/ ♦ * * VESTNIK NOTICIERO 26V aniversario del t/enocidio esloveno Todos los anos los eslovenos libres conmemoramos el aniversario de nuestra tragedia nacional. En el presente transcurren ya 2(i anos, desde que en junio de 191t5, nuestro ejercito fue masacrado por las tropas co-munistas. Durante la segunda guerra mundial, el comunismo desato en nuestra patria una cntenta revolucion, cuyo flagelo se agrego a la ya trdgica situa-cidn de la ocupacidn por las fuerzas del e je. Vencidos los comunistas en todos los sectores y ya liberada Eslovenia, sin embargo las intrigas inter-nacionales permitieron que el ejercito rojo sovietico entrara en nuestro pais e impusiera en el una dictadura comunista. Millares de civiles acompaharon al ejercito nacional esloveno, que se retiro hacia Vetrinje en Austria. Es confuso el transcurso de los acontecimientos que siguieron. Todos los integrantes del ejercito nacional fueron desarmados por orden del comando ingles, y posteriormente entregados a las tropas comunistas. Estas, sin tener en cuenta las leyes internacionales, ni que las hostilidades liabian terminado hacia ya mucko tiempo, los llevaron hacia la region de Kočevje, donde, tras infligirles innumerables agravios y sufrimientos, los mataron y tiraron sus cadaveres en profundos fosos. Fueron 12 mil muertos, 12 mil jovenes y hombres, toda una generacion masculina, un verdadera genocidio para nuestro pequeho pueblo. Hoy al recordar esos tristes acontecimientos, rendimos un sincero ho-menaje de agradecimiento a nuestros heroes, a la vez que elevamos nuestra voz reclamando justicia para nuestra nacion a los pueblos libres del mundo. VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar Naročnina: Argentina 1000 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje. Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213) Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.036.986. VESTNIK-NOTICIERO 1971/IV — 15-9-1971 Director: Eduardo Škulj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.036.986 Darovanje v veliki ljubezni Govor Karla Mauserja na spominski proslavi v Torontu, ki sta jo skupno pripravili obe organizaciji slovenskih protikomunističnih borcev. S čudovito lepo podobo, ki jo najdemo v starozavezni knjigi preroka Ezekijela, se lahko danes približamo temu Spominskemu dnevu, ki ga skupaj obhajamo. Gospod je peljal preroka v veliko dolino polno mrtvaških kosti in ga je vprašal: Sin človekov, bodo li te kosti oživele? In odgovoril je prerok: Vsemogočni Gospod, ti veš. In tedaj mu je rekel Gospod: Prerokuj nad temi kostmi. Glejte, pošljem duha, da oživi‘e. S kitami vas obdam in Storim, da zraste na vas meso. In glej, nastalo je šumenje, naspalo je šelestenje in kosti so se približale druga drugi. Gledal sem, glej, kite so prišle, meso je zraslo in koža se je razpela čeznje po vrhu. A duha ni bilo v njih. In tedaj ukaže Gospod, da prerokuje duhu. Od štirih ve‘rov pridi, duh, dihni v te pobite, da ožive. In šel je duh vanje. Oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska. Tudi mi imamo velike doline doma polne mrtvaških kosti, tudi mi imamo prostore po tujih tleh, kjer so v taboriščih umirali ljudje, kosti na tolikih krajih, ki jih ne bomo nikoli našli. Ne morem reči, da dobršen del emigracije ne misli več na te doline kosti. Toda ni dovolj, da mislimo nanje, ni dovolj, da odkrivamo zgodovino bojev, zmag in porazov, ni dovolj, da jih oživljamo z govorjenjem in prikazovanjem njih del tistim, ki naše borbe niso poznali in še manj umeli. Če delamo samo to, naredimo kakor je naredil Ezekijel prvo pot. Oživimo jih, sklenemo jih s kitami in kožo. čas je, da storimo to, kar je naredil Ezekijel z drugim dihom. In duh je šel vanje, oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska. Če hočemo resnično oživeti to, v kar verujemo, potem smo dolžni oživeti to z duhom, zakaj sam0 ta je, ki more preteklost in v.se tiste, ki so v njej obstali, nositi v sedanjost in jih ohranjati tudi za bodočnost. V odmikanju časa je nevarnost za moč duha. 'Če pomislimo na prva leta, kako je bilo še vse živo v nas. Duh in trdno prepričanje sta svetila iz vseh naših besed in vseh naših dejanj. Čutili smo, da duh mrtvih nosi tudi našega duha, da s trdno začrtane poti sploh ne moremo zaiti. Dragi p/rijatelji, človek je šibka stvar, najbolj šibka takrat, če ni stiskana, če ne trpi, če ni v skrbeh, če si lahko ustvari lagodno življenje. Stiske in trpljenje, skrbi in težave, ki tlačijo telo, odpirajo na široko dver duhu. Zavoljo tega smo bili v Lesenem mestu boljši, trdnejši in odpornejši. Daj telesu lagodnost in udobnost in tvoj duh bo pričel pešati in trhleneti. In v tem stanju je danes dober del naše emigracije. Lagodnost namreč zapira okna v preteklost in toliko jih je že, ki niti ne žele več pogledati skoz nje. Dolina kositi je za mnoge samo še neprijeten spomin, za nekatere neposrečena epizoda, za mnoge bolečina, ki jo je pač treba pozabiti. Kdo bi se še spominjal hudega iz preteklosti, ko je že toliko drugih težav na vidiku? Eno mi je vedno pred očmi, ko premišljam to stanje: Brez Ezekijelov bo za nas preteklost kmalu umrla in ne bo nas ostalo niti toliko, da bi vsako leto vsaj za Spominski dan dihnili duha v kosti. Bridko je misliti kako odteka naša sila, bridko je misliti, kako težko je že dobiti ljudi, ki bi bili voljni kaj storiti. Vse nam postaja odveč, celo čas, ki naj bi ga porabili za spodobno počast teh, ki so nekoč dali vse, kar so imeli v upanju, da bo to prineslo boljše čase tistim, ki bodo ostali. Spet smo tu in spet smo v preteklosti — stojimo na robu velike doline, ki je postlana s kostmi. Ista vprašanja nam vstajajo, ki so nam že tolikokrat v zadnjem desetletju. Zakaj ? Zakaj tako krivično, zakaj tako brez usmiljenja? Z molitvami so trpeči zasipali nebo, v spokornih procesijah so prosili za milost in vendar tak konec — dolina sprhnelih kosti. Dvema skrivnostima je težko priti do dna, dragi moji — skrivnosti ljubezni in skrivnosti sovraštva. Kakor je brez meje darovanje, ki ga more opraviti velika ljubezen, tako je lahko brez meje sovraštvo, ki more pokončati in razrušiti vse, tudi življenje. V luči teh dveh skrivnosti lahko umemo dolino kosti, lahko umemo vso preteklost in trdno sem prepričan, da letošnjega Spominskega dneva ne moremo lepše obhajati kakor s tem, da iz te doline kosti vzamemo, kar tako mogočno plava nad njo: darovanje v veliki ljubezni. To smo namreč zgubili v teh letih. Darovanje. Darovanje skupnosti, tudi če ni najboljša, da bi bila boljša. Darovanje posameznikom, tudi če so brezbrižni, tudi če se odmikajo, da bi ob svojem času doumeli, da brez darovanja drug drugemu, ne moremo ničesar doseči. Darovanje organizacijam, ki jih imamo, da bi živele in opravljale med nami svoje idejno poslanstvo, brez katerega nič ne pomenimo. Darovanje namenom, ki dvigajo in krepijo duha, da bi ne pozabili, da samo z duhom lahko dosegamo vrednote, ki bodo napravile svet lepši. •Ne sovražimo, zakaj v vsakem sovraštvu je kal smrti, tudi takrat, ko je v najvišjem cvetju. Sovraštvo samo je namreč smrt, zavoljo tega ne more drugega kakor moriti, bodisi z besedo ali z dejanjem. V sovraštvu ni upanja, ni vere — je samo tema in obupno beganje. Sovraštvo ne zida tcm\eč cefra še zadnje najbolj osnovne vrednote človeškega življenja. Sovraš vo je bilo, ki je napolnilo to lepo dolino s kostmi. Dragi moji, čudovit mir je zdaj nad to dolino in čudovita blaženost. Kosti mladih in starih, duhovnikov in laikov, učenih in neučenih, leže skupaj. Z zadnjim darovanjem v veliki ljubezni so povezani in iz vseh kosti sije luč, ki je nobeno sovraštvo več ne more ugasniti. Tej luči so pridružene lučke vseh kosti, ki leže v neznanih krajih in tudi lučke tistih, ki smo jih na poti svojega begunskega življenja že položili v zemeljsko naročje. Vse to nam sije nasproti, vse to je naše, vse to je najlepše, kar smo imeli. Ali more imeti kdo bolj poln, bolj mogočen in bolj svetal Spominski dan kakor ga ima slovenski narod? Mar ni to dovolj, la lahko odženemo vsako malodušje, mar ni tako močno, da lahko zravna naš sklenjen ponos in našo zmedlelo voljo ? Od štirih vetrov pridi, duh, dihni v te pobite, da ožive. Dragi moji, v nas je — v nas je, da vidimo kakor je videl Ezekijel: In šel je duh vanje, oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska. Mar ni čudovito misliti na to, misliti, da nismo sami, da smo z duhom, ki oživlja kosti, velika, silna vojska? Nesimo to misel s seboj s tega Spominskega