S. zvezek. XXIII. tečaj CVETJE z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabec, mašnik reda manjših bratov sv. Frančiška. Vsebina 5. zvezka. ^'nkoštno premišljevanje...........................................................129 retjeredni nagovori. 5............................................................ 134 ^astitljiva Joana od Križa, devica 3. reda.........................................141 Vaie duhovnega življenja. V. PogL O krotenju hudih nagnjenj in strasti . . 143 i uh tretjega reda sv. Frančiška. 5. Tretjerednik in molitev......................146 Va"ka Sinjska, daljmatinska tretjerednica. IV. Početek skušenj. (Konec tega poglavja).....................................................................154 ^°l' in zmagal boš!................................................................157 ^'Poročilo v molitev...............................................................158 Zahvala za vslišano molitev .......................................................159 r°Šnja iz Mostara..................................................................159 'a kitajski misijon................................................................159 ''Inisko-frančiškanski koledar za leto 1909. Mesec maj........................... 160 V GORICI Narodna Tiskarna 1909. jzhaja v prostih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov): 1 j< 50 h. "aslov za naročila: „evetje“ frančiškanski samostan v CJorici. Ido e Eulalia. (Daljo). Poleg vsega bogatega besednega zaklada latinskega ima evlalija pravico do gerških besed, ki so bile že v staro latinščino sprejete in seveda tudi do tistih, ki so se sprejele pozneje v znanstveno terminologijo ali so sploh kaker že bodi dandanašnji v mejnarodni rabi. Pa tudi drugih mejnarodnih besed iz keterega koli jezika vzetih nočemo izključiti, samo da se morajo pokoriti glasoslovnim zakonom evlalije, in kar je iz romanskih jezikov, koliker se da, polatiniti. Iz nemščine se sprejme n. pr. feudo, s te u ra, s d la, marescalco, n or d e, sude, este, ueste, itd.; iz angleščine: budgette, claune, clubbe, 1 y n c h e itd.; iz francoščine: cheffe, chauvinismo, equipdgio, h o m d g i o, journale itd. (izgovoriti kaker je pisano, torej ne: šeffe, šovinismo, žurnale; poslednje bi bilo bolje polatiniti: diurni 1 ie, tako morda tudi raji capo ko cheffe, nasproti je skipatico in hominatico že preoddaljeno, in cal vi nismo pomeni kaj druzega). Nikaker pa ne bi bilo sprejemati zgolj nacijonaljnih besed, kaker je iz nemščine sprejel esperanto im ido: n u r, of te, h e 1 p i, 1 e r n i, m a j s t r o itd. Izreka v evlaliji mora biti, kaker smo povedali, staro-latinska. Naš francoski recenzent je pristavil bešedama „antiqua latina“ vprašaj (?). Kaj je hotel vprašati ž njim, ne vemo natanko, morda, ali nas je prav razumel, ker se mu zdi to neverjetno, morda, ali vemo, kakšna je bila staro-latinska izreka, ali morda kaj vem kaj. Ako pervo, radi priterdimo: evlalija naj se derži staro-latinske izreke. Na drugo je treba pač nekoliko pojasnila. Ni še davno,- kar smo brali v nekem italijanskem časopisu (Civiltd cattolica), da nihče ne ve, kako s o stari izgovarjali svojo latinščino, saj ni nikoger na svetu, ki bi jih bil slišal. Z enako pravico bi se smelo reči, da ne vemo, kako so se stari Rimci oblačili, ker ni nikoger več na svetu, ki bi bil ketereg3 videl. Kedor ni popolnoma tujec v sedanjem jezikoslovju, ta ve, da je staro-latinska izreka in nje sprememba v teku stoletji jako dobro znana. Primeri mej drugim: Seelmann, Die Aussprache des Latein nach physiologisch historischen Grundsatzen. Heilbronn. 1885. Ali zakaj pa se ne bi poprijeli v pomlajeni latinščini raji nove, moderno-latinske izreke? — Odgovor je vprašanje: Ketere pa? AH' gleške ali francoske menda ne. Italijani priporočajo svojo in res se je bralo pred nekaj leti, da so neke francoske nune, ki so po latinsko brevir molite, namestu svoje francoske vpeljale italijansko izreko, torej: »Jam lučis orto sidere Deum prečemur suppličes" namestu: »Žan 1US' siz orto siderč Dečn pressemiir siipplissčs itd. Ali pa bi Francozom sploh vgajala italijanska izreka, ne vemo; glasovi c(=ts), c(=tš)> d ž so jim pač tuji. Tuji je c (— t s) tudi Angležem in Špancem l tudi oni bi torej najberž ne sprejeli radi italijansko - latinske izreke. Nemcem in nam Slovenom se vpira dž; sicer pa nam je italijansko' 0 CVETJE z vertov sv. Frančiška. P & XXVI. tečaj V Gorici, 1909. S. zvezek. Binkošfno premišljevanje. Binkošti, lepi pomladanski praznik! Daj nam ga Bog k Tvoji časti veselo obhajati! K tvoji časti, Bog edini v bistvu, Bog trojni v osebah, Bog Oče, Bog Sin, Bog Sveti Duh! K tvoji časti zlasti, Bog Sveti Duh, ki si izvolil ta lepi čas, da si Prišel na učence Gospodove, zbrane v Jeruzalemu, ter jih napolnil se svojimi darovi. O napolni ž njimi tudi mojo vbogo dušo, tudi moje merzlo serce, in daj, da te bom znal prav častiti, da te bom mogel resnično in serčno ljubiti! Ali nihče ne ljubi, česer ne pozna. Da pa more človek Boga poznati, zato se mu je moral on sam razodeti. In to je storil. Bog seje razodel človeku v svojem bistvu, ki je eno, in v svojih osebah, ki so tri. Bog Oče se je razodel po stvarjenju; vstvaril nas je zmožne spoznati velika njegova dela in iz njih sklepati na njegovo vsegamogočnost in neskončno modrost. Hvala ti bodi, o Bog, za to! — Le malo more sicer umeti vbogi človeški razum tvoje vsegamogočnosti in neskončne modrosti; vender to malo je že neizmerno veliko in narašča od stoletja do stoletja, od leta do leta. Kako pičlo je bilo, kar je vedelo človeštvo pred •uienj ko tisoč leti o tvojem neizmernem stvarjenju, večni Bog! In v kake nepojemljive daljave nam kaže današnje zvezdo-slovno znanje; kako nepreštevno množico svetov, in vsi so delo tvoje vsegamogočnosti, tvoje modrosti! Pa ostanimo na naši mali zemlji! Koliko novega spoznanja se nam ponuja tu leto za letom, koliko do sedaj neznanih natornih prikazni in postav se nam odkriva samo v teh delih človeškega znanstva! Hvaljen bodi za to, nebeški Oče, in odpusti njim, ki lehko spoznavajo to, tebe pa iz vsega tega nočejo spoznati! Daj jim sprevideti njih zmoto, da ne bodo se svojim slepim znanstvom škodili sami sebi in tudi mnogim drugim, mnogim priprostim dušam, ki jih potezajo za sebo, ki jih vlečejo proč od tvojega Sinu, našega odrešenika in zveličarja. Slava Očetu — in Sinu ! Tudi Bog Sin se nam je razodel; razodel po svojem včlo-večenju in odrešenju našega rodu od izvirnega greha. Večna hvala ti za to, Gospod in Bog naš, Jezus Kristus! Večna hvala ti, da si nas prišel učit, kako dobrega očeta imamo v nebesih in kako ga imamo ljubiti iz celega serca, iz cele duše, iz vseh svojih moči; hvala ti, da si nas prišel učit tudi, kako imamo ljubiti eden drugega kaker samega sebe, kako imamo ljubiti celo svoje sovražnike! Večna hvala ti, da si vstanovil in na terdno skalo postavil sveto katoliško cerkev, ki nam ima nedotaknjen ohraniti tvoj nauk ter nam deliti tvoje svete zakramente. Večna hvala ti, da si nam obljubil svojega Svetega Duha ter ga poslal od Očeta, da nas tolaži in razsvitljuje. Ne! nisi nas zapustil sirot, dal si nam. tolažnika, da ostane pri nas na veke. Slava Očetu in Sinu — in Svetemu Duhu! Tudi Bog Sv. Duh se je človeštvu očitno razodel. Petdeseti dan po veliki noči, ko so bili učenci Gospodovi skupaj na enem kraju, se je zaslišal na enkrat z neba šum kaker prihajajočega velikega vetra in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli in prikazali so se jim razdeljeni jeziki, kaker ognja, in vsedel se je na vsakega izmej njih in napolnjeni so bili vsi se Svetim Duhom in začeli so govoriti v vsakoverstnih jezikih, kaker jim je Sveti Duh dajal izgovarjati. (Dj. ap. 2, 1—4). Priče tega raz-odevenja Sv. Duha so bile množice ljudi od vseh strani tedaj znanega sveta, ljudi, ki so se bili zbrali k prazniku v Jeruzalem, in so slišali govoriti neučene galilejce v svojih jezikih, v keterem je bil keteri rojen. Vsaki se je lehko prepričal, da se razodevlje tu božja moč, da je navdal aposteljne Sv. Duh, duh učenosti in serčnosti, tisti duh, ki jim ga je obljubil poslati Jezus, ko se je poslavljal od njih. Od kod bi bili sicer imeli preprosti ljudje, kaker so bili negdanji ribiči, toliko znanje jezikov, in boječi, kaker so bili do tedaj, od kod bi bili vzeli pogum, ki so ga kazali sedaj in odslej noter do smerti ? Čast in slava ti, Bog Sveti Duh, ki si razsvitljeval in oser-čeval svete aposteljne in marternike in vse svete skozi vsa stoletja, ki razsvitljuješ in krepčaš tudi še czdaj verne katoliške kristijane, in vodiš in vladaš našo sveto katoliško cerkev! Rad verujem vse to; ali, o Bog Sveti Duh, umeti se svojim slabim razumom, o kako malo morem! Premalo, da bi te mogel ljubiti, kaker je moja gotova dolžnost! Kje naj iščem poduka, kje najdem pomoči, če ne pri tebi samem, o Duh Sveti? Pridi torej, pridi in daj mi prav premisliti tvojo božjo delavnost v cerkvi Kristusovi, tako premisliti, da te vender enkrat začnem v resnici ljubiti iz celega serca, iz vse duše, se vsemi svojimi močmi. Sv. Pavel primerja cerkev Kristusovo telesu, keterega glava je Kristus. Bog Oče „je njega dal glavo čez vso cerkev, ki je njegovo telo". (Ef. 1, 22. 