o o
BLR5BEria^'h.ri3lZEVMFi PRILDER^
—
o o

X. letnik
v Zvezek 4-5
___/i

Strokovno uredništvo: Dunaj XV/1 Mariahilfergiirtel 29. Izdajatelj in odgovorni urednik: L. Scbwentner, Ljubljana. Cena za leto K 10—, za '/2 teta K 5'—, posamezni zvezki po 2 K.
Ljubljana September 1911
1 1
Vse prispevke je izključno nasloviti le na strokovno uredništvo (dr. Gojmir Krek). — Rokopisi se ne vračajo. — Na anonimne ali psevdonimne pošiljatve se ne oziramo. — Za nenaprošeno vposlane prispevke uredništvo ne jamči. — Sklep uredništva za članke 1.
za druge prispevke 8 dne prejšnjega meseca.
Pretisk člankov, poročil in ocen je dovoljen samo, če se izrecno navede vir: „Novi Akordi".
Franu Gerbiču.
„Seltsam, dass sich mir, des Meisters und seines künstlerischen Wesens gedenkend, immer wieder dieselbe Vorstellung aufdrängt: Die der wunderbaren Landschaft von Bellaggio. Auf den Bergen liegt heller Schnee — unten aber, rings um den dunklen, stahlblauen See blühen und glühen die prangenden schweren Rosen". Rihard Specht o Karlu Goldmarku.
naših patoloških časih je že pošteno delo, če kdo privesia svoje telo skoz vse življenske nevarnosti in težave do sedemdesetega leta. Vendar se nam zde delavski jubileji še častnejši od starostnih. Kajti, kdor ima končno srečo, da razpolaga z odpornimi fizičnimi močmi, temu morda ne povzroča preveč truda, da razteza svoje življenje do metuzalemovske starosti ali celo do skrajnih mej človeškega življenja, če po storjenem delu v poznih letih počiva. Kdor je pa vstopivši v 70. leto še zmerom čvrsten delavec in kdor je pod malo ugodnimi razmerami v teh letih še tako napolnjen z veseljem do življenja, da vedno znova ustvarja in plodi, tega moramo dvakrat hvaliti.
Radi tega se približamo slavljencu Gerbiču šele sedaj, ko stoji že v 71. letu, kot gratulantje, sedaj, ko se je dan 25. krat ponovil, odkar je nastopil svoje plodonosno delovanje v Ljubljani kot ravnatelj Glasbene Matice, kot pevovodja pevskega zbora Narodne Čitalnice in kot kapelnik pri Dram. Društvu.
Pa tudi danes prihajamo takorekoč s praznimi rokami. Nameravali smo, posvetiti i književno prilogo
častitemu jubilantu, ki ji je bil — kakor našemu listu sploh — eden najmarljivejših, najzvestejših, najzanesljivejših in — najljubeznjivejših sotrudnikov od početka njenega izhajanja.
A volja je bila močna, meso pa slabo. Urednik našega lista si je stavil nalogo, da napiše temeljito razpravo o dosedanjem življenju in delovanju Frana .Gerbiča in kolikor možno temeljito oceno njegovih del. Ostalo je doslej pri predpripravah. Njegov poklic in stotero ničevno delo urednika nista dopuščala, da bi se bil pečal vrhutega s temeljitimi raziskavanji. In tako smo se morali na veliko žalost odločiti, da raje molčimo, kakor da bi obogatili našo revno in prepovršno glasbeno-zgodovinsko literaturo z ravno tako površnim biografskim spisom ali praznim slavospevom. Smatramo rebus sic stantibus za najkoristnejše, da damo besedo slavljencu samemu oziroma njegovi muzi, ki je že tolikokrat govorila in pela v našem listu, nam vsem na živo veselje.
Pojdite torej ven, vi duševni otroci našega Gerbiča, in oznanjajte vsem Slovencem, da živi med njimi v napornem delu osiveli skladatelj s spomladnim srcem in mlado dušo in — hvala Bogu — tudi mladim, krepkim životom!
Vi pa, velečastitr mojster, sprejmite tu javno našo iskreno zahvalo za zvesto, neprecenljivo pristaštvo našemu listu in našo globoko občuteno željo : Na mnoga leta, duševno in telesno mlada leta, nam v spodbujo in radost, narodu v čast in korist!
Uredništvo „Novih Akordov"
Ivan pl. Zaje.*)
Ob umetnikovi osemdesetletnici.
Dr. ERNST KRAJANSKI.
aj da je Ivan pl. Zaje res že doživel svoje osemdeseto leto? Človek bi skoro ne verjel, ko bi ne bil povsod čital, da je rojstno leto našega maestra 1831. in ne 1834. Še vedno mladostno živahna tvorilna moč jubilantova nas navdaja s takim skepticizmom. Oglejmo si jo nekoliko!
Rodil se je na Reki od očeta kapelnika. V žilah češka muzikantska kri, vzgoja v mestu, ki se je vedno odlikovalo po veliki muzikalnosti prebivalstva, za sosedo Italija — ni torej čuda, da ga vidimo že v 15. letu v Milanu na konservatoriju. Obdarovan z mnogimi nagradami ga ostavi čez 6 let in postane za dalj časa duša vsega glasbenega življenja v svojem rojstnem kraju. Leta 1861. ga pa zasledimo na Dunaju, kjer se bori za lovorjev venec velikega muzikalnega sveta. Pri čemer nas ne sme motiti, da se je vsled svoje naravne, neprisiljene, gracijozne muze nagibal k opereti. Opereta let šestdesetih minulega stoletja ni tista servilna, podkupna dekla trivialnega okusa velemestnega neumetniškega moba, kakor je to sedaj. Offenbach, oče operete, obenem njena kulminacija in, lahko bi rekli, njen konec, je bil prav takrat na vrhuncu svoje slave.
Temperamentni Dunaj je takoj sprejel opereto tako iskreno, kakor nobeno drugo mesto, toda kakega posebnega tipičnega značaja ji ni mogel vtisniti. Že takrat se je izvrgla v neoperetno bombastičnost Sup-p^jevo — na drugi strani pa v plesno, potpourijsko opereto. Genialni Johann Strauss jo je res dvignil na višino, ki je ni mogel prej nihče slutiti, toda pozneje se je izlegU iz dunajske operete ta moderna nakaza, literarno nezmiselna, muzikalno pa neznosno forsirano, nenaravno pikantna, ki nas še sedaj napolnjuje z grozo in gnusom.
Zaje se nam v svojih delih iz one dobe kaže de-centnega glasbenika velike noblese, ki se v ritmu nagiblje bolj k francoskemu dvočetrtinskemu taktu, nego k dunajskemu valčku, dočim mu je bil v efektnih uverturah očitno uzor Suppž. Kdor ve, kaka dela bi bil še ustvaril Zaje v tem žanru, da ni vse njegovo nadaljnje življenje zadobilo čisto drugo smer.
*) Našemu povabilu, naj nam napiše umetnika Zajca osvetljujoč članek, je velespoštovani pisatelj ugodil na način, ki najde gotovo odobravanje našega čitateljstva. Tu ni nič onega praznega prežvekovanja davno znanih životopisnih podatkov, nič onih puhlih, slavospevnih fraz, kakor jih navadno čitamo o takih prilikah. Pisatelj skuša skicirati kolikor možno zvest portret Zajčeve umetnosti in karakterizirati njene glavne poteze. Tako je članek v resnici dragocen prinos k spoznavanju sitladateljevega dela.
Op. uredništva.
Na Dunaju se je spoznal s hrvaškimi dijaki, ki so ga znali navdušiti za »majhno Hrvaško, da ji razveseli srce«, in zamenjal je Dunaj z Zagrebom. Nastala je zanj doba univerzalnega tvorjenja umetniškega in priložnostnega.
Na ta način je postal Zaje pravi oče vseh naših glasbenih institucij. Ljubil jih je vse enako kakor skrben oče. Pevskim društvom, kolikor jih je bilo, je izza Lisinskega podal prve zbore, gesla, koračnice in himne, dramil v njih ponos in navdušenje za hrvaške junake s svojim Jurišičevim zborom, »V boj, v boj«, »Zrinjsko-Frankopanko« i. dr. in zbujal nežne občutke s svojimi ljubkimi liričnimi zbori. Kot ravnatelj opere je bil eden najpožrtvovalnejših njenih uslužbencev in je odgojil s svojo umetniško disciplino množico izvrstnih pevcev kakor tudi glediščno občinstvo. Pa tudi operno literaturo je obogatil z premnogim krasnim delom. V historičnem oziru bi ga mogli po tem njegovem delovanju uvrstiti med epigone zadnjih velikih učencev toskanske šole. Bellini je na vsak način sentimentalnejši, Donizetti bolj nadarjen s humorjem — druge muzikalne velikane puščamo pri tem s potrebnim spoštovanjem na strani. Posnemanje hrvaške melodike in vsebina narodne glasbe se mu je nemalokdaj čudovito posrečila, dasi je v tem Lisinski genialnejši in neposrednejši. — Sicer pa je čudno, da vkljub mnogoletnemu bivanju na Dunaju ni na njegovih delih nikjer zapaziti niti sledu vpliva revolucionarnega gibanja, ki je razburjalo nemško glasbeno umetnost. Čista od vsake novotarije se nam kaže njegova muza. Tudi v svoji najbolj popularni operi »Nikolaj Šubic Zrinjski«, je ostal ista nepokvarjena, blaga duša, dete, ki se brezskrbno igra z blestečimi kamenčki. In to je bilo v času, ko je bil Wagner svojega »Pareivala« že do polovice dogotovil, in se je Verdi, podarivši svetu svojo »Aido-«, že nagibal k Nemcem, tem »največjim mojstrom harmonije«!
Ravno v »Zrinjskem« se nam karakterizuje Zaje izvrstno. V nekem interviewu se je izpovedal, da mu je vedno pred očmi samo to, da bi napisal kaj »lepega«, v nadaljnje razglabljanje tega nedoločnega pojma se ni spuščal. In »Zrinjskega« je skladal v senčnici na vrtu, sredi žvrgolenja tičev in vonjave cvetic. Seveda, ni to oni »Flügelschlag des Adlers«, ki ga je začutil nad glavo po svoji lastni izpovedi »der werdende Wagner«, ko je ustvarjal svojega »Tannhäuserja«. Ta blagi vonj izpuhte-vajo nekako vse njegove skladbe, ki so nam mile do danes.
Predvsem njegove pesmi, ki pojejo o domovini, ljubezni, lastovkah, cveticah. To so biseri nežne, neprisiljene lirike, zgrajene v ležerni strofni obliki, hvaležne za grlo in za diskretno zvonko klavirsko spremljanje, ki pa zna, kadar treba, tudi lepo koračiti iz svoje reserve.
Posebno ljubki in polni gorkega čuvstva so mu ženski zbori, dočim nas v cerkvenih skladbah spominja Haydna, ki je svojim zabavljačem, očitajočim mu ne-resnost cerkvenega sloga, odgovoril nekako takole: »Kaj morem jaz zato, če pred svojega Boga ne morem drugače kakor jasnega obraza«.

Zaje je bil do nedavno tudi ravnatelj glasbenega zavoda zagrebškega, toda vkljub mnogoletnemu pedagoškemu delovanju svoje »šole« pravzaprav nima. Kako bi se pač dala naučiti bistrica neprisiljene, naravne me-lodiozne invencije? Zato je mogel imeti »šolo« Liszt in jo moreta imeti Schonberg in Debussy, nikakor pa ne Zaje.
In vendar bi se mogla tudi širja hrvaška javnost marsikaj naučiti od njega. N. pr.: kako treba izpolnjevati mesto, kjer to narodna kultura zahteva, kako se dela požrtvovalno notri do sivih las in sklonjenega telesa. To treba vedeti in ceniti. Ne v jubilarnih člankih, kjer se iz starih koledarjev in časniških notic enostavno prepišejo podatki, pa če so še tako površni in netočni, in ne v pretiranih stoloravnateljskih frazah. Ampak vprašati se treba, kje je vzrok, da se poleg stotine drugih biserov niti mojstrov »Prvi greh«, po Zajčevi lastni sodbi najboljše njegovo delo, nikjer ne čuje in ne tiska — in kako bi se temu odpomoglo.
Saj ravno glasba ne potrebuje lepih besed, pa tudi ne arhivskega prahu, ki tako častno krasi učene foliante — ampak živih src ji je treba, da jih greje in dviga.
Vendar me tolaži prepričanje : Zaje ima dobre avspicije, da se vkljub temu ohrani trajno v srcu svojega naroda.
Petdesetletni jubilej pevskega društva „Hlahol" in stoletni jubilej konservatorija v Pragi.
FRAN GERBIČ.
a slovanski glasbeni svet jako pomembne slavnosti so se vršile letos meseca maja v Zlati Pragi. »Hlahol« je obhajal petdesetletnico in konservatorij stoletnico svojega obstanka.
Pevsko društvo »Hlahol« je bilo ustanovljeno leta 1861, nekako ob istem času kakor ljubljanska »Narodna Čitalnica«. »Hlaholov« prvi pevovodja je bil Heller, za njim slavni Bed. Smetana, K. Bendl, K. Knittl, Jos. Klička, Doiifa in sedaj Ad. Piskaček. Poznal sem vse dosedanje pevovodje osebno in bil v večjem ali manjšem dotiku ž njimi. Heller še živi; umdi pa so Smetana, Bendl in Knittl.
Iz početka je bil »Hlahol« le moško pevsko društvo, a pod vodstvom svojih spretnih zborovodij, slovečih narodovih skladateljev, se je razvilo društvo v impozanten mešan zbor, ki izvaja v svojih koncertih najtežja glasbena dela domačih in svetovnih skladateljev. Za razvoj češke pesmi v privatnem življenju kakor še posebno v koncertni dvorani ima »Hlahol« nevenljivih zaslug. Po njegovem vzgledu so se ravnala in ustanovljala tudi drugod pevska društva. Tudi za nas Slovence
je bil »Hlahol« koj iz početka nekako »zvezda vodnica«, ki nam je kazala pot.
K slavnosti so prihitela pevska društva iz vseh slovanskih pokrajin, bodisi korporativno ali po svojih zastopnikih. Na večer prvega dné s<í je vsem gostom na čast uprizorila v »Národnem divadlu« slavnostna predstava opere »Libuše« Bed. Smetane. Po tej predstavi pa je priredil »Hlahol« svojim gostom prijateljski večer na vrtu »MéStánske Besede«.
Drugi dan, 14. maja, je prav za prav pričela slavnost »Hlahola«. Popoldne ob 3. uri je bil velik jubilejni koncert v veliki dvorani »Rudolfina«. Izvajala se je dramatična legenda »Sv. Vojteh« Jar. Vrchlickega, ki jo je uglasbil za solo, deški in mešan zbor, orkester in orgle zborovodja »Hlahola«, profesor Ad. Piskdček. Delo sestoji iz pet delov, izvedba je trajala blizu tri ure, in še so bili nekateri prizori izpuščeni. Delo je, kolikor se more po enkratnem slišanju soditi, prav lepo in moderno. Instrumentacija je polna živih, pestrih barv ter polna efektov. Zamišljena je bila ta legenda iz početka po vzgledu legende »O sv. Elizabeti« od Liszta za predstave na odru in jo je imel komponirati Ant. Dvofák. Ker pa se mu menda besedilo, zavoljo premale dramatične celokupnosti v zvezi s pojedinimi deli, ni zdelo primerno, se ni lotil njegove uglasbitve. Po Dvoi'áku pa je prevzel legendo Piskácek ter jo uglasbil in dobil od »Hlahola« razpisano ceno za svoje delo, katero se je ta dan v prvič izvajalo. Dirigiral je svojo skladbo skladatelj sam. Kar se tiče izvajanja tega dela, moram se nad vse pohvalno izraziti. Delo je na poslušalce močno vplivalo. Saj tudi ni bilo mogoče drugače, če se upošteva impozantni mešan zbor »Hlahola« in deški zbor, ki sta bila do podrobnosti izvež-bana, zraven tega pa so bila solomesta v rokah priznanih, prvorednih solističnih moči in orkester od Češkega Narodnega Gledališča.
Zvečer je bila v veliki dvorani na Žofinu slavnostna pevska »Beseda«, pri kateri so nastopila sledeča pevska društva: »Lutnia« iz Varšave, »Slavec« iz Ljubljane, »Akademični zbor« iz Lvova, klub hrvat. sveuč. grad. »Mladost« iz Zagreba, »Harfa« iz Varšave, »Kolo« iz Zagreba, »Slávy Dcera« iz Jindfichovega Hradce, »Vitkov« iz Žižkova, »Lumir« iz Prage III, »Fibich« iz Nusel in »Slavoj« iz Kariina.
