Časopis s podobami za slovensko mladino. S prilogo ,,/^ncjeljéek!' Štev. 5. V Ljubljani, 1. maja 1903. Leto XXXIII. M Rožice cveto po polji, S cvetjem okrašen je gaj; Povrnila se je pomlad, Ž njo veseli mesec maj. Polj in gajev cvetje vse Majniški Gospé cvete. ajniški Gosp Kamorkoli le pogledaš, Radost se povsod glasi; Skozi prebujene gozde Ptičev pesmica doni. Vse stvari zdaj nad zemljo Majniško slavé Gospó. Po grmovju, po livadah, Cvetke deklice beró, Pred kapelico na vasi Vence iz cvetic pletó. Z njimi znamenje krasé Majniško Gospo slavé. Taras Vaziljev. Pomlad. Pomladno solnčece zašije, In vsa priroda se vzbudi; Iz zemlje cvetk nebroj priklije, Grmiček vsak ozeleni. A skoro ptičji spev utihne, Ko leto vroče se prične; Poletni veter krepko dihne, In cvetje pestro se ospe Tako mladost brezskrbna mine, — Podoba nje, pomlad, si ti ! Ti vzbujaš v srcu mi spomine Na blažene otroške dni. Neralov. Po drevju vetrič maje cvetje, Bučelic roj glasno šumi, O mraku drobnih ptičev petje Iz gozda milo se glasi. Pomladni mrazovi. v. Roger in Jernejček sta bila sama doma. Gospodar se je bil zarano odpeljal z Jelico v Beljak po opravkih; stara dekla pa, ki je bila pravzaprav gospodinja pri vdovcu Morniku, je odšla v vas k svoji znanki. Molčeči pomočnik je urno šival; kajti Mornik mu je zabičal, da mora še ta teden izvršiti obleko ložniškemu županu, ki je bil jako strog in natančen mož. Jernejček pa je krpal raztrgane hlače vaškega črevljarja Veselička. Zunaj je sijalo gorko poletno solnce in nad zemljo je plaval truden mir .... „Jernej, hodi mene kupiti cigarete!" se je oglasil naenkrat Roger, ki je jako težko govoril slovenski jezik, „tu imeti deset krajcarjev, a pet pridejo nazaj." Deček je vzel hitro klobuk in stekel proti vasi. — Na sredi Ložnice, ki šteje nekaj nad sto hiš, se dviguje ponosno županovo poslopje. — Župan Zevnik je bil obenem tudi kupec in njegovo blago je bilo znano dalečokrog po vaseh. Pri njem je služil Dolenčev Janez. Ko je stopil Jernejček iz prodajalne, je naletel na svojega rojaka. „Bog te živi!" je pozdravil Janez mladega tovariša. „Kako pa kaj?" „Bo že za silo", je odvrnil Jernejček, „samo, ko bi tako dogočas ne bilo! Kako pa tebi?" „Eh, meni se pa zdi tukaj vse tako neumno, da bom pobral še ta teden svoja šila in kopita in z največjimi koraki zbežal v Beljak, da me najhitrejše vlak odnese domov. — Škrat ga vedi, kaj mi je pravzaprav! Jesti imam dosti, piti tudi ; a pri vsem tem mi ne gre iz glave naša gorenjska stran, ki je že mesec dni nisem videl. — Kar šel bom, pa bo vse dobro!" Po teh besedah je Šel zlovoljen v hišo, a Jernejček je hitel domov. — Na koncu vasi je stalo nekaj vaških paglavcev, ki so se pri Jernejčkovem prihodu začeli smejati in delati različne opazke o neumnem Kranjcu, ki nima toliko poguma, da bi se zlasal ž njimi. Jernejček se ni zmenil zanje, ampak je pospešil svoje korake. Dečki pa so se spustili v krohot in marsikatera zabavljica je letela za njim. Toda bil je že predaleč, da bi jih bil mogel čuti — sicer mu je bilo pa tudi malo mar, kaj mislijo o njem taki paglavci, ki drugega ne vedo kot delati staršem jezo in krasti ljubemu Bogu zlati čas . . . Toda dečki so kmalu pozabili na Jernejčka. Jeli so se posvetovati, kako bi najlepše preživeli ta lepi