23). „In on jc glava telesa cerkvenega". (Kol. 1, 18). Udje tega telesa smo mi verni kristijani. Kolika čast udom, ki so sklenjeni v eno telo s tako glavo ! In serce tega telesa, in kri, ki se iz njega pretaka po vseh udih? Kedo je to, ako ne Bog Sveti Duh? O kolika sreča, da sem tudi jaz vbožec ud tega svetega telesa! Če telesni udje slušajo glavo, ki je nad njimi, in ljubijo in hranijo serce, ki je v sredi mej njimi, ali ne bomo tudi mi, duhovni udje svete cerkve, slušali glavo svojo, Boga Sinu, Jezusa Kristusa, in ljubili in zvesto hranili serce, Boga Sv. Duha, ki razliva v nas vse svojo posvečujočo milost, da nas greje in živi in v ljubezni božji vzderžuje? Dalje primerja sv. Pavel cerkev Kristusovo hiši božji »sezidani na podlago aposteljnov in prerokov in poglavitni vogalni kamen — pravi — ji je sam Kristus Jezus in na njem je vse zidovje sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu, v keterem ste tudi vi vzidani v prebivališče božje v Duhu". (Ef. 2, 20—22); Tudi mi vsi katoliški kristijani smo torej kameni v zidu te hiše božje. In zato pravi sv. Pavelj drugje: »Ali ne veste, da ste tempelj božjji in. Duh božji v vas prebiva?" (1. Kor. 3, 16). O, kolika čast, kolika sreča za nas, da sme tako sklenjeni z Jezusom, Sinom Božjim, v zidovju enega poslopja! In kolika čast, kolika sreča za to poslopje, da prebiva noter sam Bog Sveti Duh! Človek, ki ima svojo hišo in v nji stanuje ko gospodar, o, kako jo ima rad, kako skerbi za njo,, kako jo čedi in lepša in popravlja! Hiša, ke bi pamet imela,-bi mu bila hvaležna, ljubila bi ga, kaker dobrega očeta ljubi družina. Mi kristijani, duhovna hiša Sv. Duha, pa nismo mertvo1 poslopje, mi živimo* mi imamo pamet od Boga; ali ne bomo1 torej ljubili očeta in gospodarja, ki v nas prebiva, in nas ljubi in vzderžuje in skerbi za nas? Kes je Sv. Duh ko Bog povsod pričujoč, kaker je povsod pričujoč ko Bog Oče in Bog Sin. Ali kaker je Bog Sin še prav posebej ko Bog in človek pričujoč v naših iz kamenja zidanih cerkvah v posvečenih hostijah, tako-je Bog Sv. Duh še prav posebej pričujoč v duhovni cerkvi Kristusovi, ki smo mi sami. — Ali od kod naj vemo mi, od kod ve to sv. Pavel, da smo res tempelj božji in Duh božji v nas-prebiva ? Iz besed Jezusa Kristusa, ki je obljubil svojim vernim, da bo prosil Očeta in nam bo dal drugega tolažnika, da ostane z nami nan ln nevesta Kristusa, Boga Sinu, in njegovo Cerkev. Lju-^ezen mej njima pa, ali ta, ki jo neti, je Sveti Duh, ki po ob-'jubi Kristusovi prebiva v katoliški Cerkvi in bo v nji ostal na veke. On se more imenovati, kaker se je imenoval sv. Ja-nez Kerstnik, prijatel ženinov, „ki stoji in ga sliši in se s'lno veseli zavoljo glasu ženinovega". (Jan. 3, 29). Kako ime-n'tr>a in blagodejna je delavnost tretje osebe božje v katoliški Cerkvi tudi po tej primeri! Koliko hvalo smo dolžni Bogu Za njo! O Bog, Sveti Duh, ki v katoliški Cerkvi, pa tudi v vsaki Verni duši, ki je v tvoji posvečujoči milosti, prebivaš kaker Serce v svojem telesu, kaker gospodar v svoji hiši, in nastopaš k° Prijatel ženinov, ki mu vodiš nevesto, o, vsmili*se tudi moje vb°ge duše, pridi in prebivaj v nji, hrani jo se svojo milostjo, °čišcuj jo, posvečuj jo, vodi jo k njenemu večnemu ženinu na ^°ni Boga Očeta vsegamogočnega! Hvaljen Oče, Sin in Sveti Duh, isti sami in edini Bog, na Vse veke vekov. Amen. Opomba. Tri primere v spred stoječem premišljevanju lepo kažejo, ako imenitno in potrebno je delo Sv. Duha v katoliški Cer-Vl> Očitno je pa tudi, da smo mu dolžni za to hvalo in za-^valo, in to mu najbolje izkazujemo s tem, da se radi in ve-Se'i vdajamo njegovim navdihom ter ga ko tretjo božjo osebo kidi posebej častimo, s tem da njegov praznik, binkošti, z ve-pobožnostjo obhajamo ter se nanj tudi z devetdnevnico ^'Pravimo. Ta devetdnevnica se začne v petek po prazniku Vtlebohoda Kristusovega. Priporočamo jo vsem bravcem „Cvetja“, z'asti pa udom velike bratovščine Sv. Duha. O tej bratovščini Sni0 ob svojem času več povedali. Kedor se ji želi pridružiti, naj se oberne na podpisanega pooblaščenca v frančiškanskem samostanu v Gorici. Ob enem naj naznani, kedaj hoče v namen svete zakramente prejeti. Še boljše bo, ako se jih $ enem več oglasi z enakim naznanilom. P. A n d rej Golob. \ Trefjeredni nagovori. p. k. z. 5. Bodite torej razumni. . . • Mat. 10, 16. Kaker se iz enega greha rodijo drugi, tako iz ene čedn°' sti druge izvirajo. Kaj ne, dragi bratje in sestre v Kristusu sv. Frančišku, to mi boste lehko poterdili tudi iz svoje skušnja Ali — o, kako kmalu zabrede človek iz ene v drugo še vec° napako; nasproti pa, koliko truda in bojev jc treba, če hočem® napredovati v čednostih! In ves trud in napor bi bil zastonj' ke ne bi pomagal ljubi Bog se svojo mogočno milostjo. Ali Bog rad pomaga vsakemu, ki ga prosi; pomagal ^ tudi vam, dragi bratje in sestre, in, če le hočete, napredoval boste od čednosti do čednosti, dokler vas pokliče k sebi ' sveta nebesa, kjer ga boste gledali od obličja do obličja. Giejmo torej zdaj, po keterih čednostih se ima nadalje ozirati dober tretjcrednik, ki se je vterdil v ponižnosti in kr0*' kosti ter povzdignil v ljubezni do Boga in do bližnjega. Goto'r0 pač po najpotrebniših poglavitnih čednostih, in take so, kakef veste iz katekizma, štiri: modrost, pravičnost, serčnost in ztnef nost. Da so to poglavitne čednosti, ki se morajo kazati v vse*" našem dejanju in nehanju, to je tako očitno, da so videli spoznali že več sto let pred Kristusovim rojstvom se san1*111 svojim zdravim razumom stari ajdovski modri. Od leta 469 399 pred Kristusom je živel v Atenah, najimenitnišem mestu na Gerškem, dober mož jako bistrega uma, ki je vse svoje Živ'e dni v radovoljnem vboštvu le o volji božji in človeških dol* nostih premišljeval ter se neprenehoma trudil samega sebe Sv°je someščane, zlasti znanja željne mladeniče, v lepih čednost'11 uriti in povzdigniti. Ali Atenci mu za to niso bili hvaležni; c>sto po nedolžnem so ga obsodili k smerti in Sokrat, sedem-^esetleten starček, je moral v ječi piti strup, najboljši človek, 'iar jih je imela pred Kristusovim rojstvom gerška zemlja; ne 0 napak, ako rečem, da je bil nekaka predpodoba Kristusova 01 eJ paganskimi narodi, ali, kaker so ga tudi cerkveni očetje '•henovali, vzgojevavec in voditelj h Kristusu. V resnici se mo-re«io še dandanašnji mnogo lepega učiti iz njegovih pogovorov, ^^er sta nam jih zapisala dva najboljša izmej njegovih učen-Cev> Ksenofont in Platon. Zlasti je ravno Sokrat bil, ki je pervi izločeval štiri poglavitne čednosti *), kaker jih še dandanašnji našteva kerščanski nauk in katoliško bogoslovje opisuje. Perva mej temi štirimi čednostmi se imenuje pri nas na-Vadno modrQst. **) Mogli bi jo morda tudi razumnost ali prednost imenovati. Ali nobeno teh imen ni tako omejeno, da 1 nam to čednost edino pomenilo. Skušajmo torej z več besedami povedati, ketera iu kakova •J® ta modrost, ki jo imenujemo pervo mej dejanskimi čednostmi. Prašajmo se, kakšno mora biti najprej vse naše dejanje in aehanje, ali ne modro ? Vprašajmo se dalje, kedaj pa je naše ‘kjanje in nehanje res modro? Kajne da tedaj, keder svoj na-nien dosežemo s tem, kar storimo ali opustimo. Pa kakšen na-dn, ali slab? Ali je bilo naše dejanje ali nehanje modro, če Slh° ž njim slab namen dosegli? Ne, ker nam nigdar ne more v resnici koristiti, kar je se slabim namenom opravljeno. Tako 'Hianje se more imenovati zvito ali prekanjeno, modro pa ne. °dro je v resnici le tako dejanje ali nehanje, ki nam da do-er namen doseči. Modro je n. pr. v mladosti se učiti, da si more človek P°zneje se svojim znanjem pridobiti, kar potrebuje zase in za Sv°jo družino. Modro je slabih priložnosti se varovati, da si °*lranimo dobro ime ali premoženje. Vender brez višjega na-'hena ta modrost pred Bogom še ni kaj posebnega. Mnogi so *) Plato, De republ. IV. **) V l)erv. in maloruščini: raudrost, v velikoruščini: blagorazu-s 1J e’ v Cešdini: opat most, nem. Klugheit, lat. prudentia; ime Pientia (Weisheit) se daje v sedanjem bogoslovju le intelektualni (um-C1») Čednosti, na kar našega imena modrost ni lehko omejiti. P. St. si tudi v poganstvu se svojimi naturnimi zmožnostmi mog1*' pridobiti tako modrost in morejo si jo pridobivati tudi dand3' našnji celo popolnoma brezverni ljudje. Kerščanska modrost je vse kaj višjega in lepšega in s6 more tudi le po čeznaturni poti pridobivati ko dar Boga S'r' Duha. Kerščanska modrost je torej tista čednost, ki dela čl«' veka sposobnega pri vsem svojem dejanju in nehanju prav Pre' soditi, kaj je volja božja, in keteri so pravi pripomočki, da s6 doseže, kar je volja božja, in zaderžki s poti spravijo. Tud' nekako pravilo ali ravnalo drugim dejanskim čednostim je ker' ščanka modrost; meje namreč jim stavi, ki jih ne smejo p1"6' stopiti na nobeno stran, če hočejo ostati čednosti. Vzemimo serčnost. To je lepa čednost, ali le dokler je v svojih mejah. Prevelika serčnost je prederznost, torej ne čedno®* več, temuč