PART ONE
PART ONE
Slovenski tedn'
koristi delavnega ljud «tva v Ameriki
Slovénie Weekly
devoted to the interests of the laboring classes
Stev. 43.
Entered as Second-Class Matter July 8th, 1903, at the Post-Office at Chicago, 111., under Act of March 3rd, 1879
Chicago, 111., 27. oktobra 1911.
Kdor ne misli svobodno, se ne more boriti aa svobodo !
Leto X.
Razgled po svetu.
NOVE DAVČNE PREDLOGE AVSTRIJSKE VLADE.
Dunaj, 22. okt. Nove davčne predloge pridejo na vrsto v sedanjem državnozborskem zasedanju, in sicer hoče vlada predložiti najprej predloge o direktnih davkih, potem pa tudi o zvišanju tarif o v. Najprej pride na vrsto zvišanje osebne dohodnine in če hi iz tega ne rezultiralo pokritje, šele potem zvišanje davka na dedščine. Zvišanje davka na ded-ščine bode našlo odpor v poslanski zbornici, kjer sede bogataši. Mogoče je tudi, da pride na vrsto davek na žganje, nasprotno pa vlada ne bo predlagala monopola za vžigalice. Tildi hišni davek namerava vlada reformirati. Davek na novozgradbe bode znižan. Polovica dohodkov iz avtomobilu ega davka hoče vlada prepustiti deželam za vzdrževanje -ceslt.
Angleške železnice se branijo pri-poznati unije.
London, 23. okt. Komisija, ki je bila meseca avguista izvoljena, da {poravna spor med železniškimi delavci, je objavila svoje poročilo. Železniške družbe so ugovarjale proti priznanju železniških organizacij, češ, da pri veliki odgovornosti ne morejo pripustiti, da bi se delavci vtikavali v vprašanje discipline in uprave.
Komisija priporoča, da se vsa •vprašanja glede delovnega časa, plače in delavskih razmer, ki se medsebojno ne morejo rešiti, predlože spravnemu uradu. Sedanje pogodbe veljajo še do 7. januarja 1912, nove pa do 6. januarja 1914. Konečno priporoča komisija, da bi delavci v slučaju štrajka ne strahovali svojih tovarišev. ki hočejo delati.
Kradel denar Amerikancev.
Dunaj. 21. okt. Poštni uradnik .Henrik Mneller je bil aretovan, ker je kradel pisma avstrijskih izselnikov v Združenih državah in jemal iz njih denar, ki so ga pošiljali svojim sorodnikom domov. Ukradel je nad 4000 pisem. V pismih so bili večinoma bankovci po $1.
Španska vlada razorožuje portugalske rojaliste.
Lizbona, 22. okt. Portugalska vlada je razglasila, da je španski vojni minister odredil, da se morajo portugalski rojalisti, ki se nahajajo na španskih tleh, izseliti, a'i pa odložiti orožje. Približno 150 rojalistov je bilo že razoroženih.
Poročila pravijo, da je 900 rojalistov pripravljenih na napad na Portella do Homen. Večji oddelek rojalistov skuša priti v gore Sierra de Gorez, ki leže ob španski meji. Meja med Španijo in Portugalom v tem gorovju ni natančno določena in zato ne bodo vladne čete napadle rojalistov v tem gorovju.
Eksplozija v francoskem premogovniku.
¡j$t. Etienne, 20. okt. V Bardo-tovem premogovniku se je pripetila eksplozija, pri kateri je bilo 40 premogarjev ubitih. Eksplozija je sledila požaru v premogovniku.
DEMME V S1AD0 DOMOVINO
pošiljamo:
za $ 10.35.................. 50	kron,
za $ 20.50 ................ 100	kron,
ta $ 41.00 ................ 200	kron.
aa # 102.50 ............... 500	kron
za $ 204.50 .............. 1000	kron
za $1020.00 .............. 5000	kron,
Poštarina je všteta pri teh «votah Doma se nakazane svote popolnoma iz plačajo brez vinarja odbitka. Naš» denarne pošiljatve izplačuje c.kr.poštno hranilni urad v 11. do 12. dneh. „ Denarje nam poslati je najprilične je do *50.00 v (fotovini v priporočenem ali registriranem pismu, večje zneske po Domestic Postal Money Order ali pa New York Bank Dr ait:
FRANK SAKSER CO.
82 Cortlsod St, New York Glair Ave., N. E.	Cleveland, Ohio
REVOLUCIJA ZMAGUJE.
Vladi gre za nohte.
Peking, 25. okt. Revolucija pridobiva z vsakim dnem več tal in privržencev; vlada je v očitnih sksrbeh, ker se niti ne more zanesti do sedaj še stari vladi lojalno ostalih čet. Cela Kina je v plamenu revolucije in gotovo so še bolj grozna poročila resnična, kakor si to predstavljajo različne vlade Evrope in Amerike. Da pa ne pride v tej revoluciji proti rodovini Mandžu tudi do kacega klanja ino zemcev, posebno strogo skrbi na vojaški podlagi sestavljen revo-lucijonarni sod. Vsak je koj u-streljen, kdor bi skušal kako nagajati inozemcem, ki so skoro po vseh mestih, katere so sedaj zajeli zmagoviti rebeli, ki imajo v svojih rokah okoli 25,000 mož, o-boroženih bolje od vladi ostale lojalne armade. Zadnje brzojavke poročajo, da gredo revolucionarji na glavno mesto Peking in vlada v tem mestu ne mal strah.
Francija in Nemčija in Marokko.
Berlin, 25. okt. — Francoska in nemška vlada ste izročili velesilam prvi del nove skupne pogodbe tičoče se Marokka in ste obe vladi zadovoljni z delom. Ta vsebuje francosko stališče v Afriki. Sedaj se vrše pogajanja voljo odškodnine, ki jo bo Nemčija od Francije dobila in se tudi v tem prašanja upa na uspeh.
Demokrat.
Dunaj, 24. okt. — Nadvojvoda Ferdinand Karel, nečak cesarja Franca Jožefa, se je v Švici poročil s hčerko svetnika Culbra in je pri tej priliki odložil vse časti, ki mu gredo po postavah avstrijskih. Cesar, ki je bil leto nazaj hud nasprotnik tej možitvi, je sedaj v njo privolil in dal svojemu nečaku 40.000 kron letne rente. Živel bo kot navaden človek v
V	'	4	•	'
Sviei pod tujim imenom.
Turki natepli Italijane.
Pariz, 25. okt. — Zasebna brzojavna poročila poročajo, da so združeni Turki in Arabi 8000 Ita-ljianov pri mestu Barka zmagali in jih prisilili k umiku. Italijani so v tej bitki zgubili okroglo 800 vojakov; koliko je mrtvih nasprotnikov, se ni moglo dognati.
Boj v Bengaci je morebiti tudi hud in po verojetnih poročilih so Italijani zgubili najmanj 400 mož in ne samo 100, kakor so italijanske brzojavke poročale. Italijanska vlada skrbno prikriva, da je bilo njeno, do sedaj zmagovito vojaštvo, tepeno..
Vojne brodovje se je takoj poklicalo pred trdnjavo Bengaci. — Vojne ne bo še tako kmalu konec.
Pod razvalinami.
Budimpešta, 20. okt. Pri neki novi stavbi se je včeraj podrl stavbinski oder in podisul 41 delavcev. Dva delavca so našli mrtva, 16 jih je še pod razvalinami, drugi pa so bili že izkopani izpod razvalin. Trinajst jih je tako težko poškodovanih, da ne bodo okrevali; pet jih je bilo le lahko ranjenih.
Švedska poslanska zbornica razpuščena.
Stockholm, Švedska, 20. okt. Poslanska zbornica je bila razpuščena in nove volitve so bile razpisane.
Kritično!
London, 26. okt. — Specijelno poročilo iz Pekinga poroča, da so revolucijonarji 180 milj severno od Hankov cesarsko armado zajeli na eni strani in da so vojno blagajno vlade, ki je vsebovala 1,500,000 taelov ($1,000.000) odnesli. Vse kaže, da je tiranstvu tudi na Kitajskem odklenkalo!
Listnica uredništva.
Mnogo dopisov je radi pomanjkanja prostora izostalo. Na dopise, ki so prišli kasneje kot v ponedeljek v uredništvo, se ni moglo ozirati.
Razne novice.
NESREČA V RUDNIKU.
V	železnem rudniku pri Hibernia, blizu Rockaway, N. J., .je 20. t, m. zjutraj utonilo trinajst delavcev, ki so pod vodstvom delovodje vrtali nov rov. Pri vrtanju so zadeli na star rov, ki je bil napolnjen z vodo. Skozi nastalo odprtino se je vlila voda v rov, kjer so bili delavci, s tako silo, da se niso mogli več rešiti.
Nesreča se je prepetila v novem Landon rovu, ki teče paralelno s starim rovom. Ob nesreči je bilo v novem rovu 60 delavcev. Med njimi je nastala grozna panika. Vse je drlo proti izhodu. Nastal je boj za življenje in smrt. Mnogo jih je prišlo srečno na površje, ali 13 jih je ostalo v rovu in so utonili. Delavci, ki so se rešili, so bili tako razburjeni, da dolgo časa niso mogli izvedeti od njih, kaj se je zgodilo v rovu. Vsi ponesrečenci so inozemei.
Konvencija tekstilnih delavcev.
V	Beethoven Hall na 5. cesti v New Yorku se vrši zdaj konvencija tekstilnih delavcev. Konference se udeleži približno 60 delegatov iz vseh krajev Združenih držav. Med konvencija bodo priredili tekstilni delavci v New Yorku več shodov, na katerih bodo razvili živahno agitacijo za pristop k unijam.
SLABE DELAVSKE RAZMERE V ZDRUŽENIH DRŽAVAH.
Državni delavski urad je izdal poročilo o brezposelnosti v državi New York tekom drugega četrtletja 1911. Poročilo se opira na navedbe 190 organizacij s 120,000 člani. Brezposelnost je bila v navedeni dobi veliko večja, kakor v prejšnjih letih in niti ob krizi leta 1907 ni bila tako velika, kakor zdaj. Nad 24 odstotkov je bilo brezposelnih delavcev. Od leta 1901, izvzemši leto 1908, niso bile tako slabe delavske razmere. St ra j ko v je bilo v drugem četrtletju samo 72, lanskega leta pa 121. Vsled štrajka je bilo izgubljenih 721.000 delovnih dni. Samo mašinisti so izgubili s svojim štrajkom 500,000 delovnih dni. V 20 slučajih je državni delavski u-rad posredoval in dosegel poravnavo štrajka.
Največ so trpeli vsled brezposelnosti in gospodarske depresije stavbinski, kovinski in transportni delavci.
Aviatik Ely ponesrečil.
Macon, Ga. Zrakoplovstvo je zahtevalo novo žrtev. Znani aviatik Eugene Ely je pri poletu izgubil kontrolo nad svojim strojem in je v visočini kakih 50 čevljev skočil s stroja na tla in se u-bil. Bil je na mestu mrtev. Nad 8000 ljudi je videlo grozen prizor.
NA DELO.
•Slika je tip slovenskega delavca v Carnegievih “plavžih'1 iz S. Chicago, kjer dela več sto Slovencev. Težke klešče, skoro napol nag, trde mišice, volja in pomislek, da mora par let težko de-
lati za ameriškega miljarderja, če hoče, da si ho opomogel, plačal dolg v stari domovini, zredil pošteno in slovensko svoje otroke in ohranil dom svojcem, domovini slovenski . . .
SLAVNOSTNA IZDAJA.
Današnjo štev. Gl. Sv. smo izdali na 16 straneh in je dali natisniti v par sto več iiztisih kot ponavadi. Opozarjamo posebno naše gg. zastopnike, da se poslu-žijo te prilike in požurijo z naro-čitvijo te izdaje, ki naj služi v a-gitacijo za list. Več lepih člankov smo morali odložiti na pozneje in se naj nam to od strani dopiso-vateljev oprosti in pridejo v kratkem času na vrsto ter bomo znali javnost na nje opozoriti, če se slavnostna št. Gl. Sv. razprodaja, stane 5c številka.
Boj za boljše plače.
Wheeling, W. Va., 20. okt. T. L. Lewis, bivši predsednik premo-garske organizacije United Mine Workers of America je izjavil, da bode na prihodnji konvenciji zopet kandidiral za predsednika organizacije in da bode zahteval, da se plače premogarjem zboljšajo. Rekel je, da morajo premo-garji dobiti za eno tono z rovni-co nakopanega premoga $1.00, s strojem pridobljenega pa 95 centov. Dozdaj so dobivali 95c oziroma 55% centa.
TISTI, KI SO DANES PREJELI GLAS SVOBODE
in še niso naši naročniki, naj si dobro ogledajo naše delo in kot delavci tudi sodijo, koliko ta list odgovarja delavskim zahtevam in če v resnici dela ali ne za večjo Uaobraizibo slovenskeag ameriškega proletarca.
Poslali smo današnjo izdajo par sto novim ljudem in želimo od njih hitrega odgovora, se, ali se ne naroče na list Glas Svobode. List se pošlje sanno enkrat na o-gled in zato naj vsak, ki ga prejme, tudi odgovori, hoče ali noče postati naš naročnik. Ne odlašajte z odgovorom!
Naslov: Glas Svobode, 2020 Blue Island ave., Chicago, II]..
Več velikih
tiskovnih napak v slavnostni izdaji je pripisati na rovaš korega-torju, ki je bil Čeh in v prvo popravljal naš list in pri tem naredil več napak kakor jih je v resnici bilo, in se naj nam to oprosti.
Posebno v članku ‘Naš brevir’ na 14. strani je več neljubih pomot.
JETIKA MED DELAVCI NAJBOLJ RAZŠIRJENA.
Vzlic vsem varnostnim napravam se jetika med delavci vedno bolj razširja. Boj proti jetiki se vodi od vseh slojev, ali brez vidnega uspeha. V New Yorku se je število za jetiko umrlih, delavcev pomnožilo za 6 odstotkov. Odpo-moči bi mogle prinesti le radikalne izpremembe delavskih in življenjskih razmer. Vse tovarne in vse hiše bi se morale zdravstveno nadzorovati med gradnjo in po gradnji. Otroci v mestu bi morali imeti več igrišč. Delovne ure in delovne plače za moške in ženske bi se morale urediti. Delavci bi morali toliko zaslužiti, da bi lahko sebe in svojo družino dobro hranili.
Odločitev v 15. dneh.
Bal vest on, Tex., 22. okt. Pet organizacij železničarjev na Har-rimanovih železnicah v Texasu in v Louisiani je poslalo železniškemu vodstvu ultimatum in mu zagrozilo, da bodo vsi železničarji v 15 dneh štrajkali, ako vodstvo ne bode izpolnilo zahtev delavcev v železniških delavnicah. Ako pride do štrajka strojevodij, kurjačev, telegrafistov, sprevodnikov in dragega otsobja na želeiznicah, bode ves promet ustavljen.
Štrajkarji in razsodišče.
Paducah, Ky., 22. okt. F. W. McCreary, predsednik organizacije železniških delavcev na Illinois Central železnici je izjavil, da delavci, ki so na štrajku, zahtevajo najprej, da se bodo njih pritožbe vzele na znanje. Uradniki morajo najprej priznati organizacijo in šele potem more biti govora o poravnavi štrajka raz-socliščnim potom. Železniško vodstvo je bilo predlagalo štrajkar-jem, da delavci in železnice pred-lože sporna vprašanja posebnemu razsodišču. To ponudbo so železniški delavci odklonili.
Tovarniški nadzorniki v službi politikov.
V newyorski legislaturi je bil 20. julija sprejet zakon, na podlagi katerega se bode ustanovilo v državi osem tovarniških nadzornikov, ki bodo podrejeni državnemu delavskemu departmen-tu. Ker se za to službo ne zahteva nobeden izpit in za nadzornike ne veljajo predpisi za civilne u-radnike, se bojijo delavske organizacije, da bodo imeli politiki prevelik vpliv na imenovanje teh nadzornikov in na njih poslovanje. —
Železničarji zahtevajo zvišanje plač.
Indianapolis, Ind. — Vzhodna zveza železničarskih kondukter-jev, v bratski Zvezi of Railroad Trainmen ste priredili skupno zborovanje, na katerem ste sklenili zahtevati zvišanje plač železniškim delavcem na iztočnih železnicah. Železničarji na zapad-nih železnicah so boljše plačani, kakor na iztočnih.
L. E. Sheppard iz Grand Rapids, podpredsednik korporacije Order of Railway Conductors je izjavil, da bodo železničarji sklicali še eno konvencijo predno u-vedejo akcijo za boljše plače.
Vedni namestnik nevidnega.
V Rimu sedi starec, ki se smatra za vidnega namestnika nevidnega boga, za vtelesenje naj višje pravičnosti, za nezmotljivega. Ob priliki italijansko-turške vojne, je tudi ta mož odprl usta in dal od sebe glas in ukaz — da se moli za zmago italijanskih topov in italijanskih ladij. Papež Pij X. prosi blagoslov za orožje roparjev in morilcev. In je še nadalje “sveti oče”, veliki duhovnik “vere ljubezni”, nezmotljivi tolmač nauka — Kristusovega! . . .
Čemu je spisan evangelij in za koga? Kdo govori še tako kakor v pridigi na gori?
McNAMARA.
Porotnikov ni.
Los Angeles, Call. 23. okt. Zagovorniki obtoženih delavskih voditeljev, bratov McNamara so včeraj naznanili, da ne bodejo pustili nobenega porotnika v sodno dvorano, ki bi se izjavil, da je bilo poslopje “Los Angeles Times” z dinamitom v zrak pognano. Temu se je pa sodnija zelo zoperstavila, ker veruje, da more biti . vsak državljan porotnik, ki nima nobenega presodka •o krivdi ali ne krivdi obtoženih bratov.
McNamarov proces.
Na sodniji bo toliko posla s porotniki, da se je zagovornik Clarence Darrow izjavil, da se obravnava nikakor ne bo pričela pred novim letom. Dosedaj so izbrali šele enega porotnika, pa je o-bravnava odprta že skoro tri tedne. Kadar bode zagovornik izbral svoje porotnike, ima zopet zagovornik pravico postaviti nove, ali ugovarjati onim, ki jih je izbrala država, nakar se oglasi zopet država. Tako da ima pravico desetkrat zavreči svoje porotnike, če mu niso po volji.
Ysi doisedaj izbrani porotniki so sitari nad 60 let, eden je celo star 68 let. Seveda potrjeni še niso.
Država bo imela silno stroškov s porotniki. V slučaju, da eden izmed porotnikov tekom obravnave zboli, je vse poslovanje dote-daj zastonj. Zato pa država gleda, da dobi porotnike, ki so vsi dobrega zdravja.
Znan bojevnik.
A. C. Germer, socijalistični zakladni upravitelj United Mine Workers of Illinois, je na novo pričel bojevati se s John Michell-nom, katerega je tudi prisilil, da je svoje mastno službo pri meščanski Civic Federaciji odložil in isedaj je pričel boj z Samuelom Gompers, da odloži svojo podpredsedniško mesto pri isti organizaciji. Resolucije pridejo na prihodnji, konvenciji A. F. of L. na vrsto.	,
Lakote umrl na cesti.
Pred hišo št. 118 Division St. v New Yorku se je 17. t. m. .popoldne zgrudil na tla nek okoli 60 let star mož. Poklicali so amibu-lanco, ali ko je prišel zdravnik, je bil mož že mrtev. Zdravnik je konštatiral, da je umrl vsled lakote. —
Vedne sleparije.
Chicago je v sleparstvu prvo mestu na svetu, tako se je izjavil nek znan chikaški sodnik in mož se ni zlagal. Sedaj preiskujejo velike sleparije in ravbarije, ki so se in se še vedno pripete v či-kaških skrivnih igralnicah. Pri tem je prišlo na dan, da je vsa policija, od naj višjega uradnika, da najpriprostejšega policista, podkupljena in še tako dobro, da se komisiji, ki ta nov graft preiskuje kar lasje ježe, da je kaj tacega mogoče. McWeeny, šef policije pa ‘resno’ izjavlja, da on o nobenih igralnicah v Chicagi ne ve, da se njemu še do sedaj ni sanjalo, da bi se v Chicago gemlblalo ko v Monte Carlo. Ta zvita biiča je še rekla, da on še ni nikoli cul, da bi se godile tako “strašne” stvari, v lepi in pobožni Chicago.
To presega tudi ameriške živce 1 —
7. novembra volitve.
Vendar enkrat so izdale volil-he oblasti na dan zakonito določene nominacije kandidatov raznih strank za sodnike za Chicago. Med mnogoštevilnimi kandidati rep., demokratov in temperen-clerjev, so tudi naslednji socialistični kandidatje.
D.	J. Ventall, Charles Schroe-der, Vincent Verde, Mamuel Block in Karel Strover.
Zahodna	Bolniška
Podporna	Jednota.
RAVENSDALE, WASHINGTON.
V sta uofljena 25 apri a in ink irpor rana 24. decembra 1908. GLAVNI ODBOR:
Predse lnik: FiAN't IEXA8, B >x +4, Taytar, Wash.
Podpredlednik:	PAVE j KOS, Bax 10, Rirensdale. Wash., Box 44.
Tajnik: PR ANK TO 3TO /RS S1 K, Tay or, Wash., Box 44.
Zapisnikar:	IVAM š.iJFCA, Rayensdale, Wash.
Blagajnik: B L, AŽ FE U[J[ V M. B>x8J, El im: aw-Krain, Wash.
NADZORNI ODBOR:
JERNEJ SKRBINC, Issagah, Wash.
ANTON LUČIČ, Box 499, Cie Elam, Wash.
J. PETKOVŠEK, Box 499, Cie Elu n. Wash.
POROTNI ODBOR:
FRANK PUSTOSLEMŠEK, Box 1, Ravensdal , Wash.
PAUL KOLAR, Box 337, Cie Elum, Wash.
LOUIS KOCIJAN, Enutnclaw, rin Wash.
-T	_______ ___________
VRHOVNI ZDRAVNIK: Dr. J. J. Mustard Seja gl. odbora se vrši vsako prvo nedeljo v mesecu pri g. Pavel Koss-u, v Ravensdale, Wash, Uradno glasilo je Glas Svobode.
DRUŠTVENI URADNIKI.
Društvo “Danica” št. 1 v Ravensdale, Wash.: Preds. John Arko; tajnik John Škufca; Frank Maurič, II. tajnik; blagajnik, Anton Logar.
Društvo “Sloboda’’ št. 2 v Cie
Elum, Wash.: Preds. Jakob Petkovšek; tajnik Anton Lučič; blag. Alojz Oman.
Društvo “Planinski raj’’ št. 3 v Taylor, Wash.:	Preds. Marrin
Mežnar; tajnik Anton Span; blagajnik Frank Muzga.
SKjozi ¿the.
RUSKO SPISAL SKITALEC.
Prevela na slovensko Minka Govekar jeva.
II.
“Muzikant, ljubček, zaigraj kaj, a jaz zapojem! Zaigraj, kodra vec P’
In zapela je s svojim piskajočim glasom:
Diha veter, močen veter, vije k tlom drevesa . . .
Oče je takoj ujel motiv pesmi na harfi, in po vsi gostilni je zadonel globoki, močni sopran . . . Njen glas je bil krepek in topel; kakor žarki njenega rodnega južnega solnca ter je brizgal kakor, ognjen dež na zbrano množico ... Sedaj smo pa že obrnili splošno pozornost nase; iz vse gostilne so prihrumeli ljudje in so obkrožili pevko in muzikanta, a deklica je pela, ne da bi pogledala koga, in njen obraz je bil sedaj tako ponoi sen, mračen in lep! ...
Oj, kako boli me srce, sola ni iz očesa! , , ,
Po gostilni se je razlila turobna pesem. Toda iz njenih prekrasnih oči je lil potok solz. Pela je milo in otožno, in ko je tako pela in plakala, je bila tako lepa, da te je zabolelo, če si jo pogledal.
Nakrat pa je položila urno svojo lepo ročico na strune in je prekinila pesem.
“Vesela!” je kriknila.
Oče je zaigral nekaj veselega.
Deklica je pokimala z glavico, zmajala z rameni, zazvenela z vsemi svojimi novč’či, nasmehnila se je ter zapela, lahno sukajoča se na petah ter graeijozno se zibaje v bokih:
Le pijmo, zapojmo!
Vse gorje pozabimo!
Ko pride smrt, pa umrjemo! . . .
Poslušalci so se smejali. “Imenitno poje!” se dejali nekateri “Pijana je!” so govorili drugi.
Pela je in ploskala z dlanmi, u-darjala ob tla s petieami, se sukala okrog sebe, a po licih so ji tekle še vedno solze.
V tem trenotku se je pojavil stražnik v spremstvu debelega, lepo oblečenega gospoda. Stražnik je zgrabil osorno pevko za roko in je prekinil njeno veselje; gospod pa je govoril nekaj in je bil videti užaljen. Dekle je šlo pokorno z njima iz gostilne, samo psovalo je glasno z besedami, ki jih ni možno ponoviti. V množici so se cule besede:	“Ušla je”, “tepena je bi-
la”, “dolžnosti ima” in še nekaj druzega, česar pa nisem razumel.
Igrala sva nekaj dni v tej gostilni. Potem so naju sprejeli drugod. Tam je bilo prav tako kakor v prvi gostilni. Naposled so naju pozvali v veliki gostilni, naj ostaneva tam do konca semnja za petindvajset rubljev na mesec s prosto brano in stanovanjem.
Ta gostilna je bila v drugem nadstropju velikanske hiše; dolge, široke stopnice so vodile va-' njo. Nama so dali na razpolago
prav majhno, poltemno- kamrico, dajali so nama dvakrat na dan čaja, opoldan obed in pozno na večer večerjo.
Podnevi ni bilo skoraj nič o pravka: gostilna je bila prazna, samo včasih je prišla večja družba trgovcev pit čaj. Vsi so bili o-blečeni v drage narodne noše žive barve, bodili so v galošah in ci-pelah iz zelenega safijanskega usnja, a z obritih glav niso snemali dragocenih, gosto z zlatom in srebrom; pošitih čepic. Vse na njih je blišealo in šumelo. Bili so tako prazniški, molčeči, mogočni in so govorili v tujem jeziku, polnem, goltnikov. V gostilni so jim prinašali na velikem podstavku širo ke in nizke porcelanaste čaše, slične tatarskim čepicam; in trgovci so pili iz njih počasi in dolgo krepek čaj. Za najino glasbo se niso menili.
Podnevi je oče navadno prou-čaval nove motive, ki jih je bil slišal v mestu. Imel je dober posluh in izvrsten spomin in je i-gral zato na svoji harfi vse “koračnice”, 4‘polke” in razne odlomke iz oper in operet, ki so jih pro:zvajali tamošnji potujoči muzikanti. Igral je tudi vse nežnoo-tožne nižninovgorodske narodne pesmi, ki so imele svoj poseben značaj ter so zvenele vsepovsod.
Ves semenj je odmeval od teh pesmi: plule so v zraku, lezle so takorekoč v uho in so se vtiskale neizbrisno v spomin. Te melodične nižninovgorodske pesmi, ki govore neprestano o ljubezni in ločitvi, mi done še danes v ušesih ; na nežnih harfinih strunah so dobile te pesmi posebno lep izraz.
Oče se je torej vadil svirati te pesmi, in zdi se mi, da je zlagal nekatere tudi sam. Medtem pa sem čital jaz ceneno berilo, ki sem si ga kupoval za petico: to petico sem terjal vsak dan od o-eeta, spominjajoč ga njegove obljube. iSp-očetka mi je dajal rad te novce, pozneje pa mi jih je odrekel in se j;e jezil, če sem ga o-pomnil.
Toda vse»moje bitje je živelo v svetu junakov, vitezov, čarovnikov in zmajev. Po vsaki prečitani povesti se dolgo nisem, mogel pomiriti in izkušal sem izročti svoje vtiske papirju: risal sem. Ker sem pa risal neprenehoma, večno, tudi za papir ni bilo denarja; in pobiral sem po tleh zavojni papir, ki sem ga pokril vsega z junaki, oboroženimi od nog do glave; pod vsako tako postavo pa sem zapisal dvovrstične stihe.
Ta svoj posel sem nadaljeval tudi zvečer, ko so zažgali pod gostilniškim stropom svetilke; za svoje delo sem uporabljal rumeni papir, ki so bile zavite vanj cevke in ki je bil videti pri luči bel, tako da sem lahko risal nanj. V risanju me je prekinjal le oče, ki je -ubiral strune ter šel na ‘delo’: gostilna se je začela polniti z gosti.
Bilo mi je, kakor da sem se
zbudil pravkar iz razkošnih, sladkih sanj, in žalosten sem začel u-darjati na zvončke, a oče je razlival po gostilni svoje zvonke, trilčke.
Včasih s-va pela dvoglasno “Ječi golobček sinji”, ali “Glej na poti vas veliko”, ali “Vejico”. I-mel sem lepodoneč diskant in pel sem rad, toda siliti se nisem dal; ■dostikrat sem se ustavljal. Tedaj sva se sprla z očetom.
“Poj!” je dejal oče.
Postal sem mahoma slabe volje, “pasel” sem trmo ter molčal.
“Poj, ti rečem!” se je razvnemal oče in je začel igrati.
Zadonela je harfa, jaz pa sem molčal.
“Poj, — vrag te vzemi!” je že rjovel oče ves divji.
Začel sem peti, toda pokazalo se je, -da je vsled osornega ravnanja izgubil moj glas vso zvon-kost: tresel se jie, bil je slaboten in je donel pretrgano; oči pa so se napolnile s solzami užaljenega samoljubja.
“Glasneje!” j,e zagrmel oče.
Jaz sem umolknil popolnoma; v grlu me je davil krč in po licih so lile solze.
“Fej! niti ene knjige ti ne kupim več. Zvoni!”
In zapel je “komičen” lruplet:
Oj, ti smola smolasta!
Tam gre kramar Tit.
Moja žena bedasta jemlje na kredit! •
Deco mojo trese mraz, vse nas muči glad . . .
Oh, kak tepec bil sem jaz, ; da sem se ženil mlad!
Pel je in stresal kakor navadno energično svoje kodre; toda iz veselega brenkanja strun je donela tajna tuga . . .
Če po končani igri ni nihče izmed poslušalcev stopil k muzikantu ter mu vrgel na strune kak drobiž, tedaj je poslal oče mene, da sem obšel goste z odprtim klobukom v roki. Tudi zaradi tega je nastal ipe-d nama večkrat prepir, a grožnja, da ne dobim nobene knjige več, je vedno pomagala in šel sem pobirat denar.
Ta pot po gostilni s klobukom v roki se mi je zdela poniževalna: moj ponos je bil užaljen. Nekateri so mi dali denar z besedami: “To je zate!” A jaz sem oddal vse očetu.
Gostov je bilo čimdalje več, njih glasovi so se začeli zlivati v splošen hrušč, midva pa sva muzicirala vso noč, skoraj brez pre-stanka. Malo pomalem so se razblinile postave gostov, napihnile so se in zrastle do stropa ter so izginile mahoma, hrup' je nekoliko ponehal, in v ušesih so mi doneli samo znani zvoki strun, a jaz sem zvonil že v spanju z zaprtimi očmi. Zbudil me je sunek očetove roke, dvignil sem glavo, jo zopet opetovano sklonil ter zvonil, zvonil. zvonil ....
Oče je ime] na vseh prstih usnjate “naprstnike”, ker sicer bi j si bil — kakor je dejal — odrgnil prste do kosti.
Tak je bil najin “posel”. . .
Nekega jutra, ko je bila gostilna prazna in sva bila svobodna, sva šla z očetom; po dolgih stopnicah, ki so vodile iz gostilne na cesto; nameravala sva se iti kopat v Oko.
Stopnice in tudi vsa gostilna so bile prazne, vse je bilo tiho. Nakrat pa se je pojavilo na stopnicah par oseb, ki so skočile k očetu. Ena izmed njih je zastavila o-četu pot. Bi] je rudečelas moški zverskega obraza ter je spominjal na onega mladeniča, ki je hotel nekoč očetu razbiti harfo.
“Ti, hudič hromi, zakaj si nam pokvaril včeraj posel?” je zarjovel s hripavim glasom.
“Ker ne maram, da bi ropali ljudi”, je odgovoril oče. “Ali mi greš! ’ ’
“ Ti-ti-š-škripač! ” je siknil zlobno rudečelasec ter zgrabil očeta za grlo. Zakadili so se še trije drugi vanj, in začela se je borba. Oče se je držal z eno roko za o» grajo, a z drugo, ki se je nanjo obesil eden izmed napadalcev, se je izkušal ubraniti sovražnikov. Rudečelasec ga je davil iu hropel je, kri mu je šinila v obraz, o-ei so strašno buljile. Kričal sem presunljivo in bil s svojimi ročicami rudeeelasca. Moj krik je rešil očeta. Od zgoraj so prihiteli pometači, .Skrivnostni ljudje |pa so skočili na ulico in so zbežali.
Oče je jedva lovil sapo.
“Ti razbojniki” — je dejal vsem, ki so se zbrali okoli njega. “Sinoči so hoteli oropati pijane-
FRANK
82 Cortlandt Street, New York, N. Y,
PODRUŽNICA:
6104 St. Clair A ve., N. E., Cleveland, O
PRODAJA PARO-BRODNE IN ŽELEZNIŠKE LISTKE m
vsako prekomorsko
družbo po izvirnih cenah.
Pošilja DENARJE V STARO DOMOVINO
brzo in ceno. V Avstro - Ogrski izplačuje denarne pošiljatve c. kr. poštna hranilnica na Dunaju.
Izdaja ČEKE ALI DENARNE NAKAZNICE za dobre, solidne banke; za Slovence na pr. na Kreditno banko v Ljubljani.
MENJA DENARJE po dnevnem kurzu.
Vsak potnik mora paziti, da pride na pravo številko
82 Cortlandt St., New York.
Vsa pisma, pošiljatve in nakaznice se imajo glasiti na
Ako želi kak rojak v Zjedinjenih državah ali v stari domovini kaj poizvedeli, naj se obrne name ter mu drage volje dam odgovor.

ga trgovca, jaz pa nisem bil za-i dovoljen s tem in brez mene niso mogli ničesar storiti. Vidite, to jo bilo! Tu žive ljudje od tega, kar ugrabijo drugim. No, s takimi se ne bomo bratili!”
Stresel je svoje kodre, se obrnil k meni ter dejal šaljivo:
“Kakor je videti, Kopka, ne pojde tu najino delo ‘kakor po maslu'!”
S svojim zaslužkom res nisva imela dosti sreče. Dohodki, ki je nanje računal oče, so bili majhni, a v “temne” posle se ni hotel spuščati; soliden zaslužek je bil pa tako slab.
Toda jaz nisem hotel ničesar vedeti o tem, vsaki dan sem terjal petico za knjižico. Kadar je prišel v gostilno raznašalee s košem groznih pesmi in slik, sem u-daril v jok.
“Kupi mi knjigo!” sem prosil očeta, ves v solzah.
“Nimam denarja, ne kupim;!” je odgovoril osorno.
“Kupi-i!” sem ponovil ihteč. “Saj imaš denar, videl sem ga v kovegu.”
“Nehaj vendar že! Kakšen denar? Treba ga bo za tvoje čevlje in za srajce!”
“Saj mi ni treba čevljev in tudi srajc ne! Knjigo hočem! Saj velja samo eno petico”, sem pestil očeta.
“Danes petico, jutri petico, tega ne bo nikdar konec!”
“Kupi vendar!”. . .
Rjul sem. Ves obraz je bil moker od solz.
“Vse pesmi ti bom pel! Vse te hočem ubogati!” sem poizkušal z dobrimi obeti.
“Ne kupim!” je odgovoril oče neuklonjen.
“Zakaj si me prevari!?” sem vzkliknil v joku, čuteč, da sem doživel svoje prvo razočaranje.
“S čim sem te prevaril?”
“Ko prideva v Nižnij” — si dejal — “dobiš vsaki dan novo knj:žico.”
Povzročitelj mojih solz se je pokazal nepristopnega. — Ravnal sem uprav grozovito ž njim: bržčas je bilo očetu težko gledati moje gorje. Toda ostati je pač moral neizprosen: pred nama je stala grozna pošast bede, ki tlači brezdomovnega potnika brez vinarja v žepu.
Prenagljena očetova obljuba, da mi kupi vsak dan knjižico, je bila zame velikanskega pomena. Misel, -da bom čital dan na dan nove knj:ge, je tvarjala zame ves interes življenja, in tej misli na ljubo sem prenašal potrpežljivo vse, kar je bilo zame zoprnega v najinem poslu. Ko smo se vozili še po Volgi, sem že negoval to misel. Nikdar bi ne bil pričakoval, da me bo oče opeharil; na najin gospodarski položaj se nisem namreč oziral prav n:č, knjiga se mi je zdela potrebnejša nego čevlji-
Mahoma mi je zablisknila v možganih neba misel. Daši sem plakal povsem iskreno, sem vendar hkratu računal na to, da o-mečim s svojimi solzami očeta. Ko se je torej ustavljal solzam in se je začel vaditi na harfi, sem ta-
koj nehal jokati, zaril sem se v kot najine kamrice in sem sedel tam dolgo ter mračno. Tu sem odločil nepreklicno, da ostanem pri svoji zahtevi.
Zahotelo se mi je izmakniti očetu petico. Toda spomnil sem se obračuna, ki ga je imel z lastnikom gostilne na vasi ter z onimi štirimi “razbojniki”’ na stopnicah; niso mu mogli izpodbiti edine noge, — bilo mi je jasno, da je oče močan, a jaz — majhen in slaboten. Treba torej ukrasti petico. V kovegu leži celo prgišče petie: ako vzamem eno, oče tega niti zapazil ne bo. A če tudi zapazi, kaj potem? Ne bojim se! Porečem mu: “Da, vzel sem jo, zato ker je to ‘moja’ petiea, zaslužil sem jo sam, ena izmed teh je, ki so jo dali meni”. . . Pa naj mi ne kupi čevljev, pljunem na to! Zdelo se mi je, da ravnam popolnoma pravilno; pa ne samo to, čutil sem se naravnost oropanega,
prepričan sem bil, da me je oče prevaril ker si je prisvojil mojo petico.
Odprl sem smelo kovčeg, vzel petico, ki je ležala vrhu drugih petie v majhni skrinjici, jn krepko stiskajoč novec v pesti, sem zbežal kupit knjižico.
Naletel sem na raznašalca, ki je ime! samo še dve knjigi, druge je vse razprodal. Ena izmed teh je bila “Jeruelan”, meni že davno znana, na rožnatem ovitka druge knjige pa je bil naslikan vitez v polni bojni opravi, naslov knjižici se je glasil “Don Quijote”. Ljubil sem viteze in sem «ate kupil to knjigo..
________ Dalje prihodnjič.__________
0	--------------------------------O
1	O--------------------------O I
Delavci, širite svoje glasilo “Glas Svo- |	'
■L ~ J ~ >> i
EUGENE HIGGINS: OBUPANCI
je karikatura velikomestnega delavčevega položaja.
Dela nikjer, denarja nobenega, pomoči od nikoder, usmiljenja še manj, tem več pa zalezovanja od strani policije in detektivov, ki si štejejo v posebno srečo in “znanost”, če že napol umrlega prole-
tarca vklenejo in ga oddajo “roki pravice”. Kdor je bil že kate-rikrat obupan, brez dela, denarja,, obleke, prijateljev in žarka na lepše dni, bo tudi razumel v resnici stanje obupancev, ki se v naši kapitalistični dobi množe, kot ribe v vodi.
¡Ia
i
S
i
t
SLOVENSKI IN HRVATSKI JAVNI NOTAR ZA AMERIKO IN STARI KRAJ.
Sprejema tožbe. — Zagovarja in tolmači na sodniji. — Zahteva in iztirja odškodnine od kompanije za ponesrečene pri delu. — Dela pooblastila, kupoprodajne pogodbe, prošnje za oprostitev vojaščine, dolžna pisma, itd. — Iztirja dolgove tukaj in starem kraju. — Izvršuje vsa v notarsko stroko spadajoča dela. — Cene vedno zmerne.
M-sitiiet Bkender
5241 Butler Str-, s-ittstnrsr, Pa. Bell Phcne 7-R Fisk.
)
>
*
f
%
V
..	>, •. -.zi ' »
AU*
mm


