Športno zreli starši Tanja Kajtna in Tina Jeromen Ljubljana, 2021 Športno zreli starši Avtorici: Tanja Kajtna in Tina Jeromen Ljubljana, 2021 Avtorica poglavja »Duševno zdravje in adolescenca«: Borjana Kremžar Jovanović Oblikovanje: Herman & partnerji; Knjigo posvečava najinim staršem - Lidiji in Alojzu, zanj Nataša Vuga, arnoldvuga+ Majdi in Branetu. Veseli sva, da ste z nama delili vašo ljubezen in spoštovanje do športa. Elektronska knjiga Izdajatelj: Plavalna zveza Slovenije Ljubljana, 2021 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 79295747 ISBN 978-961-95524-0-7 (PDF) Ljubljana, 2021 Uvodna beseda Kaj pomeni starš športnika? Družbeni stereotip je, da so to ljudje, ki skrbijo za prevoze na 5 treninge in tekmovanja, skrbijo za opremo in prehrano otrok - športnikov, ter vse vikende »zapravijo« na tribunah ob navijanju za svoje otroke. V resnici pa so, poleg navzven očitnih nalog, še veliko več. Vloga staršev v športu je nekaj, o čemer se trenerji neprestano učijo, različne vloge raziskujemo športni psihologi in številne druge stroke, redkeje pa te vsebine pridejo do staršev in do sedaj še niso bile zbrane na enem mestu. Kot športni psihologinji pogosto prihajava v stik s starši, ki se sprašujejo o svojih vlogah in nalogah - včasih ne vedo, kaj reči svojemu otroku, včasih ne vedo, kako se nekaj dogovoriti s trenerjem. Sprašujejo se, kakšen je primeren odziv na zmago ali poraz po tekmi. Vedno želijo svojemu otroku le najboljše, a se kljub temu občasno znajdejo v zagati – ob odraščanju, ob otrokovem napredovanju na višji tekmovalni nivo, ob povečanih zahtevah na šolskem področju. V knjigi bova predstavili strokoven pogled na nekatera tipična vprašanja, ki si jih zastavljajo starši športnikov in jasno opredelili, kakšna je vloga staršev v športu. Pripravili sva program, ki sva ga poimenovali »športno zreli starši«. Knjiga ima tri dele: v prvem predstaviva nekaj pomembnih ugotovitev psihološke stroke, poveževa šport in odraščanje, psihološki pogled na družino športnika, usklajevanje šole in športa in osnove komunikacije. V drugem delu predstaviva program »Športno zreli starši«, v tretjem delu pa boste našli povzetke, napotke in vprašalnike. 5 Uvodna beseda 68 Program “Športno zreli starši« 9 Zakaj je šport dober? 71 Predstavitev programaTrening športno zrelih staršev 72 1. srečanje 12 Značilnosti športnikov, trenerjev in staršev v športu 72 Prvega srečanja se udeležijo vsi - starši, trenerji, športniki. 13 Kdo je športnik? 74 Delovni list za 1. srečanje: “Športni trikotnik, starši, trenerji, športniki” 13 Razvoj mlajšega šolarja in šport 76 2. srečanje (v dveh delih) je namenjeno samo staršem 17 Vrste motivacije 77 Srečanje 2A 19 Stres in šport 78 Srečanje 2B 21 Povezava družine in športa v obdobju mlajšega šolarja 80 Delovni list za srečanje namenjeno staršem 2A 24 Razvoj v obdobju adolescence 82 Delovni list za srečanje 2B: namenjeno staršem 27 Kako sodelovati z adolescenti? 84 3. srečanje: namenjeno tekmovalcem 36 Usklajevanje šole in športa 86 Delovni list za 3. srečanje: namenjeno tekmovalcem 39 Kdo je trener? 89 4. Srečanje namenjeno predstavitvi plakatov in spoznanj 41 Naloge staršev in družine v športu 91 Namesto zaključka - domača naloga za starše: naredimo vajo iz čuječnosti 47 Športni trikotnik: starši – športnik – trener 51 Kaj so "športno zreli"starši 92 Priloge in delovni listi 53 Komunikacija in priporočila za starše 93 PRILOGA A: Razmislek za starše 54 Spretnosti sporočanja 95 PRILOGA B: Zbrani napotki 59 Spretnosti poslušanja 97 PRILOGA C: Kako pomagati otroku, da je pred in med tekmo sproščen? 61 Neverbalna komunikacija 99 PRILOGA D: Vprašalniki in testi 67 Zaključek: osem nasvetov za uspešno komunikacijo s športnikom 99 Test spretnosti poslušanja (Martens, 2012) 100 Test nebesedne komunikacije 101 Samoocenjevalni vprašalnik za starše športnikov 103 PRILOGA E: Delovni listi za srečanja 104 Delovni list za 1. srečanje: “Športni trikotnik, starši, trenerji, športniki” 106 Delovni list za srečanje 2A: namenjeno staršem 108 Delovni list za srečanje 2B: namenjeno staršem 110 Delovni list za 3. srečanje: namenjeno tekmovalcem 112 Literatura Zakaj je šport dober? Mladi se s športom največkrat začnejo ukvarjati na pobudo staršev. 9 Šport je posebno primerno okolje za učenje življenjskih spretnosti, ki se lahko prenesejo na druga področja našega življenja. Prvi razlog za to je, da se fizičnih spretnosti naučimo na podoben način kot življenjskih spretnosti – z demonstracijo in vajo. Drugi razlog je, da so številne spretnosti, naučene v športu, zlahka prenosljive na druga področja našega življenja – mednje spadajo: nekaj uspešno narediti pod pritiskom, reševanje problemov, izpolnjevanje rokov in izzivov, postavljanje ciljev, komunikacija, soočanje z uspehom in porazom, delo v skupini in znotraj nekega sistema in sprejemanje in upoštevanje povratnih informacij. Življenjske spretnosti nam omogočajo, da v nekem okolju delujemo uspešno – med ta okolja lahko štejemo družino, šolo, delovno okolje, sosesko, skupnost … So tako vedenjske (na primer uspešna komunikacija z vrstniki in odraslimi) kot tudi kognitivne (na primer učinkovito sprejemanje odločitev). Roberts in Treasure (1993) šport opredeljujeta kot učni prostor za odgovornost, upoštevanje pravil, odlaganje trenutnega užitka za kasnejše cilje in lastna korist za višje cilje in za učenje socialno prilagojenih oblik vedenja. Šport je posebno primerno okolje za učenje življenjskih spretnosti, ki se lahko prenesejo na druga področja našega življenja. Prenos spretnosti, naučenih v športu, je mogoč, ko otroci začnejo prepoznavati podobnosti med situacijami, ki jih doživljajo na različnih področjih svojega življenja, pomagamo pa jim lahko prepoznati tudi, da gre ne le za fizične, ampak tudi kognitivne strategije in spretnosti. Na šport namreč še vedno morda gledamo preveč le s fizičnega vidika, premalo pa tudi s kognitivnega in psihološkega vidika (Kajtna, 2006). Šport po mnenju staršev, stroke in tudi otrok, gradi samozaupanje in samospoštovanje. Mlad človek spozna iz prve roke, kako je biti tekmovalec, kakšni so standardi dobrega odnosa med tekmovalci in kaj pomeni spoštovati nasprotnika. Nedvomno šport uči samodiscipline in tega, da se mora zanesti sam nase. Športniki se brez posebnega napora naučijo reševati probleme, postaviti cilje, ki jih bodo dosegli z delom, upravljati s stresom, ohraniti pozitiven odnos, vztrajati kljub težavam in možnim neprijetnim preobratom. Naučijo POVZETEK se vzdrževanja čustvenega in fizičnega ravnotežja, znajo se izogniti neprimernim notranjim in zunanjim pritiskom in spoznavajo, kako ravnati, kadar so pod pritiskom. Otrok se uči sa-1. V športu se lahko naučimo spretnosti in znanj, ki jih lahko uporabimo mostojnosti pri potovanjih in spoznavanju novih ljudi. Ne glede na vse to pa bo šport nekaj, tudi na drugih področjih življenja, skozi celo življenje. kar bo človeku ostalo za vse življenje, in včasih celo omogoča pot do študija, štipendije 2. Te spretnosti so tako vedenjske (na primer uspešna komunikacija) kot (Kajtna in Jeromen, 2013). kognitivne (na primer učinkovito odločanje). 3. Šport gradi samozavest in disciplino ter pomaga pridobiti delovne navade. Pridobivanje delovnih navad je pomemben dejavnik, zaradi katerega starši izberejo šport 4. V športu pridobimo prijatelje in zgradimo zdrav življenjski slog. kot prostočasno dejavnost otroka. Zavedajo se, da bodo v procesu treninga drugi odrasli (trenerji) na različne načine pristopili k načrtovanim dejavnostim, otroka bodo motivirali in 10 včasih tudi prisilili k izvajanju določenih dejavnosti in tako spodbudili razvoj delovnih in učnih 11 navad. Oblikovanje navad je dolgotrajen proces, ki se razvija postopoma. Začne pa se s sledenjem navodilom, z vztrajanjem pri opravljanju določene aktivnosti, ter naprej z razvojem odgovornosti, vztrajnosti in motivacije. Smiselno je, da ima otrok od otroštva neko aktivnost, s katero poskrbi za svoje potrebe, nekaj v čemer raste, je dober in je njegovo (na drugi strani so potrebe družine, ki se jih prav tako nauči uveljavljati in vzdrževati). Pomemben cilj procesa športnega treninga je pridobivanje spretnosti, delovnih navad in izkušenj, s katerimi se izkažejo v odrasli dobi (članski kategoriji), ko se začne specializirani trening. Te navade so: točnost, delavnost, ohranjanje pozitivnega odnosa kljub težavam, vztrajnost, postavljanje ciljev, sledenje navodilom, sodelovanje v skupnosti vrstnikov, fair play. Še en pomemben vidik pa je socialni. V skupini otrok se stkejo pristne prijateljske vezi, kar je razlog, zaradi katerih mladi ostanejo in vztrajajo v športu (Burton, 2008). Ko so vprašali otroke, stare med 6 in 18 let, zakaj se ukvarjajo s športom, so večinoma odgovorili, da za to, ker je zabavno, da postajajo vedno boljši in da so skupaj s prijatelji. Zmagovanja med prvimi sedmimi izbirami ni, postane pa pomemben v višjih starostnih kategorijah. Filozofija športa za življenje predvideva, da so telesna vzgoja, šolski športi, tekmovalni športi in rekreativne dejavnosti medsebojno odvisni in prispevajo k razvoju zdravih in aktivnih otrok in mladostnikov. Model športa za življenje je vključujoč model in spodbuja otroke k vključitvi v vseživljenjsko telesno dejavnost. S holističnim pristopom omogočimo, da se vsak športnik razvija kot popolna oseba in da se kot odrasel človek s športom ukvarja celo življenje. Kdo je športnik? Športnik je vsak, ki se redno ukvarja s tekmovalnim športom, ne opredeljuje pa ga količina 13 in intenzivnost treningov. Biti športnik pomeni, da je človek aktivno vključen v treninge. To v celoti lahko opišemo takole: redno hodi na treninge, sistematično vadi neko veščino, se trudi in vzdržuje pozitiven odnos, upošteva trenerjeva navodila, ima spoštljiv odnos do sotekmovalcev in nasprotnikov, soigralcev, upošteva pravila fair play-a ter je pripravljen na pogovor s trenerjem in starši v primeru težav in ob določanju nadaljnjih aktivnosti. Šport ima v različnih starostnih obdobjih različen pomen. Športno udejstvovanje usklajeno z razvojem, bo omogočilo, da otroci odnesejo največ, kar jim šport lahko ponudi. Zato bova v nadaljevanju predstavili nekatere vidike razvoja, pomembne za šport. Značilno za razvoj je, da poteka v fazah, ki jih ne moremo preskakovati in vedno potekajo po enakem zaporedju. Faze se pojavljajo ob določenih starostih in jih ne moremo izzvati prej, kot to dovoljuje razvoj, to pomeni, da je na pojav nekega vedenja in razumevanja preprosto treba počakati. Športnik je posameznik, ki redno trenira, se udeležuje tekmovanj in sitematično vadi neko športno veščino. Razvoj mlajšega šolarja in šport Pri mlajšem šolskem otroku poteka gibalni razvoj razmeroma skladno s telesnim razvojem. V starosti med 6. in 11. letom se - prej hitra telesna rast - umiri, je počasnejša in pride do enakomernega prirastka telesne teže. V šolskem obdobju se dokončno oblikuje otrokovo okostje, skoraj končno obliko dobi ukrivljenost hrbtenice. Razvoj mišičevja poteka zlasti na področju rasti drobne muskulature, spreminja se tudi sestavina mišičevja, v katerem je vse manj vode, posledica pa je večja moč (Škof, 2016). Značilnosti športnikov, Gibalni razvoj se izpopolnjuje v moči, hitrosti, natančnosti in prefinjenosti gibov. Pojavljajo se vse bolj zapletene gibalne aktivnosti, ki zahtevajo veliko stopnjo koordinacije različnih mišič- trenerjev in staršev v športu nih struktur. Za to pa ni dovolj samo razvitost mišičnih struktur, ampak tudi razvitost gibalnih živčnih centrov v velikih možganih; ti centri pa so približno do 11. leta otrokove starosti že znanja osvojili hitreje, če jim pokažete, kako nekaj narediti in da ni dovolj, da jim navodila skorajda v celoti razviti. Otrok, starejši od sedmih let, se uči novih gibalnih tehnik izredno samo poveste, še posebej takrat, ko gre za učenje novih vsebin in spretnosti. Otrok se ne hitro in brez večjih naporov, zato je to idealen čas za sistematično ukvarjanje s posameznimi more postaviti v perspektivo drugega, dokler ni dovolj zrel, zato je nesmiselno otroka v tej športnimi zvrstmi in za pričetek rednega treninga. Otrok ima toliko energije, da je ne more starosti učiti tako, da mu kot zgled dajemo druge. sproti porabiti. Poleg tega izredno hitro osvoji nove, še tako zahtevne gibalne spretnosti. Otrok, ki je starejši od sedmih let, se lahko že sam odloči, s katero športno zvrstjo se želi Trenerji v tej starosti otroke učijo s konkretnim prikazom posameznih nalog, ali preko igre. ukvarjati. Pri pogovoru moramo biti odrasli v tej starosti previdni pri tem, kako se izražamo – otroci še ne razumejo sarkazma, ironije in podobnih oblik. Gotovo bomo bolj učinkovito prenesli Avtor ene najbolj znanih teorij kognitivnega razvoja je nedvomno Piaget (Horvat in Magaj-sporočilo, če bomo svoje razlage in prikaz aktivnosti prilagodili konkretnemu nivoju razume-na, 1989). Razvoj inteligentnosti je Piaget razdelil in opisal v štirih stadijih. V obdobju od vanja otroka. 14 rojstva do drugega leta govori o senzomotorni fazi. Naslednja je predoperacionalna faza (od 15 drugega do sedmega leta), nato stopnja konkretnih operacij (7-11 let) in nato stopnja for-Pogosto zmotno mislimo, da je igra le nekaj, kar je značilno za predšolskega otroka – igra malno logičnih operacij (11-15 let) (Labinowicz, 1989). Posameznik preide iz predoperacio-se v razvoju ohrani, vendar se otrokova igra spreminja glede na čas, ki ga otrok porabi nalne stopnje na stopnjo konkretnih operacij takrat, ko usvoji miselne operacije. Le-te se ne zanjo, ter glede na vsebino in način igranja. Pri šolskem otroku prihaja vse bolj do izraza morejo usvojiti z učenjem, ampak samo skozi posameznikovo lastno aktivnost, predvsem skupinska igra, saj je socialni razvoj že dosegel takšno stopnjo, da se lahko otrok igra v na osnovi logično matematičnih izkušenj (Horvat in Magajna, 1989). Operacije lahko opre-skupini, podreja se skupinskim normam in pravilom v igri. Še vedno so prisotne funkcijske delimo kot akcije, čeprav ne telesne, ker vedno potekajo na nivoju misli. Vseeno pa imajo te igre, ki so prvenstveno omejene na motorične aktivnosti. Te igre dobivajo vse bolj značilnosti akcije svoj izvor v telesnih aktivnostih. Tako bi lahko operacije definirali tudi kot ponotranjene socialnih iger s pravili ali pa prehajajo v vse resnejše ukvarjanje s športom (Marjanovič Umek akcije. Vse akcije pa ne morejo postati operacije. Pravzaprav operacije nastanejo iz speci-in Zupančič, 2004). fičnih akcij, kot so kombiniranje, razvrščanje, klasificiranje in podobno (Horvat in Magajna, 1989). Starostno obdobje mlajšega šolarja med 6. in 11. letom je obdobje, ki ga v večji meri V socialnih reakcijah in moralnem presojanju opazimo, da otroški egocentrizem počasi za-pokriva drugi stadij intelektualnega razvoja (po Piagetovi razdelitvi) (Labinowicz, 1989). V čenja popuščati (Horvat in Magajna, 1989). V tem času se otroci združujejo v skupine po tem času se v otrokovem mišljenju razvijejo sposobnosti, ki jih imenujemo operacije. Ena spolu, zato bodo trenerji imeli težave, če bodo otroke silili v mešane skupine. V tem staro-glavnih lastnosti operacij in operativnega mišljenja je reverzibilnost - sposobnost, da na stnem obdobju je izjemno pomemben socialni pristop in zgled trenerja, postopno spodbuja-miselnem nivoju preidemo določeno pot v eni smeri in se nato v mislih vrnemo na izhodiščni nje prevzemanja odgovornosti pri otrocih, veliko dela v skupini, a zaradi miselnih značilnostih položaj. še vedno delo na konkretnih primerih in z udeležbo v aktivnosti, izjemen pa je tudi pomen demonstracije aktivnosti (Horvat in Magajna, 1989), športniki pa naj pokazano ponovijo. Kadar se dela v skupini, lahko trenerji izkoristijo priložnost za pogovor o socialnih veščinah, Razvoja ne moremo prehitevati – razvojne faze vedno spoštovanju pravil in fair playu – pogovor o tem, kaj je prav in narobe, kaj pomeni poštenost potekajo po enakem zaporedju. v športu in goljufanje … Takšne primere je seveda potrebno podkrepiti s konkretnimi vsebinami. V tem starostnem obdobju naj trenerji ob učenju športa poudarjajo pomen igre, saj se otrok razvija skozi igro, vse aktivnosti pa morajo biti vir uživanja (Dick, 1997). Mlajši šolski otrok (od približno 7. leta) tako razume naloge konzervacije (tekočine, teže, površine, dolžine in izpodrinjene tekočine), seriacije, klasifikacije in razredne inkluzije. To Z rastjo in razvojem se spreminjajo tudi nekatere oblike socialnega obnašanja, veča se pomeni, da če otroku postavimo osem sponk blizu skupaj v vrsto, pod njih pa osem sponk sposobnost vživljanja v druge, iskanja stikov in sodelovanja, nudenja pomoči, interes za z večjo medsebojno razdaljo, da razume, da gre za enako količino sponk ter da ve, da je v druženje z vrstniki – pa tudi tekmovalnost. V tem obdobju se poveča želja po uspešnosti, kozarcu, ki je višji in ožji, enaka količina vode kot v nižjem in širšem kozarcu. Vendar pa je ambicioznost, želja po doseganju najvišjih mest med vrstniki na storilnostnem področju. To take naloge otrok sposoben rešiti takrat, ko jih vidi, ne pa še v abstraktnem prostoru (torej pa povzroči tudi povečano tekmovalnost. Pomembno je, da pri vsakemu otroku najdemo če mu jih samo predstavimo ali pa jih nadomestimo z vsebinami, ki so mu tuje). Za šport to področje, kjer lahko uspešno tekmuje z drugimi, kjer je med najboljšimi (Horvat in Magajna, pomeni, da je nujno, da otroku pokažemo vsako spretnost in gib, ne pa le povemo, kako naj 1989). V športu govorimo o velikem pomenu individualizacije, pohvaliti in izpostaviti je pot-nekaj izvede. Prav tako pa tudi v vsakodnevnem življenju starši vidite, da bodo otroci nova rebno otrokova močna področja in spremljati napredek glede na vsakega otroka posebej, ne le v primerjavi z drugimi. To je ključno za razvoj samozavesti in dobrega mnenja o Že takoj ob začetku sistematičnega ukvarjanja lastnih motoričnih sposobnostih, torej za razvoj telesne samopodobe. s športom spodbujajmo fair play. Kimiecik idr. (1986, v Tušak, 1997) so proučevali povezanost med otrokovim ocenjevanjem Zato tudi, če otroci uspešno tekmujejo, še vedno poudarjajmo predvsem trud, prizadev-zadovoljstva z nastopom, mnenjem o svojih sposobnostih in sposobnostih nasprotnika ter nost, lastni napredek in učenje ter uživanje v aktivnosti. Otroci, ki so prezgodaj uspešni, se izidom tekme, želeli pa so preveriti spoznanja Spinka in Robertsa (1980, v Tušak, 1997), ki namreč kasneje ob zastojih v napredku (ali slabših uvrstitvah) ne znajdejo. V takih trenutkih ugotavljata, da je občutek zadovoljstva z nastopom povezan s športnikovim zaznava-je namreč potrebno začeti delati za lastni napredek, ki pa morda ne bo takoj viden navzven, njem uspešnosti. Njihovi rezultati so pokazali, da so z nastopom zadovoljni vsi, tako zma-v rezultatih. Motivacijsko je lahko takšno obdobje izrazito težko, če smo jim individualni na-govalci kot poraženci – ni bilo “nezadovoljnih zmagovalcev”, kot so se pojavljali v raziskavi predek »pozabili« privzgojiti kot eno glavnih vrednot športa. Spinka in Robertsa (1980, v Tušak, 1997) na odraslih športnikih. 16 Tudi tekmovanja v tem starostnem obdobju naj bi bila strukturirana tako, da čim bolj omo-17 Videti je, da je pri odraslih športnikih (posebno pri vrhunskih) percepcija zadovoljstva z gočajo tekmovalno izkušnjo, v kateri je prepoznan lastni napredek oziroma je zagotovljeno, nastopom odvisna tako od izkušenj uspeha kot neuspeha, pri otrocih pa neuspeh na tek-da se bodo uspešne počutili vsi sodelujoči. Oblike državnih prvenstev z upoštevanjem eki-movanju ne igra pomembne vloge pri doživljanju zadovoljstva - ocena lastnih igralnih spo-pnih dosežkov, brez individualnih razglasitev, različni »festivali športa« in podobno omogo-sobnosti je edini dejavnik, ki je pomembno povezan z otrokovim igralnim zadovoljstvom. čajo prav to. V to smer gre v Sloveniji tudi zakonodaja, ki do 12. leta še ne govori o katego- Če je otrok ocenil, da je igral dobro, je tudi občutil zadovoljstvo z igro, ne glede na rezultat. riziranih športnikih, saj pred to starostjo zaradi miselnega razvoja, vezanega na konkretne Izjave poražencev so npr.:”Vesel sem, da sem sodeloval na turnirju. Ker sem igral dobro, vsebine, otroci tekmovalnosti in individualnega napredka še ne zmorejo pravilno razumeti se dobro počutim, čeprav sem tekmo izgubil, ker je bil nasprotnik še nekoliko boljši od oziroma ločevati. mene.” Njihovo mnenje o svojih igralnih sposobnostih se ni bistveno spremenilo, izboljšali so le mnenje o nasprotniku. Pri otroku je tako pomembna predvsem notranja motivacija in Prav je, da se otroci naučijo tekmovati, saj tako lahko ocenijo svoje sposobnosti in se pri-primerjava z lastnimi standardi, kar je pogosto razlika od odraslih športnikov, kjer vse pre-merjajo z vrstniki. To je nekaj, kar se nam v vsakdanjem življenju redno dogaja. Zato je večkrat prevladuje zunanja motivacija. prav, da se tudi v starosti do 12 let učimo tekmovati. Težave se pojavijo namreč le takrat, ko dajemo prevelik poudarek rezultatu oziroma uvrstitvi (Tušak, Tušak idr., 2003). Uspeh je vedno predvsem zmaga v primerjavi s samim seboj, šele potem v primerjavi z drugimi. Športni napredek v obdobju mlajšega šolarja je izjemno hiter. POVZETEK POVZETEK S starostjo otrok naraščata čas trajanja vadbene ure in tudi količina ponovitev posamezne 1. Med 6. in 11. letom otroci rastejo počasneje, veča se hitrost, natančnost veščine. Ob postopnem naraščanju zahtevnosti, bodo otroci željni aktivnosti in ne bodo gibov – zato je takrat primerno začeti z rednim športnim treningom. zapuščali športa. Vztrajanje v športu in zabava ter dobro počutje, to naj v tem razvojnem ob-2. Stvari bodo znali narediti, če jih prej vidijo – miselno so vezani na konkretne dobju poudarjajo starši. Tekmovalna uspešnost otrokom ne pomeni veliko, pretirano spod-prikaze aktivnosti. bujanje tekmovalnosti lahko v tej starosti povzroči slabo razumevanje koncepta tekmovanj. 3. Radi delujejo v skupinah, treningi morajo vključevati velik delež igre. V tej starosti so namreč pogosto zelo tekmovalno in rezultatsko uspešni tisti otroci, ki so 4. Na tekmovanjih je potrebno spodbujati lastni napredek, trud, vztrajnost. biološko nekoliko bolj zreli od vrstnikov. Če v rasti in razvoju (torej tudi v mišični moči, hitrosti, eksplozivnosti, nadzoru gibanja in tako naprej) prehitevajo vrstnike, bodo športno bolj uspešni zaradi razvoja, ne pa nujno zaradi večje nadarjenosti. Prav zgodnje opredeljevanje Vrste motivacije športnikov za »talentirane« je lahko nevarno, saj takšni otroci pogosto prehitro začnejo ceniti le tekmovalno uspešnost in se njihova motivacija prehitro obrne v smeri zunanje motivacije, Motivacija je široko področje človekovega psihološkega delovanja in je sestavljena iz raz-konstanten lastni napredek pa jim postane manj pomemben. ličnih psiholoških pojavov. Je psihološka lastnost ali stanje, ki nam daje energijo, da nekaj začnemo, vztrajamo in izberemo neko dejavnost pred drugo (Musek, 2005; Tušak in Tušak, 2001; Weinberg in Gould, 2015). V športu razumemo motivacijo kot tisto psihološko lastnost, ki vpliva na to, kako dobro, Športnik je lahko pozitivno motiviran, ko trenira in tekmuje zato, da bi dosegel uspeh. Da je kako dolgo, kako vztrajno, zavzeto bo športnik treniral, koliko truda bo vlagal na treningih in negativno motiviran, pa rečemo takrat, ko se želi izogniti neuspehu (McClelland idr., 1953). tekmovanjih skozi čas (Tušak, Misja idr., 2003). Tudi tukaj je razlika med obema motivacija opazna v vedenju športnika: npr. na treningu nekatere vaje delajo manj prizadevno, manj natančno in bolj počasi, ko jih trener ne opazuje. Prvi raziskovalci motivacije, na primer Jung, Maslow in Rogers, so opozarjali, da na našo Vzroki so različni, npr. vaje ocenijo kot prezahtevne ali dolgočasne, zato jih delajo zaradi motivacijo vplivajo naše potrebe (Musek, 2005). Vsi poznamo negativne reakcije športni-prepričanja, da »bo trener jezen, če tega ne bodo naredili.« kov, ko niso uspeli na tekmi, ko niso dobro sprejeti v ekipi, ko so izgoreli in zasičeni, ko se ne morejo samostojno odločati ipd … (Tušak, Misja idr., 2003). Na nalogo usmerjeni športniki želijo na treningih in tekmah izboljšati svoje motorične sposobnosti, gibalne veščine, nastop. Neprestano razmišljajo, kje bi še lahko napredovali v Musek (2005) pravi, da motivacija izhaja iz naučenih vrednosti oz. idealov v kulturi, družbi izvajanju določenih gibov, tehničnih elementov. Velikokrat se jim tudi sam dosežek na tek-18 in družini. To so tiste smernice v življenju, ki se nam zdijo zelo pomembne, rečemo jim vred-movanju ne zdi tako pomemben. Če so dobro igrali, so zadovoljni, ne glede na to, ali so 19 note (tudi pomembni cilji). Ljudje smo socialna bitja in že od malega smo naučeni, da so v zmagali ali izgubili. Druge športnike pa bolj motivira rezultat, dosežek. Zanje ni pomembno, naši družbi pomembne določene vrednote, to so tiste stvari, za katere se je vredno potru-s kakšno igro ali izvedbo bodo to dosegli. Zanje je zmaga uspeh, četudi slabo igrajo (Duda, diti in jih uresničevati (delavnost, vztrajnost, znanje, družina, prijatelji, visoki cilji, uspešnost, 1989). Večino športnikov spodbujata obe vrsti motivacije, vendar ne enakomerno. Eni bolj poštenost, nesebičnost, ugled, denar, uživanje, timski duh, nacionalna pripadnost, pomoč postavljajo v ospredje dobro izvedbo, drugi rezultat. Obe vrsti motivacije imata tudi slabosti, drugim, zdravje in še mnogo drugih). Bolj kot je športniku vrednota pomembna (npr. uspeš- saj tisti, ki se preveč zavzeto in natančno ukvarja le z nalogo in s pravilno izvedbo, svojo po-nost v športu), več bo zanjo naredil in več bo pripravljen zanjo tudi žrtvovati. zornost preveč preusmerja od dogajanja na tekmi. Preveč na rezultat usmerjen športnik pa je nemotiviran v pripravljalnem obdobju, ko tekem še ni ali pa pri fizično napornih ali tehnično Iz osnovne človekove potrebe po uspehu oz. po spoštovanju in iz vrednote uspešnosti, natančnih treningih (Weinberg in Gould, 2015). izhaja v športu verjetno najpomembnejša vrsta motivacije, to je storilnostna motivacija (McClelland idr., 1953). Največkrat storilnostno motivacijo imenujemo tudi ambicioznost, ki jo prepoznamo v vedenju športnika, ki bo več truda in energije vložil v aktivnosti, ki so POVZETEK potrebne za uspeh in manj energije in časa v druge aktivnosti (uživanje, prosti čas, druženje ipd). Zaznamo jo tudi tako, da vidimo, da so nekateri zadovoljni prej in z nižjimi dosežki kot 1. Spodbujajmo napredek vsakega posameznika. drugi, eni se marsičemu odpovedujejo in za uspeh marsikaj žrtvujejo, drugi pa manj. Razi-2. Notranje motivirani športniki (ki bodo delali zase, za svoje cilje in bodo v skave v športni psihologiji so pokazale, da bolj storilnostno motivirani športniki izbirajo bolj športu uživali) bodo v športu vztrajali dlje in bodo bolj zadovoljni s svojo izzivalne cilje, so bolj koncentrirani na izvedbo in so večinoma tudi bolj uspešni od športni- športno dejavnostjo. kov z nižjo storilnostno motivacijo (Cox, 2011; Weinberg in Gould, 2015). 