DoSlo -4.IX.WU
gotovini Številka 2 Din
Naročnina: 1 mesec 8 Din, */4 leta 20 Din, >/2 leta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: ,,Roman*', Ljubljana, Breg; 10-12
Tednik za vse / Izhaja oh sobotah / Ljubljana. 6. IX. 1930 Leto II.-Stev. 36
SIROTA Z MILIJONI
Roman v 4 knjigah
Francoski napisal Jules Mary. Poslovenil B. R.
Tretja knjiga MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO 17
Tudi Louffard jih je spoznal in iz grla se 11111 je izvil krik strahu. Planil je k priprtim vratom na hodniku, ki so držala v salon. Gotovo je hotel Roquina obvestiti.
Toda razbojnik je napravil račun brez krčmarja. Z nenavadno spretnostjo se je klovn pognal na vrh stopnic in skočil na Louflarda. ki strašnemu naskoku ni bil' kos in je telebnil na lla.
V	tem trenutku, ko je bilo njegovo življenje v največji nevarnosti, Louffard ni mislil nase, ker se ni prav nič upiral — morda je tudi videl, da bi bil sleherni upor zaman — nego samo na svojega gospoda, ki bi bil izgubljen, če ga ne obvesti o grozeči nevarnosti.
In listi mah je pretresel ozračje presunljiv krik, da je našim' prijateljem zastala kri! Louf-lard je zakričal in tako sporočil svojemu gospodu, da je sovražnik v hiši.
Klovn mu je sicer takoj potisnil pest v usta, toda bilo je že prepozno. Sicer pa Louf-lard tudi ni več poskušal kričati — očividno je eno svarilo zadoščalo. Triitat mu je vešče zvezal roke in noge in ga vrgel v kot hodnika.
Naši prijatelji so zdaj planili skozi odprta vrata v sobo. Vodil jih je marki, ki se je obrnil na desno v dvorano, kjer je mislil, da bi utegnil biti Roquin. Toda o pustolovcu ni bilo nikjer duha ne sluha.
Markija je streslo. To je bil listi kraj, kjer so se odigrali najpomembneje dogodki njegovega življenja. V lem salonu je pred dvema letoma našel ugrabljeno Aliče, ko so jo po njenem begu privedli nazaj. Tu jo je prisilil, da gre /, njim; dal ji je na izbiro: ali 11111 postane žena ali pa umre njen oče.
Grenki so bili spomini, ki so navdajali markija. Z vsem naporom svoje volje se je odtrgal iz njih.
Poklical je Murada in Valentina in ju vodil na drugi konec poslopja. A tudi tu ni bilo nikogar; okna so bila zaprta, torej nihče ni mogel pobegniti. Kam se je tedaj Roquin skril?
Morda se je zatekel v sobo za služabništvo? Toda tam ni bilo žive duše.
Preiskali so kuhinjo, stopili dol na dvorišče — nikjer nikogar.
Naposled so šli še v klet. Vrata so bila odprla in to je takoj zbudilo markijevo pozoi-nost. Oprezno so stopali dol: klet je bila prazna. Že so se hoteli vrniti, ko se je marki nečesa spomnil. Hlastno je prijel Murada za roko in ga potegnil s seboj.
„Zdaj se spomnim," mu je razburjeno šepnil na uho, „da mi je Roquin nekoč rekel: ,Če boste kdaj v nevarnosti pred policijo,, ne pozabile, da je v vaši hiši ozek hodnik, ki drži do kanala in dalje do Seine. Dolg je komaj dvanajst metrov in pride na dan kake tri
Na kmetih
IPb /ti
Tujec: »Kaj pri vas zmeraj tako iz žleba lije?«
Domačin; »Ne, samo kadar dežuje!«
Ali te v kino spuste brez vstopnice? Ne! Vidiš, »Roman« bi pa hotel imeti zastonj. Že poštenost zphteva, da poravnaš naročnino. Stori to zdaj, v začetku meseca, ko imaš še denar!
metre nad kanali. Od tam te v nekaj minutah na bregu Seme.‘ “
„A kje je hodnik?" sta vzkliknila M urad in Valentin.
„Nikdar se nisem brigal zanj," je odgovoril marki, „zato tudi ne vem, kje naj bi bil. Spomnim pa se, da mi je takrat Roquin povedal še tole: ,Vivod v ta rov je v kleti v zidu, ravno nasproti zračne rešetke. Obokan je s kajenjem. Kakega pol metra od vhoda je v kanalu zaklopka, ki jo s pritiskom zaprete ali odprete/ “
Valentin je bil v enem skoku pod obokom.
„Tu se jaz nekoliko spoznam,“ je rekel smeje se. „I)a ni bilo prijateljev Trutata in Trompeleta, danes ne bi bil tu. Takrat bi me bila stvar skoro drago stala, a zato sem tudi nekemu I.aguyanu izstavil zadolžnico, ki mi jo o priliki gotovo še poplača.”
Tako govoreč je mladi mož odvalil nekaj praznih sodov od zidu. Norbert in Murad sta pristopila bliže. Vlažen, zatohel zrak jim je udaril nasproti.
„Evo, tu je vhod," se je Valentin obrnil k markiju.
S prižgano svetiljko je stopil v rov. A kmalu se je moral spustiti na kolena, ker se je rov zožil. Zdajci je ob svitu svetiljke zagledal kaka dva metra pod rovom s kamenjem tlakovan hodnik, tako širok, da sta mogla dva moža itt vštric. Če je Roquin tu pobegnil, kar je bilo jako verjetno, se je bil spustil v ta kanal, ki je vodil do brega Seine. Vode v kanalu so bučale, da ga je skoro oglušilo.
Potem ko si je Valentin vse to ogledal, se je vrnil k svojima tovarišema, ki sta bila že vznemirjena zaradi njegove dolge odsotnosti.
V	kratkih besedah jima je povedal, kaj je opazil.
„Ali niste ničesar videli, iz česar bi bilo moči sklepati, da je tu pobegnil?" je vprašal marki.
..Ničesar," je odgovoril Valentin. »Hodnik je tlakovan z velikimi kamnitimi kockami in na njih se sledovi ne poznajo."
,,'Ker Roquina ni več v hiši in ker je vedel za ta hodnik," je zdaj povzel Murad, „je morai
pobegniti po tej poti. Saj smo vendar preiskali vso hišo."
„To je res," je pritrdil marki.
„Drugod ni mpgel pobegniti, ker stražimo vse izhode," je nadaljeval Murad, „torej je ušel po tem hodniku."
„Če slečemo brž do Seine," se je tedaj oglasil Valentin, „bi nemara prišli še o pravem času. Hodnik je zelo spolzek in zato se je moral oprezno in počasi plaziti, če ini hotel tvegati nevarnosti, da utone. Alko se požu-rimo in slečemo po ulici Gouns-la-Reine, bomo najbrž še o ipravem času na bregu Seine, da ga ob izlivu kanala prestrežemo."
„I)a!" je pritrdil marki. „Če ni že na bregu, je izgubljen."
Stekli so hitro po stopnicah gor in od lam na cesto. Ko so prispeli do Seine, niso videli nikogar.
Tema se je jela umikati jutranji zarji. Zvezde so bledele in drobna megla je še ležala na spečem Parizu. Nabrežje je bilo prazno.
Spustili so se do brega. Tam so zagledali nekega ribiča.
„Ali niste nikogar videli?" so ga vprašali.
,,Koga naj bi bil videl?" je odgovoril ribič in jih nezauipno pogledal.
„Kako dolgo ste že tu?"
JKake pol ure," je odgovoril možak. „Ko sem prišel, je bilo še temp. Zakaj bi hoteli vedeti?"
„Ali niste videli enega ali dva moža, ki bi sc vam zdela zumtjiva?"
„Ne."
„Najbrž ga je Roqu;in podkupil," je šepnil marki. „Nate dva zlatnika," se je spet obrnil k ribiču. „Nas se vam ni treba bati, nismo od policije — kair mirno govorite."
Ribič je trenutek pomislil in ljubeče tehtal zlatnika na žuljavi dlani. Naposled je zamrmral:
„Bogme res ne vem, kaj bi radi vedeli. Sicer —“
Norbert in Murad sta videla, da leži možu nekaj na srcu. Spogledala sta se. Murad je vzel iz denarnice bankovec za sto frankov in ga stisnil ribiču v roko.
Možak je vztrepetal. Murad se je nagnil k njemu.
»Moja prijatelja vam dasta pifav toliko, če nam odgovorite na naša vprašanja."
»Nu, to bi bilo," je počasi odgovoril ribič in stopil iz čolna. „Zakaj bi molčal!“ je nato vzkliknil. „Dobil sem sto frankov, da mjolčim, a vi mi daste trikrat toliko, da govorim. Zato vam hočem povedati, kar vem.“
»Samo brž,“ je opozoril Valentin. „2e dovolj dragocenega časa smo izgubili!"
„0, tega še ni tako dolgo," je menil ribič, »tudi ni nič kaj važnega. Torej poslušajte!“
Vsi trije so napeto prisluhnili.
»Davi sem pripravljal svoj čoln, ko sem začul za seboj glasove. Obrnil sem se in zagledal dva moža."
„Ali je bilo to mnogo prej nego smo mi prišli?"
