OBRAZI
AL DOL S  HUXLEY Katarina   Bogataj
Književni opus nedavno umrlega Aldousa Huxleya je pripoved o duhovni poti modernega evropskega intelektualca, ki je z vso prizadetostjo in z izrednim moralnim pogumom skušal najti rešitev iz brezizbodnosti sodobnega sveta. Doživel je dve svetovni vojni in zaton veljavnih moralnih standardov in metafizičnih sistemov. Njegovo iskanje trdnih točk \ praznini se je oglasilo najprej kot individualistična težnja človeka, ki hoče opravičiti lastno eksistenco, polagoma pa se je razraslo \ širše dimenzije družbenih problemov: z njimi se je mučil do kraja in končno zdvomil nad tem. če je sploh še mogoče ustaviti človeštvo, ki drvi \ propad. Vprašanja, ki so ga preganjala na dolgi poti do tega spoznanja, so  hkrati  nadvse vznemirljiva  vprašanja   našega  časa.
Dvojno nadarjenost — smisel za znanstveno raziskovanje in za umetniško oblikovanje -- je iluxlcy že podedoval. Izšel je iz krogov angleške kulturne elite: \ njegovi družini sta se srečala dva nasprotujoča si tokova viktorijanske miselnosti: znanstveni materializem in liberalni idealizem. Njegov ded po očetu je bil znameniti biolog in Darwinov sobojevnik I. Il.llu\hy: prav na tem področju se je odlikoval Aldousov bral. Sir J ulian lluvlcv. Tudi humanistične vede so imele \ družini precejšnjo tradicijo. IIuxleyev oče je bil profesor grščine: razen lega je dalj časa izdajal Cornli^I Magazine. Po materi je bil \ sorodu z znanim pesnikom in vodilnim viktorijanskim kritikom Mattheuom Arnoldom in liberalno pisateljico Mrs. Ilutupltrv Ward. ki se je po materini zgodnji smrti precej posvečala tedaj skoraj slepemu Aldousu. I udi šolanje v odličnih kolegijih z večstoletno tradicijo. Etonu in (Kfordu. je bilo del llu\-leveve kulturne dediščine.
Idealistični komponenti svoje viktorijanske dediščine se je mladi llu\lev uprl z izzivalno gesto.1 S sovrstniki vred se je znašel na razvalinah utrdb, ki jih je nekoč nevede pomagal rušiti njegov i\ih\. zagovornik evolucijske teorije. V očeh povojne generacije je razvoj znanosti dokončno razkrinkal čustva in verovanja polpretekle dobe, razkril njihov banalni fiziološki izvor in dokazal. da so absolutne moralne norme v resnici samo družbene konvencije, ki se menjavajo hkrati z. razvojem družbe. Temeljito oborožen s poznavanjem biologije in z znanstveno terminologijo.- se lluvlev. zoolog romana . spusti v boj s puritansko miselnostjo, s tabuji in hinavščino. Z napadalnostjo razočaranega idealizma poudarja ironično nasprotje med človekovimi težnjami in surovimi dejstvi   njegovega   biološkega   obstoja.   Negacija,  podprta s  pozitivistično  zna-
1   V tem času - ob koncu vojne — je bil llu\ley star štiriindvajset let (rodil se je leta 1894). Bil je že nekaj časa znan v izobraženih krogih, ki si. jim pripadali trije Situelli. T. S. Eliot. Robert Graves in Sigfried Sassoon. Izdal je že pesniški zbirki, sodeloval pri zborniku Edith Situellovc Tlie fVheels ter pisal glasbene, likovne in književne kritike za Atheneum, ki ga je takrat urejal Middleton Murrv: llu\lev si ga je pozneje neusmiljeno privoščil v Kontra-puiiktu.
2   Huxle\ ti je samo očesna bolezen preprečila, da ni študiral prirodoslov nih znanosti in medicine.
.628
nostjo. je vse. kar mu je ostalo. Namesto starih vrednot, ki so dokončno za-tonile s prvo svetovno vojno. Huxleyu in njegovi generaciji še ni uspelo najti novih.
Pod znanstveno pobarvanim ikonoklazmom pisateljevih mladostnih del zazveni tu in tam še nezrel ton. vendar je vselej skrbno prekrit s kukiviranim skepticdzmom, včasih tudi z zdolgočaseno superiomostjo; ta je njegovim mladim bralcem močno iinponirala, nič manj kot njegova erudicija, ki je bila že v tam času izredno obsežna. IIuxley jo je diskretno razkazoval v aluzijah, najrajši v aluzijah na posebno kuriozne in obskurne avtorje. Bolj kot vse to pa je mladino navdušila Huxleyeva nospoštljivost do avtoritet in ustaljenih mnenj. Njegovi eseji in kritike se kar jezijo od provokativnih sodb o glasbi, likovni umetnosti, biologiji, psihologiji, filozofiji in literaturi; razen na domačo književnost-1 se je posebno dobro spoznal na franeosko. tako da celo najmanj bistra junakinja v njegovem prvem romanu ve. da je zelo zelo malo prvovrstnih stvari na svetu in da so te povečini francoske-. Morda je nekaj francoskega duha tudi v Huxleyevem jasnem, preciznem in poantiranem stilu, v elegantni lahkotnosti njegovega paradoksa in aforizma. Bleščeči esejist, uglajeni pesnik, pisatelj duhovitih novel in potopisnih črtic, pa se je vtisnil v zavest svojih sodobnikov v dvajsetih letih predvsem kot avtor romanov, ki so verjetno najznačilnejši dokument o dekadenci angleške duhovne tradicije.
Huxleyevi prvi trije romani Crome Yellom* (Rumeni Crome, 1921). Aniic JIay (Groteskni ples, 1923) in Those Barren Leaves (Ti suhi listi, 1925) se strnejo v panoramo angleških povojnih intelektualnih krogov, so pa tudi prodorna analiza te družbe in prerez sodobnega idejnega ozračja — utrujenega, nihili-stičnega in skeptičnega povojnega časa. Vsi trije romani so komedijskega značaja: gracioznost in idilika prvega prehajata v naslednjih dveh v grotesko in ironijo, polno absurdnih domislekov: ozračje se polagoma temni, na dnu je čedalje močneje čutiti grenak okus ničevosti."'
