Rózino junašt,ro. 

t' 

. 


JELODVORSKL


Lepa poduiviia in kratkočasn 
a
I)1~POYCst


za 

mlade in odrašene ljudi:. 

---v -V

,,,,A, 
Poslovenil ( 

--: 

V Ijubljani 1855. 

V založbi pri Henriku Ni m a nu, bukvovezu 7 
na starim tergu št. 167. 


Predgovor. 

edno veči vedoželjnosti dragih Slovenco v 
ustreči, podam sledeče bukvice s serčno željo, d a 
bi Vam, posebno pa Tebi, slovenska mladina, jak o 
koristile. Tega se smem toliko bolj nadjati , ker n i 
le skoz in skoz naukapolna, ampak tudi kratkočasn a 
pripovest ; zraven pa je tudi lep zaderžanjski zgled ,
kteriga posnemanje Te bo vsaki krat z nepopisljiv o 
radostjo navdalo, in časno in večno srečo Ti zagotovilo. Blaga, nedolžna Roza Ti je živa podoba 
prave ljubezni in bogaboječnosti. Njeno edino veselje 
je bilo, voljo svojih bogoljubnih staršev spolniti v 
vsaki, še tako zoperni priložnosti svojiga življenja . 
Zato pa, ker je Boga čezP vse, svoje starše pa za 
njim kot perve in naj veči dobrotnike ljubila, ji j e 
Bog veliko veselja, in časno srečo že tukaj na zemlj i 
v obilni meri podelil, kakor četerta božja zapove d 
pravi : ,,Spoštuj očeta in mater i. t. d.« 

Vi pa, predragi starši, posebno pa ve, dobr e 

matere! posnemajte blago serčno gospo Matildo v 
zreji svojih blagih otročičev. Zasadite zgodaj v njih 
nedolžne serčica strah božji, bogoljubnost, miloserčnost in druge lepe čednosti, ktere so vsakimu kristjanu potrebne za večno zveličanje . V vaših rokah 
je njih časna in večna sreča, in če jo bote prav 
posnemali, tako vas bojo vaši hvaležni otroci blagoslovili, če vas bo tudi že dolgo rahlja zemljica 
pokrivala. 

zlah7ni vitez Castimir, Rozin oče, nam ,le očitni 
dokaz, de kdor Bogu služi celi čas svojiga življenja, 
in terdno v njega zaupa, de ta zida na sivo nepremakljivo skalo, ktere nemore zrušiti vsa peklenska 


hudobija. Naj se naši sovražniki še tako prizadevajo, nam škodovati., tako vender le toliko storiti 
zamorejo, kolikor dim Bog pripusti ., in na zadnj e 

se vender vse k naši sreči izide. tiTasprot pa 
Strašimir, pogibPljni sovražnik blagodušniga Casti-
mira , nam pokaže, kam, pripelje človeka vkoreninjeno sovražtvo in druge strasti . Dušni mir zapust i 
taciga človeka, in huda vest ga preganja od enig a 
kraja v druziga. Blagi občutleji, ki pravičniga vsikdar 
navdajajo, so mu neznani, in veselje, naj ljubši pri-
jatli na poti življenja, se vedno bolj od njega pro č 
pomikuje.Namesto se spreoberniti in pokoro delati, 

hudobijo na hudobijo naklada, prederzno dere v 

večno pogubljenje, če ga božja milost ne reši straš-a 
miga prepada, v kteriga brez vsega pomiselka leti. 

Skrivne, nezapopadljive pota božje modrosti 
gin previdnosti, so tako rekoč osnova pričujoče po – 
vesti, in .očitno nam je, da dobrotljivi Bog vse k 
trasi večji sred obrača, akoravno nas hudo tepe.. 
Toraj ne smemo godernjati, če nam križe in težav e 
pošilja, ampak misliti n,oraino vsaki krat, — de sm o 
si ali zaslužili, in potim je pravična kazen za naš e 
grehe, ali pa de nas Bog skuša, in naše zasluzenj e 
je potim toliko veči v svetih nebesih . 


I. 
Rózine mlade leta in skerbna odreja. 
V spodnim kraju švabske dežele, v kteri se 
rasprostirajo lepe zelene doline in obrašene gore ; 
za kterimi se silni Švajcarski velikani s svojimi 
sneženimi glavami proti nebu veličastno dvigujejo ,
je stal svoje dni na veliki, z mnogimi jelkami obraščeni 
pečini, lepi čversti grad, d e i o d v o r. Mnogo stoletij potim, ko je že večidel razrušen bil, so napol 
razkopani stolpi in z mahom prepreženo zidovje ,
pesebno ko so od zahajočiga solnca rumenkast o 
pobarvani, ali pa od blede lune tu iti tam osvitljeni 
bili, marsikterega popotnika čudno v serce ganili ;
v duhu je blagoslovil blage ljudi, ki so nekdaj tu — 
kaj bivali, in mimo gredoči je, z glavo majaje na d 
minljivostjo vsih pozemeljskih reči, korakal svoj o 
pot nadalje. 

Zivel je svoje dni v tem gradu vitez Castimi r 
v lepi zakonski edinosti s svojo ženó drago po imenu 
Matilda. Castimir je tudi imeniten vojšak bil , 

in akoravno je vedno s kopjem in mečem opasa n 
mogel pripravljen za vojsko biti ; se je vender za— 
moglo z njegoviga jasniga obličja ljudomilost i n 
vsmilenje posneti. Pod železnim oklopjem je bilo 
i-lahno in dobrotljivo serce do vsakiga človeka . Zraven je bil tudi grozno pobožin mož, posten poglavar, in dober oskerbnik svojih podložnih . Švabski 
knezi so ga kot posebniga prijatla častili, in san i 
cesar ga je pred vsemi drugimi vitezi na posebno 
vizo k časti, povzdignil. Matilda, blaga gospa Castimira, je zavoljo svoje umetnosti , pobožnosti , do— 


brotljivosti ` proti revežem, in drugih lepih čednost ,
deleč okoli slovela ; zraven ji je bil Bog tud 
. i telesa podaril

astimir je v tistih nemirapolnih časih le mal o 
na svojim gradu prebival, vedno je namreč kneza v 
vojskah spremljal, in pripodilo se je, da je po ve č 
let s svojimi četami pri vojskni armadi moral ostati . 
Matilda je med tem, ko je njeni mož daleč proč o d 
Ijubiga doma s sovražniki se boril, imela sladko 
veselje z edinim detetom, malo gospodično, po imen u 
Roza, ktera je v razumnosti in posebni lepoti ravn o 
tako, kot mati slovela . Zalo Roziko dobro odgojit i 
(izcediti), je bila naj veči skerb ljube matere . Reja 
je bila prosta, brez vsip nepotrebnih perstavkov; in 
ker je sama v resnici pobožna in blagiga serca bila, 
,je bilo materi pač lahko nadepolniga otroka dobroodgojiti. 

Pobožna mati je učila svojo hčerko naj popre d 
Boga prav spoznati, in je posebno skerbela prav 
gorečo ljubezen do nebeški ga očeta v njeno žlahn o 
serčice zasaditi. Modra gospa je vse misli in občutleje le za lepe in božje' reči imela . Velikokrat 
je božje skrivnosti v veliki pobožnosti premišljevala, in polna nebeške radosti Boga za neskončne 
njegove dobrote iz celega, serca hvalila . Z visokiga 
okna navadne stanite, per kterirn je veči del dnev a 
z delom dopernesla, se je prav lepo, daleč krog i n 
krog vidilo. Cela narava je rasprostirala se pred 
očmi v svoji neprecenljivi krasoti , ktera je bistro – 
umni materi večkrat lepo priložnost ponudila , svoj i 
hčerki modrost, dobrotljivost in vsigamogočnost božjo,
prav očitno pokazati . 

Ko je zaželjena spomlad došla, in ,so hibi i n 
doline, logi in planjave zopet zeleneli, brezšteviln e 
cvetlice veselo barvaste glavice proti nebu dvigale , 

ko je v vsakimu germičku ptiček žvergoléti jel ; je 
poklicala malo Rozo včasih prav zgodej rekoč : „O 
pojdi, pojdi , Roza! glej! kako lepa gre solne izza gór! Vidi” pravi ganljivo in okno odpre, ,,kako s e 
tukej, kjer bode zdaj in zdaj solnce priplavalo, nebo 


svitlo žari. Vidiš meglice svetliti se od zlatarn.– 

menih žarkov, in tamkej čez temnozelene gjzde ,
hotla bi reči gore zlata, — glej — zdaj zdajse solnce vidi . O čudni Bog, kteri je ono in vse ,
kar njegovi žarki osvetlujejo, vstvaril! vidiš, tamkej cerkovnik stoji kot pozlačen v gaju rodovitnih 
dreves, v kterim skorej celo selo skrito leži. Delavci grejo veselo vnovič okrepčani po svojih opra

vilih. Pastir žene goveda, ki veselo mukajo, tje v 
globoko dolino ; na temu klancu se pasejo beloko

draste ovce od skerbniga ovčarja sprernljevane . Po-. 
glej kosce tamkej na zelenih travnikih, ki sučejo vdolgi versti blisketeče kose ; žitno polje je skorejrumeno, in kmalo se bodo veselo serpovi obračali . 
Povsod vidiš veliko dobrotljivost in blagoslov božji. 
O kako ljubeznjiv oče je on, ker na vse ljudi, najv gradeh ali pa v revnih hišah stanujejo, ravno tak o 
ljubeznjivo na nje gleda, je njim ta lepi svet, ki j e 
tako poln njegovih darov, v stanovanje izvolil, i n 
vse pri sebi enkrat imeti hoče! O kdo bi se takig a 
dobriga očeta, ne veselil?!" Take besede, ki so iz 
serca puhtele, so se mali Rozi v serce zasadile. 
Ona je sama ročice skupej sklenila rekoč : „O ljubi 
Bog! kako jest tebe hvalim, ker si vse tako lepo na – 
redil”. Ravno tako je podučila ljubeznjiva mati svojo 
hčer čez vse, kar mi na nebu in zemlji vidimo, od svit– 
liga solnca do blišeée kapic rose na veji, ktera na m 
dobrotljivost in prijaznost božjo oznanuje . Spremil" 

léta z mnogoterimi lepotami in dobrotami, so ji veliko priložnosti k poduku dale . Od stvari je Rozika 
jela stvarnika spoznavati . Zamogla je namreč pri 
ogledu lepiga sadja ali kake cvetlice se serčno ve– 
seliti, in polna otročje ljubezni Boga za prejete dobrote hvaliti . 

Pobožna gospa je vse svete pripovesti na tank o 

znala, in večkrat ji je pripovedovala cele ure, k o 
je predla ali pa všivála na tančico radovedni hčeri 
take pripovesti, ktere so njeni starosti primerjen e 
bile. Slišala je od raja, starih očakov, od Izraelcov 
v pušavi, in od dežele, ki se od medu in mleka cedi ; 


in pri téh pripovedkah je neizrečeno veselje imela . 
Učila se je, kako se je Bog kot nar svetejši ljudem 

razodeval, kteri le nad pobožnimi se veseli, greh i 

sovraži, in vse pobotne imeti hoče . V hudobnih, ktere nam s. pismo pokaže, je vidila strašne 
izglede hudobije ; v dobrih pa, prijazne pota k vsak i 
lepi čednosti. Naj rajši je poslušala Roza od našiga 
zveličarja pripovedovati. Veselila se je z angeli in 
pastirji nebeskTga dLteta v jaslih pri Betlehemu, i n 
je darovala z modrimi jutrove dežele novorojenima 
kralju, kteriga žareča zvezda na nebu je lesketal a 
se, pobožne občutieje molitve in hvaležnosti, ktere so 

drajši bile kot zlato in kadilo . — Vidla je nadalje] 
nebeškiga sina v hiši mesta Nacaret, kako je _on 
svoji s. materi in bogaboječimu Jožefu pokoren bil ,
molil, delal, v ljubezni pri Bogu in ljudeh, kakor 
je tudi v starosti rastel; terdno je zraven sklenila 
svoje starše tudi tako vbogati, inu vsaki dan boljša 
biti. Spremljala je v mislih nebeškiga učitelja na 

njegovih potih v obljubljeni deželi ; stal, je v duhu 

med njegovimi učenci na goni Tabor, na jezer u 
Genezaret in v tempeljnu; poslušala ga je polna 
gorečnosti zvesto, in za terdno je materi obljubila, 
take lepe nauke tudi spolnovati. 

Naj večje veselje je občutila, ko je slišala, kako 
je Ijubeznjivi zveličar detomil bil, riale otrociče k 
sebi vabil, in jih blagoslovil . Kako je on žalostnim 
staršem mertve deklice rekel : „Dete le spi!” in jo 
iz mertviga spanja k živlenju zopet obudil ; kako 
je ze od sveta ločeniga mladenča ziviga žalostni , 
jokajoči materi' podaril rekoč : „Vstani!” Terdno j e 
sklenila vedno dober otrok ostati, njega ljubiti, m u 
zaupati, kteri vse solze obriše, tv vsaki sili gotovo 
pomaga, smerti strah odvzame in večno življenj e 
dati zamore. In ko je blaga mati zadnjič od terple-
nja Kristusoviga govorila, in ji pokazala, koliko jeti 
nedolžni odrešenik iz ljubezni do ljudi prestati mo, 
gel ; kako je še na križu viseč s kervavim In bledim obrazom za svoje morivice pri nebeškimi očet u 
usmiljenja prosil, in skoz terpljenje ino smert v ve-. 


ličastvo šel ; tako se ni mogla solz zderžati , tekle 
so ji po belorudečih ličicih. Obljubila je v duhu 
temu, kateri je tudi za njo, vmerl, celo življenje po 
svečevati. Tako je učila bogoljubna mati svojo hčer 
Boga in nebeškiga odrešenika spoznavati in ljubiti . 

Kakor je mati ljubezen do Boga v njeno ser-
čice zasadila, tako je hotla tudi, da bi se ljubezen d o 
vsih ljudi zakoreninila, posebno pa do svojih staršev . 
Ljubezen matere je otroško ljubezen 'hčere do nj e 
vnela. Ravno tako je ljubila svojiga očeta, ako 
ravno je lé malokdaj doma bival, zato ker jemat i 

vedno s serčno ljubeznijo od njega góvorila . , Ce je 
mati rekla : „zaderzi se vender tako, de llubxm u 
nčetu, ko Fdomu pride, bom le kaj dobriga od tebe 
povedati zamogla,” tako je bilo to za Rozo naj večji 
in korestnrse opominjevanje k dobrim ; in ko je prišel 
potem zares ljubeznjivi oče' na svoj dom , je sker-r 
bela Roza kot tudi . skerbna mati, mu ja pra v 
veliko veselja storiti. Castimir je postavim breskve 
posebno ljubil, ktere je neko drevo na grajšinsIirn 
zidovju rodilo. Mati je nekiga dne pervence tega 

drevesa odtergala, in jih v tri jednake dele razde — 

,

lela, za očeta, za se in Rozo rekoč : „Svode breskve 
bodem očetu dala.” Roza na to hitro povzame : ,,Tudi

T

jest hočem svoje zraven pridj.ati". Nobeden bi je ne 

•v r
bil pregovoril več, le eno za sé , obderzati, ampak z 
veselo ppravilnostjo je vs_eR breskve v lepo spleteni 
jerbasček prav umetno zložila, in jeh očetu prinesla . 

Blaga gospa je i~riela navado zares ubogim z 
deparjem ali pa s uvezem pomagate. Veliko teh 
darov je po Rozi podelila, de bi ona veselje, ki~•ga 

človek po dobrih delih obsuti , po skušnji se učila . 
Znala je tako miloserčnost za ptuje potrebe obuditi,
in scer tako povzdigniti, da je Roza svoje veselj e 
dobrovoljnosti drugih darovala. Prigodilo se ,je ne-
kikrat, da je Roza od očeta k svojimu godu zlát z a 
vezilo dobila s sporočilom, naj si zanj kupi kar j i 
je naj ljubši ; Roza je za mnogo reči mater popra — 
sevala, kaj bi se le za zlati denar dobiti zarnoglo. 
Mati ji imenuje veliko reči, in vesela Roza sama ni 

i 


vedita, kaj bi si zvolila . Ko je še vsa zamišljena bil a 

v imenovane reči, glej — pride neka udova, kter i 
je edino kravico kuga vzela . Usmiljena gospa j o 
;pred sé pokliče iti ganljivo prošnjo uboge žene posluša. „Ja, ljuba moja, jest sim že toljko ljudem z 
denarjem pomagala ki so od ravno nesreče zadeti bili ;
moram vender kaj maliga za vsakdanje potreb e 
obderžati.” Uboga udova žalostno glavo ukloné in 
vroče solze so tla močile . Matilda od ptuje nesreče 
vsa ganjena, gre v bližnjo sta,ico in prinese denarje, in jeh položi na mizo rekoč : „Več vam za — 
res nemorem dati, ali če bi imela še en zlat, bi s i 
lohka prav zalo kravo kupiti zmogla” . Roza zdajhitro leti, prinese svoj zlat, in ga pridene k naštetimu denarju. „Jest imam že zadosti oblačil reč e 
ona „tej ubogi ženi je krava veliko bolj potrebna ,
kot meni novo oblačilo.” Revna žena se veselja joka, 

in poljubiti je kotla Rózino roko , kar pa ni dopustila. Ko je obdarovana udova odišla, objame svojo 

hčer, ter reče : „Tvoja miloserčnost več velja kot 
sto zlatov, več kot vse drage oblačila in veličastv o 
sveta”. 

Matilda je navadila Rozo od malih nog k vesel i 
pokoršini. „Zakaj” v e l e modra mati „svojevolja je 

naj večji zaderzek k dobrimu. Otrok more učiti se 
svojo voljo volji staršev podvreči ; namreč če staršev, kterih vici, ne uboga, kako bo Boga slušal ,
kteriga viditi nemore? Silne nagnjenja se moraj o 
ukrotiti, ljulka zruvati, de le prijetne cvetlice i n 
žlahni občutleji cvesti zamorejo.” Kar tedaj raz— 
umna mati ni mogla Rozi dovoliti, ji je v mal o 
besedah gotovo odrekla. Mala Roza je sperviga kot 
vsi otroci marsiktero reč zlo želela, s prošnjami i n 
solzami izsiliti kotla ; ali materna beseda „Ne” j e 
več veljala kot sto besedi, ker vselej je pri tem 
ostalo, kar je rekla. Kmalo je spoznala, da vse prošnje in jokanje je zastonj, opustila je. Modra mati 
ji je dala v vsaki mali priložnosti se v pokoršini i n 
premagovanju svojih nagnjenj vaditi . Kar je mati 
zapovedala, to je mogla Roza storiti, vse druge 


opravila, ,vse igrače so mogle na enkrat v kraj: 
Se ene rožice ni smela odtergati v vertiču brez ma .. 
terniga dovoljenja . Matilda ni rada veliko zapovedovala in prepovedovala ; tudi tega ni te-rpeia, da 

bi bila večkrat nepotrebno opominjevala ali pa strahovala, ker je dobro vedila, de otroci na zadnje 
sami ne vedó, kaj bi storili . „Zapoved je kmal u 
dosti , ali té moralo na tanko spolnjene biti.” Rekla 
je : „ Ljrrbeznjivi Bog je nam le deset zapoved dal , 
in te so nam zadostne k večnimu zveličanju, in ak o 
bi te zvesto spolnovali, tako bi tisuč drugih naris 
treba ne bilo”. Bistroumna mati je tudi spoznala 
de so otroku za spodbado k pokoršini plačila iu. 
kazni potrebne , rekoč : „Saj ljubi Bog z nami velikimi otroci ravno tako ravna«. Materno veselje je 
bilo ljubljeni Rozi iz doinačiga verta prav velik o 
žlahniga sadja podeliti ; ali Roza ga je mogla za– 
služiti. Matilda je postvim rekla : „Ako te vetstice 
ktere ti bodem zdaj povedala, mi zopet povedati 
moreš, tako te lepe češnje vzeti smeš”. Ali pa, ji 
reče drugi pot : „Ce mi delo lepo doveršiš, ktero 
ti bodem zdaj doversiti dala ?. ,dobil lepi grozd”. Roza 
je delo kmalo doveršila, in njeno veselje je bilo večj i 
kakor pa, ako bi bila sadje brez zasluženja dobila .
Ce je Rozi kaj spodletelo, ni smela z materjo v 
vert, naj veči kazen za Rozo. Kmalo tudi tega 
ni bilo treba, če je mati le z ojstrim pogledom rekla : 
„Kaj taciga bi ne bila od tebe mislila! Nikar m e 
ne .žali!” Roza pokoja smela ni , dokler se ni materni obraz zopet zjasnil . Prepridna mati, ktera 
nikdar ni brez dela bila, je vedno skerbela, de j e 
hčerka kaj opraviti imela . Ako je pri delu sedela , 
je mogla Rozika tudi delati. ,,Otroška pridnost 
scer ni veliko vredna v hišnim dvorjenju ; ali s tem 
se otrok navadi zgodej• marljivosti, ne pa dragoceni 

čas s postopanjem gubltr.« In zares , na tako vižo 
je rbila, obvarvana pred dolgim časam in nejevoljo . 
zgodel je bila privajena delavnega zivlenla 

. ročno su

kati. Nekiga dne je Roza z materno pomočjo nove 


12 

oblačilo si naredila iz platna, kteriga si te sama 
napredla, nad kterim je veči veselje imela, kot 
nad "dragim obločilom, kteriga je enkrat oče, k o 
je iz vojske prišel , saboj prinesel . Matilda je 
skerbela po navadi, da je kuhinjo prav snažno i n 
blisketečo posodo imela. Tudi v kuhinji je imela 
Roza vedno kaj opraviti , in če druziga ni bilo , j e 
grah čistila, ali pa lečo zberala . Naj prijetniše del o 
je imela blaga gospa v grajšinskim vertu, posebno 
še, ker ji ,le čisti zrak tako rekoč zdravilo bil . Tudi 
Roza je kmalo veselje imela za vertnarske opravila. 
Mati ji je posebne grede odločila ; napravila ji zraven grabljice, malo škropilnico in druge vertnarske 
orodja. V vertu je bilo za Rozo od pervih pomladanskih dni, ko so jele breskve lepo rudečkast o 
tvesti, do terde jeseni , ko je listje iz drevja pa— 
dalo, vedno kaj opraviti, z velikim veseljem je se — 
mena sadila in zeliša skerbno polivala, plela, mlado 
zelje lepo ogrebala, visokoraseči grah na mladik e 
privezavala i. t. d. Ko je pervi vertni grah, ki ga 
je Roza vsadila, na mizo prinesla, je veseljši bila ,
kot ko bi naj drajši zmišljene jedila bila prinesla ;
mislila je, de nobena jed ji ni še tako dobro dišala . 
„To je korist delavnosti”, reče mati ,,tako blagoslovi 
Bog vsako dobro delo. Pridne roke so celi kraj , 
ki naš grad obdala , pušavo v prijetni vert spre

obernile. 

Kakor je skerbela razumna mati malo Rozo 
vedno z delom oskerbeti, ravno tako ji je dala o 

pravim času počitek. Dva ali trikrat v tednu s o 
smele neke deklice Rozo obiskati, ki so bile dobrig a 
zaderžanja ; med kterimi je posebno ena po imen u 
Nežika prav dobriga serca bila . Roza je vselej svoj e 
prrjatlice gostovala, potem so predle nekaj časa ,
nazadnje pa so v prostorni izbi, ali pa v vertu kako 
igro imele. Mati je med tem na skrivnim kraju bila,,
od koder je zamogla vse viditi in slišati, brez de 
bi jo bile vesele deklice zapaziti mogle . hjudomila 
gospa ,jim je sama kako igro povedala, in je vedil a 
tudi igro za Rozo naukapolno storiti . Tako je bila 


gredno dobre volje, in za vsako delo volnejši in 
radovoijniši spolniti vsako povelje . 

Posebno pa je skerbna mati pazila, da bi prevzetnost in samoljubje pri Rozi se ne obudilo. Ne

kiga dne, ko ježe veči bila, pridejo knezi v Jelodvor ,
svojiga prijatla Castimira obiskat. Veliko vitezov in 
vitežkih gospe iz bližnjih krajev je bilo povabljenih . 
Roza je mogla svojimu stanu permirjeno oblečen a 
biti v lepi svili in z dragimi kamni olikana. Ptuji 
vitezi in gospe so hvalili lepoto in kinč gospodičn e 
čez mero, kar je Rozi jako dobro djalo . Ko so ime — 
nitni gosti odišli, reče mati k Rozi : ,,Besede, s 
kterimi so hotli gospodje in gospe tebe častiti, s o 
me prav razžalile! Kaj niso druziga imeli nad tebojhvaliti kot to zvunajno lepotičje ki na tebi visi, in zda jga boš zopet proč djala ! ? — Oni so tkavca svile in 
umetnika, ki je kamne obrezal, ne pa tebe hvalili . 
Le tvojo postavo so častili, ki ni tvoja vrednost ,

čiga lepota kmalo mine, in enkrat se bo v prah in 
pepel spreobernila. O Bog! če bi druziga nič n e 

bilo na tebi hvalevredniga, tako bi bila jest pra v 

nesrečna mati ! Ljuba Roza! skerbi le takih čednost 
si pridobiti, ktere so v resnici časti vredne«. žalostna je mati lepotijo v lepo skrinjico spravljala , 
ter pravi : „O kaj so te drage reči proti zlahnim u 
sercu! Vse to me nexnore v resnici osrečiti . Ko 
me bodejo enkrat k pokopališču nesli , tako ostan e 
ta škrinjiea tukaj ; pobožne in dobre dela so pravi 
dragi kamni , kteri v večnosti vrednost imajo « . 

Ali vender, več kot vse lepe besede in nauki ,

je veljal pri Rozi materni lepi izgled prave pobož

nosti. Zaderžanje matere je bilo svitlo, čisto zerkalo 

vsih lepih čednost, ki jih je Roza zamogla brez po

miselka posnemati. Blaga mati je bila v svojim za

deržanju tako modra, pohlevna, de vsako njeno del& 

je bila očitna hvala te lepe čednosti . Nikdar ni sama 

sebe hvalila ; ali pa od drugih kaj slabiga govorila. 

Posebno pa je pobožnost in ljudomilost v sercu lju

beznive hčere vtisnjena ostala za celo živlenje ne — 

izbrisljiva. 


V gradu je bila lepa cerkvica, drago okinčana . 
Tukaj je bogoljubna mati., velikokrat z veliko pobožnostjo pred altarjem kleče molila vsa v Bog a 
zamaknjena . Njeni obraz je obdajala nebeška lepota ,
dušni mir in edinost z Bogom sta se na njeni m 
obrazu očitno vidila, Rozi je bilo angelski pogle d 
viditi ljubo, mater tako gorečo v molitvi. Vsa ganjena je povzdignila tudi ona svoje občutleje k 
nebesarn . Vidila je tukaj z lastnimi očmi in globok o 
čutila : „De naj zlahnejsi in blažji vseh obcutleje v 
je prava bogaboječnost”. Cele obširno popisan e 
knjige , hi jo ne bile tako očitno o tej resnici prepričati zamogle. 

Matilda je bolnikom, s terplenjem obloženi m 

in sile stiskanim , ako je bilo le mogoče, iz serc a 
rada pomagala. Pod hribom v nekim selu je bila 
uboga nadničarica, mati sedem malih otrok, grozno 
bolna. Vsmiljeni gospej ni bito pretežavno iz visokiga grajšinskiga hriba v selo se podati, ubog o 
bolno obiskat pod nisko slamnato streho. Ljubeznjivo 
je popraševala za vse okolistave , zraven je sam a 
vse vredila, tolažila revo, in sama ji zdravila podajala. Vsaki dan je obiskovanje ponovila, in Roz a 
jo je mogla vedno spremljati , da je tako sčasam a 
s človeškimi slabostinni znana bila , zraven pa za— 
mogla učiti se ptujih nesrečo polajšati, in sama sebetoliko ložeji nje obvarovati. Ko je Matilda nekiga 
dne zopet pri borni postelji bolne bila, in žalostno 
družino zagotovila, da ljuba mati ni več v smertni 
navarnosti, tako so vsi veselja se jokali ; oče j e 
opominjal svoje otročiče dobrotljivi gospej, kter a 
je materi življenje otela, kleče se zahvaliti . Blagodušna gospa sama zlo ganjena poklekne, in hvaležni otročiči so roke in oblačilo njeno poljubovali . 
Pri tem pogledu je bila Roza močno ganjena, točilaje veselja solzice z preveselo družino . Obljubila j e 
v duhu, dela mile matere nasledovati; zraven pa 
je Boga sercno hvalila, ker Ji je tako dobro mater 
za rednico podaril. 

Tako dobro odgojenje ni moglo brez dobrega 


sada ostati. Bila ,je Roza zares tudi podoba vsake 

lepe diviške čednosti. Golo ljubezen do Boga , do 
staršev in sploh do vseh ljudi je Roza v vsakim 
djanju pokazala . Ponižnost v zaderžaiiju, tihot a 

blažene duše, in pobožne čiste misli so se lahko i z 
njeniga miliga obraza posneti zamogle. Obleka njena 
ni bila ptuja, ampak čisto, iz domače preje, ki Y jo 
je sama spredla. Kaka plava cvetlica, ali pa rozni 
popek je bil naj ljubši in edini kinč. Al njene ne — 
dolžne in prijazne oči so bile lepši kot plave vijolice ; barva nedolžnošti cvetečih Iic, je osramotila 
rudečico raspočene rože. Kteri jo je le vidil, je 
rekel : ,;Roza Jelodvorska je zares naj lepši gospodična v cele deželi ; ali njene čednosti so se veci 

kot njena lepotah . 

H. 
Roza zgubi svojo mater. 

O da Roza,. tako skerbno' mater imeti , ni 
zamogla dolgo vživati ! Bila je ravno v štirnajstimn 

letu svoje starosti, ko je preserčna mati naglom a 
zbolela. Bolezni tudi Rozi ni skrivala. Blagi vitez 
Častimir je na vojsko šel, in krepko težki meč za 
domovino sukal. Tedaj reče draga mati nježni svoji. 
hčerki : „Pošli zvestega poročnika k niojinau možu,
kteriga bi še enkrat rada vidila, in ga s svojim a 
omedlevima rokama objela. Pošlji tudi po opata 
Bogoslava ; on me je kerstil, on je moje življenje,
ko sim svitlobo dneva pervikrat zagledala, Vsiga-
mogočnimu posvetil. Gotovo mi on ne bo svoje 
zdravilne pomoči odrekel pri odhodu iz tega življenja, timveč me mirno spremil v boljše večno življe

nje, pred svitli sedež mojega dobrotljiviga Stvarnika . 

Sicer, draga hčerka, bi bilo kaj žalostno, ko bi se 
samo v ti,n hipu pripravljala za smert, ampak acla 

vek more biti vedno pripravljen, ker njemu ni znana 


ura, kdaj de bo on snarertni rope. Žalostna Roza 

vse sporočila svoje blažene matere natanko-spolni . 
Častitljivi oče Bogoslav, sivi starček, bistre {glave,
pobožni mož pride, večno hrano umirajoči podelit . 
Matilda se sama malo ž njim razgovarja in n a 
zadnje je prejela iz blagoslovljenih opatovih rok tolažbo in krepost, zadnjo uro mirno pričakovati . Kdo 
je zmožen popisati žalost naše Roze! Curkoma s o 
bile svitle solzice po nje nedolžnih licih, s derhtojočim glosam je molila le k Bogu, da bi se- je usmilil ,
in drago Mater še mnogo let pri življenju ohranil . 
Ali, ko vidi, da so materne oči omagovale, ji vpad a 
vsa moč v kratkim : nepopisljiva je žalost angelsk e 
podobe. Čez nekaj dni pride slavni Castimir i z 
vojske na svoj dom. Navadno mu priteče nježna 
Rozika nasproti. Ali kako se začudi Castimir , ko 
vidi , da je njegova krasna hčerka vsa bleda, s 
gorkimi solzami oblita . Njegovo začudenje se spre— 
meni v mili jok, ko vidi drago ženo s smertj o 

borečo na smertni postelji. Blažena gospa globoko 
izdihne in poda ljubimu možu desno, Rozi lev o 
roko , ktera je dobrote delila, zdaj jo pa moč zapuša. „Ijubeznjivi Castimir, ljubeznjiva Roza !” leče 
s žalostnim glasom, „zadnja ura se nji bliža. Več 
ne bom videla žarniga solnca izhajati, še menj p a 
zahajati. Ne bodita žalostna in ne pretakajta solzic 
britkosti. Saj me bo sprejelo večno svetiše, večne 
svitlobe navdano , v svojo radostno stanovanje. Še 
eno željo občutim, namreč vaju, moja predraga,, blagosloviti. Tresoča Roza poklekne na eno in Costi— 
mir na drugo stran postelje. Solzice britkosti so liju 
obličje polile, ko draga mati svojega sopruga in 
svojo milo hčerko blagoslovi . „Ne jokajta preserčn a 
moja, saj se ne ločim od vaju na veke, kmalo se 
zopet vidimo, in potem bomo vekomej združeni v 
nebeškim raku”. Zdaj omolkne, ker žalost ji besedo 
zamori. 

