Jurija v Solunu za Galerijev mavzolej. Kompleks v Gamzi- gradu, ki ga je izkopavanje vse bolj razkrivalo, so razlagali kot administrativni center, tudi kot upravni center obsežne- ga rudarskega območja, kot cesarsko poletno rezidenco ali cerkveno središče. Kronološko so ga povezovali s časom Avre- lijana, Dioklecijana, Galerija, Konstantina I., Anastazija in Justinijana. Dileme je zaključila omenjena najdba napisa. In- tenzivna izkopavanja v naslednjih letih so pokazala, daje stavbna podoba obzidanega kompleksa izrazito dvodelna - avle in palačni trakti so se nekako zrcalno podvajali, dvojen je tudi obram- bni venec. Središči obeh delov sta bili svetišči. Raziskovanje v naslednjih letih na bližnji vzpetini Magura, vedutno pove- zani z osrednjo cesto v Gamzigradu, je pokazalo tri krožne in en kvadraten stavbni objekt ter v vmesni tesni sledove te- trapilona. Avtorja nas v knjigi, ki je izšla s pomočjo Soroso- ve fundacije, seznanjata z dejstvi in dokumenti v prid svoji hipotezi, da gre na Maguri za mavzoleja in memorialna spo- menika, v Gamzigradu pa za kompleks, ki je bil iz prvotne zasnove prezidan v kraj apoteoze cesarja Galerija in njego- ve matere. Najprej je govor o pokrajini, katere del je kom- pleks v Gamzigradu, in njeni zgodovini. Sledi analiza imena Gamzigrad, celotnega videza in lege v krajini ter umešče- nost med naravne danosti območja. V naslednjem poglavju nas avtorja seznanita s potekom arheoloških raziskovanj na območju in z izsledki, ki so predstavljeni zgoščeno. Samo majhno število arheološke dokumentacije je uporabljene za vinjete, skladno z značajem publikacije, kar moti. Prav tako bi si za- radi očitnih ambicij publikacije želeli barvne fotografije, ki avtorjema in založniku zaradi cene v trenutku natisa verjet- no niso bile dostopne. Vendar ko se potrudimo in razvozla- mo maloštevilne profile, ugotovimo, da povedo bistveno tu- di strokovnjaku. V naslednjem poglavju je najpomembnejši del opis arheološke podobe vseh petih nanovo odkritih arhi- tektur, obeh mavzolejev, konsekracijskih spomenikov, tetra- pilona in tudi najdb v posameznem sklopu. Tem opisom sle- di arhitekturna analiza ostalin in poskus rekonstrukcije. Šlo naj bi za okrogla mavzoleja - tholosa in poligonalni memorij na okroglem in kvadratnem postamentu. Enako je analizi- ran tudi tetrapilon. Drobne najdbe niso ravno številne, a njihov značaj, saj gre za zlatnike in srebrno posodo, priča v prid dataciji in interpretaciji. Podrobneje se z datacijo in funkci- jo objektov ukvarja tudi naslednje poglavje, v katerem so naštete mnoge težave ob teh odločitvah. Analogije v arhitekturi in razvoj tovrstnega stavbarstva, detajli v oblikovanju dragotin in naposled podrobnosti iz Galerijevega življenja pomagajo določiti leti 305-306 za terminus post quern non za prvi mav- zolej in spomenik ter za terminus ante quem non za drugi par. Pomembno je spoznanje, da celotna izvedba v Gamzi- gradu ni bila končana. Velikoptezni gradbeni načrt seje končal hkrati z izbrisom spomina na pobudnika te gradnje. Inter- pretacijo zaključi študija o Galeriju in Romuli ter njuni živ- ljenjski usodi in povezanosti z deželo ob Timoku. Kot do- datki sledijo še analize zlatnikov (B. Borič-Breškovič, A. Jo- vanovič in A. Lalovič), seznam slik in bibliografija, delo M. Bogdanovič. Knjiga govori o izjemnem arheološkem spomeniškem ob- močju in ponuja izjemno interpretacijo. Gotovo se bo ob vsem še porodila ta ali ona misel in ta ali oni ugovor. Vendar je celota v Gamzigradu resnično območje cesarskih razmerij in cesarske zasnove in moram reči, da ne vidim razloga, za- kaj bi avtorja ne imela prav v svoji hipotezi. Pa tudi če bi se kdaj izkazalo, da se v atribuciji motita in da je napisna ploš- ča le ena izmed plošč, ki naštevajo pomembne kraje (če je bilo tako krašenje pomembnih javnih stavb v pozni antiki v navadi), mislim, da sta predstavila kompleks, ki pove o moči in slabosti, o veličini in nizkotnosti rimskega dominata več kot mnogo učenih razprav. Iva M1KL CURK Petar Petrovič, Milena Dušanič, Olga Brukner, Velika Dau- tova-Ruševljan: Fruška gora u antičko doba. Priloži za staru istoriju i arheologiju. Novi Sad 1995. Monografija je delni rezultat ambicioznega raziskovalnega projekta. Ker so nekatere raziskave povsem zastale, za oprav- ljene raziskave, zlasti za topografsko in delno zavarovalno delo spomeniškega zavoda je bila nevarnost, da se rezultati poraz- gube, so se v uredništvu odločili objaviti kot fazni izsledek, posamične bolje obdelane teme. Seveda so zaradi tega manj razumljivi vzroki in posledice zgodovinskega dogajanja. Ni- kola Tasič zato v uvodu opozarja zlasti na dejstvo, da manjka pogled na etnično podobo dežele, ki so jo Rimljani zasedli. Fruška gora s svojimi naravnimi mejami ne tvori geografsko zaključene enote in tudi v rimskem času ni bila enotno uprav- ljana. Vojaško zgodovino območja in njegovega širšega oko- liša, ki sledi rimski logiki, Petar Petrovič predstavi v svoji razpravi Rimski limes na Dunavu u Donjoj Panoniji in naniza topo- grafske podatke o krajih z ostanki utrdb. Razprava prinaša pregled zgodovinskih podatkov. O legijah na zadevnem delu donavskega limesa je malo podatkov; še največ izvemo o pri- sotnosti posameznih oddelkov iz vojaških diplom. V 2. in 3. stol. so vsekakor na območju zanesljivo delovali oddelki I ali II Adutrix, IIII Flavije, VII Claudije, I Minervije in VIII Au- guste. Domnevne trajne prisotnosti katere od njih v Sirmiju arheološko še vedno ni mogoče dokazati, saj na širšem ob- močju mesta ne poznamo ostankov tabora. Šele Notitia dig- nitatum omogočajo povezati nekatere arheološko dokazane utrdbe in legijske posadke: V Jovijo z Burgenami-Novimi Banovci in Bonnonijo-Banoštru ter V Jovijo in VI Herkulijo z Ona- grinumom-Begečem. Več sledov so pustili pomožni oddelki in izjemen pristan na levem bregu Donave, ki je logično po- vezan s trdnjavo Onagrinum, naj bi bil povezava z brodovjem Classis Flavia Pannonica. Na tak način so dokazani tudi Tau- runum-Zemun, Ritium-Surduk, Acumincum-Stari Slankamen, Cusum-Petrovaradin, Cornacum-Sotin, Teutoburgium-Dalj in Cuecium-llok. Zgolj arheološki viri in najdbe napisov pričajo še o utrdbah v Belegišu, Čortanovcih, Dumbovem, Neštinu in Baču, verjetno pa tudi v Sremskih Karlovcih in Čereviču. Vojaški značaj najdišča v Suseku in Sremski Kamenici ni po- trjen, na več postojankah pa so bile poleg utrdbe ugotovljene tudi