Dopoludne 15. maja je bil določen v to, da so si gostje ogledali Prago in se seznanili z znamenitostmi mesta in da so obiskali grobove glasovitih čeških skladateljev in umetnikov na pokopališčih na Višehradu in na Olšaneh. Popoludne je bila ob 3. uri skušnja za skupne zbore in vrtni koncert na Žofinu. Zvečer je bila pripravljena pri Žofinskem otoku ladja za goste, da so mogli uživati čarokrasni pogled na ognjestroj, kakoršen se priredi vsako leto na predvečer sv. Janeza Nepomuka na Vltavi in njenem obrežju. Po ognjestroju je priredil »Hlahol« svojim gostom prijateljski večer v dvorani svojega novega, krasnega doma, ki stoji na Riegrovem nabrežju.
Dan 16. maja je bil prav za prav slavnostni dan jubileja. Ob 8. uri zjutraj so bile skušnje za društva, ki so samostalno nastopala. Ob 10. uri pa je bila pevska in jubilejna skupščina »Hlahola« v staromestni radnici (magistrat), kjer so se zbrali slovanski gostje in zastopniki raznih pevskih društev in glasbenih korporacij ter člani mestnega zastopstva. Starosta »Hlahola«, šol. svetnik Addmek, je v iskrenem govoru prav srčno pozdravil vse goste, predsednik Zveze Češkoslovanskih Pevskih Društev, dr. Motejl, je podal podroben, kronologičen pregled o delovanju in razvitku »Hlahola«. Na to je svetnik dr. Schrotter v imenu mestnega zastopstva izrazil čestitke »Hlaholu« k njegovemu dosedanjemu delovanju in ob enem k pričetku novega petdesetletja. Za temi je nastopilo še mnogo govornikov. Baron Praždk je čestital v imenu moravskih pevskih društev in izročil »Hlaholu« častni dar »Filharmonske Besede« v Brnu, umetniško izdelano kovinsko plaketo. Za osrednje društvo češkoslovanskih pevskih društev je čestital prof. dr. Theuerer, za zagrebško »Kolo« in Zvezo Hrvaških Pevskih Društev predsednik Pilepič^
za »Slavca« iz Ljubljane njegov predsednik Dražil, za »Glasb. Matico«, šolo in pevski zbor, pisatelj tega članka v češkem jeziku*) i. t. d.
Po tem slavnostnem zborovanju so se podali skupščinarji k odkritju spominske plošče Smetanove, ki se je vzidala na fronti »Hlaholovega« doma. Podoba na plošči nam kaže Smetano iz one dobe, ko je bil zborovodja »Hlahola«. Naredil jo je akadem. kipar Beneš po načrtu Fantyja. Začetek odkritja plošče se je vršil z moškim zborom »Veno« od Smetane, ki ga je zapel »Hlahol«. Slavnostni govor je imel prof. dr. Zd. Nejedly in za njim je govoril v imenu članov »Hlahola« tehnik Svoboda, ki je društvenemu predsedniku izročil spominsko ploščo, za kar se je ta s primernimi besedami zahvalil. Končana je bila ta slavnost s »Slavnostnim zborom« Smetanovim, ki ga je zapel »Hlahol«.
Potem se je »Hlahol« s pevskimi društvi poklonil kral. mestu Zlati Pragi na staromestnem trgu pred magistratom, kjer je zapelo nad 2000 pevcev Kličkov zbor »Nova zafe« (Nova zarja) s spremljevanjem godbe, dirigoval je zbor prof. Piskdček. »Hlaholov« predsednik je nagovoril s primernim toplim govorom mestnega župana dr. Groša z zastopniki mesta; govorila sta še dr. Motejl in Rihtarič. Končno je mestni župan dr. Groš v imenu kral. glavnega mesta Prage prav srčno in toplo pozdravil vse češko in slovansko pevstvo ter pri tej priliki izročil »Hlaholu« v imenu mestnega zastopstva v spomin njegove petdesetletnice in njegovega zaslužnega delovanja častno plaketo, izdelano po mojstru Suchardyju. Tisoče in tisoče grl je ponavljalo po lirokem trgu iskreni »Na zdar!«, katerega je zaklical župan konec govora »Hlaholu«, češkemu ter vsemu slovanskemu pevstvu. Končan je bil ta krasni slavnostni prizor z narodno himno »Kje dom je moj?« in pa s himno »Hej Slovane!«, ki ju je vodil zborovodja Andel iz Zagreba in ki so se razlegale iz tisoč in tisoč grl kakor mogočen vihar na daleč in široko.
Tedaj se je razšlo občinstvo; pozvani gostje in slovanski pevci pa so se podali k »častnemu kozarcu vina« (vin d' hon-neur), to je k pokrepčilu, ki ga je priredilo mesto Praga svojim gostom v starodavni, historično znameniti dvorani staromestne radnice. Tu je vladalo živahno življenje in razveseljevanje v pogovorih bratske sloge med različnimi slovanskimi pevci, vmes pa so se glasile pesmi raznih slovanskih himen kot mogočni akord Slovanstva.
Popoldne je pričel na Žofinu koncert z nastopanjem po-jedinih pevskih društev. Tu so nastopala društva: »Lutnia« iz Varšave, »Slavec« iz Ljubljane (pel je »Rožmarin«, moški zbor s tenorsolom Ferd. Juvanca), »Akademični zbor« iz Lvova, »Mladost«, klub hrvat. sveuč. grad. iz Zagreba, »Harfa« iz Varšave, »Kolo« iz Zagreba, »Otavan«, »Gregora« iz Piska, »Do-broslav« in »Dobromila« iz Kolina, »Fibich« iz Kralupa, »Lumir« in »Dobromila« iz Pfibrame, »Hlahol« iz Plzna, »Lumir« iz Prage 111, »Malat« iz Smihova, »Lukeš« iz Smihova, »Pevsko društvo praških učiteljev« in »Slavoj« iz Karlina. V oceno posameznih točk se ne spuščam, ker bi bilo to preobširno; konstatujem torej le na kratko, da je ta nekako tekmovalni koncert pokazal, da pri nas Slovanih petje jako lepo napreduje.
Zvečer je priredil »Kroužek Hlahola« v veliki dvorani na Žofinu humoristično zabavo »Lijak« (ploha), pri kateri so se izvajale skladbe humoristične vsebine, katere se pa nisem mogel udeležiti zavoljo konservatorijskega koncerta, ki je bil ta večer v Rudolfinu.
Jubilejna slavnost »Hlahola« je končala drugi dan, 17. maja, z izletom na starodavni, historično znameniti »Karluiv Tyn«. V mogočnem vtisku, ki sem ga od te slavnosti prinesel s seboj, želim, kar sem že na drugem mestu omenil, da bi bil »Hlahol«, ki nam je bil do zdaj zvezda-vodnica, v prihodnjem petdeset-
•) o tem govoru je pisal dnevnilc „Samostatnost* dobesedno tako-le: Posebno globok vtisk je napravil češki govor zastopnika „01. Matice" iz Ljubljane, starega skladatelja in ravnatelja Gerbiča, kateri je želel, da bi postal „Hlahol", ki je bil do zdaj slovenskim pevcem zvezda, v prihodnje solnce vsemu slovanskemu pevstvu.
letju Žarko solnce, ki naj s svojimi zlatimi žarki oživlja vse slovansko pevstvo!--
15., 16. in 17. maja je praznoval konservatorij v Pragi jubilej stoletnice svojega obstanka. Gotovo lepa, redka in velepomembna slavnost, posebno ako si je zavod kakor ta s svojim delovanjem na glasbenem polju že zdavnaj pridobil svetovno slavo. Predno spregovorim o tej slavnosti, hočem podati nekoliko historičnih črtic o tem zavodu. Leta 1858 je praznoval konservatorij svojo petdesetletnico. Potemtakem je bil ustanovljen že leta 1808. Ker pa tedaj za svoje šole ni mogel dobiti pripravnih prostorov, tako, da so morali učitelji raznih glasbenih predmetov svoje gojence poučevati v svojih privatnih stanovanjih in so šele pozneje dobili primerne prostore v dominikanskem samostanu sv. Jilije, kjer se je šola konservatorija nastanila 27. oktobra 1811, se je slavnost stoletnice prenesla na letošnje leto, ki je stoletnica, odkar je imel konservatorij svoje prostore za šolo. V tem samostanu je bil konservatorij do leta 1885. Ker ti prostori niso več zadostovali zahtevam konservatorija, se je preselil istega leta v krasno palačo »Rudolfinum«. Pa tudi v tej zgradbi niso prostori več zadostovali za konservatorij, tako da se je moralo v zadnjem času najeti še nekoliko lokalitet v privatnem domu blizu »Rudolfina«. — Prvi ravnatelj praškega konservatorija je bil Dionizij Weber, znan po svojih glasbeno teoretičnih delih, jako čislan v glasbenem svetu, mož glasbeno naobražen, resnih umetniških intencij in dober organizator. Pod njegovim vodstvom je izšlo iz konservatorija mnogo dobrih instrumentalistov in slovečih umetnikov kakor: S/avzA: (češki Paganini), skladatelj/ia/Ziivorfa, slavna operna pevka Henrieta Sonntag in sloviti virtuoz na gosli Ferd. Laub. Leta 1822 je bil nastavljen kot profesor za solopetje Giovanni Battista Giordani, absolvent konservatorija v Milanu, ki je uvedel na praškem konservatoriju italijansko metodo petja. Umrl je v visoki starosti leta 1871 v Pragi (poznal sem ga osebno).
Weberjev naslednik je bil J. B. Kittl, skladatelj tedaj zvenečega imena. Po njegovem umirovljenju leta 1865. se je zglasil za mesto ravnatelja Bedf. Smetana, pa ga ni dobil, ampak je bil imenovan Jos. Krejči, ravnatelj na orglarski šoli, izvrsten harmonik in kontrapunktist. Tudi kot skladatelj, posebno cerkvenih kompozicij, je bil na jako dobrem glasu. Iz njegove šole je izšel (iz orglarske šole) slavni Ant. Dvorak. Nikdar ne pozabim, s kakšno vnemo sem poslušal na konservatoriju njegova predavanja iz harmonije, kontrapunkta in kompozicije, kar tukaj s posebno hvaležnostjo do svojega učitelja omenjam. Če tudi je bil v svojih glasbenih nazorih konservativec, vendar pa se mu mora priznati, da je za njegovega ravnateljstva izšiu mnogo ižbornih instrumentalistov iz konservatorija, ki so raznesli njegovo slavo po vsem svetu, tako n. pr. genijalni goslač Fr. Ondfiček (absolv. leta 1876) in drugi. Krejči je umrl leta 1881. Na njegovo mesto je sledil prof. A. Benewitz, ki je že pod njegovim ravnateljstvom dolga leta služboval na tem zavodu kot učitelj za gosli, za katero stroko je s poprejšnjimi profesorji Pixisom in Mildnerjem ter poznejšim prof. Ševčikom položil temelj svetovni slavi violinske šole praškega konservatorija. V to dobo spadajo gojenci, ki so založili sloveči češki kvartet in mnogo odličnih instrumentalistov. Posebno je za ta čas omeniti še sloveče violinske šole prof. Ševčika, iz katere je izšlo mnogo izvrstnih in slovečih virtuozov, med njimi Kubelik in za tem Kocidn. Pod njim se je združila s konservatorijem sloveča orglarska šola leta 1889, ki je do tedaj obstala kot samostalen zavod pod ravnateljstvom Skuherskega. Leta 1901 je bil Benewitz umirovljen in tedaj je bil imenovan ravnateljem Ant. Dvofdk, ki je že prej deloval kot profesor kompozicije na tem zavodu. Pod tem skladateljem svetovnega imena in znamenitim učiteljem kompozicije je dosegel praški konservatorij višek slave v glasbeni umetnosti. Izšlo je mnogo nadarjenih in že na široko priznanih skladateljev iz njegove šole. Na žalost vseh glasbenih krogov je pretrgala nagla smrti, maja 1904
njegovo umetniško delovanje na tem zavodu, ki je bilo v slavo in ponos zavodu. Po njegovi smrti je bil imenovan prof. K. Knittl za ravnatelja, glasbenik plemenitega umetniškega okusa, železne vztrajnosti in reorganizator z daljnosežnim pogledom. Pod njegovim ravnateljstvom je povsod vladala stroga disciplina. Toda tudi njemu je pretrgala smrt nit življenja že po treh letih njegovega ravnateljstva. Sedanji ravnatelj je Hen. Kdan pl. Albest, priznan virtuoz in pedagog za klavir in skladatelj. Razun Benev^^itza in sedanjega ravnatelja so vsi drugi umrli, poznal sem pa vse dosedanje ravnatelje, razun Dion. Weberja, osebno.
Jubilejna slavnost je pričela 15. maja ob 11. uri dopo-ludne v veliki dvorani »Rudolfina« s slavnostnim zborovanjem, katerega so se udeležili razun predsedništva in profesorskega kolegija konservatorija različne oficialne osebnosti, dostojanstveniki, zastopniki češkega glasbenega sveta, umetniki in mnogo nekdanjih učencev zavoda. V začetku tega zborovanja je igral na orgle preludij prof. K. Stecker, potem so sledili oficialni govori prezidenta konservatorija grofa Watlisa in cesarskega namestnika kneza Leva Thuna, ki je med drugim naznanil, da je cesar odlikoval sedanjega ravnatelja H. Kdana z naslovom vladnega svetnika, profesorja Steckerja in Koniga z redom Franca Jožefa in služabnika zavoda Weberja s srebrnim zaslužnim križem. Med drugimi je govoril tudi mestni župan dr. Groš, ki je v svojem češkem govoru povedal, da je mestni zastop sklenil, da se podeli konservatoriju zaslužna svetinja stolnega mesta Prage. Po zaključnem govoru predsednikovem je prof. Stecker zopet igral improvizacije na orgle, in zapela se je avstrijska himna. Potem je bila otvoritev glasbene razstave, ki jo je konservatorij ob tej priliki v svojih prostorih priredil. Ista je obsegala mnogo historičnih predmetov, tikajočih se zgodovine zavoda.
Zvečer tega dneva je bil prvi slavnostni koncert v veliki dvorani Rudolfina, obsegajoč komorno glasbo in sicer skladbe skladateljev, ki so bili v stiku s konservatorijem. Prva številka koncerta je bila »Slavnostna predigra in fuga« v D-dur Jos. Krejčija, ki jo je prednašal na orglah prof. K. Stecker. Potem je sledil kvartet za godala, op. 11 v B-duru Jos. Suka, ki ga je izvajal sloveči češki kvartet: K. Hoffmann, Jos. Suk, Jurij Herold in Hanuš Wihan, vsi nekdanji gojenci zavoda. Kako je ta četvorica delo izvajala, mi ni treba še posebej omenjati, saj uživa Češki Kvartet slavo najboljšega zdaj živečega kvarteta. V tretji sporedovi številki je nastopila Magda Dvofdk-ŠantrUčkova, absolventka konservatorija (1.1902); zapela je pesmi »Zelena se voda« K. Bendla in »Louky, haje« ter »Smif se s osudem« Jos. B. Foersterja z lepim občutkom, krasnim fraziranjem in z lepo izšolanim glasom prijetnega timbra. Vitezslava Novaka »Trio quasi una Ballata«, ki je sledil, je moderna kompozicija, polna glasbenih efektov kakor Sukov kvartet. Izvajali so godala prof. Št. Suchy in prof./. Burian, klavirski part pa prof. K. Hoffmeister ter dosegli s svojo umetniško dovršeno igro najlepši vspeh. Peta številka je obsegala tri pesmi iz »Biblickih pesmi« op. 99 Ant. Dvofdka, ki jih je zopet prednašala skladateljeva hči Magda Dvofdk-Santručkova. Konec tega koncertnega večera je bil krasni Dvofdkov kvartet za^ godala op. 61 v C-duru, katerega je izvajal gori omenjeni Češki Kvartet z ono fino in subtilno podrobnostjo v detajlih, kakoršna je lastna le temu kvartetu.
Drugi slavnostni koncert, dne 16. maja, je bil posvečen orkestralnim skladbam.
Prvo čislo »Introdukcija in fuga« v c-molu za orgle F. Z. Skuherskega je izvajal na orglah prof. K. Stecker, ki je priznan mojster na tem kraljevem instrumentu. Potem je igral orkester konservatorijskih gojencev J. Kalliwodovo »Slavnostno uverturo«, katero je skladatelj komponiral za petdesetletni jubilej konservatorija 1.1858. Kompozicija je že precej zastarela, sicer pa dovolj efektna. Tretja točka je bila Seb. Baciia »Cha-conne« za solove gosli. Izvajal jo je samostalno nekdanji za-
vodov gojenec, koncertni mojster Hans Lange, ki je z njo žel veliko zaslužene pohvale in priznanja. V prizoru iz opere »Francozi pred Nico« J. F. Kittla sem slišal peti komornega opernega pevca (baritona) Frid. Plaschkeja iz Draždan, ki je svoj čas absolviral praški konservatorij v šoli gdč. prof. pl. Dôtscher. To je pevec po milosti božji, kakoršnega že davno nisem slišal. Pri njem so združene vse lepote pevca-umetnika: polnodoneč, krepak, obsežen in jako simpatičen glas, brezhibno nastavljenje tonov, rekel bi plastična vokalizacija in prednašanje polno duše, ki sega poslušalcu globoko v srce. Ni čuda, če je pevec s takimi lastnostmi dosegel s svojim prednašanjem največji vspeh.