napaka. Nasproti, ako je serčnosti premalo, je 10 boječnost ali bojazljivost in torej spet napaka. Prav tako s° razne druge čednosti v sredi mej dvema nasprotnima napaka«13 in čednosti le toliko časa, dokler so sklenjene z modrostjo. M* koliker veča je modrost, ki jih vodi in vlada, tolikanj veče $ lepše so tudi one. Doveršenost modrosti pa bo dosegel tisti, ki ima vse svoj6 misli in želje, vse svoje besede in vsa svoja dejanja obernje°a k poslednjemu in najvišjemu namenu, ki je čast božja in čez' natorno zedinjenje z Bogom v večnem zveličanju. Te modrosti se torej učite tudi vi, dragi bratje in sesti-6’ in od koga bi se je mogli bolje ko zopet od včlovečene več«6 modrosti božje, Jezusa Kristusa, od njegove preblažene mate1"6’ najmodriše device Marije, in od svetega vbožčka asiškega, oČet3 našega Frančiška? I. Jezus Kristus, ko včlovečeni Sin Božji pravi Bog, je ^0 tak neskončna modrost, ki je človeška slabost ne more zap°' padati, še menj dosezati. Ali, kaker človek, je tudi on, kak6* beremo v evangeliju, „rastel v modrosti" ne le „pred ljudiu* ’ temuč tudi „pred Bogom", torej ne le navidezno, temuč v re' snici, ker božja modrost in vsegavednost ni lastna človeškj natori; po nji, po človeški natori, je mogel torej napredovat' v modrosti, mogel se je učiti. V resnici je ko 12-letni deče^ ostal v Jeruzalemu v tempeljnu v sredi učiteljev ter jih poslu in izpraševal in, ko dober učenec, tudi sam se dal izprašati. In čudili so se vsi, ki so ga slišali, nad njegovo ^zumnostjo in njegovimi odgovori. Hotel se je učiti, kaker ■ie bilo primerno njegovi človeški naturi, vender seveda ne iz frazne človeške radovednosti, temuč iz višjega namena, kaker •*e Mariji naravnost povedal na njeno sicer ljubezni polno oči-tanje: „Sin, kaj si nama tako storil? Glej, tvoj oče in jaz sva *e žalostna "iskala". — »Kaj, da sta me iskala?" je dejal, »ali °ista vedela, da moram v tem biti, kar je mojega Očeta?" onadva nista razumela besede, ki jima jo je rekel," Pravi sveti, evangelij. „In šel je ž njima dolu in prišel je v azaret in pokoren jima je bil. In mati njegova je hranila vse besede v svojem sercu". Po pravici smemo misliti, da jih je casoma tudi razumela, da je spoznala, kako je hotel Jezus ko °vek po človeško služiti svojemu nebeškemu Očetu, po člo-Veško, od ljudi, ki so bili za to postavljeni, se učiti njegove Postave ; saj je sama videla in opazovala, kako je od dne do ne »vspeval v modrosti in v rasti in milosti (t. j. priljublje-n°sti) pri B0gU in pri ljudeh". *) — Po svoji božji naturi, to Se zna,-da ni mogel vspevati ali rasti v popolnosti,' in tudi Sv°jo človeško naturo bi bil ko Bog lehko vstvaril v popolni ^overšenosti že v pervem trenotku. Ali tak bi nas bil sicer z Sosedo mogel učiti, ne pa v zgled nam biti z dejanjem. On pa nam je hotel biti v vsem enak „razen greha" (Hebr. 4, 15), ^a bi nam bil v vsem v zgled, ki bi ga mogli dosezati in posne-'J^ti- Zato je tudi do 30. leta mirno ostal v Nazaretu, podlo-en Jožefu in Mariji, ter še le v popolni moški dobi nastopil l^ucenik svojega ljudstva. *) Gerška beseda ijXixiu pomeni včasi .kolikost" časa t. j. .starost", ^eni pomenu jo je razumel na tem mestu latinec, ki jo je prevel z aetate, as' »kolikost" telesa t. j. „rast“ ali .velikost", v tem pomenu sta jo razu-liT^ 'la tCm Ines^u SV- Ciril *n Metod, ki sta jo prevela s .telo m“. Sedanji Ur&ični tekst ruske cerkve ima natančniše »vdzrasto m“, novi rimsko-sta-k 0Ve'iski misalj podobno: .vzrastom". In to je očitno pravi pomen esede TjXixia na tem mestu. l’o starosti (aetate) raste človek, dokler živi, evangelistu ni bilo treba praviti; rast telesa pa se vtegne vstaviti celo Pred Časom. V resnici pravi baje taljmud, menda vsled svoje judovsko so-vružnosti, da je bil Kristus majhine postave. Tej pravljici nasproti povdarja S(r- kuka njegovo rast; mi smemo torej po pravici sklepati, da če je vspeval v rasb kaker modrosti, torej njegova postava nikaker ni zaostala za tisto Vls°kostjo, ki je najprimeruiša človeškemu telesu. P. St. In zdaj, ali naj vam nadalje popisujem modrost, ki se je kazala v njegovem učenju in vsem njegovem dejanju in neha* nju? O, h temu bi bilo treba mnogo časa, dosti več kaker 1111 ga je odločeno za kratek nagovor. Saj bi morali v ta namen natanko premisliti in pretehtati vse njegovo nadaljnje življenje? prevdariti vse njegove besede, vsa njegova dela. To pa morete? predragi, sami storiti sčasoma prebiraje in premišljevaje svete evangelije. In da to res storite, vam moram priporočati, koli' ker le morem. Zlasti učiteljem in sploh vsem, ki imajo opra' viti z odgojo mladine bi imeli biti evangeliji, po izreku nekega slovečega šoljskega nadzornika*), prava vsakdanja ročna knjigi Pa tudi vsaki drugi katoliški kristijan, od koga bi se mogel učiti modrosti bolje ko od Jezusa Kristusa in njegove presvete matere ? II. Da! tudi od njegove presvete matere se učimo modrosti ! Ali kako, ke nam je tako malo znanega iz njenega življenja in so njene besede v evangeliju tako redke? O bratje in se' stre, pomislimo, ali se ne kaže prav v tem njena velika m®' drost ? „Dar božji je tiha žena“ pravi sveto pismo (Eccli. 26, 18)? in sv. Pavel zapoveduje, da naj ženske molčijo v zborih (1. Kot-14, 36). Kako> sv. apostelj Jakob ostro piše zoper hud jezik? ste že najberž večkrat slišali ali sami brali; in zato veli, naJ bo vsak človek hiter k poslušanju, počasen pa h govorjenj11 in počasen k jezi (Jak. 1, 19), Marija je pokazala svojo modrost potemtakem že s te«1? da je sploh malo govorila. Posebej se pa lehko prepričamo tega v posameznih primerih, ko je ali govorila ali molčala. Ko j° je pozdravil angelj Gabrielj, se je prestrašila in je le premišlja vala, kakšno bi bilo to pozdravljenje, spregovorila ni nobeno besede. Ko ji je nato angelj naznanil, da bo spočela Sinu, k> naj ga imenuje Jezus itd., se je le začudila **), kako se bo to *) »Das wahrste und eigentlichstc Brevicr flir L^hrer vviirden mir immcr die Evangelien bleiben«. Dr. Kellner. Aphor. 89. — P. Sevarus Uaue, Christus a!s Lehrer und Erzioher. Freiburg, Herder. Vorrede. Vlil. **) »Lebhafter Ausdruck der Ver w u nder u ng« razlaga Bar ■denhewer, Maria Verkiindigung. Ein Kommentar zu Lukas 1, 26 - 38. Freiburg? Herder. pag. 125. godilo, ker moža ne pozna. In še le, ko ji je angelj razložil, kako se bo to godilo, je rekla Marija: „Glej, dekla Gospodova, z8°di se mi po tvoji besedi!“ In ko je šla nato pozdravit Elizabeto in jo je Elizabeta blagrovala ko mater svojega Gospoda, kaj je rekla Marija? ^°ga je hvalila, da se je ozerl na nizkost svoje dekle. Dobro Je vedela sicer, kako visoko jo je Bog povzdignil, vender ji ni Prišla iz ust samoljubna ali bahata beseda. Ob rojstvu in darovanju Jezusovem beremo le, da si je ZaPomnila, kar so drugi govorili; sama ni govorila. In ko je 12-letni sinček besede, ki mu jih je rekla v tem-Peljnu, nekako zavernil, ali se je Marija opravičevala, ali celo Jezila? O, ne! — In ko ga je pozneje na ženitnini opomnila, ^a »vina nimajo", in ji je zopet rekel, da naj je to nič ne skerbi, Marija tudi tedaj ni vgovarjala; mirno je zaupala vse Modrosti in ljubezni Jezusovi. Prepričana, da dobrih ljudi ne Pusti v zadregi, je rekla tistim, ki so stregli, naj storijo, kaker Pui bo velel. In ko je prišla sč sorodniki njegovimi in bi bila rada go-v°rila ž njim, mejtem ko je učil množice, in je rekel ljudem, k' so mu naznanili njeno željo, da so njegova mati in njegovi bratje tisti, ki poslušajo besedo božjo in izpolnjujejo, ali je ^ar>ja kazala na to kako nejevoljo, ali se je pritoževala, da •*° ljubi Jezus premalo spoštuje? O, ne! — In ko jo je poslednji krat nagovoril s križa: „Žena, glej *v°j sin!" ter ji namestu sebe izročil Janeza, ali je morda zankala na ves glas, ali se je zgrudila na tla v silni bolečini ? ne! — v tihi žalosti jfe pod križem mirno stala. Saj ji ni b'lo neznano, kar je bil napovedal Bog po ustih vseh prerokov, ^a bo terpel maziljenec njegov in tako vstopil v svojo slavo;, SaJ je tudi dobro vedela, da je prišel na ta svet, da svoje živ-lienje da za rešenje mnogih. Ali naj bi se bila vstavljala sklepu Vecnega Boga ? ali naj bi bila terpečemu zveličarju z jokom in *tokom množila neizrekljive bolečine? Kaj še! — Tiho, mirno ■*e terpela ž njim — najmodriša devica. Učimo se tudi mi od nje tako terpeti, predragi bratje in sestre! Zlasti ve, preobčutljive ženske, ve se od nje učite potrpežljivosti in pa molčečnosti; skušajte se po njenem zgledu kerščanski modrosti vsaj bližati! — III. Naposled smo rekli, da naj bi se učili modrosti tudi od našega sv. očeta Frančiška. Ali to bi se vtegnilo morda koiUu čudno zdeti. Sv. Frančišek in modrost! Kako se to vjema? Je-1* modro, kaker on, zametati denar, ko vender vemo, koliko dobrega more storiti ž njim, kedor ga prav obrača? Je-li modrOt beračem dajati drago obleko in sam si natikati staro, oguljeno in smešno skerpano, da se ljudje ne upajo blizu takemu človeku? Je-li modro, brez potrebe hoditi streč gobavim, in poljubljati njih gnjusne rane z nevarnostjo, da si sam nakoplji tako grozovito bolezen? Je-li