dneva, nesimo jo vsakemu Slovencu. Ru-s Sloveniji Zdrava, mati dmovina, nam Slovencem veličina. Druži vse sinove složne, plemenite in svobodne! Nam ostani iz roda v rod: Mati — Domovina — Bog! Prof. Alojzij Horvat IVaj nam bo vzor za nadaljnji boj! Govor na žalni proslavi dne 5. septembra t. 1. pred spomenikom junakov v Slovenski hiši v Buenos Airesu ob 25-letnici nasilne smrti generala Leona Rupnika in njegovih zvestih sodelavcev dr. Lovra Hacina, Narteja Velikonje in dr. Te dni mineva 25 let, kar se je vršil v Ljubljani „sodni“ postopek proti generalu Leonu Rupniku, dr. Lovru Hacinu, pisatelju Narteju Velikonju in drugim. Tako imenovano „ljudsko sodišče" jih je tudi obsodilo. Zgodovinarji,ki bodo preučevali zgodovino naše domovine, posebno še to od druge svetovne vojne naprej, bodo imeli lep primer, kaj zmore zaslepljenost in sovraštvo. Kakšna je ideja, ki je prišla na oblast in kako jo vrši. Sovraštvo do vsega, kar se ni strinjalo s komunizmom in uničevanje vseh tistih, ki so si. predrznih imeti svojo idejo in svoje gledanje na tedanje dogodke. Temna doba slovenskega naroda. Prelivanje nedolžne krvi in sramota za slovensko kulturo. Ko je slovenski narod moral prenašati sovražno nacistično-fašistično okupacijo, je mednarodni komunizem izrabil to stanje in začel revolucijo, da pride na oblast. Narod med dvema ognjema je moral prenašati grozno življenje. V obrambo lastnega življenja in doma je stopil v borbo proti tej nesmiselni revoluciji, da ohrani svojo tradicijo, da brani svojo čast. Izvršila se je ločitev. Proti komunizmu so nastopili vsi, ki so ljubili svoj narod in mu želeli boljšo bodočnost. Sprejeli smo borbo, ki nam je bila vsiljena, pa je nismo želeli, ne iskali. V to borbo je posegel tudi pokojni general Leon Rupnik. General je v svojem poklicu dosegel najvišje položaje. Lahko bi v miru živel leta, ki so mu bila še naklonjena. Poznal je prav dobro komunizem in mu je bil velik nasprotnik. Zato se je zavedal nevarnosti, ki grozi slovenskemu narodu. Odločno je stopil na stran naroda, čutil je z njim in mu pomagal v tej težki borbi. Sprejel je žrtev, da je vodil med vojno najprej upravo občine Ljubljana in potem Ljubljansko pokrajinsko upravo. V teh javnih funkcijah je bila njegova skrb ščititi in pomagati narodu. S svojimi sodelavci je pomagal povsod, kjer je bilo potrebno. Reševal in blažil je, kolikor je mogel. Mnogo Slovencev je čutil0 njegovo pomoč, pa naj je bila ta direktna ali pa indirektna. Po žalostnih dogodkih septembra leta 1943 je zbral preživele borce Vaških straž in ustanovil Domobranstvo. Vedel je, da le dobro organizirana in izvežbana vojska more nuditi uspešen odpor proti komunistični revoluciji. Zavzel se je z vso skrbjo za svoje domobrance. In uspeh ni izostal. Domobranci is o imeli izredne uspehe v borbi proti komunistom. Naši neustrašeni in nepremagljivi domobranci so pod njegovim vodstvom in zaščito prinesli mir v slovenske domove in zmeraj so bili pripravljeni jih brcniti j red napadi komunistov. Slovenski človek v tem delu Slovenije se je spet čutil varnega in mirnega, ker je vedel, da domobranci varujejo njegov dem in njegovo življenje. General Rupnik pa je skrbel, da so domobranci lahko 'to opravljali ter jih je po svojih podrejenih vodil 0d uspeha do uspeha. Narod pa mu je ob raznih prilikah izražal svojo hvaležnost. Prišel je konec vojne in z njo tragedija slovenskega naroda. Nepremagana sloven ka vojska se je morala umakniti, ker je svetovni komunizem spretno izrabil položaj pri tedanjih mednarodnih forumih. Zapadne sile so izvrševale sprejete obveze in izročile glavnino slovenske vojske komunistom. Pijani zmage so komunisti izvršili največje hudodelstvo nad slovenskim narodom. Prelili so nedolžno kri. Kršili so najosnovnejše človečanske pravire nad izročenimi domobranci potem, ko je bila vojna že končana. V neznanih grobovih ležijo mučena in zmaličena trupla naših junakov. Usoda domobrancev je zelo zadela pokojnega generala Rupnika. Težko .io je prenašal in zelo ga le bolela. Končno je delil z njimi isto usodo. V rokah komunistov je bil deležen nečloveškega postopanja, nerazumevanja in podtikanj > vseh mogočih in nemogočih stvari. Ko so ga 'telesno in duševn0 popolnoma uničili, so izvedli bombastični „sodni ljudski postopek" in ga obsodili na smr', kakor tudi njegove najbližje sodelavce. Temu je te dni 25 let. 25 let je že zadostna doba, da gledamo na generala Rupnika kot na moža, ki je čutil s svojim narodom in bil z njim v borbi proti največjemu sovražniku, ki ga je kdaj imel slovenski narod — proti komunizmu. Poznal Pa je in dobro vedel, kaj čaka slovenski narod, če pride na oblast. Zato ni imel pomi-lekov in je neus‘rašno stopil v borbo. Prevzel je težko žrtev javnega funkcionarja in to v času sovražne okupacije. Težko je bilo njegovo delo. Na eni strani čuječe oko okupatorja, ki je sumljivo gledalo na vsako njegovo dejanje v korist naroda, na drugi strani pa komunisti, ki s0 mu izpodkopavali tla in ga hoteli uničiti ter so storili vse, da bi se narod znašel v samomorilnem položaju pred okupatorjem. Vsega tega se je pokojni general Rupnik zavedal in je kljub temu vztrajal na svojem borbenem mestu. Odličen borec, odločen in jasen v idejah, je bil z narodom. Doprireml je največjo žrtev za obrambo naroda — svoje življenje. Njegova nedolžno preli a kri se je združila v reko nedolžno prelite krvi tisočev slovenskih domobrancev in vseh 'tistih, ki so na kakršen koli način padli v borbi proti največjemu sovražniku slovenskega naroda. Ni poznal strahu in se ni bal groženj. Stal je trdno na braniku za obstoj naroda. Danes slovenski narod preživlja težke čase. Z zgrešenimi idejami mu hočejo dati novo realnos1". Toda nimajo uspeha in ga tudi ne bodo imeli, ker so njihove ideje nasprotne slovenskemu narodu, ki je bil in bo zmeraj katoliški in demokratičen. Materijalbtična dogma pojmovanja slovenskega človeka je zgrešena in nesprejemljiva za Slovenca. Proti logiki naravnega zakona se komunizem ne more upirati. Naravni človeški zakon je, da je človek svoboden. In ta zakon bo zmagal nad komunizmom. Nedolžno prelila kri generala Rupnika in tisočev, ki so padli in še padajo v borbi proti komunizmu, pa je tisto seme, ki bo prineslo spet svobodo slovenskemu narodu. Zmago duhovnosti nad materijalizmom. In k tej zmagi slovenskega naroda je general Rupnik doprinesel svoj delež. Bil je z njim v najtežjih časih njegovega obstoja, ga branil, mu pomagal in padel kot borec v obrambi njegovih najsvetejših resnic: Bog, narod, domovina. Zato smo se danes zbrali tu, pred spomenikom vseh, ki so padli v borbi proti brezbožnemu mednarodnemu komunizmu, da mu izkažemo čast in priznanje za njegovo žrtev. Naj nam bo vzor in spodbuda za nadaljnji boj, da vztrajamo v tem boju slovenskega naroda do konca, ko bo Slovenec spet svoboden gospodar na svoji svobodni zemlji in bo lahko živel v miru, v napredku in blagostanju, v skladu s svojo tradicijo. Ob 25-letnici junaške smrti dr. Lovra Hacina Dr. Lovro Hacin je bil upravnik ljubljanske policije od leta 1935 dalje, t. j. od tedaj, ko je dr. Korošec po več kot šestih letih trde opozicije in konfinacije končno zopetl prišel na vlado. Dr. Hacin je bil mož jeklenega značaja in edinstven v organiziranju odpora proti komunizmu. Tega se mnogi zavedajo šele sedaj, ko lahko primerjajo, s kakšnimi težavami se danes borijo države proti izbruhom „činoističnih“ oblik komunizma, zlasti onega, ki nastopa pod zaščito klerokomunizma ..Tretjega sveta". Pred kratkim smo obhajali 25 letnico spomina na oni strahotni proces v domovini, na katerem je bil med drugimi na smrt obsojen tudi dr. Hacin. Pač dovolj vzroka, da se ustavimo vsaj čisto malo ob liku tega velikega moža. Ena najlepših vrlin dr. Lovra Hacina je bilo njegovo globoko, resnično in življenjsko krščansko prepričanje. 