»Komaj minuto — ravno se je jelo daniti."
»Dalje — dalje, brž!"
„Moža sla stala na bregu. Toda od ikod sta prišla? Bila sta mokra do 'kože, kaikor bi se bila oblečena kopala. Nato sta stopila v neki čoln, ki je bil gotovo njun, ker je bil že dolgo privezan na bregu. Prijela sta za vesla in ko sta priveslala mlimo mene, mi je eden zavpil: .Na, to je zate, in če te kdo kaj vpraša, reci, da nisi nikogar videl!1 S termi besedami mi je vrgel pet zlatnikov. Zato izprva nisem hotel ničesar izdali."
„In to je vse, kar veste?" je vprašal Valentin.
„To je vse. Saj sem vam že takoj rekel, da le malo vem. Nekaj sem vam pa le pozabil omeniti. Preden sta stopila v čoln, je eden izmed njiju, veliki in debeli, splezal na nabrežje, se postavil tamle za onile steber in pogledal na okoli. Potlej je hitro stekel dol v čoln in onemu nekaj povedal na uho. Nekaj časa sta se nato posvetovala, potem pa sta se uprla v vesla in odplula po Seini navzdol."
„In ne veste, kam sta se odpravila?"
„Ne.“
»Gotovo bosta kje doli pristala," je rekel marki, »najbrž na drugem bregu. Pet mrinut sta pred nami, to ni malo! Moraimo se ločiti. Vi, gospod," se je obrnil k Muradu, »hitite po nabrežju, dokler ne zagledate čolna. Dani se že, megle vstajajo, in vsak čas se bo zjasnilo. Vi, Valentin, pa stecite čez onile most na drugo stran in počakajte na Quaiju d’ Orsay. Samo podvizajta se!“
,,A vi, gospod?" je vprašal M urad.
»Jaz sc peljem s temle vrlim ribičem po Seini nizdol, da zaprem Roquinu pot, če bi zagledal vas in bi se hotel obrniti."
Valentin in Murad sta storila, kakor jima je marki svetoval. Trenutek naito sta marki in ribič odveslala.
Megla se je res jela dvigali. A vendar je bilo še premračno, da bi Valentin in Murad vsak s svojega brega mogla videti do srede reke. Zdajci pa se je Valentin zdrznil: zagledal je bil v dalji drobno črno točko na vodi, in kakor nalašč je v tistem trenutku pogledalo ■sol nce iz nit gel in s svojimi žarki obsijalo dramo, ki se je začela odigravati na vodni gladini.
Valentin se ni motil. Črna točka je bil čoln. In kakih dve sto do tri sto metrov za njim je nato uzrl še drugo banko, ki se je z veliko naglico bližala prvemu čolnu. V njej sta bila dva moža in Valentinu se je dozdevalo, da sta to marki in ribič.
Da, moža v prvem čolnu sta bila nedvomno Roquin in njegov pajdaš Laguyane. Valentinu se je zdelo, da sta spoznala svoja zasledovalca, zakaj večkrat sta se nemirno ozrla.
Pri Jenskem mostu sta zločinca hotela pristati. Toda ravno ko sta bila že pri nabrežju, sta tam zagledala Valentina, kii je bil med tem pritekel. Jadrno sta zato čoln obrnila. Toda na drugem bregu ju je že čakali Murad.
Ves obupan se je Roquin ozrl. Čoln z mar-kijent in ribičem se je bližal z blazno naglico.
Rešitev je bila nemogoča.
Tudi Laguyane je zagledal Valentina in Mu-rada, pri čigar pogledu ga je oblila rdečica besa; spomnil se je znamenja, ki mu gai je bil Murad vžgal na roko. Zdaj je uzrl markija in obraz se mu je zvedril. Orjak ni vedel, da je nekdanji Roquinov zaveznik postal njegov najhujši sovražnik.
»Evo, tam je marki!" je veselo vzkliknil.
Roquin je skomignil z rameni.
»Ti še ne veš, da naju j^ baš ta človek izdal!"
»Marki?" je neverjetno vzkliknil Laguyane.
»Da — on je naš najneizprosnejši sovražnik. Do danes nisem mogel tega verjeti in to me je pahnilo v pogubo. Če bi ga bil pravočasno spravil s poti, zdajle ne bi bila v tako nevarnem položaju."
,,Ali je res laku huda?" je skoro brezskrbno vprašal Laguyane.
„Mislim, da nama ni več rešitve," je odgovoril 'pustolovec.
Tisti mah se je Laguyane ves izpromenil. Do zadnjega je bil upal, da stvar ne bo tako resna; videč, da je njegov gospod obupal, je t udi njega obšel brezumen strah.
„Sedi za krmilo,“ je zakričal Roquin velikanu, „za drugo rabo tako več nisi!"
V	tem je markijev čoln priveslal do obeh zločincev in jima zaprl pot.
„Vse zastonj!“ je zavpil marki. „Nič več te ne reši! To pot nam ne uideš!"
Roquin ni odgovoril. Njegov čoln je pod nečloveškim naporom obeh veslačev drsel po vodi kakor puščica.
Med tem se je bilo čisto zdanilo in megle so se dvignile iznad reke.
Mržnja je podelila nnarkiiju nadčloveške moči. Vsak drugi bi bil že opustil zasledovanje; on ne. In res je prihajal njegov čoln vse bliže Roquinovemu, razdalja se je čedalje bolj krčila. Norbertu je čvrsto pomagal ribič, ki mu je bil marki obljubil pet sto frankov, če čoln dohitita.
' V tern je priplula nasproti cela vrsta z verigami povezanih ladij, ki so bile naložene s kamenjem. Vlekel jih je parni vlačilec. Prihajale so baš proti onemu loku mostu, kjer sta bila ta trenutek oba čolna.
Vlačilec je zapiskal. Roquin, ki je zdaj sam veslal, se je ozrl. Parnik je bil že skoro pri čolnu in grozila mu je nevarnost, da ga ne potopi. Zato je pustolovec obrnil čoln proti oboku mostu. Vse bi bilo dobro, da ni La-guyana vsa pamet zapustila. Obrnil je bil krmilo baš v nasprotno stran kakor bi bil moral, če se je hotel umakniti parniku.
„Grom in peklo!" je zaikiričal Roquin in obsedel kakor ukopan. Komaj se mu je izvil krik, je parnik že zadel ob čoln. Zableščalo je in naslednji trenutek čolna ni bilo nikjer več. Parnik ga je bil strl in potopil kakor orehovo lupino.
Sunek je vrgel Roquina in I.aguyana v zidovje mostu — trenutek nato sta oba izginila v vodi.
Parnik je zapiskal. Mornarji so videli nesrečo in so hiteli oovestit kapetana, ki je dal
vlačilec takoj ustaviti. Eden izmed mornarjev sc je vrgel v vodo.
Tudi Norbcrt, ki je bil dober plavalec, je skočil v reko. Ne, tako lepe smrti Roquin ne sme umreti!
Ne Laguyana ne Roquina ni bilo na površje. Ali sla utonila?
Laguyana je sunek vrgel v zid in mu vzel zavest, da se je pogreznil v globino. Ce sc ne bi bil onesvestil, bi se bil morda še rešil, ker je bil dober plavalec, tako pa je bila njegova usoda zapečatena. Njegovo truplo so našli dva dni potem nekaj kilometrov od kraja nesreče.
Toda Roquin je navzlic strašni nevarnosti, v kateri se je nahajal, ohranil popolno prisotnost duha. Sunek vlačilca ga je vrgel v vodo: njegova velika sreča je bila, da ni priletel v zid. Omoten od sile udarca se je potopil, toda voda ga je takoj spravila k zavesti. Splaval je na vrh in se pojavil na površini ravno kraj nekega čolna. Oprijel sc je železne verige, ki so bile z njimi ladje med seboj povezane, in globoko zajel sapo.
Nabrežje je bilo ob tisti zgodnji jutranji uri prazno; svedoki drame so bili le ribič in naši prijatelji. Toda vsak trenutek sc je utegnila pojaviti obrežna policija — takrat bi postal Roquinov položaj še mnogo nevarnejši.
Pustolovec je zaman napenjal možgane, da bi odkril pot, po kateri bi ušel markiju. Da, če bi bilo tema, potem bi že smel upati, da ga tu, med obema ladjama, nihče ne odkrije. Počakal bi, da vlačilec odpluje, potem bi se potopil in bi prišel na površje spet kje daleč, kjer ga marki ne bi opazil. Tako pa je ibil beli dan!
Cul je govorjenje plavalcev, ki so ga zaman iskali.
„Kaže,“ si je mislil Roquin, „da tudi La-guyana niso dobili. Ali je mar poginil?"
Zdajci je začul nedaleč svojega skrivališča pljuskanje vode, ki je prihajalo vse bliže. Vsak trenutek ga utegne plavalec odkriti. Kdo neki je bil? Kdorkoli — bil je njegov sovražnik.
Krčevito se je prijel za verigo, globoko zasopel in se spet potopil.
Plavalec je bil Norbert. Videč, da je vse iskanje zaman, se je hotel nekoliko odpočiti in se naužiti zraka. Priplaval je do ladje, se pope! nanjo in sedel na rob.