3. Najbolje motiviramo tako, da zastavimo dobre cilje. Motivirani športniki bodo na treningu vztrajno trenirali in delali Stres in šport intenzivno tudi takrat, ko jim ne bo šlo. O posameznikovi oceni stresnega dogodka govori kognitivno transakcijska teorija stresa – njen avtor Lazarus (Lazarus in Folkman, 1984) je namreč poudaril, da je stres interakcija, Najbolj splošno znana je delitev na notranjo in zunanjo motivacijo. Notranje motivirani v torej sodelovanje oziroma sovplivanje med zunanjimi (značilnosti same situacije, tekmova- športu vztrajajo zaradi športa samega – uživanja v aktivnosti, osebne izbire, pozitivnih učin-nja, pogovora …) in notranjimi komponentami (našimi mislimi, čustvi, spomini, prejšnjimi kov in občutka, kot da so se zlili z dogajanjem. Kadar športniki verjamejo, da so oni sami izkušnjami …). Pri tem je najpomembnejši kognitivni vidik našega delovanja. Upoštevamo vzrok za to, da so vključeni v šport (in tudi za rezultat), takrat so najbolj notranje motivirani. tudi odnos med posameznikom in njegovim okoljem. Preprosteje rečeno: pomembna je Kadar pa govorimo o zunanje motiviranem športniku, takrat ga motivira rezultat, medalja, posameznikova ocena dogodka, osebna komponenta. Bolj kot objektivne značilnosti želje družine, pričakovanja trenerjev, denar, medijska prepoznavnost. (Kajtna in Jeromen, situacije je pomembno tisto, kar o stresni situaciji menimo mi. 2013). Najboljši način za spodbujanje notranje motivacije so pravilno zastavljeni cilji. Tako lahko govorimo o treh ocenah stresnih situacij (Lazarus in Folkman, 1984): Povezava družine in športa • Škoda, izguba – pojavi se, ko smo na tekmi slabo nastopili in so prisotne negativne po-v obdobju mlajšega šolarja sledice, je že prišlo do neke škode. Na takšen dogodek se lahko odzivamo z izražanjem negativnih čustev ali pa s prepričanjem, da se bodo stvari uredile same od sebe. • Grožnja – pričakujemo škodo, je zelo verjetna, a se še ni zgodila (pričakovanje slabega nastopa). Lahko se odzivamo z vdanostjo v usodo, lahko upamo, da se bodo stvari še preobrnile in do težave ne bo prišlo. V takšnih primerih se pogosto tudi obrnemo po po-moč k prijateljem ali staršem. • Izziv – kot izziv neko situacijo ocenimo takrat, ko so pred nami težke zahteve, za katere pa 20 menimo, da jih bomo obvladali. Posledica je običajno vznemirjenost, na takšno situacijo V tem obdobju pozornost otroka postaja dolgotrajna, kar je razlog, da se lahko otroci zač- 21 pa se navadno odzivamo s pozitivnim mišljenjem in pripravo na situacijo. nejo organizirano ukvarjati s športom. Dolgotrajna pozornost pomeni, da lahko vzdržuje pozornost na enem objektu dlje. Zaradi tega lahko otroci začnejo intenzivneje vlagati trud v stvari, ki trajajo dlje in se močno želijo učiti. Pozornosti in mnenja odraslih so jim še vedno Naše razmišljanje o dogodku bo vplivalo na to, koliko stresa pomembni in jim radi ustrežejo, radi ustrežejo trenerjem, hkrati pa se tudi radi vključijo v nam bo ta dogodek povzročil. Stresne situacije lahko ocenimo šport, ki jim ga predlagajo starši. Škof (2016) ugotavlja, da velik delež otrok začne trenirati na tri različne načine: kot grožnjo, kot izgubo ali kot izziv. nek šport ravno zato, ker so jim ga predlagali starši, kar zagotovi še dodatno količino podpore staršev. V tem obdobju tudi trenerji navadno nimajo večjih težav z disciplino, na tem mestu pa je morda smiselno omeniti to, da način vzgoje v družini v tej starosti najbolj vpliva Stres bomo torej kot negativno reakcijo zaznali takrat, ko bomo imeli občutek, da se ne znana to, kako se bodo otroci odzivali na trenerje, še posebej je to pomembno na začetku mo uspešno spoprijeti z zahtevami, ki jih stresor pred nas postavlja. Tako bo športnik imel otrokove športne poti. več treme, če bo imel občutek, da je na tekmo slabo pripravljen, da je pred njim nasprotnik, s katerim se ne zna spoprijeti .... Če se reakcije stresa pri posamezniku ne pojavijo, potem se zna s tem stresorjem spoprijeti (Jones, 1997). Način vzgoje pri starših bo vplival na to, kako se otroci vključujejo v šport – če trenerji vodijo precej drugače, Najpogosteje so kot stresorji v športu navedeni drugi ljudje, tisti, ki so povezani s situaci-kot vzgajajo starši, bodo težje vodili otroka. jami pred, med ali po tekmovanju (stališča, besede in njihove sugestije). Notranji faktorji, ki vplivajo na zaznani stres tekmovalca so: samospoštovanje, osebnostne lastnosti, prirojena nagnjenost k anksioznosti, pričakovanje uspeha, motivacija, psihična pripravljenost, ter vča-Cratty (1981, v Tušak, Tušak idr., 2003) piše o štirih konceptih otrokovega doma oziro-sih strah, vezan na nekaj konkretnega. Potem pa so tu še ostali zunanji dejavniki, kot na ma vzgoje, ki imajo lahko v športu velik vpliv na to, kako se bodo otroci odzivali na trenerje primer: okolje, sotekmovalci, nasprotniki, oprema, tehnika, taktika in tekmovalni pogoji. So oziroma njihove stile vodenja. starši tisti, ki lahko pomagajo otroku, da je pred in med tekmo sproščen? Zagotovo. Več o tem pa v drugem delu priročnika. Starši, ki vzgajajo v konceptu absolutne avtoritete, so sami izkusili mnoge oblike trdnih avtoritet in jim zato tudi neomajno zaupajo, hkrati pa to zaupanje prenašajo na otroke. Tako se lahko otroci, ki so take vzgoje navajeni že od doma, odlično odzivajo na zelo avtoritarne Starši lahko otroku pomagajo ostati sproščen trenerje. Taki trenerji jim predstavljajo udobje, stroga pravila jim predstavljajo občutek var-tako pred kot med tekmovanjem. nosti in domačnosti. Drugi je svojevoljni koncept doma: pri vzgajanju otroka opazimo pomanjkanje ustaljenih smernic in nezanesljive smernice oziroma zelo spremenljive smernice. Takšni otroci bodo v športu, kjer so pravila, doslednost in red navadno zelo pomembni, težko učinkoviti, trener- jem navadno povzročajo velike preglavice, saj znajo biti nepredvidljivi. Tak otrok je lahko v POVZETEK enem trenutku zelo motiviran in daje podporo ekipi, v naslednjem trenutku pa se to spremeni, in te hitre razpoloženjske spremembe so zelo pogoste. 1. Poznamo 4 glavne koncepte vzgoje v domačem okolju, ki bodo vplivali na to, kako se bo otrok vključeval v šport: absolutna avtoriteta, V konceptu preveč popustljive vzgoje je otrok deležen prevelike podpore oz. prevelikega svojevoljni koncept, preveč popustljiva vzgoja in koncept raziskovalca. popuščanja s strani staršev, zaradi česar otroci ne dobijo občutka, da so sami odgovorni 2. Otroci v tem obdobju radi sledijo trenerjem, z disciplino za svoja dejanja in posledice. Takšen otrok v športu lahko v mirnem obdobju deluje odlično, najpogosteje ni težav. lahko je zelo prijateljski do drugih sotekmovalcev in trenerja, ko pa se znajde pod večjim 3. Posebej je potrebno biti pozoren na preprečevanje pregorelosti pritiskom, bo imel težave s sprejemanjem odgovornosti, hitro bo našel nekoga drugega, ki in nasičenosti pri otrocih. bo »kriv« za njegove neuspehe. Takšni otroci potrebujejo ogromno trenerjeve spodbude, 22 pogosto bolje delujejo v individualnih kot v skupinskih športih. 23 Četrti je koncept raziskovalca, kjer je otrokom dovoljeno raziskovati okolje, preizkušati različne možnosti, tudi ob neuspehih niso doživeli hudih kritik s strani staršev in tovrsten odnos iščejo tudi pri trenerju. Lahko imajo precej težav z avtoritarnimi trenerji, saj niso pripravljeni preprosto sprejeti dodeljene vloge in nalog in imajo težave s sprejemanjem zelo strogo pos-tavljenih pravil. S pomočjo teh konceptov lahko razložimo, zakaj se nekateri otroci preprosto ne ujamejo s svojimi trenerji. Na primer otrok, ki je od doma navajen precejšnje avtonomije, težko sledi zelo avtoritarnim trenerjem, otrok, ki pa je od doma navajen na veliko pravil in avtoriteto, pa bo popolnoma izgubljen in nezadovoljen pri trenerju, ki pri otrocih spodbuja samostojno razmišljanje in odločanje. Tako se pogosto zgodi, da trenerji vse počnejo prav in v skladu s strokovnimi napotki, pa kljub temu s kakšnim otrokom ne bodo našli »skupnega jezika«. Ravno zato, ker otroci v tem obdobju radi sledijo odraslim – tako trenerjevim navodilom kot navodilom staršev, je potrebno omeniti tudi Gouldovo (1993) opozorilo o preprečevanju zasičenosti s treningom v tem obdobju. Ker otroke v tem starostnem obdobju zelo lahko pripravimo do tega, da delajo veliko in trenirajo naporno, je treba še posebej paziti, da pri otrocih v treningu ne pride do zasičenosti. Trenerjevo vlogo pri tem poudarjata tudi Hollander in Meyers (1995), ki govorita, da se zasičenost pri otrocih pojavlja v naslednjih fazah: pretirano doseganje, preveč treninga, zastoj rezultatov, pregorevanje in poškodba oziroma umik. Pogosto je ta pojav pri otrocih spregledan, saj utrujenosti večinoma sploh ne opazimo, pa vendar to ne pomeni, da do nje ne prihaja. Tako je potrebno biti previden tudi v primerih, ko starši v najboljši želji, da bi športniku omogočili čim boljše pogoje, urejajo še dodatne možnosti za trening, poleg tega, kar določi trener. Predlagava, da resnično upošte-vate trenerje in trenerjeva navodila pri določanju količine in oblike treninga in otrokom, brez dogovora s trenerji, ne organizirate dodatnih treningov. Pazimo, da otroci v tem obdobju ne trenirajo preveč! Razvoj v obdobju adolescence Lahko opredelimo nekaj glavnih razvojnih nalog v adolescenci, ki zahtevajo tako telesno kot tudi intelektualno in čustveno – socialno dozorevanje človeka (Horvat in Magajna, 1989): • ustvarjanje novih in zrelejših odnosov z vrstniki obeh spolov; • oblikovanje svoje spolne vloge in spolne identitete; • sprejemanje lastnega telesa in učinkovito obvladovanje le-tega; • oblikovanje čustvene neodvisnosti od staršev in drugih odraslih; • pripravljanje na zakon in družinsko življenje; • oblikovanje odnosa do dela in priprava na poklicno udejstvovanje; • oblikovanje lastnega sistema vrednot in etičnih načel; • želja in sposobnost opravljati družbeno odgovorne dejavnosti. 24 Mladostništvo opredeljujemo kot razvojno obdobje prehajanja iz otroštva v odraslo dobo. 25 Tujka adolescenca, izhaja iz latinskega glagola adoscelare in pomeni dozorevati. Svetovna Adolescenca se začne s puberteto, ki pomeni obdobje pospešenega telesnega dozoreva-zdravstvena organizacija (WHO) kot meje adolescence opredeljuje • obdobje med 10. in nja, ki se konča z biološko zrelostjo in nadaljuje s procesom duševnega dozorevanja še več 24. letom (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004), lahko pa govorimo o treh podobdobjih: let po doseženi telesni zrelosti. Telesne spremembe v obdobju adolescence zajemajo naglo • zgodnje mladostništvo (od začetka pubertete do približno 14. leta); rast v puberteti, ki se prej začne pri deklicah tako na področju telesne rasti kot telesne teže, • srednje mladostništvo (od približno 14. do 17. leta); vendar jih ob koncu pubertete dečki dohitijo in prehitijo. Pride do zaključenega spolnega • pozno mladostništvo (od približno 17. do 22. leta starosti). razvoja, ki se v tem obdobju konča z dozorelostjo spolovil in sekundarnih spolnih znakov, posameznik pa postane telesno sposoben za reprodukcijo. Zaključi se rast kosti in zob – Začetek mladostništva navadno povezujemo s pubertetnimi spremembami, za določitev kosti se ne spreminjajo le po velikosti, temveč tudi po obliki in sorazmerjih, v obdobju pozne zgornje meje mladostništva pa uporabljajo različne kriterije ali pa kombinacijo več kriterijev, adolescence se konča proces okostenitve kosti in s tem skeletni razvoj. Zaključi se razvoj med njimi so najpogostejši naslednji (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004): mišičevja – mišice se okrepijo in podaljšajo, zaključi pa se tudi razvoj notranjih organov. Tra- • pravno legalni (v Sloveniji je starost 18 let); janje adolescence je sicer v veliki meri odvisno od okolja, tako traja dlje v družbah, ki imajo • sociološki (konec obdobja neopredeljene socialne vloge); visoke zahteve po intelektualni, čustveni in socialni zrelosti, kar so navadno družbe z visoko • ekonomski (ekonomska neodvisnost od družine); tehnološko stopnjo, kot je naša (Horvat in Magajna, 1989). • psihološki (razrešitev razvojnih nalog mladostništva, doseganje relativne spoznavne, čustvene, socialne in moralne zrelosti). Življenjske spremembe, ki se zgodijo tekom adolescence so poleg pojava pubertete (biološka sprememba) tudi začetek osamosvajanja od staršev in ustvarjanje lastne identitete (čustvena sprememba) in razvoj formalno logičnega razmišljanja (kognitivna sprememba), Obdobje odraščanje se začne s puberteto, konča pa pomembnejša postanejo vrstniška razmerja, medtem ko so bila prej pomembnejša razmer-s psihološko, socialno in ekonomsko neodvisnostjo. ja s starši (medosebna sprememba) in prehod v delovno okolje in oblikovanje lastne družine (socialna sprememba). Štirje glavni konteksti, ki tako vplivajo na adolescenta, so družina, vrstniške skupine, šola in prostočasne skupine (Clarke – Stewart idr., 1988). Obdobje mladostništva je torej obdobje sprememb in prehod iz obdobja otroštva (odvisnosti, zaščitenosti, primarne navezanosti na družino) v odraslo obdobje (obdobje samostoj-Na miselnem nivoju v adolescenci preidejo z nivoja konkretno logičnih operacij na višji nivo nosti, neodvisnosti, odgovornosti zase in za druge, navezanosti na partnerja). Adolescenca formalno logičnih operacij (Horvat in Magajna, 1989). To obdobje je tudi čas, ko pride do je torej obdobje in proces duševnega dozorevanja iz otroka v odraslega (Horvat in Magajna, velikega skoka v razvoju inteligentnosti, vendar pa se mora na novo razviti sistem formalno 1989). Adolescente pogosto doživljamo kot ljudi, ki imajo probleme s seboj in ki tudi dru-logičnih operacij še izpopolniti, da postane hkrati trden in tudi dovolj prilagodljiv za uporabo gim povzročajo občutke zbeganosti in razdraženosti v boju za oblikovanje lastne identitete v različnih abstraktnih problemskih situacijah. Medtem ko so bili mlajši šolski otroci vezani na (Hvalec, 2003), a raziskave kažejo, da je delež problematičnih mladostnikov in mladostni-konkretne operacije pri vzpostavljanju odnosov, klasificiranju, razvrščanju, pa lahko mlado-kov, ki poročajo o velikem deležu neprijetnih in negativnih čustev, prav tolikšen kot v ostalih stnik to počne tudi v abstraktnem okolju. Izpostavimo tudi, da najprej lahko formalno logično starostnih skupinah (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). mišljenje že pri približno dvanajstih letih uporabljamo v situacijah, na katere nismo čustveno navezani, do uporabe te vrste mišljenja, torej do prave uporabe v katerikoli, tudi čustveno stniški faktor (želja po pripadanju skupini), spopadanje z negativnimi življenjskimi izkušnjami napeti situaciji, pa pride nekoliko kasneje. (pobegniti težavam in frustracijam) in pomanjkanje optimističnega pogleda na prihodnost. Na miselnem nivoju odrasli delujemo na abstraktnem nivoju – znamo Šport nauči odgovornosti, samokontrole, pravilnega ustvarjati nove povezave in ideje na podlagi podanih podatkov, razumevanja tekmovalnosti, sodelovanja. delovati neodvisno od tega, kar v danem trenutku zaznavamo. Prav zaradi prenosljivosti med športnimi in življenjskimi spretnostmi lahko menimo, da ima Formalno logično mišljenje označuje sposobnost logičnega sklepanja, ki izhaja iz domneve ukvarjanje s športom pozitiven učinek tudi na psihosocialni razvoj udeležencev (Danish idr., 26 in izpeljuje sklepe, ki nujno sledijo (Labinowicz, 1989). Oseba je torej sposobna izpeljati pra-1990). Odgovornost, vztrajnost, tveganje do določene mere, moč volje, samokontrola in 27 vilni sklep, čeprav so izhodišča podmene v nasprotju z dejstvi. Ta nivo mišljenja omogoča pogum so se kazali tudi v šolskem, družinskem in vrstniškem okolju adolescentov, ki se posamezniku tudi postavljanje domnev, deduciranje posledic in uporabo te dedukcije za ukvarjajo s športom. Šport lahko vidimo kot areno, v kateri adolescenti iščejo lastno identi-preverjanje domnev. Za osebo, ki misli formalno logično, je tudi značilno, da je nagnjena k teto in sanje o tem, kaj bi radi postali – lahko se poskusijo poiskati v nekem varnem okolju v temu, da izhaja iz mogočega in ne več samo iz realnega (Horvat in Magajna, 1989). tem, drugače precej zmedenem, obdobju prehajanja od otroka k odraslemu. Glavni namen ni tekmovanje proti nasprotnikom, ampak predvsem tekmovanje s samimi seboj, s svojimi S pomočjo formalno logičnega razmišljanja, smo sposobni rešiti naslednjo uganko. Kocka A zmožnostmi in svojimi cilji. Šport je pomembno orodje osebnostne rasti in izražanja samega je okrogla, kocka B je bolj okrogla od kocke A in kocka C je bolj okrogla od kocke B. Kakšno sebe, saj se mora športnik dobro poznati in tudi dokazati (AFA, 1990, v Danish idr., 1997). je razmerje v okroglosti med kockama A in C? V abstraktnem svetu je ta rešitev mogoča, med tem, ko se posamezniki, ki še niso dosegli formalno logičnega razmišljanja ustavijo pri tem, kako bi izgledala okrogla kocka, ne pa z iskanjem odnosov med tremi elementi. POVZETEK Posameznik tako začne razmišljati in delovati tudi v popolnoma abstraktnem prostoru, 1. Adolescenca traja približno od 10. pa do 24. leta. njegova navezanost na konkretno je končana. Horvat in Magajna (1989) prav razvoj for-2. Razvojne naloge v adolescenci zajemajo ustvarjanje zrelih odnosov malnologičnih zmožnosti človeka omenjata kot odločilni dejavnik v zgodovini človeštva, saj z vrstniki, sprejemanje in obvladovanje sebe, ustvarjanje partnerskih odnosov, predstavlja temeljni vzvod za spekulativno mišljenje tako v filozofiji kot v naravoslovnih in ustvarjanje vrednot in etičnih načel, zrelo vključevanje v družbo. družboslovnih znanostih, kar predstavlja temeljni pogoj za napredek. Ta sposobnost je v 3. Dozori sposobnost abstraktnega razmišljanja, ki omogoča polno športnem okolju izrazito vidna pri postavljanju ciljev. Medtem ko so si otroci cilje le stežka in raznoliko razmišljanje in logično sklepanje. dobro zastavljali za celotno sezono, si mladostniki z boljšo sposobnostjo predvidevanja cilje 4. Športno okolje lahko omogoči preizkušanje različnih vlog in možnosti ter znajo bolje zastavljati in le-ti šele v tem obdobju pridobijo svojo pravo motivacijsko vrednost. oblikovanje lastne identitete. Adolescentovo dobro počutje naj bi bilo rezultat štirih oblik zdravja – fizičnega, psihološkega, socialnega in osebnega. Znotraj vsakega od teh oblik zdravja se lahko adolescenti zatečejo Kako sodelovati z adolescenti? k vedenjem, ki so zdravju škodljiva (Jessor, 1982) in sicer so takšna vedenja zloraba drog in alkohola, nasilništvo in delinkventna vedenja, prezgodnji in nezavarovani spolni odnosi, Iz značilnosti razvoja v adolescenci lahko poiščemo nekaj napotkov za lažje sodelovanje z ki lahko vodijo do spolnih bolezni, in izostajanje iz šole. Raziskovalci so ugotovili, da imajo adolescenti. Zaradi velike količine sprememb in »turbulentnosti« tega vznemirljivega razvoj-mladostniki, ki imajo težave na enem področju, pogosto težave tudi na drugih področjih, nega obdobja (Martens, 2012) je smiselno zapisati nekaj navodil. Zaradi hitre rasti in velike kar navadno vodi k nezdravemu načinu življenja (Johnston in O’Malley, 1986). Med oblikami količine aktivnosti, morajo adolescenti dobro skrbeti za regeneracijo, začenši s kvalitetno težav najdemo zlorabo substanc, nezavarovane spolne odnose, nasilno vedenje, izostajanje prehrano in zadostno količino spanja (Martens, 2012). iz šole, disciplinske težave v šoli … Razlogi za ta vedenja so trije: socialno rekreativni in vr-V adolescenci je izjemno pomembna skrb za počitek in regeneracijo. Vrstniki so izjemno pomembni, ustvarjanje vloge v vrstniških skupinah pa pogosto ustvari ko zanj zaprosijo, ne vsiljujmo jim svoje volje kar vsevprek, usmerjajmo jih na podlagi njihove občutek, da jih drugi neprestano opazujejo, za to se precej ukvarjajo s seboj in svojim izgle- želje, predvsem pa potrpežljivo in umirjeno. dom. Zato se tudi precej podrejajo načinom oblačenja in obnašanja vrstnikov – pomembno je, da smo do njihovega izgleda potrpežljivi in strpni. Zaradi usmerjenosti motivacije v iskanje svojega mesta med vrstniki lahko upade motivacija za treninge in šport. V športnem Velika in hitra čustvena nihanja so v tem obdobju povsem normalna. klubu je za to pomembno, da so skupine pestre in homogene, da se člani med seboj čutijo povezane, ker bodo tako lahko združili dve področji, ki sta jim v tem času pomembni. V pravi skupini bodo lahko zaznali lasten individualni napredek, s čimer bomo ustregli želji po V športu, kjer gre za natančno obvladovanje lastnega telesa in gibanja, imajo lahko mlado-individualnosti in posebnosti. stniki, zaradi neproporcionalnosti, ki se pojavi ob hitri rasti, težave z nekaterimi osnovnimi oblikami gibanja. Nekaterih oblik se morajo naučiti znova, zato je v tem starostnem obdobju 28 Lahko pričakujemo precej čustvenih nihanj in tudi do tega moramo biti strpni (Martens, pogosto potrebno popravljanje športnih tehnik, prilagajanje izvedbe gibanj novim dimenzi-29 2012). Zagotovo pa je vloga in vpliv odraslih, sploh tistih, ki jih spoštujejo, še vedno veli-jam in sposobnostim telesa. Krivulja rezultatskega napredka se splošči ali celo zaustavi, kar kanska – predvsem, ker se intenzivno razvija njihov moralni in vrednostni sistem in bodo v na prvi pogled vidimo kot slabšo izvedbo in slabše uvrstitve na tekmovanjih. Otroci bodo odraslih likih iskali model in tudi oporo. Zaradi iskanja neodvisnosti, ki se poveže z občutki zelo razočarani zaradi rezultatov in to jim lahko pomagamo razumeti, razložimo jim dejstva neranljivosti, se občasno poveča količina tveganih dejavnosti – naloga odraslih je, da jih o spreminjajočem se telesu in odraščanju. Pogosto se zdi, da so pozabili, celo poslabšali pred tem zaščitimo in opozarjamo na meje, ki morajo biti jasno postavljene (Martens, 2012). tehniko ali način izvedbe. Dejstvo pa je, da so gib obvladali v svojem otroškem, drugačnem Pomembno je, da dopustimo, da iščejo svoje omejitve in potenciale, pustimo jim, da ima-telesu, ki ga ni več. Zagotovo je za to potrebno ponovno prilagajanje giba, ob čemer bo spet jo možnost za preizkušanje različnih možnosti in iskanje alternativ – prepovedovanje bo do izraza prišla potrpežljivost odraslih. Ponovno učenje osnovnih gibov in tehnike je lahko naletelo predvsem na odpor (Horvat in Magajna, 1988). Preizkušanje vedenjskih vzorcev, nenavadno, a je v tem starostnem obdobju precej pogosto in nujno. Do tega pristopajmo z pristopov in razmišljanja jim omogočimo znotraj meja. Ob preizkušanju različnih alternativ razumevanjem – primer zaustavljanja hitre rasti rezultata je viden na Sliki 1. bodo seveda kdaj sprejeli tudi kakšno napačno odločitev, do česar pa poskušajmo biti tole-rantni, spodbujajmo pa tudi, da pri poskušanju in iskanju rešitev vztrajajo. Hitro menjavanje Slika 1 interesov in dejavnosti (Martens, 2012) namreč lahko pripelje do tega, da nikdar ne ugoto-Primer napredovanja rezultata skozi kariero pri mladi odrasli plavalki vijo, kakšna bi bila pravilna odločitev, saj do nje sploh ne pridejo. Do rešitev problemov naj OTROK KADETINJA MLADINKA ČLANICA poskušajo priti sami, naloga odraslih pa je usmerjanje, a potrpežljivo in umirjeno. Dopustimo, da adolescenti iščejo svoje omejitve in potenciale, da imajo odprte možnosti za preizkušanje različnih stvari in iskanje alternativ, saj bo strogo prepovedovanje naletelo le na odpor. 