'js
j
-■ v--V--. !

duhov
S. 8. P.
V,
Zveza
y
Ustanovljena leta 1908.	Inlorporirana leta 1909.
Glavni urad na: 11250 Indiana Ave., Chicago, III.
GLAVNI ODBOR:
ANTON MLADIČ, predsednik; 2348 Blue Island Ave., Chigago, 111. ANTON FISHER, podpredsednik; Box 116, Somerset Colo. JOSEPH BENKO, tajnik; 11250 Indiana Ave., Chicago, HI, WILLIAM RUS, zapisnikar; 11224 Fulton Ave., Chicago, 111.
JOHN KALAN, blagajnik; 341 —- 6th St., Milwaukee, Wis.
NADZORNIKI:
FERDINAND GLOJEK, (pred.); 453 -53rd Ave., Milwaukee, Wis. ANTON DULLER, 238 — 136th St.. Chicago, 111.
MARTIN V. KONDA, 2020 Blue Island Ave., Chicago, 111.
POROTNIKI:
AUGUST KUŽNIK, 8323 Connecticut Ave., S. E. Cleveland, Ohio. FRANK ČUK, Box 268, Moon Run, Pa.
JOSIP CVETKOVIČ, Box 94 Hammond, Ind.
POMOŽNI ODBOR:
JOSIP IVANŠEK, 1517 So. 43rd Ave., Chicago, 111.
IVAN MLADIČ, 2236 Wood St., Chicago, 111.
JAKOB TISOL, 11355 Fulton Avs., Chicago, 111.
JOHN LEVSTIK, 11224 Fulton Avenue, Chicago, 111.
VRHOVNI ZDRAVNIK:
DR. ALOIS M. ZAHORIK. 134 j So. Ashland Ave. Chicago, 111.
kumaro besneči katoliški šeini.
Tako pa ne more dalje iti, so si mislili zarotniki svobode in napredka. Kondu se morajo peruti porezati.
Opetovano so pritiskali na pošt
je mogoče ponaslikajte isto, da bodo čitatelji videli, kako so tri-umfirali chikaški mladeniči. Pa tudi pesem -ponatisnite in ime slikarja ali zlagatelja, da se bo sramoval sam svoje zmote, a ko bo dobil ta list v roke. Škoda za fanta,
no administracijo, da ovadbo pri- ki je nadarjen, pa tako trdo vdar čne preiskavati proti Kondu in jen od farskega fanatizma. Upam posrečilo se jim je dobiti poštne- da danes je popolnoma drugi in ga inšpektorja, imenom Robert!da je spregledal.)
Vsa pisma in vprašanja za pojasnila naj se izvolijo pošiljati na tajnika Jos. Benko, 11250 Indiana Ave., Chicago, 111. Denarne (odpošiljatve) pa na John Kalan, 341 -6th St. Milwaukee, Wis.
Uradno glasilo je “Glas Svobide”. Seja vsako zadnjo sredo v mesecu.
ŽRTEV RAZMER.
Spomini.
val roke, ko je obsodil Krista na križ.
Ne davno tega sem imel priliko priti v sodnijski arhiv. Ko sem s
w ,	, . prijateljem prilistaval razne akte,
Ljudje božji! Ali .ste ze 'e aj na]etej sem na brošuro s sivkasta-
čitali ali slišali o rimskih inkviza-torjih, španski inkviziciji in rimskokatoliškem preganjanju in krutem boju proti prosveti? Če ste ob zimskih večerih brali dogodke srednjega veka ali pa celo o masakriranju in «divjanju katoliške duhovščine na sv. Jerneja noč, potem so se vam dvigali lasje in brez sramu ste plunili v ■stran, ko ste še enkrat prebrali o-ui odstavek, ki vsebuje papežev blagoslov na krute, zdivjane krvnike.
Ne ubijaj! Ne želi svojemu bližnjemu škode'
Vprašam vas, zakaj' je rimska katoliška cerkev preskrbela morilca, ki je pihnil Abraham Lincolnovo življenje? Ali menda ne za to, ker je pošteni in odkritosrčni osvoboditelj suženstva javno in odločno izjavil, da je svobodomislec?
In vprašam vas zopet, zakaj je slovenska rimsko-katoliška duhovščina v Ameriki navila vse kriplje, da vtakne M. V. Kondo v državno jetnišnico in da mn s tem zamaši usta ter vniei prvi slovenski svobodomiselni list v Ameriki -— Glas Svobode?
Zakaj ? Ali morda res zato, ker jim je bilo mar za kršenje poštnega zakona Zjed. držav, ali morda samo zato, da se svobodna misel ne vkorenkri med našim narodom ■ nove domovine ?
mi stranicami in na njej zapazil ime “Martin Konda Plaintiff in Error vs. United States of America, Defendant in Error’’. Stvar me je zanimala in pri klerku (pisarju) )sem si izposodil eel akt.
Stari čitatelji so menda že i> ganili na kaj sem naletel. Da ipa ne bodete uganjali, vam kar naravnost povem: Sodnijski akt je vseboval proces proti M. V. Konda radi brošure “Žrtev razmer ali Zapiski kranjskega kaplana”.
Stvar me je toliko bolj zanimala, ker v začetku procesa in tudi kasneje sem bil kolikor — toliko interisiran v tem preganjanju svobodne misli in svobodomisel-eev v Ameriki sploh.
Ker je stvar za svobodomiselni odsek slovenskega naroda v Ameriki zgodovinskega značaja bom tu v kratkih potezah reviviral cel proces.
Žrtev razmer ali Zapiski kranjskega kaplana so bili tiskani v podlistku Slovenskega Naroda v Ljubljani. Cela povest ali rajše resnična dogodba, ki se je zgodila (kraja ne povem ampak omenim naj samo) nekje na Notranjskem, bi bila priobčena v Slov. Narodu, ko ne bi ta, od rimsko-kat. duhovščine vladana, skrajno na dulhu in premoženju revma avstrijska vlada zaplenila zadnjih dveh člen-; kov. Na to je -bila ipovest priobee-
,na v Glas Svobode in tedajni u-.^krt* stvar je, jla n ms 'a a-1 re(jnjj. ¡n upravitelj lista, g. Franjo Medica je izdal povest v brošuri. Ko je povest bila tiskana v
toliška eerkev je bila vedna sovražnica Združenih držav — če prav ne odkrito. Zato pa že lahko v začetku te razprave javno pribijem belo na črno, da klika, ki je preganjala Kondo in druge ni tega storila vsled tega, ker je bil morda Konda kršil poštni zakon, temveč za to, ker jim je Konda štreno zmešal.
Oni clevelandski rimski duhovnik, ki je pogladil Kondovo pot do ječe in skoro bankrota, zadal Kondovi družini skrb in marsikatero grenko solzo, pa še danes pridiguje o ljubezni do bližnjega.
Pa "se nekateri še čudijo ljudem, ki so pozabili, na boga, cerkev in častito duhovščino! Duhovščina pa s prstom kaže na take odpadnike in svojim- še vernim ovčicam riše peklo in žveplen o-genj, ki bo gotovo plačilo takega odpadnika; na drugi strani pa primerno poboža vernega za-< čaranega slepca obljubujoč mu nebesa — raj po smrti. Seveda po tej obljubi pride pobiralnik, v katerega zmešan fanatik, če prav ne rad, vtakne nikel za svete namene, v čast božjo in za preganjanje odpadnikov.
Kaj bi vendar risal sliko, katere ne -bi nikoli končal, kaj bi vam primerjal rimskga duhovna s indijanskim medicin možem, kaj in čemu naj hi navajal vs-akojake resnične dogodke, samo da bi izpostavil Yam, ki ste že spregledali. rimskega Pilata, ki si je umi-
iistu in izšla v brošuri je bil Konda na potovanju in nabiral naročnike za list. Vrnivši se iz potovanja je -pomagal Medici, kateri je poprosil Konda, da zavije par knjig in naslovi zavitke. Seveda Konda je to storil, ni pa vede! vsebine ‘knjig in tudi ni odposlal istih na pošto, kar dokazuje pismena izjava g. Medice, ki je sedaj v stari domovini.
Ravno v tistem času je slovenska duhovščina napela vse strune, da uniči Glas Svobode. Zakaj, to si lahko sami mislite. — Brošura “Žrtev razmer” jim- je prav prišla in hajd na lov!
Za hrbtom nekega G. Malovrha, 6 Nonvoo-d Ave., Cleveland, Ohio se je skrival ameriškim Slovencem dobro poznani duhovni “oče” Krže. Ta Kristov namestnik, ki je v svojem času vprizoril dovolj kravala im škandala med slovenskimi Clevelandčani je -bil tako-rekoč zastopnik in pooblaščenec slovenske duhovščine v Ameriki in ta človek je ovadil M. V. Konda poštnim oblastim, kot širitelja nemorale in izrabljevalca poštnih ugodnosti.
V začetku se poštne oblasti niso brigale za ovadbe maziljenca in tako je stvar s-pala v arhivih par let.
Glas Svobode je vedno redno izhajal in sem in tam dal kislo
W. McAfee, ki je bil veren, če ne' preveren katoličan, in ki je vse strune napel, da potegne Konda, tam kamor spada (!), tako so govorili č. duhovni.
McAfee se je prijel dela z vso krščansko gorečnostjo. Bilo je menda na jesen ko sva jaz in Konda sedela pri pisalnih mizah, kar nekdo potrka. “Noter” sva oba enohipno odgovorila. Prvi vstopi g. Richak, superintendent Pilsen postaje in za njim McAfee.
Pričelo se je izpraševanje, na kar je Konda odkritosrčno odgovarjal in povedal vse, ter tudi poštnemu inšpektorju obljubil, da mu preskrbi angleško prestavo “Žrtev razmer”. Poslovili smo se in pri tem- je ostalo, ker noben si ni mislil na kake morebitne posle dice. Konda je bil vseeno v skrbeh in tedaj je šele prvič prebral vsebino Žrtev razmer.
O stvari se ni ničesar slišalo do 13. maja 1907, ko je bil Konda a-retiran na “indictment” glavne porote.
Konda je bil seveda takoj izpuščen iz zapora, s tem- da je zanj g. Pa-uch položil varščino, ki je bila precej visoka.
Ta novica se je kot blisk raznesla po vsej Ameriki in ta moment je bil najsrečnejši za vso sloven-sko-ameriško duhovščino.
Da stvar tem bolj podkurijo podvizali so se g. Kranjec in Šušteršič ter so dali aretirati tedaj-nega lastnika Glas Svobode, g. I-vana Kaker radi La SaTleskega vzor duhovna Podkrajška. Naj tu omenim, da g. Kaker ni bil obsojen radi morebitne laži, ali da ni-bilo res, kar je bilo pisano o Rev. Podkrajšku, temveč radi tega, ker je v domačih besedah opisal do-tični nemoralični dogodek duhovnega pastirja proti mladi nevesti.
To obsodbo so gospodje v dolgih. suknjah temeljito porabili- ter tudi g. McAfee o stvari obvestili, kateri je pred sodnikom Landi-som porabil ta dogodljaj in -pokazal, kak grd in nemoralen je organ Glas Svobode in vsi, ki imajo kaj opraviti s tem listom.
Zvezni sodnik M. K. Landis, pred katerim se je obravnava imela vršiti je še sedaj na sodnem stolcu.
Visekako prišlo je do obravnave. K obravnavi sem šel z Kondom in drugimi znanci tudi jaz. Bili smo vsi radovedni, kako bo stvar izpala, a ob enem smo- bili pa tudi vsi prepričani, da bo Konda prost. Radovednost je bila velika in je celo prignala na obravnavo chikaška gospoda Sojarja in Kranjca.
¡Bila sta oba za rib an a kot raka in nestrpno sta stopicala po hodniku pred -sodno sobo.
Bilo je okoli enajste ure. O-bravnava proti Kondu se je pričela. McAfee je povedal svoje, prebral par, od g. Kržeta, prestavljenih -odstavkov “Žrtev razmer” ter ob enim naglasil izid procesa proti g. Kakerju. Sodnik Landis je vprašal g. Kondo kaj' ima proti temu za reči in Konda, ki je bil v zadregi in botel pomisliti kaj bi odgovoril, je molčal in predno je rekel bev ali mev, je sodnik Landis potegnil sključene prste po dolgih sivih kodrih in obsodil Konda: ‘ ‘ One year in the House of Correction.”
Aleluja! Kranjec in Sojar sta si veselo zmeneala roke in šla na delo. V par minutah je vedela vsa slovenska duhovščina v Ameriki o triumfu in zaporu Konde.
Slovenski listi so imeli priliko prinesti nekaj izvirnih novic, pa tudi dovolj kuriva za nov ogenj. Celo stvar so tako zavili, da je ce-o ljubljanski Slovenski Narod prinesel “novico”, da je bil Konda obsojen radi nemoralnega, nedostojnega pisanja v listu Glas Svobode. Še danes mi je uganka oni zaviti članek v Slov. Narodu, ki ga je spisal “Newyorean”. — Menim pa tudi da pisec onega članka, še danes obžaluje, da se je dal tako podkuriti od svojega kruhodajalca.
(G. urednik! V vaših arhivih je Amerikanski Slovenec iz Jolieta, v katerem Je natisnjena slika, tikajoča se Žrtev razmer. Če Vam
Toraj Konda obsojen v enoletno ječo. Njegova žena doma z- o trokom, nepreskrbljena — v fa rov-žih pa jubilej in šampanec.
Ta neugodna obsodba je bila hud udarec za ves slovenski na
predni, svobodomiselni živelj. Na poziv rodoljubov ustanovil se je obrambni sklad ter najel odvetnika, ki naj apelira na prizivno sodišče.
Konda sam, prepričan, da se mu je zgodila krivica, je najel najboljšega odvetnika v Chicago. V tem času je Konda presedel 8 tednov zaporu. Odvetniki so Kondu takoj svetovali, da si preskrbi varščino in pride zopet na prosto češ, zakaj bi sedel eno leto v zaporu' po nedolžnem in dal zadoščenje vampirjem. Mr. Pandi je zopet položil varščino do prihodnje obravnave.
Na prizivnm sodišču, kateremu je predsedoval zvezni sodnik P. ;S. Grosseup, je duhovščina dobila marsikako batino.
Zanimivo je bilo poslušati argumente državnih prosekutorjev in Kendovih odvetnikov. Kendovim odvetnikom je bila dana prilika dokazati prizivnim sodnikom, da glavna porota je neopravičeno in diktirala Kondo, da je zvezni sodnik Landis -pristransko ravnal, da Konda celo ni vedel kaj je bilo tiskano v brošuri, ter da je pre-stavljalec Žrtev razmer (g. Krže) izbral kratke odlomke v povesti, kateri bi sami ob sebi mogoče bili nemoralni. Odvetniki so tudi dokazali, da je prestavljalec rabil najgrše besede, ki si jih je mogel nadomestiti, a v resnici pa je bila povest pisana v dostojnem in mo-ralienem tonu. Na podlagi faktov je prizivni sod -zaključil argumentiranje s tem, da je priznal ko je prečita! pravilno, od odvetnikov preskrbljeno prestavo sledeče:
The government failed to prove that the pamphlet was too abseene to set out or describe in the indictment. In fact the contrary appears in the records itd. (Da bodo čitatelji, ki ne razumejo angleščine razumeli bom v slovenščini dobesedno podal celo besedilo): Vlada ni mogla dokazati, da je bila brošura prenemoralna. da bi se jo opisalo v obsodbi. V resnici nasprotno je na zapisniku.
Dalna prestava, ki je v zapisniku (stran 30), namesto, da bi bila v ostrem, vulgarnem ali pa nizkotnem jeziku, zgleda da je bila preskrbljena od olikanega šolanega človeka. Isto bi se lahko citiralo v izreku glavne porote, n-e da bilo kako nagnenje do nečistosti v istem. Vsekako pa dokument ni pretresljiv in tudi ne tako nemoralen, kakor se vsakdan dogaja v dnevnikih.
Kakor je razvidno iz nekaterih izvlečkov preskrbljenih od vladne strani sledi, da isti so odstavki iz povesti ki rajše pobija kot pa o-dobrava nemoralne predmete te povesti. Na vladi je bilo ležeče, da dokaze da je brošura nemoralnega značaja in ker je brošura tiskana v tujem jeziku, bi morala vlada preskrbeti popolno in ne samo delno prestavo, ako bi hotela dokazati nemoralnost brošure. Sami odstavki ne zadostujejo. Če bi bilo temu tako potem se ne bi smel-o zdravniških in znanstvenih knjig in celo sv. pisma po pošti pošiljati. Recimo, da bi kedo sv. pismo poslal po pošti, da bi se ga ovadilo ter citiralo sledeče odstavke : Genesis XIX, 4-8, 30-36; XXV, 24-26; XXX. 14-16; XXXIX. 7-13, itd. Ali ne bi bilo to že dovolj, da se pošiljatelja prizna krivim in obsodi? Posamezni odstavki se ne smatrajo za celoto, in da se more sodba o nedostojno-sti izreči je potrebno cele vsebine.”
S terni razlogi je prizivno sodišče ovrglo Landisovo obsodbo ter dalo Kondu priložnost za novo obravnavo, ob enem pa je zadalo slovenski duhovščini batino, katere še danes niso preboleli.
Kaj je duhovščina profilirala s tem, da je preganjala Glas Svobode in njega somišljenike? Nič — veliko pa je povzročila gorja, Kondu, kakor tudi njegovi družini in znancem'.
Kdor pretrese ta boj, lci ga je bil Konda is ljuto duhovščino za Prosveto med slovenskim narodom v Ameriki, z gnusom gleda na črno falango, kateri je deseta briga Kristov nauk: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.
Do nove obravnave ni nikoli prišlo, ker
1.	Vlada je videla, da je zgubljena in ni, kot postava zahteva, ponovno postavila Kondo pod poroštvo, (kar je seveda pomenilo, da Konda je prost in
2.	v tem času je umrl McAfee, indirektni inkvizator, kateremu želimo: ¡mir in pokoj !
3.	Če bi Konda bil obsojen na -podlagi onih izvlečkov, katere je duhovnik Krže preskrbel, tedaj ¡bi se indirektno katoliški kupčeval-ci (največ duhovniki) postavili v veliko nevarnost, da sami ne uku-
ISGE se služkinjo ki ima rada
otroke, tudi taka ki nima svojega
doma, ne glede na starost. Plača po dogovoru. Pojasnila daje pravništvo Glas Svobode.
u-
POZOR ROJAKI!
sijo ričeta, če se bi jih ulovilo, pošiljati mašne knjižice črne bnkve
Opozarjamo rojake, da nam bode knjiga “Strahovalci dveh kron” kmalu pošla. Ta lepa zgodovinska povest obsega 570 strani in stanejo oba snopiča skupaj le $1.00 Poštnina je s tem že pla-
SVOJI K SVOJIM!
in tako ropotijo po pošti.
Momenti so bili pretresljivi; triumfirajoea duhovščina, ki je pila šampanec je hočeš nočeš morala piti žolč, ‘ki ga si je sama sku-bala.
Proces Žrtev razmer je bil v resnici hud udarec za svobodomiselne rojake, toda le začasno. Rana zadata v tem boju je bila primeroma majhna proti dolgem nosu, ki ga je odnesla rimska slovenska duhovščina.
Ali še kedo vrjame, da je rimska inkvizicija zaspala z Jemej-sko večerjo ?l Vrjemite, da ravno ista Kristusova eerkev, ki je pred stoletji prelila kri Giordana Bruna. na^ grmadi sežgali Jana Husa in tisoče in tisoče preganjala, morila in ropala, še današnji dan na tihem in sistematično bojuje boj proti prosveti in vsemi kar ne tuli v njen rog.
Zalo pa bdite in eujte, da Vas rimski lev ne vniei! A. H. S.
Prva in edina slovenska trgovina te vrste v Zed. državah. Velika izb era ur, verižic, družtvenih prstanov; razna izbira srebrnine in zlatnine. Pušk, koles, gramofonov in slovenskih plošč, peči, itd. Pišite po lep ilustrovan slovenski cenik, katerega pošljemo zastonj. (Pri naročilu omenite ta list.)
A. J. Terbovec & Co.
Nasledniki:
Derganc, Widetič & Co.
1622 Arapahoe St-, Denver, Colo.
ZGODOVINSKE ČRTICE.
SLOVENCI POSEČAJTE
“Little Bohemio”
kjer se toči izborno impor tiranoplzensko, Anheuser Bush in Olympia pivo. Vse vedno na čepu!
Izvrstna kuhinja. Pina vina In stnodke.
Za obilen poset se priporoča.
CYRIL FIALA, Prop.
Loomis Str. v neposredni bližini Blue Island Av. in zap. 18- ni.
(Dalje.)
Februarja meseca leta 1744. je prišla Katarina s svojo materjo na carski dvor v Moskvi. Dvor je bil razdeljen na dve stranki: ena je vlekla z Avstrijo, druga s Francijo. Tedaj vladajoča carica Elizabeta je bila popolnoma v rokah svojega ljubimca Razumov-skega, ki je vladal Rusijo kakor je hotel. Katarinin ženin, veliki knez Peter, seje vsedel k nji in ji razodel. da je neka gospodična Lapuhih, dvorna dama carice Elizabete vanj zaljubljena, da pa jo bo odslovil, ker tako želi carica in ker je pripravljen se poročiti s Katarino. To je bilo prvo, kar jie Peter povedal svoji nevesti.
Katarina je dobila troje učiteljev : enega, da jo je poučeval v pravoslavnem veronauku, drugega, ki jo je učil ruskega jezika in tretjega, ki jo je učil plesati.
Vsled navade, bodili bosonoga in v sami srajci ,po svoji spalnici, je Katarina dobila pljučnico. Sicer je po dolgi bolezni zopet o-krevala, a bila je tako slabotna in grda, da je njen ženin ni več maral in da jo je hotela carica Eliza-. beta zopet poslati nazaj na mali nemški dvor, od koder je bila prišla.
Katarina priznava v svojih spominih, da ji ni bilo prav nič za ženina, a jezilo jo je, da naj izgubi — carsko krono. Po tej je hrepenela. Ubožna nemška princezinja. ki je prišedši na Rusko pripeljala seboj samo tucat srajčic in par krilc in niti svoje posteljne oprave ni imela, jie čutila v sebi voljo, postati vladarica mogočne Rusije. V trenotku, ko so jo 'hoteli iz Moskve poslati domov, kakor služkinjo, ki se je prišla predstavit, a ni našla milosti v očeh gospodarjevih, se je prvič pokazala njena e-neržija. Izvedela je pravočasno, da je francoski poslanik carico Elizabeto in velikega kneza Petra pregovoril, da so se odločili poslati Katarino zopet domov in znala je svojo korist tako spretno zastopati, da je bil brutalni ukaz zopet preklican.
Nekega dne so ji ukazali, naj se obleče za poroko — še tisti dan je bila soproga prestolonaslednika.
S tem: se je premenilo vse njeno življenje. Njena mati, 'ki io je v razburjenju časih celo klofutala že ko je bila Katarina nevesta prestolonaslednikova, jo je sedaj zapustila. Carica Elizabeta je ni marala, ves dvor jo je gledal nezaup-no in je strogo nadzoroval in zasledoval vse njene korake. Celo
Dalje na 8. strani.
GOSTILNA
kjer je največ zabav» in najvoč vŽitka za par centov s -biljardno mizo na razpolago. Vse to se dobi v gostilni
John Košiček
1807 S. Centre Ave. Chicago, m.
Telefon Canal 1439.
ODVETNIK
PATENTI
CARL ST80VER
(Sobe štev 1009)
133 WASHINGTON ST. CHICAGO, ILL
Tel, 3989 MAIN
Irgovina s novodobnim obu valmo
Vstanovljena leta 1883
Velika zaloga obuval najnovejše kakovosti po zmerno niških cenah,
JOHN KLOFAT
631 Blue Island Ave-, Chicago.
Druga vrata od Kasparjeve Bank.
ITALIJO
IN
ADRIJO
PO STARI IN ZANESLJIVI
CUNARD ČRTI
VSTANOVLJENA 1840.
POSEBNI ZIMSKI PARNIKI
NOVI JORK - SREDOZEMSKO MORJE — ADRIJA
Franconia (nov. 1911)...18.150 Ton
Caronia ................20,000 Ion
Laconia (nov. 1912) .18.000 Ton
Carmania...........20.000 Ton
Ogrsko-ameriška postrežba
Iz New Yorka v Reko in Trst skoz Gibraltar, Genovo in NtpcJj
Novi modemi’ parniki na dva vijak
Poiebno izbrani za to plovbo:
CARPATHIA - 13.600 tonov PANNONIA - - 10.000 tonov ULTONIA - - ¡0.400 tonov CUNARD STEAMSHIP COMPANY, Ltd.
S. E. Cor. Dearborn and Randolph Sts,, Chicago, or Local Agents Everywhere.
Phone: Canal 80.
H0ERBER’S CREAM OF MALT
Martin Nemaniči,
GOSTILNA
Vogal 22. in Lincoln Street
Prost gorak in mrzel prigrizek vsak dan.
M.
1919 So
ARA
Vam
HALSIED ST.
cor. 19. Pisce.
je na razpolago pokazati svojo najbolšo zalogo
mm id

