Zdravljenje alergije na pike in samopomoč pri alergijski reakciji
Doc. dr. Mitja Košnik
Zaradi pikov žuželk iz reda kožekrilcev (Hyme-noptera), tj. čebel, os, sršenov in čmrljev, večina ljudi nima večjih težav. Takoj po piku sicer začutijo bolečino, na mestu vboda se pojavi rdečica, vendar te težave v nekaj urah minejo.
Pri nekaterih ljudeh pa beljakovine v strupu žuželk spodbudijo tvorbo specifičnih protiteles razreda IgE.
Ob naslednjem piku se iz senzibiliziranih celic sprostijo histamin in drugi mediatorji, ki povzročijo alergijsko reakcijo. Alergija torej ni posledica delovanja staipa žuželke, temveč nepotrebnega in burnega odziva imunskega sistema na nekatere sestavine v strupu. Ker se mora organizem alergijskega odziva “naučiti”, se alergijska reakcija nikoli ne pojavi po prvem piku.
Ko pa se alergija pojavi, alergijsko reakcijo pričakujemo po vsakem vnovičnem piku enake (ali sorodne) žuželke. Alergijsko reakcijo po piku žuželk ima približno 0,5 % ljudi. Tudi nekateri čebelarji so alergični na čebelji strup, saj se alergija lahko pojavi nenadoma.
Strupa čebele in čmrlja sta podobna. Čmrlj ni napadalen in le redkokdaj piči. Alergijska reakcija po piku čmrlja je po navadi posledica senzibilizacije s strupom čebele. Čebela po piku pusti želo v koži, čmrlj pa ne.
Tudi strupa ose in sršena sta podobna. Zato bolniki, alergični na strup ose, pogosto reagirajo tudi po piku sršena. Ose gnezdijo pod zemljo v bližini hiš ali v ostrešjih. Hranijo se s sladkorjem ali razkrajajočimi se snovmi. Sršeni gnezdijo v votlih delih dreves ali v ostrešjih. Sršene privlačita sladkor ter meso. Pri osah zimo preživi le matica. Zato so piki os in sršenov mogoči le v poletnih in jesenskih mesecih, nasprotno pa so piki čebel mogoči celo ob toplejših zimskih dneh.
Kožokrilci pikajo v obrambi, kadar se čutijo ogrožene ali kadar so ogrožena njihova bivališča. Kadar se počutijo ogrožene ali kadar pičijo, sprostijo v okolico posebne substance, ki jih imenujemo feromoni, ti pa povečajo agresivnost dingih žuželk iste vrste, ki so v bližini. Agresivnejši postanejo tudi, kadar sta visoki temperatura in zračna vlaga.
Pik žuželke je vedno boleč. Na mestu pika nastane srbeča rdečica in oteklina, ki v premeni obsega nekaj centimetrov. Ta izgine v dveh urah. Če žuželka piči človeka v usta ali vrat, lahko nomialna oteklina oteži dihanje ali povzroči celo zadušitev. Če človeka piči roj žuželk (več kot sto), se lahko pojavi sistemska za-strupitev. Alergijska reakcija se lahko pokaže z veliko oteklino na mestu pika, ki ostane več dni. Sistemska reakcija se navadno pojavi nekaj minut po piku in skoraj vedno prej kot v eni uri. Simptomi so lahko blagi (srbež, izpuščaj po vsej koži telesa, otekanje okrog Oči), zmerni (cmok v grlu, krči v trebuhu) ali hudi (omotičnost, dušenje, izguba zavesti zaradi znižanja krvnega tlaka). Sistemska alergijska reakcija se navadno ugodno konča tudi brez zdravniške pomoči, vendar ljudje, ki so preživeli hudo alergijsko reakcijo, nenehno živijo v strahu pred vnovičnim pikom.
Bolniki s sistemsko alergijsko reakcijo imajo pri naslednjem piku največkrat podobne ali blažje težave, redkeje je reakcija hujša. Bolniki, ki so imeli po piku žuželke le generalizirano kožno reakcijo, po nasled-
njih pikih skoraj nikoli nimajo simptomov na dihalih in obtočilih. Vendar so tudi izjeme. Pri otrocih preobčutljivost pogosto izzveni. Bolnik, ki je imel alergijsko reakcijo, se dva do tri tedne po tej reakciji manj burno odzove na vnovični pik. Preobčutljivost na strup pri nekaterih bolnikih izgine, če jih žuželka ni več pičila.