„Glej mili Častimir,” nastavi čez en čas na — 
dalje „glej milo Rozo, ona je živa podoba moja ,
vderži jo v vednim spominu, in kadar jo pogledaš, 


se spomni mene , svoja zveste žene. Tebi jo zro

čim v zdihlejih. Gojila sim jo v kerstjanski pobožnosti ; lepa je izr l ., in ti ljubi Castimir do-. 
verši to izrejo, kar meni ni več dopušeno . Popravi,
kar sim jest opustila storiti . Ljubi jo, kakor si men e 
ljubil, za kar se ti umirajoča zahvaljujem . r--- In ti 
ljuba moja Roza! ti si bila vedno radost mojega 
serca, nikdar me nisi razžalila, kar ti zdaj v-smertni 
uri spričujem. Ostani tudi zanaprej bogaboječa ,
pobožna. Skusi cvetje nedolžnosti ohraniti tudi za — 
naprej, vedno ljubi Boga in svojega dobrega očeta 
Castimira . Skazuj mu toliko ljubezni, kolikor sije meni,
in bodi njemu v njegovi starosti zvesta podpora! " 

„Z Bogom draga moja!” govori z jasnim pogledom proti nebu. „Z Bogom! jest vaju moram 
zapustiti. On ki v nase serca vidi, h kterimu upa m 
jest v kratkim priti, on naj vaju varuje vsega hudiga, in vaju poterdi v dobrim, da se kmalo zopet 
vidimo tam v svitlih nebesih.”] Zadnji z Bogam 

sta slišala Častimir in Roza od svoje umirajoče. V 
Bogu je sladko zaspála . Stermó gledata oče in hči 
mertvo truplo. Merzli lici zalivajo gorke solzice 
hčere, gorke solzice sopruga. Noč," in dan pretakata 
solze, ker zguba sopruge je bila astimiru skeleča 
rana, ktera ni poznala zdravila . Zguba ljube matere 
je bila žalostni Rozi pogibeljni strup, ki je rudečico 
belo rudečih Tičic spremenil v mertvaško podobo . 
Tako so minule žalostne ure. Ali naenkrat zazvone 
zvonovi , kterih glas se razširja čez hribe in plán,
kakor da bi vsem vernem naznaniti hotli, da je bogaboječa Matilda smertni plén. Na grobu pa, v katerim so košice Matilde počivále, je bil postavlje n 
lep križ popotnika svareč : „Moli za dušo milosrčne 
Matilde!” Tudi Castimir in Roza sta mnogikrat obiskala grob ranjce . Solzice so polivale merzlo kamenje, dokler ne obzeleni, in dokler ga nedolžne 
cvetlice ne kinčajo. Tako že na tim svetu kin a 
božja previdnost grob pobožne Matilde, na unim 
pak jo krije zlata gomila večniga srebrila ! 


Roza streže . ,v `inm očetu. 

Slavni vitez Častimir je zopet v vojsko šel, x 
se ,povsod junaško obnašal . Ali nekiga jesenskiga 
dne se poverne na desni roki zlo ranjen k domu . 
Krasna Róza, ktere serce je po materni smerti ž e 
mirnejši postalo, more zopet tugovati, ko svojig a 
očeta ranjeniga vidi. Vse mogoče si je prizadevala ,
da bi kmalo ozdravil. Stregla mu je lepo in lahn o 
je obezovala njegovo rano. S tako marljivostjo 1,jube 
Roze, je rana jela okrevati, ali Častimir, ki je le v 
bitvi radosten bil, se ne ve kara djati od predolzig a 
časa. Tudi o tim ga je Roza razvedrila. Pravila 
mu je, kaj so jo ljuba mati učili, kaj pripovedovali . 
Častimirovo serce je bilo mirno , ker misli da sliš i 

svojo pametno ženo govoriti. On pak je bil na— 
sproti siljen od svojih vitežkih del govoriti. Silila 
ga je sreberni kozarec, rujniga vinca natočiti, in n a 
zdravje preddedov spiti. Tako je bil vitez primoran 
kaj pripovedvati, in dolgi čas ga je zapustil . Za— 
Iostne zimske ure, ko je narava obilno s snego m 
odeta, so mu v trenutku pretekle, in pisana spomla d 
se je zopet ponovila. 

Ijekiga spomladanskiga dne obiše neki žlahn i 
vitez Castimira, "ter ga sili zopet- v vojsko . Castimir,

ki je čutil, da ranjena roka ni za meč in sulic o 
sukati, mu, desiravno nerad, vender odreče . Obljubi 

mu pak, da mu bo po moči pomagal s svojimi hra

brimr junaki. Urno tedaj skliče vse svoje v grad ,
in jeh tri dni očetovsko gostuje. Cetertiga dnč, ko 
na jutranjim ,nebu svitla zarja napoči, so se imeli 
posloviti. Častimir krepko poprime besedo, rekoč : 
,,Vidite dragi junaei! da sim ,jest nezmožen z vam i 
po navadi v vojski iti. Milostivi knez potrebujejo 
pomoči, in ker sam nemorem vas voditi k zmagi i n 
časti, tako vas zročim žlahnimu vitezu tukaj . Ubna

ajte se hrabro, kakor ste se, ko sim bil jest me d 
vami. Proti sovražniku bodite junaci, proti kmetu 


milostivi". Bojna tromba zadoni , ii hrabri vojaki,, 
zapustijo s petjem in vriskom slavni Castimirovi rad . 

S solznim 'očesom se je oziral ~za njimi, do-Mer 
se mu ne skrijejo za gosto obraščeni gojzd . Celi 
ljubi dan je bila žalost njegova tovaršica . Na večer 
pa zopet sede k ognjišču z lepo Rozo pomenkovat i 
se, ker je vedil, de ga samo ona zná razvedriti . 
unese mu nježna Roza kozaric vina, da se ogreje,
ker večer je bil prav hladen . Potem ga prosi : „Ljub i 
oče! povejte mi enkrat pripovedko od oglarja. Sicer 

mi je že malo po malo znana, pa vender bi jo rad a 
slišala.” Tužno očetovo oko se zjasni, in koj je pripravljen od hrabriga Jakoba govoriti. »RavnoP danes 
me je obiskal, in me tolažil, ker nisim mogel v vono.R 
On je bil, nekdaj jaki vojaak, vedno me je v vojsk i 
spremljal. Ali preden ti pričnem povestico, ti morami 
še nekaj povedati od Sxnreškiga viteza Strašimira . 
Grad smreški ti je znan, ker njegove v nebo kipeč e 
stolpe lahko vidiš iz lin našega stolpa ; Strašimir 
pak ti ni poznan. — Bil sim v svojih mladih letih 

9ž 

njim na knezovim dvoru . Bil je on že v mladosti 
svojbgiav, , zavidljiv , ošaben, z eno besedo : lepih,
lastnost si je kaj malo prisvojil . 

Nekiga dne je bila, vojaška skušnja na knezo

vim dvoru, da bi vsi mladiči izurjenje in trčenost 
pokazali v bojni vaji. `vse se mi po sreči izide, i n 
bil sim pervi med vsemi. Za darilo sim dobil lepmeč s zlatnini deržajem, kterega so mi tvoja rajnc a 
mati, naj lepša devica na knezovimi dvoru, na dra-
govšivani blazini podali. Strašimir pa, ko 'se je 
slabo obnašal, dobi zadnje darilo, par ostrog za 
konja spodbadati. Od te dobe me zanaprej vedno 
sovraži in pisano gleda. Še bolj se pomnoži njegovi 
Berd, ko so mi, kakor sama veš, svitli cesar po 
budi bitvi zlato verižnico s svetinjo podarili, ker 
sim se junaško bojeval ; Strašimira pa, ki se je bedasto obnašal, so ozmerjali . Zgubljena bi bila namre c 
bitva, tako nerodno je lomastil med sovražniki . K 
sreči da nisim bil daleč proč. Jest in Jakob sva 


perva bila v pomoč, za nama privihrajo konjiki, i n 

kmalo so bili zlo tepeni. 
Pobožni Jakob, kakor moj podložni je ime l 

malo posestvo, ktero je na meji Strašimiroviga 

obilniga posestva bilo. Al kolikor je moral prestati 
revni Jakob pred hudobnim vitezom! Iz njegovi h 
taninih gojzdov je priderla razna zverjad, na primer : 
volkovi, medvedi, divji prešiči in so vničili vso setv o 
pridniga Jakoba. Sicer sim mu dovolil vse postreliti ,

ker zverjad, ki čez Strašimirovo mejo pride, ni ve č 
njegova. — Nekiga večera, se pripeti, ko ravno proti 
domu jaham, da zaslt sjm nepoznani mili glas. Cez 
dalje mi bije glasneje na ušesa . Kdo je bil? Revn a 
Jakobova žena Marjeta, s svojo hčerko Nežico . 
Milo ste jokale, ter me usmiljenja prosile. Hitro 
konja ustavim, in ju prašam, kaj da je tako žalostniga ? Zdaj jame revna žena z milim glasam.: Ravno 
smo vsi po navadi pod lipo sedeli in večerjali ; za– 
slišimo strašni hrup orožja. I3i1 je brezdušni Stra-
širnir s svojimi hlapčoni. Kot vihar prijahajo pred 
našo hišico, in zvežejo, o neusmiljenost!, mojeg a 
Jakoba, ter ga na voz denejo in odidejo. Zastonjsim pretakala britke solzice pred njegovim gnjusni m 
obličjem, nisim se mu smilila ne jest revna žena ,
ne mala Nežika. Pa zakaj so ga zvezah in-odpeljali? — prašam daljej . Zato, ki je po pravici 

eniga jelena vstrelil, ko nam je lepo žito teptal. 
Kaj so me spodbodle tužne besede revne žene . 
Prisegel je tudi v svoji togoti : Jakoba v nar strašnejši'tamnico zapreti, da bode med ostudnimi mercesc poginul. 

„Oprostil ga bom,” rečem k ženi „in ako bi 
imel cel tolovajski berlog razdjati . Nikar se ne za – 
lite,, pojdite , tačas z deklico na moj grad.” 

Hipoma se napotim s svojimi konjiki kolikor j e 

mogoče hudobnemu vitezu njegov rop odvzeti , ker 

ako bi bil v svojim gradu že, potem bi bila jak o 

težka reč, pobožniga Jakoba mu iz rok izpuliti . 
Jaderno pošljem neke konjske : sledite, kje de, s e 
znajde, imenujem jim tudi mesto našiga snidenja in 


2r 

.skreniga vranca terdo spodbodem . Vojaki mi kmal o 
povejo : Strašimir je s svojimi hlapčoni v malnu pri 
borovim potoku in se gostuje ; kola pa z revnim 
Jakobam stoje pred vratini. Ker smo ga tedaj že 
prehiteli, tako ga čakamo in njegovo roparsko derhal 
na takim kraju, koder so mogli mimo iti. že je 
solnce za goro sto in luna izza gor prijazno pri 
plavala ; ali od Strašimira ni bilo ne sluha ne duh a 
še nikjer. Skerbelo nas je. Kar se zasliši velik šum 
in krik ; mahali so jo namreč proti nam, prav židan e 

volje. Ko blisk planemo na tolovaje. Strasimir ne-

nadjoč se takiga napada, zraven pa tudi ker je vina 
jako napil se, je prav slabo svoj meč sukal, in jo 
po kratkim boju pobegne. Lahko bi ga bil vjel, ali 
usmilil Sim se ga, in pustil sim ga teči na svojdom. — Hvala Bogu! nikdo ni življenja zgubil. Le 
z- orožjem sovražnika je bila zemlja posuta . " 

Neki prederzni voják iz Strašimiroviga tropa 
je hotel z mano poskusiti se ; al spodletelo mu je , 

T-

s svojo sulico namreč ga od strani. dregnem da 
je dalječ proč iz konja telebil. Naglo razvežemo 
nioza iz kol in denemo pridobljeno orozje nanje ,
Jakob pa zajaha ostalega konja, in veselo smo j o 
proti domu vihrali. Kakšno veselje ste žena in 
hči občutile, ko smo v naš grad prijahali in meni 

na strani Jakob , ne dá se dopovedati . . In vender,
ljuba Roza, je moje veselje se vede bilo. O to so 
sladki občutleji , druge nevarnosti rešene viditi ! « 

D°a bi bil oprosten Jakob Strašimiroviga maševanja', mu odločim kót v svojim gradu. Koralo potem je bil v vojski tako hudo ranjen, da ni bil več 
za vojaško porabo. Ali za tega voljo ni rok krizen 
deržal, ampak hotel je kos kruha si zaslužiti . Najde l 
je v sredi nasiga gojzda lepo dolinico, kamor j e 
želil se naseliti , kar mu tudi dovolim . Spreoberni l 
je zali kos zemlje v lepo polje, od kterega zdaj žive ž 
ima. Zraven pa še z mojim dovoljenjem voglje žge. 
V kraj, kjer zdaj Jakob in njegova družina stanuje,
le malo kdo pride, in tako je popolnama varen pre d 
nepokojem. 


Tej povesti pristavi Častimir še druge dogodbe ,
postavim njegove jakosti in zvestobe i. t. d. tako, da 
je gorica zlo v noč terpela. Roza vsa zamišljena' 
v povest, je pozabila kozarec ljubimu očetu napolnit i 
in derva na ogenj djati. Že sta hotla, ko odmolita, 
k pokoju se podati ; kar — v gradu hipoma strašni 
hrup vstane. Obóki so odmevali šum strašniga orožj a 
in vpitje divjih vojakov . Vedno bolj se bližaj o 
vratom, v čigar stanici sta vitez Častimir in Roz a 
bila. Naglo poskoči zdaj žlahni vitez in iše orožja ; 

Roza vrata zapahne. Ali grozovitno sunj ene vrat a 

se odprejo, in v sobo stopi visok mož v černe m 
oklepju, ž njim več drtigih z mečem v rokah. 

„Častimir! zagromi s strašnim pogledom, „ur a 
maščevanja je odbila . Jaz sim Stiašinnir, kojimu s i 
ti vedno protivnik bil, in ga tolikokrat razžalil. Mislim 
da se boš zdaj zato pokoril.” Obernivši se k svojim hlapčonam reče : ,,Denite mu spone na roke in 
noge ; dobro čuvajte ga dokler ne odrinemo . Naj 
globokejši tamnica v Smrečinjiku bo zanaprej njegovo prebivališče. Orožje, oblačila, druge drage 
reči ktere so mi všeč, si hočem zdaj izbrati. Po-w 
tein lahko ali grad golo obropate za plačilo svoje 
jakosti, ko se jas timčas z bučo stariga vina potolažim. Urno se sukajte! — v treh urah jo odrinemo «. 
Zastonj prosi mila Roza nevsrniljeniga trinoga pri-. 
zanesljivosti, zastonj solzice toči za svojiga dobriga 
očeta. Bezbožni Straširnir jo pahne od sebe, i n 
ošabno gre skoz vrata z ropočim mečem . Blagi vite zje kmalo tverdo oklenjen in dva vojaka ga stražita 
pred vratmi. Gerdo zdaj ropa sovraznik , kar vidi 

vnicr. 

Dolgo je čakal strastni Smrekar priložnosti , 
da bi Castimira mogel napasti . Zdaj pa mu, je bil o 
to , kaj lahko storiti , ker Častimirovi hrabri vojaki 

so bili v vojski. Lé malo , bolj slabih vojakov obderžY doma za hrambo . In gotovo bi ne bil hudobn i 
vitez tako lahko v grad prilomastil ako bi ne bil o 
izdajstva . Bil je namreč med Castimirovimi vojaki 
nek zanikerni junak, kteriga je on iz usmiljenja pred 


nekaj dnevi v službo vzel. Za majhino plačo otvori 
skrivne male vrata, ktere so bile med starim zidov .
jeni, večidel že s tern jem obraščene. Sli so potenjskozi podzemeljske oboke naravnost v sred grada . 
Častimirovi ostali vojaki ,so prepozno zapazili sovražnika, in so bili vkljub vse zoperstave kmalo 
premagani. Ni čuda tedaj, da je roparski vitez bre z 
vse opore, tako naglo v stanico blagodušrliga vitez a 
privihral in ga kot naj vcčiga hudodelnika uklenil . 

Iv. 

Roza od svojiga očeta ločena. 

Blagi Častimir v preveliki žalosti vtopljen, sed i 
na stolu naslonjen na levo roko , pri malim ognju ,
v težkih verigah . Tugujejoča Roza klekne zrave n 
ljubiga očeta, moli --- pa sama ne vé kaj, in kako . 
Sklepa roke, ihti od prevelike žalosti, in gork e 

'solzice so se po milim obličju vtrinjale . Plakajoča 
gleda tužni obraz dtaziga očeta, in — morebiti zadnj i 
krat ! Ta strašna misel presune serce blagoserč 
.
ne Roze kot ranijoči meč. Rumenkasti laski, kinč 
zale deve, zdaj zmešano okoli njene glavice letajo . 
Zdi se ji, da le njegovo podobo v sanjah vidi, pr i 
umirajočim ognju, rumenkaste svitlobe. Strašni ropot in peklensko krohotanje se razléga po gradu . 
Pijani sovražnik razgraja in ropa brez usmiljenja ,v izbi pa nesrečniga Castimira in Roze je bilo tak o 
tiho in mirno kot na mertvaškim pokopališču . Svetilnica je tudi slabo že gorela, ker ji je olja poman-. 
kovalo. Le Roza je zdihovala . Obernivši se proti 
,očetu , reče : Roko, ktera je tolil rat nedolžnost 
rešila, in tudi še ranjeno ukleniti! O to je preveč!" 

Zopet obmolkne, žalost ji glas zamori . 
Vidši Castimir žalostno Rozo, od ktere bo kazal o 

kmalo ločen, dobro vedši da jo zdaj nič 4obriga ne 
čaka za naprej ; brez upanja kadaj hude Nece rešen 


biti: ga je popolnoma pobilo. Ali vendar začne svoj o 

ljubo, drago hčerko tolažiti rekoč : „Ne žaluj, ljubo 
dete, in obriši si solze! To terplenje je nama Bognaklonil . Poljubiva njegovo pravično roko, akoravno 
tepe. Boli zdaj le zato, da bo nama potem toljko 
boljši. Božja previdnost vse križe in težave lé k 
našim pridu obrača. Njegova mila roka nad nama 
čuva, in čez njegovo voljo se nama nič nemore zgoditi. Tudi naju sovražniki nama druziga nemorej o 
storiti kot to kar nama koristi. Zaupajva tedajterdno na Vsigamogočniga, on bo naju ob svoji m 
času gotovo rešil. Gotovo je zdaj moja sreča boljuterjena kot pred malim časam . Zanašal sim se n a 
Carovo milost in knezovo prijaznost ; ali ti imaj o 
zdaj sami s svojimi sovrazniki opraviti. Zanašal 
sim se na svoj meč, terdno zidovje in debele zapahe ; al zdaj se zanesem na Boga. On naj bo od 

,zdaj zanaprej moj edini, ljubi zvesti varh, in mojčversti grad.” 

„Lé prenaglo se bodeva zdaj, ljubeznjiva hči 
ločila ,” povzame čez malo časa, in objame z levic o 
ljubljeno Rozo, ker je desnica s teskiirželezje m 
obložena bila, in zraven tega, rana, ga vnovič zl o 
boleti jame. „U ni, ar ne govorite, ljubi oče, od 
ločenja!” in priserčno ga objame . „Od vas me ne 
sme nevsmiljeni trinog ločiti ; z vami hočem' vse 
težave in britkosti deljiti !” ,,Nikar ljuba Rozah , 
pravi oče mirno, ,,tó ne bo Strašimir pripustil, d a 
bi ti pri meni bila. Te tolažbe mi on ne dovoli, Ni 
drugači, blaga hčerka, morava ločiti se ; ali vender 
poslušaj zdaj moj svet. -- Na tebe, zavolj tvoje 
mladosti, nikdo posebno ne pazi . Glej tedaj, da i z 
grada prideš, da ne boš morebiti kot sužnja v zaničljivih delih svojiga življenja žalostno končala. Eden 

ali drugi mojih hlapcov ti bode morebiti v beg po

magal ; zakaj ta grad, in vse kar je v njem, vzam e 

zdaj Strašimir v posestvo. Postala si zdaj, priserčna 

moja, iz vitežke 'Zlatine gospodične, prav revna , 

uboga deklica . Ali vender, če ravno taka iz svoji — 

ga očetovskiga prebivališa, kakorsna si zdaj pred 


25 

mano greš ; in clo nič od našiga premoženja, svoje 
drage ranjce . matere in mojiga sabo vzeti ne smeš 
tako nimaš ljubezniva Roza obupati . Casno blago 
ni vredno , da bi po njemu žalovali. In ako prav 
prevdarimo, tako ga nesmemo po pravici našiga imenovati. Ravno zdaj očitno vidiš, kako lahko nanjzamore odvzeto biti. In ako bi ga tudi zdaj ne bila 
zgubila, gotovo o smerti bi bila mogla vse zapustiti. Ali drugi zakladi so, ljubo dete, katerih nagi 
ne more nobena, nesreča in tudi smert odvzeti ; kterih 
ne zlato in srebro preceniti ne more. Menim pobožnost, delavnost, čistost in poterpežljivost .~ Te in 
druge lepe lastnosti so bile naj vede premoženje i n 
naj lepši kinč tvoje nnatere . Ako ti le tá dota ostane,
potim ` si v obilni meri bogata . " 

„Ko iz grada prideš, podaj se k pobožni— 
mu Jakobu. On in njegova ravno tako pobožna 
žena buta gotovo za tG skerbela. Pri njima -zamores 
na tihim ziveti, dokler te kaki vitez k sebi ne vza

me, ki so bili popred moji prijatli . Ja, ako bi 

morala veliko let pri njemu ostati, ja celo svoj e 
živlenje pod njegovim niskim tkrovam bivati ; tako' 
naj bode tó tvoja tolažba, da se tudi v majhni ko

čici velikokrat lahkejši, -pobožniši živi in~umerje ,
kot pa v zalim gradu . In to je poslednič vende r 
najbolje!” 

Nikar se tedaj ne sramuj kmetijskiga tlela ; 

ročno vsako reč poprimi. zuiji na perstih ,pridne 
roke so večjiga spoštovanja vredni, kot pa zlati 
perstani in demanti na leni roki . 0 kako koristno ti 
je zdaj, da so te ranjca mati pridnosti navadili, in 
svoje sreče ne v nečimernih rečeh, dragih jedili h 
in v razstresljivih norčijah iskati učili. S pridnim 
delom skleni pobožno molitev . Mi smo telo in duša. 
Telo naj dela, duh pa naj se k Bogu dviga . Delo 
zasluži kruh za truplo ; molitev dušo živi. Ce tudi 
serp v rolah deržiš, tako imej Bogav duhu. vedne 
misli na Boga zamorejo naj manjši delo zlahnis r 
storiti , kot je zlato in srebro." -

„Ljubezniva Roza! posebno ti priporočam va– 


rovati svojo nedolžnost. Vari se takih ljudi, ki 
imajo take pogovore, pri kterih bi se mogla sramovati ; vari se jih, so namreč pogibeljna kuga. 
duše. Meni ni mogoče dalje zate skerbeti ; skerbna 
bodi tedaj sama. Pri vsakim delu, pri vsaki misli 
imej tudi tó misel : Bog me vidi , in gotovo ne bo š 

nikdar grešila. — Za me nikar ne skerbi. Pusti 
ljubiinu Bogu skerb za naju ; moli samo. On m e 
ne bo zapustil gotovo, in tvoja pobožna molitev neb o 
zaveržena. Ce ravno je velika nesreča , Bog mi j o 
lahko zamore polajšati. Železne vrata in debeli zapahi mu ne branijo tudi v težko ječo priti ; on je 
povsod — samó v sercu hudobniga ni. Terdno za— 
upajva v njega, in on naju gotovo ne bode zapustil . 

',Upam, da me bo previdnost božja, gotov o 
sužnosti rešila. Ako bi se pa primerilo, da, zdaj zad

njikrat obličje svojiga očeta vidiš, -in jest skoz 
celo svoje življenje v tamnici terpeti moram ; želira 
si saj to tolažbo v svoji nesreči": Moja Roza n i 
pozabila opminjvanja svojiga očeta . Zvesto na-
slednje lepe čednosti pobožne matere ; vredna j e 
svojih staršev in ranjcih prednikov naših . In če mi 

tudi potem v tamni ječi zadnja ura bije, nobeden 
me ne vidi, nikdo ne sliši mojih zadnjih zdihlejev ; 

nobena prijazna roka oči mi ne zatisne ; mi vender v smertni uri ta tolažba ostane : Jest zapustim 
dobro, bogaboječo hčer na svetu, ali kaj rečem ! 

— ne pustim je tukaj za večno, saj bo kmalo za. 
mano j v nebesa prišla! " 
„Zadnje besede tvoje blažene matere, katere 
bi tudi moje bile, ako bi pri moji smerti bila ; hočem 
le ponoviti. „Bodi vedno pobožna, nedolžna in dobra. Ljubi Boga, spolnuj zapovedi, varuj se greha.” 
Ako sliši, srYiert me je železja za večno oprostila,
tako misli, té besede so zadnje bile iz ust mojiga 
očeta! — Spolnuj ,jih, ljubo dete, in Bog, kateri 
je že popred iz nezapopadljivih vzrokov tvojo, mater k sebi poklical, in zdaj ti tudi očeta vzae, bo. 
nas tamkej v svitlih nebesah zopet skupaj pripeljal .” 

» Glej ! ravno dans sim zlato svetimo, in dragi 


spominek Cesarja, zlato verižnico, na vrat djal 
bojo so mi svitli Cesar po dobljeni bitvi sami, n a, 

čelu cele vojske nataknili . Skril sim jo pod svojo 
obleko, ko sim slišal sovražnike v naju stanic o 
dreti. Nemorem je brez žalosti pogledati! O kaka 
nestanovitna je sreča na tem svetu! Nekdaj so m e 
njih Veličanstvo s to zlato verižnico k časti po– 
vzdignili ; zdaj pa moram hudodelniku enako železne 
spone nositi. Vzemi jo v moj vedni dragi spominek ; ali nikar je prodati, tudi v naj večji sili ne . 
Zakaj ako bi tudi jest r ne živel več, tako se lahko 
po tem zve , da si iz zlahniga Jelodvorskiga rodu .. 

— Lepe podobe in tolažbepolni pregovori na svetinji so več vredni, kot pa zlato, iz ~kterega je zde — 
lana. Glej ! tukaj oko božje od zarkov obdano z 
napisom : „Ako je Bog z nami ; kdo je zoper nas! ” 
Gotovo se bojo tudi nad nama té besede spolnile ,
zakaj Bog naju vidi , in nad nama čuva. Varujva 
se vedno greha, in potem se bati hudiga nama n i 
treba . — Lepi križ v svitlim vencu na drugi strani z 
besedami : „V tém je zmaga!” naj té vedno 'opomn i 
na-neskončno ljubezen tega, kateri je za nas na 
križu umeri. Vsi ljudje na tem svetu se moraj o 
vojskovati in terpeti. V pravi veri na križaniga 
odrešenika, v zvestim spolnovanju svetih zapoved ,
v ljubezni in poterpežljivosti po njegovim sveti m 
zgledu, v zaupanju na njegov vsigamogočni blagoslov 
in pričakovanju storjenih obljub zmoremo vse težave zmagati in vse zopernosti voljno in vesel o 
preterpeti. Ljubeznivi nebeški oče je nama zdaj v 
resnici težko butaro terplenja naložil; aI vse to je 
pač malo proti temu, kar ga je nas izveličar prestati mogel, dokler je veličastvo svojiga očeta posedel. In vender, draga hčerka, če svoje vojskovanje 
»a tem svetu srečno končava v vedni poterpežljivosti., bodeva deležna njegove blaženosti tam — v 
nebeski očetnjavi. 

„Zdaj pa poklekni, ljuba hčer, da Ste blago– 
slovim.” Jokajoča Roza poklekne, sklene roke sku

pej in nagne z nepopisljivo pobožnostjo in žalostjo, 


lepo, milo obličje . Oče pa oklenjeno roko na glavnpolože rekoč : „Vsigamogocni Bog naj te blagoslovi ,
in milost Gospoda Jesuza Kristusa naj bo na vek e 
s taboj”. Milo se sirota joka . Še enkrat jo ljubez. 

pivi oče objamejo, in rečejo s solznimi očmi : „Pri

serčna ljubika moja, nikdar ne bom v ječi nat e 
pozabil, vedno hočem za svojo Rozo moliti ; — ob— 
ljubi tudi ti meni, da neboš nikdar očetovega opominvanja pozabila, ampak na tanko spolnovala. „Vse 
hočem, dragi oče, storiti z veseljem ; le samo tega ne 
terjajte , de moram bežati. Moje mile prošnje za— 
morejo morebiti okrutniga viteza omečiti, saj tolik o 

— da z vami v suznost smem iti, in vam v ječ i 
streči!” 
Zdaj se dvigne vnovič v gradu strašni hrup . 
Razsnjoči vitez ukaže svojim hlapčonam odriniti. 
Le malo jih ostane v gradu ~za varstvo. Oboroženi 

kot divjaki gredó po slavniga Castimira . Roza se očet a 
oklenjena derži, in prosi, ji dovoliti z ljubim očetom 
v ječo iti. Ali nevsmiljeni trinog jo iz očetovskiga 
naročja odterga in daleč proč od njega sune. Castimira peljejo v veliki dvor, ki je z baklami sovražnika čudno osvitl jen . Roparskiga viteza trojniki s o 
Častimirove lepo rejene konje za vajate deržali ;
izdajavee pa, kteri je dobroto žlahniga viteza tak o 
gerdo in pregrešno poplačal , derži Strašimiroviga 
vranca z dragim vajet= in rudečo podlago sedla . 
Pobožniga in slavniga viteza trešijo černi rabeljn i 
na nesnažni voz, in stražniki ga obdajo. Dva velika 
Častimirova vozá kupama naložena z obropanim blagom stojita nekaj proč od njega . Serce se hoče 
blagimu Castimiru žalosti utopiti, ko vidi lastno ž i 

vino pripregati. Trese se po celim životu od mraza 
in mokrote , in rana, katera je ravno dela okrevati, 
ga hudo bole. Zdaj jo privihra Strasimlr v dvor i n 
zajaha vranca . Castimir jasno pogleda brezdušneg a 
izdajavca, ali hudobnež pobesi glavo in klaverno 
na stran gré. Z rujovečim in divjim glasam zavpij e 
Strašimir : „Naprej !” Kot peklenske pošasti derej o 
skoz visoke vrata in viseči most na planjavo . 


Po .termini so bili primorani polagama voziti , 
in med tem jih revna Roza dohiti. Strašiinir ošabno 
jaha blizo voza, na kterim Castimir oklenjen sedi . 
S solznim obrazom prerine med konjiki do nevsrni-
ljeniga viteza, v veliki nevarnosti poteptana biti o d 
divjih vojakov. Milo prosi terdovratnika ji privoliti 

se k očetu usesti. Ali kamnito serce brezbožniga vi — 
teza se ne gane, zastonj britke, solze toči . Naslonjen na levico, v desnici pa goli meč gleda kot zI i 
duhovi okoli sebe. Roziniga stoka in miliga glasa še 
sliši ne ; Pridši na planjavo zagromi Straširnir : „Urno 
naprej!” Konjiki spodbodejo, vozači z bičem poknejo, in kot zverjadi derejo proti Smrečniku . Roza 
leti za njimi kar more, v hudim vetru in dežju , 
dokler popolnama vpehana ne pade. Milo gleda za 
njimi ; ali kmalo ne vidi nikogar več, gosta tem a 
jo obda. 

V. 
Roza perbe~i k pobožnirnn Jakobu . 

Roza je malokdaj kam šla, ali iz grada nikdar 
sama. Zdaj pa se znajde v velikim polju v taznni 

viharni noči pod milim nebom čisto sama . Curkoma 
lije dež, in grom in strela ga, spremljata . zapušena 
Roza sama ne ve kam bi se podala, da bi dežj u 
odišla. Dolgo tava okoli in iše kakiga suhiga kotička . 
K sreči se jako bliska ; Roza se vije med gosti m 

ermovjem do nekih visokih smrek, kjer je pre d 
mokroto in hudim vremenom zavarvana bila. Ne 
strah ne groza nista nje spreletela ; njena žalost je 

bila vek~i kot strasna , Cerna -noč. Edina misel j e 
bila njeni nesrečni oče . Britke solze vedno toči, ,
žaluje in moli, da bi kamen mogel se omečiti ., 

Proti jutru vihar utihne, tamne megle se gubij o 
in zvezde se ena pri drugi lesketajo . Ko juternja zarja 

napoči, zleze žalostna, nesrečna deklica iz gosta. 


ve. Oziraje okoli sebe zagleda visoke stolpe grad a 

svojiga očeta, lepo osvitljene od rumeno-zlate zarje ,
in vnovič jo solze polijejo . „0 kako rada,” reče on a 

hotla Saj le enkrat še grad svojiga očeta obiskati ! Morebiti je še kak zvesti služabnik mojiga 
očeta, kateri bi se mene uboge reve usmilil, in m e 
k pridnimu Jakobu peljal. Ali stanovanje, v kterzrn 
sim rojena in odgojena, je tudi meni za večno zaperto. Ravno da °sim ven prišla , so bile vrata zapahnjene in viseči mostovi k zidu potegnjeni . Kajmi je začeti? Grad mojiga očeta, pribežališe 
vseh revnih in s težavami obloženih, je zdaj,vo groza ! 
tolovajski berlog postal." žalostna in zamrsljena gre 
pod goro in zavije se v tamni, silno veliki gojzd , 
v kterem je vogljar Jakob s svojo blago družinico prebival . 

