Lelo XVII
V.b.b.
Klagenfurl (Celovec), dne 20. oktobra 1937
St. 42
Naroča se pod naslovom: .KOROŠKI SLOVEHEC*.
Klagenfurl, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26
Ust za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev.
Stane četrtletno ; 1 S 50 g ; celoletno : 6 S — g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Katera Španija je prava?
Meščanska vojna v Španiji gre svojemu koncu nasproti. Zato je dobro, da se še enkrat ozremo nazaj za njenimi vzroki in povodi ter da še enkrat presodimo njen potek, ker le tako bomo zamogli z razumevanjem slediti bodočemu španskemu razvoju. Tudi je dobro, da se učimo iz izkušenj in doživetij drugih narodov zase in za svoje prilike, kajti vsem ljudstvom in narodom na svetu vlada ena in ista vekovita pravica in resnica in le-ta uravnava njihova pota in usodo.
Zasluga julijskega pisma španskih nadškofov in škofov je, da zamore svet zreti v zakulisje dogodkov v Španiji. Iz tega pisma posnemamo sledeče vrstice. — Španski komunisti so revolucijo pripravljali. Kratko pred njenim izbruhom je došlo iz Rusije v Španijo 79 šolanih agitatorjev, nakar je komunistična stranka pričela ustanavljati revolucionarne milice v vseh mestih. Začeli so načrtno demontirati cerkve ter pripravljali nasilno odstranitev vseh uglednih- mož, ki bi njihovo revolucijo lahko ovirali. To dokazuje 20.000 uničenih ali oropanih cerkva, število umorjenih duhovnikov znaša v nekaterih škofijah 40 od sto, v nekaterih celo 80 od sto. Pravcate love s psmi so uprizarjali nanje in jih ubijali brez obravnav in sodb, samo ker so duhovniki. Zaradi političnega ali verskega prepričanja je bilo pomorjenih okoli 300.000 lajikov, ni je domala vasi, kjer ne bi bil umorjen kak pristaš desničarskih strank. Komunistična revolucija se ni zdrznila pred sramežljivostjo žene in ljubeznijo matere, skrunila je grobove in pokopališča, še mrtve so onečaščali. Revolucija je uničila delo večstoletne civilizacije. Na tisoče umetnin je porušenih, arhivi so sežgani in pokradeni, slike raztrgane, kipi razbiti, dragocene umetnine španske cerkve razdejane. Vse, kar je le nekoliko spominjalo na Boga, je spretno zamišljena organizacija uničila v najkrajšem času. Svetniške relikvije so sežigali, rušili zvonove v cerkvah, z bodali ranili sv. razpela in skrunili Marijine podobe. Le preresnične so besede sv. očeta o grozotah španskega komunizma, ki je nastopal z nepojmljivim sovraštvom barbarsko in divje, kot zgodovina še ne pomni.
V narodni španski duši je vstal ob slutnji bližajočih se strahot odpor, ki je vodil do vojaške vstaje. To vstajo so podpirale zdrave sile naroda, ki se je gibanja v velikem številu udeležil. Istočasno s komunisti so se podali na bojišče tudi nacionalisti, dežela se je razdelila v dva tabora, pričelo se je glasovanje za novo Španijo z orožjem v roki. Parlamentarne volitve lanskega februarja so se nadaljevale na bojiščih, začela se je krvava tekma med boljševizmom in krščansko civilizacijo. Nacionalni tabor je. resnično nacionalen. Narod je stavil nanj svoje nade in v neosvobojenih predelih dežele željno čaka nanj kot rešitelja iz suženjstva. Z njim je državljanska zavest španskega ljudstva, domala zrahljana po vplivu socialističnih strank, spet zaživela. Vnovič je vstala ljubezen do domovine, do španskega imena in španske zgodovine. In ker je ta ljubezen, ukoreninjena v ljubezen do Boga, na višini krščanske ljubezni, so razumljivi pretresljivi prizori zmagovitih nacionalnih čet v vzkliki Španiji in Kristusu Kralju. V naročju nacionalne Španije so se dogodila tisočfera mučeništva, o katerih pravi sv. oče, da morajo postati merodajna za tiste, ki bodo po končani vojni gradili novo državo. V pokrajinah, kjer vladajo rdeči, ni duhovnikov, ni cerkva, ni božje službe, ni pravice, ni avtoritete, tam vlada anarhija, lakota in stiska. V ostalih predelih pa se vrača med ljudstvo mir, pravičnost in napredek.
Celo katoliški krogi trdijo, da se godijo na nacionalni strani taisti zločini, kakor na rdeči. To trditev španski škofje zavračajo: „V vsaki vojni pride do izgredov. Nedvomno so izgredi tudi pri nacionalnih Špancih, kajti težko se je z mirom boriti proti divjemu sovražniku. Vendar je med obema španskima taboroma v pogledu pravičnosti velikanski, nepremostljiv prepad. Mi celo zamo-remo reči, da je vse delo na strani ljudske fronte narekovano po sovraštvu do pravice, Boga, družbe in ljudi. Kajti ubijati samo iz strasti do ubijanja, uničevati iz strasti do uničevanja in nebo-rečega se nasprotnika oropati, to vidimo samo na eni in ne moremo očitati drugi strani."
Narodne in verske vrline naših bratov Baskov občudujemo. V njihovi nesreči jim velja vsa naša ljubezen. Boli nas slepota njihovih voditeljev, ki niso razumeli zgodovinskega trenutka in ne poslušali nasveta Cerkve. „Kdor podpira cepitev katoliških vrst, si gromadi velikansko odgovor-
Hednarodna napetost dosega višek
Mednarodna diplomacija osredotočuje svojo pozornost okoli Španije. Anglija in Francija sta izigrali zadnjo karto, da po londonskem odboru, ki naj zajamči nevmešavanje tujih sil v španski spor, prisilita Italijo in Nemčijo h popuščanju. Zadnje poročilo govori o pristanku slednjih dveh na razgovor. Izid je danes še negotov.
Zakaj toliko krika in skrbi okoli Španije? Italija je zasedla v nacionalni Španiji nekatere sila važne točke: otok Majorco ob pomorski poti iz Francije v Afriko, obalo na obeh straneh Gibraltarja, ob kateri plovejo angleške ladje v Sredozemsko morje, ter kos španskega Maroka ob sredozemski pomorski cesti. In Italija ve, kaj drži v rokah! Angleži ponujajo v odkupnino Abesinijo, j Francozi so pripravljeni odpoklicati svoje prostovoljce iz Španije — le sovjeti se radujejo nad novimi zapletljaji, ki bi lahko vodili iz posvetovalnih dvoran na bojišča.
Kako se bo napetost razvozlala? Med dečki bi se v prepiru za več in manj pričelo sedaj ruvanje in lasanje. Države pa se bodo v medsebojni kupčiji najbrže le še pobotale in spet bo mir do prihodnjega spora.
Iz naše države. Drž. tajnik G. Zernatto je nedavno napovedal, da bo domovinska fronta sprejemala člane samo še do konca oktobra. Da se omogoči vstop doslej ob strani stoječim nacionalnim krogom, bo vsem deželnim vodstvom D. F. prideljen poseben narodno-političen referat. Člani dom. fronte bodo uživali nekatere ugodnosti pred nečlani, tako pri izstavi orožnih listov i. dr. — Število brezposelnih se je v septembru v primeri z januarjem t. 1. znižalo za 150.000 oseb. — Vlada pripravlja zakon, ki bo dovoljeval davčne olajšave za družinske očete, istotako je znižan dohodninski davek za družine z več otroci. Dovoljene so nadalje nekatere olajšave oz. spremembe zasebnim zavarovalnicam. — Zvezni prezident Miklas je praznoval svoj 65. rojstni dan. — Državni svet se je bavil z dvema novelama h postavi o socialnem zavarovanju. V novelah je med drugim predvideno, da dobijo starostno rento vsi delavci s 65. letom brez doslej potrebnega dokaza potrebe, delavcem, zaposlenim pri delih iz javnih sredstev, se vračuna polovica delovne dobe v zava-rovanjsko dobo pri brezposelni podpori, končno so dovoljene olajšave za prostovoljno nadaljevanje obveznega zavarovanja.
j nost pred Bogom in Cerkvijo," pravi sv. oče v svojem pismu o komunizmu. ..Komunizem je po | svojem bistvu slab in v nobenem področju ne sme z njim sodelovati, kdor hoče rešiti krščansko kulturo," pravi poglavar sv. cerkve istotam.
Upamo, da bo bodoči režim v Španiji pravičen in miroljuben. Kajti Španija krvavi iz stoterih ran: družabne vezi so zrahljane, manjka razumevanja za državljanske dolžnosti, katoliška vest ni zadostno izoblikovana, prerazlični so nazori o rešitvi velikih narodnih vprašanj, tisoče izbornih mož manjka, ki bi po svojem poklicu in izobrazbi lahko vnovič gradili, sovraštvo in stiska ostajata kot posledici meščanske vojne, tuje misli in tuji nazori so se v narodu ugnezdili. A Španija je v vojni doprinesla strašno žrtev in bo zmagala tudi te težkoče. Spet mora rasti iz krščanskega duha v postavodaji, kulturi in morali, v socialni pravičnosti in bogoslužju. Da bo Španija dobro služila Njemu, bo dobro služila sebi.
Jugoslovanski min. predsednik Stojadinovič se
je minuli tedèn mudil v Franciji in Angliji. V Parizu je podpisal prijateljsko pogodbo med Francijo in Jugoslavijo za nadaljnih 5 let. Nato se je mudil več dni v Londonu in bil tam sprejet od kralja in angleških državnikov. Časti, s katerimi je bil predsednik jugoslovanske vlade v obeh državah sprejet, pričajo o rastočem ugledu Jugoslavije.
Nemčija si zavaruje meje. Nemčija je sklenila z Belgijo pogodbo, po kateri se Belgija v slučaju vojne ne bo vezala z nasprotniki Nemčije in sicer tudi ne na ukaz Zveze narodov, kot protiuslugo pa obljubi Nemčija Belgiji varovati in spoštovati belgijske državne meje v slučaju napadov ali vpadov. Slično pogodbo sta z Belgijo sklenili že prej Francija in Anglija, s čimer je Belgija pristala na vsestransko svojo nevtralnost. Za belgijsko obvezo se skriva bojazen, da se ne bi v slučaju novih vojnih zapletljajev strašni prizori svetovne vojne na belgijskih tleh odigrali vnovič.