Za njim je zopet nastopil orkester in izvajal uverturo iz opere »Astorga« J. Aberta, na kar je v šesti točki zopet pel Fr. Plaschke pesmi »Kvëty lotosu« in »Jen Ty« Vil.Blodka, >Ave Maria« K. Knittta in »Pesem« Kam. Horna, v katerih je iznova pokazal vse lepe lastnosti svoje umetnosti v najlepši luči, tako da je občinstvo elektrizoval.
Krasna skladba »Vyšehrad«, simfonska pesnitev Bed. Smetane, je kot osma točka zakončala koncert. Dirigoval je vse orkestralne točke konservatorijski ravnatelj sam, poslednjo na pamet. To je bil užitek, slušati tako izvežban in discipliniran orkester ! Že sam pogled na te mladeniške vrste glasbenikov, polne umetniškega ognja, napolnuje človeka z veseljem in radostjo, ko vidi in sluša, s kako vnemo in umetniškim razumom izvaja najtežje skladbe. Zdelo se mi je, da na strune poteza lok gor in dol le ena roka, tako pravilen in precizen je bil potez vseh igralcev godal na lok. Enako pohvalno moram omeniti vse druge orkestralne instrumente. S svojo umetniško izdelano interpretacijo vsebine tega krasnega Smetanovega dela je ta večer orkester konservatorijskih gojencev na novo potrdil veliki renommée, ki ga vživa od nekdaj.
S tretjim koncertom 17. maja je dosegla jubilejska slavnost svoj višek, izvajala so se tri orkestralna dela Antona Dvofdka. Uvertura »V prirode« (»V naravi«) op. 91, pod duhovitim diri-govanjem K. Kovafovica je zabliščala v celi svoji krasoti, ker jo je konservatorijski orkester dovršeno izvajal. Druga koncertna točka, Beethovnov koncert za orkester in gosli, op. 61 v D-duru, pa nam je dal priliko, vživati Beethovna v polni meri, ker je v njem nastopil Fr. Ondfiček in igral solov part. Znano je, da je Ondfiček idealen interpret Beethovna, kakoršnega mu ni para, ki se vglobi z vso dušo v kompozicijo in nam jo podaja v celoti tako, kakor mora biti in kakor si jo je velikan Beethoven zamislil, ki torej ne stavi v ospredje virtuozno stran svojega instrumenta. Za svojo idealno, umetniško interpretacijo je Ondfiček žel ogromen vspeh, ki se je manifestiral v burnem aplavzu avditorija. Tudi to kompozicijo je vodil spremo in temperamentno K- Kovafovic.
Vrhunec koncerta je bila deveta simfonija Beethovnova. Dirigiral jo je genialni dirigent Os. Nedbal. Slišal sem to nedosežno, velikansko umetniško delo že nekolikokrat, toda tako dovršeno, precizno in v vseh delih do podrobnosti izglajeno še ne. Nedbal je temperamenten dirigent, ki zna sugerirati celemu ensemblu svoje pojmovanje in svoja čuvstva. Zato je pa tudi bila izvedba težavnega dela v celoti na oni višini, kakoršna se le redko kje najde. Morda edino le — saj meni se je tako dozdevalo — tempo v »Scherzo« je bil nekoliko prenagljen. Nadvse težavni vokalni del v poslednjem stavku simfonije je izvajal solistični kvartet : operna pevka B. Foerster-Lauterjeva, Bož. Tûma-Dandova, operni pevec Ant. Karaš in komorni pevec Frid. Plaschke, ter zbor zavoda, pomnožen z nekaterimi nekdanjimi gojenci in gojenkami konservatorija, ki so svojo prete-žavno nalogo častno rešili in pripomogli k velikanskemu vspehu izvedenja tega najveličastnejšega simfoničnega dela. Dirigenta in solisti so bili celi večer predmet posebnih ovacij.
Drugi dan po slavnostnih dneh je priredil profesorski kolegij zvečer banket. Drago mi je bilo, da sem se pri tej priliki sešel z nekaterimi svojimi nekdanjimi součenci, kolegi in glasbeniki iz vseh končin sveta.
Prvi avstrijski glasbeno-pedagoški kongres na Dunaju (20.-23. apr. 1.1.).
^	HINKO DRUZOVIČ.
ivimo v dobi socialnih, pa tudi temeljitih učnih reform. Posameznik najde naj-izdatnejšo oporo za pretvarjanje svojih misli v prakso le v organični združitvi z enakomislečimi. Tako je tudi z muzi-kalno-pedagoškimi reformami. V to svrho je bila potrebna predvsem zveza vseh strokovno usposobljenih glasbenikov-učiteljev. Strokovna pedagogika, akoravno je ista še v prvih povojih razvoja, naj se čedalje bolj upošteva i v glasbenem pouku. Če se na ta način glasbeni pouk nanovo prerodi in izginejo enkrat tudi žalostne prikazni večkrat umazanega konkurenčnega boja, potem tudi gotovo plodonosne posledice novega stremljenja izostale ne bodo. Te se že baš javljajo osobito v Nemčiji in to le kot posledica ozke organizacije tamošnjega glasbenega učiteljstva. Ondotni vspehi so rodili in pospeševali idejo slični avstrijski organizaciji, ki se je tudi uresničila povodom prvega avstrijskega kongresa glasbenikov-pedagogov. Mnogoštevilni obisk tega kongresa (nad 1200 udeležencev) pa je pričal, da je zadeva tudi pri nas dozorela in postala aktualna, ter da so podani vsi pogoji napredka na polju glasbenega pouka. Povdarjati je še osobito živo zanimanje in izdatna podpora cele akcije zastran naše učne uprave; to daje upanje, da se bo tudi glede glasbenega, oziroma pevskega pouka na javnih šolah vseh kategorij obrnilo marsikaj na bolje. In to nam je živa potreba.
Na sporedu kongresa so bili štirje glavni ter 22 stranskih referatov. Splošnega zanimanja so le prvi.
»O preosnovi glasbenih izpitov« je poročal podpredsednik državne izpraševalne komisije v Pragi, c. kr. okr. glavar baron Procházka. Današnji glasbeni državni učni izpiti naj se delé in sicer a) za potrebe srednjih šol in učiteljišč ter b) za zasebni pouk. Pri kandidatih prve vrste je zahtevati večjo splošno (zrelostni izpit) kakor tudi strokovno-tehnično naobrazbo. Izpit za privatni glasbeni pouk naj se razširi na vsa godala in polagati ga je le še na podlagi večletne prakse. Kan-didatje prve vrste se pripravljajo osobito na glasbenih semeniščih, kakršno obstoja že na dunajski akademiji. Za meščanske šole bo treba posebnega učnega izpita iz petja.
»O socialnih in stanovskih vprašanjih« je predaval ravnatelj Glasbenih Šol na Dunaju, Kaiser. Glasbene šole je treba ustanavljati po lokalnih potrebah. Učitelji naj bodo državno izprašani za dotične stroke, v katerih poučujejo. Zavodom, ki delujejo vspešno, naj se podeli pravica javnosti. Naučnemu ministerstvu naj se prideli posebni glasbeni svet (Musikrat), ki bo reševal glasbene zadeve in v katerem bodo zastopani teoretično in praktično usposobljeni glasbeniki vseh kategorij. V privatnem pouku je treba uvesti minimalne mesečne honorarje ter celomesečno medsebojno odpoved.
Z vprašanjem >0 glasbenem pouku« se je bavil referat akad. profesorja /?. Dittricha na Dunaju. Ves šolski glasbeni oz. pevski pouk, počenši od osnovne šole dalje, je treba izboljšati. Učni načrti naj se na podlagi novodobnih načel sestavijo nanovo, uvede naj se strokovno nadzorstvo in
prirejajo naj se za učitelje šolskega petja nadaljevalni tečaji.^ Na univerzah potrebujemo stolice za glasbeno-znanstvene stroke (kakoršne so n. pr. na Angleškem).
»O namenu in smotru glasbeno-pedagoške zveze« je poročal prof. H. Wagner, glasbeni učitelj na c. kr. učiteljišču na Dunaju. Smer zveze bodi izboljšanje vsega glasbenega pouka ter povzdiga gmotnega in socialnega položaja glasbenega učiteljstva v obče. Zveza, ki šteje le strokovno in praktično usposobljene ude, sklicuje vsako drugo leto kongres, izdaja strokovni list,^) osnuje krajevna društva glasbenih učiteljev ter posreduje tudi službe. Pravi udje muzikalno-peda-goške zveze morejo le postati vodje in učitelji glasbenih šol, izprašani glasbeni učitelji javnih šol ter zasebni glasbeni učitelji, in to le na podlagi strokovnih izpričeval. (Udnina znaša na leto 12 K, za podporne člane 8 K.)
Povodom letošnjega 5. berlinskega glasbeno-pedagoškega kongresa se je že izprožila misel o zvezi vseh sedaj obstoječih glasb.-pedag. zvez. Ista bode mednarodna in baš radi tega najdalekosežnejšega kulturnega pomena. Tesnejša zveza slovenskih glasbenikov-pedagogov pa je sedaj aktualno vprašanje.
Koncerti.
Ljubljana. Konce rt »Glasbene Matice« dne 10. maja 1911. V tem koncertu me je zlasti zanimalo novo večje delo Viktorja Parme, balada »Povodni mož«. Kak govor bo govoril v tej temni, demonični baladi Parma, čegar delo in menda tudi vse resnično nagnjenje je bilo dosedaj — izvzemši par začetniških del — v brezskrbni, lahkomiselni opereti?!
V naprej omenim, da nisem med tistimi, ki Parmo malo-važujejo že samo radi tega, ker se peča z opereto.
Slišal sem sicer samo njegovo zadnjo opereto (»Nečaka« mislim) in dobil pred delj časom v roko partituro njegove »Stare pesmi«. Pri obeh pa mi je pala v oči njegova spretnost v formi in zlasti v ravnanju z orkestrom. Tu in tam me je presenetil in vzradostil kak melodičen domislek, kažoč lastno individualno lice in zmisel za umetniško ubranost.
Analizujoč splošni vtisk novega dela Parmovega morem tudi pri njem konstatirati iste pozitivne lastnosti : lahkotno obvladanje forme — menda srečna dedščina Parmovega romanskega pokolenja — za samouka nenavadno, naravnost presenetljivo prozornost, barvenost in sočnost orkestra, kadar je potrebna.
»Povodni mož« je balada.
In tehtajoč glasbeno vsebino Parmovega dela, je vprašanje, ali odgovarja glasbeni izraz in glasbena ubranost Prešernovi baladi, je-li izraženje individuelno in zanimivo.
Tu Parmi ne morem prihraniti očitka. Kar je v opereti mogoče koristno ali vsaj opravičljivo : lahkomiselnost in ne prevelika izbirčnost v izberi in porabi muzikalnih misli, resnemu delu gotovo ni na korist. Rad priznavam, da se je Parma sicer očitno trudil, držati se na dostojnem nivoju, vendar imam vtisk, da je bil premalo kritičen, in da je brezdvomno zmožen, nuditi kaj muzikalno tehtnejšega, kakor je pa povprečno »Povodni mož«.
1)	Prvi tak tritedenski tečaj bode meseca septembra 1.1. na Dunaju.
2)	Glasilo „MusikpSdagogische Zeitschrift" v zalogi in kot priloga „Merkerja" na Dunaju. Udje ga dobivajo brezplačno. Izhaja mesečno. Urednik: Prof. Hans Wagner.
(O 1. avstr. muzikalno-pedagoškem kongresu izide poročilo, ki bode obsegalo doslovno vse referate, v zalogi Universal-Edition na Dunaju. Cena 3 K 60 h.)
Sicer so tudi v tem delu posamična mesta, ki srečno zadenejo trenotno razpoloženje, vendar so močno sporadična. Močno samo obljube, neizpolnjeno upanje.
V	obče pa je Parma preveč prijazen in domač z vsakim muzikalnim znancem, ki ga srečajo njegove misli.
Takoj spočetkoma se oglašajoči motiv povodnega moža 1 Kje so časi, ko je še takšen motiv v takile harmonični obliki navdajal poslušalca z grozo pred rečmi, ki jih ima povodnjak izvršiti v baladi 1 Mogoče v dneh dedovega deda. Dandanes sta zmanjšani septimni akord in po njem tako se izprehajajoča melodika že izgubila vsako grozo. Današnja moč in bogatost harmonike je tolikšna, da se ob njej sliši povodnega moža motiv le še kot prijazna fraza. In povodni mož, kojega značaj bi bil tak, kakor je značaj njegovega motiva, ne bi Urške med gromom in bliskom zanesel v šumečo valovje Ljubljanice, marveč bi ji rajši na bregu postavil ribiško hišico in bi z eno roko — umni ribič — ribe lovil, z drugo pa Urškine otroke pestoval.
In takoj tu, pri tem prvem motivu zadenem na ranljivo mesto Parme : Njegova modulatorična sila, njegova sila harmonike se mi zdi minimalna. S toniko in dominanto in s par najbližjimi toničnimi sosedi se po naravi stvari izhaja pri stvareh veselega lahkotnega značaja. Tu je melodična črta in ritem vse, priprosta harmonika na mestu. Toda pri stvareh močnih in strastnih občutij 11?
Ne pomaga nič, študirati je treba moderne stvari, treba se v harmoniki in melodiki modernizovati. Kajti v umetnosti je modernizem, t. j. napredek in razvoj, dogma, in kdor vozi po starih, izvoženih tirih in ponavlja stare, že od starih dovolj dobro in definitivno povedane reči, anathema sit!
Sicer pa je takoj v uvodu Parmovega dela kratko mesto, ki kaže lepo baladno ubranost, toda je le kratek nastavek brez izpeljave. (Ob ležečem basovem cisu prinašata samotna klarineta v svoji tako karakteristično temni najnižji legi motiv povodnega moža v okrajšavi.) In človeku je žal, da so afirmacije Parmovega talenta le tako trenotne in bliskoma izginjajoče v povprečnosti.
Sam na sebi t. j. muzikalno mf je všeč prvi stavek (L in 2. kitica Prešernovega teksta), ki ga poje zbor. Priprost je, lahko, pa zelo zvonko postavljen za zbor.
V	njem — kakor tudi v poznejših partijah dela — se človeku tu pa tam zdi kaka melodična kretnja, da zveni kakor narodna. Odločno pa mi v tem stavku ni všeč okret v fis-dur. Redno vsakokrat me je pri slušanju neprijetno dirnil*). Kakor rečeno, mi je ta prvi stavek v čisto glasbenem pogledu všeč. Ni mi pa všeč njegova poraba. Kakor je ta stavek — ki je repetirán na 4. in 5. kitici — po svojem značaju in po svojem uvodu (uvod je spreten zagon v lahno zibajoč stavek) prav na mestu za 4. in 5. kitico Prešernovega teksta, tako ni na mestu za L in 2. kitico. Zakaj snovno in vsebinsko so L, 2. in 3. kitica kot skupina vendar bistveno različne od 4. in 5. Zato ne gre, če hočemo vzdržati enotnost v izrazu glasbe in besedila, da bi te vsebinsko tako različne skupine kitic nosile jednako muzikalno obleko. Besedilo bi se tako ponižalo do brezpomembnega obešala, kamor bi obesil, kar se ti zdi.
Izmed nadaljnega glasbenega dogajanja so mi všeč epizode: »želi si plesati ž njim deklica vsaka« (ne sicer preveč individualno ali temperamentno), »to reče in se ji globoko prikloni« s kaj plastičnim okretom v melodiji in harmoniji, dalje sopranska partija: »nobene stopinje še nisem plesala etc.«, graciozno risan spev.
Ne ugaja mi pa prav nič tenorjeva partija; zdi se mi vsakdanja, sladkobna, frazasta. Muzikalno precej mrtev vtisk
*) Takoj bi niti ne mogel povedati, zakaj? Mislim, da je premalo pripravljen. Po vsem, kar se godi pred omenjenim okretom, bi mogel ta fis-dur biti le ges-dur kot 6. stopnja b-mola in okret vanj bi toraj bil tipični slučaj varajočega sklepa na 6. stopnjo tonovega načina. Ali da je ta 6. stopnja šesta b-mola, za to je v predidoči glasbi, ki se suče konstantno v b-duru, premalo priprave. Odtod prejkone neprijeten vtisk. Modulatoričen defekt I
napravlja name kompozicija 9. kitice (motivično povzeta iz uvoda) in njena repeticija (12. kitica).