modro, vpričo škofa se do nazeg8 sleči in obleko vračati po tako čudnem počenjanju razžaljenem8 očetu? — In slečen se valjati po bodečem ternju — ali je to modro? In po sedemkrat na leto deržati 40-danski post, tako da ti morajo telesne moči popolnoma odpovedati — ali je to modro? In k podobnemu življenju zavajati tudi druge dobr® ljudi — ali je to modro, ali je to hvale vredno ? — Ne, ne! to ni modro, to ni modrost; takega človeka bi bilo treba kam z8' preti; ni za mej pametne ljudi! — Tako, kajne, govor' svet. Ali modrost tega sveta je pri Bogu nespamet-(1. Kor. 3, 19). / Ke bi bil Frančišek živel po modrosti tega sveta, bi kil imel seveda lažje življenje. Ostal bi bil v svoji domači hiši’ živel v miru se svojim očetom in podedoval po njem lepo pre' moženje. Bogato bi se bil oženil; ko čislan tergovec bi bil v obilnosti in dobri volji vžival svoje dni do sive starosti; in, ko bi mu bila prišla poslednja ura, bi bil sit življenja in njegovi*1 sladkosti za sabo pustil otroke in otrok otroke, vse dobro pre-skerbljene! Seveda tudi na svojo dušico ne bi bil popolnom8 pozabil; svete maše bi se bile brale zanjo in druge molitve P° tadanji navadi opravljale. Po pravici bi se bilo moglo upat*’ da se zveliča. — Svetnik seveda ne bi bil postal, in danda-našnji bi niti v njegovem rojstnem mestu nihče več ne vedeli da je kedaj živel. In zdaj to mesto tudi ne bi bilo dosti zna-niše po svetu, kaker je, recimo, naše Novo mesto. — Ali Frančišek si ni izvolil modrosti tega sveta; saj je ve-del, kaj pravi Jezus: „Kedor ljubi očeta ali mater bolj ko menei ni mene vreden". (Mat. 10, 37). In se huje: „Če kedo k meni pride, pa ne sovraži očeta svojega in matere in žene in sinov in bratov in sester in tudi svoje lastne duše, ne more biti moj učenec" (Luk. 14, 26). — Ali Jezus je rekel tudi, da »vsaki, ki bo zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zaradi mojega imena, bo stotero prejel in večno življenje posedel. (Mat. 19, 29). In tako je storil Frančišek — in posedel je večno življenje, ki ga vživa v nebesih že blizu 700 let. In na zemlji? Na zemlji ga časti katoliška cerkev ko svetlika in poznajo in občudujejo ga vsi narodi, katoliški in neka-toliški. Po njem slovi stari Asiz po vsem svetu, in eno najve-cih amerikanskih mest, San Frančiško, s ponosom nosi njegovo ime *). Njegovi sinovi so razširjeni mej vsemi narodi, sedemsto let že služijo katoliški cerkvi, sedemsto let že oznanjujejo svetu tisto modrost, ki jo je Kristus prinesel iz nebes, ki si jo je Frančišek izvolil zase in za nje. Te modrosti se deržimo tudi mi vsi, dragi bratje in sestre! Iščimo vselej in povsod najprej božje kraljestvo in njegovo pravico, in po obljubi Kristusovi nam bo vse drugo naverženo. Tako bodi! Amen. v Častitljiva Joana od Križa, devica 3. reda. **) Blizu mesta Toleda na Španjskem je bila rojena 3. maja 1481 deklica Joana, ki jc že ko otrok kazala znamenja nenavadne svetosti. Ob petkih ni namreč nobene hrane zavžila. V *) Na prostoru tega mosta ob morskem zalivu, ki so ga imenovali po svojem sv. ustanovniku, so začeli leta 1776 španski frančiškani misijon za tamkajšne indijane. Iz tega misijona je postala ščasoma vas, potem veliko mesto San Frančiško, ki je imelo v začetku leta 1906 okoli 480000 prebivav-cev. Dne 18. aprilja tistega leta ob 5. uri 12 minut zjutraj pa ga je silovit potres porušil in požar, ki je divjal nato tri dni in tri noči, ga je popolnoma vpepelil. 0 potresu je bilo vbitih sicer le 437 ljudi, ali izselilo se jih je nato skoraj polovico ; po požaru jih je ostalo samo okoli 255000.—Toda ni preteklo več ko tri leta in mesto se je vzdignilo iz razvalin in pepela, veče in lepše ikaker je bilo prej in terdniše ko ketero koli mesto na svetu. Prebivavcev ima zdaj pol milijona. P. St. **) Winkes, Seraphischer Tugendspiegel. desetem letu je izgubila svojo dobro mater, ter jo je nadalje v hiši nadomestovala. V štirnajstem letu jo je oče silil, naj se omoži s plemenitim mladeničem, ki bi jo rad v zakon vzel. Ali dasiravno je očeta jako ljubila, je vender odločno rekla, da se ne bo mo-žila, ker misli stopiti v samostan. Ker pa oče nikaker ni hotel odnehati, se preobleče Joana v moško obleko in zbeži proti vasi Kubi, kjer so imele tretjerednice svoj samostan. Tu je slekla moško obleko in oblekla svojo, ki jo je prinesla seboj, in ponižno je prosila prednjico, naj jo sprejme v samostan. To se je tudi zgodilo. Petnajst let stara, je bila preoblečena, prav na svoj rojstni dan, in po letu poskušnje je naredila redovne obljube 3. maja 1497. Od tega dne nadalje je še bolj goreče opravljala svoje molitve in svojo pokoro. Pridno se je vadila v samostanskih čednostih, v vboštvu, pokorščini, sv. čistosti, ponižnosti in poterpežljivosti. Jako je častila presveto Rešnje Telo. Rada bi ga bila prejemala vsaki dan; ali po spovednikovi naredbi, je hodila k sv. obhajilu samo tiste dni, ko so tudi druge redovnice imele iti k mizi Gospodovi. Zato se je pa vsaki dan, da, vsako uro, duhovno obhajala. Večkrat je rekla: „0 moj Bog, ako že hrepenenje po tvojem svetem Telesu tako dela, koliko moč nam mora dati še le, ko ga v resnici zavžijemo". Gdor hoče pobožno živeti mej svetom ali v samostanu, mora vedeti, da bo zato zaničevan in preganjan. Taka se je godila tudi častitljivi Joani od Križa. Njene duhovne sestre so jo v začetku sovražile in gerdo ž njo ravnale, kar so pozneje spoznale in obžalovale, ter si jo zato celo za prednjico izvolile. Ko prednjica je pridno in previdno skerbela za dobro samostanske družine; toda tudi tedaj so jo v samostanu in zunaj obrekovali in pri duhovniški oblasti tožili. Celo vzeli so ji službo in čast prednjice; ali ker se je pozneje spoznalo, da je bila po krivici odstavljena, se ji je predstojništvo zopet izročilo. Zraven zaničevanja so jo nadlegovale tudi razne bolezni, ki jih je junaško prenašala. Boga je prosila, ne, da bi ozdravela, temveč, da naj ji še nove bolezni pošlje. Za njeno zvestobo in njeno sveto življenje ji je dajal Kristus posebne milosti. Pogosto je videla zraven sebe svojega angelja variha, ki jo je tolažil in ji svetoval. V njepem triinpetdesetem letu ji je naznanil, da se bo kmalu preselila v večnost. Ko je to leto dopolnila na svoj rojstni dan 3. maja 1534 je po dolgem zamaknjenju vmerla. Po smerti jo je Bog Poveličal z mnogimi čudeži. Cerkev preiskuje njeno življenje, da bi jo prištela mej zveličane. Kaker častitljivi Joani od Križa, tako se tudi še dandanašnji godi temu ali onemu predstojniku, tej ali oni predstojnici tretjega reda. Namestu da bi jih spoštovali in jim službo lajšali, jim neketeri udje še sitnosti in težave delajo, bodisi iz nevošljivosti, ker niso njih izvolili, bodisi iz prevzetnosti, ker ne morejo prenašati opominjevanja in svarjenja. Dragi bratje In sestre, varujte se teh napak, nič ni zopernišega ko nevošlji-vost in prevzetnost, zlasti v redovnem stanu. Glede redovnih služeb se ravnaj po nauku sv. Frančiška, ki pravi: „Služeb ne išči; ako ti jo pa dajo, sc ne brani". Svoje predstojnike pa spoštuj, ker veš, da je vsaka oblast od Boga. Slušaj jih; ker, keder svoje predstojnike slušaš, slušaš Kristusa samega. Skerbi, da boš res ponižen in pripravljen sprejeti vsako opominjevanje, tudi, ke bi bil nedolžen. Sploh se ravnaj po zgledu častitljive Joane od Križa in ostani goreč ud tretjega reda tudi, če te drugi bratje in sestre zaničujejo in krivo sodijo. Vaje duhovnega življenja. P. A. M. \?. Poglavje. O krotenju hudih nagnenj in strasti. Po izvirnem grehu je človek oslabel na duši in telesu in zato ga na potu čednosti in pobožnosti ovirajo tako telesni zunanji čuti, kaker tudi notranje strasti in huda nagnenja, ako jih ne podverže svojemu razumu in ne vravna po pravilih sv. vere. Mej strasti prištevamo ljubezen in sovraštvo, veselje in žalost, upanje in obupnost in mnogo drugih. Pri našem božjem učeniku Jezusu Kristusu so bile te strasti popolnoma vrejene, njemu popolnoma podložne, nobena ni prehitela njegovega raz- uma, nobena ni potegnila za seboj njegove volje. Sč spoštovanjem se bližajmo temu viru vseh milosti in iz njega zajemajmo moč, svoje strasti berzdati in vrediti jih po glasu svoje vesti in naukih sv. vere. Saj govori sv. apostelj Pavel: „Keteri so pa Kristusovi, so svoje meso križali z grehi in željami vred". Gal. 5, 24. „Slecite starega človeka z njegovimi deli ih oblecite novega. Kol. 3, 9. 10. „Mertvenje Jezusovo vedno na svojem telesu okrog nosimo, da se tudi življenje Jezusovo očitno pokaže na naših telesih". II. Kor. 4, 10. Ena najpotrebniših vaj duhovnega življenja je gotovo to-mertvičenje in zatiranje grešnega nagnenja in nevrejenih strasti. Brez stanovitnega in odločnega boja zoper nevrejena nagnjenja, malo pomaga veliko moliti, postiti se, hoditi v cerkev, opravljati razne pobožnosti, biti v mnogih bratovščinah, pogosto prejemati sv. zakramente, opravljati spokorna dela. Da bomo pa pri tem kaj vspeha imeli, moramo najprej zatirati svoje meso. Sv. Efrem pravi: „Ako ne mertvičiš svojega mesa, svojih strasti ne boš zaterl". Mesu je treba pogostokrat odreči čutno veselje, ki naše strasti le poživlja in jim. služi v netivo in pašo. Sv. Leon pravi: „Kar zunanje razveseljuje, to najbolj kazi notranjost človeka". Hudemu nagnenju in grešnim strastem se pa moramo-odločno vstaviti in jih vže pri njih rojstvu zadušiti. Neki učenik duhovnega življenja pravi: „Dokler je sovražnik majhin, ga umori, da bo hudobija s kaljo izervana; verzi male ob skalo". Sv. Avguštin razlaga besede psaljmista: -,,Blager mu, kedor bo tvoje otroke zgrabil in ob skalo treščil", Ps. 136. 