V Nemčiji duhovniki ne smejo več poučevati verski nauk. V Porenju in v berlinski škofiji so oblasti prepovedale duhovnikom verski pouk v šolah. Osrednja vlada se izgovarja na podeželske oblasti in trdi, da gre samo za poedine disciplinarne slučaje. Berlinski škof Preysing pa je v posebnem pastirskem pismu odločno obsodil protizakonito odredbo: Po državnem in božjem pravu imajo samo duhovniki pravico poučevati verouk v šolah. Pošteno bi bilo, če bi vsi posvetni učitelji, ki ne priznavajo načel katoliške vere, odpovedali poučevanje veronauka.
H pismu španskih škofov, ki ga navajamo v u-vodniku, sta nedavno odgovorila pariški kardinal Verdier in westminstrski nadškof Hinsley. Kardinal Verdier se zahvaljuje za uslugo španskih škofov, vsem narodom zemlje izkazano s tem, da za-morejo ljudstva v krvavo rdeči luči španskih dogodkov spoznati nevarnosti, ki pretijo od strani brezboštva, propada nravnosti, oslabljenja avtoritete in ljubimkanja s komunističnimi nauki. Westminsterski nadškof povdarja, da je postalo s pismom španskih škofov očito, da je bil španski požar podtaknjen od onih, ki hočejo ves svet zajeti v plamene revolucije, pri čemer je krščanska kultura obsojena na pogin. S pismom je razkrinkano poročanje temnih mednarodnih sil kot laž-njiva protikrščanska propaganda.
Stališče sv. stolice v kltajsko-japonskem sporu. Listi poročajo, da je dal Vatikan cerkvenim pred-stojništvom na Daljnem vzhodu navodila, naj se
cerkveni krogi izogibajo vmešavanju v spor, Kitajcem pa naj tolmačijo pogubnost boljševizma. Kajti Kitajska je boljševizmu najbolj izpostavljena država in bi boljševiški val preko nje lahko zajel ves vzhod.
Koncem oktobra bo konferenca devetih držav v Bruslju. Proučila bo položaj na Daljnem vzhodu in skušala doseči ustavitev vojnih sovražnosti. Konference se udeležijo poleg zastopnikov Francije, Anglije, Amerike, Belgije, Rusije, Kitajske, Nizozemske tudi Japonska, Nemčija, Italija. Posamezne države pripravljajo sedaj svoje predloge za sporazum. Ker se proti prvotnim poročilom u-deležijo sestanka tudi Japonska, Nemčija in Italija, konferenca ne bo imela enostranskega značaja. V slučaju ugodnega uspeha bi se začela v Šanga-ju mirovna pogajanja. Vendar slednji še zdaleka ni zajamčen, marveč je s sigurnostjo pričakovati, da bo tudi ta konferenca minula — kakor doslej domala vsi mednarodni sestanki — brez konkretnega uspeha.
V Palestini vre. Angleški načrt delitve Palestine v židovski, arabski in angleški del je Arabce silovito razburil. Trdijo, da so si Angleži po tem načrtu pridržali najvažnejši kos obrežja in gospodarska središča, Židom so oddelili rodovitni del, Arabcem pa prepustili palestinske pustinje. Nevolji dajejo duška z atentati: uničujejo telefonske in telegrafske naprave, poškodujejo naprave velike potrelejske družbe, trgajo železniški tir in z nasiljem nastopajo proti Židom. Angleži trdijo, da stoji za arabskimi nemiri neka evropska velesila, ki so ji neprilike Angležev v Palestini po-všeči. Angleške oblasti nastopajo ostro in odločno ter bodo bržkone razglasile obsedno stanje za vso Palestino, da udušijo arabski upor.
Brezobzirni Japonci. Angleški listi poročajo, da nastopajo Japonci na kitajski fronti s skrajno brezobzirnostjo, da tako čimprej zlomijo kitajski odpor. V bojih pri Lotienu so uporabljali takozva-ni gorčični plin, čigar učinki na vojakih so naravnost strašni: vojaki izgubljajo vid, lasje odpadajo, koža je kakor ožgana, večinoma izgubijo ranjenci tudi dar govora. Japonci se smelo izgovarjajo za sestavo eksplozivnih snovi svoje vojske in se v ostalem malo brigajo za proteste sveta, ki postaja vsled načina japonskih napadov vedno bolj vznemirjen.
Ostala politika v par besedah. Pri francoskih okrožnih volitvah so dobili največ glasov socialisti, radikalni socialisti in republikanci. Komunisti, ki so se nadejali velike zmage, so ostali na četrtem mestu. — Nemška vlada je določila za vse visoke šole najvišje število dijakov. — V angleški Keniji, afriški koloniji, se zbirajo abesinski ubežniki ter prizadevajo Italijanom v Abesiniji velike preglavice. V zadnjem času je prišlo do več manjših spopadov. — Vodja palestinskih musli-
1	PODLISTEK HI
Juš Kozak:
Beli mecesen.
(21. nadaljevanje.)
Kadar so bili jasni dnevi, se je solnce ogledovalo v zrcalu gora. Tedaj je živina mulila poslednjo travo, ki je dala vso moč. V krošnjah bukev tam doli je vzplamtelo. Pod skalami so žareli gozdovi.
V	eni teh jesenskih noči je Liza vstala. Srce je jokalo. Komaj je stopila iz stana, jo je pahnil veter nazaj. Divje je tulilo čez planino. Opotekala se je in postajala, da je lahko sopla. Opazovala je na vse plati. Toda vsi stani so bili trdno zaklenjeni. Vihar se je zaganjal vanje, butal ob bruna in se režal.
Zgrešila je pot v temi. Zgrozila se je. Tik nad robom planine do ograje je dospela. V obraz jo je žgalo, oči ji je zapiralo. Noge so se ji šibile.
V	smrekah je žvižgalo. Oklenila se je drevesa in ga prosila pomoči. V viharju pa je bilo slabo in šibko. Spodaj se je drugo lomilo.
Tam, kjer se je odpirala Mala planina, je na kolenih iskala poti. Zdelo se ji je, da bobni zemlja pod njo. Pred stanom se je oprijela bruna in globoko je sopla.
V	srcu se je borila. Hotela je nazaj. A brez pomoči se je iztrgalo iz prsi: „Martin!“
Veter je odnesel slabotni klic in ga razcefral.
manov, ki se je doslej skrival v Omarjevi mošeji v Jeruzalemu, je pobegnil v Sirijo in bo odtam vodil arabski upor proti Angležem. — Vodja Ircev, Valera, se baje namerava umakniti iz zdravstvenih razlogov iz političnega življenja. — V Egiptu so se vršila važna angleška vojaška posvetovanja. Bržkone so bila v zvezi s tem, da se v sosednji italijanski Libiji zbirajo italijanske čete. — Minister Goering baje vendar obišče Avstrijo. Imenovani so narodno-politični referenti pri dež. vodstvih D. f., katerih naloga je, da pripravijo vstop nacionalnih krogov v fronto. Za Koroško je imenovan pisatelj J. F. Perkonig. — V Rusiji je bilo nedavno usmrčenih spet več javnih funkcionarjev. Kaj se v resnici skriva za tolikimi smrtnimi obsodbami, je težko dognati. — Kralj arabske države Jemena se je nedavno zahvalil Mussoliniju za njegovo pomoč Arabcem in muslimanskemu svetu.
Sleparska igra z ..Windisdie**.
Krilatica o narodu „Windische“ v deželi praznuje novo vstajenje. To gre na račun najnovejših Sudmarkinih prodorov v slovenski koroški svet, številnih bolj ali manj ostrih protislovenskih izgredov okoli 10. oktobra in še najnovejših nem-ško-nacionalnih publikacij. Prizori narodno-poli-tičnega življenja zadnjih tednov niso brez tragične komike: govori in piše se o „Windische“, katerim Nemci ne smejo odreči zvestobe, istočasno se zagotavlja Slovencem pravičnost in nedotakljivost ali pa se po njih celo prav pobalinsko udrihne. Med resničnim življenjem pri nas in javnim mnenjem o južni Koroški tako vstaja v zadnjih mesecih po zaslugi naših neprijateljev spet nov prepad.
Človek bi ne verjel naivnim, otročjim nazorom mnogih Nemcev o južni Koroški, če jim je ne bi bil sam prostovoljna ali neprostovoljna priča. Pri Žili, v Rožu in Podjuni da živita poleg Nemcev še dva naroda, vsak s svojimi lastnostmi, vrlinami in slabostmi. Slovenci, to so mrki, zapeljani rod, kateremu je dobrodošla vsaka prilika, da daje duška svoji protinemški in protiavstrijski mržnji. To so ljudje blizu kriminalov, uporni, hinavski, zahrbtni in so se nedavno vnovič zarotili proti nedeljeni Koroški. Drug narod so „Windische“, ki se zvesto oklepajo svoje okrvavljene grude in budno stražijo, da ne poseže več grabežljiva roka v lepo, zaokroženo koroško deželico in ji odtrga kos zemlje tja nekam do Gospe svete. To sleparsko sliko južno Koroške ustvarjajo neprijatelji v nemškem svetu — Nemci pa zanjo zaprisegajo v stoterem zboru, zažigajo plameneče žare in darujejo svoje groše, da ostane ogrožena deželica nedeljena in enotna.
i Še enkrat je poizkusila: „Martin!“ S šibko roko I je udarila na vrata.
I „Kdo je?“ Kri ji je brizgnila v lice, znani glas jo je pozdravil.
»Martin! Odpri! Liza!“
Zaškripala so vrata, v temi ga je čutila. Bil je vroč sredi mrzlega viharja.
»Martin! Martin!" Vrgla se mu je v naročje.
Stan je pretresalo. Ze od daleč se je čulo grmenje, ko je prihajalo. Vedno bliže in strašneje. Nato je objelo stan, streha je stokala, pokala, skozi razpoke je iskalo pota, da bi razlenilo stene.