Rozi je bilo stanovanje Jakoba Ié malo, i z 

pripovesti svojiga očeta, znano. Silno daleč v gojzdu 
vidite se dve veliki tamni gori obrašeni z v neb o 
kipečimi smrekami. V -sredi teh gora je moglo stanovanje voglarja biti. Bilo je dobre štiri ure hoda 
do omenjene koče. Roza zdaj malo postoji in dobro 

vse ogleda, potem jo vseka ravno v sredo med t e 
gore. Ali v silnim gojzdu ni bilo ne pota ne steze . 
Zdaj mora skoz gosto germovje hoditi; zdaj pride 

do borovine, ktero mora dalječ okoli obiti, da zopet more naprej, kmalo ji stoji nasproti dereč poto k 

i. t. d. Gosto lesovje ji brani gore iz deljave viditi. 
že je solnce čez poldan nagnilo se in k nobeni gor i 
še ni dospela ; ali vender serčno gre nadaljej . Nagloma zašumi v hosti blizo nje in veje semtertje s e 
lomijo. Silni jelen z velikimi rogmi jo pisano gled a 
z odpertiii gobcam in černimi očmi. Roza se ustraši 
silne zverjadi, in jelen ravno tako neznanega glasa ;
abernivsi se na drugo stran, se zopet v hosti zgubi. 
Komaj pervi strah malo pozabi, kar naenkrat za
sliši kruliti divjiga prešiča. Roza ostrašena gleda 
okoli, in glej strašna zverjad se v bližnji luži valja . 
Ko strahoviti merjasec začuti hojo, kviško plane i n 
žuga ji z dolgimi zobni pogubo . Preplašena sirota 


beži kolikor je mogoče . Ali zlo težavno je bilo letet i 
skoz gosto germovje in xazskapano Iesovje po tleh . 
Zlo upehana se usede čez nekaj časa pod nisk o 
drevo, na ktero bi bila lahko prišla, oko bi bila sila. 
Plaha Roza skerbno posluša, gleda okoli sebe ; ali 
vse je bilo tiho, mirno. Celi dan že hodi po strašzlim, čemim gojzdu, in nikjer ni viditi še oglarjev e 
hišice. Reva, sama ne vé kam, na katero stran b i 
se podala, da bi k namenu prišla. Solnce se je že 
k zahodu nagnilo in le verhi visokih dreves so še 
od zadnjih žarkov pozlačeni . „Bogu ~se usmili” zdi– 
huje zdaj „mogla bom v strašni puščavi med divjimi živali prenočiti .” Lakota, ki jo je od žalosti 
do zdaj le malo čutila , jo hudo tare. Akoravno je 
bila zlo upehana od truda in lakote slaba , vende r 
jo pospeši naprej in dóspe na malo visočino, o d 
koder je zarnogla daljej okoli viditi . Tamni oblaki 
le malo osvitljeni od zahoječiga solnca so krili sinje 
nebo ; cela okolica je bila temna od sinjorudečkastigti 
zraka. Roza se ozira in gleda, ali nikjer ni sledu 
človeškega bivanja. V tej veliki zadregi ne vé druziga , kot Boga za pomoč in rešenje iz nevarnost i 
prositi. Torej Raza poklekne in moli: „Ljubi Bog ! 
saj sam govoriš : Kliči me v sili, jest ti hočem p o 

inagati , in bodeš me hvalil. Spolni zdaj te besede, 

svoje večne resnice, nad mano revno siroto!”, Roz a 
ni dokončala še svoje pobožne molitve i ko se tanini 
oblaki prederejo in solnce se zopet zabliši. Lepo 
rumeni žarki pozlatijo zdaj veliki dim, ki se je 
dalječ iz globoke doline kviško spenjal. ,,O Bog !'r 
zakrikne vesela. ,,Tebi čast in hvala ! Ti si svoj o 
besedo očitna zdaj spolnil! Ti si mene rešil! — 
Tamkej kuha pridni Jakob oglje gotovo . Nemudoma 
hiti v dolino, od koder dim vidi . 

Bilo je tako, kakor je Roza mislila. Jakob je 

tam svoje kopišče napravil, in krog in krog les žezlo posekal. Ravno je sedel na mali klopici pri goreči kopi, zraven ktere je bil lepo obsekani štor ,
mesto mize. Na okrogli nizi je bila večerja pripravljena; tečni kruh, sirovo masla in vexč vode. 


Zraven njega je ležalo kopiško orodje v travi. Po

božni Jakob gleda zahajajoče solnce in poje s krepki m 
glasom večerno zahvalno pesem, da se je daljec 
okoli po gojzdu razlegalo. Roza je vesela njegov 
glas zaslišala in še bolj letela. 

Robrovoljni Jakob, ko Rozo od delječ zagleda ,
ostermi — in misli kako je to mogoče, da v tako 
pusto pušavo taka krasna gospodična pride . Ni 
je poznal namreč. Ko jo pa spozna, hipoma skoč i 
na noge in z veselim pozdravljenjem ji hiti naproti . 
Ko skupaj pritečeta ji poda prijazno roko po star i 
navad] ; ali ostrasen ponižno prosi za zamero , d a 
je njeno lepo belo roko tako omazal. Začuden 
Rozo samo viditi in tako pozno na večer, pravi : 
„Kako je vender to, povejte nji žlahna gospodična , 
da semkej pridete tako pozno na večer. Gotovo st e 
zašli. Nič ne dé. Ravno sim večerjo perpravil, in 
kakor vidite : hoje, smreke in drugo Iesovje so moj a 
družba. Pojte! usedite se na klop tukaj, scer ni 
tako mehka, kot so vaši naslonjaki v Jelodvoru, al i 
nam ravno tako strežejo. Prosim poslužite se s teni 
Ur vam zdaj podati zamorem . In ko se malo okrepčate in opočijete, jo bova po bližnjici na vaš doma 
mahnila, zakaj vaš oče, žlahni vitez bi nicoj cel o 
noč od žalosti in skerbi očesa ne stisnuli « . „0 mojoče!” jame zdaj plakajoča Roza, in besedice ne— 
more več spregovoriti nekoliko časa. „Kaj niste še 
slišali strašne dogodbe 2” „Vaš oče, žlahni vitez! ” 
jame zdaj vogljar ostrasen , in ko bi njegov obra z 
od dima in voglja čern ne bil, tako bi bil ,zlo merliču podoben. „Draga gospodična Roza” prosi ogljar , 
.,,povejte mi vender za božjo voljo, kaj se je zgodnlo ? kaj se je zlahnymu vitezu, vašima očetu, pri

petilo?" „Smrekar Strašimir je pretečeno noč nas 

grad s pomočjo izdajstva izsilil in mojiga očeta v 

težkih sponah na svoj grad odpeljal, kakor tudi vs e 
naše premoženje. --” 
~,,Ta!" zagromi zdaj vogljar, da se Roza 
tostrasi, in sekiro- zgrabi ; „tega naj — vender Ykleti , 

w em”, reče mirno, ko sekiro na tla verze . »Ce ga 


pa StrAšimir v svojih pesteh ima, potenc je terd a 
za nas. Ali vender, ljubezniva gospodična, povejte 
mi, kako se je to godilo! Nemorem zapopasti še 7 
kako je to mogoče. Včeraj sim bil pri vasem očetu,
in vse ,le bilo po navadnim redu. Meni se vse pa 
lavi mesa, in le tega ne morem verjeti, dale zamoge lAtrašimir v eni noči v taki čversti grad priti. Ako 
bi bili vsi spali s čuvajem vred, bi ne bil pre d 
dnevam mogel k vam prilomastiti s svojo roparsk o 
čedo." Roza se usede na klop in perpoveduje, al i 
Jakob kmalo spozna, da gospodična od truda i n 
lakote ne ;more govoriti. Prosi jo tedaj popred se 
okrepčati z malo večerjo, ktera je na mizici pripravljena bila. 'Ona jé , in pije med tim čisti studenec 
zz čednega verca . Goreča kopa le svetila k mal i 
večerji. In ko se Bogu nazadnje serčno zahvali z 
molitvijo 7 . zagotovi Jakoba, da še nikdar v celi m 
življenju ji ni ded tako dobro dišala, kot ta večer . 

„Da, darj veli vogljar „lakota je najboljši kuhar , kterega bogatini za vse svoje premoženje ne 
morejo dobiti, in mi reveži ga imamo zastonj ; tako 
vse ljubi Bog poravna.” Ko se je Roza malo 

opočila in okrepčata, Yinu, pripovduje vse na tanko,
kako se je pripetilo z njo in njenim očetom . Jakob 
jo zvesto posluša, grozi se včasih nad trinogom ,
miluje svojiga dragiga gospoda, in večkrat čez oči 
seže. Ko pa zasliši, da je žlahni vitez Rozo njem u 
perporočil se Jakob tega zaupanja ta njegovo 
zvestobo, glasno jokati jasne. „Ljubezniva gosp o 
dična,” reče zdaj „verjemite mi, da Bog ne bo tak o 
dobriga gospoda zapustil. Gotovb mu bo pomagal 
iz volkovega berloga, zaroteniga Smrečnika, priti. 
Pustite Ijubiga Boga skerbeti, on bo vse poravnal . 
Saj smo vsi pod njegovo oblastjo, in nobeden se n e 
more njegovi pravični roki odtegniti . Ko bo njemu 

dopadlo, bo va 
š boji sodbi, akoravno 'ima velik, na 

sivi skali čversto vsajen grad . Za vas pa, draga gospodična, bomo vsi skerbeli, kolikor je le mogoče . 
Vidite tukaj gorečo kopo 2 Ako zapoveste hipoma 


vanjo skočim. Za vas in vašega dobriga očeta sira 
vse pripravljen storiti . Ali vam je počitka treba. 
Spati pojdete pa v mojo kočico, katera je po voglarski navadi narejena . Prostora` je ravno za eeiga 
človeka. Saj se vidi tamkej , in s perstom pokaže ,
rrxdeča od kope osvitljena. Scer bi marsikdo mislil ,
da v deževnim vremenu ni v njej bivati, ali kapni 
ca vode ne preteče skoz . Postelja Je iz naj lepšega maha. Vrata so z beliga ličja spletene , kter e 
so tudi za predposteljsko zagrinjalo. Ali v resnici 
vam povem, žlahna gospodična, ako je človek truden in mirno vest ima, se ravno tako dobro spi ,
kakor na svilnatih pernicah in z zlatom všivani m 
predposteljskim pregrinjalam. « 

Jakob, pelje zdaj gospodično v kočico, in po 
tem se usede malo od utice pod debelo in košat a 
smreko na lepim kraju. Celo noč misli zdaj na spijočo Rozo, zdaj na viteza Castimira. Kar mu j e 

naJ ' huJje , J'e bilo ta, da .l'e svoJje ' rdjalo

nekdaJno 

šenje ~iz rok Strašimira, zdaj veliko pripomoglo k 

nesreči blagega Castimira. Več kot stokrat se praska za ušesi, in več kot stokrat oberne svoj a 
prano kapico na glavi . Nazadnje jo do iz glav e 
vzame, dene jo med sklenjene roke , in proti neb u 
svoje oči povzdigne. Goreče mali proti Bogu : najon žlahniga viteza, in pobožno gospodično tolaži v 
tej veliki nesreči. Roza je koj zaspala, in mirn a 
počivala do ,jutra. Ali Jakob ni mislit na spanje ,
akoravno so hudi vetrovi celo noč tulili po černin i 
gojzdu in je zlo deževalo, da je krog in krog šumela . 

vI. 

Roza v voglarjevi hiši. 

Ko jutro napoči, potihne silni vihar , in goste 
megle so se raskropile. Zarno solnee veličastno priplava na nebu, in obilno obdaruje s svojo svitlobo 


visoke ,Verhove gojzdnili smrek . Veseli prebivavct,
zeleniga gaja so jeli mile pesmice žvergoleti Vsi-

gamogočnimu v čast. Le v voglarjevi bajtici je bilo 
še vse mirno. Jakob skerbno posluša če se še ni 
gospodična- zbudila . Večkrat je mislil, da jezbujena , ali ko vidi, da se je zmotil, ga veselje obide . 
„Moj Bog!” pravi on, „kako ji želim počitka! , o 
spanje je velika dobrota božja ; ono nam terplenj e 
pozabiti stori, ono nam odvzame težko butaro, katero moramo nositi. Ljubi Bog!” govori sam na 
dalje, ter se odkrije „bodi Tebi hvala za tvojo tih o 
dobroto, za krepčavno spanje. Tako se tudi z njegovim drugam , daljšim spanjem godi, ko se znaj – 
demo pod zelenim pokrivalom rahle zemljice. Da ! 
ta je še večja dobrota ; nas reši na veke terpljenja . 
In njemu sledi, ako svoje dolžnosti prav spolnujemo ,
večno,/ voseljer” 

ez nekaj časa pride Nežica, vogIarjeva hči,
prav prijazna deklica, milega, nedolžniga obraza. 
V rokah nese korbico, v kateri je bila jéd za očet a 
pripravljena. V pervim hipu spózna, da očetu nekajznanka, ker njegove oči so bile sicer jasne, poln e 
radosti; zdaj pak so otemnele . Skerbljivo ga vpraša,, 

kaj da se je žalostniga pripetilo? On ji migne tih o 
biti, in jo odpelje pod zeleno smreko, katero je z a 

kopiščem dalječ okoli svoje stoletne veje razvijala . 
Natanko ji naznani Castimirovo žalostno osódo. Ne-
,žica glasno joka , in solzica je solzico pobijala . 

Roza se med tim zbudi . Jutranje solnce nam— 

reč, je skoz mulo oknice, katero je Jakob odpert o 
pustil iz namena, da na kopiše zamere viditi, svoje 
svitle žarke v revno bajtico poslálo, in Rozo zbuiilo. Ko se ona zave, kje da je, se vnovič britk o 
izjóka. S solznim obrazom pride iz utice. Voglar 
in njegova hči ji naproti hitita . „o vender ne, ljuba 
gospodicna ! pravi Jakob ; ,,nikar ne pozdravljujt e 
prijaznega jutra s solzeti . Saj vidite, kako prijazno je, po hudi viharni noči, sinje nebó ;,kako 
se blisketajo svitle kapljice na drevju, enako svitlira 
bxseram ; in kako gorko zopet ljubo solnce sije! Pop 


budim, viharnim vremenu zopet milo solnce sije, in 
tako tudi terpljenju in žalosti veselje sledi. Ravno 

tako se bo tudi' z vašim dobrim očetom .zgodilo. Ive 
terdno zaupajte v Boga, od kateriga pride dež in 
solnce, terpljenje in veselje." Roza in Neža se prijazno pozdravite, kakor nekdanje serčne prijatlici . 
One se niste že dolgo časa vidite, zatorej se jak o 
čudite, kako velike ste že zrastZe. 

Nežica razgerne svojo korbico, vzame lonček 

-dobrega mleka, ga vlije v čisto leseno skledico, in 
ga postavi na okroglo mizico. Tudi ~ene siroviga 
masla, in kos tečniga kruha, in serčno povabi Rozo ? 
-de bi prisedla k zajterku . Dobro so ji dišále jed ,
in jo jako okrepčale. Po zveršenim zajterku prav i 
dobrotljivi Jakob : „zdaj pa ljuba gospodična, sledite mojo hčer v moje stanovanje, in ostanite tak o 
dolgo tam, dokler ljubi Bog ne pomaga. Jest hočem 
med tem tukaj premišljevati, ako bi ne mogel tudi 
z božjo 'pomočjo kakiga pomočka znajti, vam in očet u 
pomagati. Pojdite tedaj z Bogam, jest bom priše l 
za vama pri pervi priložnosti. Ne bodite pa žalostni,
in ne jokajte se ; saj žalost nič ne pomaga, in jok 
ne zmanjša britkostj.Marvec poslušajte, kako milo 
ptički pojó, in kako se radujejo po vejicah skakljaje, nad božjo dobroto . Vsigamogočni , ki zanj e 
skerbi tako bubo, tudi vas prav gotovo \ne bo zapustil. Ti pa Nežica, podaj gospodični roko, da če z 
stermo pečino ne padejo, in ko domu prideš, po 
zdravi mater” . 

Zdaj se Neža in Roza na pot napravite, kter a 
je peljala skop strašno gošavo, od ktere je bil a 
.ogljarjeva hiša obdana . Več kakor uro hodá ste 
mogle iti brez kake stezice. Zdaj pridete k visoki-
amu skalovju z mahom in ternjem obrašenim . Dolgo 
časa ste mogle lezti, de verh dosežete. Ali naenkrat 
pridete k stermini, ktera se je vidila kakor bi neb o 
z zemljo sklepala. Na strani strašni prepad, tako 
de človeka groza obide strahovitega pogleda . Zal.ostno in plašno reče Roza : „Ljuba moja prijatiica,
kam me pelje? Pred mano in za mano ni dru-


miga kakor razvidna poguba. V kako strašno pušavo 
me boš še pripeljala?" — Komaj Roza te besed e 

izreče , se rasprostira pred njima krasna dolinica ,
enaka cvetečemu vertu v rajski svitlobi žarnig a 
svinca. 

„O kaka lepota!” zaupi j e vsa radostna Roza . 
„zdi se mi, kakor de bi bile iz pušave v obljubljen o 
deželo parade.” V njenim nedolžnim sercu se zopet 
up zbudi, de bo ljubi Bog nje žalostno nesrečo v 
veselje spreobernii in jo po težavnih potih k sreč i 
pripeljal. — Tam v ' krasni dolini, ki se je prijazno 
Takprostirala na vse strani, je bilo ogljarjevo sta – 
niše. Hiša je bila vsa lesena z rumeno barvo, ktera 
je trudno oko razvedrila. Ne dellec za hišo so se 
dvigale stoletne smreke v sinji zrak ; okoli hišice 
pa so bile lepo cveteče drevesa. Mali potok , čist 
kakor živo srebro, se je prijazno- vil po zeleni do – 
linici, in ljubo napajal nježne cvetice. Visoko skalovje in stare drevesa, ki so obdajale milo dolinico,

so jo branile merzliga viharja, in tako so ji boli 
začasno pomlad narejale. Na spodnji strani dolin e 
ste se pasle dve leporejene kravi, na drugi strani 
so lezle tankonoge koze po skalovju obiraje tu i n 

tam zelene germičke . Nježno hišico je prijeten vert,
kincan z raznim sadonasnim drevcem, in malim uljnlakom, iz kteriga so marljive čebelice veselo gomzele . 
Kokoši so veselo ragljaje okoli hiše živeža iskale . --
Roza stopi v stanico in se usede trudna na leseno ,
snažno klop. Izba je kila vsa snažna, in skoz male 
čiste oknica se je vidilo tje v lepo dolino . --L-Jakobova žena je bila ravno v kuhinji, kjer je južno 
pripravljala. Ko pa sliši, de uje hčer .z nekim govori, odide hitro v izbo. Neizrečena radost jo obide,
ko ljubo gospodično zagleda, ker mislila je, de j e 
Roza le v gostje prišla. Ko pa sliši, kaka nemirna 
žalost Rozo tare, se milo izjoka. Vender skuša 
svoje solze zadušiti, in začne žalostno gospodično 
tolažiti : ,,Ostanite pri nas draga gospodična, v ti 
mali dolinici . Naša hišica naj vam bo prihodnj e 
stanovanje, ker postavili so nam jb vaš žtahni oče . 


Tudi vanj bo dobrotljivi Bog koralo nadlogo odvzel,

in vam zopet dobriga očeta podaril." „O moj Bog!”
reče zdaj ganjena Roza, „kako dober oče si ti”, k i 
mi pustiš v nadlogah tako dobre ljudi najti! Kako 
dobro je, de so bili moj oče zmirom milostivi tin t 
dobrim ljudem! " 

Ogljarico so pa zdaj druge misli obsule, ker 
pne vé s čim bi žlahni gospodični postregla. Družina,
ktera je bila že pripravljena, je bila vsakdanja ogljarska jéd, ječmenka in kaki gosti sok . Vender si 
kmalo zmisli skerbna gospodinja, da se iz moke ,
jajc in siroviga masla tudi kaj dobriga dá narediti ;
tedej reče ježi • „Ostani pri gospodični in pripoveduj i Bž kaj, kmalo bom nazaj prišla

.” d de,
in čez pol ure so bile dobre jedila na mizi . Oglja 

,rica se še izgovarja, de ji težko dé, de nemore z 

drugim postreči, ali Roza jo hvaležno taverne, d e 

je z vsirn zadovoljna . In ko ogljarica o revšin i 
toži, de zato nemore bolje postreči, ker vina nimaj o 
pri hiši ; ji odgovori Roza : ,,0 Marjeta! (ogljaričn o 
ime) vi sami ne Veste kako bogati de ste, ker to 
malo dobro , kar vam je ljubi Bog odločil, v mir u 
in v sreči uživate . Kako lepo tiho je tukaj v ti ljub i 
dolini živeti! Zastonj se iše v gradovih taka tihota 
in mir. Kolikokrat so bili moj oče od Ij.udi nadle-
govani ! Kolikokrat so se mogli v vojsko podati, i n 
boriti se s sovražnikom, ko ,jim je sleherni trenutek 
gladno smert žugal. — Bodite veseli in hvalite Boga 
za to prijazno stanovanje, kjer ne slišite posvetnig a 
hrupa, in vojaških tromb ; ampak milo petje ljubi h 
ptičic, ktero vaše pobožne serca raduje. Do smerti 
bi rada pri vas ostala, ko `bi le še moj oče tukajbili ; Oni so gotovo tudi mojih misel . 


VII.
Roza ogljarska deklica.
Pridni Jakob že več dni v tihim pri svoji bajtici na kopišu dopernese, brez de bi domača druzinica kaj od njega védila. On je namreč svoji hčeri, 
ko mu navadno ,jesti donese, rekel : Da bo oglj e 
vredil, in potem se domu povernil, de mu, pa nesni c 
med tim več jedi donesti. Tedaj so vsi domači skerbeli , kaj de misli ; kam se bo podal, de jedila n e 

potrebuje. Nekiga večera, ko se blažena družina 
ravno od Jakoba pogovarja, se zaslišijo "nožke stopinje pred hišico; vrata se odpró, in v Yhišo stopi 
zazeljeni Jakob, ter verze sred izbe tezkiga ser-t 
njaka , psice in luk pa na mizo položi. Prav prijazno pozdravi gospodično in svojo ženo z Nežic o 

vred. „Ali se je tvoje oglje dobro prodalo?” ga 
uprasa ogljarico. ,,E, kaj oglje! ta Je moja naj 
manjši skerb ; de bi se le moje sladko upanje v 
oglje ne bilo spremenilo! — storil sim dolgo pot , 
dragi moji, od ktere vam dozdaj nisim ničesar naznaniti hotel. 3i1 sim namreč pri vitezih, ktere j e 
vas oče, slavni Castimir mnogikrat nevarnosti otel ;
de bi tudi ti zdaj njemu v tacih potrebah pomagali, ter svojo sveto dolžnost spolnli ; de bi Sira 

simirov grad napadli, in oboroženi Castimira rešili ; 
ali pa de bi ga na lovu ujeli, ter, ga zaperli, dokler 
bi nam ne povernil velikodušniga Castimira. Ali, žali 

bože,r ničesar nisim opravil . Izgovarjali so se, de 
so preslabi Strašimirovo moč napasti, de je zdajtreba Častiinirovih hrabrih vojakov iz vojske priča– 
kovati, de se bo potem z združeno močjo kaj storiti 
dalo. Na vas pa, žlahna gospodična se nobeden še 
zmenil ni, in tako so ti merzli ljudje zopet spričalY ,
deje žalostna skušnja gola resnica : Nehvaležnost 
je plačilo na zemlji. Mile solzice bi bil pretakal pri 
taki žalostni skušnji. Tudi jaz vas nisim hotel nič 
omisliti, da, ste pri nas, r ker sim vidi], kako merzlok 
serce dim bije za vašo 'lahno obitelj . Tedaj storite 


4

0 

naj bolje, draga moja, če pri glas ostanete, vender 
se morate se prostovoljno premislitf . „Tukaj ni nič 
premišljevanja,” pravi Roza, „stokrat rajši pri va s 
ostanem , če me le obderžati hočete.” 

„Ubderžati !r” govori Jakob s solznim očesam , 
skaj mor-de mislite de smo pozabili miloserčnošt 
vasiga očeta, ki so me smradne ječe oteli, ter u pe 
zopet moji družini podarili21 Kiša, obleka, z en o 
besedo : vse nase premoženje je mili dar Castimirovih dobrotljivih rók. Mi bi bili naj nehvaležniši 
ljudje pod nebom , ko bi t~cih dobrot pozabili. Ne, 

ne tako nehvaležni nismo ; pri nas tedaj ostanite,

zlahna gospodična, ,lest hočem za vas očetovsko 
skerbeti. Moja žena in hčer vas hote v noročju 
nosile. Naše stanovanje bom skusil bolj prijazno za 
vas storiti ; verjemite mi gospodična de je naša največi radost, tako blago gospodično med našo družinico viditi. « 

„Dolgo časa ste mogli zadovoljni biti s postnimi jedini ; tedaj ,vam bo zdaj meso bolje dišalo 
in teknilo. Vidite lepiga sernjaka, ki sim ga v 
gojzdu ustrelil, kako je žival lepo rejena ! Kaj dobre 
bojo jetra, ktere bom koj skusil v žlahno jed spreoberniti. Tega dela sim navajen ; ko sva bila z vašim 
očetom na lovu sim večkrat kaj taciga storil. 

Jakob uzame sernjaka, ter ga nese v kuhinjo, i n 

ob svojim času je bila kaj dobra jed na mizi . — 
Tudi po hiši je vse popravil, desiravno je bila ž e 
popred prav prijazno staniše . Naj prijazniši sobic o 
pa je odločil Rozi. „Tako, moja gospodična,” reč e 
Jakob, veršivši delo svoje, „tako bote zdaj stanovanje čedno imeli, in živeža vam tudi nebo mankalo . 
Vsa divjina v tamnim in velikim gojzdu je vašig a 
očeta, jest bom tedaj divjih rac, sera, zajcev, tud i 
,jelenov in prešičov ako hočete, bom v obilnosti na

streljal. 

” Zdaj pelje Rozo po cveteči dolini, njegova žen a 

in Nežica ste nju spremile. Raže ji Jakob svoje 
njive in travnike, in vsaka njegova beseda je bil a 
v Castimirovo pohvalo . Tudi jo je peljal v kineani 


vert, k uljnjaku, ekolx ktrriga so vesele čebele 
1'ercale : Jakob odpre en , panj, uzame dva lepa satova , iz kterih se je mpd svetil , kakor v zerkai a 
zarno solnce, ter nj Rozi podeli. Kolikorkrat 
je bil le Jakob pri svoji ogljarski bajtici, nikoli s e 
ni prazen domu povernil, vsakikrat donese Roz i 
kaj, ali lepih jagod, malenc, ali dobrih gób za ,jed. 
Tudi vjame 'dve divje gerlici, de ste Rozo razve

seljevale in maliga sernjaka, kteri je bil sčasam a 
tako krotak postal, de je človeka sledil, kakor do-
mači kužek. Kadar je bil Jakob doma, so bile Rozi 
kratkočasne ure, ker pripovedoval ji je zdaj vitežk e 
dela njeniga očeta, zdaj miloserčnost nje matere ;
kteri pogovori le niso samo radovali, ampak tudi k 

pobožnosti spodbadali. Ravno tako dobra oglja

rica ni nič manj skerbela za Rozo, kakor nje mož . 
Ko je bilo gospodično svilno oblačilo že slaborno ,
ji podeli naj lepšiga platna za krilo, naj tančej e 
preje za nogovice, in tako je bila Roza zopet z 
lepo obleko previdena. Tudi Neža je Rozo vedno 
radovala ; vedno ste bile skup ; sveto prijateljstvo 
je v liju nedolžnih sercih mogočno in stanovitno 
kraljevalo. 

Roza je učilaNežico šivati in drugih bolj umetni h 
del. Skerbno ste belile platno pri čistim potoku ;
radostno ste zali vertič kinčale, in ga v kratkim v 
lep raj spremenile. Cvetice ste prijazno polivale s 
hladno vodico, ko jim je vroče solnce nedolžn e 
glavice krivilo. Tudi ste se skiipej sprehajale v 
krasni dolini in z veseljem gledale ribe, ktere so 
kot blisk sem ter tje švigale v bližnjim potoku, ter 
ste jim drobtinice kruha v živež metale. Šle ste 
tudi v prijazni gaj, kjer ste se veselile veselega 
ivergoijenla raznih ptičev. Brale ste tudi mnogo— 
Pverstne zeljša , ktere so Rozo sosebno veselile. 

Ali Roza, desirav no je bila vedno v naročj i 
veselja, desiravno jo je vedno krasna narava v svoj e 
pisane krila sprejemala ; vender pravega serčnega 
veselja ne občuti : Vedno jo je misel na očetovo ne — 
milo osodo spremljala, in vsako rajsko veselic za . 


polovico zmanjšala. V taeih mis1l b zakopana je mnogokrat zašla v tamni gojzd., in po dolgim, ,trudnim 
iskanji so jo najdli pod kako skalo , ali pa v kak i 
tamni jami, kjer je s solim. očesom zá svojiga 
očeta molila. Pravo veselje je le takrat občutila, ,k o 
-se je družinica pogovarjala o rešitvi njenega očeta . 

Eno, nedeljo so združeni ju~nali, in rešite v 
slavniga astimira je bil njih navadni poglavitni razgovor. Mala južina je bila kmalo dokončana, l e 
skleda lepih rumenih gób je bila še na mizici, kter e 
je Roza ,jako ljubila. Tedaj jo sili Jakob da naj jé : 
„Mi ne čislamo ravno te jedi tako, kakor jo p o 
gradovih , ker pri nas je ta jed navadna. Mnogo 
sim jih že v zlatih časih v vas grad znosil, sosebn o 
mlečnic, ktere so naj- bolji in naj bolje pri ogljar – 
Nkim kopiši rastejo. En drugi ogljar jih je tudi.pošiljal po svojih otrocih v Strašimirov grad ; in ena 
njegovih hčer je celo pri ondašnjim vratarji v služb i 
bila. Vratarica, ki mora prav huda zmija biti, j e 
deklico spodila, in zato je moj tovarš prisegel, nikdar več gób v Smrečnik ne poslati .” 

Nenadoma skoči zdaj Roza od mize in radostn o 
zaupije : „tako nora biti! — Oblekla se bom kako rogljarska deklica, in bom nesla gob v Strašimirov 
grad. Skusila bom si zlobno vratarico pridobiti, i n 
,jo za kako službo poprositi ; potem bora že gledala,
de blizo ljubiga očeta pridem, de mu kaj pomagam ,
ali ga morabiti še celo resico . O Bog!” pravi on a 
s sklenjenimi rokami proti nebu gledé, „blagoslovi 

,moje misli!” Jakob majaje s svojo že sivo glav o 
jo skuša pregovoriti od njeniga serčniga sklepa, ali 
vse besede so bile zastonj. Hitro skoči skozi hišne 
vrata, in v malo trenutkih se poverne kakor ogljarska deklica oblečena. Svojo višnjevo obleko je spremenila v černo krilo s čemim predpasnikam, in bél 
slamnik ji je nedolžno glavico krival . Neža in Marjet a 
jo radostno gledate, ker Rozo sebi podobno vidite. 
Zares, obleka zale Nežice jo je tako spremenila,
-da je ni bilo mogoče skorej od poprejsnje,spoznatc. 
,Vse je prav," veli Jakob „ali vaše roke in rude– 


,čobele Xičici niso podobne ogljarskim deklicam .a Roza 
osupnjena gleda poredama vse stoječe, kakor bi 
hotla prositi pomoči o tej reči. „. de moram vse 
pozabiti!” reče naenkrat Jakob, in gre skozi vrata . 
Vsi težko čakajo, kaj da bo . Jakob Je med teni, ko 
so drugi vsi v govorici zamišljeni bili, rumeno barvo 
napravil s ktero bi se tudi njene lici spremeniti dale . 
Roza se z njo namaže in perva poskušnja je bil a 
zadostna ; ker ona je bila zdaj vsa druga podoba. 

Roza je hotla kol drugi dan odit' v Smerecnz 
k ker bala se je da bi je kaka druga deklica ne pre 
hitela. „Tako pojte v božjim imenu« reče ogljar ;

se ta večer dam bom prinesel naj lepsih gob, d e se vratarici lože prikupite . Neža vas bo pa spre — 
mila', de lahko iz tamniga gojzda pridete, do tistihtreh kamnitih križev, od koder se Strašimirov gra d 
vidi, in tam bo vas čakala, dokler se ne povernete.d 

Drugo jutro je Roza zarano vstala, in je bila 
pripravljena na pogumno pót. Vzela je korbico v 
roke, in Neža je nesla drugo, v kteri je bilo ne-= 
kokoliko jedila. Jakob in Marjeta Rozo pred težko 
ločitvo blagoslovita in jo še v raznih rečeh podu 
čujeta. S solznimi očmi sta jo gledala, in Jakob 
mirno reče : „Ta dobri otrok mora srečen biti, ako 
ne, bi ne bila več četertua božja zapoved veljavnac°.. 

Roza iše službe v sovražnikovim 
gradu. 

Roza in Neža ste srečno prišle iz tainneg a 
gojzda, in” zdaj so se lepe ravnine pred njima razgrinjale. Zalostno se ozre Roza proti Strašimirovimrz 
gradu, in ko njegove sive turne (stolpe) zagleda ,
jo hudo serce zaboli. „0 moj Bog!” reče ona ,
,morebiti so moj oče v kaki smradljivi tamnici po d 
temi strašnimi stolpovi ! Kaj vender delajo? Sag 


zdravi? Morebiti jih je žalost zže pod černo zemlj o 
spravila ! Ah, de bi jih mogla še enkrat vidite, kako 

srečna bi bila! Ti o Bog vladaj moje stopinje i n 
eri pomagaj, de srečno izpeljem svoj sklep ; daj mi 

n 

ajti milost v sovražnim gradu ." 

Roza se v kratkim od vérne prijntljice Neže 
poslovi, ter se dalje napoti. Ko pride na hrib, od 
iodar se vrata Straši-miroviga grada vidijo, jo nek a 
groza obide, in s slabim korakom se bliža. Kak 
strah jo prepade, ko vidi v sredi dvoriša Strašimira , 
na lepim, visokim konji, obdaniga od mnogo vojakov, ker je mislil ravno jahati na lov. Paha .Roza 
se trese kakor šiba na vodi, ko vidi strašniga tri 
-,roga nje ljtubiga očeta. Omedlevica jo napade, 4 a 
mogla je .na bližnjo kamenito klop sesti . Kar,zatro

i'o Igovci v svoje zvoneče rogove, in vsi so jadern o 
od ahali na lov v bližnji gojzd. 

Rozi je bilo grozno težko pri sercu. Yedno še 
sedi Ina klopi, in misli, da bi bilo naj bolje tu čakati, dokler kdo iz grada ne pride. Ni ji bilo treba 
-dolgo čakati, kmalo se prikažeta med velikimi vratin i 
dva otroka, ktera Roza priljudno pozdravi, in vpraša ,
kako je njima ime? Naglo ji povesta vsak svoj e 
ime, in bili so koj prijatli. Jurko odpre R o z i n o 
korbico in ves radoveden gleda, kaj de je v njej ;
in mala Lenčika stegne svojo njezno ročico po rožicah, ktere je Roza za slamnikom imela. Roza je 
obedva obdarila z lepimi hruškami, ktere so bil e 
prav zgodnje ; in zdaj se pogovarjajo, vsi trije ,
kakor de bi bili brat in sestra med sabo . 

