Jožef Volc :                  Anton Kržič.
ni'                                 (Nadaljevanje.)
3^gSH jeseni 1. 1860. je vstopil Anton Kržič v prvo gimnazijo. 2e takoj prvo j§^Kw|( polletje je bil med 87.. učenci prvi. Lahko ga je pohvalila njegova Wgasjšgl gospodinja v pismu patru Andreju: »Tonče jc priden, je Jbil, in kakor mislim, da bo zmeraj. Tudi prav rad uboga, kar mu rečem, Pa kar se mu da, je tudi vredno, da se mu da.«   Tudi dobra mati je za Tončeta zelo
Leto 48                                     VRTEC          ________          Stran 41
skrbela; večkrat je prišla v Ljubljano z daljnih rakitenskih hribov, dasi je bila reva slabotna in bolehna. Tončeta je tudi spremila v Ljubljano, ko je bil prvošolček na velikonočnih počitnicah doma. Tako poroča Tonče patru Andreju v Pazin: »0 Veliki noči sem bil večidel le pri naši ljubi matcri doma. V četrtek po Veliki noči so prišli z menoj v Ljubljano. Spali so pri Skodlarjevih. Drugo jutro zgodaj so šli v cerkev, potlej so pa prišli k meni, pa so bili tako slabi, da so komaj govorili. Nič niso hoteli jesti. Rekli so, da jim bo bolje, če se odpravijo domov. Šli so res en čas, in jaz z njimi, pa ko sva prišla na Glavni trg, so tako oslabeli, da niso mogli naprej in da smo vsi mislili, da bodo vunrli. Čez en čas so si pa opomogli —.« Koliko stori dobra mati za svojega otroka, da ni brez varstva na daljni poti: noben trud ji ni pretežak, nobena žrtev pregrenka. Koliko je pa otrok, ki Jim je vse to prazen nič, ko si malo pomorejo na noge! Koliko dijakov, ki se celo sramujejo svojih revnih majk na mestnih ulicah: sramujejo se svojega rodu in poštene krvi.
Kot drugošolec je bil sprejet Anton Kržič v Alojznico. Saj je bilo pa niegovo izpričevalo koncem prve šole res tudi prav lepo. Nravnost: i vzorna, pozornost: izborna, pridnost: vztrajna. Verouk: izvrstno (aus-gezeichnet), latinščina: izvrstno, nemščina: odlično (vorziiglich), sloven-ščina: cdlično in posebno temeljito v slovnici, zgodovina in zemljepisje: izvrstno, računstvo: izvrstno, naravoslovje: odlično, petje: izvrstno. Alojznica je torej dobila prav vrlega gojenca. Tu se je lotil Anton Kržič z veliko vnemo tudi glasbe (klavirja). Pa domača knjiga ga jc tudi že začela zelo zanimati: lepo prosi svojega dobrotnika patra Andreja, da sme naročiti »Glasnik«. »Bog naj Vam poplača Vašo dobrotljivost,« se mu zahvaljuje, »ker je jaz ne morem. Resnično, kako moram Boga hvaliti, da mi je podelil takega dobrotnika! Vi ste mi takorekoč drugi oče; zatorej Vas pa tudi hočem kakor svojega očeta ubogati in poslušati, ker dobro vem, da se mi ne bo treba kesati, ako Vas poslušam.« Kako lepe besede, pa tudi kako lepa slovenščina za tedanje čase! Prefekt Grabnar, ki je bil tedaj v Alojznici, je navduševal mladc fante z iskreno besedo, na} ljubijo materinščino. Pa tudi profesor Marn, ki je bil Kržiču učitelj vsa gimnazijska leta — izvzemši peti razred, ko je prevzel pouk slo-venščine še zdaj živeči častitljivi starosta monsignor Tomo Zupan — je bil mlademu Kržiču vzor rodoljubnega moža, kasneje pa najiskrenejši prijatelj. Tudi Jurčič, ki je že tedaj priobčeval svoje spise v »Glasniku« in v »Novicah«, je bil Kržiču v Alojznici ljub znanec. Seveda, še vedno največ je pa vplival na duševni razvoy mladega Alojznika dobri pater Andrej iz Pazina. Tako-lc ljubeznivo piše drugošolcu Tončetu: »Imaš čisto prav, rAoj najdražji Tonče, če natančno vršiš svoje dolžnosti, to je meni najdragocenejši dar. Ta pretehta vse zaklade, kajti to mi je naj-ljubše. Zaupaj na pomoč božjo in trdno se drži svcjih dobrih sklepov. To je pa prav, da naročiš dela, ki jih želiš, pri Lercherju. Kar le želiš. vzemi, za drugo pa pusti meni skrbeti.« Ni li res: zlata bratovska duša je bil ta dobri revni pater Andrej! In koliko je zaupal mlademu drugo-
Stran 42                                    VRTEC                                     Leto 48
šolcu, da si izbere lc dobre knjige! In za razvedrilo le toliko, da ne bo zaostajal ob njih šolski nauk.