Junaki v vseh treh romanih so izobraženci iz zgornjega srednjega stanu, ki se na eni strani staplja z aristokracijo, na drugi pa se meša z bohemi. Mnogi med njimi so Huxleyevi resnični sodobniki v precej prozornih preoblekah. Ta družba se /bere v podeželskem dvorcu Crome, v italijanski vili. ali pa se sestaja po londonskih nočnih lokalih, klubih in ateljejih in se pogovarja. Pogovarja se domiselno, duhovito in skoraj brez oddiha. TIuxley se je izkazal kol mojster snobističue salonske konverzacije, ki je razen ljubimkanja edina akcija \ romanih. Sprošča se v okviru ohlapno povezanih epizod, v spletu vzporedno potekajočih erotičnih razmerij (v značilnem naslovu poglavja v Those Barren l.eavea jih Fluxle> imenuje The Loves of Paralleh — Vzporedne ljubezni).
:1 Za naslove Mojih romanov si je rad izposojal citate iz angleških klasikov, tako iz Shakespearea, Miltona in Tennvsonu.
4  Ime podeželske graščine Crome je najbrž hkrati aluzija na pejsaže Johna Cromea, slikarju iz začetka 19. stoletja.
5  Uuxleyevi romani so pomenili presenetljivo novost v dvajsetih letih, ko so sodobniki Lawrencea in lo.rsterja le malo brali, ko je bil Joyce težko dosegljiv in prav tako težko, dostopen, in ko so moderni angleški ronum predstavljali Bennett, Galsuorthv in Wells. Huxley sicer ni izumil nove oblike romana, pač pa je /itail uspešno prilagoditi eksperimente drugih avtorjev za svoje namene. Ko je v začorniških delih prelomil tedaj veljavne konvencije v strukturi romana, mu je pri tem pomagal satirični pisatelj iz prejšnjega stoletja, T. L. Pcacock, s predlogo za konverzacijski  roman.  *house-party noveli.
629
Prebivalci Huxleyeve »puste dežele, so bolj ali manj variante istih likov; med njimi je nepogrešljiv duhoviti in ironični kozer. Imenuje se enkrat Mr. Scogan, drugič spet Mr. Cardan, vselej pa izvaja vratolomne miselne akrobacije, ki lahko tekmujejo s Huxleyevimi eseji i/, tega obdobja. Liki niso portretirani v naravni velikosti in barvitosti; prej so podobni karikaturam gostov v Cromu, kot jih riše s tankimi ostrimi črtami gluha Jennv in pri tem večkrat nemilo poudari njihove pomanjkljivosti. Vsak izmed junakov je eksponent te ali one aktualne tendence ali doktrine, kar daje Huxleyu možnost, da i/ različnih zornih kotov pretrese dolgo vrsto vprašanj, ki so bila tedaj na dnevnem redu. Prav zato. ker so ploščati . zastopajo IIuxleyevi junaki s tako jasnostjo in ostrino vsak svoje stališče do vprašanj človeške eksistence, ali bolje, do njene absurdnosti. Zavest o lastni brezciljnosti in brezciljnosti vesolja se v teh likih druži z občutkom popolne osamljenosti in z nezmožnostjo, da bi našli stik s soljudmi: ostanejo si tujci, čeprav žive drug ob drugem. .Vzporedne ravne črte', je razmišljal Denis, ,se srečajo samo v neskončnosti... Ali človek sploh kdaj najde stik z drugim človekom? Vsi smo vzporedne ravne črte. Jennv je samo malo bolj  vzporedna kot večina."..
Simptomatični za odtujenost med ljudmi so prav najintimnejši odnosi — ljubezenska razmerja. Po značaju variirajo od frivolnih dogodivščin donjuun-skih junakov in nenasitnosti, s kakršno Huxleyeve usodne ženske požirajo moške, do zdolgočasene senzualnosti in komično naivne zaljubljenosti: vsa ki razmerja pa niso drugega kot naključje, nepovezane senzacije, in ne pomenijo nič več kot možnost, da človek za trenutek pobegne pred samitu seboj v pozabo. Vse, kar je tem junakom preostalo, ko so odvrgli odvečno breme tradicionalne etike in religije, je lov za kratkotrajnim užitkom, cinični hedonizem po načelu carpe diem — ali s Huxleyevo besedo, curpe noctem. Moralne in miselne posledice upora proti viktorijanski ortodoksiji verjetno noben sodoben avtor ni upodobil tako prodorno kot Huxley v svojih mladostnih romanih; ni čudno, da je »izgubljena generacija« z izgubljenimi iluzijami v njihovih junakih prepoznala svoj lastni obraz.
Pod dekadentno površino teh romanov pa se že čuti. kako si rluxlev poskuša utreti pot iz praznine. Linija njegovega iskanja se komaj vidno zariše že \ romanu Crome Vcllorv. potem pa postaja zmerom bolj očitna, ko se vzdiguje preko romana Aniic Hay do vrha v Those Barren Leaves. Najbolj plastično sejo da zasledovati na odraščanju značilnega IIuxleyevega nejunaškega junaka. ki blodi po vseh treh romanih, čeprav pod različnimi imeni. Prvič stopi na prizorišče v romanu Crome Yellom kot mladi pesnik Denis; ves je še negotov in neuravnovešen v čustvih in prepričanjih, nenehno se muči z nezaupanjem v lastne moči. Ko si na vso moč prizadeva, da bi veljal za modernega pogana, na tihem nehote reagira kot staromodni moralist in se tega tudi primerno sramuje. Obisk v Cromu ga do kraja porazi: njegovi najglobokoumnejši besedni napori slabotno ugasnejo pod ognjemeti Scoganove sarkastične duhovitosti: ko poskuša dvoriti koketni Anne, kmalu uvidi, da se bo moral umakniti drznejšim tekmecem. Ko odhaja iz Croina. zapušča kraj prvih mladostnih razočaranj. Iluzija romantične ljubezni se je raztreščila ob banalni resničnosti, ki ji Denis še ni kos. Med tem, kar Denis v resnici je. in tem. kar bi rad bil, zija ob koncu romana še zmerom nepremostljiv prepad.
Gumbril v romanu Aniic llay je na dnu skoraj prav tako plah kot Denis. vendar je nekoliko starejši od njega in je že rahlo ciničen. Njegovi precej sla-
630
hotni ideali kmalu zamrejo -.pričo želje, da bi brez pomislekov in brez omejitev užival vse, kar mu more dati življenje. Pod krinko ponarejene umetniške bradice igra vlogo drznega osvajalca žena, zapusti preprosto dekle samo zato, da pade v zanke »usodne ženske Mrs. Viveash. Konec ottane odprt kot v večini lluxleyevili romanov: junak je brez kompasa zajadral v moderno življenje, ki ga Mrs. Viveash označi z besedami: -Vsi smo v vakuumu  .