dan. Eden izmed njih je sprožil misel, naj bi vzeli svoje loke in pušice in šli v gozd streljat divjačino. Z burnim krikom so vsprejeli ta predlog in se razkropili vsak na svoj dom iskat lokov in pušic, ki so jih bili skrili v varnih kotičkih — Medtem pa je prispel Jernejček domov, kjer ga je že čakal Roger temnega obraza. „Kje tako dolgo biti?" je zarežal nad njim. „Saj sem hitel, kolikor sem mogel", jecljal je Jernejček ves preplašen. „Daj cigarete!" je zamomljal pomočnik, „in groš!" Jernejček je segel zdaj v ta, zdaj v oni žep — a petice ni mogel najti nikjer. — Čudno! V ravno ta žep jo je bil dejal še v prodajalni, tega se natančno spominja. Ali kam je prešla ?. . . Ah, morebiti jo je izgubil med potom, ko je tako hitro tekel ? — Toda ne — izgubiti je ni mogel, je ni smel, kajti to bi bilo grozno! . . . Toda kje je? — Ubogi deček je iskal ves obupan po žepih . . . Roger pa ga je gledal s sovražnimi očmi, v katerih je blestelo nekaj. Srd ali porogljivost, tega ni mogel Jernejček v tistih trenutkih dognati. Pomočnik je vstal in deček se je stresel strahu. .„Fant, kje groš?" je zarohnel nad njim in ga prijel za ramo. Jernejčku so stopile solze v oči .. . Nehal je iskati, saj je bilo vse zaman! — Prišel je do prepričanja, da je izgubil petico in svest si je bil, da bo prišlo zdaj nekaj, kar je pričakoval že zdavnaj. Bil je popolnoma v oblasti sirovega človeka, ki ni poznal nobenega usmiljenja . . . Mrzel pot mu je stopil na čelo . . . Ah, ko bi bil vsaj gospodar doma, ali vsaj dekla, da bi ga branila pred temi zlobnimi rokami! Tako pa je bil sam in Roger stori lahko ž njim, kar hoče, in nihče ne bo zvedel tega . . . „Kje je groš?" ponovi pomočnik in v tistem trenutku že začuti Jernejček njegovo mrzlo roko na svojem licu--Po glavi mu je zašumelo in pred očmi mu je vstala neka svetloba, kot bi ga bilo obsijalo solnce, in vse se je zavrtelo pred njim . . . „Ne vem, kam je prišel", je zajokal na glas. A Rogerja niso ganile ne besede ne solze. Srdito je stresel dečka in sika) : „BòSj bòs? — Ti ne vedeti ... Le čakaj, ti . . . ti! — Kje je groš?" Jernejček se je skušal izviti iz trdih pomočnikovih rok — a te so ga tiščale tako krepko, da ga je bolelo vse, vse . . . Mislil je, da ga popolnoma strè ta srditi Nemec. Polastil se ga je neizrečen strah. „Oh, pustite me, prosim, pustite me!" je klical in trepetal po vsem životu. „Saj nisem zapravil petice, Bog mi je priča, da je nisem! ... Izgubil sem jo na potu, verjemite mi, o, verjemite!" . . . A razjarjeni pomočnik si ni dal ničesar dopovedati. Proseči dečkov pogled ga je razljutil še bolj. „Ti . . . ti, krokar! Ti . . . ti, vran!" je renčal in stresal dečka za lase in ga suval s težko nogo. Jernejček je uvidel, da je vse zaman, da je izgubljen ... V glavi mu je šumelo vse in trudna slabost se ga je polastila tako, da ni mogel več :stati na nogah. — Brez glasu je zdrknil na tla . . . Hipoma se mu je zazdelo, da je stopila k njemu Minica. — Svojo gorko roko mu je položila na bledo čelo in ga gledala tako veselo, tako prijazno . . . „Jernejček, pojdi z mano, greva tja gori!" in pokazala je proti nebesom, a v tistem trenutku so zrastle Minici peroti, tako bele, tako krasne, da se več ni upal ozreti vanjo . . . Ne, ne! — Pa saj to ni Minica — to je angel, ki