Roqulina je pomanjkanje zraka kmalu jn i-sililo, da 'je priplaval na površje. Norbert je sedel ravno nad njhn, vendar ga Roquin prvi mah ni opazil. Marki pa ga je takoj spoznal in nehote vse mu je izvil krik zmagoslavja.
Pustolovec je vztrepetal. Spoznal je glas svojega nekdanjega prijatelja. Marki je pomignil nekemu mornarju, ki je z rešilnim čolničem križaril po reki. Toda Roquin, ki se je med tem osvestil od prvega presenečenja, ni čakal nanj. Spustil se je z verige in izginil v vodo.
'Kakor bi trenil, je bil Norbert za njim. Zagrabil je pustolovca okoli vratu in ga potegnil s seboj. Toda Roquin je bil še toliko pri zavesti, da se je oklenil njegovih nog, bodisi, da se je tako hotel rešili, bodisi da je hotel tudi ■svojega sovražnika potegniti s seboj v globino. A na srečo so mu jele pohajati moči. Onesvestil se je in njegove roke so se razklenile.
Marki je onesvestlega Roquina pograbil pod rameni in priplaval pol mrtev od napora in pomanjkanja zraka v bližino svojega čolna, kjer ga je čakal ribič, na površje. Valentin in Mnrad, ki sta se med teni pridružila ribiču, sta ga potegnila v čoln, ki je odplul proti bregu. Tam so naši prijatelji naložili vsega premočenega Roquina, ki se je bil med tem zbudil iz omedlevice, v avto in ga odpeljali v Norber-tovo hišo v ulico Cours-la-Reine. Pustolovec se ni več upiral; vedel je, da je vsak odpor zaman. V markijevi hiši so mu dali drugo obleko, Trutat pa mu je z močno vrvjo zvezal roke na hrbtu.
Deveto poglavje VJET
Minila sla dva dneva, ne da bi se bilo v Ro-quinovem lin Louffardovem položaju kaj izpre-menilo. Trompelet in Trutat se ves čas nista ganila od vjetnikov. Prenesla sta ju v sobo, kjer je prej stanoval marki; tam sta tudi jedla in spala.
Drugi dan dopoldne so se sešli v hiši v ulici Gours-la-Reine glavni junaki naše povesti. Bili so to Aliče, ki ji je bil Valentin vse povedal, Murad, ki je pripeljal s seboj Emila in Andreja Sčnčchala, marki, Valentin, Ghilpčric in neka dama v črnem — Lidija. Manjkal je samo Ahčin oče.
Trutat in Trompelet sla razvezala vjelnika in ju postavila na noge. Roquinu je igral na ustnicah porogljiv usinev, Louffard pa se je tresel kakor šiba na vodi.
In tedaj je izpregovoril Murad.
„Roquin, gotovo veste, zakaj smo se tu zbrali?"
Pustolovec mi odgovoril in Murad je nadaljeval:
„Ker molčite, vam moram povedali. Kadar sreča človek na poti strupeno kačo, jo pohodi. Nikogar ni tu med nami, ki vam ne bi imel česa očitati. Aliče je bila vaša prva žrtev in malo je manjkalo, da mi bil njen oče druga. Hoteli ste ubiti Andreja Sčnčchala — rešila ga je vaša žena. Dalje sle s peklenskim načrtom spravili Emila Sčnčchala na rob samomora. Da je danes živ, ni vaša zasluga. Dali ste zabosti očeta Emila, in Andreja Sčnčchala. Hoteli ste docela iztrebiti rodbino Sčnčchalov, da bi se polastili ogromnega premoženja, ki jim pripada po dedščini. In naposled ste dali umoriti ubogega Simeona, ker je bil v moji službi. Za vse te zločine ste zaslužili smrt."
„Ali smo mar pred sodiščem?" je odgovoril Roquin z nesramnim smehom.
Murad kakor da tega ni čul. Zakaj z istim glasom je nadaljeval:
„Zato boste tudi umrli."
;
d
Najstrašnejši trenutek mojega življenja
10
V	taborišču
Ko sem, šel leta 1914 v vojno in so me po hudih bojih pri Gorlicah vjeli, smo 14 dni miarširali, preden smo prispeli v Kijev, od tam pa 32 dni z vlakom v Azijo. Nepopisna je bila ta vožnja. Sedem mesecev sem ostal v Aziji, potem pa so nas spet naložili na vlak in nas 26 dni vozili v Sibirijo. Tam, je bilo 45 stopinj mraza; v Sibiriji smo ostali osem mesecev, nato pa so nas odvedli nazaj v evropsko Rusijo v Ilarkov. Tam so nas namestili v taborišču, kjer sem doživel najstrašnejši trenutek v svojem življenju.
V	eni sami baraki nas je bilo okoli 1000 vjetnikov in smo malone ležali drug na drugem. Trudni od dolge vožnje smo ponoči takoj pospali. A naenkrat me zbudi krik: „Gori!‘ Skočim pokonci, toda med vrati je bila taka gneča, da se je kar zabasalo, in nihče ni mogel naprej ne nazaj. V nepopisni paniki smo razbili okna in jeli skakati na prosto, toda morali smo še hitreje nazaj, ker so straže, misleč da hočemo pobegniti začele streljati na nas. Zlezel sem pod najspodnjo ,prično‘ in v strahu čakal smrti. Krogle so piskale okoli mene, toda na srečo me nobena ni zadela. Mnogo so jih takrat ubili, še več pa ranili.
Toda izkazalo se je, da ni gorelo. Nekomu se je sanjalo in je v snu začel vpili „Gori!“ Komaj, komaj smo to dopovedali ruskim stražam, da so ustavile streljanje.
Bil sem v hudih bojih, ali takega doživljaja kakor je bil ta ne želim nikomur.	J.	I).
Roquin se ni zmenil za njegove besede. S porogljivim smehom je pokazal na inarkija in vzkliknil:
„V vaši družbi vidim nekoga, ki je z menoj delil vse koristi in vse zločine, ki jih danes pripisujete sarnto meni — ti zločini zadenejo njega prav tako kakor mene. Če hočete sodili, ne sme ta gospod sedeli med mojimi sodniki nego mu je prostor zraven mene.“
„Prav imate, Roquin,“ je žalostno pritrdil marki. „Jaz vas Uidi ne obtožujem — tudi jaz ipričakujem kakor vi sodbe in obsodbe."
To rekši se je počasi dvignil s stola, kjer je dotlej sedel, in sedel med Roquina in Louf-1'arda.
„Tako je prav!" je veselo vzkliknil Roquin. „Tako je pravično! In zdaj, če dovolite,“ se je obrnil k M uradu, „bi vas lepo prosil, da mi poveste, kakšno smrt ste namenili meni in markiju.“
11
Na mo r j u
Kakor mnogo drugih deklet sem tudi jaz že v rani mladosti morala v svet. Bila sem v Boki.
Bilo je lepega jesenskega večera! Z N. Y. sva se dogovorila, da se v lepem mesečnem večeru povoziva s čolnom po morju.
Nekam čuden se mi je zdel že ves tisti večer. Vendar sem nič hudega ne sluteč stopila z njim v čoln. Že precej dolgo sva se vozila, ko potegne zdajci iz žepa revolver in ga nameri name. S strašnim krikom sem se sklonila in tako ušla gotovi smrit: krogla je švignila nad mojo- glavo. Ker sem se sklonila, je mislil, da me je zadel; pomeril je revolver sebi v usta in sprožil.
O, kako grozen prizor! Strel mu je odkril lobanjo, možgani pa so obrizgali čoln in morje okoli mene se je pordečilo. Vsa blazna od strahu in groze sem. začela vpiti na pomoč, toda zdelo se mi je, kakor da mi glas me gre iz grla. Kaj naj storim:? Sama z mrtvecem na morju, okoli mene noč — a veslati ne znam! Trepetala sem ko	šiba	na vodi. Ker je	bila burja, so	se
valovi čedalje	huje	zaganjali v moj	čoln. Sekunde	so
se mi zdele ko	ure.	Skoro mi je bilo	že žal, da mie	ni
zadel v srce	— vsaj teh strašnih	trenutkov ne	bi
doživela------------
Od daleč se je zasvetila drobna lučka. Hotela sem kričati, a v grlu me je dušilo. Čez kake pol ure se mi je čoln približal; v njem so bili ribiči, ki so me rešili. Kako so rile spraviil na kopno ne vem. Vem samo lo, da sem se drugo jutro prebudila v svoji sobi, v predsobi pa so .že čakali gospodje s sodišča, da jim popišem dogodek na morju.
Pri raztelesenju so dognali, da se je siromaku omračil um. V njegovi sobi so našli pismo, ki pa je bilo tako brezglavo napisano, da ga skoro ni bilo razumeti. Iz njega so spoznali samo lo, da je sklenil ustreliti sebe in mene.	Jolanda Č.