'Če je moral postopati proti komunistom še tako strogo, je v njih gledal vedno ljudi in ne rojene zločinec. Njegovo krščanstvo ni bilo prazno, zato je svoje krščanske dolžnosti tudi točno izpolnjeval. Kot šef policije tudi ob nedeljah ni imel „prosto“: toda vsako nedeljo ob sedmih zjutraj si ga videl pri sv. maši v frančiškanski cerkvi. Tako je ta mož zbiral moči, da je znal uveljavljati in izpovedovati svoje prepričanje tudi takrat, ko je bilo to „težko“ in ko so drugi odpovedali. Nekega lepega dne v maju 1944 je prišel v Ljubljano na obisk vrhovni komandant Gestapa iz Bleda, Standartenfiihrer Persterer. Ljubljana je tedaj spada'a policijsko vojaško pod blejsko komando, zato se je tudi na Bledu odločala v poslednji instanci nemška policijska upravna politika. Oh priliki tega obiska je Persterer pozval na sestanek dr. Hacina, dr. Kanteta, podpolkovnika Palčiča in šefe oddelkov na ljubljanski policiji, „um sie bes-ser kennen zu lernen" — „da jih boljše spozna". Na tistem sestanku so bili navzoči številni nemški oficirji, tudi iz „Wehrmach'a“. Po oficialnem nagovoru se je razvijal prost razgovor, danes bi rekli „dialog“, in Persterer je takoj prešel na nacionalsocialistično teorijo. Nemci so ob takšnih prilikah radi bahavi in neprevidni in tako je tudi Persterju „ušlo“: „Mislim, da bo katoliška cerkev v petnajstih letih izginila s površja sveta". Dr. Hacina je tedaj oblila lahka rdečica in sem takoj vedel, da bo pričel streljati z najtežjimi topovi. Mirno in odločno je Persterja prerekal: „Das glaube ich nicht!" — „Ne verjamem!" Persterer je obmolknil in zmedeno gledal po obrazih nemških oficirjev. Videlo se je, kako je bilo vsem „nerodno“. Dr. Hacin pa takšen, kakor da se ne bi nič zgodilo. Pers'erer je molčal, tekle so sekunde, Nemci so imeli navado reči: „Dicke Luft". Komandant ljubljanskega Gestapa, Hauptsturmfiihrer je iskal poti iz zagate. Začel je hvaliti slovensko duhovščino, glede škofa Rožmana pa je rekel, da on Nemcen tudi ni sovražen, čeprav je koroški begunec po prvi svetovni vojni. Schliifferjevo blebetanje ni nič pomagalo. ..Dialoga" ni bilo in zopet smo molčali. Tedaj se je Schliiffer zmislil na zadnjo rešilno bilko in vpričo vseh nekaj šepnil Perstererju na uho. Perstererju se je odprlo. Vzel je kozarec v roko in zaklical: „Meine Herren, trinken wir einem Prost, zum Wohl!“ — „Gospoda, pijmo, na zdravje!" Razgovor je bil končan. Perstererju je ,.odleglo", toda zmaga dr. Hacina pa je bila popolna. Dr. Hacin je bil silen duh; vedel je, kdaj je treba molčati, vedel pa je tudi, kdaj moraš spregovoriti. Maks Lch Nova obletnica slovenskega narodnega praznika — 29. oktobra —, ki nas spominja na dan, k:> smo se otresli nemškega jarma, naj v nas utrdi vero, da se bomo otresli tudi komunističnega jarma, ako bomo složni in delavni ter imeli jasen cilj pred seboj — ustvarili svobodno, demokratično in socialno pravično urejeno slovensko državo. V EMROVEM LETE Avgust 1941 — avgust 1971 Gotovo se spominjaš, Fanouš, da smQ pred tridesetimi leti odnesli radijsko postajo z realke v Vegovi ulici. Med tvojo smrtjo in njej sledečimi do dne, ko je Jelo padel v Velikih Laščah, pa do vseh groznih smrti po končani vojni, so se vrste začetnih ekip občutno zmanjšale. Zato ni čudno, da o času pred 'tvojo smrtjo malokdo piše. Čakal sem, da se bo oglasil Muranus, pa se doslej še ni. Prilik je v sedanjem svetu, pa četudi trideset let po tvoji smrti, dovolj. Avgust 1941 me spominja še posebej na kratek razgovor, ki smo ga imeli s pok. Ferkom Časarjem (kako občutna je njegova odsotnost v nekaterih krogih!) in dr. Cirilom žebotom. Se spomniš, da so nam takrat odgovorili, da „še ni čas,“ da bi pošteno udarili po komunistih. Potem smo šli na svoje. Časar tudi za nami in je častno končal, ko je dr. Žebot že plaval v vodah svetovne diplomacije, kakor si je on predstavljal prevajanje korporativizma na slovensko, predavanja o denarju in zlatu in pisanje Duceju in podobno. Takrat sva tudi govorila z Ljubotom Siircem. Bil je v Nagodetovi skupini in Stara pravda je bila blizu. Ob koncu vojne, ko s0 naše domobrance že obsodili na smrt, je dr. Žebot v Milanu silil akademike na vrnitev domov. Dr. Sire je bil tedaj še ves prevzet od vere, da bo mogoče komuniste politično zavrteti pri volitvah. A je Sire prišel po 'težkih preizkušnjah na svobodo. Žebot ostal v zdomstvu, mi pa smo po dolgi poti revolucije nehali po taboriščih in zatem v novih domovinah. Ko tole pišem, čakam na prihod avgustove številke Klica Triglava, upajoč, da se bo dr. Žebot spomnil na razgovor pred 'tridesetimi leti. A najbrž se ne bo, ker je razvojnik. Včasih smo temu drugače rekli. Tn se gotovo ne bo, ker je tako silno zaposlen s kapelico v Washingtonu. Vsai lam bo lahko govoril slovensko, če že v najožjem krogu ne more. Tudi to je nekaj za ohranjanje slovenske zavesti. Vsaj tam bo povedal nekaj priložnostnih besed, kakor jih je ob grobu dr. Kreka — „da bo ostalo zapisano v zgodovini," bi dejal stari socialistični zgodovinar Erjavec — ko ga nihče ri naprosil in še manj želel. Kaj bo povedal, ne vemo, in tudi ni važno. Upam le, da najbolj globokih misli in skritih bolečin, ki jih sleherno slovensko srce čuti ob podobi brezjanske Marije Pomagaj, ne bo zlorabil. Zakaj ti to pišem? — Zato, ker se velikokrat spomnim na tistega neznanega fanta ali moža na Dolenjskem, ki ni imel Gregoriane kot jezuit5. tudi ni pogoltnil vseh knjig, kar jih je videl, pa je kljub temu znal najti pravo pot v pošastni zmedi, ki jo je komunistična revolucija zanesla na Slovensko. Tisti fant ali mož — naj v miru počiva, če je pred nami odšel, in naj mu Bog da še dolgo življenje, če je še med nami! je z golo vero v slovensko misel, z naravno brihtnostjo in neizmernim čutom odgovornosti sklenil, kaj je za slovenski narod dobro: boj, odločen boj proti komunizmu! Avgust 1971 v zunanjih podobah je podoben avgustu 1941. Imaš ljudi, ki bi za vsako ceno radi napravili sporazum s komunisti Titove vrste; imaš ali pa boš v najkrajšem času imel ljudi, ki se bodo spomnili na poskuse predstavnikov 'sovjetskih oblasti stopiti v stik z večinsko miselnostjo slovenskega naroda in bodo morda tudi z Rusi sklepali dogovor o bodoči slovenski republiki pod Sovjeti, kajti ne more biti tvoj pravi zaveznik, kdor je tvoj mejaš — še najmanj v slovenskem primeru! —, imaš pa tudi ljudi, ki bi radi povedali samo: hočemo svobodo slovenskemu narodu! Vemo, da je doma prav toliko, če ne več, bistrih glav kot v zdomstvu, in da bodo v danem trenutku znale najti pravo pot. Ti se ne spominjaš več, kako so se razburjali nad raznimi govori iz Londona. Danes spet govori London preko Klica Triglava in dr. Žebota v njem. Prihajam do zaključka, da bo najhujši boj za slovensko neodvisnost boj proti Angliji, tisti Angliji, ki je po svojih vojakih pobirala ure ob prehodu čez Dravski most, tisti, ki nas je spravila za železno zaveso; in boj pro‘j -tisti intelektualni Ameriki, med katero menda „dr. Gebaud” spada. ki je rodila Castra in prej podprla Tita, ko je omrežila Roosevelta in Ei~enhowerja in druge. Zato, Fanouš, ponavljam: Bog me obvaruj prijateljev, sovražnikov se bom sam. In še tisto, kar je povedal Župančič: Osel ne gre dvakrat na led, modrec pa ve, danes sem pal, jutri bom plesal po njem. Fanouš, začenjamo zadnje takte v plesu. 19. avgust 1971. Rant Pavle Karel Mauser VETRINJSKO POLJE NE POZABI. ..! Ko bi si podali roke in šli. Ne z ladjo, ne z avionom, temveč peš, kakor se gre na božjo pot. Kam? — V Vetrinj. Bosi, razkritih glav in s sklenjenimi rokami. Tako se hodi na božjo pot. Iz Amerike, Argentine, Kanade in Avstralije. V dolgih vrstah, molče, z moli'vijo v srcu. Naravnost v vetrinjsko cerkev, da zapojemo bilje. Po biljah poiščemo prostore. Kje si imel svoj šotor iz vej in listja? Poišči ga, 'tu si dozorel v človeka. Tu je stal voz, ki je dajal streho Barbki, ki je umrla v taborišču. Tam si stal in gledal domov. Tu si jokal, ker se je življenje razklalo in je ostala živa krivica. Tu so nakladali kamione s slovensko krvjo. Še vidiš kolesnice, pesem mrtvih še visi v zraku. Mahanje robcev plava še vedno nad poljem. Zdaj vsi pušpanove vejice v roke in pojdimo kropit! Ti v Teharje, ti v Trbovlje, ti v Kočevski Rog. Deset tisoč pušpanovih vejic in kropit, Brez joka kropimo. Z jokom kropimo samo mrliče. Iz jam in rovov, iz zasutih strelskih jarkov odgovarjajo. Iz Dobre-polj, iz Žužemberka, z Vrhnike, iz Ribnice in Lašč, od vsepovsod. Vsi se poznamo. Z nami so peli, z nami trpeli, z nami hodili v vetrinjsko cerkev. Nad zemljo in pod njo ni velikih razdalj. Vode, ki spirajo lobanje in kosti, se zbirajo na soncu in v meglicah romajo v višavo. V dežju se vračajo na zemljo. In v 'tem dežju je slovenska kri, slovenski mozeg. V tem dežju hodijo na Vetrinjsko polje vsi, ki so odšli v trboveljske jaške in v kočevske jame. Vodnjake polni ta dež in semena kali. V roke ga love otroci. Ko bi si podali roke in šli. Na Vetrinjsko polje, v vetrinjsko cerkev. Tam si dozorel v človeka. Ne pozabi! Ne pozabi! Ne pozabi! KRIŽEVA POT Kadar pomislimo na majnik, mislimo na isonce, na obsijano zemljo, na cvetje. Tudi majnik leta 1945 je bil tak. Toda še nekaj je bilo: Evropa v