Bili so vratarjevi otroci . Njih oče je vse na 
skrivnim vidil, kako de je ptuja (leklica njegovi m 
otrokam dobra ; ker iz svoje stanite je gledal skozi 
'oknice, ktero je bilo v ta namen narejeno, de je 
vratar vidil, kdo de pride in kdo de gre iz grada . 

Močno mu ,je dopadlo Rozino lepo obnašanje, nje 
4čista govorica, vse jo je priporoeevalo, tako — gde 
poslednjič reso : .,,Nisim a e vidil tako pripravni – 
ga kmečkiga dekleta «. n pride nagloma iz grada 
in vpraša prav prijazno Rozo : ,,No deklica, kaj 


imaš dobriga na prodaj?"' Roza odkrije korbico in 
pokaže gobe. „So `kaj dober kup?”' pra~a smej é 
vratar dalje. ~ „Mislim, de mi gotovo za nje premalo 
ne bote dali” odgovori Roza, „ker gobe so grozno 
lepe, in zraven sim se ubogo dekle .” „Dobro, dobro ; 
le pojdi z mojimi otroci v. izbo, jez jih. sam ponesem v grajsinsko kuhinjo, in ti jih boin dobro pro — 
Ial. « Xmalo potem, ko vratar odide, pride Vratarica v izbo. Koj pisano pogleda tujo deklico in j o 
jame zmerjati : „Kako se prederzneš ,” ji reče „ v 
naše stanovanje stopiti? Hitro se mi poberi , če n e 
ti zaženem ključe v glavo, ali pa te bo še celo 
sultan iz grada spremil”. — Otroka sta prosila 
za Rozo in kazala lepo sadje svoji hudi materi. Vratar ze od deljec slisi svojo 'ženo kregati 
se, ter naglo priteče s prazno korbico in denarjem.. 
„Nikar se tako naglo ne jezi” ji reče ; „jez sam 
sim pripeljal to priljudno' dekle v grad , in sim že 
mislil”, de bi pri nas v službi ostala. Ali če boa 
vedno za vsako malo reč tako godernjala, ne ve m 
kdo bo pri tebi ostal." „Ce je pa tako« , odgovori 
bolj mirno vratarica, „je vse. drugačno. Ne bodi 
huda«, reče Rozi „de sim te tako-hitro odgnati hotla,
in te tako ozmerjala, ker vedi, de imamo povelje ,
z neznanimi ljudmi tako ostro ravnati in skerbno\ 
paziti, kdo v grad pride.” . „Imate prav,” odgovori 
Roza”,saj niste mogli vedeti, de so me vas mož v 
hišo pripeljali. Tudi sim napčno storila, ker si m 
sama v ptuji hiši ostala ; pa odpustite mi za zdaj!” 

Te besede so bile zdravilno mazilo vratarici. 
De se ji je le vse poterdilo, je bila že zadovoljna . 

„Ker si bila mojima otrokama tako dobra« pravi 
Vratarica, „te morava tudi jez zveseliti ; usedi se k 
mizi in ,jej z nami.” — Roza je bila z vsim zadovoljna. Hitro sede k mizi in jé z njimi, ali otroka 
sta ji toliko prižadjala, in jo tako spraševala, , de 
jima je Roza komaj na, vse odgovoriti zmogla, kar 
je pa vender prav priljudno storila. S tem je bilo 
vratarici prav vstreženo . 

Po kosilu, se Roza lepo zahvali za postrežbo,„ 


uzaine korbico in hoče oditi. Ali otroka z enim 
glasaan vpijeta : ,aAh nikar, nikar ne odidi, pri nas 
ostani!" „Tudi meni bi bilo ljubo « , pravi vratarica ,
„de bi tukaj ostala v službi, če bi le hotla 2cc „Iz 
serca rada,” hvaležno odgovori Roza, „gotovo va m 
bom pošteno in zvesto služila .” „Je že vse prav ,`r 
ji reče vratarica. ~„ bdi zdaj domú , in če je tvoji m 
domačim ljudem vsec, zamores še to saboto nazajpriti. Tudi ti bom dobro plačala, če mi boš vse 
lepo opravljala, kar smem od tebe pričakovati .” 
Dá ji tudi beliga kruha in suhiga mesa v korbic o 
za popotnico, in ji reče : „Srečno bodi, in pozdrava 
svoje ljube doma.” Roza se še enkrat zahvali za 
prej ete dari, in vesela odide. 

Neža jo še vedno pričakuje pod kosatina les-
kovina germam pri križih. Ko vadi pd dalječ Rozo 
priti, ji naglo skoči naproti, je 'povabi v senco ,
kjer ji ponudi kruha in siroviga masla . "Vem draga 
gospodična, de ste počitka potrebni, de ste Lačni ;
postrezite si s to malenkostjo, in povejte mi kaj ,
kako se vam je v Smrečniku godilo. Roza reče : 
„O ti ljuba moja Neža! tako dolgo si me čakla z 
jedjo! Ti nisi do zdaj še nič jedla ; s jej vsaj zdaj , 
jez sim že v gradu kosila. Ne smeve se dolgo tu — 

kaj muditi, de naju noč ne prehiti . Na poti ti bom 
vse obširno povedala, kako mi je v gradu vse p o 
sreči šlo.” Naglo se proti domu napotite. — V sredi 
tamniga gojzda ,jima prideta Jakob in Marjeta na— 
proti , ki sta bila že tudi strahu, de bi se jim a 
ne bilo kaj slabiga pripetilo ; ali ko Roza ob kratkim naznani, de se ,je vse po sreči izteklo, so vs i 
serčno veselje občutili, in se veseli proti domu ver — 
mili, Ko v zalo dolinico svojiga stanovanja pridejo, j e 
ravno polna luna čez tamne smreke zasijala in svojo 
milo luč obilno na zemljico razlila . — Roza se poda ' 
vsa trudna, pa vender vesela v svojo izbo, in go — 
reče zahvali Boga za prejete dobrote , preden s e 
sladkimu spanju izroči . 


Ix.
Roza v službi.


Sabota se je le prekmalo približala za Rozo ;,

ker težko ji je bilo ločiti se od tako dobrih, boga — 
boječih ljudi. Milo se ozira po krasni dolini, ktere 
cvetkam se je vedno smehljala, zdaj pa jih s solznimi očmi morebiti zadnjikrat pozdravljuje . Prijazno . 
ogljarsko hišico je težko zapustila , ker vedla je, . 
de je tukaj pravi mir, božji blagoslov doma, in d e 
bo lepo stan;še zameniti mogla s Smrečnikom, v 
kterim nje oče milo zdihujejo po belim dnevu . Tudi 
Jakob in'Marjeta stá se grozno težko ločila o d 
blažene Roze. Tisuč in tisuč svitlih solzic je preteklo , ko se, morebiti zadnjikrat, poljubijo, in 
milo pozdravijo : „Z Bogam ! !” --

Neža je spremila Rozo v grad . Ko tje pridete , 

nju pozdravi vratarica prav prijazno, rekoč : „To 
je lepó, de tako zvesto obljubo spolniš? Vsedite se ,
hočem vaju malo pogostiti .” --• Roza odkrije korbico, w 
ki jo je sabo imela, in poda svoji prihodnji gospo — 
dinji nekoliko tankiga predila, kar je vratarico š e 
bolj sprijaznilo. Tudi otrokam je bila prinesla Roz a 
repah hrušek in sliv, malenc in jagod, česar so otroci . 
veselja poskakovali . — Po kosilu se tudi Neža britkoa 
jokaje poslovi od svoje mile prijatlice Roze. „Ne 
jokaj tako milo,” jo zaverne vratarica „saj se ne 
ločiš na veke; mnogokrat jo lahko obišeš. ln če boš 
tudi zanaprej malene sabo prinesla, ti jih bom dobr o 
plačala.” Neža je bila nekoliko potolažena, in ob — 
ljubi Rozi mnogokrat jo obiskati . Vender žalostna, 

zapusti grad, ker vidi, de mora sama prati ljubim o 

domu. 

Ko Neža odide, sede vratarica na stol, in reče 
Roži : ,,Zdaj draga moja! bliže mene stopi in dobro 
si zapomni kar ti zdaj povem : Dobro mi je znano, . 
de je v celi okolici govorica, de pri meni noben a 
dekla ne ostane, de sim prenagle jeze, prenPusmi-.
ljeniga ravnanja, de sim v petih letih imela dvajset . 


dekel; to govore ljudje. Tega pa nobeden ne pripoveduje kakošne so bile dekle ; kakim slabostim so 
bile podveržene . Ob kratkim ti ,jih hočem popigati ,
de se boš takih napak varovati znala ." Ter začne 
prav hitro, de beseda besedo pobija, rekoč : 

„P er v a, po imenu ti jih ne imenujem, de jit n 
dobriga imena ne vzamem, je bila ošabna in prevzetna ; vse je hotla bolje vedite kakor jez ; pri vsem 

.tim pa vender nič vedla ni . Enkrat mi je kruh tako 
močno zapekla, kakor de bi se bila od ogljarjev 
peči učila ; vender je svojo terdila, de je kruh lep o 
pečen. S takimi deklami vidiš de ni opraviti, tedajsim jo tudi spodila” 

„Druga, ni bila nikoli zadovoljna, vedno j e 

renčala kakor medved v berlogu ; vedno se je kisl o 
deržala, kakor de bi pelin- jedla ; zdaj je jed grajala, de ji je preslaba ; zdaj ji to, zdaj to ni bilo 
prav. Več ko stokrat mi je v svoji prederznosti po d 
vnos rekla : de je preveč terpljenja in premalo plačila. Kmalo se mi je zadosti zdelo, ter ji rečem :. 

Uleta hodi drugam, kjer je malo terpljenja in veliko plačila.” 

Tretja je bila živa lenoba. Preden je ona en 
lonec pomila, bi bil lahko mah na njem zrastel. 
Preden je niso pomedla je stopala semtertje, i n 
metlo pred vratmi pušala. Vsako jutro sim jo mogla 
klicati po desetkrat, preden se je zbudila ; ~mislirn , 
de ko bi jo bila enkrat spati pustila, bi se zdaj 
spala. Kdo bi bil zadovoljiv s tako lenobo ? 

Ce t e r t a je bila snedena. Smetana, suho meso, 
sirovo maslo, in vse to je bilo tako malo varno pred ,

njo, kakor pred mačko. Neko pomladanjsko nedeljo,
ko sim čez polje svojimu motu naproti šla, se 

ozrem proti gradu, kar zagledam, de se iz dimnik a 
naše kuhinje kadi. , Hitro se povernem nazaj ; in ko 
domu pridem, kaj vidim v kuhinji? Dobra dekla 
se je mastila na pgnjiši s polno skledo masleni h 
zvitkov (štrukljev). Jez se sama rje spomnim več, 
kaka je spodena iz grada letela ; ali po nogah, ali 
po glavi, ker kdo bo tako nezvestobo pital? — 


Peta je bila nesnažna. V nedeljah se je sicer 
nališpala, de je bila kakor pav ; ali o delovnikih 
je bila tako mazana, kakor bi se' bila vedno v 
gnojnici kopala. Za nobeno drugo stvar pod milim 
nebam bi ne bila pripravna, kakor na polji za strašilo. To mi je sam vitez odgnati ukazal, ker ni hotel 

tako černiga posla v gradu gledati. 

Šesta je bila grozno pozabljiva in nepazljiva . 
Nobene stvari ni v svojo, še manj pa v mojo koris t 
oberniti znala . Ni ji bilo dosti, de sim ji slehern i 
dan ukazala, kaj de ima delati, ampak vsako ljub o 

uro sim ji mogla vnovič ukazati . Tudi mi je več 
lonc in skled pobila, kakor je dni v letu . Kositarjeve žlice so šle s pomijami vred. Enkrat sim eno 
celo v svinjaku našla od prešieev zgrizeno . Malu 
potem je mi ubila drago kupico, hitro sim letela v 
kuhinjo, ko sim žvenk slišala, ali čepinje so bil e 
naglo poskrite. Dolgo časa sim jo zastonj oponainjevala . Ko pa na zadnje čepinje v pomijah dobim ,
in si še perste ž njimi obrežem, mi je bilo zadosti . 
Kako lahko bi bil kak prešič s pomijami vred čepinje popil! Ali tega sim jez znala živino obvarovati, in sim rajši tako zanikerno deklo spodila . ----

Sedma je bila grozno radovedna . Vedno je 

bila z ušesi pri ključavnici, de bi čula, kaj se govori. Vse, kar smo med sabo govorili, je med ljudi 

razstresla, in tako mnogo besedovanja napravila. 
Ko bi bil kdo kaj naznaniti hotel, bi bil kar nj i 
povedal, in je bilo delo gotovo dobro storjeno, ker 
ona je še laži pristavila . Ali čuj, ravno zdaj se 
eden o meni jezi, in prenehati moram. Prav žal mi 
je, tle sim ti te napake tako v kratkim naznanila . 
Mnogo bi ti še imela povedati ; ali preložim drug o 
na nedeljo, ko bove več časa imele. Varuj se zdaj 
za .enkrat teh slabih navad, in gotovo bove mirn o 
skupej živele ." — 

Roza je sama dobro previdila, de vrataric a 
breznierno žlobodrá, in de v ti zadevi nima vzrok a 
drugé grajati. Tudi je bila Roza pravih misel, de 

bi se mogle namreč dekle poslušati, preden so ob-

3 


sojene . Ona tedaj reče nato : „Če je bila ktera dekla‘ 
le v desetim delu teh uzrokov kriva, je že zaslužila, dejo gospodinja, ki snanost, pridnost, in hišn i 
red ljubi, dobro ošteje . Truditi se hočem teh napa k 
se skerbno varovati”. 

Tudi je' bila Roza zares živa podoba dobre in 
marljive dekle. Delala je vse po Jezusovim nauku . 
Kar je storila ni bilo zavoljo hvale ljudi, ampa k 
bilo je iz praviga namena, in strahu božjiga storjeno. Nikdar se ni pri delu utrudila , ampak vse ji 

je šlo ročno od rok. Krepko se je vsaciga, tudi najtežjiga opravila poprijela, in v kratkim je bilo do — 
delano. Tudi je ni bilo treba k delu opominovati ;
sama se je prerada vsaciga poprijela, in gotovo j e 
bilo vsako v pravim času opravljeno ; več reci je 
'še pred opravila, kakor so ji bile ukazane . — Sleherna posoda je bila na svojá mestu ; hiša vedn o 
snažna. Tudi ni pred nehala, dokler.se ni vsa kuhinjska posoda svetila tako, de se je vsaki tak i 

snažnosti čudil. Ptuje blago je bolj varovala kakor 
svoje. Za kuhinjsko persteno posodo je ravno tak o 
skerbela, kakor za naj dražje reči . Nobene šivank e 
ni pustila na tleh , ampak vsako je pobrala, ter j o 
v klobčič vtaknila. De bi si bila kaj brez vednosti 

gospodinje, ali gospodarja prisvojila, ni bilo misliti. 
Ravno tako je vse , kar se je :v hiši govorilo , za— 

molčala, ter nobene, tudi naj manjši stvari ne raz — 
glasila. Z malim je bila zadovoljna, vedno prijazna . 
Laž ji je bila prevelik greh, če je le kaj pozabila ,
je obstala in prosila odpušenja. Če jo je včasih 
vratarica nedolžno ozmerjala, je molčala, in nj e 
ponižnost in nje mili nedolžni obraz ji je več pomagal, kakor jezikovanje. Tudi je vratarica sčasama 
bolj mirna postala, tako , de je marsikaki dan , v 
grozno začudenje njeniga moža, pretekel v miru ,
da se ni nič jezila . 

Verh tega je imela Roza vender zelo težavno 
službo. Sicer je bila dela od nježne mladosti navajena ; ali takih, ki so jo zdaj obdajale, ne. Sle.. 
herno jutro je mogla pred dnevam vstati, derv, vode 


prinesti, v kuhinji vse opraviti, kuriti , po grad u 
pometati, in še mnogo drugih prav težkih del j e 
mogla opraviti. Marsikako delo je Roza pervikrat 

opravljala, in če je bila le malo nerodna, je mogla 
ponižno poslušati zaničljive besede svoje gospodi — 
nje. Jedilo je bilo sicer dobro, ali Roza vender 
mnogo njih še nikdar okusila ni bila, tedaj se ji h 
jo mogla, desiravno težko, vender le navaditi . Nje 
postelja je bila snažna, ali gospodični vender prav 
revna. 

Ce je od beliga jutra pozno v noč delala, i n 
zadnjič v svojo izbico prišla, je bilo njé edino to-,
lažilo, svoje terpljenje Bogu izročiti . Večkrat odpre 
malo oknice, ter pogleda v sinje nebo , okinčano z 
brezštevilnimi zvezdicami, in zdihne : „o moj Bog ! 
vse terpljenje rada prenesem, če bom le s tvoj o 
pomočjo tužnimu očetu njegov revni stan, kaj zlajšati zamogla . 

X. 
Roza pricle v ječo k svojima očetu.

~ 

Roza je že mnogo dni v službi preživela, pa,

vender se ji ni bila nobena priložnost prikazala v ječak svojimu ljubimu očetu priti. Grozno ji je težko sijalo 

svojimu očetu tako blizo biti, pa ga vender ne viditi. 

Zadnjič se ji vender žarek upanja prikaže ; zapazila 
je namreč de je vratar tudi ječar, de mora jedil a 
jetnikom nositi. Sčasama je sprašala za vse jetnike,
in tako zvedila, de nje .oče še živi, in de je zdrav. 

Večkrat ga je prosila, de bi jo sabo v ječo peljal ,
ali ječar ji vsakokrat prošnjo pobije ter ji reče : de 
ne sme tako radovedna biti . Večkrat britke solzice 
nje lici polijejo , ko vidi borno jed očetu pripravljeno. Malo juhe s vernim na pol plesnovim kru'ham 
in verč vode je bil njegov živež . Večkrat zdihne 
„Moje terpljenje proti očetovim še senca ni ! 

3 * 


Neciga večera, ko je bila ravno večerja v perstenih posodah na leseni dilji jetnikam e pripravljena , 
reče vratar Rozi : „Ti Roza , pojdi z mano. Jutri 
moram po opravilih potovati, ti bom danes ječe po — 
kazal, de boš jutri sama lahko jedila nesla . Moj a 
žena ima malo časa, in še manj veselja do tega 
opravila”. Vzame diljo v eno roko, v drugo ključe ,
in gre pred Rozo pod dolgim in tamnim obokom . 

Rozo sprehaja zdaj strah zdaj veselje, ker n i 

se nadjala tako kmalo svojiga očeta vlditi. Zadnji č 
vender le strah premaga . Vsa ginjena sledi vratarj u 
pod tamnim obokom. Slednjič se vender serčno delca, 
in sklene se očetu ne razodeti , ker misli si : „Ce 
zvejo, de sim njegova hči, mi ne bodo ključev za— 
upali”. — Vratar ostane zdaj pri oknicu, ki je bil o 
zdobljerio skozi debeli zid, in z železnimi vratc i 
zaperto. Ječar odpre, in Roza vidi v smradljivi ječi 
divjo moko podobo z zmerenimi lasmi in dolg o 
brado. Oči so se mu svetile spod čela kakor dv e 
ternjolki. „Ta,” pravi vratar, „je bil svoje dni 
krepak, lep vojšak ; ali igre in pijančevanje ga j e 
tako dalječ pripeljalo, da je svoj pošteni stan s 
tolovajskim zamenjal, in ropar postal. Notel bi jaz 
plačila, ktero ga čaka, ž njim deliti” . Poda mu odrnenjeno jedilo, in zopet zapre. Potem' odklene 
drugo okno ; Roza vidi v grozovitni ječi ženska 
bledo podobo , vpadenih lic in kodrastih las. „Ta”,
veli ječar, ko ji juho z vodo v tamnico postavi ,
„je bila lepa, krasna devica, angelske podobe. Ah,
de bi bila tudi nedolžna ostala, in čista kakor ange l 
Tako pa je sledila le zapeljivi posvetnosti, in nj e 
sad je prezgodaj vkusila . Slednjič otroka umori, in 
zdaj v té ječi leži. Smertni meč je čaka. Ne hodi 

pa v tamnico k nji, ker bi te lahko v svoji divjow 
sti raztergala.” 

„Samo k temu smeva iti, reče vratar, ter od-
pre železne vrata. „Ta ,je dober, miren, bogaboječ 
mož, po imenu Castimir Jelodvorsl.i.” Rozo pri te 
besedi groza popade, ktero zatajiti skuša. Ne bi 
bila lju iga očeta poznala . Bil je bled in suh z 


dolgo brado. Njegova obleka je bila revna, razstergana in vmazana . Ravno je sedel na černinx 
kamnu, okoli kteriga se je mogel, desiravno priklenjen , sprehajati. Zraven je bila iz kamna izsekana miza, na kteri je stal verč vode in mali 
černiga kruha. Blagi vitez je z levico na mizo naslonjen in z desnico skerbipolno glavo podpira. 
Zraven mize je bila postelja vsa od Červov zvertana z bornim razsterganiin pokrivalom. Soba je 
bila prav prostorna, vjetim vitezam odločena. Le 
skozi eno malo oknice je beli dan svojo ljubo lu G 
v tamnico pošiljal ; pa še te tako malo, de je tamnico mesto jov razsvetliti , še bolj strašno delal. 

,vitez Castimir," reče vratar, „jutri vam b o 
moja dekla tukaj jedilo donesla, ker mene čakaj o 
vazne opravila .” 

Castimir pogleda Rozo. Njen pogled ga koj

na njegovo milo hčerko opomni ; , vender je ni spo— 
2nal. „Moj Bog!” s solznimi omi zdihne, „ravn a 
te velikosti in starosti je tudi moja Roza . Ah, ali 
mi čisto nič ne morete o njej povedati, ljubi ječar ? 
Niste še ničesar zvedili, kje de je, in kako se j i 
godi? Saj sim vas že tolikokrat tega prosil!” Vrata r 
reče : „Sam. Bog zná, kje de je. Ljudje mi nevej o 
nič od nje povedati” . 

moj Bog! tako se je nobeden ni usmilil , 
tudi tisti vitezi ne, ki so se nekdaj moje prijatle 
imenovali." — Castimiru zdaj zvesti Jakob na misel 
pride , jn misli si , de Roza gotovo pri njem prebiva. Cez nekaj časa zopet spregovori : ,,No, na 
terdno upam, de je pri dobrih ljudeh, ki so jo pri

jazno sprejeli, in gledajo na čistost in strah božji . 
Samo to naj mi Bog naznani, ali je nedolžna ostal a 
in bogaboječa, potem rad v té talilnici umerjemr ;
desiravno zelo želim njeno obličje še enkrat pred 

smertjo viditi. — Dobri vratar, vi ne veste kako me 
je ljubila , ubogala, radovala , z eno besedo vedno 
sim bil vesel, de sim le njo vidil. Bodi tudi ti dober otrok i{, reče Rozi, ,,in ubogaj tako svoje stariše„ 
kakor je mene moja mila Roza ubogala G4 . 


zi~ 

Roza, ktera je bila že od samiga pogleda strašn e 

ječe, in blediga obraza svojiga očeta vsa žalostna ,
so jo te besede njeniga očeta tako presunile, de-s e 
milo razjoka in komaj se premaga, de syojlga Iju.– 
biga očeta v tem trenutku ne poljubi . Castimir se 
grozno začudi, ko jo tako ,ginjeno vidi ; uprasa jo : 
„Morebiti so tebi, ljubo dete, v kratkim oče ali mati 
unTerli, de tako milo jokaš? " — 

Jokajoča Roza komaj odgovori : „Mati so mi 
že zdavnej umerli, oče še živé ; ali godi se jim 
prav slabo”. 

„No,” reče Častimir, „Bog naj se ga usmili ;
ti pa ljuba deklica si prav mehkiga serca, Bog najte zapeljivosti varuje .” 

»Res je," pravi vratar Rozi, „ti si premehkig a 
serca. Nikar tako ne jokaj, če ne ti nenlorern teg a 
opravila prepustiti. Drugaee”, govori vratar na dalj e 
proti Castimiru, „je ta deklica tako pridna, kakor 
pobožna, de dvomim, ali bi se v celi naši okolici 
še ktera enaka dobila. Kako moje otroke ljubi! z 
eno besedo : nemorem je prehvaliti. Ce bo le moja 
Lenčika sčasoma tako dobra postala, bom vedno 
Boga hvalil!” — Castimir pogleda z nepopisljivo 
prijaznostjo Rozo : „Bog te blagoslovi ljuba hči, ” 
reee, in jo prilile za roko, „ostani vedno tako dober in priden otrok, rada moli in zaupaj v Boga , 
gotovo bo tvojimu očetu pomagano, in on bo n a 
stare dni v tebi le veselje užival .” „Bog daj,” od– 
govori Roza, z milim glasam ; poljubi vklenjeno 
roko, in gorke solzice so se ji po licu polile . — 

To je bilo dobro, de je ječar odšel ; zakaj ona 
bi se ne bila mogla dalje zderžati svojiga ljubig a 
očeta poljubiti , in se mu odkriti. Sama ni vedila,
kdaj je iz tamnice prišla. Vsa nevedna se je mogla 
poprijemati, de je zopet na čisti zrak prisla . 


xI.


Roza se dá svojim očetu spoznati. 

Drugi večer je Roza v žalostnih mislih dopernesla. Vedno ji je bledi, suhi obraz , strašna ječ a 
in težke verige, s kterimi je bil Castimir vklenjen , 
pred očmi. Nj:egova revs'ina je Rozi grozno težk o 

djala. Le tipanje, se njemu razodeti, in tako njegnv revni stan polajšati, je nje tužno serce mirilo .

Kakor hitro po dokončanih opravilih v svojo stanico 
stopi, poklekne, in z milim glasam proti nebu moli : 

Ti o Bog! ki si moj početek do zdaj blagoslovil ,
naj tudi na dalje bo tvoja roka meni mila, de za-
morem ljubimu očetu v njegovi revini kaj polnoči!" 
Potem se vleže, ali do polnoči ne zatisne očesa . 

Ob eni čez polnoč pokliče vratarica Rozo, ker 
nje mož je bil za odhod pripravljen. Roza, ki j o 
dobro juho skuhati znala, mu je mogla postreči. On 
ji pa tudi obljubi, če bo svoje opravila med te m 
zvesto spolnila, kaj lepiga ji prinesti skoči na konja 
in odjaha. Vratarica se poda zopet k pokoju, Roza 
ostane zdjsama v hiši . Tiho in skerbno je vzela 
ključ od Castimirove tamnice, kteriga si je dobro 
zapazila, svetilnico, ki je še malo berléla, in odid e 

;v svojo stanico. Čez nekaj časa, ko je bilo v, grada 
vse tiho in mirno, vzame ključ in postavi svetilnic o 
pod predpasnik, izzuje čevlje, ter prav tiho zapust i 
stanico, in gre pod strašnina obokom čeruiga zidovj ak Castimirovi ječi . Varno odpre železne vrata, k i 
so mu prostost jemale in stopi v ječo . Castimir 
ravno na kamnu zraven mize s prekrižanima rokam a 
sedi. Zeli) se začudi, ko v berleči svitlobi vratarjevo deklo spoznati misli. 

„Kaj si ti, ljubo dete?” reče . „Kako, de si 

tako pozno, ali bolje reči tako zgodaj na nogah . — 

Ni dolgo, kar ie čuvaj dve čez pol noč naznanil. 

„Ne zamerite,” odgovori Roza prav lahno , 

vas o tem času motim . Vender , kakor vidim, 


tudi vi niste spali. Rada bi se sama z vami po

menjkovala , zato pridemo tem ponočnim času ." 

„O moje dete!” reče Castimir „to je grozno 
nevarno, Lahko bi ti to mnogo terpljenja napravilo . 
Pridno dekle ne sine po noči ne stopinje storiti če z 
prag svoje stanice, marveč se mora zakleniti š e 
bolje, kakor so moje ječne vrata tukaj. ” 

„Ne strašite se,” reče Roza, „vse v gradu razu n 

čuvaja in petelina je v terdnim spanji. 1\Tisim se 
brez premišljevanja in molitve sem napotila. Bogme je sem pripeljal, on je gotovo z mano. Le nekoliko besedi bi rada z vazni govtor~la. Vaša žalost 

in skerb za vašo hčer mi ne dá spati ; sporočilo o d 
nje vani donesem .« 

„Od moje Roze « reče hitro Častimir, „o Bog ,
če je to, si mi nebeški angel, ljubo dete! Si j o 
mar vidila? Si sama ž njo govorila? Je le zdrava ? 
Kako se ji godi? O govori draga deklica! ” 

„tiral bolj gotove sporočila o vasi Rozi vam 
le jez zamorem naznaniti. — Ali še poznate to zlato 

verižico z zlato svetinjo?” --

,,Cl !noj Bog ! " zaupije Castimir vesel, ter strastn o 
zgrabi zlatnino. „To je spominek, kteriga sim svoji 

hčeri pri ločitvi dal. Tudi sim ji skerbno prepovedal, ga prodati. Ti moraš nje naj zvestejša prijat-. 
ljica biti, da ti je kaj tako imenitniga zaupala . Go-. 
tovo ti je to iz tega namena pripustila, de ti bo m 
bolj gotovo verjel , kar mi imaš od nje sporočiti .” 

Ona je ni ptujim rokam , zročila, ljubi oče, ---

', !a

glejte jez sam Roza, vala hc~

,,Ti !« reče ves začuden Castimir. „o nikar me 
ne moti ; moja hči, kakor že ime pove, je bila podobna cvetečimu pomladnimu Iimbarju, rajski rožici ,
in ti = ah ti nemoreš tista biti! ” 

Roza se je, še preden je k očetu šla, lepo 
napravila, in rumeno barvo iz lic izmila. Zdaj uzame 
svetilnico, de se oče v resnici prepričati zamore. 
Nje obraz je bil zdaj tako mil, kakor ga Castimir se nikdar vidi' ni. Nje leposinje oči so svitele kakor 
dve zvezdi na nočnim nebu ; nje lici ste bile enake 


cveteči roži v zelenim gaji . Bila je zdaj angelska 
podoba. 

„Roza?!” zaupije zdaj vitez ves omamljen ;
zlata verižica mu iz rok pade. „Ti tukaj? O bIa— 

.zena, pojdi v očetovo naročje! O tebe imam vnovič, zdaj sem zopet bogati Castimir! Ako se tud i 
to tamno zidovje name razruši, nič ne maram, d e 
imam le tebe, edino veselje moje! ” 

Oba mile solzice veselja pretakata. „Oče, oče,

ljubi oče,” je bilo vse, kar je zamogla Roza govoriti. 

„Povej mi vender, draga moda,” povzame zo

pet oče, „kako ti sem prideš? Razkrij mi nezapopadljivQ skrivnost. Kaka strašna nesreča te preganja, de se ponižaš naj manjši dekla zadpjiga grad,
janskiga , hlapca biti? ” 

Roza razodene zdaj očetu vso dogodbo ; kako 
prijazno jo je zvesti Jakob sprejel v gojzdu ; kako 
je tukaj vedno na svojiga dobriga očeta mislila, i z 
kaciga namena se je vratarju v službo ponudila ,
in kako željno je pričakovala vesele dobe, blaziga 
očeta zopet viditi. „In zdaj,” sklene Roza „je Vsigamogočni mojo molitev uslišal, moje hrepeneč e 
zelje spolnil, ter meni priložnost dodelil, Vas, drag i 
oče zopet viditi, vam po moči borni stan zlajšati . 
0 ,jez sira zdaj naj srečnejši hči! ” 

Uče solzne oči proti nebu oberne rekoč : „Ne 
naj srečnejši,, ampak naj boljši hči si ti! Jez sira 
naj srečniši oče. Kolikokrat me je sovražna nesreč a 
žalila, de sem mogel to zlato verižico z železno 
zamenjati, za kar se ti o Bog še le zdaj prav za— 
hvaliti zamorern. Brez te nesreče bi ne bil mogel 
serca svoje hčere tako natanjko spoznati. Jaz sem 
se naj srečnejšiga mislil, ko so mi svitli cesar to 
zlato verižico okoli vratú djali ; ali zdaj obložen 
s temi železnimi verigami, ki so mojo roko ranile ,
veči srečo občutim. Ne zamenjam te zlate dobe, ko 
si ti v mojim naročji, za vse zaklade sveta. Res,” 
reče na dalje, zaničljivo pogledaje na zlati spominek, ,,kaj je zlato? — Nič proti pobožnosti, in blaženosti. — Zdaj preljuba Roza, zdaj se spolnuj e 

3** 


nad nama božja previdnost . Ona je tebe ohranila 

in te nedolžno pripeljala v očetovsko naročje . On ,
ki tudi skozi naj debelši zidovje vidi, se je ozerl v 
to tamnico, ter se mene revniga usmilil. On je nama 
spremenil ječo v kratkočasno prebivališe. Bog je 
z nama. Hudobni vitez je sicer naju hotel pogubiti ;
ali ravno po njem dojile nama zdaj to rajsko veselje. Po hudim terpljenju nama Odeli dobrotljivi 
oče v nebesih naj žlahnejš"

i veselje. Straimir misli ,

de sim jez naj nesrečneji pod milim solne= , al i 

moti se grozno. Tudi misli de me s tem žali, ko 

veselo godbo, vrisk pijanih ljudi velikrat še čez pol – 
noč tukaj vklenjen poslušati moram ali kako se moti ,
glas moje nedolžne Roze mi je milejši, od vsiga veselja ki ga le svet ponuditi zamore . Rajši sem tukajv težki ječi pri suhim kruhu in sami vodi, kakor d e 
bi se sprehajal po veličastnih, z zlatom prepreženi h 
sobah tega grada, ali de bi si jedila izbiral n a 
srebernih okrožnikih . Zakaj veriga, ki bi zamogl a 
duha ukleniti „, de bi se o naj več' tugi ne moge l 
k Bogu povzdigniti, še ni kovana!” 