O viharju, prenapolnjenem s pikolovim pobliskavanjem, ne bi rad mnogo" govoril, dasi rad priznam, da mu je dal skladatelj neko gotovo muzikalno tehtnost, uporabljajoč že uvodoma eksponirani motivični material — Parma je v celem delu sploh očitno stremel po enotnosti, kar mu bodi posebno šteto v dobro — ne bi rad govoril o tem viharju in o tem, kaj vse tu orkester »izraža«, ker bi že rad, da bi se občinstvo vendar enkrat odvadilo polagati kako važnost na to, kako glasba »slika«, da bi že enkrat čutilo, da take igrače nimajo prav nič opravka z glasbeno vsebino in vrednostjo kakega dela.
»Povodni mož« konča s kaj zvonko instrumentiranim stavkom, vendar se mi zdi, da se glasbeno razpoloženje stavka ne krije s tekstovo vsebino, glasba se mi zdi na tem mestu nekako premehkobna, neepična.
Izvajanje dela je bilo zlasti v zboru dobro. Dolžni respekt pred večjim izvirnim domačim delom bi zahteval primerne zastavitve tudi v solističnih partijah.
Boletova ima sicer vse premise, postati prav dobra pevka, ali dosedaj v svojem muzikalnem občutevanju ni prosta, ni emancipirana šole; toda, da se Kovača — saj bo mogoče kedaj še zvezda na tenorskem nebu — pri njegovem dosedanjem znanju in pri njegovi dosedanji pevski izobrazbi pusti za botra pri krstu relativno toliko pomembnega dela kakor je Parmov »Povodni mož«, bi jaz na Parmovem mestu smatral za raz-žaljenje.
Še mi je v radost poročati o dveh novih solopesmih Devovih. (Te — kakor še par drugih — je pa Boletova prav Iju-beznjivo zapela.) Moram reči, da sem bil teh Devovih pesmi iskreno vesel, ko sem jih dobil v roke.
Sicer, kakor sem »Povodnemu možu« Parme izkazal pri nas Slovencih redko zasluženo čast stroge in ne samo relativne kritike, ne bi trenotno še mogel istega storiti Devu, kajti za to je Devovo tehnično znanje — vsaj v nekaterih pogledih in za enkrat — nerazmerno manjše od Parmovega. Ali Devove pesmi diči tako neprisiljena muzikalna fantazija, tako nežna, ljubka naivnost in živahnost in ob enem iskrenost, da mi je kar presneto vse eno, če je tudi kje malo neroden.
V koncertu je nastopil v dveh večjih točkah kot pianist Anton Trost. Pa ker sem se danes namenil poročati le o domačih novih delih, pohvalim Trosta rajši prihodnjič. Konečno sva bila v koncertu moja »Serenada« in jaz toliko prizadeta, da so neznani zlikovci najinemu poetu nekaj členov izpahnili. S provzročitelji te poškodbe se pomenim na drugem kraju.
Anton Lajovic
Ljubljana. Koncert »Ljubljane«. — V nedeljo 25. jun. t. 1. je imelo Slov. Glasbeno Društvo »Ljubljana« svoj III. redni koncert, pri katerem je zopet na lep in dostojen način dokumentiralo svoje veliko stremljenje po napredku slovenske glasbe. Slovenska glasba si je v zadnjem času brezdvomno tudi v »Ljubljani« pridobila pridnega in častnega borilca in pospeševalca.
Tretji »Ljubljanin« koncert je nudil jako zanimiv in razmeroma bogat spored: mešane in moške zbore ter orkestralne oziroma instrumentalne točke.
Dokaj močni mešani zbor je zapel šest od društvenega pevovodje Svetka harmoniziranih narodnih pesmi, ki so bile do sedaj — vsaj tako mislim — splošno malo poznane. Večinoma so prav čedne v obliki, mile v izrazu, sicer pa ne kažejo kakih posebno značilnih in markantnih potez. Svetkova harmonizacija je solidna, ne preveč preprosta in ne preveč umetna, torej ravno prav umerjena. Zbor je zapel pesmi prav sigurno in dosti občuteno. — Gerbičeva »Barkarola« je že starejša skladba, v lahnih ritmih se gibajoča, prikupljiva po svoji prijazni melodiki in sveži harmoniki. Zbor jo je dobro pogodil, baritonist pa ni bil ravno srečno izbran ali pa se morda — ne vem, iz kakega vzroka — vsaj ni mogel tako razviti, kakor
bi bilo lepemu baritonskemu mestu primerno. — Sledil je
Svetkov izvrstno zamišljeni, v celoti precej originalni mešani
zbor »Ponte dei sospiri«, v katerem je posebno dramatično
obdelana druga kitica:
„Gondoljer se ob veslo opre — nagne glavo — in zasanja v davnine. Vzdrami se! — Kdo naj preteklost živi? Svet je prekrasen, — prodajva spomine!"
Najprej poje ves zbor unisono, od »Vzdrami se!« dalje moški zbor. V tretji kitici nastopi zopet mešani zbor. Skladba je krasno vspela. Ravno pri tej skladbi je prišel zbor najbolj do veljave. — Lajovičev mešani zbor »Z daljnega je morja« je skladba posebne vrste, nekak tip skrajno moderne struje v naši zborovski literaturi. Dasi bodo take in enake skladbe našemu občinstvu še dolgo časa tuje in malodostopne, vendar smatram korak »Ljubljane«, ki je spravila to izredno težko skladbo na oder, kot hvalevreden. Prav je, da se tudi take izredne in nenavadne skladbe izvajajo; ker — kolikor toliko solidno — izvajano skladbo veliko lažje presodim glede njene vrednosti, kakor pa, če jo poznam le iz partiture. Priznati pa moram, da sem od Lajovičevega zbora — vsaj za svojo osebo — pričakoval večjega učinka nego sem ga doživel pri tem koncertu. Morda se posreči pozneje kedaj »Ljubljani« sami, morda »Glasbeni Matici«, s tem orjaškim zborom nekoliko bolj prodreti.
Od moških zborov sta se proizvajala dr. Schwabov »Večer na morju« in Ferjančičev »Zvončku«. Obe skladbi in preje imenovani Lajovičev zbor so izšli v »Novih Akordih«. Moška zbora, oba čedni in ne težki skladbi, sta se srednje dobro izvajala. Ob finejšem niansiranju — in kar se Ferjančičevega zbora tiče — tudi pri nekoliko počasnejšem tempu v prvem in zadnjem delu bi se bilo dalo iz obedveh sigurno še več napraviti.
Celotni zbor »Ljubljane« se pod energičnim in vstrajnim Svetkovim vodstvom dokaj dobro razvija in treba od 11. do 111-koncerta konstatirati zlasti v ženskih glasovih (najbolj pri sopranih) precejšen napredek.
Orkester »Slovenske Filharmonije« je pod vodstvom kapelnika Czajanka izvajal dve skladbi domačih skladateljev: Premrlov »Scherzo« in Lajovičev »Adagio« (Štiriročno prireditev za klavir so prinesli »Novi Akordi« 1.1901. v 3. štv.). Premrlov »Scherzo« je preprosto zamišljena, tematično izpeljana skladba ljubeznjivo-šaljivega značaja, pri kateri je uporabljen za današnje razmere primeroma majhen orkester (brez pozavn), a je skladba tudi kljub malim sredstvom napravila zelo ugoden in prijeten vtisk. Lajovičev »Adagio« je pa vsekako bolj modem v izrazu in v uporabi orkestralnih sredstev, v obliki pa istotato soliden kakor Premriov »Scherzo«. Vseskozi plemenita, krasno instrumentirana skladba je na poslušalce prav mogočno učinkovala.
Najkrasnejša točka celega sporeda pa je bil nastop prof. Kleina, člana orkestra dunajske dvorne opere, ki je s spremljevanjem orkestra izvajal Saint-Saensov »Koncert za violinčelo« op. 33. in potem še sam kot pravcati solist se produciral v treh kosih Bachove »Suite« ter dodal vsled velikanskega povsem zasluženega aplavsa še divno Schubertovo pesem »Am Meer«. — Prof. Klein je umetnik prve vrste. Izredno simpatičen je že njegov nastop; igra od srca in z neko lahkoto, da se je treba čuditi. Tehnično težka mesta mu ne prizadevajo ni-kakih skrbi. Bil je užitek, gledati in poslušati tega izredno nadarjenega in znamenitega čelista. Tudi »Ljubljani« smo za to odlično pridobitev h koncertu odkritosrčno hvaležni.
Kar se tiče sporeda, bi se pa usojal omenjati in prositi, naj da »Ljubljana« vse za koncert od-menjene skladbe natisniti v tistem redu, v katerem se name ravaj o p ri konce rtu izvajati, ne pa kakor se je pri dosedanjih koncertih prakticiralo in so se postavile na spored le skupine: mešani zbori, moški zbori, orkestralne točke. To je bila
dosedaj odločno velika napaka, in je občinstvo radi te samovoljne in popolnoma neprimerne razvrstitve sporeda že večkrat po vsej pravici izražalo svojo skrajno nevoljo.
Stanko Premrl
Maribor. Glasbeno poročilo za sezono 1910/11 mora zabeležiti povprečno lep napredek napram lanskemu.
Pevski zbor Slovanske Čitalnice se je razvil dokaj krepko, posebno, če se upoštevajo tukajšnje razmere. Nanovo se je ustanovil ženski oziroma mešan zbor. Najboljši pregled napredka in delovanja pa nam dajejo obiski rednih pevskih vaj. Od 15. septembra do začetka junija je bilo teh-le 99. Razvrsté se pa sledeče:
Moški zbor je imel 37 vaj, katere je obiskalo 1512 pevcev; povprečno torej 34 pevcev na eno vajo. Dobršen in najbolj stalni del tega zbora tvarjajo dijaki tukajšnje gimnazije in učiteljišča, ki so sodelovali tudi pri koncertu.
Vaj za ženski zbor je bilo 31. Obisk: 596 pevk, torej približno 21 na eno vajo. Za zunanje pevke so bile še 3 posebne vaje, katere je obiskalo povprečno po 8 pevk.
Skupnih mešanih vaj je bilo 15. Obiskalo jih je 816 pevcev in pevk, torej povprečno vsakokrat 55.
Tečaj za začetnike je imel 13 vaj, obiskalo ga je 293 pevcev in pevk, povprečno torej 23 na eno vajo. Posetniki so bili večinoma dijaki, vsled česar tečaj svojega prvotnega namena, služiti v izobrazbo domačih pevk in pevcev, ni docela dosegel. Radi tega se je tudi opustil. Pač pa se bo za to s prihodnjim šolskim letom ustanovila pevska šola za otroke. Vzgojiti se hoče s tem pevski naraščaj in pričakujejo se od te naprave tudi izdatnejši vspehi. Ker se je oglasilo že lepo število učencev in učenk za vstop in je pevski odsek v učiteljici A. Štupici pridobil za stvar vneto učno moč, je začetek šole zasigurjen.
Glavna prireditev pevskega odseka je bil koncert dne 12. marca, s sodelovanjem Glasbenega Društva. Imel je lep stvarni in tudi gmotni vspeh. Nastopilo je 80 pevskih močij, 50 pevcev, 30 pevk. Pri sestavi sporedov tukajšnjih koncertov se upoštevajo predvsem slovenske ter slovanske narodne pesmi. Razun tega se občinstvo seznanja z najboljšimi proizvodi slovenskih, osobito pa novejših skladateljev. Pa tudi svetovne, osobito slovanske umetne pesmi se bodo vselej primerno upoštevale. Tako se je občinstvo n. pr. v dosedanjih, četudi še maloštevilnih nastopih že seznanilo s slovenskimi narodnimi pesmimi raznih prirediteljev {Hubad, Čerin, Foerster), s češkimi {Malat) in s srbskimi {Mokranjac). Od naših skladateljev so bili že na sporedu: Adamič, B. in G. Ipavic, Lajovic, Medved, Procházka, Savin in Schwab; od drugih slovanskih pa Gričaninov in Glinka. Mozart in Schumann sta zastopala svetovno glasbeno slovstvo.
Pevski zbor je še nastopil na zabavnem Silvestrovem večeru ter ob priliki slavnosti v prid družbi sv. Cirila in Metoda.
Da se oživlja in utrjuje društveno življenje v pevskem zboru, se je priredil po koncertu zabaven večer v mali dvorani »Nar. doma«. Za izborni vspeh te prireditve kakor tudi za pospeševanje pevske stvari, osobito, kar se tiče ženskega zbora, sta si pridobili velikih zaslug gospa in gospica prof. Majcenova. Če se pomisli, da so v Mariboru izvajajoči udje Dramatičnega Društva, Sokoli kakor tudi člani pevskega zbora mnogokrat ene in iste osebe, se mora povdarjati požrtvovalnost poedincev; zadržuje pa stalni in še večji napredek mnogokratno menjavanje članov vsled preselitve. Za razvoj pevske zadeve gre pa priznanje neumornemu načelniku pevskega odseka, kand. not. A. Ašiču.
Glasbeno Društvo letos radi pomankanja denarnih sredstev ni priredilo samostojnega večjega koncerta. Gojila se je predvsem le domača glasba. Novembra meseca je bil ljudski koncert v veliki dvorani, junija meseca pa vrtni koncert. Glasbeno Društvo je še priskrbelo gledališčno godbo pri 16 predstavah Dramatičnega Društva ter plesno godbo ob raznih prilikah. Izvajajočih godbenikov je bilo 12—20. Za obstoj tega
društva, ki se ima boriti z marsikaterimi težkočami, si je pridobil zasluge razen dirigenta osobito požrtvovalni društveni gospodar, trgovec Berdajs.	H. D.
Trst. Naša pevska društva so v zadnjem času vendar začela segati po boljšem in novem. Vzgled in spodbudo jim daje podružnica Glasbene Matice. Opažati je veselo medsebojno tekmovanje, kar je le v korist in povzdigo naše glasbe.
Naj navedem na kratko zadnje glasbene priredbe.
Podružnica Glasbene Matice je priredila svoj zadnji koncert pretekle sezone 29. aprila. Sodeloval je mešani in moški zbor, solistka Mira Dev-Costaperaria in vojaška godba 97. pešpolka.
Godba je, kakor običajno, prav dobro igrala Goldmarkovo »Sakuntalo«, Smetanov »Blanik« in velezanimive »Muzikalne slike« Musorgskega. Mešani zbor je najboljše pel Jenkov »Tanana« z orkestrom, dobro pa tudi ostale točke: Gerbič »Žitno polje«, Krek »Vabilo«, Mirk »Majolčica«, Adamič »Petnajst let«. Moški zbor je pel Mirkov »Sprehod«. Costaperaria je žela vsestransko hvalo v prvi vrsti s Krekovo «Šum vira in zefira«. Poleg dveh Griegovih in »Švedske narodne« je pela še arijo Gabriela iz »Stvarjenja«, krasno »Uspavanko« iz Smetanovega »Poljuba« in pesem Zibela iz Fausta. Koncert je bil prav zadovoljivo obiskan in je vspel lepo.
Svojo II. javno produkcijo je priredila Glasbena Matica 21. junija. Na sporedu so bili med drugimi C. Cui, E. Kraus, Čajkovskij, Scharwenka, Rebikov. Kot prvo slovensko klavirsko skladbo je igral iz Waschtetove šole Vladimir Rybaf mojo Humoresko. Ob koncu dobro vspele produkcije klavirskih in violinskih učencev je zapel mešani zbor H. Jiingstove Jugoslovanske vaške slike. Po sodbi ravnatelja Hubada, ki je šolo dvakrat nadziral, ista dobro napreduje in ji je trden obstoj zagotovljen.
Poleg GI. Matice je najbolj delavna Čitalnica pri Sv. Jakobu. Priredila je tri I p avče v e veče re: pri Sv. Ivanu, v Rojanu in v Prvačini, katerih čisti dobiček je namenjen za spomenik bratoma Ipavcema. V kratkem bo praznovala Čitalnica svojo desetletnico.
Društvo »Velesila« v Škednju je imelo 14. maja svoj vsakoletni redni koncert, ki v programu ni kazal sicer nič novega, a je bil zanimiv vsled I p avče ve skladbe: »Kdo je mar«. Obisk je bil, žal, nekoliko slab.
Društvo »Ilirija« pa je imelo svoj koncert 7. maja pri Sv. Ivanu. Pela je med drugim Kfiškovskega »Utopljenko«, ruski »Ej uhnem« in moji »Petnajst let« ter »Dekletce, podaj mi roko«. Pevski zbor bo vsled pridnosti svojega pevovodje čimdalje lepše napredoval.