civilne naselbine ali villa rustica (npr. Dumbovo). Celotno ozemlje, torej tudi zaledje donavskega visokega brega, na katerem so stale vojaške utrdbe, nam predstavlja pregled Milene Dušanič pod naslovom Stanovništvo Fruško- gorske oblasti prema epigrafskim izvorima. Ob katalogu na območju najdenih napisov razpravlja o tem, kakšni družbeni sloji, etnične skupnosti in kulti se predstavljajo v epigrafskih virih. Po teh virih na tem območju niti v Sirmiju ne zasledimo v 3. stoletju nobenega pripadnika viteškega stanu. Vsekakor so na napisih (30 jih je znanih doslej) najštevilneje zastopane vojaške osebe, legionarji in vojaki pomožnih enot ter vetera- ni. Z napisa je znan le en svečenik, na enem napisu je zanes- ljivo omenjen suženj, o položaju civilov pa v napisih ni podat- kov. Na napisih prevladujejo rimska imena, domači sta ime- ni Gresa Dasmeni, Masti je osvobojenka Iraškega rodu kot Dišala, Gogaenus in Uxello sta Kelta, v znanem napisu iz Putincev CIL III 3224 so našteta ilirska imena Liccaius in Loricus ter ob njih pojasnilo, da je pokojnik amantinskega rodu. Mogoče bi tisti, ki manj poznamo podrobnosti z ob- močja, želeli nekaj več kronološke diskusije pri ključnih na- pisih. Vsekakor nas branje napisov v smotrno urejenem ka- talogu opozarja, koliko večje od predstavljenega so bile raz- sežnosti zgodovinskega dogajanja tudi v teritorialnem in ci- vilnem zaledju limesa. Olga Brukner predstavlja importirano in panonsko kera- miko v sestavku s pomenljivim podnaslovom Prilog topografskim istraživanjima Fruške gore. V skopih obrisih prikaže značaj naselij in tako dopolnjuje zgodovinsko podobo razvoja na vsem obravnavanem ozemlju. V smotrnem kataloškem pregledu in na tabelah predstavi podrobnosti keramike, ki ji je naj- prej služila za opredelitev, s preglednico pa vzpostavi zvezo s prejšnjimi monografijami. Žal izvira gradivo iz zelo različ- nih okolij, ohranjeni najdiščni podatki so tudi zelo različni, hkrati pa so nekatera naselja daljšega trajanja razpoznavna samo v posameznih funkcionalnih ali kronoloških izsekih, tako da so skupine težje primerljive med seboj. Vendar srečuje- mo širok razpon oblik in tehnik keramike s takimi regional- nimi značilnostmi (segajočimi do našega Pomurja, na primer jajčaste oblike z rebrom pod vratom), ki nam kažejo močno produkcijo, odprto raznim vplivom, ki je rasla iz zanimivega tudi staroselskega obrtnega izročila. Bolj zaključen je izbor posodja, ki je bil najden v poznorimskih nekropolah v Svilo- šu in Beški. Uvoz je narekovala Donava; Petrovaradin je med izrazitimi najdišči italske sigilate poznoavgustejskega časa. Naposled predstavlja Velika Dautova-Ruševljan obrtne proi- zvode in numizmatične najdbe. Med obrtnimi proizvodi obrav- nava drobne predmete materialne kulture, dasi v uvodu omeni podatke o gospodarskem življenju na območju. Vsekakor gre za gradivo, pri katerem proizvodnjo in ohranjenost v arheo- loških sklopih narekujejo povsem druge zakonitosti kot pri keramiki. Najprej sledi fibulam (aucissa 1, ločne 4, profili- rane 6, kolenčaste 2, omega 2 in čebulaste 34). V žganem grobu v Beški so našli dve srebrni fibuli iz 2. ali 3. stoletja, omega fibulo in več čebulastih fibul. Avtorica