12
Na Savinji
Lepega popoldneva se odpravim s prijateljem Ivanom O. v Zidani most kupit čoln. Prodal nama ga je neki trgovski vajenec. Ko sva čoln kupila, sva sedla vanj in se počasi vozila ob bregu. Potlej pa sva odrinila malo bolj proti sredi. Prijatelju sem večkrat rekel, naj pazi, da ne zadeneva ob steber mostu, ki drži čez Savinjo. „Ne boj se,“ je rekel. ..Obrniva se rajši nazaj," sem mu svetoval, in res sva obrnila čoln proti bregu. Takrat pa pade tovarišu veslo v vodo. Jaz od strahu nisem več mogel veslati in čoln sc je zadel ob steber in se prevrnil. Nihče ne popiše strahu, ki me je takrat prevzel. Nisem/ znal plavati in sem takoj izginil pod vodo. Kakor sem pozneje zvedel, se je tovariš rešil na breg in priklical na pomoč nekega železniškega uradnika, ki me je rešil iz objema Savinje. Ko sem sc prebudil, sem ležal v postelji v hiši nekega delavca. Pripovedoval mi je, kako je bilo prijatelja strah, ko je videl, da se potapljam.
To je bil najstrašnejši trenutek mojega življenja.
11. Riban:
Liker
Liipovic sedi v kavarni na vrtu. Vsakih petnajst minut naroči liker. Goste okoli njega, ki srebajo kavo, je več ali manj groza, zakaj ura je šele štiri popoldne in Lipovic je drugače čislo spodoben človek.
Naposled prisede k mizi gospoda Lipovica temnopolt dolgolas mladenič.
»Dovolite?" vpraša.
Prosim," odgovori Lipovic, vesel da si bo mogel razvezati jezik. In začneta pogovor Vsakih petnajst minul pa naroči Lipovic liker.
„Ali vsak dan tako pijete?" vpraša drugi, ki srka rdečo limonado skozi slamico.
„Vsak dan," reče Lipovic.
»Koliko?"
»Povprečno dvajset."
»Dvajset likerjev?"
„Da.“
Oni molči. Potem jame Lipovieu računati.
»Dvajset likerjev," našteva, »to da na mesec 600, na leto 7200, v desetih letih 72.000. Če računamo kozarček po pet dinarjev, je to
060.000 dinarjev. Naposled je vaša stvar, ali teh
060.000 dinarjev poženete ali ne. Toda 72.000 likerjev da 1800 steklenic. V 1800 steklenicah je 1350 litrov. Vzemimo 40 odstotkov alkohola, dobimo 540 litrov čistega alkohola. 540 litrov alkohola ste popili, gospod! To je toliko, kakor 5000 litrov plzenskega piva ali 30.000 litrov navadnega piva ali 7500 litrov dobrega vina. Tako ste v teh zadnjih desetih letih popili trideset sodčkov piva po tisoč litrov —“
„Oho,“ hoče oni protestirati, toda mladenič razpreda svoj račun dalje.
»Če bi to pivo deli v steklenice in jih postavili drugo vrh druge, bi dobili stolp, ki bi bil višji od Himalaje, in če —“
»V svojem življenju še nisem poskusil piva," pripomni Lipovic. Toda mladenič samo odmahne z roko. In računa dalje, koliko ljudi in psov bi bilo moči zastrupiti z alkoholom, ki ga je Lipovic popil, koliko kačjih pikov bi se s tem dalo ozdraviti in koliko avtomobilov, hrenovk in škatlic vžigalic bi lahko kupil z denarjem, ki je šel za ta alkohol. Popisuje, kakšna po priliki bi bila Jugoslavija, če bi vsi ljudje tako žrli kakor Lipovic, in kakšna, če
ne bi nihče pokusil niti kapljice. In navaja številke za številkami, neskončne vrste številk.
Lipovic nemo posluša.
»Povejte," reče nato, ko temnolasi mladenič zajame sapo, »povejte mi, kaj ste prav za prav po poklicu?"
»Po poklicu," odgovori oni, to pot počasi ::i premišljeno tehtaje vsako besedo, »po poklicu sem prav za prav brezposeln."
,',Imenitno," vzklikne Lipovic. »Kakor vidim, ste nenavadno inteligenten mlad mož in prvovrsten statistik. In govoriti znate, Bog in bogme! Vzamem vas v svojo tvornico!"
Temnolasi mladenič prebledi od veselja. Lipovic potegne iz žepa papir in v pol minute je pogodba podpisana.
Potlej izpije mladenič svojo limonado, vstane, stisne Lipovieu roko in zdeklamira:
»Iz vaše tvornice bo še nekaj, ko jo dobim jaz v rake! To vam obljubim — častna beseda!"
In gre. Spotoma pa se nečesa domisli. Obrne se in vpraša:
»Kakšno tvornico prav za prav imate?"
»Kakšno tvornico neki? Za liker..."
Anekdote
Bernard S h a w in časnikarji
Pride nekoč k Bernardu Shaivu časnikar v posek Dragi gost govori neumorno o čisto nepomembnih rečeh, ure in ure izprašuje domačina in ga nadleguje na vse načine. Da bi se poslovil,'se ne domisli.
Ura je polnoči. Ura je ena. Ura je dve. Shaivu jame stviu’ polagoma presedati; krčevito išče priložnosti, da bi se iznebil nadležnega vsiljivca. A kaj hoče. vrat pokazati mu ne more, za druge razloge pa trdo-kožni gost ni dostopen ...
Ob treh zjutraj potegne časnikar iz žepa mehur s tobakom in si začne basati pipo. Tedaj pa reče Shaiv: „Kaj, vi tudi na cesti kadite?"
Nadobudna ameriška dama je na ameriški univerzi napravila doktorsko disertacijo o „Filozofiji Bernarda Shaiva". En izvod svojega dela je poslala tudi znamenitemu pisatelju, ki se ji je takole zahvalil:
„Gospodična, vi ste jako spretna mlada tai-nivka... Svetujem vam, da sc posvetite časnikarstvu, lam boste gotovo napravili karijero. Vaš Shaiv."
Gara r d i je spodoben človek
Pokojni avstrijski igralec Girardi je pri neki važni gledališki skušnji zelo dolgo izostal. Ko je naposled, vendarle prišel, ga je režiser nakuril: „.laz na tvojem mestu sploh ne bi prišel!"
„To bi ti storil," je mirno odgovoril Girardi, „jaz sem pa spodoben človek."
wkg Leb m
itoinnAiniitonAn
L
Vrnil se je v grad in poiskal sodnika v pritlični sobi. Filleul je pisal, njegov pisar mu je sedel nasproti. Na dano znamenje je šel le-ta ven.
„Ivaj pa vam je, gospod Beautrelet?" je prestrašen vzkliknil sodnik. „Saj ste vsi krvavi! ‘
„Nič, gospod preiskovalni sodnik," je odvrnil mladi mož, „pal sem. Vrv je bila napela čez cesto. Izvolile se prepričati, da je la vrv z gradu. Še pred dvajsetimi minutami je na njej viselo perilo."
„Ni mogoče!"
»Gospod preiskovalni sodnik, nekdo me nadzira, nekdo, ki je sredi med nami, ki me vidi in posluša in pozna vse moje načrte. Toda zdaj bi vam rad dal obljubljena pojasnila. Bil sem hitrejši kakor so* moji nasprotniki pričakovali. Krog okoli mene se sklepa. Nevarnost prihaja bliže, čutim jo. Saj niste nikomur govorili o .papirju, ld ga je bil Quevillon pobral in ga dal vam?“
„Ne bogami, nikomur!"
Beautrelet je položil papir na mizo in ga razgrnil.
„Na tem papirju so samo pike in številke. In v prvih treh vrstah in v peti — edinih, ki se bova z njimi ukvarjala, zakaj četrta kaže, da je čisto druge vrste — ni nobena številka večja od pet. Zato je tedaj jako mogoče, da pomenijo ta števila pet samoglasnikov, in sicer v abecednem redu. Napišimo jih."
Napisal je na drugi list:
e . a . a . . e . . e . a .
. a . . a . . . e . e .	. e . oi . e . . e .
. ou . . e . o . . . e . . e . o . . e . ai . ui . . e . . eu . e
Potlej je povzel:
„Kakor vidite, nam to ne pove dosti. Ključ je jako lahko pogoditi — ker »o se zadovoljili s tem, da so samoglasnike in soglasnike nadomestili s pikami — in hkrati jako težko, ker si niso dali več truda pri sestavi problema.”
„Menim, da je dovolj zapleten."
»Poskusimo ga razvozlali. Druga vrsta je razdeljena na dvoje in drugi del utegne bili ena sama beseda. Če pike v njem zamenjamo s soglasniki, <se edini soglasniki, ki logično spadajo k samoglasnikom, izpolnijo samo v bese do: ,demoiselles“
„Tedaj gre za gospodično de Gesvres in gospodično de Saint-Veran."
„Sredi zadnje vrste je neka zveznost in če dobro pregledam tudi začetek vrste, vidim takoj, da more priti med oba dvoglasnika ai in ui, namestu pike kol edini soglasnik samo g in da moram, če .postavim za začetek besede zloga aigui, s pomočjo zadnjih pik in končnega samoglasnika nujno priti do besede aiguille — igla.“
„Bogme, res... to bo beseda ,aiguille."
»Naposled imam kol zadnjo besedo tri samoglasnike in tri soglasnike. Prvi dve črki morala bili soglasnika; nadalje ugotovim, da bi ito mogle biti tele štiri besede: lleuve, preuve. pleure in creuse. Besede lleuve, preuve in pleure ne pridejo v poštev, ker jih ni moči spraviti v nikako pametno zvezo z ,iglo\ in pripustim besedo creuse
,To bi bilo ,aiguille creuse1, votla igla. --Gromska strela! Priznam, da utegne biti vaša rešitev prava, ker drugače biti ne more. A kaj nam to pomaga?"