razvalinah. Tuljenje siren je sicer utihnilo, toda iz krvi in dima so za-čmeli požgani domovi. Taborišča so izbruhala okostnjake, zemlja je v svojem naročju pila kri in mozeg ubitih. Povsod je bilo tako. V tistem času ;se je odprl Ljubelj in slovensko ljudstvo je v dolgi procesiji odhajalo na tuje. Starci in starke, zreli možje, otroci. Z vozovi, peš, z eno samo željo, priti iz pekla, ki se je odprl nad slovensko zemljo. Nekoč se bo razgrnila hudobija časa in ljudi. Razgrnilo se bo vse, kar nam je danes neznano. Marsikaj je že pokazal čas. S prstom pokazal. Nam v veliko korist, mnogim v veliko sramoto. Preveč je vsega, da bi človek dojel. Kakor tiho leže tisti grobovi tam za Dravo v Liencu in špitalu in nam molče govore o krivici, tako je še marsikaj, za kar ne vemo. Pride čas, ko bo vsak grob govoril... Ljubej je bruhal ljudi. Prerivanje, jok, vpitje, streli. Za hrbtom domovina z domačijami. Njive so vekale za ljudmi, stegale roke, prosile. Čez dva tedna se vrnemo, so si obljubljali ljudje v srcu in na glas. Pot pa je vodila samo naprej. Kam, ni nihče vedel. Samo naprej, do tja, kjer ne bo več rdeče zvezde. Množica se je usipala proti Borovljam. Uniforme, tuje in domače, govorice od vseh vetrov, strah, upanje, obup, vse se je mešalo v srcih. Kdo nas čaka in kak0 nas bo pričakal ? Proti Celovcu! Samo naprej, 'samo naprej. Ropotanje voz, otroci zmočeni strme po neznanih krajih. Možje grizejo skrb in je ne morejo pregristi. Sam Bog ve, kaj vse pride. Žene upajo v može in ne upajo s svojimi skrbmi na dan. Na Dravi Angleži. Topovske cevi bolšče proti jugu. Tuji kriki, oklopni vozovi in tam zadaj — Vetrinjsko polje. Tja je usmerjen zdaj ljudski val. Pri znamenju na križpotju zavijejo nanj. Se spomniš 'tega znamenja? T0 minuto pojdi še enkrat mimo njega. Klobuk snemi in poklekni! Vetrinjsko polje! Po dolgem in po šir je posvečeno po trpečih otrocih in materah. Ko bi zložil vse skrbi, v grmado bi zrasle. V veliko grmado. Konji s0 se pasli po žitu in travi. Po tuji setvi, po tuji travi. Morda 'e je kdaj pičilo v srcu, prijatelj! Lepe travnike si imel doma. Kosil si jih s svetostjo in s srečo. Zdaj si gledal, ko s0 tvoji konji jedli tujo travo. Morda ti je bilo žal. Pomagati si nisi mogel. Kdaj zdaj misliš na to? Nekomu si vendar jemal nekaj sreče, da si ti vsaj živeti mogel. Vidiš, to je spomin. Zamiži in se vrni v preteklost. Nisem hodil s ‘teboj in morda se ne poznava. Vso pot premisli! Kako si doma zaklepal, kako si živino božal, njive, kako si gmajne ogledoval, se od znancev poslavljal, kako ti je bilo hudo, ko si gledal otroke, ki so morali s teboj na pot. Voz je zropotal in ti si kar naprej gledal nazaj. S silo si trgal srce od vsega. Menda vsega še nisi pozabil ? Danes veš, da je bila dolga pot cd doma do Vetrinja. Ko misliš nazaj, se čudiš, kako si zdržal. Morda ti je tisto znamenje na križpotju, kjer si zavil na Vetrinjsko polje, le razodelo in nisi še pozabil. Slovenska koroška vigred je bila tedaj nad teboj. Nisi je skoraj videl. Si kdaj pomislil, kaj bi bilo pozimi? Tvoj otroček je bil star tedaj tri mesece. Mraz bi ga strl in ti bi mu morda komaj s težavo skopal grobek kje ob poti. Danes bi hodili ljudje po njem. Še dež je tedaj prizanašal. Spomni se nazaj! Oglej si kraj, kjer stanuješ danes. Lepo stanovanje imaš, morda celo avto, zdrave otroke. Jaz sam sem neznansko vesel, kadar mislim nazaj. Mar nismo bili nei-rečeno bolj blizu Tistemu, h kateremu si tedaj na Vetrinjskem polju prišel? Saj veš. Polna cerkev je bila in vsak je našel svoj kot, da se je zvekal. Tedaj si se Boga za roko držal. In tako si govoril z Njim kakor s sosedom kje na ozarah. Prijatelj, svet se je tedaj podiral, ker je bil dokraja gnil. Gnile hiše ne popravljajo, ampak jo podro. In ti si prišel skoz ogenj, ki je žgal. Pri tistem znamenju na vetrinjskem križpotju ostaniva! Skupna žalna svečanost v Buenos Airesu Obe društvi slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini, ki se zbirajo okoli Tabora in Vestnika, sta dali pobudo za to, da naj se ob 25-letnici nasilne ismrti generala Leona Rupnika in njegovih sodelavcev — dr. Lovra Hacina, pisatelja Narteja Velikonje in dr. — pripravi skupna žalna svečanost pod vodstvom Medorganizacijskega sveta in s sodelovanjem obeh organizacij borcev. To se je tudi zgodilo. Ustanovljen je bil poseben pripravljalni odbor pod predsedstvom prof. Alojzija Horvata, v katerem so bili še predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha ter obe starešini borčevskih organizacij: Ivan Korošec za Tabor in Valentin Urbančič za Vestnik. Ta odbor je sestavil spored za žalno svečanost in ta spored je Medorganizacijski svet tudi potrdil. Ob borčevski organizaciji sta z vsem razumevanjem vneto in složno sodelovali pri pripravah za proslavo ter naslovili na slovensko javnost v Argentini naslednje VABILO: Letos poteka 25 let od mučeniške smrti velikega slovenskega vojaka Leona Rupnika, ustanovitelja slovenskega domobranstva. Te obletnice se bomo spomnili Slovenci na posebni komemoraciji, ki jo prireja pripravljalni odbor organizacij, povezanih v Medorgani/.acijskem svetu. Podpisani organizaciji preživelih protikomunističnih borcev v Argentini — Tabor in Vestnik — skupno vabita vso slovensko javnost, da se s svojo navzočnostjo oddolži spominu moža, ki je neustrašeno stal na okopih za svobodo in boljšo bodočnost našega naroda. V boju proti zločinu in umoru je s svojo krvjo ošklropil že tako prepojeno slovensko zemljo, skupaj z izdanimi in zverinsko pokončanimi slovenskimi bataljoni. Vabimo slovenske politične izseljence, da skupaj počastimo tudi vse sodelavce pokojnega generala: dr. Lovra Hacina, Narteja Velikonjo in druge, ki so skupaj s pokojnim generalom pred 25 leti bili umorjeni. Vabimo še posebej slovensko mladino. Bog, narod, domovina! Za DSPB- Vestnik: starešina Valentin Urbančič 1. r. Predsednik pripravljalnega odbora prof. Lojze Horvat 1. r. To sodelovanje borcev obeh organizacij in zlasT še omenjeno skupno vabilo je vzbudilo med slovenskimi emigranti veliko pozornost in tudi splošno zadovoljstvo. Gotovo je tudi to dejstvo pripomoglo k lepemu uspehu žalne prireditve. Za DSPB-Tabor: starešina Ivan Korošec I. r. Pred spomenikom junakov Žalna svečanost se je vršila v nedeljo, 5. septembra popoldne v Slovenski hiši in je obstojala iz treh delov. Prvi del se je vršil pred spomenikom junakov. Bivši borci in ostali slovenski politični emigranti so prihiteli z vseh strani Velikega Buenos Airesa in se zgrnili okoli spomenika. Posebne pozornosti sta bili deležni gospa Olga Rupnikova, vdova po pokojnem generalu Leonu Rupniku, ter gospa Hacinova, vdova po policijskem ravnatelju dr. Lovni Hacinu. Žalne proslave s o se udeležili sorodniki družine generala Rupnika, general Franc Krener s soprogo, poveljnika domobranskih udarnih bataljonov Vule Rupnik in Emil Cof ter številni domobranci, vaški stražarji, legijonarji in ce niki. Navzoči so bili tudi zastopniki vseh slovenskih organizacij; domov in ustanov. Na znamenje mladega trobentača lliha Skubica sta položila na vznožje spomenika venec zastopnika Tabora (Polde Lah) in Vestnika (Franc Zorec) v spremstvu predsednika Medorganizacijskega sveta in Zedinjene Slovenije Boža Stariha, predsednika pripravljalnega odbora za o svečanost prof. Alojzija Horvata, starešini obeh društev slovenskih protikomunističnih borcev Ivana Korošca (za Tabor) in Valentina Urbančiča (za Vestnik), predsednikov slovenskih domov: Franca Zorka (za San Mariin), Franca Perniška (za Pristavo), Alojzija Sedeja (za Carapachay), Franca Vestra (za Slomškov dom), Lovra Jana (za Lanus), Jožeta Vidmarja (za Berazategui), in Venclja Dolenca (za San Justo). Po enominutnom molku je moški zbor iz San Martina pod vodstvom Slavka Rupnika ubrano zapel slovensko vojaško žalostinko „Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob", katere druga kitica se glasi ..Kočevski Rog, slovenskih fantov grob". 