je prišel ponj, da ga odpelje v večni raj! Ves blažen zapre oči — a naenkrat začuti na čelu mrzlo roko ... in vzdrami se — Nad njim se je sklanjal Roger, in njegov obraz je bil ves plašen ; kajti obšel ga je bil že strah, kaj bo ž njim, če se ne vzdrami, ki ga je udaril v svoji jezi tako nesrečno po sencih. Toda komaj je Jernejček odprl oči, že je izginil oni izraz strahu s pomočnikovega obraza, zlobno kakor prej upre svoj pogled v dečka. „Vstani gori, če ne, ti zopet pomagati!" mu zagrozi odurno. Jernejček hitro spozna, kaj se je bilo ž njim zgodilo. V glavi mu je še vedno šumelo in po vsem telesu ga je bolelo tako, da se ni mogel dvigniti s tal. A ko je začul pomočnikov osorni glas, se je zbal, da se ga Roger zopet ne loti. Napel je vse svoje moči — počasi je vstal in se z največjo težavo privlekel do bližnjega stola. Roger je stopil k njemu in mu podal kupico vode; a na obrazu se mu je bralo, kako težko je storil to dobro delo. Jernejček je hlastno spil bistro tekočino in malo mu je odleglo. Vendar se je še vedno tresel po vsem životu — bilo mu je pri srcu tako težko, tako bolno ... „A nikomur ne povedati!" je grozil Roger, „drugače . . ." in pokazal mu je svojo pest. Deček se je stresel še bolj in komaj slišno zašepetal : „Nikomur. .." VI. Roger je bil vesel, da se mu je izteklo vse brez slabih posledic; vendar ni maral kazati tega veselja na svojem obrazu. Toda v sirovem srcu ni začutil nikakšnega kesanja nad svojim nečloveškim dejanjem. Nasprotno — neka zadovoljnost ga je obšla, da je mogel vendar enkrat izliti vse svoje sovraštvo nad dečkom, katerega je črtil iz dna svoje duše. Zakaj? Tega menda niti sam ni vedel. Jernejčku se je v nekolikih urah vrnila prejšnja moč, le glava ga je še vedno bolela in ves bled je bil. Tiho je sedel na svojem stolu in šival ... Da, preteklo je šele sedem dni, odkar je zapustil svoj dom in privadil se je nekoliko novim razmeram. Čutil je, da bo kmalu zadovoljen in srečen, zlasti, ko ravna gospodar ž njim tako prijazno. In Elica tudi. Vsako stvar mu pokaže in kramlja ž njim tako domače, kakor bi bila njegova sestrica. — Kako hitro bi bežale ure, dnevi in leta, in on bi bil ves zadovoljen in vesel . .. A danes mu je prišlo bridko spoznanje, da se je varal, grenko varal! — Moj Bog, ali je treba v njegovi bližini tega groznega človeka, ki nima srca? Ali je res zaslužil, da je ravnal tako živinsko ž njim? Jernejček je mislil in mislil ... Da je izgubil petico, ali je bil on kriv? Saj se spominja, da jo je dobro spravil v žep--Ne, ne! On ne more pomagati, če mu je padla iz žepa, ko je hitel nazaj, da ne bi prišel pre- pozno in s tem razjezil brezsrčnega pomočnika . . . Ne, ni kriv! — In za ta pogrešek tolika kazen, njemu, ki je nedolžen, popolnoma aedolžen! Ah, kaj bo še le prihodnje dni! . . . Jernejčka se je polastil nanovo strah pred življenjem, ki ga čaka pri Rogerju. — A kaj naj stori, da bi ušel njegovim pestem? Naj pové vse mojstru? Ne, ne — to bi bilo še huje! Prepričan je, da ga razsrjeni pomočnik ubije, — drugega ne pričakuje od njega. — Ne, mojstru ne sme ničesar povedati!... Naj ostane v takem življenju, polnem straha, polnem trpljenja? Tudi tega ne more ... A kaj mu še preostaje? Deček je nehal šivati; kajti roke so mu zdrknile na kolena. Njegove