9,. tako le: „Kedo so ti otroci Babilona? To so grešne želje v svojem začetku. Verzi jih od sebe, dokler so še majhine, da ne zrastejo in močne ne postanejo. In, ako se bojiš, da jih še ne bo konec, zdrobi jih na skali, ki je Kristus". Gotovo je to krepak pripomoček, da premagamo svoje strasti. Kaker hitro se vzdignejo, berž povzdignimo svoje serce k Jezusu in potrudimo se, iz ljubezni do njega zadušiti jih; iz ljubezni do njega se ne dajmo premagati jezi, ne^spregovorimo razžaljive besede, krotimo svoje oči, zapodimo od sebe grešno-misel. Neverjetno je, koliko moč dobi duša na ta način in kako koristna je ta vaja. Ljubezen vse premaga. Sv. Dorotej je peljal enkrat svoje učence v lep gaj, kjer so rastle ciprese. Zapovedal jim je, naj poskusijo svoje moči nad ni>ini in naj izrujejo najprej prav mlada drevesca, potem veča-. ’n nazadnje močna drevesa z globokimi koreninami in nločnim ^blom, Perve so so prav lahko izervali, druge vže bolj težko,. tretjih pa niso mogli. Na to jim reče častitljivi starček : „Glejte, tako je tudi sč pastmi. Dokler so še nežne in so komaj v sercu kali pognale, brez posebnega truda lahko premagamo. Ako jih pustimo rasti, je treba vže veliko več truda; ako pa po naši lenobi počnejo močne in se globoko vkoreninijo, potem jih more edino še vsegamogočna roka božja izervati“. Grešna nagnenja in strasti so naši nespravljivi sovražniki,. s Peterimi ne smemo nikoli sklepati miru; ako jih mi ne po-k°nčamo, bodo one nas. Sv. Bernard pravi: „Ako jih mi ne P°hodimo, bodo one nas pohodile; ako jih mi ne premagamo, °do one nas premagale14. Nikoli jim ne smemo privoliti, tudi ne najmanjšega od tega, kar zahtevajo, naj se nam zde še tako f°dložne in vkročene. Vedno se moramo varovati pred njimi 'n ravnati moramo, kaker z divjimi zvermi, ketere človek nikdar ne vkroti se samo milobo in prijaznostjo, temuč le z go-sP°dujočo, terdo ostrostjo; podložne in poslušne stori le strah. Gregor pravi: „Če so tudi vkrotene, morajo vender le v Strahu živeti44. Čeravno pa moramo z enako vestnostjo vsa k’rešna nagnenja in vse strasti zatirati in krotiti, moramo ven-<*er največo pozornost obračati na glavno strast, ketera druge ako rekoč poživlja in je njih vir in podpora. Ako smo moč-nejše premagali, bomo lahko in hitro premagali tudi druge. Slednjič ne smemo nikedar prenehati s tem bojem zoper Sv°je strasti. Kedor hoče zmagoslavno dokončati tek svojega življenja 11 si zaslužiti večno krono, ne sme nikoli dejati iz rok meča, er vojska je človeško življenje na svetu. Sovražnikov imamo-toliko, koliker strasti nosimo v sercu in teh sovražnikov ne ^°remo nikoli popolnoma vničiti. Če so tudi oslabljeni, če tudi e leže na tleh, kmalu se zopet vzdignejo in napadejo našo ^ušo. Sv. Bernard govori o grešnih nagnenjih: „Verjemi mi, e so tudi obrezane, poganjajo nove mladike; če so tudi za-P°jene, se vernejo; če so tudi vgasnjene, kmalu so zopet v Plamenu ; če so tudi zadremale, se zopet zbude44. Prizadevati si torej moramo, da ostanemo v tem boj11 ^ vedno serčni in stanovitni, in če teh dušnih sovražnikov tud' s ne moremo popolnoma zamoriti, jih imamo vsaj vklenjene ' j svojem sercu in jim ne pustimo razsajati, kaker bi se jim zlju’ i bilo. Vprašajmo se, ali smo vedno zvesto poslušali in spolnje' ; vali te nasvete in nauke svetnikov pri krotenju in zatiranj11 ] svojih slabih navad, grešnih nagnenj in strasti. O moj Bog, kaj mi pomaga, ako premagam ptuje s°' vražnike, ako pa redim v sebi strasti, ki so moji domači s°' vražniki ? Podpiraj me, o Gospod, in daj, da se bom stanovih10 zoper nje vojskoval, ker le v tem boju dobim mir serca. „Kf0’ titi jih moramo, da one ne vladajo" pravi sv. Bernard. „Pi‘a'' serčni mir dobiš, če se vstavljaš strastem, ne pa če jim stre' žeš". Tomaž Kempčan 1. 6. Duh tretjega reda sv. Frančiška. Dr. P. G. H. 5. Tretjerednik in molitev. Lepo poje David v 8. psaljmu: „Gospod, Gospod naš, k»k čudovito je tvoje ime po vsi zemlji, ker je vzvišeno tvoje ve” ličastvo nad nebesa. Iz ust otrok in dojencev si si zveršil hva*° zavoljo svojih sovražnikov, da odpraviš sovražnika in maše® vavca. Ko gledam tvoje nebo, delo tvojih perstov, luno ^ zvezde, ki si jih vstvaril, — kaj je človek, da se ga spominjaj ali sin človekov, da ga obiskuješ? Le malo si ga znižal P°u angelje, sč slavo in častjo si ga ovenčal ter ga postavil & dela svojih rok. Njegovim nogam si podvergel vse, ovce vsa goveda, verhu tega tudi živino na polju, ptice pod nebo11' in ribe v morju, ki se prehajajo po morskih stezah. Gosp°°’ Gospod naš, kako čudovito je tvoje ime po vsi zemlji!" — V resnici, se slavo in čestjo je ovenčal Bog človeka, f?°, spodarja ga je postavil na zemlji. Vender to gospodarstvo ' njegova najvišja čast; najvišja čast njegova je, da se ga sam spominja, da ga obiskuje, da je iz ust otrok in dojenj doveršil svojo hvalo. Nedolžni otrok že pozna Boga in ga hva ' dovo-on nas k temu V*5o8 človek moli in Bog posluša njegovo molitev. Človek go-V°r‘ z Bogom, odkriva mu svoje serce, razodeva mu svoje st'ske in težave, prosi ga milosti, pomoči, polajšanja, in Bog vsliši. Že v Mojzesovi postavi je obljubil: „Če bo klical 'boj-ec) k meni, ga bom vslišal, ker sem vsmiljen“ (Exod. 22, )■ In v 90. psaljmu je zaterdil: „Ker je v me upal, ga bom varoval ga bom, ker je spoznal moje ime. Klical bo k ^Cn' in jaz ga bom vslišal". (14. 15). — Kedo bi se ne čutil ^s°ko povzdignjenega po taki obljubi božji ? Komu se ne bi 'nela v sercu ljubezen do tako dobrega Boga ? In ne le Je nam ta Bog, da smemo govoriti ž njir spodbuja in vabi. Jezus Kristus sam nas uči. „Zmirom je ret*a moliti in ne popuščati" (Luk. 18, 1). „Čujte torej v mo-ltv* vsaki čas“ (Luk. 21, 36). „čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo“ (Mat. 26, 41). — In kar je z besedo učil, to je P°terjai tudi z lastnim zgledom. Molitev je bila neprenehoma njegovi duši; pa svojim učencem je dejal tega tudi unanje °kaze. Zato je „šel na goro sam molit" (Mat. 14, 23) „in pre-n°Žil je v molitvi božji" (Luk. 6, 12). Ze v stari zavezi piše’ modri Sirah: „Ne daj se zaderžati,. , ne bi molil o pravem času", ali po latinski prestavi „vsaki ^ S<1 (18, 22); zlasti pa aposteljni po zgledu svojega učenika ez nehanja spodbujajo k molitvi. Efežanom piše sv. Pavelj, , vzamejo pokrivalo rešenja in meč duha, kar je beseda zJa in „se vso molitvijo in prošnjo molite vsak čas v duhu" v Ph. 6, 18). In Kološanom: „Bodite stanovitni v molitvi in ujte v nji se zahvaljevanjem" (Col. 4, 2). Tesaloničanom pa ^‘Poroča: „Brez nehanja molite. V vsem se zahvaljujte, to je ^arnreč volja božja v Kristusu Jezusu v vseh vas". da 5 (1. Thess. 18). In sv. Peter, opazivši, da se je vsemu približal ko-aec> pravi: „Bodite torej previdni in čujte v molitvah" (1. Pet. 4’ 7). Očitno je, kako je bil nauk Kristusov, da je molitev perva ^Ireba in podlaga pobožnega življenja, globoko zasajen sv. aP°steljnom serca. Tudi cerkveni očetje so v tem ene misli. 1 ga učitelja duhovnega življenja, ki ne bi stavil molitve na ferv° mesto mej pomočki kerščanske popolnosti. Svetniki, to t *judje, ki jim je bila kerščanska popolnost edina skerb, so r<2j vse svoje življenje preživeli v molitvi, po besedah sv. Hi- Marija: »Vsakega svetega moža vse življenje je molitev1*, in 5' Avguština, ki pravi: »Prav zna živeti, kedor zna prav mol$ In kako neki bi moglo to drugači biti ? Saj sami iz ne premoremo nič in nismo nič. „Brez mene ne morete 0 storiti", pravi naš Gospod (Jan. 15, 5). „Jaz sem terta, vi >11*J dike. Kaker mladika ne more nositi sadu sama od sebe, Če 1,1 ostane na terti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. nite v meni in jaz v vas; kedor ostane v meni in jaz v njei"11 ta prinaša mnogo sadu. Če kedo ne ostane v meni, se bo vUf vergel, kuker mladika, in posušil se bo in pobrali ga bodo v ogenj vergli in gorel bo. Če ostanete v meni in moje bese v vas ostanejo, boste prosili, kar koli boste hoteli, in žgoči'1' se vam bo". — Torej le na prošnjo ! Res je sicer, da Bog neketere, pred vsem perve milosti, ne da bi ga prosili, ali daljnih si moremo pridobiti le s ponižno in stanovitno molitv>j° Zato piše sv. Avgušti: »Verujemo, da ne bo nihče zveličan, ga Bog ni poklical, in nihče, ki je poklican, ne dela za svoj® zveličanje, ako mu Bog ne pomaga, in nihče drugi ne zasl11® milosti, ko le tisti, ki jo prosi". In na drugem mestu pra „Bog daje svoje milosti, toda le tistemu, ki ga zato prosi"-je resnica, ki nas mora bolj ko vse drugo prepričati o potre molitve: brez milosti božje ni zveličanja, brez molitve ni 1,1 losti, torej ne zveličanja. Pa kako, da nam je treba milosti in pomoči božje? Keč°( le nekoliko pozna in premisli človeško življenje, lehko ve li kaj. Saj ga ni časa niti kraja na svetu, kjer ne bi bili v terih nevarnostih. Naš stari »nasprotnik hodi okrog kaker 6 jeveč lev, ki išče, koga bi požerl" (1 Pet. 5, 8). Ne po dne'1 ne po noči, ne v tihi samoti, ne v glasni družbi, ne v zdra'^ ne v bolezni nismo varni pred njim. In svet, ali nas ne v'a dostikrat bolj zvito in premeteno kaker hudoba sama?