovih pravic v tej družbi. Toda proti konkretnim slabim pojavom sebo-rijo ne da bi imeli kakršnokoli realistično dosegljive družbene in estetske ideale. Avtorji kritično realističnih del so se zadovojili z abstraktnimi ideali pravice in svobode posameznika, z ideali, ki praktično niso bili izvedljivi v pogojih buržoazne realnosti. Metoda kritičnega realizma je tako zaigrala svoj vodilni pomen in vodilno mesto je prevzela metoda socialističnega realizma. V kapitalističnih deželah še vedno nastajajo dela kritičnega realizma. Do določene mere zadovoljujejo koristne funkcije s tem, da razkrivajo antagnostična nasprotja buržoazne družbe. Ta metoda pa nima več dejanske družbene osnove v novi, socialistični družbi, kajti rastoča in razvijajoča se socialistična družba je brez notranjih antagonističnih nasprotij, ki naj bi jih razkrivala metoda kritičnega realizma. Čeprav so tej družbi lastna neantagonistična nasprotja, pa so le-ta ves čas presegana v procesu družbenega razvoja. Poskusi, da bi slikali socialistično realnost na osnovi stališč kritičnega realizma vodijo k potvorjeni upodobitvi realnosti. To povzroči izkrivljenje resničnosti upodobitve življenja; v sociali-stični realnosti postane kritični realizem nezaželeni realizem. Ključ vrednostnega kriterija leži... v razumevanju umetnosti. Bistvo umetnosti v marksizmu je podvrženo podrobni raziskavi; marksistični estetiki so, izhajajoč iz idej Marxa, Engelsa in Lenina ter vodeni z Leninovo teorijo odraza, ustvarili trajno znanstveno teorijo umetnosti. Po tej teoriji je umetnost oblika človeške dejav-nosti, ki na specifičen način ter v specifični obliki (umetniške slike) odraža obdajajočo realnost in to s stališča družbenega in estetskega ideala. Seveda izvira iz tega pojmovanja tudi vrednostni kriterij marksistično-leninistične estetike. Z odražanjem življenja opravlja umetnost celo vrsto medsebojno povezanih nalog, od izra-žanja ideala, spoznave realnosti in izraza Ijudskih želja ter upov, do razvedrila in zabave, dopolnjevanja skromnih življenjskih izkušenj in še mnoge druge. Ta mnogokratna vloga umetnosti postavi dvom v možnost, da bi lahko en sam univerzalen kriterij zadoščal za njeno ovrednotenje. Prej bi lahko predpostavljali kompleksen in hierarhičen sistem kriterijev. Čeprav je bilo v estetskih spisih mnogo osamljenih estetskih kriterijev podvrženih visoko razčle-njeni raziskavi, je bila le redko načeta njihova povezava s pomočjo neke notranje logike. Kot smo že opazili, lahko \e marksistično-leninistično pojmo-vanje umetnosti, in predvsem teorija odraza, nudi znanstveno osnovo za dosego tega cilja. V tej zvezi dobi Leninov esej o Tolsto-ju poseben pomen. V njem najdemo prvi, glavni in objektivni kri-terij vrednotenja umetnosti: ,,ln če imamo pred narni resnično velikega umetnika, je moral v svojem delu odraziti vsaj nekatere bistvene zorne kote revolucije". Ta prvobitni kriterij očitno po-stavlja zahtevo glede vsebine, določneje, stopnjo do katere odraža važne zorne kote realnosti. Lenin je napravil številne zgladitve, pojasnitve in dopolnitve tega kriterija, toda glavna točka — prva predpostavka - je jasno postavljena: če je umetnost odraz življe-nja, mora biti ovrednotena glede na to, kako temeljito to opravi. Pomen koncepta ,,bistvenega" bo podrobno obravnavan spodaj; najprej proučimo pomen ,,pravilnega odraza". Le en koncept lahko povsem zadosti tej zahtevi: ,,resnica". Pravilen odraz je resnično-sten odraz. Če se vrnemo k izvorom umetnosti in razmišljanja o umetnosti, vedno najdemo to zahtevo med temeljnimi kriteriji, pa čeprav prevzame resnične oblike, od zahteve po točni reprodukciji realnosti (spomnimo se dvoboja med Zeuksom in Apelom), do popolne zavrnitve zvestobe vidnemu svetu in iskanje ,,nevidnega" sveta in ,,notranje" resnice. Glede na to, da se je v zadnjih stoletjih pojem ,,resnice" vsebin- >ko spremenil, smo znova in znova soočeni z nalogo, da jo defini- ramo tako zvesto kot je to le mogoče. Predvsem pa moramo odvreči naivno zahtevo, da bi videli v umetnosti natančno kopijo realnosti. To stališče