Homan »S k r i v n o s t Votle i R' 1 e« je začel izhajati v 32. številki »Komana«. Današnje nadaljevanje je peto. Novi naročniki lahko dobe še vsa do /.daj izišla nadaljevanja.
„Nič,“ je zamišljeno odgovoril Beautrelet. „ Ta trenutek nič ... kaj bo kasneje, bomo videli . .. vendar mislim, da ta zagonetna besedna zveza ,aiguille creuse* marsikaj pove. Trenutno me mnogo bolj zanima snov, iz katere je ta papir. Ali danes še izdelujejo tako trd pergamen? In potem ta slonovinasta barva ... In te zgibe... ta štirikratna p rega n it ev ... in naposled, glejte, sledove rdečega pečatnega voska na hrbtu ..
Zdajci je Beautrelet umolknil. Pisar Bre-doux je bil odprl vrata in najavil nenadni prihod višjega državnega pravdnika.
Filleul je vstal.
»Kje je? Spodaj?"
„Ne, gospod sodnik. Državni pravdnik ni stopil iz voza. Samo mimo se je pripeljal in vas prosi, da stopite do njega k vratom v parku."
„Cudno,“ je zamrmral Filleul. „Nu... da vidimo. Takoj se vmem.“
Njegovi koraki so se oddaljili in utihnili. Tedaj je Bredoux zaprl vrata, obrnil ključ in ga vtaknil v žep.
„Človek!“ je presenečen vzkljknil Beautre-let, „kaj počnete? Zakaj zaklepate?"
„Ali se ne bi tako bolje pomenila?" je odgovoril Bredoux.
Beautrelet je skočil k drugim vratom, ki so držala v sosednjo sobo. Razumel je bil. Bre-doux, pisar preiskovalnega sodnika, je bil Lu-pinov zaveznik.
Bredoux se je zarežal.
„Pazite, da si ne polerete prstov; tudi ta ključ je v mojih rokab."
„Ostane še okno!" je zakričal Beautrelet.
»Prepozno," je rekel Bredoux in se postavil z revolverjem v roki pred okno.
Tako je bil odrezan vsak umik. Izidorja je obšel dotlej še neznani občutek strahu.
Pisar je pogledal na uro.
„Dobri Filleul leče zdaj do vrat v vrtni ograji. Tam ni žive duše; razumete, ne državnega pravdnika ne kogarkoli drugega. Potlej se vrne. Tako imava štiri minute časa. Eno potrebujem, da skočim skozi okno in smuknem skozi vratca pri razvalinah in na motorno kolo,
ki me tam čaka. Ostanejo nama tedaj še tri minute. To zadošča."
Bil je smešen poilcvečen možak, z dolgimi in suhimi nogami in ogromnim životom z velikanskimi lehtmi. Koščen obraz z nizkim, svojeglavim čelom je razodeval trmoglavost nekoliko omejenega človeka.
Beautrelet je omahnil, noge so mu postale svinčeno težke. Moral je sesti.
»Govorite! Česa želite?"
»Papir. Iščem ga že tri dni."
„Jaz ga nimam."
„Lažeš. Videl sem, da si ga spravil v listnico."
Stopil je bliže in nameril nanj revolver. Njegov pogled je bil trd, njegov smeh 'krut. BeauLrelela je streslo.
„Še eno minuto," je povzel Bredoux. ,/Treba se bo odločiti. Naprej, dečko, nikakih neumnosti... Brž, sem papir!"
Izidor se ni upal več upirati. Vzel je iz žepa denarnico in jo dal pisarju, ki jo je hitro spravil.
„Lepo! To je pametno. S teboj se da govoriti; malo se še bojiš, drugače si pa odprle glave. Priporočim te svojim tovarišem. In zdaj z Bogom!"
Spravil je revolver in odprl okno. Zunaj so se začule stopinje.
Tedaj se je Bredoux nečesa spomnil. Segel je v denarnico.
..Preklelo," je zaškrlal, „presleparil si me."
Dva strela sla počila. Izidor je bil potegnil revolver in sprožil.
»Zgrešil!" je zarjul Bredoux, „roka sc ti Irese ... strah te je ...“
Navalil je na Beautreleta in ga podrl na tla.
Zunaj je nekdo razbijal po vratih.
Izidorjeve moči so pojemale. Prihajal je konec. Pest z nožem se je dvignila nad njegovo glavo in zamahnila. Silna bolečina ga je zapekla v rami.
Imel je občutek, da mu nekdo brska v te-lovnikovem žepu in da je vzel papir iz njega. Kakor skozi meglo je še videl moža na robu okna...
Listi, ki so drugo jutro pisali o naj novejši h dogodkih na Ambrumesyju, o nezaslišani slepariji s kapelo, o odkritju Lupinovega in Ray-mondinega trupla in naposled o poskušenem umoru Beautreleta, so javili, da je Ganimard
izgnil nihče ni vedel kam, in da so Sherlocka Holmesa o belem dnevu ugrabili sredi ^ondona, ko je hotel stopiti v vlak proti Dovru.
Tako je torej Lupinova tolpa, ki jo je za trenutek zmedla nenavadna bistrovidnost sedemnajstletnega mladeniča, prešla v napad, ki je uspel na vsej črti. Velika Lupinova nasprotni .m Holmes in Ganimard sta bila spravljena s poti, Izidor Beautrelet izločen iz boja, roka pravice pa v zagati, ne vedoč naprej ne nazaj.
e t r to poglavje
OKO V OKO
Sest tednov po teh dogodkih sem nekega večera dal svojemu slugi prosto. Bilo je zvečer pred štirinajstim julijem, soparno kakor pred nevihto in se mi ni dalo iti ven. Okna na balkon so bila odprta, prižgal sem si svetiljko, se zleknil v naslanjač in vzel v roke liste.
Seveda je bilo v njih vse polno o Arsenu Lupinu. Od tistega dne, ko bi bil mladi Beautrelet skoro postal žrtev morilske roke, ni miril dan, da listi ne bi bili omenli ambrumč-svjskih dogodkov. Filleul, ki se je bil na vsega priznanja vreden način vživel v svojo podrejeno vlogo, je časnikarjem, ki so ga prihajali inlervjuvat, navdušeno pripovedoval o uspehih, ki jih je dosegel njegov mladi svetovalec one tri pomembne dni.
in tedaj se mi je oko ustavilo na kričečem Uasi ;vu. „Grand Journal" je imel čez vse stolpce velikanski napis:
Gospod Izidor Beautrelet nam je obljubil objavo svojih odkritij. Jutri v sredo prinese ,,Giand Journal“ vso resnico o drami na Am-bi umesijju.
»Senzacija, kaj?“
Vrglo me je kvišku. Nekdo je sedel zraven m ne na drugem stolu — človek, ki ga nisem pozi al. Bil je mlad mož z energičnim obrazom in dolgini plavimi lasmi in rdečkasto brado.
( I čen je bil v temno in njegova dostojanstvena pojava je nehote zbujala občudovanje.
, Kdo stesem vprašal. »Kako ste prišli v robo?"
, \li me ne poznate';" je mirno vprašal.
,.Ne ...“
,,Čudno... Malo pomislite, prijatelj."
Viharno sem ga prijel za roko:
„Lažete!... Laižete!... Ne, niste oni, za ka-kivga se izdajate... to ni res!“
,,Y za a j mislite nanj bolj kakor na kogA drugega i" se je zasmejal.
(ž, ta smeh! Ta mladostni srebrni smeh, čigar pnelcslna ironija me je tolikokrat razvedrila!... Streslo me je. Ali je mogoče?
,Ni mogoče, da hi bil jaz, ker sem umrl; 1- aj ne?" je odgovoril na moje misli. „In v duhove ne verjamete1;"
Spel se je zasmejal.
„A!i spadam med navadne smrtnike? Med one, ki urnro za kroglo, ki jo izstreli kaka deklica? Dogme, nizko me cenite!"
»Tak ste vendar vi,“ sem zajecljal še vedno nejeveren, »tak ste le vi!... Nisem vas spoznal . . .“
„Potem sem pomirjen," je rekel zadovoljno. »Če me edini človek, ki sem mu kdaj pokazal svoje pravo lice, ne spozna, me bodo drugi še manj."
»Arsene Lupin!" sem zamrmral.
„Da, Arsčne Lupin. Arsene Lupin, živ kakor le kdaj, v polni zavesti svoje volje, srečen in svoboden in bolj ko kdaj odločen uživati to prelestno svobodo."
Zasmejal sem se.
»Da, vi ste... a kako ste prišli noter?"
»Bože — kakor vsak človek: skozi vraita. Potreboval sem vaše stanovanje, zato sem prišel."
»Moje stanovanje vam je na razpolago. Ali hočete biti sami?"
»Nikakor ne. Če ostanete, vam celo obljubim zanimiv večer."
»Ali koga pričakujete?"
„l)a, zgovoril sem se za deseto za sestanek ..
Pogledal je na uro.