'Sledila je mogočna „Mi v grobu smo". Nato je stopil pred spomenik predsednik pripravljalnega odbora prof. Alojzij Horvat ter je v izbranih besedah počastil spomin generala Rupnika in ostalih slovenskih žrtev komunistične revolucije. Njegov govor je objavljen v celoti na drugem mestu v tej številki Vestnika. V dvorani Slovenske hiše Vsa množica rojakov se je nato podala v dvorano. Župnik Matija Lamovšek je daroval sv. mašo zadušnico ter je imel po evangeliju pomemben govor, v katerem je naglasil pomen slovenskih žrtev — posebej še žrtev generala Rupnika — za vero in domovino. Takoj po sv. maši je bila audiovizualna predstava. V sliki, besedi •n pesmi je bilo prikazano življenje vaških stražarjev in domobrancev >n ustanovitelja Slovenskega Domobranstva generala Leona Rupnika, številni udeleženci te prireditve so z velikim zanimanjem gledali slike iz tiste junaške dobe, ko je slovensko ljudstvo, zapuščeno od vsega sveta bilo boj zoper najhujšega sovražnika slovenskega naroda — zoper komuniste. Veliko pohvalo zaslužijo vsi tisti, ki so pripravili to predstavo. S pesmijo „Oče, mati, bratje in sestre", ki jo je stoje pela vsa dvorana, je bila sklenjena ta lepo uspela žalna svečanost. Skupni spominski dan v Torontu SPOMIN JE OSTAL SVEŽ Ko je ob 25-letnici Osvobodilne fronte “tovariš” Josip Vidmar zapisal v koledarju Izseljenske matice, da je bila Osvobodilna fronta enkratna manifestacija moralne moči in veličine našega naroda, eno samo veliko politično, moralno in tudi kulturno dejanje", je s tem izrazil vso perverznost organizatorjev takozvane O F, med katerimi je bil tudi on. Ni se sramoval kljub svoji akademski izobrazbi imenovati masovno mo-renje v Kočevskem Ilogu „veIiko moralno in tudi kulturno dejanje", ki ni bilo le zgolj maščevanje nad premagancem, temveč skrbno in do potankosti izdelan načrt, s katerim so se komunisti na najbolj barbarski in kruli način cdkrižali za „vselej“ svojih ideoloških in političnih nasprotnikov. Nihče ne more izbrisati 'tega krvavega madeža z obličja lažnjivega komunističnega režima v Sloveniji. Nobena, še tako skrbno naštudirana laž ne more zakriti in prevpiti resnice, da je komunistični režim, odnosno OF, storila nad slovenskim narodom neodpustljive zločine. Pisanje ljudi kot je Vidmarjevo, podpisovanje protokolov s Cerkvijo ali celo obisk diktatorja Tita v Vatikanu ne more pobeliti te grozne krivde komunističnih samozvancev. Kri ni voda, in kri, ki je po nedolžnem prelita, vpije do neba po pravici in resnici. Te klice nedolžne krvi smo letos zopet slišali z vso jasnostjo, zakaj spomin je ostal svež kljub zmedi časov in političnih iger, nesporazumov in splošnega teženja po „mirnem sožitju". Nekdanji protikomunistični borci iz obeh borčevskih organizacij ki delujeta na področju velikega Toronta, sta tudi letos skupno pripravili spominsko proslavo, na kateri smo prisluhnili tem glasovom in dodali še svoje. S kratkim in skromnim programom — ki pa je bil podan z iskrenim doživetjem — smo se spomnili vseh, ki so na Slovenskem postali žrtev komunističnega krvavega nasilja ali zaradi svojega narodnega prepričanja umirali v rokah maščevalnih tujih okupatorjev. Spominski dan v Torontu, ki se je vršil 6. junija na Slovenskem letovišču pri Boltonu, se je pričel z daritvijo sv. maše, katero je daroval preč. g. Jože časi C. M. Popoldne ob 2 h. se je vršil ostali program, katerega je vodil g. Stane Pleško. Po kanadski in slovenski himni je izrazil naslednje zelo tehtne in globoke misli: „V čast mi je, da smem v imenu odborov in članov naših organizacij pozdraviti vse, ki ste se udeležili te proslave; poseben pozdrav našim duhovnikom, dalje vsem, ki ste prišli od daleč, še posebno pisatelju Karlu Mauserju, ki nam bo danes podal nekaj misli. Spet smo se zbrali, da se spomnimo naših bratov in sester, naših očetov in mater, ki so pred 26. leti in več prelivali svojo kri za blagor domovine, za velike ideale vere in svobode. ..Spominski dan“ sm0 napisali na vabilu za današnji dan in prav je tako. Trpljenje in žrtve naših rojakov so vredne več kot spomina, čas je brez dvoma že naredil svoje in mnogi nam samo še pomilovalno očitajo, da životarimo samo še na spominih. Res se včasih zdi, da se je vse zaklelo proti tistim, ki so pred četrt stoletja branili dem in vero, ker jim je tako ukazovala vest. Čas briše luči in sence, izravnava prepade in vse peha na tisto brezizrazno gladino, kjer ni trenj ne žrtev ne ideje, kjer vsak pozna samo sebe in gleda na svoje koristi ter kvečjemu molče pričakuje rešitve današnjih problemov. Nekdanje molivce sprejemajo, nihče pa ne zahteva niti grobov tistih, ki so bili mučeni za vero in pravico. Kar je bilo pred leti zločin, to je danes vse prav in lepo. Da, tudi moralni nauk je bil te dni postavljen na glavo, to pa je tisti udarec, ki za grobovi teharskih hribov in Kočevskega Roga najbolj boli. Ne pozabhno, dragi rojaki: šest transportov so odpeljali iz Vetrinja v zakol kot klavno živino. Za njimi ni niti grobov, šest križev, lesenih križev, katere smo postavili v spomin, je vse, kar je ostalo od dvanajst tisoč mladosti. Fobliže j,h poglejmo in si pokličimo v spomin, ob katerem leže naši dragi, ob katerega od teh lahko stopi tudi kdo od nas. Ob teh lesenih križih sprejmimo tudi to zadnje ponižanje, ponosno in brez strahu, saj je vse skupaj le ena stran kovanca, s katerim danes mnogi kupujejo čas. Na drugi strani pa so grobovi, so žrtve in boleči spomini, tu je prostor za tis e, ki iz nenarejene vere v Boga še upamo v svoboden dan. kajti toliko tisočev nedolžno pomorjenih se ne da zasuti s pozabljenjem. To so 'eimiti svobode, ki morivcem ne dajo miru. Dialog, pozabljenje in besedičenje o bratstvu je vse le pesek v oči, pa je tudi strah, ki se mu uiti ne da. Zato ne izgubimo upanja, ohranjajmo spomin, da bo imel ta strah večje oči. Če se je v stari glavi res toliko obrnilo, da je klonila pred vero, katero je vse življenje preganjal, potem žrtev naših bratov ni bila zaman. Na krvi in vzorih bo zasijal svoboden dan, ki bo vreden žrtev naših bratov. Vse do takrat pa v sebi in v naši mladini budimo upajoč spomin na svoboden dom in na krvavo zgodbo naših mladih let, katero bomo ponovili na tej proslavi. Sledila je nato recitacija iz pesnitve „Spev rodni zemlji" (delo pesnika šalija) katero je z globokim občutkom podala gospa Resnikova. Takoj za njo je sledila kot dopolnilo še druga recitacija iz iste pesnitve, katero je z umetniško fineso podal g. Vilko čekuta. Za g. Čekutom je nato stopil k mikrofonu pisatelj Karel Mauser, ki je za to priliko prišel iz Clevelanda kot glavni govornik. (Njegov govor je objavljen na drugem mestu.) Kot zaključno točko Spominskega dne so gg. Lojze Ponikvar, Hinko Erčulj in France Torkar podali Koroščevo „Našo zgodbo", ki nam je z živo besedo priklicala v spomin Vetrinj in nasilno vračanje Slovenske narodne vojske v Slovenijo, Ser silno trpljenje in končno smrt vrnjenih mož in fan'ov. S pesmijo „Oče, mati, bratje in sestre...", katero so peli vsi navzoči, smo zaključili dan spomina, spomin na drage brate in sestre, katerim so komunistični tirani vzeli življenje. Ta spomin pa je odšel z nami v naših srcih v življenje in bo živel z nami do prihodnjega spominskega dneva, ko bomo znova javno izkazali in izpričali svojo ljubezen do naših narodnih r. učencih in borcev za resnično svobodo našega naroda. Naj bi nam ta spomin na naše brate in sestre odprl oči, da bi pravočasno spoznali brezplodnost naših nesporazumov in da bi duh vseh teh naših pomorjemh žrtev postal tesna vez med vsemi živimi nekdanjimi proti-l oTunis ičnimi borci, da bi tako mi vsi zasledovali le en cilj: DOBROBIT SLOVENSKEGA NARODA IN NJEGOVE SVOBODE. Pri tem nam vsem Bog pomagaj! Otmar Mauser Dolžnost pričevanja »Dolžnost pričevanja" je naslov odličnega članka, ki ga je -žar objavil v »Svobodni Sloveniji*1 dne 5. avgusta. Pisec pravi, da je vsak, ki je bil priča zločina, dolžan o njem pričati, da se na ta način vsaj deloma poravna krivica, ki je bila storjena žrtvi in pa tudi zato, ker ima človeška družba pravico do resnice, članek naj bi prebrali zlasti 'tisti naši soborci, ki so bili priče komunističnih zločinov, pa jih je težko pridobiti za to, da bi ta doživetja zapisali ali dali zapisati. Če velja dolžnost pričevanja že za vsak navaden posamezni zločin, potem velja ta dolžnost — nadaljuje pisec članka — še toliko bolj za pričevanje o množičnem pokolu sinov slovenskega naroda, kateremu smo bili priče. Mo‘i se, kdor misli, da bo molk pripomogel k narodni slogi in pomagal k pomirjenju duhov. Sloga temelji lahko le na resnici. Le resnica, naj bo prilična ali neprilična, lahko osvobodi in umiri nas same, našo skupnost in vrne narodu notranjo silo, brez katere zaman išče prave smeri in odločitve na poti do družbene in državne zgrajenosti. Samo Slovenci bomo odločali o slovenski zemlji Tednik »Svobodna Slovenija*1 (Buenos Aires) je dne 12. avgusta priobčil članek z naslovom „Za slovensko zemljo iso barantali". Ta silno zanimivi članek je vzbudil izredno pozornost pri Slovencih in Hrvatih. Zato smatramo za potrebno, da