69 272 265 321 405 499 646 762 764 801 851 841 825 855 Radi sprejmejo tudi odgovornost in so ponosni, kadar to odgovornost upravičijo in hkrati, 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 zaradi povečane sposobnosti abstraktnega mišljenja, lahko razumejo pomen svojih dejanj (8 let) (9 let) (10 let) (11 let) (12 let) (13 let) (14 let) (15 let) (16 let) (17 let) (18 let) (19 let) (20 let) (21 let) 2:05,70 1:24,69 1:20,35 1:15,51 1:09,87 1:05,16 0:59,79 0:57,53 0:56,55 0:55,66 0:54,55 0:54,78 0:55,13 0:54,47 za prihodnost (Martens, 2012). Čeprav so precej osredotočeni nase, znajo razumeti stališče drugih in znajo biti empatični, prepoznavajo pa tudi pomen nudenja pomoči drugim. Tako Vir: pzsana bodo cenili priložnosti, ko jih bomo vključevali v naše dejavnosti in jim zaupali določene naloge. Opomba. Iz www.pzsana.net V pozni adolescenci pa se že precej dobro poznajo in prepoznavajo svoje prednosti in po-manjkljivosti, dobro obvladujejo abstraktno mišljenje in znajo tudi delati dolgoročne načrte – pri tem pa tudi radi zaprosijo za nasvet (Martens, 2012). Sami se namreč zavedajo, da še niso odrasli in da do tja potrebujejo nasvete njim pomembnih oseb. Nasvet jim dajmo takrat, Zanimiva je raziskava, v kateri sta Black in Weiss (1992) ugotovili, da so imeli mladi plavalci Duševno zdravje in adolescenca boljši občutek o sebi, kadar so jim trenerji pogosto podajali povratne informacije ob uspe-Borjana Kremžar Jovanović šnih nastopih in ob neuspešnih podali tudi veliko povratnih informacij, te pa so podprli tudi z veliko spodbudami. Ti plavalci so se počutili bolj uspešne, sposobne, v športu so bolj uživali V obdobju adolescence se lahko pojavijo tudi težave z duševnim zdravjem, na katere moramo in so iskali vedno nove izzive. Avtorici poudarjata predvsem pomen kvalitetnih povratnih biti pozorni in se nanje odzvati, če postanejo preveč intenzivne ali prepogoste. informacij, ki znatno dvigne motivacijo v obdobju adolescence. Pri mlajših se vpliv povratne informacije ni pokazal v konsistentni obliki. Zagotovo napotek, ki je lahko koristen tudi za Dobro duševno zdravje nam omogoča polno in učinkovito delovanje na vseh področjih in starše. ga v zadnjih letih opišemo kot kontinuum - na eni strani je pozitivno duševno zdravje, sledijo težave z duševnim zdravjem, na drugem koncu pa so duševne motnje oz. duševne bolezni (Jeriček Klanšček idr., 2016). Negativna komponenta predstavlja duševne motnje, simpto-30 POVZETKI me, težave, pozitivna pa predstavlja dobro samopodobo, harmonične odnose, učinkovito 31 reševanje problemov, soočanje s težavami, problemi in stresom (Marušič, 2009, v Jeriček 1. Pazimo na dobro prehrano in čas za počitek in regeneracijo Klanšček idr., 2016). Duševno zdravje otrok in mladih je po eni strani napovednik duševne-pri odraščajočih športnikih. ga zdravja odraslih, odvisno pa je tudi od tega, ali dosegamo razvojne naloge mladostni-2. Velika količina sprememb v duševnem delovanju s seboj štva, uspeha v šoli, odnosov s starši in vrstniki in tako naprej. Pozitivno duševno zdravje v prinese čustvena nihanja. mladostništvu omogoča pozitivno doživljanje samega sebe, omogoča ustrezno zaznavanje 3. Telesne spremembe povzročijo težave z obvladovanjem gibanja svojih zmožnosti in sposobnosti, omogoča dobro samopodobo in navezovanje novih stikov, in zastoj v športnem napredku tekom odraščanja je precej pogost. učinkovito komuniciranje ter dobro delovanje na vseh področjih, ki predstavljajo del njego-4. Izjemnega pomena je spodbuda trenerjev in dobre povratne informacije. vega življenja, zagotovo tudi dobro delovanje v športu. Štirje kriteriji so lahko v pomoč pri opredeljevanju dobrega duševnega zdravja otrok in mladostnikov (Mikuš Kos, 1999a, v Jeriček Klanšček idr., 2016): • stabilno notranje psihično stanje (otrok oz. mladostnik je srečen, se dobro počuti, je zadovoljen); • ustrezni, dobri odnosi in uspešno delovanje v šoli, pri drugih dejavnostih; • razvoj otrokovih znanj in spretnosti ter delovanja je v skladu z normativnim razvojem; • ustrezno obvladovanje naloge in težav v življenju - zmore obvladati različne življenjske obremenitve). Duševno zdravi otroci in mladostniki se dobro počutijo, imajo dobre odnose z okolico, napredujejo v znanju in obvladovanju spretnosti ter obvladajo različne življenjske obremenitve. Za otroke in mladostnike je normalno, da v času odraščanja in zorenja izkusijo različne vrste stresa in stisk. V večini primerov gre za prehodna stanja in simptome (A. Hočevar Grom, v Jeriček Klanšček idr., 2016), pri nekaterih otrocih in mladostnikih pa takšna vedenja vztrajajo dalj časa in v tako hudi obliki, da lahko vodijo do razvoja težav v duševnem zdravju (Atkinson in Hornby, 2002 v v Jeriček Klanšček idr., 2016). Dejavnikov tveganja za razvoj duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih je veliko, od bioloških do psiholoških in psihosocialnih (npr. trpinčenje, uporaba psihoaktivnih substanc). Dejavniki tveganja povečujejo verjetnost, da Občutki tesnobe, zaskrbljenosti in nervoze (torej anksioznosti) so običajni. Anksioznost bo posameznik ali neka skupina ljudi razvila motnjo (Commonwealth Department of Health lahko postane resna težava, če je močna, dolgo traja in vpliva na osebno življenje. Klinična an Aged Care, 2000 v Jeriček Klanšček idr., 2016) in torej zmanjšujejo učinke varovalnih diagnoza anksioznosti oz. anksiozna motnja se kaže po simptomih stalnega občutka ner-dejavnikov (Mikuš Kos, 1999b v Jeriček Klanšček idr., 2016). Dejavniki tveganja, ki lahko, če voznosti, živčnosti, biti na robu, pretirana zaskrbljenost oz. nezmožnost prenehati skrbeti. gre za njihova nasprotja, delujejo kot varovalni dejavniki, so težave povezane z otrokovimi Anksioznost je lahko tako huda, da povzroča težave v šoli, v osebnih odnosih (npr. v družini, značilnostmi (npr. težaven temperament), težave povezane z vzgojo in izobraževanjem (npr. s prijatelji) oziroma ovira vsakodnevne aktivnosti (NIJZ, 2017). kronični medosebni stresi), težave povezane s socialnim okoljem (npr. soseska z visoko stopnjo kriminala) in težave povezane s primarno družino (abnormni odnosi v družini, du-Kako lahko starši zmanjšajte tveganje za razvoj psihičnih motenj ševne motnje, odklonskost ali invalidnost v družini). Komunikacija s starši, druženje z vrstniki pri otroku in mladostniku (povzeto po Bajt, 2017a, 2017b): in dobri odnosi z njimi, odnos do šole in vzdušje v njej, so pomembni varovalni dejavniki 32 (zdravja v najširšem smislu) v obdobju odraščanja. To, da otroci z lahkoto komunicirajo • Pokažite naklonjenost in sprejemanje, 33 s svojimi starši, je kazalnik tako socialne podpore staršev kot tudi družinske povezanosti • vzemite si čas za pogovor, (Jeriček Klanšček idr., 2016). • bodite vključeni v življenju vašega otroka, • izogibajte se pretiranemu nadzoru in spodbujajte samostojnost, Ob neravnovesju dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov se lahko pri otrocih in mla- • spodbujajte otroka k vzpostavljanju podpornih odnosov dostnikih razvijejo motnje v duševnem zdravju. V zadnjem desetletju število obiskov, ki (z razširjeno družino, prijatelji, trenerji in učitelji), se nanašajo na psihične težave, tako na primarni kot na sekundarni ravni zdravstvenega • določite družinska pravila in določite jasne posledice ob kršitvah, varstva v starostni skupini od 0 do 19 let narašča in je višje pri fantih kot pri dekletih. Razlogi • spodbujajte zdrave navade (zdrava prehrana, omejen čas pred zasloni, za obiske otrok in mladostnikov pri strokovnjakih so hiperkinetične motnje, motnje hranjenja, dovolj spanja), motnje, ki so povezane z uživanjem alkohola in drugih psihoaktivnih substanc, anksiozne • izogibajte se neustreznim negativnim odzivom na otrokovo vedenje, motnje, prilagoditvene motnje, depresivne motnje, samopoškodovalno vedenje in samo- • zmanjšajte število konfliktov s partnerjem, morilni nameni ali poskusi. V zadnjih letih strokovnjaki opozarjajo tudi na pojav in porast • bodite vzgled za reševanje konfliktov, digitalne zasvojenosti (Jeriček Klanšček idr., 2016). • izogibajte se fizičnemu kaznovanju in zmerjanju vaših otrok, • pomagajte otroku pri poimenovanju čustev, Ko govorimo o hiperkinetični motnji, govorimo o skupini motenj, za katere je značilen • pomagajte otroku razviti optimističen pogled na svet, zgodnji začetek (običajno v prvih petih letih življenja) in izražanje s simptomi, ki segajo na • naučite otroka, da se pogovarja o svojih občutjih, področje motorične hiperaktivnosti, impulzivnosti in znižane pozornosti. Motnja je pogosteje • vzpodbudite otroka pri postavljanju in uresničevanju ciljev, zastopana pri dečkih. Pri prepoznavanju motnje se lahko zatakne, če med znaki/simptomi • pomagajte mu pri reševanju problemov ter mu pomagajte reševati ni hiperaktivnosti, kar je pogosteje pri dekletih, ki zasanjano ne sledijo pouku, a ga tudi ne probleme v šoli (spoznajte njegove učitelje, preverite ali v šoli ni trpinčen), motijo (NIJZ, 2014). • pomagajte otroku pri spoprijemanju s tesnobo, preden to postane problem (nagradite ga, pohvalite, poslušajte ga, omogočite mu dovolj gibanja, Motnje hranjenja so motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Najpogostejši počitka, bodite dober vzgled…), motnji hranjenja pri otrocih in mladostnikih sta anoreksija nervoza in bulimija nervoza (Jeri- • tudi sami poiščite pomoč, kadar jo potrebujete. ček Klanšček idr., 2016). Viri pomoči za starše Ljudje se včasih počutimo potlačeni, žalostni ali potrti zaradi različnih življenjskih okoliščin ali do-godkov. Običajna, občasna potrtost ali žalost še ne pomeni diagnozo depresije. Kar skušamo 1. Prvi vir strokovne pomoči je otrokov izbrani osebni zdravnik oz. pediater. preprečiti, je klinična diagnoza depresije (NIJZ, 2017). Klinična diagnoza depresije zajema razPo potrebi vas bo napotil k specialistu ali na druge oblike pomoči. lične znake in simptome. Prisotno je lahko poslabšano razpoloženje, zmanjšane energije in ak-2. Za pomoč se lahko obrnete tudi šolsko svetovalno službo. tivnosti, zmanjšana je sposobnost za uživanje, zanimanje in koncentracija, splošen znak je tudi 3. Pomembno pomoč predstavljajo tudi centri za socialno delo (CSD) in številne izrazita utrujenost že po najmanjšem naporu. Moteno je spanje, apetit oslabljen (MKB-10-AM). nevladne organizacije, ki delujejo v različnih regijah – kontakte CSD-ja, ki je pristojen za posamezno področje, in lokalnih nevladnih organizacij – posamezniki lahko poiščejo 7. Pomoč je na voljo tudi v kateri izmed svetovalnic v mreži psiholoških svetovalnic: na internetu ali pa o njih povprašajo na enem izmed spodaj navedenih telefonov za • Svetovalnice v Ljubljani, Kranju, Postojni, Murski Soboti, Novi Gorici, pomoč v duševni stiski. Slovenj Gradcu, Sevnici in Kopru; naročanje na telefonsko številko 031 704 707 Starši se lahko za pomoč obrnete na osebnega zdravnika oziroma vsak delovni dan ali po e-pošti info@posvet.org pediatra, šolsko svetovalno službo, center za socialno delo ali svetovalni • Svetovalnici v Celju in Laškem; center. Na voljo je kar nekaj telefonskih številk in spletnih oblik pomoči. naročanje po telefonu 031 778 772 ali e-pošti svetovalnica@nijz.si Ne čakajte predolgo, če menite, da vaš otrok potrebuje pomoč! • Več virov pomoči najdete tudi na zadnjih straneh publikacije Kam in kako po pomoč v duševni stiski« 34 4. Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo 35 in pogovor se lahko obrnete tudi na telefone za pomoč v stiski: POVZETEK • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj). 1. Bodimo pozorni na morebitne težave v duševnem zdravju adolescentov – • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 duševno zdravje otrok in mladostnikov je napovednik duševnega (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen. zdravja odraslih. • Društvo SoS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 2. Najpogostejše težave so hiperkinetična motnja, motnje hranjenja, 080 11 55 (ponedeljek - petek med 12. in 22. uro; depresija in anksioznost. sobota, nedelja, prazniki med 18. in 22. uro). 3. Obrnite se po pomoč, če menite, da se pojavljajo težave pri vašem mladostniku. • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen. 5. Internet kot podporni medij ob duševni stiski: • #tosemjaz – spletni portal namenjen otrokom in mladostnikom www.tosemjaz.net • Med.Over.Net – spletni portal na temo zdravja, duševnega zdravja in drugih področjih www.med.over.net • NeBojSe – spletni portal Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM www.nebojse.si 6. Pomoč je na voljo tudi v svetovalnih centrih po Sloveniji: • Koper: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Koper Mirenska 2a, 6000 Koper Telefon: (05) 626 23 10, 031 388 591 E-pošta: svetovalni.center.kp1@siol.net Spletna stran: http://www.svet-center-kp.si/ • Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana Gotska 18, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 583 75 00 E-pošta: info@scoms-lj.si Spletna stran: http://www.scoms-lj.si • Maribor: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor Lavričeva 5, 2000 Maribor Telefon: (02) 234 97 00 E-pošta: svetovalni.center-mb@guest.arnes.si Spletna stran: www.svet-center-mb.si Usklajevanje šole in športa univerzi urejene s Pravilnikom o študentih s posebnim statusom Univerze v Ljubljani (2018), na Univerzi v Mariboru upoštevajo študente športnike na podlagi Zakona za urejanje poloV obdobju adolescence je izjemnega pomena tudi usklajevanje šole in športa. Ukvarjanje žaja študentov (2017), ki v 7. členu omenja tudi študente športnike, če omenimo samo dve z večino tekmovalnih športov zahteva precej predanosti, velik obseg obveznosti, časovno največji tovrstni ustanovi v Sloveniji. Posebej velja omeniti, da določene članice ustanov dolgotrajne treninge in tekmovanja in zgodnje intenzivno vključevanje. Zato imajo športniki tudi same sprejemajo še dodatne lastne pravilnike, ki olajšajo študij študentom športnikom. manj časa za šolsko delo – pisanje nalog, učenje, pripravo seminarskih nalog. Športniki se, Tako velja omeniti Pravilnik o posebnih pogojih izobraževanja kategoriziranih športnikov in večinoma, že zgodaj naučijo razporejati svoj čas in ga dobro izkoristiti. Dobro vedo, da imajo trenerjev kategoriziranih športnikov Fakultete za šport v Ljubljani (2018), ki je bil sprejet z popoldne le omejeno količino časa (po navadi ne več kot 2-3 ure) za naloge in učenje in namenom, da bi športnikom čim bolj olajšali šolanje. ta čas potem tudi izkoristijo na tak način, da opravijo svoje obveznosti (Kajtna in Jeromen, 2013). Dobra organizacija, spretno urejanje svojega časa, vestnost in skrbnost, ki se jih ob 36 tem naučijo, so le nekatere od spretnosti, ki se jih mladi lahko skozi šport naučijo za življe-Zakonodaja dobro ureja šolanje in športno udejstvovanje 37 nje. Dejstvo pa je, da dobro usklajevanje šole in športa, oziroma »dvojna kariera«, kot se to na nivoju osnovne in srednje šole. pogosto opredeljuje v literaturi (Kolar in Robnik, 2018), zahteva tudi dobre sistemske rešitve. Pomen usklajevanja študija in športnega udejstvovanja na najvišjem možnem nivoju spod-Usklajevanje šole in športa je poimenovano »dvojna kariera«. buja tudi OKS s programom podeljevanja certifikata »Športnikom prijazno izobraževanje«, ki ga pridobijo ustanove srednješolskega in višješolskega/visokošolskega izobraževanja, ki so izkazale svoja prizadevanja za spodbudo aktivnosti na področju dvojne kariere športnikov. Osnovnošolski in srednješolski nivo izobraževanja sta opredeljena v Zakonu o športu. Na Ta certifikat je po dvostopenjski evalvaciji do sedaj pridobilo kar 14 ustanov (OKS, 2020), osnovnošolskem nivoju učenci športniki lahko pridobijo status športnika, ki jim zagotavlja kar pomeni, da je nivo zavedanja pomena usklajevanja študija in športa v Sloveniji visok prilagoditev šolskih obveznosti, kot so obiskovanje pouka, načini in roki za ocenjevanje zna- (Kajtna idr., 2020). Pomembno je, da imajo športniki, ki želijo poleg športnega udejstvovanja nja in drugo (Štrumbelj, 2018). Podrobnosti teh statusov in možnosti učencev so podrobne-in resnega spogledovanja z vrhunskimi rezultati tudi študirati, to možnost in iz povedanega je opredeljene s konkretnimi pravilniki posameznih šol (Kajtna idr., 2020). je razvidno, da si za to v Sloveniji sistemsko precej prizadevamo. Zakon o športu se navezuje tudi na Zakon o gimnazijah ter Zakon o poklicnem in strokov-Kot vrhunski šport v resnici lahko opredelimo šport odraslih, torej članski šport, kjer športniki nem izobraževanju in tako športnikom na nivoju srednješolskega izobraževanja omogoča kot prioriteto postavljajo ukvarjanje s športom z namenom doseganja vse boljših rezultatov, številne prilagoditve šolanja, ki so lahko opredeljene z osebnim izobraževalnim načrtom napredovanja v uvrstitvah na tekmovanjih in z namenom udeleževanja in kvalitetnega nasto- (tega pripravi strokovni delavec na šoli, ki ga imenuje ravnatelj) ali pa s šolskimi pravilniki panja na najvišjih nivojih tekmovanj (Kajtna idr., 2020). V plavanju so starosti plavalcev, ko (Štrumbelj, 2018). Tako si lahko športniki dijaki prilagodijo količino prisotnosti pri pouku, roke začnejo nastopati na članskem nivoju nekoliko različne za dekleta in za fante: fantje pri 19 in način izpolnjevanja obveznosti in ocenjevanja znanja. Pomembno je, da se osebni izobra-postanejo mlajši člani, dekleta pa eno leto prej, pri 18 letih. ževalni načrti lahko med letom spreminjajo, da so usklajeni tudi s klubi oziroma trenerji športnikov in da v največji možni meri omogočajo usklajevanje šolskih in športnih obveznosti. Že pred tem, v mladinski kategoriji tekmujejo, trenirajo in nastopajo na izjemno visokem Precej pozornosti je v Zakonu o športu namenjene tudi opravljanju maturitetnih obveznosti, mednarodnem nivoju, tako da lahko rečemo, da je že mladinska kategorija odlična priprava prav z namenom, da športniki ne bi imeli slabših možnosti tako pri njenem opravljanju kot na vrhunski šport, vendar pa še ne ustreza opredelitvi, da je šport glavni vidik življenja, ka-pri vpisovanju v nadaljnje nivoje šolanja. Na srednješolskem nivoju poznamo tudi »športne teremu so podrejeni ostali vidiki. S to opredelitvijo se strinja tudi Olimpijski komite Slovenije gimnazije« in »športne oddelke«, v katerih je pri zasnovi izvedbe programa še posebej veliko – združenje športnih zvez (v nadaljevanju OKS), ki v lastni opredelitvi športa kot vrhunske pozornosti namenjene usklajevanju šolanja in športa (Kajtna idr., 2020). športnike opredeljuje tiste, ki so stari od približno 24 let naprej, medtem ko športnike med 19. in 23. letom opredeljujejo kot perspektivne športnike (OKS, 2020) – pri tem seveda tega Zakon o športu izobraževanja športnikov po končani srednji šoli ne opredeljuje več, tako izraza ne smemo pomešati s perspektivnim razredom po kategorizaciji vrhunskih športnikov je usklajevanje univerzitetnega izobraževanja in športa opredeljeno s pravilniki višješolskih v Sloveniji (Zakon o športu, 2017). in visokošolskih izobraževalnih ustanov – pravice študentov športnikov so na naši največji POVZETKI Kdo je trener? 1. Športniki znajo dobro razporejati svoj čas, zato z usklajevanjem šole in športa navadno nimajo večjih težav. 2. Šolanje in športno udejstvovanje spodbuja tudi država na nivoju zakonodaje, prizadevanja za to pa so prisotna tudi na Olimpijskem komiteju Slovenije. 3. O vrhunskem športu govorimo šele, ko športniki tekmujejo na članskem nivoju. 38 V našem okolju lahko kot trener deluje oseba, ki je za to ustrezno izobražena ali uspo-39 sobljena, kar pomeni, končan študij trenerske smeri ali pa je pridobil usposobljenost preko strokovnega usposabljanja (Zakon o športu, 2017). Večinoma so bili trenerji tudi sami športniki, največkrat v športu, v katerem poklicno delujejo. Praktične izkušnje in stro-kovna usposobljenost oziroma formalna izobrazba pomenita, da so slovenski trenerji kom-petentni za opravljanje svojega dela v najširšem možnem pomenu besede. Trenerji v izobraževanju študirajo vsebine o gibalnih sposobnostih otrok skozi celoten razvoj, poznajo fizikalne zakonitosti gibanja in osnove gibalnega nadzora ter kako se gibanja učimo. Spoznajo tudi načine, kako ta gibanja naučiti in znajo za vsako vadbeno obdobje zastaviti ustrezne vadbene cilje in metode, kako te cilje doseči. Trener zna izvajati in spremljati napredek otrok. Pozna tudi nekaj osnov medicine v športu, osnove prve pomoči - še posebej pri poškodbah gibal in uporabe avtomatiziranega zunanjega defibrilatorja pri temeljnih postop-kih oživljanja. Ob tem pa spoznajo tudi načine za preprečevanje poškodb v športu. Nekaj vsebin poslušajo tudi s področja psihologije - tako spoznajo osnove razvojne psihologije in tako vedo, kako poteka spoznavni razvoj in osebnostni razvoj, spoznajo delovanje motivacije, slišijo tudi vsebine o tem, kakšen naj bi bil lik trenerja in kako naj vodi svoje športnike in kako naj z njimi komunicira, vse te vsebine pa zna umestiti tudi v okolje, v katerem deluje in upošteva etične vidike in fair play v športu ter skrbi za upoštevanje protidopinških pravil ter deluje po načelu vključevanja vseh otrok v skupino. Zna prepoznati tudi oblike nasilja v športu in pozna zakonodajo, ki ureja področje športa in odgovornosti, ki izhajajo iz izvajanja procesa športne vadbe (vir: Plavalna zveza Slovenije, 2019). Vse te vsebine slišijo in poznajo usposobljeni trenerji, medtem ko trenerji z zaključeno izobrazbo s področja športnega treniranja vse te vsebine poznajo še bolj podrobno in razdelano še natančneje. Trener je ključna oseba v oblikovanju športnikove kariere (Tušak in Tušak, 2001; Krevsel, 2001; Martens, 1997; Gummerson, 1992 in Sabock, 1985). Trener se v športni situaciji znajde v številnih vlogah, pomemben je celostni pristop do športnika. Njegove naloge lahko opredelimo na 6 področjih (Tušak in Tušak, 2001): 1. Planiranje treninga – za uspešno opravljanje tega mora trener imeti vpogled v najrazlič- nejša področja (biomehanika, psihologija, medicina, organizacijska znanja …),saj le tako lahko načrtovano vključuje priporočila strokovnjakov iz strokovnega športnega teama. 2. Izvajanje treninga – izvajanje kondicijskega, tehničnega in taktičnega treninga, kjer je po-Naloge staršev in družine v športu membno nenehno uporabljati nove in nove načine treninga. 3. Kontrola uspešnosti treninga – trener omogoča svojim športnikom, da nenehno kontrolirajo učinkovitost lastnega treninga, ta kontrola pa mora biti tako interindividualna kot intraindividualna. 4. Vsestranska skrb za športnika – to so dejavnosti, s katerimi trener športnikom zagotovi dobro počutje in razpoloženje: oblikovanje zunanjih pogojev, preizkušanje zunanjih tehničnih pogojev, upoštevanje individualnih želja športnikov, obvladovanje predštartnega stanja, sprotno informiranje športnikov, delovanje trenerja po tekmovanju, sodelovanje z mediji. 5. Svetovanje in pomoč športnikom – glede šolanja, stikov in razmerij s partnerji, starši. 40 6. Vloga na tekmovanju – trener deluje kot model, športniku lahko pomaga pri izvedbi pred-Za uspeh v športu je potrebna cela vrsta dejavnikov in pri tem so starši (sploh v začetku 41 štartne in štartne strategije, deluje kot simbol za izražanje in uporabo načrtovanega vedenja kariere), eden ključnih. Starši športnikov se pozitivno in konstruktivno vključujejo v šport in oziroma strategije, trener lahko na tekmovanju vpliva tudi na športnikovo samozaupanje. s pravo mero starševske povezanosti s športom, pomagajo pri tem, da je šport za otroka prijetna izkušnja, zaradi česar vztraja in je motiviran. Trener ima v športu veliko odgovornosti, ki jih lahko izpolnjuje z veliko količino znanja in inovativnosti. Njegove odločitve so lahko težke, neprijetne in včasih ni čisto gotov, če so Starši, ki se zavedajo pomembnosti športa ali si te izkušnje za svojega otroka želijo, ga vpi-pravilne. Prav je, da mu starši zaupamo, saj jih sprejema z otrokovo dobrobitjo in športnim šejo v športni klub. Športno panogo in klub najpogosteje izberejo glede na lastne izkušnje, razvojem v mislih. Vsi se iz napak učimo, popolnega človeka ni. Starši so seveda tisti, ki lah-družinske izkušnje, možnosti v okolju, kjer živijo in največkrat, po priporočilu prijateljev. Dun-ko zaznajo nestrokovne prijeme in poteze trenerja, v takem primeru je potrebno takoj in od-can (1997, v Tušak, 2002) je opravljal intervjuje s starši vrhunskih športnikov, zanimalo ga je, ločno reagirati in se o težavah pogovoriti. Kadar se starši in trenerji pogovarjajo o strokovnih zakaj so jih spodbujali k vrhunskemu športu. Starši so našteli veliko prednosti: vključevanje vprašanjih, naj bo pogovor odkrit in vljuden in z mislijo na dobrobit športnika v danem trenutku v timsko delo, mentalna stimulacija, sprostitev od šolskih pritiskov, druženje, zabava, vadba, (ne projicirajmo trenutnega stanja daleč v prihodnost). preživljanje časa v naravi, oblikovanje samozavesti, dober fizični razvoj, učenje discipline in pridobivanje delovnih navad ter izogibanje slabim razvadam, učenje organizacije časa, Največkrat se težave začnejo, kadar se starši ne strinjajo z delom trenerja. Trener se takrat tekmovanje. Ob tem pa dejstvo, da so bili sami športniki, ni ključno. Velik vpliv na odločitev čuti napadenega. Svetujemo, da naj posluša, kaj imajo starši povedati, skrbno naj oceni imajo tudi sorojenci, TV, učitelji športne vzgoje (Doupona in Petrovič, 2001). sporočilo, ali ima predlog zanj kakšen smisel ali pa mu ne prinaša ničesar. Zavedati se mora, da ima on zadnjo besedo, ter da nihče ne more zadovoljiti želja vseh ljudi. Narediti mora to, V začetku je torej pri starših v ospredju želja, da bi se otrok gibal in psihofizično razvijal. Ko kar zahteva tudi od svojih športnikov: opraviti svoje delo kar najbolje, dati vse od sebe in ves otrok osvoji osnovne elemente panoge, si nekateri želijo več ali pa so prepoznani kot na- čas skrbeti, da se izboljšuje. Imeti mora v mislih, da večino iskreno skrbi za dobrobit otroka. darjeni športniki, ter so povabljeni v športno selekcijo. Takrat so starši nenadoma postavljeni Seveda pa se, čisto človeško, trenerji včasih ne zavedajo, da lahko s svojim vedenjem povpred zahteve, ki jih večinoma niso pričakovali. Nimajo jasnih predstav o tem, kakšna naj bo zročijo tudi težave. Odprtost in dvosmerna komunikacija sta načina, s katerima rešujemo njihova vloga v otrokovem športu in kaj vse udeleževanje v tekmovalnem športu prinaša s težave in se učimo, postajamo boljši. seboj. Za vztrajanje in kasnejši uspeh v športu, je potrebna cela vrsta dejavnikov in pri tem so starši (sploh v začetku kariere), eden ključnih. Starši, ki se pozitivno in konstruktivno POVZETKI vključujejo v šport in s pravo mero starševske povezanosti s športom, pomagajo, da je šport za otroka prijetna izkušnja. To pozitivno vpliva na otroka, vztraja v športu in je motiviran za 1. Trener načrtuje trening, ga izvede in poskrbi za to, da športnik dobi povratno treninge in tekmovanja. informacijo o svoji izvedbi. Trener mora tudi skrbeti za svojega športnika in mu svetovati ter ima pomembno vlogo na tekmovanju. Duncan (1997, v Tušak, 2002) je spraševal športnike, kako vidijo vlogo staršev. Soglasni 2. Trenerji morajo sprejemati številne težke odločitve, za katere pa so strokovno so bili glede tega, da so starši instrumentalni spodbujevalci – nudijo moralno in finančno dobro podkovani. podporo, zagotavljajo opremo in prevoze. Zgodi