oči so splavale daleč, daleč proti zahodu k temnim goram, kojih vrhovi so mehko žareli v zlatih solnčnih žarkih . . . Zazdelo se mu je, da tam gori drhti nekaj, in zazdelo se mu je, da je to roka, ki mu miga k sebi, ki ga vabi k sebi ... A po kaj naj gre tja gori? Vse je tako temno, tako zapuščeno med gostimi lesovi, kjer se sprehaja le kaka divja žival brezskrbno po gošči .. . Da bi stopil na tiste vrhove, kamor ga vabijo solnčni žarki, kaj bi videl? Nad njim bi se razpenjalo jasno nebo, krog njega bi se igrali srebrni žarki kakor tu — vse kakor tu . . . Toda ne — pod sabo bi videl znano dolino in v znani dolini ljubo rodno vas in hišo, po kateri tako hrepeni! — Da, da, vse to bi videl — zrl bi na beli potok, na zelene travnike, zrl bi na sive snežnike, na rodno vas in vse bi pozabil. — Le dom bi mu plaval pred očmi in ga klical, klical: „Pridi! . . . pridi!" . . . S hrepenečim očesom je strmel deček na daljne planine in v srcu mu je vstalo neko neznano, sladko čuvstvo . . . Krog temnih vrhov so še vedno trepetali solnčni žarki in mu migali hitreje, vedno hitreje — — Jernejček je začutil, da mu vstaja v duši nekaj, ki raste, vedno bolj raste, in zazdelo se mu je, da čuti globoko v srcu glas: „Domov . .. domov!" . . . Njegove žalostne oči so zažarele in na bleda lica mu je legla lahna rdečica. V srcu mu je vedno bolj rastel tisti glas, ki se je naposled izpre-menil v radostno melodijo: „Domov . . . domov!" . . . Jernejček je spet nemirno prijel šivanko in še nemirneje šival. A doli globoko v srcu je še vedno čutil tisti glas in njegove ustne so ponavljale tiste besede: „Domov . . . domov!" . . . Popoldne se je vrnil Mornik z Elico iz Beljaka. Mala deklica je bila pri taki volji kot še nikdar. Ves njen obraz se je svetil od veselja, ko je priletela k Jernejčku in mu začela pripovedovati o vsem, kar je videla v mestu. Dasi ni bila danes prvič tam, se ji je vendar zdelo vse kakor novo. „Oh, no, Nejček, prinesla sem tudi tebi nekaj!" je prekinila naenkrat svoje pripovedovanje in stekla k mizi in razvila zavojček, ki ga je prinesla s sabo iz Beljaka. Jernejček je radoveden stopil za njo. Nehóté se je moral smehljati deklici, ki je z veliko vnemo iskala po zavojčku. Naposled je vendar našla, kar je iskala. Deček je zagledal lično knjižico in bral na njej napis: „Nedolžnim srcem." Radoveden je začel listati po nji — in naproti so se mu smehljali mladi obrazi, polni sreče, polni nedolžnosti . . . „Oh, kako je to krasno!" je vzkliknil ves radosten. „Kajneda?" se je nasmehljala Elica. „In to je tvoje. — Veš, papa so mi dali dve kroni in mi rekli, naj kupim, kar mi najbolj ugaja. Ko sva bila v knjigarni, sem videla to knjigo in sem dejala: „Nejčkova naj bo, da bo tudi vesel, kakor sem jaz." Papa so me pobožali in rekli: „Elica, prav, dasi usmiljena do sirot!" V tem je stopil k njima Mornik in ko je zagledal bledi Jernejčkov obraz, ga je vprašal skrbno: „Ali si bolan, Jernejček? — Ali ti je tako dolgčas pri nas?" Za hip je prešinila dečka misel: Kaj, ko bi povedal vse? Potem bi bilo morebiti vse dobro . . . Toda ozrl se je na Rogerja in ta ga je gledal žugajoče, srdito — in dobra misel je zopet izginila. „Ne . . . gospod, nisem bolan", je odgovoril počasi; a bilo mu je tako težko, da bi se bil najrajše