,,O moja Roza blagor tebi! de tako zgodaj 
spoznaš križe in težave, de ti raji ponosne ure , 
ktere drugi s ples= in drugimi nespametnostmi tra

tijo, v ječi pri očetu doperneseš! Terpljenje te varuje greha, in te uči lepoto čednosti zgodaj spoznati . O Roza, Roza! ostani tudi zanaprej tak o 
dobra! Ljubi Boga, in spolnuj njegove zapovedi ,
nič pretezkiga nama -ne naklada . Zaničuj begljivo ,
posvetno veselje, rada prenašaj terpljenje, in gotovo boš srečnejši, kakor bi na kraljevim prestol ú 

sedela.4 

Roza vsa ginjena poda očetu roko, ugasne 
svetilnico, ter naglo odide, ker čuvaj je že naznanil belo jutro. — 


XII.
Roza zlajšuje nesrečo svojiga očeta. 

Roza zopet rujavkastih lic, drugi dan komaj 
z vratarico in otroeiéima k mizi sede, kar Straši — 
mir v izbo stopi. Roza se ga vstraši malo .; kar je 
v službi ga še ni vidila v vratarjevi hisl, in ne 
misli druziga, kakor de je izdana. Strašimir reč e 
z ostrim glas= : „Zanaprej ne boste več grajskih vrat 
čuvali, ampak štirje vojaki bodo to opravilo preuzeli. Vidve pa idite v kuhinjo pomagat, zakaj dans' 
in jutri bo prišlo mnogo gostov” . 

Zdaj se Roza zopet oddahne. Strašimir jo je 
vida vso prestrašeno, pa mislil si je, de je to le 
zavoljo spoštovanja, tedaj jo tudi prijazno pogleda, 
ker dopadlo mu je, če so ljudje pred njim trepetali .. 

Roza odide z vratarico vred na zapovedano 
delo. Že opoldne pride vitez z veliko trumo vojakov ; 
na večer dojde zopet drugi tudi z velikim kardelam, delam pecov, deloma konjkov, tako, da vsi 

e v gradu prostora niso imeli . zvečer zapalijo sre d 
dvoriš-a velik ogenj, prt kterim so kuhali, pili, jeli,
in vriskali de ni bilo ne konca ne kraja. Rozi se 
je že vse dozdevalo, kaj de to pomeni, česar se t a 
večer tudi vratarica prepriča, ki vsa preplašena v 
izbo stopi in milo zdihne : „Ah ljuba otročiča, vojska bo, in vaji oče, ki so te vojake sklicali, morajo tudi ž njimi. Kaj bo, kaj bo!!” — 

Drugo jutro še preden se dobro dan zazori, 
je že odhod s krepkim glas= vojne trombe naznanjen. Vratar, ki je bil med hrabrejšimi vojaki, 

je bil že v železnim oklepji, s težkim mečem prepasan. Železno pokrivalo na glavi in sulico v desni,
to vse ga je prav strašniga delalo. V kratkim se 
poslovi s svojo ženo in otročičema ; vsi so milo jo— 
kali, pri té priložnosti se tudi Roza nemore solz 
zderžati. On je opomnil ženo in otročiča vsaki dan. 
zanj moliti, kar tudi on storiti obljubi. ,,Moli tudi 


<60


ti za me, pobožna Roza," reče vratar," de bom 
ženo in otročiča zopet vidil ." 

Zdaj se vzdigne lepo število vojakov, vsak o 

s svojim orožjem veselo kričaje, gredo zaporedoma . 
iz 'grada. ~ j'i bil Strašimir v krasnim oklepje Zadn i 
na lepim beliči. Ko grajske ključe starima vajdu nje-
goviga grada izroči, tudi on hitro odjaha za vojaki . 

Roza in vratarica ste imele še celi dan velik o 
opraviti v grajšinski kuhinji s snaženjem posode . 

Zvečer reče vratarica Rozi : „Jutri hočem na vse 
zgodej z otročičema oditi k svoji stari materi. Ostala 
bos tedaj sama doma, in si lahko malo pociJes ; ker 
ne boš druziga opraviti imela, kakor jetnikom je ... 
dila nositi. Vrat ni treba čuvati, ker so drugi temu 
odločeni. Samo pazi, da nam zvečer, ko se po-
vernemo zamoreš z dobro večerjo postreči”. Drugo 
jutro zgodaj odide vratarica . 

Kdo je bil zdaj srečneji od Roze? Na počite k 
še mislila ni, ampak le na to, kako de bi zamogl a 
svojima očetu pomagati. Nje perva poglavitna skerb 
je bila, draziga očeta s čisto obleko previditi . Nese 
mu tedaj pri perwi priložnosti novo srajco, ktero je 
večkrat ponoči delati mogla, ko ji je dneva,zmanjkovalo. Tudi par lepih prejnatih nogvvic mu nese,
s čimur je bilo očetu neznano vstreženo, ker je tak o 
snago ljubil. „Draga moja Roza, zdaj se čuti m 
vsiga prerojenega«, reče Castimir, ko se preobleče. 

„No zdaj zamorete tudi čistiga zraka okusiti ,
ljubi oče,” reče Roza, ,,ter ga pelje iz smradne . 
taninice skozi male vratica v lepi vert, kteriga j e 
vratar mogel oskerbovati . Jutro je bilo prekrasno ,
nebo je bilo jasno in solnce jé tople žarke na zemljico izlivalo. Castimiru se je zdelo , ko je zopet 
'čisti zrak vžival, kakor de bi bil v nebeškim raji. 
,,Moj Bog« , reče on, ,,če se naš stan po smerti v 
tako krasoto spremeni, kako dobro je umreti! Roza 
donese zdaj dobro južno tje pod košati oreh, ki j e 
v kotu' vertiča krepko svoje veje razprostiral. Pod 
njim je stala mizica in klop , de je človek lahko v 
senci ohladila užival+ Tudi zagotovi očeta, de je 


61 

lahko celi ljubi dan v vertu, in de bi bila rada cel i 

dan pri njem, ko' bi nič opraviti ne vimela, obljubi 
mu pa, de, ga bo: pogosto obiskala. Castimir se ves 
radosten sprehaja v lepim vertu, in občuduje vedn o 
višje stopajoče farno solnce, ki tako mogočno n a 
sinjim neba oboku plava. Topli žarki so ga kaj po— 
živili in okrepčali. Hvali Boga za ljubo solnce, so 
bolj pa za ljubezen blagoserčne hčere . „Ljubezen”, 
reče on, „je pravo solnce v naših sercih, brez nje 

bi bil vesolni svet, gluha in tanina ječa .” --

Roza, ktera je očetu tudi dobro kosilo napravila, in ga pogostoma obiskovala, ga na večer zope t 
v ječo pelje ; ali s kako žalostjo! — Pa ko Castimir 
v ječo stopi, se ves začudi, in misli, de se je Roz a 
zmotila in ga v okaf0 drugo sobo pripeljala. Cerna 
zidovje je bilo zdaj belo, in tlak snažen, z drobnim peskom posut. Tudi koprive, ki so okno pokrivale je odpravila, in okno čisto zmila, de je mogl o 
solnce svoje žarke skozi njega pošiljati. Postelja 
je bila z novo slamo porahljana, in z belim pokrivalom pregernjena. Tudi mehko zglavje je Roz a 
piinesla, de si zamorejo blagi oče trudno glavo 
počiti. Lep bel pert je po mizi razgernjen, in lepe 
rože so svoj prijazni duh po sobi razširjale, te r 
prejšnjiga zadušile . 

koliko veselje , mi delaš," reče Castimir . 
„Resnično je, de otročja ljubezen zmore pota staris.ev s cvetjem posuti, in tamno ječo v zal vert 
spremeniti. Pa kdo ti je k temu pomagal, ker sama 
nisi zamogla tako naglo vsiga tega storiti ; sosebn o 
zidovja nisi mogla sama pobeliti .” Roza pripoveduj e 
zdaj, de se znajde v tem gradu nek star priden 
zidar, kteri je pa pred enim teclnam hudo zbolil, i n 
de mu je ona boljši jedila, ktere je vratarica njem u 
kuhala, nosila. „Ce mi je čas pripustil”, reče dalje ,
',sim sedla na njegovo posteljo, in tako sva se o 
raznih rečeh pomenjkovala . Nekiga dne mi jame od_ 
vas prav spoštljivo govoriti, akoravno ni vedri, d e 
sim jaz vaša hči. Pripovedoval mi je, de v tisti 
bitvi, ki bi bila gotovo zgubljena, ako bi vas no 


fi2 

bilo zraven se je tudi on bojeval, in silno ranje n 
na polji obleži. GotOvo bi mene zdajyukaj ne bilo, " 

reče on, „ako bi se mene bil slavni Castimir usmilil ,
in tako lepo zame skerbel!” Včeraj zvečer sem g a 
prosila, ko bi mi hotel pomagati vašo ječo mal o 
osnažiti. Dobri mož je to radovoljno storil , česa r 
se nisiru nadjala . Tudi mi je rekel, de se celi.) viteza 

Strašitnira o ti zadevi ne boji, ker dolžnost je, de 
se vitežki stan spoštuje. Castimir na to reče ; de 
se ne spomni, de bi bil poštenimu možu kaj dobrig a 
storil. „Njegova živa hvaležnost me prav gine” ,
reče med drugim. „ .fiz tega lahko previdiš , draga 
Roza, de imajo dobre dela, gotovo svoje ugodn e 
nasledke.” 

Zdaj donese Roza tudi nekaj večerje . K sreči 
je zamogla ravno jedila, ktere so očetu naj boljdopadle, donesti ; dobre juhe, par pečenih divji h 
piščet in en okroznik lepih rakov . Tudi je preskerbela dobriga vina in beliga kruha; in tako zopet 
enkrat skup večerjata. 

„Pa za božjo voljo, ljuba Roza”, jo vprašaj o 

zdaj oče, „kje vse to dobiš, pri takim ubožtvu? ” 

Roza mu vse na tanko razloži, de ji je ogljaric a 
belo platno, , ktero zdaj njegovo posteljo krije, po — 
darila, de ji je rake Neža prinesla . De je pa zglavj e 

svoje postelje revnimu očetu odstopila, še povedati 
ni hotla. 

Zlahni oče so bili grozno veseli. „Jedel sem 
pri cesarjevih mizah,” rečejo , „pa tako me še ni 
nobena večerja razveselila, kakor današnja. Bogbo gotovo tvojo ljubezen povernil, ljuba moja Roza! ” 

Roza se je pa še sreeneji štela, v celim živ

ljenju še ni take radosti občutila, kakor ravno zdaj,
ko očetu streči zamore . Zivo je zdaj občutila, de 
je bolje dati, kakor uzeti. Kako blaženi bi zamogli 
otroci biti, ki so bogati zadosti, svojim stari'e m 
mnogo dobriga storiti ; oni bi mogli že na tem svetu 
nebesa imeti. 

Mogla je Roza zopet oditi, za vratarico namre č 
in njena otročiča kaj večerje pripravit. Z radostnim 


sercom vosi veselimu očetu lahko noč, in odide . Ali 
€astimir dolgo ni mogel zaspati, ker serce mu je 
prevelikiga veselja kipelo . 

Zanaprej je Roza sleherni dan svojiga očeta 
vedila s čim razveseliti . Vsako jedilo mu je zboljšala, in kar so ji dobri ljudje podarili je zvest o 
vse očetu prihranila. Tudi mu je pogosto novih rož 
donašala, ktere so ga jako veselile. Tudi j,9 ves 
ures, s kterim je bila takrat kinčana, ko so Časti . 
mira vsega oropali , zvestim Jakobu prodati dala ,
kakor drage kamne in bisere . Ta denar ji je zdaj

jako hasnil, ker zmogla je očetu sleherni dan do — 
briga vina ktupiti. Da v kratkim rečemo, Roza je 

samo za svojiga očeta živela . 

Čez nekaj dni prinese ječar -poročila od vojske ,
in pri té priložnosti tudi ječe pregleda . Ali kako s e 
začudi, ko v Castimirovo stopi! Z glavo majaj e 
reče : „Vitez Strašimir bi ne smel tega viditi, sice r 
bi jez gotovo v tamnico prišel, ktera bi pa ne bila 

tako prijazna, kakor je ta . Pa vender mi vse t o 
dopade, z majhnim trudam je vse to prenarejeno , 
lepo osnaženo in čisto ; de je prejšnja ječa prav 
lepi sobi enaka” . Zvunaj pa pod eernim oboko m 
debe4ga zidovja, ostrejši ječar Rozo nagovori : „Roza 
slušaj! Hvaliti moram sicer tvoje usmiljenje prot i 
vitezu in tudi ne dvomim , de mu še mnogo veé 
dobriga sleherni dan storiš. Ali pazi da te usmiljenj e 

predalječ ne zapelje, de bi ti vitezu v beg pomagala. Sicer bi bilo vse tako početje zastonj, ker 
dvorske vrata so dobro zaperte, in grajsko zidovj e 
je previsoko. Ali varuj mi, de bi me tudi taka n e 
utegnila poskušnja nesreeniga storiti. Strú'imir je 
celo v stanu me v jezi Oebosti, in kaj bi ,pote m 
moja revna žena z otročičema počela? Ne stori m e 
tedaj nesreeniga, in ne stavi mojiga življenja v 
nevarnost.” Roza mu je mogla terilno obljubiti, de 
tega ne bo storila, in potem se je zopet odpotil . 


xIII.


Roza sluga opominjevanje svojiga 

očeta. 

Med tem ko je Gastimir v ljubezni svoje hčer e 
toliko tolažbe našel, in Roza v milim pogledu svojiga 
očeta naj vect veselje občutila ; se ,le v Smrečniku 
vse spremenilo. Strašimirov grad je bil do zdajsedež veselja ; ali terpljenje, ktero tudi skozia železne vrata in viseče mostove nevedama pride, je 
zdaj tihoma v krasne sobe mogočniga grada pritapalo. Sporočila od vojske, ki jo je Strasirntr s siln o 
mogočnim vitezom začel, so dan za dnevam žalost – 
noji bile. Strašimir je bil v kratkim hudo ranjen ,
vsih priprav za vojsko obropan, in sam skoraj v 
sužnost odpeljan. Delječ od doma in vojske se j e 
na neki viteški grajšini' ozdravljal. Sicer je silno,
velike vozove pridobljeniga blaga na dom pripeljaval ; zdaj pa ,le od doma, denarje in mnogo druzt h 
reči potreboval. Njegova gospa ga še obiskati n i 
mogla , ker vojakov ni bilo , de bi jo bili varno n a 
poti do svojiga moža spremili . Revna gospa ni smela 
iz grada le stopinje storiti, ker dobro ji je znan o 
bilo, de ne iz ljubezni, temveč iz strahu so podložni Strašimiru pokorni. Njegovi sovražniki so ga 
jeli pisano gledati, in ni veliko manjkalo, de m u 
niso vojske napovedali. Velikokrat so žito in drugživež, ki' ga je gospa v bližnjim mestu nakupila , 
na poti voznikom uzeli, in tako je zmanjkovalo prav 
kmalo raznih reči v gradu. Gospa je mogla z otročiči do prihoda svojiga gospodo s slabo jedlo za

dovoljna biti. Ni bilo to še zadosti , otroci so koz e 

dobili, in dolgo, dolgo se je dvomilo, bojo le ozdra

vili , ali ne. Nazadnje se celo gospa zboli od ža

losti , skerbi in prečuvanih noči. 

Vse to je bilo Rozi na tanjko znano, ker vra

tarica ni nobene reči zamolčati mogla . Roza je le 
malokdaj v viteških sobah bila ; le če je povelje 


imela in se verni'« ni mogla, je šla tje po kaki m 
opravilu. Pri vsaki stopinji je ,nejevoljniai bila , iti 
nazaj je letela kakor hi 'perute imela po kamniti h 
stopnicah. Vsakikrat jo je serce hudo bolelo ko je 
viteza, ali pa kteriga njegove družine vidila. In 
tako se je vkoreninila v njenimu sercu huda veje-

volja ne le do Strašimira , ki je njenem očetu tako 

v nebo vpijočo krivico delal, ker ga je vsega premo 
moženja in prostosti obropal, ampak tudi do blagodušne Strašimirove gospe in nježnih, nedolžni h 

otročičev. 

Roza to žalostne okoljšine svojimu očetu nekiga dne na tanjko naznani . Bila je sicer za tujo 
nesrečo zelo občútljiva ; ko je vidita de se bližnjim u 
hudo godi, jo je serce bolelo, in bila bi mu iz 
serca rada pomagala. Ali zdaj — ne vidi se namožnim obrazu te miloserčnosti. Ko je jenjala svojlma očetu, žalostno zgodbo pripovedovati, se zadnjič malo namuzne, rekoe : „Prav jim je, — najtudi oni okusijo grenkost terpJjenja ; prevzetnost 
mora ponižana biti. Vitezi*, ki je, s svojilni otroci 
vedno v naj dražjih oblačilih se sprehajala, je vsaki 
dan imenitne gostove v svoje krasne sobe , dobivala,
in po tem jih ona gotovo drugi dan ravno tako obiska— 
la ; mora zdaj tako tiho in mirno biti, kakor v samostanski sobici. Zdaj so jo drugi prijatli obiskali , 
solze in zdihljaji . Okrutni in ošabni vitez, ki je nato 

in drugim tolikanj krivic storil, zdaj gotovo resnični 
pregovor občuti : Kakor se posodi, tako se verne”. 

Blagodušni Castimir mirno posluša svojo hiier, 

in ko zadnje besede zgovori, reče : ,,Kaj moram_ 
slišati, ljuba Roza! Tvoj sicer mirni in pohlevn i 
obraz, vidim od škodoželjnosti se nespodobiti ! 

O ne drago dete moje! Te misli niso Bogu dopadljive. Ne pusaj hujsiga sovražnika, ko je nama Strase imir , jeze namreč v svojim nedolžnim sercu kraljeváti. Res je de je nezbož ni vitez krivično z mano 
ravnal in še ravna, čeravno mu nisim nikoli le nar 
=nji škode storil, ali vprašam te: Je le tebi nauk 
in izgled našiga zveličarja tako neznan? Ali nismo& 


66 

dolžni tudi té ljubiti ki nas sovražijo ?,, Ni le tki 
zapovedi, sovražniku dobro storiti? Povej mi, Roz;

je le Strasimirova gospa kriva naju velike nesreče ! 
Verjemi mi, ljuba hčerka, de uboga gospa mo r 
veliko preterpeti zraven svojiga terdovratniga mož : 
Tudi sem pripriean, de gotovo njegovih krivični 
del ne podpira, ne z besedo ne z ,d,janjem. In ke 
je oče nad nama se pregrešil, bi hotla ti nad n e 
dolžnimi otročiči se maševati, kteri ne spoznajo š 
kaj je 'prav in kaj je napak? Roza, Roza! nik a 
iz ljubezni do svojiga očeta ne sovraži , svojig

bližnjiga. Lej, saj ga tudi jez ne sovražm. Ti 

Bog!" reče nadalje položlvsi roko na svoje ser e 
in oči proti nebu dvizne,,,ti o Bog vidiš moje sere (
in veš, de bi tega viteza v vojnim hrupu, kjer n e 
mila smert vse brez razločka kosi, v nevarno s 
svojiga življenja note] zapustiti marveč — med č e 
to sovražnikov planiti, in njegovo življenje rešit i 
akoravno bi svoje življenje za njegovo zgubiti mo 
gel. — In ti, moja Roza, ko bi zopet v svoji 
poprejšnjim stanu bila, in ko bi Strasicnirova gospe 
kar Bog obvari, sile stiskana s svojimi otročiči pr e 
lvoje vrata prišla, in te pomoči prosila, bi le mog l 
tako -terdoserena biti ubogi gospej in jokajoči r 
otročičem, ki ti niso nič žaliga storili, vrata za ,
preti, in jih v revšini in žalosti veselo gledati! ? 

» O ne, ljubi ,oče!" reče vsa ginjena ; „tega 
ne mogla storiti. Kotla hi jim iz sere, rada vsi gpodeliti, kar bi le imela .” 

Ne verjamem," govori dalje ' žlahni vitez » k e 
jih še prijazno pogledati in ogovoriti ne moreš, ka 
je vender lahko, de bi ti kaj boljšiga storiti z a 
mogla. Ker se vedno vsih pr'iložost jih le vidi 
tako skerbno ogibaš, de bi zamogla priložnost te r 

55 

več iškati, jim kaj dobriga storiti . Tedaj bodi 

njimi prijazna, in le po tem jim boš zamogla p i 
kaki priložnosti tudi dobro storiti . Ne svetujem 

tega iz samoprida, de bi tako naju mogočne so v 
raž-alke, ki nas v svoji oblasti imajo pridobila ; d 
bi nama to povernili, kar so nama po krivici vzeli 


Ako bi le iz taciga namena jim prijazna bila, bi t a 
prijaznost pred Bogam ne bila veljavna . Bila bi le 
ostudna hinavsina, ktere bi se mogla v resnici sramovati." , 

„Ne tedaj tako moja Ijubeznjiva Roza! Prava 
keršanska prijaznost je neprecenljiva cvetka, ktera 
ne more iz korenine samopridnosti pricveteti, ampak 
iz usmiljeniga, iz dobriga serca. Ta ljubezen je 
žarek tiste nebeške ljubezni, ki je bitje naše svet e 
vere, in vsako v resnici pobožno serce napolnit i 
zamre. Saj je Bog gola ljubezen. On ljubi vse 
ljudi, kakor svoje otroke . Sej še celo svojim nepokornim otrokam pusti ljubo solnce sijati, in pošilj a 
njim dež in blagoslov. Hoče namreč, de bi tudi on i 
se poboljšali, de bi vredni postali ž njim v ,veličastnih nebesih vekomaj bivati. Glej! sin nebeškiga očeta 

je celo svojo sveto rešnjo kri za nas na križi pre

lil, de bi nas večne pogube rešil . Ravno tako moramo tudi mi gola ljubezen biti. Moramo namreč 

vse ljudi kakor brate in sestre lrubiti, kolikor nam. 
je mogoče, jim dobriga storiti, in neprijatlov kakor 
tudi hudobnih od svoje ljubezni &o ločiti, Se celo 
svoje življenje, ako bi bilo treba, moramo v ne — 
varnost postaviti. Ljubiva jih torej ljuba moja kako r 
sebe: Naša ljubezen se mora od pozetneljskih malovrednih reči, h nebeški povzdigniti. Boga moranio 
čez vse ljubiti, ker je naj veči ljubezni vreden, ali 
to še ni zadosti ; ampak moramo si tudi prizadevati 
vedno popolniši v te ljubezni postati .” 

,,Ravno zato smo na tem svetu, de nebešk o 
ljubezen kakor žlahno rožico ., v svoje serca zasajamo, varujemo in vedno popolniši postajamo. Lju

bezen pa nečastnih reči : posvetne časti, slabiga 
poželjenja, minljiviga blaga, ni prava, in kjer ta 
gospodari, tam nebeške ljubezni ni. De bi , tedejnaso dušo toliko lože prevzetnosti, lakomnosti i 
zelje posvetniga veselja očistili, nam on terpljenje 
pta'ilja . Zato je nama tudi čast najiga stanu oduzel , 
kakor tudi časno blago, posvetno veselje, ki ga : 
premoženje dá. Verjemi mi ljuba moja, de, dokler 


nama nog terpljenje pošilja imava vedno še kaj

napčniga, kar le s terpljenjem odmiti zamreva . 
Spoznajva tedaj v tem božjo voljo in njegov svet i 
namen, ne svoje , razžalnike sovražiti, de bi tak o 

božjiga blagoslova nevredna postala, kteriga z voljnim prenasanjem terpljexi.ja nama deli . «~ 

Roza je svojiga očeta zvesto poslušala in ret e 
„Pač imate prav, dragi oče` ! in ga s solznimi očm i 
prijazno pogleda. „Ročem se z božjo pomočjo po – 

boljšati, de bodem , vredna svetili nebes ; tukaj , je ,

Ijubeznlivi oče, mola desnica, de sim pripravljen a 
vse storiti. Prizadevala si bom noga, čez vse, ljudi,
tudi Strašimira, njegovo gospo in nedolžne otročič e 
kakor samo sebe ljubiti. In če zamore terpljenje me 
boljši in Ilu.beznivisi pred Bogam storiti, hoče m 
rada terpeti tako dolgo, dokler njemu dopade . Zakaj

kaj je ta mala péd našiga časa v terpljenji dopernešeniga, proti taki veseli večnosti!” 

Kar je Roza obljubila, to je tudi zvesto spolnila. Ni se ogibala več vitežkih otrok, ko so zopet 
ozdravili in včasih v velikim grajšinskim dvoriš i 
veselo igrali. Nikdar ni več tako memo šla, kakor 
de bi jih ne vidila, ampak prijazno jih pozdrav i 
vsakikrat. Tudi se ljubeznjivo ž njimi pogovarja, č e 

je čas in priložnost imela. Vedno jim je s kak o 
malo rečjo ustreči znala . Roza je Nežiko prosila ,
de naj krotko serno pripelje in tudi gerlice sabo)
prinese. Podarila je serno zalimu fantiču, gerlice 
pa malim gospodičnam. Koralo je spoznala, de so 
blagi in prav ljubeznjivi otročiči. Velikokrat jo je 
njena poprejšnja nepriljudnost žalostno ganila . „Ve-r 
liko veselja sim si sama prikrajšala”, reče sam a 
pri sebi, „moje ogibanje je bilo tudi moja kazen 
vred. O kako prav imajo moj oče : boljši je priljudnimu in mirnima biti ; kakor pa sovražnima in polnim u 
maševanja ! Ali koralo je dobila Roza priložnost lep e 
nauke svojiga očeta v obilni meri spolnovati . 


69' 

xIv. 

Rozina ve1ikosorčnost. 

Po dolgim deževnim vremenu se napoči zope t 
prav lep in prijazen jesenski dan. Solnce je svojo 
toploto obilno izlijalo naravi , in vse je bilo kakornovorojeno. Grajšinska družina je zarano na polj e 
odišla, zadnji pridelek spravljat . Pesterna, Marjanca po imenu, je po kosilu z malim vitezam i n 
vitezinjami v veliko dvoriše prišla . 

V sredi prostorniga dvoriša je bil ,jako lep in 
umetno delan 'vodnjak . Zid okoli je bil z lepiga štiri-. 
voglatigt km ,n na šest gladkih stebrih je bila 
visoka streha postavljena , ki je po stari navadi z 

mnogo lepo in umetno zrezanim lesam okinčana bila . 
Globoeina vodnjaka je bila neizrečena. Več ko če-
tertinko ure je bilo treba, de se je samo vedro s 

pomočjo veliki `a kolesa naviti zamoglo. Ptujci,vkterih 
je prav veliko Smrečnik obiskovalo, so začuden o 
gledali lep vodnjak z nezmerno globočino . Kdor se 
je hotel prepričati globočine posebniga vodnjaka ,
je spúal okrogle karnnja vanj ,, in vsaki popotni k 
se je čudil, ker tako dolgo ni glasu padšiga kamn a 
zaslišal. Tudi so v vedro svečo postavili in jo po – 
časi v globočino spušali, luč je čarobno osvitljevala 
tu in tam kako rastljino med kamnjem in kapljice s o 
se ko biseri svetile ; nazadnje je pa luč kakor rumenkasta zvezda ,iz tamne noči berlela. Ko so zidarj i 
včasih vodnjak popravljali, jim je bilo mnogo, mnog o 
lestvic treba, ktere so na kljuke navezali, ki so bile 
v zid zabite. Pripovedovalo se je , de, pred ko so 
vodnjak s streho pokrili , ako Je kdo vanj šel, je 
ria sinjim nebu zvezde vidil o belim dnevi . Krog in 
krog vodnjaka je bila lepa zelena trata, z lepim i 
jerebikami , polnimi rudečih jagod . 

Troje otrok je veselo na zeleni trati igralo ° 

Male gospodične Milica in Malika ste bile rudečih 

jerebiknih jagod zelo vesele. Naglo jih na sukanec 
naberete, imenujete jih zlate verizice, ali pa bisere ; 


IO 

ž njimi ste si vrat okinčale in naročnice naredile 
in niste si ravno malo domišljevale na čudni kin č 
zgodnji dekliški nečinaernosti . 

Sla v o m i l, tako je bilo zalimi fantiču im e 
je za kratek čas okrogle kamne v vodnjak meta l 
in vsakikrat je naj večiga izbral, kteriga je le do. 
biti zamogel ; skerbno posluša, dokler kamen v vod i 
ne ploskne, in veselo skakljaje po druziga hiti, KI 
se pa tega dela naveliča, gre malo proč od vod. 
lijaka, gledat, kaj de njegove ljube sestrici delat e 
„Lejte, lejte kak Iep tiček!” zaupije ena malih go . 
spodičen. SlavoYnil naglo pogleda, in vidi tičico n ~ 
vedru vodnjaka sedeti, ktera tudi kulalo v vedi. ,
sferči pit, ali pa kopat se, ker je po navadi mali 
vode v vedru ostalo . „Stojte,” volt Zdaj mali go . 

spodiček v svoji otroški pameti malima sestricama 

„tička hočem zdaj ujeti. Le pazite,, 'te bo še le]
smeh.” Naglo je- na okrajniku gladkega zida, stPgn ,
ročico proti vedru, in ker je ročica se zmera r 
prekratka,, se se bolj nagne, in ko misli vedro do . 
seči , omahne, in pade v nezmerno globočino. 

Obé male gospodični ste pri vodnjaku mili 
zaupne. Marjanca, njih varhinja, ktera se je bil a 
kuhinjo splazila, ~ de bi kaj dobriga dobila, prilel 
zdaj vsa prestrašena . Plaha smertniga strahu gled e 
zdaj v vodnjak po blagim fantiču, in zelo se za . 
čudi, ko zasliši mili jok in glas Slavomila . Obvise 
je bil namreč z enim robam svojiga oblačila m 
železni kljuki. Ali stala ,le vsa osupnjena, in sam 
ni vedla kaj da bi začela. Vitezinja je bolna v po 
stelji ležala, torej ji ni bilo mogoče v dvoriše priti 
grijšinska družina pa je bila že zarano na polj 
odšla . Trepeče in smertno bledo dekle sklepa roke, i ]
glasno kliče jokaje Boga in vse svetnike na pomo č 

Ravno- v tem hipu priteče tudi Roza. Ona j¦ 
bila mogla namreč doma ostati, ker je malo deklic i 
vratarice pretečeno noč zbolelo bilo, ker ošepnic i 
so jele na nje životu poganjati. „O hitro,' hitro,' 
reče Roza Marjanci, „pomagaj miY v vedro stopiti 
In potem ga varno spušaj v globočino.” Milo, upa


71 

polno pogleda zdaj proti nebu, in zročivši se var

stvu božjimu, ko bi trenul stoji že v vedru. Groza 
jo spreleta po vsih udih ko se vedno bolj in bol j

pogreznuje v grozovitno globočino . Merzli in vlažni 
zrak jo obdaja, solnčni svitli žarki so ji vedno bol jgaševali, vedno veči tmá jo obdaja. Ko pride 
blizo kričejočiga fantiča,, zau-pije Roza iz globočin e 
„Stoj « ! in vedro se ne gane več. * Plaha Roz a 
skuša zdaj gospodiča z rokami doseči in iz kljuke 
sneti. Ali to je bilo zelo težavno in grozno nevarno,
ker ga mogla z obema rokama prijeti. Mogla s e 
le namreč za debelo verv terdno deržati, de e 
sama ni v globočino prekucnila . Ne more ga v rok e 
dobiti. Nepopisljiv strah jo obide, in mrzli pot ji 
na čelu stoji. Moli v strašni globočini s serčnim i 
zdihljeji k Bogu , de bi njej v veliki sili pristopil. 
Ko bi trenul si nekaj zmisli ; s svojo težo maj a 
vedro sem ter tje , in ko blizo Slavomila pride , se 

ga z desnico terdo oklene, in ga srečno na svoj e 
naročje uzame. S svojima ročicama se Roze z vs o 
močjo poprime, kakor de bi se e zmiram bal kam 
pasti. Tudi jokati jenja, in Roza veselo zavpije : 
„ L e urno g o r i " ! Radostno čuti Marjanca pomnoženo težo vedra in hitro navija . 

Bolna mati, ko zasliši milo vpitje in jok v 
dvoriši, pride v okno . Besede malih gospodičen : 
„Milko je padel v vodnjak”, so serce blage gosp e 
kakor smertne pušice presunile . , zdelo se ji je, k o 
to strahovito, žalostno novico zve, kakor de bi s e 
grom po vsem gradu razlegal. Nesrečna gospa mer 
licu podobna se z velikim trudam okna derži, tres e 
se po vsem životu. Rada bi bila sama v dvoriše 
hitela; ali noge ji niso hotle služiti. In serce ji 
tako hudo bije, de misli, zdaj in zdaj ji mor a 

persa razgnati. 

Marjanca ji reče, de je SIavomil obvisel, in 
de ga skuša vratarjeva dekla rešiti . Zdaj se obudi 
v njenim sercu žarek upanja . Skuša moliti, ali gla s 
ji v gerin zastane ; z gorečim sercom Boga rešitv e 
svojiga pervorojeniga, ediniga sina prosi . Z nepre— 


akljivim očesom gleda vedno k vodnjaku. Zadnjič 
se vender Roza prikaže Z gospodičem v naročju . 
terd.no se je bil oklenil, in glavico na vrat svoj e 
riteljice naslonil, kakor de bi spal, ona pa s e 
krepko debele vervi derži. Ko je vedro z okrajni— 
kom vodnjakoviga obzidja v enaki meri stalo, privež e 
Marjana kolo, potegne vedro z jakom k sebi, i n 
skuša gospodiča v svoje naročje uzeti . Ali mankalo 
je slabimu in vedno še trepejočimu dekletu moči i n 
urnosti, de bi v ravno tistim hipu, ko je vedro k 
sebi potegnila , močno deržala, in fantiča iz Roziniga naroda v svoje uzela . Dolgo časa si zastonjprizadeva . To je bilo za mater strahovit pogled . 
Vsaki trenutek je mislila, zdaj in zdaj bojo vs i 
trije v globočino popadali . 

Ko Roza vidi, de tako ne boste nič opravile ,

skuša gospodiča Marjani v roke podati. Ali kakor 

1lelječ se je tudi Marjana stegovala, vender je še 

zmiram pomanjkovalo ga doseči. Mati ni zamogla 

več te nevarnosti gledati, Ima ji oči zakrije. Sku— 

'ala je tako glasno, ' kolikor so ji nje slabe moči 

pripustile, upiti: „O ne tako, ne tako” ! Roza sicer

ni slišala teh besedi , ali ona je sama spoznala, d e 

tako je še nevarniši . 