pa se, da je celotno družinsko dogajanje 3. Starši morajo skrbeti za dobro in pozitivno komunikacijo s trenerji otrok. podrejeno športu. POVZETEK Obdobje specializacije (starost 13-15 let). V tem času se povečuje količino časa, ki ga otroci vlagajo v eno ali dve športni dejavnosti in se vedno manj ukvarjajo z drugimi dejav-1. Starši, ki si za otroke želijo športnega načina življenja, športno panogo in klub nostmi. Osrednja pozornost je še vedno namenjena zabavi in aktivaciji, vse več pozornosti izberejo glede na lastne in družinske izkušnje, možnosti v okolju, kjer živijo in pa se namenja razvijanju športno specifičnih spretnosti, tehniki. Če športniki v izbrani de-po priporočilu prijateljev. javnosti v tem obdobju ne uživajo, ne bodo mogli razviti svojih talentov za to dejavnost, saj 2. Starši se pozitivno in konstruktivno vključujejo v šport tako, da nudijo moralno bodo raje svojo energijo posvečali drugim dejavnostim, v katerih bolj uživajo. in finančno podporo, zagotavljajo opremo in prevoze. Starši so v tem obdobju otrokom podporniki. Na prvem mestu je še vedno šola in starši še vedno pomagajo, kažejo in usmerjajo otroke pri usklajevanju šolskih in športnih obveznosti. Naloge staršev, glede na nivo razvoja športnika Vključenost staršev v otrokov šport v tem obdobju naj bo zmerna. Prav je, da so otroci vklju-42 čeni v izbiranje dejavnosti. Za starše je to obdobje, v katerem za športno dejavnost otroka 43 Kot sva že govorili, razvoj poteka v korakih, ki so predvidljivi in se jih ne da preskočiti. V ra-namenijo veliko časa in denarja, hkrati pa jih športno udejstvovanje otrok vse bolj privlači in zvoju športnika je potrebno pozornost usklajeno namenjati vsem področjem udejstvovanja, so njihovi največji podporniki. Kot pomembna se kaže tudi vloga starejših sorojencev, ki de-ki so značilna za obdobje odraščanja: šoli, vrstnikom in športu. Prezgodnje usmerjanje le lujejo kot vzorniki glede delovnih navad in pristopa k športu. Za starše je to lahko zahtevno v eno področje, vodi v prezgodaj zaprto identiteto. Rečeno drugače: kadar v ospredje obdobje. Harwood idr. (2010) navajajo, da se starši veliko ukvarjajo z otrokovim šolanjem postavljamo le športni vidik življenja, premalo pozornosti pa namenimo šoli in socialnim vidi- (tako učno uspešnostjo kot obnašanjem otroka v šoli), komunikacijskimi težavami v odnosu kom življenja, lahko pride do težav po končani športni karieri. Pri preprečevanju tega igrajo z otrokom, z otrokovimi rezultati, njegovo izvedbo na tekmovanju in z usklajevanjem družin-starši veliko vlogo. skega življenja z otrokovim športom. Na podoben način, kot po razvojnih obdobjih opredelimo značilnosti športnikov, lahko opi-Priporočilo koliko trenira plavalec v obdobju specializacije (dekleta 12 – 14 let, fantje 13 – 15 let), šemo tudi naloge staršev in jih razdelimo v nekaj nivojev glede na stopnjo športnega to obdobje traja 3 do 4 leta: obseg plavanja v zadnjem letu je 1600 – 1900 km/leto (Škof, 2016). razvoja (Coté, 1999). Obdobje investiranja (15-18 let). Pri teh letih se športniki odločajo, če se bodo s špor- Začetna leta (6-13 let): naloga staršev v tem obdobju je, da pri otrocih vzbudijo zanimanje tom ukvarjali na najvišjem možnem nivoju in to pomeni, da začnejo dodatno in podrobneje za šport, da omogočijo, da otroci uživajo in da jim šport predstavijo kot nekaj vznemirljivega razvijati taktične, tekmovalne in tehnične vidike svojega športa. Predvsem pa se pomembno – otroci naj poskusijo širok razpon aktivnosti in vsebin, naj ne bi šlo za intenziven trening. poveča količina resnega treninga in zmanjša količina igre in zabave. Starši za otrokov šport Športni cilji v smislu doseganja rezultatov niso pomembni, pomembno je, da je otrokova kažejo veliko zanimanja in družinske aktivnosti prilagajajo otroku-športniku. Pomagajo jim pri aktivnost prostovoljna, da mu nudi užitek, notranjo motivacijo. Otroci se lahko ukvarjajo z odločitvah glede športne kariere – vendar ne z dajanjem športnih nasvetov, bolj so vključeni več športi ali pa še z drugimi izvenšolskimi dejavnostmi, starši pa že v tem obdobju lahko v razmisleke o življenjskem stilu, o prehrani, odločitvah o šoli ... skratka o vidikih življenja, ki prepoznajo nadarjenost za šport. Starši naj otroka v tem obdobju usmerjajo, spodbujajo, vplivajo na športno udejstvovanje. Izjemno veliko vlogo imajo starši v tem obdobju pri pre-vodijo in brezpogojno podpirajo. magovanju zastojev pri napredku, pomagajo pri premagovanju utrujenosti, poškodb, slab- ših nastopov, upadu motivacije ... Čustvena podpora staršev je v tem obdobju izjemnega Kaj je priporočljivo, glede ur preživetih na treningu? Poglejmo, kako gre to v plavanju (Škof, 2016): pomena. • obdobje priprave na šport, deklice so stare 7 – 9 let, dečki 8 – 10 let; frekvenca vadbenih enot se postopno povečuje od 3 na 5-6x tedensko. Priporočilo koliko trenira plavalec v obdobju odličnosti, ko so dekleta stara 15 – 16 let, fan- • obdobje osnovne – bazične vadbe (deklice 9 – 10, dečki 10 – 11 let), poudarek je na tje pa 16 – 18 let: v tem obdobju se otroci že delijo glede na primarne discipline in tako na razvijanju aerobnih sposobnosti, v obdobju 3 – 4 let se počasi povečuje količina plavanja na leto šprinterji preplavajo 1800 – 2000 km, srednjeprogaši 2200 – 2600 km in dolgoprogaši 1200 – 1400 km/leto za deklice v zadnjem od teh 4 let in 1000 – 1200 km na leto za dečke. 2600 – 3000 km (Škof, 2016). POVZETKI POVZETEK Ta model prikaže zanimive ugotovitve, ki pomagajo razumeti, kako velika je vloga staršev. Pomembne so vrednote in prepričanja staršev, tako na splošno, kot do svojega otroka. 1. Začetna leta (6-13 let): starši vzbudijo zanimanje za šport, otroci poskusijo več Avtorja prikazanega modela opozarjata, da otroci bolj verjamejo v lastne telesne in športne različnih športov, trening ni intenziven, aktivnost otroku nudi užitek, notranjo zmožnosti, če starši cenijo njihovo športno udejstvovanje oziroma menijo, da je pomembno motivacijo, prepoznavamo nadarjene. za njihov razvoj. Otroci bodo šport smatrali kot koristen, menili bodo, da so lahko v športu 2. Obdobje specializacije (starost 13-15 let): povečuje se količina časa vloženega uspešni in se bodo bolj zavzeto vključevali v športno dejavnost in bodo tudi bolj uspeš- v šport, ki je predvsem namenjen zabavi, aktivaciji in razvoju tehnike. Starši ni. Ob tem pa avtorja opozarjata, da je pomembna podpora, tako matere kot očeta. so zmerno vključeni, šola naj bo na prvem mestu, otroci se učijo usklajevati V kolikor bodo starši kot pomembne cilje za otrokovo dejavnost izpostavljali dejavnost in šolske in športne obveznosti. Starši za športno dejavnost namenijo veliko trud ter osebni napredek, bodo otroci bolj nagnjeni k dojemanju tega kot pomembnega, časa in denarja, zelo so vključeni. če pa bodo starši izpostavljali pomen uspeha in rezultatov, pa bodo otroci to razumeli kot 44 3. Obdobje investiranja (15-18 let): športniki več trenirajo, razvijajo taktične, pomembnejše od osebnega napredka. Pri tem elementu je še posebej pomembna vloga 45 tekmovalne in tehnične vidike športa, starši družinske aktivnosti prilagajajo očetov – v primerih, ko so očetje preveč ali premalo poudarjali pomembnost rezultata, so otroku-športniku, izjemno pomembna je čustvena podpora staršev. bili otroci manj zavzeti pri ukvarjanju s športom, če pa so očetje pomen uspeha in rezultatov izpostavljali zmerno, pa so se otroci najbolj navdušeno ukvarjali s športom. Izpostavila sta, da preveč poudarjanja pomembnosti uvrstitev in rezultatov, lahko vodi v povečano napetost Vpliv staršev na športno dejavnost otrok na tekmovanjih. Raziskovalci so na športnem področju pogosto preučevali dimenzije vpliva, ki ga imajo starši na Na otrokovo ukvarjanje s športom vplivajo tudi prepričanja staršev o spolnih vlogah in še športno dejavnost svojih otrok in zanimiv je model Fredricks-a in Eccles-a (2005) – poenos-vedno je pogosto prepričanje, da je šport in fizična dejavnost nekaj, kar je bolj za fante in ne-tavljena oblika tega modela je grafično prikazana v Sliki 2. redko starši sinove bolj spodbujajo v športu (Eccles, 2005). Npr. starši so sinovom pogosteje kupovali športno opremo. Model pokaže tudi, da so v športu postali bolj uspešni posame-Slika 2 zniki, za katere so starši verjeli, da so izjemno sposobni oziroma športno nadarjeni (ne glede na Poenostavljena oblika modela vpliva staršev na športno udejstvovanje otrok morebitne ocene drugih), pri tem pa je bila pomembnejša ocena očetov, prav zaradi prej ome-njenega stereotipa, da je šport bolj v domeni moških. Hkrati pa so se previsoka pričakovanja Vrednote in prepričanja staršev pogosto povezovala tudi z velikim pritiskom ob otrokovi izvedbi. Gould idr. (1996) so staršev (splošno in ugotovili, da je to velikokrat vodilo do pregorelosti oziroma izčrpanosti pri mladih športnikih. vezano na otroka) Obnašanje staršev do in z otrokom Otrokove vrednote Dojemanje pomena in prepričanja Otrokovo obnašanje aktivnosti Lastna športna aktivnost Vrednote in prepričanja staršev vplivajo na obnašanje staršev do otroka in z njim. in učinkovitost staršev Dojemanje pomena Kako in koliko so starši telesno dejavni pomembno vpliva na količino telesne dejavnosti Odnosi do športne etike aktivnosti Vključenost Vključenost staršev otrok, saj je v mlajših obdobjih vpliv vrstnikov, učiteljev in trenerjev še zelo majhen. Tako da Usmerjenost v cilj v otrokovo športno Ciljna usmerjenost Vztrajnost velja, da so se starejši otroci pogosteje vključevali v tekmovalno športno dejavnost, če so bili (pomembnost cilja) aktivnost Prepričanja, vezana na starši bolj vključeni v telesno dejavnost majhnega otroka. Zanimivo je, da se je to izkazalo še Vlaganje napora Prepričanja, vezana Obnašanje staršev, ki svoj spol posebej takrat, kadar so bili bolj telesno aktivni očetje (Stevenson, 1990). Aktivni starši so na spol otroka otroku pomagajo pri vključenosti v šport Samozavest in svoje otroke pogosteje vpisali v športne klube in dejavnosti, za šport svojih otrok pa so bili Dojemanje otrokove samoučinkovitost pogosteje pripravljeni plačati članarine, opremo, športno literaturo. Športno aktivni starši so športne učinkovitosti, Čustvena podpora staršev zmožnosti Motivacijska usmerjenost tudi pogosteje sodelovali pri prevozu otrok na tekmovanja in treninge, s čimer so otrokom Povratna informacija Pričakovanje za otrokovo staršev Dojemanje lastnih kazali, kako cenijo njihovo športno udejstvovanje. Prej smo že omenili, da je prevelika vklju- športno uspešnost zmožnosti čenost staršev nekaj, kar lahko povzroča pritisk, premalo dejavnosti staršev pa otroku daje Starševski slogi Pričakovanje lastne občutek, da šport ni pomemben. Tako je priporočena srednja količina vključenosti staršev, uspešnosti s čimer lahko zagotovimo tudi, da bo trener imel dovolj besede in bo lahko v celoti udejanil svojo vlogo v otrokovem športu (Horn in Horn, 2007). Opomba: Iz »Family socialization, gender, and sport motivation and involvement«, avtorja J. A. Fredricks in J. S. Eccles, 2005, Journal of Sport and Exercise Psychology, 27, str. 3.. Izjemnega pomena je tudi čustvena podpora staršev – še posebej pri tem, da otroku poma- Športni trikotnik: starši – športnik – trener gajo spoprijeti se z neuspehi in težavami, ki so neizogiben del športne poti. Model pokaže, da je pomembno, kako pogosto in na kakšen način starši dajejo povratne informacije o Osnovni element športa mladih zagotovo tvori športni trikotnik. Sestavlja ga odnos med otrokovi izvedbi. O tem bova kasneje napisali še nekoliko več, zato na tem mestu izpostav-trenerjem, športnikom ter starši in je najbolj naraven pogled na šport mladih. Odnosi med ljava samo, da mora biti povratna informacija konsistentna in podporna, da bodo otroci vsemi tremi elementi so povezani v vse smeri. Najbolje poznamo odnos med športnikom in lahko nemoteno uživali v športu. Raziskave o tem, kakšna je povratna informacija staršev trenerjem, vedno bolj pa prepoznavamo, da so odnosi, ki jih trener ustvari s starši tekmoval-v športu, so zelo zanimive informacije. Tako so Kidman idr. (1999) ugotovili, da je bilo 47 cev, ključnega pomena pri vključevanju in vztrajanju v športu. % povratnih informacij staršev pozitivnih, kar 36,6 % pa je bilo negativno usmerjenih proti Gimeno (2003) je preverjal, če boljše poznavanje razmer v športu s strani staršev mlaj-lastnemu otroku. Podobno je ugotovil tudi Cizl (2015), ki je ob zapisovanju izjav staršev ših športnikov izboljša njihovo vključenost v šport. Njegov program »Training fathers and na tribunah kar 11,4 % vseh komentarjev staršev dvanajst in štirinajstletnih nogometašev mothers« vključuje dva tipa nalog, ki naj bi jih starši obvladali: socialne spretnosti in reševa-46 opredelil kot izjemno negativne. Med njimi so bile graje (»Ne dolga no, notr podaj!«, »Zakaj nje problemov. Izobraževal je starše in trenerje ter ugotovil, da je imelo izobraževanje poziti-47 stojiš in ga gledaš!?«), sarkastične izjave (»Še sam bi bolje od tebe izvedel prosti strel!«), proven vpliv na njihovo vedenje. Bilo je bolj konsistentno in boljše obnašanje staršev je bistveno tislovne izjave (»Vrni se nazaj. Gremo v napad, ajde.«, »Tako je prav. Pa ne tako no, zakaj?!«), olajšalo delo trenerjev, izboljšali so se odnosi med trenerji in starši in zvišala se je motivacija grožnje (»Alo, zadavu te bom!«, »Úbij majmuna!«), žalitve ( »Nimaš pojma!«, »Kreten zabit!«, » obojih za sodelovanje v športu, izboljšale pa so se tudi družinske vezi med starši in otroki, Alo majmun, ne zajebavi!«) in preklinjanje (»J*bi se!«, »P*zda ti materna!«, Ajde u k*rac!«). Ni ker so starši bolje razumeli trening in dogajanje v športu. Bolje so reševali tudi druge konfliktežko razumeti, da takšni komentarji na otroke slabo vplivajo. tne situacije. Pomen vključevanja staršev v športno situacijo poudarja tudi Sabock (1985), ki pravi, da so v odnosu med trenerjem in mladim športnikom vedno vključeni tudi starši. Obnašanje športnih staršev je včasih nerazumljivo in žal število staršev, ki svojega vedenja na športnih tekmah otrok ne znajo ali ne zmorejo nadzorovati, vseskozi narašča. Poročilo Roberts in Treasure (1993) ugotavljata še, da manj tekmovalno usmerjeni starši predstavljajo Ameriške nacionalne zveze za šport mladine (NAYS) razkriva, da se je med leti 1995 in 2000 boljše okolje za razvijanje uspešnih odnosov z vrstniki pri svojem otroku, saj otroci iz takšne-odstotek staršev, ki so na tekmi izgubili nadzor nad sabo, povečal iz 5 % na 15 %, do leta ga okolja pozornost posvečajo tudi svojim vrstnikom, ne le zmagi in superiornosti. 2008 je bilo takih staršev že 29 % (Danilewicz, 2012, v Cizl, 2015). Najbolj ekstremni primeri neprimernega vedenja staršev segajo celo do kaznivih dejanj, ki se Osnovni element športa mladih tvori športni trikotnik, odnos med končajo tudi s smrtnim izidom. Petersen (2010, v Cizl, 2015) opisuje primer iz leta 2000, ko trenerjem, športnikom ter starši. Odnosi, ki jih trener ustvari s starši sta se v Massachusettsu (ZDA) eden od staršev in hokejski trener zaradi različnih pogledov tekmovalcev so ključnega pomena pri vključevanju in vztrajanju na športno igro zapletla v pretep. Trener je kasneje v bolnišnici podlegel hudim poškodbam v športu. in umrl. Drugi tak primer je Christoph Fauviau, oče teniškega igralca, ki je med leti 2000 in 2003 zastrupljal sinove nasprotnike. Eden od njih se je po dvoboju odpeljal domov in zaradi Kako lahko (so)delujejo vsi udeleženci v športni situaciji? omamljenosti izgubil življenje v prometni nesreči (Cizl, 2015). Med trenerjem, športniki in starši se ponavadi stkejo močne vezi, ta odnos je dobro defini-ran in poznan. Zgodi pa se, da trener ne ve, kakšno vlogo naj dodeli staršem, starši pa ne Kaj vse vpliva na športno dejavnost otrok? Vrednote in prepričanja vedo, kako naj se obnašajo, nihče jim ne pove, kakšna je njihova vloga, ali lahko trenerje in staršev, obnašanje staršev do otrok, vedenje očetov. Vse to vpliva vodstvo kluba naravnost vpraša, kdo je tisti, na kogar se lahko obrnejo, ipd. Tako se zgodi, na otrokove vrednote in prepričanja in posledično na otrokovo vedenje da starši ne dobijo vseh informacij, ki si jih želijo in se poizvedovanja lotijo na neprimeren in učinkovitost. Telesna dejavnost staršev bo pomembno vplivala način, kar na koncu lahko privede do situacije, ko starši (večinoma nevede in nehote) pose-na količino telesne dejavnosti otrok, prav tako komentarji staršev gajo v trenerjevo pristojnost, kar pa privede do napetosti, konfliktov in slabe volje. Ta težava med samim tekmovanjem. je sploh zelo pogosta pri mlajših tekmovalcih, na začetku športne kariere. Ko se otrok vključi v nek šport, so starši postavljeni pred veliko zahtev. Večinoma sploh niso pričakovali in so presenečeni, kaj vse se od njih pričakuje. Trenerji so v svojem športu večinoma že od malih nog, zato poznajo vsa napisana in tudi nenapisana pravila svojega POVZETEK: športa, kulturo in način komuniciranja. Starši otrok, ki šele začenjajo svojo športno pot, pa ta pravila poznajo le izjemoma (če so tudi sami bili športniki). Zato je pomembno, da so trenerji 1. Starši bodo v športu bolj uživali, če se bodo dobro spoznali z osnovnimi in koordinatorji v klubu tisti, ki morajo jasno postaviti meje in predstaviti cilje. Oni so pravili, spretnostmi in strategijami. tisti, ki jih posredujejo novim (pa tudi starim) članom ekipe, ki jih nato sporazumno sprejmejo 2. Trenerji in koordinatorji v klubu tisti, ki morajo jasno postaviti meje in ali zavrnejo. Na primer jasno se je treba dogovoriti, ali lahko starši prinesejo otroku pijačo na predstaviti cilje ekipe in tako zmanjšajo pritisk s strani staršev na trenerja tekmi, kdaj naj to naredijo. Z jasno postavljenimi pravili, se bo otrok lažje vključeval v trikotnik zaradi morebitnih medsebojnih nesoglasij. in sprejemal ter posredoval želeno vlogo. 3. Pomembna naloga staršev je sprejemanje in kontrola lastnih čustev: med nastopom in treningi kontrolirajo čustva in kažejo zadovoljstvo. Starši bodo v športu bolj uživali, če ga bodo dobro spoznali. To pomeni, da se spoznajo z 48 osnovnimi pravili, spretnostmi in strategijami. Pri tem ima trener zelo pomembno vlo-49 go, saj je on tisti, ki ga starši najprej vprašajo in prosijo za pojasnila na (osnovna) vprašanja Starši kot trenerji o športu, razloži in prikaže osnove otrokovega športa - trenerjev cilj je, da starši, ki poznajo vsebino športa, v gledanju (včasih zelo dolgih) tekem starostnih kategorij, bolj uživajo. Občasno se zgodi, da en od staršev postane trener svojega otroka. Najpogosteje se to zgodi, kadar v klubu ni dovolj trenerjev in starši pri najmlajših priskočijo na pomoč, včasih Hitro se lahko zgodi, da se starši z otrokovo športno vlogo preveč identificirajo in se ujamejo pa v klubu za neko starostno skupino ni več kot enega trenerja in otrok »pristane« pri svoji v past in otrokov uspeh ali neuspeh začnejo jemati kot svoj – Smoll in Smith (1996) pravi-mami ali očetu. Ta dvojna vloga postane še posebej težka kasneje, na višjem nivoju ukvar-ta, da pride do obratne identifikacije. Vsak roditelj se do neke mere identificira s svojim janja s športom, saj starš težko nudi oboje, potrebno čustveno podporo, in, da na vseh otrokom in mu zato želi, da bi mu šlo dobro. Kadar pa je ta identifikacija pretirana, otrok potrebnih nivojih, uspešno deluje kot trener, vključno z zagotavljanjem motivacije za trening postane podaljšek staršev – v tem primeru starši svojo lastno vrednost določajo na podlagi in usmerjanjem. otrokovega uspeha. Npr. starš, ki sam nikoli ni bil športnik išče občutek športnega uspeha, ki ga sam nikoli ni poznal, preko otroka. Drugi, ki pa je bil uspešen atlet, lahko začne otroka Kako ta dvojna vloga vpliva na odnos med staršem – trenerjem in otrokom? Raziskave odklanjati, mu neuspehe zameri, če ne doseže podobnega ali celo večjega uspeha kot kažejo, da mlajšim športnikom povratna informacija trenerjev, ki so hkrati tudi njihovi starši, on. Odrasli tako postanejo zmagovalci ali poraženci preko svojega otroka in zato je pritisk ne povzroča težav, da pa se to začenja spreminjati, ko vstopijo v adolescenco. Glede na nanj še toliko večji: otrok mora uspeti, drugače je ogroženo samospoštovanje odraslega. to, da je takrat ena glavnih razvojnih nalog osamosvajanje od staršev, je razumljivo, da v V takem primeru je v igri več kot le dober ali slab nastop. Kadar sta starševska ljubezen in tem obdobju to pretehta vlogo trenerja in da se zato tudi upirajo informacijam, ki jih dobijo odobravanje odvisni od nastopa na tekmovanju, postane šport in tekmovanje nekaj visoko »od trenerja«. Zanimiva je bila tudi razlika po spolu – hčere so pričakovanja svojih očetov – stresnega. Ta pojav lahko preprečimo ali omilimo tako, da se dogovorimo, da pritiskanje trenerjev doživljala kot pritisk, medtem ko so sinovi pričakovanja svojih očetov – trenerjev na otroka ne vpliva dobro in zmanjšuje največjo prednost, ki jo šport otroku daje: da mu doživljali kot priznanje njihovih visokih športnih zmožnosti (Thompson, 2011). je šport v užitek in zabavo. Dejstvo je, da je to otroški šport in da oni niso odrasli. Starši in Weiss in Fretwell (2005) sta na podlagi intervjujev ugotovila, da ima treniranje lastnih otrok trenerji morajo priznati otroku pravico, da svoj športni potencial razvija v okolju, ki poudarja prednosti in slabosti tako za otroke kot za starše. Otroci so kot prednosti navajali male sodelovanje, osebnostno rast in zabavo. ugodnosti, pohvalo, dodatne tehnične napotke, hiter dostop do informacij, vključenost v odločanje, posebno pozornost in skupaj preživeti čas s staršem ter dodatno motivacijo. Športnik je na tekmovanju v vsakem primeru pod velikim pritiskom, pod stresom. Pritisk s Motili pa so jih negativni čustveni odzivi, visoka pričakovanja in pritisk, ki je iz njih izhajal, strani staršev in trenerja zaradi morebitnih medsebojnih konfliktov, pa ta stres še povečujejo. konflikti, pomanjkanje razumevanja in empatije, velika kritičnost za napake in »nepošteno« To na tekmovalca deluje negativno, ne glede na starost. Trema pred tekmovanjem bo vedno obnašanje. prisotna, nerazumevanje med starši in ostalimi člani ekipe pa jo bo še ojačalo. Prav za to je pomembna naloga staršev sprejemanje in kontrola svojih čustev. Starši naj bodo med Starši – trenerji so kot pozitivno prepoznali ponos na otrokove dosežke, da jim je treniranje nastopom in treningi stabilni, kontrolirajo naj svoja čustva in kažejo zadovoljstvo. Tako bodo svojega otroka sploh razlog za delo v športu, pozitivne interakcije z otrokom in kvalitetno svoje otroke najbolje opremili za spoprijemanje s stresom. preživet čas z njim, priložnost za učenje svojega otroka različnih spretnosti in vrednot. Med negativnimi vidiki so navajali težave z ločevanjem vloge starš – otrok in trener – športnik, po- višana pričakovanja in pritisk na svojega otroka in izkazovanje drugačne količine pozornosti Kaj so športno zreli starši svojemu otroku, občasno tudi manj, da ne bi drugi otroci imeli občutka, da je njihov otrok favoriziran oziroma v prednosti. Kako se lahko izognemo negativnim vidikom treniranja svojega otroka, če do tega pride? Nekaj napotkov vam ponujava v nadaljevanju (Thompson, 2011): • Vprašajte svojega otroka, kako se mu zdi, da ga boste trenirali – če ima pomisleke, mu dajte možnost, da jih izrazi, če so pomisleki številni, morda razmislite o kakšni drugi mož- nosti. • Pojasnite svojemu otroku, da ga morate na treningu obravnavati enako, kot vse druge ot-50 roke v skupini, ko pa ste doma, pa je skupaj z ostalimi družinskimi člani najpomembnejša Kako biti starš športnika, ki je več kot samo “oboževalec”? Ali drugače: kako na otroke, 51 oseba v vašem življenju. Pojasnite, da na nek način nosite »dva klobuka«, dve vlogi, med preko športa, prenašamo moralne vrednote. katerima morate izbirati. Poznamo pozitiven primer, ko je trener na treningu vedno nosil pokrivalo, ki ga nikoli ni uporabljal doma, da je to razliko res poudaril. Kljub pozitivnim namenom, če smo čisto iskreni, glede športnega nastopa otroka starši niso • Bodite pozorni, da vašega otroka ne hvalite niti ne kaznujete bolj kot druge otroke v sku-vedno v svoji najboljši koži. Tudi tisti z najboljšimi nameni, se zalotijo, da s tribune dajejo pini. Favoriziranje vašega otroka bo povzročilo slabe odnose z drugimi otroki v skupini (in navodila, kritizirajo trenerja, predlagajo tekme, ki se jim zdijo primerne za otroka in tako njihovimi starši). Ker smo težko objektivni do lastnih otrok, pa morda niti ne boste prepoz- (nevede) preveč pritiskajo na otroke, v smislu športnega uspeha. Otrokov uspeh še prehitro nali, da ste do svojega otroka bolj strogi kot do drugih – pri tem si morda lahko pomagate postane edina stvar, ki pozitivno vpliva na dobro razpoloženje odraslih, kar lahko pripelje do z mnenjem kakšnega drugega trenerja v klubu in ga prosite, naj vas opomni, če bo imel tega, da preko otrokovega športa razrešujejo lastne konflikte. To ne pomeni, da se morajo občutek, da svojega otroka obravnavate prestrogo. kot starši popolnoma ustaviti in se umakniti. Vseeno je napeto, ko vidijo otroka dobro na- • Če imate pomočnika trenerja, naj on/-a daje navodila in povratne informacije vašemu stopati, in je stresno, kadar mu ne gre. Toda zakaj bi se razburjali glede tega? Kako lahko otroku. starši kontrolirajo močne občutke, da ne bi delovali destruktivno? • Z otrokom se nikoli ne pogovarjajte o drugih članih ekipe – to slabo vpliva na njegov odnos z njimi in ga postavi v neprijetno situacijo. Vaš otrok je člane ekipe, ne vaš »pomočnik Zelo pomaga, če se ustavimo in pogledamo, zakaj so ti dogodki za nas tako čustveno moč- trenerja«. ni? Mnogi se ujamejo v podobnem začaranem krogu, kadar gre za akademske uspehe. • Z otrokom se ne pogovarjajte ves čas o športu – počnite tudi druge družinske stvari, ki Želijo si, da bi bili otroci dobri, kajti če bodo uspešni, to po “preprosti” logiki pomeni, da so niso povezane s športom, če pa se s športom ukvarjate doma, naj bo to za zabavo, ne dobri starši. Nekje so naredili sklep, da otrokov uspeh pomeni uspešno starševstvo in po-pa za izboljševanje otrokovih spretnosti. Tako se bo lahko treningov veselil in ne bo imel raz, da so slabi straši. Vendar to ne drži, to je nezavedno posvojeno pravilo, da je odličnost občutka, da ves čas le trenira. edini način, da dobimo družbeno priznanje. Včasih šport postane center družinskega življenja, kadar odrasli svoje življenje zaznavajo Kadar so starši hkrati tudi trenerji svojega otroka kot pozitivno zaznajo: kot dolgočasno, monotono. Otrok in njegov šport postaneta zanimiva in napeta zgodba. ponos nad dosežki, razlog za delo v športu, pozitivne interakcije in Ritem uspehov in porazov je tako nekaj enostavnega in celo bolj zadovoljujočega kot večna kvalitetno preživet čas, priložnost, da svojega otroka učijo različnih negotovost in zaskrbljenost v dolgočasnem odraslem življenju. spretnosti in pozitivnih vrednot. Kot negativne vidike pa so navajali: težave s ločevanjem vlog, povečana pričakovanja in pritisk na otroka in Spet tretji preko otrokove športne dejavnosti (nezavedno) preverjajo, ali jim je otrok podoben izkazovanje drugačne količine pozornosti. ali ne. Taki starši čutijo ali razmišljajo takole: “Sin me spominja name, kakšen sem bil kot otrok. Živel sem za šport, zbiral slike nogometašev.” Ti spomini so lahko prijetni, pozitivni, lahko pa tudi vzbudijo spomine na občutke sramu in zadržanosti, ki so jih čutili v otroštvu. Za starše je dobro, da vsaj malo poznajo takšne psihodinamske značilnosti človeka. Tudi če Komunikacija in priporočila za starše ne zmorejo na tak način pogledati vase, obstajajo še dodatni dokazi, da so preveč vpleteni v otrokov šport. To prepoznamo v trenutkih, ko se razjezijo na nič hudega slutečega 8-le-tnika, ki spotakne njihovega otroka na plesišču, kadar zaničljivo govorijo o nasprotni ekipi ali športnikih. Najbolj pa na preveliko vpletenost opozarja, kadar med pogovorom o tekmi uporabljajo izraz »mi« in kadar se družinski pogovori gibljejo le okoli športa in kadar so tekmam podrejeni vsi vikendi in dopusti. Kako preveriti stopnjo vpletenosti? Preverijo naj komentarje tistih, ki so jim blizu. Najlažje je, če vprašajo partnerja in otroka, če se zaradi njihovega vedenja kdaj počutijo neprijetno. 