razjokal. Toda izkušeni gospodar je takoj spoznal, da nekaj dečka teži; sklenil je, natančno ga opazovati . . . (Dalje prih.) Majnikov prihod. rasni zadnji dan aprila se je končava! še z lepšim večerom. Po zahodni polovici neba se je bila razlila večerna zarja, zadnji pozdravi zahajajočega solnca. Večer je bil zares krasen. Slovesen čut je objemal vso naravo, saj se je pripravljala na vzprejem majnika. Pastir je žvižgal za čredo in trobil na rog stopaje počasi domov, a nikoli mu ni rog tako slovesno pel kot danes. Nagajivi telički niso bili še nikdar tako, rekel bi, razposajeni kot danes; menda so tudi čutili prihod majnika. Lahen vetrec je pihljal sem od vzhoda proti zahodu, poljubil vso naravo in ji naznanjal, da pride drugo jutro zgodaj — majnik. Tihi mrak je objel zemljo, vse je spalo na videz, v resnici se je pa pripravljalo vse na vzprejem majnika. Tam ob cesti je stal velik grm. Tamnotri je prenočevalo vsako noč neštevilnc ptičkov. Druge dni so prav zgodaj pospali, a danes so kričali in peli še tudi v mrak, saj so imeli pevci zadnjo izkušnjo za vzprejem majnika. Vsi so se bili že popoldne, ko je solnce najbolj pripekalo, lepo skopali pri potoku in zdaj so si morali urejevati še pernate suknjice. Temu so se bile perutnice kaj razkuzmale, onemu je bilo perje na glavi v neredu, tretjemu spet kaj druzega. In to je bilo treba vse popraviti, da bi šli zjutraj kolikormogoče dostojno napravljeni pred prihajajoči majnik. Druge noči so bile ponavadi mirne, danes pa slišiš tupatam vedno kak: živ, ci, ali kaj podobnega. Drobni pevci komaj čakajo, da napoči zora, in zapojó najlepšo jutranjico v pozdrav majniku. Vsi so bili že pripravljeni, vsi so čakali nestrpno zore. Še enkrat so se pogledali v zrcalu jutranje rose in drug drugemu še popravili to in ono, pa čakali majnika . . . Na vrtu za hišo so rastle lepe cvetke, ki so komaj dobro vzcvele. Vsak večer so zaprle skrbno čašice in uspavale tako nežni cvet. Danes se pa niso mogle ločiti od zahajajočega solnca. Zadnje žarke so hotele še vsrkati, da, še celo one, ki so jih obsevali odbijajoč se od stene, celo te so hotele imeti. Mrak je bil že legel na zemljo, one so pa le še uživale sveži večern zrak. Dolgo niso hotele zapreti svojih čašic, kot bi se bale, da ne bi zaspale in zamudile — majnika. Slednjič so se zaprle v svoje celice, kot bi spale, a niso spale. O, saj so imele toliko posla! Nadležni metulji so jim ropali ves dan nežni kras, sladki med in jim tako poškodovali nežne laske. Take si niso upale stopiti pred kralja mesecev. Vse to so morale poravnati in popraviti za vsprejem majnika. Oblekle so najlepša oblačilca in čakale slovesnega trenotka. In gozd, ki je včasih ponoči tako miren, ki je vedno, rekel bi, mrtev, če utihnejo drobni pevci, tudi on je bil nocoj ves drugačen. Njegovi prebivalci: kosmatinec, volk, lisica, in drugi so se pripravljali vsi na prihod majnika. Čujte! Kosmatinec, ki se ni celo leto že obril, se je nocoj postrigel jn obril, da bi ga ne bilo sram stopiti s tetko lisico v par. In zaspani zajec je bil nocoj tako čuječ, da ni zatisnil ni trenotek očesa. Hm, če bi zaspal! In polh, ki prespi vso zimo, ni nocoj prav nič spal. Kako neki? Če bi zamudil? Celo sove, ki ropajo vsako noč, niso ropale nocoj prav nič. Nocojšnja