ga ponatisnemo in z njim seznanimo tiste naše bralce, ki niso naročeni na omenjeni tednik. — članek se glasi takole: Italijansko zunanje ministrstvo objavlja v posebni zbirki italijanske diplomatske dokumente (I documenti diplomatici italiani). Med temi je tudi šest dokumentov 0 stikih dr. Ante Paveliča z italijansko vlado v letu 1927. V teh dokumentih je omenjena tudi Slovenija in sramotni predlogi ki jih je glede Slovenije ponudil dr. Pavelič italijanski vladi. Dr. Ante Pavelič je bil leta 1927 poslan v Pariz, da tam zastopa mesto Zagreb na evropskem kcngre u mes'. To uradno pot pa je dr. Pavelič izrabil tudi za svoje tajne politične namene. Na poti v Pariz se je ustavil na Dunaju in je italijanskega poslanika na Dunaju prosil, da bi obvestil italijansko vlado, da se želi na povratku iz Pariza sestati s kako vodilno osebnostjo italijanske vlade. Tako je prišel dr. Pavelič v stik s članom velikega fašističnega sveta — Robertom Forges Davanzatijem ki je bil J e’-aj ča a udi glavni tajnik fašistične stranke. Še pred sestankom s dr. Paveličem je imel Davanzati v rokah spomenico (Memoriale), ki je vsebovala ustaške predloge. Razgovor med dr. Paveličem in Davanzatijem se je vrtel okoli te spomenice. Dr. Paveličeva spomenica je vsebovala prošnjo italijanski vladi, da pomaga pri razbijanju Jugoslavije. V ta namen in v zahvalo za to pomoč izjavlja in nudi dr. Pavelič Italiji naslednje: 1) Hrvati so mnenja, da vprašanja vzhodnega Jadrana ni mogoče drugače rešiti kot z dogovorom jadranskih narodov Hrvatov, Črnogorcev in Albancev z Italijo. (Slovenci torej nismo jadranski narod, čeprav živimo že 1400 let ob gornji jadranski obali, opomba ured.) 2) Hrvati priznavajo brez vsake rezerve pravico Italije na premoč (preponderanza) na Jadranu in obsojajo vsako težnjo, ki bi šla za tem, da oslabi ali spravlja v dvom to pravico. 3) Hrvati priznavajo Italiji pravico, da sme za potrebe svoje preveč gosto naseljene države izkoriščati naravna bogastva Balkana... 4) Hrvati so pripravljeni prilagoditi se italijanskim interesom tako v političnem in gospodarskem pa tudi vojaškem pogledu. Na temelju teh načel so Hrvati pripravljeni iti do skrajnosti tudi preko mej Rapallske pogodbe katero Hrvatska v celoti in brez rezerve priznava. (Rapallska pogodba je vse Slovensko Primorje in del Notranjske do Postojne priznala Italiji, opomba ured.) V nadaljnjih odstavkih je povedano, da se je Hrvatska pripravljena odpovedati svoji lastni vojni mornarici, ako prevzame Italija varstvo hrvat-ske obale; da je pripravljena odstopiti Italiji Boko Kotorsko in strategično važne višine na ozemlju Dalmacije in Hercegovine; da je pripravljena dati Italiji koncesije na gospodarskem področju; se odreči za nekaj let pravici, da zgradi svoje lastno trgovsko pristanišče, da bi se ne oviral razvoj Reke. Slovenija predana Italijanom in Madžarom Poglejmo sedaj, kakšna usoda je bila namenjena Slovencem po nadaljnjih predlogih dr. Paveliča. Spomenica pravi: V pogledu ostalih pokrajin, ki jih sedaj upravlja Jugoslavija, izjavlja Hrvatska svojo popolno nezanimanje (disinteresa-mento): 1) -a Srbijo, Staro Srbijo, Makedonijo in Črno goro; 2) za usodo slovenskih pokrajin (Kranjske, južne štajerske), toda je pripravljena podpirati napore, ki bi šli za tem, da se upostavi italijansko-madžarska meja (e pero pronta a favorire gli sforzi che tendono alla costi-tuzione di un confine italo-ungherese). 3) Glede slovenskega Prekmurja, glede Baranje, Bačke in jugoslovanskega Banata pa smatra Hrvatska da je v njenem življenskem interesu, da se ta ozemlja povrnejo svoji matični državi; zato bo storila vse, kar je v njeni moči, da se !e pokrajine dejansko vključijo v madžarsko kraljestvo (in quanto al territorio sloveno della Mur, alla Baranja, alla Basca e al Banato jugoslavo, la Croazia considera suo stesso interese vitale che tali terrPori rrtornino a far parte del loro paese padre; essa fara in conse-guenza tutto quello che potra perche queste regi oni vengano incorporate di fat o al Regno di Ungheria). V nadaljnjih izvajanjih pravi spomenica, da Hrvati priznavajo omenjena načela in obveze za primer ustanovitve Neodvisne hrvatske države. V primeru italijansko-jugoslovanskega vojnega spopada pa bodo Hrvati rušili jugoslovansko vojsko in državo, bodo s pomočjo hrvatskega Sokola začeli z vojaškimi akcijami proti Srbom in bodo dajali italijanskim vojaškim oblastem važne podatke. Tudi želijo Hrvati, da bi se okrepila italo-filka propaganda in oslabila srbska. Zato naj se v italijanskih časopisih in na sestankih ne piše in govori o italijanski zasedbi hrvatskih krajev, in kak fašistični prvak naj bi dal prijateljsk0 hrvatofilsko izjavo. Gornje podatke smo povzeli iz „Hrvatske Revije" in čestitamo njenemu uredniku Vinku Nikoliču, in piscu članka Jere Jarehu, da sta pogumno objavila gornjo spomenico s sramotnimi predlogi za Slovence in Hrvate. Ta objava spomenice v jubilejni številki „Hrvatske Revije", ki je po obsegu in vsebini izredno uspelo delo, bo imela gotovo velik odmev med svobodoljubnimi in zavednimi Slovenci in Hrvati. Vemo, da je ogromna večina Hrvatov prijateljsko razpoložena do Slovencev. Spomnimo se samo na delovanje dr. Mačka. Toda še vedno se dobe posamezni ustaši, ki imajo apetite do slovenske zemlje in zahtevajo npr. ves slovenski gornji Jadran zase, ki proglašajo mesto Koper za hrvat-sko mesto itd. Toda to so stvari, ki ne smejo motiti mirnega sožitje med Slovenci in Hrvati, ker smo prepričani, da jih večina Hrvatov odklanja. O Sloveniji se bo odločalo v Zagrebu K gornjem članku dodajemo še eno cvetko, ki je tudi bila objavljena v „Hrvatski Reviji". Na str. 1107 in naslednijh poroča Matija Kovačič o dveh slovenskih publikacijah in sicer o Jurčecevi knjigi „Skozi luči in sence" ter o „Zbomiku Svobodne Slovenije". Kritika ni objektivna in je piše: poročila vpletel v svojo kritiko več neokusnih in nestvarnih napadov na dr. Korošca, na dr. Janeza E. Kreka, na dr. Miho Kreka in na Joškota Krošlja. Zlasti pa je za nas Slovence važen in zanimiv sklepni sestavek, ki pa ni bil napisan v letu 1927, ko je dr. Pavelič napisal in oddal Italijanom zgoiaj omenjeno spomenico, ampak je bil napisan ob koncu leta 1970, Ta sklepni odstavek se glasi takole (navajamo dobesedno v hrvatskem jeziku): „Htjeli ovi magloviti Slovenci ili ne htjeli, o Sloveniji, o nje-zinoj sudbini odlučit če se takodjer i u Zagrebu, kad Jugoslavija nestane. U Europi nije moguč neki novi Pakistan." G. Kovačiču moramo povedati na glas in odločno, da bodo 0 Sloveniji, njeni usodi in njeni polPiki odločali samo Slovenci, če Jugoslavija ostane ali ne. Do danes ni sicer še nobenemu Slovencu prišla na misel takšna politična rešitev kot je v Pakistanu. Pa če bi tudi prišla, je to čisto samo slovenska zadeva. Kakor se mi Slovenci prav nič ne vtikamo v hrvatske politične načrte, tak0 želimo, da se tudi Hrvati in vsi ostali narodi sveta ne vtikaju v naše načrte. Ne razumemo, zakaj smatra g. Kovačič za potrebno, da tako nebratsko in izzivalno piše o Slovencih in o velikih slovenskih možeh. Predsednik Združenih držav Severne Amerike U. Nixon je odločil, da se izroči javnosti nad 160 milijonov strani tajnih dokumentov iz druge svetovne vojne. Morda bomo iz teh dokumentov kaj več zvedeli, kdo jfc kriv in sokriv slovenskee, zlasti pa še vetrinjske tragedije in medvojnih kupčij, katerih žrtve so bili mali svobodni narodi. „Zatohla“ Argentina Verjetno doslej še ni bil napisan bolj krivičen in neosnovan napad na Slovence v Argentini, kot je to storil v „Klicu Triglava" (štev. 385) g. Alojzij Zupan, tajnik Slovenske pravde. V osmrtnici za Borisa Kresnika je med drugim napisal !udi naslednje stavke: „Globoko so ga potrle razmere v Aigentini, kjer je slovenska kolonija nadaljevala s predvojno in medvojno zatohlo ideološko u' merjenostjo, zlasti za časa peronizma. Nikdar ne bomo pozabili njegovih in drugih sporočil v prvih letih emigracije v Južni Ameriki, ko je znova in znova moral z drugimi skrivati svoje svobodoljubno prepričanje, da ne bi bil ožigosan kot komunistični sopotnik in po naši lepi predvojni in medvojni navadi — denunciran oblastem." G. Zupanu očividno ni znano, kaj vse je slovenska »kolonija" storila za pokojnega Kresnika. O tem bi mu lahko dali izčrpno poročilo g. Slavko Tršinar, dr. Alojzij Starc, družina ing. Matičiča, vodstvo Srednješolskega tečaja in dr., ki so imeli stik z rajnikom. Iz teh poročil bi mogel g. Zupan razvide!!, da so Slovenci v Argentini resnično po bratovsko