se zadovoljuje z datacijami na stoletje, kar je smotrno pri mnogih predme- tih z zelo pomanjkljivimi najdiščnimi okoliščinami. Lasnice so na območju znane iz poznega obdobja iz Beške, Čereviča in Sviloša (z okroglo, poligonalno in z glavico v obliki ptice). To gradivo avtorica datira v 4. stoletje, kakor tudi koščene glavnike, dasi opozarja, da se pojavljajo do 6. stoletja. Zani- mivo je, da štirje glavniki izvirajo iz utrdbe v Čortanovcih. Šivanke so našli v Beški z novci 4. stoletja, le ena iz Dumbo- vega je iz flavijskega časa. Zapestnice so na tem območju znane spet le iz grobov 4. stoletja, in sicer s konci v obliki kačjih glav, pletene in iz steklene paste. Tudi med prstani prevladujejo pečatniki, najdeni v poznih nekropolah Sviloša in Bečke; našli so jih tudi v Dumbovem, Čortanovcih in Ra- kovcu. Tak prstan se v Beški pojavlja tudi v starejšem grobu iz 3. stoletja. Pašno okovje izvira spet predvsem iz nekropol v Beški in Svilošu, posamezni kosi iz drugih najdišč so sta- rejši. Tipološko se okovje iz grobov veže z veliko skupino okovja poznega 4. stoletja, vendar so primeri (tudi zapestni- ca t. 5: 29) ki jih okras - t. 7: 7 iz Sviloša - veže z drugačnim likovnim svetom, in tudi z nekoliko drugačnimi časi. Zani- mivi so trni stereotipnih pašnih spon, ki imajo pogosto za- ključek v obliki kačje glave. Predlagana datacija nekaterih pašnih spon iz Rakovca (zlasti t. 9: 21-23) me ni povsem pre- pričala. Bolj pisan je sestav drugega okovja in pašnih jezič- kov; za jeziček t. 10: 32 iz Dumbovega bi menila, daje mlaj- ši. Brez podrobnejše likovne analize predstavlja avtorica še okovje skrinjic, med katerimi zlasti izstopa okov z meduzino glavo in trak z lovsko sceno iz Čortanovcev. Sledi skupina orodja in orožja, steklo ter oljenkc. Med stekleničkami poz- nega 4. stoletja zavzema posebno mesto eden redkih kozar- cev z napisom - napitnico in vrček na nogi iz groba v Svilošu, med oljenkami pa veliki skupini oljenk v obliki skodelice iz Beške in Čortanovcev. Avtorica na koncu kratko povzame kdaj se pojavlja obravnavano gradivo in v kakšnih okoljih. Menim, da jc preskormna v sklepu, čeprav se res moramo zavedati pomanjkljivosti najdiščnih podatkov. Dejstva nam dajejo misliti, in sicer: daje tudi v dinamičnem zaledju lime- sa na eni strani in Sirmija na drugi strani velikansko količin- sko nesorazmerje med najdbami srednjega in poznega cesarskega časa. Ohranjeno ali vsaj rešeno gradivo ene same nekropole bistveno spremeni količinska razmerja, spreminjajo jih tudi drugačne pogrebne navade! Nasploh je vznemirljiva moč ma- terialne kulture 2. polovice 4. stoletja. Razlage njenega za- četka in njenega konca še vedno ne zadovoljujejo. Vendar avtorjem ne gre šteti v zlo, da se s to uganko niso spoprijeli. Na koncu moramo vendarle dopolniti uvodne misli Nikole Tasiča, da je delo torzo. Res bi si želeli tisti, ki območja ne poznamo iz vsakdanjega strokovnega dela, da bi vsaj v po- sebnem poglavju in ne takorekoč med vrsticami in v opom- bah razbrali dejstvo, da beremo o prostoru, kjer so prišli na dan napis iz Putincev z izjemnimi podatki o rimskih spre- membah organizacije domačih plemen, paradni šlemi iz Berkasovega in poslikana grobnica iz Beške. Morda je pred- nost vsake in torej tudi te knjige, da nas sili k dodatnemu razmisleku in iskanju dodatnih informacij. Iva MIKL CURK Roman Limes on the Middle and Lower Danube. Uredil Petar Petrovič. Derdapske sveske. Posebna izdanja 2. Beo- grad 1996. 