52 Športnike naj vedno vprašajo, če jih želijo imeti poleg sebe na tekmi, kako naj se vedejo na Stiki med trenerjem, športnikom in starši vedno vključujejo tudi izmenjavo informacij, mnenj, 53 tekmovanju in kdaj in kako želijo poslušati nasvete. Večina otrok noče nasvetov svojih star-stališč, sporočanje odnosov, načrtovanje in usklajevanje dejavnosti in dobre komunikacijske šev, še posebej pa ne tik pred nastopom. spretnosti so temelj učinkovitega sodelovanja. Spretnost sporočanja pomeni, da povemo to, kar želimo povedati in to na način, s katerim zagotovimo, da bo poslušalec informacijo Priporočava, da se večkrat pogovorite z otrokom o vaših športnih izkušnjah, bodite iskreni o razumel. To pa pomeni, da moramo biti vešči tudi poslušanja in poskrbimo, da slišimo in občutkih. Saj ni treba razlagati svojih travmatskih izkušenj, lahko pa povemo otroku, kadar razumemo, kaj poročevalec govori, ne glede na to, kakšno mnenje imamo sami oz. kaj opazi naš dolg nos po porazu, da to ni nekaj, na kar bi bili ponosni! Dobro je, da povemo želimo slišati. kakšni so naši nameni in poudarimo dobre namene, ki jih imamo. Mama plesalca, ki jo je skrbelo, kako si bo njen otrok razložil njeno obnašanje, mu je rekla: »Nikoli, res nikoli ne pleši za mene ali očeta. Če se zalotiš, da to počneš za naju, se ustavi in nehaj!« Slika 3 Komunikacijski proces Kljub dobrim namenom odrasli niso vedno v svoji najboljši koži, ko nastopa njihov otrok in nehote pritiskajo na otroke, v smislu športnega uspeha – sprejeli so predpostavko, da otrokov uspeh pomeni uspešno 5 Interpretacija starševstvo in otrokov poraz dokazuje, da so slabi straši. Vendar to 2 1 Misel, sporočila 6 Notranji ne drži, to je nezavedno posvojeno pravilo, da je odličnost edini način, Misel prevedena v odgovor na sporočilo sporočilo da dobimo družbeno priznanje. Priporočamo, da starši preverijo, kako 4 Sprejem močno so vpleteni v otrokov šport, tako da povprašajo bližnje kako jih sporočila vidijo, razmislijo o čem se vrtijo družinski pogovori, se poglobijo vase in v svoje razmišljanje in prepoznajo željo, da naj bi jim bil otrok podoben. 3 Prenos spo- ročila Opomba. Iz »Successful Coaching, - 4th ed.«, avtor R. Martens, 2012, Human Kinetics. Kot vidimo na sliki, je komunikacijski proces zelo zapleten, na katerikoli točki se lahko zaustavi. Spretnosti sporočanja Ločevanje dejstev od mnenj – najprej vedno opišemo, kar vidimo in slišimo, šele potem izrazimo svoje mnenje in zaključke. Npr. športnik nam reče, da danes ne gre na trening. Verjetno bo naša prva misel, da se mu ne da trenirati, vendar tega mnenja ne zamenjamo za dejstvo. Raje se pozanimajmo o vzrokih za to odločitev. Gotovo bo to naše spraševanje sprejel z nejevoljo, toda dolgoročno bo učinek boljši. Osredotočite se samo na eno stvar – ko se pogovarjate o reševanju problema se lahko zgodi, da skačete z ene stvari na drugo. Organizirajte svoje misli tako, da se osredotočate samo na eno stvar. Ne izpostavljajte, da se včeraj tega dogovora ni držal in ne dodajte še stavkov v smislu, da nikoli ne drži obljube. 54 Spretnost sporočanja lahko opišemo takole (Gordon, 2003): 55 Sporočilo je dobro izraziti tukaj in zdaj – če hočemo, da se sporočilo dotakne človeka, se Sporočajte neposredno – ne pričakujte, da drugi vedo, kaj jim želite povedati, preverite mora povezati tudi s čustvenim stanjem v danem trenutku. Odlašanje lahko pripelje do tega, razumevanje, povejte direktno osebi, ki ji je sporočilo namenjeno, ne vztrajajte trmasto pri da se v kakšni nepomembno majhni stvari neustrezno močno čustveno odzovemo. svojem mnenju. Pogost primer posrednega sporočila je, da to, kar bi radi povedali, povemo raje tretji osebi in ob tem upamo, da bo sporočilo prišlo do prave osebe. Sporočilo naj deluje podporno – ne grozite, ne bodite sarkastični, ne zasmehujte drugih, ne izražajte negativnih primerjav, predvsem pa ne sodite, če želite, da vas bodo drugi poslušali. Izrečeno naj se ujema s pomenom, ne sporočajte skritih pomenov. Preden oblikujete stavek Preverimo, da razumejo stil, ki ga uporabljamo in bodimo pozorni na to, da poslušalci vedo, se vprašajte: »Kaj nameravam s tem sporočiti, želim res to ali je vmes še nekaj drugega?« da smo na njihovi strani; če bodo vaša sporočila podporna, si bodo drugi želeli slišati vaše mnenje in ga bodo upoštevali. Uporabljajte lastna sporočila – uporabljajte besede jaz namesto mi. Bolj kredibilni ste, če govorite o stvareh, v katere osebno verjamete in čim večkrat uporabite besedo “jaz”. Verbalni in neverbalni del sporočila naj bosta skladna – če rečete, vse je ok, da bi otroka pomirili, vaše kretnje pa izražajo nasprotno, ker se zavedate, da ni vse ok, bo sprejemnik Pri sporočanju uporabljajte popolna in konkretna sporočila – izrazite celo sporočilo, pre-to neskladje zaznal in bo postal zmeden. Potrebno je sporočiti tudi negativne vidike, saj je pričajte se, da poslušalec tudi dobi celo sporočilo, ne zanašajte se na predpostavke, ki jih popravljanje napak del vzgoje. imate o svetu in drugih ljudeh. Sporočila naj bodo pogosta in ponavljajoča, tako jih boste ojačali. Sporočila lahko okrepimo Jasnost in konsistentnost – izogibajmo se sporočil, kjer začnemo z eno stvarjo, potem pa tudi tako, da uporabljamo dodatne komunikacijske kanale (gibanje, slika, video …). Names-jo v drugem delu obrnemo ali pa celo zanikamo to, kar smo povedali v prvem: »To znaš že to: »To sem ti že povedal/a…«, raje večkrat in potrpežljivo ponovimo naše sporočilo. dobro, toda poskusi še enkrat.« Kadar hkrati izrazimo sprejemanje in zavrnitev, poslušalec ne ve, kateremu delu sporočila verjeti. Vsebino podprimo tudi s čustvi in ustrezno obarvajmo Sporočilo naj ustreza posameznikovim razvojnim značilnostim – upoštevajte starost, znanje, ton sporočila. Če pohvalimo, naj se to sliši v tonu glasu in vidi v obrazni mimiki in telesni drži. ipd pri prejemniku sporočila. Pazite na uporabo besed: uporabljajte besede, ki jih bodo razumeli, vključujte praktične primere, prikaze, bodite jasni. Jasno opredelite potrebe in občutja – v naši kulturi je zelo natančno določeno, katera čustva lahko pokažemo in močna čustva niso zaželena. Toda brez skrbi, stvar teče v obe smeri, Preverite povratno informacijo – kako je bilo vaše sporočilo sprejeto oz. interpretirano. Opa-kadar se odpremo in pokažemo svoja čustva, je večja verjetnost, da nam bodo tudi drugi zujte neverbalne znake prejemnika, da se prepričate ali je bilo sporočilo prejeto tako, kot ste pokazali svoja. Ob tem, pa tudi jasno povejmo, kaj je naša potreba, želeli. Lahko se tudi sami pozanimate, vprašate ... je vsem jasno, kaj narediti? Raziskava, ki so jo izvedli Kidman idr. (1999) nam da zanimiv vpogled v komunikacijo staršev Jaz stavki na tekmovanju. Uporabili so instrument POISE – Parent Observation Instrument for Sport Event. Opazovali so 250 staršev med 147 tekmami v 7 različnih ekipnih športih. Otroci so »Jaz stavki« so vsa sporočila, ki vključujejo besede kot so: jaz, moje mnenje, moje želje, bili mešani po spolu, stari od 6 – 12 let. Šteli so frekvenco in način besednih komentarjev, mislim, da … in v katerih so jasno razmejena dejstva in mnenje govorca. ter ugotovili, da je 47 % pozitivnih, in kar 34 % negativnih. Thomasa Gordon (1983) loči sporočila na »ti« sporočila, s katerimi drugemu povemo, kakšen Dokazano je, da katerikoli govor s strani (z igrišča ali s tribune) povečuje anksioznost špor-je, nanj prenašamo negativno sodbo in na »jaz« sporočila, ki izražajo kako se v dani situaciji tnika in mu odvrne pozornost s tekmovanja (tudi treninga), avtomatsko bo začel slediti na-počutimo mi. Na primer, ti sporočilo je: »Nesramen si.« Jaz sporočilo pa: »Jezna sem.« Pri vodilom in njegova pozornost se bo razpršila, namesto zbrala. Ko pa sledimo navodilom, ne takem načinu sporočanja prevzamemo odgovornost nase, sploh kadar opazimo, da imamo moremo sprejemati odločitev, naš miselni proces je zaradi preusmeritve pozornosti preki-sami z nečim težave (če je problem drugje uporabimo aktivno poslušanje – da osebo dejansko 56 njen (Kidman idr., 1999). Katerakoli izjava, ki ni pričakovana in tekmovalca preseneti, deluje slišimo in razumemo). 57 neustrezno, še bolj negativno, pa na športnikova čustva vplivajo kritike, kletvice, grožnje in podobno. Jaz sporočila so sestavljena iz treh delov. Najprej povemo, opišemo, kaj povzroča problem. Začne se s “Kadar ...” Osredotočimo se na vedenje, dogajanje, trenutno situacijo, opiše-mo jo objektivno, brez vrednotenja. V drugem delu opišemo posledice, ki jih je povzročilo Kakršenkoli govor s strani ali s tribune povečuje anksioznost športnika opisano dogajanje. V tretjem delu sporočila pa opišemo naše čustveno stanje ob naštetih in mu odvrne pozornost. posledicah. Zaporedje je vedno enako: VEDENJE – UČINEK – POSLEDICA. »Jaz stavki« imajo stalno strukturo, ki poteka v treh korakih POVZETEK: (Gordon, 2003). 1. opredelimo konkretno vedenje, Spretno sporočanje je: 2. navedemo konkretne posledice tega vedenja, 1. neposredno – ne pričakujte, da drugi vedo, kaj jim želite povedati, 3. poimenujemo čustvo, ki ga je to vedenje povzročilo in/ali misli, 2. se ujema s pomenom (ni skritih pomenov), ki so se nam ob konkretnem vedenju pojavile. 3. uporabljamo jaz namesto mi, 4. sporočila so popolna in konkretna, 5. preverimo, kako nas je poslušalec razumel, Kadar uporabimo jaz stavke, drugega ne napadamo, temveč izrazimo kaj čutimo, povemo, 6. izogibamo se dvojnih sporočil, da imamo neko težavo in ne povzročimo, da se drugi počuti slabo ali ogroženo. Jaz stavki 7. opredelimo svoje potrebe in pokažemo čustva, Kadar uporabimo jaz stavke, drugega ne napadamo, temveč izrazimo kaj čutimo, povemo, 8. ločimo dejstva od mnenj, da imamo neko težavo in ne povzročimo, da se drugi počuti slabo ali ogroženo. Jaz stavki 9. osredotočamo se na eno stvar, omogočijo izražanje lastnih čustev, da nas drugi bolj razumejo. Ta struktura sporočanja pri 10. izrazimo se čimprej, tukaj in zdaj, poslušalcu ne bo razumljena kot napad, ampak kot povabilo k pogovoru. 11. smo podporni, 12. verbalni in neverbalni del sporočila sta skladna, Za uporabo te tehnike je potrebne precej samozavesti, saj priznavanje lastnih čustev pomeni 13. sporočilo ojačujemo s ponavljanjem, razkrivanje, na katerega pa nismo vedno pripravljeni. Zelo primerna je za sporočanje težkih 14. prosimo za povratne informacije – je vse jasno, se razumemo? vsebin (kritike, nestrinjanja, graje). Pokažemo, da smo del situacije in nismo samo nek zunanji opazovalec, kritik, sestopimo s pozicije nekoga, ki vse ve in razume, na mesto nekoga, ki si želi rešiti težavo in ponujamo pomoč. Stavki so lahko kratki ali pa nekoliko daljši. Važno je, da vsebujejo 3 komponente: vedenje, posledice, čustvo ali misel. V tej strukturi ni prostora za dajanje novih navodil, gre samo za strukturiran opis našega doživljanja situacije. Poslušalcu je prepuščeno, ali se bo na sporo- čilo odzval ali pa ne. Mi predlogov ne dajemo. Ob prvih uporabi »jaz« stavkov se marsikdo Spretnosti poslušanja počuti neprijetno, saj je to struktura, ki se ne pojavlja spontano. Vendar pa tisti, ki jo začnejo redno uporabljati v komunikaciji spoznajo, da pri sogovorniku sproža želene odzive in omogoča kvalitetnejšo komunikacijo in uspešnejše dogovarjanje. Primeri jaz stavkov: »Nisi pospravil smeti, zato v kuhinji smrdi, in to me moti.« »Dogovorjena sva bila, da te po treningu poberem ob 19h. Sedaj je ura 19.20 in jaz tukaj čakam. Mislim si, da ne ceniš mojega časa, ali pa celo da me ne spoštuješ.« »Tvoji nenadni obiski me motijo in kadar prideš, ne da bi prej poklicala, moram prekiniti svoje 58 delo in to me moti, naredi me živčno.« Osnova za dobro komunikacijo je tudi dobro obvladanje poslušanja. Komunikacija je spre-59 »Kadar sediš na zofi tako, da imaš noge popolnoma stegnjene, moram paziti, da se ne jemanje in pošiljanje. Neuspeh je posledica napak na eni ali drugi strani ali pa pri obeh. spotaknem, in strah me je, da bi padel.« Učinkovita komunikacija je umetnost, ki pa se je lahko naučimo, če se držimo nekaj prep-rostih navodil, ki bodo omogočila učinkovito poslušanje (Ule, 2005). • Obrni se k tistemu, ki ti nekaj sporoča in vzdržuj očesni kontakt, prikimaj, se nasmehni in daj vedeti, da ima govorec tvojo pozornost. • Počakaj, da oseba dokonča svoje, ne prekinjaj s svojimi idejami. • Če nisi prepričan, da razumeš sporočilo, prosi za pojasnila. • S svojimi besedami ponovi sporočilo, opiši kar si slišal, da preveriš, če si res razumel idejo sporočila (parafraziraj). Tehnika aktivnega poslušanja (Gordon, 2003): 1. Pritrjevanje: poslušamo, prikimamo, občasno rečemo, ‘a ha’, ‘tako torej.’ Pokažemo, da se zanimamo, da poslušamo in dajemo čas, da oseba pojasni svoje stališče. 2. Parafraziranje: povzamemo slišano, ponovimo s svojimi besedami ali pa uporabimo sogovornikove besede, da preverimo, če smo res dobro razumeli vsebino povedanega. S tem dosežemo, da sogovornik bolj natančno pojasni svoje doživljanje, izkušnje, mnenja … mi pa pridobimo čas za dodatno razumevanje in za oblikovanje odgovora oziroma nadaljevanja pogovora. Ta korak lahko traja zelo dolgo, bodimo potrpežljivi in dovolimo, da nam podrobno razloži svoj vidik. 3. Spraševanje: šele na tej točki pogovor popeljemo na iskanje rešitve situacije, razpravo o vsebini in pojasnjevanje širšega konteksta. Običajno se (pre)hitro ujamemo v past in preskočimo prva dva koraka in takoj preidemo na iskanje rešitev, dajanje nasvetov in svetovanje, ne posvetimo pa se dovolj spoznavanju težave ali teme, ki jo je odprl naš sogovornik. Za uspešno poslušanje morata biti izpolnjena dva pogoja: izkazovanje zanimanja in odzivanje na nebesedni ravni. Če bomo med pogovorom sicer pridno pritrjevali in kimali, obenem pa na mobilnik pisali sporočilo, ne bomo delovali prav resno. Drugi zelo pomemben pogoj pa je, da sogovornika poslušamo do konca stavka, da ne segamo v besedo in ne kažemo Neverbalna komunikacija želje, da bi zaključili pogovor na tak način, kot smo si mi zamislili. Namen te tehnike je tudi, da se vživimo v sogovornika in mu pomagamo, da najde svojo rešitev, ne da le prevzame našo. Ni odveč poudariti, da je prav pri aktivnem poslušanju zelo pomembna pripravljenost na sklepanje kompromisov. Ta tehnika se dobro dopolnjuje s prej opisanimi jaz stavki, saj obe sodita med učinkovite oblike komunikacije, s katerimi lahko pozitivno vplivamo na odnose in izboljšamo sodelovanje. Spretnosti poslušanja in neverbalne komunikacije lahko preverite s kratkim testom v prilogi. 60 Dejstvo je, da je večji del komunikacije nebesedni. Viri navajajo (Argyle, 2013, Martens, 61 1997, Ekman, 2007), da se kar 70 – 80 % pomena sporočila prenaša nebesedno, z into-POVZETEK: nacijo in barvo glasu ter z govorico celega telesa. Tehnika aktivnega poslušanja (Gordon, 2003): Slika 4 1. pritrjevanje, Vpliv nebesedne komunikacije na doživljanje 2. parafraziranje (povzemanje, ponavljanje, preverimo, če smo res dobro razumeli vsebino povedanega), 3. spraševanje. Za uspešno poslušanje morata biti izpolnjena dva pogoja: izkazovanje zanimanja Vedenje in odzivanje na nebesedni ravni, prav tako vedno poslušamo do konca in ne skačemo v besedo, vživimo se v sogovornika in mu pomagam poiskati rešitev, ne doživljanje doživljanje da bi vsiljevali svoje. trenerja športnika Vedenje Opomba. Iz »Bodily communication«, avtor M. Argyle, 2013, Routledge. Na Sliki 4 vidimo, kako vedenje trenerja vpliva na doživljanje športnika, kar se izraža v njegovem vedenju in to povratno vpliva na trenerjevo doživljanje ter posledično na njegovo vedenje. Primer: trener pove športniku, da bo imel ta vikend tekmovanje, športnik pa tega ni vedel in je imel v načrtu počivanje. Športnik postane rahlo nejevoljen in se na treningu malo manj potrudi. Ko trener to opazi, si misli, da športnik ni pripravljen resno trenirati in je razočaran, kar vpliva na količino navodil, ki jih posreduje športniku na treningu, kar ta razume kot zavrnitev in še bolj izgubi voljo do dela. Ob bolj učinkoviti komunikaciji, bi se sporočilo preneslo brez bistvenih sprememb v vedenju, Človekovi neverbalni komunikacijski znaki so povezani z učenjem. Na facialno ekspresijo saj bi bilo razumljeno tako, kot je pošiljatelj nameraval. Trener iz primera se zaveda, da je poleg podedovanega vpliva tudi kultura, trenutna situacija, izkušnje in dražljaji, na katere ta tekma pomembna za lokalno financiranje, udeležba je za klube obvezna in trener je prav oseba reagira. Tako imajo lahko podobni gibi v različnih kulturah različen ali podoben pomen tako zanjo izvedel v zadnjem trenutku in tudi njemu je način, na katerega je izvedel, nepri- (npr. rokovanje, poljubljanje ...). Zveza med verbalnim in neverbalnim komuniciranjem obsta-jeten. Ker se neverbalno prenašajo predvsem čustva, stališča ter odnosi, verbalno z bese-ja in da je med obema kontinuiteta, kaže dejstvo, da otrok mnogo pred verbalno komuni-dami pa le informacije, je prišlo do napačnega zaznavanja neverbalnih odzivov pri obeh. Z kacijo uporablja neverbalno. Strokovnjaki danes vse odločneje poudarjajo, da je izjemnega ustrezno in jasno komunikacijo lahko nastalo napetost in neprijetne občutke razčistita. pomena najzgodnejše obdobje otrokovega življenja, da že zelo zgodaj vzpostavi prvi stik z okoljem, zaradi boljše in lažje kvalitete vstopanja v komunikacijsko interakcijo. Ljudje smo rojeni kot socialna bitja in prva oblika komunikacije je emocionalna. Pomen le-te je zelo Na neverbalni vidik moramo biti zelo pozorni, saj lahko z neustrezno velik, saj se druge oblike komunikacije ne bodo razvile, če se predhodno tudi emocionalna 62 neverbalno komunikacijo povzročimo, da sporočilo ni prav razumljeno, ne razvije (Jelenc, 1998, v Seničar, 2021). 63 se v nepravem trenutku neprimerno izrazimo ali pa se zapletemo zaradi nerazumevanja, kot v primeru zgoraj. POVZETEK: »Komunikacijsko vedenje si navadno razlagamo bolj kot verbalno komunikacijo in manj kot O besedni in nebesedni komunikaciji lahko govorimo kot o dveh vidikih komunici-neverbalno, saj smo le-to manj navajeni opazovati in vrednotiti, zato pa tudi manj razumemo ranja (Ule, 2005). Posebnost neverbalne komunikacije je v tem, da imamo prirojena njen pomen« (Jelenc, 1998, v Seničar, 2021). Med ljudmi prevladuje mišljenje, da so edini sredstva in načine, kako kodiramo in dekodiramo sporočila. Razumevanje in rea-in najpomembnejši način medosebnega komuniciranja izgovorjene besede, ki pa ne drži. giranje poteka avtomatsko in neposredno (dekodiranje izrazov na obrazu je skoraj Enako pomemben, kot vsebina, je tudi način, kako je vsebina sporočena. Vsako sporočilo nezavedno). Neverbalna sporočila bolje služijo sporočanju osebnih občutkov in spremljajo neverbalni znaki, zlasti z njimi pa v komunikaciji opredeljujemo medsebojne od- čustev. Verbalna sporočila moramo pozorno spremljati, biti zavestno dejavni in nose. Argyle (2013) navaja, da z besedami prenašamo le 7 odstotkov sporočila, z načinom za dekodiranje potrebujemo več časa. Govor bolje prenaša sporočila o zunanjem verbalnega izraza, z glasom, intonacijo 38 odstotkov, z izrazom obraza in telesno govorico svetu ter napotke za ravnanje. pa 55 odstotkov. Ljudje v »praksi« komuniciramo enovito, torej hkrati verbalno in neverbalno, in šele celota Najpomembnejše razlike med verbalnim in neverbalnim komuniciranjem so (Ule, 2005): obeh načinov komuniciranja daje komunikacijski učinek. Ule (2005) govori o dveh vidikih • en kanal nasproti več kanalom; verbalni govor poteka samo po enem kanalu, besede se komuniciranja, in ne o dveh različnih načinih oziroma področjih komuniciranja. Obstajajo nizajo druga za drugo, saj lahko vedno povemo samo eno besedo naenkrat, neverbalna posebnosti neverbalnega komuniciranja, ki se razlikujejo od verbalnega. Posebnosti so: v sporočila pa do nas prihajajo po več kanalih sočasno, zaradi česar jih je težje interpretirati. sredstvih in načinu kodiranja in dekodiranja, kot tudi v kanalih neverbalnega komu- • kontinuiranost sporočil; istočasno oddajamo sporočila, jih sprejemamo in prevajamo niciranja. »Razumevanje neverbalnih sporočil in reagiranje nanje poteka ponavadi bolj avto-sporočila drugih udeležencev, medtem ko se v verbalni komunikaciji vloge govorcev in matsko in neposredno kot pri verbalnem sporočanju« (Ule, 2005). Dekodiranje sporočil z poslušalcev izmenjujejo, tako da je en udeleženec samo govorec ali samo poslušalec. izraza na obrazu je skoraj nezavedno, medtem ko moramo verbalna sporočila pozorno Neverbalno komuniciranje je kontinuirano, saj v vsaki socialni situaciji oddajamo sporočila spremljati, biti zavestno dejavni in jih dekodirati. Za razumevanje verbalnih sporočil pot-drugim, s pogledom, mimiko, gestami, ipd. rebujemo zato več časa, kot tudi za oblikovanje ustreznega odgovora nanje. Neverbalna • zavestno in nezavedno pošiljanje in prejemanje sporočil; večina neverbalnih sporočil je sporočila bolje služijo sporočanju osebnih občutkov in čustev, medtem ko verbalni spontanih, medtem ko pri verbalnih sporočilih najprej zavestno premislimo, kaj bomo rekli govor bolje prenaša sporočila o zunanjem svetu ter napotke za ravnanje. Brez upo- - ravno nenadzirana in nezavedna neverbalna sporočila vsebujejo ogromno uporabnih rabe neverbalne komunikacije bi bilo sporazumevanje mnogo bolj revno, verbalni izkaz pa ključev za prepoznavanje občutkov in čustev drugega, Ekman (2007) je govoril o tako bi bil enoličen skupek zlogov in besed. Ne moremo govoriti, ne da bi spreminjali višino ali imenovanih mikroobraznih izrazih, ki trajajo nekaj tisočink sekunde in izrazijo naše pravo jakost glasu, pri govorjenju ne moremo biti brez izraza na obrazu in ne moremo govoriti, ne čustveno stanje tudi v trenutkih, ko bi ga raje prikrili. da bi vsaj za kratek čas zadržali pogled na sogovorniku itd. • ontološka in evolucijska prednost neverbalnega komuniciranja; neverbalni signali so stalno vzdržujemo v mejah sprejemljivega in v nekoga ne strmimo predolgo ali preveč intenzivno, prisotni v komunikaciji, so prva oblika komuniciranja že v našem ontološkem razvoju od saj to lahko deluje agresivno. novorojenčka. Zato jim damo pomembno mesto v medosebnem komuniciranju. Drža • telesni kontakt, dotikanje: izraža dominantnost, zato opazujmo odzive sogovornika – v telesa, izrazi na obrazu in telesni gibi povedo o naših namerah več kot besede, saj veliko kolikor se kontaktu izmika, prenehajte. težje zavestno nadziramo svoje gibe in držo kot pa svoje besede. Informacije o občutkih • uporabo socialnega prostora (proksemika): to je zelo pomemben aspekt neverbalne ko-in čustvih je običajno lažje sporočiti neverbalno kot verbalno. munikacije – pozorni moramo biti, da ne vstopamo v osebni prostor drugih, v kolikor z njimi nismo v tesnih prijateljskih ali intimnih odnosih. Vdor v osebni prostor je namreč izredno Neverbalna sporočila niso samo dodatek verbalnemu komuniciranju – to vidimo iz situacij, moteč. Zato vedno pazimo, da ne stojimo preblizu osebe, s katero komuniciramo. Med kjer si verbalno in neverbalno nasprotujeta. Argyle (2013) je v raziskavi ljudem predvajal vide-proksemične znake uvrščamo fizično bližino in razporeditev v prostoru ter osebni prostor oposnetek neusklajenega sporočanja verbalnih in neverbalnih sporočil - oseba je z izjavami in osebno območje. Pri fizični bližini gre za oddaljenost, ki jo posameznik izbere v odnosu 64 dajala vtis dominantnosti, neverbalno pa je sporočala ravno nasprotno, negotovost in nesa-do sogovornika in je odvisna predvsem od tega, kaj do njega čuti. Govorimo o intimni 65 mozavestnost z nervoznim smehom, sklonjeno glavo in prehitrim govorom. Potem je pred-razdalji, ki pomeni veliko psihično bližino, osebni