-----    468   -----
Poučni in zabavni del.
Sijajno gmotno stanje slovenskega Ijudsko-šolskega učitelja na koncu razsvetljenega
devetnajstega stoletja.
(Govoril pri  glavni skupščini „Zaveze" v Opatiji dne 20. avgusta 1896. 1. Jernej Ravnikar, nadučitelj v Mokronogu.)
Slavna skupščina!
Ljubeznive tovarišice, predragi tovariši; mili, dragi gosti! Minulo je pet let, odkar sem govoril pri tretjem glavnem zboru „Zaveze" v Trstu „o socijalnih razmerah slovenskega učiteljstva" splošno in v obče. Takrat sem Vam, dragi sotrudniki in mile sotrudnice, drastično slikal naš položaj v javnem življenju — posebno pa sem odkrival krivice, ki se gode slov. učiteljstvu glede letnih plač! V resnici, naše izborne plače napotile so me zopet govoriti javno na tem mestu v prisotnosti zbranega slovenskega učiteljstva iz vseh slovenskih pokrajin, ki je prihitelo semkaj v tolikem številu: od južnega podnebja iz tužne Istre, od sinje Adrije, od prijaznih štajerskih goric in iz čudotvorne Kranjske. Tudi mnogo ljubih to-varišev-gostov iz sosednega hrvatskega Primorja in celo odposlanec „Zaveze čeških učiteljskih društev" prišel je k nam drage volje, da nas počaste s svojo prisotnostje ter da se divijo z nami vred „o našem sijajnem gmotnem stanju na koncu razsvetljenega devetnajstega stoletja".
Naravnost rečem, da je sramota za vse učiteljstvo, da se more že nad 25 let boriti za zboljšanje svojega gmotnega stanja. Vzlic temu, da nam zakon odločno jamči toliko letnih dohodkov, da bi zamogli stanu dostojno živeti in preskrbovati svojo rodbino tako, kakor bi bilo častno za ljudskega učitelja — ter vkljub vsem svojim prošnjam, ki jih pošiljamo že leta in leta deželnim zborom, ostalo je do danes pri starem — in po nekaterih deželah je celo še slabše, kakor je bilo poprej.
Vsi naobraženi stanovi prosijo pomoči, kajti ne morejo shajati, ker draginja je od leta do leta večja. Država tudi namerava svojim uradnikom zboljšati plače, dasi se naše s temi že po stari uravnavi nikakor ne morejo primerjati, kajti vsak najnižji državni uradnik ima več dohodkov na leto, kakor najboljše plačani ljudski učitelj. Še celo državni služabniki kakor: finančni stražniki, orožniki ali žandarji, sodnijski sluge itd. plačani so
boljše, kaikor učitelji nekaterih dežel. Zasebnih uradnikov, dacarjev itd. niti ne omenjam, ki pa so vendar na boljšem kot mi ljudski učitelji. — Sicer pa učitelji napo-minanih stanov nikakor ne zavidamo glede letnih dohodkov, kaj še, privoščimo vsem iz srca ter želimo, da bi imeli še boljše. Vsaj ves svet vendar zna, da učitelj-vzgojitelj, največji trpin za priprostim delavcem, nima v svojem srcu zavisti, nasprotno on le želi, da, bi bil ves človeški rod srečen in zadovoljen. — Da, trpini smo v pravem pomenu besede, ki se trudimo od zore do mraka s poukom in vzgojo nam izročene mladine. Toda ne samo to, narod tirja od nas še mnogo več: učitelj mora biti kmetovalec, orgljavec, pevovodja, duša raznih društev itd., za kar ga pa narod prav po hlapčevski plačuje z bo-rimi 360 gld. — oziroma s 400, 500, a redko 600 gld. letne plače! Ni čuda torej, ako ljudskega učitelja navdaja obup in žalost, ko vidi, koliko se mu je truditi za pičlo plačo navadnega težaka! Pomislite, gospoda, kam pridemo, ako se pri našem stanu nemudoma ne obrne na boljše!