- Pomembno je izogibanje vnovičnemu piku. Zato morate poznati biološke značilnosti kožokrilcev in ukrepe, ki zmanjšajo možnost vnovičnega pika.
- Stalno morate imeti pri sebi zdravila za samopomoč, ki jih uporabite ob morebitnem piku žuželke.
- Morda vam bo zdravnik svetoval posebno imunoterapijo.
Takojšnji ukrepi po piku
Če ste že imeli hujšo alergijsko reakcijo, morate vedno imeti pri sebi osnovna zdravila, ki vam jih je predpisal zdravnik.
Po morebitnem piku takoj odstranite želo, če je to ostalo v koži. Pri tem pazite, da ne stisnete stmpnega mešička. Potem zaužijte tablete antihistaminika (npr. CLARITINE) in glukokortikoida ter pripravite adrenalin (predvsem je to pomembno, če imate adrenalin v obliki ampule). Koristno je, da se takoj odpravite do najbližjega zdravnika ali pokličete zdravniško pomoč.
Če se kljub tabletam antihistaminika in glukokortikoida začne razvijati hujša sistemska alergijska reakcija (izrazito dušenje ali občutek kaljenja zavesti), si adrenalin vbrizgajte v podkožje stegna. Uležite se tako, da dvignete noge nad raven prsnega koša. S tem povečate pretok krvi v srce in možgane.
Zbirka zdravil za samopomoč za odrasle naj vsebuje:
hitro delujoči sistemski antihistaminik v maksimalni dnevni dozi (npr. CLARITINE po 2 tableti), glukokoitikoid (npr. metilprednizolon, 64 mg) in adrenalin. V pripravljenih setih naj bodo sredstva za podkožno uporabo (fastjekt, epipen, anakit, anahelp). Če vam zdravnik izroči adrenalin v obliki ampule (hkrati vam mora dati tudi brizgalke in igle), vas mora tudi naučiti, kako jo pravilno odpiramo ter vnesemo zdravilo v brizgalko. Ob morebitni samopomoči uporabite tretjino do polovico ampule.
Zbirka za samopomoč za otroke naj vsebuje: hitro delujoči sistemski antihistaminik, in sicer: za starost do 7 let: 5 mg,
V spomin
za starejše otroke: 10 mg; glukokortikoid (npr. metilprednizolon): za otroke, stare do 7 let: 12 mg, za starejše: 24 mg;
adrenalin: v pripravljenih setih za podkožno uporabo (epipen jr).
Namen imunoterapije je, da ob morebitnem vnovičnem piku žuželke zmanjša tveganje alergijske reakcije, ki ogroža življenje. Devetdeset odstotkov bolnikov po imunoterapiji nima več anafilaktične reakcije (dušenje itd.) na pik kožokrilca, pri preostalih pa je reakcija blažja kot pred imunoterapijo. Izvajamo jo s podkožnim vbrizgavanjem prečiščenega stmpa, postopek pa začnemo izvajati v bolnišnici. Vzdrževalni odmerek dosežemo v 4—5 dneh. V tem času že dosežemo toleranco, saj bolnik prenese večjo količino strupa, kot jo dobi pri piku žuželke.
Vzdrževalni odmerek nato ponavljamo v čedalje daljših intervalih (npr. na 4—8 tednov). Imunoterapija traja 3—5 let. Če namreč postopek prekinemo prej, se alergija povrne. Ker z imunoterapijo lahko povzročimo anafilaktično reakcijo, jo smemo izvajati le v tistih zdravstvenih ustanovah, v katerih sta zagotovljena možnost takojšnjega ukrepanja in intenzivno zdravljenje.
Pred uvedbo imunoterapije je treba presoditi, ali bolezen (stopnja prejšnjih reakcij, tveganje vnovičnega pika, preostale bolezni) odtehta tveganje zapletov in neprijetnosti, povezanih z imunoterapijo. Imunoterapije praviloma ne izvajamo pri otrocih, mlajših od 5 let. Ne začenjamo je med nosečnostjo, vzdrževalne imunoterapije pa med nosečnostjo ni treba prekinjati.