je smešno, saj umetnost ni zmožna ustvariti še enega takega sveta kot je že obstoječi in tudi zato, ker si umetnost ne postavlja za smoter ustvariti ,,rezervne" realnosti. Nasprotno, umetnost neposredno priznava svoj posebni značaj; in ne le da ga ne skriva, temveč je včasih celo ponosna na svojo posebnost. Dejstvo, da umetnost, čeprav ne trdi, da točno reproducira živije- nje, istočasno vztraja pri njegovi resnični predstavitvi, nas zavezuje, da pobliže raziščemo tiste posebne poteze odraza in resnice v umetnosti, ki jo ločujejo od znanstvene resnice in kar bo odslej naprej imenovano ,,umetniška resnica', razlikovanje, ki ga poznata tako Aristotel kot Diderot. Umetniska resnica se od znanstvene razlikuje predvsem po svoji prizanesljivosti do spremenjenega, posebnega, v primerjavi z življe-njem. To dejstvo je temeljnega pomena pri ocenjevanju deia, kajti (ne da bi pri tem zavrnili splošno zahtevo, da je umetnost slična življenju znotraj okvira teorije odraza) - kategorija umetniške resnice omogoča umetniku svobodnejšo uporabo materiala in mu konsekventno nudi širše torišče za ustvarjalnost. Možnosti za upo-rabo čisto imaginarnega v umetnosti postanejo še jasnejše, če se spomnimo, da umetnost predvsem proučuje človeka: se pravi, umetniško resnico lahko razumemo kot resnico o človeku in nje-govem odnosu v svetu in do sveta. Da bi predstavil to resnico, bo umetnik priznal Jokalna" pretiravanja, kombinacije in izume in tako prenašal to kar je najvrednejšega: človeškega duha, misli in čustva. Toda to je, ne glede na pomembnost, ki jo ima, nezadostno da bi razkrilo bistvo kategorije umetniške resnice. Problem ,,po-sebnosti" v umetnosti je v jedru problem ,,kako" pisati; zakaj pisati, aii splošneje, kaj odražati, ostaja odprto vprašanje. Omejitev, ki jo povzroča preprosta okoliščina, da umetnik v romanu ali na platnu ni zmožen izraziti sveta v njegovi totalnosti, da odraža le njegov določen del: se pravi, izvesti mora selekcijo materiala. Tako pridemo do prve omejitve, točke, na kateri mora biti kriterij resni-ce dopolnjen z novim kriterijem, kjer je resnica kot taka nezadost-na in kjer pride konsekventno do prehoda na nov kriterij, ki je odvisen od prvega in ki deluje kot predpostavka. Svet okoli nas še daleč ni vrednostno enovit. Katera dejstva so vredna umetnikove pozornosti? Marksistično-leninistična estetika uporablja posebno kategorijo, ki je nenadomestljiva za vrednostno teorijo: kategorijo tipičnosti. Tudi tu se moramo obrniti na misel, ki jo je izrazil Lenin v zvezi s Tolstojem, da mora namreč umetnik odra*ati ne to, kar vidi na splošno, temveč pomembne strani real-nosti. To stališče vključuje kategorijo ,,tipičnosti", ki je dialektič-no povezana s kategorijo ..individualne" interpretacije. ,,Tipično" je še vedno pogosto razumljivo kot ,,najpogosteje srečano", ,,naj- verjetnejše" itd. Takšna aritmetična razlaga ni zmožna razložiti zakaj sta bila Bazarov Turgenjeva ali Rahmetov Černiševskega V svojem času tipa, čeprav nista pripadala večini. Tipično je izraz bistva posameznegai pojava v njegovi individualni in konkurentnS biti. Predstavlja neke vrste vrh, h kateremu teži večina Ijudi ali pojavov. Toda kategorija tipičnosti ima tudi svoje meje. Glede na to, da brez filozofske in socialne analize ni možno določiti, če je dana oseba ,,tipična", vključi proces ovrednotenja tudi vprašanja svetovnega nazora ter družbenopolitičnih in razrednih stališč. In glede na to, da na vprašanje tipičnosti nekega fenomena ne moremo odgovoriti ne da bi se dotaknili po eni strani ideologije osebe, ki podaja oceno ter po drugi strani umetnikove ideologije, je kritik primoran, da se obrne k novemu kriteriju: kriteriju idejnt vsebine umetnosti. Ideologija implicira vrednotenje umetnosti s posebnega stališča, oziroma v terminih posebnega vrednostnega sistema: na kratko, $ stališča ideala. Ideal je tista norma ali model, v katerem so povzete Ijudske ideje o družbi. Ta ideal ni nespremenljiv; ustvarjen je tekom stoletij in pridobi resnično znanstveno, objektivno resnično vse-bino le v