(alamv iz romana 77io.se Barren Leaves pa je že dalj časa hodil po poti, kakršna se je ob koncu prejšnjega dela odpirala pred Gumbrilom. Ljubezenskih avantur se je že naveličal; iz golega dolgočasja se zaplete v razmerje z razum-niško pisateljico, ki je navezana nanj z mešanico čutnosti in sovraštva. Njegovo početje pa nenehno spremlja nemir, ki se stopnjuje v občutek izgubljenosti, tako nevzdržen, da se Calamv končno umakne v gore v samotno meditacijo, tam namerava razmišljati o možnostih rešitve. Smisel je začel vdirati v nesmiselno vesolje.-.
Novi ton ob koncu romana ima že nadih orientalskih filozofij in zbuja pričakovanje, da bo Huxley v njih iskal odgovora. Vendar pa \se kaže, da so ga v tem času pritegnile te zelo bežno. Na potovanju po Indiji je indijsko spiritualnost celo ostro odklonil, ker je videl v njej vzrok za zaostalost in revščino te dežele. V potopisnih skicah Jesting Pilate (Zafrkljioi Pilat; 1926) je zapisal: Ce bi bil indijski milijonar, bi zapustil ves svoj denar /a ustanovitev ateističnega misijona <.
S kratkega pohoda v kontemplacijo se Huxlcy vrne na stare pozicije, vendar v povsem novem smislu. Cinični in neodgovorni hedonizern in negacija nista mogla dati vsebine življenju: morda bo to zmogel vitalizem. v tem času zelo razširjeni kult »oboževanja življenja«. Ta boj za pravice telesa in instinkta je bil eden izmed načinov, kako se je uveljavljala reakcija na viktorijanske pojme a grehu in dostojnosti; višek je dosegel v delu D. II. Lavvrencen. čigar osebnost je na lluxlcya vsaj za nekaj časa vplivala močno in neposredno.6 LavvTenceov a religija krvi« je Huxleya hkrati privlačevala in odbijala. Medtem ko je I.avvrence proslavljaj njeno elementarno moč in poezijo, se je Huxleyevim romanom posrečilo razkriti predvsem njene raznovrstne per-verzije. Huxleyevo poganstvo je vse preveč zavestno in razumsko, da bi učinkovalo spontano, velik delež v njegovem oboževanju življenja« ima ne-dvornno želja, da bi šokiral filistrsko publiko z obravnavanjem erotike na način, ki je bil za tiste čase zelo drzen. Zbirka esejev Do Whai Vou Uil! (Delaj, kar hočeš; 1929) je zanimiv dokument o Huxleyevih nazorih iz tega časa. Po njegovem je dovoljeno vse. kar človeku omogoča intenzivno doživljanje in cazmah osebnosti. Kratko obdobje vitalizma je pustilo močan pečat tudi na romanu Point Counler Point (1928: Kontrapunkl).
Roman je kontrapunkt ljubezenskih odnosov; variacije na isto temo potekajo v vzporednih linijah, se križajo, prepletajo in spet razhajajo. Vanje projicira lluxley svojo »mnogostransko vizijo« življenja: vsako razmerje v romanu  se  zrcali   v  eni   izmed   njenih  ploskev:   vsakemu   junaku   je  dostopen
6 Huxley se je po vrnitvi iz Indije z ženo in sinom začasno naselil v Italiji in nato v Franciji, kjer je živel v družbi zakoncev I.avvrence. Prijateljstvu, ki ga je kljub vsem razlikam v značaju vezalo na D. H. I.avs retu ca. se je oddolžil s tem, da je po njegovi smrti izdal Lavvrenceova pisma z uvodnim esejem, ki priča o globokem razumevanju njegove umetnosti.
631
samo en aspekt resničnosti, ki .se kot sestavni del vključuje v komplicirano celoto Huxleyeve vizije.'
Nekateri odnosi v tej panorami, ki ima neprimerno širše in globlje dimenzije koi Hnxleyevi dotedanji romani, zbujajo pač samo satirični interes. Tako je prostaško razmerje Philipovega očeta s tajnico, hipokritski triki, ki pomagajo uglednemu uredniku BurJapu pri zapeljevanju zakrknjene samske Beatriee. zakon plahega, svetu odmaknjenega znanstvenika lorda Tantamounta s svetovljansko damo, ki  vara moža z uživaškim slikarjem  Johnom Bidlakom.
Globljo človeško zanimivost imajo druge variacije na temo ljubezni: tem je Huxley kot motto postavil na čelo romana verze elizabetinskega pesnika Fulkea Grevilla: O mearisome conclition of humani!y / Bom under one lam — to another bound ... (mučni položaj človeštva! / Rojeno je pod enim zakonom, zvezano z drugim). Tema o razdvojenosti človekove narave v Hux1eyevem romanu Jii uova; nov toda ni klavrni junak, novinar Walter Bidlake. ki pomeni uvodni akord v romanu, pač pa je problem razklanosti med seksom in spiri-tualnostjo osvetljen v novi luči. Huxleyeva implicitna moralna sodba nad Walterjevimi dejanji je taka, da v imenu vitalizma zavrne spiritualuost kot nasilje nad človeško naravo, prav tako pa tudi razvratnost, ki je zloraba naravnih nagonov. Walter se razbije ob lastni razdvojenosti med mladostnim idealom romantične ljubezni in poduhovljenosti. katerega utelešenje je videl v hladni in puščobni Marjorie Carling. in podedovano senzualnostjo, ki ga na milost in nemilost izroči razuzdani Taiitamoimtovi hčeri I.ucv, da ga izrabi in cinično izigra.