Roza zdaj malo premišljuje, potem pa poln a 

zaupanja pogleda proti sinjim nebu , rekoč : „Mar

jana, poženi vedro z Lakom polagama, de se b o 

nad jamo vodnjaka semtertje zibalo «. Ona to stori,

.eravno ni razumela zakaj . „Zdaj« veli Roza smeh

ljaje , „zdaj ko se bo vedro do tebe prizibalo ,

zgrabi naglo dete z obema rokama z vso močjo . 
Ali čakaj, de ti porečem : Glej -- zdaj — zdaj! ” 
Marjanca je zdaj lahko gospodiča iz naročja Roz e 
vzela, in položi ga na zeleno trato . 

Hotla je zdaj Rozi roko podati, in ji iz vedr a 
pomagati, ali Roza pravi : „Zazibaj raji vedro, d e 
se bo temu stebru približalo”, kar tudi stori. Ko se 
vedro do stebra priziblje, se ga Roza krepko po — 
prime , stopi na okrajnik zida, in zopet je na zazeljent zemlji na zeleni trati . O kako je bila vesela, 


ko je zopet na terdim stopala ; kako vesela je bila 

prijazne solnčne svitlobe in sinjiga neba . Roza zdajpoklekne, in serčno zahvali Boga za svojo , kakor 
tudi gospodičevo rešitev, rekoč : „Dobrotljivi Bog ,
tebi naj bo hvala!” te so bile njene pene misli. 
„kako zadovoljni bojo ljubi oče s svojo Rozo! ” 
reče zdaj veselo, in hiti mu to veselo novico na

znanit. Blagi Castimir objame svojo ravno tako bla

godušno hčerko, in jo oblije s solzami naj slajšiga 
veselja. „Ljuba moja preserčnaa Roza! Ti si sam a 
sebe premagala, in sovražniku dobro storila. Veliko 
boljši in serčnejši delo si dopernesla, kakor pa na jmogočnejši vitez, ki naj mogočnejšiga sovražnik a 
smertno na tla podere! Rešila si življenje človeško, ,
slava tebi! Ali zatega voljo ne bodi prevzetna, ljubeznjiva moja Roza . Bog ti je priložnost dodelil spol — 
niti, kar si meni obljubila, le njemu se serčno zahvali . ” 

XV.
Rozine blage misli .
Med tem je Marjanca rešeniga fantiča k materi 
prinesla. Ona v tem hipu ni čutila svoje bolezni. 
Leti pesterni nasproti, objame draziga sinka z obem arokama, in oblije njegove nedolžne lici s solzicam i 
rajskiga veselja. Več ko stokrat je popraševala : 
„Te boli kaj moj Milko?” Sicer se znu ni bilo ni č 
zaliga pripetilo, le bled je bil velikiga strahu . Z 
ljubljenim sipam poklekne zdaj presrečna gospa ,
in reče z milim , veselim glasom : „Ti o Bog` si mi 
ga zopet podaril, skerbno ga hočem tebi odgojiti ! « 
Položi ga na posteljo, se k njemu vsede in reče : 

poredno dete ti, koliko strahu si mi s svojim 
nepremiselkam napravilo! Nisim ti mar že tolikokrat 

prepovedala, ne k vodnjaku hoditi, ne po drevesih 
lezati ? Lej, — kmalo bi bil zavoljo svoje nepororšine življenje zgubil. Kaj bi bili tvoj oče rekli ,

. 


74 

ko bi te bila tako žalostno zgubila! ,— O bodi vender pokornejši od zdaj za naprej ! udopolno te j e 
tvoj angel varp rešil!" 

ta angel je revna ogljarska deklica, k i 
te je rešila «,`govori dalje, po njé se oziraje. „Kaj 
ni tukaj dohrrga deteta? — Hiti, hiti Marjanca, is i 
je, urno teci, in pride naj k meni, de se ji zahvalim . 

To delo mora tudi po vrednosti poplačano biti .” 

Marjanca leti v vratarjevo izbo, in najde Roz o 

zopet pri postelji bolne deklice sedejočo . 

„Urno pojdi k milostivi gospel”, reče Marjanca,. 
„zapovedali so , moraš priti . Veseli se! Gotov o 
boš danes lepo plačilo dobila .” Govorica od plačil& 
je Rozo zelo razžalila ; prav nerada je šla, ker n i 
želela noheniga plačila. Med tem misli, de bi bilo 
zopet nespodobno , ako bi ne šla, ker bi tako ve— 
selo mater razžalila . Gre tedaj. Pohlevno pride, in 
ko v krasno sobo stopi, jo rudečica polije. Milostiva 
gospa, ki je še vedno pri gospodiči sedela, ji z 
razpetima rokama naproti hiti . Ona ni mislila na 
svoj kan, ampak serčno objame borno oblečen o 
deklico . „Draga moja hčerka!” reče zdaj , „kolik o 
hvaležnosti sim ti dolžna ! Kakošno grozovitno žalost si meni odvernila, in kako neizrečeno veselj e 
si mi danes napravila! Brez tebe bi blagi fantič, ki 
zdaj tako mirno v postelji spi, mertev v globočini 
vodnjaka ležal . Mojiga ediniga sinčeka si smerti 
otela , ter ga meni zopet podarila. Od zdaj zanaprej moraš pri meni ostati, jez ti hočem tvoja mati 
biti. ()stani tedaj ljubo dete zdaj tukaj pri meni.” 

„Tebe pa”, reče k žalostni Marjanci obernjena , 
ali vender brez vse nejevolje, „tebe nemorem dalj e 
v svoji službi imeti . Ti si naj ložji dolžnost, otrok a 
nikdar samiga ne pustiti, ki mora vsaki pesterni 
sveta biti, slabo spolnila. — Se danes te bom plačala, jutri pa — zapustiš naš grad .” 

Ubogo dekle se joka, milo zdihuje, in pros i 
odpušanja . In ko vidi, de tudi to nič ne pomaga ,poklekne pred gospo in pravi z milim glasom, d e 
rje uboga sirota, in ne ve kam bi se podala, de se 


76 

bo gotovo poboljšala. Ali gospa ji zaverne: „Ta 

si meni že večkrat obljubila, in nisi obljube spor 
novala. Težko mi sicer de, ti slovo dati ; ali tebi 
ne smem za ljubo pustiti, de bi moji otroci v vedn i 
smertni nevarnosti bili. Pojdi tedaj, in vedi se v 

svoji prihodnji službi bolj pametno” . 

Roza zdaj na to reče : ,,Dovolite nii inilostiva 
gospa, eno besedo za Marjanco reči, ker, akoravno se prederznem govoriti, se vender nadjam ,
de ne boste moje prošnje overgli rC . 

„Res je, in tudi prav imate, Marjanca je jak o 
grešila. Njeni nepremiselk je vaimu naaternim u 
sexcu smertno britkost napravil, in lahko bi bil mal i 

gospodič smert storil. Ali Marjanci, škoda de 
si ni pred kaj taciga vmislila, bo ta strašna do-
godba v svarilo, in gotovo ne bo nikdar več v svojim življenji tako lahkomišljeno ravnala. In če je 

Marjanca tudi grešila ; ali se ni ravno tako tudi 
trudila, kar je pregrešila zopet popraviti? Ali ni 
mar zvesto pomagala, še, kakor ste sami, žlahn a 
gospa, vidili,.celo svoje življenje je želela darovati , 
de bi le vasiga ljubeznjiviga sina rešila! In zdaj 
se bo le ' o nji pregrehi mislilo, o nji pomoči pa nič ? 
Hočete tedaj to , ktera se je pri rešenji v resnic i 
blago dušo pokazala, brez usmiljenja odpahniti, iti 
tugujočo -od sebe spoditi ? 

„Dejte, Bog je ravno zdaj vašo molitev uslišal ; nikar tedaj tudi vi, milostiva gospa, v ravno 
tistim hipu prošnje in solz reve ne zaverzite. Bog

je vam očitno usmiljenje skazal, usmilite se tedajtudi vi druzih ! On je vam, ]jubeznjivo dete zopet 
podaril ; ne obropajte tedaj uboge zapušene sirote 
njene dobre, skerbne matere. Saj sam Bog odpusti 
skesanim, kteri se hočejo v resnici poboljšati ; tudi 
vi torej odpustite. Pač lepo priložnost imate, hvaležnost, ktero ste njemu dolžni, očitno pokazati, . 

ako objokani in žalostni Marjanci odpustite, in zopet dobrotljivo za njo skerbite.« 

,,Ah . kako sve se veselile o srečnim rešenj i 
gospodiča in z vami vred vesele solzice točile! Ho-
4* 


čete mar vi naj srečnejši med nami, ravno t i s t a 
biti, ktera se ne dá danes sprositi, in tako ena 
nesrečna ostane? Zamorete le, preden še solze s 
svojih lic obrišete, ubogi Marjanci solze naj veči 
žalosttiztiskati, namesto da bi jih s svojo milo rok o 
obris li ? Ne, tega nemorete, milostiva gospa, storiti ." 

„Kar drugo tiče, ponudene službe ne uzamem . 
Zelo bi se pred Bogam pregrešila, ako bi revn o 
iz službe pregnala, in svojo srečo tako hotla na 
druzih nesrečo vteineljiti . « 

Gospa vsa začudena gleda menjeno ogljarsk o 
deklico. „V resnici,” reče zdaj, ,,sama ne vem ,
ali bi tvojo velikdserčnost, ali pa tvoje blage misl i 
bolj čislala! Kdo bi zamogel takima govoru se ustavljati ? Marjanca ne bo službe zgubila ; ali ti moral 
vender pri meni ostati . 11Te- pustim te več od sebe , 
čudopolno dete. Mislila sina, ali zdaj vidim, de 
mi ni mogoče te po vrednosti poplačati , ker ni š e 
mojiga gospoda doma, in pez v tem gradu kakor 

uboga sužnja vedno tihim . Ali upam, de se bo kmal o 
dan napočil, ko se moj mož iz vojske verne, on t e 
bo potem obilno obdaril. Med tein ostaneš moja 
ljubeznjiva hči , moja družbenica in prijatlica . Na– 
redila ti bom novo lepo obleko, ker spoznam, de 
si za kaj boljsiga rojena, kakor za službini stan . 

Roza je bila od pohlevniga in prijaznega ravnanja blage gospe, ki jo je tako lepo sprejela, in 
skesani Marjanci tako rada odpustila, silno ginjena. 
Še le zdaj jo vredno spoštuje, in zavoljo tega b i 
bela tudi rada pri njej ostala. Skrivnosti, de je 

Castimirova hči, si ni upala razodeti ; hotla je po, 
pred se s svojim ocetam posvetovati, reče tedaj 

',Ponižno prosim, ne zamerite, ker tudi te ponudb e 

ne morem uzeti, za kar sim vam perserčno hvaležna. Kar pervo zadene (rešenje) , je bolji, d e 
nobeniga plačila ne uzamenco , ker, ako nam ,kajpo sreči izide, smemo v nebesih plačila pričakovati ;
drugič pa, za stran svoje službe sim tako zadovoljna in vesela, de si boljši ne želim . Saj stan n e 
žlahni človeka, ampak vaja, kako dolznosti svojega 


77 

stanu spolnujemo, in njegove težave prenašamo. 
Ker sim vratarjeva dekla imam veliko priložnosti 
jetnikom marsiktero majhna dobroto storiti . Verje– 

mite mi, milostiva gospa, de sim srečna, naj me 
tedaj vaša miloserčna dobrota ne stori nesrečnet` . 

„Cudni otrok!‘'‘ pravi gospa, „nemorem terazumeti. Tvoja govorica de si nesrecna pri meni, in 

srečna v tanini ječarjevi izbi, se mi čudna zdi . Ali 
ni celo ničesar v moji moči s čimur bi ti zmogl a 
ustreči? Poželi kar le hočeš, in jez ti obljubim pr i 
časti viteškiga stanu, de ti bo, ako je le mogoče , 
dovoljeno!” 

„Stoterna hvala naj vam bode, milostiva gospa, 

za vašo miloserčno, dobrotljivo ponudbo ; prosim 
vas tedaj mi toliko časa dovoliti, kolikor se mi potrebno zdi, v pretniselk. Mislim, de čas nemore 
več dalječ biti, ko mi bosta k veliki sreči pripomoči 
zamogli. Med tem pa želim v svoji srečni samoti 
ostati ; ali blagovolite mi, de zopet grem, ker n e 
smem bolniga deteta sarxiiga pustiti .” Spoštljivo s e 

pripogne, in naglo odide . 

XVI.
Rozen žlahni stan razodet,
Ljudmil a, Smrečnikova gospa (tako ji je bil o 

ime) je slovela zavolj svojih lepih čednost v celi 

okolici . Cislala je dobro Rozo po vrednosti, in po – 

trudila se je njej,z vso dobrovoljnostjo prikupiti se . 

Zelo je želela jo popolnama osrečiti, ali ona ni 

mogla iz nje obnasanja nič zvediti, kar jo je ve

diti mikalo. Ljudmila ni brez uzroka mislila, de v 

visim obnašanji Roe nekaj skrivniga tiči. Podperla 

je glavo z levico i~ dolg a premišljuje . 

~hči tako 
modro misliti”, reče ona sama pri sebi, ,,in tako lep o 
govoriti? Kje se je učila tih pripravnost in tako 
lepiga zaderžanja? Ko je v sobo stopila, se je tara 

o „Kako zamori ta ubog agljrajeva 

lepo obnašala, kakor de bi bila e od mladih nog 
pri žlahnikih skerbno izrejena . Vidila sim tudi, d e 

ji ni nič težko stalo z mano govoriti, kar od prostih ljudi zastonj pričakujemo. V resnici ;, to me 
veliko bolj moti, kakor pa ,njena blagodušnost in 
prebrisani um. Kaj mora tudi nek uzrok biti, de 
noče pri meni ostati ; ker bi vender pri meni veliko 
bolje imela? — Nekaj posebniga mora biti, česar mi 
pa razodeti ni hotla . Ali morebiti po slabih pota h 
hodi? Je morebiti taka ta skrivnost, de bi ona, č e 
na dan pride, osramoteti mogla? — Ne verjamem . 
Ali hočem vedno na njo skerbno paziti, na vse 

njene dela." 

Zapove še tisti dan starimu grajšinskimu na-. 
mestniku, na vse Rozne stopinje in vsako njeno delo 
skerbno paziti. Sivi mož to stori, in vedno je le 
hvalevredne dela gospej donašal . Nekiga jutra pa ,

ves ostrasen in grozeč prinese novico, de Roz a 
okoli polnoči, ko že vse terdo spi, sužniga viteza 
v ječi obiskuje in cele ure pri njem ostaja . „To se 
mora dobro prevdariti” , pristavi on, „kaj de je o 
tein storiti ; ker bi se dekle nam lahko v veliko ne – 
srečo pogreznilo, ako bi ona vitezu vbežati pripomogIa. Serčno in prederzno dekle je vsemu kos. 
Kaj sta takrat sklenila, ne vem . Poslušat sim pr i 
vratih na tanko ; ali besedice nisim zastopil. Ne– 
razumljivo mermranje sim cul, druziga vam ni č 
ne morem povedati .” 

To ni bilo res, de grajšinski vajd zato n i 
razumel, ker ste, se Castimir in Roza tiho razgovarjala, ampak zato, ker je bil mož skoraj popolnama gluh . 

Smrečnikova gospa se zelo začudi : „Častimir u 
reče ona, ,,je naš naj veči smertni sovražnik. To 
mi je moj gospod večkrat poterdil, ko sim ga prosila nesrečniga viteza ne tako terpinčiti . On mi j e 

toliko hudiga od njega vedil povedati, de ne morem 

več dvomiti, Castimir je naš naj veči protivnik. De 
je ubogo dekle ž njim tako prijazno, to mi pa® ne 
,dopade. Hočem sama enkrat poslušati, po tem bom 


naj bolj vedila, pri čem de m sini«. Zapove tedajVajdu dobro , paziti, in kadar bo Roza viteza zope t 
obiskala, njej naglo naznaniti ; drugim v gradu pa 
ne besedice o tej zadevi ziniti. Med tem je Roza 
skoraj vsaki dan vidila, pri vsaki priložnosti se j i 

dobrotljivo skaže, in podari ji mnogo reči. 

Čez nekaj dni po tem pride vajd ves zasoplje n 
ponoči, in reče : „Zdaj, milostiva gospa!” Nagl o 
vere nase Cern. svilni plajs, in teče k ječnirn vra-
tam. „Res je, da ni lepo,” reče sama sebe svareča, 
,;da poslusam drugih pogovore. Pa — saj le za to 
storim, ker sim za sreče uboziga dekliča v resnic i 
skerbna, in blagostanje svojih mi mora naj bolj pri 
sercu biti" . Vrata so bile le priperte ; luč je v ječi 
berlela. Pazljivo tedaj posluša pogovor Častimira 
in Roze. 

„Breskve so kaj dobre « , reče sužni vitez ,
„ravno tega plemena se mi zdijo, kakoršne smo v 
našim gradu imeli. Bile: so mi vedno naj ljubši_ 
sadje. Lepo je viditi njih prekrasno barvo, prijet-
niši je duh, veliko bolje pa okus . ” 

„Ah, ljubi oče!” reče Roza, „milo bi se lahko 
jokala, ko te breskve tukaj vidim . O de bi le še 
enkrat zamogla v našim vertu tako lepo sadje tergati , in ga vam , kakor v pretečenih zlatih časih v 
+ okinčani korbici s tersnim perjem obloženiga v vaš o 
sobo prinesti!” 

„Hvali loga, ljuba hči! de mi te donesti za-
moreš”, pravi Gastimir . „Komaj deset breskev, praviš , je rodilo letas drevo, in tri so tebi podaril i 
žlahna gospa ; zelo dobrotljivi so tebi.” 

. ,,zato mislim ," reče Roza, „blagi gospe] naznaniti, de sim vasa hči . V njenim sercu, mislim ,
je skrivnost dobro ohranjena, in ona bi zamogl a 
terdovratniga viteza naj lože pregovoriti, vam prostost zopet podariti.” 

„Ne verjamem”, reče Častimir, , ,,ti ne moreš 
razumeti kako zelo me on sovraži. Volja ljubeznjive 
gospe naj le bo mila in žlahna ; ali StrašimirQvi 


občutljeji so nepremakljivi in terdi, kakor breskevna 
peška. Pred bi zobe polomila, kakor jo pregriznila." 

„Ali vender mislim,” milo reče Roza , „č e 
Strašimir zve, de ju vaša hči z božjo pomočjo 
njegoviga sina smerti otela, vas ne bo v tč ječi 
pustil umreti. Pokleknila bom predenj, in gotovo 
bo mojo prošnjo uslišal ! « 

„0 nikar take, lahko ne verjemi”, jo zavern e 
Castimir. „Predobro ga poznam. Ce tudi on tvoje 
djanje dobro in hvalevredno spozna, ker mu koristi,

in če tudi celo misli, se tebi hvaležniga skazati ; vender ne bo mogel svojiga sovraštva do mene zatreti, 

in moj prijatel postati. Stara pregreha se ne da v 
enim hipu premagati ; pred bi debeli hrast s koreninami vred izruvala .” 

„Pa, ljubi oče« , reče Roza, „ako bi se da l 
prepričati, de ga vi, akoravno vas je vsiga obropal, vender ljubite in blagoslovite, in ,de bi mu ,
ako bi bilo mogočh, radi dobro storili ; de ste ravno 
vi mene njega in njegovo družino brez razločk a 
ljubiti, in kolikor zamorem jim dobriga storiti učili ; de 
bi jež brez vašiga poprejšniga opominjevanja a in 
svarjenja ne bila tako naglo prihitela k vodnjaku ,
in tudi gotovo ne bila njegoviga sina rešila ; de ste 
ravno vi, pervi uzrok te rešitve .; prašam vas ! ali 
bi se ne omečili njegovi občutljeji, kakor o spomladanskim vetru ledene klade? — Kaj je popolnam a 
nemogoče okrutniga viteza pomiriti? ” 

„Morebiti”, reče Castimir polagoma, „in mislim , 
de bo le pri tej besedi : morebiti, ostalo . Med tem 
se tako ne da nič opraviti ; dokler se domu ne poverne, moram jetnik ostati. Če bi tudi hotla gospa 
me izpustiti, ne grem brez njegoviga dovoljenja. 
Ona bi lahko mogla zavoljo svoje dobrote velik o 

hudiga terpeti. Ako bi me le v gradu prostiga pustila, bi zamogel zlobni in sovražni Strašimir tisu č 
drugih reči si zmisljevati . Molči tedaj , Ijubeznliv a 
moja, in jez ostanem v božjim imenu sužinj . Nočem 
Jblagoserčni gospej nobenih težav napravljati. Le 
verjemi mi, Bog bo vse, ko bo njegovi sveti volji 


dopadlo , poravnal. Ali ti pogovori so žalostni za. 
naju, toraj naj bo zadosti od tega, rajši se po

rntenkvalva o drugih rečeh ." 

Gospa je zadosti slišala. Zdaj hiti v svojo 
sobo nazaj. Celo noč ni mogla očesa stisnuti. Zacudelna ostermi, in vedno vecr žalost meno blag o 
serce obdaja. „Ta ogljarska deklica je tedaj «, si 
misli ona, „žlahna gospodična! Ona je, de bi svojimu očetu bližej prida, tako slabo oblačilo, in tak o 
nizko službo radovoljno izvolila. ,Breskve in druge 
male darove, ktere sim ji dajala, je vse ohranila ,
de bi svojilno očetu z njimi postregla . Iz gole ljubezni do njega ni hotla pri meni biti , in rajši vs e 
težave pričijočiga stanu voljno prenašati. O kakošno 
serce ima to blago dete! O kako srečna bi bila 
mati, ako bi živela! In ta deklica, hči očeta, ki 
ga mi v težkih sponah v ječi po milim nebu zdihovati pustimo , je mojima sinu življenje otela? Ka jta oče je učil svojo hčer tako blago misliti in 
ravnati? Kake lepe, blatene misli in občutljeji 
napolnujejo žlallno serce miloserčniga viteza !” Mil o 
se razjoka. „Blagi vitez mora oprosten, in vse njegovo premoženje mu povernjeno biti. Castimir ingb,oza morata po zasluženji srečna biti. O de bi za— 
mogla jez to storiti! še necoj bi mogel zapustit i 
svoje žalostno prebivališe, in jutri bi se vesela poveznila v svoj grad Jelodvor z vsirn premoženjem 
vred. Ali to je zdaj nemogoče. Naš stari grajšinsk i 

vajd, ki vedno terdr , de se zenske v deželske i n 
vojne opravila nimajo vtikati, bi bil mojim povelje m 
dvakrat gluh . Se iz ječe bi ne pustil Castimira, s e 
manj pa iz grada. Ali kjer je ženstvo preslabo si 
pomagati ? tam zamorejo njegove solze in prošnje ve č 
storiti, kakor pa telesna sirova moč . Kakor hitro 
se moj Straširnir poverne, hočem poskusiti, kaj de 
prošnje in solze zamorejo pri njen. Ti o Bog pa ,
blagoslovi moje blago početje!” 

F 

„Kako se pa hočem zdaj proti gospodični Roz i 
obnašati?” misli zopet. ,,Hočem ji le razodeti de j o 
poznam? Hočem le njo, ker ni razspora med moji m 

4''`~~~ it`'i 


gospodam in svojim očetom čisto nič kriva, jo k 
sebi vzeti, in ji stanico v našim gradu odločiti? Al i 
kako bi se vsi čudili v gradu?! Stari, svojoglavni 
vajd bi nikdar ne dopustil, de bi Roza le eno besedico s svojim očetom govorila. Vedno bi ga voj— 
.€ aki stražili. Jez bi žalost dobre gospodične po — 
množila. 11Tobeden človek začasno ne sme vedite de 
je Roza Castimirova hči. Se njej besedice nočem 
,omeniti od tega, de~ kaj vem. Kaj bi nek boljši pr i 
tem bila ? V bkakosen strah bi oba zapledla ? Najbolje se mi zdi, de storim žlahni gospodični, i n 
po njej njenima očetu, kolikor je mogoče na tihi m 
dobriga ; njih skrivnosti pa srečnimu času prepustim,. 
kteri se bo gotovo koralo približal." -

xvII.
Roza prosi za oprostenje svojiga


očeta. 

Drugi dan pokliče Ljudmila Rozo v grad, in 
z nepopisljivo serčno ljubeznijo se pogovarja ž njo . 
„Vem,” reče smehljaje, „de se ti vitez, ki je v ječ i 
nasiga grada, zelo smili, in de mu marsiktero dobroto storis. To mi kaj dopade, hočem torej tvoj o 
miloserčnost iz svoje kuhinje in ,kleti podperati. Pridi 
tedaj po jedila in pijačo za Castimira vsakokrat kmreni.” Dala je veseli Rozi za njeniga očeta najboljši jedila in naj boljši vino, veliko boljši še ,
kakor ga je sama pita. Vodila je bistroumna gosp a 
vse tako vrediti , de grajšinski vajd ni vsega tega 
ne čerkice vedi]. Tudi je sumljiviga moža popolnoma potolažiti znala. Blaga gospa je prišla vsaki 
dan s svojimi otroci v ječarjevo hišo, rešiteljico 
svojiga sina, kakor jo je večkrat imenovala, obiskat . 
Ljudmila je razun tega še drugi namen imela, nam — 
reč težavno službo Roze kolikor je bilo mogoče 

polajšati, kar je tudi popelnama dosegla ; posebno, 


ker je vsaka njena beseda pri vratarici veljala . 
Roza je mogla o prostih urah miiostivó gospo v 

njenih sobah obiskati, smela je tudi vratarične otrok esaboj pripeljati, čast, — na ktero si ni malo domišljevala Rozina gospodinja . Srečno se je štelatako deklo imeti, ktera se le milostivi gospodi tak o, 
znala prikupiti . 

Med tem je Ljudmila čakala Straširriiroviga pri — 
hoda z vedno večjim zaželjenjem . Ko bi ne bil,

sporočila poslal, de je ozdravil, bi se bila pre-
derzniia k njemu v tabor potovati. — Nekiga dne 
vender pride s svojima prijatlama in z večjim od .. 
delkom vojšakov domu. Vitezi in vojaki so svoje 
šišake in sulice z zelenim hrastovim perjem ovili ,
in tako so šli četa za četo skozi visoke vrata v 
prostorno grajšinsko dvoriše . Strašimir skoči s svajiga vranca, in pozdravi svojo gospo in otroke, kter i 
so z materjo vred v dvoriše prišli, z velikim ve

seljem. Zdaj gre s svojo družino, vitezama in najhrabrejšimi junaci v veliko vitežko dvorano . 

Potem, ko . je pervo glasno pozdravljenje utih

nilo , in Strašmir svojiga sina v naročje uzame , 
kteriga se ni mogel zadosti nagledati ; pové Ljudmila strašno dogodbo , kako je Slavomil v vodnja k 
padel, i~. Roza ga rešila. Ona je vse obširno ingtako živo pripovedovala, de je viteza groza bila . 
',Tako!" reče on zdaj, „bi bil kmalo utonil, i-n jez 
bi tebe, ljubi Milko , ne bil nikdar več vidil ! Ka-
l:ošna nezmerna žalost bi bila za mene in tvoj o 
mater! Kri bi se mi kmalo sterdila, ko na to mislim . 
O bodi zanaprej bolj previden! ” 

Mati prinese zdaj oblačilo , x ktero je gospodi č 
tisti dan, nosil, in ki ga, je bila v vedni spomin te 
prigodbe spravila . Strašimir ogleduje zdaj skerbno 
pretergani konec oblačila, ter reče ves plaše n 

? zadnji čas je bilo, de je pomoč prišla, le še nek e 

nitke naj bi se bile- pretergale in Slavomil bi bi l 

zgubljen. Ubogo dekle nam je v resnici veliko do-

briga storilo. De, kakor sim gotovo vitez, moje 


8t 

hčerke blagoserčno delo je bilo junaško! Si jo p a 
tudi po vrednosti obdarovala? " 

To« , reče Ljudmila . „sim vse tebi prepustila,
kar bi ji bila tudi podarila, se mi, je premalo, čisto 
nič zdelo ; zakaj svoje življenje je v smertiio ne— 
varnost postavila . Omedlela sim skoraj, ko sim j o 

vidila nad strašno globočino v vedru viseti ! Kajtaciga se ne poplača le s kakim zlatom. Na te sim 
tedaj čakala in mislim, de me ne boš osramotil o 
ti zadevi.” 

V svojim življenji ni bil vitez še nikdar tak o 
ginjen, kakor ravno zdaj. Hoče tedaj rešiteljico kojviditi ; Roza pride, ponižno stopi' v viteško dvorano ,
in ko jo vitez zagleda, jo pozdravi z veselim glasom : „Bog te sprimi, mlada junakinja, rešiteljic a 
inojiga sina! A1i kolikor se spomnim, poznava se že. 
De, de, vidil sim te v vratarjevi hiši. Ali takrat bi 
si ne bil mislil, de taka serčnost v tebi tiči. No 
jez sim ti veliko hvale dolžan, zakaj brez tebe b i 

bil zdaj prav nesrečen oče. Ta veseli današnji dan 
bi bil za me dan naj veči žalosti. Poželi kar le 
hočeš, in—mož beseda--jez ti dovolim. Da,” reče 
on v preveliki radosti glasno," pri živim Bogu, po — 
želiš ti eniga zmed mójill dveh gradov Smrečni k 
ali pa Jelodvor — gotovo ti ga v last dam! " 

Roza reče nato mirno in z deviško pohlevnostj o 
„Zlahni gospod vitez! Vi ste važno besedo izrekli, 
in ta dva ravno tako žlahna viteza sta vašo obljub o 
in prisego slišala. Jez bi vas zamogla velike mlosti prositi, in vi, kakor pošten vitez bi mi ne sneliodreči . Ali ne želim nobene milosti, le za pravico 
vas prosim : Dajte meni in mojimu Qčetu nazaj, kar 

ste nama uzdi”! — 

„Kako je to? Koga!” — reče začuden Sfra — 
~~

'mir. „Jez bi bil tebe in tvojiga očeta okradi]. in 
obropal! Kdo si ti? Kdo je tvoj oče ? !” — 
„Jez simRozaJelodvorska,” reče ona,,,Ca-

s t i m i r so moj oče! Oprostite ga tedaj ječe, i n 
povernite mu njegovo premoženje . " 
Ptuja viteza, in vsi vojaki so začudenja oster— 


Brneli. Strašimir pa ves preplašen kakor kamen osterrn% . 
Kakor mu je lepo delo Roze globoko v serce seglo , 
ravno tako, in še hujši se staro sovraštvo do nj e 

očeta zdaj v njegovim sercu obudi. Hvaležnost ga 
veže k spravi s Častimiratn, ali staro sovraštv a 
premaga vse perve blage občutke. Bled in plah 
strahovito gleda okoli, ter pravi z votlim glasom : 
„Dal bi en grad, ako bi bil kdo drugi to storil, ka rje hči tega moza storila.” --

Vsi pričijoči se prestrašijo te govorice, in žalostni eden druziga pogledujejo . 

Strašimirova gospa zdaj bliže stopi, ter pravi 
s pohlevnim glasom : „še le pred enim tednom sime 

zvedila, de je to borno oblečeno dekle Castimirov a 
liči. Glej ! iz gole ljubezni do svojiga očeta, de ga 
je zamogla obiskati, ter ga v njegovi žalostni samoti tolažiti, mu streči, vsaki grižljej od svodih ust 
odtergati in s svojim ljubim očetom deliti, prišla j o 
v tej slabi obleki v naš grad ; služila je pri vratarici, in je vse terpljenje voljno prenašala, kjer ni 
zamogla do zdaj naj bolj , uboga kmečka dekla 
obstati, ona z nebeško poterpežljivostjo ostane. Najtežje dela je prenašala, ktere so jo desetkrat težj e 
stale, kakor druge dekle . Meni se je serce tergalo,
ko sim z lastnimi 'očali vidna, kako težko je on a 

ker je nam enaciga~stanu, vodo na glavi nosila,al i 
pa grajsinsko dvorise pometala. Nisim ji hoda razodeti, de mi je njen stan znan, ker se nisim upal a 

o tej zadevi nič posebniga brez tvojiga dovoljenj a 
storiti. Z žalostjo sim čakala tvojiga prihoda! Ali 
zdaj preljubi, bodi miloserčen, ne pa terdovraten .A 
Ako bi tudi gospodična Roza ne bila tvojiga sina 
rešila, nje ljubezen do očeta že bi mogla te pri 
siliti se ž nje očetom spraviti.” 
„Res je”, reče Miriboj pri Strašimiru stoječ i 
vitez , ,,kar je gospodična za svojiga očeta storila ,
je veliko več vredno, kakor pa to, kar je storil a 
za blagiga fantiča. Resenje gospodica je bil le pre.
derzni hip, kteri tudi manj imenitne ljudi včasih. 
navda. Dolgo in težko terpljenje pa, ktero je go— 


spodična za svojiga očeta s čudapolno stanovitnostjo 
pr eterpela, je očitno znamnje blažene duše. Tako 
serce, polno ljubezni je žlahen, neprecenljiv biser,
kteri se ne da vsaki dan najti. Na. tvojim mestu , 

trašimir, , bi ne mislil tako dolgo, kaj de imam 
storiti." 

Strašimir«, veli zdaj Zorislav, drugi vitez, ako 
bi Castimir zloben bil, bi bil tebi lahko prav velik o 
.škodovati zamogel. Med tem, ko si se z daljnimi 

sovražniki boril, je bil ta, ki ga ti naj večig a 
sovražnika misliš, v sredi tvojiga terdniga grada ,
in njegova hči je ječne ključe imela . Med desetim i 
bi jih bilo devet prav gotovo tako priložnost pora — 
bilo, ponoči tvoj grad zapaliti, in ko bi domač i 
semtertje letali kakor zmešani, se natihama i z 
grada zmuzniti. Strašimir, Strašimir ! ti pač nobenig a 
uzroka nimaš, blagiga Častimira sovražiti." 

Strašimir stoji kakor oderven, kar z očmi n e 

trene. Težko sope, in večkrat si z roko potno čel o 

obriše. Zmenil se ni za to , kar njegova gospa in 

viteza govore. Vsih oči so bile vanj uperte. Roza 

milo zdihne proti nebu, strahovita tihota je bila v 

-dvorani. 