Če se v kratkem kaj ne premeni in ne zboljša, pozdravljali bodemo tudi mi ljudske zastopnike z znanimi besedami: »Usmilite se nas", kajti „morituri vos salu-tant!" Resnica je, da učiteljstvo hira in umira tako ra-pidno vsled slabih materijelnih razmer; poleg tega pa tudi preveč deluje duševno, kar jako slabo vpliva na telo! Pomanjkanje pri učiteljstvu se že itak kaže — in bati se je, da bode leto za letom to že slabše. Gospoda, ki ima našo usodo v rokah, naj bi na to mislila, kajti prepričana bi morala vendar biti, da to ne bode v korist narodom, ako bodo učilnice zaprte. Sicer je resnica, da so pevska in telovadna društva mnogo storila za probujo narodov, ali še važnejšo nalogo ima šola in časopisje. Zatorej tovariši, zavedajmo se svojih dolžnostij in pravic.
O naši bedi, gospoda, ne mislim veliko govoriti, vsaj se je o tem že toliko govorilo in pisalo, da se poštenemu človeku, ki ima še količkaj srca za šolo in učiteljstvo, kar gabi. Ne morem pa vsega zamolčati, osobito že zato ne, da svet zve, kako so ljudski učitelji, ti prvi pijonirji ljudske naobražbe, priskrbljeni v gmotnem oziru.
—   Prva ironija pač je, kedar se misli in celo na mero-dajnih mestih govori javno, da zamore olikani človek ži-viti sebe in družino s 400 ali 500 gld. letne plače! Kam sploh naj dene to velikansko vsoto in kako naj si razdeli 33 ali 41 gld. mesečnine, da bode preživel sebe in rodbino stanu primerno?   To mu zadostuje  komaj za živila
—  in kjer je draginja, je še premalo. Kje naj vzame za obleko, drva, časopise, knjige, zdravila v boleznih ? Kako mu je s takimi briljantnimi dohodki mogoče poslati iz dežele otroke v mestne šole ?
Poznam tovariša v svoji bližini s 500 gld. letne plače, ki ima že veliko časa bolezen v hiši. Kot skrben oče stori vse, kolikor je sploh v njegovi moči, da bi rešil in ohranil sebi svoje ljubljence. Poslal je večkrat v ta namen po zdravnika v naš trg, celo v Novo Mesto in tudi v Trebnje; vsi ti kraji so oddaljeni po jedno, tri in
-----   469   -----
štiri ure. V takih slučajih moral je zdravnikom plačevati po 10, 15 in 20 gld. za jeden obisk; potem takem skoro polovico mesečne plače! Gospoda! in koliko takih vzgledov bi lahko navedli! Zdaj naj pa še kdo poreče, da da nismo ljudski učitelji vredni pomilovanja!
Mari pa imamo kaj pričakovati od deželnih zborov ? Očitno in sveto izjamljam, da za nas ni rešitve niti v <jrradcu, niti v Celovcu, niti v Gorici, niti v Trstu, ne v Poreču! In zakaj ni pričakovati ugodne rešitve od deželnih zborov? Odgovor je jako priprost in kratek: „Zato ne, ker učitelji po deželnih zborih nimajo pravih in odkritosrčnih zagovornikov, ki bi imeli ,srce na pravem mestu', to se pravi, ki bi umeli ceniti učiteljevo delovanje in njegove zasluge za narod".
Kakor sem poudarjal že pred petimi leti, tako ponavljam vnovič danes tukaj, da moramo učitelji zahtevati z vso odločnostjo, da se v vsaki kronovini pri deželno-^borskih volitvah jemlje ozir na učiteljski stan. Če že imajo vsi drugi stanovi svoje zastopnike v deželnih zborih, bi bilo torej popolnoma pravično, da tudi nas ne prezirajo. Pri tolikem številu učiteljstva ima gotovo vsaka dežela več odličnih mož, ki bi častno zastopali naše težnje in potrebe. Naši pravi zastopniki — iz naše vrste možje — bi potem na pravem mestu povedali ostalim poslancem kar v brk, kako se nam godi in kako lahko je shajati s 400 gld. plače! Prepričan sem, da bi se na to ostali ljudski zastopniki nič več ne protivili, naše plače tako uravnati, da bi vsaj prilično zamogli životariti. Pri današnjih razmerah pak ima ljudski učitelj za življenje premalo, za umiranje preveč.