*Ne op° minja nas zastonj božji zveličar: »Varujte se ljudi" (Mat. 17). Pa to so le zunanji sovražniki ; ali mi imamo tudi not1"11 nje, ki so dostikrat najnevarniši, to je naše slabo nagnjenj naše grešno poželjenje, ki ga nosimo seboj, kamer koli grem0 Kaker v želodcu trakulja glista, tako se nam pase na dnu serc‘l’ in raste in raste, dokler ima glavo živo. Kje najdemo zdrav1 J zoper te bolezni, kje pomoč zoper vse te sovražnike, če ne P vsegamogočnem, vsmiljenem Bogu? Zato nas opominja naš bo''- zveličar: „Prosite, pa se vam bo dalo, iščite, pa boste našli, trkajte, pa se vam bo odperlo (Mat. 7, 7) !“ — Ne bo nas zapustil naš Bog v naših stiskah in potrebah, kaker je že v stari zavezi obljubil Salomon, ko mu je posvetil tempelj : „Če bom zaperl nebo in ne bo dež šel, in velel in vkazal kobilici, da Požre zemljo, in poslal kugo na svoje ljudstvo, pa me bo, spre-obernivši se, moje ljudstvo, ki je nanje klicano moje ime, prosilo in iskalo moje obličje in pokoro delalo od svojih preslabih Potov, in jaz bom vslišal z neba in bom prizanesel njih grehom >n ozdravil njih zemljo. Tudi bodo moje oči odperte in moja ušesa poslušajoča molitev njega, ki bo na tem mestu molil" (2. Chron. 7, 13- 15). Tako je torej Bog obljubil izraeljsko ljudstvo vslišati v Salomonovem templju v Jeruzalemu, in judje so potem mislili, kaker je rekla Jezusu Samaritanka, „da je v Jeruzalemu kraj, kjer se ima moliti". Jezus pa ji je odgovoril, da „prihaja ura ki "je zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici; zakaj tudi Oče take išče, da ga molijo. Duh je Bog in ti, ki ga molijo, ga morajo v duhu in resnici moliti" (Jan. 4, 20— 24). Vender je tudi Kristus hotel, da naj se njegovi učenci zbi-rajo k skupni molitvi: „če bosta dva izmej vas ene misli na zemlji o keteri koli reči, se jim bo zgodila od Očeta mojega, ki je v nebelih; kjer so namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem v sredi njih" (Mat. 18, 19. 20). Zato so se apo-steljni po vnebohodu Kristusovem zbrali v obednici, kjer so bili ž njim pri zadnji večerji in v tej pervi kerščanski cerkvi »so ti vsi vstrajali enega duha v molitvi se ženami in Marijo, materjo Jezusovo, in brati njegovimi" (Act. 1, 14). Kako so se kristijani pozneje shajali in kaj so delali na svojih shodih, vemo nekoliko iz listov sv. Pavla, zlasti pervega lista do Končanov 11. in 14. poglavje. Stara cerkvena pisavca Origenes in Tertulijan, ki sta živela ob koncu 2. in v začetku 3. stoletja Po Kristusu, popisujeta natančniše, kako so tedaj kriatijani molili; navadno kleče, le od velike noči do binkošti stoje, in z razpetimi in nekoliko povzdignjenimi rokami, kaker dela še zdaj duhovnik pri sveti maši, in po samostanih se tudi še ne-ketere molitve tako, kleče in z razpertimi rokami, opravljajo, dolili so ali natihoma v svojih sercih, ali na glas; škof ali duhovnik je pred molitvijo ljudstvo pozdravil z besedami „Go- spod z vami!" in »Molimo!" potem je v imenu vseh izrekel prošpjo do Boga in ljudstvo se mu je pridružilo z besedo »Amen" t. j. »Tako bodi!" Molitve je neketere pervotno škof ali mašnik prosto se svojimi besecfami izrekel; druge so bile že določene, tako zlasti očenaš ali Gospodova molitev, ki se je že tedaj molila berž po posvečenju pri vsaki maši. Iz judovske službe božje so prihranili kristijani zlasti psaljme, ki so jih peli ali molili tako, da je ena stran odgovarjala drugi? kaker se to godi še dandanašnji. POsebne zapovedi, da bi se moral vsaki verni vdeleževati vse skupne službe božje, pač ni bilo, zadosti je bila splošna gorečnost ljudstva; škofe in druge duhovnike je pa že njih služba vezala k temu. Ko je začela ščasoma gorečnost pešati, potem je cerkev duhovnikom in redovnikom naravnost zapovedala opravljati vsakdanjo službo božjo (officium divinum) ob določenih dnevnih in nočnih urah- Tako je torej tudi sv. Frančišek zapovedal svojim bratom duhovnikom (klerikom), naj opravljajo službo božjo po obredu svete rimske cerkve in zato smejo imeti brevirje; neduhovniki (lajiki) pa naj molijo 24 očenašev za jutranjice (ali ponočnice)? za hvalnice 5, za pervo, tretjo, šesto in deveto dnevno uro po 7, za večernice 12, za sklepnice 7, tudi naj molijo za mertve. Tudi sestram drugega reda, ketere znajo brati, je zapovedal opravljati brevir; tiste, ki ne znajo brati pa naj molijo očenaš e kaker bratje lajiki pervega reda. Molitve za mertve jim je na-tančniše določil ko bratom. Za nas je pa posebno znamenito vedeti, kaj je sv. Frančišek naročil moliti bratom in sestram tretjega reda. To moramo iskati seveda v pervotnem vodilu, ki se tudi v tem oziru ne loči mnogo od vodila pervega in drugega reda. Pervotno vodilo prav! torej tako : »Vsi naj vsak dan opravijo sedem kanoniških ur, namreč jutranjice, pervo, tretjo, šesto, deveto uro, večernice in sklepnice; kleriki namreč, ki znajo psalterij, naj molijo za primo: Deus in no mine tuo itd. Beati im m a cul a ti noter do Legem in druge psaljme hor z Goria Patri. Keder pa ne gredo v cerkev, naj skušajo moliti za matutin (jutranjice) psaljme, ketere molijo kleriki ali škofijska cerkev, ali naj vsaj ne opuste, kaker drugi, ki ne znajo brati, moliti za matutin 12 krat, za vsako drugo horo (uro) po 7 krat oče naš se slava očetu in tem uram, nam- reč primi in kompletoriju (sklepnicam) naj dostavijo apostolj-sko vero in Vsmili se me Bog (Miserere mei Deus), če Znajo. Če pa ne molijo ob določenih urah, naj molijo trikrat °Če naš. Bolniki pa niso dolžni moliti te hore, razen če hočejo. V štiridesetdanskem postu sv. Martina in tudi v velikem štiridesetdanskem postu naj skušajo osebno hoditi k juternjim koram v cerkve, v keterih župah prebivajo, razen če jih paketen vzrok izgovarja". — Iz tega poglavja vidimo, da se je veršila ob času sv. Francka božja služba (officium divinum) vsak dan ne le po škofijskih in redovnih, temuč tudi po župnih cerkvah, in ljudstvo Se je je, koliker toliko, zlasti v postnem času, vdeleževalo; kaj čisto novega in neznanega bi namreč sv. Frančišek ne bil mo-§el vpeljavati. Marisketerih sedaj navadnih pobožnosti pa še ni kilo v navadi, n. pr. ne izpostavljanja presv. Rešnjega Telesa in blagoslova ž njim, ne križevega pota, ne pobožnosti Serca Jelovega ali Marijinega, ne šmarnic, ne rožnega venca, celo angeljskega pozdravljenja ali „zdravamarije“ ni bilo. In takih Pobožnosti se bratje in sestre tretjega reda dandanašnji pred vsemi vdeležujejo. Očitno je torej, da je bilo treba pervotno vodilo sv. Frančiška zlasti glede molitve današnjim razmeram Primerno spremeniti, in to so storili modro in previdno rajni Papež Leon XIII. Namesto gori navedenega 8. poglavja per-Votnega vodila je nastopil § 6. drugega poglavja sedaj veljav-nega vodila, ki je tak: „Tretjerednikov duhovniškega stanu, ki molijo vsak dan brevir, ne zavezujemo v tem oziru k ničemer drugemu, Svetovni ljudje, ki ne opravljajo brevirja ali Marijinih molitev ime-°ovanih navadno „mali ofieij blažene device Marije", naj molijo sleherni dan, če niso po bolezni zaderžani, dvanajstkrat ^Če naš, Zdrava Marija in Slava Očetu". — Potemtakem opravlja tretjerednik dandanašnji svojo redovno molitev lehko na tri načine. Ako ume latinsko in mu cas pripušča, lehko moli brevir, kaker ga opravljajo duhovniki. Kakemu pobožnemu vpokojeneinu profesorju bi se smelo to svetovati. Seveda bi si moral v ta namen oskerbeti brevir se vsemi oovejšimi oficiji in vsako leto dotični direktorij. Tudi bi si mo-ral dati razložiti, kako se ta molitev prav opravlja. — Menj očenosti, menj časa in denarja bi bilo treba za mali Marijin oficij, kaker ga opravljajo neketere samostanske skupščine tretjega reda. Tudi mej svetovnimi tretjeredniki in tretjerednicaffli bi se jih vtegnilo kaj najti, ki bi jim bilo to primerno in ljubo, zlasti ker so s tem oflcijem sklenjeni tudi neki odpustki* Večina bo morala ostati pa pri očenaših; ž njimi zadosti svoji redovni dolžnosti seveda tudi tisti, ki bi se bil kedaj odločil za mali Marijin oficij. Kedor je ko duhovnik dolžan veliki brevir opravljati, pa ga kajpada ne more nadomestiti z 12 očenaši itd- Tako je torej nekedanja obilna redovna molitev naših tre-tjerednikov po novem vodilu jako okrajšana, ne da bi bila zato zgubila svojo veljavo. Ostala je namreč, kar je bila prej, r e-dovna molitev, to je, molitev, ki jo pozamezni moli v duhovnem združenju se vsemi svojimi redovnimi brati in sestrami, v imenu vesoljne katoliške cerkve in v njene namene. Zato je ta molitev očitna ali javna cerkvena molitev, če jo tudi vsaki sam zase natihoma opravlja. In tako jo sicer tudi sme, vender se morajo besede v resnici izgovarjati, tako da človek vsaj sam sebe sliši: samo misliti