razdalji, ki jo vzdržujemo z nekom, ki ga vajal tudi obrnjen primer, verbalno so osebe na posnetku izražale podrejenost in nemoč, dobro poznamo, socialni razdalji, kjer aktivnosti nimajo osebnega značaja ter javni raz-neverbalno pa suverenost. V obeh primerih so si gledalci ustvarili vtis na podlagi neverbalnih dalji, kjer ima interakcija formalni značaj (Jelenc, 1998, v Seničar, 2021). sporočil. Lahko torej rečemo, da bolj sledimo temu, kar nam sporoča neverbalni kanal, če Erčulj in Vodopivec (1999) opisujeta, da območja in pasovi oziroma razdalje med so-sta si obe obliki komuniciranja nasprotujoči – tako si pogosto pomagamo s telesnimi gibi in govornikoma odsevajo čustva in vedenja med njima, v veliki meri pa so pogojeni s z držo, da bi druge prepričali v resnost svojih dejanj. kulturnim okoljem. Za srednjeevropski in severnoameriški prostor velja, da je intimni pas bližine od 15 – 46 cm, osebni pas od 46 – 120 cm, socialni pas od 120 – 360 cm in javni pas več kot 360 cm narazen. V intimni pas dovolimo le ljudem, s katerimi smo čustveno Človekovi neverbalni komunikacijski znaki so povezani z učenjem. povezani ali kadar dajemo zelo zaupne informacije. Z neznanci ohranjamo razdaljo so-Ljudje smo rojeni kot socialna bitja in prva oblika komunikacije cialnega pasu, ki pa je tudi tista skrajna meja, ko lahko ohranjamo očesni stik. je emocionalna. Osebni prostor in osebno območje sta druga dva proksemična znaka. Osebni prostor pomeni tisti prostor, ki nas neposredno obdaja in nam olajša informacije o svetu okoli Med neverbalne kanale prištevamo (Argyle, 2013): nas. Ščiti nas pred preveč intenzivnimi dražljaji ali bližino določenih oseb. Poudariti je • fizično podobo, videz: izraža status, uspešnost, ugled; na podlagi tega, ko vidimo špor-treba, da smo ljudje različno občutljivi na vstopanja v naš osebni prostor, saj nas ta tnika oblečenega v reprezentančno trenirko, sklepamo, da je zelo uspešen, trener na prostor varuje pred situacijami, ko se nam npr. približa oseba, ki nam ni preveč ljuba in velikem ligaškem tekmovanju oblečen v poslovno obleko potrjuje vtis resnosti situacije itd. se ji lahko v določenih situacijah umaknemo. Osebno območje pa je širši pojem, in sicer • telesno držo: izraža prevladujoče razpoloženje posameznika v danem trenutku – za prvi je to lahko posameznikova soba, stanovanje, intimni prostori v njem ali le majhen koti-vtis o človeku je pomembno, kako se drži, sedi ali stoji (na primer vzravnana drža, po- ček, ki mu omogoča, da je v njem lahko tudi sam. Nudi mu zavetje in občutek varnosti, končnost sporoča, da je oseba samozavestna in izraža notranjo moč, nekdo, ki stoji vanj pa ne povabimo kogarkoli (Jelenc, 1998, v Seničar, 2021). sključeno in gleda v tla, izraža nesamozavest ali celo šibkost). • geste in kretnje: izražajo nivo aktivacije. Mednje sodi premikanje rok, nog in kimanje. • mimiko obraza: obraz izraža čustva, izrazi so tipični in večinoma kulturno univerzalni. Go-Kretnje so nam v pomoč takrat, ko želimo poudariti besede ali jih na nek način prikazati. tovo je izraz na obrazu eden izmed najbolj “zgovornih” aspektov neverbalne komunikacije, Velikokrat za koga rečemo, da govori z rokami (to je lahko za poslušalce celo moteče), z obrazom lahko oblikujemo več kot 10.000 različnih izrazov, v kombinaciji z ostalimi ne-zato je dober govorec zavestno pozoren na svoje kretnje z rokami. Velikokrat namreč to verbalnimi kanali pa je teh izrazov lahko še več. počnemo povsem nezavedno. Ta aspekt neverbalne komunikacije lahko drugim veliko • očesni stik, pogled: izraža bližino, stik s posameznikom, podaljšan pogled izraža intimno-pove o našem počutju, na primer, ko smo nervozni, pogosto z rokami preprijemamo kak st – ali dominantnost. Očesni stik je lahko velik izziv in je najboljši način, da vzpostavimo predmet, ali pa se nam tresejo noge. V splošnem s kretnjami torej izražamo navdušenje dober odnos. Pogled v oči lahko kaže na to, da imamo interes za pogovor, da nas zanima ali neko napetost. kaj ima naš sogovornik za povedati. Nasprotno je lahko izogibanje očesnemu stiku izraz • vokalizacija izraža našo aktivacijo: ritem govorjenja, intonacija in ton glasu, jezikovni spo-nezanimanja, kar je za nekoga lahko celo žaljivo. Seveda je pomembno, da očesni stik drsljaji, premori, poudarki besed. Vsi poznamo frazo, ki jo starši pogosto izrečejo svojim otrokom: “Ne uporabljaj takega Zaključek: osem nasvetov za uspešno tona, ko se pogovarjaš z menoj.” To je odličen primer tega, kako lahko ton vpliva na komunikacijo s športnikom izgovorjeno sporočilo. Drugi primer je sarkazem, kjer ton, s katerim nekaj povemo, pomeni povsem nekaj drugega kot besede, ki smo jih izrekli. S to vrsto neverbalne komunikacije pa tudi čustveno obarvamo besede, ki smo jih izrekli. Paralingvistični znaki so tisti, ki se pojavljajo ob jezikovnih znakih ter predstavljajo zvočni del govora in vplivajo na pomen stavka. Te lastnosti so jakost, višina, trajanje, 66 hitrost, ritem, intonacija in barva glasu ter odmori pri govoru itd. Z njimi lahko opisujemo Tukaj so nasveti, kako se pogovarjamo s svojimi otroki o športu (Lauer, 2021): 67 čustveno stanje govorca v odnosu do sogovornika, njegove osebnostne, biološke in 1. Vaše izjave naj bodo pozitivne in spodbudne. Pustite športne kritike trenerjem, kajti oni socialne lastnosti ter hkrati dopolnjujejo besedno vsebino in pomagajo uravnavati ko-so strokovnjaki, starši so vir nepogojene in neskončne spodbude. Kritika uničuje vez munikacijo (Jelenc, 1998, v Seničar, 2021). starš – otrok. 2. Aktivno in pozorno poslušajte. Otroci radi govorijo o športu, a naj to počnejo takrat, ko Za uspešno komunikacijo torej ni pomembno samo, kaj povemo, ampak je v resnici veliko se sami za to odločijo. Ko bo sam to želel, se bo razgovoril. Poslušajte zato, da boste bolj pomembno, kako to povemo in kaj izražamo preko neverbalne komunikacije. Pri tem razumeli dogodke in se odzovite šele na koncu. pa seveda ni pomembno zgolj to, kako vešči smo lastnega neverbalnega izražanja pač pa 3. Dajte otroku čas, da spregovori o tekmi, ko bo za to pripravljen. Ne drezajte za podrob-tudi to, kako zaznavamo neverbalno komunikacijo ljudi, s katerimi vzpostavljamo in gradimo nostmi, ko je otrok še pod čustvenim vtisom. Kadar vi čutite željo po pogovoru, ga začni-odnose (Kresnik, 2020). te z vprašanjem: “Bi se rad pogovoril o tekmi?” In sprejmite tudi odgovor ne. 4. Uprite se želji, da pred otrokom kritizirate ali dvomite v trenerja. Morda se ne strinjate s trenerjevimi odločitvami, ampak športnika vodi on. O dvomih se pogovarjajte neposredno POVZETEK: s trenerjem. 5. Ob neuspehih otrokom povejte, da so v redu taki kot so, in da njihova vrednost za vas ni Neverbalni kanali komunikacije: fizična podoba, telesna drža, mimika obraza, očesni odvisna od športnega rezultata. Pokažite jim, da je jutri nov dan in da bodo s trdim delom stik, telesni kontakt, dotikanje, uporaba socialnega prostora, geste in kretnje, premagali ovire, ki so se jim nastavile na poti do uspeha. Vaš cilj naj bo otroku pomagati, vokalizacija. da se sooči s frustracijami, ki jih prinaša šport. 6. Bodite pošteni in odkriti, otroci bodo zagotovo prepoznali dobronamerno in podporno izjavo. Vaše nezadovoljstvo bodo razbrali iz govorice telesa, zato ga ni potrebno po-Za vajo lahko s testom prepoznavanja neverbalnih signalov preverimo kako dobri smo v skušati skrivati. Cilj športa mladih je razvijanje spretnosti in individualni napredek, ne pa prepoznavanju nebesednih simbolov. Test je v prilogi. zmagovanje. 7. Obnašajte se konsistentno, ne glede na izid tekmovanja, ohranjajte vsakodnevne navade in rutino. Torej, če greste po tekmi na kosilo, to naredite v vsakem primeru. 8. Izognite se primerjanju svojega otroka z drugimi - vsaka primerjava prizadene človeka in ustvarja nepotreben pritisk. Program sta pod imenom »Naše vloge v športu« razvila ameriška športna psihologa Loehr 69 in Kahn (1989), mi pa smo se po njem zgledovali in ga prilagodili za slovenski prostor, ker se zavedamo, da so odnosi, ki jih ustvarimo v klubu, med starši tekmovalcev, trenerji, učitelji in športniki, ključnega pomena pri vključevanju mladih v šport. Program Športno zreli starši, ki bo opisan v nadaljevanju, bi lahko poimenovali tudi “trening samozavestnih staršev v športu.” Staršem športnikov na enem mestu odkriva nabor veščin, ki so potrebne, da so za svoje otroke lahko več kot navijači. Postanejo podpora otrokom in njihovemu športu, pri tem pa sproščeno uživajo v tem, ko opazujejo svojega otroka, kako raste in se razvija v osebo, kakršno si želijo spoznati. Šport mladih se spreminja zelo hitro, tako znotraj (strokovno, zakonsko), kot od zunaj (število otrok in njihovih družin, ki so vpeti v šport). S tem programom ustvarjamo sistem, ki pozitivno nudi podporo in usmerja vse deležnike v športu mladih. V tem delu priročnika bomo prikazali nekaj izzivov in vprašanj, pred katera so postavljeni starši mladih športnikov in bomo predlagali, na kakšen način lahko pomagajo pri razvoju ustrezne čustvene atmosfere v kateri bodo njihovi otroci kar najbolj uspešni v tekmovalnem športu. Strinjamo se, da je psihična priprava in mentalni trening kritičen element uspeha pri športniku, kaj pa pri starših tega športnika? Psihična priprava in mentalni trening pomeni, da športnik vadi različne tehnike: prestavljanje, nadzorovanje dihanja, vaje za izboljševanje kon-centracije in prednastopne rutine. Vse to se nauči uporabljati v zelo stresnih situacijah na tekmovanju, s čimer pridobi potrebno prednost za uspeh na tekmi. In, kot smo že omenili, športnikovi starši so lahko izvor stresa, lahko pa z vajami, predstavljenimi v nadaljevanju, Program “Športno zreli starši« pripomorejo pri razvoju ustrezne tekmovalne atmosfere in ustrezne psihološke podpore in tako pomagajo otroku pri športnem in psihološkem treningu. Starši ne smejo podcenjevati stresa, ki ga prinaša športni nastop, kar pa se zgodi tistim, ki Predstavitev programa sami nikoli niso bili tekmovalci in tistim, ki so preveč osredotočeni na en specifičen cilj (uvrs-Trening športno zrelih staršev titev ali finance, štipendija). Taki starši spregledajo (zminimalizirajo) vsakodnevne pritiske, ki jih občuti otrok. Mnogi tudi verjamejo, da je malo stresa dobro čutiti, da je pritisk stimulus, zaradi katerega bo otrok deloval boljše, celo verjamejo, da samo pod stresom lahko pokaže več, da nastopi na višjem nivoju. To ni tako. Ko najboljši športniki opisujejo svoje najboljše nastope, povejo, da so jih dosegli takrat, ko niso čutili pritiska iz okolice, čutili pa so čustveno sproščenost, imeli so visoko samozaupanje, lahko so se popolnoma skoncentrirali in niso čutili telesne napetosti. To je stanje, ki ga opišemo kot idealno nastopno stanje, v elementu, flow. 70 Priporočamo, da ta srečanja skliče trener, izvajajo pa ga licencirani športni psihologi. Ses-71 Loehr (1986) je opravil več intervjujev z mladimi igralci tenisa in pravi, da so v večini poročali, tanke je najbolje narediti v začetku sezone ali ko začne trener na novo delati s skupino. Vsi da čutijo stres zaradi staršev. Trenerji to težavo največkrat rešijo tako, da staršem preprosto udeleženci so povabljeni, da se odkrito pogovarjajo o svojem športu. Tekmovalci, starši prepovejo na igrišče, vendar stvar ni tako enostavna. Starši morajo postati del ekipe, po-in trener lahko skozi srečanja izrazijo, kakšne prednosti vidijo v športu, zakaj naj se otrok trebno jih je poučiti o tem, kakšna je njihova vloga. In do sedaj niso imeli nobenih konkretnih športno udejstvuje. Vsak tudi opiše, kako vidi svoje vedenje in vlogo. navodil, kako to narediti. Če poenostavimo: cilji trenerja in staršev so enaki - za otroka si želijo, da bi v športu užival in našel srečo. Za to je potrebno, da imajo tudi starši prave in obširne informacije o tem, kaj se od njih pričakuje. Starši, enako kot tekmovalci, se učijo … kako imeti čustva pod nadzorom, biti samozavestni. Za to je dobro sodelovanje med trenerjem, športniki in starši temeljni kamen dobrega treninga in športnega nastopa, odnos med njimi pa lahko gradimo skozi različne aktivnosti. Starši se morajo strinjati s tem, da so otrokovi podporniki in da je tekmovalni šport namenjen predvsem pozitivnim izkušnjam in razvoju mladega človeka. Njihova podpora je vidna predvsem tako, da prevzamejo vlogo voznika na treninge in tekme in da pri tem niso preveč čustveno vpleteni, predvsem zaradi časovnega in finančnega “vložka v otroka” ter, da blažijo stres na treningu in tekmi s tem, da nudijo brezpogojno ljubezen, pa da otroku predstavijo stroga in natančna navodila glede sprejemljivega vedenja (npr. do goljufanje na tekmi dos-tikrat pride, ko športnik čuti obsesivno potrebo po zmagi, ker je o pomembnosti te zmage preveč poslušal doma). Otroški šport s seboj prinaša veliko izzivov, obljuba uspeha v prihodnosti pa je tako realna, kot tista da bomo našli zaklad na koncu mavrice. Če ga preveč zavzeto iščemo, lahko pademo v past, kjer nas ujame pregorelost in nezadovoljstvo, zaradi neizpolnjenih visokih pričakovanj. Starši so tisti, ki morajo željo po “zakladu” premagati in se je znebiti. Saj s tem svojemu otroku omogočijo več možnosti, da bo uspešen. 1. srečanje Navodilo za vse udeležence: “Pomislite na zadnje ali zadnje večje tekmovanje in razmislite o Prvega srečanja se udeležijo vsi - starši, trenerji, športniki. tem, kako ste se vedli. Vzemite si minuto in si oglejte skozi svojo “notranjo” kamero na sebe in svoje vedenje in nato na list zapišite vsaj tri, za vas značilna vedenja, taka, ki so na tek-Cilj prvega srečanja je raziskati, kako postati član ekipe v trikotniku starš, trener, tekmova-movanju najpogostejša. Na to pomislite na tipičen dan, kakšno je vaše vedenje na treningu? lec (v primeru, da sta oba starša enako močno vpletena v otrokov šport, naj na vprašanja Tudi za to situacijo napišite najmanj tri tipična vedenja. odgovarjata ločeno)? Vedenje 1, Vedenje 2, Vedenje 3 1. naloga: Nato pregledamo odgovore vsakega posameznika in se o njih pogovorimo. Ob tem se za-Vsak udeleženec naj napiše v treh besedah ali stavkih, kaj meni, čemu je šport namenjen, vedajmo, da se naloge, opravila in vedenja skozi čas, pri čisto vseh, razvijajo, spreminjajo. 72 zakaj je šport dober? Sledi 10 min pogovora o zapisanem. 73 Ko preberemo napisano, se pogovorimo o tem, kako se vidimo zdaj in kako se naše ve-Tipični odgovori, ki jih boste verjetno dobili, so: denje spreminja in razvija skozi čas. Kdor želi, pa tudi trenerji, na tem delu srečanja opišejo, Šport je dober, ker: kako se vedejo in kakšni so njihovi vzorniki, lahko predstavimo nekaj primerov iz okolice • gradi samozaupanje in samospoštovanje, ali znane trenerje … Poglejmo tudi dejstvo, da sta starša pomemben dejavnik pri tem, ali • uči kako biti tekmovalec in kakšni so standardi dobrega odnosa med tekmovalci in spošto-nekdo doseže vrhunski športni nivo in vztraja do polnoletnosti in še naprej. Na tem mestu vanja nasprotnika, odpremo tudi temo, o tem, kaj se bo dogajalo, ko bo otrok napredoval na višji nivo, na bolj • uči samodiscipline in tega, da se mora zanašati nase, zahtevna tekmovanja. Starši se bodo morali v nekem trenutku umakniti, stopiti na stran, • uči ga postaviti cilj, ki ga bo dosegel z delom, ker bosta večino dela, ki so ga prej opravili oni, prevzela klub in reprezentanca. Verjetno se • traja celo življenje, je dobra fizična vadba in zabava, bodo pojavila vprašanja kot npr. kako naj se starši umaknejo, kako iz motivatorja postanejo • uči upravljati s stresom, podporniki, kako lahko otrok staršem pove, da je v njihovih nalogah prišlo do spremembe? • uči pozitivnega odnosa, kljub težavam in možnim neprijetnim preobratom, • poudarja reševanje problemov in to pod pritiskom, • otrok se uči samostojnosti pri potovanjih in spoznavanju novih ljudi, 3. naloga: • omogoča pot do študija, štipendije, Pregled sezone, ki je pred nami. Trener je naredil načrt dela in si začrtal cilje za posameznike • uči vzdrževanja čustvenega in fizičnega ravnotežja (izogibanje pritiskom, kako ravnati, in ekipo, ki jo vodi. Vsak udeleženec ima tukaj priložnost, da razmisli o svojih pričakovan-kadar si pod pritiskom ...). jih: je to doseganje določenega števila točk, rezultata, premagati določenega nasprotnika, zmagati na določenem številu tekmovanj, izboljšati tehnični nivo? Bodimo iskreni - na svoj Vse predloge in poglede zapišemo in shranimo, da nam bodo v pomoč kasneje. Prazni list naj vsak napiše to, kar res verjame in želi … tudi če si starši želijo, da otrok doseže to, delovni listi so na voljo v prilogi priročnika, primer izpolnjenega delovnega lista pa boste našli kar sami niso, tudi če si trener želi, da bo obogatel, ker bo odkril največji talent, tudi to, da na koncu opisa vsakega srečanja. otroci včasih verjamejo, da jih bodo imeli starši raje, če bodo dobri športniki … Na prazen list papirja vsak član napiše vsaj šest svojih pričakovanj, ciljev za sezono. Nato jih 2. naloga: skupaj pogledamo. Seveda ni treba, da preberemo vsa, vprašajmo pa se, ali so naše naloge Odgovorite na vprašanja o vaših nalogah v športu. in tekmovalni cilji usklajeni? 1. Kako se starši razlikujejo od trenerjev? 2. Kaj pričakujemo od otroka (kaj otroci pričakujejo zase)? 3. Kdo poskrbi za disciplino in kdo daje nagrade? Sledi še zadnja 4. naloga, kjer se kot skupina/klub vprašamo, kakšen je cilj našega kluba, naše ekipe? Vsak zapiše vsaj dva cilja, vezana na klub/ekipo. Tudi te preberemo in se Ta (težka) vprašanja bodo morda na začetku zvenela čudno in mogoče jih na prvem sestanku pogovorimo o naših prepričanjih. še ne bomo razjasnili. Vseeno naj vsi udeleženci poskusijo razmisliti in najti seznam nalog zase. Primer delovnega lista za 1. srečanje: • Pridobivanje samozavesti . • Vzgoja in vztrajanje pri pomembnih stvareh. Delovni list za 1. srečanje: • Glasno navijanje in spodbujanje (vseh v ekipi). “Športni trikotnik, starši, trenerji, športniki” • Druženje in kvalitetno preživljanje prostega časa (zase in za družino). Vedenje športnikov: • Treniranje in tekmovanje, učenje. 1. naloga • Poslušati navodila. V treh besedah ali stavkih napišite, čemu je šport namenjen, zakaj je šport dober? • Se potruditi, si zastaviti cilje. • Doseganje ciljev. 74 Šport je dober, ker: • Telesna in psihološka priprava. 75 - V mladem človeku gradi samozavest. • Pozitiven odnos. - Je dober za razvoj samospoštovanja. • Se pogovarja s starši, trenerji in sotekmovalci/-kami. - Mlade nauči imeti dobrega odnose (do sotekmovalcev pa tudi do nasprotnikov). • Vesti se športno in spoštovati fair-play. - Dobro vpliva na razvoj samodiscipline in samostojnosti. • Usklajevati športne in šolske obveznosti. - Uči postavljanja ciljev. - Dober je za telo in je zabaven. Vedenje trenerjev : - Nauči nas upravljati s stresom. • Načrtovati in voditi treninge. - Nauči nas pozitivnega odnosa do težav in neprijetnih preobratov. • Skrbeti za tekmovalce, vsestransko. - Nauči nas reševanja problemov in to pod pritiskom. • Učiti primernega odnosa, športnosti. - Omogoča pot do študija, štipendije. • Učiti tehnike, taktike - spretnosti, potrebnih za uspeh. • Vlivati samozaupanje, samozavest. • Izobraževati starše o tem, kakšen je šport in kako potekajo treningi in tekme. 2. naloga • Predstaviti športnikom, kaj je potrebno za doseganje zastavljenih ciljev. Vsi člani trikotnika razmislite in naredite seznam nalog, ki so za vas značilne, glede na to, kakšno vlogo imate v športu. 3. naloga Navodilo: “Pomislite na zadnje ali zadnje večje tekmovanje in razmislite o tem, kako ste Razmislek o svojih pričakovanjih. se vedli. Vzemite si minuto in si oglejte skozi svojo “notranjo” kamero na sebe in svoje vedenje in nato na list zapišite vsaj tri, za vas najbolj običajna in pogosto, najbolj značilna Napišite pet do šest svojih pričakovanj, ciljev za sezono: vedenja. Nato pomislite na tipičen dan, kakšno je vaše vedenje na treningu? Tudi za to 1. TRENER: pripravljen ima načrt dela in si je začrtal cilje za posameznike in ekipo, ki jo vodi. situacijo napišite najmanj tri tipična vedenja.” 2. STARŠI: biti prisotni na vseh tekmovanjih ekipe, spoznati se s pravili, pomagati v klubu pri logistiki, navijati na tekmah, organizirati nakup kvalitetnih majic in trenirk, zbrati Vedenja staršev: denar za nakup dodatne opreme, organizirati zaključni piknik. • Spodbujanje, motivacija za šport in treninge. 3. ŠPORTNIKI: doseganje točk, izboljšati osebni rezultat, premagati nasprotnika, • Skrb za prevoz in logistiko. napredovati za vsaj eno mesto na državnem prvenstvu, tehnično napredovati za en nivo, • Skrb za uravnoteženo prehrano (pri mlajših kategorijah). biti 100% prisoten na treningih, dodati eno vadbo raztezanja na teden. • Čustvena podpora. • Dajanje občutka zaupanja in pozitivne spodbude. Napišite vsaj dva cilja, ki veljata za cel klub/ekipo: • Pokaže, da jih imajo, na glede na rezultat, vedno najraje na svetu. 1. napredovati za eno mesto na končni lestvici, biti državni prvaki. • Učenje samostojnosti. 2. imeti odprto komunikacijo s trenerjem in vodstvom kluba. 2. srečanje (v dveh delih) Srečanje 2A je namenjeno samo staršem 1. naloga: in je, podobno kot prejšnje srečanje, sestavljeno iz več povezanih nalog. Izvedemo ga v dveh Pregledamo in po potrebi dopišemo, kakšne so naloge staršev v športu, kakšna so s tem delih, delu A in B. Cilj srečanja je, da uravnotežimo in uskladimo vedenje in pričakovanja povezana vedenja in naša pričakovanja. Zapišemo jih na plakat s pomočjo spodnjih usmeritev. staršev s športnikovimi, saj to zagotovo pozitivno vpliva na razvoj športnika in tudi na njegov a. Kakšna je moja naloga? rezultat. Uravnoteženo vpleteni starši nudijo stabilen in konstanten vir osebne in čustvene b. Kakšna je razlika med starševskimi, otrokovimi in trenerjevimi nalogami? podpore, se zavedajo, da količina vloženega časa, denarja in njihove energije ni v nikakršni c. Kaj pričakujemo od otroka-staršev-trenerjev? Kako naj se vedejo na tekmovanju? povezavi z rezultatom in zmago. Vpletenost staršev in njihov cilj bosta učinek, ki ga ima d. Kdo skrbi za disciplino? 76 športno vključevanje na otrokovo dobrobit, samospoštovanje in osebnostni razvoj. Vodja e. Kdo pohvali? 77 delavnice pove, da bodo te vaje naredili tudi trenerji (to srečanje ni posebej opisano v tem f. Kako dajemo pohvale? priročniku). Odgovore o nalogah staršev v športu, zbrana pričakovanja in cilje zapišemo na plakat. 2. naloga: moja samopodoba. Navodilo: v vsakem klubu, v ekipi je eden najtežjih in hkrati najpomembnejših korakov ta, da spoznate druge člane. Da bo to lažje, imate na listu pripravljene začetke stavkov, vi pa jih zaključite. Na črto na kratko napišite vaše misli in ideje. V športni ekipi najbolj cenim … Najbolj me motivira … Pri moji vlogi mi je najbolj všeč ... Pri tej vlogi mi ni všeč … 3. naloga: Pogledamo odgovore otrok na vprašanje “Čemu je šport namenjen?” (prva naloga prvega srečanja) in se skozi njihove odgovore pogovorimo o tem, kaj doživljajo mladi tekmovalci. 4. naloga: Preberemo odgovore otrok o vlogah, vedenju, kako se vede nekdo, ki sprejema svojo vlogo (druga naloga prvega srečanja)? Na podlagi teh odgovorov pa naredite načrt za oblikovanje svojih nalog. MOJ NAČRT: Srečanje 2B še posebej v trenutkih, ko mu ne gre? 5. naloga: Vaje iz komunikacije • Pomislite na svoj izraz in telesno govorico… - kaj sporoča? - so vaše besede, izraz in telesna govorica usklajeni? - če bi vaš otrok lahko rekel, kar bi hotel: kaj bi vam povedal, da pričakuje od vas v njegovem športu? Ste pri tem razmisleku dobili kakšne nove odgovore? Morda se dobro počutite, da otroka podpirate na pravi način … Morda pa ste v dvomih. V tem trenutku samo dovolite tej iz-kušnji, da se vas dotakne, doživite jo tako, kot je. Ni se vam potrebno zagovarjati ali braniti, 78 Predlagava vam dve situaciji, o katerih bi lahko pričeli pogovor z jaz stavkom. Zapišite ga. preprosto raziskujte, bodite prijazni in radovedni. 79 Situacija 1: Otrok pove, da danes ne bi šel na trening, ker mu itak nič ne gre. 7. naloga: Najbolj tipičen odziv je, ukaz, da naj čimprej gre, da ne bo zamudil. Preberite prilogo A, potem pa rešite Samoocenjevalni vprašalnik za starše športnikov, ki je v prilogi D. Kaj pa če bi izjavili nekaj takega: (rešitev) Praviš, da ne bi šel na trening, ker ti gre zadnje čase slabo. Z manj treninga ti bo šlo samo še slabše in skrbi me, da ti bo povsem upadla motivacija za šport. Starš se odzove nekako takole: dejstvo + posledica + čustvo ali mnenje. Situacija 2: Otrok dolgo joka, ker na tekmi ni zmagal. (rešitev) Sedaj se jokaš in vidim, da se zelo slabo počutiš. Rekel pa si, da si se potrudil in to je bil tudi tvoj cilj za ta nastop. Moje mnenje je, da je trud pomembnejši od rezultata. 6. naloga Zdaj pa je čas za samorefleksijo - delajte počasi, z radovednostjo in iskrenostjo ter obvezno zapišite odgovore na spodnja vprašanja. • Kakšni so vaši cilji in želje glede vašega otroka (v športu)? • Kaj si želite, da bo z vključevanjem v šport pridobil? • Kako pomembno je za vas, da uspe? • Kaj rečete, ko otroku gre in napreduje? • Kaj rečete, ko mu ne gre? • Kako govorite o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zmaguje? • Kako govorite o nasprotnikih in drugih ekipah, ko izgublja? • Kakšne zgodbe pripovedujete o različnih športnih situacijah, Primer delovnega lista za 2. srečanje: 2. naloga: Na listu imate pripravljene začetke stavkov, vi pa jih zaključite. Na črto na kratko napišite Delovni list za srečanje 2A vaše misli in ideje. namenjeno staršem V športni ekipi najbolj cenim komunikacijo, spodbujanje, delovne navade. Najbolj me motivira dober rezultat, napeto tekmovanje, prijaznost, pripadnost ekipi. Pri moji vlogi mi je najbolj všeč dinamično delo, delo z ljudmi in mladimi. 80 1. naloga: Pri tej vlogi mi ni všeč časovni pritisk, skrbi. 81 Izdelajmo plakat, kjer razmišljamo o naših vedenjih in pričakovanjih a. Kakšna je moja naloga? b. Kakšna je razlika med starševskimi, otrokovimi in trenerjevimi nalogami? 