Martin se je smejal. »Ali slišiš, kako tuli?"
»Mene je strah."
»Še moja živinica se trese. Tako se stiska, kot ti k meni."
»Jezus, Martin, vse bo vzelo."
»Noričica, kaj pa moji mali telički?"
»Martin, za božjo voljo prisezi, da ne poveš nikomur, kako sem prišla k tebi."
»Ha, ha, ti pa poznaš Martina! Prisegam na vse duše, ki ječe tam zunaj."
»Mar ječe duše?"
»Ali ne slišiš? To niso strahovi, to je resnica. Tisti, ki so ponesrečili v skalah, iščejo svojih. — Kako žalostno vekajo. — Le poslušaj. — Tam spodaj se oglašajo. Zdajle. Pokopljite, pokopljite nas!"
»Mene je tako strah, Martin!"
»Jaz jih rad poslušam, tako domače govore. Stisni se k meni!" — Čakaj, da se divji lovci o-glasé. Bilje pojejo, takrat je groza."
So tudi med Nemci poizkusi, ki hočejo priti bližje južno-koroškemu ljudstvu. Goljufivo igro svojih sorojakov poznajo in so jo že opetovano pikro obsodili. Zasluga le-teh Nemcev je, da se vsaj govori in piše o Slovencih na Koroškem v nemški besedi. Uspeli so zaenkrat v toliko, da obečajo razni govorniki pravičnost koroškim narodom vprek, izvzemši zagrizenim slovenskim ro-goviležem. A ta uspeh je tudi vse, kar so doslej dosegli. Tako se je moralo zgoditi, da so bili ob letošnjih glasovanjskih proslavah v koncertu tisočih glasov komaj slišni glasovi o koroški resnici.
Otipljivo, resnično življenje ljudstva ob Žili, ob Dravi in jezerih ter v Podjuni gre medtem naprej. Vsakdanjost žit j a in bitja tod priča, da je beseda o dveh različnih narodih južno-koroškega dela groba, pretkana laž. Za lažjo in slepomišenjem z narodom „W i n d i s c h e" se skriva prostaška nemško-nacional-na sebičnost, ki bi pod krinko narodnostnih teorij rada pograbila in prikrojila drugorodno ljudstvo nemškemu svetu. Izvzemši nekatere neprebolele vplive nedavne strankarsko-politične borbe ne loči domačega južno-koroškega ljudstva ne beseda, ne molitev, ne pesem in ne delo. Isti obrazi in pozdravi, ista govorica, isti način življenja v delavniku in prazniku. Le tu in tam ostanki nekdanjih političnih strank, sicer pa nikjer sledu o kakem naravnem razdoru in razkolu. Vedno bolj ostajajo celo poizkusi, vnesti med ljudstvo spor in razdor umetnim potom, brezuspešni in brez-izgledni.
Temni igralci z usodo .južne Koroške smelo prerokujejo bodočnost: „Windische“ bodo glasom zadnjih navodil nemško-nacionalnega tabora začeli medsebojno govoriti samo nemško, nakar ostane samo še pomilovanja vredna peščica Slovencev in končno se bodo »koroški brambovci lahko veselili nemotene posesti koroške zemlje". Tej zli prorokbi zoperstavimo: Baš ob najnovej-šem nemškem nacionalnem izpadu se bo silovitost materne govorice, tega najelementarnejšega izliva narodne duše, uveljavila tako, da postavi protivnike slovenske besede na laž ter jim dokaže protinaturnost in zlobo dejanja. Prej, kakor slutimo, bo zmagalo tudi v javnem mnenju naravno življenje nad vsemi krivimi teorijami in utvarami. Prej, kot slutimo, bo vekoviti paragraf naravne narodne družine, povezane po eni govorici in molitvi, strl vso protinaravnost in temo ter vodil resnično, naturno življenje preko ovir v nov pro-cvit in razmah.	r.
Nad Konjem so se vetrovi lomili. Zavijali so mu krog glave in padali v globel, odkoder je prihajal bučeči glas orgel.
»Zdaj so vstali. Lučovnik je vmes. Slišiš, kako pojo?" In te piske? Pokajo od veselja!"
»Martin, ali so moje ovčice tudi vmes?"
»Tudi, Liza. Zakaj trepetaš? Se bojiš?"
»Ne, Martin, pri tebi se ne bojim."
Dekle se je priželo k njemu. »Moj bog, si čul?"
»Kaj?"
»Čigav glas je to?"
Martin je poslušal. Kakor, da je nekdo obupno zaječal.
Liza pa se je sklonila k njemu in mu položila lice na lice: »Martin, to je bil moj glas!"
Proti jutru so vetrovi utihnili. Tedaj je Liza vstala in gledala v Martina:
»Po slovo sem prišla, Martin, bog mi odpusti!"
Za hojami se mu je iztrgala in bežala, kolikor je mogla. Ni vedela, ali sanja ali bedi. Dež je padal, do kože je močil. Še enkrat se je ozrl nazaj. Stal je tam pri samotnih hojah in gledal za njo.
»Jezus, ti mi odpusti, kaj sem storila."
Martin je žalostno povesil glavo. »Z grunta je. Najbolje je, če me nikoli več ne vidi." Qzrl se je v skale, katere je ovila mehka megla. Počasi je zagrnila planino. Martin jo je še vedno videl, kako je bežala. Iz megle se je prikazal beli obraz. Nekaj ga je zabolelo. »Eh, Liza, Liza!"
Zavriskal je tako divje, da je živina v stanili dvignila glavo. Odmeva ni bilo več nazaj.
(Dalje sledi.)
Sonderbeilage des ^Koroški Slovenec"
rt	i •• j i« i	ma* i i e j p
Foige 2.
Zur Loge der Slowenen in Kdrnten
Ein K^onzeuge
Es ist gut, \venn wichtige Fragen nicht vom òrtlichen Standpunkte, sondern mit weiterem Ausblickc behandelt werden. Die Frage, ob die Volksschule auf Grund der Muttersprache der Kinder zu unterrichten babe oder nicht, ist auf breiterer Basis zu behandeln. Diese breitere Basis schaffte uns das preisgekronte Buch G re n t r up s S. V. D. „Religion und Muttersprach e“, Miinster, Aschendori 1932. Und man kann wohl sagen, daB oline Kenntnis dieses Buches eine ernsthafte Be-handlung unseres Gegenstandes nicht mehr mòglich ist. Dieses Buch soli im Folgenden in weitem MaBe alsZeuge der Berech-tigung der Forderungen der Karntner Slowenen aufgezeigt werden.
Auf der Stockholmer Weltkirchenkonferenz erklarte der Generalsuperintendent Paul B 1 a u: „Ein Christ gehort einem Volke an durch die Landschaft, in der er lebt, die Sprache, die er spricht, die Art, die er an sich tràgt. Aber die Zugehòrigkeit zu einem bestimmten Volkstum ist ihm nicht Zufall. Er sieht darin Gottes Fiih-rung, Gottes Willen, Gottes Gabe. Darum sind Treue gegen die Heimat, Liebe zum eigenen' Volkstum, Pflege seiner geistigen Kultur, Ge-brauch der Muttersprache auch einem Christen heilig “ (S. 25). Wenn die Sprache ein Heilig-tum ist, so ist es U n r e c h t, einem Volke die-selbe nehmen zu wollen, ihm die kulturelle Entwicklung in seiner Sprache unterbinden zu wollen.
Die Kirche ist die Hiiterin des Sittengesetzes in einer Welt, wo allzuoft sehr maBgebende Menschen dasselbe nicht hòher als Zwirns-fàden werten. Die Kirche nimmt auch Stellung zum sprachlichen Rechte, wie zum Eigenturns-rechte. Die Kirche schiitzt das Eigentumsrecht mit dem siebenten Gottesgebote mehr, als es der Arm der weltlichen Macht zu tun vermag, von der man beute nicht weiB, was sie morgen tun wird. Der staatlichen Macht UberlaBt die Kirche nur die Ausnahmsfàlle. Wo lebendige Religion herrscht, braucht man den Arm des Staates nicht. Im Lesachtale in Karnten war es bis in die neueste Zeit iiblich, daB der Bauer vor seinen Dienstboten Kammer und Truhen nicht versperren durfte. Matte er seine Truhen gesperrt, die Dienstboten wiiren abgewandert, weil sie sich durch das MiBtrauen beleidigt fiihlten.
Die Kirche verlangt, daB auch aaf s p r a c h-lichem Gebiete Gerechtigkeit und Liebe nicht verletzt werden. Auch der Staat darf sich in der Nationalpolitik iiber die sitt-lichen Normen nicht hinwegsetzen. Wenn das Glaubensleben die Pflege der Sprache erfor-dert, wird die Kirche dieses berechtigte Secl-sorgemittel nicht tibersehen dùrfen. Nur werden die Vcrtreter der Kirche, wo immer sich nationale Gegensiitze treffen, mit besonderer Vorsicht vorzugehen haben, weil auch in diesem Prozesse immer beide Parteien recht zu haben meinen. Ein bedauerlicher Fehler ist es, „wenn die Geistlichkeit die religiòsen Ein-richtungen zugunsten der herrschenden Mehr-heit gegen die Minderheit zur Verfiigung stellt“ (Gr. S. 36). Wenn etwa ein Gotteshaus nur fiir die nationale Mehrheit zur Verfiigung stiinde, wenn Prediger und Beichtvater nur fiir die Mehrheit bestellt wiirden, es sei demi, daB fiir die Minderheit sprachlich befiihigte Organe nicht vorhanden sind und nicht beschafft werden kònnen.