Društvo »Primorec« v Trebčah je praznovalo s pevsko slavnostjo, žal, pri zelo slabem vremenu, svojo desetletnico 11. junija. Sodelovalo je dokaj pevskih društev z novimi slov. skladbami, tako »Primorec« z mojim »Vasovalcem« in »Himno«, »Zarja« s Foersterjevo »Povejte ve planine«, »Hajdrih« z mojo »Lipo« itd.
Tudi društvo »Adrija« je imelo svojo pevsko priredbo 18. junija, a žal, nisem mogel biti navzoč in tudi sporeda nisem dobil.
Sicer je težko v Trstu in okolici biti pri vseh priredbah, ker jih je zelo mnogo in po dve ali celo več na isti dan.
Vendar pa sem tu naštel glavne pevske dogodke. Razvidi se iz delovanja pevskih društev, da so začela umevati svojo nalogo, ki zahteva na prvem mestu glasbeno vzgojo širših slojev, in šele v drugi vrsti zabavo in veselje.
E. Adamič
Glasbena društva.
Glasbena Matica v Ljubljani. Dne 1. julija 1.1. se je vršil občni zbor Glasbene Matice, kateremu je predsedoval društveni podpredsednik, šolski svetnik in ravnatelj dr. J. Bezjak. Po primernem nagovoru predsednika je poročal tajnik dr. Ži-rovnik o društvenem delovanju. Iz njegovega poročila posnemamo sledeče: V ok/iru društva je bilo pet sekcij, odbor je imel 11 sej. Izredna občna zbora sta bila dva. Na glasbeni šoli je poučevalo 14 učiteljev; število rednih učencev je znašalo 376 in 98 izrednih. Skupaj 474 gojencev. V prvem polletju je znašalo oproščenje šolnine 1763 K, v drugem 1406 K. Ob koncu šolskega leta so se vršile 4 šolske produkcije, v dneh 3., 4. in 5. julija pa javne skušnje gojencev. — Društvo je priredilo v Ljubljani štiri koncerte, enega v Opatiji in enega na Sušaku, skupaj 6 koncertov, med katerimi je bil prvi posvečen Jenkovemu častnemu večeru, drugi pa modernim novejšim slovenskim skladbam. — Pevski zbor je štel 200 članov. Podpore so znašale: državna 4000 K, deželna, ki se nam še ni nakazala 2400 K, deželnega stolnega mesta Ljubljane 3000 K, od 6 denarnih zavodov skupaj 340 K, po gdč. Beti Nollijevi 100 K. — Članov je bilo 890 (9 častnih, 58 ustanovnih, 377 rednih ljubljanskih, 308 rednih izvenljubljanskih in 138 samopravnih članov pevskega zbora.)
O podružnicah Glasbene Matice je poročal koncertni vodja M. Hubad, ki je izvajal, da delujejo vse prav uspešno. Podružnica v Gorici šteje 138 rednih in 70 izrednih, skupaj 208 gojencev, in je imela v tem letu 2 produkciji. — Podružnica v Kranju šteje 31—45 instrumentalnih in poleg tega še učence za teorijo in petje ter je priredila z gojenci 2 produkciji. — Podružnica v Trstu šteje 45 instrumentalnih učencev in 26 učencev za teorijo in petje; imela je dve javni produkciji gojencev. — Podružnica v Celju šteje 25 gojencev in je imela 1 produkcijo oziroma koncert. — Na vseh šolah dobivajo učenci soliden sistematičen glasben pouk in dobro muzikalno vzgojo. Vspehi vedno bolj naraščajo in glasbene šole postajajo važen faktor kulturne izobrazbe slovenske mladine. Vzdrževatelji, odbori in učiteljstvo vodijo plemenito delo za povzdigo slovenske naobrazbe.
Po poročilu blagajnika dr. Krevla je bilo 45.508-83 K dohodkov in 48.581 K 01 h izdatkov. — Proračun za leto 1911/12 izkazuje na dohodkih 36.300 K in 48.990 K na izdatkih, tedaj primankljaja 12.690 K. Z ozirom na veliki delokrog, na kulturni pomen, na resnost delovanja, na veliko število učencev in učiteljev, se smeta deželna in mestna podpora imenovati pičli.
Vsa poročila so se vzela odobruje na znanje in se je dal na predlog pregledovalca računov Pibernika odboru absolutorij.
Nato so sledile volitve. Na predlog svetnika Petrovčiča je bil z vzklikom voljen predsednikom šolski svetnik ravnatelj dr. Janko Bezjak, a odborniki so sledeči: deželnosodni nadsvetnik Fran Andolšek, prof. Anton Jeršinovic, deželnosodni svetnik Fran Kobler, notarski kandidat dr. Josip Krevel, muzejski ravnatelj j^xot dr. Josip Mantuani, deželnosodni svetnik Franc Mil-činski, okrajni sodnik dr. Franc Mohorič, rač. svetnik Anton Petrovčič, regens chori Stanko Premrl, zdravnik dr. Vladimir Rudež, župnik in kons, svetnik P. H. Sattner, prof. dr. Fran Šturm in odvetnik dr. Janko Žirovnik. — Pregledovalca računov sta Mirko Gruden in Ivan Pibernik.
Predsednik se zahvali za izvolitev in poudarja zasluge bivšega predsednika dr. Vladimira Ravnikarja,*) ki je vzorno vodil društvo in žrtvoval v njega prospeh mnogo svojih prostih ur.
Andr. Rapé.
Odbor »Gl.Matice« za 1.1911/12 se je konstituiral takole: Predsednik: dr. Janko Bezjak. Namest.: svetnik Fran Milčinski. Tajnik: dr. Janko Žirovnik. Namest: Vendelin Sadar. Blagajnik: dr. Josip Krevel. Namest: svetnik Anton Petrovčič. Šol. nadz.: P.H.Sattner. Namest: dr. Josip Mantuani. Knjižničar: prof.Anton Jeršinovic. Namest: prof. dr. Fran Šturm. Gospodar in upravitelj društvenih hiš: Fran Kobler. Namest: dr. Fran Mohorič. Preglednik poverjeništva: dr. VI. Rudež. Namest: Stanko Premrl. Odbornik: Fran Andolšek.
»Slovenska Filharmonija« v Ljubljani je štela v zimski sezoni 1910/11 32 godbenikov in kapelnika, v letni 27. Izven-gledaliških nastopov je imela 202, med temi pri koncertih »Glasb. Matice« in »Ljubljane«, umetnic Stelle Krüger (gosli), Grünwaldove (harfa), Way-Mikešove (klavir) in prof. Kleina (cello). Podpornih članov je bilo 438, prejemkov 72.655 K, izdatkov 72.702 K 03 v. Za dobo 1911/12 je bil izvoljen za predsednika dr. Vladimir Ravnihar.
Zbor Slov. P. Društva »Ljubljanski Zvon« je sklenil, da vzdržuje poleg moškega tudi mešan zbor, če se oglasi dovolj za petje vnetih gospic, ki ne sodelujejo drugod. Na ta način se namerava sestaviti manjši mešan zbor, ki bi proizvajal manjše, lažje skladbe. Ta sklep pozdravljamo prav prisrčno, ker se z ozirom na našo že precej bogato dotično literaturo, premalo društev peča z mešanim zborovim petjem. Število naših moških zborov je ogromno, reducira se pa za 90"/o, če se upošteva, koliko društev je tudi res delavnih. Vendar tudi upoštevaje to dejstvo ne stoji število moških pevskih društev z onim mešanih v nobenem razmerju. Moški zbor je pa tudi naravno veliko bolj omejen v izražanju nego mešani. Tudi da se bodo izbirale lažje skladbe, je popolnoma prav. Cilj tega mešanega zbora bi pa moral biti, da se polagoma izpopolnuje, da se mu poverijo manjše, a težke naloge, katerih veliki zbori radi masivnostl aparata ne morejo in nočejo prevzeti. Cilj bodi torej majhen elitni zbor, sposoben za izvajanje najfinejših namenov skladateljevih. Popolnoma umestna in zdrava misel pa je, da se začne z malim, lahkim. Vse drugo pride ob potrebnem navdušenju in potrebni pridnosti samo ob sebi. Na drugem mestu poročamo o Ipavčevem večeru »Lj. Zv.«. Tudi to je dokaz, da začenja tudi v tem društvu vladati druga, zdrava atmosfera, v kateri dihamo kisik naprednega stremljenja. Z veseljem vidimo, da naše seme čim dalje bolj kali in dozoreva.
Novi društvi. C. kr. namestništvo v Trstu je potrdilo pravila sledečih novih društev: Pevsko in Bralno Društvo »Draga« s sedežem v Svetem in Pevsko in Bralno Društvo »Svoboda« s sedežem v Ivan-gradu (pol. okraj Sežana).
Moravško Pevsko Društvo je praznovalo 20. avg. 11. društveno dvajsetletnico.
V glasbeni šoli »Gl. društva Ljubljana« se bo letos poučevalo v solopetju, deklamaciji, klavirju, teoriji, harmonijo-slovju, kontrapunktu, glasbeni zgodovini in v zborovem petju Pouk se je pričel dne 18. septembra.
Za predsednika tržaške podružnice »Glasbene Matice« v Trstu je izvoljen dr. E. Slavik, za predsednika Cecilijinega Društva za ljubljansko škofijo P. Hugolin Sattner.
Tržaška podružnica »Glasbene Matice« je štela v prvem letu (1909/10) 23 gojencev, 1910/11 44, 1911/12 pa že 81. Poučuje se sedaj klavir v šestih letnikih, violina v štirih, teorija v dveh. Učiteljev je šest, s 1. novembrom pa prevzame vodstvo
♦) Tudi mi ne moremo odstopa dr. Ravnikarja, ki si je pridobil med kratko dobo svojega predsedovanja zelo veliko zaslug za „Glasbeno Matico« in še posebno za slovensko moderno, kot suho dejstvo zabeležiti. Naša srčna želja je, da se mu vsaj na tem mestu zahvalimo dostojno in iskreno za njegovo plodonosno delovanje na glasbenem polju in za simpatijo, s katero je zasledoval zlasti stremljenja mlajše skladateljske generacije.	Op. ured.
glasbene šole Viktor Sonc, ki bo poučeval klavir in soiopetje, po potrebi tudi harmonijoslovje in kontrapunkt Šolski zbor šteje 40 dijakov, moški in mešani zbor pa 50 članov. Poleg koncertov namerava prirediti društvo Hajdrihov večer, pri katerem se bodo izvajale deloma še neobjavljene skladbe ožjega rojaka-skladatelja. Pripravlja se tudi izdaja Hajdrihove zapuščine.
Slovenski glasbeni svet.
Iz »N. A.« so se prednašale razun na drugih mestih navedenih med drugimi še sledeče skladbe: L. Zepič: »Je pa davi«, moški zbor, (Idrija, Delavsko Bralno Društvo.) E. Adamič: »Pri zibeli« pesem za en glas in glasovir, Iv.pl. Zaje: »Pjesma slavulja« čveterogl. ženski zbor s spremljevanjem klavirja (Oboje: Slov. Pevsko Dr. v Ljutomeru. Solistka prve pesmi Elza Repičeva.) Dr. G. Krek: »Vabilo«, mešan zbor, in Dr. G. Krek: »Šum vira in zefira« pesem za glas in klavir. (Oboje Tržaška podružnica »Glasb. Matice«.) E. Adamič: »V snegu« mešan zbor in F. Korun: »Potrkali na okno« moški čveterospev (Oboje: Pevsko Društvo »Zvon« v Šmartnem pri Litiji.) E. Adamič: »V gozdu« mešan zbor, dr. Gojmir Krek\ »Idila« mešan zbor, E. Adamič: »Vasovalec« mcski zbor, /. pl. Zaje: »Pjesma slavulja« za ženski čveterospev in klavir (vse imenovane skladbe: Šola »Gl. M.« v Celju.) Dr. B. Ipavec: »Romanca Ljubislave« iz operete Tičnik, Isti: »Čez noč, čez noč«, Isti: »Ciganka Marija« Isti: »Pozabil sem mnogokaj dekle« pesmi za glas s spremljevanjem klavirja. Vse štiri: SI, Pev. Društvo »Ljublj. Zvon« v Ljubljani. Solista J. pl. Foedranspergova in L. Iličič.) A. Lajovic: »Cveti, cveti rožica«, dr. G. Krek: »Tam zunaj je sneg«, dr. B. Ipavec: »Pozabil sem mnogokaj dekle«, »Menih« in »Božji volek«, O. Dev: »Vzdih«, P. H. Sattner: »Ribička«, Beran: »Podoknica«, dr. G. Krek: »Prošnja« in »Zaprta so njena okenca« samospevi s spremljevanjem klavirja. (Vse imenovane skladbe: Ljubljana: Javne produkcije šole »Glasbene Matice«. Solisti: gojenci: Pipa Tavčarjeva, L. Kovač, J. Rijavec, E. Rumpelj.)
Slov. Pev. Društvo »Ljubljanski Zvon« v Ljubljani je priredilo večer na čast bratov Ipavcev. Proizvajali so se znani, deloma ponarodneli moški zbori Benjamina in Gustava Ipavca. V spored so bili uvrščeni tudi samospevi dr. B. Ipavca iz »N. A.«
Sporedni načrt Glasb. Društva »Ljubljana« v Ljubljani obeta za sezono 1911/12 dva večja koncerta. Eden prinese Cherubinijev »Requiem«, drugi serijo novejših skladb izključno iz »N. A.« Razun tega se uvedejo z letošnjim letom mesečni družbinski večeri, pri katerih se bo absolviral vsakokrat program resne glasbe poleg predavanj, deklamacij i. t d.
Slovensko Dež. Gledališče v Ljubljani si je vzelo naše dobrohotne opomine (»N. A.«, IX/43) deloma k srcu, namreč v toliko, da nam vsaj obeta zanimivejši operni in operetni repertoar za sezono 1911/12. Kot operne novosti so na programu: Čajkovskega »Jolanta«, Goldmarkov »Domači cvrček«, Gčtzova »Kako se krote žene«, Lortzingov »Orožar«, Mesagerjev »For-tunio« in Wolfa-Ferarrija »Suzanina tajnost«. Tudi Verdijev »Rigoletto« in Wagnerjev »Zakleti Holandec« se zopet pojavita na našem odru. Glede Smetane pa ostane, žal, tudi letos le pri »Prodani nevesti«. Operetni ^-epertoar se je razmeroma omejil in ne bo, kakor lansko leto, preplavljal opere. Tudi glede tozadevne izbere se je oziralo nekoliko na naše predloge. Med novostmi je obljubljen Heubergerjev »Operni ples«, Sup-
pejev >Bocaccio« in Weissov »Revizor«, torej dela plemenitejše vrste. Glede Johanna Straussa pa je videti, da res ne moremo mimo večnega »Ciganskega barona«. Operetno osobje šteje več novih moči; zakaj bi se ne na novo naštudirala kaka druga Straussova opereta, na pr, »Netopir«? Sicer pa smo letos z obljubami v obče zadovoljni. Če se bodo iste tudiudejstvo-vale in sicer — o čemer pri sedanjem dirigentu V^. Talichu ne dvomimo — tudi v dostojni obliki, tedaj nam bo preostajalo le želeti, da pri tem začetku poboljšanja ne obstojimo, temveč da se bode repertoar v svojčas namignjeni smeri tudi naprej vedno in vedno izpopolnjeval in napredoval.
Skladbe, ki so došle uredništvu v oceno:
Rožanc M.: Lacroma. Valse elegante, Raguse, Librairie J. Tošovič. (Cena?)
H. Druzovič: Lira. Srednješolska pesmarica. I. zvezek. Sestavil. — Ljubljana. Založila Katoliška Bukvama 1911. (Mehko vezana K 170, v platno vezana K 2-20).
Anton Foerster: Responsona ad missam in tono solemni. Harmonisavit. — Ljubljana, Katoliška Bukvama. (Prosto na papirju K —'25, na karton nalepljeno K —"55).
Fran Gerbič op. 70: 20 moških zborov v slovenskem narodnem značaju. Ob skladateljevi 70 letnici. (XL. zvezek Matičnih zborovskih partitur). Ljubljana. Izdala in založila »Glasbena Matica« 1911. (K S'-.)
P. Hugolin Sattner: Jeftejeva prisega. Besede zložil Simon Gregorčič. Za zbor, soli in orkester uglasbil —. Izdaja, prirejena s klavirskim spremljevanjem, (XXXIX. zvezek Matičnih zborovskih partitur). Ljubljana. Izdala in založila »Glasbena
A.atica«	1911. (K 5—.)