««
♦»
Glas Svobode
(Thb Voice op Liberty)
WEEKLY
Published by M. V. KONDA (SL CO. 2020 Blue Island Ave., Chicago, Illinois._
Subscription $2. 00 per year. Advertisements on agreement
Prvi svobodomiselni list za slovenski narod v Ameriki.
pouka in svobode žejnim sloven- sami odgojili in jim dali interes
1 •	-I •	1 i	TV_____X 1,1 J-- ki „O kok/s lortn «rtlrnrlnlci + Tm Q M C + ll.
'Glas Svobode' izhaja vsaki petek mi--—------- in velja-----------
ZA AMERIKO:
Za celo leto................#2.00
za pol leta.................#1.00
ZA EVROPO:	__
Za celo leto................#2.50
za pol leta. ...............#1.25
Naslov za dopise in poSiljatve je
GLAS SVOBODE
2020 BL0£ IS LANO AVE.	CHICAGO, ILL
Pri spremembi bivališča prosimo naročnik Za nam natančno naznanijo poleg Novega tud Itari naslov.
#31
DESETLETNICA “GLAS BODE”.
SVO
(Nekaj zgodovine.)
Slovenci-bratje, združite se!
To je pročelni napis prve štev Glas Svobode, ki je izšla 23. ok t.obra 1902. v Pueblo, Colo., kot nov slovenski časopis, ki se je pa že s svojo prvo izdajo jako razlikoval od svojih tovarišev, kate rih je imel takrat pet ali šest. Človek, ki danes prebira prve let nike “Glas Svobode”, in posebno prvo številko, se mora čuditi takratnima izdajateljema in ured nikoma, ki sta upala tvegati v ti stih razmerah za ustanovitev ea sopisa Glas Svobode, ki je že svoji prvi izdaji povedal jasno kaj bo pisal in podajal svojim krajanom. Tedajni urednik je pi sal med drugim: “List (Gl. Sv.) že sam na sebi izraža “svobodo in svobodni duh bo vel v njega predalih in v svobodnem duhu bo tudi bodril svoj narod — narod delavca, ki ne sme spati, temveč gledati nato, da mu zasije lepša bodočnost; želja in volja te ga lista je in bo: slovenski narod povzdigniti na svobodni podlagi in načelo lista Glas Svobode bo de.- Nikdar nazaj, vedno naprej boreč se proti vsemu» slabemu in za. vse dobro/’
Deset let nazaj Slovencev še Američani niso poznali po pra vem imenu in nazivali so nas “Austrians”. “Kaj pa mi”, pra vi nek drugi članek že v prvi iz daji, ‘koliko časa še se bomo pu stilo nazivati nepravilno? Ne preveč dolgo, če vedno in ob vsaki priliki odbijemo te izraze in po vemo to kar smo. V prvi vrsti nam bo pa to mogoče, če pridno prebiramo časopise, da se sezna nimo z svetom in v prvi vrsti z ameriškimi odnošaji, to je, da bi si sami pomagali na potova n ju, delu, itd.’’
In tako je šlo z vsako številko vedno bodreč krajane, kaj smo kaj smo dosegli in kako nam je treba hiti, če hočemo priti do ti ste stopnje blagostanja, kakor a meriški narod sam.
Z vsako novo izdajo se je pa .svobodno obzorje lista povečalo in v sedmi števikil je citati: “Mi tudi izjavljamo, da nam je duh svoibode in za vse enaka pravica glavni pogoj; mar vživamo slast življenja, če smo pa nkovani v verige sužnosti duha? Ne! in zopet ne! In če hočemo to doseči, je potrebno veliko delo, in vse kaže da je naša bodočnost le v naprednih vrstah naroda. In kolikor večja združena moč, toliko vspešnej-še se bomo lahko bojevali in lahko rekli, da smo nekaj storili.”
Nadalje je pričel list prinašati prve slovenske gospodarske in socijallstične članke in kar je bilo glavno: Glas Svobode je bil prvi slovenski ameriški list, ki ni mogel iti mimo rimsko-slovenskih učenikov, ki so deset let nazaj v mnogo večji prešernosti gospodovali nad zapeljanim narodom, in prijetno živeli na račun tega svojega dobrega in poneumnjenega naroda.
Glas Svobode se je vedno bol širil in zadobival vedno večje število pristašev in prijateljev. Slovenci v Ameriki so takoj uvideli v Glas Svobode v resnici tisto glasilo proste besede in svobodomiselstva, ki so ga pogrešali do tedaj in ki je postalo takoj znano in dopisov je prihajalo iz vseh naselbin, vsi v Glas Svoibode in šele tedaj so Slovenci v resnici sprevideli da brez tega lista ni za biti in da se ga mora podpirati, oz. mn pridobiti saj par tisoč naročnikov, če hoče ostati med
»kim ljudstvom. Preveč bi tu bilo govoriti, kaj vse ene boje je moral prestati že ta list in njegov glavni podpiratelj in urednik g. M. V. Konda.
Nevošljivci so se pojavili takoj sami Puebli, ki jim je bil nov in neodvisen list, največji trn v peti. Ker so bili Slovenci takrat še indiferentni in so narod imeli na svoji vrvici sami duhovniki, je bila obramba toliko hujša. Duhovščina je bila najbrezobzirnejši boj proti nam, rabila je najbolj sramotna in šuftarska sredstva, samo da ibi ugonobila svobodno glasilo naroda, ker vedela je dobro, da v hiši, kjer se bo čital Gl. Svobode, ne bo njim več v dosego izkoriščevanja in laži in hinavstva. Pri teh ljudeh smo bili vse — saj simo tudi isto danes — samo ljudje ne.
A vkljub temu smo doživeli zmago im ostali pri življenju!
Ni preveč lahko delo, buditi stare zaspance in jim dopovedati, da kar so njihovi očetje delali ni bilo vse prav in dobro; voditi jih do samostojnega mišljenja in svobode, na drugi strani se pa še boriti z bando, ki ji je na tem ležeče, da ostane naš narod še nadalje nezaveden, in zanikan — v čme tolpe dobiček!
Tri dolga leta, prvi boji in gotovo hudi, so se dobojevali v solnem Colorado državi, prijaznem mestu Pueblo. S triumfom se lahko oziramo nazaj na tisto dobo in seveda gre čast in zahvala tudi vsem onim zavednim Slovencem, ki so nas v tem gigantienem boju za resnico, podpirali in kljub brutalni gonji ostali stari zvesti naši naročniki, dopisovalci in pristaši.
Ko se je po treh letih boja s črnuharji list preselil v Chicago, 111., središče Amerike, se je še bolj utrdil in še bolj pogumno zastopal in pričel uresničevati svojo veliko nalogo. In naši veliki sovražniki uvidevši, da proti nam nič ne opravijo, so polagoma vsi utihnili, le tuintam se je že kdo oglasil, ali bolje rečeno, se še oglaševa, kar je pa za nas brez pomembno že, ker za zavratne napade se že živ kršit več ne briga. -Slovenci smo po zaslugi “Glas Svobode” v svobodnem in lastnem mišljenju že toliko napredo vali, da nam tulenje plačanih fa rizejev nič več ne škoduje in je za nas brez nevarnosti.
Desetletnica!
Desetletnica Glas Svobode je desetletnica pravega prebujenja še do danes teptanega slovenskega delavstva izpod jarma morečega klerikalizma in na drugi strani pogubonosnega kapitalizma, ki zajeda svoj velik vpliv in moč tudi v revne slovenske domove, ki pa vkljub svoji krokodilski požrešnosti ne bo požrl in ugonobil ljudskih, delavskih listov, med katere se z vso pravico prišteva tudi Glas Svobode!
Slava mu!
(V boljšo informiranje čitajte tudi članek “Žrtev razmer”, od A. H. S., v prilogi, op. ured.)
za kako lepo rokodelstvo ali študije in pomisliti je treba, da so mnogi bogatih starišev, a ki pri svoji neizobraženosti pozabijo ali zanemarijo izobrazbo svojih o-trok. V svoji pedantnosti gredo še tako daleč, da omeje obzorje svojih otrok in jih silijo le v to, | kar sami pripoznavajo za najbolj glavno reč:	da se navadi do-
ORGANIZACIJA.
Victor S. Skubic.
Nisem nikoli potekal v slovensko šolo, in tudi kako drugače ue dobil pouka v slovenskem jeziku, pisavi in čitanju, vendar moje srce mi vedno zatriplje, kadar slišim da se mojim, po jezikir rodnim bratom v Ameriki slabo godi ali jih preganja nesreča. Kot a-meriški Slovenec sem svoje lastne ljubezni do vsega slovanskega uvidel, da otroci slovenskih starišev v Ameriki — zaničujejo vse kar ni ameriškega, angleškega, posebno pa zgube prvo svoj materin jezik, ki se večini ameriško-slovensfci mladini zdi nepotreben in nepojmljivo jim je, kaj neki jam bo rabil jezik, ki ga “nobeden” ne govori. To je slučaj med Slovenci i med vsemi drugimi narodi, nekaj odstotkov nas je pa le, i drugih narodnosti, ki nismo in nikoli ne bomo prezrli domovine in prvega jezika naših očetov. Žal, le malo nas je . . .
Ni moj namen, spušeavati se v nadaljne detajle te jako pereče rane, vendar naj -še omenim veliko krivdo slovenskih starišev na-pram svojim' otrokom, rojenim in vzgojenim v Ameriki, če sploh kako vzgojo dobe. Naši ljudje ne gledajo nikoli na to (so tudi slučaj’). da hi svole otroke, (ki jih je ponavadi večje število), dobro
bro moliti in hoditi v cerkev m trdo delati in ne imeti pojma o nobeni stvari, najmanje pa o kaki delavski organizaciji in drugih stvareh. Komaj prekorači njih o-trok 12 leto, pa je že “dober za šapo in za kaj zaslužiti”. Ni potem čuda, da se po preteku pallet obračajo od svojih starišev in nekateri celo prezirajo in se ogrevajo, zakaj jim ni usoda dala dru-zih starišev. To je vse res kar sem tu napisal, ker prvo, kar lahko trdim je to, da tudi še prva generacija (ne vsi seveda), je še jako omejena in mnogo nazaj od vsakega Američana, ker ne vejo še nič in ne zapopadejo (kriva neiz-obrazba), kaj je kaka delavska organizacija, ker niso samo v organizaciji in tako le služijo željam kapitalistov, ki se z njihovo nevednostjo obogate še bolj in si meljejo roke, da imajo slovanski proletarci še vedno toliko otrok (to je fakt), da ne morejo izobraziti jih.
Naj preidem iz tega uvoda na prvotno misel, delavsko organizacijo. Kot član Mednarodne stav-ske unije, (International Typographical Union), bom' tudi le o tej za danes govoril.
V	XVIII. stoletju se je pričelo organizirati delavstvo v unije. — Bili so v tem času grozni delavski boji, kot jih ne pomni zgodovina Amerike. Delavci tistega časa so bili prisiljeni, svoja zborovanja vršiti tajno in med zvestimi pristaši in v vedni bojazni, da se jih zasači ali da jih kak lasten pristaš — izda. Človek se mora čuditi že delodajalcem tistega časa, ker bojevali so se z vsemi danimi močmi proti vsake najmanjšemu zboljšanju delavcev v vseh strokah. Tisti delavec pa, o katerem so izvedeli delodajalci, da je na sumu kot “upornik” v kaki organizaciji, je bil zapisan pri delodajalcih v takoimenovano “črno knjigo”, in tak “črno zapisan” delavec ni mogel dohiti potem nikjer dela, drugače ne, ee se ni izselil in si navzel drugo ime, a še to ga ni dostikrat rešilo preganjanju delodajalcev. In vendar ni mogla nobena sila zatreti organizacije !
Danes je to vse drugače. Ravno tisti delavec, rokodelec, ki ni član unije, nemore tako- lahko dobiti dela, kakor organiziran delavec ! In lahko trdim, da ga ni danes v Ameriki rokodelstva, ki ne bi i-melo svojo unijo, katera pripada potem skupni Uniji.
Velikanski napredek je storilo ameriško organizirano delavstvo, od kar je organizirano. -Seveda so še v organizacijah še danes luknje, čemur se pa ne smemo čuditi, če pomislimo, da smo v novem svetu, velikem, razburljivem in le dobička žejnem.
V	letu 1866 so delavske organizacije, oz. unije se v prvič javno pokazale in zahtevale, da se jih javno, sodnijsko in od' delodajalcev pripozna. Po hudem več letnem boju so unije tudi i to dosegle, a tudi se še danes mnogi kapitalisti upirajo, pripoznati unije, to posebno v velikih tvornicah. ('Z an ji boj za pripoznanje unije je bil v Baldwin tovarnah v Filadelfiji, op. pisca.)
Vendar, kakor senu že rekel, jo ni sile, ki hi mogle kako preprečite delavske organizacije. Ni jo!
Kot član ene največjih in najpomembnejših unij Amerike: Mednarodne stavske unije, (International Typografieal Union), naj tudi o njej malo več spregovorim.
Stavska unija se je organizirala in ustanovila 3. maja 1862 v Cincinnati, O., in ima danes že 760 podružnic, ki in štejejo vse 56,185 članov. Seveda imamo v Amerike organizacije, ki imajo o-bilo več udov, a v primeri s koristjo in pomenom je stavska unija ena prvih, ker v nji je najiz-obraženejši: delavec, kar govorim je resnica.
Mednarodna stavska unija plačuje $4 na teden pokojnine (pen-zijona), v letu 1912 bo pa plačevala že $5 tedensko pokojnine, ker tako se je sklenilo na letošnji konvenoji v San Francisco, Cal. Član. ki doseže 60 leto, in ki je
bil v dobrem stanju zadnjih 20 let in če se mu zdi, da ne more dobiti nikjer dela, je upravičen, zahtevati svojo pokojnino od unije. Danes ta organizacija plačuje 1026 članom pokojnino. Preteklo leto je bilo izplačanih v isti namen $122,672.00.
Premoženje lokalnih unij znaša $365,503.00; glavna unija pa ima še posebej čez $500,000.
Nadalje ima Inter. Typografi-cal Union svoj lasten dom za delo nesposobne člane v Colorado Springs, Colo., v vrednosti par sto tisoč dolarjev. Člani v domu so nad vse dobro preskrbljeni do zadnje svoje ure. V istem lepem in zdravem kraju skrbe za bolne naše člane. Od kar obstoji Dom, je bilo že v njegovih prostorih vpisanih in preskrbljenih 1198 članov; 302 člana so v njem že u-mrli, 654 so Dom zdravi zapustili že in danes je še v njem 122 članov. Dediči umrlih članov dobe še povrhu $75 usmrtnine, in pri zadnji konvenciji se je sklenilo še, da član, ki je bil eno leto v organizaciji $75 usmrtnine; 2 leti $125; tri leta $175; štiri leta $275 in kdor je bil član organizacije pet le, dobe njegovi ljudje 500 dolarjev usmrtnine. Kdor torej to dobro prečita, mora priti do sklepa, da je stavska unjjia v resnici lepa in človekoristna naprava, kakor tudi velika moč, delavcev te unije.
Unijonizem je beseda, ki bi morala imeti na delavski svet večji pliv in pomen, kakor ga vživa žal-bože še do danes, posebno pri našem narodu.
Če ne bi imeli danes delavci A-merike Unij, bi bili še pravi sužnji. in kapitalisti bi v resnici imeli lahko delo z delavci in določilom njihovih plač! Pravi delavec se lahko tisti imenuje, ki je v organizaciji. Naj mi bo pa dovoljeno na te lepe besede tudi malo komentarja: "*
Imamo v Ameriki veliko število unijskih delavcev, ki imajo u nijsko karto — samo da lahko de lo dobe — in to ni prav! Ves na predek družili delavcev je s tem onemogočen in organizacija le trpi, če ima take člane in “unij-ske” delavce v svoji organizaciji. Tudi med slovenskimi linijskimi delavci menda eden od sto razume pomen unijskega delavstva in organizacije sploh.
Ne biti samo v uniji, mora se tudi vedeti, zakaj je unija in kako se mora ravnati, če hoče biti v resnici pravi unijski delavec.
Ni dovelj to, da jaz. ker imam linijsko karto, “simpatiziram” le z druge vrste unijo, in če sem izdelovalec unijskih smotk, kadim pa le neunijske smodke, sem nič druzega kot navaden linijski skeb in še slabši od skeba sploh!!
Znano mi je te vrste slučajev polno. Poznam rojaka, ki si domi-šljuje da je dober unijski delavec. in ga srečam na cesti ko je ravno čital časopis. Prašam ga, če časopis, ki ga čita, tudi nosi linijsko znamenje. Pogleda v časopis, a linijskega znamenja ni mogel najti. Xa to pa mi da odgovor: “Kaj meni to briga, časopis je pa le dober!” A ni to žalostno, če linijski delavec ne podpira svojega časopisa? Prežalostno. Nič ne bi rekel, če ne bi bilo unijskih časopisov na razpolago, a tako — sramota. Slovenci, unijski delavci! i-mejte vedno pred očmi pomen linije in kaj unija od Vas tudi zahteva!
Ni dolgo temu, kar se je vršila konvencija pekov. Sklenilo se je na pekovski konvenciji, da se po-stavijo v vseh večjih mestih unij-ske pekovske pekarne (kakor na Dunaju in drugod v Evropi postavljene pekarne od. soeijal-de-mokratov, ki imajo pa isti lep namen, op. pisca), da se tako tru-stovskim pekarnam pokaže, da organizirani delavci nočejo delati v neumijskih tovarnah za kruh, čeprav se jim obljublja velika plača. Tudi bodo te nove unijske pekarne moderno in zdravstveno urejene in upajmo, da se trustja-nom sedaj ne bo posrečilo razbiti unije pekov, kar je bila njih namera, ko so ponujali velike plače linijskim delavcem — če bi šli v skebstvo!
Uvidimo torej, da so unije za delavca prepotrebne. 95 odstotkov štrajkov, se je dobilo, in vse te štrajke je pridobila unija.
Unijonizemi prinese bratstvo, pomoč in enakost. V uniji je zlita delavska moč in ee hočete, da se ho i Vaše življenje zbolišalo, morate stopiti v organizacijo, u-nijo.
MONARHISTIČNA REVOLUCIJA.
Pred kratkim so vse velike države priznale portugalsko republiko. Prav zadnje dni je to storila tudi Rusija, ki je med' vsemi velesilami najmanj navdušena za republičansko vladno obliko in prav nič ne ljubi revolucionarnih reči, ki dajejo njenim državljanom tako slabe zglede. Priznala je republiko, -ker so se razmere v državici na iberijske-m' polotoku učvrstile in se je zazdela stalnost mlade republike tudi evropskim monarhijam gotova.
Kratek čas izza splošnega priznanja pa prihajajo prav resne vesti, da je republika v nevarnosti. Monarhisti so z oboroženo silo prekoračili mejo, na raznih krajih je prišlo do resnih spopadov in vodje ležitimistične revolucije trdijo, da so dosegli velike uspehe. Če hi se smelo verjeti njihovim poročilom, bi imelijza sabo tako moč, dh bi morali biti repu-bličanska vlad!a v veliki zadregi. Vrhutega se bahajo, da so našli med prebivalstvom velikanske simpatije in da je bil njihov prihod enak slavnostnemu sprevodu.
Vladne včsti iz Lisbone se seveda glase drugače. Republičanska vlada potrjuje, da so monarhisti udrli čez mejo, pravi pa, da je dovolj močna za odpor in da je po deželi mir. Umeven je tak govor z obeh strani. Seveda ne daje jasnosti, ki pa; se bo vendar morala kmalu pojaviti.
Presenetiti niso mogli dogodki nikogar in lisbonska vlada bi morala biti slepa, če se ne bi bila na vse strani pripravila zoper monarhistično prekueijo. Zakaj zarota je -bila splošno znana. Ni še davno, kar je angleška vlada zaplenila nekoliko ladiji, ki so bile polne orožja in streliva. Vsa stvar je bila zelo skrivnostna in nikdar se ni jasno povedalo, eegave so bile tiste ladje in kam so bile namenjene. Ali raznašal se je glas, da so jih bili kupili portugalski monarhisti in da so imele služiti revoluciji zoper republiko. To je bilo vsaj zelo verjetno in če tudi morda ni dokazano, bi vendar morali taki dogodki diktirati repu-bličanski vladi največjo pozornost.
Videti je, da v Lisboni v tem -o-ziru res niso bili zanikrni. Če so opazili vse, -kar se je godilo, se seveda ne more vedeti. Toda gotovo je, da so opažali. Vedeli so, da se monarhisti na španskih tleh vojaško organizirajo. Pred kratkim se je portugalska vlada zaradite-ga pritožila pri španski Da je morala biti -poučena, kažejo podatki, ki jih je navedla v svoji pritožbi. Naznanila je španskemu -kabinetu, da je v raznih krajih na Španskem blizu portugalske meje zbranih tritisoepetsto oboroženih monarhistov, ki imajo dvajset avtomobilov s topovi na razpolago. V samem mestu Oren-se da je tisočštiristo monarhističnih prekucuhov.
Kakor je videti, ni storila španska vlada nobenega resnega koraka proti tem “nadležnim inozem-cem”, ker sicer pač ne bi bilo mogoče, da so medtem še spopol-nili svojo organizacijo in mobilizacijo. To so- na vsak način zanimivi momenti, ki si jih bo treba zapomniti. Navadno vlade niso tako tolerantne napram revolucionarjem. če bi bila Portugalska še monarhična država, pa bi se na španskih tleh organizirali -portugalski republikanci z očitnim namenom, da naskočijo svojo domovino in prekucnejo prestol, hi našla španska vlada gotovo dovolj sredstev, da hi jim razbila organizacijo in preprečila namene. Dokazala bi tudi brez obzira na so-sedho državo, da je portugalska zarota na španskih tleh nevarna “redu in miru” na Španskem in da ogrožnje notranje in zunanje interese španske države. Z enako eneržijo, s kakršno zatira zaroto svojih državljanov, bi zatrla portugalski komplot.
Ali konspirirali so monarhisti proti republiki, pa je španska vlada lepo zamižala in trpela, da se na njenih tleh organizirajo celi regimenti z artiljerijo zoper državo, s katero živi v prijateljskih razmerah, Španija je priznala portugalsko republiko; ali z navdušenjem- gotovo ni storila tega. Španski don Alfonzo je sicer enkrat dejal, da bi bil najbrže tudi on republikanec, če — ne bi bil kralj. Ali ker je kralj, mu je trudi v soseščini ljubši kralj od prezi-denta. In zato je njegova vlada
nedvomno protežirala revolucijo. Ali revolucija je vendar . . . prepovedano dejanje. In . . . nemoralna je. Vse, kar je prepovedano, je samoobsebi “nemoralno”.
Kako naj- torej človek razume, da more strogo na stališču zakona stoječa vlada protežirati revolucijo in da se morejo strogo konservativni listi, n. pr. avstrijski klerikalni navduševati zanjo?
Revolucija je prepovedana — revolucija je dovoljena; revolucija je nemoralna — revolucija je moralna; revolucija je zločin — revolucija je plemenite delo. To je tako, da bi se človeka navihali možgani. Ali vendar je vsa stvar zelo razumljiva. Treba se je le spomniti, da veljajo tudi vladam načela le toliko, kolikor jim prinašajo koristi. Načelo, ki se ne vjema z njihovimi željami, gre v koš, če so ga tudi prej vihteli kakor meč.
Simpatije avstrijskih klerikalcev za monarhistično revolucijo so pa tudi razumljive. Med tistimi, ki bi radi prišli na portugalski prestol, je vojvoda Miguel d’e Braganca, ces. in kr. polkovnik, -poveljnik avstrijskega 10. huzarskega polka. Med voditelji prekui-euhov je princ Ksaver de Parma. Sestra tega gospoda je princezi-nja Žita de Parma; ženin te prin-eesinje pa je nadvojvoda Karol Franc Jožef, bodoč’ avstrijski prestolonaslednik. Za tako revolucijo je navdušenje “lojalnih patriotov” nazadnje vendar precej razumljivo.	t
¡Seveda tudi portugalska vlada ni brez krivde. Ustanovitev republike je bila za Portugalsko gotovo smatrati za napredek; ali napredek je bil zelo skromen. Takoj po izvršeni revoluciji so možje novega -režima mnogo govorili o socialnih namenih. Kajpada ni nihče pričakoval socialne republike. Vsak socialist ve, da se ne more socializem udejstvovati v kakšni posamezni deželi, ker je to svetovno vprašanje. Pač pa je bilo upati, da bo republika izkušala s socialnimi reformami prekositi druge dežele in si z njimi pridobiti zaupanje ljudstva. Ravno v te?n oziru pa je novi režim razočaral široke sloje. Z nesocialnim -ravnanjem1 je zapravil mnogo simpatij, ki bi si jih bil lahko pridobil, in gotovo je zlasti v nezavednih krogih marsikoga naravnost odbil ter posredno olajšal delo monarhistom. Sicer ni ravno verjetno, da se bodo monarhistični nameni posrečili. Ali če bi si bila znala republikanska riada pridobiti več zaupanja med ljudstvom, bi imela tudi sedaj manj skrbi.
“Zarja”.
Švedske volitve
so končane in reznjtat je sledeči: Izvoljen je 101 liberalec, 65 konservativcev in 64 socialnih demo-kartov. Oddanih je bilo za liberalce 244,596, za kouservativce 185.276, za socialne demokrate 170.299 glasov. Nekoliko tisoč socialno demokratičnih glasov je bilo izgubljenih v takih okrajih, kjer je bila socialistična zmaga že v naprej nemogoča, pa so socialisti glasovali za liberalce, da preprečijo konservativno zmago. Pred volitvami je bilo razmerje' sledeče: 102 liberalca, 93 konservativcev, 35 socialnih demokratov. Udeležilo se je volitev okrog 60 odstotkov volilnih upravičencev. Število volilcev se je z novim zakonom skoro podvojilo. — Prvi socialni demokrat je bil izvoljen v švedski parlament leta 1896. Leta 1902. se je število socialističnih mandatov povečalo za tri. L. 1905. jih je bilo izvoljenih 13. pri dopolnilnih volitvah pa še
4.	Pri zadnjih volitvah leta 1908. jih je ¡bilo izvoljenih 32, potem sta se jim pridružila še dva bivša radikalca. Sedaj ima socialno demokratična stranka 64 mandatov, torej le še enega manj kakor konservativna.
Držite hujskače!
Vsega, kar se je zadnji čas ' Avstriji zgodilo neprijetnega, s krivi socialno demokratični huj skači. Revolta v Ottakringu j plod socialno demokratičnih huj skačev; drakonske sodbe dunaj skih senatov so povzročili social no demokratični hujskači; strel v parlamentu so indirektno naro čili socialne demokratje s svojim hujskarijami. V kakšno zadreg-bi prišli ministri, nemški nacio nalci, slovenski klerikalci, če n bi bilo socialnih demokratov, di nosijo grehe tega sveta!
Slovensko Delavsko Podporno in Penzijsko
Ustanov.
21. nov. 1909
MA D1SOK , PE NIVSYLVANIA
GLAVNI ODBOR:
PREDSEDNIK: J os. Hauptman, Darragh,, Pa. Box 140. PODPREDSEDNIK: Anton Ferbežar, Adamsburg, Pa.
TAJNIK: J. Hauptman, Box 140 Darragh, Pa.
'ZAPISNIKAR: Ivan Flere, Adam Sborg, Pa. Box 122.
BLAGAJNIK: Alozij Flere, Box 121, Adamsburg, Pa.
NADZORNIKI:
VNTON KLANČAR, Arena, Pa. Box 144. Predsednik.
JAKOB GODETZ, Darragh, Pa.
**-LAŽ ČELIK. Adamsburg. Pa. Box 28.
ViRiHDVlNI ZDRAVNIK:
OR. GEORG® BOEHM, Aroma, Pa.
Družtva in rojaki naj pisma pošiljajo tajniku; denar pa blagajniku in nikomur drugemu.
Društvo
Inkorp.
15. marca 1910.
ČRTICA 0 ČASOPISJU.
150 let po iznajdbi tiskarstva je pričel izhajati prvi redno izhajajoči časnik v Strassburgu, današnjem glavnem mestu Elsas-Lo-trinške province Nemškega cesarstva. V muzeju ondotnega mesta hranijo 50 takih zapored izišlih številk z 1. 1609. Devet let kasneje izšel prvi časnik v Berolinu.
Ali s tem še nikakor ni bila da--na podlaga tistemu mogočnemu . faktorju, ki je v resnici časnikarstvo v današnjem celem javnem življenju. 'Pač so poročali listi tudi pred dve sto leti o novicah raznih krajev, ali ob pomanjkanju železnic, brzojava, telefona in br-zopisja si lahko mislimo, koliko časa je minulo, preden je prišel knrir s pismom novic iz Pariza v Berolin, iz Trsta na Dunaj itd.
Toda tudi vse te najbistroum-nejše prometne iznajdbe ne hi mogle zagotoviti časopisju onega pomena, ki ga ima danes, da niso tehnične iznajdbe tiskarskih strojev in drugih, za izdajo časnika potrebnih priprav napredovala tako silno, da nam še danes prinese vsak dan naravnost' presenetljive izume na tem polju. V tre-notku, ko so bile izpeljane po celem svetu brzojavne in telefonske žice, ko so vezali posamezne dele sveta podmorski kabli in ko je dospel tiskarski stroj do te stopnje, da more v vsaki uri natisniti po mnogo tisoč izvodov je postale časopisje — kakor se mnogokrat imenuje — upoštevana velesila.
časopisje vpliva predvsem na gospodarsko življenje današnjih kulturnih narodov. — Čudovito spretno organizirano brzojavno poročanje o stanju letine po raznih deželah, poročila borznega gibanja, o cenah blaga v posameznih mestih itd. vpliva predvsem na splošni svetovni trg. Y insera-tih išče trgovec kupca in obratno. Po vseh večjih mestih so nastanjene posebne mednarodne brzojavne agenture, ki nimajo drugega posla, nego pošiljati časnikom vesti, ki imajo katerokoli zvezo s politiko ali gospodarstvom. Večji časniki so lastniki posameznih telegrafskih žic, le da si zasigurajo tem načinom čim hitrejšo objavo poročil iz tujih mest.
Enako velik, ako ne še večji, je pomen časopisja za politično gibanje kulturnih narodov. Po eni strani s tem, da podaje čim ver-nejo sliko političnih dogodkov lastnega kakor tujih narodov, po drugi strani s tem, da vzgaja in dela kot kritičen organ takozva-no “javno mnenje”. Kritična beseda, zapisana v razširjenem listu:, ima vse drugačen pomen in veljavo kakor privatno izraženo mnenje. Na tisoče in tisoče čita-teljev stoji vsak dan pod mogočnim vplivom sugestije časopisja. Prava beseda in zapisana o pravem času v listu, ki si je znal pridobiti s svojo preteklostjo in z načinom svoje pisave ugled, ni podrla samo posameznih mož, ki so stali še včeraj na vrhuncu svoje politične slave, ni strmoglavila le celih ministerstev, ampak je tudi premenila že cele postave in cel ustroj posameznih držav.
Važen je pomen časnikarstva tudi v pravnem oziru, kino go odredb, prijav, ukazov itd. zadobi svojo pravnomočnost šele s tistim hipom, ko so izšli v časopisju, kakor predpisuje zakon’k. časopisje vpliva čestokrat tudi na največje pravde in kriminalne zadeve. Ne samo občinstvo, tudi sodnik stoji
nehote pod mogočno sugestijo “javnega mnenja”, ki ga dela časopisje. Da se mnogokrat zgode pri tem najhujše zlorabe s strani časopisja, zlasti če gre za neprijetne jim osebne ali politične nasprotnike, leži na dlani.
Izključno reproduktivno, pa zato nič manj važno je delovanje časopisja za znanost, umetnost in nove izume. Časnik prinese danes v najvišjo gorsko vas poročilo kulturnega gibanja, ki bi drugače nikdar ne našlo poti do širokih mas ljudstva.
Da more časopisje ravnotako učiniti tudi mnogo zla, je bilo o-menjeno že zgoraj. Slabo časopisje more posuroveti cele narode, zatreti jim vsak občutek sramu. Zato se je že mnogo pisalo in govorilo o “splošno uničujočem vplivu časopisja”. Proti temu pač drugače ui pomagati kakor s spodobno in nad vse osebnosti zviše-no kritiko v — dobrem časopisju, časnik je danes važen kulturen faktor nenadomestljiv in neob-hodno potreben vsakemu človeku, ki noče zaostati za časom, ki noče umreti v nevednosti — vzlic vsem svojim' slabostim in hibam.
Da je velik del časopisja in to zlasti pri narodih, ki bi najbolj potrebovali dobrih, vzgojevalnih listov, v resnici zelo slab in nikakor ne odgovarja kulturni misiji, katero hoče reklamirati vsak list zase — dober list opravlja v resnici kulturno delo neizmernega pomena — je po veilki večini kriva nizka naobrazba časnikarjev. (To je posebno slučaj pri ameriškem časopisju, oP- ured.) Žurna-list, ki ima v sebi čut svoje velike odgovornosti in ki mu delo pri časopisju ni samo vprašanje kruha ampak tudi vprašanje lastne vesti in časti, ne more biti in ne bo nikdar zadovoljen s tem, kar zna, ¡On ve, da napreduje čas jako hitro in če noče s časom naprej i on, zastara črez noč. Časnikar se mora torej učiti dotlej, dokler hoče delati pri kakem listu. Kdor nima v sebi’tako potrebe in komur zadostuje tistih par besed, ki jih posname po drugih listih ali ki jih napiše na napade svojih nasprotnikov, tak greši na lastni osebi kakor na celem krogu svojih čitateljev naravnost neod1-pustno. Vsled tega spoznanja se je že z mnogo strani zahtevalo, da naj se podvrže vsak, ki hoče postati časnikar po poklicu, ravno tako izpitom, kakor morajo delati to zdravniki, advokat je in dragi poklici. Večina žurnalistov in tudi prvi mednarodni časnikarski kongres v Antverpenu na Nizozemskem, se je izrekel proti taki zahtevi, češ, da je časnikar ravno tak poklic, ki ga ni mogoče vezati na norme, kakor umetnik, pisatelj itd. V resnici ima žurnalist z umetnikom mnogo skupnega. — Razloček je samo ta: umetnik je tem boljši, čim bolj dela iz svoje fantazije: časnikar tem boljši, čim več se opira na dejstva in čim manj se lovi v svoji fantaziji. — Vzlic temu obstojajo na posameznih visokih šolah tudi posebne stolice za časnikarstvo. Na vseučilišču v Curihu v Švici je mogoče celo napraviti doktorat iz časnikarskih ved.
NajveČji ugled na celem svetu vživajo angleški časopisi, v katerih je raztresenih tako malo neresnic ali celo laži, da je v največjem nasprotstvu z ostalimi državami. Na Angleškem pa tudi vsakega časnikarja, ki ne more dokazati, da je grešil le v dobrem
mnenju, strogo kaznujejo. Sodba traja včasih le par minut, ker pravi angleški sodnik, da se pri zadnji pisavi ni nič opravičevati.
Najbolj' je razširjeno časnikarstvo v Združenih Državah severo-amerikanskih, kjer izhaja 2-3.000 raznih časnikov, na Angleškem 5000, na Francoskem 9000, na Italijanskem 3500, na Nemškem 4000, v Avstriji 2300, na Ogrskem 1500, na Ruskem 1400, na Japonskem 1600.
POROKA PRI RAZLIČNIH NARODIH.
Pri raznih divjaških narodih, pri katerih možje svoje žene kupujejo, obstoji poroka v bistvu v tem, da ženin ali s silo, ali na videz ugrabi dekle iz rodne hiše. Temu ropu sledi navadno velika pojedina, katere se udeležijo vsi sorodniki in znanci.
Blagoslavljanje sklenjene zaveze po duhovnikih pojavlja se pri vseh narodih še le na višji stopinji omike.
Pri starih Hebrejcih so sklepali zakon stariši ali bližnji sorodniki, čestokrat v odsotnosti ženina ali neveste. Ženin je moral plačevati nevestinemu očetu kupnino, katero so revni morali odslužiti z večletnim hlapčevanjem (rf. pr. Jakob). Ženitna pogodba se je sklepala ustmeno pred pričami; še le ,po povratku iz babilonske sužnosti so se delale pismene pogodbe. Na dan poroke je odpeljal ženin nevesto popolnoma zagrnjeno na svoj dom, kjer se je obhajala svatba. V časih po Kristusu je bil zakon še le sklenjen, ko je ženin pod poročnim nebom nataknil nevesti prstan z besedami: ‘S tem prstanom si mi posvečena (kot žena) po postavi Mojzesovi in Izraelovi.”
Pri starih Grkih ovenčala sta se ženin in nevesta na dan poroke s cvetlicami in trakovi. Na večer je prišel ženin po nevesto na njen dom ter jo odpeljal na vozu, v katerega sta bila vprezena dva vola. Deklice, ki so nosile rešeto in kolovrat, so šle v sprevodu; nevesta sama je držala v rokah posodico ječmena, znak, da donese kruha k hiši. Po vstopu: v ženinovo hišo so obsuli prijatelji novoporočena s figami in drugim sadjem v znamenje prihodnjega blagostanja. Nato se je slovesno sežgala svora nevestinega voza, češ, da nevesta ne bode mislila na vrnitev k starišem. Pojedina s petjem in godbo je celo slavnost končala.
Znamenito je, da so Špartanei možkim pred 30. in ženskam pred 20. letom branili zakon.
Pri starih Rimljanih je nevesta dan pred poroko odložila svojo deviško obleko ter jo darovala boginji deviške sreče. Na dan poroke je oblekla obleko zakonskih žen, se opasala z volnenim pasom in si zakrila obraz z rumenim pajčolanom. Darovalo se je bogovom zakona, v prvi vrsti boginji Ju-noni, in nato je odvedel ženin nevesto na svoj dom, spremljan od bakljonoscev. Na ženinovem domu vprašali so nevesto, kdo je. Ona je odgovorila obrnjena k ženinu: “Kjer si ti gospodar, tam bodem jaz gospodinja”, ter ovila okoli podbojev hišnih vrat volnen trak. Sedaj so nevesto vzdignili in jo nesli čez prag, ter ji stoječi na ovčji koži izročili hišne ključe. Samo ob sebi uimevno je tudi pri Rimljanih zaključila celo slavnost pojedina z godbo in petjem.
Pri starih Germanih je bil zakon pod 20. letom in zakon med sorodniki strogo zabranjen. Pri njih je bila glavna stvar zaroka, pri kateri je ženin nevesti izročil kako darilo, katero je v poznejših časih nadomestil prstan. Ostanek te šege najdemo še dandanes pri Angležih, pri katerih daje samo ženin nevesti zaročni prstan. Zaroko se je sklepalo pri Germanih v pričo štirih mož, ter se je končala s tem, da so ženina in nevesto peljali trikrat okoli domačega ognjišča. Nekaj časa po tej zaroki je odvedel ženin svojo nevesto na svoj dom v spremstvu sorodnikov, prepevajočih ženitovanjske pesmi.
Enake obrede so imeli tudi naši pradedje, pri katerih je ženinov prijatelj odvedel s cvetjem okrašeno nevesto na ženinov dom, kjer so sprejeli nevestin voz z vodo in bakljami, ter so jo z raznimi obredi odvedli v hišo.
Po zmagi krščanstva vpeljali so se pri poroki cerkveni obredi, ki
obstoje v bistvu nespremenjeni še dandanes. Pri prvih kristijanih so sle neveste brez venca k poroki, ker so ga smatrali kot pogansko šego in še le v 4. stoletju po Kristusu se je nevestin venec zopet udomačil., Zakonski prstani so se uvedli še le v 10. stoletju.
Dandanes so se nekateri starodavni običaji pri ženitvah ohranili deloma le še na deželi, dočim jih po mestih ne najdemo več.
OROPANA VOJNA BLAGAJNA.
Nedaleč od Vilne je vodila državna cesta, po katerej so se pomikali ostanki “velike armade” od nesrečne vojne leta 1812. Cesta je bila precej strma in one nesrečne dni še z gladkim ledom pokrita. Na tej' cesti so Francozi vse pustili, kar je oviralo beg do smrti izmučene armade. Tam so se nahajali vozovi z ranjenci, topovi, vozovi s streljivoim in živežem; iz Moskve odneseni plen, dragoceno mizno orodje maršalov in drugih visokih častnikov, velikanski bogati plen raznih dragocenosti, katere so vojaki do tja privlekli. Vojno blagajno velikega glavnega stana so pa hoteli na vsak način privesti na varno na prusko ozemlje, saj tako se je glasilo povelje cesarja Napoleona, predno je odpotoval. Daši so i-meli dobro vprego pred vozovi, naloženimi z zlatom, in celo nove konje pripregli, vendar je bil ves napor zaman, na gladkej cesti navzgor čez grič ni bilo mogoče težkih vozov spraviti. Poparjeni vodje in blagajničarji so se kmalu prepričali, da bodo morali tu; obtičati z njim zaupano vojno blagajno, a objednem so računali na nemilost cesarja in hude kazni.
V	takem obupnem položaju so se obrnili za svet na generala, kateri se je uprav takrat bližal griču. Na njih glasno kričanje je general pomolil svojo glavo, dobro s kožuhovino zavito, skozi okno voza. Na opazko blagajnika, da si v obupnem položaju ne znajo pomagati, odgovoril jim je general, da o tem ni govora, na povelje cesarja nikakor ne sme vojna blagajna postati plen sovražnika.
Nato se je hotel general dalje odpeljati, ko se je bližala baterija, v katerej so bili vpreženi spočiti konji. Blagajnik je predlagal, da je bolje pustiti topove in s temi konji rešiti vojno blagajno, general je odobraval ta predlog, nikakor pa ne stotnik baterije. Stotnik se je celo branil osta-viti baterijo brez povelja njegovega zapovednika, ko se je general dal spoznati, da je pobočnik cesarja, in niti ne, ko mu je ta pretil s kaznijo, ako ne rešijo vojne blagajne. Stotnik je enostavno bateriji zaklical:	“Na-
prej!” in nadaljevali svojo pot.
V	tem trenutku pa je bil začuti glas: “Kozaki!” Vsakdo se je skušal rešiti z begom. Toda kmalu so se obrnili zadnji vojaki, ir. ko so videli, da o kozakih ni sledu, so pričeli pleniti osamljeno blagajno. Le malo minut je minulo in že so bile ključavnice razbite, potem so pa plenilci napolnjevali svoje žepe z denarjem lastne armade. Po snegu je ležalo polno cekinov in to je privabilo še več plenaželjnih, dokler končno ni nič več preostajalo. Oni pa, kateri so poslednji prišli in so le malo ali celo nič dobili, so potegnili svoje sablje in pričeli tolči po tovariših, kateri so imeli polne žepe cekinov in temu so konec napravili v istini na prizorišče dospeli kozaki.
jNapoleon je kasneje ukazal, da mu predlože natančni popis o plenjenju vojne blagajne, katero so provzroč li njegovi lastni vojaki, toda predno je poročilo do konca prebral, ga je raztrgal vsled velike razburjenosti.
CERKEV IN DRŽAVA.
V Portlandu, Oregon, je imel predsednik Taft pred Knight of Columbus znamenit govor. Med drugim je rekel, da je cerkev, ki ne dobiva podpore od države, kar je slučaj v Združenih državah, kjer lahko vsak veruje, kar hoče, v mnogo bolj ugodnem položaju, kakor v državah, kjer vlada podpira cerkev in kjer vsled tega tudi zahteva nekako kontrolo nad cerkvijo.
«^Ali ste že obnovili naročnino na “Glas Svobode”? Blagovolite to takoj storiti, ako želite da se vam list redno pošilja!
AVSTRO-tMERIKANSKA-LIfilJA.

NOVI PAROBRODI VOZIJO iz AVSTRO-OGERSKE V NEW YORK in OBRATNO

m?
PARNIKI PLUTETO IZ NEW YORKA:
Alice .... 15. Novembra 1911
A4 Washington 28. Okt. 19il Oceania.... 8. Novembra 1911
Parniki odplujejo vedno ob sredah ob 1. uri popoldne i* pristanišča Bush’s Stores, Pier No. 1 na koncu SOte ceste v South Brooklynu.
Železniške cene na teh ozemljah so najceneje in imenovana pristanišča najbližja Vašega doma. Dobra in priljudna postrežba; občuje se v SLOVENSKEM JEZIKU
Phelp’s Bros. & Co.,
2 Washington St.,	New York, N. Y.
GLAVNI
ZASTOP
ZA
AMERIKO
W.SZYMANSKI
TRGOVEC S RAZNOVRSTNIM
POHIŠTVOM
1907 Bine (slani Ave-, Chicago
TELEFON CANAL 955.
Moja trgovina pohištva je ena naj večjih na južno-zapadni strani mesta, kdorkoli pri meni kupi, jamčim da bo zadovoljen kot je bil vsak kdor je že pri meni kupil v zadnjih 22 letih od kar sem v tej trgovini in na istem prostoru.
Ako hočeš zadnje mode, največjo izbiro iu najnižje cene
v deških in moških oblekah in površnih suknjah,
obišči
HING®
Vogli Slu kini Lm is IBts tub.
Odprto vsak večer, izvzemši srt do in petek do 9 ure.
Odprto v nedeijo dopoludne.
Moške obleke in suknje od $5 00 do 25.00.
Deške obteke in suknje od $2 00 do 15,00,
a-
M. A. WEISSKOPE, M. D.
ZDEAVNIK IN RANOCELNIK
1914 Ashland Ave., Chicago, 111. tel, canal 476
Uraduje na svojim domu: od 8.—10. ure predpoludne
od i__3. ure popoludne in
od 6.—8:30 ure večer.
V lekarni P. Platt,
814 Ashland Ave.: od 4.—h- popoludne.
Ob nedeljah samo od 8.—10, ure dopoludne dotnain to le izjemoma v piav nujnih slučajih.
DB. WEISSKÖPF je Čeh, in odličen zdravnik, obiskujte torej Slovana v svojo korist.