si besede ne bi zadostovalo. Ko javna cerkvena molitev je očitno, da presega po svoji ceni in imenitnosti vsako zasebno molitev, tudi tisto, ki se opravlja v keteri koli še tako lepi in koristni bratovščini. Za to pa mora tretjerednik skerbeti, da to molitev, kar se le da, dobro opravlja. Sieer naj ima vsaka njegova molitev vse lastnosti dobre molitve; ali ta naj ima tiste lastnosti v višji, ko-liker mogoče v najvišji meri. Omenimo tu na kratko tri glavne lastnosti ali pogoje dobre molitve. Pervi je zbranost duha in pobožnost serca. To zahteva od nas Jezus Kristus, ko pravi: „Ti pa, keder moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri in moli svojega Očeta na skrivnem" (Mat. 6, 6), to se pravi, za čas molitve moramo izključiti vse posvetne misli in skerbi ter misliti le na Boga in na to, kar ž njim govorimo. Ke bi imeli priliko kedaj s kakim jako imenitnim gospodom govoriti, n. pr. s cesarjem ali papežem, ali bi tedaj na kaj drugega mislili? Ko molimo, pa govorimo z neskončnim Bogom, v njegovi pričujočnosti smo, on nas posluša; kako bi mogli na kaj drugega misliti ko nanj in na to, kar imamo ž njim govoriti? In tolikanj bolj, ko imamo govoriti ž njim v imenu naše matere katoliške cerkve 1 Drugi pogoj dobre molitve je ponižnost. O tem pravi sv. ^uh: »Molitev ponižnega človeka oblake predere, in se ne vto-laži, dokler se tja ne približa, in ne odstopi, dokler je ne pogleda Najvišji" (Sir. 25, 21). V pervem trenotku bi sodili, da Pač ni težko ponižen biti, ko človek z Bogom govori; ali skušnja uči, da je tudi dandanašnji zadosti ljudi na svetu, ki v se zadajo, kaker pravični, in druge zaničujejo. Takim je povedal Kristus priliko o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj ^olit; farizej je Boga hvalil, da ni tak, kaker so drugi ljudje, roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kaker tisti cestninar; cestninar je pa od daleč stal in si ni upal oči k višku povzdigniti, teinuč je na persi terkal in: „Bog“ je dejal, „bodi meni grešniku milostiv!“ „In ta je šel vun opravičen, farizej pa ne, ker bo ponižan vsak, ki se povikšuje, in kedor se ponižuje, bo Povikšan". (Luk. 18, 9—14). — O koliko je tudi mej kristijani takih „pobožnih“ ljudi, ki so polni lastne hvale, ki sami vse Oajbolje znajo in komaj morejo izgovoriti pet besed, da ne bi bilo besedice jaz vmes! — Dragi tretjefedniki, tu ste tudi vi v neki Posebni nevarnosti. Upam, da napuha ni v vaših sercih, ali glejte, da se vbranite tudi ničemernosti! Tretji poglavitni pogoj dobre molitve je zaupljivost, ki iz Ponižnosti izvira. Ponižnost nam pravi, da sami iz sebe ne moremo nič dobrega storiti, zaupanje pa terdi po pravici, da moremo v Bogu vse. Koliko moč ima zaupljiva molitev, nam kaže Jezus Kristus, ko pravi: »Vse, kar koli prosite v molitvi, ve-rujte, da boste prejeli, pa se vam bo zgodilo" (Mark. 11, 24). Nasproti beremo v tem istem evangeliju (6, 4. 6), da sam Je-zus v Nazaretu ni mogel nobenega čudeža storiti, razen da je malo bolnikov ozdravil položivši roke na nje, in se je čudil nad njih nejevero. l'o se pravi, dasiravno bi bil sam po sebi lehko delal čudeže tudi tam, pa jih ni, ker ga je njih nevera zaderžala. — Kako potrebno je torej, da molimo se živo vero *n terdnim zaupanjem! Zaupanje časti Boga, nezaupnost ga sramoti. Zato »stopimo se zaupanjem k sedežu milosti, da vsmi-Ijenje dosežemo in milost najdemo ob času potrebne pomoči" {Hebr. 4, 5). In tretjerednik more to lehko, ker je prepričan, ^a moli v imenu vse katoliške cerkve, in moli ž njim toliko dobrih bratov in sester, toliko pobožnih, svetih, nedolžnih duš! (Konec tega poglavja prih.) Ivanka Sinjska, daljmatinska tretjerednica. 1'. M. S. IV. Počete k skušenj. (Konec- tega poglavja.) Pervo pismo je pisala dne 13. maja 1869. Roke je bila zelo slabe v pisanju in pravopis njen je bil poln pogreškov. Ni mogla poterpeti, da bi se bila naučila bolje pisati, po tri- ali štirikratni vaji z malimi čerkami je hotela znati, koliker je mislila, da ji zadostuje. Ko ji je gospodinja rekla, kako da se ne sramuje tako pismo odposlati, ji je odgovorila: Naš oče je pameten, pa bo razumel, kar pišem, in to je meni zadosti; dober je tudi, da mi ne bo zameril”. Nisem ohranil njenih listov* ali ker so se mi zdeli zajemljivi, izbral sem iz njih neke od-lomčiče ter sem jih zvesto prepisal v svoj zapisnik, popravivši jim pravopis, ali pustil sem naravni njih slog in izvirnost. — Tako-le mi je večkrat opisavala stan svoje duše: „Ni besed na svetu, s keterimi bi mogla razodeti svoje terpljenje. V skušnjavah proti veri in upanju sem že začela občutiti peklenske muke. Prosila sem spovednika, da bi ne pristopila k sv. obhajilu več kaker po enkrat na tjeden, ali mj ni hotel dovoliti . . , . “ „Ah, dobro vidim, da živeti na svetu ni drugo, ko živeti v dolini solz: solz ketere nemajo konca. Nahajam se v vednem strahu. Duhovna suhota, sumnja o vrednosti mojih spovedi, ir* še druge mnoge skušnjave me mučijo. Včasih se mi zdi, da je prav nemogoče živeti v takem stanju. — Vi me priporočite Gospodu Bogu, ne da me reši teh skušnjav, temuč da mi da moči ...” „Naj sprejme Bog moje terpljenje za pokoro mojih grehov. Ako bi mogla, jaz bi užgala svoje serce, bolj kq je mogoče razgreti peč, s plamenom ljubezni božje. Ali moje serce je merzliše kaker marmor: v njemu ni ljubezni božje. Takšna sem, kaker da sem na najstrahovitiše od vetra vznemirjenem morju; na noben kraj se ne morem oberniti. Ali vender se bom za- deržala, kaker mi Vi pišete, in mislila bom, da je to moj križ, moja pokora, ki mi jo je dobri Bog odredil po svoji sveti volji, keteri se želim tudi sama v vsem podvreči, tako, da jej Predam življenje svoje duše in svojega telesa. Vem, da ne bom 'mela miru; ali moj mir hočem, da naj bo vtem, da prenašam, kar mi Bog pošlje . .. “ „V taki okoličnosti ne vem, kaj bi storila, da nimam Vas. Vi ste dar, keterega sem prejela od Boga. Vi ste usta, po ke-terih, po samem vsmiljenju Gospodovem in brez vsake moje zasluge, meni Jezus govori. Ali jaz sem kaker malo dete, ki ‘ma šibkejše noge, kaker druga deca še mlajša od njega, da kedar je komaj počelo hoditi, pade in mej tem gleda, kako drugi otroci bolje tekajo, kaker samo. Vsakedo ljubi in služi Bogu bolje kaker jaz, ker sem siromašniša v kreposti. Ali imam tudi mnogo protivščin ..." „Od muk, ketere terpim, morebiti da bi se mi pamet zmešala, ako bi mi Bog ne pošiljal vsaj kakšne male tolažbe. Jaz nimam en dan počitka. Ah, kaj je vender to? ... Ne posvetujem se z nikomer, ker sem sprevidela, da je hujše. Pa zopet, ako bi mi Bog dal na izbiro vživanje ali terpljenje, čeravno nemam nobene kreposti, ne bi mogla izvoliti vživanja ..." „Sam Bog bi mogel narediti, da razumete duhovno temo, ki me je objela. Pa sem še, kaker človek keteri na vseh udih teško boluje, ki se ne more sam ne premikati, ne na nobeno stran oberniti in tako najti miru in olajšanja. — Blagor onemu, keteri je imel srečo vmreti! Ko vživajo največi grešniki mir vesti, tedaj jaz gotovo nimam miru ..." »Neprestano se mi zdi, da sem v peklu. Nikedar nisem opustila sv. obhajila in tudi nobene od mojih navadnih pobožnosti ; ali kaker to delam, zdi se mi, da bo to vse v večo mojo obsodbo. Pred očmi imam Vaše svete, po keterih bi se morala ravnati, ali na noben način ne morem več prenašati. — Ne morem sprejeti svobode, ki mi jo Vi dajete, naj se vladam kaker vem in znam. Da nimam Vas, mogla bi še ob pamet priti ali končati sama sebe. Znam, da bi imeli Vi razloga reči mi, da mi je vse zastonj pridigati. Ali kedo bi želel bolj ko jaz, da bi bila mirna? Iz ljubezni do Vašega nebeškega učitelja Jezusa, nikar me ne zapustite! Prosim Vas, imejte poterpljenje z menoj in mislite, da storite Jezusu, kar storite meni; in pri njemu Vam bo ohranjeno plačilo. Jaz nisem vredna, da Vam pišem; ali znam, da je Jezus sprejemal grešnike in gobove in tiste, ki so majhini v očeh sveta ..." „Naj se zgodi volja božja! Vam so znane moje britkosti. Mislim, da prihajajo od tod, ker me je Bog zapustil, in da mi pripušča te skušnjave, ki se bom po njih pogubila. Ker je on Bog, sam vidi, kaj sovraži moje serce in kako se tresem od pete do glave radi teh nevarnosti. Zakaj dopušča torej ta ter-pljenja? Naj mi bo dovoljeno reči brez greha: Zakaj me je odbil od sebe in hoče, do prenašam pekel na tem svetu ? Zdi se mi, da vse moje življenje ni drugo, kaker ena velika ljuta rana od smertnih grehov. Se svojo poveršno voljo želim sebi srnert. Ali tudi z ono voljo, s ketero vlada razum, čutim, da mi je življenje marterništvo. Jaz Vam ne smem povedati svojih britkosti. Darujem jih vsmiljenju božjemu. Ali raje bi izvolila pekel, kaker da Vam rečem samo eno besedo več, kaker je resnica..." »Sramujem se svoje velike oholosti, da se prederznem Vam pisati. Ali lahko se spominjate, kakšna sem bila, ko me je Jezus sprejel. Upam, da me ne boste tudi Vi odbili. Pravite mi, da bi Vam bilo drago, ako bi si izbrala drugega voditelja. Tako je! Znam, da ste se me že naveličali; ali znam tudi tu da Vas jaz nisem iskala. Sam Bog meje zaroko peljal k Vam. Vzdignite misli k njemu, in videli bodete, da Vam ne bo dovolil, da me zapustite . . . “ »Berem ono knjigo sv. Aljfonza: »Kako treba ljubiti Jezusa".