Zanimiveje kot v Walterjevem liku je upodobil Huxley notranjo razdvojenost človeka v avtobiografski osebi pisatelja Fhilipa Qnarlesa. Philip je raztrgan med žoljo po spontanem nagonskem življenju, po doživljanju s celim in polnim bitjem, in pa svojo mnogostransko skeptično inteligentnostjo, ki mu tako doživljanje onemogoča. Zaveda se. da je kot človek iu umetnik ostal enostranski. Philipov analitični razum naravnost razkraja njegovo osebnost, uničuje njeno kontinuiteto in identiteto. V duhu Philipa Quarlesa je bilo nekaj amebi podobnega. Bilo je kakor morje duhovnega pratvoriva. ki je moglo teči v vse smeri, ki je moglo zaliti ^sak predmet na svoji poti. priteči v vsako razpoko, napolniti vsak kalup, in ko ga je napolnilo in zalilo, je -teklo proti drugim ovirani, drugim votlim prostorom in zapustilo prve prazne in suhe. V raznih časih svojega življenja in celo v istem trenutku je napolnil najrazličnejše  kalupe.  Bil je cinik  in  mistik, človekoljub  in  tudi  preziren  sovražnik
7 Pretirano bi bilo trditi, da si je IIuxley za Kontrapunkt izposodil strukturo Gidevega romana Les faux monnaijeurs. ki je izšel tri leta prej. Nedvomno bi bilo v idejnem pogledu mogoče najti stične točke med Gidom in lluxleyem. saj sta zavzemala podobno mesto v intelektualnem življenju svojega okolja, oba predstavnika iskateljskih teženj svoje dobe. Philipova beležnica. v kateri Huxley razlaga svoje poglede na muzikalizacijo romanas in na možnost, kako bi se dalo prenesti principe glasbene kompozicije na roman idej«, nesporno precej dolguje Edouardovemu dnevniku v Gidovem romanu: v aplikaciji teorije pa se oba umetnika razhajata. Medtem ko se je Gide držal klasičnega poteka dogajanja, je Huxley do kraja razvil paralele v ljubezni«, ki jih je mogoče prepoznati že v tlorisih njegovih zgodnejših in preprostejših zgradb. Simultanost v potekanju paralel skuša doseči z nenehnimi premiki v prostoru, ki so večkrat vezani tudi na premik v časovni perspektivi po principu asociacij: v tem pogledu se IIuxley približuje literaturi    toka zavesti«.
. 632
ljudi... Kje je bil tisti jaz. ki bi mu moral biti zvest?*8 Philip se čuti svobodnega in varnega edinole v lastnem notranjem svetu, kamor nima nihče dostopa. y svetu neposrednih človeških stikov pa je tujec, ravnodušen do soljudi, ki ne puščajo v njem nič več sledi kot ladja na vodi. Nezmožnost za kontakt se v ostri osvetljavi pokaže v odnosu do žene, Walterjeve sestre Elinor. Intuitivna in nepreračunljiva kot je, Elinor zmerom znova poskuša vdreti v njegovo samoto, da zmerom znova spozna, kakšno ponižujoče razočaranje doživiš, če se stisneš k nekomu, ki se zanj izkaže, da ga sploh ni zraven tebe«, če ji Philip z brezbarvnim glasom odgovarja >čez prepade«, če njegov in njen vzporedni molk« tečeta skozi čas, ne da bi se srečala. Celo Elinorin poskus nezvestobe s fašističnim voditeljem AVeblevem in sinova smrt ne moreta Philipa rešiti iz ujetosti v lastni razumski svet. — Njun odnos se še enkrat ponovi v obrnjeni in karikirani podobi Philipovega bežnega nagnjenja do aristokratske atletinje jezika«, Mollv D'Exergillod, ki ga osrečuje z analitičnimi anekdotami in filozofskimi epigrami namesto s poljubi.
Nova variacija na temo tragične izolacije in notranje raztrganosti. Maurice Spandrell, je očitno utelešenje Huxleyeve predstave o Baudelairu, kot jo je opisal v znanem eseju; že tam je v imenu oboževanja življenja« obračunal s francoskim pesnikom in mimogrede še z zločinskimi junaki Dostojevskega. V zunanjih okolnostih Spandrellovo življenje močno spominja na Baudclairovo: v občudovanju do ovdovele matere, v pretresu, ki ga doživi ob njeni ponovni poroki in ga ne more nikdar preboleti, v begu v bohemsko življenje, alkohol in mamila. Vse Spandrellovo prizadevanje je vrsta poskusov, da bi negiral prevzete vrednote in hkrati boljši del lastne narave. Sam pravi: Nekateri ljudje lahko uresničijo dobroto samo tako, da grešijo proti njej.« »Ena pot. da spoznaš Boga, je ta, da ga tajiš..< V mazohističnih erotičnih pustolovščinah od razmerja z rafinirano I.ucv do načrtnega zapeljevanja naivne Hairiet mu je edino zadoščenje to, da počenja nekaj nedovoljenega: odsluženi) prostitutko si poišče prav zaradi njene skrajne fizične propadlosti in odurnosti. Sčasoma pa otopi tudi občutek za greh in nadomesti ga neizmeren dolgčas. V obupnem poskusu, da bi se rešil iz praznine, hoče končno izzvati Boga iz absolutnega, abstraktnega brloga-. Tako inscenira umor. ki je na videz povsem nesmiseln in nemotiviran: njegova žrtev je Webley, do čigar antidemokratične dejavnosti je Spandrell popolnoma ravnodušen; član revolucionarnega društva je samo kot estet po načelu: dinamit zaradi dinamita! Webleyeva fašistična agresivnost pa Spandrellti omogoči še en poskus: s hladnokrvno logiko prepriča Tan-tamotintovega asistenta lllidgea o politični nujnosti umora. Illidge je kot prepričan revolucionar sicer pripravljen ubijati, če to zahteva organizacija, ne pa na lastno pest. Spandrell ironično komentira njegovo slabost: ...morilec je en sam človek... Z vso odgovornostjo enega človeka. Tisoč ljudi nima odgovornosti. Zaradi tega je organizacija tako čudovito udobna. Član politične stranke se počuti prav tako varnega kakor član kake cerkve. Stranka lahko ukaže državljansko vojsko, ropanje, pobijanje; in njen član veselo stori, kar mu je ukazano, ker za to ni sam odgovoren ... Za majhnega poedinea je odgovornost prevelika«. Pod težo storjenega dejanja se Illidge zlomi. Spandrella pa umor  pahne v  še  hujšo  praznino:   zamislil  si  je  demonično  dejanje  velikega
s \ si citati iz Kontrapunkta so navedeni po prevodu Jožeta Udoviča: Kon-trapunkt življenja. Ljubljana 1960.