B
ATLAS BREWING CO. 1
sinje na dobrem glasu, kajti ona prideluje najbolje pivo iz češkega hmelja in izbranega ječmena.
| LAQER | MAGNET | GRANAT |
Razvaža piyo v steklenicah na vse kraje.
Kadar otvoriš gostilno, ne žabi se oberniti do nas, kajti mi te bodemo zadovoljili.
Direktna zveza z Avstrijo, Ogrsko in Hrvaško
Compagnie Generale Transatlantique
Potniki tret j ga razreda di bivajo brez plačno hrar na parnikih družbe. Snaži postelje, vin« dobro hrano 1 razna mesna jedila.
New York v Avstrijo čez Havre Basel. Veliki in brzi parobrodi.
La Lorrajne........22.000 HJ
La Touraine........20.000 H!
La Provence.........30.000 HP
La Savoie...........22.000 HP
Chicago, nov parnik......9500 HP
Pristanišče v7 lirtb Ri/er vtnžji ista St , New York cit PARNIKI OOPLUIEJO VSAK vETRTEK.
Glavni zatop na 19 State St. Nev Virk.	MiUIHCE W. KOZMINSd
glavni zastopnik za zapad, na 139 N. Dearborn St. Chicago, I
DOPISI.
Black Diamond, Wash. Oenj.^uredništvo: —
Opisati hočem danes malo tukajšnje delavske razmere. Dela se še dosti dohro, a vendar ne svetujem rojakom semkaj za delom hoditi, ker dela ni več na razpolago in se za prvo pomoč tudi tulca,} dolbi toliko ljudi. 2. in 3. t, m. nas je oibiskal na svojem velikem agitatičnem potovanju za Gl. Sv. gl. urednik istega, g. M. V. Konda in je od tu odpotoval dalje proti Oregon, od koder se bo podal v Californijo, kakor se •je tu sam izrazil. Želimo mu velikega uspeha, da bi ob njegovem povratku Gl. Sv. pričel izhajati dvakrat na teden. Lepo je bilo tudi od tukajšnjih rojakov, da so se v tolikem številu naročili na Gl. Sv., ki bi mogel pač biti v vsaki slovenski hiši.
Naznaniti moram tudi žalostno vest, da se je pripetila zopet velika nesreča slovenskemu delavcu Jos. Prime-u, in sicer 11. t. m. — Zjutraj je šel zdrav in vesel na delo, a komaj je pričel delati, se vtrže velika skala nanj, in v par minutah je izdihnil. Pokojni zapušča tukaj soprogo in 6 otrok, od 1 do 10 leta. Pokojni je bil član Zahodne Podp. Bol. Jednote, dr. št. 1 v Ravensdale, Wash., in tudi član društva št. 32 J. S. K. -Ted-noite.
Zopet lep dokaz za one, ki se branijo pristopiti k našim Zvezam in Jednotam. Naše delavsko življenje je jako nestalno in kdor je pri kakem društvu je le v svojo fcorist. Posebno priporočam rojakom Slov. Svobodomiselno Pod. Zvezo, ki daje najvišjo podporo za mal asesment in tudi lepo u-«mrtnino. Naj še omenim, da je zoipet ta mesec ubilo enega Italijana in poškodovalo Slovenca A-lojiza Breznik, pa je upanje, da kmalu okreva. Ranjen je posebno na ramah. Prejmite tudi naročnino za dva nova sivobodaša in o-stajam Vaš
M. Petehnick.
v	tj	_______
Taylor, Wash.
Uredništvo Gl. Sv.: —
Ker se le tuinsem čita o tukajšnji slovenski naselbini, naj malo več opišem tukajšnje razmere.
Tu gori nas je približno 40 Slovencev in živimo v lepi slogi. Do prepira pride le takrat, kadar govori iz ljudi alkohol. Delamo skoro vsak dan, in tudi zaslužek je dober. Lepo znamenje je posebno to, da so tukajšnji Slovenci jako napredni in se jako zanimajo za delavske razmere in časopise in drugo prosveto.
Od cerkve obračajo hrbet in le'p.dokaiz temu je ta^— da sploh nimamo tu nobene! Življenje toliko lepše poiteka in se razvija.
Tem potom naznanim tudi Slovencev po Ameriki, da smo ustanovili in inkorporirali novo jed-noto z imenom: Zahodna Bolniška Podporna Jednota, ki dobro napreduje.
iSliši se govorjenje, da ta Jednota ne da ndbene usmrtnine. To je res, ker tako je bilo sklenjeno na prvi konvenciji; poskrbelo se pa bo na prihodnji konvenciji, da bo tudi ta Jednota izplačala primerno usmrtnino. Mesto u-smrtnine je pa zvišana bolniška podpora; naš namen ni Spravljati na knp ljudskega denarja, temveč pomagati z istim svojim članom, udovam in sirotam. Danes mora biti vsak v društvu; nihče se ne sme zanesti, da bo dobi) kako podporo od prijateljev ali sorodnikov, kadar bo bolan, le društvo je edino, ki je gotovo !!
Lepo bi tudi bilo. če bi dobila Z. B. P. Jednota več organizatorjev; Jednota potrebuje več podružnic, če hoče napredovati. Na delo torej!
Naj še pripomnim, da nas je 1. oktobra obiskal glavni zastopnik Gl. Sv. g. Konda in upamo, da se je vesel poslovil od tu.
Pozdrav rojakom!
Frank Tostovršnik.
Taft, 111.
Dragi g. urednik: —
Nisem eden tistih, ki bi imel željo v javnost se podajati in kar je tudi vam g. urednik dobro znano, in drugo je tudi zato, ker moje roke so od dela pretrde in težke za pero.
Ker se pa tudi nobeden drugi Slovencev od tukaj ne oglasi si štejem v dolžnost da naznanim cenjenim čitateljem delavskega
lista nekaj o tukajšnji slovenski naselbini. Tukaj nas je 25 slovenskih družin; isamskih fantov je tudi precejšnje število. Toda od tega števila smo približno na polovico razdeljeni 3 milje; ena polovica ima pošto Granville, 111., in diruga polovica ima Taft, 111. Ampak to nam nič ne škodi; se vseeno ponavadi obiskujemo in moram reči, da je kaikor bi bili vsi skupaj, posebno če imamo kakšno “ofcet” ali botrino! Pijemo pivo in pojemo po kranjislco kar narbolje znamo in veselja se ne manjka. In kar je pa še najbolje, imamo medseboj dva rojaka, brata John in Ignac Koman, ki nas veselita ,s svojo lepo muziko na staroikrajske harmonike.
Tukaj ni druzega dela kakor v premogokopu in sicer imamo dva rova; enega v Taft in druzega v Granville, 111., eden od druzega 3 milje oddaljena. Delo je vse u-nijteko in torej osemurno in zato smo tudi vsi zadovoljni. Do konca zadnjega poletja smo delali komaj polovico delavnega časa, a od oktobra sem smo počeli stalno delati in imamo od tona 87e in je povprečen zaslužek na dva tedna od 30 do 45 dolarjev, odvisno je seveda od tega, na kakšnem prostoru delaš. Večkrat človek pride iiz dobrega prostora na slabšega in obratno. Delo se tukaj sedaj dobi, če ne v prvem pa v drugem rovu. Teden dni bo največ čakanja, da primeš za kramp in lopato.
Kar se tiče podpornih društev imamo samo eno in je dr. št. 15 Slov. Svobod. Podp. Zveze, ki jako lepo napreduje čeravno je naselbina majhna. Kolikor več delavcev, toliko več udov.
Imamo seveda tudi tukaj neko kapiceteto, J. N. po imenu, ki vtika brez potrebe svoj nos v društvo, ki ga nič ne ibriga in katerega član tudi ni. Vedite bratje, da je Zveza izplačala samo v naši naselbini trem članom, u-smrtnino, ne bom tu našteval velikih bolniških podpor. Priporočam mu, da se kot star Amerika-nee .sam preje vpiše v kako podporno društvo, da nam morebiti ne bo potreba kedaj za njega pogreba plačevati in da nam ne bo v sramoto, kot je to storilo že veliko njih. Pač je pa smešno, da ta J. N. hodi vsako nedelje redno v cerkev, od katere bo pa zaman pričakoval kake podpore na stara leta, to mu jaz povem. Šel je v svoji zllobi že tako daleč, da je člane Zveze nagovarjal, naj to društvo zapuste in ustanove katoliško društvo. Pa je dobil od vsaeega pošten odgovor, da se mu je “zeleno delalo”!
Nekega dne pride v našo naselbino tudi angleški agent za neko “Insurance”, in — J. N. je sklenil takoj z njim bratovščino, samo da bi bilo kaj kšefta.
Tudi se vsi smejemo, ker se govori, da je poslal v “Amerikan-škega Slovenica” velik dopis, v katerem se pritožuje čez socijali-ste in jadikuje nad “ubogo” naselbino, ker se pusti voditi o “rdečkarjev.’’
S tem, da je Janez povedal da smo soeijalisti, nam ni niti lasu z glave skrivil, pač se je pa sam grozno osmešil in če bo v naprej počenjal še take oslarije, bo razglašen kot navaden vagabund in obrekovalec.
Bodi pameten dečko, dokler je še čas!
Pozdrav čitateljem!
Jacob Cesar.
Cleveland, O.
U-red. Gl. Sv.: —
Poročal bi sicer vsakovrstne novice, ki se prigode pri nas v Clevelandu, a bom bolj kratek. Clevelandski slovenski delavec se je takorekoč prebudil, ter prišel do zaključka, da je vise od njega odvisno.
iSbod, kateri se je vršil dne 16. oktobra je pokazal, da se delavec zaveda svojega, ter da je žuljev sit. Kakor opisuje glasilo S. N. P. J. o zadrugi ali konsumu je toraj clevelandski slovenski delavec Sprevidel prevelike draginje trgovcev.
Ustanovili bodejo delavci zadrugo, (prodajalno). Seveda velikega nasprostva za opisati ga ni! Delavci pogum, in ne dajte se več varati ne kapitalizmu, ne raznovrstnim trgovcem kateri se žive od Vas!
Opozarjam vse clevelandske slovenske delavce, da nikar ne zamudijo te prilike, katera gre le v korist delavcem trpinom. Sedaj
je čas pokazati “svoji k svojim”.
Bomo lahko ponosni, kaj zmoremo, in bomo vzgled slovenskim delavcem v Ameriki da se tudi po druzihi slovenskih naselbinah združijo delavci tako, kakor pri nas v Clevelandu, Ohio.'
Naj zaenkrat zadostuje, kako se vsa stvar razvije, bom pa že še poročal.
Kličem Vam delavcem: Svoj k svojim! ter pozdravljam vse zavedne proletarce širom Amerike, Glais Svobode pa kar največjega napredka!
Poročevalec.
Pittsburg, Kans. Cenjeno uredništvo: —
Agitacija za list je sedaj vsled neugodnih delavskih razmer ne-vspešna. Nekaterim rojakom, ki so došli iz drugih krajev sem delo iskat sem dal list na ogled in so mi dbljulbili, da se hočejo nanj naročiti ako dobe delo; dva sta dobila delo in se tudi takoj na Glas Svobode naročila a ostali so morali zopet dalje s trebuhom za kruhom.
Tuintam tudi naletim na ljudi, katerim list neugaja vsled svojih naprednih načel. To so oni, ki ne gredo z duhom časa naprej in takim nezavednežem je zastonj pdkazati napreden časopis; ni jim mogoče dopovedati, da ima list Glas Svolbode plemenite ideje in da vedno zastopa le delavske interese !
Takim mračnjakom bolj ugaja Glas Naroda (glasilo ‘sv.” očeta, op. pis.) ker redno na dolgo in široko poroča, kadar se papež polente preobje oziroma, kako se počuti.
Tukaj je tudi nekaj farskih podrepnikov, kateri spuščajo veliko mržnjo na mojo malenkost in sploh na naročnike Gl. Sv.
Resnica v oči bode, klerikalci in resnica sta pa dva nasprotujoča si pojma!
Pozdrave naročnikom Gl. Svobode.	Aug. Lipošek.
Javna zahvala.
Društvo št. 1 Slov. Svobodomiselne Podp. Zveze v Chicago, je izreklo svojemu članu in fin. tajniku Vietor S. Skubic-u javno zahvalo, radi velike požrtvovalnosti in dela za omenjeno društvo.
Na srečkalnem listku je prišla štev. 15. B, katero je zadela ga. M. Kulovic.
Edw. C. Zalokar, Vietor S. Skubic. '
Delavski položaj.
V naše uredništvo došla poročila o delavskem stanju so malo bolj ugodna kot tedne nazaj. Dela se ponekod še precej dobro, po enih krajih pa se počiva, kakor je že to navada v Ameriki. Na za-padu je delo še vedno v pomanjkanju im kakor poročila govore, se ne bo še tako hitro na bolje o-brnilo.
Brezplačna reklama.
Tisti, ki so dolgo časa rabili kak pripomoček v svoje veliko zado voljstvo, in ki ga z veseljem pri poročajo drugim, imenujemo to brezplačna reklama. Vsakdo da rad kak mal nasvet svojemu sose du v slučajni bolezni ali v neudobnosti in se čuti jako srečnega in zadovoljnega, če njegov svet prinese tudi uspeh. Neverno tu našte ti nobenega zdravila v Ameriki! ki bi našlo toliko jemateljev, ir< ki bi imelo večje brezplačne reklame, kakor Trinerjevo ameriško zdravilno grenko vino. Vsakdo ki potrebuje, bolnemu želodcu, je trom, živcem ali krvi zdravila, naj rabi v resnici uspešen pripomoček in kdor bo izbral Trinerjevo am. zdravilno grenko vino, bo vedno hvalil njegovo moč in uspeh. “Šo< la je najboljši učitel.” Lastna naša šola nam pove, da je Trinerjevo am. zdravilno grenko vino najuspešnejši pripomoček v vseh slučajih kjer se ga potrebuje kot, zdravljenje želodca, dati novo moč živcem in za izčistiti kri. Za dobiti v lekarniških prostorih. — Jos. Triner, 1333 — 1339 S. Ash. land avo.. Chicago, 111..
Nekdaj in sedaj. Za časa smrti rimskega cesarja Avgusta bilo je po zatrdilu zemljepisca Bodija na svetu 54,000,000 ljudi in v Evropi ni bilo niti 50 milijonov prebivalcev pred 15. stoletjem.
AKO ŠE NISTE, POŠLJITE NAROČNINO.
50,000 KNJIŽIC
V DAR LJUDEM.
VsaKa Knjižica je -Vredna jSlO.oo -VsaKemu bolnemu člo-VcKu.
Mi želimo, da vsaki bolni čtov :k piše po nišo urejeno zdravilno knjižico. Ona knjižica svetuje v poljudnem jeziku, kako da se doma vpešno zdravi: Sifilis ali Zastrupljena kri, slab ,tni ži zot, zgubitsk moli, revmatizem in trganje v kosteh, spolne bolezni, kakor tudi bolezni v Želodcu m vranci, led .icah in v mehurju. Ako ste zgubili nado in ako iam pr seda zabaiav- denar dajati, tako pišite ono zdravilno knjižico, katero vam nem idom i pos'emo in bodite uverjeni da o-zdravite. Na tisoče I ju li je ozdrs vilo po navodilu te prekoristne knjižice Ona vsebuje znanost, ktero bi moral znati vsaki človek Zapominite si, da se ona knjižica razpošilja popolnoma brezplačno, ter tudi mi plačamo poštnino Izpolnite dolenji odrezek in ga nam poš ite in mi vam pošljemo popolnoma brez .lačno ono knjižico.
IZPOLNITE ODREZEK SE DANES IN POŠLITE GA NAM.
Dr. JOS. LISTER & CO,, Aus. 708 Northwestern Bldg ; 22 Fifth Ave., Chicag, lil.
Gospodje:	Mene zanima ponudba, s kojo pošiljate brezplačno zdravilno knjižico, ter vas prosim, da mi jo
tako pošiite.
Ime................................
Pošta.
Država.
»m wmmmmmm	m
Prvi znak jetike.
Jetika, ta grozna morilka umori tisoče ljudi vsako leto, in ni ozdravljiva, če se jo ne začne zdraviti takoj ob pojavu. Vsi zdravniki si izrekajo, da se jo ozdravi, če se zdravljenje začne ob času?
Eno od prvih znamenj pojava jetike je:
BLEDA BARVA.
Taka bledota se na ljudeh hitro zapazi, seveda nobeden noče niti misliti, da je to znamenje jetike. Bledi ljudje vejo, ali bi morali vedeti, da je njihova kri iz ustroja, da ne vsebuje dovolj množine malih rdčeh telesc, kateri so krvi potrebna, da da človeku potrebno moč in gorkoto in zdravje. Koža začne počasi zgubavati svojo prejšnjo barvo in postane bleda, rumena ali siva. Živci in glidi v svoji moči padejo, želodec noče več delovati, sploh celo telo gre počasi navzdol. Postane potreba, da se pridobi telesu nove, zdra-vejše krvi — čisto, rd ečo kri, — ampak to se ne more pričakovati od želodca, ki ne dobi dovolj zdrave hrane in dokler niso vse slabe tvarine odstranjene in še le potem je za pričakovati, da se začne slaba kri spreminjati v dobro kri. Mi vemo samo eno pomoč, ki je v stanu to spreobrnite v krvi povzročiti. To je:
Trinerjevo ameriško zdravilno grenko vino.
Ta pripomoček je narejen iz bogatega , rdečega vina in naturnih zelišč, najpazljivejše preiskan in da naj boljši dobiček telesu, želodcu in bo zopet vse organe privedlo v naravno redno delovanje. Ti boš zopet lahko jedel in tudi lahko prebaval svojo brano.
Tvoja kri bo postala zopet čista in močna. Tvoja barva obraza bo postala zopet zdrava in sprejela naravno obliko. In naj bo vzrok tvoji bledati kakršen če, rabi le vedno za odpravo Trinerjevo ameriško zdravilno grenko vino.

REGISTERED
joseph TBiNEa-a Zguba teka,
Neredna prebava,
Slab počutek po jedi.
Nenavadni krči,
Vroč glavobol.
Trganje po glidih,
Zaprtje in krči,
Zguba moči,
Zguba energije,
Nekatere ženske bolezni in bljuvanje.
je le nekaj bolezni, ki se odpravijo z pitjem Trinerjeve ga zdravilnega am. grenkega vina.
To zdravilo je dobilo zlato kolajno na razstavi 1. 1909 v Seattle, zlato kolajno in grand prixe (najvišje odlikovanje) na razstavi v Londo nu in Bruseljnu leta 1911.
V PRODAJALNAH, GOSTILNAH IN LEKARNAH.
JOS. TRINER
Kemični laboratorij
1333-1339 So. Ashland Ave.	Chicago. Ul.
The Komad Schreier Co.
Sheboygan WIb.
Varitelji najboljšega piva v sodih in steklenicah.
Edelbrau in Pilsen pivo iz naše pivovarue je najboljše.
NAJEMNIK & VANA,
Izdelovalca sodovioe mineralne vode in drugih neopojnih pijač,
82—84 Fisk St.	Tel. Canal 1405
O■
Vrbasova prodajalna umetnin,
portretov, podob in okvirov, razne druge malenkosti in ženitovanjski certifikati. Razglednice-NIZKE CENE.
1836 Bli Islaii Ave.
=8
Dobra linijska Gos1ilna,kJer,e
dobi
rC'tÄS Jos. S. Stastny
2005 Blue I slan d Ave.
velikd Dvorana za družtvene in linijske seje, in druga dvorana za koncerte, ženitve in zabave.
J. F. HALLER GOSTILNA
prve vrste.
Magnet pivo, mrzel in gorak prigrizek. Domači in importirani likerji.	Tel. Canal 3096.
2103 Bine Island Av. cor. 21.St
SALOON
z lepo urejenim kegliščem in sveže Schoenhofen pivo priporoča
ANTON MLADIČ,
2348 Bine Island Ave. Chicago.
togi

Najstarejša slovanska tvrtka
EMIL BACHMAJN
1/19 So. Cenite Ave., Chicago, lil.
Se priporoča vsim Slovanskim društvam za izdelovanje društvenih znakov, gumbov, zastav in vsakerih potrebščin. Izdelek je najfineji in najokusneji, ori tem pa zelo zmerne cene.
Neštevilno zahval in pripoznanj jamči z* pristnost in okusni izdelek naročenih potrobščin.
Pišite v svojem jeziku za vzorce in cenik.

Vsak slovenski delavec naj čita “GLAS SVOBODE”
\
RAZNO IN DRUGO |
»<WliWWMlllW>>W«W<»IIW‘«Wi«»<|w*»W»^
Dobe naše zemlje. — Koliko milijonov let je minulo od tedaj, ko je nastala naša zemlja, oziroma ko »e je ločila od solnea in postala solnčni planet, ni znano, in tudi s pomočjo njenih formacij tega ni mogoče izračunati. Vendar se pa zgodovina naše zemlje lahko deli v tri glavne dobe: Prva se pričenja tedanj, ko se je zemlja ločila od solnea in postala deloma samostojna zvezda; ta doba je trajala toliko časa, dokler se na zemskem površju ni napravila skorja in dokler se toplota ni ohladila do stopinje, pri kterej preneha voda vreti. Druga doba je trajala od tedaj, ko se je napravila na površju zemlje skorja, in ko sta se voda in zrak ločila od ostalih tvarin, tako, da je naš planet postal soliden. Tietja doba traja od tedaj nadalje do današnjih dni. Druga doba je bila vse-kako najkrajša, toda za nas najbolj zanimiva, kajti v tej dobi se je pričelo na zemlji življenje. Za pričetek življenja je bila potrebna izdatno večja toplota, nego je sedanja, dasiravno se je življenje kasneje privadilo hladnejšemu vremenu, ker se zemlja počasi vedno bolj ohlaja. V tej dobi še ni bilo suhe zemlje in vse življenje je bilo tedaj le v vodi; čim bolj je na površje suhe zemlje naraščalo, tem bolj se je tudi • vodno življenje spreminjalo v zračno. ,rGlasom preiskav astronomov, fizikov in geologov obstoji na zemlji življenje že sto milijonov (100,000,000) let. Ljudje so nastali iz raznih druzih žival pred kakimi 200,000 ali 300,000 leti, o^ ziroma pred četrt milijona leti, dočim so najstarejši najdeni o-stanki ljudi stari šele 10,000 leti.-Kultura lj‘ndi je stara šele 5000 let, a največ kulturnih del in kulturnega razvoja ljudi se je doseglo šele tekom zadnjih 200 let, tako, da se lahko trdi, da se je obstoj ljudi jedva pričel. Perijoda življenja na našej zemlji se deli v naslednje geologične dobe:
tem držaju je privezana daljša nit s posebnim utežem. Da so ti primitivni aparati služili jedino le astronomičnemu namenu, je razvidno iz napisov, kteri so na o-beh deskah. Tudi dejstvo, da so v stari egipčanski pisavi označene “ure'’ z natančno sliko držaja na omenjenem aparatu, nam dokazuje, da so oni aparat rabili stari E-g pčani za merjenje časa, oziroma ur. Čas so dognali tako, da sta morali vedno dve osobi skupno delovati s pomočjo omenjenega a-parata in sicer se je jedna bavila z vizirjem, druga pa z utežem. O-be osobi sta se postavili v gotovi razdalji jedna proti drugi tako, da sta obe jednako stali in sicer jeden na severu, drugi pa na jugu. Oni, ki je stal na jugu, je dejal vizir na oko, nakar je pustil utež z visoko povzdignjeno roko viseti pred seboj, tako, da so prišle zareza, nit uteža in polarna zvezda (tako se je vršila meritev časa po noči) v ravno črto z njegovim temenem ali glavo. Ako je potem oni, ki je stal na severu, namestil svoj aparat tako, da je uteževa nit bila v ravni črti s temenom onega, ki je stal na jugu, potem - je lahko opazoval, ktera zvezda je šla oni čas skozi meri-dijan dotičnega kraja. Tudi ako ob času meritve ni bila kaka velika zvezda, ktero je vsakdo poznal, na meridijanu ali poludnevniku, bilo je vendarle mogoče na ta način določiti vsako nočno uro, kajti stari Egipčani so imeli natančno izdelane imenike onih zvezd, ktere so stale ob pričetku vsake nočne ure na meridijanu tega ali onega kraja. Ko so dognali tako zvezdo, so jednostavno ime dotie-ne zvezde poiskali v imeniku in tako so dognali to ali nočno uro. Seveda sta bili za tako delo vedno dve osobi z dvema aparatama potrebni. Ti aparati so bili v rabi v starem Egiptui kakih 600 let pred Kristovim rojstvom, toda sedaj so se našli še starejši aparati, kteri so bili istotam v rabi 1400 let pred Kristovim rojstvom in s kterimi se je določal nočni čas po načinu, kteri pa še ni natančno preiskan.
let
Arhenska trajala je . . .18,000,000
Algonbrijanska .......18,000,000
Kambrijanska ......... 6,000,000
Silurijanska ..........6,000,000
Devonijanska ......... 6,000,000
Premogova ............ 6,000,000
Triasična ............ 3,000,000
Jnrasična ............ 3,000,000
Kretasična ........... 3,000,000
Tercijarna ........... 2,675,000
Kvartema ............... 300,000
Zgodovinska ............. 25,000
Doba pismenih jezikov 6,000
Naša remija» Obod naše zemlje meri ob ravniku 20,926,202 čevlja, oziroma 3963 milj in 296 čev ljev, dočim meri obod preko polov 20,854,895 čevljev, ali 3950 milj in 738 čevljev. Stopinja zemske širine ob polu znaša 69:407 milj, ob ravniku pa 68:704 milje. Rodovitno zemsko površje meri 28,269,200 milj; pustinja (stepa) 13,901,000, pujščava 4,180,000 in polarni kraji 4,888,800 štirijaških milj-.
Človeška rodbina se deli v. 49 glavnih držav. Med temi so absolutistične monarhije:	Abisinija,
Afganistan, Kitajska, Maroko, Perzija in Siam; omejene monarhije : Avstro-Ogrska, Belgija, Britanska, Črna Gora, Danska, Grška, Japonska, Italija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Rumun-ska, Rusija, Srbija, Švedska, Španska in Turška; republike; Argentina, Boliva, Brazilija, Chile Columb'a, Costa Rica, Cuba, Domingo, Heuador, Francija, Guatemala, Hayti, Honduras, Liberia, Mexico, Nicaragua, Panama, Pa-, ragnay, Peru, Portugalska, Salvador, Švica, Uruguay, Venezuela in Zjed. države. — Razun teb držav so *e v osrednjej Afriki razne despotične države.
Določitev časa pri starih Egipčanih. Kako so stari Egipčani v takozvani predgrški dobi določali čas, je bilo še do nedavna povsem nejasno in učenjaki so o tem za-mogli le domnevati; šele potom raziskav v novejšem času se je dalo določanje časa nekoliko natančneje dognati, tako, da je sedaj ponekoliko znano o načinu, po kterem so sinovi Faraonov določali «voje ure. To se je pa dose glo potnm dveh malih aparatov ali orodij, ktera sta bila svoječas-no last sina nekega egipčanskega princa. To orodje je izdelano iz dveb ozkih desk. kteri sta spojeni po posebni prorezi in po držajn, ki je izdelan iz slonove kosti. Na
Mehanizem življenja. (Monisti-eno životoslovje). Že v prvi polovici 17. stoletja izrekel je slavni modroslovee Descartes, — opirajoč se na Harvey-jevo odkritje o kroženju krvi, — mnenje, da je človeško kakor tudi živalsko telo kompliciran stroj, in da se vrše njegova gibanja po istih mehaničnih zakonih, kakor pri umetnih, od človeka v gotovo svrho napravljenih strojih. Vsekako pa je Descartes vkljub temu pri človeku samem domneval popolno samostojnost netvarinske duše in priznaval njen subjektivni (—o-sebni) občutek, — premišljevanje —, kot edino na svetu, o čemur neposredno in popolnoma zanesljivo vemo, da resnično obstoji. Toda ta dualizem ga ni motil, da bi v posameznem ne pospeševal vsestranskega spoznanja o mehaničnih življenskih pojavih. V zvezi stem je Borelli (1660) izvajal kretnje živalskega telesa iz izključno fizikalienih zakonov, in sočasno je Sylvius poskušal raztolmačiti prebavo in dihanje kot zgolj kemične spremembe; prvi je ustanovil v zdravilstvu iatrome-hanično, zadnji pa iatrokemieno šolo. Vendar pa ti prvi globokoumni poskusi za naravno, mehanično razjasnitev življenskih pojavov niso bili v stanu posplošiti njene veljave: in v teku 18. stoletja se je na nje pozabljalo tembolj, čimbolj se je razvivjal tele-ologičen vitalizem. Možnost, da se končno premaga neutemeljeni vitalizem in da se znanstvo zopet povrne nazaj k naravni razlagi, je bila dana šele, ko se je v sredi 19. stoletja dvignila do splošne veljave nova primerjalna fiziologija.
Fiziologija sesavcev. Med številnimi (50—80) živalskimi razredi, ki jih razlikuje novejša zoologija, zavzemajo sesavci (mammalia) ne samo v oblikoslovnem, temveč tudi v životoslovnem pogledu popolnoma izjemno stališče Ker je torej tudi človek po vsej svoji telesni zgradbi sesavec, moramo že vnaprej domnevati, da deli z ostalimi sesavci poseben značaj svojih življenskih pojavov. In temu je v resnici tako. Kroženje krvi in dihanje vrši se pri človeku natančno po istih zakonih in na isti poseben način, kakor pri vseh drugih sesavcih — in samo pri sesavcih! —; vzrok temu je iskati v samolastni, finejši zgradbi srea in pljuč. Le pri sesavcih
l Severov Zivljenski balzam i
je izdelan iz najčistejših zdravilnih primesi in je priporočati kot dragoceno zdravilo, kadar
so opaziti
sledeči znaki
omotičnost, medla glavobol, slabost od želodca, nečist jezik, gorečica,
splošna oslabelost,
sledeča obolenja
neprebavnost, žločnica, kislost želodca, žoltica,
otrplost jeter, zapeka.
Cena 75 c.
Severovo Gothardsko olje
je priporočati kot pripravno, varno in izdatno lajšalo za
revmatične bolečine, bol v hrbtu, bol v boku ali prsih, otekanje, krče,
nevraigio,
Cena 50 c. steklenici.
vnetje, i zvinjen je, opraske, odrge, okorelost in hromost.
PREPOZNO!
ZabreMost pod očmi, otekle noge, ožoltela koža, bolečine v hrbtu in čez obisti, težave pri puščanju vode, temna, dimasta barva iste ali tvorba usedline — to so navazmo znaki ali predhodniki resne obistne ali mehurne neprilike. Popolna onemoglost sledi, ako se obolenje ne zdravi skrbno in hitro s pomočjo
Kupite steklenico danes! Preden se neprilika zagnezdi. Ne odlašajte do drugega tedna! Utegne biti prepozno! Ravnajte se po na vodih za zdravljenje, ki so z vsakosteklenico.
Dvoji velikosti: 50 in $1.00
V vseh lekarnah in trgovinah z zdravili. Vselej zahtevajte Severovih Zdravil
te nadomestkov. Zdravniški svet zastonj.
prihaja vsa kri iz levega srčnega oddelka in se pretaka skozi telo po žili privodnici — aorti) — in sicer po levi! -—, dočim se to vrši pri ptičih po desni, pri kuščaricah pa po obojestranskih privodnicah. Kri sesavcev se loči od krvi vseh drugih vreteničarjev v tem, da je izginilo pri prvih iz rudečih krvnih celic jedro (vsled razobliko-valnosti). Razna gibanja pri dihanju posreduje le v tem živalskem razredu zlasti prečniea, ker tvori ista samo tu popolno pregrajo med' prsno in trebušno votlino, čisto posebne važnosti pa je za ta na j višje razviti živalski razred proizvajanje mleka v mlečnih žlezah (mammae) in posebni način gojitve zaroda, — prelirambe mladičev z maternim mlekom. — Ker upliva dojenje tudi na druge življenske pojave; ker izvira materina ljubezen pri sesavcih iz o-t menjenega prisrčnega razmerja med materjo in mladičem —: spominja nas razredno ime (sesavci) po pravici na velik njegov pomen. Na milijon in milijon slikah, ki so jih izvršili večinoma najslavnejši slikarji, poveličuje se “Mati božja s Kristučkom v naročji”, kot najčistejša in najbolj vzvišena podoba materine ljubezni, — onega prirodnega nagona, kakoršnega je tudi pretirana nežnost matere opice do svojih mladičev.
Fiziologija opic. Ker stojijo o-pice med vsemi sesavci po vsej svoji telesnosti človeku naj bližje, smemo biti že vnaprej prepričani,' da velja to tudi z ozirom na ujib življenske prikazni: in to je tudi resnica. Kako zelo sta si človek in opica podobna v svojih življenskih navadah, kretnjah, delovanju čutov, v notranjem življenju, v načinu gojitve mladičev, — to ve vsakdo. Toda znanstvena fiziologija dokazuje isto pomenljivo soglasje tudi za druge manj znane pojave, zlasti delovanje srca, kožnih žlez (odvajalnie) in spolno življenje. Kar se tiče spolnega življenja, je posebno znamenito to, da imajo tudi nekatere opice ženskega spola, kadar so spolno godne (odraščene), vsak mesec redno se ponavljajoč krvni odtok, -— natančno tako kot menstruacija (ali “mesečno perilo’”) pri ženski. Tudi tok mleka iz mlečnih žlez in dojenje se godi pri ženski opici na isti način kakor pri človeški ženi. — Posebno zanimivo je slednjič dejstvo, da so nerazločni glasovi, s pomočjo katerih se opice med seboj razumevajo — (torej “glasovni jezik”!) —, le nekaka predstopnja za našo razločno govorico, za človeški artikuliran jezik. Med danes še živečimi človeškimi opicami žive v Indiji neke posebne vrste opic, ki so muzikalične: opica, z imenom bjlobates syndactylus na otoku Sumatra, poje v čistih, polnodo-nečih glasovih celo oktavo! Nepristranski jezikoslovec ne more danes več dvomiti, da se je naš visoko razviti pojmovni jezik razvil polagoma in stopnjema iz še nejasnih in narazloenih glasov naših davnih prednikov, — prao-pic.
Naša cerkev. Najhujša nasprotnica moderni izobrazbi in njenim temeljem, t. j. visoko razvitemu spoznanju narave, je brezdvomno — cerkev. Ne govorimo tukaj izrecno o ultramontanskem papiz-mu ali o “pravovernih” protes-tantovskih konfesijah, katere za papizmom, kar se tiče nevednosti in najabotnejšega praznoverstva, prav nič ne zaostajajo. Vzemimo marveč pridigo kakega bolj “svobodomiselnega” protestan-tovskega pastorja (župnika), ki je še precej izobražen, in katerega ne vodijo samo verska načela, ampak tudi razum. V njegovi pridigi slišimo poleg zares dobrih nravstvenih naukov, ki se z našo mo-nistično etiko popolnoma strinjajo, in poleg humanističnih (občečloveških, plemenitih) razlaganj, ki j:h popolnoma odobravamo, — tudi take predstave in misli o bistvu boga in sveta, človevka in življenja, ki naravnost nasprotujejo izkušnjam naravoslovja. Ni čuda, če tehniki in kemiki, zdravniki in modroslovei, sploh ljudje, ki so naravo temeljito opazovali in o tem premišljevali, takih pridig ne marajo slišati. Našim duhovnikom, profesorjem, politikom in juristom, torej ljudem v javnih službah, nedostaje pač ono potrebno poznanje narave, ki temelji na monističnem nauku o razvoiu in ki je že postalo bistven del moderne vede.
Naj večja trgatska razprodaja ta teden.j
Cela prodajalna bo pri tej razprodaji krasno l okinčara z pravimi farmskimi pridelki kot | ti. pr. z vsemi vrstami sadjem, žitom, ovsom ^ itd. Pripeljite s seboj otroke, da vidijo pravo | sliko ameriške farme v naših izložbenih oknib. g
Nizke cene v našem oddelku zimskih sukenj. Ženske bluze iz
svilnatega šifona, oprsje vezano, visok ovratnik, japonski (kimona) rokavi, barve jako harmonične, bluze lepo opremljene s čipkami. Te vrste ženskih bluz se dobe:	v črnem,
modrem, rujavem, sivim in zelenim; velikosti do 44, posamezna navadno $4, pri trgarski razprodaji samo ......... $1.69
Otroške zimske suknje, lepe črne barve, fino tovarniško blago, zadnje mode, velikosti 2—6, navadna cena $3.98, pri tej razprodaji samo ................................... $2.29
Suknje za majhne ženske, narejene iz najbolšega blaga, posebne vrste ovratnik benečanska podklada, dvojno oprsje, velikosti do 44, navadna cena $5.50, pri trgarski razprodaji samo .......................................... $2.29
V	tej zalogi imamo še na tisoče izber vseh ženskih zimskih o-blačil in naša trgovina lahko konkurina z vsako prodajalno v tem mestu. Pridite sami in si vso zalogo oglejte!
V	MOŠKEM ODDELKU IN DRUGI TEDEN ZNIŽANE CENE! POMNITE DA JE TO NAŠA VELIKA TRGATSKA RAZPRODAJA!
Moške zimske obleke in zimske suknje, fino krojaško delo, dobro in trpežno blago, vseh mod, vseh barv, navadno a okusno, navadno se te vrste obleke in suknje prodajale po $15
in $16, pri tej razprodaji samo ..... $9.95
Deške zimske suknje, vseh vrst in vseh mod, fino krojaško delo, od 3 do 10 leta, navadna cena tem suknjam $3.50 in $4, pri trgatski
razprodaji samo ..................... $2.29
Grmada moških hlač črne ali modre barve, fino krojaško delo, navadno se prodajale po $4.50, pri tej razprodaji samo ...... $3.25
K
m
m