noč je bila za nje sveta. Tako so se pripravljale živali in narava za vzprejem majnika. In človek? Je-li ta pozabil na majnik? O ne! Tonček je nabiral radostno ves dan cvetke, izbiral je najlepše in jih vil v šopke. In s šopki je okrasil doma Marijin oltarček. S podobe doli ga je pa gledala Mati božja tako lepo, tako prijazno! Tonček je bil ves vesel, zadovoljen, srečen .. . Ko je bilo vse tako pripravljeno, zapel je še petelin, ki ni skoro celo noč nič spal. Lahen veterc je potegnil sem od vzhoda proti zahodu, poljubil naravo in naznanil bližnji majnikov prihod. V zvoniku je zapel veliki zvon slovesno „Ave". nebo je na vzhodu zažarelo, zbor nebrojnih pevcev je zapel najlepšo jutranjico, najlepši pozdrav, solnce je priplulo na obzorje, v deželo se je pa pripeljal tako lepo, tako slovesno cvetoči majnik. Žalko. To bo gledal . . .! lad i Maklen je moral, kakor toliko drugih, v Ameriko, dasi opomore, lzprva je večkrat pisal domov, pošiljal pozdrave ženi, otrokom in očetu, tudi kak denar je prišel iz Amerike v Maklenovo hišo, potem je pa kar utihnil. Več ko pol leta že ni dal glasu o sebi. Doma jih je jelo skrbeti, kaj bi se mu bilo primerilo ; začeli so naročati pri drugih hišah, pri katerih so tudi imeli svojce v Ameriki, naj pišejo, kaj je z Maklenom, pa dobili so odgovor, da se je premaknil nekam daleč drugam, drugega pa ni povedalo nobeno pismo. Vesela velikanoč je bila zato pri Maklenovih pusta . . . Vsi so bili v nedeljo doma, in otrokom se še pirihe sekati ni ljubilo. Kako neki, ko so se mati in stari oče tako klaverno držali ! Toda velikonočni ponedeljek, ta je bil pa drugačen. Zjutraj je bila sosedova Samijarjeva Franca v Šmartnem pri sv. maši, ker so imeli doma samo eno duhovno opravilo. Iz cerkve grede sta šla za njo dva možaka. Začetkoma se ni zmenila, kaj govorita, potem je pa začela vleči na uho, zakaj zdelo se ji je. da se pomenkujeta o važnih rečeh. „Tako, sinoči si torej prišel?" „Osem je bila že proč, pa sem dejal — seveda ves truden in zdelan sem že bil daljnje vožnje, kaj bom po noči hodil, pa sem raje prenočil pri teti." „Trav si storil. Ni nič varno tako-le z denarjem hoditi po temi. Ali si veliko prinesel?" „Hvala Bogu, bo že, bo že. Dolgove bom lahko vse poplačal, pa bo še ostalo za kako silo in potrebo. E, pa sem tudi delal in trpel kot črna živina!" „Verjamem, verjamem. No, si boš pa doma odpočil. Ali greš kar naravnost?" „Ne. Na pošti se bom še oglasii, tam bom dvignil še nekaj denarja: vsega nisem hotel nositi pri sebi. Popoldne enkrat jih bom prav iznenadil. Veš, nisem nič pisal." To te bodo veseli!" „Upam da. če so le vsi zdravi?" „Kolikor jaz vem, so. No, pa z Bogom, Naklen, moja pot gre tu v stran." „Z Bogom, Luka! Saj se še večkrat vidiva odslej!" Samijarjeva Franca, ki je ves ta pogovor slišala, tekla je brž Makle-novim povedat, kaj bo popoludne. Pa skoro ji niso hoteli verjeti. „Pa da ni nič pisal !" otresal je z glavo stari Maklen. „Pa res!" dejala je gospodinja, „a mogoče je pa le!" „I, sama sem ga videla in slišala," zatrjevala je Franca že nevoljna, da so tako maloverni, „boste videli, no." Vsa Maklenova hiša je bila vznemirjena. Ali bi mu šli na pošto naproti, ali bi kaj jedi pripravili, ali kaj bi — vse bi bilo dobro, pa zopet nič ni bilo prav ... Tu pa