otožne elegije (»mile pesmi«) je stopila samozavestna oda. Ideja pa je ista: proslava domače  zgodovine.
V kolikor je »Ilirija oživljena« proslavljala tudi Napoleona, jo je Vodnik preklical, ko je pozneje spoznal, da Napoleonu ni za miren razvoj narodov, ampak v prvi vrsti le za to, da vse podvrže svoji oblasti; njeno pozitivno idejo pa je porabil v novi odi »Ilirija zveličana« ter je v proslavo domače zgodovine vpletel tudi zgodovino domače vladarske rodbine Habsburžanov, ki jo spravlja po naivni etimologiji v zvezo z dozdevnimi slovanskimi predniki.1    Vsled  tega je v  ospredju
1 Gl. Vodnik, Pesni (Wiesthaler), 1891, str. 21: 9. Vindiso zagleda (Ilirija),          10. Vindiso predstaršo
Vindono odtod,                              Hasbursko zibelj,
Se blezo zaveda:                            Vindono Estrajsko
Zor pride — od kod?                  Kdaj bivšo svoj delj.
11. Vindisa, Vindona
Slovenski ste b'le Na Nemcih Slovencu Je Vindec ime,
srednjeveška in ne več stara zgodovina slovenska (oziroma ilirska). Zavest, da so ilirski rodovi Dob-rovčani, Kotorani, Primorci, Gorenjci, Pokolpjani vsi Slovenci, pa je v »Iliriji zveličani« razširjena na sorodnost vseh avstrijskih slovanskih  rodov.
Sodba c. kr. študijske dvorne komisije (ta-časnega naučnega ministrstva) na Dunaju o »Iliriji oživljeni« in Vodniku iz leta 1814. je našla najsijaj-nejše potrdilo v tačas še neznani zgodovini tega Vodnikovega slavospeva na zgodovino slovenske domovine.
Vindisa (pravzaprav Vindonissa) je bila hel-vetska (keltska) naselbina, potem rimski stalni tabor, 10 minut južno od bivšega samostana (sedaj norišnice) Konigs-felden v švicarskem Aargauu. Ime se je do danes ohranilo. Na njenem mestu je zdaj vas Windisch. Blizu tam stoji grad H a b s b u r g. Tudi ime Vindona (prav V i n d 6 -bona), ki je stala na mestu sedanjega Dunaja, je morda keltsko,
Samotna ura.
V zvoniku bije polnoči; meni ni do spanja. Kaj hoče veter, ki golči sredi gluhega molčanja?
Dosegla noč je že zenit; misel gre še više. Pod oknom veter v drevju skrit poje vedno tise.
V polnočni uri sam        do dna človek se presoja: visoke zvezde vrh neba, dajte mu pokoja!
Igo Gruden.
87