CEDAR RAPIDS IOWA
,-il AS SVDHItl'K
Škof proti župniku.
Kako je preganjal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič iz političnih ozirov podrejenega svojega župnika—
spisal
na temelju resničnih dogodkov in aktov PAVEL SVETLIN.
—Vse pravice so pridržane.—
UVOD.
Dne 22. maja 1898 je bil slovesno vmeščen v stolni cerkvi v Ljubljani ‘knezoškof dr. Anton Bona-ventura Jeglič. 'Bil je poprej dolgo časa v Bosni. Lz njegovega prejšnjega bivanja na Kranjskem je še šumelo nekaj v glavah njegovim znancem, tako n. pr. njegov konflikt v “Slovenski Matici” z dr. Tavčarjem in njegov razpor z blagim škofom Ivatnom Zlato-ustom Pogačarjem. Vendar so prevladovali v narodnem taboru optimisti. 'Kraljevsko pozdravljen je prišel novi škof v belo Ljubljano, ki mu je poslala naproti svojega župana in cvet narodnega ženstva. Vsi sloji so pričakovali, da si postavi novi škof vzvišeno nalogo posredovalca med takrat razprtimi brati; pod njegovim vplivom naj bi se omogočilo skupno narodno delovanje. Z raznimi nepremišljenimi nastopi in podjetji je bila duhovščina mnogo kriva poostrenega razpora za vladiko vanjo škofa Missie,. Njo je zadel v živo Jegličev opomin ob vstoličenju : “Pas: domini stabiliatur in vobis . . . Teneamus pa-cem cura próxima”. Z besedami sv. Pavla je zbra nim duhovnikom priporočal mir. “Apostolus gen trum admonet nos paoem fo vere cum omnibus et cum illLs, qui veritati resictunt, ne forte resipiscant. Quod temporibus nostris, nbi gens contra gentem frater contra fratrem insurgit, ubi odium in proxi-anuim aliter sentientem et operantem artificialiter ex. eitatur, im-mo, ubi et ad violentias homines proni sunt, valde necessarium est, ut imprimis a nobis sa-cerdotibus observetur”. (Mir božji naj se utrdi med vami. Živimo v miru z bližnjim! Apostol narodov «as opominja, da gojimo mir z vsemi in tudi s tistimi, ki se upirajo resnici, da ne postanejo trdovratni. Kor v naših časih, ko nastopa narod zoper narod, •brat zoper brata, ko se sovraštvo zoper bližnjika, ki ima drugačno mišljenje in je drugačno njegovo delovanje, na umeten način vzbuja, ko so ljudje celo za krivice pripravljeni, je posebno potrebno, da so predvsem mi duhovniki po tem ravnamo). Takih 'besed ni bila vajena čuti kranjska duhovščina, odkar je bil v grob položen škof Ivan Zlatoust Pogačar. Znano je, da je njegov naslednik zelo nemilo sprejel od nekega župnika iz ljubljanske okolice vest, da ži vi v miru in slogi s svojimi /.upijani. Ogenj, ki se je ožgal mmogokod za vladik-ovanja Missie, naj se zdaj pogasi in zavlada naj mir po Kranjskem. Izgine naj zaničevanje nasprotnikov (nolli ergo illas eontemne-re), izginejo naj razprtije (nolli contentione ad iram provocare), v'kraj naj gredo razžaljive besede (nolli verbis acerbitate pleniš ill os offendere), duhovščina naj ne izziva nasprotnikov (et quasi provocare, ut et illi vice versa odio exardescant ni te, in statum sacerdotal em, immo et in Christum Jesum, euius tu ipersonam geris). Večina starejših duhovnikov iz predmissiiue dobe pa je z veseljem pozdravljala lepe nauke novega škofa. Zdelo se je, kakor da bi se iz-podmikala tla tisti bojeviti duhovski vrsti, ki jo je bil zral krog sebe in vzgojil Missia. Ali prišlo je drugače. Daši je Jegliču tako samozatajevalno na •proti prišla narodna stranka — izrazila je za pogoj pomir.jenja samo dve želji, ki bi se bili prav lahko uresničili, namreč željo, da bi duhovščina odstopila od ikons umnih društev in željo, da bi se dva ali trije kaplani premestili — vendar “katoliška”, t. j. du-hovska stranka ni bila za pomirjenje, nego je delala nato, da dobi čimpreje popolnoma zase novega škofa. Ugodna prilika za to je bil visokošolski shod. kjer so “Daničarji” zahtevali, da naj se “Slovenija” in “Sava” podaničita. To je bilo 19. in 20. avgusta 1898. V ponedeljek potem so se pričele duhovne vaje. Konec duhovnih vaj 26. avgusta je po z val dekan Švajger vpričo zbranih duhovskih, tovarišev škofa, da naj bo z duhovščino ; namignil mn je ako bi šel svojo pot, to je pot miru, ki si jo je začrtal in javno razodel v svojem govoru ob ustoličenju v stolni cerkvi, da ga čaka neizprosna opozicija du hovstva. Škof se je udal. Štiri dni pozneje, nam reč 30. avgusta 1898 je objavil “Poziv častiti duhov 'ščini za zavodej’. Jeglič je pozabil kmalu, kaj je bil rekel sarajevskim iSloveneem, ko so mu čestitali ob imenovanju — da glede na svoje bodoče imenovanje na Kranjskem ni vezan na nobeno stran in da bo stal nad strankami. Tisti mož, s katerim ga je zadel Švajger v srce, je premenil popolnoma njegovo pr votno nastopanje1. Šel je s stranko v boj, šel je za njo čez dra in strm Postal je prvi nestrpnež v de želi tako v verskem, -političnem in -socijalnem oziru Kdor ni bil njegov in njegove stranke pristaš, gro mel je prekletstvo nanj, prepovedal je branje na 'prednih 'listov pod smrtnim grehom, vso naklado Cankarjeve “Erotike” je sežgal na grmadi, nasprotno pa dajal nagrade za prevode fanatičnih nemških in francoskih knjig. Ko so se približale državno- in deželnozborake volitve, je odločno nastopil kot stran-kar in izdal pastirsko pismo o samih volitvah. Vso duhovščino — predvsem na deželi —je vpeljal v po litični jarem takratne “katoliškonnarodne” stranko in dal zlorabljati verska čuvstva vernikov v politične namene. Predno so bile kake volitve, je zaukazal misijone, vašo škofijo pa je prepregel z Marijinimi družbami za fante in dekleta. S temi jo vplival po lirično na ljudstvo, je fanatiziral in mu vcepljal so vraštvo do tistih, ki se niso dali slepo voditi od fa-rovške stranke. Škof je zahteval od vsakega duhovnika, da mora klerikalno voliti in agitirati za poslance duhovniške stranke. Dotični poziv je izdal v svojem uradnem škofijskem listu.
Pa tudi privatno je pisal raznim duhovnikom pisma, v katerih jih naganja v politični boj. Eno ako pismo nam je na razpolago in se glasi tako-le: Veleeastiti gospod! —
Dobro veste, da ste dolžni svojega škofa poslušati v vseh zadevah, ki so v ožji ali daljnji zvezi z verskim in cerkvenim življenjem. Sem spadajo vpra-anjia cerkveno politična in družabna. O teh imata aznih raztresenih navodil v listih vernikom in duhovnikom. Iz njih morete točno spoznati, katero gibanje v naši škofiji odobravam kot škof in katero moram obsojev-ati. Tudi ste natančno brali, kaj priporočam vernikom glede volitev. Škofijski list, ki bo te dni izšel, prinese zopet navodil za duhovne in vernike. Od Vas želim, pa tudi odločno hočem in pričakujem, da boste pri sedajšnjih volitvah delali po mojem navodilu. Nasprotovanja javnega ali tudi skrivnega absoluitno ne trpim in ne dopustim. Sa-spoznate, da Se ne sme delati protivno navodilom danim vernikom v pastirskih listih škofovih. Kako pohujšanje, ko bi župnik postopal proti slovesno izraženi volji škofa svojega.
Anton Bonaventura “škof”.
Na Goričanah, 14. avgusta 1901.
Kdor izmed duhovščine je delal po njegovih zahtevali, je dobro izhajal in zagotovljeno mu je bilo, da pride do boljše fare, ee je imel slabo; kdor je bil pa nje prej dobro podstavljen, smel je z vso goto-ostjo pričakovati, da ga škof na ta ali oni način nagradi. Zato se je zlasti med mlajšo duhovščino začelo ostudno tekmovanje, kdo se bo z agitiranjem bolj prikupil škofu in si tako zagotovil boljšo bodočnost. Nastala je korupcija najgrše vrste tako od strani škofa kakor od strani duhovščine. Škof jo protežiral politične duhovnike — agitatorje, kjerkoli je mogel, pa četudi so imeli morda nad seboj kake grehe, zaradi katerih bi bili zaslužili kazni. Kazen je odšla, agitator pa je prišel na 'boljše mesto^ V tem ozira bi navedli lahko nebroj vzgledov. Škof ni nastopal proti slabim duhovnikom, ako so bili strastni politični strankarji. “Nasprotno je pa z vso krutostjo srednjeveškega inkvizitorja preganjal duhovnike, ki se niso dali vpreči v njegov politični voz. Te je šikaniral za vsako malenkost in, če so se še tako vzorno obnašali, jim je očital, da ne spolnjujejo svojih dolžnosti. O tem bi nam vedel povedati župnik Jernej Ramoveš v Poljanah, kateremu je pisal škof, da ima dovoljenje iz Rima, da ga odstavi, do-čim živ krst ne ve o Ramovšu niti trohice slabega. Rajnega šenfcpeterskega župnika Malenška v Ljubljani je škof sovražil kot. največjega nasprotnika, da-si ga je častila vsa Ljubljana. Sivega župnika Sattlerja je pregnal iz škofije 'brez vsakega vzroka, ako-ravno so hodile deputacije kmetov v ljubljansko škofijo dokazovat, da je Sattler mož povsod priljubljen in da ni prav nobenega vzroka, zaradi česar bi ga bilo treba odstraniti. Vse je bila zastonj. Škof ga je neusmiljeno izgnal samo, ker ni hotel agitirati za klerikalno stranko.
Najdrastični vzgled, kako preganja ljubljanski škof župnika iz političnih ozirov, pa nam je župnik Anton Berce. Zgodovina ljubljanske škofije ne pozna nobenega sličnega slučaja, in mendia se tudi drugod nikjer ne dobi tak fanatičen cerkven knez, ki bi s tako brezprimerno nasilnostjo nastopal zoper podrejenega duhovnika in zlorabljal proti njemu od Boga dano oblast. Sorska afera je znana sicer deloma iz slovenskega naprednega časopisja, a kar se je pisalo, so vsve le odlomki. Celotna slika o tej stvari še ni bila podana slovenski javnosti. Tako sliko podajamo s pričujočo knjižico. Zbrano je v njej vse gradivo, kolikor ga je bilo na razpolago, popolna bi pa bila slika, ee bi bili pisen na vpogled še spisi, ki jih hrani varno skrite knezoškofijiski ordinarijat ljubljanski, ali prav za prav škof sam glede sorske afere. Ta ali oni dogodek v tej zadevi se čuje sicer kot bajka, dočim je tako bridka resnica, kakor si je sploh pri tej stvari škof Jeglič spletel žalosten venec sumljive slave.
Pošiljajoč to knjižico v javnost kličemo slovenskim rojakom širom slovenske domovine: Presojajte iz nje delovanje škofa Jegliča, njegove politične stranke in njegovih časopisov! Tu vidite pravičnost, kako se ubija duhovni brat in se rabi zoper njega orožje v njegovih podrejenih župljanih samih, tu vidite, kako se zlorablja klerikalno časopisje, ki je duhovniki zapovedujejo brati, dočim so oni listi, ki poročajo resnico prepovedani kot proti — in brezverski. Opozarjamo zlasti dijake in bogoslovce ter njih roditelje, da z vso resnobo preeitajo to knjigo, da sc o pravem času izognejo temu, da postanejo sužnji, preganjanci, mučenci, kakor se je zgodilo to našemu Bercetu. Pisali smo to knjigo mirnim srcem in jo pošiljamo v javnost, ki naj sodi pravično o celem nesrečnem političnem delovanju gotovih krogov med Slovenci, iz katerega delovanja smo povzeli krvavo poglavje, izvršeno na osebi katoliškega duhovnika, ožjega rojaka škofa Antona Bonaventure Jegliča.*)
ZGODOVINSKE ČRTICE.
*)' Kako sodi duhovnik, ki se ni dal od ljubljanskega škofa zlorabljati v politične namene, o fa-
natični politikujoči kranjski duhovščini in njenem višjem pastirju, naj dokazuje pismo ki je je dobil od njega Berce po novem letu 1908. V pismu se bere: “Ko 'bi jaz imel toliko (namreč penzijo, kakor jo ima Berce — dotični duhovnik je vpokojen) ne ukvarjal bi se na Kranjskem ne požiral bi surovosti farizejev in velikih duhovnov; smejal bi se iz kakega tihega zakotja vsem lumparijam, katere uganjajo ljubeznji-vi nasledniki apostolov. Ko sem čital pred dnevi list do Tita (1,11.) “Kreeani vedno lažnjiki, grde zveri, leni trebuhi”, usiljevale so se mi misli, da je sv. Pa vel to govoril o kranjskih farjih. V celi oko-lici i-mam takšne eksemplare. Kako so bili ti reptili o-gorčeni, da ste branili svoje pravice, ko so svetohlinsko zavijali oči in “nadnatoruo” vzdihovali, češ, da se upirate namestniku božjemu!”
V BOŠTANJU.
1. avgusta 1895 je bil Berce instaliran za župnika v Boštanju na Dolenjskem. Župno nadarbino je našel v skrajno žalostnem stanju. Med župljani je divjal boj zaradi zidanja novega župnijskega gospo-(Nadaljevanje na str. 10)
(Nadaljevanje s 3. strani.)
njena pisma, ki jih je dobivala al' odpošiljala, so zasledovali in jih skrivaj odpirali, če so jih dobili. Pisma, ki so ji bila poslana z doma in niso padla v roke vohunom, je skrivala v nogovice.
Vzlie temu so se že tedaj začeli uri nji oglašati tudi razni častilci. Eden teh platoničnih častilcev je bil oficir in se je pisal Černičev. Ko so dvorjani zapazili njegovo nagnjene, je bil takoj poslan v pregnanstvo. Istotako se je zgodilo z vsakim služabnikom in z vsako deklo, če se je količkaj pokazalo, da uživa zaupanje prestolcna-slednice. Bila je v carski palači kakor jetniea. In bili so trdi ž njo. Ko je njen oče umrl, so ji dovolili samo osem- dni žalovanja, češ “saj ni bil kralj”. Če je želela družbe, so ji očitali, da nima nič resnobe, ee je hotela biti sama, so ji očitali, da nima smisla za svoje dolžnosti. Ker je bilo življenje na dvoru tako neznosno, je iskala razvedrila v knjigah. Čitala je Plutarha, Platona in francoske enciklopediste, kar jo je vzpodbujalo, da je raz-mišljevala o različnih problemih ter začela svoje misli zapisovati.
Razmerje med njo in med njenim- možem je bilo od dne do dno slabše. Ko j pri prvem obedu pri carici Elizabeti se je Peter v družbi z maršalom Buturlinom tako strahovito opijanil, da je začel divjati in je vse razbil, kar mu je prišlo pod roke.
Katarini se je to studilo. Sim patij ni imela prav nobenih za svojega moža, a sedaj ji je postal zopern in to vse bolj in bolj, cim bolj ga je spoznavala. Bil j'e ves izmozgan in izpit vzlie svoji mla dosti in sovražil je ves svet. Čez dan se je najraje igral s eesenimi -punčikajii in svinčenimi vojaki. Teb je imel celo armado in tudi •male topove. To svinčeflo armado jc razpostavljal po mizah in jo s smešno vnemo “vodil v boj” streljajoč iz topov. Pri tem igra n ju se je Peter vedno oblekel v svojo generalsko galauniformo in razobesil na nji vse svoje redove.
Z ravno tako vnemo se je bavil z dreširanj-em psov. Napravil jim je pač iz hudobije, v alkovnn svoje žene hlev, ki je bil seveda vedno nesnažen in pretepal te pse z največjim veseljem. Zabavalo ga je tudi uničevanje miši in podgan, katerih je bilo v carskih graščinah polno. Nekega dne ga je zalotila Katarina, ko je neko ujeto podgano “po vojnem pravu obsodil na smrt” in jo hotel lastnoročno obesiti nad svojo posteljo, kjer naj bi bila visela tri dni v svarilo drugim -podganam.
Za svojo ženo se ni nič brigal. Odkrito ji je rekel: “Na tebi mi ugaja edino to, da si moja sestrična, da ti lahko povem kar hočem”. In ne sluteč, kako mora to boleti njegovo ženo, ji je z nesramno odkritosrčnostjo pripovedoval o svojih metresah in popisoval njih telesne skrivnosti in svoje ljubezensko početje ž njimi.
Neko noč je prišel pijan domov. Bil je tako pijan, da je komaj govoril, a vzlie temu je svoji ženi začel pripovedovati, kako in na. kateri način se je tisti večer zabaval z neko svojo metreso. Katarina ga ni -marala poslušati in se je, ker je bila že v postelji, delala kakor da spi. Peter jo je zbudil s takim udarcem s pestjo, da je bila Katarina vsa krvava.
S to epizodo se je začela ona carska zakonska drama, ki se je končala s krvjo.
Carica Elizabeta je bila zaljubljena v razu-pite navade, ki so vladale na francoskem kraljevskem dvoru. Vse je urejevala po tem vzgledu. Naposled je ustanovila celo dosto j anstvo ‘ ‘ ofici j elnega favorita”. Kdor je opravljal to “službo”, je imel svoje sob-e poleg caričinih sob, je imel posebno častno uniformo, je imel dolžnost in odlikovanje, da je obedoval pri isti mizi kako carica in je veljal za prvega državnega dostojan stvenika. Seveda je bila ta znamenita “služba” silno negotova kajti če se ga je carica naveličala, ali če je bila slabe volje ali če ji ta oficijelni priležnik ni več zadostoval, ga je carica kratkomalo spodTa.
V Petergofu je še danes videti boudoir carice Elizabete. Krasna soba je to, uprav čudovito krasna, sredi te sobe stoji z modro svi. ’o prevlečena zofa, a to po prostornosti ni navadna zofa, nego že nekako vežbališče.
Konec prihodnjič.
Feelinû Better Already *' 1 "iTliank«YouT
Srečen sem, ker sem poslušal vaš svet in se zdravil z
Dr.RichterjevIm
Fi-Emui
Ozdravel me je bolečin v
in križu, da se počutim sedaj čisto zdravega. Vsaka družina bi ga morala imeti. Čuvajte se .ponaredb. 25 in 50c. steklenice.
F. AD. RICHTER 6 CO.. 215 Pearl Street. New York. N.Y.
Dr. Richterjeve Congo Pilule olajšajo. (25c. all 50c.)	A

11.
?
DOM, ZDRAVJE IN VESELJE.” /
l l
“Ti si lahko zagotoviš zgornje, če založiš vsak mesec v dobro stvar nekaj denarja. Ta oglas naj doseže tiste, moške ali ženske, ki znajo sami misliti. Mi smo zaposleni ljudje ampak vedno pripravljeni govoriti z ljudmi, ki mislijo kšeft in da jim pokažemo dobrote in zaslužek od naše Palm Beach Country Lands, v Florida.
V prašaj ali piši na naslov:
BRYANT & GREENWOOD
1406—10 Republic Bldg., Chicago, Dl.
Govorimo slovensko.”
Desk A

r.
Kašparjeva Državna Banka,
----vogal Blue Island Ave. & 19 ni.-
Imovina 4,5oo,000,00
Poseben oddelek za Slovence. Pošilja denarje v staro domovino. Prodaja parobrodne listke. Prejema denar na ulo-ge. Izdeluje polnomočna kupna in pogodbena pisma in vojaške prošnje. — Pridite ali pišite.
L..
Kaspar State Bank
J
remu pustiš od nevednih zobo-Jzdravnikov izdirati svoje, mogoče še popolnoma zdrave zobe? Pusti si jih zaliti s zlatom ali srebrom, kar ti za vselej dobro in po naj nižji ceni napravi
Dr. B. K. Šimonek
Zobozdravnik.
644 BLUE ISLAND AYE. CHICAGO, ILL. Telefon Morgan 498,


S Pijte najboljše pivo s
Sá
^ Peter Schoenhofen Brewing Go.
PHONE: CANAL 9
CHICAGO, ILL.