P. Hugolin Sattner: Assumptio B. M. V. (Vnebovzetje
B.	D. M.). Besedilo zložil dr. Mihael Opeka. Za orkester, zbor in soli uglasbil (Klavirski izvleček). V Ljubljani. Založila
Katoliška Bukvama 1912. (K 8-—).--Ocene navedenih del
prinesemo po možnosti.
V Pedagoškem Letopisu Slov. Šolske Matice za leto 1910 je objavljen drugi del razprave Hinka Druzoviča »O glasbeni vzgoji« (Glej »N. A.« IX/35 si.), ki se bavi z omenjenim predmetom s posebnim ozirom na učiteljišča in srednje šole. Obširnejši referat o tem temeljitem spisu prinesemo v kratkem.
»Učiteljski Tovariš« prinaša v štev. 32 z dne 11. avg. 1.1. v podlistku obširnejšo oceno o 3. in 4. zvezku »N. A.« iz peresa Zorka Prelovca. Pisateljev apel, naj se posebno glasbeno nadarjeno učiteljstvo spominja našega lista, je ravno tako na mestu kakor je trditev, žal, preresnična, da se v marsikaki slovenski inteligentni rodovini dičijo police ob klavirju s plitvimi »Tanzalbumi« in drugim nasladnim, dober okus kvarečim »Schundom«, da se pa dosledno prezira naš slovenski list. Dejstvo je, da je ravno takozvana inteligenca v umetniških stvareh večinoma grozovito brezbrižna.
»Slovan« prinaša v 6. številki oceno 2. zvezka »N. A.«, v
8.	številki kritiko o 3. in 4. zvezku, oboje spisal K.
»Dom in Svet« je prinesel v 5. številki v Izidor Cankarjevi seriji interviewskih člankov »Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov« pogovor s skladateljem Antonom Foer-sterjem, ki je važen prispevek životopisnemu gradivu in zlasti zgodovini cerkvene glasbe na našem jugu. Pridejan je dobro uspel portret skladatelja. Foersterjevi izreki o »novejši« (to je postwagnerski) struji so deloma megleni in nejasni (ker ni razvidno, o katerih konkretnih skladateljih oziroma delih govori). Dictum »Kdor komponira pri klavirju, ni komponist« je pač razumeti cum grano salis, kajti, da so ravno največji svetovni skladatelji svoje skladbe pilili ob klavirju, je znano. — V
9.	številki je prinesel »Dom in Svet« obširno oeeno 3. in 4. zvezka »N. A.« iz peresa Stanka Premrla.
E. Adamič je uglasbil pevske točke ljudskih iger V. F. Jelenca »Na vasi« in Antona Peska »Slepa ljubezen«. Obe igri sta vloženi pri Slov. Dež. Gledališču v Ljubljani.
Skladatelju Davorinu Jenku je izročila deputacija mesta Kranj diplomo častnega meščanstva, izdelano po akad. slikarju H. Smrekarju.
Predavanji o glasbi. Dne 24. okt. 1.1. je predaval Anton Svetek v Ljubljani »O kulturi in glasbi«. — Abiturient Maks Jovan iz Ljubljane je predaval 27. avg. 1.1. na sestanku kat. narodnih abiturientov v Domžalah »O moderni glasbi na Slovenskem«.
Skladatelj Vinko Vodopivec je bil imenovan na občnem zboru slov. kat. akad. društva »Zarja« v Gradcu za častnega starešino v priznanje njegovih zaslug na Ijudsko-glasbene^a polju.
Hymen med slovenskimi umetniki. Dvorni operni pevec Julij Betetto se je poročil z gospico Irmo Štrukljevo. — Koncertna pevka Pavla Boletova se je poročila z g. Antonom Lovšetom, profesorjem v Novem Mestu. — Karel Mahkota, koncertni vodja podružnice Glasbene Matice v Trstu, se je poročil z gospico Angelo Miklavčičevo, učiteljico v Kamniku.
Slovenski skladatelj in pisatelj Janko Leban praznuje letos štiridesetletnico svojega delovanja na literarnem polju.
Jeanetta pl. Foedranspergova, učenka M. Hubada, je angažirana v tekoči sezoni za operno in operetno pevko na Slov. Dež. Gledišču v Ljubljani.
Dramatično šolo za gospe in gospodične je otvorila v Ljubljani gospa Avgusta Danilova s 1. avgustom t. 1. — Pouk brezplačen. Poučevalo se bode do spomladi.
Pevovodja Albin Lajovic nas je naprosil, da naznanimo njegov odstop kot vodja pri SI. Del. Pevskem Društvu »Slavec« v Ljubljani z dnem 21. avgusta t. 1.
Slovenska igralka Avgusta Danilova, ena najboljših in najzvestejših zaslomb naše drame, obhaja letos petindvajset-letnico svojega delovanja na slovenskem odru. V starem pogorelem gledišču je začela nastopati, nadaljevala je v stari čitalnici (1887—1892) ter vedno napredovala v novem deželnem gledišču (od 1892 do danes). Burka in tragedija, klasična in moderna drama in celo opereta in opera je imela v Danilovi vselej porabno, večji del celo izvrstno moč.
Naše skladbe.
»Glasbeni Matici« poklonjenemu IV. zvezku še par kratkih opomb!
O namenu Krekovega moškega zbora »Bratje, v kolo se vstopimo«, (kompono-vanega na dan in ob času Matičinega koncerta) smo že govorili. Zborom, ki ne razpolagajo z dosti obsežnimi in močnimi prvimi tenorji in drugimi basi, priporočamo, da si iščejo podpore pri pločevinastih trobilih (dveh trobentah, dveh rogovih, dveh pozavnah in kontra-basovski tubi), ki naj nadomeščajo, kar manjka glasovom na potrebni sili in sijaju.
V vsej svoji bodri ljubeznjivosti je Gerbičev mešani zbor »Po zimi« vzor naravnega vokalnega stavka. Resman in Gerbič — tu sta se našli dve nežni naravi, ki ju diči umetniška naivnost v pravem filozofičnem pomenu, prirojena, nezavedna naravnost in otroška odkritosrčnost. Mi reflektujoči delavci sedanjosti ju lahko zavidamo. Ni-li ta nemotena, nekaljena prvotnost vsega počenjanja tudi znak narodne glasbe, naj-
važnejšega komponenta na višku stoječe moderne glasbe, in eden karakteristnih potez ustvarjanja pravega genija? Včasih se skoraj bojim, da smo se moderni Slovenci že preveč pri- (ne na-)-učili. A potolažim se, ko vidim, da so moderni Slovenci vendar še zelo redke bele vrane.
Veliko iz naroda (srbskega) povzete naivnosti veje tudi skoz Jenkov mešani zbor »Bogu i rodu«. Cerkveno pobarvani »pojmo Bogu« kontrastira markantno s »pojmo rodu«, vso potopljeno v pravo jugoslovansko, še natančneje vzhodno-jugo-slovansko melanholijo.
Ferjančičev mešani zbor »V jutranji zarji«, je, kakor nam piše avtor, nekak pendant k oni skladbi, ki jo je »Glasbena Matica« proizvajala na večkrat omenjenem koncertu; takrat večerna, topot jutranja pesem. S skladateljem vred štejemo ta zbor med najboljše skladbe, s katerimi nas je Ferjančič doslej obdaril.
Če stopa Ferjančič s to skladbo že precej izza okvira dosedanjega svojega ustvarjanja, kar se dokumentuje zlasti v razmeroma bogati harmoniki, je Adamičev globoko občuteni mešani zbor »Pusto je . ..« naravnost eksperiment. Lep eksperiment, a, kakor vsak eksperiment, nevaren, od slučaja odvisen, ali se posreči. Eno smelo trdimo: pesnikovo besedilo je do dna izčrpano in tako iskreno izraženo v tonih, da ne dvomimo, da napravi ta zbor — če se bo pel po intencijah skladateljevih — izreden vtisk na vsakega čutečega poslušalca. Če je skladatelj ravno to skladbo posvetil naši Matici, jo je počastil po našem mnenju na dvojen način: na eni strani, ker ji je podaril eno najzrelejših skladb, na drugi strani pa, ker si ravno od nje obeta ono idealno poživljenje mrtvih not, ki je -va in zadnja želja vsakega skladatelja.
Tudi Juvanec je radostnega srca dal, kar mu je nežna njegova fantazija narekovala, in nastal je ljubki mešani zbor »Izgubljeni cvet«, skromen a srčkan, prava pesem za petje (kar v sedanjih časih ni tautologija). Slučaj je hotel, da mu je služila ravno ona Gregorčičeva pesem za podlago, ki smo jo označili z vso pravico kot pendant Utvine »Katrice« (»N. A,« X/45), če ni morda le-ta celo zgolj poobčutena po Gregorčičevem zgledu. Vsekakor so naši častiti besedilni puristi sami imunizovali Gregorčičevo varianto, tako, da morajo vsaj s tem tekstom hote ali nehote biti zadovoljni. Upamo, da so topot tudi z drugimi!
In sedaj k današnji številki! Vse skladbe so dela našega slavljenca. Vse? Ali je res »Klic pomladni« isti zaklical, ki je zapel ono »Mrtvo pomlad«? Zares velika daljava leži med tema pesmima. Ne morda radi snovi. On, ki se je veselil žive pomladi (27. delo), je isti mladi skladatelj, ki toži, da je pomlad mrtva (62. delo). Ne izbera sujeta razlikuje sedanjega Gerbiča od nekdanjega. Tudi danes se veseli skladatelj z istim mladim srcem vsega, kar je lepo, kakor svojčas kot na letih mladi začetnik. Tudi današnjemu Gerbiču cvete pomlad in se smeje, četudi ga odvaja resnost življenja včasih k snovem, ki so njegovemu ljubeznjivemu, jasnemu, bodremu značaju bolj tuje. Ne! Distança, ki loči omenjeni pesmi, se kaže v uglas-bitvi, in ta distança nam dokazuje, kako je napredoval skladatelj od svojega 27. dela do 62. in 63., in kako — saj so zadnja dela sadovi ravno preteklih mesecev — še vedno napreduje. In to je ravno dejstvo, ki nas mora navdajati s spoštovanjem in jasnim veseljem, da Gerbič — kakor tudi nepozabni naš Benjamin Ipavec — ni obstal, ko je začel siveti, temveč da je z zanimanjem zasledoval veliki tok moderne umetnosti, da se vedno in vedno uči ob velikih delih sedanjosti, da se je uživel v sodobno strujo in da zagledavši napredek tam, kjer je, tudi ustvarja v zmislu tega napredka.
Zakaj veliko besed ? Od »Zastave naše«, tega živega dokumenta pretekle dobe društvenega navduševanja, čez »Četiri go-dišnje dobe« in »Klic pomladni«, ki sta izhajala iz hrvaške dobe skladateljeve, preko »Mazurke«, ki kaže veliki vpliv, ki ga je imel Chopin tudi na Gerbiča zlasti za njegovega učiteljevanja
v Lvovu, smo dospeli do treh samospevov (»Nihče ne ve«, »Mrtva pomlad« in »Trubadurka«), ki se približajo pridobitvam moderne Nemčije. In tako tudi Gerbič ni hotel in mogel zakleniti vrat pred nesmrtnim bayreuthskim velikanom, njegovim neizčrpljivo bogatim stvorbam in pred duhom, ki se je utelesil v delih samostojnih njegovih učencev.
Če zaključimo današnjo publikacijo z milo »Ave Maria«, ki nosi najvišjo opus - številko, storimo to ne raditega, ker vidimo tudi v tej kompoziciji napredujočega skladatelja, temveč, ker naj zastopa ta pesem ono delopolje, ki ga je Gerbič vse svoje življenje s posebno pridnostjo obdeloval — polje cerkvene glasbe. Pri Gerbiču torej negovanje cerkvene glasbe ni morda znamenje bližajoče se starosti — pri največjih posvetnih skladateljih opazujemo to čudno in pomembno prikazen, da se čimdalje bolj bavijo z resnir.ii, od sveta odvr-njenimi, pobožnimi snovmi — temveč čisto naraven, z dosedanjim njegovim delovanjem ujemajoč se izraz življenskega stremljenja skladateljevega.
Izza tujih odrov.
Izmed opernih novosti zadnjega časa omenjamo : Cezar Cui »Kapitanova hči« (Peterburg, Ces. Marijino Gledišče), Robert Hansen »Ženska zvitost« (Frauenlist) (Sondershausen, Knež. Gled.), Maks Jos. Kunkel »Sigurd Ring« (Würzburg, Mestno Gledišče.), Henr. Hirschmann »Plesalka iz Tanagre« (Nizza), Ludwig Rochlitzer »Frater Carolus« (Gradec, Mestno Gledišče), Bogumil Zepler: Monsieur Bonaparte« (Lipsko, Mestno Gledišče.), Charles Pons: »Le voile du bonheur«, Raoul Laparra »Jota« (obe operi: Pariz, Komična Opera.). E. Kiineke »Robins Ende«, Reinhold Herman »Sundari« (Oboje: Kassel), Albert Gorter »Zlati strup« (Mainz), Camille Saint-Saens »Déjanire« (Monte Carlo.), Friderik S. Converse »The Sacrifice« (Boston), Feliks Woyrsch »Der Weiberkrieg« (Dortmund), Paul Bastide »Medée« (Haag), Vikt. Herbert »Natoma«(Novi Jork,Metropolitan.)
»Zlatorog« se nazivlje triaktna opera s predigro, ki jo je uglasbil Viktor Gluth, sedanji skoro šestdesetletni profesor akademije v Monakovem, in ki je bila v predelani obliki vnovič uprizorjena na Monakovskem Dvornem Gledišču. Isto delo so bili že peli na istem gledišču pred 26 leti pod naslovom »Tren-tovski lovec«. Znani kritik dr. Edgar Istel je poročal o prvi predstavi prav hladno (Prim.: »Die Musik« X/19 str. 56.). Posebno graja nedramatičnost snovi in slog, ki se giblje med Marschnerjem, Weberjem in mlajšim Wagnerjem, ki torej odgovarja več ali manj starejši romantični šoli. Predstava je žela pod Mottlovim vodstvom priznanje občinstva, ki je pa po mnenju kritika bolj veljalo sodelujočim umetnikom in osebi skladateljevi, kakor njegovemu delu. Nam to delo ni znano ; tudi ne vemo, kako se je lotil skladatelj slovenske snovi in je-li upošteval pri svojem delu tudi našo narodno glasbo.
Neko rusko operno podjetje je predstavljalo spomladi t. 1. v Parizu 6 oper in 4 balete, med njimi Dargomirskega »Rusalko«, Rubinsteinovega »Demona«, dalje »Carjevo nevesto«, Rimskega - Korzakova in »Jevgenija Onëgina« Cajkovskega. Predstave so zlasti vsled dobrih solističnih moči zelo ugajale.
Nova opera hrvaškega skladatelja. Kakor poročajo jugoslovanski dnevniki, je napisal Vladimir Bersa novo opero »Mozartova smrt«. Besedilo se snuje na znani legendi, kako je neki tujec naročil pri Mozartu »Requiem«, a Mozart se kasneje ni več mogel spomniti, kdo je delo naročil, pa je v
svoji bolestni domišljiji domneval, da je bil to kak duh, ki mu je s tem oznanil bližnjo smrt. Pri glavni izkušnji »Requiema« je Mozart spremljal zbor na klavirju, in tu ga je tudi zadela smrt. Opera se poje prvič v Inomostu.
Odmevi iz koncertne dvorane.
Spomin na prerano umrlega poljskega skladatelja M. Karlowicza je častilo Glasbeno Društvo v Varšavi, pred-našaje na posebnem koncertu pod vodstvom Gregorija Fitel-berga sledeča dela tega znamenitega skladatelja: Violinski koncert, simfonski pesnitvi »Vračajoči se valovi« in »Prastare pesmi«, dalje Litavsko rapsodijo in razne samospeve. Kakor znano, se je skladatelj pred tremi leti ponesrečil na Tatri, kjer ga je zasul plaz. Mladi skladatelj je bil volil vse svoje premoženje (okoli 240.000 K) Varšavskemu Glasbenemu Društvu.
Simfonske novosti slovanskih skladateljev, ki so se prvič prednašale, so med drugimi: Emil Mlynarski, Simfonija »Polonia« (Varšava, Filharmonija pod skladateljevim vodstvom), Adolf Guzewski, Variacije za veliki orkester in Kari Szyma-nowski, Druga simfonija (Oboje: ibidem pod Fitelbergovim vodstvom), Paderewski, Simfonija h-moll (Berlin, Blüthnerjev Orkester), Henryk Melcer, Koncert e-moll za klavir in orkester (Berlin ; solist Ignac Friedman), M. Karlowicz, Litavska rapsodija in L. Rozycki, »Anheli«, simfonska pesnitev (Oboje: Krakov, Orkester Monakovskih Glasbenikov),
Novosti komorne glasbe slovanske, ki so bile prvič prednašane, so med drugimi: L. Rozycki »Baladine« in K. Szy-manowski Sonata c-moll za klavir (Oboje; Krakov, solist prof. J. Lalewicz), S, Bortkiewicz, Sonata za klavir, op. 9 (Monakovo: solistka Marie Dubois).