skrbeli za pokojnega Kresnika. V čem pa naj bi bila med Slovenci v Argentini »zatohla predvojna in medvojna ideološka usmerjenost" ? Morda v njihovem odločnem proti-komunis ičnem stališču? če meri g. Zupan na to, potem ima prav. Velika večina slovenskih emigrantov v Argentini je odločno protikomunistično u merjena in je prepričana, da je potrebno nadaljevati boj zoper komunizem — sedaj predvsem z duhovnimi sredstvi — vse do osvoboditve slovenske domovine izpod komunističnega jarma in njene nove ureditve na osnovi svobode, demokracije in ocialne pravičnosti. Pri tem ne dela ta večina nobenih razlik med stalinističnimi in nekomunističnimi komunisti; to razliko je umetno ustvaril Hruščov za novo varanje sveta. V čem še naj bi bila v Argentini zatohla ideološka usmerjenost? Morda v živahnem javnem delu. Aktivno deluje nad 50 slovenskih društev, izhaja 14 periodik, obstoja slovenski oddelek na ukrajinski univerzi, obstojata dva srednješolska tečaja, vrs‘a slovenskih osnovnih šol, na katerih brezplačno poučuje nad 80 profesorjev, učiteljev in učiteljic ter katehetov. Ni potrebno omenja'i, ker to ve vsa slovenska javnost od Argentine do Avstralije, da so v Argentini izšle skladovnice slovenskih knjig. Ali je morda naša zatohlost v tem, da obstoja med slovenskimi emigranti v Argentini — raznih poli‘ičnih in nazorskih prepričanj — v splošnem lepo soglasje in sodelovanje. S tem ni rečeno, da vlada uniformiranost v mišljenjih in da ne bi bilo medsebojne kritike. Toda nihče ne krati nikomur pravice, da svobodno pove svoje mnenje. V Narodnem odboru za Slovenijo sedijo skupaj predstavniki raznih političnih in nazorskih skupin prav tako v odboru Zedinjene Slovenije, Slovenske kulturne akcije itd. Svobodoljubnega prepričanja ni bilo treba v Argentini nikomur skrivati. Tega prepričanja smo —> lahko trdim — brez izjeme vsi slovenski emigranti v Argentini in smo vedno to prepričanje lahko mirno javno izpovedovali. Tudi pokojnemu Kresniku ga ni bilo treba skrivati, saj je argentinska javnost dobro vedela, kdo smo in zakaj smo prišli v Argentino. Tisto o „lepi predvojni in medvojni navadi — denuncirati oblastem" pa je izredno grd napad na argentinske Slovence. Ali res nimamo bolj potrebnih in pametnih stvari kot to ? Ali ne bi bilo bolj koristno, da — namesto obrekovanj, žalitev, namigovanj in sumničenj — složno delamo za koristi slovenskega naroda, ki trpi doma, in tudi za tisti del slovenskega naroda, ki je prisiljen živeti v tujini. Pustimo preteklost in glejmo in delajmo za prihodnost! Rudolf Smersu Poziv slovenski mladini Na odlično uspelem dvanajstem slovenskem dnevu v Kanadi, ki je bil posvečen slovenski mladini, je glavni govornik na popoldanskem zborovanju g. Peter Ma,rkež naslovil na slovensko mladino med drugim tudi naslednje tehtne besede: Mi vemo, da je težnja po svobodi tudi v vas, slovenska mladina. O tem nam govori vaša odkritost in široka odprtost; vaša želja, da bi sami čim prej odločali o sebi nam to razodeva. Prav je tako, saj je največja odlika, ki jo je Bog dal ob stvarjenju človeka v tem-, da je svobodno bitje, da se svobodno odloča. V tej težnji po svobodi pa nikdar ne pozabite, da ste sinovi in hčere slovenskih borcev za pravo svobodo. Ko sami hočete biti čim bolj svobodni, skušajte razumeti, da je bila v zgodovini tega stoletja ura, ko je vaš oče zapustil plug na polju, ko mu je padla iz rok sekira ter žaga, ko je zaprl knjigo in pustil študij ter odšel branit svobodo. Prišla pa ie še hujša ura, ko je strahovlada komunizma pljusknila v Slovenijo in sta vaš oče in vaša mati — bila sta mlada, kot ste vi sedaj — zapustila rodni krov, svojo zemljo in domovino in sta odšla po svetu iskat svobode. Mladec in mladenka! Mi vemo, da imata v marsičem težko mladost. Slovenca želita biti, a je Slovenija tako daleč. Svoboda je vajin cilj, a so pota do tega cilja če s to tako nejasna. Rada bi bila dobra, a je toliko zapeljivcev in slabih zgledov okoli vaju. Skušnjavec preži na vsak korak. Ko rama želimo samo dobro, se moramo tudi opravičiti: starejši nismo bili vselej dober zgled slovenske zavesti in nismo vedno izpričevali borbenosti za ravo svobodo. Oprostita in skupno stopimo na pot, ki vodi v bodočnost. Lepa bo ta bodočnost, če bomo skupaj znali reči, — svobodno in prosto — ,.da“ vsemu, kar je dobro in pošteno, in če bomo upali svobodno se odločiti za „ne“, kadar se pred nas postavi slabo in krivično. Konfederativna zveza arabskih republik Predsedniki Egipta, Sirije in Libije so pred kratkim slovesno razglasili nastanek konfederativne „Zveze arabskih republik", ki pa bo dobila dokončno veljavnost, ko jo bodo narodi omenjenih držav sprejeli s plebiscitom 1. septembra tega leta. Ni nobenega dvoma, da bodo omenjeni narodi soglasno sprejeli in odobrili to konfederacijo, ker pač pomeni za njih ojačanje stališča proti zunanjemu sovražniku. Da bo ta nova zveza res prava konfederacija, -se pa razvidi iz sledečih osnovnih postavk: 1. Vsaka članica ohrani svojo suverenost in mednarodno priznanje. — 2. Vsaka država v novi „Zvezi“ obdrži svoja diplomatska predstavništva v tujih državah in ostane še vedno članica v Zvezi Narodov. — 3. Predsedniki posameznih konfederativnih držav ostanejo še vedno vrhovni poveljniki svoje narodne vojske, in — 4. Predsednik „Zveze“ obdrži predsedništvo svoje lastne narodne države. S to novo „Zvezo“ pa v resnici ne bo nastala neka nova država, kakor jo že zmotno proglaša nekatero svetovno časopisje, ki ne loči med federacijo in konfederacijo. Mednarodni svet bo samo blagohotno sprejel na znanje, da je začela ..delovati" ta Zveza, ne bo pa treba Zvezi doseči neko suverenost, ker bodo arabske države, članice te „Zveze‘‘ ostale še vedno suverene in mednarodno priznane. Za skupno blaginjo bodo odstopile novi „Zvezi“ samo del svoje samostojnosti. To zmanjšanje samostojnosti posameznih zveznih držav pa je razvidno iz sledečih določil, ki verjetno še niso popolna in dokončna: Izvoljena bo konfederativna zbornica, ki bo del ovala istočasno s parlamenti posameznih držav. Ustanovila se bodo nekatera konfederativna ministrstva, ki bodo imela ..koordinacijsko" vlogo med posameznimi državami, med katerimi bo zlasti važno ministrstvo za Zvezno obrambo s -skupnim vojaškim poveljstvom. Čeprav bo Zveza imela skupno himno in lastno zastavo, si bodo posamezne države ohranile tudi svojo lastno himno in lastno zastavo. Ni pa treba še posebej povdarjati ..rahlosti" te Zveze, kajti vsaka konfederacija je že po svojem bistvu “rahla" meddržavna zveza in njena trdnost in dolgotrajnost zavisi od mednarodnih prilik in od „potreb“, ki jih imajo konfederirane države. Na vsak način pa bo ta nova arabska konfederacija služila kot lep vzorec, tako nam v begunstvu, kot za sedaj prikritim demokratom in vladajočim komunistom v sedanji Jugoslaviji. Moramo pa imeti pred očmi dejstvo, da med tem, ko se suverene države lahko povežejo v konfederacijo ob vsakem času in kadar hočejo, bomo pa morali n. pr. Slovenci in Hrvati — brez obzira na strankarsko prepričanje in svetovni nazor — najprej doseči suverenost in mednarodno priznanje svojih narodov, torej doseči Ideal, ki je še posebej svojski vsem kulturnim in naprednim narodom. Šele po dosegi tega ideala — ali celo istočasno —, bo pa možna in mogoča konfederativna meddržavna zveza tudi na slovanskem jugu, če bi to bila volja prizadetih narodov. Buda Stanislav Pripomba uredništva; Gornji članek je bil napisan in poslan uredništvu že pred 1. septembrom. Med tem se je izvršilo glasovanje v zgoraj omenjenih državah, in konfederacija arabskih držav že živi in deluje. Politična zapreka Tiskovni referent ZDSPB Otmar Mauser je poslal torontskemu dnevniku „The Toronto Telegram" naslednje pismo, ki ga je ta dnevnik objavil dne 14. avgusta t. 1. Kadarkoli diktatorji, naj bo to v Moskvi, Pekingu, Beogradu, Havani ali kjerkoli drugje, dobijo priznanje kot legalni predstavniki ljudi, katere s o zasužnjili, je listina Združenih Narodov o človečanskih pravicah vržena skozi okno. Odkar je bil g. Trudeau izvoljen za predsednika vlade, je pokazal veliko oboževanje 'teh totalitarnih režimov in njihovih voditeljev. Upam, da bo naš potujoči predsednik vlade t0 pot napravil domačo nalogo, preden odpotuje v Jugoslavijo, da ne bo napravil iste napake, kot jih je napravil v Rusiji. 