Msgr. Mutschlechner, der mutige An-walt der Siidtiroler, hat 1928 eine Denkschrift an den Vatikan gerichtet, in welcher er dar-legte, daB deutsche Priester deutschen Kindern
! italienischen Religionsunterricht nicht erteilen kònnen, weil sie damit als Helfer einer dem Volke verhaBten Entnationalisierung erschei-nen wiirden. Der slowenische Klerus von Karnten hat diesen Standpunkt seit einem halben Jahrhundert fortwiihrend aurecht ge-halten. Er kann slowenischen Kindern den Religionsunterricht nicht in deutscher Sprache erteilen. Wenn Jemand, so ist die Kirche immer als Freundin nationaler Minderheiten aufge-treten, indem sie im wichtigsten aller Schul-gegenstiinde dem Volke immer in seiner Muttersprache gekommen ist und dadurch das Volkstum miichtig und wirksam geschiitzt hat. Die Organe der Kirche haben sich dabei auch nicht innerhalb des eigenen Volkstums ge-halten, sie haben dieses Recht auf mutter-sprachlichen Religionsunterricht auch der i Nachbar-Nationalitàt nicht vorenthalten. Es j war riihrend und wirklich katholisch, als vom Prager Erzbischofe K o r d a 5 die Kòlnische i Volkszeitung am 12. August 1931 berichtete, daB er in nationaler Beziehung die verkòrperte Gerechtigkeit war. Das „Hochland“ schrieb von demselben: „Seine Dioecesanen hingen an ihm ob seiner Gerechtigkeit und Hirtenliebe1* 11931, S. 84.). Leo XIII. schrieb in einer Zeit heiBer nationaler Gegensatze an die bòhmi-schen Bischòfe (20. August 1901): „Die Ver-teidigung der Muttersprache darf, wenn sie bestimmte Grenzen innehalt, nicht getadelt werden.“ Doch hat die Kirche dariiber zu wachen, daB durch nationale Zwistigkeiten die Religion nicht gefàhrdet wird. Es mògen die Glàubigen, wenn sie auch nach Abstammung und Sprache verschieden sind, die Seelenver-bundenheit bewahren, die aus der Gemein-j schaft des Glaubens und des Gottesdienstes émspringt. Grentrup sagt dazu treffend: „Der Sprachenkampf muB ethisch aufgefaBt werden, er darf nicht eine ungezugelte Machtbegierde sein, die Gegner diirfen sich nicht wie Boxer , gegeniiberstehen, wo der Mann mit den star— keren Muskeln und der besseren Technik den ! anderen ohne Erbarmen knockout schlagt1* (S. 38).
Die Kirche ist zu den Nationen nicht bloB mit ihrem Worte, sie ist auch mit der HI. Schrift gekommen und hat mit ihren Schrifttiber-! setzungen das Fundament der nationalen ! Literaturen gelegt. Auch die protestantischen Missionen haben sich damit groBe Verdienste ! erworben. Die Bibel ist in 886 Sprachen iiber-setzt worden, und man hat fur diese Sprachen vielfach erst eine Grammatik schaffen miissen! Kanada zàhlt nur 120.000 Indianer, vor 50 Jah-ren zàhlte Karnten etwa dieselbe Zahl Slowenen. Diese kanadischen Indianer teilen sich in eine Reihe von Stammen, und jeder Stamm hat seine Sprache. Die katholische Mission scheute die Miihe nicht, fiir alle diese Sprachen li-terarisch zu arbeiten. Es wurde im Jahre 1895 ein Gebetbuch fiir die Chastor-Indianer ge-schaffen, 1891 ein Gebetbuch, Katechismus und biblische Geschichte fiir die Chinook-Indianer, 1881 ein Gebetbuch fiir die Loucheux-Indianer, 1927 ein Gesangbuch fiir die Keewatin-Indianer. Die deutschen Protestanten iiber-setzten 1913 die Bibel in die Sprache der Sie-i benbiirger Zigeuner!
I
Etwoi vom Sprachenrecht
Es gibt eine Auffassung, welche meint, man kònne Sprachen pflegen, dulden oder aus-rotten, wie man sich eben einen Nutzen von den beziiglichen MaBnahmen verspricht. Oder ist die Sprache in der Natur begriindet und hat einen sittlichen Wert? Kann man auf sie verzichten, oder ist es sittlich nicht berechtigt, sich ihrer zu begeben? Es gibt ein Recht auf
Eigentum. Der Einzelne karm darauf verzichten, wie es der Franziskaner tut. Es gibt ein Recht auf die persònliche Freiheit; unsere Ordensmanner und Frauen verzichten mit dem Gelobnisse des Gehorsams in weitem MaBe darauf. W.nn der Mensch ein Recht hat auf Spine Sprache, so ist damit nicht gesagt, daB es unter alien Umstanden sittenwidrig sei, auf dieselbe zu verzichten. Das Sprachenrecht ist aber bis-her nicht in solchem Umfange von der Wissen-schaft bearbeitet worden, wie etwa das Eigentumsrecht. Die Sprache war beim Zusammen-treffen der Nationen nicht so gefàhrdet, wie das Eigentum. Babylon nahm den Juden die Temnelschàtze, es nahm ihnen nicht die Sprache. Die Ròmer haben die nationalen Sprachen nicht angefeindet. Der Nationalismus, welcher die Sprachstreitigkeiten entfachte, ist neueren Datums. Die Volker haben sich gegeneinander abgekapselt und ihr Kampf auf dem wirtschaft-lichen Gebiete hat die Sprachen einbezogen. In PreuBen, Polen und Bòhmen ist die Spra-chenfrage ins politisch-wirtschaftliche Ringen einbezogen worden. Die katholischen po-litischen Parteien haben immer die Grundsàtze der Kirche auch in nationaler Beziehung hoch-gehalten. Auf der Frankfurter Nationalver-sammlung 1848/49 haben die deutschen Katho-liken die nationalen Rechte der Polen ent-schlossen verteidigt. Dòllinger hat sich dabei besonders hervorgetan. „Philosophisch ist das Nationalitàtenrecht bisher vielleicht zu wenig behandelt worden. Als Foige dessen sieht man beute eine weitverbreitete Hilflosigkeit und fast beschàmende Ahnungslosigkeit gegenuber den Forderungen der nationalen Ethik bis in die hohen Rangordnungen des Klerus hinauf (S. 60). Wer diese Dinge nicht erlebt hat, batte keinen AnlaB, sich nàher damit zu befassen. Den Minderheiten wurde ein groBer Dienst er-wiesen, wenn Moraltheologen verschiedener Nationalitàt die ethischen Momente der Entnationalisierung mit nuchterner Wissenschaft-lichkeit herausarbeiten wiirden11 (S. 61). Die Muttersprache ist nicht eine Sache oder ein Werk, sie ist eine Lebensfunktion der Per-sònlichkeit. Der Sprache wàchst durch die Person ein Wert zu, wodurch sie Gegenstand der pietas wird. Der Siebenbiirger Professor Faluhalyi erwàhnt im Bulletin der Min-derheitsrechte die Worte Mottas: „Die Riick-sicht, die wir der Religion schulden und der Sprache, sowie der Kultur, ist eine geheiligte Sache (chose sacrée) und zugleich elementare politische Vernunft" (S. 61).
Dos Recht des Kindes auf seine Muttersprache
Der hi. Thomas sagt dariiber im AnschluB an Aristoteles: „Dem Menschen ist die Sprache von Natur gegeben. Und da die Sprache dahin strebt, die Menschen auf dem Gebiete dessen, was niitzlich oder schàdlich, was recht oder unrecht ist, miteinander zu verbinden, so folgt daraus, weil die Natur keine zwecklosen Ziige macht, daB die Menschen natiirlicher-weise eine Gemeinschaft bilden.“ Das Kind hat den Trieb zum Sprechen, dieser Trieb kann sich aber nur an der Umwelt entwickeln. In deutscher Umgebung lòst sich die Zunge des Kindes in deutschen Lauten, in slowenischer in slowenischen. Das Kind ist also von Natur auf die Sprache der Umgebung hingeordnet. Natiirlicherweise legt sich die Familie als erster Gemeinschaftsring um den werdenden Menschen, der zweite Ring ist das Volk, der dritte der Staat. Die natiirliche Entwicklung des Kindes làBt es also zuerst in die Sprache der Familie hineinwachsen. Dann kann auch
das Bedùrfnis gegeben sein, zur Sprache der Familie auch nodi andere zu lernen. Es ist ein Schlag gegen die naturgemàBe Ordnung, wenn der Staat das Kind aus der Sprachgemein-schaft der Familie reiBt, oder diese Oemein-schaft durch Eingriffe stdrt, darin ist etwas vom Geiste des Bolschewismus, der das Kind den Eltern iiberhaupt wegnehmen will.
Padagogische Griinde betonen das Recht des Kindes auf die Muttersprache in der Schule. Der Erzieher muB normalerweise andas ankniipfen, was in der Familie grundgelegt ist. „Das Kind ist eingebettet in die Familie und lebt so sehr aus ihr, daB auch der Erzieher nur fruchtbar wir-ken kann, wenn er geistig in diese Gemein-schaft eintritt.“ (E n g e r t). ..Der Zògling lebt im Erzieher und der Erzieher im Zoglinge und es ist eine Siinde gegen die gute Erziehung, wenn ein Kind in der Schule einem Lehrer ent-gegengestellt wird, der die Muttersprache seiner Zoglinge nicht anwendet“ (Engert). Grentrup eròrtert auch den Fali, wo Kinder ihre Ausbildung in zwei Sprachen, in der Staatssprache und in der Minderheitssprache zugleich erhalten. Man hat diesen Typ die utraquistische Schule genannt. Die Karntner sog. utraquistischen Schulen sind das nicht: diese haben die slowenische Muttersprache der Kinder schon aus der Volksschule hinausgeworfen. Im allgemeinen vertreten padagogische Autoritàten die Ansicht, daB eine zu frùhzeitige Doppelsprachigkeit die Ent-wicklung der Kinder schàdigt (70 D.).