V tretji šoli se je polotil Anton Kržič s posebno gorečnostjo ri-sanja, Do sedme šole je potem obiskaval pouk v tem prostem predmetu, znamenje, da ga je zelo vcselil. Seve pa toliko ne kakor glasba. Ta mu je bila še zlasti mila zato, ker mu'jo je tudi pater Andrej v pismih zelo priporočal. »Močno me veseli,« tako mu piše 1. 1863., »da se tudi na glasovir vadiš, kolikor Ti čas pripusti; boš videl, glasovir Ti bo ob svojem času marsikakšen prijeten trenutek naklonil in marsikatero ne-prijetno in nadležno muho iz glave spodil.« Čisto po misli patra Andrcja se je tudi zgodilo. Antonu Kržiču je bil glasovir \'se življenje ljub tovariš. In naj je bilo profesorjevo stanovanje katerikrat pozncje še tako skromno in tesno: za glasovir je moral biti vedno prostor. Pošteno pesem je pa tudi ljubil Anton Kržič vse življenje. Kolikrat je njegov odkritoveseli obraz in pa njegov — da le tega omenima — »Ribničan Urban« mahom razvnel še tako pusto in ozkosrčno družbo! Nadležne in neprijetne muhe napetosti je Kržičeva vesela pesem karbrž vsem spodila iz glav. No, tak je bil Anton Kržič iz mladlh dni. Ko so napravili 1, 1864. prve orgle v Alojznici, je bil Kržič ondi prvi organist. Vsi pevci so ga zelo ljubili. Njegovi predstojniki so mu pa naklonili Talničarjevo ustanovo letnih 126 goldinarjev. Tudi pater Andrej v Pazinu je bil seveda prav vesel te Tončetove priljubljenosti in pridnosti. Pisal je Tončetu takole: »Tvoj napredek v šolskih zadevah me je, kakor vsako leto, tudi letos prav močno razveselil, Ni je lepše niti krasneje stvari na svetu, kakor je pre-žlahtno cvetje stanovitne pridnosti; pa ni je prijetnejše, kakor je njen neprecenljivi sad. Mene cvetje Tvoje pridnosti razveseliuje, njen sad pa Tvoj duhovni zaklad pomnožuje, da ga boš ob svoiem času v lastno in mnogo druzih korist odpiral.« Danes, po tako zaslug bogatem življenju Antona Kržiča, se zdi, kakor da je zapisal te besede skromni menih nadepolnemu četrtošolcu v preroškem duhu.
Kakor leta pridna čebelica pomladne gorke dni od cveta do cveta in nobenega ne izpusti, koder le sluti kaj medu, tako porabi tudi marljiv dijak čas in priliko študij, da pridobi na izobrazbi, kar bi mu utegnilo koristiti koderkoli v bodočnosti. Anton Kržič si je privzel v peti šoli k predpisanim in doslej obiskovanim predmetom še tudi francoščino in laščino. Skoro preveč si je nakladal. Pater Andrej ga je ljubeznivo opo-minjal: »Z«lo me veseli, da dobro porabljaš dragoceni čas, vendar se ne smeš preobložiti s prostimi predmeti; zlasti laščino in risanje odloži na ugodnejši čas. Struna, še tako močna, pa preveč napeta, poči.« Tonče je rad ubogal svojega dobrotnika tudi v tej zadevi: risanje *in laščino je z leti nekoliko popustil; francoščina se mu je pa tako omilila kot za slovenščino noben drug jezik. Vse življenje je ta jezik posebno Ijubilj priučil se ga je tudi popolnoma v pisavi in govoru.