3. naloga: c. Kaj pričakujemo od otroka-staršev-trenerjev? Kako naj se vedejo na tekmovanju? Pogledamo odgovore otrok na vprašanje “Čemu je šport namenjen?” d. Kdo skrbi za disciplino? (prva naloga prvega srečanja) in se skozi njihove odgovore pogovorimo o tem, kaj doživljajo e. Kdo pohvali? mladi tekmovalci. f. Kako dajemo pohvale? Zanimivo je, da otroci šport vidijo na nek način kot učno priložnost in se skozenj učijo, kako postavljati cilje za življenje in spoprijemanja s stresom, skozi šport tudi spoznavajo, da se lahko iz težav nečesa naučimo in se seznanjajo z dejstvom, da se zgodijo tudi neprijetne stvari. Problemi skozi šport zanje postajajo priložnosti in jih ne zaznamujejo več v negativni luči, ampak jim omogočajo osebnostno rast … Ker so to spretnosti, uporabne za življenje, je D. A. potrebno to podpirati in jim pomagati pri tej »učni poti«. Hkrati pa se v športu tudi zabavajo DISCIPLINA NALOGA: in jim tako pomeni odklop, čeprav naporen odklop. Nekateri pa to vidijo tudi kot priložnost je naloga vseh skrb, pomoč, za pot do študija in morebitne štipendije in prav je, da jim skozi ta prizadevanja stojimo ob čustvena podpora, finance strani. E. STARŠ V B. POHVALA ŠPORTU Starši vs. Otrok. vs. Trener 4. naloga: Preberemo odgovore otrok o vlogah, vedenju, kako se vede nekdo, ki sprejema svojo vlogo jaz, trener, Vsi hočemo enako, (druga naloga prvega srečanja)? Na podlagi teh odgovorov pa naredite načrt za oblikovanje športnik sebe a z drugimi besedami svojih nalog. F. C. MOJ NAČRT: KAKO POHVALITI PRIČAKOVANJA jaz z objemom :) od otroka: PUTRUDI NAJ SE Bolje se bom uskladil/a s svojim otrokom. od sebe: POTRPEŽLJIVOST Vprašanja o treningih bom najprej usmeril/a na trenerja. od trenerja: STROKOVNOST Poskusil/a bom razumeti, da se mojemu otroku včasih ne da pogovarjati o treningu. Primer delovnega lista za 2. srečanje: f. Kako govorite o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zmaguje? Vsi ste se trudili in poskusili biti dobri. Delovni list za srečanje 2B: namenjeno staršem g. Kakšne zgodbe pripovedujete o različnih športnih situacijah, še posebej v trenutkih, ko mu ne gre? O tem, kako uspešni športniki govorijo, da je treba zdržati, da so porazi del športa, da se je iz porazov treba učiti. h. Pomislite na svoj izraz in telesno govorico… - kaj sporoča? 82 5. naloga: Vaje iz komunikacije - so vaše besede, izraz in telesna govorica usklajeni? 83 Poiščite dve situaciji, o katerih bi lahko pričeli pogovor z jaz stavkom. Zapišite ga. Velikokrat težko skrijem jezo in razočaranje – vem namreč, kako se moj otrok trudi. Pa mislim, da otrok to vidi, ker sem slaba v prikrivanju svojih resničnih občutij in da je potem otroku STARŠ ZAMUDI PO OTROKA NA TRENING. hudo, ker misli, da me je razočaral. »Prepozno sem te prišla iskat in moral si me čakati po napornem treningu. Iskreno se ti opravičujem in žal mi je, da se je to zgodilo.« i. Če bi vaš otrok lahko rekel, kar bi hotel: kaj bi vam povedal, da pričakuje od vas v njegovem športu? OTROK NAM REČE, NAJ SE NE DEREMO TAKO GLASNO NA TEKMOVANJU. Da je ne silim. »Navijala sem glasno in s tem sem te spravila v zadrego. Nisem vedela, da te to moti, upoštevala bom naslednjič – želela sem ti samo pomagati med tekmovanjem.« 7. naloga Preberite prilogo A, potem pa rešite Samoocenjevalni vprašalnik za starše športnikov, 6. naloga: Samorefleksija ki je v prilogi D. Zapišite odgovore na spodnja vprašanja. a. Kakšni so vaši cilji in želje glede vašega otroka (v športu)? Hočem, da je moj otrok med prijatelji in da tam koristno preživlja prosti čas. b. Kaj si želite, da bo z vključevanjem v šport pridobil? Delovne navade in prijatelje. c. Kako pomembno je za vas, da uspe? Uspeh bo, če bo on zadovoljen. Sami rezultati na tekmah me ne zanimajo. d. Kaj rečete, ko otroku gre in napreduje? Bravo, super ti gre. e.Kaj rečete, ko mu ne gre? Čestitam, ker vem, da si se potrudil! 3. Srečanje: Naloga 3: namenjeno tekmovalcem Odgovorite na naslednja vprašanja: a Kaj si zate v športu želijo tvoji starši? Pogovorimo se o njihovih nalogah v tekmovalnem procesu, kdo je športnik in kakšna b. Kaj si tvoji starši želijo, da boš z vključevanjem v šport pridobil? so njihova pričakovanja v športu. Podobno kot starši, tudi oni razmišljajo o tem, kaj c. Kako pomembno je za tvoje starše, da uspeš? jim pomeni šport, za kaj je dober. Vzamemo si čas, da napišemo pričakovanja, ki d. Kaj ti rečejo, ko ti gre in napreduješ? jih imajo do staršev, kaj oni menijo, naj bi njihovi starši počeli v športu. Uporabimo e. Kaj rečejo, ko ti ne gre? enaka vprašanja kot na starševskem srečanju, se pogovarjamo o vlogi športnika in f. Kako tvoji starši govorijo o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zmaguješ? zapišemo naša pričakovanja do sebe, do staršev in do trenerja na plakate. Zapisi so g. Kako tvoji starši govorijo o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zgubljaš? 84 narejeni tako, da nihče ne more vedeti, čigava je katera izjava. h. Kakšne zgodbe ti starši pripovedujejo, o različnih športnih situacijah, 85 še posebej v trenutkih, ko ti ne gre? i. Pomislite na izraz in telesno govorico staršev - kaj sporočajo o tebi in športu? j. So njihove besede, izraz in telesna govorica usklajeni? k. Če bi moral v dveh stavkih povzeti, kaj ti sporočajo tvoji starši in njihovo vedenje Naloga 1: glede tvoje vključenosti v šport - kaj bi napisal? Odgovore, ki so jih navedli na prvem srečanju preberemo in zberemo na plakatu, l. Kaj tvoji starši delajo ali govorijo in je zate stresno? po želji lahko še kaj dodamo ali odvzamemo. m. Kaj počnejo ali kaj bi lahko delali, da bi čutil njihovo podporo? n. Je karkoli, kar bi rad da starši spremenijo glede njihove vključenosti v tvoj šport a. Kakšna je moja naloga? (npr. kritiziranje nasprotnikov, zmajevanje z glavo, dajanje navodil ali pa spraševanje b. Kakšna je razlika med nalogami športnikov in staršev? po 3 pozitivnih stvareh po tekmi …) c. Kaj pričakujemo od sebe, od staršev, od trenerjev? Kako naj se vedejo na tekmovanju? Pri odgovorih bodi zelo konkreten. d. Kdo skrbi za disciplino? e. Kdo pohvali? f. Kako dajemo pohvale? Pogovor tega srečanja usmerimo še na temo motivacije za šport in tekmovanja. Naloga 2: V treh besedah odgovori ali razloži svoje stališče na spodnja vprašanja. 1. Kaj bi raje: zmagal na tekmi s slabim rezultatom/slabo izvedbo ali dosegel osebni rekord na veliki tekmi, kjer bi bil peti ali petnajsti. 2. Kako pogosto v enem tednu doživiš dobre občutke in zadovoljstvo ob napredku? 3. Kako pogosto v enem tednu dobiš nagrado ali priznanje (medalja, pokal) 4. Ko razmišljaš o svojem najboljšem dosežku, se spomniš nastopa in občutkov med nastopom ali razglasitve rezultatov? 5. Kaj lažje nadzoruješ - svoj trud in izvedbo ali svojo uvrstitev? Pogovarjamo se o pomenu notranje motivacije (usmeritve pogovora - v poglavju o motivaciji). Primer delovnega lista za 3 srečanje: Naloga 2: V treh besedah odgovorite ali razložite kaj mislite, ko preberete spodnja vprašanja: Delovni list za 3. srečanje: namenjeno tekmovalcem 1. Kaj bi raje: zmagal na tekmi s slabim rezultatom/slabo izvedbo ali dosegel osebni rekord na veliki tekmi, kjer bi bil petnajsti. Osebni rekord, ker je odvisen od mene. 2. Kako pogosto v enem tednu doživiš dobre občutke in zadovoljstvo ob napredku? Lahko na vsakem treningu. 86 Naloga 1: 3. Kako pogosto v enem tednu dobiš nagrado ali priznanje (medalja, pokal) 87 Izdelamo plakat, kjer odgovorimo na spodnja vprašanja. Največkrat sploh ne. a. Kakšna je moja naloga? b. Kakšna je razlika med nalogami športnikov in staršev? 4. Ko razmišljaš o svojem najboljšem dosežku, se spomniš nastopa in občutkov c. Kaj pričakujemo od sebe, od staršev, od trenerjev? med nastopom ali razglasitve rezultatov? Kako naj se vedejo na tekmovanju? Občutkov, ker so izjemni. d. Kdo skrbi za disciplino? e. Kdo pohvali? 5. Kaj lažje nadzoruješ - svoj trud in izvedbo ali svojo uvrstitev? f. Kako dajemo pohvale? Samo svoj trud. Naloga 3: Odgovorite na naslednja vprašanja: D. A.NALOGA: a. Kaj si zate v športu želijo tvoji starši? VSI - Vsakič v vodi narediti to, Da bi bil dober. karje dogovorjeno - Se potruditi b. Kaj si tvoji starši želijo, da boš z vključevanjem v šport pridobil? Prijatelje, izkušnje, morda občutek uspeha. E. JAZ B. VSI ŠPORTNIK ŠPORTNIKI MORAMO c. Kako pomembno je za tvoje starše, da uspeš? DELATI,,STARŠI NAM Ne vem, se nismo pogovarjali. Ampak vsakič, ko mi ne gre, izgledajo razočarani … MORAJO TO OMOGOČITI d. Kaj ti rečejo, ko ti gre in napreduješ? Kako si dober, sine! F. C. POHVALA: OD SEBE: TRUD e. Kaj rečejo, ko ti ne gre? ISKRENO!! OD STARŠEV: PODPORO Bo pa drugič bolje! TRENERJA: MIRNOST f. Kako tvoji starši govorijo o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zmaguješ? Da mi ne sežejo do kolena. g. Kako tvoji starši govorijo o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zgubljaš? 4. Srečanje Da so sigurno več trenirali in da me ne bi prehiteli, če jaz ne bi izpustil toliko treningov. namenjeno predstavitvi plakatov in spoznanj iz prejšnjih delavnic in skupno sprejemanje dogovorov. h. Kakšne zgodbe ti starši pripovedujejo, o različnih športnih situacijah, še posebej v trenutkih, ko ti ne gre? Eh, o nekih intervjujih, ki so jih brali, pa o nekih starih športnikih, ki komentirajo po televiziji, kako so se borili do konca in jim je nazadnje uspelo. Medsebojno si predstavimo plakate in se pogovorimo o tem, kaj lahko spremenimo vsak pri sebi. Pri tem uporabljamo tehniko aktivnega poslušanja. i. Pomislite na izraz in telesno govorico staršev - kaj sporočajo o tebi in športu? Da so zelo ponosni name, ker sem športnik in ker sem uspešen. Vodja delavnice prebere zbrane odgovore staršev na vprašanja (6. naloga srečanja za 88 starše) in zbrane odgovore otrok na vprašanja (3. naloga 3. srečanja). 89 j. So njihove besede, izraz in telesna govorica usklajeni? Kadar mi gre, ja, kadar pa mi ne gre, pa se delajo, da niso razočarani, pa vidim, da so! Ključni deli četrtega srečanja: starši spoznajo, kako tekmovanje in stres, ki ga to prinaša, zaznavajo otroci, kaj jih moti (in celo vrže iz tira) in kaj jim pomaga, ko jim ne gre. Tako starši k. Če bi moral v dveh stavkih povzeti, kaj ti sporočajo tvoji starši in njihovo vedenje glede spoznajo, kaj si otroci želijo in se skupaj dogovorijo za načrt, kako bodo delovali na tekmo-tvoje vključenosti v šport - kaj bi napisal? vanjih in treningih. Zapisi so narejeni tako, da nihče ne more vedeti, čigava je katera izjava. Radi imajo, da se ukvarjam s športom, podpirajo me in menijo, da je to pomembno za moje celo življenje. Velikokrat pa imam občutek, da ne razumejo, da včasih pač ne gre, čeprav sem se isto Spisek konkretnih predlogov/tem, o katerih se pogovorimo na 4. srečanju: potrudil kot takrat, ko je šlo dobro. • Starši predlagajo svoje naloge in želje in poslušajo športnikove, ob tem pa prepoznavajo l. Kaj tvoji starši delajo ali govorijo in je zate stresno? do kolikšne mere pritiskajo na športnika (kako njihove želje in pričakovanja vplivajo nanj). Preveč na glas navijajo, ves čas mi govorijo, kako naj plavam, poskušajo mi govoriti stvari o • Kako lahko starši umirijo svoj stres. tehniki, pa ne razumejo, ker oni niso nikoli trenirali. • Starši in trenerji si razdelijo naloge, ki jih bodo imeli na tekmovanju in treningu. Pripravimo in zapišemo jasna pravila. Trener pove za katere naloge je absolutno kompetenten in ka-m. Kaj počnejo ali kaj bi lahko delali, da bi čutil njihovo podporo? tere lahko delegira. Potem pa se pogovorimo tako, da prepoznamo kompromise, ki jih je Morda malo večkrat vprašali, kako je šlo na treningu, ne pa se samo o tekmah pogovarjali potrebno sprejeti in kako bomo poskrbeli, da se na koncu vsi lahko držijo dogovorjenega. z menoj. Pa da ne bi vedno iskali razlogov, zakaj mi ni šlo, ampak pač sprejeli, da ni šlo. Npr. če želi imeti otrok starše na tekmi ob sebi, so oni lahko zraven, vendar se morajo držati pravil, ki jih postavi trener. n. Je karkoli, kar bi rad da starši spremenijo glede njihove vključenosti v tvoj šport (npr. • Reakcija na rezultat. Mnogi starši svojo frustracijo izrazijo nebesedno ali pa se celo pri-kritiziranje nasprotnikov, zmajevanje z glavo, dajanje navodil ali pa spraševanje po 3 tožujejo pred ostalimi. Javno kritizirajo in kažejo odklonilen odnos (do trenerja in kar je na-pozitivnih stvareh po tekmi…)? Pri odgovorih bodi zelo konkreten. jhuje, do svojega otroka). O tem se lahko odkrito pogovorimo in predlagamo ustreznejše Naj ne govorijo, da trener ni dobro naredil stvari. In naj ne navijajo tako na glas. načine, da lahko udeleženci sporočijo nezadovoljstvo, če je to res zanje pomembno. Npr.: ustrezno je, da starši nagradijo otrokov odnos do tekme, soigralcev in niso obremenjeni z otrokovim rezultatom. Katerakoli reakcija na rezultat, sploh pa negativna in kritična, bo povzročila le to, da bo stres pred naslednjim nastopom neustrezno povečan. • Starši in trener morajo otroku tudi dovoliti, da se umakne in se na svoj način psihično pripravi na nastop. • Pogovarjamo se o tem, kako rešujemo probleme – najprej dobro opredelimo problem, iščemo in vrednotimo možne rešitve … Problem poskušamo sprejeti kot izziv in ob pogovoru o problemih upoštevamo pravila dobrega poslušanja, dobrega sporočanja… Za 4. srečanje ne predlagava posebne oblike delovnega lista, saj se lahko oblika tega sreča-Namesto zaključka - domača naloga nja zelo razlikuje od skupine do skupine, predlagava pa, da na list zapišete nekaj dogovorov, za starše: naredimo vajo iz čuječnosti ki bodo vodili vaše obnašanje, neke vrste »zaobljubo« staršev, kot je na spodnjem primeru. STARŠI V PK ŠKARPENCA 90 Začnimo z definicijo: čuječnost pomeni, da usmerjamo pozornost na tukaj in zdaj in smo pri 91 - navijamo ravno prav na glas - upoštevamo navodila naših trenerjev tem prijazni, strpni in radovedni, saj le tako lahko izberemo, kakšne so naše reakcije in vedenje. - hočemo samo, da se naši otroci potrudijo Spremembe naših navad so težke – rek »navada je železna srajca« še kako drži. Zato se spreminjanja naših navad glede športa naših otrok lotevajmo počasi, s prijaznostjo in po-po najboljših močeh trpežljivostjo do samih sebe. Pri tem lahko prav pride čuječnost, zato vam v nadaljevanju - imamo radi, da naši otroci športajo! prikazujeva vajo iz čuječnosti za starše. Vas pa vabiva k nadaljnjemu, samostojnemu razis-kovanju tega področja in uporabi pri spreminjanju svojega delovanja. Ste se že kdaj vprašali, ali vas otroci razumejo in vedo, da ste odločeni, da jih boste podprli, ne glede na vse? V tej vaji bomo razmislili in se pogovorili, kako otroci zaznavajo vaše besede, vedenja, odzive. Vsak odrasli se kdaj ujame v razmišljanju, da je velika razlika v tem, kako zaznavajo svoje motiviranje in vedenje, in v tem, kar otroci izkusijo ali doživijo. Enostavneje: starši namer-avajo nekaj podpreti, otroci pa to zaznajo kot pritisk. Ta pa (dokazano) negativno vpliva na športni nastop, zmanjšuje užitek v športu, povečuje tesnobnost in na koncu vodi v opuščanje športa, poslabša odnos med starši in otroki ter pušča dolgoročne posledice na zdravju in dobrobiti otrok. Ko preberete ta tekst, se v vas nekaj zgodi. Posvetite se za nekaj trenutkov tem občutkom. Potem pa na črto napišite: - Kaj čutim v telesu? - Kaj razmišljam? - Kako se počutim, kakšna čustva imam? Morda ste pomislili: “Jaz že nisem takšna, to ne drži zame.” Ali pa: “Vem, da pritiskam nanjo, toda to je v njeno dobro.” Ustavite se, zadihajte ... 3x, s polnimi pljuči … in bodite za trenutek prijazni in radovedni. Ko se prva reakcija umakne, imate na izbiro: lahko nadaljujete tako, kot ste delali do sedaj, lahko pa poskusite situacijo raziskati in se odpreti novim idejam. Veliko uspeha vam želiva pri tem! PRILOGA A: Razmislek za starše Otrok potrebuje podporo staršev 93 Tekmovalni šport postaja vse bolj sistematična in načrtovana dejavnost. Vrhunski dosežki so plod dolgotrajnega dela, odpovedovanja in tudi športnikove nadpovprečne nadarjenosti. V takem sistemu starši igrajo čedalje pomembnejšo vlogo. Že od otrokovih rosnih let so njegovi glavni vzorniki: vzgajajo, navdušujejo, vodijo in nato, na pragu odraslosti, omogočajo osamosvajanje in mu s posredovanimi primernimi vedenjskimi vzorci odpirajo pot v svet odraslih. Otrokovo ukvarjanje s športom (sploh, kadar razmišljamo o vrhunskem uspehu) zelo zaznamuje prisotnost in aktivna udeleženost staršev. Starši sodelujejo predvsem finančno, neredko pa igrajo tudi pomembno vlogo pri reševanju organizacijskih težav. Pri vsem tem pa je tu še najpomembnejša – starševska funkcija. Prav to pa starši, zaradi izredne vključenosti v druge funkcije, lahko zanemarijo. Zaradi zabrisanosti meja se zgodi, da posegajo v trenerjeve kompetence, kar vodi v nesporazume. Zmanjšajmo ta pritisk s skrbno razmejitvijo med starševsko, športno in trenersko ter vlogo glavnega sponzorja. Neprijetna starševska čustva ustvarjajo dodaten pritisk na športnika, ki je že tako obremenjen bolj, kot je to v mladosti običajno. Starši naj razmislijo, kako bodo ločili svoje cilje in svoje športne izkušnje od otrokovih - ta zgodba je njegova. Šport je vzgojno sredstvo Starši pravijo, da največji pomen športa in športne dejavnosti vidijo v njegovi vzgojni funkciji. Otroka ne navdušijo za športno dejavnost samo zato, da bi postal vrhunski športnik, temveč s športno dejavnostjo želijo otroka naučiti, kako si postavljati cilje, razvijati motivacijo in samozavest, krepiti osebnostno trdnost in odpornost na stres, pa tudi komunicirati z vrstniki ipd. S športom se učimo potrpežljivosti in vztrajnosti, doživljanja uspehov in neuspehov, premagovanja porazov in konstruktivnega spoprijemanja s težavami. Vse te pozitivne vidike in razloge, zakaj nam je šport pomemben, imejmo vedno pred očmi, ko sprejemamo odločitve o svojem vedenju in nasvetih, ki jih dajemo otroku. Priloge in delovni listi Starši vplivajo na oblikovanje strahov PRILOGA B: Starši imajo pomembno vlogo pri oblikovanju tesnobnosti in bojazni pri otroku. Obstajajo štirje Zbrani napotki starševski pristopi, ki vsak po svoje prispevajo k razvoju anksioznosti (Tušak, 2009): 1. Uporaba strahu, kazni in odtegovanja ljubezni, povečujejo verjetnost, da bo pri otroku prišlo do anksioznosti. Večja ko je intenzivnost uporabe kazni ob neuspehu, prej, oziroma hitreje, se bo pri otroku razvila visoka anksioznost. 2. Spremenljivo obnašanje staršev prav tako vzbuja negotovost in strah pri otroku. Taki star- ši, pred tekmo poudarjajo pomen truda in izpolnjevanja naloge, po končanem tekmovanja pa se kljub otrokovi izpolnitvi tehničnih nalog, odzovejo čustveno in tako otrok spozna, da je najpomembnejša zmaga. 94 3. Postavljanje strogih starševskih mej za dopustno in prepovedano početje vpliva na to, ko-Napotki za starše (Loehr in Kahn, 1989): 95 likšno anksioznost bo otrok čutil v stresnih situacijah - več prepovedi, več je anksioznosti. 4. V četrto skupino spadajo starši, ki nikoli ne izrazijo podpore, ki otroka ne pohvalijo, ki • Starši naj finančno in čustveno podpirajo otroka (tudi ko odraste) in pri tem naj izražajo negativne občutke, pozitivnih pa ne. sodelujejo s klubom. • Lahko pomagajo otroku prenašati stres, ki nastane na tekmovanju, saj je tudi Starši imajo velik vpliv na oblikovanje strahov in oblikovanje stališč do uspeha in neuspeha na začetnem nivoju tekmovanj, na otroških tekmah, stres pred nastopom lahko v športu. Zato priporočamo, da trener posreduje takoj, ko opazi prve neprimerne prijeme povišan. staršev. Trener naj vse starše seznani z osnovnimi pravili vedenja, kamor sodi tudi ustrezno • Pomagajo trenerju pri spoznavanju in razumevanju otrokove osebnosti in čustvova-odzivanje na rezultat in napredek. nja. • Zagotovijo, da je izkušnja otroškega športa pozitivna, še posebej s perspektive Kakšna naj bo vloga staršev? razvijajoče se osebnosti otroka. Otrok potrebuje le podporo, občutek, da mu starši zaupajo, da ga imajo radi, da se ima kam • So navdušeni in pozitivni člani ekipe. zateči v trenutkih razočaranja. Vedeti mora, da zaradi rezultata ne bo izgubil njihove ljubezni, • Pomagajo, da otrok spoštuje načela športnega vedenja in fair-playa. nikakor pa ne potrebuje “strokovne starševske analize” neuspeha, potrebuje varno zavetje • Nudijo čustveno podporo in dajejo občutek zaupanja. in zaupanje v to, da mu bo na dolgi rok zagotovo uspelo in da bo vsemu kos. • Spodbujajo interes za dejavnost. • Pokažejo, da imajo svoje otroke, na glede na rezultat, vedno najraje. 1. Starši otroka naučijo samostojnosti. Ni treba biti na vsakem treningu in tekmi. Odsotnost • Učijo otroka samostojnosti (sam pripravi športno torbo ipd), saj le tako pridobi ne pomeni nezanimanja - podporo in zanimanje za otroka, lahko izražate na druge načine. samozavest za soočanje z zahtevnejšimi nalogami. 2. Starši naj ne kažejo svoje živčnosti. Naj nastopa zase in samostojno, saj ste ga zato • Vlivajo pozitivno spodbudo, ne glede na (ne)uspeh. vpisali v šport. • Vztrajajo pri vzgojno pomembnih stvareh (otrok ne sme ukazovati staršem). 3. Kazni povečajo otrokove strahove in povečujejo stres, predvsem pa dolgoročno slabo • Zbujajo pri otroku samozavest in mu pomagajo krepiti pozitivne sheme o sebi. vplivajo na njegovo osebnost. 4. Otrok ne sme ukazovati staršem, tudi če je vrhunski športnik, starši naj mu ne popušča-jo, ker je utrujen zaradi treninga ali tekme. V družini naj vedno opravlja vse svoje naloge in zadolžitve (npr. pospravljanje stanovanja, kuhanje, pa tudi praznovanja, obiskovanje sorodnikov in podobno). 5. Starši naj se ne pogovarjajo o športu, lahko pa vlivajo samozavest in krepijo pozitivne miselne sheme. Ostala navodila naj prepustijo strokovnjaku, trenerju, ki skrbi za njihovega otroka. 6. V najzgodnejši fazi starši otroka usmerjajo, spodbujajo njegovo zanimanje za šport. Ko pa otroci dobijo veselje, se vloga staršev spremeni. Trenerji so tisti, ki pri otroku razvijajo pozitivno motivacijo za šport. Kako naj se starši obnašajo (Martens, 2012) PRILOGA C: Kako pomagati otroku, da je pred in med tekmo sproščen? • Podpirajte sodelovanje vašega športnika v ekipi, vendar nanj ne pritiskajte. • Mislite na uspeh in pomagajte športniku, da stori enako. • Pomagajte svojemu športniku postaviti realne cilje. • Pomagajte športniku, da je odgovoren do ekipe in trenerja. • Trenerja obvestite o vseh zdravstvenih ali fizičnih težavah, ki jih ima športnik in bi lahko vplivale na njegov nastop ali zdravje. • Ostanite v prostoru, ki je namenjen gledalcem. • Pustite trenerju, da je trener. 96 • Komentarji namenjeni trenerjem, organizatorjem, sodnikom in športnikom Starši najbolj pomagajo tako, da (LTA, 2021): 97 drugih ekip naj bodo le podporni. Izogibajte se omalovažujočim komentarjem. • Med tekmovanjem ne dajajte nasvetov. • Poskrbijo za malico, prigrizke in dovolj pijače za celotno trajanje tekmovanja. • Na tekmovanjih in treningih ne pijte alkohola in ne prihajajte, če ste preveč popili. • Pri mlajših tekmovalcih naj starši spodbujajo otroka, da se pozanima in si zapomni, • Navijajte za svojo ekipo. kakšen je urnik, potek tekmovanja in načrt njegovega trenerja, dodatno pa to • Pokažite zanimanje, navdušenje in podporo. preverijo še pri trenerju. • Nadzirajte svoja čustva. • Pozorno načrtujejo pot, da se jim ne mudi in naj poslušajo otrokove želje in trenerjeva • Kadar vas trener ali organizatorji prosijo za pomoč, pomagajte. navodila, kdaj biti na tekmi. • Med potovanjem se ne pogovarjajo o tekmi, ampak o čemerkoli drugem (hobiji, filmi …). Prav tako ne spodbujajo pogovora o preteklih tekmovanjih. Napotki za trenerje (Loehr in Kahn, 1989) • Ne dajejo tehničnih in taktičnih navodil. Ko otroka pripeljejo na tekmo, ga prevzame trener, starši pa se umaknejo, poiščejo dober sedež na tribuni ali klepetajo s prijatelji. • Trener naj uči športnika primernega odnosa, discipline in športnosti. • Na tekmovanju so za to, da podprejo otroka in uživajo, ko ga gledajo in uživajo v tem, • Utrjuje otrokovo samozaupanje in samozavest. kar njihovi otroci znajo. • Uči fizične in čustvene spretnosti, potrebne za uspeh. • Pokažejo, da imajo radi njihov šport, da lahko oni, in s tem tudi otroci, v športu uživajo. • Razloži staršem svoje cilje, kaj poskuša doseči in kako mu pri tem lahko pomagajo. S tem sporočajo, da je pomembno to, da se na vsaki tekmi naučimo nekaj novega in • Otroku z različnimi metodami in strokovnostjo pomaga otroku doseči cilje v športu. pozitivnega, ne glede na poraz ali zmago. • Pomaga otroku razumeti, kaj je potrebno za dosego teh ciljev. • Vztrajajo, da se do vrstnikov, trenerjev, sodnikov, najbolj pa do nasprotnikov, njihovi otroci obnašajo športno. Spodbujajo spoštovanje pravil fair-playa, poudarjajo športni duh in športnost - to je na prvem mestu, pred rezultatom. Napotki za športnike (Loehr in Kahn, 1989) • Pripravljeni so, da morajo včasih dolgo časa čakati na nastop svojega otroka. • So prisotni, spodbudni in spoštljivi, tudi kadar spremljajo nastope začetnikov ali mlajših • Športniki naj se fizično in čustveno potrudijo za doseganje cilja. tekmovalcev, saj se zavedajo, da je vsak nastop poseben izziv ter je spodbuda s tribun • Vzdržujejo naj pozitiven odnos do športa in ljudi okoli sebe. zelo pomembna. • Se pogosto pogovarjajo s starši in trenerjem o svojih občutkih in skrbeh. • Nikoli ne spregledajo grdega vedenja, preklinjanja, grobosti in uničevanja športnih • Športniki se vadijo v športnem vedenju in etičnosti, spoštujejo načela fair-playa. predmetov in kateregakoli nešportnega vedenja. Zvedajo se, da nespodobno vedenje • Postavijo si lastne cilje in se potrudijo, da jih dosežejo. sodniki lahko kaznujejo s prepovedjo nastopanja in to spoštujejo. • Sodelujejo s sotekmovalci, da si pomagajo. • Na tekmovanju bodo otroku pomagali trenerji, sodniki in organizatorji tekmovanja, • Se potrudijo po svojih močeh, zase in za klub. zato naučijo otroka, da poišče pomoč pri njih. • So pozitivni, na glede na svoj rezultat, poraz ali zmago. • Izogibajo se komunikaciji z otrokom med nastopom. Usmerjanje s tribun je prepovedano, poleg tega pa se bo tako otrok naučil, da se lahko zanese nase, namesto da ves čas išče potrditev iz okolice. PRILOGA D: Vprašalniki in testi • Z nasmehom, ploskanjem in spodbudnimi besedami pokažejo, da uživajo v nastopih. Test spretnosti poslušanja (Martens, 2012) • Ne glede na uspešnost nastopa, si ogledajo celega, ne odhajajo s tribun, če otroku in njegovi ekipi ne gre. • PO TEKMOVANJU ne glede na rezultat vztrajajo, da se otroci vedejo tako, kot so se dogovorili s trenerjem: čestitke nasprotniku, pozdrav ekipi, zahvala sodnikom, pogovor in analiza nastopa s trenerjem ipd. • Preverijo, kdaj se tekmovanje zaključi in (glede na dogovor) počakajo do konca vseh Kolikokrat … 98 nastopov, spremljajo finalne nastope, nastope najboljših - ostanejo del ekipe do konca. 