pride Samijarjev Jaka, ki ni imel v glavi slame, k Maklenovim s svojimi harmonikami ter jim da ta-le svèt: „Vaš Tone misli, kako vas bo iznenadil; pa mi bomo njega še bolj. Oče, midva pojdeva do Križajevega hrasta in tam ga bova počakala in pozdravila, kakor se gre. To bo gledal !" „Oh, pa res, ja res!" bili so vsi zadovoljni. In kar je Samijarjev Jaka nasvetoval, to sta s starim Maklenom tudi imenitno izpeljala. Ko je popoldne kmalu po litanijah mladi Maklen stopal po znani poti proti domu, ter se prikazal izza ovinka že blizu Križajevega hrasta, nategne Jaka harmonike ter pozdravi Amerikanca. To so mu šla usta na smeh, staremu Maklenu pa tudi, ki je prinesel sinu v torbici pirihov! In Tone se je moral tudi smejati in smejalo se je vse pri Maklenovih . . . Kajtimar. m % Pomladanjčice. o -- o Narava Po drevesih pevci Se vzbudili so, Po livadah zvončki Zazvonili so. Pesmi pomladanje Kroginkrog doné, Sreče in veselja Trepeta srcé. Sreče in veselja Trepeta srce, Z mlado mu naravo Misli se mlade . . . Gradiški. Na polju Sa polju soltice sije, Sa polju je pomlad. Spet tisoč cvetek klije, Obeta drevje sad. Osuto se bo drevje, Zatrl bo cvetke mra In vila bo vejevje Spet vihra Rimski čas. Cveteča vigred tvoja Minila bode slej, Ze ^daj \a stara svoja Ti leta skrb imej ! Gradiški. ^§oInce zopet izza gore jŠfa nebo je vzpfavafo, ^fse v življenje je vzbudilo, ^ar je v noči spavafo. pomladno jutro. fo poljani rosne cvetke nebu glave dvigajo, 'Krog njifi bucete pridne švigajo. ^kozi razsvetljene gozde L;afini vetri vejejo Jn fifadijo ček iimetom, j^i na polju sejejo. Taras Vaziljev. Na nebu . . Po sinjem nebu bleda Luna pluje In zvezdice srebrne Povprašuje: ,Povejte mi. povejte, Oj sestrice, Kdo s cvetjem je olepšal Zemlji lice? Kdo pisane je vzbudil Cvetke male, Ki pod odejo snežno Prej so spale?" Med sabo tiho zvezde Si kramljajo In na uho to luni Šepetajo : ,lz spanja so luce zemljo Je vzbudilo, Ker z mlado jo močjo je Poljubilo."-- Pa bleda luna milo Plaka, tarna, Ker v žarkih ni kot solnce Vroča, žarna. Pač rada kaj bi zemlji Podelila, In z nočno novo haljo Jo ovila. A hitro žaljno lice Ji zjasni se, Ko z milim spevom slavec Oglasi se. Gradiški. Rmel tceYQ i r os rij a. £e vij se, moj škrjanček, rodovitno pofje In z manoj pesni pevaj In bo&i kobre volje. 2e Kvali, bra(|a ptička, jSoaj, F>posit moram Spot \z kpaja V kpaj. (Solo žimo Som se gpol ppi v'as, E)a me zgrudil Voler ni in m pa ž. JBog naj stokrat Vam poplaea to, Ta kotieok Öorki za poojo. /Üi, «a kpuhom Iti moram spet, Iti dalo© lc)alo© v tuji s Vet. Gradiški. Časov Vnovič gozdi zelenijo, V njih življenje se budi, Vanje ptice spet hitijo Z južnih miljenih strani. Veter okrog drevja veje, Z mladim listjem se igra, Solnce greje nas topleje, Saj pomlad je spet prišla. beg. Vse poljane posejane Z mladim cvetjem so sedaj; Več se ne bojimo slane, Saj je tukaj rajski maj. Toda bežno to je cvetje, Kmalu dozorel bo sad;'; Prišlo vroče bo poletje, Rajska pa odšla pomlad. Tudi naša mlada leta Hitro odbežč od nas; Pazimo, da ne brez cveta, Da bo srečen žetve žas! Taras Vaziljev. Bo Zagostole1 je drobni škrjanec, Pa se je dvignil pod sinje nebo, Gori iz proste, svobodne višine Pisano zr/ je pod sabo zemljo. n i k. Bolniku zapel mi je pesem o ajdi, Pa je