Dol Recht dei» Eltern
Im slowenischen Landesteile Karntens gibt es gewiB Eltern, welche ihre Kinder nicht in ihrer Muttersprache erziehen lassen wollen. Man hat diese Eltern in der deutschen Volksschule gebildet und sie halten es fiir was Be-schàmendes, Slowene zu sein. Viele sind es ja nicht, aber doch vielfach jene Beute, die ge-sellschaftlich etwas „hoher“ gekommen sind. Dieselbe Erscheinung wird man in Amerika bei den Einwanderern beobachten, oder im ElsaB und in Polen. Im Allgemeinen wird es so sein, daB Eltern, die selbst entnationalisiert sind, sich um die Sprache der Kinder nicht kùmmern. Papst P i u s XI. beruft sich in der Enzyklika auf die Worte des hi. Thomas: „Gott teilt der Familie das Prinzip des Lebens mit und darin das Prinzip der Erziehung..., gegen das Naturrecht wàre es, wenn die Kinder vor dem Vernunftsgebrauche der Pflege der Eltern entzogen oder gegen deren Willen irgendwie uber 'sie verfùgt wiirde“. Diese Worte sind gegen die verriickten Plane des Sozialismus gerichtet, sie mussen aber auch auf die Falle angewendet werden, wo man ein Schulsystem zum Zwangsmittel macht, um die Kinder einer Minderheit ihrem Volkstume zu entfremden. „Der Sprachenzwang verstòBt gegen das Elternrecht“ (S. 73). Der Staat hat in der Schule wichtige Aufgaben zu erfiillen, aber das Recht der Eltern ist alter und ur-spriinglicher und wo das Elternrecht dem Rechte des Staates nicht widerspricht, hat man ihm freien Lauf zu lassen. Papst Pius XI. sagt dann noch im Rundschreiben iiber die Katho-lische Aktion: „Eine. Auffassung vom Staate, welche die junge Generation vom ersten Kin-desalter bis zur Vollreife in Anspruch nimmt, ist unvereinbar mit dem nattirlichen Rechte der Familie. Im Zusammenhange mit dem Elternrecht soli nun auch der Elternwille genannt werden. Die Besonderheit der Verhiilt-nisse im Lande liegt darin, daB sich alle mehr oder weniger maBgebenden Faktoren auf den Willen der Eltern berufen. Wàhrend Elternrecht und Elternwille bei der Erziehung des Kindes im vorschulpflichtigen Alter sich dahin auswirken, daB das Kind slowe-n i s c h erzogen wird, was naturnotwendig eine slowenische Schulerziehung fordert, ge-schieht es spàter nicht selten. daB diesel-ben Eltern unter oft unsichtbarem politischem undwirtschaftiichem Drucke genau dasGegenteilver-langen. Die Behòrden sind nur a 11 z u-gerne bereit, dieser einmaligen Willensbe-kundung zu entsprechen und die permanente Willenserklàrung, die sich durch 6 Jahre in
der slowenischen Erziehung des Kindes ausge-wirkt hat, zu iibersehen und unberiicksichtigt zu lassen.
Dei» $elbjtei»haltungjti»ieb
Aus welchen Griinden halt eine Gemein-schaft an ihrer Sprache und soli daran fest-halten? Jedes Lebewesen will sich selbst erhalten, das entspricht der Ordnung der Natur. Der Mensch, der sich in seinem Bestande be-droht fùhlt, hat das natiirliche Recht, sich gegen feindliche Kràfte zu wehren. Die Muttersprache gehòrt zu den Werten, welche das geistige Leben tragen. Wird die Muttersprache des Einzelnen angegriffen, so fiihlt er sich ge-troffen. Die Sprache ist aber auch ein soziales Gut und infolge dessen werden sich Familien und Volksgruppen gegen den Verlust der Muttersprache zur Wehr setzen. Die Ent-nationalisierung ist eine Zerstòrung geistiger Werte. Die Entnationalisierung geht nicht iiber Nacht. Durch zwei oder drei Generationen wird das Volk zerwiihlt und noch dann ist es nicht zur Ruhe gekommen. Das ist die Passion der unterdriickten Minderheiten (S. 78).
Das Festhalten an der Muttersprache ist keine unverniinftige Sache, es ist vielmehr ein Akt der Pietàt gegen die Vorfahren und das Volk. Man kann nicht sagen: Dem Rechte der Minderheit stelle ich das Recht der Mehr-heit entgegen! Denn zwei verschiedene Sprachen sind nicht zwei Gegensàtze. Hier gilt doch das Wort „Raum fiir alle hat die Erde“. Die Mehrheit soli ihre Sprache pflegen, sie hat aber gar nichts davon, wenn sie die Minderheit an der Pflege ihrer Sprache hindert. „Der Mensch wird in die Muttersprache gleichsam hineingeboren. Sie wird ihm als Erbteil in den SchoB gelegt, doch nicht ohne scine Mitwir-kung zu fordern. Man solite meinen, es gàbe auBer Leib und Seele kaum einen legitimeren Besitz, als die Muttersprache. Kein Feld, kein Haus, kein Kleid gehòrt dem Menschen so wie scine Sprache11 (S. 82). Die eigene Sprache ist eine der starksten Sàulen, auf denen sich die vòlkische Eigenart erhebt. Die vòlkische Eigenart aber ist eine Quelle der Lebensentfaltung. Ein solches Gut zu wahren, kann keinem Volke als Unrecht angerechnet werden. „Ein Volk wird durch den Verlust der Muttersprache abgewertet>“ Jakob Grimm, Karl Vogt, Jules Simon, Marcel Prevost, Marice Barrès weisen auf diese Erscheinung hin. Maurice Barrès er-k 1 à r t : „D ie Volkssprache in der Schule zerstòren, heiBt unfehl-bar die Intelligenzzu zerstòren, Kriippel fiir dasLeben zu schaffen, ein Volk verdumme n.“ Und Gòrres ur-teilt: „Die Erfahrung aller Zeiten belehrt uns. daB die Kultur der Sprache mit der Kultur des Volkes zusammenhangt. Wenn ein eroberndes Volk bei dem eroberten eine neue Sprache ein-fùhrte. stockte die Bildung in ihrem Gange“ (S. 83).
Die Entnationalisierung der Jugend
„Es waltet ein allgemeines Gesetz nicht bloB bei den Kulturvòlkern, sondern bis in die Ur-wàlder Afrikas hinein, daB die Heimstàtte der Familie von Jedermann geachtet werden muB. Die Privatwohnung ist unverletzlich. Hòher als der Raum steht die Familie selbst und der gròBere Ubeltàter ist nicht jener, der die Ture aufbricht, sondern wer den tieferen Sinn dér Familie antastet (S. 103).
Die Entnationalisierung der Jugend schàdigt die Familie. In dem MaBe, als es der Entnationalisierung gelingt, die Kinder von der Muttersprache der Eltern loszureiBen, wird die seelische Gemeinschaft des hiiuslichen Kreises beeintràchtigt (S. 103). Jene Familien, deren Kinder der Entnationalisierung unter-liegen, verlieren an ethischer Transmissions-kraft. Die gleiche Sprache verbindet die Menschen, die ungleiche trennt sie. Mit der Sprengung der Spracheinheit beginnt die geo-grafische Zerstreuung der Menschen.11
„Es ist die Verschiedenheit der Sprachen, welche die Menschen einander entfremdet. Begegnen sich zwei Menschen, die sich nicht ausweichen kònnen, von denen der eine die Sprache des anderen nicht versteht, so wer-
den sich eher zwei stumme Tiere ungleicher Art vertragen, als jene zwei Menschen11 (Aug. Dei Civitate Dei 19, 7). Die Sprache ist die Seele des Volkes. Die Sprache durchwebt die vòlkische Gemeinschaft, erweckt das Gefùhl der Zusammengehòrigkeit, vermittelt ein ge-meinsames Denken, Fùhlen, liandeln und wirkt anregend auf den vòlkischen Geist (S. 105). Solange Jemand dieSprache des Volkes beibehàlt, dem er ent-stammt, bleibt er dessen leben-diges Mitglied. Wenn er die Sprache abgeworfen, scheideter aus der Gemeinschaft au s.“
Wenn die Entnationalisierung bis zur sprach-lichen Einheit durchstoBen will, fiihrt der ProzeB der sprachlichen Einschmelzung der minderheitlichen Gruppe regelmaBig durch das Stadium der Zweisprachigkeit. Die junge Generation, die den Unterricht nur in der Staatssprache empfangt, beherrscht noch die Sprache der Eltern, sodaB die Sprachenpolitik in der Familie noch nicht spùrbar zu sein braucht. Erst in der zweiten oder dritten Generation, wenn auch die Eltern die Staatssprache als Umgangssprache verwenden, geht die neue Sprache in die Familie ein.
Wenn man einen jungen Menschen, der sich in seiner Muttersprache, bereits geistig ent-wickelt hat, in eine zweite Sprache einfiihrt, so wird damit die Mòglichkeit einer geistigen Bereicherung geboten. In fremdsprachigen Kindergarten, und dasselbe gilt von den ersten Jahren der Volksschule, werden die Schatten der Staatssprache die sprossende Saat der muttersprachlichen Erziehung belasten und in ihrem Wachstume stòren.
Die sprachliche Entnationalisierung hat eine negative und eine positive Seite. Die Funk-tionen der Muttersprache werden ausge-schaltet, der Wortschatz der Muttersprache wird abseits liegen gelassen. An der Stelle tritt das Wort, das Satzbild der Staatssprache. Diese Umschaltung wirkt sich dahin aus, daB die urspriingliche Muttersprache im Gebrauche mehr und mehr zuriickweicht. WeiBgerber er-klàrt zutreffend: „Denken ist leises Sprechen, und Sprechen ist lautes Denken.11 Wie dieses Denken in einer Schule aussieht, wo vor slowenischen Kindem nur deutsch gesprochen wird, und diese slowenisch denkenden Kinder deutsch sprechen sollen, kann man sich vor-stellen. Die Masse der slowenischen Kinder in unseren Volksschulen kann weder denken noch sich aussprechen.
„Die Entnationalisierung erfaBt nicht bloB die Zunge, sondern auch die Seele. Sie bewirkt in der Seelenstruktur eine Umwandlung (S. j 109). In manchen Fàllen dringt die aufgenòtigte Staatssprache gar nicht bis in die Seele des Kindes, sie bleibt gleichsam im Munde stecken. Bei anderen gelingt die sprachliche Umstellung restlos. Und gerade die Intelligentesten òffnen ihren seelischen Zugang dem Einflusse der ; Entnationalisierung. Das intelligente Kind fugt sich am leichtesten in die sprachliche Um-lagerung ein. Das bringt die groBe Gefahr mit sich, daB das betroffene Volkstum an innerer geistiger Kraftlosigkeit hinschwindet (S. 110). Die entnationalisierte Jugend ist nicht mehr in dem Grade mit den Alten verbunden, wie dies vorher der Fall war. Der seelische Zu-sammenhang der Familie leidet Schaden. Wenn die Eltern im Alter oder in einer Krank-heit den Wunsch haben, daB ihnen die Kinder etwas lesen, ist das Buch der Alten den Kin-dern fremd geworden! Oder es ist das er-wachsene Kind in die Fremde gekommen und hat der Mutter was mitzuteilen: das Kind kann die Sprache der Mutter nicht und schreibt in schlechtester Fremdsprache, was es den Eltern zu sagen hat.