Zdaj zopet Ljudmila bliže] k njemu stopi, te r 
pravi s silno ginjenim sercom : „Strašimir ! Ti misliš ,

blagi vitez Častimir je tvoj naj veči sovražnik! Ali 
žali Bog, ti si se o tem do zdaj zelo, zelo motil . 
Ah, ako bi on v resnici zloben mož bil, kakor ti 
misliš , kako bi le jez, tvoja zvesta žena, zamogl a 
tebe kaj taciga prositi? Svetovati bi ti imela, toliko 
bolj skerbno ga zavarovati . Ali verjemi rni, ni tako ,
kakor se ti je do zdaj dozdevalo, hočem te v 
kratkim prepričati .” 

„Lej ! jez sim perva in edina bila, ktera j e 

zvedila, de je Roza Častimirova hči. Do tega časa,
dokler ni sama tebi povedala, ni noben človek v 
celim gradu ne čerke od tega vedil, kakor sam a 
jez. Tvojim vojakam, ki si jim grad izročil, se s e 
kaj taciga dozdevalo ni. 'Verjeli so, kakor si ti 
verjel, de je ogljarska deklica . Brez mene bi celo 


ST 

tvoj zvesti vajd nikdar ne bil zasledil, de Roz a 

ponoči sužnjiga viteza obiskuje . Hotla sim se pre

pričati in zvediti, kaj de so te obiskovanja, in. kaj 
je njih namen. In glej! tako zelo sim se ponižala , 

o ne brez sramote, moram pred tabo in zlahnima 
vitezoma tukaj obstati, de sim v tanini noči, ko st a 
se oče in hci v ječi pogovarjala, pri ječnih vratih 
poslušala. Storila sim te stopinje, kterih sama hvaliti nemorem, bolj zavoljo tebe in tvojiga grad u 
kakor pa za se. Tako zelo sim bila skerbna . Oče 
in hči nista zamogla si misliti, de jez vsako besedo 
slišim. Pa o Bog! kaj sim mogla tukaj slišati ! 

o kako osramotena sim stala ! Kako blage, kak o 

dobre ste temjle, bogaboječe duši! Revni, sužn i 
vitez, slavni Castimir, ne pozna ne sovraštva n e 
maševanja. On ni samo hvalil dela svoje serčne 
hčere, ampak bil je pervi uzrok rešenja tvojig a 
sina , ker jo je opominjal nas vse ljubiti, in oko j i 
je mogoče ljubezen do nas, tudi z delom pokazati .. 
Brez njegovega svarjenja bi bila Roza le more — 
biti, .ali pase ne nasiga otroka rešila. Njemu ,
iniloserenimu Častimiru, si dolžan rešenje Slavomil a 
zahvaliti. Kako bi on tedaj zamogel tvoj sovražnik 
biti! Ah kako zamoreš le trenutek še misliti, s e 
ž njim spraviti ! « 

Vender kaj imaš še premišljevati? Brez odloge! ? 

Ah Strastmir, ti nesmes in nemores gospodične Roz e 
neuslišane iz te sobe pustiti . O Bog! razsvi'

tli 

njegovo serce!" 

Strašimir reče zdaj z votlim in tihim glasim : 

„Roza naj uzame Jelodvor z vsem premoženjem v 

last ; ali Častlmir osiane, kjer je !” svoje gospe pá 

še pogledal ni . 

Zdaj se Ljudmila oberne k malim gospodiču ,

ter reče s silno ginjenim sersam in jokajočimi očmi : 

,,O~ pojdi Milko, prosi ti svojiga očeta za svoj o 

rei~teljiCo, de on nje prošnjo popolnima usl~sE , n e 

le polovice. Poklekni in povzdigni svoje nedolžn e 

ročice k njemu. Glej, tudi jez pokleknem s teboj 


vred pred njega . Hočem ti pomagati prositi, l e 
vsako besedo z menoj izreci! " 

Prijazni, blagi-fantič, Ro vidi svojo Uubezniivo 
mater jokati in Rozo, ktera mu je skoraj ravno tako 
ljuba bila kakor mati,, jame sam glasno plakati . 
Serditi obraz njegoviga očeta ga je zelo ostrašil ,
in prav dobro je ume!, de je na tem veliko ležeče,
iogotniga očeta potolažiti . Poklekne tedaj z materj o 
vred , povzdigne male trepetajoče ročice, in reč e 
z glasnim, zastopnyim in serce giriljivirn glasam ,
kakor je mati govorilu : 

Ljubeznjivi oče! ne bodite terdovratni ! Nika r 
tako dolgo ne premišljujte Rozniga očeta iz ječ e 
rešiti! Saj tudi Roza ni premišljevala svoje življenje 
za me v nevarnost postaviti. Lejte! ta mila gospo– 
<lična me je iz strašni, vodnjaka rešila ; rešite tud i 
vi, ljubi oče, viteza Castimira iz tamne ječe. Ona 
pne je otela nemile smerti v vodi ; o ne pustite vi 
tedaj njeniga očeta žalostne smerti v temnici umreti ! 
Ona je vam, preljubi oče! mene, vašiga sina, zopet 
podarila ; podarite tudi vi Ijubeznjivi hčeri zopet 
očeta . O nikar se ne ozirajte od mene , preljubeznjivi oče! — Ah! poglejte mene, svojiga sina! Po.
mislite, de , ako bi gospodične Roze ne bil, bi ne 
bili mojiga obličja in mojih oči, ki britke solzic e 
zdaj točijo,nikdar več vidni. Te ročice, ktere zdajproti vam povzdigujem, bi zdaj že v čemim grob u 
trohnele! " 

,,Stoj! Zadosti je! « rek zdaj Strašimir. 
Zastonj se je trudil solze zderžatj, ktere so bile po 
njegovih mislih vitezu nespodobne. Obernivši se k 

Rozi, reče : „Vaš oče, mila gospodična, je prost ;
njegov grad z vsem premoženjem mu zopet povernem. Krivico sim mu storil. Oče, ki je tako hčei 
izredil, ne more hudoben mož biti” . 

Hvala Bogu !« zavpije veselo zdaj žlahna gosp a 
Ljudmila, in objame ga z veselimi solzami. Tudi 
mali Milko je poljubil zopet ves vesel dobrotljiv o 

roko svojiga očeta. Roza pa je v svojim sercu rajsko veselje občutila. Celo tuja viteza nista prikri– 


vala veselih solz., in vsa ginjena mu podasta vitešk a 

desnico, rekoč : 

„Strašimir,” reče vitez 1Vliriboj, „skazal si se 
moža v resnici žlahniga stanu ; in od tega časa se 
popolnoma na te zanesem . Da resnico govorilu ,
tukaj je moja viteška desnica.` 

„Storil si”, reče Zorislav, „kakor se poštenirn u 
vitezu spodobi. Pravičen biti je veliko bolji, kakor 
pa mogočen. Sam sebe premagati, veljávniši, kakor 
naj zlobnejšiga sovražnika podjarmiti .', ‘ 

Plemenitniki in pričijoči vojaki, kterih si je 
marsikdo gorko solzico obrisal, so' zdaj naenkrat 
veselo eden druziga pogledovali, in viteza očitno 
hvaliti jeli : „To je prav! To je lepo!” rečejo eden 
druzimu. In na zadnje vsi enoglasno zavpijejo veseliga serca : „Živi, Bog Strašimira, Ljudmilo it. 
blaziga Slavomila! Zivi Bog Castimira in Rozo! ” 

XVIII. 
Roza naznani Prostost svojim očeta. 
Vitez Strašimir je bil od zdaj, kar je v nje.

govim sercu sovraštvo zamerlo, ves drugi človek. 
Vediti, de je sovraštvo premagal, in vestni glas poslusai, ga je z veliko, nikoli občuteno radostjo n a 

polnilo. Mir in pokoj sta posedla zdaj njegovo pre d 

vedno razkačeno serce. Obdajala ga je prijetr 
tihota po strašnim viharji . Njegov obraz se razvedri 
in iz njegovih oči je očitno veselje sijalo . Celo mati 
Milko zapazi čudno očetovo spremembo, ter teče : 
„Ljubi oče, zdaj gledate tako prijazno, kakor mat i 
in gospodicna Roza ; se le zdaj,vas zámorem dobro 
pogledati in vas prav ljubiti”. 

Roza stopi k vitezu, in se mu s silno ginljivim i 
besedami zahvali . ,,Ni treba, draga gospodična ,
toliko hvale, ,jo zaverne vitez, ,,jez ne zasluzi m 
za to ne zahvale ne pohvale. Saj bi ne bil kristjan, 


90 

še človeku podoben ne , ko bi drugači ravnal . Od— 
pustite n1i , prosim vas, in pojte zdaj z menoj . 
Hočemo naravnost k vašimu očetu v ječo iti . Greh 
bi bilo le en trenutek ga dalje zapertiga imeti . 
Pojte tedaj , vam naj se blagi Castimir zahvali z a 
svobodo. Spodobi se tudi, de mu vi prostost naznanite. Prosim pa vas tudi, priserčna gospodična, 
svojiga očeta prositi, da mi krivico odpusti, kter o 
sim mu storil ." 

Gospa Ljudmila migne svojimu možu ; gre ž, 
njim v bližnje okno, in na tihim se nekoliko pogovarj eta. Večkrat ji prijazno z glavo poterdi, in 
Ljudmila po tem reče Rozi : „Pojte pred se malo z 
manoj, ljuba gospodična”! Zlahna gospa pelje zdajRozo v krasno okinčano sobo, v kteri so 'bile ob-
lačila popred že za njo pripravljene, njenima po-
préjsnimu stanu primerjene. 

Roza očisti zdaj z milom rujavkaste barve svoj e 
lici. Gospa Ljudmila vredi lepe lasé prav umetno , 
in obleče jo v drago oblačilo, z naj lepšim drobno 
zobatim zavratnikom . Ona je bila zdaj nepopisljivo 
lepa. Njeni cveteči, belorudečkasti obraz je biI 
kakor lično jabelčno cvetje. Njeni rumenkasti lasi 
v količke poviti, ji krasno na rame spadajo. Lepa 
,le bila njena obnaša, ali ravno tako lepe postave 
je bila krasna devica . Gospa jo dopadljivo ogleduje , 
ali vender je molčala, ker nespodobno se ji je zdelo, 
gospodično s takimi pogovori na njeno lepoto prevzetno storiti. 

Potem prinese Ljudmila majhno nizko skrinjic o 

iz svitločerniga lesá, vso z zlatom vloženo. „Lejte, 

ljuba gospodična”, reče, ko jo odpre ; „to je kinč 

vase rajnce matere. Moj gospod ml ga je nekdaj

v posebni spominek podaril ; ali jez ga nisim nikdar 

nosila. Naj veči pokoro bi mi bil naložil, ako bi me 

bil kdo prisilil se s poropanim blagam kinčati . Vedno 

sim želela,, de bi zamogla ga vam verniti. Dam ga 

vam, kakor sim ga dobila, in verjemite mi, de nobe

niga bisera ne pomankuje.” 

Roza vzame kini svoje matere z odkritoserčno 


hvaležnostjo. Ogleduje sicer drage bisere, ali n e 
pokaže nobeniga veselja, kar je gospa Ljudmila o d 

Rozine mladosti pričakovala . „U ljubeznjiva mati, ” 
reče zdaj s solznimi očmi, „kako živo me na va s 
opomnijo ti kamni! Le kakor dragi spominek od vas 
so mi prijetni!” 

„Ah, Jejte milostiva gospa”, reče Ljudmili, „t a 
perstan °z biseri je bil zaročni perstan moje mil e 
matere ; te verižice iz dragih kamnov so ji svitla 
knezinj~ na ženitvanji blagovoljno podarili ; te svitle 
uhane pa so dobili na dan mojiga rojstvar Ah ljubi 

Bog! meni se zdi, kakor de bi ljubo mater s tem 

lepotičjem okinčano pred mano stoječo vidna! Ah ,
kako minljivi smo ljudje ! Ti biseri tukaj in drag i 
kamni se še vedno svetlijo z nepremenljivim bliskom ;
aIi postava nekdajne krasne gospe --- je zdaj l e 
trohljivost in pepel! Kaj bi bil nek človek, akoravno naj lepši stvar na svetu, če bi pa v njem ne 
bilo kaj taciga, ki dalje terpi, kakor ti bliskajoč i 
kamni!” 

Gospa Ljudmila reče nato : „Ljubeznjiva gospodična! Solze, ktere se v vaseh očeh svetijo, s o 
veliko več vredne, kakor vsi pričijoči biseri ; iti 
vaše žlahne misli več veljajo, kakor dragi kamn i 
tukaj. Ce se bo tudi vaša cveteča postava enkrat 
v pepel razsula, če bo sila časa celo te demante v 
prah razdrobila : bodo vender vaše blage misli vedr i 
kinč vaše blage duše ostale, in jo bolj lepšale ,
kakor to krasno lepotičje vaše telo lepšati zamore” . 

Ljudmila je zdaj . Rozine lase in vrat s term 

dragim lepotičjem prav mično okinčala. Vdene ji 
tudi bliskajoče uhane v ušesi, in dragoceni perstan 
rajnce matere ji natakne . Ko Roza vidi, de j e 
perstan njej prevelik, reče marljivi gospej smehljaje : 
„perstan bi se lahko opustil, saj se ne spodobi z a 
mojo mladost ; le zaročene gospodične smejo pel-

stan nositi”. 

Ali Ljudmila naglo na to reče : „Lejte, perstan 
ki je za srednji perst prevelik, je za kazavec popolnoma pripraven . Na tem ga tedaj nosite! Roka 


hčere, ktera je toliko dobriga svojimu očetu storila,

zasluži z žlahtnimi kamni ozalšana biti" . 
Ko ste vse po mislih vredile, je gospa Ljud

mila Rozo k ječnim vratom spremila . Naglo odpre 
Roza vrata, stopi v ječo in vesela reče : „Hvala 
Bogu, preljubi oče, oprosteni ste «. Ali kako 
ostermi — njen oče stoji pred njo, kakor `nekdajv velikih praznikih, s čemim viteškim dragim obla — 
,čilom oblečen, z zlato verižico, s svetinjo na vratu . 
Njemu na strani stojita tuja viteza Miriboj in Zorislav . 
Gospa Ljudmila je namreč popred svojimu mož u 

rekla, de naj, med tem ko ona Rozo lepo napravi ,

viteza Castimira po viteško obleči skerbi . Tudi najbi tuja viteza blagimu Castimiru nekoliko naznanila ,1e je njegova rešitev blizo, de bi mu morebiti ne — 
pričakano veselje škodljivo ne bilo, in tako tud i 
ljubeznjivi hčeri veselje ohranila, svojimu očetu 

perva prostenje naznaniti. Oba viteza se tega dela 
z velikim veseljem lotita, še celo sama niu lep o 
obleko doneseta, ki mu je bila poprej vzeta . 

Castimir objame svojo milo hčerko z radostni m 
sercam. „O preljuba moja Roza!” reče zdaj, „ z 
božjo pomočjo si zmago pridobila, ktere bi velika 
truma vojakov z mečem in sulico ne bila dosegla . 
Moč orožja bi bila le Strašimirov grad napadla, ' n 
samo njegovo telesno moč premagala ; ali bla en a 
moč tvoje otročje ljubezni je Strasimira ukrotila ,
in iz silniga sovražnika v naj ve”' a prijatla spreobernila. Zahvaliva se Bogu ! On vse čudupoln o 
izpeljal! Hvaliva njega, kteri je tvojo otročjo ljubezen blagoslovil, in tvoj trud s srečno sverh Qovenčal!" 

e le zdaj zapazi Častimir, kako lepo je Roza 

z mnogim lepotičjem nakinčena. „Glej!” reče on ,

Bog ti ni le tega podaril, česar si ga prosila, nam — 

reč oprostenja svojiga očeta ; ampak se veliko več. 

Dragi kinč tvoje rajnce matere, za kteriga gotovo 

nikdar nisi prosila, ti je zopet povernjen. Večkrkat 

sim bil žalosten, ko sim mislil, da si svoje uhane , 

zadnji ostanek poprejsnjiga stanu, iz ljubezni do 


ga

mene prodala ; glej tudi za to milo delo ti Bog ,

brez de bi pričakovala, obilno zadostenje pošlje . 
On je zvest povračevavec, ker tudi tega ne pozabi ,
česar še v mislih nimamo ." 

Viteza lMirihoj in ZQrislav se nista malo čudil a 
nad Rozino lepoto . „V resnici, mila gospodična « , 
reče 1Vliriboj, „vi niste kaj maliga svojima očetu 

storili, de ste svoj prijazni, ljubi obraz z rujavo , 
kakor orehovo barvo, pvmazali in vašo krasno po--

stavo z bornim oblačilam zakrili. Zares, lepi ste 
kakor angel! ” 

Rozine lici rudečica polije pri teh prilizljivi h 
besedah, ker mislila je, de tega ne zasluži . Zori-. 
slav reče nato : ,Lepota mile gospodične je le mala 
vrednost ; ali piiserčaa ljubezen do očeta je neprecenljiva veljava. Kakor angel je popred> stopala 
v ječo svojiga očeta, njegovo terpljenje polajševat ,
in kakor angel se mu zdaj prikaže, mu oprostenj e 
naznanit, ktero mu je s svojo serčno ljubeznijo za — 
dobila!" 

Roza prosi zdaj svojiga očeta v Strašimiroviru 
imenu, de bi mu odpustil. Castimir silno ginjen reče : 

Ti vidiš moje solze — in de sim mu davno že od — 
pustil, ti je tudi znano" . Kakor hitro je te besede 
izustil, se vrata od,pro, in — Strašimir s svojo gosp o 
in malim Slavomilom vred, stopi v jeo . Castimir 
in Strašimir si zdaj po viteški návadi v roko se — 
žeta, in s serčno prijaznostjo objameta. Vsa jeza 
in sovraštvo med njima je minulo, in le veselj e 
sprave in edinosti sta občutila. Pri tej priložnosti 
si obljubita hrabra viteza odkaritoserčno, sveto prijaznost. 

Slavni in ljudomili Castimir je imel zdaj še 
drugo posebno vesele nad tem, de je blaziga go

spodiča, kterimu je Roza življenje rešila, zamoge l 
viditi. Truden toliko veselih občutljejev sede Castimir na kamniti sedež, vzame cvetečiga fantič a 
v naročje, milo ga s solznimi očmi l pogleda, in blagoslovi rekoč : ,,Ljubo dete! božja milost naj b o 
vedno s tabo, in " serčno želim, de bi tvoj oče in, 


tvoja mati vedno vreči veselje nad taboj doživela ,
in de bi enkrat pobožen , slaven mož postal o ! 

„U dragi Častimir !” reče Ljudmila, „Bog najnama le toliko veselja dodeli, kolikor ga je vam ' v 
vaši hčeri, in de bi ravno takih blaženih misel bil,
kakor je gospodična Roza, i,n. štela se bova najsrecnise starše.” 

Dan je bil z veliko in imenitno obedino v ve 
liki viteški sobani sklenjen . Častimir in Roza st a 
jerva sedeža pri mizi imela . Strašimir sedi zrave n 
Castimira, Ljudmila na strani Roze ; Miriboj in 
Zorislav pa nraven njih sedeta k mizi . Vsi so pra v 
židane volje bili. Strašimir pa je bil ta dan tak o 
vesel, kakor že veliko let ni bil . Sam je to poter,dil rekoč : „Tako vesel, kakor sim danes, svoje dn i 
še nisim bil. Lej moje nespametno sovraštvo proti 
tebi, ljubi Castimir, mi je naj sladkeji veselje zagrenjevalo. Kaj je vender lepšiga, kakor edinost i n 
mir serca! Zdaj še le spoznam resnico : Neprijaznost in sovraštvo izvira iz pekla ; prijaznost in ljubezen pa iz nebes” ! 

Strašimir je danes velike sreberne kozarce , 

ki so od znotraj debelo pozlačeni bili, na mizo po 
staviti vkazal, in jih z naj boljšim starim vino m 
naliti. Pred Castimiram pa je bil lep sreberen kozarec-, iz kteriga je doma v 'svojim gradu, naj 

rajši pil, kteri mu je bil tudi kako dragi spomine k 
svojih prednikov posebno ljub . Rola kozarec naglo 
zapazi in se gospej Ljudmili s hvaležnim pogledam za to pazljivost zahvali, 

Strašimir vzame pervi svoj kozarec, in ga 

sprazne na Častimirovo in Rozino zdravje. Tuja 
viteza, Miriboj in Zorislav, sta po njegovim zgled u 
ravno tako storila. Castimir zdaj na zdravje cele 
družine ._pije, in ko kozarec na mizo postavi, reče : 
„Gospodje vitezi! vino je močno, in zamoglo bi 
viteza, kteriga še ni nihče premagal, na tla polomiti”. Strašimir se pri teh besedah smehlja . Pohvala,
njegoviga vina mu je bila všeč , ali vender je za 
stopil to , kar je hotel Častimir reči . ,,Prav dobro 


še pomnim," reče zdaj Častimiru, „ko sva na knezovim dvoru bila, si vedno mene in moje tovarš e 
zmernosti opominjal. Pač prav si imel. Ali danes 
le brez skerbi! Prav veselo hočemo današnji da n 
praznovati, pri tem pa vender pameti ne zapiti . Z 
naj lepšim redam hočemo začeti. Vsak mora, prede n 
pije, lepo napitnico izreči ; in ti Ljudmila in vi gospodična Roza, marate tudi z nami terkati . « 

a 

Ljudmila in Roza terkate ž njimi ali močn o 
vino komaj okusite. Napitki so bile dobrovoljne želje ,
kamor, postavim : 

Castimir vzame kozarec in reče : „Vsi vitez i 
našiga naroda naj v miru in edinosti žive, in odkritoserčna prijaznost naj med njimi kraljuje” ! 

Miriboj vstane s kozarcam rekoč : „Vse gospe 
in gospodične naj bodo v ljubezni in lepih čedno– 
stih gospej Ljudmili, gospodični Rozi in rajnci Matildi enake« ! 

Zorislav `dvigne kozarec, ter rečeh „Vsi starši 
naj svoje otroke tako izredijo, kakor Castimir in v 
Bogu spijoča Matilda ; in vsi otroci naj spoštujej o 

in ljubijo svoje stariše, kakor Roza svojiga očeta l.” 
Strašimir pa sklene z besedami : „In vsi stariši najtoliko veselja dožive nad svojimi otroci' kolikor ga 

je Castimir nad svojo ljubljeno Rozo doživel” ! 

XIX. 
častimiri in Rozi se premoženj e 
poverne. 

Drugi dan prav zgodaj pride Strašimir v po-, 
pitni obleki z ostrogami ropotaje v Castimirovo sobo. 
,,Castimir! " zavpije on, ,,davno sim že svoje ljud i 
na noge spravil, in ravno sim hotel sedljati . Mislil 
sim s teboj v Jelodvor jahati, in ti zopet vse poverniti ; ali moja Ljudmila meni, de grad, v kteri m 

so do zdaj konjiki dvorili, se mora popred počediti 


in marsiktera reč vrediti.- To mi ni na misel prišlo. 
Ostani tedaj , ljubi Castimir z Rozo še nekaj čas a 
pri nas. Veliko žalostnih dni si v tem zidovji preživel ; spodobi se tedaj, de tudi neke vesele dni 
skupajvvživamo." 

Castimir je bil s to predlogo zeli zadovoljen . 
Strašimir gre ž njim v viteško sobano, Miriboj i n 
Zorislav 4 sta se njima tudi kmalo pridružila . Vsi se 
vsedejo k mizi zajterkovat. Potem pa se tuja viteza , 
ki,sta želela se domu podati, od vsih poslovita , 
posebno pa od Castimira in Smrekarja. V grajšin

skim dvorili so bili vojaki tujih vitezov pripravljeii 

za odhod. Še enkrat se pozdravijo, vojne trombe 
zapojó, in v lepim redu grejo v eno mero skoz i 

visoke vrata vsaka četa s svojim vitezom na čelu . 

Strašimir zdaj reče Častimiru : „Zdaj moraš 
pred vsim moj grad ogledati, po kosilu pa grev a 
na lov. Pervič poglej tukaj podobe mojih prednikov,
s kterimi je ta sobana okincana”. Castimir ogleduje 
nekdanje viteze v železnim oklepji in njih gospe ,
ki so po stari šegi malane bile . Pri mnogih se j e 
:Strašimir dolgo mudil, in veliko od njih povedati 
vedel. Ko sta vse podobe ogledala, pelje Castiri r 

v vojno sobo. Vse se je svetilo in blisketalo. Bilo 
je veliko oklepja za viteze in konje pripravljeniga. 
zdaj obhodita grad krog in kro . Pokaže tudi 

Častimiru terdno zidane oboke in le i hodališa ; pri 
tem pa ne pozabi pazljivo pogledati umetno izsekan e 
jelenove glave z velikimi rogovi, z deset do dvajset verhovi. Tudi obišeta kon,jišnico, v kteri so 
leporejeni vranci razgetali . 

Tudi hladno klet sta obiskala, ki je bila v 
živim kamnu sekana, ogledata velike vinske sode , 
in Castmir je bil persiljen od vsakiga kupico sprazniti. Nazadnje pa, ko sta že vse v gradu ogledala-, 
nbišeta v velikim dvoriši vodnjak . Groza nju spre

haja , ko v nezmerno globočino gledata . Castimir se je veselil vnovič lepiga, serčniga dela svoje 
hčere , Strašimir pa Tešenja svojiga sina . Srečna 


očeta se pri vodnjaku objemata, serčne radosti polna,. 
in Bo a za srečno re'enje hvalita . 

osna Ljudmila je med tem gospodični vs e 
svoje pohištvo in vrednosti pokazala. Odpre ji lepe 
politane skrinje, polne pražnjiga platna in belig a 
perila ; svoje dragoceno lepotičje in bliskajočo kuhinjo. Ko ste vse ogledale, reče Ljudmila Rozi : 
„V tej sobi še nisve bile , idite ljubeanjiva gospodična, tukaj vas bo bolj mikalo skerbno kaj ogle — 
dati, kakor do zdaj`. Ljudmila odpre, in stopi v 
veliko z mnogimi skrinjamiv poredama napolnjena 
sobo. Bilo je namreč vse Castimirovo premoženje 
tukaj, kterQ je Str'ašimir nekdaj iz Jelodvora v 
Smrečnik pripeljal. „Jez sim vse skerbno shranila” , 
reče blaga gospa, „in zdaj bom vse v vaš grad 
nazaj peljati vkazala . Ta lepi pert, kakor sim sli– 
šala, so vaša rajnca mati sami d napredli. Očitna 
znantnje je njih nevtrudene , marljivosti in ljubezn i 
do vas. Z& takrat so bili vaša ljuba mati skerbn i 
za vašo doto. Božji blagoslov je z valim blagom , 

ker ni nič po krivici pridobljeniga, zatorej vam tud i 
za zmiraJ ni moglo odvzeto biti .” 

Roza je po tem želela še enkrat vratarjev o 
hišo obiskati. Gospa Ljudmila jo spremi. Ko v grajšinsko dvoriše pridete, se pridružita njima pri vod

njaku stoječa viteza. Vratar je ravno sedel v svojim 

iaslonjaku, Ytruden dolziga potovanja. Ko pa Stra

šimira zasliši, naglo poskoči in vrata odpre . Roza 
stopi prednj a 

„Jojmene Doza”, veselo reče vratar, ,,vender 
nikar mi ne zamerite, gospodična Roza sim hote l 
reči. Jojmene, jojmene kaj še moram doživeti ! 
Prosim stopite v hišo z nailostivo gospodo . — Tako ! 

de, de! Pred bi si bil misliti zamogel, de boj o 
zvezde kakor orehi v jeseni na zemljo padale, kako r 

de je moja dekla — Jelodvorska gospodična. Kajtaciga se ne sliši vsaki dan. Še zdaj skoraj ne 
morem verjeti, de ste vi milostiva gospodična tla , 
na kterih stojim, pometali. In ,vender se moram 
zopet čuditi, de nisim jez, stari bradač, že pre d 

5 


tega misliti zamogel, v de ste vi Častimirova hči .. 
Včeraj na večer sim se e zvedil to veselo novic o 
od vojakov v ctvooriši Iv ki so pri ti novici začuden i 
se mešali vsi križem. Se le takrat se je v moji glavi 
zasvetlilo, zakaj de ste do sužniga viteza tak o 
usmiljeni, tako miloserčni bili! Očitna hvala naj va m 
bo za vašo ljubezen, draga Roza, in kakor vidim , 
vas je Bog in žlahni, milostivi gospod vitez tuka jobilno obdaril. Ali kako se je moja Minka čudila , 
ni zreči. Obnoreti je hotla . 

Vratarjeva otroka sta plašna v kotu tičala w 
Roza gre k njima, in z navadno prijaznostjo se ž 
njima pogovarja . Roj sta bila serčnejši. 

Lenčika ji reče : „Lej, kako zelo si okinčan a 
gospodična Roza. Vse je lepo in novo, celo tvoj 
obraz”. Jurko pa glasno reče : „Vse mi je všeč, 
vse mi je prav, ako le gospodična Rozi, pri nas z a 
deklo ostane zakaj tako dobre gotovo ne bomo do — 
bili več”. Strašimir in vsi pričijoči se glasno smejajo. Roza vpraša po tem otroka : „Kje pa so vajna 
mati”? Lenčika pravi : „Ravno zdaj so kruh v juh o 
narezali, skleda še na mizi stoji”. „Pač de, reče 
Jurko, „ko so slišali, de gospoda gredo, pihnili s o 
jo skozi vrata, kakor bi jim bil volk za petami.'' 
Roza gre skozi vrata v kuhinjo, in pripelje vratarico za roko. 

Uboga žena je stala zdaj, ko viteza Častimira 

in Rozo v taki lepi prazniški obleki vidi „zrave n 

pa njeniga žlahniga gospoda in viteza Strašimira z 

niilostivo gospo Ljudmilo , zelo osramotena . Rude

čica jo sprehaja. „V kertovo deželo bi se hvtla 

skriti pred niilostivo gospodo”, reče zdaj, „ker ve m 

de vsi vedo, kako lepo se pogovarjam, če me kaj 

razkači, in — kake lepe imena sim milostivi go

spodični včasih primerjala . Ali ko bi bila vedila , 

kakošniga stanu je moja Roza, in h kakošni velik i 

časti de bo povzdignjena, bi se bila drugači ob

našala. 

Smrečniška gospa reče zdaj : ,,Poslušajte me 

vratarica! Naj prostejši človek je božjiga stanu, im 


a je naj imenitniši stan, s kterim se noben prime— 
riti ne da. Naj večji siromak bo po smerti v božj e 
kraljestvo prišel, ako je svoje dolžnosti zvesto spolnil , 
k taki časti, ktera vso čast tega sveta preseže. 

spoznate zdaj, da niste s svojo dobro, pridno deklo 
prav ravnali, ki zdaj pred vami kakor žlahna go

spodična stoji, ker se kesate in sramoto občutite. 
Ali še bolj bi osramoteni bili, e bolj bi se mi kesali, 
ako bi reveže na tem svetu s' prevzetnostjo in zaničljivostjo psovali, tamkej pa, to je v nebesih , 
jih v veličastvu gledali". 

Vratarica blagodušni gospej Ljudmili vse po

terdi, in gospodično Rozo z gorkimi" solzami odpu — 
.šenja prosi ; ali Roza ni hotla revne žene s te m 
terpinčiti, toraj ji seže v besedo, rekoč : »Ljuba 
vratarica! je že vse prav! Hotla sim vam marsikterikrat kaj reči, pa nisim si upala, zakrila sim to iti 
čakala bolj pripravniga časa, kteri je ravno zdajprišel. Poslušajte me tedaj" . — 

,,Pervič vas moram pred vašo milostivo gospo — 
do in svojim očetom tukaj odkritoserčno pohvaliti. 
Zares ste skerbna in ljubeznjiva žena svojiga moža , 
dobra mati svojih otrok, in pridna zeli) marljiva. 
gospodinja. Varčni ste, brez skoposti ; tudi revežem veliko dobriga storite. Pripravni ste tudi vsakimu s posebno lju.domilostjo ,postreei, če vam j e 
le mogoče. Ce se pa kaj taciga pripeti, de vas 
razjezi, potem pa sami ne veste, kje vam glava 
stoji, in govorite in delate vse brez pomiselka . Nagla 
jeza vám in vaši družini zeló življenje greni . Zraven tega pa je še občna govorica, de ste prav 
hudobna žena. Lejte ! tudi terdijo nekteri, de ste 
kratke pameti, kar pa gotovo ni res . To se pa zato tak o 
govori, ker se večkrat jezite, kakor pa svojo pame t 
poslušate ; zadušite tedaj jezo in pamet rabite, po te m 
bo lep red v vaši hiši . Verjemite mi, de nagla jeza, 
je kakor norost, ker človek vse narobe naredi Po — 

mislite, de poterpežljivost in krotkost so prave djanj a 

in čednosti verniga kristjana ; in že zdaj terdno 

sklenite v teh rečeh poboljšati se. Ponovite ta sklep 

5 * 


Oo 

vsako jutro in vsak večer, tudi večkrat na dan pre d 
božjim obličjem, in prosite ga njegove pomoči . Ali 
ne obupajte, ako vam kterikrat spodleti ; stara slab a 
navada se da le z novo boljši navado premagati , 
in tako boste vedno bolj svojo naglo jezo zatirali , 
ktera je vaš naj hijši protivnik . In ko bote zdajdrugo deklo debili, ktera bo radovoljno vse rad a 
storila, ne tirjajte, de bi vse na enkrat mogla na — 
stopiti , vediti in znati, kakor vi . Potrudite se, j o 
po svojih željah izuriti, in pokažite ji eno reč več— 
krat s poterpežljivostjo, in svarite .njene napčne dela 

s krotkostjo in ljubeznijo. Gotovo se bo po tem p o 
vašim izgledu ravnala, vas spoštovala in ljubila . 
Ce to napcno navado opustite , vas bo vsaki kako r 

pridno in dobro gospodinjo čislal. Ko bi vas n e 
spoštovala, vam bi ne bila polovice tega povedala . 
Storite to, in čast vam bo ; veselje, srečo in blagoslov bote zadobili . « 

„Pač lepo ste nam mila gospodična govorili , « 
reče zdaj Strašimir, marsikteri si lahko iz teg a 
opominjevanja nauk za se posname . Kako ste vender modri in lepo podučeni moja draga gospodična ! 
Jez sam si hoCem vaše opominjevanje dobro zapametiti. Kar ste nam ravno zdaj povedali, so mojrajnki oče tudi govorili : toda vse so le v mali pregovor sklenili, rekoč : „Moj sinko! več uma, manj.šuma ! s tem se pride naj dalje po svetu”. 