99 Nikoli Redko Včasih Pogosto • Ponudijo pomoč pri odhodu s tekmovanja in prevozu sotekmovalcev. se ujamete, da druge poslušate nezainteresirano? 1 2 3 4 • Niso zaskrbljeni, če je otrok nastopil slabo, saj bodo rezultat in nastop kasneje analizirali s trenerjem in se iz narejenih napak učili naprej. se zalotite, da se osredotočate na sogovornikov 1 2 3 4 • Zahvalijo se sodnikom in organizatorjem tekmovanja, saj so to večinoma prostovoljci, način govora in videz in ne na njegovo sporočilo? ki jim majhna pozornost veliko pomeni. ste pozorni na podrobnosti ter zgrešite ključne 1 2 3 4 • V primeru, da odkrijejo napako v rezultatih, jo sporočijo sodniškemu zboru - to naredijo točke, ki dajo dejstvom pomen? spoštljivo in umirjeno, saj vedo, da se napake dogajajo. vas zmoti pogovor drugih ljudi v prostoru, žvečenje, 1 2 3 4 šumenje papirja ipd. se delate, da ste pozorni, gledate sogovornika, 1 2 3 4 vendar razmišljate o čem drugem? poslušate samo tisto, kar zlahka razumete? 1 2 3 4 določene čustveno nabite besede zmotijo vaše poslušanje? 1 2 3 4 slišite nekaj stavkov o težavah sogovornika in takoj 1 2 3 4 začnete razmišljati, kakšne nasvete lahko posredujete? je vaš obseg pozornosti zelo kratek, tako da stežka 1 2 3 4 poslušate več kot nekaj minut. hitro najdete stvari, s katerimi se ne strinjate in nehate poslušati, 1 2 3 4 ker pripravljate svoj odgovor? poskušate vplivati na sogovornika s podpirajočim prikimavanjem, 1 2 3 4 ampak resnično niste vpleteni v poslušanje? spremenite predmet pogovora, kadar se dolgočasite 1 2 3 4 ali vam je neprijetno? se začnete braniti takoj, ko nekdo reče kaj kar se vam zdi, 1 2 3 4 da vas prikazuje v negativni luči? pri povedanem ugotavljate kaj je v ozadju, 1 2 3 4 kaj je resnično mislil s povedanim? Seštejte točke in poglejte spodnjo lestvico, ki vam okvirno pokaže, kako dobro poslušate: 14-24 odlično, 25-34 dobro, 35-44 zadostno, 45-56 slabo. Test nebesedne komunikacije Samoocenjevalni vprašalnik za starše športnikov Povežite geste na levi z ustreznim pomenom na desni strani tabele in na to preverite v (USTA - Navigating the Junior Tennis Pathway as a Parent” rešitvah. Naj opozorimo, da ti izrazi veljajo večinoma, včasih pa jih je treba brati v širšem - Self-Evaluation Exercise, 2020) kontekstu. Npr. prekrižane roke med poslušanjem predavanja lahko pomenijo več različnih stvari - od nestrinjanja pa do popolne pozornosti (Martens, 2012). 100 GESTA POMEN Ocenite se, v kolikšni meri trditve držijo za vas. Pomislite, kako bi vas ocenil vaš otrok ali pa 101 1. dotikanje, vlečenje svojega ušesa A. zmedenost, zbeganost, osuplost njegov trener. Ocenjujete se na lestvici od 1-5. Ocena 1 pomeni, da zame sploh ne velja, 5 2. manemo si roke, drgnemo dlani B. žalost, potrtost pomeni, da je to zame značilno. 3. roke prekrižamo čez prsni koš C. superiornost 4. praskanje po glavi D. želja po prekinitvi Na koncu seštejte vse točke in preberite razlago na koncu vprašalnika. Potem izberite še 5. sede na stolu, dlani so sklenjene za glavo, E. jeza, frustracija tri vprašanja, ki so se vam zdela za vas najbolj pomembna, vas najbolje opišejo ali pa vas v noge iztegnjene zvezi z njimi kaj zanima. O teh vprašanjih se lahko pogovorite z drugimi starši, s trenerjem 6. roke držim pred telesom, dlani so obrnjene F. odnos do sebe ali v klubski skupini. navzven, navzgor, proti sogovorniku 7. drgnjenje vratu G. pričakovanje Zdrav razvoj in zabava, je za mojega otroka bolj pomembno kot zmaga. 8. noge in stopala so vzporedno H. odprtost Moja pričakovanja glede otroka kot športnika, so realna. 9. kazanje s prstom nase I. tesna ali tekmovalna stališča Otroka le redko kritiziram glede njegovega športa. Otroku dovolim, da se sam pripravi na trening in tekmo (namesto njega ne počnem 10. zavijanje in skrivljanje rok J. iskrenost in odkritosrčnost stvari, kot na primer: prenašanje in priprava torbe, prinašanje vode, načrtovanje odho-rešitve: 1D, 2G, 3I, 4A, 5C,6J, 7E, 8H, 9F, 10B da na trening, pripravljanje/pospravljanje opreme ...). Izogibam se biti trener/-ka svojemu otroku, če ima trenerja/-ko. Poskrbim, da je deležen moje ljubezni in, da ima vso mojo podporo, ne glede na rezultat. Velik pomen pripisujem trdemu delu. Otroku sem predstavil/-a več različnih športov. Trezno razmišljam o uspehu. Moj starševski stil je optimističen in pozitiven. Šport ni središče mojega in otrokovega življenja. Verjamem, da je otrok sam odgovoren za slabo in/ali nešportno vedenje na igrišču. Kadar je moj otrok len in ne dela dovolj trdo, ga v motiviram na primeren način. Otroka spodbujam, da išče nove izzive in priložnosti, Ne pritiskam na otroka, da naj zmaga. Otrokom sem vzor aktivnega življenjskega sloga. Poudarjam pomen temeljnih vrednot, npr. če se nečesa lotiš, to naredi dobro. Zagotovim prevoz, finančno in logistično podporo mojemu športniku. Spodbujam ga/jo s tem, da opazim pravilno in primerno vedenje. PRILOGA E: Delovni listi za srečanja Vedem se tako, da je šport otroku v zabavo in mu/ji pomeni prostočasno aktivnost. Večina naših domačih pogovorov se ne osredotoča na šport. Ko otrok nastopa, delujem mirno in samozavestno. Ne verjamem, da je otroški šport naložba, zaradi katere bi moral nekaj prejeti v zameno. Do otroka se obnašam enako, ne glede na rezultat. Otroku zagotavljam priložnosti in vire za uspeh v športu. Nekatere odločitve glede športa prepuščam otroku. 102 103 Moji interesi v športu so drugotnega pomena, v primerjavi z otrokovimi. V otrokov šport se ne vpletam preveč in ga ne obravnavam kot nekaj zelo pomembnega. Moj otrok je najprej moj sin ali hčerka, šele nato športnik. Izogibam se kritikam takoj po tekmi ali med vožnjo domov. SEŠTEVEK VSEH TOČK 120-150 Super mama/oče! Vaši odgovori kažejo, da zelo učinkovito vzgajate svojega športnika. Vaš pristop je pozitiven in otroku pomagate razvijati navade, ki so pomembne za srečnega, zdravega in uspešnega športnika. Zelo verjetno bo vaš otrok vztrajal v športu in tekmoval, saj negujete njegovo notranjo motivacijo in strast do športa. Nadaljujte tako, kot ste začeli in ne nasedajte trenutnim visokim pričakovanjem, postavite si dolgoročne cilje! 90-119 Večinoma učinkovito vzgajate, kljub temu pa kaže, da včasih izberete vedenje, ki lahko negativno vpliva na otrokove izkušnje v športu. Preglejte svoje ocene in si zastavite cilj, da izboljšate tista vedenja, ki ste jih ocenili s 3 ali manj. Na področjih, na katerih ste se ocenili dobro, pa kar nadaljujte, tako kot ste začeli. 89 in manj Vaši odgovori kažejo, da negativno vplivate na otrokovo športno izkušnjo. Pomembno je, da otrokov razvoj postavite pred svoje interese. Razmislite o svojih ciljih in o otrokovih ciljih. Poleg tega razmislite, kako se vaš otrok odziva na vaše vedenje. Morda boste ugotovili, da s pritiski in negativnostjo ne spodbujate strasti in motivacije pri otroku, ravno obratno. Pozorno si oglejte svoje rezultate in izberite dve ali tri stvari, ki jih morate spremeniti, da boste otroku omogočili pozitivne športne izkušnje. Delovni list za 1. srečanje: Vedenje športnikov: “Športni trikotnik, starši, trenerji, športniki” Vedenje trenerjev : 104 1. naloga 105 V treh besedah ali stavkih napišite, čemu je šport namenjen, zakaj je šport dober? Šport je dober, ker: 3. naloga Razmislek o svojih pričakovanjih. Napišite pet do šest svojih pričakovanj, ciljev za sezono: 2. naloga Vsi člani trikotnika razmislite in naredite seznam nalog, ki so za vas značilne, glede na to, kakšno vlogo imate v športu. Navodilo: “Pomislite na zadnje ali zadnje večje tekmovanje in razmislite o tem, kako ste se vedli. Vzemite si minuto in si oglejte skozi svojo “notranjo” kamero na sebe in svoje vedenje in nato na list zapišite vsaj tri, za vas najbolj običajna in pogosto, najbolj značilna vedenja. Na to pomislite na tipičen dan, kakšno je vaše vedenje na treningu? Tudi za to situacijo napišite najmanj tri tipična vedenja.” Napišite vsaj dva cilja, ki veljata za cel klub/ekipo: Vedenja staršev: • Delovni list za srečanje 2A: 2. naloga: namenjeno staršem Na listu imate pripravljene začetke stavkov, vi pa jih zaključite. Na črto na kratko napišite vaše misli in ideje. V športni ekipi najbolj cenim Najbolj me motivira Pri moji vlogi mi je najbolj všeč 106 1. naloga: Pri tej vlogi mi ni všeč 107 Izdelajmo plakat, kjer razmišljamo o naših vedenjih in pričakovanjih a. Kakšna je moja naloga? 3. naloga: b. Kakšna je razlika med starševskimi, otrokovimi in trenerjevimi nalogami? Pogledamo odgovore otrok na vprašanje “Čemu je šport namenjen?” c. Kaj pričakujemo od otroka-staršev-trenerjev? Kako naj se vedejo na tekmovanju? (prva naloga prvega srečanja) in se skozi njihove odgovore pogovorimo o tem, kaj doživljajo d. Kdo skrbi za disciplino? mladi tekmovalci. e. Kdo pohvali? f. Kako dajemo pohvale? 4. naloga: Preberemo odgovore otrok o vlogah, vedenju, kako se vede nekdo, ki sprejema svojo vlogo (druga naloga prvega srečanja)? Na podlagi teh odgovorov pa naredite načrt za oblikovanje svojih nalog. Delovni list za srečanje 2B: d. Kaj rečete, ko otroku gre in napreduje? namenjeno staršem e.Kaj rečete, ko mu ne gre? f. Kako govorite o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zmaguje? 108 5. naloga: Vaje iz komunikacije g. Kakšne zgodbe pripovedujete o različnih športnih situacijah, 109 še posebej v trenutkih, ko mu ne gre? Poiščite dve situaciji, o katerih bi lahko pričeli pogovor z jaz stavkom. Zapišite ga. h. Pomislite na svoj izraz in telesno govorico … - kaj sporoča? - so vaše besede, izraz in telesna govorica usklajeni? i. Če bi vaš otrok lahko rekel, kar bi hotel: kaj bi vam povedal, da pričakuje od vas v njegovem športu? 6. naloga: Samorefleksija Zapišite odgovore na spodnja vprašanja. 7. naloga a. Kakšni so vaši cilji in želje glede vašega otroka (v športu)? Preberite prilogo A, potem pa rešite Samoocenjevalni vprašalnik za starše športnikov, ki je v prilogi D. b. Kaj si želite, da bo z vključevanjem v šport pridobil? c. Kako pomembno je za vas, da uspe? Delovni list za 3. srečanje: Naloga 3: namenjeno tekmovalcem Odgovorite na naslednja vprašanja: a. Kaj si zate v športu želijo tvoji starši? b. Kaj si tvoji starši želijo, da boš z vključevanjem v šport pridobil? c. Kako pomembno je za tvoje starše, da uspeš? d. Kaj ti rečejo, ko ti gre in napreduješ? 110 111 Naloga 1: e. Kaj rečejo, ko ti ne gre? Odgovore, ki so jih navedli na prvem srečanju preberemo in zberemo na plakatu, po želji lahko še kaj dodamo ali odvzamemo. f. Kako tvoji starši govorijo o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zmaguješ? a. Kakšna je moja naloga? g. Kako tvoji starši govorijo o nasprotnikih in drugih ekipah, ko zgubljaš? b. Kakšna je razlika med nalogami športnikov in staršev? c. Kaj pričakujemo od sebe, od staršev, od trenerjev? h. Kakšne zgodbe ti starši pripovedujejo, o različnih športnih situacijah, Kako naj se vedejo na tekmovanju? še posebej v trenutkih, ko ti ne gre? d. Kdo skrbi za disciplino? e. Kdo pohvali? i. Pomislite na izraz in telesno govorico staršev - kaj sporočajo o tebi in športu? f. Kako dajemo pohvale? j. So njihove besede, izraz in telesna govorica usklajeni? Pogovor tega srečanja usmerimo še na temo motivacije za šport in tekmovanja. k. Če bi moral v dveh stavkih povzeti, kaj ti sporočajo tvoji starši in njihovo vedenje glede tvoje vključenosti v šport - kaj bi napisal? Naloga 2: V treh besedah odgovori ali razloži svoje stališče na spodnja vprašanja. l. Kaj tvoji starši delajo ali govorijo in je zate stresno? 1. Kaj bi raje: zmagal na tekmi s slabim rezultatom/slabo izvedbo ali dosegel osebni rekord m. Kaj počnejo ali kaj bi lahko delali, da bi čutil njihovo podporo? na veliki tekmi, kjer bi bil peti ali petnajsti. n.Je karkoli, kar bi rad da starši spremenijo glede njihove vključenosti v tvoj šport 2. Kako pogosto v enem tednu doživiš dobre občutke in zadovoljstvo ob napredku? (npr. kritiziranje nasprotnikov, zmajevanje z glavo, dajanje navodil ali pa spraševanje po 3 pozitivnih stvareh po tekmi … ) 3. Kako pogosto v enem tednu dobiš nagrado ali priznanje (medalja, pokal)? 4. Ko razmišljaš o svojem najboljšem dosežku, se spomniš nastopa in občutkov med nastopom ali razglasitve rezultatov? Pri odgovorih bodi zelo konkreten. 5. Kaj lažje nadzoruješ - svoj trud in izvedbo ali svojo uvrstitev? Literatura Doupona, M. in Petrović, K. (2001). Šport in družba – sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport. Duda, J. L. (1989). Relationship between task and ego orientation and the perceived purpose of sport among high school athletes. Journal of Sport and Exercise Psychology, 11, 318-335. Eccles, J. S. (2005). Subjective task value and the Eccles et al. Model of Achievement-Related Choices. V A. J. Elliott in C. S. Dweck (ur.), Handbook of competence and motivation (str.105– 121). Guilford Press. Ekman, P. (2007). Emotions revealed, second edition: recognizing faces and feelings to improve communication and emotional life. Owl Books. 112 Argyle, M. (2013). Bodily communication. Routledge. 113 Erčulj, J. in Vodopivec, I. (1999). S komunikacijo do ciljev. Šola za ravnatelje. Bajt, M. (2017a). Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih. Fredricks, J. A. in Eccles, J. S. (2005). Family socialization, gender, and sport motivation and Nacionalni inštitut za javno zdravje. involvement. Journal of Sport and Exercise Psychology, 27, 3–31. https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/smernice_otorci_novo.pdf Gimeno, F. M. (2003). Descripcion y evaluacion preliminar de un programa de habilidades socia-Bajt, M. (2017b). K ako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri najstnikih. les y de solucion de problemas con padres y entrenadores en el deporte infantil y juvenil. R evista Nacionalni inštitut za javno zdravj. Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznosti pri de Psicologia del Deporte, 12 (1), 67–79. najstnikih.pdf (os-mojstrana.si). Gordon, T. (2003). Teacher effectiveness training: the program proven to help teachers bring out Black, S. J. in Weiss, M. R. (1992) T he relationship among perceived coaching behaviours, the best in students of all ages, 1st ed., revised and updated. Three Rivers Press. perceptions of ability and motivation in competitive age-group swimmers. Journal of Sport and Exercise Psychology, 14, 309-325. Gould, D. (1993). Intensive sport participation and the prepubescent athlete: competitive stress and burnout. V B. R. Cahill in A. J. Pearl (Ur.), Intensive participation in children’s sports (str. 9 – Burton, D. in Raedeke, T. D. (2008). Sport Psychology for Coaches. Human Kinetics. 18). Human kinetics. Cizl, P. (2015). Reakcije staršev na nogometnih tekmah selekcije U-12 [diplomsko delo]. Univerza Gould, D., Udry, E., Tuffey, S. in Loehr, J. (1996). Burnout in competitive junior tennis players: Pt. v Ljubljani, Fakulteta za šport. 1. A quantitative psychological assessment. Sport Psychologist, 10, 322–340. Clarke – Stewart, A., Perlmutter, M in Friedman, S. (1988). Lifelong human development. John Wiley. Gummerson, T. (1992). Sports coaching and teaching. A & C Black. Côté, J. (1999). The influence of the family in the development of talent in sports. Sports Psycho-Harwood, C.G., Drew, A. in Knight, C.J. (2010). Parental stressors in professional youth football logist, 13, 395–417. academies: a qualitative investigation of specialising stage parents. Qualitative Research in Sport and Exercise, 2 (1), 39-55. Cox, R. (2011). Sport psychology – concepts and applications (7th edition). McGraw Hill. Hollander, D. B. in Meyers, M. C. (1995). Psychological factors associated with overtraining: Danish, S. J., Nellen, V. C. in Owens, S. S. (1996). Teaching life skills through sport: Communi-implications for youth sport coaches. Journal of Sport Behavior, 18 (1), 18–20. ty-based programs for adolescents. V J. L. Van Raalte in B. W. Brewer (ur.), Exploring sport and exercise psychology (str. 205–225). Horn, T. S. in Horn, J. L. (2007). Family influences on children’s sport and physical activity participation, behavior,and psychosocial responses. V G. Tenenbaum in R. C. Eklund (ur.), Handbook Danish, S. J. , Petitpas, A. J. in Hale, B. D. (1990). Sport as a context for developing competence of sport psychology – 3rd edition (str. 685–711). John Wiley & Sons. . V T. Gullota , G. Adams , & R. Monteymar (ur.), Developing social competency in adolescence (Vol. 3, str. 169 - 194 ). Horvat L. in Magajna, L.(1989). Razvojna psihologija. Državna založba Slovenije. Dick, F. W. (1997). Sports training principles (3rd edition). London: A & C Black. Hvalec, Š. (2003). Predtekmovalna anksioznost pri teniških igralcih in rokometaših [diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Jeriček Klanšček, H., Roškar, S., Britovšek, K., Scagnetti, N. in Kuzmanič, M. (2016). Mladostniki LTA (2021). P arents in tennis: how to support your child. https://www.lta.org.uk/play-compete/ o duševnem zdravju. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/ getting-started/information-for-parents/ files/publikacije-datoteke/mladostniki_o_dusevnem_zdravju.pdf Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Jessor, R. (1982). Critical issues in research on adolescent health promotion. V T. J. Coates, A. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. C. Petersen in C. Perry (Ur.), Promoting adolescent health: A dialogue on research and practice (str. 447 – 465). Academic press. Martens, R. (1997). Sucessful coaching: a publication for the American Sport Education Program and the National Federation Interscholastic Coaches Association. Human kinetics. Johnston, L. in O’Malley, P. (1986). Why do the nation’s students use drugs and alcohol: Self - reported reasons from nine national surve ys. Journal of Drug Issues, 16, 29 – 66. Martens, R. (2012). S uccessful Coaching, - 4th ed. Human Kinetics. Jones, J. G. (1997). A cognitive perspective on the processes underlying the relationship betwe-McClelland, D. C., Atkinson, J. W., Clark, R. A. in Lowell, E. L. (1953). 114 115 en stress and performance in sport. V G. J. Jones, L. Hardy (ur.), Stress and performance in sport The achievement motive. Appleton-Century-Crofts. (str. 17 – 42). John Wiley & Sons Ltd. Musek, J. (2005). P sihološke in kognitivne študije osebnosti. Znanstveni inštitut Filozofske fakul-Kajtna, T. (2006). Psihološki profil vodilnih slovenskih športnih delavcev [doktorska disertacija]. tete. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. OKS (12. 2. 2020). http://www.olympic.si/sportniki/olimpijski-karierni-center/izobrazevanje-in-Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Š port z bistro glavo – druga, dopolnjena izdaja. Ljubljana: sa- -dvojna-kariera- mozaložba. Plavalna zveza Slovenije (2019). P rogram usposabljanja za naziv Strokovni delavec v športu 1. Kajtna, T., Koren, M. in Robnik, M. (2020). Karierni razvoj slovenskih plavalcev in študij v Združenih Plavalna zveza Slovenije. državah Amerike. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 68 (3-4), 130 – 138. Pravilnik o posebnih pogojih izobraževanja kategoriziranih športnikov in trenerjev kategoriziranih Kidman, L., McKenzie, A. in McKenzie, B. (1999). The nature and target of parents’ comments športnikov Fakultete za šport v Ljubljani (19. 12. 2018). https://www.fsp.uni-lj.si during youth sport competitions. Journal of Sport Behavior, 22, 54–69. Pravilnik o študentih s posebnim statusom Univerze v Ljubljani (29. 5. 2018). https://www.uni-Kolar, E. in Robnik, P. (2018). Dvojna kariera športnikov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije, -j.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pravilniki_in_porocila /predpisi_statut_ul_in_pravilni-Združenje športnih zvez. ki/2014101712292151/ Kresnik, Š. (2020, marec). N everbalna komunikacija. https://neodvisnost.si/neverbalna-komuni-Roberts, G. in Treasure, D. (1993). The importance of the study of children in sport: an overview. kacija/ V M. Lee (Ur.), Coaching children in sport (str. 3 – 16). Chapman & Hall. Krevsel, V. (2001). P oklic športnega trenerja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Sabock, R. J. (1985). The coach (3rd edition). Champaign: Human kinetics. Inštitut za šport. Seničar, E. (2021). Verbalna komunikacija učiteljev v povezavi z učno uspešnostjo dijakov Labinowicz, E. (1989). Izvirni Piaget: mišljenje - učenje – poučevanje. Državna založba Slovenije. [magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Lauer, L. (2021, julij). Eight tips for communicating with adolescent athletes immediately after the game: win or loss. http://www.appliedsportpsych.org/resource-center/resources-for-pa-Smoll, F L. in Smith, R. E. (1996). C hildren and youth in sport: A biopsychosocial perspective. rents/eight-tips-for-communicating-with-adolescent-athletes-immediately-after-the-game-win-Brown & Benchmark. Google Scholar. -or-loss/ Statut UL (11. 2. 2017). https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pravilniki_in_ Lazarus, R. in Folkman, S. (1984). Stress, appraisal, and coping. Springer. porocila/predpisi_statut_ul_in_pravilniki/2017021011415809/I.%20SPLO%C5%A0NE%20DO-LO%C4%8CBE Loehr, J. E. (1986). Mental toughness training for sports: achieving athletic excellence. Stephen Greene Press. Stevenson, C. L. (1990). The early careers of international athletes. Sociology of Sport Journal, 7, 238–253. Loehr, J. E. in Kahn, E. J. (1989). The parent-player tennis training program. The Green press. Škof, B. (2016). Š port po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport. Štrumbelj, B. (2018). Sistemski ukrepi države za podporo športnikom. V E. Kolar in P. Robnik (ur.), Dvojna kariera športnikov (str. 16 – 24). Olimpijski komite Slovenije, Združenje športnih zvez. Thompson, J. (2011). Coaching your own child. Positive coaching alliance. https://d3kv8ayplk3lle.cloudfront.net/sites/uploads/files/ PCA_CoachingOwnChild.pdf Tušak, M. (1997). Razvoj motivacijskega sistema v športu [doktorska disertacija]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Tušak, M. (2002). Vključevanje staršev v šport otroka. Š port mladih, 10 (8), 54-55. 116 Tušak, M. (2009, november). S tarši in otroci športnik i, https://www.viva.si/Sex/3540/Star%C5%A1i-in-otroci-%C5%A1portniki?index=1 Tušak, M., Misja, R. in Vičič, A. (2003). Psihologija ekipnih športov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Tušak, M. [Maks] in Tušak, M. [Matej] (2001). Psihologija športa. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Tušak, M., Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Vloga družine in staršev v športu. Klub M. T. Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Fakulteta za družbene vede. United States Tennis Association. (2020). Navigating the Junior Tennis Pathway as a Parent”- Self-EvaluationExercise. https://s3.amazonaws.com/ustaassets/assets/689/ 15/14109_naviga-ting_the_junior_tennis_pathway_as_a_parent_-_self_evaluation_2.16.17.pdf Weinberg, R. S. in Gould, D. (2015). Foundations of sport and exercise psychology (6th ed.). Human Kinetics. Weiss, M. in Fretwell, S. (2005). The parent-coach and child-athlete relationship in youth sport, Research Quarterly for Exercise and Sport, 76(3), 286-305. Zakon o športu (ZŠpo-1). (24. 6. 2017) http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZA-KO6853 Zakon za urejanje položaja študentov (ZUPŠ)(17.11.2017). http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7696 NIJZ (2008). Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija (MKB-10-AM). Pregledni seznam bolezni. Šesta izdaja. NIJZ (2017). Bi prepoznali hiperkinetično motnjo? https://www.nijz.si/sl/bi-prepoznali-hiperkine-ticno-motnjo Document Outline Uvodna beseda Zakaj je šport dober? Značilnosti športnikov, trenerjev in staršev v športu Kdo je športnik? Razvoj mlajšega šolarja in šport Vrste motivacije Stres in šport Povezava družine in športa Razvoj v obdobju adolescence Kako sodelovati z adolescenti? Usklajevanje šole in športa Kdo je trener? Naloge staršev in družine v športu Športni trikotnik: starši – športnik – trener Kaj so "športno zreli"starši Komunikacija in priporočila za starše Spretnosti sporočanja Spretnosti poslušanja Neverbalna komunikacija Zaključek: osem nasvetov za uspešno komunikacijo s športnikom Program “Športno zreli starši« Predstavitev programa Trening športno zrelih staršev 1. srečanje Prvega srečanja se udeležijo vsi - starši, trenerji, športniki. Delovni list za 1. srečanje: 2. srečanje (v dveh delih) Srečanje 2A Srečanje 2B Delovni list za srečanje 2A Delovni list za srečanje 2B: 3. Srečanje: Delovni list za 3. srečanje: 4. Srečanje namenjeno predstavitvi plakatov in spoznanj Namesto zaključka - domača naloga za starše: naredimo vajo iz čuječnosti Priloge in delovni listi PRILOGA A: PRILOGA B: PRILOGA C: PRILOGA D: Vprašalniki in testi Test spretnosti poslušanja (Martens, 2012) Test nebesedne komunikacije Samoocenjevalni vprašalnik za starše športnikov PRILOGA E: Delovni listi za srečanja Delovni list za 1. srečanje: Delovni list za srečanje 2A: Delovni list za srečanje 2B: Delovni list za 3. srečanje: Literatura