Ali nenadno, sredi najživahnejšega učenja, sta Antona Kržiča hudo potrla dva bridka dogodka. A ne le njega, tudi patra Andreja in sestro
Leto 48___________________y^ZEL___________________Stran ^3
Micko, »to dobro in pridno deklico«, kakor jo v pismih imenuje pater Andrej. Okoli Novega leta 1865. jim je umrla ljubljena mati. Tonče piše patru Andreju: »Smrt materina me je zelo potrla. Vendar upam zatrdno kakor Vi, da prosi za nas v neskončno lepšem življenju s še povečano materinsko Ijubeznijo in skrbjo: saj ji je bila molitev tudi v njenem zares pobožnem življenju največje veselje in najpogostejši opravek. Še zadnje dni enkrat nam je silno gorko priporočala molitev, ki ji je sama posvetila toliko časa. Spomina vredne so njene besede, ki jih je zadnje dni večkrat ponavljala:  Ne  odlašajte molitve na bolczcn in na  zadnjo uro!  — Naj
Anton Kržič kot gimnazijec in njegova sestra Micka,
uživa v miru svoje zasluženo plačilo!« Pater Andrej mu je odgovoril: »Blaženo smrt naše ljube matere ne smemo nikakor imenovati nesrečo, saj je bila samaobscbi nanjo zmiraj pripravljena in po previdnosti božji je tudi dozorela zanjo. Mi smo pa tudi tod storili zanjo, kar smo mogli storiti kot hvaležni otroci. To je poleg druzega dovolj pomirljivih vzrokov za najino tolažbo kakor tudi za najino pridno sestrico Micko.«
Pa je prišel to leto za Antona Kržiča še en udarec, pač ne tako skeleč, a bolj pretresljiv. Njegovega ljubega rojaka in sorodnika Š. so potegnili mrtvega iz Ljubljanice. Tonče piše patru Andreju: »Pregovor: un malheure ne vient jamais seul (ena nesreča ne pride rada sama) se
Stran 44____________________VRTEC_____________________Leto 48
je uresničil zdaj v polnem obsegu na meni. K prvi nesreči (če smem mirno smrt svo§e matere tako imenovati) se je pridružila zdaj še dfuga, strašnejša. Že šest tednov je preteklo, kar je izginil J. Š. Bridkost njegove potrte matere in njegovega skrbnega očeta si lahko nekoliko predstav-ljate, če pomislite na iskreno ljubezen, ki jo je imela posebno njegova mati do njega, in na njeno občutljivo srce. Teh šest tednov — lahko Vam povem — nisem videl te brezupne matere drugačne kot objokane. Ne more si človek misliti kaj bolj žalostnega kot iskreno ljubečo mater v solze zatopljeno pa od svojih ljubih otrok obdano, ki tudi obupno togujejo za svoiim izgubljenim bratom. Naj Vam na kratko povem o tem žalost-nem dogodku. V petek zvečer (27. januarija) nam je prišel porvedat neki ribič tole: ,V Slapah pri Devici Mariji v Polju sem našel utopljenega ne-kega dijaka; voda mi ga je priplavila naproti i. t. d.' Iz opisa smo vedeli takoj, da je Š, Predvčerajšnjim navsezgodaj sem se mogel prepričati sam, da je resnica. V imenovani vasi sem ga videl ležati na njivi, ko so ga ravno potegnili iz vode. Spoznal scm ga takoj po njegovi obleki in obutvi, težje pa po obrazu, ker je bil že spačen. Več ne morem opisavati: pre-grozno je . ..« Skrivnostna smrt nadebudnega mJadega fanta je pretresla tudi patra Andrcja: »O mladost, mladost!« tako piše, »pač je res, kar stari pregovor pravi: Pamet je boljši kot žamet. Njegovim diobrim staršem ne preostane druzega kot to, da se vdajo v božjo voljo.« Tončetu pa še dostavlja v drugem listu: »Silno me vescli, da jo vedno stanovitno v enakem koraku naprej mahaš, da dojdcš, kamor Te božja previdnost kliče, in srečno svoj namen dosežeš. Bal sem se namreč — moram reči — da bi Te ne bila mnogovrstna grenka občutila zadrževala v učenju in Te nadlegovala v pazljivosti. Da si vkljub temu vendar zopct 2., me po-sebno veseli.« Res je: tudi dijakova stanovitnost se preizkusi v ognju bridkosti. Marsikateri dijak pa vrže vesli stran baš tedaj, ko vozi čez vrtince in mimo čeri.                                                            (Nadaljevanje,)