633
formata a la Dostojevski, a se mu je izrodilo v umazano burko. Po tem spoznanju gre Spandrell prostovoljno v smrt, potem ko je iskal in našel dokaz za božjo eksistenco v kontemplativnem miru Beethovnove glasbe. Huxley tu še enkrat povzame temo, ki jo je intoniral na začetku romana ob Bachovi skladbi: -.Lepota, dobrota, skupnost so tisto, česar ne more odkriti razumsko raziskovanje, tisto, kar analiza prežene, toda duha tu in tam nenadoma prevzame močno, neuničljivo prepričanje, da te stvari v resnici so... Je to slepilo ali razodetje najgloblje resnice? Kdo ve?«
Medtem ko se Spandrellova dilema, katere skrajna pola sta satanizem in askeza, razreši v prid spiritualnosti, je najhujši nasprotnik tega »duhovnega raka« slikar Mark Rampion. V telesno šibkem, a zato nič manj vehementnem oboževalcu življenja« in njegovi orjaški plavolasi ženi so kritiki kaj kmalu prepoznali Davida in Friedo Lavrence. Rampion oznanja življenje v skladu z zahtevami krvi in nagona, zvestobo naravi in zdravju: : Naša resnica, pomembna človeška resnica, je nekaj, kar odkriješ s tem. da živiš — popolno živiš z vsem bitjem«. Odtod Rampionovo sovraštvo do krščanske spiritualnosti. ki jo v romanu teoretično zagovarja Burlap, medtem ko je njegovo zasebno življenje bedna parodija lastnih načel. Rampionova resnica pa pomeni tudi boj modernemu ekvivalentu krščanske askeze — intelektualizmu (po Rampionovem mnenju je Philip »razumsko-estetski izprevrženec«), boj moderni znanosti in mehanizaciji, boj političnim ideologijam, ki si prizadevajo za industrializacijo, za to, »da bi odločili, ali se bomo peljali v pekel s komunističnim brzini vlakom ali s kapitalističnim dirkalnim avtomobilom«. Rampionu, ki je čisto proti Huxleyevi volji nekoliko morast v družbi svojih manj moralnih, zato pa bri-ljantnejših sobesednikov. se je ediuemu v romanu posrečilo harmonično uskladiti življenje z načeli. Skoraj ni mogoče dvomiti o tem. kako privlačen je moral biti ta nauk za Huxleya samega, ki je v vitalizmu iskal možnost, da se iz slepe ulice lastnega sterilnega intelektualizma dokoplje do neposrednejšega doživljanja sveta. Vendar pa bi bilo zgrešeno, če bi hoteli v Rampionovi filozofiji videti poglavitno idejo romana. »Roman idej« v tem času Hu\leyu ne pomeni dokazovanje te ali one teze, ampak možnost, da na svojih junakih, nosilcih nasprotujočih si idej, zgradi svojo »mnogostransko vizijo«. Potem ko je osvetlil vprašanja iz najrazličnejših aspektov, pusti na koncu vse probleme nerešene, vse poti odprte; v nekoliko poznejšem eseju o Pascalu ugotavlja, da >en pogled na svet ne more biti resničnejši kot drug. vsak pa je intelektualni izraz nekega danega in neutajljivega dejstva, ki izvira iz izkušnje«. Kljub svoji moralni teži je Kontrapunkt še zmerom izpoved skeptičnega duha. Značilno je, da po besednem dvoboju zadnjega poglavja, ko se Spandrell in Rampion po-slednjič pomerita s svojimi argumenti, Huxley ni dal zadnje besede nobenemu izmed njiju. Roman je pretrgal ob grotesknem prizoru, ko Burlap in njegova ljubica pljuskata v kopalni kadi »kot dva otročička . in ga zaključil s sarkastično intonacijo biblijske besede: »Zakaj takih je nebeško kraljestvo.
Kontrapunkt pomeni zaključek Hindevevega mladostnega obdobja. Z estetskim nihilizmom je dokončno obračunal. Pozitivizem in vitalizem sta ga pustila na mrtvi točki, ne da bi mu znala odgovoriti. Znanost mu ni mogla dati »celovite podobe sveta«. Podobno kot T. S. Eliot je Huxley spoznal, da se v našem svetu silovito akumulira empirično znanje, pri tem pa izginja modrost. V njegovem delu se oglaša nov ton obupa nad svetom. Kakšna bo usoda človekove osebnosti  v ambientu skrajnje razvite tehnike in  visoko organizirane civiliza-
634
cije? To temo. ki jo je mimogrede načenjal že v Scoganovih fantazijah in ilampionovih gororih, je privede! do zadnje kousekvenee v utopiji Brane <\en> IVorld {Lepi nooi svet; 1952). Svetovna totalitarna država je žrtvovala kulturo in vse človeške vrednote za socialno stabilnost in ekonomsko prosperiteto; vse je odlično planirano, od inkubatorja, kjer se izvalijo serijski državljani, pre-destinirani za posamezne kaste, do krematorija, kjer se konča pot teli zadovoljnih konsumentov industrijske veleprodukeije; problematika človeške eksistence kakor tudi osebna morala je lepemu novemu svetu popolnoma tuja. Široka družbena tema utopije kaže. kako je Huxley stopil iz krogu osebnih odnosov in problemov. Ne more biti več ironičen in superioren opazovalec modernega semnja ničevosti, ampak se hoče aktivno vključiti v sodobno stvarnost. Tako se znajde pred vprašanjem, kako naj se angažira intelektualec \ ("asu. ko grozi nova vojna in se na vseh straneh vzdigujejo totalitarne države. Kot mnogi angleški izobraženci, med njimi tudi Bertratul Rusell. se je lluxley aktivno udeležil pacifističnega gibanja. Hkrati z njegovim prizadevanjem /a mir pa narašča tudi njegovo zanimanje za orientalske filozofske in religiozne sisteme, ki so v tridesetih letih našli precej odmeva med zahodno inteligenco. Pri tem mu je moral biti nedvomno blizu njegov sodelavec v pacifistični propagandi, Gerald Heard, sicer ne originalen mislec, ki pa je znal s sodobno psihološko in znanstveno terminologijo interpretirati religiozno doživljanje budizma in hinduizma v taki obliki, da je bila sprejemljiva za zahodnega človeka.