'Svetoval bi mu, naj prebere knjige kot sta „Ko-čevje — Titov najbolj krvavi zločin" ali »The Slovenian Tragedy“ in drugo li eraturo ki je na razpolago in ki opisuje zločine, storjene od strani Titovega komunističnega režima med drugo svetovno vojno in po njej. Rad bi poudaril, da jaz skupno z mnogimi drugimi Jugoslovani in vzhodnimi Evropejci, ki smo postali žrtve rdečega fašizma in smo sedaj državljani in davkoplačevalci te velike dežele, obsojamo smer sedanje zunanje politike in posebno še hinavščino in dvojno merilo, ki se porabljata v zasledovanju te samomorilne poti. Ena dobra stvar pa se morda lahko še zgodi. G. Trudeau lahko s svojo politiko doseže to, kar je bilo do sedaj skoraj nemogoče: združiti protikomunistično razpoloženje raznih narodnih skupin v trdno politično zapreko, ob katero 'se lahko prav nepričakovano spotakne ob prihodnjih federalnih volitvah. v spomn f Ing. Avgust Vivod Včasih se ob urah počitka koncem tedna zgodi, da lahko mimo opazuješ mravlje, kako z vso naglico prenašajo tovor v varno skrivališče, kjer se odvija življenje naprej in se hkrati razvija novo. Takrat se spomniš na vse ure v šolah, ko so govorili o pridnosti mravelj, na vsa predavanja in nagovore, kjer so mravljo dajali za vzgled. Mravlja! šli smo čez Ljubelj v koloni kot mravlja, vsakdo je nesel, kar je pač mogel, kot mravlje; prišli smo čez morje v nove kraje in spet se je v nas zbudila mravlja. V delu za lasten dom, v službi, v delu za narodovo skupnost. In v tej gruči nikdar utrujenih mravelj je nosil svoj dnevni tovor pokojni ing. Vivod. Kaj bi s slovensko emigracijo, in to še s prvo politično emigracijo sploh bilo, ako ne bi v njenih vrstah živeli tako pridni ljudje kot ing. Vivod! To se moramo vprašati ob odprtih grobovih in zatem dodati: kje se bodo našli posamezniki, ki bodo v bodočnosti hoteli dela'i tako kot pokojni? Ta skrb je najhujša ob takih preranih smrtih v naši skupnosti. In če rečem, naši skupnosti, to ni nobena politična ali nazorno opredeljena skupnost: to smo Slovenci v Argentini, to so Slovenci kjer koli po svetu. In še nekaj je! Ing. Vivod bi bil lahko taka mravlja, ki jo vsakdo lahko pohodi. On to ni bil. Junaško je nosil svoje breme za skupnost na ramenih do zadnjih dni in se ni dal pohoditi nikomur: kot tak je svoj tovor prepustil rodovom svojih let, rodovom za njim, in pa tudi zlasti tistim, ki jim je toliko let bil vesten tajnik srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka. Odšel je od nas z vero v tisto svobodno Slovenijo, za katero smo se borili in se še. Z vero v ponovno vstajenje slovenskega naroda v svobodi. Takšne is0 smrti delavnih ljudi med nami. V tej veri jih ne smem0 razočarati. Vsaka smrt nas mora utrditi, kajti boj še zdavnaj ni končan, če bi bil, bi ing. Vivod že zdavnaj odnehal. A ni in tudi mi ne smemo. Ob njegovem grobu molimo, da bo Narodni svet, rojen v podzemlju na domačih tleh, znal pravilno usmeriti pot slovenske bodočnosti. Ing. Vivod, hvala Vam za Vaše delo. Pavle Rant IVOVE KNJIGE Bela knjiga ZDSFB-TABOR je izdala obširno knjigo z naslovom „Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora" (1941—1945). Knjiga ima 446 strani. Je ponatis štirih zvezkov Matice mrtvih, ki jih je tudi izdala omenjena Zveza. Bela kjiga je seznam imen, nad 5000 imen pobitih in pomorjenih Slovencev. Zgroziti se mora človek, ko obrača list za listom te knjige. Ali je bilo to mogoče, da so bratje pobijali brate, sosedi sosede, Slovenci Slovence... Veliko prijateljev in znancev je med temi imeni. Koliko slovenske krvi je napojilo r lovensko zemljo v strahotni komunistični revoluciji, v tej največji nesreči, kar jih je doživel slovenski narod v svoji 1400-Ietm zgodovini. Bela knjiga ima več delov. Prvi del obravnava dobo 1941—1942'. Po kratkem opisu Hitlerjevega vdora v Jugoslavijo in komunistične taktike do spopada med nacisti in sovjeti in spremembe te taktike po 22. juniju 1941, po epi u razmer na Gorenjskem, štajerskem in v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, sledi Matica mrtvih 1941—1942, t. j. seznam žrtev, ki so padle, p redno je padel en sam strel na komunistične partizane s strani protikomunističnih edinic. Sledi obdob'e 1942—1943 s popisom komunističnih grozodejstev, ki so — popolnoma naravno — rodile odpor v obliki vaških straž, ki so se usta-lavlialc ro vej deželi. Navedenih je 99 postojank Vaških straž, katerih moštvo je ocenjeno na 7500 mož. Nato so zapisana imena žrtev iz tega obdobja vse do kapitulacije Italije 9. septembra 1943. Dalje je popisano obdobje med oktobrom 1943 in majem 1945 in so navedene civilne žrtve in padli domobranci v tej dobi. Opisan je nastanek, organizacija in delovanje Slovenskega domobranstva. Sledi najobširnejši del Bele knjige: doba maj in junij 1945. Popisana je izročitev Slovenske narodne vojske partizanom, objavljenih je nekai značilnih pričevanj in navedena so imena nasilno vrnjenih in pobitih domobrancev in civilnih beguncev ter seznam Slovencev, pomorjenih po 8. maju 1945. Samo ta seznam zavzema 225 strani \ j. več kot polovico knjige. Dodan je še opis izgub okupatorjev v Slovenili v letih 1941—1945, iz katerega je razvidno, da so partizani v času ..narodno osvobodilne vojne" prizadeli svojim lastnim bratom še enkrat večje izgube kot okupatorskim vojakom. Naj prisLnvimo dve pri .ombi. Z dobro organiziranim iskanjem podatkov je potrebno poiskati imena še ostalih pomorjenih domobrancev, legionarjev, četnikov in tudi civilistov, ki jih ni v tem seznamu. V drugi iz- daji te važne knjige naj bi bila zbrana kolikor mogoče vsa imena žrtev komunistične revolucije. Druga pripomba pa je tale: Zelo koristno bi bilo, ako bi Dela knjiga izšla v kakem svetovnem jeziku. Gotovo bi napravila silen vlis zlasti na tiste, ki komunizma ne poznajo ali še vedno nanj zelo naivno gledajo. SmR Pripombe k povesti “HUDA PRAVDA”: NA POSTOJANKI (I. del) V najnovejši povesti iz domobranskih časov, ki je pod zgornjim naslovom izšla pred kratkim, je opisana tudi ..domobranska'1 postoanka nekje na Dolenjskem, toda tako netočno in popačeno, da lahko trdim, da pisatelj ni nikdar videl „od znotraj" nobene naše domobranske postojanke v Ljubljanski pokrajini. S tem, popolnoma svojskim opisom domobranstva, pa je naredil izredno grobo napako, ki jo na žalost ne bo mogel več popraviti, naša mladina bo pa ob čitanju te povesti dobila napačno in izmaličeno predstavo o domobrancih. Spomin mi hiti v tista leta, ko je naša prava in edina slovenska na-iodna vojska Slovensko domobranstvo — pritiskala iz središč in gonila n red seboj partizane, čistila ozemlje rdečih „osvoboditeljev" in ustanavljala postojanke, ki so bile kot neprehoden zid, preko katerega naši „rdeči“ sonarodnjaki, kljub pogostim sunkom, ni.-o mogli več preiti. Smo v juliju leta 1944, torej prav v času, ko se tudi začenja povest. 24. četa Slovenskega domobranstva, ki je preje bila v borbah za Višnjo goro, je prišla na Ig in zamenjala tamkajšnjo četo. Posamezni oddelki čete so se za silo nastanili tako v napol porušenem ižanskem gradu, kakor (udi v nekaterih izpraznjenih hišah v bližini obrambnega položaja vasi, poveljstvo čete s štabom pa je ..podedovalo" prvo nadstropje ižanskega žur-nišča. Popolnoma brez vojaškega pomena pa so bile nekatere glavne stavbe v vasi, kakor šola, prosvetni dom in še nekatere druge, zato jih četa ni uporabila za svoje namene. Obrambni položaj vasi je sličil enakostraničnemu trikotniku, čigar osnovnica je potekala po valovitem gričevnatem svetu nad vasjo. Že po bežnem pregledu pa je bilo jasno, da bodo morali domobranci krepko prneM za delo, da ga dokončno zgradijo. Njim v pomoč pa je poveljstvo odredilo za določene dneve tudi ..mobilizacijo" vseh sposobnih moških iz vsega okoliša, vreli vozil in vprežne živine. Začelo se je trdo delo, ki je 'raialo s presledki par tednov, kajti položaj, ki je obsegal skoraj tri kilometre po dolžini, je bilo treba res pošteno utrditi. Naši somišljeniki so složno sodelovali, pa tudi nasprotniki so brez godrnianja krepko prijeli. Popraviti je bilo treba žico, ki ie obkrožala položaj in na gričevnatem odseku, kier ie grmovje in drevje sililo prav v obrambno linijo, je bilo treba na široko očistiti svet. Položaj je imel ne- katere prav šibke točke, zato je bilo treba zgraditi tudi precej novih močnih bunkerjev. Pridne roke domobrancev, ki so morali poleg dela še patruljirati, hoditi v ,,zasede" in stražiti, kakor tudi vaščanov in okoličanov, so to delo opravile v splošno zadovoljstvo. Dovažalo se je kamenje in grušč, 1 adale so smreke primerne debeline, ki jih je bilo treba oklestiti, obeliti, razžagati na primerne kose in pripeljati na položaj. V glavnem se je sekalo v ,.partizan d