*) Reklo bi se, da je za me pisana. Kedarkoli jo vzamem v roke, vidim svojo nemarnost glede ljubezni in dobrot ljubega Jezusa. — Moj dobri Oče! Moj nemir in brezupnost zveličanja me še vedno preganja. Ali naj bo volja božja ! Naj me že Čakajo nebesa ali pekel; samo naj me Bog obvaruje greha. Oče moj, kako strašno je živeti tako na svetu! Ali naj bo volja božja! Tudi ne bi bilo prav, da sem brez terpljenja. Bog naj bo blagoslovljen! Ako on hoče, naj še trikrat poveča moje britkosti: naj mi da samo svojo vsmiljeno pomoč ..." »Nimam več skušnjav proti naši sveti veri. Ali Bog noče, da počivam. Njegova sveta modrost je znala pripustiti druge skušnjave. Moj Bog! Ko mislim o večnem zveličanju, vidim *) »Pratica di amare Gesu'. Z gospodinjo se je bila naučila italijanski. '>ko aedostojnišo od onih, ki so v peklu, ker oni niso imeli to- - milosti, koliker sem jih imela jaz. Naj se pa vender zveni ali ne, na vsaki način naj bo volja božja. Jaz upam v b ‘'ost božjo in v zasluge terpljenja in smerti dobrega Jezusa, rez nobene moje zasluge . . . “. Moli in zmagal boš! Imenitni duhovni učenik Senjeri pripoveduje nekje to le: ‘ eki mladenič se je bil vdal v svojih mlajših letih gerdim strastem. Ko spozna hudobijo svojih pregreh, jih sklene opusti- Opravi torej dobro spoved ter nastopi pot poboljšanja. koliko časa vživa sladek dušni mir; nobene hujše skušnjave ^ čuti. Toda dolgo ne ostane tako. Skušnjave ga začno znova ^Padati. Nekaj časa se jim zoperstavlja, potem pade nazaj v stare grehe. To vbogega mladeniča tako zbega, da obupa nad Sv°jim poboljšanjem ter sklene prostovoljno svoje življenje k°nčati. S tem namenom se odpravi k neki votlini, kjer je vedel, ^ Prebivata dva huda volkova. Misli si, gotovo planeta na me ter me raztergata. Toda glej čudo! Ko se obupani mladenič Obliža votlini, pritečeta sicer volkova vsa divja vun, ali ko niega zagledata, se vležeta kaker krotka psička k njegovim no8am. Mladenič spozna v tem perst božji, opusti svoj namen ter se verne domov, kjer ima nekoliko časa spet mir pred hu-^‘mi skušnjavami. Pa ščasoma se skušnjave zopet zbude. Mla-!|eniČ pade v stare grehe. Še veči obup ko prej se ga polasti. c°Pet sklene prostovoljno končati svoje mlado življenje. I)a bi svoj namen izveršil, teče v bližnji gozd, kjer zgrabi strupeno kačo ter si jo ovije okoli vratu, češ pičila ga bo ter 'morila. Toda glej, zopet čudo! Kača mladeniča ne piči, mar-se izvije sč vso silo iz njegovih rok ter zbeži. Presenečen r;*di tega, se verže mladenič ves obupan na zemljo ter zdihuje : torej še umreti ne morem, ko bi se vender se smertjo rfišil svojega britkega dušnega stanja". Sč solzami v očeh prosi tt°ga smerti. Ali Bog, ki ne mara smerti grešnika, temveč ^ se spreoberne in živi, on je hotel rešiti tudi dušo tega ne- Srečnega mladeniča. Pošlje mu, na zemlji ležečemu, rahlo spanje. V ■sliši glas, ki mu kliče: „Ubogi mladenič! zakaj obupuješ 11111 svojim poboljšanjem ? Glej! česer ti ne premoreš, premor®111 jaz! Do sedaj nisi mogel premagati skušnjav, ker si preveč ' samega sebe svoje upanje stavil, mene pa nisi potrebne mil°s prosil. Moli, moli, in zmagal boš!“ Nato se mladenič preb**6 Zginila je obupnost iz njegovega serca, duša se je pomiri*11 Poklekne ter prav goreče moli ter Boga pomoči prosi. In k° likerkrat ga začnejo znova napadati hude skušnjave, vsaki!^3* posluša opomin Gospodov: Moli, moli! Vsakikrat poklekne te< moli iz dna serca. In za naprej nikoli več ni padel v st11^ grehe, marveč je ostal stanoviten v dobrem do smerti. Zakaj Ker je ob času skušnjave molil, ker se ni več na se zanaša*' ampak na pomoč božjo, katere moremo deležni postati le P3 molitvi! Ljubi tretjeredniki! Morda tudi keteri izmej vas zdibuJ' v verigah kake hude strasti. Morda tudi keteri izmej vas * obupuje nad svojim poboljšanjem, bodi si v tej ali oni re3’ Morda se nahaja kje mladenič tretjerednik, mladenka tretje rednica, ki hočeta zato, ker se jima zdi, da ne moreta spodobi po vodilu III. reda živeti, ne sicer usmertiti se kaker oni fl1*3 denič, pač pa odložiti škapulir in pas sv. očeta Frančiška, W stopiti iz reda. O nikar obupati! Vzemite si k sercu besede, * jih je slišal oni mladenič v spanji: „Moli, moli in zmagal boš* Tretjeredniki, ki redno opravljajo svoje vsakdanje ter redov*16 molitve, tretjeredniki, ki molijo posebno ob času skušnja'6’ teh ne bodo skušnjave premagale, naj si bodo še tako hu6*6' Molitev in greh ne moreta biti v istem sercu. Ali nehaš moli^j ali pa ostaneš stanoviten v skušnjavi. Če tega do sedaj še o,s skusil, pa vsaj sedaj skleni prav pobožno moliti, moliti posek*1*1 ob času skušnjave, in prepričal se boš kaker oni mladenič, ^ te skušnjava ne bo mogla premagati! P. S. r'/\Sx Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporoča: br. Inocencij Jenk0’ klerik L reda sv. Frančiška, f v Kamniku 19. apr. t. 1. Dalje se priporočajo v pobožno molitev: neka žena *? Noveštifte za pravega duha pokore, za sveto poterpežljivost,z3 ^ravje sebi, svojemu možu, otrokom, starišem in vsem svojim 0lllačim, in za srečno zadnjo uro; tudi za zdravje pri živini božji blagoslov pri vsem; ravno tako še v neke posebne ^mene; neka tretjerednica v neke posebne namene v čast Bogu V' Duhu in Materi Božji. Zahvala za vslišano molitev. T. I. izreka najserčnejše zahvalo presvetima Sercema Jezu-Sa 'n Marije ter sv. Jožefu za prejete velike milosti v duhov-nem in telesnem oziru, zlasti za prošeno in prejeto pomoč v 'ažnih družinskih in službenih zadevah. Prošnja iz Mostar a. Cenjenim naročnikom „Cvetja“ se priporočamo v molitev ob enem se zatekamo k njim s prošnjo, da bi se blagovoljno sPomnili naše sirotišnice, ki bi jo rade povečale ter ji prizidale tudi javno kapelo. V celem Mostaru je namreč ena sama kadilska cerkev, frančiškanska. Terdno upamo, da nam ljubi Bog P0 priprošnji sv. Antona mnogo blagih dobrotnikov nakloni, l^di najmanjši dar se hvaležno sprejme. Šolske sestre sv. Frančiška v Mostaru, Hercegovina. Priporočamo to prošnjo in radi sprejmemo in odpošljemo na svoje mesto, ako se nam kaj izroči v ta namen. Opravništvo Cvetja. Za kitajski misijon s° darovali sestri misijonarja p. Baptista, in sicer za mašno °bleko: Neimenovana iz Gorice: 15 K, Ana Pondeljak: 4 K, ^°sp. kanonik Fr. Kosec: 10 K, M. B.: 5 K, A. T.: 2 K, Ivanca Urbas: 2 K, S. K. 5 K, Ivana Štefančič : 7 K, N. N. 5 K, L : 2 K, Angelja Rogelj: 2 K. i I b P. misijonar je pisal svoji sestri, da je mašno oblek0 *, 'velikim veseljem prejel in se vsem dobrotnikom, priserčno jv hvaljuje: Bog jim poverni stoterno! Rimsko - frančiškanski koledar za leto 1909. Mesec 1. sobota: sv. Filip in Jakob, ap. 2. nedelja, 3 po v. n.: zaščitništvo sv. Jožefa ; sv. Atanazij, šk. c. uč. 3. pondeljek: najdenje sv. Križa. 4. torek: sv. Monika, vd. 5. sreda: sv. Pij V. p. 6. četertek: sv. Janez pred lat. vr. 7. petek: sv. Stanislav, šk. m. 3. sobota : prikazen sv. Mihaela, arh. 9. nedelja, 4. po v. n.: sv. Gregorij Nazijanški, šk. c. uč. 10. pondeljek : osmina najdenja sv. križa. 11. torek sv. Jurij, m. 12. sreda: sv. Nerej in Ahilej, m. 13. četertek : sv. Peter Regalat, sp. 1. r. P. O. 14. petek : bi. Frančišek Fabrijanski sp. 1. r. 15. sobota: sv. Janez de la Salle, sp. 16. nedelja, 5. po v. n.: posvečenje bazilike sv. Frančiška v Asi-zu: sv. Janez Nepom. m. 17. pondeljek, prošnji: sv. Paskalj Bajlon, sp. 1. r. P. O. maj. 13. torek, prošnji: sv. Feliks Kant litijski, sp. kap. r. (P. O.) 19. sreda, prošnja: sv. Ivo, sp. 3- H P. O. 20. četertek: vnebohod st usov, R. P.; sv. Bernardi" Sijenski, sp. 1. r. P. O. 2t. petek: sv. Venancij, m. 22. sobota: bi. Janez Forest, m. l-f’ 23. nedelja, 6. po v. n.: sv. Pe*eI Celestin, pap. 24. pondeljek: Marija, pomoč krist- 1 25. torek: prenesenje trupla sv. o. j Frančiška. 26. sreda: osmina vnabohoda Kf's ’ 27. četertek: sv. Beda, sp. c. uč. j 28. petek:-sv. Gregorij VIL, pap- 29. sobota, bink. (posi.): bi. Ja°p2 Pradski, m. 1. r. 30. nedelja binkoštna: P-V, O., sv. Ferdinand, sp. 3. P. O. 31. pondeljek b i n k o š t n i: bi. 0e rard iz Vilamanje, sp. 3. r. P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse v cerkvah 3 redov sv. Frančišk3, P. O. „ „ „ samo za ude svetovnega lil. reda, (P. O.) , . .v kapucinskih cerkvah. .R, P. . rimsko postajo s popolnoma odpustkom za ude svet. 3. reda. V. O. , vesoljno odvezo s popolnoma odpustkom za ude svet. III. reC*3, Pfi nas izgovarjal „suscipiat“ ko: „šušipiat“, „Agnus Dei" ko „Anjuš ^e>“, o tem bi rekli, da se pači ali pa norčuje. Naj zahtevamo torej v evlaliji neniško-latinsko izreko? Zamenhof Se derži v resnici te in ž njim deloma tudi idisti; od tod njih lepe ^esede paco'(beri: pat s o, mir), ta car (beri: tatsdr, molčati). sc (= st s) se zdi idistom pretežko; zato hočejo cienca za Sc*entia. Ali, ako ima mejnarodni pomožni jezik služiti tudi znancu, pač ne bo smel tako otročje kvariti besed. Sploh pa bi se bilo v takem jeziku varovati vsake samovoljnosti in nedoslednosti. Kedor hoče latinskima