„Man hat wahrend des Weltkrieges den ganzen Jammer der Korrespondenz jener Sol-daten erlebt, die durch die Schule entnationalisiert, von der Muttersprache ihrer Eltern fiir den schriftlichen Verkehr nichts gelernt hatten. Graf Tisza hat im Budapester Parlamente am 25. Juni 1917 erklàrt, daB die nationale Schul-politik in Ungani eine irrwegige war.“ Welch riesige Erbitterung hat es bei den Schwaben verursacht, daB ihre Kinder, herangewachsen, nicht mehr deutsch lesen und schreiben konn-ten. i	(Fortsetzung.)
M DOMAČE NOVICE M
Avstrijci!
Spet Vas kličem na boj proti bedi in mrazu. Vsi, prav vsi, mlado in staro, sodelujte pri zimski pomoči in darujte po najboljših močeh, kakor odgovarja Vašemu poklicu in Vašim dohodkom.
Vsem, ki so v stiski, družinskim očetom, njihovim ženam in otrokom kakor tudi brezposelni mladini hočemo nuditi dejavno pomoč.
Dunaj, v oktobru 1937.
Zvezni kancler: Schuschnigg.
Kratkovidni smo! Mnogokaj vidimo pred seboj, a ne znamo razložiti, marsikaj nam ostaja nerazločno in nejasno. Kaj šele veliki svet, katerega z očmi ne dosežemo, in je vendar poln življenja in dragocenih izkušenj! In nevidno kraljestvo misli in vzorov, tolikim zaprto in nedostopno! Kratkovidni si nabavi očala, da mu urejajo pogled, ali si kupi daljnogled, da vidi preko naravnih mej, ali si preskrbi drobnogled za skrivnosti malega sveta. Proti kratkovidnosti v življenju pa je najboljše sredstvo: časopis! Beri, beri, beri, da postaneš mojster najvišje šole: življenja!
Iz Slovenije. V Št. Janžu na Dolenjskem so 10. oktobra praznovali 201etnico Krekove smrti. Ljubljanski dekan dr. Klinar je v cerkvenem govoru naslikal Kreka kot globoko vernega in borbenega katoliškega duhovnika in pripomnil: „V današnjem boju med lučjo in temo moramo katoliški Slovenci posnemati Krekovo živo vero ter njegovo odločnost, borbenost in brezkompromisnost." — Minister dr. Miha Krek se je v svojem govoru dotaknil tudi kor. glasovanja, o katerem je med drugim povedal tudi tole: Pota božje previdnosti so nam zemljanom često nerazumljiva. Božja previdnost je hotela, da je bilo naše navdušenje in veselje nad osvobojenjem skaljeno s koroškim plebiscitom. Toda če globlje pomislimo, je naša koroška žalost za narodno duševno zdravje in narodov razvoj potrebna in koristna. Nikdar bi ne bil slovenski narod, slovenska beseda, slovenska kultura, slovenska kri za Jugoslavijo tako živo potrebna, če ne bi tam preko meja živel odrezan kos slovenskega narodnega telesa ...
Blasnikova «Velika Pratika" za leto 1938 je izšla in se razpošilja za ceno Din 5.— za vsak komad. Naročila na tiskarnio J. Blasnika nasi., Ljubljana, Breg 10-12. Dobi se tudi v trgovinah in v upravi našega lista. To je najbolj priljubljeni in najbolj razširjeni slovenski ljudski koledar že od nekdaj.	69
Ljubljana. V septembru je umrla pri šolskih sestrah v Marijanišču s. Felicita Kalinšek. Bila je dolga leta vzorna učiteljica kuharske umetnosti v kmetijsko-gospodinjski šoli. Spisala je tudi knjigo «Slovenska kuharica", ki je doživela že osmo izdajo. Velike so zasluge blagopokojne sestre, saj je bila prava umetnica v kuhinji in pri kuhanju. Več stotin slovenskih deklet je kot učiteljica izurila, vrhutega pa jih ljubeče vzgajala. Iz njene šole je zajemalo kuharsko umetnost in še njeno duševno prožnost mnogo slovenskih Korošic, katerih kuharske vede in zmožnosti so deležna tudi vsa ona dekleta, ki obiskujejo že deset let naše slovenske gospodinjske tečaje. Redki so že zavedni domovi, kjer ne bi živel duh s. Felicite, njena knjiga pa je bržkone tudi pri nas najbolj čitana in upoštevana. — Vse bivše učenke blagopokojne sestre, ki po njenih naukih in šoli služimo našim družinam in svojemu ljudstvu, bomo njeno ime nosile v hvaležnem spominu. Milka Hartmann-ova.
Schiefling—Škofiče. (Kako so praznovali 10. oktober.) V dneh glasovanjske proslave so se ljudje čudili, ko so nekatere osebe pobirale „ofer“ in mnog je dal, misleč, da gre za cerkev, in se ni zavedel, da so zbirali za ponemčevalni fond. Na predvečer so se zbrali po silni agitaciji za u-deležbo pred tukajšnjo trafiko. Zapovedoval je orožniški postajenačelnik g. Jerger. Korakali so v nekam čudnih, kljukastih vijugah in se končno znašli pred plebiscitno ploščo, ki se nahaja na steni tukajšnje šole. Seve so bili pozvani vsi šolski otroci, da se morajo proslave udeležiti. Po kratkem nagovoru so se sešli nad vasjo, kjer so zaku-
rili kres, orožnik Jerger pa je v svojem «slavnostnem" govoru povdarjal, da na Koroškem ni Slovencev, marveč so samo «Windische". Iz svojega poznanja zgodovine je navajal, da so bili v deželi najprej Germani, ki so Slovencem prinesli kulturo. (Kako je bilo to mogoče, ko jih pa po orožnikovem mnenju sploh ni bilo, ostane nerešena uganka.) Končno so se zborovalci razdelili po gostilnah, grede pa pred župniščem. Blatnikom in Schallerjem dajali duška svojemu navdušenju s klici «Sieg-FIeil" in «Karnten ungeteilt". Gasilci so imeli v gostilnah zastonj pijačo.
Klagenlurt—Celovec. 13. t. m. je zasedal občinski svet. Plebiscitna proslava je bila posebna točka sporeda. Govoril je podžupan dr. Klein-wàchter, ki je med drugim naglasil: «Ponovno že je bilo povdarjeno, da delo za enotno Koroško nikakor ni naperjeno proti našim slovenskim državljanom in da nikakor ne pomeni prikrajšanja njihovih narodnih pravic. To povdarjam v odgovor onim, ki skušajo naše delo za domovino napačno drugače razlagati. Pravice naših slovenskih bratov hočemo priznati, enako neizpodbitna pa je naša volja, da ohranimo enotno Koroško in enotno Avstrijo. — Na podžupanov predlog je občinski svet odobril Heimatbundu svoto 1000 (tisoč) šilingov za podporo njegovemu delu.
Ferlach—Borovlje. Četudi je pri nas drugače bolj mirno, so zadnji čas duhovi precej razburjeni. Pri občini je prišlo do večjih poneverb in skoraj vsi nemški listi so prinesli razna poročila, od katerih so nekatera morda pretirana. Naj povemo tudi mi, kar smo izvedeli od dobro informirane strani. Pri mestni občini v Borovljah je bil pred dvema leti nastavljen uradnik Alojz Werner. Ni-kdo ga ni poznal in tudi se ni vedelo, odkod je prišel. Od slovenske strani se je želelo, naj bi dobil službo domačin, ki zna tudi slovensko, toda tedanji režim je nastavil tujca, ker je bil funkcionar in pristaš heimatschutza. Pred kratkim so prišli na sled poneverbam, ki jih je zakrivil ta uradnik, kateri je potem naenkrat zbolel. Županstvo je razglasilo, da znaša poneverjena svota zribližno 5100 S občinskega denarja, vendar do danes preiskava še ni končana in bržkone bo ta svota višja. Finančni referent g. Kometter je svojo mesto takoj odložil, ko se je prišlo nerednostim na sled in izjavil, da pod takimi okolnostmi ne more sodelovati. Na poziv 11 odbornikov je bila sklicana nujna seja ze dne 13. t. m« na kateri naj bi se poročalo v manipulacijah omenjenega uradnika in se sklepalo o nezaupnici sedanjemu županu ter razpustu obč. odbora. Za sejo je vladalo veliko zanimanje, celo orožniki so stali pred magistratom, toda seja je bila sklicana kot zaupna. Župan prečita pismo dež. vlade, da tudi ista želi, naj bi bila pri tej seji javnost izključena, ker teče v celi zadevi še preiskava in da bo dež. vlada po zaključku sama poročala javnosti in občini o u-gotovitvi. 9 odbornikov se izreče za to, da bi bila seja zaupna. Gg. dr. Rom, Urbas, Stock], Kralj in Vertič izjavijo vsak za se, da se nikakor ne strinjajo s tem, seja bi morala biti javna, ker ljudstvo to upravičeno zahteva in naj se stvar javno obravnava. Omenjeni zapustijo dvorano, nakar je postala obč. seja nesklepčna. Kako bo stvar nadalje iztekla, bomo ob priliki poročali.