Vem, da se mi bode očitalo, da pretiravam, da vidim vse črno in da so dežele že dosti storile za uči-teljstvo itd. Da pa vse take smele trditve ovržemo ter svoje nasprotnike prepričamo, da sodimo o svojem „si-jajnem gmotnem stanju" še vse premilo, dovolite mi, častita gospoda, da Vam tukaj prečitam doslovno dopis, ki ga je priobčila goriška „Soča" dne 6. marca 1.1. v 10. št. z naslovom: „Deželni zbori in učiteljstvo". Glasi se: »Deželni zbori so se zaključili. Kar so donesli učiteljstvu, je borno malo. Nekaj dobromislečih predlogov, ki so se tu in tam odobrili, ali pa tudi djali „ad acta", da so se zazibali v sladke [sanje pozabljivosti. Nekoji deželni zbori so podelili velikodušno »milostne milodare". — 6516 stra-dajočim gališkim učiteljem, od kojih ima komaj 3451 dohodke »poštnega kljuseta" (400 (gl), dali so 35.000 gl., to je vsakemu učitelju  nekaj več kakor pet goldinarjev,
Gorenjeavstrijski učitelji dobili so 7500 gld. podpore; od teh pripada razmeroma jeden krajcar na dan na vsacega učitelja. Več kakor jeden krajcar se tudi beraču ne da; torej je tudi za učitelja zadosti, mislili so »pobožni" višjeavstrijski kristijani.
Moravski deželni zbor je podučiteljem podelil male doklade; jednako je solnograški deželni Jzbor vrgel učiteljstvu n^kaj drobtinc — in v Bukovini so določili, da ^e bode učiteljstvo po 35letnem službovanju vpokojilo. To se je zgodilo pa le zbok tega,  ker tamkaj stradajoči
učitelji rano umirajo in ne dočakajo te zlate dobe; vsled tega ima ondukaj penzijski zalog — ostanek ali prebitek. — Učiteljicam ženskih ročnih del so na Moravskem in Solnograškem plače nekaj povišali. Tamkaj namreč imajo učiteljice ženskih ročnih del, dočim pri nas na Primorskem (na Kranjskem tudi) morajo prave učiteljice še posebej učiti ženska ročna dela, akoravno to ni zakonito in se jih siliti ne more.
Nižjeavstrijski deželni zbor je sklenil, da smejo tudi učitelji prositi za službe, razpisane na dekliških šolah. Razne prošnje učiteljev in podučiteljev je pa odklonil, oziroma položil v pokoj med prašne akte. — Naš — goriški — deželni zbor je sklenil zboljšati učiteljske plače. Za to smo hvaležni svojim poslancem. — Sicer vederemo, kaj bode iz te moke; malo se sicer nadejamo, a upamo, da nekaj bode. — Istrski deželni zbor je odklonil prošnjo učiteljstva za zboljšanje — plač. Kriva je temu italijanska večina, ki je nesramno napadala slov. učiteljstvo ter je zaprečila zboljšanje. — Storilo se je dokaj malo za učiteljstvo v tem zasedanju, akoravno je revščina velika!
Poslušajte in strmite! Od 41.804 učiteljskih osob dobivalo je po oficijelnem poročilu »statistične centralne komisije" — 21.550 — torej več kakor polovica — manj nego 600 gld. plače; ali tukaj so že odračunjene odškodnine za stanarino in druge doklade. Več kakor četrtina vseh učiteljskih osob, namreč 10.132 dobiva manj kot 400 gld. in 1423 učiteljskih osob še ne 200 gld. — Od teh 1423 je 529 stalnih učiteljev, 703 stalnih učiteljic, 24 stalnih podučiteljev in podučiteljic in 107 začasnih podučiteljev in podučiteljic.