«

RESNICA.
Če bi začel hraniti pet let nazai po 50c na dan, imel bi danes $1.000.
Prični z današnjem dnem in imej danes pet let toliko.
INDUSTRIALSAVINGS BANK
2007 BLUE ISLAND AVENUE.
Odprto v soboto zvečer od 6 do 8.
Kapitala čez pol milijona dolarjev.
PART TWO
PART TWO
Slavnostna
priloga.
Štev. 43.
GL,AS SVOBODE
GLASILO SVOHOT>OMISELJVIH SLOVENCEV V AMETilKI
Chicago, 111., 27. oktobra 1911.
Tenth anniversary edition.
Leto X.
NÆ'P'REJ K_ SVO'BO'DI!
PESEM SLOVENSKIH DELAVCEV V AMERIKI.
II
tj
Črez m<qrje sinje in širatao, črez morje burno in globoko prinesel brod nas nekega je dne; nia breg nas vrgel v svet je novi, kjer tuji sučejo rodovi pri delu težkem žuljave rokč.
y
Za nami stara domovina, pred nami čudesina tujina, Amerika ležiš proslavljena! Poslej tl bodi nam očina in nova mati domovina! Amerika, stokrat pozdravljena!
7
Imamo mlade bistre glave, ivike imamo močne, zdrave, železno voljo nosi vsiaik s seboj; sreč pošteno v pršili bije nam in pogum v očeh nam sije, vsak izmed nas bo nov soborec tvoj!
Pa nas usoda je nemila na vse vetrove razpršila, za bratom šel črez hrib in plan je brat;
na lov za ¡svojo šel je srečo mamečo nas Im mais vabečo, poln nadeji vsak je hitel ^ iskat
IL&
In koder se Atlantik peni,
.ob breg zaganja se peščeni,
' . do oceana Tihega val6v/| . po vseh straneh amerikamsfcih do vročih krajev mehikanskih za 'srečo bodi naš rojak na lov!
6
/
Kjer pod zemljo globoko skriti, zakladi spij*!?' čudoviti,
•kjer dimniki ‘kadijo se v ¡nebo; kjer stroji plešejo, hrumijo, bo v peklu črnem se vrtijo ustvarjajoč tovarnarjem blago:
Slovenec trudi in poti se,
•da sam pošteno prežrvii se,
. ¡jrehrami ženio, deco si doma;
rad 'delavec ima rodbino,
/ ki ž njim vred 'prišla je v tujino iz starega ubogega sveta ...
ti
Ves teden dela im se peha,
pa ob nedeljah trud premčha,
utihne divja tekma za dolar.
Slovenski delavec počiva,
med svojci praznike uživa.
prost je, sam svoj je danes gospodar!
Sam državljan med državljana!
Saj prapor zvezdnati vse brani, svobode zlate prapor, naš ponos! Slovenec vsak vesel nanj gleda, Amerikanca se zaveda pa poje® yemkee(ji:	“Kdonam jeikos?”
Amerika! Imamo v čisla te, vendar skrivne naše misli uhajajo črez morje v stari svet... f Črez morje sinje im široko, črez morje burno in globoko uhaja Cesto rosen nam pogled...
A. AŠKERC.
ŠKOF PROTI ŽUPNIKU.
(Nadaljevanje z 8. strani.)
danskega poslopja in Bercetu se je po trudapolnem prizadevanja) posrečilo, da jih je pridobil, da.se jfc sezidalo to poslopje praktično in moderno. Vinogradi so bili uničeni popolnoma, Berce je nasadil o-kolu 9000 novih amerikanskih trt. Napravil je nove sadne vrte, lep kuhinjski vrt, prepotrebni vodnjak, na mestih, kjer je bilo preje grmovje im kamenje, nastale so senožeti. Vse to delo je bilo velikansko, zato so pa tudi zapriseženi cenilci cenili u-1 speh nad 10.000 K. Dolga se je napravilo samo 5400 K. Ko je Berce spravil župno nadarbino z velikimi žrtvami v najlepši red, zahrepenel je po svoji rodni Gorenjski. Tej želji njegovi naj bi se bilo ustreglo v nekako poplačilo, da je dajal svojemu kapelami za letnih 86 goldinarjev 72 krajcarjev hrano z vinom po naročilu skofijstva (kar je bilo docela v nasprotju s kongruvo!), da je uzorno uredil gospodarstvo in da je r popolno zadovoljnost vseh treh dekanov o-skrbova.1 dušno pastirstvo. Ker je bilo Bercetu dolenjsko podnebje premehko, izražal je škofu tembolj opravičeno svojo željo, da postane župnik na Gorenjskem. Škof mu je najpreje obljubil župnijo Ljubno, potem mu je ponudil upraviteljstvo Lipoglava. Ko pa je medtem sorski župnik Hiersche želel priti radi raznih homatij s Sore proč, doseglo se je v novembru 1903, da sta Berce in Hiersche zamenjala župniji. V tu je privolil škof, vlada ter sorski in boštanjski pa-tron. Sorski patron je bil škof, boštanjski pa dr. Šušteršič kot tedanji lastnik boštanjske graščine.
Predno je Berce zapustil Boštanji, je bilo treba urediti ondotne denarne razmere. Župnik se je s škofom dogovoril sledeče: Naslednik prevzame 2400 K na župnišče vknjiženega dolga, 3000 K pa plača škof. Da je škof res prevzel teh 3000 K v svojo plačilno obljubo, sledi iz njegovih pisem Bercetu z dne 3. nov. 1903, 16. jan. 1904 in 4. apr. 1904, glavnico je tudi plačal, ker jo je moral, v obrokih v sedmih letih, obresti pa trpel Berce. To konstatiramo posebno radi tega, ker sta škof in “Slovenec” pozneje o-eitala Bercetu, kake dobrote mu je delil škof z omenjenimi plačili.
Da dobi Ehrce župnijo Soro, stavil mu je škof Jeglič v pismu z dne 3. novembra 1903 sledeče pogoje: 1. da ne bo delal zoper katoliško delavsko društvo, ki je za okolico ustanovljeno v Preski, 2. da ne bo nikoli občeval z g. Framom Jarcem in z liberalnim preškim učiteljem in 3., da bo vzdrževal Marijine družbe in, ako ne bo sam mogel spovedati vseh, da bo povabil v pomoč sosede ali o. o. kapucine. Na to pismo je odgovoril Berce, da se pokori njegovim ukazom, glede točke 2. pa da se bo gibal v mejah dostojnosti. Škof je na to izjavil po instalaciji, naj z Jarcem ne občuje preveč familijarno.
Nas med temi pogoji zanima točka druga, predvsem jasna glede Frana Jarca. Kdo pa je ta mož, s katerim se je prepovedalo župniku Bercetu občevati, če ne, ne dobi sorske župnije? Ta Fran Jarc, veleposestnik v Medvodah, je dal za škofove zavode toliko svoto, da se je škof čutil prisiljenega, da mu Je izrekel pismeno zahvalo, svojto škofovsko in knežjo zahvalo, čemur primeren je moral biti tudi dar. Fran Jarc je mož, ki je podpiral sorsko cerkev in skrbel za službo božjo. Jarčeva rodbina je v obče spoštovana in čislana, kar je preški župnik in knezoškofijski svetnik, škofov zaupnik Janez Brence koncem avgusta 1903 priznal v šestih časopisih! In vendar je škof Bercetu prepovedal občevati z njim! Ali je to v duhu Kristovem ? — Berce res ni nikdar prestopil praga Jarčeve hiše do katastrofe.
MIR PRED VIHARJEM.
bi-t-
Ima:'
30. novembra 1903 je bil Berce od škofa kanonično instaliran za župnika sorskega. Škofijska pisarna je sprejela takso za dekret imenovanja in zopet takso za instalacijski dekret. Berce se je smatral od vsakogar za pravega sorskega, zakonito ime novanega in umeščenega, kajti proti njegovemu imenovanju in umešeeuju se ni od nobene strani pojavil kak ugovor, kakor tudi ne proti umestitvi njegovega prednika Hierscheja, ki je bil leta 1897 imenovan za sorskega župnika in s katerim je, kakor vže omenjeno, menjal Berce z dovoljenjem škofa, vlade in patrona za župnijo boštanjsko.
Drugi dan 1. decembra so Berceta na Sori slovesno sprejeli. On se je sicer branil takega vsprejema, ker mu je bilo znano, da tisti, ki župniku prirejajo posebno goreče vsprejeme so cesto njegovi prvi nasprotniki. Vendar, ker mu je župan na 'S vet ju Fran Svoljšak p. d. Smoleč, katerega Berce takrat še ni poznal, pisal, da bi bili župljani užaljeni, če bi ne bilo slovesnega vsprejema, se je udal. Z Bercetom je prišel na Soro trnovski župnik Ivan Vrhovnik, ki je bil svoj čas ondi kapelan. Vsprejem je bil vkljub slabemu vremenu lep. Ljudstvo je prijazno pozdravljalo novega dušnega pastirja, zvonovi so zvonTTi, topiči pokali. Postavljen je bil slavolok. Berceta je-pozdravil župan Svoljšak v imenu občine, v imenu navzoče Marijine družbe Marica Luštrek—Starmanova, v imenu šolskih učencev in učenk učenka Ana Vrtačnikova. V župnišču- se mu- je poklonil občinski . odbor; župdjanom je Vrhovnik čestital, da dobe takega župnika, ki je bil v Šoštanju glavna opora in pomoč revežem. Navedel je tudi dokaz, kako so ti reveži ljubili svojega dobrotnika. Ko je neka 70. letna ženica, Neža Felicijan, po imenu, izvedela, da gre njem dobri župnik Berce iz Boštanja proč, začela je jokati in toliko časa je jokala, dokler je- ni zadela kap. Zadnjo dobroto ji je storil Berce, da jo je brezplačno pokopal par dni pred svojim odhodom.
Berce je bil ob prihodu na Soro zelo bolehen. Nastaniti pa se je moral v župnišču, ki je bilo tako razdejano, da ni bilo v njem niti enega prostora, kjer bi se mogel človek v hudi zimi pogreti. Zato je takoj mislil na popravilo in želel popraviti vsaj eno soho. Ker je bilo pa podstrešje uničeno, se je moralo reno.virati vse poslopje. V ta namen je povabil kmalu po svojem prihodu župljane na posvetovanje. Vsi so bili zato, da se popravi župnišče in tudi ka-pelanija. Pri prvem bi se naj podrli vsi notranji zidovi, ostali naj bi le zunanji, prizidala naj bi se ka-
pelanija, a stara kapclanija na j bi bila za Cerkvenika in organista. Načrt, ki ga je za prezidavo napravil arhitekt, je bil istotako odobren od vseh župljanov, tudi od župana Svoljš-aka in Ivana Stareta—Zajca s Spodnje Senice. Ker so bili- vsi ljudje tako zadovoljni -s postopanjem župnikovim, se je zdelo temu neumevn-o, da mu je mogel župan Svoljšak -kmalu po njegovem prihodu pripovedovati, kako so na Sori ljudje “žlaht” in da je le “škoda Berceta in vsakega duhovnika, da pride na Soro”.
Smoleč, župan Svoljšak, je pogosto prihajal k župniku Bercetu na čašo vina. Sprva je napravil nanj dober vtis, čim-delj pa sta občevala med seboj, tembolj je spoznaval Berce, da ima pTed seboj vsestransko sovražnega človeka. Skoro noben župljan mu ni bil všeč. Zabavljal je čez bivšega smledniške-ga kape-lana Hybaseka in pravil, kako se je bal, da bi ta ne prišel na Soro za župnika. Kadar je pa govoril o župljanih, je vedno ponavljal: “Bodete uže videli!” Posebno sovražnega se je ko j spočetka kazal -proti Franu Šušteršiču p. d. Zlatetu na Svetju. Tega naj Berce ne pogleda, ker je tako strašno hudoben !
Tudi sosednji preški župnik, Janez Brenee, je prihajal cesto na Soro k [Bercetu. Skoro vsak teden je bil -pri njem, dasi mu Berce vsled premnogega dela s šolo, bolniki itd. ni mogel vračati posetov. čudno se je pa zdelo Bercetu, zakaj pošilja Brence vsako soboto opoldne k njemu neko deklico s pismom, ki ni ime-lo nikdar nikakega pomena.
Pri vsem tem je nastopil Berce v svoji župniji kot oznanjevalec vere ljubezni, občeval je z vsemi župljani enako, vsem. rad ustregel, kjerkoli je mogel. Le učiteljici Bizjakovi ni nič kaj rad spolnil želje, da bi jej dajal hrano, katere na Sori ni mogla nikjer dobiti. Končno se je pa le vdal in jej storil uslugo, uvažujoč krajevne razmere. Y politiko se Berce ni vtikal, tega ni smatral za dolžnost in potrebo katoliškega duhovnika, akoravno je bilo politično delovanje duhovnikov škofu Jegliču tako pri srcu.
Pismo škofovo z dne 16. januvarja 1904 izraža hvalo Bogu, da j-e Berce napravil v župniji mir in slogo in da se mu je posrečilo pridobiti župljane za popravo župnišča; vendar uže cika na to naj bi nastopal politično agitatorično.
ZAČETEK GONJE.
Januvarja 1904 je zbolela mati posestnika Frana Šušteršiča—Zlateta na Svetju. Berce jo je šel obhajat, nato pa stopil na Zlatetovo povabilo v rodno njegovo hišo za par trenotkov. To je izvedel župan Svoljšak in -od takrat ni imel za Berceta nič več prijaznega očesa. Stopil je v hišo k človeku, ki ga je on sovražil iz dna srca in, ki bi ga bil utopil v žlici vode, če bi ga bil mogel! Kakor je sovražil Smoleč Zlateta, tako je začel tudi Berceta. Uprav divja sovražnost Smolčeva do Zlateta se spozna zlasti iz tega, da je ponujal Zlate Beroetu 400 K v kakršenkoli dober namen, ako napravi med njim in Smoleem pre* mirje, ki bo trajalo vsaj pet let; Zlate se je zavezal, da ne bo nikdar razžalil Smolea, da mu ne bo dal nobenega povoda, da bi se kalilo premirje, vendar Smole-c premirja ni maral! —
Kakor strela z jasnega neba, tako je udarilo pismo škofovo z dne 5. februarja 1904 župnika Berceta. Škof našteva tui v strogem tonu Bercetove grehe, ki so: obiskuje krčme in sicer celo jako liberalne, ima učiteljico na hrani in pri mizi ter se je celo enkrat z njo peljal na pošto. Pismo končuje: “Veudar se bojte Boga! Bodi pastir svoji cedi, ne pa grd pohuj-šljivee! Greha vendar ne boste delali, v grehu vendar ne boste živeli in morda celo maševali.”
Da je to pismo bilo posledica dcnuncijacije ki o-brekovanja, ki ga je izvršila pri škofu sorska in pre-šfca Bercetu nasprotna stranka, je jasno in gotovo, saj škof sam to pripoznava av svojem pisrm\ govoreč o zanesljivih osebah, ki so mu prišle ovajat velikega “ grešnika ” Berceta 1
Bercetov odgovor škofu je bil, da se docela pokori njegovi volji, da ne pojde v nobeno gostilno v domači župniji več, da je odpovedal učiteljici hrano in da se ne bo več peljal z njo. Po tem svojem zatrdilu se je tudi točno ravnal.*)
Berce je o vsebini škofovega pisma pisal Bren-cetu in ga vprašal, čemu ti napadi nanj. Ta mu je med drugim odgovoril sledeče značilnosti: “Enkrat sva midva s Presvetlim govorila o tem (da ima Berce učiteljico na hrani), Presvetli pa je rekel, naj te jaz opomnim, da učiteljice nikar na hrani ne imej. Saj sem ti pravil, da ljudje niso tako dobri, kakor si ti rekel. Saj so tvojima gospodoma prednikoma dosti krivice delali. Kakor sem nekaj slišal, so nameravali iti ljudje k škofu; ali so šli, ali ne, tega ne vem. Ce je kako pismo šl-o od faranov, je bilo gotovo anonimno. Gotovo pa je kako anonimno pismo šlo do škofa! To znajo pa .Sorčani. Še enkrat rečem, da je šlo n-ajibrže kako anonimno pismo na škofa. Drugi teden grem k škofu in tam bom izvedel, kako je s stvarjo.”
Da to pismo razumemo prav, je treba vedeti, da je bil Brence škofov zaupnik, ter da je bil zaradi obrekljivosti prisiljen dati nad vse ponižno izjavo v ča' sopisih o ljudeh, ki jih je obrekoval, in da je bila tista žalitev tako huda, da je Brence dotično izjavo moral vsled poravnave prebrati na prižnici. Dotič-na izjava v “Slovencu” z dne 28. .avgusta 1903 št. 198. se glasi: “Izjava. Jaz podpisani Janez Brence, župnik v Preski, izjavljam, da nisem prav v nikaki zvezi z dotičnimi ljudmi, ki so v zadnjem času o spoštovani rodbini g. Franca Jarca raznesli po Medvodah, po Preski in okolici neke skrajno žaljive govorice in nečuvene izmišljotine. Obžalujem, da se je o tej obče spoštovani rodbini sploh moglo govoriti kaj tako grdo obrekujočega, obžalujem pa tudi, da se je moja oseba imenovala za raznašalca teh grdih obrekovanj, katerim manjka vsaka podlaga in katera so si izmisl’Ti in raznesli neki hudobni jeziki. Iz vsega srca obžalujem in prosim tako g. Marijo Jarc, kakor gdčno. Josipino Jamnik in gosp. Franceta Jare za milostno odpuščanje če sem mogoče vendar-le tudi jaz kedaj govoril o njih omenjeno obrekovanje.
Dal m prihodnjič.
*) Župnik P. v B. je imel v župnišču učHeljico na stanovanju in hrani, tudi se je z njo sprehajal, to je trpelo več let, nad tem se škof ni spodtikal.
V SMRT ZA
Ta slika predstavlja “ostanke
ameriških vojakov na Kubi” in nam jasno kaže, kako se “časti” kosti padlih “za domovino”. Sedaj, ko je vojna z Španijo že pozabljena, je prišlo “pravim ameriškim patrijotom” na misel, da bi vse kosti padlih nesrečnežev spra-
ZAČETEK NAŠE LITERATURE, NJE OBSTOJ IN RAPIDNI NAPREDEK.
K desetletnici “Glas Svobode”.
Ako sreča Tvoja hode kdaj taka,
Kot je naročnik Tvoj želi,
Izvestno ni ji bila še jed-naika,
Kar celi svet stoji!
Šola je za otroke, a knjige in časniki so pravi učitelji za od-rast-1-e ljudi. Da smo pa vse to pogrešali že odnekdaj . nam potrjuje zgodovina od prvega naseljevanja naše nove domovine, kajti v ee-lej koloniji se ni našlo druge knjige, kakor “sv.” pismo in mašne knjige. Knjige pa niso bile taJkrat v pomanjkanju samo v A-meriki pač na celem svetu. Dandanašnje j-e pa to vse drugaei. Na stotine “trgov”, mest in šol imajo svoje knjigarne, kar jih je bilo v- kolonijalnem življenju samo par vi to v večjih mestih. Charleston je bil edino pomembni “trg”, ki je imel knjigarno v južnem okrožju. Večinoma ostale knjigarne so pa spadale privatnemu osobju ali takozvanim kolegijem. Tako vidimo, da je imel neki bogataš v Virginiji knjigarno, \ kateri se je nahajalo preko tri tisoč knjig; poleg te se je nahajalo še par drugih s dve do tri sto knjigami.
V letu 1639 se je pa že pričelo tiskarstvo in to v Cambridge, Massachusetts. Pamfleti in alme-niki so izšli prej nego (kaka .knjiga, poleg katerih so se nahajali “psalmi”.
Prvi ameriški časnik po imenu “The Boston News Letter” je izšel v letu 1704. Le-ta je .vzbudil svoje sobrate, da so skočili na noge v New Yorku, Philadelphiji, Baltimori in v Charlestons Kmalu za tem se je pa že ponašala vsaka kolonija s svojo tiskamo, ravno preji ko se je vojna pričela z Anglijo, kar jim je bilo velikega pomena. Lahko si pač mislimo, kako počasi je vse to šlo ! Ni bilo brzojavov, ne telefonov in ne eas-niških poročevalcev za novice. Izi datelji listov so sami nabirali novice, zloževali ali stavili črke in zo.pet sami vezali v forme ter vkl-adali v tiskalni stroj, s katerem je bilo mogoče samo na jedno stran h krati tiskati. Ko je bilo to trudapolno delo dokončano in časnik natisnjen, ni bilo časniških raznoševalcev (newsboys) ali br--zovlakov, kateri bi pospešili hitrost listom priti v roke naročnikov. Kako stare so morale -biti te noviee! Ko je pa prvi dnevnik izšel. “The Pennsylvania Pocket”v Philadelphiji, so pač “kolonisti” med sebojno občutili velik in ra-pidni napredek. '
Zanimivo se mi še zdi, da omenim in podam par vrstic čitate-Ijem “Glas Svobode” kako je newyorski časnikar .pridobil prosti govor (free speech). Bližajočim in nagibajočim se koncu ko-lonijalnega življenja in njega obstanka, so se časnikarji oprijeli diskuzije o politiki ter gnjilobi, ktera je ta čas -absolutno vladala pod vodstvom in kroviteljstvom angleškega kralja, kakor navadno to store dandanašnje po večini vsi žurnalisti. In eden takšnih je bil tudi Peter Zenger, urednik ne-
TRUSTE!
vili v veliko jamo in se je v resnici pokazalo, kako ceni kapitalistična sodrga kosti proletarcev, padlih v vojni z Španijo za interese sladkornega ameriškega tru-sta!
Lepa slika “prosvitljene” dobe!
kega n-ewyorskega časnika, ki je skušal iznajti slabosti in pogreške tedanjega governerja Oosby-a, bil je takoj v ječo vržen. Krivica -kte-ro so storili vladni krogi nad Zengerjem je vzbudila med prebivalci v celi koloniji veliko zanimanje. Da bi pa bila za Zenger-ja .obsodba bolj zasigurana in da bi gotovo prišel na vešala, je Cosby ne samo odpodil proč vse odvetnike od Zengerja temveč je tudi prepovedal vsem ostalim -zagovornikom celega New Yorika, da niti ne -smejo o stvari misliti še manje je pa raziskovati. Vsi so že videli Zengerja zgubljenega.
In kako razočaranje, ko je sodnik pričel na določeni dan svoje umazano delo, in kako iznenade-nje, ko so videli vstopiti v sodnij-sko sobo izučenega, izkušenega quarker-ja ‘zagovornika Zengerje-v-e-ga — Andreja Hamilton, k-teri je skrajno zadnji čas prišel iz Philadelphie. Svojemu govoru- je še dostavil: “Ta stvar in cela obsodba se ne gre samo za revnega tiskarja ampak se tiče New Yor-ka samega. Gre se za prostost”!
Pri tej priči si governor ni mogel nič pomagati in moral je izpustiti Zengerja. V natlačeno polni sodnijski sobi s-o se oddale o-stre resoluelie na prana vladnim krogom in odobril se je poraz sodnika, porotnikov in governerja samega, -a ko je predsednik sodišča ljudstvo hotel pomiriti mn je odgovorilo -nazaj s glasnim — “tiho”. Hamilton je bil vladar in zmagovitelj za tisto uro. Dal nm je “banquet” in streljalo se je v počastje, ko je prišel “angel” rešitve, miru in prostosti med ljudi na deželi in v mestih. Nikdar od tistega časa pa do danes “ni bil” prosti govor v toliki nevarnosti kakor takrat v Ameriki.
Tu je torej majhna priprosta slika iz prejšnih dob časnikarstva in če isto primerjamo k današnji ali obratno, pa ne najdemo nika-ke razlike.
Veseli me da zamorem k desetletnici “Glasu Svobode” podati gorenjo sliko spominjajoč se ma trdnjevo pot, po kateri je moral hoditi, ki je pa vendar srečno skozi prišel, kakor nekdanji Zenger pred veeimi leti. V duhu Te gledam kot majhno dete, ki si se na-rodilo tam daleč v koloradskih gorah a v resnici pa pozdravljam kot velikana! In kdo bi ne verjel, da ni “Glas Svobode” velikan (?) če preiskujemo zasledovanje “Herodov”, ki so nosili v svojih srcih svetopisemski izraz:	“Pastirja
bom udaril in ovce se bodo razkropile”. Toda premagal si jih!
Pozdravljen pa bodi tudi izdajatelj in založnik Gl. Sv., ki Te je pripeljal nagon do pota ljubezni, za blagor človeštva. Naj pa tudi vam uredniki “Glasa Svobode” od prvega pa do zadnjega doni naš pozdrav ! Vem da je bila težavna Vaša pot v preteklih deset-letih in da ni bilo mogoče vse-m objednem ustreči ali vendar niste zgrešili one poti, ktero vam je je začrtal prvi urednik, ki j'e bil spreten, bojevit, svoboden, neutrudljiv, neupogljiv, poln značaja in zaupanja. Torej živel nam Glas Svobode, takšen kot je, še več desetletij !!
Slovenski farmer.
KAREL HAVLÍÓEK B0-ROVSKÍ.
Nic jim nedavejte, nic jim neverte!
Letos so obhajali Čehi v Chicago veliko Karl Havličkovo slavnost z odkritjem krasnega spomenika v Douglas parku, v Ohicagi.
Bilo je 30. julija t. 1., ko je celo slovansko Chicago budila na-pret i« žeška slavnost. Vse ulice v včeški koloniji so bile okrašene z venci in zastavami, in tudi drugi Slovani, kakor napredni Slovenci, smo razobesili slovenska trobojnice. Po eestah so pa bili postavljeni slavoloki in na njih so se blesteli napisi kot:
In:
‘‘‘¡Nič jim ne dajte, niš jim ne verjemite!”
‘Mojo vbarva červena a bila,
dedietvi me poctivost a sila.”
Mi Slovenci smo prešli to slavje molče, dasi bi ravno nam bilo zelo potrebno poznati življenje, stremljenje in delovanje moža, ki je bil tako velikega pomena za novi kulturni razvoj češkega in vsega slovanskega naroda sploh. On je prvi po dobi prerojenja dvignil s smelo, odločno roko zastavo neomejene svobode v boju proti pritisku, in reakciji in je s tem postal glasnik vseh zatiranih in u-sužnjenih. V tem je splošni kulturni pomen Havličkov. Nemogoče je trn na kratko očrtati vse njegove velike težnje in cilje, mislimo pa, da zadostuje vsak komentar kdor ve, v kakšnem znamenju se je bojeval in zmagoval. Vse moči proti tiraniji in cerkveni inkviziciji je posvetil Havliček v svojih delih, ki j‘h je na slovenski jezik izdala Svobodna Misel v Pragi, Vinohradi Češko.
Karel Havliček se je rodil v Borovi pri Pribislavi leta 1821. kot sin kupca. Na raznih šolah v Iglavi, v Nem. Brodu in v Pragi je dobro spoznal ponemčujoči sistem avstrijskega šolstva. Hotel je delati za narod' in po dokončanem1 gimnazija je vstopil leta 1840. v praški lemenat. Ravno tu je imel Havliček priliko videti vso izprijenost hierarhije in nič-vrednosl katolicizma: prej še pobožni Havliček je spoznal, d!a se ne strinja z njegovim značajem ostati v stanu, ki prav tako pritiska na narod, £akor razne vlade. Zato je leta 1841. izstopil.
Havliček: je bil — kot večina slavnih mož one dobe — Slovan. Vleklo ga je torej v Rusijo, v slovansko državo. Toda tn ga je čakala nova prevara, Spoznal je vso gnilost ruskega absolutizma in o-pisal je te razmere v spisu: “O-brazy z Rus”. Svobodomiselni duh Havliekov ni mogel trpeti prikritosti, zato je zavrgel, kar ni bilo dobrega, in naji je to tudi bilo katoliško in slovansko. Zato je šel na boj proti grabljivemu katolicizmu, proti napačnemu slovanstvu, pa tudi proti frazarskemu domoljubju. V njem je vstal čeh, silen kot lev, z jasnim nazorom o pravici in resnici, z odkritim bojem proti hinavstvu, klečeplazivu ter proti zatiranju in poneumne-vanju naroda.
Po povratku iz Rusije je postal Havliček urednik lista “Pražskč Noviny” in češke “čebelice” (češka Weela). Takoj se je začutil Havliekov duh: boj proti absolutizmu in birokratizmu. Bližalo se je 1. 1848. in Havliček ga je dobro čutil in je hotel Čehe pripraviti na veliki trenutek. Win-dischgratz in grof Thun pa sta začela gospodariti na Češkem brezobzirno. Ker so bile “Pražske No-viny” od' vlade odvisne, je začel Havliček izdajati svoj list “Narodni Noviny” (5. aprila 1848).
Prišla je doba “Bachovih hu-zarjev”. Havliček je pisal satire in epigrame, ki pa so krožili le v prepisih, kajti zaradi neprestanih groženj 14. avgusta 1851. 1. sam ustavil “Slovana”.
Ko je bil v Kutni gori oproščen, radi svojih člankov, odtegnil se je javnemu življenju vsaj na videz, kajti vsak boj je bil zaman. A vlada je vedela, da je Havliček eden najnevarnejših nasprotnikov in da ni varno, dokler bo on na Češkem1. V noči 16. decembra 1851
1.	so ga iztrgali nenadoma iz nje govega mirnega rodbinskega za tišja in ga odpeljali v izgnanstvo v Briksen. Svojo ločitev z ženo m hčerko in svojo pot v Briksen popisuje v svojih “Tirolskih elegijah”. Zrak v podnožju tirolskih gor pa je uničil Havličku življe nje. Smela je sicer priti za njim
njegova žena s hčerjo, a vrnila se je 1. 1854. bolna nazaj na Češko. Po dolgih prošnjah se je smel Havliček vrniti šele 1. 1856., kjer je v Pragi 29. julija istega leta u-mrl.
Naj še opomnimo, da se je odkritja spomenika udeležilo čez 30,-000 ameriških Čehov in več sto gostov iz stare domovine. Slavnost je uspela nad vse pričakovano. Posebno je čestitelje Havlička razveselilo, ko je vstal govemer države Illinois, Deneen, in govoril navdušen govor v slavo Havlička kot oznanjevatelja nove svobode, in zraven tudi na koncu govora dodal, da je Amerika ponosna, da ima v toliki meri češke koloniste, ki so dobri in varčni in marljivi gospodarji in izvrstni farmerji. Rekel je tudi, da so Čehi za Angleži .prvi naseljenci v A-meriki! Pač velike besede in v slavo ameriškim Čehom.
Tudi mi ameriški Slovenci se veselimo z brati Čehi njihovega napredka!
NAŠE GOSPODARSKO UPRAŠANJE.
Piše Viljem Brunschmid,*) starejši.
Nekaj let sem zapušča Slovence polagoma ista sramotna ozkosrčnost, ki sili naseljenca čez ocean nazaj na borno grudo, katero nazi-vamo “stari kraj.” Hrepenenje živeti tam kjer nam je zibelj tekla je jako pogibeljna rakrana mnogih rojakov, da ne dosežejo lastne domačije.
Akoravno v pojemanju, vendar si povprečni Slovenec še vedno sli-, ka življenje v stari domovini v presvitlih barvah. Ko prihrani ob potnih sragah par sto dolarjev, mu že žilea ne da miru. Kuje načrte in zida gradove v zraku, dokler ne .piše vabljivem agentu po “tiket” in hajd na pot čez morje v isto Avstrijo, koje slabe razmere so ga pred par leti prisilile prijeti za ¡potno palico in iti v bogatejši svet za večjim in boljšim kosom kruha.
Redek je slučaj, da najde potnik v starem kraju razmere kot si jih je predstavljal. Domotožje po Ameriki ga objame, in potna palica je zopet v rokah; zopet je na poti v deželo industrije in bogastva, žal, za istim kosom kruha, ki je delež kruhoborcu, dninarju.
Tako se zgubi, zapravi in zavozi par sto dolarjev. Vrže se takore-koč stran svote, ki bi zadoščale dobiti v posest kos zemljišča, ka tero bi nam dalo stalni posel in zaslužek, katero bi preživljalo nas in naše drage, katero bi bilo zace-
*) Večkrat smo bili prašani, ke-d'o je Viljem Brunscbmid. Poslal nam je na željo sledeče kratko izjavo:	“Kranjski rojak, zaveden
Slovenec, socijalisti, katdlik. Bivši občinski predstojnik, bivši ustanovitelj hranilnice in posojilnice, bivši blagajnik pozneje revizor konsumnega društva, bivši odbornik kmetijske podružnice.” Gospod Wm. Brunscbmid ima tudi velik vpogled in izobrazim o našem gospodarskem vprašanju, op. ured.
tek in podlaga naše neodvisnosti, svobode, sreče, in naš in naših dom.
Stvari v tem oziru se zadnja leta med nami izboljšujejo; želje se gojijo vedno pogosteje, da bi dosegli lastno premoženje. Tu in tam se zabliska kaka propagaoija za osvoboditev naših trpinov tem ali onom potom; toda, žal, to so in ostanejo naposled večinoma le vedno želje.
Drugi, nam sorodni narodi, Čehi, Poljaki, Slovaki, delujejo, izvršujejo ; mi gojimo pa le teorije — govorimo in pisarimo mnogo o politiki, o društvah, o cerkvah, o veselicah, tudi o kmetijstvu; ugi-bljemo kako bi se dalo izvesti to in ono; a rezultatov ni, ker smo fi-gamožje, in ker nam je lahko misijen-ost in večno vandranje krivo, da, ko se pošlatamo za žep, ostane nam le še povešen nos, v rokah pa prazen nič. Zatora.j ni nad, da bi bilo v bližnji bodočnosti kaj bolje ali drugače. Saj se še naši nekdaj najvnetejši mešetarji kujajo, in se žele otresti življenja med f armería
Cehi, Poljaki, Slovaki pridejo v Ameriko pod sličnim razmerami kot mi; a oni ne skačejo s kontinenta na kontinent, oni niso ca-gavci kot mi, oni vlečejo skup, oni skušajo doseči cilje za koje se mi le vnemamo; zato je med njimi primeroma več samostojnih gospodarjev, zatoraj vživajo oni v Arne-riki mnogo boljši vgled kot mi Slovenci, ki smo, ne le v jako zanemarjenih ekonomičnih razme rab, marveč tudi v jako slabi javni Inči.
Amerifcanska javnost nas ne prišteva stalnim naseljencem; ski-dala nas je pod besedo ‘Austrian’ v “dum.p”, kjer imajo prostor najmanj izobraženi, najinferijor-nejši, hlapčevski človeški rodi. To je sramotno dejstvo, kojega ne smemo hipokritično prikrivatii ampak mora na dan, da se skuša odpraviti, in, da ne bodo staro-krajske politične kapacitete mislile, da Slovenci v Ameriki sploh kakošno vlogo igramo.
Narodi, ki nimajo nikake finan-cijelne zaslombe in moči se ne mo rejo razvijati in ne pridejo v javnosti v poštev.
In tako se godi nam Slovencem v Ameriki, zato ker pošiljamo jako marljivo naše novce po »akofi ni'h bankirjih čez morje v podporo starokrajskim kapitalistom, mesto, da hi sami vstanovili lastni javni denarni zavod, ki naj bi bil opora in ponos v prvi vrsti slovenskem delavcu v Ameriki. To store narodi, ki so napredni in hočejc biti v veljavi v javnosti.
Ne bom vpošteval Nemcev, ki i majo ogromno moč v Ameriki. O zreti se je treba le na Norvežane in Dance, ki kot ljudstvo niso bog-ve kako mnogobrojneši kot mi Slo. venci, a norveške in danske javne denarne zavode najdemo skoro v vsakem večjem mestu Amerike med tem ko Slovenci nimamo niti jedne banke v celej Ameriki. Zato so pa Danci in Norvežani poznani v Ameriki kot narod, zato imajo vpliv in moč v javnosti, med tem ko je Slovenec skoro popolnoma nepoznan, in ima jako prozoren vpliv celo tam., kjer so naše naj-
večje naselbine, in tvorimo kako desetino prebivalsta.
Starokrajski bankirji vabijo premarljivo naše cente v njih denarne skrinje; a nikdo se ne spo-mne, da bi prišel med nas v Ameriko, da se pouči o bratskih razmerah na tujem, da si ogleda ameriške šole, ameriško 'kmetijstvo, gospodarstvo, industrijo, promet, ameriški živelj sploh, da se tako malo informira, kako se svet v A meriki vrti, in se na ta način skuša odpraviti slovenska zastarela konzervativnost in vera v luno žegnane veje in kosti, ki so velika krivda mrtvem, stanju našega gospodarstva. naše obrti, našega tr govstva.
Itak vem, da bo ta namig, glas vpijočega v puščavi, ker naša ta kozvana inteligenca v stari domo vini je “prestole”, da bi zapustila evropejske kavarne, in šla .med slovenske sužne v tuji svet, učiti se istega kar ne ve in ne zna niti teoretično, kajše v praksi.
Kmetijska družba kranjska je menda edini faktor, ki se briga za povzdigo gospodarstva med Slovenci v starem kraju. Zato naj bi ona poslala tn pa tam praktičnega ekonoma v ameriško šolo. da bi se tako raznesle »rele ameriške ideje o ekonomiji med slovenski rod ob Savi. Tako store drugi narodi; zakaj bi tudi mi ne.
Industrije pri nas itak ni, in tudi nikdar druge ne bo, kot če bi se kaj izcimilo iz kmetijskih surovin. Zakaj torej ne obrniti glavno pozornost v to smer, in skrbeti, da se kmetijstvo kolikor mogoče dvigne.
Stari kraj ima pred pragom trgi da ni treba boljšega. A oni v starem kraju tega ne vidijo; zato treba je iti v svet — v Nemčijo, v Francijo, v Anglijo v Združene dr< žave, kjer je industrija in ekonomija doma.
Našem kmetu se že daleč zdi, če pošilja mlekarske izdelke v Trst« V egiptovska mesta, Kajiro, A-leksandrija, in druga, se pa pošilja maslo iz Minnesote — to je po železnici čez polovico ameriškega kontinenta, potem čez cel Atlantik in čez celo dolžino Srednozemske-ga morja. Pa kmetu ni zamere; saj ne ve boljega. Naši inteligenci in našim bankirjem so pa podjetja kot mlekarne “pregemajn”. — Znan mi je slučaj, ko je mlekarna sir na njivo vozila, ker ga ni znala v denar spraviti naši gospodarski faktorji, pa tudi niso znali ali ne hoteli temu v okom priti.
Danci so obogateli v zadnjem polstoletju, vzlie, da so bili poprej vbogi kot crkvena miš. Njih rodoljubna inteligenca oživela j.e mlekarstvo med malim danskim ljudstvom, in poiskala je trg za iz, delke prek morja v Angliji.
Pri nas se pa le žveče politika; le tu pa tam prikaže se kak potovalni učitelj, kateri, četudi ima več ali manj teorije v glavi, je v praksi slabo podkovan, svetovne izskuštnje pa nima nič.
Če se že govori o gospodarstvu se prepogostokrat naglašajo vinogradi, četudi naši kraji, razun nekih izjem, niso ugodni za vinore-jo. Kislica pa, ki se pridela, je na. rodu več v pogubo kot v hasen< zato ker jesih ne gre v denar in
spiti se mora doma v slovenskih pokrajinah, in to nezmerno, da se vpijani, drugi narodi se ga ogibljejo.
V Indijo in na Kitajsko pošilja še sadje, posebno suhe češplje, iz Zjed. držav. Zakaj bi slovenski kmet ne nasadil nepripravnih vinogradov z sadnim drevjem, orga-nizoval sadjerejske zadruge, in zalagal ta trg, ki je več tisoč milj bližje, kot ameriškem farmerju.
In jednakih slučajev je več. — Treba je le iti v svet, in pomanj-kljaji, oziroma prilike se hitro o-pazijo.
A pomanjkljaji so tudi med nami, Slovenci v Ameriki. To opazujemo najbolj isti, ki ne živimo v slovenskih naselbinah, ampak bivamo med narodi, kateri so na« pustili daleko zadaj v vsakem oziru.
Nevpoštevajoč premoč Yankee-jev, imajo tudi Nemci, Francozi, Švedi, Čehi, in sploh vsi narodi, ki so gospodarsko razviti, svoje lastne denarne zavode.
ISlovenci smo pa med istimi, ki nimajo v tem oziru ničesar, zatoraj tudi ne štejemo nič; in, če nas naša zavednost in rodoljubnost ne prisili, da vstanovimo v bližnji bodočnosti svoj javni denarni .zavod, stali bomo čez sto let na isti tužni stopinji hlapčevstva in ne-vpliva in pogina kot smo danes.
Kot se vrti kolo okolo osi, tako se vrti ves razvoj vsacega naroda okoli finančnih central. To naj bi uvideli isti Slovenci, ki kaj razumejo in kaj igleštajo, če imajo le še iskrico ljubezni do svojih narodnih bratov.
Nemec je vedno, posebno pa v kritičnem momentu zaveden Nemec. Čast mu; Petičnost, višja služba, četudi pri drugej narodnosti, politično prepričanje, tn ne delajo mej. Soeij.alistični vodja Bebel še je v tem smisli dovolj jasno izrekel. Nemški jezik in razvoj nemštva je vsakemu Germanu daleko svetejši biser kot njegova religija, pa bodi si že luterska, katoliška, 'socijalistična, ali katerakoli druga. Kadar se gre »a nemško .stvar pozabi naj zagrizene jši nemški socijalist mednarodno pravico.
In tako je Šved, Francoz, čeh, in vsak, ki se zaveda in se smatra civiliziranim. Najolikanejši Šved govoril bo vedno s svojim narodi n im bratom, švedsko v Ameriki. In tako je med vsakim izobraženim narodom.
'Slovenci smo pa v tem oziru jako popustljivi — doma in tu v tujini —; in s tem priznavamo, da naš jezik ni jednakopraven z drugimi. Nemščine se poslužuje v občevanju že vsak slovenski škric; in tu v Ameriki, če ima kedo le par nikelnov odveč, zataji materni jezik, in je vse, samo Slovenec ne. Pripoznati se mora, žalibog, da so to znaki najnižje kulture in najnižje zavednosti. Narod, ki ima take prvake bo poginil, ker žep ta-cih denarnih poturie je zadrgnjen ■za vsako narodno stvar.
Ta skrajna nezavednost je v sramoto nam kot ljudstvu, najhujša klofuta pa onim, ki si že leta nedevajo ime naših vodjev, četudi imajo toliko bratske ljubezni do nas delavcev, da bi bilo naj boljše, če pustimo klobuk domaj
ako se nam milostno dovoli avdi-jenca pri teh narodnih prvakih.
Naši slovenski vodje v Ameriki imajo sicer bratsko ljubezen na fiziku, a srce imajo le zase. Z uplji-vom, doseženim, potom Jednot, vstanovljajo podjetja za najinten-zivnejšo razširjavo pogubnega pijanstva med že itak skrajno alko holičnim ljudstvom, mesto, da bi se »mislili na kaj bolj potrebnega, bolj koristnega za slovensko splošnost v Ameriki.
Znan mi je slučaj, ko je moral rojak zapreti svoj salun, ker je prenehal biti blagajnik Jednote! Kje je bil toraj vir denarja za “business”, se lahko sklepa. Navidezno po največ med istimi trpini kojim teče pot curkom raz života za cente s kojimi se vzdržuje nebroj nepotrebnih, razmeroma predrago plačanih uradov.
Nisem, med istimi, da bi absolutno ,‘zoproval, če se pomaga cerkvenim podjetjem z glavnico Jednot. Vendar, razmerje pri naši “edini” katoliški Jednoti je preveliko, če Se vpoštevajo posojila cerkvam in zasebnikom; ne vpo-števajoč, da so tudi slovenske cerkve last kapitalističnih škofov drugih narodnosti, med tem, ko se rekrutirajo zasebni dolžniki iz vrst slovenskega proletarijata, na kojih ramenih sloni nepreskrbljena družina. Skrajna sramota pa je, če se tirja od teh sužnjev višje obresti kot od cerkvenih zastavnim
Ali bi ne bilo bolj umestno, da se pomaga onim, kojih last so nabrani tisoči jednotne glavnice, če že ne Slovenstvu sploh? Bi se li ne dalo kupiti za debelo ceno kos zemljišča, in dati priliko nizke cene in vgodnih, odplačil istim rojakom in slovenskim obiteljim, ki bi želeli kupiti farmo? To bi bil moment napredka za Slovenstvo sploh, in v korist .posameznim naseljencem. Da se pa kedaj pride do tacih izvršitev ne smejo se pošiljati na konvencije hipokritje in figamožje, ampak nevstrašeni, za vedni delegati, ki bodo razmero pri Jednotah oživeli, kot socijalisti Berger oživlja washingtonski kon greš.
Velika naša rana je tudi navdu. šenje za razna športna potovanja. Preveč se od nas »ahteva v »meri zgradb za druge — za občne potrebe in nepotrebe. Preveč za drui štva in njih “cir” v podobi fan, knofov, puše.lcev in vrag vedi kaj. Preveč za veselice, zabave, piknike in druge podjetja, ki mnogokrat po nepotrebnem naše težko prislu-žene cente iz žepa pumpajo.
Za javne govore se malo da, posebno ne za gospodarske govore, četudi je gospodarstvo edina naša pomoč v dosego samostojnosti. — Javno ra.zmotrivati naš tužni gospodarski položaj, je nujno potreD-no, zbudimo, da najdemo pravo pot preskrbeti v prvi vrsti, vsakomur, kdor to želi, vsakdanjega kruha in lastnega ognjišča, da sq tako ognemo nasledkov brezdelno.-sti in onemoglosti.
Društva, veselice, svetišča in druge javne naprave, vse to je zrastlo z razvojem civilizacije, in vse to moramo imeti, ker se smatrajo ti izumi človeškim potrebam. Ali zdi se mi, in to uvide vaj o mnogi, da se Slovenci za vse to preveč vnemamo; prezremo pa najvažnejše uprašanje vsakega naroda, vsakega posameznika, prezremo —-gospodarsko uprašanje.
Imamo časopise, ki širijo in zagovarjajo razne religije, kot: napredno svobodomiselno idejo, socialistične nauke, rimskokatoliške dogme, itd. Imamo odveč “busi. ness-cajteng”, in lokalnih listov, ki skušajo včasih jezditi dva konja na enkrat. To koraka sicer z duhom časa; in kar se tiče verskih zadev in novodobnih misli — svobodomiselnih in socijalističnih — »ahteva že razvoj človečanstva, da se tudi med Slovenci vzdržujejo in podpirajo, ako se hočemo prištevati k naprednim narodom.
Nimamo pa Slovenci v Ameriki najmanjšega pravega sredstva, ki bi širilo nauke ekonomije, in nas bodrilo k skrbi postati samostojni gospodarji, in se otresti spon, ki tlačijo pregoste vrste kruhobor-cev.
Dalje prihodnjič.
NAŠIM DOPISNIKOM!
Poročajte kratko in jedrnato. Nekteri dopisnik pošlje res tolik dopis, da je naravnost za obupati. Želimo ponovno, DA SE PIŠE KRATKO, JEDRNATO IN VEČKRAT
10 LET!
Iz stare domovine.
Slovencev živi vsako leto precej v Ameriki. Nekateri ostanejo tam, se trdno naselijo, večina pa prihaja zopet v staro domovino. Izseljevanje Slovencev v Ameriki je staro, tako vsaj, odkar se vozijo ljudje v Avstriji na železnicah. Slovenec v nekaterih krajih stare domovine ni rad vedno na istem krajo. 'Če ne more drugače, pa pohaja po sejmovih. Veliko je izseljencev. Na Kranjskem je po večjem bolj slaba zemlja, slabi zaslužki. Belokranjec na primer je že od nekdaj hodil po svetu po zaslužkih s krošnjo, Slovenec kcn čevsfcega, ribniškega, velikolaške-gu okraja s svojo suho robo in kot drvar v hrvaške, srbske gozdove, primorski Slovenec je pa doma na širokem morskem svetu in pride po vsem svetu. Najrajše je še bil doma koroški in štajerski Slovenec. Ali zdaj ga je tudi že dosti v Ameriki, veliko pa tudi v premogokopih na Vestfalskem in na Gorenjem Štajerskem.
Reče se lahko, da se izseljuje po večjem naš najbolj nadarjen in telesno čvrst človek. Treba je vsekako' nekaj korajže, iti v talko dalelri svet, kakor je Amerika. — Pred leti še potovanje tje ni 'bilo lahko človeku, ki je le znal slovenski jezik, katerega od Maribora naprej' ne poznajo. Zdaj je potovanje lahko, zdaj se najde to-varšija, ki je že bila tam čez veliko lužo in v Ameriki se najde takoj domačih ljudi. V Bel okra jini so možje, katerim je vožnja v A-meriko lažja, kakor nekateremu domačinu vožnja v Gradec ali Trst.
Veliko denarja so zaslužili naši rojaki tekom petdeset — sto let v • tujini, posebno pa v Ameriki. Vinograde v domovini je obnovil a-mer iški denar. Zaslužki so bili pred leti veliki in časih je prišlo iz Avstrije n. pr. na pošto v Metliki, Črnomelj na leto do tristo tisoč goldinarjev. Ta denar je tudi postavil na kmetiji nova poslopja, ker so bile bajte iz tlakarskega časa že dozorele. Marsikateri priden rojak je prišel domu iz trde, ga ameriškega dela pohabljen na telesu, marsikaterega je kje zasulo, mu v fabriki končalo življenje, 'marsikateri pa je v Ameriki zaslužil toliko, da je doma plačal dolgove ter doma se zopet privadil svojemu delu, -nekateremu pa zopet ni hasnil -denar tujine. Ali v obče je koristilo izseljevanje izseljencem in njihovim družinam in vsej stari domovini. Ako prevozimo, prehodimo staro domovt-no, najdemo v njej vse lepše, kakor pred 50 leti, toliko 'siromaštva ni, kakor 'bi ga bilo, ako bi ljudje morali živeti ob tem, kar pridobivljajo doma. V stari domovini je bilo do novejših časov glavno gospodarstvo kmetijstvo, pa isto ni bilo jako, meščani niso mogli dosti zaslužiti v izmenjavi svojih obrtnih pridelkov s kmetom. Prometa, trgovine je bilo premalo in kmet ni imel prilike, dia bi napredoval v svoji kmetijski obrti, saj ni mogel dosti prodati, kar bi ga izpodbujalo do boljše kmetije; naš slovenski svet je še bil malo zvezan z drugim svetom, ki je imel več ljudi prehraniti in ki -so boljše jedli, pili in se oblačili, premalo je mislil na zvezo z morjem, Trstom. — V Avstriji so le 'Nemci in Čehi napredovali v spretnejšem delu in gospodaren ju, ti dajo danes najmanj izseljen cev, drugi avstr, narodi so pa zaostajali in posebno Jugoslovani dajemo največ izseljencev. Kakor pa je Amerika od-j e mala stari domovini boljše ljudi, vendar so izseljenci, ki so nekaj časa bili v Ameriki, prišli večinoma hribtnejši, naukom' kmetijstva in druzih obrti bolj pristopni, pametnejše' se tudi drugače obnašajo. V tako velikem gospodarstvu živeti, kakor je ameriško, to odpira oči, učiti se mora človek v njem. Nekaj pa jih je že tudi prišlo dOrnu, kateri niso nič videli, ki so se prevažali po veli kem svetu, ne da bi kaj vedeli povedati, ali bi kaj pregledali.
Ako se ljudje selijo iz kake dežele, je to znamenje, da kruha za ljudi zmanjkuje. Od Slovencev so v novejšem času nekateri izseljuje iz radovednosti in ker že ni lepo, če kdo ni že bil v Ameriki. V stari domovini je hitro najti tolmača za angležki jezik, v Belo-krajini se včasih v gostilnah sliši več angleščine, kakor slovenšči-
ne, če so gosti postali dobre volje. V ljudskih šolah v stari domovini bi 'bilo dobro, da se mesto nemščine uči angleščina.
Kakor pa izseljevanje Slovenca v tolikem številu staro domovino bogati, vendar to izseljevanje ni znamenje dobrega gospodarskega stanja v domovini. — Ako znajo ljudje v kaki deželi dobro delati, se jimi tudi doma dobro godi, ker več dobijo iz zemlje, rokodelstev, trgovine, fabrienega dela. Kjer tega ni, se izseljuje človek v kraje, v katerih rabijo dosti delavcev. Žal j, da 'Slovenec po večjem pomnožuijie v tujini delavce, ki izvršujejo najtežja ročna dela, malo Slovencev je 'talko zvanih kva-lifikovanih delavcev, to je učenih delavcev za obrti, ki ne zahtevajo toliko napornega ročnega dela v obrtih, kakor so monterji, fabrič-ni delavci, ki z lož j im delom zaslužijo, kar se jim plačuje.
Pravijo, da je človeku v tujini rojak dobre došel, da je zadnji hlapec v tujini ljub rojaku in da se zvok materinščine glasi v t u; ni bolj srce ogrevajoč, milejši in 'ljubši in da. domača pesem prijemlje najsirovejše srce. Y času velikih praznikov vstaja domotožje v rojakih v tujini, ko spomlad prihaja, ali jesen prinaša svoje sadeža doma ženi in otrokom, tedaj je Vaše srce daleč tam doma, in ko sneg naletuje, si marsikateri želi sedeti doma v topli sobi, ko si je prej iz zidanice prinesel kak putrih vina. Domu, domu ’bi zletel ! In to ne more lahko biti. In tedaj naš v tujini živeči rojak vzame svoj časopis v roke in tedaj sliši domači govor in če ta časopis tudi kaj iz stare domovine poroča, tedaj ima ta rojak nekaj svoje stare domovine, ložjei prestaja potem dneve trdega dela, nekaj srčnega življenja uživa, pa tudi sebe podučeva. To je, če je časopis dobro pisan. Brez časopisa v zdajšnjem življenju nobeden človek, če ni preveč v iz-soji zaostal, ne more prav živeti. Železnice, telegrafi seznanjajo ves svet z vsem, kar se po svetu dogaja, ali časopisi še več, vse zvejo in vse obešajo na veliki zvon javnosti. — Časnikarji kakor čebele preletajo vse pokrajine in nosijo Vkup, iz česar se napravi potem dobra jed. Radovedni so in vse hočejo razjasniti sebi in bralcem. Jezijo se nad neumnostjo, veselijo se, ako najdejo kaj' dobrega. Kaj vse najde' bralec v takem časopisu ! Geslo časopisa je : Kdor veliko prinaša, bo vsakemu nekaj prinesel. In res bode vsak čitatelj našel kaj v časopisu, kar ga bo za-nimivalo. Dobro urejen časopis je dober učitelj, je pa tudi dober pajdaš v veselih in žalostnih urah življenja.
Med narodi, ki še nimajo svoje visoke šole, na kateri bi se gojile znanosti, kateri morajo pošiljati svoje fante na visoke šole tujine, ni dosti višjega duševnega življenja. Mladi ljudje se domu prišed-ši, ne zanimajo toliko za razširja-vo, poljudno preda vanj e. znanosti, katero so gojili na visoki šoli, kakor bi to storili, ko bi ostali v dotiki s domačo višjo šolo. In majhen narod ne more plačevati knjig, ki je po večjem kmet; n, pr. mali slov. narod ne utegne dosti citati. Tedaj ima časopis halogo, da seznanja 'svoje bralce z vsem, kar se na svetu dogaja, zraven pa tudi prinaša kaj' nauka o tem, kako kaka znanost u.pljiva na gospodarstvo, kaj pomenja kaka nova iznajdba za človeka in njegovo .delo in seznanja bralce s proizvodi pripovedalcev, pesnikov svojega naroda in tujih pisateljev, tako da zadošča umu in srcu. Slovenci bi morali v naših časopisih tako delati, naši časopisni-karji bi imeli ‘biti učitelji naroda v tem širšem pomenu. Kolikor toliko ustrezajo naši časopisi v stari domovini tej zahtevi. — Vam v tujini živečim, ki gledate vsaki dan obistinjenje čudežev zdajšnje tehnike, hi bilo razlagati te čudeže na podlagi tehničnih znanosti, da bi nmeli, zakaj se dogaja kaj' v kaki tovarni tako, kakor se. Žal j da Slovenci nimamo še dosti svojih tehnikov. Ali v drugem pišejo Vaši časopisi dobro in tako, da niste popolnoma ločeni od stare domovine.
“Glas Svobode” obhaja danes desetletnico svojega obstanka. — Pozdravljam ta časopis iz stare domovine prav srčno! Bojuje se med drugimi za en smoter, kakor mi v do mo v;n i, da se reši naš slov. človek jerobstva farovža, da spregleda, da se- uči in pridobi toliko
spoznanja sveta, gospodarstva in druzega duševnega življenja na njem, da mu ni treba jeroba, da lahko sam hodi po svetu. Vam izseljencem, ki ste na-se odkazani v velikem amerikanskem svetu, je treba one samostojnosti še bolj, ki jo podajajo dobri nauki o svetu, ker nimate toliko omikanejših vodnikov, kakor jih je v stari domovini. “Glas Svobode” je dobro učil. Učili so pa v njem, po večjem rojaki, katere je veliko amerikan-sko življenje omikalo in Iki so ho-
teli rojakom povedati, kaj so se v njem naučili. Samouk ni najslabši učitelj. Te sodelavce je pozdravljati posebej. Obžalovati je le, da se rojaki v stari domovini ne b rij ga jo dosti za časopise Vas izseljencev. Morebiti je hvaležnejše u-čiti Vas, kakor doma rojake, katerim je kat. duhovnik desko pripel na čelo. Le korajžno naprej Vi vsi, ki pišete in citate “Glas Svobode” in bodite srčno pozdravljeni iz stare domovine!
DR. SL A'N C.
Strank imamo polno; nobena ni delavska. Republikanci in de-mokratje že dobrih 25 let vodijo za nos državljane Amerike. Nova
DELAVEC, KLIČEJO TE!
stranka se imenuje socijalistična — pričakuje v svojo sredo Tebe, delavec. Pripravi se!
ŠENTJARNEJSKA NOČ
(Po zgodovinskih virih.)
Velikanska in nepopisljiva grozodejstva so se že zgodila na tem svetu, toda zgodovina človeštva po Kristusovem rojstvu ve malo primer pregrozni Šentjarnejski noči, dne 24. avgusta 1572., v Parizu, ,ki je bila že par let pred izvršitvijo od rimskega papeža in vseh večjih cerkvenih “knezov”, odobrena, in ki je našla na takratnem francoskem prestolu pravega smrkavca, desetletnega Karola IX. s svojo klerikalno in vladohlepno materjo Katarino Medici, ki je posebno delala na to, da umori plemiča Caligny, ki je bil velik kraljev prijatelj in znan tudi kot hugenot, ali protestant. Za vladanje Franca II. si je znala Katarina pridobiti velik vpliv; z vlado Karla IX. (1560 — 1574) je pa znala pridobiti vso moč in je 'bila Francija vladana od te ženske in ne kralja-otroka.
(Katarina je bila žena Henrika
11.,	po katerem je prevzel vlado njegov blazen sin Franjo II., ki je seveda potreboval nadomestila, ker je bil za “vladanje” nesposoben, in katero vlogo je prevzela mati njegova, Katarina in tudi po smrti starejšega sina je prevzela vajeti, mesto desetletnega otrokaJiralja Karla IX.)
Kot Italijanka, je bila posebno vdana “papeževi volji” in vsem zahtevam in željam “svete rim-sko-katoliške ceikve,” o katere svetosti smo več spregovorili v Cerkveni zgodovini v našem listu. Rim je bil pač takrat na vrhuncu svoje slave in moči. Iz Vatikana se je vladalo skoro cel svet in kdor *se ni pokoril “Kristusovim” naukom, ta je prišel na te-zalnico, kolo ali v razbeljene peči rimske inkvizicije.
Takrat so pa bile na francoskem dvoru dve stranki in usoda je zahtevala, da so stali hugenot-je, (protestantje) v opoziciji naduti farski Katarini. V tem se je posebno pričel širiti prostetanti-zem iz Nemčije in bi kmalu zmagal nad Rimom, če ne bi bili razni cerkveni knezi poskrbeli, da se je na “lepo odstranilo upornike in krivoverce — hugenote”. (Primerjaj Wähler, Die Pariser Blut-h'ocbzeit. Breslan 1826.)
Katarina si je z jezujiti vred želela zopet zlatih časov Franja
1.,	in Henrika II., ki sta grozno preganjala in sežigala na groma-dah “hudičeve krivoverce”, kar se je malo obrnilo pod poznejšima vladarjama. Vendar si je vedela Katarina pomagati. Na svatbi Henrik IV. se je določilo, da se Hugenote izda kot izdajalce do-
movine in sovražnike krone in rimskega papeža. Zgodovina pa ve celo povedati, da se je že leta 1565 vse to sklenilo natanko v pričujočnosti visokih cerkvenih knezov, ki so posebno bili veseli, da izgine s sveta “zadnji hugenot”. (Primerjaj H. White, Massacre of St. Bartholomew London 1867.)