marksizmu. Seveda ne smemo misltti, da osvetlttve življe* nja s stališča ideala nujno pogojujejo vztrajanje pri videzu ali olepšavanju napak itd. ,,Nikakor ne zahtevamo ... idealnih Ijudi", je zapisal Saltikov-Ščedrin, ,,vendar pa zahtevamo ideal." To po-meni pokazati življenje na tak način, da se bo bralec jasno zavede cilja in smeri naporov za preoblikovanje sveta. Toda mogoče se tem, ko govorimo o umetnikovem vrednotenju opisanih dogodkov oddaljujemo od funkcije umetnosti? Mogoče je resničen umetnik tisti, ki se ne zaplete v boj, ampak ga le opazuje z obrobja in ga objektivno predstavlja? Ravno to so tisti problemi, ki jih razjasni kriterij ideološke zavezanosti. Mnogi estetiki nadaljujejo s svojimi poskusi zagovarjati, da kakršnokoli govorjenje o ideološki obvezi umetnosti (in še toliko bolj o njeni privrženosti) predstavlja ne zmožnost razumeti bistvo umetnosti, saj naj bi jo s tem postavljali v službo političnega boja in krnili njen specifičen značaj itd. Da to ni res in da kriterij ideološke zavezanosti ni vsiljen umetnosti, temveč ji je lasten ter omogoča izražanje njenega najglobljega jedra, je bilo predmet del Marxa, Engelsa, Lenina, Plehanova in ruskih revolucionarnih demokratov. Sodobni marksistični estetiki razumejo pod komunistično idejno vsebino izraz naprednih druž-benih idealov v umetnosti in razrednih ter socialnih teženj umetni-škega dela, ravno tako kot tudi kritiko idej ali življenjskih razmer, ki nasprotujejo tem idealom. Važno je poudariti, da tu ne go-vorimo o idejni vsebini, ki je, kot je bilo to slučaj, vezana na delo od zunaj, marveč o tisti, ki izvira prav iz umetniških slik in ki tvori umetniški zaključsk, ne pa razumsko moralizatorstvo. Zgodovina umetniškega razvoja kaže, da se stopnja dokatereje umetnost prepojena z idejnimi, spreminja preko stoletij. Vendar pi je tu splošno pravilo prvič rastoča zavest umetnikov o njihoven družbenem stališču tn drugič, vedno bolj naraščajoča popolnos znanstvenih teorij, ki razlagajo obdajajoči svet, Mnogi umetniki so v preteklosti čutili nepravičnost družbenega sistema, ki temelji na izkoriščanju človeka po človeku in so mu nasprotovali. Vendar pa je bila tovrstna kritika često oslabljen« zaradi pomanjkanja razumevanja narave sistema. Tako je na prime Dobroljubov videl resno pomanjkljivost v Gogoljevem geniju dejstvu, da je, čeprav ,,je prišel zelo blizu stališču Ijudstva, to storii nezavedno, enostavno s svojim umetniškim občutkom." Značiler je odnos Dostojevskega do idejne vsebine, kajti v tem oziru je bi večkrat v sporu s Tolstojem. ,,V pesništvu," je pisal Dostojevsk ,,je potrebna strast, je potrebna tvoja lastna ideja in usmerjen prt je popolnoma neobhoden . . ." Ta priznanja nosijo še toliko večj( težo, saj so le redki tako ostro napadli zlorabljanje ideje ,,usmerje-nosti" (se pravi, zlorabljanje Ijudskih idej) kot Dostojevski. Če povzamemo vse, kar smo izjavili zgoraj glede idejne vsebine, ne moremo mimo tega, da ne bi opazili, da je šlo povsod za vpra-šanje nujnosti postavitve jasnega stališča v družbenem boju. Ta poteza umetnosti je često ocenjena v terminih ,,partijske pripad-nosti" in ,,bratstva z Ijudstvom", ki sta se v našem času združili s konceptom napredne idejne vsebine. Izkustvo, ki so ga zbrali umetniki v razumevanju svojega dela, številna dela teoretikov in zgodovina umetnosti nudijo tako ne-ovrgljiv dokaz, da tvorita idejna vsebina avtorjevega dela in njegovo politično stališče enega glavnih gonil kateregakoli dela in da si je brez ovrednotenja tega zornega kota nemogoče ustvariti mnenjeo vrednosti umetnosti. Vseeno pa se očitne resnice zdijo včasih preveč preproste. Tako je na primer ,,negotovost" oblike, ki jo vidimo, kadar film aji knjiga zapusti svojo glavno osebo na pragu odločitve često zamt njana z ,,negotovostjo" idejne vsebine: to se pravi z avtorjevin) nejasnim odnosom do tega kar se dogaja. S tem, da zamešamd negotovost oblike (ki je ni zanikal nihče od, recimo Čehova) z negotovostjo ideološkega stališča, nedvomno vodi do nepravilnih vrednostih sodb. izbor in prevod A. Erjavec