»Pobožna Tirolska", imajoča bogate cerkve in samostane, plačuje po 200 gld. letne plače učiteljstvu. Ta strašna revščina je uradno dokazana. — In avstrijska država, ta kulturna Avstrija, katera plačuje za vzdrža-vanje poštnega konja 400 gld. in za zločinca-vjetnika 380 gld. na leto, se tega ne sramuje. Poštno kljuse stane več, nego učitelj-vzgojitelj naroda; za zločinca-jetnika stori se več, nego za učitelja-vzgojitelja bodočih državljanov! — Horribile dictu — to je gorostasno!
Že Aristotel je pisal, da »pridnega učitelja, kateri otroke dobro uči, ni možno z nobenim denarjem plačati". Temu izreku je pritrdil celo dr. Luther. — No, kako pa je pri nas? No, molči, molči, kaj govoriš? Vsaj znaš rekel bi prijatelj, da
„Gut oder schlecht!
Recht oder unrecht!
Narr! Was kummert 's dich?
Lass' geh'n, wie 's geht;
Und zaumten sie beim Schwanz ihren Gaul,
Friss deine Knackwurst, Sclav; un haJt' dein Maul!  —
O Freund! Lass die Satire,
Kriech' lieber auf den Vieren
Und lob' die ganze Welt".
Seveda, omenilo se bode, vsaj so tu in tam od leta 1879. in 1890. naprej plače regulirane. Da! Toda mi dobro poznamo tako »reguliranje" a la Kranjska. Tako reguliranje obstoji v principn: »Temu vzamem in onemu dam; in potem: »NulI von NuU hebt sich!"
___    470    ------
Štajersko učiteljstvo dobiva mnogo boljšo plačo nego primorsko; vkljub temu se najdejo na Štajerskem sluge, ki so boljše plačani od učiteljev. Deželni zbor štajerski je letos sklenil, da se ustanovi mesto z naslovom „Ratbs-dieher" pri tamkajšnjem deželnem zboru. Letnega plačila bode imel 600 gld., dve petletnici po 50 gld., 100 gld. stanarine ter „GaIa" in „Campagne Livreen". Mi ne zavidamo slugi, imajočemu „Gala-Livr6e" in 700 gld. plače že prvo leto — po desetem letu bode imel celo 800 gld. dohodka —, temveč poudarjamo, da učitelj v vedno zeleni Štajerski, katerega celo visoka vlada smatra za uradnika (vide Kielmannsegg-ov „Maulkorberlass"), bode imel 700 gld. plače šele potem, ko bode služil 15 in še več let. — Poleg tega bodi omenjeno, da ta sluga nima take odgovornosti, nego jo ima učitelj, ter da poleg plače dobiva ta sluga še razne „Trinkgelder" od poslancev in druge gospode.
Iz vsega tega sledi, kako potrebno je, da se učiteljstvo svojemu stanu primerno plačuje, da bode zamoglo tudi zdatno zadoščati svoji nalogi. Zato se priporočamo toplo svojim poslancem, da oni ukrenejo vse potrebno, da se jedenkrat vendar že reši ugodno prošnja za povišanje učiteljskih plač, kajti Henrik Campe, jeden najimenitnejših pedagogov pravi: „ Je bedtirfnisreicher ein Mensch ist, desto starker ist er an Leib und' Seele, desto ge-sunder, heiterer und gliicklicher ist er auch". — In tak človek naj bode učitelj; potem bode rad in veselo delal v prospeh naroda in v prospeh cele države. V to nam pomozi Bog!" — Uredništvo „Sočino" temu dopisu iz učiteljskih krogov dostavlja: „Da bi bilo mogoče kaj več storiti za učiteljstvo, v to meri predlog dr. Turne, ki pride prihodnje leto v razpravo. Treba nam je deželne šolske zaloge, potem se bo dalo kaj storiti".