16. mednarodni kongres raziskovalcev rimskih meja in vojaške zgodovine bi moral biti po dolgoročnih načrtih leta 1994 na ozemlju prejšnje, druge Jugoslavije. Ko seje začela najnovej- ša balkanska morija, so kongres prestavili na naslednji pred- videni kraj, na Nizozemsko, in tam je potekal jeseni 1995 v Rolducu v provinci Limburg. Arheološki institut v Beogradu je kljub vsemu pripravil spomladi istega leta mednarodno sre- čanje, ki naj bi osvetlilo nekaj tem in predvsem predstavilo nove izsledke na tistem delu rimskih meja ob srednji in spod- nji Donavi, zaradi katerih so pred časom Jugoslaviji poverili pripravo kongresa. Gradivo s tega srečanja nam zdaj posre- duje uredniški odbor v knjigi, ki bi ji smeli poočitati le kva- liteto fotografij in površno delo korektorja nemščine. Prvi sklop referatov je najobsežnejši in obravnava Moesio Superior. Ta del govori seveda izčrpneje tudi o problemih Derdapa. Naj- prej podata P. Petrovič in M. Vasič pregled arheoloških razi- skovanj in njihovih izsledkov na tem delu rimske meje. Poleg tega, da naštejeta posamezne strateške postojanke na tem izredno gosto utrjenem ozemlju, povzameta tudi pregledno historiat utrjevanja ter oblike posameznih sestavin utrdb. Sledita se- stavka, ki se ukvarjata bolj s problemom te meje v zgodnji fazi, ko je bila to res meja. Prvi je sestavek M. Mirkovič, v katerem obravnava politiko rimske države do mezijskega li- mesa med leti 33 in 117. Odlično pomaga razumeti, kako je bilo treba najprej ob mogočni naravni oviri, kot so donavske tesni, braniti rimsko ozemlje proti severu in omogočiti hitre premike v smeri vzhod-zahod in kako je bilo pozneje, ko je nastala provinca Dacija, potrebno vzpostaviti dobre komuni- kacije čez oviro Železnih Vrat v smeri sever-jug in kako je pri tem postala hranljivost donavskih bregov manj pomembna. Drugi (S. Dušanič) govori o vlogi Scupija kot zaledja za Do- micijanove vojne na Donavi. Sledijo predstavitve posamez- nih utrdb ali posameznih problemov v zvezi z njimi, in sicer: vojaškega tabora v Singidunumu (D. Bojovič), vprašljivost lo- kacije Lederate (A. Jovanovič), Ravne ter Diane-Karataša, Konopišta, Ljubičevca in spodnjega Banata. Iz Diane je ana- liziran tudi del materialne kulture, D. Grbič razpravlja o proi- zvodnji fibul v tej trdnjavi in nakaže določena dejstva iz raz- voja fibul, ki jih velja upoštevati tudi drugje, T. Cvjetičanin pa o dobro datirani keramiki. Sklop skleneta dve razpravi, ki obravnavata območje v celoti; V. Najdenova predstavlja kul- turno vzdušje v Ratiariji, N. Gudea pa razvoj zgornjemezijskega limesa in njegovih posadk med leti 86 in 106. S panonskim ozemljem se ukvarjata I. Popovič, ki obravnava strateški po- men močvirij med Panonio Secundo in Moesio Primo, ter D. Dimitrijevič, ki govori o pristaniščih panonskega ladjevja. Med prikazi iz Spodnje Mezije je za nas mogoče najprej zanimiv prispevek M. Tačeve, ki predstavlja nekaj novih napisov funk-