»Razkolnikov« je naslovljena fantazija za veliki orkester, ki jo je uglasbil pruski princ Joahim Albreht po znanem romanu Dostojevskega. Prvi prednašbi v Karlovih Varih, ki ji je sledil buren aplavz, je prisostvoval skladatelj sam. Odgovarja-li zunanji vspeh umetniški vrednosti, ne moremo presojati.
S knjižne mize in iz glasbene mape.
Novosti muzikalnega knjigotrštva (navedene z izvirnim naslovom) so med drugimi: Kart Storck: Musik-politik. Beiträge zur Reform unseres Musiklebens. 2. izdaja. Stuttgart, Greiner & Pfeiffer 1911. — Eduard Reuss: Franz Liszt in seinen Briefen. (Bücher der Weisheit und Schönheit. Herausgeber Jeannot Emil Freiherr von Grotthuss.) Stuttgart. Greiner & Pfeiffer. Brez letnice. (M. 2.50). — Daniela Thode: Richard Wagner - Aussprüche über Musik und Musiker. Für jeden Tag des Jahres zusammengestellt von München, Verlag F. Bruckmann A. G. 1911. — Franz Liszt, Ein Gedenkblatt von seiner Tochter. 2. izdaja, ibidem. — Richard Wagner: Sämtliche Schriften und Dichtungen. Zvezek 11,
in 12, Leipzig, Breitkopf & Härtel und C. F, W. Siegels Musikalienhandlung (R. Linnemann). Brez letnice. (Dopolnilna, v knjigotehniškem oziru enako opremljena zvezka že davno izišlih 10 zvezkov »Zbranih spisov in pesnitev« Riharda Wagnerja). — W. D. Korganoff: Beethoven, Eine biographische Studie. Moskau. Verlag M, O. Wolf. — Allgemeiner deutscher Musikerkalender für 1912, Berlin, Raabe & Plothovc'. — PâmatnikZpëvâckého Spolku Hlaholu v Praze, vydany na oslavu 501eté činnosti 1861—1911. Nâkladem Pražskčho Hlaholu 1911. — Robert Mayrhofen Der Kunstklang, Band I,: »Das Problem der Dur - Diatonik.« Lipsko - Dunaj. Universal-Edition A. G, (Štev. 2798), (broš. M. 4-—, izv, pl, M. 6.) — Richard Wagners Briefwec.i sel mit seinen Verlegern. Zvezek I.: Briefwechsel mit Breitkopf & Härtel. Lipsko 1911. (M. 6.—). Zvezek II.: Briefwechsel mit B. Schotts Söhne. Mainz, B. Schott's Söhne 1911. (M. 6-—). — Ambros-Brauberger: Konservator hudby v Praze, Pamëtni spis k sto-letemu jubileu založeni ùstavu. Praha 1911. — George Grove: Beethoven und seine neun Symphonien. Deutsche Bearbeitung von Max Hehemann. London, Novello and Company, Limited und New York. Novello Ewer and Co. Brez letnice. (M. 5.—).
—	Dr. med. Georg Wirz: Neue Wege und Ziele für die Weiterentwicklung der Sing- und Sprechstimme. Auf Grund wissenschaftlicher Versuche mit Lauten. Leipzig, Breitkopf & Härtel 1911, (M. 2.50). — Franz Liszt Briefe an Baron Anton Augusz 1846—1878. Herausgegeben von Wilhelm von Csapö. Budapest, Friedrich Kiliân's Nachf, 1911 (K 6.—)- —
Novo izišle skladbe slovanskih komponistov (navedene z izviinim naslovom) so med drugimi: Rahmaninow S. op. 28. Sonate für Klavier. Lipsko, Breitkopf & Härtel (M. 6.50). — Gretschaninow A. Vier Mazurkas für Klavier. Lipsko J. H. Zimmermann (M, 2,—), — Suk Vaša op. 20. Cinq morceaux pour Piano. Lipsko. J. H. Zimmermann. (M. 4.—). — Sergei Liapounow op. 40, Trois morceaux de moyenne difficulté pour Piano. Ibidem. (M. 2.—). — Sergei Liapounow op. 41, „Fêtes de Noel.« Ouatre tableaux pour le Piano. Ibidem. (M. 3,—). — Sergei Liapounow op. 39. Romanzen für eine Singstimme mit Klavierbegleitung. Ibidem. (M. 2,—). — A. Pro-vaznik op. 12. Valse sensitive. Pro klavir na dvë ruce. V Praze. Nakladatelstvi V. Kotrby. — P. Zolotareff op, 25, Troisième Quatuor pour 2 Violons, Alto et Violoncelle, Moskva in Lipsko, P, Jurgenson. - Josef Hättet op. 1. Nipponari, Cyklus žapon-skych pisni. Tisk a nâklad V, Kotrba, Praha II. 200. (K 1.60).
—	M. Balakirew. Klavier-Konzert Es-dur mit Begleitung des Orchesters. Leipzig. J. H. Zimmermann. (Partitura M. 40.—. Klavirski izvleček s podloženim drugim klavirjem M. 10.). — Naše zpëvy. Vybor sborù, arii, duett z oper českych mistrû. Pro ženské hlasy s prûvodem piana. Pro vyšši divči školy upravil V, Vitim, odborny učitel. Praha VII. Nâkladem vlastnim, (K 1.80). — Josef B. Foerster op. 44. »Meine Jugend.« Symphonische Dichtung. Leipzig-Wien. Universaledition. A. G. Če-tveroročni klavirski izvleček (U. E. štev. 2812, M. 3.—). — Vitëzslav Novak op. 26. »In der Tatra.« Tondichtung für grosses Orchester. Ibidem. Četveroročni klavirski izvleček. (Štev, 2818, M, 3.—). — Josef B. Foerster op. 56: Stabat mater. Für gemischten Chor und Orchester (Orgel). Ibidem. Klavirski izvleček s tekstom (štev. 2657, M. 3.—). — Vitëzslav Novak op. 43 »Pan«. Tondichtung in fünf Sätzen für Klavier zu zwei Händen, Lipsko-Dunaj, Universal-Edition A. G. (Štev. 3355, M. 5.—). — Isti op. 14. Zigeunerlieder für eine Singstimme und Klavier, Ibidem. (Štev. 3137, M. 3.—). - Isti op. 39. Acht Notturnos für Gesang und Klavier. Ibidem. (Štev. 3143, no M. 4.50). — Josef Suk. »Ein Sommermärchen«. Symphonische Dichtung für grosses Orkester. Ibidem. Četveroročni klavirski izvleček. (Št. 2823, M. 5.—). - Drdla Fr. op. 73 »Fantasip- 'aus Offenbath Hoffmanns Erzählungen« für Violine und Klavier. Lipsko-Dunaj. Universal-Edition A. G. (Štev. 2975, M. 2.—). — Isti Barcarole aus Hoffmanns Erzählungen für Violine und Klavier, Ibidem.
(štev. 3074, M. —.60). - Novák Vit op. 27. Trio (quasi una Ballata) für Klavier, Violine und Violončeli. Ibidem. (Štv. 3141, M. 7.50). — isti op. 7. Quartett c-moll für Klavier, Violine. Viola und Violončeli (glasovi). Ibidem. (Štv. 3131, M. 12). — Isti op. 22. Streichquartett G-dur (glasovi). Ibidem. (Št. 3140, M. 6.—)
—	Isti op. 12. Quintett a-moll für Klavier, 2 Violinen, Viola und Violončeli. (Glasovi). Ibidem. (Št. 3135, M. \S.-).-Novák Vit. op. 6. »Erinnerungen« 3 Klavierstücke, Lipsko - Dunaj, Universal Edition A. G. (Št. 3130, M. 3.—). — Isti op. 9. Serenaden. 4 Klavierstücke. Ibidem. (Št. 3132, M. 2.50). — Isti op. 10. Barcarolen. 4 Klavierstücke ibidem. (Štv. 3133, M. 2.50).
—	Isti op. 11. Eklogen. 4 Klavierstücke ibidem. (Št. 2134, M. 3..—). — Isti op. 13. »In der Dämmerung« 4 Klavierstücke, ibidem. (Štev. 3136, M. 3.—). — Isti op. 15. Drei böhmische Tänze (Polka, Sousedská, Furiant) Ibidem. (Štv. 3138, M. 4.—).
—	Isti op. 30. »Winternachtsgesänge« 4 Klavierstücke. Ibidem. (Št. 3142, M. 4.—). — Isti op. 15. Drei bömische Tänze. Ibidem, (četveroročno, št. 3139, M. 5.—). — Razun teh novih Novakovih del je sprejela U. E. v svojo zbirko tudi Dvofákove dvoročne »Humoreske« (op. 101) v dveh zvezkih (štev. 2369/70 po M. 1.50), DvoMkov trio »Dumky« (op. 90) za klavir, gosli in violoncello (štv. 2347, M. 6.—, v četveroročni izdaji št. 2346, M. 4.-), Dvofákove »Romantične kose» (op. 75.) za gosli in klavir (štv. 2368, M. 1.50) in Smetanov II. godalni kvartet F-dur (op. 10), kojega glasovi so dobiti pod štev. 2296 za M. 3.—
Nemška kritika o novih hrvaških operah. V 17. zvezku tekočega letnika nemške revije »Die Musik« (Berlin) se nahaja kratka ocena o Bersovem »Ognju« in o Hatzejevem »Povratku« (Pimeri naši izvirni poročili str. 23 oziroma 36 si.) Kritik Schulz izraža mnenje, da je Bersova glasba navzlic mnogoštevilnim neizvirnostim večjidel zanimiva, da odgovarja zahtevam moderne muzikalne drame, slikaje različne situacije, da pa vkljub temu ne izgublja melodične črte, in da se odlikuje po dramatični živahnosti. V Hatzejevem »Povratku« pa vidi kritik le posnemanje oholega, kričavega verizma, ki kaže vse slabosti Mascagnijevih posnemalcev. Sodelujoče umetnike (Koroščevo, Polakovo, Jastrzebskega, Vuškoviča, Zuno in pl. Raiča) omenja poročilo zelo pohvalno.
La Fédération Artistique (Bruselj) prinaša v 17. štev. 37. letnika stoletničen članek »Centenaire Chopin« iz peresa Josipa Wieniawskega.
Le Ménestrel (Pariz) objavlja v 24. štev. lanskega letnika biografsko črtico o Balakirevu, ki ga je spisal znani poznavatelj ruske glasbe Arthur Pougin. Tudi v Allgemeine Musik-Zeitung (Beriin) je posvečen anonimen članek v 27. štev. lanskega letnika omenjenemu ruskemu skladatelju.
La vie musicale (Lausanne) prinaša ob osemdesetletnici klavirskega pedagoga Leschetizkega članek »Hommage à Leschetizky«, spisal Edmund Monod. Istemu jubilantu je posvečen sestavek Arturja Schnabla v Allg. Musik-Zeitung (Beriin) štev. 25. letnika 1910.
The Musician (Boston) prinaša v 2. številki 1910. članek »The music of Dvofák«, spisal Daniel Gregory Mason.
Iz 1. Haydnovega zvezka 6. letnika edicije »Société Internationale de Musique, Section de Paris« (Pariz) je omeniti članek Williama Ritterja »Haydn et la musique populaire slave«. K temu članku se o priliki povrnemo. V 7. številki istega zbornika poroča Nicolas Findeisen pod naslovom »Les débuts de Balakirev;^« o mladosti tega ruskega skladatelja.
Nemška revija »Die Musik« (Beriin) je posvetila 18. zvezek tek. letnika skladatelju in dirigentu Mahlerju. — V 22. zvezku prinaša zelo instruktivno razpravo o »Najnovejši poljski glasbi« iz peresa drja Adolfa Chybinskega in bio-grafsko-kritičen članek o češkem skladatelju Vitëzslavu Nováku, ki ga je spisal glasbeni pisatelj dr. Jan Löwenbach. V zvezi s prvo razpravo stoje portreti poljskih skladateljev Sigmunda Noskovç^skega, Mieczyslav^^a Kariovc^icza, Gregorja Fitelberga,
Ludomira Rözyckega in Karia Szymanowskega; k drugemu članku prinaša revija sliko Vitezslava Novaka po kamnotisku J. T. Blažka. O obeh spisih poročamo v prihodnjem zvezku natančneje.
Le Courier musical (Pariz) je posvetil 1. številko letnika 1910 Chopinu. Med posameznimi članki naj bodo omenjeni: Camille Mauclair: Sur le genie de Chopin, Elia Poirée: La vie de Chopin (Chopinovo življenje), Camille Bellaigué: Silhouette de Chopin, Paul de Stoecklin: Chopin vu par Schumann, Raoul Pugno : L'âme de Chopin, Wanda Landowska: L'inter-pretation de Chopin. Tudi v 10. številki je nekaj sestavkov o Chopinu, med njimi posebno zanimiva razprava Camilla Saint-Saënsa: »Quelques mots sur l'exekution des oeuvres de Chopin«, ki se peča zlasti z Chopinovim rubatom, z uporabo pedala, s prednašanjem tresljaja (Triller) v Chopinovih delih.
Rheinische Musik- und Theater-Zeitung (Köln) prinaša v 46. štev. XI. letnika članek o »Ruski klavirski glasbi«,^ spisal Walter Niemann.
Novi mesečnik »Musikpädagogische Zeitschrift«, glasilo Avstrijske Glasbeno-pedagoške Zveze (Dunaj), objavlja v svojem prvem letniku (Štev. 1, 3 si.) ed drugim zelo zanimivo, zlasti praktično stran predmeta upoštevajočo razpravo prof. V. Gollerja o sigurnosti v zadevanju tonov (Treffsicherheit), ki je cilj elementarnega pevskega in sploh glasbenega pouka. V istem časopisu (Štev. 1 in 4) razpravlja Josef Pembauer o taktnem čutu (Taktgefühl).
Umetnikov življenje in stremljenje.
st. Mokranjac, ravnatelj »Srpske muzičke škole« v Bel-gradu in znameniti srbski komponist, je dobil diplomo pariške akademije znanosti, v kateri ga imenuje za njegove zasluge na glasbenem polju svojim dopisujočim članom.
Skladatelj J. N. pl. Zaje je uglasbil drugo »Sokolsko Sletovko« po narodnih motivih. Ta koračnica je 1101. opus hrvaškega skladatelja.
Feliks VVeingartner, dosedanji ravnatelj dunajske dvorne opere, je od jeseni 1912 angažiran kot prvi kapelnik na ham-burški operi.
Hrvaški skladatelj Vilko Novak je dokončal opero »Sveta noč«. Libreto si je napisal sam. Premiera bode v Zagrebu.
Za dramaturga Narodnega Gledišča v Pragi je imenovan praški vseučiliški profesor dr. Otokar Fischer.
Dr. Zdislaw Jachimecki se je habilitiral kot privatni docent za glasbeno znanstvo na vseučilišču v Krakovu.
Milan Predič, suplent na belgrajski prvi gimnaziji, je imenovan za tajnika Narodnega Gledišča v Belemgradu.
Pri Kralj. Hrv. Gledališču v Zagrebu je angažiran kot kapelnik Karel Nedbal, brat znanega češkega skladatelja, virtuoza in dirigenta Oskarja Nedbala.
Milan Balcar, učitelj društva »Zoranič« v Zadru, je dobil od Češke Akademije štipendij v znesku 200 K za predloženo sonato za gosli in klavir.
Novi grobovi. — Dne 2. julija t. I. je umrl Feliks Mottl, ravnatelj Dvorne opere v Monakovem, 55 let star. Mottl je bil eden najznamenitejših sodobnih dirigentov. (Rojen v Št. Vidu pri Dunaju 24. avgusta 1856.) Največjo slavo je žel kot voditelj bayreuthskih predstav »Prstana«, »Tristana«, »Parsifala«, »Tann-hauserja«, in »Holandca«. Od 1.1905 je deloval na Monakovski Dvorni Operi.
Umrl je dne 27. maja t. 1. v starosti 76 let znani glasbeni pedagog in skladatelj, profesor Rudolf Weinwurm na Dunaju. Weinwurm je bil ustanovitelj Akad. Pevskega Društva ter več let pevovodja Dunajskega Moškega Pevskega Društva in Dun. Pevske Akademije. Kot profesor glasbe na ženskem učiteljišču je razvijal vspešno pedagoško delovanje. Spisal je tudi več glasbeno-pedagoških knjig in skladal celo vrsto priljubljenih zborov.
Dne 21. junija 1.1. je umrl v deželnem zdravilišču Lehen pri Solnogradu 52 let stari odlični baritonist Jos. Ritter, bivši član dunajske dvorne opere.