(Konec sledi.)
-—   478    ---
Poučni in zabavni del.
Sijajno gmotno stanje slovenskega Ijudsko-šolskega učitelja na koncu razsvetljenega
devetnajstega stoletja.
(Govoril pri  glavni skupščini „Zaveze" v Opatiji dne 20. avgusta 1896. 1. Jernej Ravnikar, nadučitelj v Mokronogu.)
(Konec.)
Ker že toliko govorimo o gmotnem položaju učiteljev raznih kronovin — posebno pa še o onem za Primorsko, dovolite mi, gospoda, da se nekoliko še pomu-dimo pri tej to&ki, ki je najbolj pereča za učiteljstvo v Primorju — vzlasti na Goriškem. Neki gosp. tovariš z Goriškega me je prosil, da naj postavim v okvir skupne slike še posebej sliko učiteljev na Goriškem, kajti gmotno stanje učiteljstva v tej deželi je menda še „najsijajnejše"!
Dotičnik piše: „Osem dvanajstink, to je, skoro vse učiteljstvo moškega spola ima 400 gld. plače na leto. Učiteljice nasprotno imajo le 80 ^/^ iste plače. Na prvi pogled se zdi, da imajo učiteljice man šo plačo od učiteljev. To pa ni po vse resnično, kajti pri nas se učitelji in učiteljice štejejo ločeni. Ker pa se že več let pri nas šole le širijo v večrazredne in se nameščajo skoro le izključljivo učiteljice, njih število hitro raste, naše pa ostaja isto, ne, ampak se celo manjša, pomikajo se ženske hitro v II. plačilni razred. Status, ločen po spolu, je moškim v škodo, kajti na pr. učitelj in učite^ica sta pred 16 leti skupaj nastopila službo v goriškem okraju; moški je še vedno v III. plačilni vrsti, dočim je ženska že v I. vrsti; moški ima 400 gld., ženska po 80 o/o od 600 gld. pa 480 gld.; torej je 80 o/o moške plače več kakor cela plača! Ironija!. . . Učitelj ima potem takem le 400 gld., učiteljica z 80 o/o moške plače pa 480 gld.!
Taka v nebo vpijoča krivica se godi moškim v goriškem okraju, kjer je mnogo večrazrednic. V tolminskem in sežanskem okraju pa, kjer je največ le jedno-razrednic, godi pa se učiteljicam krivica, ker je njih število premajhno. Pravično bi torej bilo, da bi bil status skupen.
Več kakor jedno desetletje prosjači učiteljstvo na Goriškem za kako zboljšanje — a zastonj; niti vinarja zboljšanja še nismo dosegli. Najprej se je izgovarjalo na slabe letine; ko so se te izboljšale, obljubilo se nam je, da se je 1. 1895. porabi 8 o/^ doklade na zemljiško odvezo, ki istega leta odpade, za zboljšanje učiteljskih plač. Poleg slabih letin se je poprej zavračalo na laške poslance, da so oni nasprotni zboljšanju.
Ko so 1. 1894. bili tudi laški poslanci za zboljšanje, tedaj je prišel slovenski poslanec in je predlagal deželni šolski zaklad — in stvar se je odložila, ker Lahi so takemu zakladu nasprotni. Ko se je konečno vendar sprejel nek zakonski načrt, po katerem se dvanajstine spremene v desetine, bil je sprejeti načrt tak, da se ni predložil v potrjenje.  Zboljšanje bi naj bilo prišlo v ve-
-----    479   -----
Ijavo s 1. januvarjem 1895.1., toda ni ga še zdaj? Zakaj? Zato, ker prvič načrt se ni mogel v potrjenje predložiti, ker je bil pomankljiv; drugič, ker 1. 1895. so se sprli laški in slovenski poslanci in je bil dež. zbor zaključen, preden je popravil dotični načrt in tretjič, ker letos popravljeni načrt se je zopet vrnil z Dunaja . . .