»Deset. Če je brzojavka o pravem čaisu prišla ...“
Pozvonilo je.
»Kaj sem rekel? Nikar se ne trudite ... sam stopim." •
S kom vraga je neki imel sestanek?
Čez trenutek se je vrnil s suhim, visokim, jako bledim človekom. Kdo je bil neznanec?
Lupin se je obrnil k meni.
»Dragi prijatelj, predstavim vam gospoda I z id o i j ai Beaiu t rele ta. ‘ ‘
Potlej je rekel mlademu možu:
»Zahvaliti se vam moram, gospod Beautrelet, najprej, da ste po prejemu mojega pisma
odložili syoja odkritja, in potlej, da ste tako ljubeznivo pristali na ta sestanek."
Beautirelet se je nasmehnil.
„Moja ljubeznivost je bila samo v tem, da sem se pokoril vašim zapovedim. Grožnja v vašem pismu je bila tem tehtnejša, ker ni veljala meni nego mojemu očetu.“
„Nu,“ je smeje se odgovoril Lupin, „človek stori kakor more. Vedel sem, da vam je lastne varnosti kaj malo mar, ker se niste uklonili Bredouxevim razlogom. Tako mi je ostal še vaš oče... ki ga tako ljubite. Zato sem ubral to' struno."
„In zdaj sem tu,“ je potrdil Beautrelet.
Ponudil sem jima stol. In Lupin je z njemu lastno, jedva zaznavno ironijo povzel:
„V'saj moje opravičhe, gospod Beautrelet ne boste zavrnili, če že nočete sprejeti moje zahvale."
„Opravičbe? Kakšne opravičite, gospod Lupin?"
„Zastran Bredouxeve brezobzirnosti. Njegova vnema ga je nekoliko zanesla ... Prise-žem vam, prestal sem strašne ure, in še zdaj me navdaja vaš trpeči obraz z iskrenim sočutjem. Ali se ne srdite več?"
„Dokaz vašega zaupanja," je odgovoril Beautrelet, „da ste se mi brezpogojno izročili, vse izravna — nič lažjega mi ne bi bilo kakor vzeti s seboj tega ali onega Ganimardovdh prijateljev —"
Še enkrat je pozvonilo. Lupin je hlastno stopil k vratom. Vrnil se je s pismom.
„Saj dovolita, gospoda?"
Odprl ie pismo; v njem je bila brzojavka. Prcčital jo je.
Tedaj se ie mahoma ves izpremenil. Obraz se mn ie zdajci zjasnil, telo se mu je napelo in ;.ile na čelu nabreknile. In takrat sem v njem zagledal starega borca, ukazujočega, samoza-vestn; ga gospodarja dogodkov in ljudi.
Razgrnil je brzojavko, udaril s pestjo po :nilzi in vzkliknil:
„Zdaj, gospod Beautrelet, lahko govoriva!"
Izidor je molčal. Lupin pa je začel z umerjenim glasom, suho a odločno:
..Odloživa krinko, kaj ne? Sovražnika sva in kot sovražnika <se hočeva pogajati."
..Pogajati?" je presenečen vzkliknil Beautrelet.
„Da, pogajati. Prvič rabim to besedo. Toda, takoj dostavim, tudi poslednjič. Izrabite priliko! Prej ne odidem, dokler ‘mi ne daste besede. Če ne, je vojna neizogibna."
Beautrelet je bil čedalje bolj osupel. Vljudno je rekel:
„Na to nisem bil pripravljen. Tako čudno mi govorite... Čisto drugače kakor sem pričakoval ... Da, čisto drugačnega sem si vas predstavljaj... .Bočemu mržnja? Počemu grožnje?
li sva mar osebna sovražnika, če so naju okoliščine postavile drugega proti drugemu? Počenili osebna sovražnika?"
Lupina so le besede vendarle nekoliko vrgle iz ravnotežja. Porogljivo se je zasmejal in se sklonil k mlademu možu:
„Čujte, dečko, zdaj ni časa za izbiranje izrazov. Za eno gre: že deset let nisem srečal človeka, ki bi bil tako močan kakor vi; z Gani-mardom in Sherlockom Holmesom sem se igral kakor z otroki. Vi pa ste mi zagradili p0't. Zdaj mi je tega dovolj. Že Bredoux vas je opozoril. Uečem vam: ravnajte se po tem!" Beautrelet je odkimal. jKaj prav za prav hočete?"
..Miru! Polastili ste se skrivnosti, ki je zame velike vrednosti. Imeli ste pravico uganiti to skrivnost, niste pa je poklicani izdati javnosti."
,,.\li zanesljivo veste, da jo poznam?"
Al J o I so n
v n a j novejšem zvočnem v e I e f i 1 m n
»SMEJ SE IN PLAKAJ«
»Poznate jo, clobro vem; dan za dnem, uro za uro sem sledil vašim mislim. V trenutku, ko vas je Bredoux pobil, ste hoteli vse povedati. Iz strahu za očeta ste svoja odkritja še odložili. Toda danes jih obetate temu listu.“
»Tako je.“
Lupin je vstal in mahnil z roko.
„Clanek ne bo izšel!“ je zavpil.
„Bo izšel!" je vzkliknil Beautrelet in skočil na noge. Kakor da se je vžgala v njem iskra novih občutkov, drznost, samozavest, bojevitost, opoj nevarnosti.
Iz Lupinovih oči je žarelo veselje borca. Vendar je že napočila ura, da se pomeri z osovraženim protivnikom!
»Ali je članek že v tisku?"
„Še ne.“
„Ali ga imate pri sebi?"
„Tako neumen nisem! Potem bi ga že ne imel več. Dal sem ga uredniku, zapečatenega in v dvojnem ovitku. Ce me do polnoči ne bo v uredništvo, ga odda v stavnico."
„0! Lopov!" je zamrmral Lupin.
Beautrelet se je porogljivo zasmejal.
»Molči, paglavec!" je kriknil Lupin. »Ali ne veš, kdo sem? Ta človek se mi drzne posmehovati!" Stopil je k Beautreletu, mu trdo pogledal v oči in rekel s hripavim glasom;
»Takoj pojdeš v uredništvo ,Grand Jour-nala‘.“
»Ne."
„In raztrgaš članek."
»Ne.“
„In napišeš drugega."
»Ne.“
Lupin je vzel na mizi železno ravnilo in ga prelomil na dvoje. Bil je bled, da ga je bilo groza pogledati.
»Potem poveš, da so te poslednja odkritja uverila o moji smrti. Tako porečeš, ker hočem, da ljudje misijo; da sem mrtev. Če tega ne storiš...“
»Če tega ne storim?"
»Bo tvoj oče nocoj izginil, kakor sta izginila Ganimard in Sherlock Holmes."
Beaulrelet se je zasmejal.
»Ne smej se! Odgovori!"
»Govoril bom resnico," je ognjevito vzkliknil Beautrelet. »Tega vi ne razumete, veselja, ali bolje, potrebe povedati resnico na ves glas. Članek izide kakor sem ga napisal. Svet bo
izvedel, da Lupin živi, in tudi to, zakaj hoče, da bi ga imeli za mrtvega... In moj oče ne bo izginil," je mirno dodal.
»Nocoj ob treh," je počasi in tehtno odgovoril Lupin, »stopila dva moja prijatelja, če ne dobita drugega ukaza, v sobo k tvojemu očetu in ga izlepa ali izgrda vzameta s seboj h Ganimardu in Sherlocku Holmesu."
Srebrn smeli mu je bil odgovor.
»Kaj res ne razumeš, malopridnež, da sem se za vse pripravil? Ali si res domišljaš, da sem bil tako neumen in poslal očeta nazaj na deželo?"
Kako dražesten je bil ta oLroško-veseli smeh! In to tikanje, ki ga je na mali postavilo na isto stopnjo z njegovim nasprotnikom!
A takoj se je spet zresnil in povzel:
»Lupin, moj oče ni v Savojili. Dvajset dobrih prijateljev pazi nanj in ukazano jim je, da ga ne izpuste iz oči, dokler ne končava najinega boja. ,di bi rad še več vedel? V Clier-bourgu je, v arzenalu — v arzenalu, ti rečem; ne pozabi, da arzenal ponoči zaklenejo in da ti tudi podnevi ne odpro brez posebnega dovoljenja."
»Kaj praviš na to, mojster;"
Lupin se že več minul ni ganil. O čem je razmišljal?
»Kaj praviš na to, mojster?" je ponovil Beautrelet.
Lupin je vzel brzojavko, ki je ležala na mizi, mu jo pomolil in mirno rekel:
»Na, fantek, preberi!"
Beautrelet se je zdajci zresnil, tako ljubeznivo je bilo to povabilo. Baizgmil je papir.
»Kaj naj to bo?... Ne razumem..." je zamrmral.
»Nu, vsaj prvo besedo boš razumel," je rekel Lupin. »Prvo besedo brzojavke . .. ime kraja namreč, kjer je bila brzojavka oddana. Nn, preberi: Cherbourg.“
»Da... da," je zajecljal Beautrelet, »da, razumem... Cherbourg... in potem?"