Drobiž. V pondeljek 25. t. m. je v Celovcu tako-zvani uršulinski trg. — O priliki monarhističnih zborovanj v Celovcu in Beljaku so demonstrirali nacisti z bombami za solzenje. — Italijanske oblasti so izpustile 6 konfiniranih južnih Tirolcev. — Bivši komisar boln. blagajne dvor. svetnik Burda je praznoval svojo SOletnico. — Pri gradnji mostu črez reko Lieser na Zg. Koroškem se je ponesrečil sedaj že drugi delavec. — 8 žihpoljskih fantov se je zagovarjalo vsled prestopka zakona o zaščiti države. Kaznovani so delno na zapor in denarno globo. — Na Nižjem Avstrijskem je umrl pos. Jožef Schmutz, očim rajnega dr. Dollfussa. — V Vrbi je bilo odlikovanih 8 delavcev podjetja Bul-fon, ki so že nad 20 let v isti službi. — Celovčan Artur Sabertschnig je bil klican v Ameriko k filmu. — V Borovljah pogrešajo 771etno Marijo Hol-zer. Njeno ruto so našli na dravskem bregu in slutijo, da je utonila v Dravi. — V Blačah so pokopali bivšega župana pos. Valentina Pippa. — V Podljubelju je umrla 521etna Albina Sattman. — V Goričah pri Tinjah je pogorelo oslopje )s. Jakoba Vobaka.
NAŠA PROSVETA
Ti in tvoj narod!
V našem času naroda ne gledamo več kot skupino, množico ljudi, ki slučajno govori eno in isto besedo in slučajno živi na kakem koščku te božje zemlje. Danes vemo, da je vsak narod nevidno bitje, ki kot ti misli, čustvuje, hoče ali noče in ki se po svoji zmožnosti ali vrlini uveljavlja v družini drugih narodov. In kot nihče izmed nas ni slučajno na svetu in nihče ni slučajno ud te ali druge družine, tako so tudi narodi predvideni po vekovitem božjem načrtu.
So ljudje, ki mnogo mislijo. Že od rojstva imajo zdrav razum, morda ga še vežbajo in ostrijo z izobrazbo in izkušnjo. Vsemu hočejo priti do dna, povsod iščejo prvih vzrokov in zadnje cilje. Mišljenje spet drugih je plehko, plitvo in bolno, le zakrito z večjo ali manjšo domišljavostjo. Povsod ostanejo na površju, povsod polovičarski. Tudi narodi so lahko ostroumni, globoki, izobraženi, pa tudi lahko plitki, domišljavi in neumni. In kot so ljudje, ki nič ne mislijo, živijo lahko tudi narodi tjavendan.
So veseli ljudje, katerih ne spravi v obup prav ničesar. Njihovo oko in uho zna iskati in najti lepoto in dobroto, koder čut drugih sledi praznini in temnini. So dobri ljudje, dobri kot vsakdanji kruh. Usmiljeni, kot je usmiljena mati. Pa so drugi brezsrčni, zagrenjeni, zaprti za lepo in dobro v življenju, neusmiljeni, grdi. Če je razum prva polovica življenja, je srce druga, nič manj važna in pomembna. Kjerkoli odpove razum, pristopi srce in odkriva nov, lep, bogat svet. Srce je kažipot razumu v svet nadnarave in milosti, ki ga oko še ni videlo in uho ne slišalo. Tudi narodi imajo svoje srce, iz katerega se izliva dobrota, usmiljenje, želja po blagem in lepem, iz katerega pa izhaja tudi mnoga brutalnost, trdosrčnost, neusmiljenost in grdota.
Tretje, najvažnejše v človeku je volja. Spoznanje in čustvovanje brez dejanja je prazno, je igračkanje. Resnico in pravico spoznavaš zato, da ji slediš, ne, da se ji umikaš. Razumnost ni v besedičenju in naj si še v tako učenem, marveč v dejanju. Dobrosrčnost, usmiljenje, stremljenje za lepim in blagim — brez dejanj je vse to prazen nič. Tako pri človeku kakor pri narodu. Kot so ljudje so tudi narodi brez volje. Spoznajo resnico, vidijo lepoto, drvijo pa s strastjo in za grdoto. Pomanjkanje trdne volje, pravijo učenjaki, je sodobno zlo človeštva, posameznikov in narodov.
Sedaj vidiš svoj narod pred seboj kot živo bitje, ki misli, čustvuje, hoče ali noče. Ali bi ga želel neukega, brezsrčnega, vsega mahedravega, da bi bil v spotiko in zasmeh drugim? Ne! Potem, prijatelj, bistri najprej svoj razum, oblikuj svoje srce in utrjuj svojo voljo in nato bistri, oblikuj in utrjuj še druge in izklesal boš zdrav obraz svojega naroda!	—i.—
Kako so se branili Poljaki? Porenjski list «Lot-senrufe" prinaša v avgustovi številki sledeči kos poljske zgodovine: Ko so Poljakom razkosali in razdelili njihovo domovino, so se branili na poseben način. Ni bilo videti izgleda, da bi še kedaj zamogli sami voditi svojo usodo... Bili pa so kristjani. In to so bili v resnici in ne samo po i-menu, sicer bi ne bili zmožni dovršiti nezaslišano junaštvo. Šlo je za to, da izrazijo protest svojim tlačiteljem, protest, ki ga jim je narekovala njihova ljubezen do domovine. Protestirali so brez orožja in brez sovraštva. V svoji duši so odkrili čisto novo silo, ki jim je omogočila uspeh, ka-koršnega le težko kak narod doživi; kajti k njemu spada več, kakor zmore človek... Nekega jutra je bilo v Varšavi zbranih 20.000 Poljakov, potem ko so sprejeli sv. obhajilo na nadvse slovesen način. Puške so bile naperjene proti njim, neoboroženim, vedeli so, kaj bo, a pripravljeni so bili dati za narod in domovino tudi svoje življenje. Ko so pričeli vojaki streljati in biti, je množica zapela svojo narodno himno in pokleknila k molitvi. Cel dan je trajala morija, o kateri pravi nek očividec, da je nudila pretresljivo sliko. Navdušenje ni ponehalo, ko so se stoteri valjali v krvi, živeči so bili le še bolj navdušeni. Množica je obkrožila Marijino podobo in pela svoje pesmi, medtem ko so vojaki vršili svoj krvavi posel. Trajalo je do noči.
Ko je bilo trpinčenje pri kraju, so kristjani vztra- | jali še naprej. Ni bilo slišati iz množice očitka ne i tožbe in ne proklinjanja. Nasprotno: množica je j utrujenim, lačnim vojakom — svojim mučiteljem — dajala kruha in pijače, nekemu vojaku na konju j je slučajno padel meč na tla, preprosta ženica mu ga je takoj pobrala. Nekoga, ki je hotel v vojake zalučati kamen, je množica takoj obdala in mu kamen odvzela. Drugo jutro navdušenje nikakor ni pojemalo, marveč le še naraščalo. To ni bila bojazen, marveč pogum prvih kristjanov, ki so delali dobro tudi svojim sovražnikom in zamogli privesti h Kristusu celo Neronovo družino... Mi | se čudimo takemu zadržanju, ga ne moremo razumeti ali ne odobravati. A k borbi živih kristjanov s tem svetom spada več ko modrost, previdnost in izurjenost, h krščanski borbi spada tudi spoznanje, dajeBogsilne j šiodvsake še tako mogočne stvari. Cesto je potreb- I no, da postanemo pred njim majhni in da nam u- , gasnejo vse zvezde na nebu, da ga spet vidimo v I vsej njegovi veličastnosti. In ko je po človeški modrosti poraz gotova stvar, pride nepričakovano zmaga. Potem se zgodi, kar se zdi nemogoče, da postanejo mučitelji prijatelji mučencev.
„Krivoprisežnik“ na bilčovskem odru. Poletno delo je v glavnem končano. Koliko truda in napora naloži poletni čas našemu kmetu na rame, ve tisti, ki živi z našim ljudstvom v stalnem stiku in z njim deli žalost in veselje. Že z rano jutranjo zarjo se prične težko delo in raz čelo kaplja dolge mesece pot trpina, ki se trudi in gara za svoj vsakdanji kruh. S kakšnim ponosom zre kmet na svoje storjeno delo, ko vidi, kako kali vsejano seme po njegovih njivah, kako zeleni, cveti in poganja klasje in obeta dober sad, s katerim bo vsaj nekoliko odtehtan njegov trud. A kakšno razoča- j ranje, temni oblaki se pripode in za nekaj minut | je ugonobljeno vse kmetovo upanje. Kdo bi ob takih neuspehih ne obupaval, komu ne bi omahnila trudna roka in se v svojem obupu ne bi zjokal? A naš kmet zna prenašati tudi udarce, zna potrpeti tudi v nesreči. Znova prime za oralo, spet zastavlja plug in reže nove brazde v nadi, da mu bo Bog vendarle varoval in blagoslovil njegovo delo. — Ko človek vse to premišljuje, si pač ne more misliti, da bi naša mladina kljub ne-prilikam še mogla misliti na delo v naših društvih, da bi pri obilnem svojem delu še našla časa za pevske, tamburaške ali celo oderske vaje. Resnično nek ponos navdaja človeka ob pogledu na naše neutrudljive društvenike in društvenice, kateri se celo v dneh najtežjega dela zbirajo in vadijo za svoje nastope. Upravičen je tak ponos, kajti naša mladina prihaja sama, ne oziraje se na veliki trud, kateri ne žanje drugega plačila, kakor edini znak priznanja o nastopu, katerega našim pevcem, tamburašem ali igravcem priredijo hvaležni poslušalci ali gledalci. Dokler se bomo koroški Slovenci lahko postavili s tako mladino, dotlej še dolgo ni prišel čas, ko bi naši raznarodo-valci zanesli zadnjega zavednega Slovenca v grob. S tako mladino bo naš rod živel iz roda v rod in doživel tudi čas, ko bo med nas prisijalo sonce večje pravice. — Naši fantje in dekleta so se v času najhujšega poljskega dela vadili za igro „Krivoprisežnik“. Nastopili so z njo dne 26. m. m. ob sodelovanju pevcev. Če ne bi zaslužil pohvale, jih danes ne bi hvalili. A reči moramo, da zaslužijo vsi brez izjeme popolno priznanje za svoj lepi nastop pri igri. Vloge so bile posrečeno razdeljene, kot še morda nikdar tako. Vsi gledalci so zatrjevali, da bodo take igre vedno spet radi obiskovali. Vsa čast vam, dekleta in fantje, ponos vaš in vaša požrtvovalnost naj živita naprej in vas vodita še do nadaljnih uspehov!