In kaj nam prinese novi zakon, ko bode potrjen? ^Soča", glasilo slovenskih poslancev, piše, da je zakonski načrt tak, da, kar z desnico daje, z levico jemlje, kajti v desetine se bodejo šteli samo stalno nameščeni učitelji.
Tako bagatelno postopanje z nami rodilo je lanskega leta znano izjavo, v kateri je učiteljsko društvo za goriški okraj izrazilo nevoljo nad takim postopanjem. Ali mogočna gospoda naša se je začudila nedolžni izjavi tako, da je proti isti pridobila okr. šolskega nadzornika in urednika „Soče", katera dva sta zastavila ves svoj vpliv, da sta preprečila izjavo učiteljskega društva. Kako je Ga-bršček-ova „Soča" o tem pisala, znano je zlasti učitelj-stvu na Goriškem prav dobro itd
Kolikor se tiče učiteljskih razmer na Goriškem — osobito pa „znane okrožnice", ki so jo izdali nekateri učitelji, meram nepristranski pripoznati, da ni bilo umestno, tako udrihati v časopisih po učiteljih, ki se po-tezajo za zboljšanje svojega gmotnega stanja — in ki so bili ravno vedno zvesti privrženci in sotrudniki teb časopisov. — Kdo bi pač temu ali onemu sobratu štel v zlo, ako v svojem kritičneaa položaju išče utehe z odkritosrčno izjavo. — Dalje pa nikakor ne mislim razmotri-vati razmer na Goriškem, ker mi vse tudi ni znano in jasno. Izrečem pak že danes svojo nado, da bi vsi neodvisni rodoljubi delali na to, da se ondotnemu učitelj-stvu čim prej tem bolje pomaga izdatno s poboljšanjem letnih plač, tembolj, ker je goriški deželni šolski svet v zadnjem času zaukazal vsem tistim učiteljem, ki oskrbujejo službo občinskega tajnika, to poslovanje s 1. januvarjem 1897. leta odložiti. Vidite, spoštovana gospoda, imeti žele celega moža za šolo — toda lačnega ! Sicer pa je služba občinskega tajnika taka, da jo po zakonu učitelj sme opravljati. Vsled tega naj bi „Zaveza" vložila nekak ugovor v obliki prošnje na goriški deželni šolski svet, da razveljavi dotični ukaz.
Iz do sedaj povedanega je pač razvidno, da nimamo
od deželnih  zastopov  pričakovati  povoljnega izboljšanja
svojih plač.    Ne  pieostaje nam torej druzega,   kakor da
prosimo države  pomoči,  kajti le potem je upati ugodne
rešitve, ako se ljudska šola podržavi!    Nas že itak
stavijo v vrsto c. kr. uradnikov; toda izjema je le ta, da
naše plače niso take, kakor one državnih činovnikov. Nam
gre ista stopinja, kakor tem, bodisi že glede na študije, bodisi   glede na naše socijalne  razmere.    Tisti ugovori
proti temu, ki so se culi že v Trstu, da bi bili potem preveč odvisni od vlade, so čisto jalovi, kajti bolj odtisni pač ne moremo biti, kakor smo že! Vsaj smo itak že podrejeni c. kr. oblastnijam (c. kr. okr. glavarjem, 45. kr. dež. in okr. šolskim nadzornikom itd.). Kolikor se tiie tega, bi ne bili prav nič na slabšem; nasprotno naš
ugled bi le s tem pridobil — in spoštovanje do učiteljskega stanu bi dospelo na višjo stopinjo, nego pa je sedaj. Kako in na kak način bi se to doseglo, prepuščamo „zavezinemu vodstvu", da v dosego tega važnega vprašanja stori potrebne korake. — Dela in truda nas čaka veliko, toda ne plašimo se tega, če hočemo sploh kaj prida doseči. Vsaj že naš kranjski pregovor pravi: „Brez muje se še čevelj ne obuje!" Ako držimo še nadalje svoje roke križem — govorimo odkritosrčno — cstalo bode pri starem in učiteljstvo bode še vedno trpelo poman kanje.