zapel, kak poganja klas. . . Pa je odpel, in izviška se spustil Doli na polje, za tiho vas. Slišal sem pevca, in v prsih vskipele Spet so po dolgem mi času zeljé: Sveža narava pred mano se smeje, Ah, ko bi mogel iz celice té! Strninski. Pomladni upi. Šumijo, sumijo bušele, „Ko vi>n<3 jesen se bogata, lz panjev po rožah hite; Pridelek medeni prodam. Pa starseli po njih se ozira, Pa zimsko si kupim obleko, Premišlja in to~le si de: Kot ima le eesar jo sam." ko je jesen se vrnila, S seboj ga odnesla je smrt. Za novec pa mesto obleke — rt vaški kupili so prt . . . Taras Vasiljev. Vesne ni. . . / Vesna k nam se vrača spet, Cvet za cvetom iz zemlje Ž njo radost ljudem ; Klije spet na dan, Jaz sem pa za širni svet Moje mora pa srce' Gluh postal in nem. Spati večen san .. . Slavko Slavic. Naš ded. Vesna vrača se zelena Spet iz tujih deielà, S cvetjem mladim okrašena Kot poslanka iz nebä. V zraku ptice lahkokrile S pevanjem jo veselé, Ž njo so hkrati se vrnile, Pa si gnezdeče gradé. Ded prižigajo si pipo, Devajo jo med zobé, Pa na klopi tam pod lipo, Zbrani deci govoré: „Mnogo Bog mi je podelil Tu na zemlji lepih dni, A najbolj sem se veselil Vselej pomladi, kot vi. Cvet zvedàv iz zemlje gleda, Če je že vstajenja čas, Komaj, komaj se zaveda, Kaj je led in nočni mraz. Toda leta so minila, Kakor bodo tudi vam ; A pazimo, da vrnila Večna pomlad bo se nam." Drugi dan je ded obležal V postelji — in n i več vstal ; Predno dan je bil odbežal, Že v Gospodu je zaspal. Gradiški. Sta lz sobe tihe sključen starček Na pomladansko polje zre, Kjer žito iz zemlje poganja. Kjer cvet pri cvetu že cvete. ček. „O da bi vendar upi moji Ozeleneli še kedaj. Da radost bi se povrnila In cvetje mladih dni nazaj !" Čez dneve tri pa zakopali So starčka trudnega v zemljo. A dušo angeli nebeški Odnesli so tjagor v nebo . . . Taras Vasiljev. Pomladnemu solncu. O solneo ti nebeško, /Vloqoée, da se žroVa Ki ploVeš na zapad, F^oslednjikrat sedaj ; Sem. Y sobo mojo tiho Ja2 sel bom tja, odkoder ]Posij mi še enkrat! ]SXe Vel ne bo nazaj- :i:i staro pot hodilo Še mnocjo bodeš let, .A- mene pa že kliee öospod na oni sVetl V. Žiro v. m — 79 - Zadnji pomladi. Zunaj vstaja póm/ad mila, Meni v srce pada mraz, Rože barvajo si krila, Meni pa bledi obraz. Tvoje rože, mlade rože V vence mi povijejo, Z venci pa gomilo mojo Čezinčez pokrijejo . . . Iz dobrave sladki glasi S sapicami plavajo ; V mojem srcu vzdihi tožni Ž njimi se srečavajo. Znanka zorna, pomlad mila, Kaj prinašaš meni, kaj? Ah, vse tvoje lepe dare Rada dajem ti nazaj. Cvet Ko v pomladi divni bujno se razsiplje Po vesoljnem stvarstvu nežni rožni cvet, V prsih ràdosti močno srce utriplje, Ker je v krasen raj prestvarjen širni svet. Cvet pa, ki nam ga rodila je pomlad, Ta klije in prospeva, lep prinaša sad. Tvoje pesmi, sladke pesmi, Bodo se oglašale, Ko po njih ta nema usta Več ne bodo vprašale. . . Pa le cveti pomlad mila, Cvetja ti na grob mi daj, S pesmijo pa dušo mojo Spremljaj med krilatce v raj ! M. Posavska. I in sad. Tako tudi mož, ki celo mu življenje Neprestano znojni, delavni je dan, V srcu se raduje, zabi vse trpljenje. Kadar vidi, da njegov ni trud zaman : Da boreč pred Bogom in človeštvom boj Zaslug priboril si je delež časten svoj. M. Zemljič. Pomlad na grobovih. Usi 3