St. Michael ob Bleiburg— Šmihel pri Pliberku.
Gospodarski sestanek in sadjarska razstava, določena za nedeljo 24. t. m., se vsled tehničnih ovir ne vršita in javimo novi termin gospodarskega sestanka drugič.
St. Jakob im Rosental—Št. Jakob v Rožu. V nedeljo 24. t. m. gostujejo na našem odru v župnišču igralci in igralke Pliberškega društva z igro „Dom“. Nastopi tudi pliberški okrožni zbor. Začetek točno ob 3. uri. Vabljeni!
j GOSPODARSKI VESTNlKj
Strojenje kožir.
Nekoč so na deželi sami strojili zajčje, ovčje, krtove in druge kožice in si tako pripravili za zimski čas tople kožuhe bodisi za plašče, kape, rokavice, copate i. dr. Moderno strojarstvo je potisnilo domačo obrt ob stran. Šele v zadnjem času je opažati, da se pozabljena umetnost vsled denarne stiske spet pojavlja.
Kako naj postopamo pri domačem strojenju? Sveže kožice položimo najprej za 24 ur v vodo, posušene pa dotlej, da postanejo prožne in mehke. Namakamo najboljše v tekoči vodi, sicer vodo menjavamo. Nato iztisnemo vodo v smeri dlake, notranjo stran pa z roko in topim nožem obdelujemo, da postane površina gladka in čista. Za strojenje samo rabimo na 6 litrov vode pol kg galuna in kg soli, kar zvremo in shladimo. V še mlačno vodo položimo kožice ter jih dobro pregnetemo. To ponavljamo skozi 5 dni zapored. V smeri dlake vodo spet iztisnemo ter kožice položimo z dlako na znotraj na gladko desko tako, da ne tvorijo nobene gube. Sušimo najbolje na zračnem, senčnem kraju, sonce ali peč napravita kožice trde. Med sušenjem kožice večkrat raztegnemo, posušene napravimo s trenjem med rokami prožne. Nato potrosimo med dlako lesnega pepela, ki ga po 24 urah spet odstranimo. Dlako gladko skrtačimo in nanjo nasujemo suhe dobove žago-vine in tako pustimo 24 ur.
Poklicnih strojarjev seve ne bomo prekosili, a vendar si lahko marsikak šiling prihranimo. Važno je najbolj, da so pred namakanjem v vodi odstranjeni vsi mesnati in mastni deli na kožici. Ponekod primešajo vodi par kapljic formalina al* karbolove kisline. Poizkusite, kjer redite zajce ali ovce ali lovite krte in kjer vam poceni strojarji niso pri roki. V zimskem mrazu boste svoje podjetnosti veseli.
Setev bodi redka. Žitno seme rabi za svoj nemoten razvoj zraka, svetlobe in zemlje. Setev je najboljša po takozvanih čistilnih rastlinah, kot so detelja, krompir, koruza. Pri redki setvi se korenine krepko razrastejo in poženeje trdo slamo. Res je, da je redkim setvam plevel lahko škodljivejši, zato žitom nikdar ne gnojimo z hlevskim gnojem, ker bi hitreje rastoči plevel oviral razvoj žita. Mnogi gospodarji so vajeni goste setve in se redke ne morejo privaditi. Tem svetujemo, naj seme pomešajo s peskom, pa bodo redkeje trosili. Na hektar zemlje je dovolj 160 do 180 kg semena, do-čim običajno posejemo do 220 kg. Torej si pri redki setvi hkrati prištedimo prepotrebnega žita.
Okisanje krme. Za okisanje je zelena krma: zelna koruza, trava, detelja, listi pese in zelja i. dr. V zeleni krmi se iz sladkorja razvije mlečna kislina. Največ sladkorja ima zelena koruza, potem trava, najmanj pa zeleni listi pese in repe ter detelja. Zato je dobro, da vložimo vmes med drugo zelenje večjo plast zelene krme. Vso krmo, namenjeno za okisanja ali — kakor pravimo — en-silažo, zrežemo na slamoreznici, da se da dobro potlačiti. Stlačimo jo enakomerno, zlasti pa ob straneh, kjer morda prodira do nje zrak. Zrak namreč pokvari zeleno krmo, ker pospešuje razvoj gnilobnih glivic, ki jo razkrajajo. Ensilažno jamo napravimo ali v zemlji ali pa gradimo betonaste, široki cevi podobno napravo. Povrhu krmo pokrijemo s slamo, nanosimo kamenja in zadelamo z zemljo, najbolje z ilovico, da ne pride do krme zrak, ko se seseda.
Češminje, katerega so se sedaj polne hoste, jase in pašniki, se da dobro uporabiti. Ponekod napravljajo iz grozdičevja prijeten kis, drugod posebno vino ali okusno čežano. Sok iz češminove-ga grozdičja služi za čiščenje črevesa, pri jetrnih ali vrančnih boleznih. Zdravilen je tudi čaj iz češminovega lubada ali korenik.
Celovški živinski trg minulega tedna: Krave (za kg žive teže) 85—1.10, krave za klanje 50—65, prašiči 1.30—1.50, plemenski 1.20—1.40 S. — Blagovni trg: pšenica (100 kg) 40—41, rž 28—30, ječmen 26—30, oves 25—27, ajda 25—27, koruza 25—26, grah (1 kg) 80—1.00, isto leča, suh fižol
40—60, sladko seno 7—7.50, kislo 4—4.50, slama 4—5.50, zelje 30—40, repa 20—30, goveje maslo 3.50—4.00, sirovo maslo 2.80—4.20, prekajena sla-| nina 3.20—5.20, sirova 2.60—2.80, svinjska mast 2.80—3.00, jajca 16—17, kokoši 2—3 S za komad.
M ZANIMIVOSTI [|
Lesena pogača. Nemci so res duhoviti. Primanjkuje jim moke in otrobi, pa so poizkusili z leseno moko. Iz sto kg lesa pridelajo 55 kg lesene krme. Ječmenov zdrob sedaj nadomeščajo z lesno moko in baje živali ohranjajo svojo težo. Poizkusili so sedaj lesno moko pomešati s pšenično in so ugotovili, da je pecivo iz lesne moke enako dobro, če ne celo boljše, kakor pšenično. V kratkem bo torej brati na jedilnih listih v seznamu močnatih jedil: lesena pogača.
90Ietni zakonski jubilej sta praznovala v Dra-poljah v Srbiji 107Ietni Veljko Živanovič in njegova žena Jerina. Dva sinova častitljivega para sta stara 89 in 87 let, nadalje živi 6 vnukov, 14 pravnukov, 15 prapravnukov in celo že vnuček petega rodu. Slavju 901etnice je prisostvoval tudi ženinov brat, 1031etni Pavle. Da se pomerita v moči, sta se skušala v kajenju in je Veljko pokadil 19, Pavle pa ,;samo‘‘ 14 cigaret zapored.
Kje je zlato? Največ zlata je v Ameriki, ki ga ima dobro tretjino več kakor vsa Evropa in sicer nad 7 milijard zlatih dolarjev. Sledi Anglija z domala dvema milijardama, za njo Francija z milijardo in pol, nato Nemčija, Španija (predvojna),
I Poljska. V vseh navedenih evropskih državah pa j se zlate zaloge z vsakim letom manjšajo, v ostalih evropskih državah pa večajo. Kako bogati sta na zlatu Rusija in Italija, je povsem neznano.
Detektiv-morilec. Pariška policija je nedavno uničila dokumente o nenavadni aferi. Pred 50 leti so se v pristanišču Le Havre dogodili številni u-mori, ki so razburjali vso javnost. Šef policije je poveril zadevo slovečemu detektivu Ledru, ki se j je nahajal v Le Havru. Ledru se je takoj lotil de-I la, a ni mogel preprečiti, da se je med njegovim | raziskavanjem neke noči v istem hotelu, v katerem je stanoval sam, pripetil nov umor. Najnovej-' ša prilika mu je prišla kot nalašč in je takoj raz-! iskaval okoliščine umora, nekaj ur nato pa se je podal kot stena bled v Pariz in poročal najvišji pravosodni oblasti. Javnost ni izvedela o rezul-1 tatih ničesar drugega, kakor da je Ledru takoj nato stopil v pokoj in se posvetil kmetovanju. Kaj je Ledru poročal sodnikom? Dognal je, da je bil morilec sam in sicer je speč v nočeh ustrelil s svojim revolverjem dohajajoče nove goste. Zadevo so prikrili, da varujejo čast francoske policije. Ledru sam je šel z 361eti v pokoj in je umrl pred meseci. Sedaj so za njim uničili še zadnje akte strašne vsebine.
Čudna usoda Šveda Petersona. Švedski listi poročajo sledečo zanimivost: Njihov rojak mornar Peterson je v letu 1906 ob azijski obali doživel brodolom in se rešil na otok Tabar. Prebivalci so belokožca takoj zajeli in ga zmagoslavno gnali k velikemu loncu, kjer bi ga bili pražili. Na nepojasnjen način jim je Peterson v zadnjem trenutku odkuril ter zbežal h hčerki kanibalskega kralja. Dekle se je belca usmililo in mu izprosilo življenje. Mornar je kmalu nato celo zaprosil za njeno roko in postal kraljev zet. Po kraljevi smrti se je sam povzpel na prestol. Imel je devet otrok, katere je izročil neki misijonski šoli. Svoje podanike je učil spodobnejša življenja, pri vsem pa ni pozabil svoje domovine na severu Evrope. Umrl je pred mesecem in so se njegove usode spomnili vsi švedski listi.
Sveče
za Vse svetnike in vernih duš dan priporoča trgovina ssvečami FRANC SIEBERT, CELOVEC, STAUDERHAUS-
tra	Za 5 S na mesec dobavlja M
M- posnemalnike
JL Jos. PELZ, Wien XV., Mariahilferstr. 164
I CiP Ceniki zastonj	Zastopniki se iščejo
Lastnik: Pol. in gosp. društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj In odgovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klagenfurt. Achatzelgasse 5.
Tiska Ljudska tiskarna A^t Machàt in dri**ba, Dunaj, V., Margaretenplatz 7.