V stavkih, priobčenih k današnjemu referatu v „Popotniku" št. 14, razvidno je vsaj približno, kako bi nam kazalo postopati „v dosego podržavljenja ljudske šole"» Vsled tega o tej točki tudi ne mislim nadalje govoriti — tem manj, ko vidim, da sem svojo razpravo že malo preveč raztegnil
Svoje potrpežljive poslušalke in poslušalce prosim le še nekoliko potrpljenja. — Mnogim danes tukaj zbranih tovarišic in tovarišev je znano letošnje zborovanje štajer-skoga učiteljstva (26. maja) v Gradcu, Vsi sklepi vspre-jeli so se z naudušenjem, kar je tudi popolnoma jasno, ker so taki, da jih more in sme sleherna učiteljica in vsak učitelj z mirno vestjo odobravati in podpisati. Na dejam se torej, da se strinjate vsi z meno, ako tudi mi-V okvir svojih že pripravljenih tez, vzamemo še one štajerskega učiteljstva, da s tem pokažemo že danes solidarnost (vzajemnost) skupnega postopanja v dosego svojih teženj. Vsled tega predlagam naslednjo resolucijo:
Osmi glavni zbor „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v Opatiji dne 20   avgusta 1896. 1. izjavlja:
„Z ozirom na vedno rastoči duševni in telesni napor ljudskega učitelja terja se dandanes od njega toliko, da pri sedanjem žalostnem položaju, glede službenih, gmotnih, družbenih in pravnih razmer, nikakor ne more, kakor do sedaj, vseh svojih močij posvetiti z uspehom vzvišenemu poklicu. Nepovoljni odnošaji v učiteljskem stanu so že tako neznosni postali, da se je mnogo učiteljev vsled postranskih opravil ugonobilo; drugi zopet, ki nimajo prilike s takimi postranskimi službami izboljšati si svojega slabega gmotnega stanja, zro z nekako nemo obupnostjo v še bolj žalostno bodočnost — in le redki so med nami, katerim je osoda bila vsaj toliko mila, da se jim godi malo boljše. — Kolikor pa se je do sedaj storilo za učiteljstvo, je tako bore malo, da še vredno ni kake omembe. Vse uravnanje učiteljskih plač po raznih kronovinah bile so do sedaj samo slepilo nasproti ljudstvu, češ, za učiteljstvo se je storilo dovolj, več se ne more. Ne pomisli pa se, da večina učiteljstva živi v največji bedi in revščini. Posledica temu je vedno pomankanje učiteljev, kar pa se je še posebno v najnovejšem času jelo občutno kazati. Sicer nameravajo temu nedostatku nekoliko pripomoči z ustanovitvijo deželnih konviktov (odgojišč) za učitelje, kar pa baje ne bode dosti pomagalo. Nasprotno smemo o tem že danes izraziti svoje pomislike,  kajti marsikateri  mladenič se vsled
___    480   -----
tega ne bode maral posvetiti učiteljskemu poklicu. S takim duševno nezrelim učiteljskim naraščajem se tudi narodovi naobrazbi ne bode koristilo. Šola, narodna iz-omika, ljudsko blagostanje ohrani se le tedaj na površji, ako se tudi učitelj v službenem, gmotnem, družabnem in pravnem oziru vzdržuje na površju časa.
Naslanjaje se na to izjavo danes tukaj zbrano slovensko učiteljstvo terja:
1.) Uvaževaje prežalostno gmotno stanje vsega slovenskega Ijudsko-šolskega učiteljstva — in glede na to, da v kratkem izboljšajo plače c. kr. uradnikom, duhovnikom in častnikom, zahtevamo, da se tudi ljudskim in meščanskim učiteljem, ko so za državo in deželo vendar najvažnejši činitelj, letni dohodki uravnajo, tako, da bodo jednaki onim c. kr. uradnikov v 11., 10. in 9. plačilnem razredu za učiteljstvo ljudskih ter v 10., 9. in 8. plačilnem razredu za učiteljstvo meščanskih šol.