Cez nekaj dni po tem se peljeta vitez Strašimir 

in njegova gospa s Castimirom in gospodično Rozo , 
spremljeni z veliko trumo hrabrih vojakov in lepo 
oblečenimi služabniki v Jelodvor . Glas od tega, ka r 
se je v Smrečniku prigodilo, se je dalječ okol i 
razširil. Iz vsih vasi in hiš Strašimiroviga posestva 
so skupaj privreli, de so žlahnike vidili. Iz vsake 
male bajtice so veseli ljudje kukali skozi male okenca . 
Posebno pa so hotli vsi gospodično Rozo viditi in. 
poznati, ki je toliko ljubezni svojimu očetu skazala , 
in zaliga gospodiča, iz globokiga vodnjaka rešila . 
Ko so pa v Castimirovo posestvo prišli, je bil o 
povsod tiho, mirno, nobeniga človeka ni bilo viditi. 


Vse vasi so bile prazne, kakor da bi nikdar še 

človeka ne bilo v tem kraji . Castimir se začudi, in 
zelo si glavo beli , kako de je to? Ali ko n a 
svojim beliči skozi velike vrata v grajšinsko dvoriše prijaha — zagleda ves dvor poln ljudi. Vsi 
njegovi podložni so se tukaj zbrali v naj lepši m 
redu. Na eni strani so stali po veršti mladenči iu 
možaki ; na drugi male deklice, odrašene leve in 
žene, vsi praznično oblečeni. Na moški strani je bi l 
Jakob, vogljar poročnik, na drugi Il ftrjeta ogljarica . 
Jakob se je bil od striga vajda dolg in lep ogovor naučil za prihod Castimira, in ko ga zagleda , 
jalne prav resnobno govoriti : „Do tega časa, in med 
tem , kar se je dogodilo — de” — zdaj ne vé ka jdalje govoriti. Ali naglo se zave, ter reče: „Ne 
zamerite, ljubi žlahni gospod vitez ! V tem času , 
ko vas od obličja do obličja vidim, sim vso to po – 
zabil, kar bi imelo nek prav lepo biti . Nevem zdajdruziga reči', kakor : zdaj hočem rad umreti, k o 
sim ta (lan dozivel” . Tudi skerbna Marjeta je pozdravila svojiga milostiviga gospoda in gospodično 
Rozo namesto z učenimi besedami večidel le z 
veselimi solzami. Vse ljudstvo je bilo tako ginjeno, 
e je od joka komaj : „Bog Zivi” ! izreči zamoglo . 
Castimir in Roza gresta oba solzniga obraza skoz i 
verste presrečnih ljudi . Na vratih krasniga poslopj a 
se znajdeta viteza Miriboj in Zorislav in več dru-. 
zih vitezov s svojimi gospemi, sinovi in hčerami 
vsi drago okinčani, obdani z mnogimi služabniki . 
Na čelu žlahnih gostov je stala zala Nežika, ogl jarjeva hči, v belim ,oblačilu, lepo okinčana z mnogimi,venei rajskih cvetlic. Deržaia je v rokah drago 
blazino s pozlačenimi čopi, na kteri so srebern i 
ključi ležali. „Milostiva gospodična!” reče „nist e 
le svojiga Ijubiga očeta iz ječe rešili, ampak vaš a 
ljubezen mu je tudi vrata njegoviga grada zope t 
odperla. Prejmite tedaj te ključe, in podajte jih 
svojimu očetu.” Roza poda blazino svojimu očetu . 
Ko ključe vzame , milo proti nebu pogleda. Mislil 
je namreč na tisto strašno noč, ko je ravno od teh,

5 ,,. 


vrat malo proč v silnim viharji in dežji vklenje n 
na vozu sedel in iz svojiga grada odpeljan bil, i n 
kako je brhko jokajoča Roza za njim letela. Pri

jazno sprejetje, ktero je Strasrmrrova gospa osno 
vala, je bilo za blaziga Castimira toliko bolj ganljivo. „Preden prag svojiga gradu prestopim reč e 
on, idimo v cerkvico . Bog je vse, kar se je do zdaj 

dogodilo, v naš prid poslal . Zalost našo je v veselj e 
spremenil, spodobi se tedaj, da mu iz vsr ga serc a 
zahvalno pesem zapojemo .” Vsi pričijoči vitezi i n 
njih gospe mu poterdijo, in grejo ž njim v cerkev. 

Ko se ie služba bozja zverscla, grejo h kosilu, 
kije bilo v veliki viteški sobi že pripravljeno. Zbrana 
množica pa se je v dvoriši gostila . Ali Castimir 

ni mogel dočakati konca pojedine, poslovi se nam – 
reč od zlahne družine za malo časa in gre v gra j-
šinskp dvoriše. Vesel je bil v sredi svojih podložnih, kakor oče svojih otrok. Perviga obiše Jakoba 
in njegovo ženo Marjeto :- „Dragi, zvesti Jakob” , 
reče on, „serčna hvala naj vam bo za vse meni i n 
moji Rozi storjene dobrote, vi sami 'ste bili nama v 
hudi sili na strani, ko naju je nemila osoda preganjala, spodobi se tedaj, de se vam tudi hv ležniga skazem . Jakob! od zdaj za naprej ostane , v 
mojim gradu, in konjišnico hote oskerbovali. Ta 
služba bo prav pripravna za vas, ker ste od mladih nog jahanja vajeni . lislir~l, de se vam bo boljš i 
gocjilo, kakor pa do zdaj, ki te kope žgali. Marjeta pa, ker me je v suznostr s perilom presker

bovala, naj bo ključarica v mojim gradu. Ti pa , 

ljuba `Nežika'', reče dalje, „ker si , moji hčeri v 

nesreči zvesta tovarsica bila, bodi tudi zdaj v nje m 

sreči nježna družbarsea, zvestejši prijatlice in slu

žabnice ji ni mogoče dobiti .” 

Častinnir gre zdaj okoli vsih miz, in ljudomilo 
se razgovarja z vsakim gostom. Vsaciga kaj popraša, ali pa kaj veseliga pove. Smrečniška gospa 
je, ker je bilo nemogoče vse Castimirove podložn e 
povabiti, le naj starejši hišno gospodarje in gospo – 
dinje z njenimi otroci izbrala brez razločka, so li; 


bogati ali revni. Drugim pa je rekla, Častimir jih 
bode drugokrat pogostil. Marsikteri priči jočih je 
niilošno v denarji ob mescu, ali pa druge dobrote 
v letu dobival ; med tem pa, ko je grad v ptujil 
rokah bil , ni nihče nič prejel. Castimir ,jim te dobrote v novič poterdi . Nepopisljiva radost je zda j 
bila med vso množico. Vsi so enoglasno rekli, de 
so pripravljeni za svojiga milostiviga gospoda življenje in premoženje darovati . Ko Strašimir v dvoriše pride po Častimira, reče : „Res je, miloserčnost 
je več vredna kakor mogočnost, in boljši je ,.. de 
podložni človeka ljubijo, kakor de se ga boje« . Castimir reče nato : „Gospodar, kteriga se hudobni 
boje, in dobri ljubijo, je po mojih mislih naj boljši” . 

XX. 
Na dalje, kako se Dozi dobro godi. 

Ko je taka terdna vez prijatelstva Častirnira 
in Smrekarja vezala, sta se prav pogosto obiskovala . 
Roza je spostovalaLjudmilo kakor svojo drugo mater, 
in si je vedno prizadevala se kaj koristniga od nj e 
naučiti. Tako je preteklo mnogo veselih dni. Če z 
nekaj časa pa Strašimir zelo tako pogosto obiskovanje opusti, ceh') pripetilo se je ravno zdaj ? d e 
ga že več dni ni bilo v Jelodvor in tudi napoved , 
(ie ga bo Castimir z Rozo obiskal, je overgel . 
Castimir se je zastonj trudil izvediti, kaj de je teg a 
krivo. Ali nekiga dne po tem prijaha nenadom a 
vitez Strašimir v Jelodvor na svojim vrancu i n 
reče Castimiru, de se ima koj z Rozo vred ž njim 
v Smrečnik podati .. Vzroka ni hotel razodeti . Časti— 
mir in Roza se tedaj napravita ž njim. Ko srečno, 
v Smrečnik prideta, jima Strašimir komaj tolika, 
časa dopusti, ,de sta zamogla Ljudmilo pozdraviti. 
Po tem pelje Castimira pod strašnim černim oboko m 
k njegovi prejšnji tamnici ; Ljudmila in Roza ste 


jima sledile. ,, a božjo voljo, kam me pelješ ?l " 

reče začudeni Castimir. „Mene je groza«, reče Roza, 
„kaj hočemo v ti žalostni ječi delati ? Strašimir l e 
molči , in odpre tamnične vrata. Castimir in Roza 
stopita zdaj vsa začudena v lepo, krasno okinčan o 
kapelico. Skozi visoke okna je solnce vanjo sijalo ; 
zidovje je bilo lepo modro malano, z mnogimi zlatimi zvezdicami posuto. Altar se je bliskal samig a 
ylata in srebra z nebeškimi podobami . Občudujeta 
Castimir in Roza s solznimi očmi lepo kapelicoa , 
ktere se nikoli nagledati ne moreta . „To sim si tudi 
mislil”, reče Strašimir, „de vama bo taka sprememba dopadla, in zato tudi nisim hotel pred do – 
končanjem té kapelice vaju obiskati in tudi od vaj u 
ne obiskan biti. Kaj ne de je kapelica zares lepa ? 
Ali vse to krasno delo je moja draga Ljudmila na– 
pravila, le nji gre vsa čast.— Ona je znala prav 
modro napeljati , de sim dal toA kapelico zidati . Ko 
sva vaju namreč v Jelodvor spremila in se zope t 
domu povernila, me Ljudmila milo poprosi, de bi 
sla ječo pogledat, kjer si ti sužinj bil . Jaz sim jo 
prav nerad ubogal, ker studilo se mi je tamnice. Ker 
me pa le prosi, ji tega ne morem odreči in grem -ž. 
njo. Zdaj me ona nagovori : „Lej vender, kako je 
otročja ljubezen strašno ječo v lepo sobo spreobernila”! „Res je, ji odgovorim, pred je bilo čern o 
in tamno zidovje ; zdaj je lepo belo, prav kapelic i 
je podobno.” Vsa vesela Ljudmila mi zdaj besed o 
prevzame, ter reče : ,,Ah! kako blagih misel si ti , 
ljubi moj mož! ktere sim tudi jez že zdavnej ob– 
čutila . Perve take misli so me navdajale, ko si m 
v ,Jelodvoru tako krasno cerkvico vidila. Prav lahko 
se naredi iz tega prostornega zidovja lepa kapelica . 
In tudi dolžna sva hvaležnost Vsigamogočnimu skazati, reče Ljudmila, za čudopolno otetbo najnig a 
sina. Hvaležnejši se ne« moreva skazati, kakor ce 
na tem mestu, kjer je bila Castimirova ječa, kapelico zidava . Samo tega nama š pomanjkuje v Smrečniku, ker mogla sva hoditi pod goro v cerkev, zdaj 
bi jo imela v svojim gradu. V ravno té kapelici hoda 


tudi najni vnuki Boga slavili!" — Tako je Ljudmila 
govorila, kar je meni prav dopadlo. Tako mora tudi 
biti , sim si mislil, de na tem mestu ne sme v prihodnje noben jetnik zdihovati,, ampak de zamor e 
prosti duh k Bogu se povzdigniti, ki nam je po 
blaženi Rozi našiga ljubiga sina zopet podelil ; ki 

je mene s Castimiram spravil, ter s serčnim mirorrx 
moje serce napolnil!" „In jutri,” pristavi Ljudmila , 
dojdejo častiti opat Bogomil to kapelico bla goslovit. 
Miriboj in Zorislav s svojima ženama in otrocič i 

ljubš i

bodo pri blagoslovljenji prici,~oci. Ali nar l,~ gosta 

zmed vsih ste vi Castimir in vi blagoserčna Roza ! 
Tudi sva prepričana, de bosta gotovo pri blaZo

" 

slovljenji te kapelice pričajoča. 

Blagoslovljenje te kapelice je bilo tudi zare s 
naj veselejši dan leta . Povabljeni vitezi iz daljni h 

in bližnjih krajev so počastili veselo družbo pobožnih duš s svojo pričijočnostjo v naj lepšim oklepji. 
Tudi gospe 'so bile krasno napravljene ; sosebno 
Roza je bila v beli obleki z raznimi cvetkami kinčana, enaka angelski podobi. Slavomil s svojima 
sestricama je klečal pred božjim altarjem, in svoje 
nedolžno serce k Bogu povzdigoval. Zlahno kadila 
je razširjalo svoj ljubi duh med priči joče. Poten 
stopi sivi starček, častiti Bogomil, pred altar, i n 
nasovori žlahnike z milim glasom , rekoč : 

„Častita Gospoda « ! 

„Ljubezen dobrih starišev do svojiga, velik e 

nevarnosti otetiga sina, in ljubezen dobre hčere 
do svojiga očeta, je važni vzrok današnjiga praznika, blagoslovljenja té kapelico .” 

„Prigodba, ktera nam je današnji praznik na — 
pravila, bo tudi zapopadek mojiga govora. Vender 
ne mislim prigodbe nadalje razlagati, ker je že 
tako pred Bogom in ljudmi znana . Le nekolikanj 

lepih naukov hočem iz te prigodbe posneti, in sta — 
rišem , ktere tu pred altarjem zbrane vidim, nek e 
besede v serce vsaditi ; nekaj besedi pa hočem otro-
čičem, de bodo v pobožnost] napredovali, govoriti.” 


„Zares lepa naredba, božja je, v kteri nam 
svojo modrost dobrotljivost razodeva, de je o n 
nar ljubeznjivlsi in pomoči potrebne stvari, otroke ,
reji starišev izročil, de je on nezapopadljivo ljubezen starišem do otrok v serce polotil „in de o n 
nasprotno tudi otročjo ljubezen do starisev vsa k 
dan razodeva. ” 

Naj bi se vsi stariši marljivo trudili svoje otroke 
podueevatl, kako dober je Bog, kako nas on ljubi, 
kteri nas ne le samo z živežem in obleko previdi ,
ampak s sleherno dobroto podučuje, se njemu hvaležne skazati. On hoče, da bi vedno v persih starišev čista ljubezen, nebeški dar, klila, in nikda r 
ne ugasnila . 

„Naj bi drugič vsi otroci srečo, dobre stariš e 
imeti, prav spoznali! Vi sinovi in vé hčere, kteri 
ste v evetečih letih svoje mladosti, ozrite se v preteklost. Vaši dobri starii so vedno skerbeli za 
vašo srečo ; previdili so vas z obleko in jedjo, s o 
v vaši bolezni vedno pri vaši postelji stali, va s 
čuvali, in vam stregli. Skerb vašiga očeta in 
varstvo vaše matere, vse to vas je varovalo vs e 
nevarnosti. Le k njim ste v svojih naj manjših potrebah pribežali, miru in tolažbe iskat . Učili so vas 
razločiti hudobno od dobriga, česar se imate varovati, česar poprijeti. In ako ste dobro storili , 
vam je bilo žlahno plačilo prijazni obraz in pohval a 
vaših starišev . Kako ljubeznjivo je Bog, od česar st e 
svitlobo dneva zagledali, za vas vedno skerbel!” , 

„Spoznajte v tej lepi božji naredbi njegov o 
ljubezen, in bodite mu hvalezm. .. Hvaležnost pa naj 
bolje razodenete, če svoje stariše spoštujete, ke r 
le po stariših imate vse dobro od Boga . $polnujte 
natanko njih voljo, ker vam ne bodo kaj slabiga 
storiti zapovedali . Varite se skerbno nehvaležnost i 
proti svojim starišem, ker to je hudobija, ktera 
Boga žali, in je njegovi četerti zapovedi nasprotna. 
Le če se je varujete, in svoje stariše po vrednost i 
-s.poštujete se vam bo na tem in urnim svetu dobr a 
godilo.” 


7,zmed vsih, kteri ste v božjim duhu tu zbrani ,

stojim tez pred altarjem, kteri se Bogu v večn o 
hvalo posvečuje, in povzdigujem svoje serce k tistim, ki ga smemo očeta imenovati, kteri nas zagotovlja, de bolj skerbi za nas vse, kakor skerbna 
mati za svoje lastno dete skerbeti zamore . Vsi sta— 
riši, kteri svoje otroke serčno ljubijo, naj jim bo ta 
ljubezen do otrok zastava ljubezni božje. Kak o 
žlahno tolažilo mora vsakimu očetu, vsaki materi v 
težavah biti, če pomisli : Bog me ljubi neizmerno 
bolj, kakor jez svoje otročiče! Kako bi on ne skerbel zame! Kako bi me on mogel pozabiti!" 

„Tako tudi le tisti otroci, kterih serca so •s 

čisto ljubeznijo do starišev napolnjene, kteri so ji m 
pokorni, kteri , jih spoštujejo ; le taki otroci zamo-
rejo Boga svojiga ljubeznjiviga očeta imenovati, i n 
v britkostih in v težavah voljno terpeti, in terdn o 
na Vsigamogočniga zaupati. Le otroci, ki žive v 
svoji rojstni hiši v edinosti, ljubezni s svojimi sestricami in brati, zamorejo, ko odrastejo, vse ljudig. 
kal or otroke eniga očeta v nebesih, kakor svoj e 
last e brate in sestre ljubiti. Le taki otroci zamorejo v terpljenji, brez kteriga nikoli ni človešk o 
življenje, krepko podporo v Bogu najti ; le taki s e 
ne bodo smerti bali, zakaj ona jih bo pripeljala v 
pravi očetovski dom . ” 

„O naj dobrotljiviši Oče na višavah, dodeli na pa 
milost, de bi Te vsi ljudje čez vse in svoje bližnje , 
kakor sami sebe ljubili, revnim v nadlogah pomagali, 
in Tebi enkrat čiste serca izročili . Ta je Tebi častitljiva in dopadljiva služba . Blagoslovljenje te kapelice je v tvojo čast in v naš prid, de bi Te tud i 
naši pozni vnuki na tem svetim mestu hvalili, v 
Odrešenikovim imenu na vekomaj . Amen . ” 

Ko se je veličastna slovesnost končala, se podaj o 

vsi pričijoči v prostorno sobano k obedi . Komaj

dobro sedijo, se zasliši v dvoriši vesela godba . 

Vitezi vsi začudeni, kaj de to pomeni, nagloma sko

čijo k oknom gledat, in vidijo vsi začudeni trum o 

lepo oblečenih vojakov in vitezov v grajšinskim 


tivoriši. Zdaj pridere množica služabnikov v dvorano in povzdignejo veseli glas : „Svitli knez so 

tukaj i{{ — Vitezi vsi začudeni taciga nPnadniga glasu , 
hočejo knezu na proti, ali prehiteli so jih x, ko v 
okrogu mnogih vitezov v prostorno sobano stopijo. 
Bili so imeniten mož, čverste postave, visoke rasti . 
Sivkasti lasje so se jiui čez pleča razvijali, in njih 
oči so nazn anovale le prijaznost in milost . Serčno 
pozdravijo G`astimira, ter mu podajo desnico rekoč : 
„Prišel sini vam naznanit slavodobitni mir, in se vam 
serčno zahvalim v svojim in Cesarjevim imenu z a 
vaše hrabre junake, ki so mnogo pripomogli k slavn i 
zmagi ; tedaj sim vam jih tudi sam nazaj pripeljal . 
Snoci pridsl v Jelodvor, zvem de ste v Smrečniku , 
tedaj sim se namenil, ko se je dan napočil semkej ,
ker mislim, de smo tudi v Strašimiru odkritoserčnig ain zvestiga prijatla dobili . ” 

„Kaj ne?” reko knez na dalje Strašimiru, „d e 
se niste nadjali mojiga prihoda? Razodenem va m 
tu zadovoljnost cesarja o vajninl zedinjenji, in se tud i 
sam jako veselim, dva tako krepka in slavna vitez a 
v ljubi slogi tukaj najti. ” 

Strašimir se ne vé veselja kam djati ; cesarjeva 

milost mu je bolj glavo ogrela, kakor naj Močnejš i 
vino. Zdaj zagledajo knez pobožhiga opata, pohlevno mu roko podajo, in reko : ,,Veseli me, d e 
vas, častitljivi, oče zopet vidim v naši 'Veseli družbi , 
ko se tako redko na beli dan pakažete«. Obernivši 

se proti Ljudmili, jo prijazno pozdravijo in smehljaje rečejo : ,,Ze od nekdaj vas poznam kakor mi-

loserčno gospo, in zato se prederzneni sam h kosil u 
.se povabiti, ker sim prepričan, de mi tega ne boste, 
,odrekli{{. 

„vam pa, ljubeznjiva gospodična,{ rečejo Rozi, 
,,imam se mnogo važniga naznaniti, kar pa za p o 
kosilu prihranim. Kar druge tiče , vse serčno po — 
zdravim in vas nočem dalje od kosila deržati, tedajsledite mojim zgledu, ker tudi meni že jed in 
precej gladen sim . Zdim, de bi bil v sredi Smrečmiške gospe in Roze, desiravno trikrat pregovor 


prestopim : Pobožnost je v sredi . — Mnogočastiti 
opat naj blagovolijo med zedinjena viteza sesti, ker 
njih edina inf važna skerb je v razdvojene serc a 
žlahni mir zlivati. — Drugi naj sedejo vsak na 
svoje mesto ." 

Knez sedejo na pervo mesto, in drugi, kakor 
so knez želeli. Potem ko so se bili malo pokrepčali,
povzamejo zopet knez besedo : „Boj med Castimirom in Straimirom, kakor tudi njuno zedinjenje i n 
blagodušne dela Ljudmile, sosebno pa Roze sm o 
tudi mi v tabor zvedili . Ali zgodba mi je tako zna – 
menita, de bi tudi -naj manjši okolišine rad zvedel” . 
Poprasevali so tedaj natančno zdaj o tej zdaj o tejreči, in pazljivo so poslušali sleherni odgovor . Mnogokrat se je na njih licu obžalovanje Castimira i n 
dopadajenje nad Rozo viditi zamoglo. Tudi Ljudmilo so po vrednosti vedili pohvaljti, in dostikrat 
so radostno pogledali $trašimira. Castimir in Roza 
sta vse tako pripovedovati znala, de ni bil Straši '– 
mir v naj manjši stvariei razžaljen, česar pa on ne 
pripusti, marveč prostovoljno vse odkritoserčno pové ,
na zadnje pa reče : „Zares gerdo sim ravnal , ka r 
sam, žalibog! tako pozno spoznam! Skusil sim tud i 
to ravnanje po moči poravnati, in tudi vsakimu, kdo r 
se je pregrešil , svetujem, de naj pomoto poravna ,
kakor sini jo jez” . 

Po zverhi te čudopolne pripovesti, se ozro kne zpo prostorni sobani, in radostno rečejo : „Drag,i gospodični tu se imamo zahvaliti, de danes tako združeni tako veselico obhajamo. Ko bi nje ne bilo, bi 
mi še v vednim sovraštvu eden druziga preganjali ,
in tako nikoli praviga serčniga miru ne dosegli. Ze 
je bilo v taborji sklenjeno, de naj se kuj po skončani~vojski mno~ica hrabrih vojakov na Strašimiro v 
grad poda, in de zvestiga Castimira reši. Koliko 
kervi bi bilo tukaj prelite! Pa tega nas je dobrotljivi Bog obvaroval po žlahni,gospodieni” . 

Modro Rozo rudečica oblije, ter vsa sramoibiva odgovori : ,,Stvitli knez, toliko časti mi ne grč , 
ker nisirn je zaslužila, Tiček, ki je pri vodnjaku 


HO 

veselo skakljal je zedinjenja med mojim očetom in 
Strašimirom ravno toliko delež/en, kakor jez" . 

Zares krasna primera", rečejo zdaj opat s 
spoštljivim glasom, „ki se ne dá z zlatom preplačati . 
Tisuč in tisuč malenkost nas na tem svetu obdaja ,
za ktere še ne maramo, ki so pa vender v svoj i 
malenkosti za nas znamenite, in imajo imenitne nasledke večkrat so tudi vzrok sreče . Kdo misli de 
bo srečen, če danes dežuje ali solnce sije? Vende r 
le je tako. Ko bi bilo na dan Slavomjlove otetb e 
deževno vreme, bi on ne bil na dvoriši bil, in pa tudi 
v globoki vodnjak ne padel. Kdo le misli, de bo ta 
ali druga jed na mizi v prihodnosti veliko spremembo njegovega življenja napravila? Tudi to je 
tako. Ko bi ilahna gospodična v ogljarski bajtic i 
ne bila dobrih gob' na mizi' vidita, bi si tudi ne bil a 
zmislila vratarjeva služkinja postati . Tako čudopoln o 
vlada božja previdnost nad nanii, de nam v najmanjših prigodbah svojo modrost razodeva, in nas 
k hvaležnosti spodbada.” 

Vsi so ,enoglasno častljive opatove besed e 
poterdili knez pa vzamejo zlati kozarec, ter ga 
spraznijo na cesarjevo ydravje, in po prostorn i 
sobani se je mogočno „zivijo” razlegalo. Po tem se 
obernejo knez k Rozi, ter rečejo : „V tej častni,
družbi hočem cesarjevo povelje naznaniti, ki je Vam ,
ilahna Roza, namenjeno . Vse vase riilosereno ravnanje z očetom so svitli cesar natanko zvedili, i n 
ker vse po vrednosti poplačajo , tudi vas niso po 
zabili, kar zdaj vsim zbranim naznanim”. Knez 
mignejo nekimu svojih vitezov, de prinese zahvalno , 
lepo cesarjevo pismo. Knez ga spoštljivo podaj o 
Rozi z besedami : „žlahtna gospodična! Dobro znate,
de vaš hrabri oče nimajo nobenjga sinu, in de bi 
bil tedaj Jelodvor po pravici po njih smerti zopet 
cesarjeva last. — Ali ker ste vi tako junaško s e 

obnašali, kar bi osem naj hrabrejih sinov ne bil o 

storilo, vam milostivo poklonijo Jelodvor za večn e 

čase ; in tako si zamrete prosto naj žlahnejiga vi-

Wkiga junaka za m4a zbrati, kteri nima druziga 


111 

storiti, kakor de ime Jelodvorski prihrani . Zakaj 
tako slavno ime zasluži, de ga tudi pozni vnuki po 
vrednosti spoštujejo". 

Castimira je cesarjeva milost zelo ganila, i n 
Roza je bila vsa zavzeta tako nenadnega povikšanjo, de se komaj zahvaliti zamore. 

Po zveršenim kosilu so želeli knez vodnjak i n 
kapelico viditi. Ljudmila je naglo napravila mnog o 
lueic okoli vedra, de so tamno globino razsvetljevale. — Knez se podajo z vso družino k vodnjaku ,

se čudijo umetnimu zidanju, še bolj pa globini vodnjaka . „Zares, draga gospodična”, so rekli knez ,
„grozno se čudim, de zamore v vaših deviških pel . — 
sih tako pogumno serce biti . Dokler bo Smrečnik 
stalqse bo od vas pripovedovalo . — Sozidali ste si 
tedaj večni spominek!” „Oh ne vender, milostiv i 
gospod knez! Ta čast ne gre meni, kar zdaj l e 
predobro vidim. Kolikorkrat v vodnjak pogledam ,
me nek strah obide, in le -Vsigamogoeni me je tistikrat s tako pogumnostjo navdihnil, tedaj naj vsi ,
kteri bodo ta vodnjak vidili, le tistiga dobrega očet a 
easte.” Po tem se podajo knez v krasno kapelico ,
pokleknejo k oltarju, in vsi ginjeni Boga časté . Ko 
vstanejo, radostno reko : „Detinska ljubezen je tamnico v prekrasno kapelico spreobernila, tedaj najbi se tudi nad oltarjem z zlatimi čerkami napisalo : 

V spomin otročje ljubezni!” — „O ne, ne! svitl i 
knez, to bi bila prevelika čast merljivi stvari! L e 
naj Vikšemu, ki mogočno nad nami vlada, naj b o 
ta kapelica posvečena” . 

Castiti opat se niso prečuditi mogli tako pa — 
metnim odgovorom, in rečejo na dalje : »Jez mislim ,
de bi se namesto prejšnih besed, kterih se žlahn a 
gospodična branijo, raji napisalo z zlatimi čerkarni : 
',Spoštuj očeta in mater, de se—ti bo dobro godilo,
in de boš dolgo živel na zemlji" . — To se je tud i 
zgodila, in božja obljuba, ki je -v teh besedah zapopadena, je bila obilno Rozi dodeljena. 

7, 

Ko so vse ogledali, se podajo vsi skupaj v 
vitúko sobano, Knez se poslovijo zdaj od $traši6 


mira, Ljudmile in drugih vitezov. Krasomil naj 
mlajsl knezov sin, vredi Castimirove vojake, kter i 

so v vojski pod njegovim vodstvam nekaj časa' bili , 

in ko svojiga milostiviga gospoda na strani knez a 

zagledajo, ga z veselim vriskom po vojaško po – 
zdravijo. Krasomil pervi na čelu slavne čete jaha 
v bliskečim oklepji in s pozlačeno čelado . Knez ,
častimir, Roza in drugi vitezi, ki so kneza si)remljevali, so zadej bili. Na poti se knez s Castimirom 
dolgo sami pogovarjajo in s posebno prijaznostj o 
mu desnico podajo. Drugi vitezi in Roza so sicer 
to vidili, ali nobeden si ni mogel domisliti kaj č e 
še temu biti. 

Pridši v , Jelodvor, že stojé v verstah vojaki , 
in ko slavni gosti pridejo jih veselo ,pozdravijo . 

Knez zdaj očitno pohvalijo vojake, ,in Castimir ji h 
veli prav dobro pogostiti. Pri večerji so kotli knez 
tudi Jakoba viditi. Spoštljivo stopi v sobo in se 
nizko priklone. Mogel je na konec mize sesti, i n 
kaj povedati . Pazljivo ga poslušajo, in ko je svoje 
pripovedovanje končal, se knez vzdignejo rekoč : 
,7Vem, de so vas, zvesti Jakob, vaš gospod za vašo 
zvestobo in miloserčnost po vrednosti obdarovali . 
Očitno in po vrednosti vas tudi jez pohvalim, in d e 
ste še bolj prepričani", se obernejo proti Krasomilu ,
in rečejo dalje, „natakni mu ti to zlato svetinjo v 
vedni prijazni spominek njegoviga kneza”. Jakob 
stermi in sam ne ve kaj odgovoriti. Castimir to 
viditi se namesto njega lepo zahvali. 

Po večerji, ko so se že vsi drugi k pokoj u 
podali, ostanejo knez s Castimirom in njegovim si-
nom Krasomilom v sobani . Po kratkim pogovoru se 
tudi ti podajo spat. Komaj, čuvaj v visokim stolp u 
belo jutro naznani, ze je Castimir na nogah, Roz a 
mu perva veselo jutro voši. Ljubeznjivo jo poprimejo skerbni oče za roko, in nekoliko i njo govore . 
Rozo rudečica oblije, in očetu se v naročji hoč e 
skriti. Oče jo spremijo v njeno sobo. Nežika pa jo 
lepo napravi. Ko po teni v sobano pridejo, so bil i 
vitezi že pri mizi, Castimir se vsede z Rozo zra 


113 

ven, lepo oblečen z zlato verižico in svetinjo n a 
vratu. Eden žlahtičev vrata odpre, in noter stopij o 
knez,s svojim sinorri, in v malih besedah snubij o 
Rozo Krasomilu . Castimiru se solze v očeh blišijo , 
in serčno se objemata, tudi prihodnjega zeta v res — 
nični ljubezni poljubi. Krasomil natakne zdaj svoj i 
ljubeznjivi nevesti dragoceni perstan, ona pa, m u 
da svojiga, zaročni perstan svoje mile rajnce matere . 

Kmalo potem je bila svatba, in veliko imenit

nih gostov iz bližnjih in daljnih krajev je počastil o 
veseli dan zaročenja Roze s Krasomiloni . Strašimir 
itl Ljudmila, s svojimi prijatliMiribojem in zorislavam sta bila tudi pričijoča . 

Castimir pa je doživel še veliko veselja v 

svojim gradu, in občno spoštovan in ljubljen je v 
sredi svojih ljubih, in vnukov še dolgo veselo žive l 
in še le v sivi starosti sladko v gospodu zaspal. 


Kazalo. 
Stran. 
Predgovor 3 
I . Rozine mlade leta in skerbna odreja. 5 
II . Roza zgubi svojo mater . . . . 1 5 
III. Roza streže svojimu očetu . 8 
IV. Roza od svojiga očeta ločena 2 3 
V. Roza perbeži k pobožnemu Jakobu . 9 
VI . Roza v oglarjevi hiši . . 3 4 
VII . Roza o 1 j arska deklica . . 9 
VIII . Roza ise službe v sovražnikovim gradu 42 
IX . Roza v službi 7 
X. Roza pride v ječo k svojimu očetu . . . 5 1 
X.I. Roza se d , svojimu očetu spoznati . . 5 
XII. Roza slajšuje nesrečo svojiga očeta . . 5 9 
XIII, Roza sluša opominjevanje svojiga očeta 4 
XIV. Rozina velikoserčnost . . . 69 
XV. Rozine blage misli . . 3 
XVI . Rozen žlahni stan razodet . . 77 
XVII. Roza prosi za oprostenje svojiga očeta 2 
XVIII. Roza naznani prostost svojimu očetu . 8 9 
XIX . Castimiru in Rozi se premoženje poyerne . 5 
XX . Na dalje ? kako se Rozi dobro godi . . 103