Nastopila je grozna doba za hugenote. Cerkveni hlapci so nahujskali fanatično katoliško pa-rižko sodrgo, in kakor je omenjeno, se je določilo že par let nazaj, da se vse protestante pomori brez usmiljenja, ne sme se prizanašati niti njih otrokom, ne staršem bratom in sestram. Hugenoti niso slutili nič hudega, ker se jih je posebno zadnje mesece prijazno gledalo na dvoru in vsi so že mislili, da je to pripisati blagemu svetovalcu Katarine, 1’ Ho-pitalu, ki je bil hugenotom jako prijazen in popustljiv in skušal ohraniti v deželi mir. Bila je le zanj kij in nič druzega. Katarina je dala prvo umoriti admirala Co-ligny, ki ji je bil od vseh protestantov najbolj “nevaren”. Colig-ny je bil res Ustreljen, a je ostal še pri življenju in da bi morilci svoj namen izbrisali, je šlo k ranjencu več visokih duhovnikov in sam kralj s svojo materjo. Hugenoti so bili seveda kar presenečenji tolike ljubeznivosti. To je bila največ ja past.
Kar še ni bilo pripravljeno za grozno klanje “krivoverskih protestantov”, to se je storilo še tisti dan. Kralj je dal “dovoljenje” in vsem, ki so nosili “krščansko sveto orožje”, se je podelil papežki “blagoslov” za pogin zadnjemu hugenotu! (Ravnali so v resnici ,po Kristusovih naukih in določbah!)
Katarina je po cerkvenih vohunih že zdavna vedela za vsace-ga hugenota in dogovorjeno znamenje je bilo, da bodo vsa vrata Hugenotov, zaznamovana z belim križem, potem mora iti vsak na svoje določeno mesto, in kadar ho vdaril plat zvona, naj planejo kot zveri v spalnice luteranov in naj vse do zadnjega pomore. Pariz se je tudi ob določeni uri ves razsvetlil, da hi se zveri med seboj spoznavale, zakar so si tudi pripeli na klobuk bel križ in okoli roke belo zavezo.
V naslednjem pa naj povemo grozno šentjarnejško noč po zgodovini, ki jo je spisal za slovensko ljudstvo Josip Stare, profesor v Ljubljani in katero knjigo je založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1. 1882 z dovoljenjem krškega knezoškofijstva.
Drugi >dan, v nedeljo, na praz-
nik sv. Jerneja, je bilo v Parizu vse mirno in kakor ponavadi. — Proti večeru se je Katarina z dvorsko gospodo sprehajala po vrtu in dovolila, da se Henrik Navarski in mladi Henrik Conde nimata umoriti, ako bi prestopila v katoliško cerkev. Ob desetih zvečer je bilo mesto tiho in mirno, le Karel IX. in njegova mati nista spala. Karel je nemirno sedel v svoje sobi, a bil je čuvan od birata Henrika Anjou, vojvode Guise in v sobi je bilo še več drugih zaupnih mož.
Ko je bila ura enajst, vstane Guiise prvi in se napoti domu. — Med potjo je trkal na vrata svojih privržencev in jih opominjal, da je čas. Mestna vrata so bila zaprta, na mostovih in trgih so pa stali vojščaki, morilci in se namestili vsak na svojem določenem prostoru, a pred vsako hišo, ki je v njej bival kak hugenot, stala je straža z golimi meči. Že je sem m tje zasvetila kaka luč ali se užga-la baklja, in marsikateri protestant je pogledal skozi okno in po-pirašal, kaj da je. “Nič hudega,” zavrnili so mu iz ulice, ‘napravili bomo novo svečanost na čast ženinu in nevesti.”
V tem udari polnoči, in na kraljevem gradu je pričelo zvonit plat zvona. Kakor bi trenil, je bilo vse parižko mesto razsvetljeno, in začelo se je grozno klanje. — “Smrt hugenotom!” se je razlegalo po vseh ulicah in tudi Colig-ny-a je ta krik zbudil. Vrata se odpro, in nekoliko oboroženih ljudi plane v sobo. “ Ali si ti Co-ligny?” zakriči mlad človek na sedečega starca, a ko mu ta pritrdi, mu zasadi ojstro sulico v prša in drugi za njim. Tako je izdihnil slavni admiral, a morilci so mrtvo truplo vrgli skozi okno na ulico, kjer je vojvoda Guise čakal, da se je prepričal, kot kraljev odposlanec, op. ured.) če je Coligny res mrtev. Kakor v tej, tako se je zgodilo v vseh ostalih
hišah; povsod so morilci v kraljevem imenu predrli vrata ter pri priči ustrelili ali prebodli vsakega, ki jim je nasproti prišel. Nekateri so zbežali na strehe, a ker je bilo mesto razsvetljeno, so jih tudi tam dosegle kroglje preganjalcev in popadali so na ulice. Da ne bi bilo slišati joka in stokov umirajočih, so po vsem mestu bobnali in zvonili; Karel IX. in njegova mati Katarina sta pa na oknu slonela in gledala, kako se vrši krvava igra. V samem kraljevem gradu je poginilo nad 200 odličnih protestantov. Sploh je malokdo ušel smrti; nekateri so iskali v reki Seine rešitve, da bi jo preplavali na drugo stran, ali neštevilne ladije so vozile semter-tje in najeti brodarji so vsacega plavajočega hugenota z dolgimi palicami na dno potisnili ali pa mu z vesli razbili glavo.
Ko je drugo jutro zopet zasijalo solnce, bile so v Parizu vse u-liee in ceste s krvjo namočene, a mrličev je bilo na kupe. Pa še ni bilo konec grozovitemu klanja, marveč so najeti morilci še dva dni in dve noči nadaljevali svoje delo.
Ker so se te strašne moritve godile ravno ob času ženitvanja kraljeve sestre, jim zgodovinarji pravijo “parižko krvavo ženitva-nje”, a ker so se začele tisto noč po prazniku sv. Jameja, imenujejo jih tndi ‘šentjarnejska noč’.
Tako klerikalen zgodovinar o groznem klanja poštenih ljudi na dan 24. avg. 1572.
Čez 40,000 Hugenotov, mož, žen in otrok, je zgubilo v eni sami noči — življenje, ker se niso hoteli klanjati katoliškemu kralju in njega gospodarju — rimskemu papežu.
Ni nam potreba dostavljati k temu nič več. Vsak pa lahko sprevidi, v kakšnem znamenju se je Rojevala rimsko-katoliška cerkev in kaj vse se ni strašila, da je dosegla svoj namen: nadvlado nad ljudstvom!
najveCja slovanska tiskarna
— V AMERIKI JE: —
Narodna Tiskarna
2148-58 BLUE ISLAND AVENDE, CHICAGO, ILLINOIS,
Mi tiskamo v slovenskem, hrvaškem, slovaškem, češkem, poljskem, kakor tudi v angleškem in nemškem jeziku. Naša posebnost so tiskovine za društva in trgovce.
NE ZAMENJAJTE! NE POZABITE!
DA JE
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
v Ljubljani, Prešernova ul. 3. Kranjsko
največja in najvarnejša slovenska hranilnica.
Prometa koncem, leta 1910 565.5 milijonov kron.
Stanje hranilnih vlog
41 milijonov kron.
Rezervni zaklad
1 milijon 200 tisoč kron.
OEREEIUJEFO 4>4%BMZ OMIKA
Za vloge jamči rezervni zaklad hranilnice in mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in z vso davčno močjo v vrednosti 50 milijonov kron. Poslovanje nadzoruje
c. kr. deželna vlada.
Denar pošiljajte po pošt* ali kaki zanesljivi tanki Pri banki zahtevajte odločr o, da se Vam pošlje denar le na ‘'Mestno hranilnico ljubljansko v Llumjani” inne v kako drugo manivarno '‘špar-kaso” Nam pa takoj pišite, po kateri banki dobimo za Vas denar. SVOJ N\Sr,OV NAM PIŠITE RAZLOČNO'IN NATANČNO
O POLJEDELSTVU PRI STARIH NARODIH.
O poljedelstvu starih kulturnih narodov vemo malo. Izjemo delajo le Rimljani, o katerih so nam ohranjeni najnatančnejši podatki.
Kako je živel in delal grški poljedelec, nam opisuje najtoeneje grški pesnik Ilesiod, ki je živel o-koli SOO let pred Kristom. Po Grškem in v srednjih maloazijskih deželah so sejali zlasti pšenico in ječmen, poleg tega pa tudi razno sočivje. V posebno ugodno ležečih delih omenjenega ozemlja so gojili jako skrbno vinsko trto, olivo in figovo drevo. Obdelovanje polja je bilo zelo priprosto in na mnogo nižji stopinji, kakor dela danes najprimitivneji evropski kmet. Domače živali so imeli v glavnem iste, kakor jih imamo mi: konje, govejo živino, ovce, koze. Ali stari grški krnet se za svoje živali ni brigal. Navezane so bile same na-se in iskati so si morale po obsežnih pašnikih primerno hrano, kakor so same najL bolje vedele in znale. Živine pa je imel Grk jako mnogo, ker je potreboval pridelke živinoreje še v mnogo večji meri za svojo hrano in obleko kakor pridelke poljedelstva.
Vse drugače je bilo razvito poljedelstvo starih Rimljanov v današnji Italiji, kar spoznamo lahko že iz tega, da se je bavilo jako mnogo pisateljev tega naroda s poljedelstvom v svojih spisih. M. Bortius Cato, Terentfus Varro, Vergilius Maro in cela druga vrsta pisateljev nam kaže v svojih spisih, s kako čudovito skrbjo in spretnostjo je gojil stari Latinee svoje polje tako, da se je povspel v tem tako visoko, kakor komaj kulturni narodi do konca 18. stoletja.
Poljedelsko orodje je obstojalo iz pluga in brane; kot ročno orodje je služila lopata, motika, vile in grablje. Konstrukcija teh pri-prav je bila odvisna od kakovosti zemlje in od načina dela. Kdaj je najboljši čas oranja, kakor o številu, globini, širini in smeri brazd so obstojala najtočneja pravila, kakor jih je samo potom izkušenj težko zaznati. Gnojili niso samo z gnojem iz svojih hlevov, ampak
tudi s človeškimi ekskrementi, zgodovina nam podaja mnogo nadalje s krvjo, mesom, dlakami primerov o razprtijah med cer-kož, listjem, pepelom, sajami, kvarni in samostani, kteri od njih mavcem, vapnom in malto.	ima prave ostanke. To češčenje se
Žito in sočivje sta bila glavni je neznansko razširilo. Znane so pridelek rimskega poljedelstva; besede opata von Marolles, ki jih pšenica, ječmen in kaša, fižol, le- je izgovoril v Amienski katedra-ča in lupine. Pridelavah so tudi li, ko je poljuboval glavo Janeza :-azne vrste repe, pese in detelje. Krstnika; “Bogu bodi hvala, to V veliki meri so gojili lan, konop- je že peta glava Krstiteljeva, ki lje, gorščico, redkev in mak, s ka- sem jo poljubil v življenju” Lud-terimi so delali dobro kupčijo. — vik Lalanne je objavil seznam ka-Poljedelskih strojev v našem srni- toliških relikvij: po tem seznamu slu niso poznali, pač pa so vporab- moremo sestaviti z relikvij : ljali za sejanje majhno priročno Za sv.	rok
pripravo. Da je treba vrsto sade- Andreja ža na isti njivi zapored menjava- Antona ti in v katerem redu se zgodi to Barbaro najbolje, so vedeli tudi že Rimlja- Bazilija ni prav dobro.
Iz spisov omenjenih avtorj ki poročajo tudi, kako skrbno so Eligija. negovali Rimljani živinorejo, sc zajemali snov vsi kasnejši pisate lji poljedelstva tekom celegc srednjega veka do konca 18. sto- j Hilarija letja. Poljedelski literatje kasnej- Janeza Kr. ših evropskih kulturnih narodov ; .Julija citirajo v enomer svoje stare r ske prednike.
Ko se je rimska oblast razši: la vedno bolj po vsem tedaj zna- Piiipa nem svetu, ko si je rimsko cesar- Sebastijana stvo podvrglo vso srednjo Evropo in za nekaj časa celo Anglijo, se j Opat Deregnancourt navaja v je pričel tudi Rimljan izseljevati svojem spisu “Zgodovina klera iz svoje preobljudene italjanske škofije Arraske” relikvije Fline-domovine v nove dežele. Ti kolo-; si™ nr>atiie: Kos nravesra križa.
Andreja	5 teles	6 glav	17
Antona	4 telesa	8 glav	6
Barbaro	3 telesa	2 glavi	
Bazilija	4 telesa	5 glav	
Blaža	1 telo	5 glav	
Klementa	3 telesa	5 glav	
Eligija	2 telesa	3 glave	
Štefana	4 telesa	8 glav	
Jurija	30 teles		
Heleno	5 teles	5 glav	
Hilarija	8 teles		
Janeza Kr.	10 glav		
Julija	20 teles	26 glav	
Leodegarda	5 teles	10 glav	12
Pankracija	30 teles		
Lukeža (ap)	8 teles.	9 glav	
Filipa	3 telesa 18 glav		12
Sebastijana	4 telesa	5 glav	13
nisti so zanesli take navade
ške opatije: Kos pravega križa, 111! lasje Matere božje, velike kose
nauke svojega domačega polje- svetega otirača, kose Jezusove o-delstva tujim narodom, predvsem i,ie,]£ej kos svete go!be, kas svetega v današnjo Francosko, Nemčijo ? kopja, trn iz svete krone, kapljo
in Anglijo. Mnogo tega se je si cer v viharnih časih in krvavih bojih ljudskega preseljevanja izgubilo, ali ko so nastali zopet mirneji časi, ko so se naselili novi narodi med stare, so se učili zopet od teh in tako danes lahko rečemo : kar zna danes evropski kmet, se ima v veliki meri zahvaliti svojim znajdljivim prednikom že davno zamrlega naroda.
ČEŠČENJE “SVETIH OSTANKOV”.
S češčenjem svetnikov je ozko zvezano češčenje ostankov, ki je nadaljevanje starega fetišizma. — To češčenje je uvela v življenje kasta duhovnikov, da si priskrbi bogate dohodke. — Srednjeveška
krvi, rebro sv. Nikolaja, prst sv Hulberta itd.
Zbirka relikvij kapele v Saint Omer je še zanimivejša; tam ima jo po starem seznamu: kos pravega križa in kos kopja, veš kosov mane, “ki je padala z neba”, kos Kristusovega groba in kos obleke sv. Marte, kos kamenite plošče, na katero je pisal Bog s prstom Mojzesove zapovedi, kapljo
Vse osebnosti katoliškega Olimpa so morale prispevati k neobičajnim zakladom relikvij. Najee-nejše so bile te, ki so bile v stiku s Kristusom. Njegova obleka se nahaja obenem v Moskvi, v Trie-ru in dvakrat v Rimu; neobičajno mnogo se hrani njegovih solz, njegove krvi, njegovega pota,
njegov popek in predkožica. Sveto kopje je obenem v Parizu, Moskvi, Pragi, Krakovu, Rimu, An-tijoliiji in v raznih drugih krajih. Žrebljev s svetega križa se računa nad 200; istotako je z gobo, trnjevo krono in drugimi predmeti pri križanju.
Razum, srce in (božje) razodetje. Le razum sam nas more dovesti clo pravega spoznanja narave in do rešitve svetovnih ugank. — Razum (pamet) je največje bogastvo človeka’ in tista njegova prednost, koja sama ga bistveno loči od živali. Omeniti pa je treba, da je razum zadobil to veliko vrednost svojo šele vsled napredujoče kulture in izobrazbe duha, vsled razvijajoče se znanosti in vede. Neizobraženec in sirov priroden človek (divjak) sta rav-notako malo (ali ravnotolikoj razumna”, 'kakor najbližje sorodne živali sesavci (opica, pes slon itd.). — V širokih krogih pa je še danes zelo udomačeno mnenje, da vodita poleg razuma (bož je resnieec) še dve nadaljni, da, celo važnejši poti do spoznanja: srce (čud, nrav, čuvstvovanje) in razodetje. Proti tej nevarni zmoti moramo že vnaprej zavzeti odločno stališče. Čuvstvo ali srce nima s poznanjem resnice prav ničesar opraviti. Kar imenujemo čuvstvo” ali “srce” in je cenimo, je komplicirano delovanje možgan, obstoječe iz občutkov radosti in tuge, iz predstav naklonjenosti in mržnje, iz stremljenj poželjenja in izogibanja. Pri tem pa lahko igrajo svojo vloga najrazličnejša druga delovanja človeškega organizma, potrebščine čutov in mišičevja, želodca in spolovil itd. Spoznanja resnice pa to čuvstveno stanje in njegove spremembe nikakor ne pospešujejo ; naobratno, še ovirajo čestokrat razum, ki je edini sposoben spoznati resnico, in so mu torej pogosto v občutno kvar. Še nobeno “svetovno uganko” ni rešila možganska funkcija čuvstva ali jo le pospešila. — To isto pa velja tudi o takozvanem (božjem) “razodetju” in dozdevnih, z razodetjem pridobljenih “verskih resnicah”; vse te temeljijo na pre-računjeni ali nepreračunjeni prevari, kakor bomo kasneje videli.
NOV LABORATORIJ W. F. SEVERA CO. V CEDAR RA-PIDS, IA.
Znana češka lekarna W. F. Severa Co. v Cedar Rapids, Iowa, ki je bila ustanovljena 11. oktobra 1880, si je ob priliki 311etniee postavila nov laboratorij, ki priča o njem napredku in o njenih uspehih. Poslopje stoji na vogalu 2. ce-ste in 4. avenije in je trinadstropno in ognjevarno. Zunanjost poslopja je prav lepa in notranjost zelo praktično urejena. V prvem nadstropju bodo pisarne Mr. Severe, M. Vosmeka, glavnega ma-nagerja, in dr. J. F. Dvoraka. V tem nadstropju je tudi ekspedicijski oddelek za zdravila, ki jih se-
stavljajo in kuhajo v baseinent«. V drugem nadstropju se bodo shranjevala zdravila. V zadnjem nadstropju je 'laboratorij, ki je pod nadzorstvom Mr. Lumirja Še vera. Stroji v novem laboratoriju so vsi najnovejšega -sistema.
Mr. Severa je s pridnostjo in-vztrajnostjo povzdignil svojo tr govino tako, da je dandanes- ena največjfih v Cedar Rapids. Petin trideset standard-z-dravil se zda; izdeluje v Se vero vem laboratori ju. Zdravila so znana po celi A. menki in tudi naši slovenski roja ki jih prav radi naročujejo.
V listu “Glas Svobode” oglašajo samo dobre tvrdke, zato vam jih priporočamo.
■ ***<
Angleščina brez učitelja!
Po navodilu sioveasko-angleške slovnice, tolmača in angleško slov. slovarja. Knjiga trdo v platnu vezana stane Sl. in jo je dobiti pri:
V. O. KUBELKA, SSS W, HS St, Ko»Točk, ST,
... NajveSPa zaloga slovenskih knjig. Pišite po cenik.
Delavska tiskarna Spravedlnost
1825 LOOMIS ST., CHICAGO, ILLINOIS.
Pod vodstvom češkega kolektivnega delništva Izdeluje vse
tiskarske potrebščine
za društva in trgovine, reklamne liste, pisalni papir, letake, vizitnice in sploh vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela.
Tiskovine v slovanskih jezikih naša specijaliteta!
Unijska tiskarna.	Telefon Canai 1015
Delo okusno.
V naši tiskarni se tiskajo:
Socijalistični dnevnik "Spravedlnost”, “Rovnost’ L'udu,” “Radnička Straža” .	'■'&*%t	in “Glas Svobode.”
SODBA
tisočih mož je bolj upoštevanja vredna kot sodba enega moža. Brezštevila je poskušalo in prišlo do razsodbe, da
SEVEROVI PRIPOMOČKI
so učinkujoči, zanesljivi in ekonomični za ohranitev zdravja, v prepreček in olajžbo bolezni v našem vsakdanjem življenju. Naj bo to tudi tvoia sodba in kadar bodeš ti ali kdo v tvoji družini bolan, kupi Severova zdravila.
SEVEROV BALZAM ZA PLJUČA
je zanesljiv in dober pripomoček za kašelj vseh vrst, hripavost, vnetje v grlu, sapniku in druge bolezni vratu in pljuč ah ..................................... 25c & 50c
SEVEROV ŽELODČNI GRENČIC
priporočljiv za bolni želodec in več drugih želodčnih ne-prilik, za dober tek, prepreča zabasanosti zboljšuje zdravje in da novo moč telesu ..........j..... $1.00
SEVEROVO GOTHARTSKO OLJE
.... jako učinkujoče za trganje, otekline, krče, bolečine v členkih .......................................... 50c
SEVEROV ANTISEPSOL
priporočljiv za rane, bolne čeljusti, slabo sapo, in nosni katar. Rabi ga kot ustno vodo, za grgranje ali izperilo . . 25c
SEVEROVO ZDRAVILO ZA OBISTI IN JETRA
priznano zdravilo proti navalu za vnetje jeter, bolečinsko oddajanje vode, bolenje hrbta in neprilike na obistih in vseh drugih organskih težkočah. .. 50c in $1.00
SEVEROV ŽIVLJENSKI BALZAM
je najpriporočljivejše sredstvo za obisti, hudo napadanje krčev, živčnih bolezni in generalni pripomoček za eel si-* stem sploh ................................... 75c
SEVEROVO ZDRAVILNO KOŽNO MILO,
fino, čisto, nenalezljivo milo za kopanje, stranišča, šampu in brijenje. Pomaga zdravju in preprečuje kožne bolezni. Izvanredno za otročje kopelji ................ 25c
Imamo tudi druge pripomočke za razne druge bolezni. Lahko jih kupiš kjerkoli je kaka lekarna ali prodajalna zdravil. Bodi gotov da prašaš le Severova; ne vzemi druga.
Navodila za jemanje, knjižice in koledarji so tiskani v slovenskem jeziku.
Zanesljiv zdravniški nasvet v tvojem jeziku PROSTO.
W. F. SEVERA Co. Cedar Rapids, Iowa.
POZDRAVLJENI!
(Pisano o božiču leta 1907.) Amerika, dežela hrepenenja, z neizmernim bogastvom blagoslovljena Koromandija, kamor so bežali v dneh bridkosti vsi ubogi in obloženi — ¡kje si, Amerika, ob-Ijuljcma dežela? Ni je več. Kakor Čez noč je planil preko nje vroč vihar, hujši od kuge in vojske. —• Kjer je bilo še zvečer zeleno življenje, je bila zjutraj smrt. Porazni so rudniki, zaprte so tvomiee, železna kolesa stoje in rjave. Kje ste zdaj vi, kako vam je, bratje, ki ste pobegnili nekoč v obljubljeno deželo s Slovenskega, iz Ogrske, iz Bosne in iz Banovine?
En sam mesec, ljudje božji, en sam mesee in iz tristotisočerih delavcev je bilo tristotisoč beračev! To je samo začetek, zakaj kosa kosi dalje, breiz misli in brez u-smiljenja. Danes še v postelji, ju-tri boš spal na cesti, danes še kruh v roki, jutri kamen! Iz tristotisočerih jih bo petstotisoč, iz peitstatisočeriih jih bo milijon. Kako vam je zdaj, bratje?
Tako vam je, kakor otroku, ki je bil pobegnil od rodnega doma, ker ni imela mati, da bi mu dala toruha. Ko je obolel, se je vrnil k sirotni materi in pozdravila sta se s solzami.
Kakor po izgubljeni bitki beže nešteti črni bataljoni, molče, brez upanja. Vsak teden, ljudje božji, vsak teden trideset tisoč! Vsak teden jih plane v njujorškem pristanu tridesettisoč na barke, tri-dfesettisoč beguncev; in mesec ima štiri tedne, in leto ima dvainpetdeset tednov! Kedaj bo konec te strašne procesije, ki roma preko morja ?
Tam so gnojili zemljo s potom od svojega čela, tam so gonili silne stroje iz močjo svoje krvi — brez moči in brez krvi beže zdaj, izdani, premagani. Kakor pred kugo hodi strah pred to procesijo, nosi njen težki križ, ki sega do neba . . .
Grneto se množice v pristanu, ■moški, ženske, otroci. Preveč jih je za tesne barke; blagor mu, tn je zasopi j en .skočil z mostu na krov! Tisoč jih stoji na produ, o-■bupanih, jokajočih; v mrazu in vetru, do drugega tedna.
Do Tita, od kota do kota je na. tlačeno strašno medpalubje Cu-nardove barke. V prostor, kjer bi se gnetlo dvajset ljudi, so jih potisnili petdeset. Moške, ženske, o-tro;ke. [Postelje ni; na tleh leže, drug ob drugem, drug na drugem. Voda je smradljiva, in še tiste je premalo; jed je plesniva, in tudi te je premalo. Da bi vsa ji zraka bilo, vsaj zraka, ljudje krščanski! Plrvi dan mine — spiš, ker si truden; drugi dan mine — spiš, ker si bolan; tretji dan pride, pa te tišči v prsih in v grlu; zdi se ti, da te pozdravlja smrt. Tako vozijo Kitajce v Ban Frančiško — •tako vozijo, grešniki prokleti, krščanske ljudi v domovino! .. . Re-. ei mu hudo besedo, prosi ga vode in zraka, -pa se ti bo smejal, ali pa te bo udaril v obraz . . .
Tako beže begunci, od nesreče •gnani.
Štirinajst dni trpljenja neskončnega. Petnajsti dam stopijo na trdo zemljo, umazani, bolni, do smrti trudni. Moški gledajo temno v tla, ženske se opotekajo kakor pijane, otroci jokajo. Im še tri dni. Zakaj tisoči že čakajo na železni voz; čakajo pod milim nebom, na blatnih tleh, na svojih culah, v plahte zaviti. In spet tri dni; zakaj daleč je od morja v domovino. Natlačeni v nizki črni voz, tesno drug ob drugem; iz potu, iz bolne sape se vzdiga težek vzduh; oči so zatisnjene, zaspati •ne morejo. Tako se vozijo v domovino krščanski ljudje, tisti delavci, ki so s svojim potom in s svojo krvjo ustvarili bogastvo obljubljene dežele; toliko bogastva, da ga je bila sita sama požrešna Koromandija in da je rekla svojim delavcem: “Dodelali ste, dovolj imam, poginite zdaj!” — Minil je tretji dan; iz železnih voz, težko ‘sopečih, bruhne črna procesija, —
Pozdravljena, domovina!
Trije izmed njih so stali pred vasjo. Vsi trije prezgodaj ostareli, mrki in upognjeni, bolni od bridkosti in od dolgega romanja. Večer je bil; tam spodaj je ležala bela vas, pod borovim gozdom.
Stali so tam, kakor troje plahih otrok in niso mogli dalje.
Prvi je rekel:
“Pet let bo že, pet dolgih let, ko sem se poslovil od svoje neve-
ste. Bog vedi, če še živi, Bog vedi, če ni poročena. Blagoslovila jo nebesa, če uii je zvesta; blagor nji in njenim otrokom, če je poročena! Šel sem, da bi ji prinesel bogastva, pa ji prinašam bridkost in skrb. Kako bi stopil prednjo, da ne zakrijem obraza od sramu, da se v zemljo ne pogreznem pred njenimi očmi? Potnifca-siromaka ne bo ljubila; blagoslovljena ji sreča, meni pa gozd in cesta!”
Drugi je rekel:
“Deset let bo, deset dolgih let, ko sem se poslovil od matere, si-rotne starke. Ali še živi, ker ji ne da umreti spomin in koprnenje, ali pa je umrla od bridkosti in je zapuščen njen grob ? Če je umrla, gleda name iz nebes, ker je bila svetnica; če živi, gorje meni! Kako bi stopil prednjo, ko sem obljubil na kolenih, da prinesem belega kruha, pa prinašam bridkost in skrb? Rajši bi točil solze na njenem grobu, nego pred njenim obrazom; če ni umrla, bo umrla od bridkosti!”
Tretji je rekel:
“Ženo sem ostayil doma in troje otrok; sedem let, sedem dolgih let. Potrpite, sem rekel, in čakajte, Bog se nas bo usmilil; ko se .povrnem, bo hiša nova, bo hlev poln in bo zemlja spet rodila. —■ Zdaj pa jim prinašam vrhano mero siromaštva in bolezni. Ali še stoji tista koča in ni razpada, da bi je ne spoznale več moje oči? Ali še živi moja žena, čaka name vsako opoldne in vsak večer, .polaga mojo žlico na mizo in gleda proti durim? Ali še žive moji o-troci, sirote, in jih niso pognali v svet? Rajši bi jih vse pozdravil na zapuščeni gomili, nego da bi stopil prednje siromak in bolnik!’
Stali so nad vasjo vsi trije, mrki in upognjeni. Nobeden izmed njih se ni okrenil, nobeden se ni napotil proti gozdu; kakor okopani so stali. Zakaj koprnenje je bilo večje od bridkosti.
Za roke so se držali, kakor pla-
hi otroci, ko gredo skozi gozd; in so se napotili v vas.
Prvi je stopil v hišo svoje neveste in je ostal na pragu, kakor berač in popotnik. Nevesta je zajokala od radosti, cbjela ga je okoli vratu in ga je poljubila.
“Pozdravljen, kakor si! Pozdravljen, kakor da si se pripeljal na belih saneh s četverimi vranci!”
Drugi je stopil v hišo svoje matere, upognjen in plah je stopil. Mati pa je zajokala od radosti in ga je poljubila na obedve lici.
“'Pozdravljen, otrok moj, kakor si! Da si prišel kakor kralj in gospodar, ne bj te pozdravila tako vesela! Bog mi je dodelil ta pozna leta, da te vidim*! ’ ’
Tretji je stopil v hišo svoje družine, stal je na pragu v sramu in bridkosti. Takoj ga je spoznala žena, spoznali so ga otroci in so ga objeli.
“Pozdravljen, mož, pozdravljen, oče! Lepše pozdravljen, kakor da si prišel s srebrom in zlatom! Na mizi je tvoja žlica, je polna skleda, večerjaj z nami; zato da bo praznik in radost v tej hiši! ’ ’
#
Pozdravljeni! —
Vi, ki ste tujo zemljo gnojili s potom od1 svojega čela, ki ste jo napajali s svojo gorko krvjo — pozdravljeni!
Šli ste, da bi pobegnili brezbožni krivici, ki je zasužnjila človeka, po božji .podobi ustvarjenega; vračate se, da oznanjate: od proda do proda, od vzhoda do zahoda je razprostrla svoje črne peroti krivica, ki je zasužnjila človeka, po božji podobi ustvarjenega!
Pozdrav vam in upanje, kajti živ je Kristov evangelij in se bo slavno razodel!
Vam pa, bratom onkraj morja, ki ste bolni in ubogi in strmite s koprnenjem proti domovini, vam, ki vas bo lačne in jokajoče ob-svetlil sveti božič, vam najlepši pozdrav! Od srca do srca gre či-
sta misel, z njo gre veliko upanje, do nebes kipeče!
Pozdravljeni! -—
Ivan Cankar.
NAŠ BREVIR.
E. M. Trošt.
Ni moj namen podati v pričujočem pismu kako celotno misel ali kak celotni podučni spis o naši izobrazbi ali boljše o naši samoizo-brazbi, ne; moj namen je le opozoriti, sočloveka na nekatera večna vprašanja, stvari kot naprimer, izpregovoriti par besed o čitalnicah, knjižnicah, gledališčih, predavanja, čtivu, sploh o izobrazbi. Dotaknit se čem tuintam vsega, kar je neobhodno potrebno k izobrazbi širših mas.
Ker je pa treba pri takih študijah seči po raznih knjigah in iz njih tjainsem kaj citirati, mi naj čitatelj oprosti, ako imenujemo to razpravo bolj remineseencam, a-forizmom ali citatom, kot pa mojem lastnem delu.
Da začnem !
Na svetu dobimo ne več takih elementov, ki pravijo: a, kaj mi bo pomagalo to namreč, ako čitam ob prostem času kake knjige in časopise, kaj mi bo to dalo (“prineslo”)?! Čimdalje odkejše — pravim, naletimo na take idiote; pač znak, da svet napreduje. Težko, da pretiravam, ako povem, da govore tako ljudje, ki so še na nizki stopnji kulture, oziroma ljudje, ki so še na najnižji stopnji kulture. To so nekaki slepi zakrknjenci, ki se niso mogli duševno razviti, ve-le morda, radi njihovega slabega materijelnega stanja, kajti bivamo v deželi koder so izobraževalni hrami vsakomur od
kapitalizem, ki trpinči maso, delavca sploh h večurnemu delu, mesto, da bi mu dal več prostega časa, ki ga naj deloma, poleg počitka vporabil tudi v svojo izobrazbo. Seveda, tega (delavske izobrazbe), se kapitalizem boji! — Imamo se torej borit za manjurno delo!
Pred časom sem čital v Durer-ja, da se naj borim za samoobsebi-umevno — dnevno osemurno delo ! Tu misli dotieni pisatelj v prvi vrsti za rajbovske Nemce. Ni dolgo temu kar sem govoril z nekim merodajnim delavskim faktorjem, ki mi je prepričevalno govoril, da bi zadostovalo dve do štiriurno delo! Namreč na ta način bi ne bilo nobenih takoimeno-vanih '“štaparjev”; vsak bi delal i si kruh služil in zato bi zadostovali le dve uri in ne deset in kar je še “over-time”! Omenjeni merodajni činitelj je imel prav. S tako blago upravo bi še kmalu so-cijalna zla opravila. Čas kliče po višji delavski naobrazbi!
V letošnji 78seti Zarjini številki čitamo pod “Revoluciji in izobrazbi” naslednje 'krasne misli:
“Kapitalizem, ki vlada v modernih državah, skrbi za tako izobrazbo, kakršno potrebuje v svoj namen. Temelj za njegov razvoj je velika armada delavcev, kateri morajo s svojim rokami množiti bogastvo. Le z rokami; druzega kapitalizem od njih ne potrebuje in ne zahteva. Duševna kvalifikacija delavcev mu (kapitalizem) ni nič mar. Kapitalizem si ne želi inteligentnih delavcev, ker se jih instinktivno boji, vedoč, da bi tako delavec veliko preje spoznal svoj nedostojni socialni položaj. Poleg tega bi moral kapitalizem poseči v žep, ako bi hotel za ljudsko omi
jutra do večera na stežaj odprti
in še zastonj -— to so Public Lib-^ho kaj storiti in to mu še bolj ne
rarv — ljudske knjižnice poleg drugih takih koristnih naprav; ne zato pravim, ampak, ker nimajo časa. Torej niso, da boljše rečemo : nismo ubožci sami krivi tega položaja, kriv je tega vladajoči
ugodno, kakor pekel z vsemi hudiči.”
Gotovo, da ie ameriški kapitalizem radodarnejši kar se tiče ljudske naobrazbe. Vzemimo rav no Carnegiejeve Library! A, kaj,
CHRISTIAN KROGU! RAZDAJANJE KRUHA UBOGIM,
je tudi ena tistih lepih “kulturnih” slik trpečega človeštva, ki se v Rusiji pojavlja še v večji grozoti kakor v naših civiliziranih deželah.
Rusija je velika in bogata dežela — a ljudstvo strada kruha, ker
v Peterburgu tako hočejo! Kaj briga nemške birokrate na ruskem dvoru “navadno ljudstvo”? Kaj briga morilca Miklavža II. če ruska deea mira jetike, kolere in gladu in ne zna citati ne pisati lastnega jezika?! Kaj briga tolsto
ruske pope, ki so nakrali v svoje samostane več sto tisoč milijonov dolarjev iz žepov ruskih proletarcev, uboščev, vdov in sirot ? 1 Briga pa to prave Ruse, ki hočejo, če ne gre drugače, pa z revolucijo narediti konec groznim
razmeram, ki vladajo po krivdi •rodbine Romanov v krasni in bogati in slovanski Rusiji.
S bombami, krtačami in atentati, bo šele Rusija zasijalo solnee svobode, in kri proletarcev bo dala (proletarcem kruh!
ko na drugi strani zopet izdatno potencirano nazaj doli! Tendar je stvar dobra, ker s tem bo končno le čas ¡prišel, ko mora odklenkati brezčutnem, v modernem pomenu tiranskemu kapitalizmu. H temu še iz isti Zarjine številke (št. 78.)
“A njegovi (namreč — kapi-talizmovi) dnevi se že štejejo, revolucija, ktera ga odpravi za vse čase, je že pred vratih. Za tu bi se utegnili brutalna sebičnost kapitalizma hudo maščevati. Y dnevih splošne razburjenosti, ko s« živalski nagoni v človeku itak bolj vzbujajo, more sama omika brzdati razvnete strasti. Kdo bi jih brzdal, ako ne bo omike?”
Na vprašanje, kaka postaja današnja družba, odgovarja ljubljansko “Jutro” (z 9. sept. t. 1.) pod “Misli o kulturi” to-le: “Pod duševno kulturo razumemo vedo in umetnost. Prve potrebujemo, drugo nas razveseljuje. Y današnji dobi, ob času boja za obstanek, cenimo to, kar nam koristi in obklanjamo drugo kot nepotrebno. ker pomenja, da postaja družba materijalistična”. —
Naloga vsakega Slovenca je, da je član kake “Čitalnice” in dela kar največ zanjo po svoji zmožnosti za prosveto. “Čitalnic” naloga bi pa naj bili tudi — posebno v trdih časih, v času krize — da vsprejme gotovo osebe, ki nimajo denarja, a ki so vneti za tako stvar, čem več, ker hrepene po izobrazbi (čtivu), da jih vsprej me zastonj noter. Kajti boljše je le, za napredek, da več ljudi čita časopise in knjige kot p* manj. In svest si sem, da kakor si kak tak “boarder” ali “štapar” opomore in se šteje mogoče h naobra-žencem (prosvetašem) ali saj h tistim, ki hrepene po višji naobrazbi, da taki fantje tudi lahko dekleta — sploh kdorže prispevajo z mesečnino ali celo ob prilikah — z kakimi darovi. — To bi želel, da je čitalniški faktorji stvarno pretresejo! Glede Library pa mislim, da mi ni treba govoriti, ker so vsakomur popolnoma proste od jutra do večera in je le želeti, da dobe e:m več obiskovalcev, odjemalcev namreč v izposojevanju knjig, posebno slovenske vsebine.
Rojaki! Vabite in vozite svoje, v tem še nepoučene tovariše v čitalnice, knjižnice in sploh na vsa pota, ki menite da peljejo k naobrazbi! Mnogo se jih boji, več je sramežljivih. To ni prav! Kdor je količkaj olikan bo šel vsakomur, ki prestopi v prvo prag čitalnice, na roko, in še prav vesel. Ne se obotavljati tem več storite ta korak takoj!
Slovenski fantje in dekleta širom Amerike, ki nameravate morebiti ustanoviti kako Čitalnico, ali temu podobnega, in si ne veste kako pomagati, obrnite se na kako že obstoječo Čitalnico a-li na uredništvo Glas Svobode, a-li kak drug slovenski napreden list, kjer se vam bo gotovo z veseljem svetovalo ali pomagalo. Tudi ni lepo od rojakov. Kjer jih živi več sto ali celo par tisoč, kakor je to slučaj v Pittsburgu, Pa., Pueblo, Colo. in drugod, da se ne pobrigajo storiti koraka k angleški Library, ki bi z veseljem postavila tudi slovenski oddelek, ne da bi imeli Slovenci zato kako gmotno škodo. Delujte povsod nato, če se že ne more ustanoviti slovenski čitalnica, da saj angleška ljudska knjižnica dobi slovenske knjige, in seveda tudi segajte pridno po njih!
Nekateri so še v resinci tega mnenja, da v Ameriki je res samo business. Toda temu ni tako. Malo je narodov, ki bi bili v splošnem tako izobraženi in preskrbljeni s časopisi, knjigami, revijami in pamfleti, kako je ravno trd in skrajno optimistični ameriški rod. Vse danes čita; navadimo tudi naš narod pridno. (V svojem prihodnjem pismu bom posebno vzel v pretres klevelandsko ljudsko angleško knjižnico in povzel statistiko, v koliki meri se izposo-jujejo Slovenci v Clevelandu slovenskih knjig, ker slovenski oddelek ima že skoraj tisoč slovenskih knjig.
Da se v Zjed. državah izposo-juje največ knjig, nam priča statistika, ki pravi, da se 97 odstotkov ljudi poslužuje javne proste knjižnice. Toliko za danes o čitalnicah.
Prihodnjič malo več o časopisju in revijah in splošni naobrazbi in bom tudi poskušal dokazati, kdo je danes izobražen, in kako priti delavcu do izobrazbe skozi samonaobrazbo.
POZDRAV IZ AVSTRIJE!
(Glasen mislec.)
‘Ja — ja,	si kaj, to je mesece v luknjo — radi razžalje
nekaj! Pred par leti sem si nekaj mislil, naenkrat sem bil poslan tri
n ja “preš vitle cesarske hiše’’!
LEGENDA, KI SE JE PRIPETILA LETOŠNJEGA LETA.
Češko spisal J. S. Machar.
Dogodilo se je tole in sicer prav za res:
Štirje «elo debeli župniki so sedeli t nebesih pred svojim stanovanjem, pod košato, večno evete-čo in prijetno dišečo lipo. Ravno so pospravili dobro kosilo, katero je dal danes posebno napraviti oskrbnik njih oddelka, ki je bil na onem svetu nekoč opat bogatega samostana, po smrti pa .prišel med blažene ter bil kot tak nadzornik oddelka, v katerem so stanovali rečeni župniki.
Bilo je prijetno popoldne. Na svežem travniku sta se pasla dva osla in en vol; modrook angelček nižje vrste je pometal peščeno stezo ; iz hiše na desni, kjer so stanovale pobožne stare ženske, so prihajali sem glasovi pobožne pesmi:
—	Tisočkrat pozdravljamo Tebe
—	kjer so pevke vso moč in vso višino svojih od let blagoslovljenih glasov osredotočile tako na •besedico “Tebe”, da je bilo slišati kot “Teeeeee beeeeee”; z leve strani pa, iz stanovanja bogaboječih devic, je letela sem himna, polna hrepenenja in sladkosti, peta s sopranom.; —
Moje si veselje, Jezus moj! — razkošno in mirno se je sedelo pod to nebeško lipo. A poleg tega tam ni bilo muh, in komarjev tudi ne.
Toda, velečastiti župniki so bili nekako resno zamolkli. Danes niso posegli niti po daljnogledu, ki je ležal poleg na klopi. Drugikrat namrei — in bila je to ena naj-čistejših zabav in nebeških razve-selitev njih krščanskih duš — so gledali drug za drugim s tem daljnogledom v peklenske prostore, kjer je jok in škripanje z zobmi, so opazovali počenjanje hudobnih hudičev in muke pogubljenih. — Pripovedovali so si1 jih, opozarjali se vzajemno, in daljnogled je poi toval ia rok; v roke tabo hitro, da je bil ves gorak, in velečastiti duhovni sobratje so se zvijali od smehu ju solze so jim tekle po napihnjenih licih. Oh, ti hudiči, kakšni navihanci! Vzeli so v delo Žida in ga krstili, Lutra so prisilili, da je «ital vse knjige in brošure, tki so bile napisane o njem in proti njemu, Kalvinu je bral neki posebno »avihan satan spise Alfonza Ligvorjanskega. Karel Havli-ček se j« moral naučiti na pamet zbrane pesmi Pr. Sušila (iz “Dom in Sveta”), Renama so pekli na ognju, Volterja polili s petrolejem in zažgali, neki vladar ki je vladal leta 1780—1790, je bil primoran dokazovati, da je bil Ignacij Lojolanski najimenitnejši človek, kar jih je kedaj zemlja nosila, mojstra Jana Husa so vedno na
6.	malega srpana pošiljali inkog« nito n« Češko gledat slavo tega dne, ki raste vzajemno s topo neumnostjo ostalih 644 dni vsled česar se uro je od leta do 'leta bolj mešala pamet, da je b.il za hudiče cilj posmehovanja, kot tihi norec
—	da, trebuhi so se tresli veleča-stitim gospodom župnikom in oči so se solzile. —
Toda, danes niso imeli smisla za to nebeško zabavo. Sedeli so tiho, resno, pod dojmon nekega važnega dogodka.
"Te babe že zopet hršče, kot obsedene!” nazadnje zagodrnja eden.
Nie «dgovora. Zopet dolgo časa vse tiho.
Dolg angel s podolgasto torbico pod perutjo hitro pride po stezi Pometajoči a n el e ek se spoštljivo umakne.
“Aha, kurir! Ga grem povprašat!” in eden od župnikov vstane in stopi h nebeškemu selu. Povpraša ga nekaj po tihem, sel zrna je z ramami, da nekako zdržljivo ■pojasnilo, ter pohiti naprej.
Župnik se vme, se spusti na klop, da je zaškripala pod njim
“Nikjer nič ne vedo”, začne skrivnostno pojasnjevati ... V pa. laei Ga ni. Pri apostolih ni. Pri sv Petru ne sedi Svetniki in svetnice Ga niso videli. Blaženi niti ne slu ti jo, kje hi bil. Materi ni rekel niti besedice že nekaj tednov. Angeli so pregledali že vse kote, vse oblake, vse zvezde, vsa solnea, niti sledu nikjer. Očeta si ne upa nihče vprašati, stari gospod je zelo jezen, in tretji samo frfota in se dela, kot vedno, skrivnostnega, Odšel je. Cerkveni očetje baje mislijo, da je gotovo šel zopet- na svet pomagati svoji verni cerkvi v težkih časih. Baje na Francoskem in marsikje drugod. Kurir ga leti torej tja iskat.”
“Gotovo je na svetu”, prikima drugi župnik. “Gotovo je tam.
Pri bojujoči se cerkvi. Očetje i majo prav. Na Francoskem je sla bo. Na češkem se tudi giblje in v Rimu sedi ubogi sv. Oče kot izgnanec, ki ne ve, kam bi položil svojo glavo.”
“Ne vem, ne vem,” začne premišljeno tretji. “Je prav preveč nepremišljen. In trdovraten je. — Prosim vas, duhovni sobratje, po glejte samo na one živali! Nobena žival nima pristopa v nebesa, toda taledva osla in tale vol so morali sem. Zakaj? Na enem teh o-slov je jezdil v Jeruzalem, oni drugi in vol sta pa sopla vanj. ko je ■ležal v Betlehemu v hlevu. Ljudje božji, koliko se je eden od nas nadelal, koliko trudil, predno smo si zaslužili tale nebesa! Le spomnite se! Te maše zjutraj takoj, ko je bila zima in tema in ko bi bilo še tako prijetno v postelji! To obhajanje bolnikov! Posebno babe! Ponoči jo je ščipalo v trebuhu, p>a si je že poslala po človeka drugi dan je pa copernica že letala o-krog kot vrtalka! In k spovedi so lezle dvakrat trikrat na teden! A pridige in krščanski nauki in bitje s socialističnimi krivoverci — nas eden res ve zakaj' je tu in da si je to krvavo zaslužil! Ali tale neumna žival? Zakaj, čemu? Pravzaprav tole človeka žali! Kot klada si se mučil in imaš plačilo — kot osel in vol! ”
Župniki so se nehote spogledali in nasmehnili velečastitemu dovtipu.
Četrti povzame besedo: “Sveta resnica, velečastiti, gospod brat! Bilo je v njem vedno nekaj, ne rečem surovega, ali tako demago-škega, ali kako naj hi dejal. Takšna družba tu: toliko papežev, cesarjev, kraljev, vojvod, takšna gospoda, toliko kardinalov, škofov. kanonikov plemstvo, najslavnejših rodovin in nazadnje mi verni vojaki njegove cerkve — pa kako se je zabaval ? — Kakšno družbe je obiskoval? Niti enega obiskal, in to ne le, kar mi pomnimo, tudi niti najstarejši ljudje tu se kaj taeega ne spominjajo — to je. ne rečem, neolikanost, toda dosti čudno obnašanje ali 'kako bi rekel. Da za nas sploh niti ne ve, ni dvombe. Če s terni tako ravna, — kaj šele mi, misera coDtri bueucus plebs ? Na svetu smo bili dobri —
toda sedaj? sedaji? Nehvaležnost je plačilo tudi nebes. Bil je pri nas doli na svetu takšen berač, stari Ledvinka, sama uš, sami turi, od daleč sem se mu na cesti vedno ognil, umrl je, in — kaj mislite? Umrem jaz, pridem sem, prvi, katerega srečam, je bil Ledvinka! Sam Gospod Izveličar mu je prišel baje odpirat, ga baje vpeljal v svojo hišo, sedi baje z njim cele ure, ga sprašuje in se z njim pogovarja ... No — to so vse neha! če sem knez, živim kot knez, in če sem nebeški vojvoda, živim kot nebeški vojvoda!” Gotovo je na zemlji,” povzame besedo zopet prvi župnik. — ‘Dolga leta je imel baje neprestano hude skrbi, ki vse zasledi in za voha. Hodil je baje, kot bi mu bila vsa nebesa zoprna! Seve, skrbi so ga trle. Saj je odgovoren za ta svet pred Očetom. S krvjo ga je odkupil sedaj se pa gode tam take reči!”
Odgovornost za ta svet,” po vzame novi zaničljivo nasprotnik vola in oslov. “Toda za nebesa se pa briga kot za lanski sneg! Kak šen red je to tu! Te babe tamle hrešče, da človek popoldne se predremati ne more, in tistimle deklinam bi se tudi moralo prepovedati to večno popevanje — dosti smo užili tega na onem svetu! Angeli so sama ošabnost, ta le veliki še ne pozdravi ne, in še tale maje keni, ki steze pometa, ti nalašč po med e ves prah v oči, kadar gre človek mimo! Kvarte so tu prepo vedane, ženskemu stvoru se približati ne smeš in tudi nimaš priložnosti, ker je vsak spol separiran ko j po kaznilnicah — primojduš, rajši bi ostal na svetu.”
Ostali trije soglasno prikimajo in vzdihnejo. In zopet za dolgo ča' sa obmolknejo. Na desno je donelo petje priletnih žensk, na levo soprani bogaboječih devic. Angelček je pometal stezice, živali so se blaženo pasle na travniku, lipa je razširjala svoj nebeški, večni duh
Naglo se zopet pojavi veliki angel s podolgasto torbico. Nameri se naravnost k župnikom. Bil je ■spoten in sprijelo perje po perutnicah je pričalo o hitrem in težavnem letanju.
“Vi imate tu daljnogled, kaj ne?” praša prisrčno.
“No, kaj je? . . . Kje. je? — — Ali ste ga že našli?” so vpili župniki drug čez drugega.
“V Rimu sem bil. Pri papežu Ga ni. Pri kardinalih ni. Pri škofih ni. Ves svet sem preletal. V nobeni cerkvi Ga ni, v nobenem župnišču ne. Cerkvi ne pomaga in cerkev Ga ne potrebuje. Posodite mi tisti daljnogled! ’ ’
Spusti torbico na tla, vzame daljnogled, nastavi na oko, zapre drugo in pogleda doli, doli globoko doli. Naenkrat mn omahnejo roke.
‘Descendit- ad inferos-. Šel je v pekel,” reče zamolklo. Vzame torbico in izgine.
Eden od župnikov nastavi daljnogled na oko.
‘Je že res,” spravi iz sebe. “Z Židi in kozli sebrati, z Lutrom in Kalvinom se prijateljski pogovarja, Hus, Havliček in Volter so o-krog njega . . . tudi tisti iz leta 1789—1790 . . . Renan ... hudiči so se izselili . . . prosim, gospod brat!”
Župniki so glediali po vrsti.
“Eh, kaj,” reče končno eden: “To nič druzega ne pomeni, bot potrditev naše diagnoze, ali kako ■bi rekel. A kar se nas sedaj tiče, nas ne morejo vreči tu ven. Bili smo brez Njega, in bomo brez Njega. Toda tele tri neumne živali morajo ta hip odtod!” toda grozeče in pokaže na blažene, paseče se živali . . .
Vstane, o d so piha, vzame in 'bar ■mu le trebuh dovoli, se zaleti nad govedino iz Betlehema.
To se je zgodilo letošnjega leta in to prav zares.
si se je pobazala dovolj ugodna. Vreme je bilo poprej snho. Bil je krasen majnik, poln zelnjave. cvetic in tiejega petja. Toda komaj so potniki prepotovali okolo pol Idru-go sto “vrst” (vrsta = 1.0668 km), zamenjajoč na postojankah poštne konje, se je nebo pokrilo z oblaki, nastal je mrak in začelo je deževati. Potovanje se je kakor bi trenil skazilo. Do določenega kraja, v neveliko o-lcrajno mesto, je bilo še za dve, tri preprege, daleč. Na predpo-slednji veliki postojanki niso več dali radi Kirilu konj, marveč so mu prigovarjali, naj bi počakal, da se pot nekoliko posuši. On v to nikakor ni mogel privoliti. In zahtevani konji so dospeli. Pre-koračivši od obeda do večera komaj deset do petnajst vrst, je bil končno voz s težavo zavlečen v neko raztrgano vas, obkoljeno z vrtovi ter se naposled vstavil na prenočišču.
“Imeli bi tukaj prenočiti, vaše premoshoditel jstvo	(ekscelenci-
ja),” je rekel voznik; “do Trnovke je še sedem vrst in konji tjekaj ne dospo.”
“Katko se imenuje ona vas?” “Dubka.”
“Iz državnih kmetov?”
“Ne, svobodna.”
“Ali je tukaj občinski urad?” “Občinski urad je sicer, toda konj ni —. Tukaj zaganjajo bi-valci konje na noč na livade. In predno ¡dospo do njih, nastane noč. Glejte, saj že solnce zahaja.”
“Kje pa naj tu prenočimo?” “Nemara v nekaki gostilnici... kaj ne, gospod . . . ondi je .krema . . . toda sam ne vem, kam naj vas zapeljem? Kmetje so na oddaljenem delu, doma so ostale le zgolj ženske.”
“Ondi imate tudi cerkev,” se oglasi tajnik, “to pomeni, da je tukaj tudi duhovnik.’’
'“Je”, odvrne voznik.
‘Nu, kreni torej k duhovni ku.”
Dospela sva pred hišo duhovni ka na obširni prostor, obraščens travo. Pokazalo se je da je bil duhovnik vdovec, star kakih petdeset let, ki je bil kaj resen, dostojen in dobrosrčen človek.
-Spoznavši, Ida je njegov gost odličen uradnik glavnomestne hierarhije, je podvojil proti njemu svojo pozornost. Pogostil je popotnika s čajem, z večerjo in mri prepustil lastno spalnico. Kirilov in njegov tajnik sta se na-
TAJNOSTNA SVEČA.
Ruska pripovedka, posl. za “Glas Svobode”.
Podravski.
Nek Kirilov, ki je bil prestavljen v privolžko gubernijo, je potoval tjekaj s svojim tajnikom. Bilo je potrebno kreniti raz široke poštne ceste na ono, ki drži v neko vas. Kirilov je potoval na lastnim vozu na podlagi kabinetnega potnega lista, s pooblastilom v rokah. Stvar je bila nujna in ni trpela odloga. Pot proti va-
pila čaja ter se podala ven pred popovo hišo, obrneno s pročeljem proti cerkvi. Dež je prenehal in dasiravno je bilo nebo naokrog še prevlečeno z oblaki, ali bolje z meglo, je vendar zunaj bilo tiho in toplo, da je bilo moči slišati govorico iz oddaljenejših kotov, kjer «o se v urno nastopivšem mraku po celodnevnem delu vtru-jeni vaščanje podali k počitku. Gosta in gospodar <so prebili dolgo pri mizi, ,pokriti s pomiznieo, na kateri je stala skromna večerja vaškega -duhovnika.
“Čemu imate cerkev tako maj-liino?” vpraša nakrat Kirilov, človeku se zdi, da je nekako zlezla v tla in se -nekako nagnila.” “To je stara cerkev, zelo stara”, odvrne duhovnik; “postavljena je Ibila še za časa mojega pradeda in moj ded jo je izdelal .. . Sedaj je bila obrašeena z mahom in stolp se je v resnici nekoliko nagnil, toda še se drži.” “Kar se sredstev tiče, ali je ne morete prenoviti?”
“Narod je tukaj miren, prost kakor zrak — pa se tudi ne briga za to. Cerkev pa je stara in postavili so jo stari, pobožni ljudje . .
Gosta sta se še razgovarjala, zahvalila gospodarja za pogošče-nje in ipripravivši se za daljše jutranje potovanje, sta odšla spat. Soba, ki jima je bila odločena za prenočišče, je imela okna obrne-na proti cerkvi. Duhovnik se je vlegel v snažni sprejemni sobi, ki se je nahajala v sosedščini prve.
'Postelja Kirilova, na katero se je vlegel -spat, je stala poleg stene proti oknam; tajnik se je vlegel na naslonjač pri durih. Ugasnila sta svečo in umolknila. Tudi pop v sosednji sobi je utihnil. Zunaj se je temnilo čimdalje bolj.
Tako je ležal Kirilov, se obračal in premišljeval o raznih rečeh kako uro, ali nemara še dalje. 0-brnivši ,se na postelji proti oknu. jel je pregledovati obrise cerkve, kolikor jih je mogel v polutemi razločevati.
Zdelo se mu je, da v cerkvi brli luč.
“¡Brezdvomno -se je nebo- zjasnilo in je izšel mesec za našo hišo,” si je domislil Kirilov, “pa se mesečni žarki odbijajo v cerkvenih dknah?r
Kirilov se je dvignil na postelji ter pogledal še pozornejše. —-“Nikakor, to niso mesečni žarki!” je rekel sam se;bi: “vsa okna se nahajajo v eni vrsti, toda 0-
svetljena so samo tri na levi strani cerkve, ona na desni pod stolpom pa so temna; očividno je, da brli luč v cerkvi.”
čim Idalje je Kirilov gledal, teni jasneje je razločeval rudasto, bjr-lečo zarjo, povsem različno «id bledih mesečnih žarkov.	• .
“Sveča?” si je domislil; ‘fv’ cerkvi je nekdo prižgal svečo! 1— Bodisi so ondi tatovi, ali pa katk mrlič . . . toda kakšna nep-revick nosi je to postaviti pri parah v tako trhli cerkvi črez noč svečo)”
“Batuška, a batuška!” zakliče Kirilov, spomnivši se, da se je duhovnik v sosedni sobi še pred nekoliko minutami obračal na ležišču. Moral je ponoviti klicanje.
“A. Česa si želite?” se je oglasil sprebujen gospodar za durmi.
“Pri vas, batuška, nekdo sveti v cerkvi.”
“Odpustite, ondi je tema., tudi ključe imam pri sebi.”
“Od česa je torej ondi luč? — Mar niste pozabili ugasniti svečo pred kako sliko? Ali ste imeli danes večernice?”
“Ne.”
“Ali nimate tam mrliča?” vpraša Kirilov.
Duhovnik je tipal z nogami po tleh, gotovo je iskal črevljev. — Črez minuto se je prikazal v “županu” na pragu.
“Kje je luč?” je vprašal, zroč v okno; “to je nekaj posebnega; v cerkvi imamo zares mrliča . . . prinesli so ga za kako uro pred vašim prihodom . . . Toda sveče nihče ni prižgal ne pred sliko, a še tem manj ob rakvi.”
“Ako vam je ljubo, gremo pogledat,” reče Kirilov, ki je bil radoveden ter hotel priti tej stvari do živega.
Duhovnik hote nehote izvleče izpod vajšniee ključe. Zbudita tudi tajnika. “Ta, poizvedevši, za kaj tu pojde, je bil še posebno vznemirjen. “Čudež, čudež!” je šepetal: “pokojnik in svetloba”.
Gosta in duhovnik odidejo ven.
Tri okna so bila svetla ter s» bila brezidvomno od znotraj slabo osvetljena. Toda komaj so se radovedneži približali cerkvi ‘je luč nepričakovano ugasnila.
“Nam se je le tako zdelo,” o-meni duhovnik, “v cerkvi ne more biti kake luči. — Zaman ste gospod, bil v skrbeh ... dovolite, pri nas strogo pazimo na ogenj”.
Kirilov se je že obrnil nazaj proti hiši. Najrajše bi bil že sipal.
Konec priibodhjie.
RICHARD MUELLER; FANATIK.
Bolj pošteno nam ni mogel slikar Miiller narisati fanatika-kapu-cina, kakor ga tu vidimo. Vnet za vse “božje in sveto”, se tak fanatik in hlapec največjega trusta sveta — rimsko katoliške cerkve — postavi na prižnico ali v spovednico, kjer dere in -mrcvari ljube mu ovčice in kozle, kol'k or mn dopušča domišljija in izmišlje-nost jezika. Pekel in hudič vas čakajo, ljubi kristjan je na “o-nem svetu”. Sam veliki hudič vas bo cvrl in drl na ražnu v dnu pekla, kjer je sam jok in škripanje
z zobmi! Dajte za cerkev sedaj, ker po smrti bo prepozno! Molite, da ne padete v skušnjavo! — “Bog” bo zavrgel bogatine, in sprejel na svojo desno stran berače! Ne dajte se zapeljati od “hudobnega in brezverskega časopisja”! Cerkev rimska potrebuje ravno sedaj “pripomočkov” za a-frikanske zamorčke, divje Hot-tentote in Bušelmane in Indijance, ki žrejo na živim kristjane! 0, dajte, dajte podpore “sveti” cerkvi ! —
EIHEIHISf