»Potem?... Ostalo se mi ne vidi nič manj jasno: Pošiljka odposlana. Čakava vaših zapovedi do osmih zjutraj. Vse v redu. Kaj iti je tu še nejasnega? Beseda pošiljka? Saj vendar nista m,ogla brzojaviti ,gospod Beautrelet starejši*! Torej? Kako se je to zgodilo? Pri taki straži? Igrača! Vsekako drži, da je pošiljka odposlana. Kaj praviš na to, mladiček?"
Izidor se je zaman prizadeval, da bi sc obvladal. Drget njegovih ustnic, stisnjeni zobje, begajoče oči, ki niso vedele, kam naj pogledajo, so razodevale, kako mu je bilo pri duši.
Iiotel je nekaj zajecljati, a zdajci se je vse v njem zrušilo; pokril si je obraz z rokami in zaihtel:
„0, papa... papa ..
To je bil nepričakovan razplet, sicer laskav za Lupinovo samoljubnost, a vendar je bilo v njem nekaj neskončno ganljivega in otroškega.
Lupin je srdito odmahnil in vzel klobuk, kakor bi mu bil ta nenadejani izliv čuvstev nadležen. Toda pri vratih se je obrnil in počasi prišel nazaj.
Ihtenje se je čulo kakor žalostna tožba otroka, ki ga tare jad. Ramena so mu trzala in solze 'so mu silile izpod prstov. Lupin se je sklonil k njemu in rekel brez vsakega zasmeha in ponižujočega sočutja zmagovalca-.
„Ne joči, mali! To so udarci, ki moraš bili nanje pripravljen, če dreviš v boj s pobešeno glavo, kakor si ti storil. Taka je usoda nas borcev. Moramo jo pogumno prenašati."
Potlej je skoro ljubeče povzel:
„Prav imaš, glej, midva nisva sovražnika, že dolgo vem... Od prvega trenutka nehote čutim neko simpatijo za tebe... In zato bi ii rekel: ne bodi žalosten! Hudo bi mi bilo, če bi te ranil... Vidiš, najbolje je, da odstopiš! Tega ti ne rečem iz ničemurnosli... Iudi ne iz podcenjevanja. Glej, vidiš, moči so neenake. Ne poznaš, nihče net pozna mojih sredstev.. . Denimo, da >se za to zagonetko votle igle, ki jo zaman skušaš rešiti, skriva neizmeren zaklad... morda nevidno, prečudno, pravljično skrivališče .. . ali nemara oboje ... Pomisli, kako neizmerno moč mi to daje! In še potem ne poznaš vseh virov, ki so mi na razpolago. Pomisli samo, da vse svoje življenje, tako rekoč od rojstva, stremim po enem smotru, da sem delal in trpel ko suženj na galejah, da včlovečim tip, ki sem ga hotel ustvariti, v vse j njegovi popolnosti... in posrečilo se mi je. Kaj tedaj moreš? Kadar boš mislil, da se ti že smehlja zmaga, se ti bo izmuznila ... li pride na pot nekaj, česar se nisi nadejal... drobec Peska nemara, ki sem ga brez tvoje vednosti položil napravi kraj... Prosim te, odnehaj...
drugače bi ti bil prisiljen storiti zlo, in to bi me bolelo ..
Mehko mu je položil roko na čelo in nadaljeval:
„Še enkralt te prosim, odstopi. Kdo ve, ali ni mreža, ki ti iz nje ne bo več rešitve, že razpeta?"
Beautrelet je dvignil glavo. Nič več ni jokal: ali je čul Lupinove besede?
„Če izpremenim svoj članek," je rekel nato, „če potrdim vašo smrt, ali prisežete, da mi izpustite očeta?"
„Prisežemi ti. Ako vidim jutri ob sedmih v ,Grand Jonimahi* tak članek kakršnega želim, telefoniram svojima prijateljema, da spustita očeta."
,,Dobro," je odvrnil Beatrelet, sprejmem vaše pogoje."	1
In potem je hlastno vzel klobuk, kakor bi ga bilo sram ostati še dalje pri svedokih svojega poraza, pozdravil mene 'in Lupina in šel.
Lupin je gledal za njim, dokler ni zaprl vrat.
„Ubogi dečko!" je zamrmral.
Drugo jutro ob osmih sem poslal svojega slugo po ,Grand Journal*. Dvajset minut sem moral čakati manj; skoro v vseh kioskih je bil že razprodan.
Z mrzlično naglico sem list razgrnil. Že na prvi strani na vrhu je bil Beautreletov članek. Objavljam ga v celoti kakršen je takrat izšel v vseli listih sveta:
Drama na Ainbrumesy,ju
Ni namen teh vrstic obširao razlagati miselni razvoj, ]<i me je privedel do dvojne drame na Ambru-inčsyju. Zadovoljim se s stern, da razčlenim obe ideji, ki sta me vodili pri mojem prizadevanju.
Rešimi tedaj prvo uganko: Kako je mogel na smrt ranjeni Lupin živeti še trideset dni brez oskrbe, brez zdravil, brez hrane v oni temni luknji?
Začnimo od začetka.
V	četrtek 1R.( aprila ob štirih zjutraj so Lupina presenetili pri njegovem vlomu. Pobegnil je med razvaline in padel zadet od krogle. S trudom se je pobral, še enkrat pal in spet vstal v brezupni nadi, da se vendarle privleče do kapele. Tam je bila kripta, ki jo* je bil odkril čisto po naključju. Če se mu posreči splazili so do nje, bo rešen. Zdajci ie začul šum korakov. Ves iznemogel se je že sklenil vdali. Sovražnik je prihajal bliže: bila je gospodična Raynionde de Saint-Včran.
To je predigra ali bolje prvo dejanje drame.
Kaj se je odigralo med njima? Na tleh pred deklico leži ranjen, od bolečin iznemogel mož; čez dve
minuti bo aretiran. In lega moža je ona ranila. Ali ga da v roke biričem?
Če bi bil on morilec Jeana Davala, bi ga bila prepustila njegovi usodi. Toda v nekaj mrzličnih besedah ji poajsni, da ga ni 011 ubil nego njen stric grof de Gesvres in sicer v silobranu.
Ona mu verjame. Kaj bo tedaj storila?
Deklici se siromak zasmili; vse ženske bodo to razumele.
S svojo rutico obveže ranjenca. Nato odpre s ključem, ki ji ga on da, vrata kapele in ga spravi noter. Vrata potem zaklene in odide. Nato pride |Albert.
Od tistega trenutka je bila gospodična de Saint-Veran hočeš nočeš sokriva. Ne samo da ga zdaj ni mogla več izročiti oblastvom, nego je bila celo prisiljena nadaljevati svoje delo usmiljenja; zakaj drugače bi bil ranjenec v skrivališču poginil.
Njen ženski instinkt, ki ji je naložil to dolžnost, ji je izvedbo tudi olajšal. Mahoma je bila doma v vseh zvijačah. Tako je preiskovalncnmi sodniku krivo popisala Arsena Lupina (spomnite se protislovij v izpovedbah obeh nečakinj). Najbrž je tudi slutila, da je voznik Lupinov zaveznik, in se mu je izdala. Povedala mu je, da ie operacija nujno potrebna, zamenjala je čepici, napisala sama sebi grozilno pismo — kako je potem mogel sum zadeti njo?
V	trenutku, ko sem hotel sodniku povedati o svojih prvih vtisih, je rekla, da me je prejšnji dan videla na klancu; s tem je zbudila v Filleulu nezaupanje do mene in me prisilila, da molčim'. Gotovo nevarna šahovska poteza; zakaj tako je morala obrniti mojo pozornost nase. A dosegla je, kar je želela: pridobila je časa.
Ona je tudi bila tista, ki je Lupina štirideset dni vzdrževala, mu prinašala zdravila (lekarnar v Ouvillu vam pokaže recepte, ki jih je napravil za gospodično de Saint-Včran), in naposled je bolniku stregla, ga prevezovala, čula pri njem in ga ozdravila.
Tako smo prvi problem rešili: Ar se 11 e Lupin j« dobil pomoč v samem gradu.
In Arsčne Lupin živi. Tako pridem k drugemu problemu, ki je v zvezi z drugo aml>rumesyjsko dramo. Zakaj se Lupin še zdaj, ko je živ, prost in spet na čelu svoje tolpe, tako obupno in nerazumljivo trudi, da sodišče prepriča o svoji smrti?
Spomnili se moramo, da je bila gospodična de Saint Včran jako lepa. Tako je prišlo, kar je moralo priti. Lupin, ki je štirideset dni gledal to lepo deklico, ki ie koprnel po njej, če je ni bilo. in ki je podlegel njenim Čarom, kadar mu je stregla, vsrkaval sveži vonj njene pojave, kadar se je sklanjala nad njim --Lupin se je nesmrtno zaljubil v svojo strežnico. Njegova hvaležnost se je izpremenila v ljubezen, občudovanje v strast. Toda gospodično de Saint-Včran njegova ljubezen ni ganila, nego jo je žalila, njeni poseti so postajali tem redkejši, čim bolj se je njegovo stanje boljšalo, in ko je popolnoma okreval, sploh ni več prišla. Tedaj se je v brezupju in blazen od bolesti odločil za obupen sklep: v soboto 0. junija je s pomočjo svojih tovarišev deklico ugrabil.
P
Stric Matevž: Pozdravljen, Nande! Kaj se pa tako kislo držiš?