Iz dejavnosti in iskanj tega obdobja je zrasel Huxleyev najpretencioznejšt poskus na področju romana Eyeless in Gaza (Slepi v Gazi; 1936). Vprašanje o možnostih angažiranja in integracije je Huxley raziskal na novem avtobiografskem liku. sociologu Anthonvju Beavisu. »Slepi« junak si je znal pridobiti popolno svobodo s tem. da se je zmerom izognil vsakršnemu neposrednemu stiku s soljudmi — do njih je popolnoma ravnodušen in neredko prezirljiv — in odklonil vse moralne in družbene obveznosti. Občutek krivde skuša zadušiti z begom v kultivirano čutnost in intelektualistično -višje življenje., ki se izkaže kot dosti učinkovitejše sredstvo za izmikanje dolžnostim kot so alkohol, mamila in seks. Kljub tej samoprevari pa se Anthonv začne z grozo zavedati neusmiljenega potekanja časa. ki prinaša razpadanje in smrt in pušča vidne sledove svoje moči na človekovem telesu: ko Anthonv po več letih bolj s strahom in studom kot pa s sočutjem prepozna svojo nekdanjo ljubico Marv Amberlev v odurni pijanki in morfinistki. je njeno nekoč zapeljivo telo samo še živa razvalina. Ne samo. da se junaku začne izmikati sedanjost z vsemi intelektualnimi in fizičnimi užitki, ki jih je od nje zahteval — oglasi se tudi preteklost. Vsiljivi spomin ga vodi čedalje globlje v njene labirinte, ki jih odpirajo navidezno čisto irelevantne čutne asociacije. Tako se Anthonv neprostovoljno napoti po sledi izgubljenega časa. Za Prousta. ki se ga Huxley nekoliko ironično spomni kmalu na začetku romana, je bila preteklost vrednota; za Huvleva pa je strašna in neizprosna usoda, ki začne vdirati v sedanjost, jo razkrajati, dokler je popolnoma ne razvrednoti in  ne pokonča.
Na površje Anthonvjevega spomina na videz brez vsakega reda priplavajo epizode, ki razkrivajo odločilne trenutke in srečanja njegovega zgrešenega življenja: materin pogreb —; nemožnost. da bi našel stik z očetom, malce otročjim učenjakom: prizori iz mondenega sveta Marv Amberlev in njenih ljubimcev: skice  iz  šolskega  življenja  v  kolegiju   in   prijateljstva   z  Brianom   Foxom,   ki
635
umre kot žrtev lastnega idealizma in doslednosti; pri njegovem samomoru pa je posredno sokriv Anthonv, ker je na ljubo Marvjinemu ciničnemu domisleku in lastnemu saimoljubju zapeljal njegovo zaročenko; razmerje s Helen, ekscen-trično hčerko Mary Amberlev; Helen po zakonskem brodolomu in vrsti praznih avantur išče pri njem razumevanja in ljubezni, Anthonv pa jo pripravi do tega, da resignirano, čeprav nekoliko sarkastično, privoli v neobvezno senzualnost. Anthonvjeva kriza, ki se je podtalno pripravljala že leta in leta, izbruhne vročega poletnega dne, ko se Anthonv sonči s Helen na strehi svoje vile v južni Franciji. Preteklost se zgrne nadenj tam, kjer se je čutil najbolj varnega, v seksualnem aktu,
»Na tihem se je nevoljno namrščil; njegova preteklost je postajala že vsiljiva! Toda ko se je sklonil, da bi ji pobegnil s poljubom na Helenino ramo, je začutil, kako je od sonca razgreta koža prepojena z rahlim, vendar prodir-ljivim vonjem po sob in dimu hkrati, z vonjem, ki ga je v trenutku prenesel v veliko apnenčasto jamo na pobočju gorovja Chiltern, kjer je z Brianom Foxom preživel neizrekljivo prijetno uro, ko sta kresala kremen ob kremen in poželjivo duhala mesto, kjer je iskra pustila značilni priokus po zoglenelih morskih rastlinah.
,K-kaJtor d-dim pod m-morjem,' je jecljaje ugotovil Brian, ko mu je dal poduhati oba kremena.
Celo tisti kosi sedanje resničnosti, ki so na videz najbolj trdni, so prere-šetani s pastmi. Kaj bi moglo biti bolj nedvomno tukaj v sedanjosti, kot od sonca, obsijano žensko telo? In vendar ga je izdalo. Trdna tla čutne neposrednosti in njegove lastne fizične razneženosti so mu zazijala pred nogami kot prepad, da je strmoglavil v drug čas in kraj. Nič ni bilo varno. Celo> ta polt, ki je dišala po dimu pod morjem. Ta živa polt, ta sedanja polt; in vendar je od Brianove smrti minilo skoraj dvajset let...
Nekje v notranjosti je blaznež premešal sveženj fotografij kot igralne karte in jih razdelil na slepo srečo, premešal še enkrat in jih razdelil v drugačnem zaporedju, in spet in spet, brez prestanka ... Petintrideset let njegovega zavestnega življenja se mu je nenadoma prikazalo kot kaos — sveženj kart v rokah blazneža... In kaj, če je tista nespametna otroška igra s kresilnimi kamni imela pomen, globok pomen, ki ga je preprosto moral doumeti tu na tej razžarjeni strehi, zdaj ko so se njegove ustnice dotikale Heleninega od sonca razgretega telesa? Zato, da bi bd prisiljen sredi dejanja neprizadete in neodgovorne čutnosti misliti na Briana in na stvari, ki je Brian zanje živel; da, in zanje umrl — zanje umrl, ga je nenadoma spomnila druga podoba ob vznožju prav take pečine, pod kakršno sta se kot otroka igrala v apnenčevi jami. Da, celo Brianov samomor, se je zdaj z grozo zavedel, celo ubogo raztreščeno truplo na skalah je bilo na skrivnosten način prisotno v tej vroči koži.«
Tisti hip pade z letala, ki leti nad vilo, psiček in se raztrešči na strehi tik pred njima, da sta njuni telesi čisto oškropljeni s krvjo. Prav v trenutku, ko Anthonv spozna, da je namerno tajil njeno človeško vrednost, se tudi Helen zave, kako poniževalen je njen položaj in Anthonvja zapusti. Anthonv išče izhod iz notranje krize v kakršnikoli akciji. Ko se pozneje ozira v ta čas, se mu zasekajo v spomin prebliski s poti po južni Ameriki, kamor se je takrat napotil z aristokratskim revolucionarjem Markom Staithesom sodelovat pri lokalni vstaji, čeprav nobeden izmed njiju ni verjel v njeno smiselnost. Prav na tej
636
poti doživi Anthony odločilno srečanje s pacifistom dr. MiHerjem, ki »slepemu« končno odpre oči. Anthonv se aktivno vključi v delo za mir in hkrati najde tudi svoj notranji mir v neobudistični kontemplaciji.
Ta dolga pot zaslepljenega junaka do cilja poteka v navidezno nesmiselnem zaporedju naključij in spominov. Polagoma se odkrivajo subtilni odnosi med situacijami, ki jih ločijo velike časovne razdalje; v Anthonvjevi zavesti se strnejo s sedanjostjo tako, da se pokaže njihov pomen na njegovi poti k spoznanju; iz kaosa razbitih drobcev se počasi kristalizira smisel, tako kot junak na dnu navideznega kaosa postopno odkriva transcendentno enovitost vseh pojavov. Razbita časovna perspektiva v strukturi romana zrcali odsotnost kontinuitete v junakovem življenju: ni potek časa tisto, kar daje življenju povezavo in smisel; biološka eksistenca je le 6urovo gradivo in vir energije in ima zgolj potencialno vrednost; »postala bo vrednota samo, če iz nje naredimo nekaj drugega, samo, če jo uporabimo tako, da bo služila višjemu namenu«.