11=3 f
1
i
i
i
Í
i
i
Í
\
\
l
fl
VsaKjemti Slovencu priporočamoda	naroči na edini
VensKJ svobodomiselni list:
GLAS SVOBODE.
ki se bori za delavski stan in prinaša najboljše novice iz vseh delov sveta; raznovrstne podučljive članke, kakor politične, socialne, kulturne, nabožne in izobraževalne vsebine. Prinaša dopise iz vseh krajev kjer ži Slovenci, da zadobi človek hitro pojm o vseh razmerah slovenskih naselbin v Ameriki.
Naročnina stane za celo leto $2.00
pol leta $1.00 Za Evropo za celo leto $3.00
žive
I

Vsem društvom, obrtnikom, gostilničarjem kakor tudi posameznikom pa se priporočamo za nabavljenje vsakovrstnih tiskovin kot: zavitke in papirje z firmo za zasebnike in urade, račune in vse v to
stroko spadajoče tiskovine. Preskrbimo tudi društvena pravila in prevode iz tujih jezikov in obratno, kakor tudi vse druge tiskovne potrebščine.
GLAS S DOHODE C o.
2020 Ultie Island A Chicago, lil.
(pl®
gjgigjgEEigfEjgiEfEEJEEfgEfgfgiagjgjEJEjgjgjHJHigjrE
Cenik knjig,
katere se dobe v zalogi
‘GLAS SVOBODE”
2020 Blue Island Ave., Chicago, 111.
Aškerc:
Nove poezije .........................$1.50
CANKARJEVI SPISI:
Gospa Judit..............................75
Hiša Marije Pomočnice....................75
Hlapec Jernej............................75
Jakob Ruda...............................50
Krpanova kobila.......................$1.50
Knjiga za lahkomiselne ljudi----------$1.00
Kralj na Betajnovi.......................75
Nina.....................................75
Ob zori...............................$1.00
Vinjete ..............................$1.00
Za narodov blagor........................75
Zgodbe fc doline, Šent Florjanske 75
Za križen.............................$1.00
JURČIČEVI SPISI:
I.	-zv.: Deseti brat ....................50
II.	zv. Juri Kozjak zg. p. Spomini starega Slovenca ali' črtice iz mojega življenja, povest iz Napoleonovih časov, im dr...............................50
IV.	ziv. Tihotapec, Grad Rojinje,
Kloštersfci Žolnir.......	.50
V.	-zv. Hči mestnega sodnika,
Sin kmetskega cesarja...	.50
VI.	»v. Sbsedov sin. Telečja pe-
čenka in dr......................50
VII.	zv Lepa Vida, Ivan Erazem
Tatenbah ..................... -50
VIII.	zv.: Cvet in sad; Bela ruta,
bel denar...........................50
IX.	zv.: Doktor Zober; Med
dvema stoloma.......................50
X.	zv. Rokovnjači, zg. r. Šest parov klobas, Ženitev iz ne-
vošljiosti in dr.................50
XI.	zv.:	Tugomer, drama iz
slov. življenja; Berite Novice; Veronika Deseniška..50
KERSNIKOVI SPISI:
Agitator ..............................$100
Berite Novice, Politični 1/ilstkl	. . $1.25
iCjiklamen ...........................$1.00
¡Gospod Janez, Kmetske slilke i	dr.$2.00
'J&ra gospoda, Očetov greh -----------$1.00
Kritika, Komentar .......................50
i/utrski ljudje, Testament ...........$1.00
'Na Žerinjah .......................  $1.00
¡Rošljin in Vrjanfco ...:......$1.00
■Zbrani spisi, (pesmi) ................ .50
Levstika spisi:
.....$1.00
.. .10
¡Obsojenci .............
¡Svoboda ,..............
¡ •	Murnika spisi:
Najhujši sovražniki ...............30
Znanci.............................75
Meška spisi:
Mir božji ........................$1.00
Ob tihih večerih .................$1.50
Remcovi spisi:
Kralj Matjaš .....................$1.00
Ljubezen. Rončanove Klare............75
Premaganci ..........................30
Velik punt ..........................75
V Študentovskih ulicah ............. 75
Zadnji rodbvine Benalja .............75
SIENKIEWICZOVI SPISI:
Brez dogme........................$1.50
Križarji v 4 delih................$2.50
Mali vitez v 3 delih..............$2.50
Potop I. in II. zvezek............$2.50
Rodbina Polaneških v 3	delih.... $3.50
Quo Vadiš, (vezan)................$2.50
Šorlija spisi:
Človek in pol ....................$1.25
Novele in črtice, (vezana)........$1.50
Pot za razpotjem, (vezana) .... $1.50
TAVČARJEVE POVESTI.
I. zv.: Ivan Sla vel j;	Antonio
Glednjevič; Bolna ljubezen; Gospa Amalija; Mlada ‘leta; Med gorami .......................$1.25
II.	zv.: Otok in struga; V Kar-
lovcu; Valovi življenja;
In vendar; Tat; Gospod Ciril; Čez osem let; So-ror Pia...................$1.25
III.	zv.; Ivan Solnce; Grajski
pisar.....................$1.25
IV.	zv.: Tiberius Pannonlcus;
Knzovcl; — Vita. vitae
meae......................$1.25
V.	zv.: Mrtva srca; 4000 Času primerna povest iz prihodnjih dob.................$1.25
TOLSTOJEVI SPISI:
Ana Karanina......................$2.50
Kazaki...............................75
Rodbinska sreča......................40
TRDINATOVI SPISI:
Bohovi bazarji' in Iliri..........$1.25
Bajke in povesti, I. zvezek..........75
„	II- ..................75
................	III..............75
................	IV...............75
Trošta spisi:
Pri stricu ......................... 40
Zarnik spisi:
I. zv.: TJra bije, človeka pa ni...	.50
PREVODI
Iz svetovne književnosti.
Ben Hur. (vezana)................$2.00
Blagor na vrtu cvetočih breskev .50
Dim ................................40
Igralec, iz spominov mladeniča.
Roman ........................... 75
Islandski ribič................... ¡50
Jacque Damiour im Naiis Micoulin .50 Jiam Marija Polojhar. Roman . . $1.75
Kako pišejo ženske...............$1.00
Karamfil s pesnikovega groba..	.25
Mali lord...........................75
Momenti..........................$1.25
Novele: Morilec, Debeluštea; Morilec: Končano; Pojanec in dr. .75 Pet tednov v zrakoplovu (vez.) $1.75
Povesti Maksima Gorki ..............75
Prva ljubezen ......................50
Ruska moderna....................$1.50
Tolstoj in njegovo poslanstvo...	.30
Taras Buljba ..................... ,75
Tartarin iz Taraskona...............50
Vohun...............................75
Zadnja kmečka vojska................75
Leposlovna knjižnica:
Dolina krvi......................$1.50
Razporoka........................$1.00
Mož Simone.......................$1.00
Ponižani in razžaljeni...........$1.00
Stepni kralj Lear; Hiša ob Volgi ,50
Straža...........................$1.00
Skrivnosti srca ....................60
Ljudska knjižnica;
Dekle z biseri...................$1.00
Jermiač zmagovač, pretepač. Povest iz Nemško-francoske vojne; Med plazovi....................30
Pasjeglavcl, zgodovinska povest. .$1.00 Znamenje štirih, v 3. sešitkih...	.30
KNEZOVA KNJIŽICA.
Zabavni in poučni ttplsl.
1.	zv.: Anton Knezov životopls;
Gospod Lisec; Ženitev vojvode Ferdulfa...........40
2.	zv.: Gorski potoki; Planinska
idila; Matija Valjavec.. .40
9.	zv.: Za vozem; Izgnanci; Študent Lojze; Fenny; Klanec siromakov.....................40
10.	zv.: Življenje in smrt Petra
Novljana; Ella.............40
11.	zv.: Križ na gori; Spomini
gospoda Ignacija Brumna ........................40
12.	zv.: Potepuh Marko in kralj
Matjaš; V mesečini; Brez
zadnjega poglavja..........40
17. z>v.: Brambovci:	Mladost;
Vojna .........................  .40
Knjižnica časopisa “Naprej!”
1.	zv.: Socijailizein (druga izdaja) .10
2,	zv.: Zakaj smo ^socialisti?...	.10
6.	izv.: Kdo uničuje proizv an j e
v malem? ....................15
7.	zv.: Katoliško svetovno naziL
ran je in svobodna znanost 35 9. zv.: Kapitalistični razred ...	,15
Knjižnica Narod, založbe v Celju. I. zv.: Strašno maščevanje ... .50 II. zv.: Izlet g. Bronska v XV.
stoletje ..................75
Narodna Biblioteka:
Babica..............................50
General Lavdon......................25
Spisi Andrejčkovega Jožeta: Čr. tiče iz življenja na ¡kmetih; Mate Vž Klander; Zgodovina motni-štoega. potza; Amerika ali povsod dobro, doma naj boljše; Popotni listi; Ce-sar Jožef v Krašnji; Dambeški zvon; Žalost in veselje; Nekaj iz ruske zgodovine; Vojniška repub. Zaporožlkih težakov; Božja kazen; Čudovita zmaga; Berač; 8 zvezkov skupaj . .$1.50
Zaroka o polnoči....................15
Za kruhom ........................ ,15
“NAŠ DOM.”
Zbirka najpoljudnejših ljudskih povesti.
1.	zv.: Teharski plemiči; Krajev-
na kronika; Cesarjevič in sestri dvojčfcinji...........25
2.	zv.: Zadnji grof celjski. Iskal-
ci biserov na otoku Sv. Duha.........................25
3.	zv.: Vojna leta 2000. — Doma
In na tujem..................25
4.	zv.: Ciganka. Po povelju.........25
5.	zv.; Ljubezen do domovine;
Plesati ni znal; Karin.......25
7.	zv.: Sodba; Poezija in proza;
Vij.......................  .25
8.	zv.: Papeževa mula; Župnik iz
Kiiklinjlana; Zvezde; Na deželi — v mestu; Zgodba iz mladosti; Na Bre-
gu 			.25
Slovanska	knjižnica:	
Na bojišču			
Preko morja			
Pripovesti 0 Petru	velikem		. .75
Slučaji usode ....		. .75
Beračica			
Božična noč			
Mladost			
Svetovna knjižnica:
Alekisanda Dumas:
Dama s kamelijami.................$1.00
Grof Monte Cristo I. zvezek....... 1.00
Krof Monte Cristo n. zvezek....... 1.00
Trije Muškertirji.................. 2.25
Dvajset let. pozneje, (nadalje ■vanj« Treh Muškertirjev.).... 2.25
VENEC SLOVANSKIH POVESTI. Slovanske povesti zbrane od najboljših slovanskih pisateljev, prestavljene na slovenski jezik.
3.	zv.: 'Prekleti ste . ..!.......50
4.	zv.: ¡Rusinja ...................50
5.	zv.: Lux in teneb ris 'liucet..	.50
6.	zv.: Črtice z ogljem'............50
7.	izVi: Bojfcik ...................50
8.	zv.: Kako se je pijanec iz_
preobrnil ....................50
9.	zv.: Jazbec pred soudtoljo...	.50
ZABAVNA KNJIŽNICA.
7. zv,: Roman iz življenja preproste deklice......................50
13.	zv.: Za staro pravdo.............50
14.	zv.: Sami med seboj. Učen-
jak (Igri.)....................25
15.	zv.:Pogreb, Brez volje, Črti-
ce. In druge povesti......50
16.	zv.: Pri Jugoslovanih..........50
17.	zv.: Pot spokornikov, in dru-
ge ........................50
20. zv.: Amerikanci (igra) in povesti ............................50
RAZNI DRUGI SPISI IN	PREVODI:
Andersenove pravljice .............50
Andrej Hofer.......................20
Antibarbarus ......................50
Avstralija In nje otoki............50
Avstrijski junaki..................75
Bele noči .........................25
Bitka pri Visu.....................30
Boj za pravico.....................40
Brodkovski odvetnik ...............75
Burska vojska .....................30
Čez trnje do sreče (vezana)........50
Cesar Jožef II.....................25
Bolgarija in Srbija................50
Barvaste črepinje..................30
Črna žena .........................75
Deteljica ........................ 20
Deset let v peklu..................30
Dobra gospodinja (vezana)....... 1.50
Domači zdravnik....................60
Džungl..........................$1.00
Elizabeta .......................  30
Etiketa in politika................15
Frančka in; drugo..................25
Fra DiavOlo .......................30
Gozdovnik, 2 zvezka................70
Humoristični leksikon .............30
Igračke........................... 75
Ilijada............................50
Izdajavec......................... 50
Iz nižin življenja.................50
Iz dnevnika malega poredneža..	75
Jurkica Agičeva ................ 1.00
Kako naj se pišejo zasebna pisma ................,.............75
Kako vzgaja usoda.................40
Kacijanar..........................50
Krvava noč v Ljubljani.............40
Kirdžali...........................75
Kitajci in Japonci.................50
Knez črni Jurij...................20
Kraljica Draga ....................25
Križana usmiljenost ...............40
Križem sveta.......................40
Kratka zgodovina slovenskega
naroda _____{...............     50
Kultura in politika................10
Libera nos a malo..................75
Ljubezen in junaštvo strahopetnega praporščaka ................40
Marjetica..........................50
Materina žrtev.....................50
Malo življenje.....................50
Med knjigami in ljudmi............ 25
Mina ..............................50
Mlinarjev Janez ...................40
Morski' razbojnik ............,. 1.00
MJusolino .........................35
Na krivih potih....................40
Na rakovo nogo (vezana)............50
Nikolaj Zrinjski...................20
Narodne pripovedke sošhih planin .......................... 1.50
Oče naš.........................  ,Rn
CP-roci paipeža ................ I.50
O te ženske.....................$1.00
O kulturnem pomenu slovenske
reformacije .....................50
Pisana mati ........................40
Poljub .............................40
Politično življenje Slovencem. .	.30
Postrežba bolnikov ................ ?0
Peter Prostak (vezana)........ .40
Pol litra vipavca...................75
Popolna slovnica esperandskega
jezika ..........................50
Pod spovednim pečatom; prva
knjiga ....................... 1.25
Pod spovednim pečatom; druga
knjiga ....................... 1.00
Princ Evgen Savojski :..............20
Prilike patra Bonaventure...........40
Prekleta ...........................25
Pred nevihto........................30
Rinaldo Rinaldini ................ .30
Reformacije in socialistični boji
slovenskih kmetov ...............50
Revolucija na Portugalskem....	.30
! Reliefi ........................ ,?5
| Rječnite h rvatskoslo venski	... -50
Robinzon..........................  60
Rusko-japonska vojska s krasnimi slikami iz bojišča 18 Snopičev .......................... 2,25
Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini leta 1878.............. 1-50
Skrivnost najdenke .................30
Strahovalci dveh kron......... 1.00
Socijalizem in moderna veda...	.50
Spake ..............................75
Spominski listi iz avstrijske zgo-
dovive ..........................25
Spomini na Prešerna........... .75
Srečelov ec ........................20
Srce (vezana) .................... .75
Štiri ruske slike (vezana)......	.50
Štiri rušilce slike (broširana)...	-30
Tajnosti španske inkvizicije....	05
Telesni naš postanek razvoj in
konec ...........................75
Tilho in drugi......................75
Turki pred svetim Tilnom (ve.
zana ......................... 1.06
Ugrabljeni grofič ................ -30
Ukrajinske dume ....................15
Undlna ........................... -45
Uporniki . %........................40
Utrinki......................... $1.00
Vaška kronika.......................75
V	deliu je rešitev.......... .20
Viljem baron Tegetthoff....... .25
Veliki trgovec................ -50
V	kamnolomu .................... .30
V	naravi.................... .5®
Vojniča na Turškem............ -35
Vstaja Škenderbergova (vezana) .4®
V	tujih službah............. -5®
Za bratoljnbje ................... -4®
Zaljubljeni kapucin .............. -5®
Za srečo ......................... -40
Zgodovina avstrijislkio.ogrske monarhije .............................
Življenja trnjeva pot......... -40
Zlatokopi ......................   -6®
Zmaj iz Bosne...................  -5.®
Zlatarjevo zlato.............. -7®
Naročilom Je priložiti denarno	vrednost, bodisi v gotovini, poštni	nakaznici ali poštnih znamkah	po	en aM
dva centa. . Poštnina je pri	vseh teh
cenah že všteta.
.25