Dne 4. junija t. 1. je umrl na Dunaju odlični pevski pedagog prof. dr. Josip Gdnsbacher, star 83 let. Gansbacher je bil intimen prijatelj Brahmsa, kojega izvolitev za dirigenta Dunajske Pevske Akademije je povzročil leta 1863. Prvotno pravnik, je imel kot učitelj petja izredno veliko vspehov. K njegovim učencem štejejo med drugimi Marija Wilt, Milka Temina (Hrvatica), Leopold Demuth (Čeh), Fr. Naval (Slovenec.)
Dne 18. junija t. 1. je umrl v Zagrebu zaslužni jugoslovanski muzikolog Fran Ksaverij Kuhač. Podrobnejše poročilo o njegovem življenju in delovanju si pridržujemo.
Jan Svendsen skandinavski skladatelj, je umrl.
W.J.Hlavdč, znan dirigent in skladatelj, izumitelj tako-imenovanega »Harmoniepiano«, je umrl meseca marca t. 1. v Peterburgu 63 let star. Hlavač je bil rojen na Češkem in je živel od leta 1870 na Ruskem.
Pêle-mêle.
o svojem zadnjem koncertu je GL M. izdala v svojem programnem zvežčiču »Opombe k Povodnemu možu«.*) V tem uvodu stoje n. pr.sledeči stavki: »Visoko stoječo dánico na nebu izražajo (!) prve violine v silnih višavah«, dalje »zelo vznesen je v svojem izrazu stavek „že solnce zahaja" (blesteč ton trómpete v višini**), se mrak približuje (padanje glasov) in vzbuja bitje ure sedem, med petjem istega, prelepo ubranost«, etc. Na široko se tudi popisuje, kako izraža orkester vihar.
Kaj naj bo to? Mar naj je opozarjanje »opomb« na takele stvari umetniška vzgoja?
Umetniška vzgoja opozarjanje na tako postranske in malenkostne stvari, ki so za umetniško vrednost in potenco kake umetnine tako sila brezpomembne?!?
Ali naj res publika smatra za vznesen oni stavek, kjer da ob besedah »že solnce zahaja« trompeta visok ton, ali kjer ob »se mrak približuje« glasovi padajo, ali naj celo občuteva kar prelepo ubranost ob bitju sedme ure!?
V resnici ! Čas je, da nehamo že enkrat ponujati občinstvu take berglje do glasbenega vžitka, ker s takimi nikdar ne pride do njega.
Čas je, da se občinstvu s trombe glasom oznani, naj ne gleda z ušesi visoko stoječe danice na nebu, naj ne posluša, kako se v padanju glasov mrak približuje in naj si ne domišljuje za kako posebno odkritje, če kedaj zapazi, da orkester »izraža vihar«.
Kajti sicer pridemo do tega, da se nam še znajde kak kritik, jednak Kuhaču-Kochu (nedavno umrlemu nabiralcu
*) Ker so „N. A." svobodna tribuna vseh resno mislečih glasbenikov, ni treba posebej povdarjati, da se uredništvo ne identifikuje z vsemi v listovih predalih izraženimi nazori.	Op. uredn.
**! menda odtod taka vznesenost! !?
narodnih pesmi), ki je v neki kritiki nevsmiljenno razcefral in za slabo proglasil neko Zajčevo pesem, ker se v tej pesmi ob besedilu, kjer je bil govor o padanju ali zahajanju, ni tudi melodija promptno prekopicavala proti spodnjim pomožnim črtam.	A. L.
V Zupančičevi »Serenadi«, ki jo je uglasbil Anton Lajovic (prim. prilogo »N. A.« X./21.) so dali prilikom koncerta Glasbene Matice v Ljubljani dné 10./5.1.1. izpremeniti izvirno besedilo »Jaz grem vsak večer na božjo pot« v »Mene vsak večer pelje k tebi pot«. (Primeri programno knjižico za omenjeni koncert). Ta atentat na avtorsko pravico pesnika in posebno na umetniško vsebino je dal g. skladatelju povod, da je v daljšem dopisu ožigosal z ostrimi besedami to nekulturno stališče nasproti moderni umetnini, ki ga tudi mi globoko obžalujemo. Vendar se sporazumno s skladateljem topot omejimo na zabe-leženje izrecne izjave g. skladatelja, da prepoveduje vsako izvajanje »Serenade«, kjer bi se tekst ne pel v izvirni dikciji.
Iz Izvestij »Srpske muzičke škole« v Belemgradu za šolsko leto 1910/11 posnemamo sledeče podatke: »Srp. muz. šk.« je ustanovilo leta 1899 »Beogradsko pjevačko društvo« na predlog svojega pevovodje S t. S t. Mokranjca, (Slovencem znanega po harmoniziranih nar. pesmihj, ki je od prvih začetkov in do danes ravnatelj tega zavoda. Šola uživa od leta 1905 državno podporo, ki znaša letos 7000 dinarjev. Leta 1910/11 se je vpisalo v šolo 190 učencev, koncem leta jih je bilo 147. Koncerti učencev so se vršili letos štirje in sicer 4. marca, 8., 13. in 14. junija. Učiteljev ima danes zavod 13, ki poučujejo kot glavne predmete: klavir, violino, violo, cello, kontrabas, flavto, oboo in klarinet; solopetje, harmonijoslovje, kontrapunkt, kompozicijo, instrumentacijo, oblikoslovje, čitanje malih partitur; kot stranske predmete: klavir, zborovo petje, teorijo in glasbeno zgodovino. Vsaki glavni predmet se poučuje v treh nižjih in treh višjih letnikih, poleg tega klavir in violina v dveh pripravljalnih letnikih. Na ravodu obstoje tudi 3letni tečaji za srednješolske učitelje petja.
Ljudski konservatorij se je ustanovil v Moskvi za ubožnejše sloje. Obiskuje ga 700 gojencev. Vršijo se tudi predavanja o glasbi in skladateljih. V vodstvu ljudskega konserva-torija so najboljši moskovski glasbeniki.
Slovenska narodna pesem. 15. oktobra 1911 je Imel pod predsedstvom koncertnega vodje M. Hubada odsek za zbiranje narodnih pesmi sejo ter je sklenil odslej posvečati posebno pozornost onim slovenskim deželam, v katerih slovenske narodne pesmi še niso zbrane, tedaj Koroški in Goriški, ter izročiti kritično izbero priznanim strokovnjakom. Zbirko, ki je zavarovana proti požaru, hrani »Glasbena Matica«. Odslej bodo honorirali samo tako gradivo, ki prinaša v vsakem oziru kaj novega. Kljub tej utesnitvi je v tekočem letu do sedaj dospelo 784 pesmi, revidiranih in registriranih pesmi je kakih 7000 in v vseh 5 letih, odkar se pesmi sistematično nabirajo, je došlo 9007 pesmi, oziroma napevov.
Mednarodna glasbena tekma se bo vršila prihodnje leto o binkoštih v Parizu. Razposlanih je 25000 vabil na glasbena društva Evrope in Amerike. Svota razpisanih nagrad znaša 200.000 frankov.
Nekaj o ruski narodni himni. Nedavno se je po slovenskem časopisju in tudi v našem listu razpravljalo, je-li slovenska narodna himna »Naprej zastava Slave« izvirna kompozicija ali posnetek po neki gorenjski narodni pesmi. Podoben prepir imajo sedaj na Ruskem. Neki glasbeni zgodovinar je namreč izjavil v »Revue Historique«, da je ruska nacionalna himna »Bože cara hrani« navaden plagiat. Himno je komponiral za vlade carja Nikolaja 1. neki amaterni glasbenik, po imenu Lvov, ki je zapustil razun tega še nekaj klavirskih skladb brez posebnega glasbenega pomena. Melodija ruske himne je baje popolnoma posneta po nekem starem holandskem koralu, ki se prepeva ob velikonočnih praznikih na Nizozem-
skem. Lvov je menda ta na Ruskem neznani koral enostavno prepisal. Pisatelj članka v »Revue Historique« je objavil tudi holandski koral, ki se popolnoma ujema z rusko himno. To odkritje je seveda vzbudilo na Ruskem mnogo vznemirjenja, in v časopisih se vrše obširne polemike. Branilci Lvova trdijo, da je holandski koral plagiat in je na doslej neznan način prišel z Ruskega na Nizozemsko. Glasbeni kritik lista »Novoje Vremja« je pisal za natančnejše podatke nekemu prijatelju na Holandskem ter je dobil odgovor, da je koral šele nekaj let znan na Holandskem; drugi kritiki pa trdijo nasprotno. Sporno vprašanje bo torej ostalo še nekaj časa nerešeno.
Listnica uredništva.
Vse nestalne cenj. dopisnike in skladatelje, zlasti pa one gg. avtorje, ki si žel6 natančnejše presoje vposlanih a ne sprejetih skladb, prosimo, da nam blagovolijo naznaniti vselej kako šifro ali psevdonim, pod katerim jim moremo odgovoriti v listnici. Na vprašanja, katerih predm t utegne zanimati tudi širše kroge, odgovarjamo izključno le v listnici. — Č. g. poročevalce uljudno opozarjamo, da moramo rokopise najpozneje do 8. prejšnjega meseca imeti v rokah.
Stalne glasbene poročevalce za slovanske prireditve v Gorici, Novemmestu, v Belemgradu in v Sofiji iščejo „N. A." Pogoje naznanja na zahtevo uredništvo našega lista.
»Oko ti Črno«. Pesem za nas ni porabna. Ali Vam jo naj vrnemo?
»Ljubim te, dušo«. Prosimo vnovič za Vaš sedanji naslov, da Vam moremo vrniti Vaše variacije.
»Janko«. Če sta vposlani skladbi nastali brez učiteljevega vpliva in sta torej docela sad Vašega stremljenja, je vsaka ocena odveč. Kajti tedai imate sami dosti vpogleda, da znate ceniti Svoje delo. Čudno se nam zdi, da se niste že prej oglasili. Obe skladbi, kakoršni ležita pred nami, pričata, da se že dolgo bavite s komponiranjem. Tu pa tam bi imeli seveda svoje osebne pomisleke — saj jih imamo celo včasih napram Vašemu cenjenemu učitelju v kontrapunktu, čegar delo cenimo gotovo najvišje; ti pomisleki nas ne bodo ovirali, da objavimo obe vposlani skladbi v nespremenjeni obliki. Če Vas morebiti pri korekturi eden ali drugi vprašaj prepriča, lahko spremenite dotične malenkosti na krtačnem odtisku sami. Glede objave pa prosimo potrpljenja! Vsekakor bodite uverjeni, da smatramo Vaš nastop v javnosti za zelo razveseljiv in pomemben dogodek. Nadejamo se, da nam Vaša zmožnost napravi še veliko nekaljenega veselja! Nam — kajti radost naših zborov bo vsekakor manjša. Zbori za take skladbe se doslej pri nas še niso porodili, izvzemši kvečjemu Matični zbor. En migljaj! Ne preveč enharmonike in hromatike v vokalnem stavku. Ni treba, da uvedemo tudi pri nas literaturo za petje, ki ni pevna. (Primeri takoimenovano „knjižno dramo".) Kot osamljeni eksperimenti take harmonične pikanterije ugajajo, redno uporabljeni pa bi zapadali usodi arhivskega materiala. Zdravstvujte in pošljite kmalu kaj več 1
»Majniku v pozdrav«. Za ta pozdrav se Vam bo majnik lepo zahvalil. In tudi mi se enkrat za vselej zahvaljujemo za take zbirke kakofonij! Pamet, pamet 1 Če igrate ta kos Svojim otrokom - učencem na klavir, bodo mislili, da pleše maček po tastaturi. Obe skladbi smo Vam vrnili.
»Na poljani. Petrovče«. Z „očetovskim veseljem" ne bo nič to pot. Da, da, oče postati ni tako lahko, kakor si človek misli. Vaš otrok nosi znake očetovih grehov na sebi. Prej učiti se, potem roditi. Vsaj v duševnem zmislu res ne gre drugače. Pa brez zamere! Pozdrav!
»Trst, prosta luka«. 1.) „Valse lento" je — neglede na vsiljive reminiscence — v obliki zgrešena. Plesni valček nima tria, ker ni spisan v trodelni obliki, temveč ima svojo specifično formo. Uvod — posamezni valčki v dvo-ali trodelni obliki, konec ali Coda. (Glejte kako oblikoslovje!) 2.) „Kaj bi te vprašal" ima sicer dosti vilharizmov in nekaj sentimentalnega na sebi, ki dandanes ne učinkuje več tako kakor za časa „Sakkingškega trobentača", vendar bi ga eventualno sprejeli, ker je kratek, toda le, če nam ga prepustite brezplačno. 3.) Isto velja glede zbora „Ah, nili žemljica krasna? 4.) Moškega zbora „Svatba" od g. A. nismo prejeli. 5.) Natisnjeni valček je v današnji številki omenjen. Več ne moremo storiti zanj, ker ni novost. 6.) „Zvezna" je malo izvirna koračnica, spominjajoča močno na „Washington-Post". Trio je formalno ponesrečen; srednji del tega tria (v oktavah) bi se moralo popolnoma črtati; ponovitev prvega dela v c-duru in modulacija v c-mol oz. g-dur je nemogoča. Kako naj sledi temu delu koračnica v d-duru? Pomagati morete na ta način, da modulirate v prvem delu tria namesto v d-mol v d-dur, tedaj dobite sklep v fis-duru (mediantinem tonovem načinu), za katerim sledi koračnica v d-duru neprisiljeno. V tej obliki koračnice ne moremo objaviti.
7.) Modernih oblikoslovij je več znamenitih. Vašim potrebam bo mogoče najbolj ustreženo s knjigo Riharda Stöhra „Musikalische Formenlehre", ki je izšla v Universal-Edititon pod št. 3090 in je dobiti za 9 K 60 v. V njej se namreč posamezni nauki vedno naslanjajo na primere iz svetovne literature vseh narodov in dob. Nesprejeti rokopisi so Vam na razpolago.
»Dekletce, podaj mi roko«. Vaši cenjeni želji, izraženi v pismu z dne 6. aprila t. 1., nalašč nismo ustregli, ker hkratu vposlanega „po jravka" z ozirom na nekatere napačne postopke glasov, ki se v njem nahajajo, ne smatramo za „reformacijo in melius". Poklon!
Konec uredniškega dela.
Vsebina : Uredništvo „Novih Akordov" : Franu Gerbiču. — Dr. Ernst Krajanski: Ivan pl. Zajec. Ob umetnikovi osemdesetletnici. — Fran Gerbič: Petdesetletni jubilej pevskega društva „Hlahol" in stoletni jubilej konservatorija v Pragi. — Hinko Druzovič: Prvi avstrijski glasbeno-pedagoški kongres na Dunaju (20.-23. aprila 1.1.). — Koncerti. — Glasbena društva. — Slovenski glasbeni svet. — Naše skladbe. — Izza tujih odrov. — Odmevi iz koncertne dvorane. — S knjižne mize in iz glasbene mape. — Umetnikov življenje in stremljenje. — Pêle-mêle. — Listnica uredništva.
Našim C. gg. naročnikom:
Radi preobloženosti urednika in vsled drugih zaprek se je predležeči zvezek zakasnel. Vsled tega tudi VI. zvezek ne pride na svetlo pred koncem tega leta. Naši naročniki naj nam to zamudo blagohotno prizanesejo. Upamo, da jo popravimo do 1. zvezka prihodnjega letnika, glede katerega se bomo trudili, da izide še tekom meseca januarja 1912, torej pravočasno.
Upravništvo „Novih Akordov".

Fran Korun;
Violinska šola
ali
pouk V igranju na goslih.
L zvezek. 2 K 40 h.
To je prvo in edino delo te vrste v slov. jeziku. Avtor pravi sicer skromno v predgovoru, da ne hodi, kar se tiče pouka v igranju na goslih, nobenih novih potov, ampak se drži metode, ki se Je po izkušnjah doslej še najboljše obnesla, prinaša pa vendar za nas nekaj novega: porabil je za zglede in vaje mnogo motivov iz slov. narodnih pesmi. Gotovo je, da si ucenec vsled tega dotično vajo veliko lažje zapomni in da se mu kot domače blago prej in bolj priljubi. Pouk je sestavljen za učitelje kakor tudi za samouke in bo nedvomno obema dobro služil, kajti pisan je v lahko umevnem jeziku in ne stavi v nobenem oziru prevelikih in pretežkih zahtev. Krog učencev najlepše instrumentalne glasbe se širi zadnja leta tudi na Slovenskem, zato se je nadejati, da se poproda prvega zvezka kmalu toliko, da mu bo v kratkem sledil drugi.
Naročila sprejema
Založništvo L. Schwentner
v Ljubljani.
Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.