Iskanju tega višjega namena je posvečen Anthonvjev dnevnik, ki je hkrati tudi Huxleyeva izpoved o notranjih bojih, ki jih je doživljal v tem času. Bistven element njegovega pogleda na svet sta zdaj Vedanta in budizem; Huxley v vzhodnih religijah ne išče interpretacije vesolja, ki naj bi mu nadomestila zapadne metafizične sisteme, pač pa hoče rešiti njihove moralne vrednote in jih prenesti na družbeni plan. Od njih si je obetal, da bodo dale človeku v življenju na tem svetu notranji mir in hkrati ohranjale budno njegovo moralno zavest, ne da bi pri tem od posameznika zahtevale, naj se ukloni dogmam in cerkvenim institucijam. Za Huxleya je nepomembno vprašanje, katero manifestacijo božanstva človek priznava; celo če ne prizna nobene, mu bo »kontem-plaoija božanstva — dobrote v najbolj nekvalificirani obliki« pomagala na poti od fragmentarnega spoznavanja sveta do spoznanja o povezanosti vseh življenjskih pojavov, od osamljenosti do integracije v kozmični red. S tem da pretrga vse vezi, ki ga priklepajo na minljive stvari, in da se reši tudi lastnega varljivega jaza, je po Huxleyevem prepričanju mogoče doseči mir — »mir brez napuha in sovraštva in jeze, mir brez hrepenenja in odpora, mir brez norosti, ki ločujejo... Teman mir, neizmerno globok«. Tukaj so zakoreninjena tudi Huxleyeva pacifistična načela o vsesplošnem sočutju, o neupiranju zlu z nasilnimi sredstvi, njegov odpor do fašizma, nacizma in sploh političnih ideologij, ki jim namen posvečuje sredstvo. Pacifizem za Huxleya ni samo politično prepričanje, ampak socialni aspekt njegove na novo odkrite osebne etike.
Roman Eyeless in Gaza pomeni nedvomno mejnik na Huxleyevi poti. V tem delu si je Huxley zadnjič hote prizadeval, da bi svoj čredo izoblikoval v estetsko strukturo. Odslej dalje občuti svojo dolžnost, da se angažira, tako neizprosno, da ji posveti vse sile svojega intelekta, ji žrtvuje blišč in virtuoznost svojega nekdanjega stila in v nekem smislu neha biti umetnik; v umetnosti vidi le še eno izmed možnosti »višjega življenja«, v katero človek pobegne pred dolžnostmi do sočloveka in do družbe. Njegovo književno delo, ki se le tu in tam še vzdigne nad raven aktualne pubbcistike, predstavljajo odslej traktati in poslanice, namenjene sodobnemu svetu, čeprav so še zmerom preoblečene kot satire, utopije, študije in eseji.
Da bi služil novim namenom, se je Huxlcyev »roman idej« prelevil v roman s tezo. Huxleyeva spoznanja zdaj razlaga rezoner, naj se že imenuje Mr. Propter, Bruno  Rootini  ali  kako  drugače.  Ta figura  je potisnila  duhovitega  kozerja
637
zgodnjih rumanm skoraj povsem \ ozadje. Ena izmed poglavitnih tem v lln\-leyevem delu je zdaj destruktivnost časa; prav zaradi te uničevalne sile je obstoj samo na človeški ravni nezadovoljiv in nesprejemljiv. V romanih After Many a Summer (Po mnogih poletjih: 1959)" in Time Must Haoe a Stop (Čas se mora ustaviti; 1945) se čas kot zlo manifestira v fizično odbijajočih aspeklih in funkcijah človeškega telesa10 in v grozi pred razpadom in smrtjo. Milijonar v delu After Many a Summer si hoče s pomočjo moderne znanosti podaljšati življenje: pri tem odkrije angleškega barona iz 18. stoletja, ki se mu je to posrečilo in še zmerom vegetira, spremenjen v antropoidno opico: človeške lastnosti — razen sadizma — so namreč odmrle ob svojem času. Narava se je maščevala nad človekom, ki je hotel prekoračiti meje svoje eksistence na ta način, da je rušil njen red. Kako težko se človek odloči, da bi se osvobodil tiranije časa na drugem planu, kako krčevito se oklepa ničevih stvari, se najbolj drastično pokaže na primeru starega epikurejca Eustacea Barnacka v Time Must Haoe a Stop. Njegov duh še po smrti plava nad prizoriščem nekdanjih užitkov in noče dopustiti, da bi se božanska iskra v njem vrnila k svojemu viru.
Poti. ki vodijo iz vklenjenosti v čas do »združnjočega spoznavanja Božanskega vzroka« je Huxley skušal razkriti tudi v antologiji z naslovom The Perennial Philosophy (Večna filozofija; 1946). Zbral je tekste, ki so jih v raznih obdobjih napisali mistiki Orienta in zahoda, jih povezal z lastnim komentarjem in jih uredil v sistem, ki naj bi odkril »najvišji skupni faktor«, namreč elemente, ki so skupni vsem velikim religioznim  in moralnim sistemom.
Vzporedno s satiričnimi romani in Večno filozofijo, kjer je v ospredju iskanje osebne rešitve za posameznika, so nastajala tudi dela, v katerih prevladuje družbena in politična komponenta Huxleyeve misli. Druga svetovna vojna je potrdila — in morda prekosila — vse njegove najhujše slutnje o človeški naravi. Skrb za usodo človeštva je s primesjo ljudomrzništva izpovedal v utopiji o svetu po bodoči atomski vojni11 in v dveh študijah iz francoske kulturne zgodovine 17. stoletja. Kljub velikanskemu znanstvenemu aparatu sta obe študiji, Grey Eminence (Siva eminenca; 1941) in The Deuils of Loudun (Loudunski hudiči; 1952) v resnici umetniški prispodobi današnjega časa. V Grey Eminence. biografiji Richelieujevega svetovalca Pere Josepha. je na tej tragični osebnosti ekspliciral temo o cilju in sredstvih.12 Siva eminenca je asket, ki je zmožen po-
9  Huxleyeva satirična domišljija je dobila novo ustvarjalno spodbudo, ko
se je leta  1959 za zmerom preselil v Kalifornijo. V After Many a Summer se          l
pridobitniška stran ameriške mentalitete in naivno prepričanje, da je mogoče z dolarji kupiti kulturo in tradicijo, utelesi v milijonarju, ki iz ljubezni do umetnosti okrasi pokopališče s pornografskimi kipi, ustanovi Tarzana College in si postavi grad. ki naj bi bil bolj gotski kot katerikoli pravi srednjeveški grad: s pristnimi gotskimi okni iz 15. stoletja v W. C, s coctail barom iz dragocenega re?.ljanega lesa in z velikansko knjižnico, v kateri pa ni niti ene knjige.