Nande Glista: Kaj se ne bi! V kavarnah so spet podražili.
Stric Matevž: Glej no, pa nisem nič bral. Kje si pa /.vedel?
Nande Glista: Snoči v Zvezdi. Pravijo, da je zaradi godbe, da komponiste plačajo. Zvezda in Emona me ne vidita več! Ali sein jaz zaradi niTzkc ali muzka zaradi mene, te vprašani?
Stric Matevž: Pusti filozofijo! Kolkrat sem ti že rekel, da pojdi rajši v oštarijo. Tam so tudi boljši ljudje, ki v kavarno ne zahajajo, kulturni ljudje, jim pravijo. Še Fric Moric...
Nande Glista: Fitzmaurice najbrž.
Stric Matevž: Kako se izgovori, je postranska reč. Jaz sem slišal Fric Moric, Dreta mi je rekel, ki je žurnalist, bo že vedel.
Nande Glista: Potegnil te je. No, kaj je s Fitzmauricem?
Stric Matevž: Itekel je, da so naše oštarije prima, samo fajfe mu niso všeč. I11 ta se gotovo spozna na take reči, saj 111 zastonj z enim propelerjem v Ameriko letel. — Alstn, zvečer prideš k ,Šestici’ in s kavarno je aus, kaj ne?
Nande Glista: Za zmerom!
Zna s c $ t e v a I i Učenec: „l)esetkrat s etn seštel ta števila!"
Učitelj: „Si že priden, Lojzek! In koliko si dobil?'.'. Učenec: „l)eset različnih vsot!"
V	o š t e n n a: j d i t e I j „Ali si najdene srečke že nesel na policijo?"
„l)a. takoj po žrebanju!'
Lep izlet
Stric: „Nu, Boris, kako je bilo včeraj na izletu?" Boris: ..Imenitna! Mina je segla ir osje gnezdo, mami si je pri kuhanju kave prste opekla, papa fha je stopil v krav jek!"
V Indiji so že v starem veku kovali novce iz medi.
Največ kafre na svetu dobe na otoku 1' ormosi.
Valovi dosežejo pri razburkanem morju višino 5 metrov, v viharju pa tudi do 15 metrov. Njih hitrost je 12 do 21 metrov na sekundo.
Rastlinstvo v morju je v primeri z rastlinstvom na suhem zelo slabo razvito. Že pri globini 100 metrov Pojenjava, v globini 400 metrov ga pa sploh več ni.
Zuidersko jezero na Holandskem je nastalo šele pred 700 leti.
Na angleškem otoku Manu je svoje čase moral sodnik priseči, da bo pri razsojanju stal tako neodvisno sredi obeh tožečih se strank kakor je hrbtenica sredi slanika.
Gorška veriga Kordiljer v .lužni Ameriki se je dvignila iz morskih globin že v zgodovinski dobi.
Pri popolnoma mirnem morju se vidi 30 do at) metrov globoko.
Siva podgana, danes najpogostejša vrsta podgan, je prišla šele v osemnajstem stoletju iz Azije in izpodrinila našo domačo črno podgano.
Največ rastlin je rumene barve.
Skoraj pol zemeljskega prebivalstva se preživlja z rižem. .
V Ameriki je več ko 30.000 milijonarjev.
Pariški botanični vrt je bogat z redkimi rastlinami. 1-na najbolj znamenitih je zgodovinska cedra, katere mladiko je Bernard de .Jassien leta 1735 prinesel v klobuku z Libonana.
Papež Urban Vlil. je pod grožnjo izobčenja prepovedni kajenje tobaka.
Zdravemu človeku udari žila 72 krat v minuti.
Žirafa ima 50 centimetrov dolg jezik.
Basi človeka in rastlin temelji na delitvi slanic.
Dollar je mesto v škotski grofiji Clakmannan. k.den njegovih prebivalcev, ki je leta 1790. prišel v Ameriko, jc dosegel, da so ameriško denarno enoto mienovali po njegovem rojstnem mostu, čigar ime iz-v'i'a iz nemške besede „TaIer“ (tolar).
Uolgost dneva vsak dan zrase za 1/800.000 sekunde. ^ 2300 letih da ta malenkostna razlika eno sekundo.
Otrov za puščice, ki ga uporabljajo zamorci, je šliridesetkrat hujši od modrasovega strupa.
Odrezan čvel hijacinle v pol ure sam pordeči, če vtakneš stebelce v rdečilo.
Priljubljeno zdravilo na .laponskem so skrbno posušeni in na bambusovo palico nataknjeni kuščarji. Kdor jih nosi s seboj — tako trdi vraža — nikdar ne trpi bolečin.
Japonski zdravniki so tako spretni, da bolnikom izdirajo zobe s prsti brez vsakega orodja.
V ameriških Združenih državah izhaja 20.000 do
30.000 časopisov in glasil.
Prva šola za slepce je bila ustanovljena leta 1784 v Parizu.
V morski vodi je po računih učenjakov okrog
100.000 kilogramov zlata. Ker stane vsak kilogram približno 40.000 dinarjev, je to zlato vredno 1 milijarde dinarjev.
Divje race lete hitreje kakor golobje-pismonoše.
Hemoroidi
Kna najneprijetnejših in nejnerodriejših bolezni so hemoroidi. Kdor jih imia, naj se ogiba alkoholnih pijač in naj se strogo ravna po dijeti. Priporočljivo je uživati kolikor mogoče mnogo sadja, pred vsem jabolk.
Srbenje se omili s čistim mandljevim oljem. Ako hočeš zmanjšati bolečine pri veliki potrebi, jej samo take stvari, ki ženejo na veliko potrebo.
Najboljša dijeta je tole:
Zjutraj na tešče velik kozarec tople vode, za zajtrk ovsen riž, za malico dobro mleko ali sadje. Opoldne dosti sočivja, malo mesa (svinjskega sploh ne) in mnogo sadja. — Zvečer sir in preden ležeš v posteljo velik kozarec vode. Zjutraj umivanje z mrzlo vodo po vsem telesu, čez dan dosti hoje in zvečer topla kopel (25° C) najmanj 15 minut.
Za omilienje bolečin namaži boleči del telesa s tole mažo: vzemi 1 grame murnovega listja, 4 grame malinovega listja in 50 gramov nesoljenega masla. Listje drobno razseki ja j in zmečkaj. Potem maslo stopi, priden! že na ognju razsekljano listje in zmešaj. Pazi le. da se ti ne prismodi. To sredstvo bolečine znatno omili, časih jih pa sploh prežene.
Dalje si napravi tole: 10 gramov mlečnega sladkorja zmešaj s 'A grama žveplenega cveta, oboje zdrobi in vzemi en teden vsak dan trikrat za noževo konico.
Dalje časa jemlji karlovarsko sol in mrzle kopeli. Vzdrži se vina, sploh vseh alkoholnih pijač, pa tudi kave in čaja.
Zelo priporočljivo je jutranje klistiranjc z napre-mrzlo vodo.
Tolažba za starejše ljudi naj bo, da s 35. letom ta nadležna bolezen sploh izgine sama od sebe.
Elitni Kino Matica
Tel. 21-24
EDINI ZVOČNI KINO V LJUBLJANI z najboljšo svetovno aparaturo Western Electric. OTVORITEV JESENSKES E Z O N E
NESMRTNI POTEPUH. Govoreči n eniški Ula-film; v glavnih vlogah Olistan Frohlich in lAitnc llaid. Godba: Ralph Benatzki).
SINJI 'ANGEL. Prvi govoreči velefilm Emila Jnn-ningsa. Vsebina po romanu ,,1’rol'esor Unrath“ Henrika Manna.
SMEJ SE IN PLAKAJ! Najnovejši velefilm s slavnim Atom Jolsonorih Tragedija umetniškega zakona. Sodeluje mali Daverij Lee, znan iz nepozabnega filma „Singing Fool“.
Bm m B I 1fr A P° Din 60~ s tri' letnim jamstvom
IVAN PAKIŽ, LJUBLJANA
n	Pred	Škofijo	15.
200 dinarjev
na mesec plačuje za novi veliki Brock-hausov leksikon.
20 velikih knjig s 16.000 strani
razkošno vezanih v polusnje ali platno. Novi Brockhaus bo Vam in Vašim otrokom desetletja najboljša šola v življenju, najzvestejši tovariš in najzanesljivejši svetovalec.
Do zdaj izišlih 6 knjig dobite takoj po vplačanju prvega obroka pri zastopniku največje jugoslovenske knjigarne ,.Minerve, d. d.“ Vse informacie daje „Roman“.
„PLANINKA““
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolč nem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi „Planinka“ čaj je zaprt in plombiran in ima napis: Lekarn« Mr. Pk. L. Bahovec. Uutollana
ter stane zavojček 20 Din
U Blagovna znamka
„Svetla glava"
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prigla-šajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker“ jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-Iev pecilni prašek
Dr. Oetker-jev vanlllnov prašek
Dr. Oetker-Iev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-Jevl fabrikati, ker se često ponujajo man] vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne in močnate ledi,
pudinge in spenjeno smetano, kakao in čaj, šartlje, torte In pecivo, jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša Y-> zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr.Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu: ako ne, pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konsorcij „Romana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.