2.) Predno stopi ta uravnava v veljavo, dovolijo naj se v ta namen povsodi in takoj primerne draginjske doklade.
3.) Ker deželni zbori najbrže tudi vprihodnje ne bodo upoštevali § 55. državnega zakona z dne 14. maja 1869. 1., da bi učiteljem plače uravnali tako, da bi ti zamogli vso svojo moč obračati v svoj poklic ter da bi jim tudi v resnici bilo mogoče, svojo rodbino živiti primerno okolnostim dotičnega kraja, sklene se, visoko c kr. vlado naprositi, da blagovoli šolo vsprejeti v svoje področje, to je, ljudska šola naj se podržavi.
4.) V dosego tega naj „Zaveza slovenskih učiteljskih društev" stopi v dogovor z drugimi deželnimi učiteljskimi društvi v Avstriji, da ukrenejo vse potrebno.
5.) Vsa ta društva naj visokemu c. kr. ministerstvu za uk in bogočastje predlože „skupno spomenico", v ka-terej naj se razkrije gorje in prežalostno gmotno stanje vsega Ijudsko-šolskega učitelja po avstrijskih deželah.
6.) Ako deželna učiteljska društva — oziroma „zveze teh društev" — spoznajo za potrebno, pošlje naj se v ta namen posebna deputacija do ministerskega predsednika, naučnega ministra — in celo do Njegovega Veličanstva, presvetlega cesarja in vladarja. Manjše dežele bi bile zastopane po jednem, večje pa po dveh ali treh odposlancih.
7.) Službena leta naj se vsled  težavnega in napornega dela, ki ga ima učitelj pri vzgoji in pouku mladine, skrčijo na 35 let, uštevši tudi leta začasnega službovanja. 8.) Naslov „podučitljev" naj se odpravi brezpogojno. 9.) Tajna  kvalifikacija  je  nekaka  nenravna in nepotrebna uredba, tfrej naj se odpravi.
10. Šolski zakon o nadzorovanju šol predela in popravi naj se v tem smislu, da se krajnim šolskim svetom vzame pravica nadzorstva v pedagogiškem in didaktičnem oziru; prepusti pa naj se jim samo oskrbovanje stvarnih šolskih potrebščin.
11.) Glede na to, da pri sedanjih družbenih razmerah dobra vzgoja mladine posebno blagodejno vpliva v korist in blagor državi in deželam, skrbi naj se za večjo
izobrazbo učiteljstva. Ako bi država to zahtevo odklenila, naj potem dežele to velevažno vprašanje prevzamejo same v svojo oskrb po vzgledu Dunajskega mesta.
12.) Posel „občinskegaftajnika" je časten in tak, da ga sme učitelj v prostem času opravljati; torej mu tega višje šolske gosposke tudi ne morejo in ne smejo zabra-niti, ker ne nasprotuje zakonito določenim naredbam.
13. Pri bodočih volitvah v deželne zastope naj se po vseh slovenskih pokrajinah postavi vsaj jeden kandidat iz vrste učiteljev v imenik poslance^, da ti potem kot izvedenci v šolskih zadevah pri sklepanju novih šolskih zakonov, ali pa pri preosnovi že obstoječih, zamo-rejo vedno mnenje izražati s pedagogiško-didaktičnega stališča. Ti zastopniki iz učiteljskega stanu bili bi toraj naši pravi zagovorniki in nekako poroštvo za boljšo prihodnost vsega slovenskega-učiteljsta".
Hvala Vam lepa, da ste me blagovolili toliko časa poslušati. Prosim pa zdaj, da o tem perečem vprašanju izreče še kdo drugi svoje misli — in morebiti tudi svoje pomislike. (Burno odobravanje in „živio"-klici.)