10  Huxleyev odpor do banalnosti človekove fizične eksistence in hkrati nagnjenje, da se zmerom znova vrača na to temo. kritiki radi primerjajo s Svviftovim morbidnim studom do telesnosti: povod za take primerjave je do neke mere nedvomno dal Huxley sam z esejem o prav tem aspektu Svviftovega književnega dela. Da pa po Huxleyevem estetskem nazoru sodi v roman celotna, tudi najbanalnejša resničnost, pričata zlasti eseja Tragedij and the IVhole Truth ter Vulgarity in Literature.
11   Ape and Essence (1949).
12  Vprašanje ciljev in sredstev je ena izmed osrednjih tem v obsežni razpravi Fnds and Means (1957).
638
polnoma pozabljati nase. vendar se ne ustraši nobenih sredstev, kadar gre za uspeh francoske politike. Študija je polna aluzij na to. kako so politične psevdo-religije našega stoletja znale prav tako solistično kot siva emineuca identificirati svoje politične interese z božjo voljo, ki pa so ji nadeli modernizirana imena.
Na podoben način Huxley v Loudunskih hudičih ob fantastični zgodbi o obsedenosti v loudunskem uršulinskem samostanu z neusmiljeno logiko dokazuje, kako so bile zablode temnejših vekov v zgodovini pravzaprav skromne v primerjavi s tistimi, ki jih je zmožno naše razsvetljeno stoletje. Kralj, kardinal in škof iz Poitiersa so verjeli v obsedenost in to je zadostovalo. V dvajsetem stoletju zveni našim modernim ušesom to sklicevanje na nezmotljivost političnih voditeljev izredno domače . — Obsedenost v samostanu, ki se iz mešanice histerije in zavestnega varanja razmahne v najbolj obscene orgije, je namerno izzvala samostanska prednica Soeur Jeanne des Anges. V tem liku je Huxley odkril ekstremen primer bovarizma: Ivana Angelska se hoče rešiti anonimnosti svojega položaja in zavesti o lastni neznatnosti in nepomembnosti z -navzdol usmerjeno transcendenco?, ki jo končno privede tja. kamor je hotela — v središče velikanske senzacije. Kot žrtev njenega ekshibieionizina mora na grmado šarmantni zapeljivec loudunskih meščank, župnik Urbain Grandier. Obsedenost namreč izrabi Richelieu za politični eksperiment in hkrati za osebno maščevanje nad Grandierom, ki si je z ostrim jezikom in peresom nakopal njegovo nemilost. — Obsedenost v loudunskem samostanu je v Huxleyevi interpretaciji miniaturen, vendar značilen primer -kolektivne alienacije*. ki se je v zadnji vojni pojavljala v še vse drugačnih dimenzijah. To stanje posamezniku omogoči, da povsem odvrže osebno odgovornost, postane lahek plen političnih demagogov in se pusti zapeljati v najbolj neverjetne zločine; odtod Huxleyevo nezaupanje do množice. Po njegovem prepričanju brez zavesti o lastni odgo-\ornosti vsakega posameznika ne more biti na svetu ne mini ne pravičnejše družbe.
Zmerom določneje prihaja Huxley do zaključka, da je treba spremembo družbe začeti pri temelju, pri posameznem človeku. Osnovni problem družbene ureditve za Huxleya ni v socialnih, ekonomskih ali političnih reformah, ampak je psihološke narave: kako usmeriti v harmoničen razvoj osebnosti agresivne težnje, ki so človeku urojene in se sproščajo v vojni in nezmernem seksualnem izživljanju. Huxley se vprašuje, ali bi bilo morda s spoznanji, ki naj bi jih človeku dala vizionarna doživetja, mogoče premagati protislovja v njegovi naravi, usmeriti njegovo transcendenco navzgor. Bližnjico v nadosebno stanje je Huxley sam preskusil z mehikanskim mamilom meskalinom.13 V njegovem zadnjem delu, utopiji Island (Otok; 1962). je idealna družba na otoku Pali na svoj način uzakonila psevdomistična doživetja, ki jih provoeirajo mamila; seks so srečni otočani regulirali s posebno vrsto yoge, telesno moč in agresivnost pa s fizičnim delom. V ta napol orientalski, napol racionalistični raj pa začne vdirati tuji kapital, ki išče na otoku petrolej in tržišče za svoje produkte. Mladi Raja. vladar otoka, postane sam agent tujih kapitalistov, ne da bi se zavedal daljnosežnosti posledic; sam pomaga vojaškemu diktatorju s sosednjega otoka, da s surovo silo razbije miroljubno utopijo.
13 Dokumenta o teh poskusih, eseja The Doors of Perception (1954) in Heaoen and Ilell (1956). sta povzročila literarno senzacijo, pa tudi precej moralne spotike.
639
Razpad idealne stavbe na otoku Pala je morda podoba Huxleyevega spoznanja, da so bila njegova prizadevanja zaman, da govori v prazno: »večna filozofija« je sprejemljiva samo za nekaj izbrancev.14 svetu pa ni rešitve. Intenzivni napori misleca in ustvarjalca so zatonili v tragiki in pesimizmu.
LITERATURA: Sisirkumar Ghose: Aldous Huxley. A Cvnical Salvationist. Bombav 1902. — Jocelvn Rrooke: Aldous Huxley. London 1934. — The Novelist as Thinker. Ed. D. Rajan. London 1947. — Andre Maurois: Magiciens and logi-ciens. Pariš 1935. — Svetozar Koljevič: Misaona i literarna pozadina Huxlcyt'vih romana ideja . Sarajevo 193S. — Robert Fricker: Der moderne englisehe Roman. Gottingcn 193S. — Norman Nicholson: Man and Literature. London 1944. — S. D. Neill: A Short Historv of tlie English Novel. London 1954. — John Atkins: Aldous Huxley. London 193(>. — Luduig Borinski: Meister des modernen englischen Romans. Heidelberg 1963.
640